... škof Gregorij Rožman na strehi papeškega misijon-
skega zavoda v Rimu med njega slovenskimi gojenci	”
POSVEČAMO
OBNOVLJENE SAMOSTOJNE „KATOLIŠKE MISIJONE“ SLAVI SVETNIŠKEGA MISIJONARJA „BARAGE“, MISIJONSKI VNEMI ŠKOFA GREGORIJA ROŽMANA, VSEM SLOVENSKIM MISIJONARJEM ŠIROM SVETA, ZLASTI TISTIM, KI TRPE POD RDEČIM TERORJEM,
ALI KI SO MORALI POD NJEGA BRUTALNO SILO ZAPUSTITI SVOJ LJUBLJENI DELOKROG!
TRPIMO, MOLIMO IN DELAJMO Z ZDRUŽENIMI MOČMI ZA ČIM HITREJŠI IN ZMAGOVITEJŠI PRODOR KRI-STUSA KRALJA V CELptfftfi^ISIJONSKI SVET!
--------------------—----------------------------1
PALABRAS DE ROMA
En Corea, han sido asesinados cin-cuenta misioneros y sacerdotes corea-nos, figurando entre los primeros S. E. el Delegado Apostolico de aquel pals. En otras partes, hay que lamentar igualmente asesinados de sacerdotes in-digenas, y en el momento actual, son 6 obispos, 2 Prefectos Apostölicos y unos setenta, entre misioneros, sacerdotes y religiosas, los que sufren los dolores y humillaciones de la prision.
Para ellos, intrepidos heraldos del Evangelio, que “han sido hallados dig-nos de sufrir contumelia por el nombre de Jesus” (Act. 5, 41) nuestra admira-ciön y saludo emocionado.
Verdaderamente admirable es la for-taleza que manifiestan los Misioneros, los sacerdotes y el pueblo fiel. “Nos po-deis matar —ha respondido un Obispo a un propagandista ateo— pero no nos podreis nunca separar de Roma.” Y otro Obispo, escribiendo sobre su dio* cesis, dice: “Sacerdotes y fieles estan firmisimamente resueltos a defender su fe y a dermo strar su adhesion inque-brantable al Soberano Pontifice y a la Iglesia de Roma.”
Tan valientes soldados de Cristo bien merecen el elogio que San Pablo hacia de los cristianos de Tesalonica: “Me siento orgulloso de vosotros, de vuestra constancia y de vuestra fc, en las per-secuciones y amarguras que debdis so-portar” (II Thess. 1, 4).
“La situaciön material de la Mision es absolutamente precaria. Ni se si va a ser posible dar a mis misioneros lo tninimo necesario para vivir. Ya hemos tenido pue imponernos restricciones en la comida...” Asi escribe un obispo tnisionero, y nos consta de otro, que tuvo que vender su anillo pastoral para Poder vivir.
En tiempo de las antiguas persecu-ciones, los cristianos enviaban socorros ’a los hermanos condenados a las mi-aas, ad metalla. Hoy, hermanos, se es-tän renovando las mismas persecucio-aes. Renovemos tambien nosotros aque-11a caridad hacia los que E. Cipriano Hamaba milites Bei, soldados de Bios,
Nadškof Cc Iso Constantini, taj.nik kardinalske Kongregacije za širjenje vere, katerega najnovejši poziv k ntisi-tjonskemu sodelovanju prinašamo kot uvodnik v kasteljanščini
centinelas de Cristo sobre las trinche-ras de la fe.
Afortunadamente, hay todavia mu-chos territorios sobro los que no Se cier-ne, enfureeida, esta tormenta anticris-tiana. All! es donde los Misioneros pue-den desplegar todas sus actividades, pero, por eso tambien, necesitari de nuestra ayuda, para sostener sus escue-las y sus obras de caridad, con que ar-rancar a la competencia cnemiga tantas almas naturalmente buenas. Notemos que esta competencia se hace čada vez mas poderosa y formidable.
Asi pues, en nombre de todos los Misioneros, hago el mšs entusiasto lla-mamiento a la conciencia y al corazon de los catölicos, para que, como siem-pre, acudan en socorro de las gravi-simas necesidades de la Iglesia Misio-nera. El mundo se renueva, peno no olvidemos que o se salvarä con Cristo, o irš a la ruina con el Anticristo. .
Celso Constantini
Socretarlo d« la S. C. de Propaganda Pide
V ŠESTINDVAJSETI LETNIK
V	popolni tihoti so „Katoliški misijoni“ lansko lato doživeli svoj 26. letnik.
Leta 1923 je Peti slovenski katoliški shod v Ljubljani pozval Misijonišče
Groblje oziroma Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega, naj začne izdajati „Katoliške misijone“, že oktobra istega leta je izšla njih prva številka.
Svoj 20. letnik so „Katoliški misijoni“ doživeli Idta 1943 v Ljubljani, kamor so se rešili pred nacistično okupacijo, ki je zasegla in uničila tudi Misijonišče Groblje z Misijonsko tiskarno, v kateri so se „Katoliški misijoni“ tiskali. Prav tako v Ljubljani je izšel še 21. letnik. Leta 1945 pa lista že ni bilo več mogoče izdajati.
V	razdobju naslednjih treh „begunskih“ l(|t je od časa do časa izhajalo v Rimu razmnoženo nadomestilo pod istim imenom, ki ga pa ne štejemo v vrsto letnikov „Katoliških misijonov“, dasi je nemalo pripomoglo k ohranjevanju misijonske misli med begunskimi rojaki in je celo nekaj dragocenih misijonskih poklicev dvignilo, da so stopili na misijonsko pot.
Ob odhodu misijonskega zdravnika dr. Janeza Janeža na Kitajsko v maju leta 1948 so se v Buenos Airesu pojavili obnovljeni tiskani „Katoliški mi-edjoni“, ki so potem redno izhajali to in naslednje leto kot 22. in 23. letnik.
Naslednja dva letnika „Katoliških misijonov“ sta bila po dogovoru z lastništvom „Duhovnega življenja“ zunanje vključena v ta list, a tako lastništvo kakor uredništvo misijonske priloge „Duhovnega življenja“ je slej ko prej ostalo v rokah Misijonske družbe sv. Vincencija Pavelskega, lazaristov.
V-tem združenju z „Duhovnim življenjem“ so torej „Katoliški misijoni“ lani doživeli svoj srebrni jubilej.
Ob vstopu v novo petindvajsetletje se pa „Katoliški misijoni“ predstavljajo svojim naročnikom in bralcem spet kot popolnoma samostojen list.
Do ločitve je prišlo iz več tehtnih razlogov, na pobudo konzorcija „Duhovnega življenja“.
če Bog da, bo vseboval letnik kakih 500 strani kot so pVičujoče. Polnili jih bodo naši najboljši misijonski pisatelji in vsi slovenski misijonarji, pod uredništvom Ladislava Lenčka CM, ki predstavlja tudi upravo in izdajatelja: Misijonsko družbo sv. Vincencija Pavelskega (slovenski lazaristi).
Da se list razširi med kar se da najširše kroge rojakov na svobodnih tleh s pomočjo vseh tistih naročnikov, ki zmorejo plačati malo večjo naročnino, zato smo uvedli poleg navadne naročnine še podporno in dosmrtno. Urejena je pa takole:
Dežela	Navadna n.	Podporna n.	Dosmrtna n.
Argentina 			30 pesov	300 pesov
čile 			160 pesov	1.500 pesov
USA 			3 dolarje	30 dolarjev
Canada 			4 dolarje	35 dolarjev
Italija 			1500 lir	15.000 lir
Avstrija 			60 šilingov	600 šilingov
Anglija 				1 funt	10 funtov
Ostale dežele			3 dolarje	30 dolarjev
Uprava „Katoliških misijonov“ je v Buenos Airesu, Calle Cochabamba 1467, Argentina, telefon: 23-6875, kamor naj blagovolijo pošiljati naročnino naročniki iz Arge.ntine, v kolikor jo ne bodo pobirali poverjeniki in sotrudniki.
V	USA je pošiljati naročnino zaenkrat še naprej na Slovensko pisarno v Clevelandu, dokler ne javimo našega poverjeništva tamkaj.
V	Kanadi je pošiljati naročnino našemu poverjeniku Turku Francetu v Toronto, kot doslej skupno z „Duhovnim življenjem“.
V	Italiji je dolgotrajni poverjenik „Katoliških misijonov“ za Trst in okolico č. g. Stanko Janežič v Mačkovljah, za Gorico Dobrodelna pisarna na Riva Piazutta.
V	Avstriji je poverjen za sprejemanje naročnine č. g. Miha Burja v špitalskem taborišču.
V	Angliji pa č. g. Ignacij Kunstelj, slovenski dušni pastir tamkaj.
Iz ostalih dežela naj naročniki blagovolijo naročnino pošiljati, kakor jim je najbolj pripravno. Nakazila na ime Ladislav Lenček.
Prvo in drugo številko samostojnih „Katoliških misijonov“ pošiljamo v glavnem vsem dosedanjim naročnikom skupnega lista „Duhovnega življenja“ in „Katoliških misijonov“, v upanju, da bodo tudi samostojne „Katoliške misijone“ radi in morda s še večjim veseljem sprejeli zlasti tisti, ki „Duhovnega življenja“ kot splošno verskega lista ne potrebujejo toliko, ker imajo že svoje krajevne verske liste.
Prosimo iskreno vse. zlasti pa poverjenike prejšnjega skupnega lista „Dž", da ostanejo zvesti „Katoliškim misijonom“ in s tem slovenski misijonski akciji, ^e posebej pa prosimo za misijone zavzete posameznike in organizacije, da edinemu slovenskemu misijonskemu listu pridobe še novih naročnikov!
Vse tiste pa, ki iz kateregakoli vzroka „Katoliških misijonov“ ne bi mogli prevzeti in naročnine ne poravnati, lepo prosimo, da nam to na kak način takoj javijo; s tem nam bodo prihranili tiskanje odvišnih izvodov in mnogo nepotrebnih stroškov.
Vsem bralcem, naročnikom, sodelavcem, zlasti pa slovenskim misijonarjem in misijonarkam — vesel božič in blagoslovljeno novo leto 1952!
„KATOLIŠKI MISIJONI“
SLOVENCI IN MISIJONI
jr~' *•
Ugledni dnevnik „Ameriška domovina“ je v dneh pred misijonsko nedeljo (19. oktobra 1951) objavil obširen članek o potrebi misijonskega sodelovanja Slovencev na svobodi, ki sta ga sestavila in podpisala dva izmed najuglednejših ameriških Slovencev. Nekatere za vse in za vedno aktualne odstavke tu ponatiskujemo:
„Pojdite po vsem svetu, učite vse narode...‘‘ je naročil Kristus svojim apostolom. In ti so izpolnili Njegovo zapoved in širili Njegovo blagove^t, dokler jim mučeniška smrt ni presekala življenjske p(oti na tem svetu. Za njimi so širili sveto vero drugi, rod za rodom, stoletje za staletjem.
Kljub neprestanemu, bolj ali manj živahnemu širjenju svete vere, je vendar danes na vsem svetu komaj ena petina ljudi katoličanov, druga petina so protestanti in pravoslavni, ostale tri petine (poldruga milijarda ljudi) so pa nekristjani; med njimi jih velika večina sploh nikdar ni slišala o katoliški vdri, o Kristusu in Njegovem nauku.
Sirjenje svete vere nikdar ni bila lahka zadeva, v dvajsetem stoletju je pa postalo še bolj tilžko in zamotano. Mnogi izmed prejšnjih katoličanov in drugih kristjanov so odpadli od svoje vere in celo postali najhujši sovražniki Kristusa. Postali so ne samo brezverci, ampak izrazito protiverski. Napovedali so vojno Kristusu in Njegovi Cerkvi in kjerkoli le morejo, nušijo cerkvene! zgradbe ter preganjajo in ubijajo Bogu zveste vernike. Nastopila je doba komunizma.
Kot mnogi drugi katoliški narodi, tako so se tudi katoliški Slovenci že v prejšnjih stoletjih zavedali, da Kristusovo naročilo: „Pojdite in učite vse narode...“ ne velja samo svetemu očetu, kardinalom lin škoflom, ne velja le velikim katoliškim narodom, velja ne samo duhovnikom, ampak vsemu katoliškemu ljudstvu. Tudi Slovenci so se radi posvečali misijonskemu delu in postali svetovno znani misijonarji, kot škof Baraga, Knoblehar in drugi.
Misijonsko delovanje je prav v letih po prvi svetovni vojni postalo med Slovenci zelo živahno, kar ni čudno, ker so ga z . vso vnemo podpirali slovenski škofje: Jeglič, Sddej, Karlin, Gniidinvec, Tomažič, Srebrnič, Ujčič in posebno sedanji škof dr. Gregorij Rožman. Skoro vsi redovi, ki so tedaj delovali v Sloveniji, posebno pa lazaristi, frančiškani, salezijanci in jezuiti, so imeli po nekaj misijonarjev in bratov v misijonih. Prav tako delavne so bile slovenske misijonarke: uršulinke. sestre sv. Vincencija Pavelskega, šolske 9 stre in druge.
Se več. Nekateri redovi so že pripravljali posebne slovenske misijone, tako lazaristi .na Kitajskem, jezuiti v Indiji, kjer slo že vodili misijonsko delo sinovi slovenskih staršev, šli so v misijonje, zaupajoč v božjo pomoč jn v pomoč slovenskega naroda.
In niso se varali. Katoliški Slovenci so se začeli bolj in bolj zavedati, da so dolžni kot posamezniki in kot celota sodelovati prj delu za širjenje sv. vere nved pogani, da se tako izkažejo hvaležne Bogu za milost, da so njihovi predniki pred več kot en tisoč leti postali katoličani in da za čjasa Trubarja po večini niso presitopili v protestantsko vero. Dalje je bilo po njihovem mnenju potrebno prav z ozirom na nevarnost komunizma katoličanstvo čim bolj razširiti po vsem svetu.
Kot pred drugo svetovno vojno, tako bi tudi v letih po vojni slovenski katoličani v domovini prav gotovo z veseljem, z molitvijo in žrtvami radi podpirali slovenske misijone, če bi 1« mogli, pa žalibog ne mor:ljo, ker so sami izropani. Tako morejo le z molitvijo! in žrtvami spremljati delo slovenskih misijonarjev, denarnih podpor pa ne morejo nuditi.
Edino Slovenci staronaseljenci in bivši begunci-novonaseljenci smo srečni, da živimo v svobodnem svetu v USA, Kanadi, Argentini, Venezueli, Astraliji in drugod, kjer nam je po večini (omogočeno svobodno življenje in primeren zaslužek.

Katoliški Slovenci v domovini od nas! pričakujejo, da se bomo V teh dneh v svojem in Itudi njihovem imenu odzvali klicu sv. očeta in tflovenskih misijonarjev ter podprli misijonsko delo z vsemi močmi.
Zdi seznama, da bi kot Slovenci in katoličani ne izpolnili svoje dolžnosti v polni meri, če se ne odzovemo klicu in prošnji slovenskih misijonarjev širom sveta. Saj ne prosijo zasp, prosijo, da bi z našimi prispevki lahko izpireobrnili več poganov k edino pravi katoliški veri, prosijo, da bi z našo pomočjo postavili vsaj skromno svetišče za častitev Boga Stvarnika.
Naši so slovenski misijonarji. V imenu slovenskega naroda delajo z vsemi silami za širjenje Božjega kraljestva na zemlji, v zadoščenje za vse krivice, ki so jih drugi manj vredni sinovi im hčere slovenskega naroda delali in še delajo Bogu, ko rušijo Njegova svetišča, podirajo križe in skrunijo vse, kar je katoličanom svetega.
.Tako kot v prvih Stoletjih krščanstva so tudi danes slovenski in drugi misijonarji in njih sodelavci na straži, kot vojaki pred sovražnikom, kot borci proti komunizmu, pripravljeni vsak hip na delo in žrtve, pa če treba tudi 'mučenijško smrt.
Ce sploh kaj, je delo slovenskih misijonarjev in njihovih sodelavcev, sester in bratov vredno naše vsestranske pomoči in podpore.
Anton Grdina, dr. Valentin Meršol
OČETOVA BESEDA
OKROŽNICA NJEGOVE SVETOSTI PAPEŽA PIJA XII. „ZA MISIJONSKI NAPREDEK“ („DE SACRIS MISSIONIBUS PROVEEN-DIS“), KI SE ZAČNE Z BESEDAMI „EVANGELII PRAECONES“
Prevedel in razlago napisal Karel Wolbang C. M.
Našim častitljivim bratom patrijarhom, primasom, .nadškofom,
ŠKOFOM IN DRUGIM KRAJEVNIM ORDINARIJEM, KI SO V MIRU IN V ZVEZI Z APOSTOLSKO STOLICO. ČASTITI BRATJE, POZDRAV IN APOSTOLSKI BLAGOSLOV!
UVOD
Oznanjevalci evangelija, ki garajo v skoraj neizmernih delovnih pod-^čjih, „da bi se ^beseda Gospodova razširjala in prtoslavljala“,1 so na poseben način prisotni Našemu duhu in Našemu srcu, ko se dopolnjuje 25 let, kar je Naš Prednik nepozabnega spomina Pij XI. objavil okrožnico „Rerum Ecclesiae“2, v kateri je podal zelo modre šmarnice za vedno večji razvoj katoliških misijonov. In Našrga duha prešinja veliko veselje, ko ugotavljamo, kak napredek je v tej «lobi doživela ta tako sveta zadeva. Zajresi, kot smo imeli priliko zatrditi 24. junija 1944 ob zborovanju voditeljev papeških misijonskih družb, „d«javna prizadevnost, ki jo razvijajo širitelji krščanske vere, tako v deželah, že razsvetljenih po luči evangelija, kot med narodi, med kateri ta še ni posijala, je dosegla tako moč. Pobudo in razsežnost, kakršne morda še nikdar ni zabeležila zgodovina katoliških misijonov.“3 (
Vendar Se nam zdi v sedanjih zmedenih in grozečih časih, ko so mnogi Porodi zaradi medsebojnih nasprotij razdvojeni, posebno primerno, ponovno priporočiti isto'zadevo, kajti prav glasniki evangelija so jtisti, ki prinašajo vsemu človeštvu človečansko in krščansko dobroto in ga navajajo k onemu bratovskemu mjžitju, ki zmaguje nad vsemi i Spori narodov in vsemi mejami.
O tem smo v omenjenem nagovoru voditeljem misijonske akcije tudi bole dejali: „Značaj vašega poslanstva, ki ni utesnjeno po državnih mejah, in vaše
skupno, bratsko delo, stavijo pač vsakomur pred oči ono značilno potezo katoliške Cerkve, ki ne prdnese razdorov in je živo nasprotje nesoglasij med po njih zbeganimi in žalostno sprevračanimi narodi hočemo reči vesolj nos t krščanske vere in ljubezni, ki je za vse ljudi, ki sega preko vseh bojnih poljan in vsakršnih državnih mej, preko vseh kontinentov in neizmernih oceanov, univerzalnost, ki vzpodbuja in priganja nas vse k (dosegi cilja, za katerim stremite in ki je: razširjanje božjega kraljestva po vseh delih sveta.“4
Zato z veseljem porabimo priliko 25 letnice! okrožnice „Kerum Ecclesiae“, da z globokim notranjim zadovoljstvom pohvalimo bogato delo, ki je bilo izvršeno, in k nadaljevanju tega dela v pospešeni mori vabimo vse: sobrate v škofovstvu, glasnike evangelija, delivce božjih skrivnosti, duhovnike, in vse vernike, tako one, ki delujejo v še misijonskih pokrajinah, (kot one, ki kjer koli po svetu podpirajo tako važno stvar kot so misijoni bodisi z molitvijo bodisi s sodelovanjem pri vzgoji misijonskega naraščaja bodisi z denarnimi zbirkami.
I. NAPREDEK KATOLIKIH MISIJONOV
Najprej bo prav, če se ustavimo na kratko pri statistikah, ki se nanašajo na rast misijonov.
Leta 1926 jt bilo 400 misijonskih pokrajin, danes jih je približno 600; vernikov tedaj v misijonih še ni bilo 15'.milijonov, danes štejejo že skoraj 28 milijonov. V istem letu je bilo približno 14.800 tujih misijonarjev in domačih duhovnikov, danes jih je več kot 26.800. Tedaj so vse misijonske, pokrajine vodili tuji misijonski predstojniki; v 25 letih je prešlo 88 misijonskih pokrajin v roke domače duhovščine; v mnogih krajih, kjer je bila vzpostavljena domača hierarhija s škofi iz vrst domačinov, se jei močno pokazalo, da je Kristusova vera res katoliška in da je v nobenem delu sveta ni mogoče smatrati za tujko.
Na Kitajskem in v nekaterih delih Afrike je bila vzpostavljena redna cerkvena hierarhija po določilih cerkvenega prava.
Trije važni cerkveni zbori soi se vršili: v» Indokini leta 1934, v Avstraliji leta 1937 in lansko leto (1950) v Indiji.
Mala semenišča so se številčno in po moči zelo pomnožila; gojencev velikih semclnisč, ki jih je bilo pred 25 leti samo 1770, je sedaj 4.300; bilo je ustanovljenih mnogo pokrajinskih semenišč.
V	Rimu je bil pri „Collcfcyum Urbanianum“ ustanovljen „Misijonski institut“; prav tako so bili v Rimu in drugih krajih ustanovljene številne stolice za midionologijo.
Tudi v Rimu je bil osnovan kolegij rfv. Petra, kjer se domači redovniki In duhovniki poglabljajo v cerkvenih vedah in v krepostnem, duhovnem življenju ter v apostolatu.
V	misijonih sita bili ustanovljeni dve novi univerzi, število zavodov za višjo izobrazbo s'v je dvignilo dd T600 na več kot 5.000; ljudske in srednje šole so se skoraj podvojile; isto smemo (reči tudi k» bolnišnicah, gobarskih naseljih in dispanzerjih."
„Duhovniška misijonska družba“ (U.nio cleri Missionaria) je doživela v teh letih velik porast.
Ustanovljena je bila „Agencia Fides“, katere cilj je, iskanje, urejevanje in širjenje misijonskih vesti; misijonski tisk se je skoraj povsod dvignil po nakladi in po razširjenosti.
Vršili so se razni misijonski kongresi, med katerimi naj zlasti omenimo onega o priliki svetega leta lami v Rimu, ki je zgovorno pričal o tem. kaj in koliko st je za misijone storilo; v zadnjem času sd v Kumasiju, na afriški Zlati obali obhajali evharistični kongres, ki je bil nekaj izrednega po množicah udeležencev in po njih globoki pobožnosti.
Končno smo Mi določili poseben dan v letu za praznovanje 'papeške Družbe sv. Iktinstva Jezusovega, na katerega naj bi se molilo in žrtvovalo za to družbo.5 1
Vhod v razstavo domače cerkvene umetnosti v misijonih, ki je bila pripravljena v Rimu na ogled svetoletnim romarjem 1. 1950
Vse to jasno dokazuje, da so pobude sv|ete stolice za uporabo novih metod in večje prilagoditve v akcijah kar dobro odgovarjale spremenjenim okoliščinam in naraščajočim potrebam naših časov.
Ne sm/emo prezreti dejstva, da je bilo v teh 25 letih v raznih. Kongregaciji za širjenje vere podrejenih pokrajinah pravno ustanovljenih 5 apostolskih delegacij; mnogo misijonskih pokrajin pa je dobilo apostolske nuncije ali inter-nuncije. Z veseljem ugotavljamo, da je postavitev in dejdtvovsinje teh ustanov rodilo že obilne sadove: koordinacijio misijonskega dela in vzajemno pomoč pri doseganju zastavljenih ciljev. ‘Mnogo sadov so rodili tudi obiski naših delegatov po posameznih pokrajinah in na škofovskih kjonfdrencah, na katerih si misijonski škofje izmenjavajo dragocene izkušnje v korist celote in kjer se vse 'lažje in hitreje izdelujejo enotni načrti za apostolsko delo. Ta bratska povezanost verovanja in delovanja je pridobila katoliški veri večji ugled tako pri svetnih oblasteh kakor v masah katoličanov.
Vse to, kar smo tu o misijonskem razvoju v obdobju zadnjih 25 let na kratko napisali, in pa doživetja jubilejnega svetega leta, ko so prihajale v Rim, proseč božjih darov in našega blagoslova, neštevilne mnložice romarjev iz oddaljenih dežel, v katerih širijo vero oznanjevalci evangelija, vsd to nas močno vzpodbuja, da ponovimo gorečo željo apostola narodov v pismu Rimljanom: .............da
bi vam podelil kak duhovni dar, da se utrdite, to je, da nam bo med vami v medsebojno tolažbo skupna vera, vaša in moja.“ (Rimlj 1, 11—12).
Zdi se nam, da božji Učenik sam ponavlja vsem besede, polne tolažbe in pobude:^,Povzdignite oči in poglejte polja, da so že bela za žetev“ (Jan 4, 35). Toda ker število misijonarjev ne zadostuje za sedanje potrebe, sledi tem Odrcše-
nikovim besedam še njegovo povabilo: „žetev je velika, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavcev na svojo žetOiv“ (Mt 9, 37—38).
V veiikoi duhovno tolažbo	pa nam je,	da je na vso srečo v naših časih
število	onih, ki so po	božji volji	poklicani k	veliki nalogi, oznanjati evangelij
vsemu	svetu, \ naraslo,	kar vzbuja	sv. Cerkvi	nove upe. A delo, ki čaka. je še
ogromno in mnogokaj	je še treba	izprositi od	Roiga s prošnjo molitvijo. Ko mi-
slimo na neštevilna ljudstva, ki jih morajo delilci božjih 'skrivnosti povabiti v eno stajo in k edinim vratom zveličanja, razumemo v prošnji Eklesiasta poziv Nebeškemu Pastirju: ,Kot sil se pred njihovim obličjem pokazal svetega do nas, tako se izkaži pred našim obličjem velikega do njih, da spoznajo, kot smo spoznali tudi mi, da ni Boga razenitebe, o Gospod!“ (Ekl 26, 4—5).
1 2 Tes 3, 1, — 2 Acta, Apostolicae Scdia, 1926, str. 65 sl. — 3 A. A. )S., 1944, str. 209. — 4 A. A. S., 1944, utr. 207. — 5 Pisma „Praeses Consilii“ AAS 1951, str. 88—89.
Kratek pregled vsebine celotne okrožnice
Ni slučajno, da je sveti oče Pij XII. sredi najtežjih skrbi za vodstvo svete Cerkve presenetil ves katoliški svet s prelepo misijonsko okrožnico „Za napredek misijonov“, ki je izšla na praznik sv. Evgenija 2. junija. Bilo j€ to istega dne, ko je papež Pij XII. osebno blagoslovil v Rimu na „Via delle belle arti“ novo cerkev sv. Evgenija, za katero so prispevali v svetem letu katoličani vsega sveta. Kot da bi za svoj godovni dan hotel vliti vsem tako pre-izkušanim udom vojskujoče se Cerkve po vsem svetu novega poguma in zagona za nadaljnje napore in podvige pri tako težkem osvajanju duš. Mislil je na meštevilne borce Kristusove Cerkve, ki raztreseni med ljudstvi in verstvi v potu svojega obraza orjejo ledino duš, da bi prenovili in prerodili vse v Kristusu. Katoliška Cerkev krvavi in trpi kot še nikdar v zgodovini. In v tej uri Kristusov namestnik izjavlja, da je Cerkev v zadnjih 25 letih napredovala kot v zgodovini misijonov še nikoli, in poziva vse k utrjevanju medsebojne bratsk» vzajemnosti, zgrajene na temeljih krščanske vere in ljubezni.
Najboljša obramba je napad. Tega se zaveda tudi sveti oče in poziva ravno zaradi težkih časov v novi okrožnici nas vse h gradnji Cerkve. Vesel je lepega napredka pri misijonskem delu, in ob pogledu na prostrana še neobdelana polja izraža upanje, da jih bo mogoče vedno boljše obdelovati z vedno večjim številom misijonskih poklicev, v misijonih med domačo duhovščino in redov-
niki, pa v zaledju katoliškega sveta. Preganjanje Cerkve v mnogih deželah povzroča veliko trpljenja, a iz krvi in žrtev zore novi poklici in v preizkušnjah se krepi vera omahljivih. Osvajalna protestantska taktika v Južni Ameriki navdaja svetega očeta z veliko skrbjo, pred vsem zaradi pomanjkanja duhovniških poklicev tamkaj. Po najnovejših ugotovitvah zelo poklicanega opazovalca bi namreč za urejen uspešni apostolat v Južni Ameriki potrebovali še 40.000 duhovnikov in redovnikov.
Kljub izredni zamotanosti razmer v svetu, vzpodbuja sveti oče k poglobitvi in razširitvi misijonskega dela. Nakaže nekaj najvažnejših sredstev in metod.
Potrebna je čim popolnejša duhovna in umska formacija misijonskih kandidatov; prva je nujen predpogoj, druga prepotrebno sredstvo za razumevanje, približevanje in osvajanje poganov. Poziva k skrbni pripravi domače duhovščine, ki se mora čim prej primerno usposobiti in prevzeti vodstvo Cerkve med lastnim ljudstvom. Saj so tuji misijonarji le graditelji Cerkve, ki niso prišli z imperialističnimi težnjami stiskat in podjarmljat domačinov, kot želi komunistična propaganda dopovedati zatiranim ljudstvom v misijonskih deželah, marveč le pripravit in usposobit domačine za krepko vodstvo Cerkve na njihovem ozemlju. Kjer je domača duhovščina že prevzela vodstvo, bodo tuji misijonarji vedno bolj le njeni pomočniki.
Z izredno jasnostjo sveti oče povdari nujno in nenadomestljivo potrebo KA v misijonih in omeni, da bodo tudi kate-histi še vedno koristni. KA domačinov
bo morala pomagati misijonarju vreči mreže na široko in obdelovati neštevil-ne množice ter jih klesati za Boga.
Za pridobivanje okolja in prodor v poganske mase priporoča paptž ustanavljanje vsakovrstnih šol, od univerz preko srednjih in strokovnih do ljudskih.
Polagala naj bi se vedno večja paž-nja na zdravniško skrbstvo in ustanavljanje bolnišnic, dispenzarjev, gobavskih naselbin. A za to delo naj bi se pritegnilo v misijone vedno več krepostnih, apostolsko izšolanih laičnih specialistov iz zdravniških vrst. A tudi misijonarji in misijonarke naj bi se doma čim bolje pripravili na tovrstno pomožno delo, ki bo vedno zelo potrebno za ustvarjanje naklonjenega ozračja povsod, kjer. se pojavi možnost ustanavljati misijon-' ske postojanke.
Kolikor bolj komunizem rcvolucio-nira množice, toliko važnejše je, da misijonarji izvajajo v misijonih čim številnejše socialne in karitativne akcije in da širijo vsepovsod zdrav socialni nauk svete Cerkve.
Pij XII. močno biča ozkosrčnost, radi katere včasih kak red ali svetni kler ne pripušča na svoje delovno področje drugih redov, čeprav sam ni kos težki nalogi pokristjanjevanja velikih množic. Ker je dela za vse še toliko, da ga ob modri koordinaciji vseh pozitivnih^ sil še zdaleka ne bomo zmogli, priporoča papež vsem redovom in predstojnikom širokosrčno velikodušnost, ki z veseljem oddeli delo vsakemu, ki se stavi na razpolago.
Pri pokristjanjevanju poganskih narodov naj po želji Kristusovega namestnika misijonarji kjer le mogoče upoštevajo narodovo tradicijo, kulturo in običaje, ki niso v opreki z duhom katolicizma. Važno je ponesti ljudstvom resnico, ki jo bodo pa toliko lažje in raje sprejela, kolikor bolj njihovemu načinu mišljenja primemo jim bo podana. Upoštevajo naj misijonarji narodovo preteklost in vse njrga svojske p. teze, ki so mu rodile že številne vrednote v kulturi civilizaciji, šegah in običajih, itd.
Sveti oče omenja lep uspeh misijonske razstave v Rimu, ki je o priliki svetega leta dokazala vsemu svetu blagodejni vpliv poslanstva Cerkve med najrazličnejšimi narodi sveta.
vstopu v razne papeške družbe za misijonsko sodelovanje (DšV, in druge).
Ob koncu okrožnice poziva sveti c če duhovnike k misijonskemu sodelovanju v ,,Unio Cleri pro missionibus“ (Duhovniška misijonska zveza), vernike pa k najmanjše v „Družbo sv. Detinstva“.
Podeljujoč vsem, ki misijonstyu posvečajo vse ali vsaj nekaj svojih sil, svoj apostolski blagoslov, poziva papež Pij XII v imenu Cerkve „v zbor vse svoje po svetu raztresene sinove, naj po svojih močeh priskočijo na pomoč neustrašenim sejale 'm evangeljske resnice z molitvijo, milodari in pomnožitvijo misijonskih poklicev..., kajti če bodo soudeleženi pri oblikovanju enega samega duhovnika, bodo soudeleženi pri sadovih tolikih njegovih evharističnih daritev, njegove sv de službe, njegove svetosti...
Ves svet je kot tresoči se, bobneči in bruhajoči vulkan. V teh urah moramo zares vsi priskočiti na pomoč Cerkvi, da uspe božjemu Sinu „zveličati, kar je izgubljenega“ (Lk 19, 10). Gorje, če nas rdeči laži-evangelisti prebite in svet utone za dolgo dobo v duhovnost uničujoči lavi brezbožnega materializma!
SVETOVNA OSEMDNEVNICA
18. I.	OD PRAZNIKA STOLA SV. PETRA
Današnji položaj krščanstva
Kako daleč so ponesli Kristusovi apostoli in njegovi misijonarji v svet Kristusovo ime in njegov evangelij ? že takoj v prvih stoletjih krščanske ere je krščanstvo iz Palestine, Gospodove domovine, zajeljb ves rimski imperij in seglo še v daljna ozemlja preko njegovih meja, na vzhodu daleč v Indijo in preko nje na Kitajsko. Kasneje je z začetkom srednjega veka ob prihodu novih narodov na evropski zdpad z njimi bila pokristjanjena kmalu vsa Evropa; z odkritjem novega sveta je v začetku novega veka krščanstvo zajelo še ta, nova ozemlja. Kaj naj bi se še ustavljalo evangeliju? Ali ne bo zdaj zdaj slavil dokončnega triumfa ?
Ne! Pravo, nekrščansko misijonsko polje je še tolikšno; obsega še dve tretjini sveta; na enega kristjana še prideta dva nekristjana, ki ju je treba pridobiti za Kristusa. In vzrok tega je poleg močnega odpora nekrščauskega sveta bila in je še danes needinost med kristjani.
Res je krščanstvo kmalu zajelo vso prednjo Azijo daleč tja proti nje osrčju in na jug; a obenem je zmota ali nacionalna misel ali politično-kulturna smer ali vse obenem speljalo cele narode na svoja pota in jih odtrgalo od prave krščanske skupnosti. Tako je to krščanstvo zaradi needinosti ob navalu zunanjega sovražnika imelo tem manj moči, tako da so vse te azijske in severnoafriške nekoč krščanske pokrajin« utonile v arabski poplavi v sedmem stoletju, in so ostale krščanske skupine le kot mali otočiči sredi neizmernega muslimanskega morja, slabotne priče nekdanje velike slave: Nestorianska cerkev, monofizitski jakobiti, Armenci, Kopti, Abesinci, pravoslavne skupine teh pokrajin.
Krščanski evropski vzhod je iz podobnih vzrokov kasneje tudi šel svojo pot in v 11. stoletju v dokončni razkol. Danes trpi v krvavem preganjaju organiziranega brezboštva, ki hoče človeku
nadomestiti tudi vero. Kakšen bo izid, bo pokazala bodočnost.
Krščanski evropski sever je ne mnogo kasneje tudi odpadel. V nasprotju z vzhodom, ki je skrbno čuval svojo iskreno, globoko vero, pa je ta vedno bolj zapadal kugi racionalizma in vsemu zlu, ki temu sledi, tako da je ob tem kužnem duhu krščanska resnica med temi narodi še v večji nevarnosti, kot pa v krvavem preganjanju preizkušana vera vzhodnih kristjanov.
Ta razdvojenost opredeljuje tudi krščanska ozemlja v novem svetu; Severno Ameriko, južno Afriko, azijatske pokrajine, Oceanijo, Avstralijo.
Med kristjani ni edinosti; krščanstvo je razdeljeno, razdvojeno...
„Vsako kraljestvo, ki se razdeli zoper sebe, ne obstane“ (Mt 12, 25), pravi Gospod. Tako je po naravi in tako bi bilo tudi s krščanstvom in Kristusovim evangelijem, ko bi bil prepuščen zgolj človeškim močem. To pa za krščanstvo, Kristusovo ustanovo ne velja. Vse človeško mine, razpade; to pa ima obljubo vednega trajanja. Ena prava Kristusova Cerkev ostane do konca sveta; prav ta pa je pravo, popolno krščanstvo, tako da vsa ta needinost nazadnje pomeni odpad, ločitev od pravega krščanstva, Cerkve Kristusove.
A vendar, koliko škodo pomeni ta krščanska i'azcepljenost za krščanstvo. Cerkev in svet. Kako vse drugače bi danes bilo na svetu, ko bi „krščanski svet“ res bil krščanski. Prvi naravni in nujni učinek tega bi bila prav v krščanstvu, najgloblja, duhovna edinost in na zunaj njega moč pri izvrševanju poslanstva v svetu in osrečevanju sveta. Od Boga hoteno edinost bi morali dati svetu prav kristjani. Tako so te šibe medsebojnega sovraštva, ki danes tepejo svet, Inasledlek in neka naravna kazen za ta prvi usodni greh: needinost med kristjani, zrušenje duhovne krščanske edinosti, ki naj bi bila podlaga edinosti, miru in sreče vsega sveta.
Poleg vsega trpljenja, ki ga je raz-
Za cerkveno zedinjenje
Do SPREOBRNJENJA SV. PAVLA	25. I.
Rejenost prinesla kristjanom, samim, 'rna še drugo usodno zlo posledico — slabost krščanstva na ven, na misijonskem polju. Kako naj uspešno nastopa katoliški misijonar, če mu kot sovraž-stoji nasproti misijonar kake krščanske sekte ? Kako naj spozna res-»'co pogan, ki še ne pozna krščanske resnice, a vidi dva krščanska, protestantskega in katoliškega, misijonarja kat nasprotnika?
Needinost med Kristusovimi učenci, k' nosijo njegovo ime, je bila in je še vedno veliko pohujšanje svetu, ki naj “i ga pridobili za Kristusa, in kristjanom samim pomeni začetek in vir ve-nkega zla, ki mu ga je razdvojenost skozi zgodovino kop'čila in ga še danes ni konca.
Molitev za zedinjenje
Človek je v svoji slabosti, strasteh, sovraštvu zmožen razdirati, razkrajati; to mu je lahko. A graditi, zidati, popravljati, ustvarjati in obnoviti edinost, kjer razdvaja zamrza, stoletni predsodki in sovraštvo — to je težko; to je človeškim močem samim nemogoče, če edinosti kristjani sami nismo ohranili, kako bi jo po stoletnem medsebojnem oddaljevanju mogli obnoviti ? Prepuščeni samim sebi bomo medsebojne prepade 6 še poglabljali.
Za zedinjenje je potrebno neko spre-'^ornjenje, ki je mogoče le po milosti, t'trebna je dobra volja pri ločenih, Potreben pri nas dober zgled, da bomo Prež „vsake napake, ki bi jih mogla no nas oddaljevati“ (Mol. Ben. XV. za Zedinjenje vzhod, kristjanov s katoliško
Cerkvijo).
. Kristus, Bog, je svoje učence ob pojavih nesloge, ko so se prepirali o prednostih v božjem kraljestvu, svaril in nplo poučeval. A je predvsem za njih edinost v ljubezni molil: „Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, da bodo eno, kakor midva“ (Jan 17, 11). „A ne pro-s,tn samo zanje, ampak tudi za tiste,
ki bodo po njih besedi v me verovali, <
bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslgl... da bodo eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bodo popolnoma eno; da tako svet spozna, da si me ti poslal, in da si jih ljubil, kakor si mene ljubil“ (Jan 17, 20—23).
To velja vedno in tudi danes: Za krščansko edinost, za zedinjenje vseh kristjanov v pravi Kristusovi Cerkvi je treba predvsem moliti. To vedo, čutijo vsi kristjani dobre volje, ki se zavedajo zlih posledic needinosti in poznajo ovire, ki so se med njimi nakopičile in preprečujejo zedinjenje.
Katoličani molimo
Zato je razumljivo, da so papeži, zlasti v dobi zadnjih sto let, ob vsaki priliki vzpodbujali vernike in jih opozarjali na dolžnost te molitve. Leon XIII. je v okrožnici „Provida Matris“ (5. maja 1895) določil devetdnevnico pred binkoštmi, da molimo za „vrnitev in zedinjenje naših ločenih bratov“. Dve leti kasneje je v okrožnici o sv. Duhu „Divinum illud munus“ (9. maja 1897) za stalno posvetil to devetdnevnico molitvi za „pripravo milosti krščanske edinosti“ in dal devetdnevnici bogate odpustke. Tu pravi: „Dve leti je tega, kar smo v svojem pismu „Provida Matris“ priporočili za binkošti molitve za edinost krščanskega ljudstva; danes hočemo dati glede tega podrobnejše odredbe; odločamo torej in ukazujemo, da se v ta namen po vsem katoliškem svetu to leto in naprej pred binkoštmi moli za zedinjenje ločenih s Cerkvijo po vseh župnih cerkvah in — če ordinarij sodi za primerno — tudi v vseh drugih cerkvah“. Takoj za tem določa odpustke za to devetdnevnico.
Ta papež je tudi že ustanovil več bratovščin in cerkvenih združenj v ta namen.
V pismu „Amantissimae voluntatis" (14. aprila 1895) govori angleškim katoličanom : „če bodo vsi katoličani gle-
dali na to vprašanje, kot je treba, to je kot zadevo vesti in vtre, bodo čutili v sebi plamen goreče ljubezni, ki se ne izogiba dela za božjo čast in nas sili, da vse poskusimo, ko gre za zveličanje toliko bratov. Iz tega bo prišlo, kot je naša živa žrl ja, da se bodo v gorečnosti vsi pridružili nam... sodelovali z nami in nam prišli na pomoč zlasti s ponižnimi in gorečimi molitvami.“
Tako govore v tej zadevi tudi vsi drugi zadnji papeži in iz tega moremo razumeti, kaj hoče Cerkev od nas.
Ločeni molijo
Tudi med ločenimi kristjani — pravoslavnimi, protestanti, anglikanci — vedno pogosteje čujemo klic po potrebnosti molitve za krščansko edinost. Mnogi so v njih vrstah že govorili, ket slišimo govoriti newyorškega protestantskega škofa Viljema Mannixa: „Moramo moliti in delati za edinost, ker jo hoče Kristus in naša needinost nasprotuje njegovi volji. Ce hočemo kaj napredovati, je to prvi potrebni korak. Resnično hrepenenje po edinosti pa uspeva samo v zemlji spokornosti. Naj pripadamo katerikoli skupini, zavreči moramo čut naše vzvišenosti, superiornosti. Vse kristjane, naj se imenujejo kakorkoli, moramo gledati kot svoje brate v Kristusu... Vsaka verska skupnost mora priznati svojo krivdo, svoj delež pri nasllanku Troedinosti fn pri vztrajanju v njej pomanjkanje resničnega hrepenenja po edinosti.“
Iz tega duha so tudi med ločenimi nastale različne družbe, katerih glavni namen je melitev za krščansko edinost.
Svetovna osemdncvnica za zedinjenje
Neko edinost, ki je v skupni molitvi, smo kristjan! že dosegli prav v svetovni osemdnevnici za zedinjenje, ki jo opravljamo od 18. do 25. januarja vsi kristjani.
Izšla j« ta osemdnevnica iz vrst nekatoličanov, iz njih iskrene želje po edinosti, pa jo je Cerkev sprejela in tako pokazala, da ji je ta skupna molitev draga. Nastala je na pobudo anglikanskega pastirja ameriško episko-nalne cerkve v New Yorku Wattsona, ki jo je zasnoval leta 1907.
V iskreni želji po zedinjenju je Wattson stopil v stik z anglikanskimi
pastorji v Angliji, ki so bili njegovega duha. Eden od teh, Jenes Spencer, v pismu Wattsonu predlaga, naj bi protestantski pastorji, ki so želeli zedinjenja z Rimom, pridigali o Petrovem prvenstvu na praznik Prestola sveta Petra v Rimu, 18. januarja.
Po treznem premisleku in končnem predlogu Wattsona so se zedinili, da pomeni najprimernejši čas za pridiganje in molitev za zedinjenje osem dni od praznika Prestola svetega Petra v Rimu (18. januarja) do praznika Spre-obrnenja sv. Pavla (25. januarja). Wattson je to imenoval „Osemdnevnico za edinost cerkve“. Misel je takoj vžgala med anglikanci in tudi med katoličani v Ameriki, ki so za to zvedeli» in leta 1908 so oboji prvič vsak zase opravljali to osemdnevnico.
To gibanje se je odtlej vedno • bolj širilo in poglabljalo. leta 1909 Wattson prosi papeža Pija X., da odobri to gibanje, kar je papež z veseljem tudi storil, že naslednje leto je Wattson s tovariši redovne družine, ki jo je bil ustanovil, vstopil v katoliško Cerkev; sledila mu je v tem tudi ženska redovna družba, ki ji je bil prav tako on ustanovitelj. Pač prvi prelepi sad iskrene molitve za edinost. V juniju trga leta je Wattson tudi prejel mašniško posvečenje kot katoliški duhovnik.
Ta molitvena osemdnevnica se je odtlej posebno močno širila med katoličani Združenih držav Severne Amerike, Anglije, Kanade, Avstralije. Leta 1916 jo papež Benedikt XV. uradno odobri za vso Cerkev in obdari z bogatimi odpustki. Kasneje jo znova močno priporoča papež Pij XI.
Leta 1921 uradno sprejme to osem-dnevnico tudi Svetovna konferenca protestantskih in vzhodnih cerkva. V Ameriki milijoni protestantskih vernikov in tisoči pastorjev te dni obenem z nami molijo za zedinjenje. V Angliji je že leta 192(5 bilo nad 300 anglikanskih župnij, ki so opravljale to osemdnevnico.
Ta osemdnevnica bi morala obenem z binkoštno devetdnevnico Leona XIII. združiti vse katoličane v molitvi za zedinjenje kristjanov. Da isti čas, iste dni, molimo katoličani in nekatoliški kristjani, zastopniki nairazličneiših narodov, za medsebojno edinost v isti veri,
blaženi Gehre Mihad CM, abesinski duhovnik, mučenec svete edinosti (18.>5).
Ta njeirova podoba je bila na svetoletni razstavi domače cerkvene umetnosti v
misijonih v Rimu
Pokorščini in ljubezni, združeni v molitvi z Jezusovo molitvijo, v kateri je pri zadnji večerji za to prosil Očeta, je že neka edinost, od katere si moremo obetati milost pravega, popolnega zedinje-Pja, če vsi kristjani v tej molitvi vztra-iamo.
Lionski duhovnik Pavel Couturier, Roreči apositol edinosti, govori o tej osemdnevnici: „Ko bo Bog Oče videl različne krščanske skupine združene v tako obilni, vesoljni in iskreni prošnji,
ki jo bo prevevala molitev njegovega Sina ob koncu zadnje večerje, bo storil čudež, ki je potreben za edinost, ki jo od večnosti hoče. Za naše osebno posver čenje Bog zahteva od vsakega lastno prizadevanje in posebno naše molitve; na isti način zahteva to, ko gre za edinost vseh kristjanov.“
Kot je razcepitev krščanstva bila začetek in je danes vir tolikega zla, tako bo zedinjenje edino uspešno zdravilo tolikemu trpljenju, ki danes tare svet:
Zedinjenje bo dalo krščanskim narodom, ne da bi bil katerikoli pri tem prikrajšan v svojih pravicah, najglobljo, tako potrebno duhovno edinost proti današnjemu sovraštvu, ki uničuje in peha v pogubo vso; v tem bo Svete Cerkve poveličanje, ki ga v svetu prej ali slej mora doživeti. Tedaj bo Cerkev tudi mogla uspešno izvršiti svoje poslanstvo nasproti nekrščanskemu svetu,“ da vsi narodi spoznajo edinega pravega Boga in katerega je poslal, Jezusa Kristusa, njegovega Sina, našega Gospoda, ki z njim živi in kraljuje v edinosti s svetim Duhom, Bog ne vse veke vekov“ (Mol. v maši za šir. vere).
Dr. Fran Gnidovec
MOLITEV ZA ZEDINJENJE VZHODNIH KRISTJANOV S KATOLIŠKO CERKVIJO
O Gospod, ki si raznotere narode zedinil v češčenju svojega imena, prosimo te za krščanske vzhodne narode. Spominjamo se odličnega mesta, ki so ga imeli v tvoji Cerkvi, in te prosimo, navdihni jim željo, da ga zopet zavzamejo: da bodo z nami ena čreda pod vodstvom
istega pastirja. Stori, da se skupno * nami poglobijo v nauke svojih svetil1 učiteljev, ki so tudi naši veri očetje-; Obvaruj nas vsake napake, ki bi jih mogla od nas oddaljevati. Duh sloge in ljubezni, ki je znak tvoje navzočnosti med verniki, naj pospeši dan, ko se zedinijo naše molitve z njih molitvami’ da bo vsak narod in vsak jezik spoznaval in slavil Gospoda našega Jezus» Kristusa, tvojega Sina. Amen.
Odpustek SCO dni; POM. (S. Paen. AP*« 22. maja 1937.)
ZA ZEDINJENJE VSEH KRISTJANOV
Naj bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi; da bodo tudi oni v nam» eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal-
Jaz tebi pravim: ti si skala.
In na to skalo bom sezidal svojo Cerkev.
Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom: „Mir vam zapustim, svoj mir vam dam,“ ne glej na moje pregrehe, ampak na vero svoje Cerkve, in utrdi jo po svoji volji v miru in edinosti. Ki živiš in kraljuješ Bog od vekomaj do vekomaj. Amen.
CIRILMETODIJSKA IDEJA IN LOČENI BRATJE PROTESTANTJE
Ko v svetovni molitveni osemdnev-nici molimo za zedinjenje katoličanov, pravoslavnih in protestantov, moramo povdariti, da to zedinjenje more vstati le na priznanju pred vsem ene temeljne verske resnice, ki jo pravoslavni in protestanti danes še zavračajo, katoličani pa jo imamo.
Katoličani vedno trdimo, da je le tista Cerkev prava Kristusova Cerkev, katero je On ustanovil. Kristus je pa ustanovil le eno Cerkev, ne več Cerkva. In ta Cerkev, katero je Kristus ustanovil, je katoliška Cerkev. Pravoslavni in protestanti tega ne priznajo. Ustavimo se za sedaj le pri protestantih.
Protestantizem je nastal šele v 16. stoletju. Torej protestantske Cerkve, katerih je zelo veliko število, niso Kristusove Cerkve, ker jih ni On ustanovil. Prava Kristusova Cerkev je ona, ki jo je Krisltus sezidal na svetega Petra, ona, ki jo vlada in poučuje sveti
Peter in ki živi v svojih naslednikih. Protestantizem zametava katoliško Cerkev, ki je obstajala že 16. stoletij pred njim. že beseda protestantizem pomeni rušenje, seveda pod pretvezo reforme, to je zboljšanja. Protestantizem je razcepijo na številne ločine (sekte), ki si med seboj nasprotujejo in so le v tem edine, da so neprijazne do katoliške Cerkve. So pa te-le važnejše sekte: lu-terani, kalvinci, dvinglijanci, valdenzi, anabaptisti, presbiterijanci, anglikani, kvekerji, pietisti, metodisti in drugi-Vseh skupaj je menda že nad 300 sekt. Protestantizem je verska anarhija.
Protestantizem je zavrgel temelj vere, namrdč učno oblast — in torej nezmotljivost učeče Cerkve. Protestantje verujejo le lastni razlagi svetega pisma, torej odstavljajo one, ki jih je Jezus Kristus postavil za sodnike v perečih vprašanjih, in samega sebe postavljajo na njih mesto. Protestant veruje
svojemu razumu, a ne božji besedi. Ima le neko versko mnenje, ki je pa izpre-tnenljivo kakor on sam, in temu mnenju veruje.
Kar je včeraj protestantizem veroval, lahko danes zavrže, in zastonj iščeš v njem najslavnejših znakov: starosti, edinosti, splošnosti, stalnosti. 2e pred 1600 leti je rekel Tertulijan Montanu: »Ti menjaš svoje mnenje, torej se motiš.“
Včasih zbudi protestantizem v svojih spoznavalcih krepostno življenje in Jo za to, ker se je sredi podrtin ohranilo še nekaj resnice. Protestantizem zameta Prav tisto, kar je v veri tolažilnega, nežnega in ginljivega: prisotnost Jezusa Kristusa v Zakramentu ljubezni; sveto spoved, to sodišče usmiljenosti in odpuščanja; ljubezen do blažene Device Marije, Matere Zveličarjeve, ki jo je dal on sam ob svoji grenki smrtni uri nam za mater; priporočanje svetnikom, tem našim poveličanim bratom, našim prijateljem, ki so že pred nami šli v večno domovino in nam kažejo pot po svojem zgledu.
Protestantizem nima nikakega pravega bogoslužja. Protestantski duhovniki pridigajo brez božjega poslanstva. Protestantske sekte, tako starejše, ki so nastale pred tremi stoletji, kakor tudi novejše, ki nastajajo v našem času kot Pomnožena izdaja taiste vere — naspro-tujejo jasni besedi Jezusa Kristusa, nasprotujejo zgodovinskemu izročilu vseh stoletij, kakor tudi ideji neizpremen-Ijivosti, edinosti in popolnosti, katero niora imeti vsako delo božjih rok. Radi lega pa tudi ne morejo biti „ena, sveta, splošna Cerkev“ ali družba učencev Jezusa Kristusa, katero so ustanovili pred IS- stoletji apostoli tega božjega Učitelja. čudno je to, da se še ni nikdar slišalo, da bi kak v svoji veri dobro poučen in v resnici pobožen katoličan Postal protestant. Nasproti pa so oni Protestanti, ki se povrnejo v katoliško Cerkev, najpobožnejši ljudje.
Posebno v naših časih se vračajo Protestantje ob smrtni uri v naročje katoliške Cerkve in pravega krščanstva, “e pred 1600 leti je rekel škof in mučenik sv. Ciprijan: „Kdor nima Cerkve za Mater, ne) more imeti Boga za Anton Mcrkun
ŽE NAD 30 LET se dan za dnem darujejo „večne svete maše“, ki jih opravlja priljubljena slovenska
MISIJONSKA MASNA DRUŽBA. 13.000 svetih maš in njih sadov so že bili deležni doslej prvi vpisani člani.
I Tudi ti ne izgubljaj po nepotrebnem lepe prilike in vpiši takoj samega sebe, svoje starše, brate, sestre, otroke, prijatelje in znance, žive in pokojne, med ude Misijonske mašne družbe.
SLOVENSKIM MISIJONARJEM IN SVOJIM DRAGIM
obenem boš s tem neizmerno pomagal. Kajti z vplačano udnino se naročajo svete maše, ki jih za vse ude Misijonske mašne družbe dan za dnem opravljajo slovenski lazaristi v Punta Arenas na Ognjeni .zemlji, preostali zbrani denar pa gre v slovenske misijonske namene, kakor je določeno po pravilih Misijonske mašne družbe.
UDNINA SE PLAČA EN-JCRAT ZA VSELEJ, in sicer za vsakega vpisanega člana v Argentini 5 pes., v Chile 100 pesov, v USA in Canadi 1 dolar, v Italiji 300 lir.
Imena in udnino pošljite na -jnaslov: MISIJONSKA MASNA DRUŽBA, ĆOCHABAMBA 1467, BUENOS AIRES, ARGENTINA.
Misijonska mašna družba bo poslana imena takoj po prejemu vpisala med svoje ude, ki postanejo s tem deležni darov |	vsakdanjih svetih maš, Vam
|	,pa bo za vsakega vpisanega
j člana posebej poslala sprejem-i	nico.
c
PIS'E
MAROAN MAROLT \i
V svetem letu I960 je bilo v papeškem Rimu več razstav, med temi tri umetnostne.
Ena je bila posvečena mednarodni cerkveni umetnosti in je bila v bistvu zapadnoevropska. Na to razstavo bi spadali tudi Slovenci, ki bi mogli dosti pokazati. Pa kakor ostale narode za železno zaveso, tako je tudi slovenskega zastopal lahko samo umetnik-begunec, kipar France Gorše. Na drugi razstavi je mogel srečni svetoletni romar občudovati poseben čar umetnosti v cerkvah vzhodnega obreda, čeprav je bila gotovo zaradi iste zavese tudi ta razstava nepopolna. Največjo pozornost je zbudila tretja razstava, ki je pokazala katoliško cerkveno umetnost v misijonskih ijokrajinah. Blagor njim, ki so jo lahko
videli; mi se moramo zadovoljiti le s fotografični posnetki, pa še ti so precej težko dosegljivi. Če Bog da, se bomo v teku tega leta seznanili v „Katoliških misijonih“ z vsemi važnejšimi tokovi misijonske likovne umetnosti.
Za danes nekaj splošnih pripomb. Pobudo za tako razstavo je dal že leta 1937 prejšnji papež Pij XI. V pismu kardinalu Fumasoni-Biondiju je napisal, naj bo razstava ogledalo okusa različnih narodov, če tej želji pridamo načelo njegovega naslednika, izraženo v okrožnici „Summi pontificatus“, da Cerkev niti ne misli na to, da bi motila značilne oblike udejstvovanja raznih narodov (kolikor so seveda združljive s katoliškim naukom), in tehtno' izjavo apostolskega vikarja msgr. Maranta iz
Maštiiško posvečenje v Belgijskem Kongu (P. Nikolaj Vandenhoud)
•Afrike, da more in möra biti negovanje domače umetnosti misijonskih dežel sestaven del misijonskega delovanja, po-tem sta nam dovolj jasni stališče Cerkve in načelo, ki je vodilo ' prireditelje Pri ureditvi razstave. Cerkvena umetnina v misijonih naj bo po možnosti izdelek domačega um Itnika, narejena v oblikah, k' domačim riajbolj prijajo, in to je tista prava misijonska umetnost, ki jo je bilo' treba v svetem lotu pokazati vsemu svetu, ki se je zbiral v Rimu.
Ni bilo vedno tako, vsaj poudarjena ta načela niso bila. Misijonarji iz Ev-rppe, navajeni „klasičnih“ in podobnih likov, so se v prejšnjih časih težko povzpeli do umevanja vrednot, ki jih vsebujejo lahko tudi umetnostni izdelki tako zvanih primitivnih narodov. Ce ti uarodi svoje figuralne umetnosti sploh imeli niso in so se likovno izživljali le v ornamentiki, so jim bile iz Evrope Prinešene podobe lahko predmet občudovanja; če pa so imeli svoje figural-uo-likovne predstave, so se jim morale toke uvožene podobe videti nekam tuje, in če jih že niso odvračale, je bilo vsaj Prizadevanje misijonarja, da z njihovo Pomočjo dvigne duha, otežkočeno. O Baragi in Pircu vemo, da sta za svoje misijonske postaje nafnočala slike pri Langusu. Ker je bila umetnost njunih Indijancev skoraj izključno ornamentalnega značaja, s temi slikami najbrž nista imela težav. Jezuiti v Mehiki so v 16. in 17. stoletju zidali svoje cerkve Po evropskih vzorcih in postavljali vanje v Evropi izdelane podobe, toda stene cerkva in okolico podob so na gosto Prepredli z domačinsko ornamentiko in tako dosegli tudi svoj namen. Marsikje Pa ni šlo tako gladko.
Gotovo je k pravemu umevanju do-niačih umetnostnih izdelkov v misijon-skih deželah pripomoglo razgibano Umetnostno življenje zadnjih desetletij v_ Evropi, pa tudi pravilnejše ocenjeva-uje srednjeveške zapadnocvropske in bizantinske umetnosti, že koncem prej-snjega stoletja je postala Evropa pozorna na kitajsko in japonsko slikarstvo, eno izmed struj v umetnosti tega stoletja so pa naravnost imenovali primitivizem in jo vzporejali z umetnostjo »Primitivnih“, t. j. tistih narodov, ki so šele v začetku svojega kulturnega
Itlažcni Öionizij Sebugwau, mučen V Ugandi leta 1920, beatificiran leta 1948 (Kipar Albert Wider)
razvoja. Resen, količkaj razgledan človek se danes prav tako ne nasmiha pomilovalno pred srednjeveškimi slikami v kakšni slovenski cerkvici kot _ ne pred postavim zamorskimi jaslicami iz Konga, ampak vsaj skuša izluščiti iz njih vrednote, ki jih ta dela vsebujejo.
Tudi mi bomo skušali ob slikah, ki jih bomo v prihodnjih številkah priobčili, približati bralcem umetnostno čustvovanje raznih narodov šinom po svetu, po vrsti kakor so bili na rimski razstavi razmeščeni posamezni narodnostni oddelki. Prva dva prostora, Vestibül in atrij, sta služila pripravi: s sce-ničnimi pripomočki in slikami evropskih
EDINA UESNICNA IZ "T1S0U IN ENE NOČI"
Te namreč Šeherezada, vsej svoji prepričljivi zgovornosti navkljub, ni upala povedati staremu mogočnemu Sultanu, ko je skozi tisoč in eno noč z opojno pravljičnostjo svoje besede zadrževala njegov strahotni naklep: vsega lepega in dobrega do grla sit, je trinog tistikrat udaril na gong in ukazal biričem, naj po vrsti sekajo glave stoterim ženam... šeherezadine pravljice, ki jih je noč za nočjo bajala, so rešile življenje stoterim, ganile trinoga in njegovo trdo nrav spremenile v milost, ki je bila, kot štorija trdi, na blagoslov in srečo vsemu ljudstvu še dolga leta. šeherazada je to edino pravljico, do dna s samo resničnostjo prepojeno, zamolčala. Nihče se nikoli ni vprašal, zakaj! Morda zato, ker bi potem morali danes govoriti ne o tisoč in eni, marveč o tisoč in dveh nočeh...
Tudi gibki marnar-pravljičar Sim-bad, ki je s svojo skrivnostno jadrnico prebrodil menda vsa svetovna morja, je ni omenjal nikoli...
Ampak, resnica, pravijo, je sama'zgo-vorna dovolj in ji za pričevanje človeška beseda skoraj ni potrebna, če sta se ji ognila v svojih povedkah Šeherezada in Simbad, naš čas jo je odkril, četudi je ni hotel. In tako stopa zdaj
in izvenevropskih slikarjev se je poveličevala misijonska misel. Tretji prostor je bil posvečen misijonskim mučencem; tudi v tem prostoru so bile razvrščene umetnine evropskih mojstrov poleg del, ki so jih izvršili slikarji in kiparji do-mačini-rojaki misijonskih mučeniških žrtiv. Prva slika kaže središče atrija, druga pa je abesinsko delo, predstavljajoče bi. Mihaela Ghebre CM, ki je bil mučen leta 1855. Abesinsko slikarstvo kaže precejšnjo sorodnost z bizantinskim in starokrščanskim. Ima v koptski razkolni cerkvi poldrugtisočletno tradicijo in se ves čas ni bistveno spremenilo. Risba je ostra, barve navadno zelo žive. v obrazih je poudarek na velikih očeh, drže figur so mirne, dostojanstvene.
pred nas takšna kot je, prej žalostna kot vesela, prej revna kot bogata, prej grda kot lepa, ta edina resnična pravljica iz tisoč in ene noči.
Šeherezada in Simbad sta molčala o tej pravljici, zato sta tudi ime njeno prezrla, kot bi je ne bilo. Tako se je tedaj zgodilo, da si je povedka sama vzdela ime, ki ji ga prav res da ne gre kratiti in ki slove: „Petrolej, voda, sonce in sen..
Nekaj mesecev nazaj je svetovno časopisje, sprva s prav neznatnimi, pa dan na dan z večjimi naslovi začenjalo oznanjati, da sta si stari, osiveli albi-onski lev in pogumni, še vedno gibki mornar Simbad nekaj navskriž. In da na tole navskrižje z onstran Kavkaških hribov prav nesramno škili brkati kremeljski medved s svojimi rdečimi očmi. Ampak Simbad, ki je ves svet videl in mu do danes še nihče ni bil kos, se ne boji krhajočih se zob albionskega leva; z desnico draži tega in ga peha v morje, z levico pa pomirljivo namiguje onemu, češ, če sam ne bom zmogel, midva imava še vedno čas, da se sporazumeva in družno mahneva po njem. Lev renči in grozi s svojo šepavo šapo. Simbad se mu smeje in ga prijateljsko nagovarja. In v njegovi besedi, ki je skoraj leto dni še vedno ista in enako odločna, ni drugega kdt ukaz, prav milosten, prijateljski, pa vseeno zadosti sumljiv ukaz: „Tale brlog todle ni tvoj, kar je zaklada v njem, je moj; tako ti drugo ne ostane, kot da se vržeš v morje in greš; rajši prej kot pozneje, rajši zlepa kot zgrda...“ In potem mu šepne skoraj na uho: „Tamle čez, glej, škili nekdo. Kaj, če se zvežem z njim in te zgrabiva oba?...“ Lev pomišlja in ne šavsne po Simbadu, pravljičarju, mornarju, ki skuša svoja jadra varno ravnati med dvema viharjema...
Tod je tisto navskrižje mod levom in Simbadom in za njim prav nevarno upanje rdečega medveda: lev hoče petrolej, ampak Simbad tudi hoče petrolej, in nazadnje, stari medved tudi voha črno zlato. Simbad trdi. da je zlato njegovo, lev pa ponuja Simbadu delež na zakladu: medved škili in škili in si misli: „Le dajta se, ampak tole zlato mi ne uide!“
Svet pa pozablja menda na vse drugo in občuduje zdaj Simbada, zdaj
leva, zdaj medveda. Tale troboj se uteg-ne spremeniti v prav čedno šalo, ki bo za nekaj let dajala zadosti snovi čas-fiikarjem in novic žejnim bralcem.
Zdi se skoraj, kot da bi bili pošteni Simbadovi strani. In nazadnje ne brez razloga. Govore o deželah Bližnjega Vzhoda, zares, še posebe o tistih cb Perzijskem zalivu. In po svetu, ki Se prej še zmenil ni zanje, se čez noč nddmačijo imena: Perzija, Irak (tod, Pravijo, sta njega dni živela oče Adam
in mati Eva, deželo tudi Mezopotamijo kličejo, ker leži med dvema velikima vodama Eufratom in Tigrisom), Saudo-va Arabija, Kuait, Bahrainski otoki, Qatar in Oman. Imena so skoraj pravljična, no, saj so iz pravljice, le da so resnična in prav nič izmišljena.
* * *
In z imeni raste najbrž prav zaradi Simbadove odločnosti tudi radovednost, kakšni so ljudje, ki se sončijo po teh
O
n
M
0
-KUAIT
•(JATAH 1 • OMAM
puščavskih, pol rodovitnih deželah, .Ier je petroleja, črnega zlata ket mor-a vode skoraj nič, kjer sonce dru-Kače sije in kjer sanjajo, ne več pravljic, ampak trdo resničnost, ki nevarno grozi s svojo podmolklo prisego: „Zdaj ali Pikoli!“
Milijoni ljudi, vsega skupaj jih je .rog dvanajst milijonov, ne beli, ne ■J'Pi, različnih jezikov in različne nošnje. ^Pi do dna predani prepresti patriar-Palnosti in nekšnemu umirjenemu despotizmu — prav primerna snov za prav-Jice ai; barvne filme holywoodskih Pamk. Drugi spet skoraj sužnji, ne da
bi se tega suženjstva, ki od Šeherezadi-nih časov sem skoraj ni menjalo obraza in obleke, zavedeli. Pa spet tretji, drzni in divji mornarji, sami Simbadi, ki se še vedno klatijo po svetovnih morjih in jim je zdaj posel piraterija posebne vrste. Četrti so zgovorni, pretkani me-šetarji, trgovci, ki so njega dni s svojo levantsko šaro začudili zapadni svet čez Benetke, Francijo, do Albiona in dlje. Potem tisti brezštevilni rodovi nomadskih pastirjev, ki se pomikajo iz kraja v kraj in jim je v pravo pojedino, če se za kak mesec ali kaj utabore pod šotorskim platnom in z golimi rokami
nosijo v pohlepna usta kepe pilava —* beduinskega riža; mornarji, trgovci, me-šetarji, lovci na jastrebe, beduini na svojih bliskovitih konjičih, dolge karavane dromedarskih čudakov, potujoči trubadurski pravljičarji, vsi skupaj v pisana oblačila oviti, mešanica indov v tesno prepasanih tunikah, baluši v ohlapnih oblačilih, skoraj goli pastirji poldnevnih puščav s spuščenimi krili, in dolge vrste obrežnih sinov v pisanih, z ubranimi okraski obrobljenih jopičih, ki se zlivajo kot zateglo pestra vzhodnjaška popevčica v modrikast, s škrla-tom in zlatom posejan pas, kjer v lahni dremavici počiva ukrivljeno bodalo z jantarsko glavico. In kot kipeč udarec barvne luči — plahe sence žena, do peta zakrite v čudno zamotane črno-mbdre plašče, čez lice feredžo, posejano v dnu z zlato nitjo, da temne oči pod njo ble-šče še skrivnostnejše skoz njeno prosojnost.
Vsi ti, na vid preprosti, kot bi ne znali šteti do pet, a v resnici premeteno razumni, le pokažejo ne in ne udarijo koj; čakajo, upogibajo hrbet, pesti niti ne stisnejo, skoraj se jim škoda zdi moči, ki bi jo potrošili za takšno brezkoristno otročarijo. Njih predirne oči molče, varajo dobrotno, a kdor bi globljo vanje pogledal, bi se zdrznil, ne od začudenja, marveč od tesne groze: nekaj tli na dnu, kar je kot grožnja, nekaj kot upor, tiha, zatajena moč, ki se pripravlja, da bruhne kot lava iz ognjenika.
To so ljudje te Simbadove domovine, do sinoči skrivnostni obrazi iz pravljic, danes zapadnjakom blizu bolj in bolj. Svet jih spoznava zaradi tesnobe, ki je v zraku, iz bojazni pred novim klanjem, ki preti, da sd prav v teh deželah užge in blisne čez vseh pet kontinentov. Go-Ijufha prijaznost, ki jo kažejo do Sim-bada mornarja, ne skriva v sebi dosti drugega kot skrb za črno zlato, za petrolej. Svet bo, kazno je tako, podprl Simbada, da bo zaklad ohranil on, pa ne toliko zaradi pravice, bolj iz bojazni, da škilavi medved me bo šavsnil po njem, in pa zaradi črnega zlata. In bo storil vse, da si stari lev in mornar-pravljičar sežeta v roke...
Do neba vpijoče zlo teh dežel je žeja. Brez potokov, brez rek, brez jezer in gorskih studencev so. V usnjenih meho-
vih tovorijo kot sužnji, ti naravni bo-gatci mastne nafte, ki jo je kot morja, vse večji zaklad — vodo, ki so jo z muko iztisnili iz globokega osrčja puščavske zemlje; stotine kilometrov daleč jo raznašajo in skopo odmerjajo milijonom žejnih. Zapad si zakriva oči pred to krivico: zapadnega človekoljubja ščemi le nafta. la jo jemlje Simbadovcem, dolga desetletja že jo jemlje, kot da jo je bil Bog njemu v delež odmeril. Nafta pa drami po duarjih dremajoče množice: njih sen je sen še napol; nekaj je seglo vanje, česar sinoči še ni bilo. zavest, da so ljudje, misel, da so pravzaprav svobodnjaki prav kot so svobodnjaki belci, ki jim v svoji nevarni oholosti ne dado ničesar, kar bi bilo vredno, vsaj v zameno za črno zlato vredno ...
Vsak čas lahko z vrhov minaretov spet zakliče rezko pojoči glas kot pred stoletji: „Allah, ai Allah...! Alah je velik in Mohamed je njegov prerok...“, in oznani sveto vojsko belemu džauru.
. * * *
Kje si, Zapad, z zakladi svojega duha? „Alah je velik“, zveni kot v zasmeh. ..
Kajti davne stopinje Tomaža apostola je skoraj zabrisal puščavski pesek. Drugo tisočletje se toči v večnost, kar je hodil po teh deželah. Ni več spomina nanj. Križ po teh krajih je neznano znamenje, ki si le počasi, res, prav počasi zadobiva veljavo. Katolicizem je bil še do sinoči skoraj nepoznan v pre-nekateri teh dežela. Za spoznanje bližji ljudem je v Iraku, morda zato, ker so se tam stoletja dolgo ohranile stare krščanske občine...
Ce utegnejo številke kaj povedati, iraških katoličanov je krog sto tisoč; ker so pač na vzhodu — sodijo k različnim obredom: latinskemu, sirskemu, armenskemu, melkiškemu in kaldejske-mu. Apostolski delegat je bosonogi karmeličan rimskega obreda; njega sedež je v stari kalifski prestolici v Bagdadu, čudo za vse je znameniti jezuitski kolegij, ki je hkrati najsposobnejši in. naj-urejenejši iraški vzgojni Zavod. Sinovi najodličnejših iraških družin, katoličani, krivoverni nestorijanci in muslimani najdejo svoje mesto v njem. Tudi vlada je katoličanom še kar naklonjena; nič čudnega tedaj, če je zahvalni službi
božji v bagdadski katedrali ob obletnici kronanja Pija XII. prisostvoval predsednik vlade z ministri; pa so do zad-njega vsi muslimani!
V Kuaitu poznajo karmeličane že r'đ leta 1795. Danes je tam nekaj tisoč katoliških duš. V Mosulu vzdržujejo dominikanci, četudi z velikanskimi na-Pori, celo semenišče za bodoče duhovnike sirskega, kaldejskega in latinskega obreda.
. In vendar so vse to le utrinki! Kje Je obširna, kot morje neobsežna puščavska Saudova Arabija s svojimi milijoni, ki molijo Alaha in jim kristjan še vedno Predstavlja le džaura-nevernika ? Kje vse druge dežele te pravljične zemlje?...
Zdi se, da bi moral priti nov Tomaž, nov Frančišek Ksaverij, da bi namesto zlatega polmeseca na tisoče minaretov dvignil zlat križ, čigar odrešujoči soj bi zagorel do same Meke in čez...
* * *
• Pred velikansko zagonetko stoji za-pad: kako se bo končal troboj med Sim-badom mornarjem, med levom albion-skim in med škilastim medvedom z rdečimi očmi: komu bo dan v last zaklad črnega zlata?
A še večja je zagonetka, ki se je skoraj ne zaveda krščanski svet v brnenju jeklenih ptic in ob podmolklem gromu atomskih eksplozij na ameriški Newadi in v kavkaških stepah, zagonetka, ki jo utegne rešiti samo Bog: Križ ali polmesec?
Naša molitev je, da bi Simbad mornar, pravljičar, vsaj ob sklepu te edine resnične povedke iz tisoč in ene noči objel križ in v luči vere svoja ljudstva osrečil!
Aladin
KAJ IN ZAKAJ MISIJONI?
Misijonski govor misijonarja Janeza kopača cm na akademiji, KI JO JE PRIREDILA DEKLIŠKA MARIJINA DRUŽBA V GORICI dne 21. oktobra 1951
Danes, ko praznujemo misijonsko Podeljo, hite misli vseh vernih katoličanov širom sveta v misijonske dežele •č misijonarjem in misijonarkam. Danes a® besede: misijonske dežele, misijonar-J* omenjajo pri vseh cerkvenih govorih, Pri vseh misijonskih prireditvah in složnostih. Zato se ustavimo ob teh besedah in premislimo, kaj nam te besede Pomenijo.
KAKŠNE IN KATERE SO MISIJONSKE DEŽELE
Misijonske dežele... Ob teh dveh besedah se v naši domišljiji zbudi vse Polno predstav: divjih in groznih, pa tudi mikavnih, pestrih in privlačnih. Kaj ?° misijonske dežele? Mnogim so misijonske dežele gosti pragozdi in puščave, ^Jec še žive napol nagi divjaki brez ?mike in se preživljajo z lovom na div-Jučinp, nekateri pa jedo celo ljudi. Ali
so res to misijonske dežele? So in niso. Res se dobe v Afriki še puščave in pragozdi, kjer žive divjaki brez omike, kar sredi gozdov in bujne prirode ter se hranijo povečini z mesom živali, in s sadeži. Tudi še morda naleti misijonar sem pa tja na ljudožrce med temi divjaki pragozdov.
Pa vas vprašam: Ali je res potrebno za misijonske dežele, da so še puščave in pragozdi in da so njihovi prebivalci še divjaki brez omike in civilizacije? Večina od vas že ve, da za misijonske dežele vse to ni bistveno. Glejte, Japonska na Daljnjem Vzhodu je še tipična misijonska dežela, pa so Japonci prav tako omikani in civilizirani kot smo mi Slovenci, Italijani ali kak drug narod v Evropi in Ameriki. Pojdite |n. pr. v Tokio in opazujte tam Japonce, pa boste hitro spoznali, da v svoji omiki, oliki in civilizaciji prav nič no zaostajajo za nami Evropejci ali Amerikanci. In vendar je Japonska tipično misijonska dežela, torej niso bistveni pragozdi, napol nagi divjaki brez omike, tigri in levi, sloni in kače, krokodili in zmaji. Marsikdo si misijonske dežele predstavlja tako, ker je misijonska propaganda često
enostranska in rada naglasa predvsem to, kar se v nekaterih misijonskih deželah sicer še dogaja, dasi redko in ne v tako velikem obsegu, kakor si večkrat predstavljamo.
Kitajska je izmed vseh misijonskih dežel najbolj tipična misijonska dežela, saj ima med 450 milijoni prebivalcev le kakih 5 milijonov katoličanov. Pa glejte! 5 let sem bil na Kitajskem, in sem v tem času videl tam le 3 kače, nisem pa videl nobenega tigra, nobenega slona in leva, nobenega ljudožrca niti ne kakega divjaka v najožjem pomenu besede. Pa je vendar Kitajska še bolj tipična misijonska dežela kakor Afrika z zamorskimi divjaki in kačami.
Kaj je torej za misijonske dežele bistveno. Bistveno za misijonske dežele je, da še nimajo vidne katoliške Cerkve. Pokrajina, v kateri še ni ustanovljena in zakoreninjena katoliška Cerkev, je misijonska dežela, pa naj bo sicer omika in civilizacija pri tistem narodu še tako visoka. Kjer torej še ni zadosti katoliških vernikov in duhovnikov, kjer še ni dovolj katoliških cerkva, šol in drugih nujno potrebnih cerkvenih ustanov, tam so misijonske dežele. Kjer še poganska verstva, poganski običaji in vraže v pretežni večini vplivajo na zasebno in javno življenje in mišljenje ljudi in narodov, tam so misijonske dežele. Tako so misijonske dežele še vse pokrajine v Afriki in Aziji, v Evropi pa zlasti Rusija, kjer katoliška Cerkev še nima veliko vpliva niti na zasebno še manj pa na javno življenje ruskega naroda.
V misijonskih deželah torej vidne katoliške Cerkve še ni, ali pa je šele v počctkih in tako neznatna, da je večina ljudi v tistem narodu še ne zapazi; tudi še ni toliko zakoreninjena, da bi že mogla prekvasiti in pokristjaniti v večjem obsegu mišljenje in življenje tistega naroda. Skratka: v misijonskih deželah se katoliška Cerkev še ne more vzdrževati in razvijati samostojno, zato prihajajo v te dežele misijonarji in misijonarke iz tistih katoliških dežel, kjer je Cerkev že tako močno utrjena, da lahko brez škode za svojo rast žrtvuje nekaj misijonarjev in misijonark za misijonske dežele. Misijonske dežele so torej vse tiste dežele, kjer še ni ustanovljena
ali vsaj ne še zadosti utrjena sveta katoliška Cerkev.
IN MISIJONARJI, MISIJONARKE?
Kdo pa je misijonar, misijonarka? Misijonar... Beseda, ki mnogim zbudi nenavadno predstavo izrednega junaka, ki gre v daljne poganske dežele, v pragozda med divjake, kjer nanj preže na vsak korak tigri in levi, roparji in Ijudo-žrci. Predstavljajo si misijonarja z dolgo brado in s križem v roki, ki gre med divjake ter jim z vzdignjenlf roko oznanja Kristusa Križanega, pa se ti divjaki takoj kar v množinah izpreobračajo ter v nekaj mesecih postanejo iz divjakov goreči in omikani kristjani. Ali so res ie ti in prav taki misijonarji in misijonarke ?
So in niso. Res nekateri misijonarji gredo tudi med divjake v pragozde in puščave; res mnogi misijonarji nosijo tudi dolge brade; res nekateri tudi s križem v roki pridigujejo in spreobračajo pogane; res imajo nekateri tudi čudovito hitre in obilne uspehe kakor apostol Peter, ki je ob prihodu Sv. Duha na binkoštni praznik z enim samim govorom spreobrnil 3000 nevernih Judov. A vendar vse to za misijonarje in misijonarke ni bistveno. So tudi številni misijonarji, ki ne gredo v pragozde in v puščave, ampak v omikana poganska mesta, ter ne oznanjajo Kristusa divjakom, ampak omikanim ljudem, tudi slavnim znanstvenikom in umetnikom; tudi je mnogo misijonarjev, ki ne nosijo brade, ki ne širijo vere s križem v roki in tudi ne s prižnic, ampak izza katedrov kot učitelji in profesorji na katoliških šolah po misijonskih deželah. Tudi se dobe misijonarji, ki leta in leta žive med pogani, pa ne spreobrnejo skoraj nobenega pogana ali vsaj le maloštevilne. Pa so vendar tu^i vsi ti pravi misijonarji, mnogi od njih prav veliki ni zaslužni misijonarji.
Kaj je torej za misijonarja bistveno? Kakor so misijonske dežele tiste dežele, kier Cerkve še ni ali pa je šele v početkih, tako so misijonarji in misijonarke tisti, ki kot poslanci sv. Cerkve v teh deželah ustanavljajo in grade sv. Cerkev, ki naj se sezida iz domačih vernikov in duhovnikov misijonskih dežel. Kdo so torej misijonarji? So poslanci sv Cerkve, še več: so ustanovi-;
telji in graditelji Cerkve med poganski-
narodi. So orači in sejalci božje be-sede na misijonskih poljih, so zidarji, kiparji in slikarji posebne vrste, skrat-k&; so umetniki božji, ki dolbejo in slikajo v poganske narode in v duše poganov podobo Cerkve in Kristusa Križanega ter zasajajo v pogansko zemljo Kristusov križ in veličastno Kristusovo Ustanovo —• sv. Cerkev božjo.
KAKO MISIJONARJI DELAJO
Kako občudujemo velike umetnine! Kipar vzame surov kamen, neobdelan uiarmor, ga izbrusi, izkleše in izdolbe Po svoji umetniški zamisli, dahne mu takorekoč življenje in pred nami kakor zaživi podoba, kip slavnega moža. Slikar vzame v roko čopič in barve ter začne slikati na platno. V začetku je še vse uiedlo in nejasno; a slikarjeva stvariteljska domišljija vodi čopič in barve po Platnu tako, da pred nami zažive v vsej •gPoti in privlačnosti kot pokrajine, rože, Rivali in ljudje: vse tako naravno in živo, kakor da je slikar prenesel življenje in lepoto božje prirode na platno. Kmet začne trebiti robidovje in trnje, Uato preorje to, še vso pusto zemljo, jo Pognoji in poseje. In glej, čudo! Tam, ujer je bila še pred letom dni pusta Zemlja s trnjem in osatom, ozeleni žito, ln Poleti se že rumene bogata žitna polja. , Tako je tudi z misijonarji in misijonskim delom. Misijonarji pridejo v mi-Sljonske dežele. Povsod sama poganska svetišča; v zasebnem in javnem življenju yudi same vraže in praznoverja. Nihče se ne pozna Kristusa. Lepota krščanskih bednosti in božjega življenja v milosti Jllu je tuja.
, O veličini katoliške Cerkve med naro-d°m ni še ne duha ne sluha. Namesto eudovito lepega liturgičnega življenja s Pvazniki Kristusa; Marije in svetnikov, gotoka poganom življenje v praznover-J'n, v češčenju malikov in celo hudobnih uuhov. Tema poganskih zmot in zablod •oži nad pokrajino in prebivalci kakor hiora.
v Misijonarji postanejo umetniki. Za-puo gnesti to pogansko gmoto in oblikovati v dušah, ki so še vse zaverovane ^ snovnost, božjo podobo. Treba je ve-uko iznajdljivosti in prave stvariteljske Zlasti začetek je težak. Kajti treba
je priklicati Cerkev v življenje sredi poganskih zablod; treba je pogane prevzgojiti nravno in umsko; to je res zanje drugo rojstvo, saj morajo preiti iz naravnega reda v nadnaravni red po življenju, mišljenju in delovanju. Medtem ko misijonarji grade božje kraljestvo in cerkvenega duha v dušah poganov, pa tudi že začno zidati majhno, lično cerkvico, ki naj postane prebivališče Boga med pogani in nov božji hram za vse, ki so se že in se še bodo rodili za Cerkev.
Misijonarji leto in dan orjejo ledino, sejejo v duše poganov božjo besedo; slikajo v dušah poganov božjo podobo ter nestrpno, a vendar polni zaupanja čakajo, kdaj bo seme božje besede pognalo, kdaj bo podoba Kristusova v dušah poganov dodelana...
RAST CERKVE
Mine nekaj let. Zdi se, kot da se je v poganski deželi zgodil čudež. Misijonar ves srečen misli nazaj in primerja svoj prihod v misijon s sedanjim stanjem. Prvo leto so —• z nekaj izjemami — še vsi pogani preživeli leto po poganskih šegah in navadah. Niso še praznovali nedelj, ne božiča, ne velike noči, ne binkošti, ne sv. Rešnjega Telesa in ostalih cerkvenih praznikov. Pri vseh prebivalcih so bili še v navadi poganski prazniki s praznovernimi obredi. Drugo in tretje leto pa Cerkev že zaživi med pogani. V lepi cerkvici, ki stoji sredi mesta, trga ali vasi, se že vsako nedeljo zbere lepo število novospreobr-njenih kristjanov k sv. maši. Glasno molijo mašne molitve in prepevajo pesmi v slavo Odrešenika, ki se tudi zanje daruje na oltarju kot brezmadežno Jagnje. Tudi ob delavnikih cerkev ni prazna.
Pride božič. Spreobrnjeni kristjani vidijo prvič jaslice, ki jih je misijonar zanje postavil v cerkvi. S kakšnim veseljem pokleknejo pred božje Dete v jaslicah in prepevajo v svojem jeziku po znanem napevu: „Sveta noč, blažena noč“, število kristjanov se vedno veča, cerkev se polni, praznijo pa se poganska svetišča. Kristjani »o začeli živeti s Kristusom v cerkvenem letu. Zlasti jih pretrese Kristusovo trpljenje in smrt. Z ganotjem molijo v postnem času križev pot.
Pride velika noč. Nove vrste poganov stoje pred krstnim kamnom in
pri krstu vstanejo s Kristusom k novemu življanju. Po cerkvi se razlega per sem zmagoslavja:	„Vstal je Kristus,
aleluja, vstali bomo tudi mi.‘‘
Kristjani čutijo, da postajajo številni in močni; ne boje se več groženj poganov. Na binkoštni praznik jih razsvetli in okrepi še Sveti Duh, ki pride nanje v zakramentu svete birme. Postali so polnovredni kristjani, vojščaki Kristusovi. Na praznik sv. Rešnjega Telesa že spremljajo Jezusa javno na cesto. Pogani začudeni gledajo, kaj to pomeni. Ker so kristjani že dovolj številni, tudi iz uglednih slojev, se jim pogani ne upajo več nasprotovati, tudi misijonarju ne. Cerkev v poganskem svetu je zaživela in s® uveljavila tudi v javnem življenju naroda. Se bolj pa v zasebnem. Krščanske družine so odstranile iz svojih poganskih hiš poganske kipe, oltarčke in slike. V kotu njihovih hjš že kraljuje križani Zveličar, po stenah pa vise svete podobe. Kristjani hite pokristjanjevati tudi javno življenje. Vedno bolj se uveljavlja katoliški tisk, katoliška znanost in umetnost. Misijonarji so dosegli svoj cilj: ustanovili so Cerkev sredi poganskega sveta in ji dali življenje. Sedaj bodo že domači duhovniki in verniki skrbeli, da ta Cerkev ne bo propadla, ampak se bo še krepila in si osvojila še ostale pogane.
Glejte, tako je delo misijonarjevo! Pa recite: ali niso res orači in sejalci, zidarji, kiparji in slikarji božji, ki s pomočjo Svetega Duha prikličejo Cerkev v življenje med poganskimi narodi in po Cerkvi prenove obličje poganske zemlje. Sejejo v trpljenju in znoju, žanjejo pa v veselju in duhovni radosti; če se ne vedno sami, pa prav gotovo njihovi nasledniki.
In pri vsem tem misijonskem delu tudi misijonarke bistveno sodelujejo. Res Jezus misijonarkam ni dal oblasti, odpuščati grehe in priklicati Boga na oltar, a dal jim je nežno, sočutno srce, milino in ljubezen, ki često privlači pogane k Bogu bolj kot naša duhovniška svečeni-ška oblast, če ni združena s povsem nesebično sočutno, res očetovsko ljubeznijo. Dobre misijonarke so kakor krotke, preproste golobice, ki povsod, kjer se pojavijo, vplivajo pomirjevalno, blažilno in misijonarjem pripravljajo pot
do src poganov, šele v venosti bomo natančno spoznali in bomo strmeli, ko bomo videli, koliko dobrega so storile v misijonih misijonarke, tudi slovenske misijonarke.
SLOVENCI MORAMO MISIJONSKO DELATI
Sedaj smo torej vsi na jasnem, kaj so misijonske dežele in kdo so misijonarji, misijonarke. Zato nam bo lahko umljivo, zakaj smo tudi Slovenci, ki smo katoliški narod že nad 1000 let in imamo že dolgo bujno razvito cerkveno življenje, že davno zahrepeneli, da bi prenesli to naše bujno cerkveno življenje, ta naš živ in dejaven katolicizem tudi med poganske narode. Naš največji misijonar in v sluhu svetosti umrli škof Baraga je že pred 121 leti šel ustanavljat Cerkev med Indijance v Severno Ameriko. Za seboj je privabil več gorečih duhovnikov in slavnih misijonarjev iz vrst svetne duhovščine ljubljanske škofije. Malo pozneje je slavni misijonar Kno-blehar šel ustanavljat Cerkev med zamorce v Afriko in je prav tako privabil za seboj več slovenskih misijonarjev. Pa za verne Slovence to še ni bilo dovolj. Odločili smo se, da bomo začeli ustanavljati lastne sldvenske misijone v poganskih deželah. Slovenski jezuiti so se odločili, da bodo tak misijon ustanovili v Benegaliji, v severozahodnem delu Indije.
KAJ JE „BARAGOV KITAJSKI MISIJON“?
Slovenski misijonarji družbe sv Vincencija Pavelskega, znani tudi pod imenom lazaristi, pa smo se odločili za samostojen misijon na Kitajskem. Dogovorili smo se leta 1948 s severno-ameri-škimi misijonarji-sobrati, da so nam odstopili 5 okrajnih glavarstev v pokrajini Kiangsi, na jugovzhodnem delu Kitajske, kjer so dokaj ugodne prometne zveze s Šanghajem in Hongkongom. Naše ozemlje meri po dolgem okrog 250 kilometrov, po čez pa okroglo 60 km-Je torej dokaj dolga, bolj ozka dolina med lepimi gorami. Prebivalcev ima nekaj nad pol milijona, med njimi le «krog 500 katoličanov, pa še od teh smo jih okrog 160 pokrstili že slovenski misijonarji v zadnjih 2 letih. Ozemlje je torej
povsem pogansko. Med gorami je še mnogo trgov in vasi, kamor še ni stopila noga evangeljskih glasnikov. Tako lmamo tudi slovenski misijonarji na tem °zemlju — kakor nekoč sv. Pavel — 2a svojo čast oznanjati evangelij ne tam, kjer se je Kristus že imenoval, marveč, kakor je pisano:
»Tisti, katerim ni bilo o njem sporočeno, bodo videli,
m kateri niso slišali, bodo razumeli.“ (Rimij 15, 20—21) Naš misijon smo krstili po največjem slovenskem misijonarju Baragu na ime: »Baragov misijon“, posvetili smo ga pa Brezmadežnemu Srcu Marijinemu.
ZIBELKA KITAJSKEGA KOMUNIZMA
Naš misijon slovi tudi po tem, da je prav to misijonsko ozemlje zibelka kitajskega komunizma. Pred 25 leti so se namreč prav na tem czemlju kitajski komunisti zasidrali in nad 5 let strahovali ljudstvo. Požgali so več cerkva in misijonskih hiš ter pobili mnogo Kitajcev, med njimi tudi več kristjanov. Naše misijonsko ozemlje je torej že namočeno z mučeniško krvjo. Ko so leta 1949 komunisti znova prišli kot zmago-Valci v te kraje, so spet začeli pobijati Kitajce, — tudi kristjanov je še
nekaj padlo — in pleniti cerkvene hiše s cerkvami vred. Izropali so nam že vse cerkveno premoženje, zasedli misijonske hiše in cerkve; naše slovenske misijonarje — vsega izropane — izgnali iz Kitajske. Ostal je na našem misijonu le še g. Jereb, a tudi on verjetno ne bo smel ostati tam več dolgo. Vendar slovenski misijonarji nismo obupali. Vse velike stvari gredo skozi ogenj težkih preizkušenj in trpljenja. Največjemu misijonarju apostolu Pavlu je Kristus sam napovedal: „Pokazal mu bom, koliko mera trpeti za moje ime“ (Apd 9, 16). Tako tudi danes misijonarji z velikim trpljenjem in ogromnimi žrtvami grade Cerkev med pogani. Misijonarju je veliko trpljenje usojeno. Kajti vse velike reči se rode v velikih bolečinah. In kaj je večjega kakor ustanavljati Cerkev božjo v poganskih deželah?
Mi torej upamo v vstajenje našega Baragovega misijona na Kitajskem prav zato, ker mu je usojeno toliko trpljenja in preganjanja od strani brezbožnih komunistov. Prišel bo čas, ko ,se bo Kitajska odprla in bodo Kitajci zahrepeneli po slovenskih misijonarjih; saj so nas že ob odhodu, ko smo bili nasilno odtrgani od njih, s solzami v očeh prosili: „Naši duhovni očetje, kmalu se vrnite nazaj na Kitajsko, kmalu nasvidenje!“
MISIJONARKE - MORILKE
Slovenski primorski rojak, misijonar Š. g. Ciril Čarga CM, ki deluje že kaka ^ leta v kraju blizu Šanghaja na Kitajcem, nam je v pismu z dne 22. oktobra poslal sledeče zanimivo poročilo o j^m, kako rdeči postopajo z misijonarji misijonarkami na Kitajskem:
V zadnjih mesecih smo daleč prišli; 2 eno besedo izraženo: uničenje vsega, kar se je v dolgoletnih naporih ustvarilo. Maja je bila predigra: zasedli so nam domalega vsa poslopja, drugo za drugim. Spravili so nas v malo hišico, kjer 8nio potem dobili še poseben obisk, pri katerem so nam vse prebrskali, vse pohištvo odnesli, nas pa k sestram usmiljenkam spodili.
čez nekaj dni so udrli tudi k se-atram, ki so dotedaj še vse ohranile.
Napravili so temeljito preiskavo, nato jim pa dali na izbiro, da jim odstopijo (rdečim) ali svojo lastno, sestrsko, hišo ali pa sirotišnico... Spet nekaj dni ka-
Misijonar Čarga z otročičem
sneje so prišli vojaki in zasedli kapelo in ženski del bolnišnice.
Toda kot rečeno, to vse je bilo šele predigra. Pravo se je začelo junija, ko so se štirje „tovariši“ naselili v hišo in začeli s „kanonično vizitacijo“ raznih ustanov. Vsak dan so prirejali dva mitinga, zaslišavanja posameznikov so bila pa ves ostali čas. Tudi mene so posebej zaslišali, potem pa še skupaj z vsemi ostalimi sobrati. „Tovariš“ nam je skušal dopovedati, da inozemce postava ščiti, da le imperialiste kaznuje...
že marca meseca se je zgodilo, da je obiskala sirotišče zdravniška komisija v spremstvu policije; fotografirali so nekaj najbolj bednih sirot in pa jamo, v katero je pred časom sestra dala pokopati pet mrtvecev, ko vojaščina pokopavanja na pokopališču ni več dovoljevala. Mrličev pa je bilo tedaj v naši bolnišnici zelo veliko, večinoma radi slabe prehrane; k sestram v bolnišnico so jih svojci radi spravljali in sestre so jih prav rade sprejemale, hoteč jim s svetim krstom vsaj zadnje trenutke bednega življenja obogatiti in jih za večnost osrečiti.
Iz tega obiska zdravniške komisije in policije se je porodila bajka, ki so jo objavili listi, da je sestra prednica metala v vodnjak žive sirote ali pa jih je na druge načine morila, in to na tisoče!
Na mitingih so sestrski zavod na-zvali „Klavnico •— ba murnu“ in kar v procesijah so prihajali gledat jo, zlasti dijaštvo. Ob nekem takem ogledu je skupina študentov vdrla skozi okno nad vrati v sobo sestre prednice in ji grozila.
Sestra je potem vložila pismeno pritožbo na oblasti. V odgovor so jo 4.
POLOŽAJ KATOLIŠKIH MISIJONOV NA KITAJSKEM
Sedaj je po komunističnih ječah na Kitajskem 13 škofov, nad 200 duhovnikov, od katerih vsaj 50 inozemcev, in kakih 30 redovnic, od katerih polovica inozemskih. Od prvega januarja do 15. avgusta 1951 je moralo zapustiti Kitajsko 657 misijonarjev. Katoliški misijoni so de jan--ko izgubili vse svoje ustanove krščanske ljubezni in šolstva na Kitajskem.
septembra dobesedno iz rok sester iztrgali in odvedli v zapor. Ker je bil prav tedaj v sestrskem zavodu naš semeniški predstojnik, je z župnikom in nekaj sestrami kar za onimi stopil, ki so prednico odvedli. Pred policijo so celo uro čakali v gneči radovednežev. Končino so jih sprejeli in zaslišali, a bi jih kmalu zaprli, češ da se tako kot sestre proti-postavno upirajo aretaciji sestre prednice ...
Naslednjega dne smo pri obedu zaman čakali na švicarskega sobrata g. Berceja. Ta je zjutraj stopil v bolnišnico obiskat drugega bolnega sobrata. Nato se je podal na obisk v sirotišnico, katero je našel kar prekrito s karikaturami, v katerih se je obtoževala in smešila sestra prednica kot morilka tiso-čev otrok. Takoj je napisal protestno noto na oblast. Ta čas se je v cerkvi vršil miting za prenos sestrskih zavodov v roke „ljudske oblasti“. Sobratu vnema za pravico ni dala miru: šel je na miting in tamkaj govornika večkrat prekinil, ko je navajal popolnoma neresnične stvari. Navzoči rdečkarji so ga pograbili, ga zvezali in ga kot hlod zavlekli venkaj iz cerkve ter ga vtaknili v ječo.
Sobrat, katerega je šel zjutraj g. Berce obiskat v bolnišnico, je zvečer umrl. Pogreb je bil žalosten: dasi je bil pokojnik silno priljubljen med katoličani, s« je upalo na pogreb le nekaj sester in sobratov, pa skupina starih ženic; truma radovednih rdečih vojakov nam je delala špalir... Kot na veliki petek...
Ko sem se vračal s pogreba, sem videl vojake, ki so se igrali s sirotkami... Kaj bo s temi otročki? čul sem, da so od nazadnje sprejetih (že pod nadzorstvom rdečih) dvajsetih zavrženih otročičev skoro vsi že umrli. Problem mislijo rešiti s tem, da bodo sirotišnico ukinili in otroke razdali, novih pa ne več sprejemali.
Na posredovanje švicarskega konzula so po desetih dneh zaprtega švicarskega sobrata izpustili. S. prednica je pa še danes v ječi. Po enem mesecu ji je smel naš g. župnik nesti sveto obhajilo, v njeno neizmerno veselje in tolažbo.
Ciril Čarga CM, Kitajska
V TEM ZNAMENJU BOŠ ZMAGAL
V znamenju križa. Potrpljenja. Trpljenja.
Misijonar ne more računati s popolnimi ljudmi. Niti ne s takimi, ki so že Pa poti popolnosti. Prišel je, da zaorje y neobdelano zemljo. Da iztrebi goščavo 'n jo spremeni v gaj. Puščavo v božji vrt. Katoličanov, kakršne si po navadi Predstavlja ideakn misijonski dobrotnik: ljudi, ki bi jih lahko še žive na oltar Postavili, ni!
Tudi življenje gre v tropičnih krajih polj na živce kot kje drugod. Vlažno je 'p vroče. Pota so slaba ali pa jih sploh ni; življenjske potrebščine si mora mi-S)jonar za drag denar nabaviti iz mesta.
Ni moj namen, da bi izčrpal to po-fclpvje. L« par listov iz ragapurskega mi-81iona naj nudi zelo bledo sliko položaja, J' katerem so se ip se na splošno še na-"ajajo misijonarji tukaj in deloma vse-Povscd med neukim ljudstvom.
1.	Katoličani zmagajo.
. V začetku se je mladi ragapurski Jpisijon boril s težavami, ki dandanes le 8e deloma obstojajo. Med te težave spa-
dajo boji s protestanti. Ne kot bi teh danes ne bilo. So, vendar so ti boji dandanes bolj prikriti. Ne pride več do odkritih spopadov in prerekanj, da bi morala vmes posegati policija in sodišče. (NB. Piscu se je vendar že zgodilo, da so ga protestanti tirali pred sodišče, češ da je blagoslovil zakon mladoletnega dekleta. Seveda so protestanti tožbo izgubili. A to je redek slučaj. Večina slučajev je s pogani, ki imajo dostikrat zelo otopelo vest.) Včasih pa ni bilo tako. P. Coutto, ki je tod misijonaril od leta 1878 do 1884, poroča o takih začetnih neprilikah.
Nekako pol pota od Kalkute do Ra-gapurja leži vas Banerdžijev. V vasi so poprej gospodarili protestantje london. ske misijonske družbe. Tam je stanovala tudi neka katoliška družina. Protestantje so jo skušali privesti k odpadu najprej zlepa, potem zgrda. Včasih so se proti večeru natepli pred hišo kar v krdelu, z bambusovkami oboroženi. Nekega večera se je katoliški gospodar Durgodas ravno pripravljal k počitku. Za slamnatimi zastori so ga pri brlenju petrolejke dobro videli. Lopovi vtaknejo
skoz špranjo bambus in začno starčka buditi, dražiti in vedno huje pretepati. Mož se onesvesti. Nečloveški ljudje zdaj vderejo v bajto in pretepejo še sina tako, da se je tudi ta onesvestil. Hči skozi kuhinjo zbeži in steče naravnost na 4 milje oddaljeno stražnico, potem pa 8 do 10 milj nazaj v Ragapur obvestit misijonarja. Ta je prispel na lice mesta ob istem času kot policaj. Sledila je preiskava in pravda. — Nasprotniki so si kajpada prizadevali vse skupaj potlačiti, pa so se opekli. Nazadnje jih je le doletela pravica: nekateri so se morali iti hladit za rešetko, drugim je sodnik posegel precej globoko v žep.
2.	Povabljeni se .najedo
Ob istem času je bila v Ragapurju svatba. K ženitnini so bili povabljeni vsi kristjani, torej tudi katoličani. Ko se slednji prikažejo v svatovski, hiši, jih domačini — že od prej dogovorjeni — slabo sprejmo. „Kaj hočete? Po kaj ste prišli?“ Katoličani odvrnejo: „Povabljeni smo in smo se povabilu od. zvali.“ Protestantje se zarogajo: „Vaše povabilo je preklicano, lahko tedaj greste, odkoder ste prišli.“ Zdaj pa našim ljudem zavre kri:	„Kaj? Domov
naj gremo? Prav! šli bomo! A še prej se bomo do sitega najedli.“ Gredo torej v kuhinjo in se po mili volji najedo. Nato še poiščejo glavnega krivca, protestantskega katehista, za katerega so vedeli, da jim je to godljo skuhal, in ga dodobra pretepejo. — Seveda je spet sledila neizogibna pravda in je bilo le prejasno, kdo jo bo izgubil. — Sodnik je naložil nekaj malenkostne globe, češ da je bilo izzivanje le preneznosno...
3.	Razkol
Tiste dni je mlad nepridiprav ušel z neko vdovo v Kalkuto, kjer sta v grehu živela. Bila sta voljna poročiti se, a so vaščani ugovarjali, češ da po dobrih starih običajih to ne gre. Bila sta samo v daljni svaščini. Misijonar p. Deprins zadevo predloži škofu. Ta je razsodil: dispenza (dovoljenje) se da ne v dobro vaščanom, temveč tistim, ki v grehu žive. Prišlo je torej do zakonite poroke. A Ragapurci so hoteli biti modrejši od duhovnika in škofa. Na poti v cerkev
so par osramotili. Zopet je sledila pravda.
Sedaj so ljudje, ki so zaradi teh neprilik dolžili edinole misijonarja, tega zatožili škofu, škof je odvrnil: „Drugega misijonarja hočete? Kaj mislite, da se misijonarji menjajo kot vi menjate obleko? Misijonar vam je bil dan, da on vas vodi, ne pa vi njega.“
Jezicn se ni polegla. Razvila se je v trmo in greh. Deputacija Ragapurcev se je podala k protestantski S. P. G. (Society for the Propagation of the Gospel, Družba za širjenje evangelija). Lepega popoldneva se v vasi Džanžjra (10 minut od Ragapurja, kjer je tista ločina takrat imela svoj sedež) sestane velik zbor protestantov. Navzoči so bili tajnih protestantskega škofa, okjrajni pastor, njihovi katehisti in mnogo ljudi.
Tajnik protestantskega škofa katoliške puntarje takole nagovori:
„Vi ste prej spadali k nam. Pa se vam naša družba ni zdela zadosti dobra in ste postali katoličani. Zdaj vam katoličani niso več pogodu in bi se radi vrnili. Kaj naj to pomeni? Kakšne razloge imate?“
Možje se začno zvijati: „Katoliški duhovnik se ne briga za nas. Ne pomaga nam v naših težavah. Kvari naše ženitne navade!“
Tajnik se obme k svojemu katehi-stu: „Kaj je to res?“
Katehist odvrne: „Noč in dan zanje brusi podplate'...“
Tajnik vzroji: „Kaj pa potem še hočete?“
„Hočemo zidano cerkev, zidano šolo, pokopališče in stalnega evropskega misijonarja v Ragapurju!“
Tu so pa slabo zadeli. Beseda „evropski“ misijonar je Bengalca Perimona Mukerdžija, ki je bil protestantski pastor tistega okraja, v živo zadela. Obrne se k tajniku in mu po angleško pove: „Zidano šolo hočejo, zidano cerkev in evropskega pastorja, če jim vse to preskrbite, bodo vaši.“
Tajnik odvrne: „O tem ne more biti govora. Tu imamo zidano cerkev, šola je tudi dobra. Recite jim, naj se zgube!“ Potem so šli k pastorju londonske misijonske družbe (London Mission
Society). Ta jih zasigura: „če prinesete Pismo od katoliškega misijonarja, da vas ne mara, vas sprejmemo.“
To jih je odbilo in so zato poskusili
metodistovskega „padreja“. Temu so <“Ugi odsvetovali: Pustite jih, katoličani so, ne bodo dolgo zdržali. Padre je nienil drugače: „Zemlja je neobdelana, z°rajmo jo in poglejmo, kakšno seme bo nodila.“
Od takrat so vsako nedeljo Raga-Purci šli v Kalkuto po metodistovskega Padreja. Pa se nekoč prikaže med njimi "ftovit kmet iz bližnje vasi Debipur in Padreja naprosi, naj si vendar izbere njegovo vas kot sedež; če to stori, se Po vsa vas pridružila metodistom. Re-ceno storjeno. To pa tako razkači raga-Purske razkolnike, da so od tiste nedelje Pretrgali z metodisti. Nikamor več niso ali poskušat, v nobeno cerkev molit, nobenega misijonarja pregovarjat. Postali no samostojni.
V tem zboli hči nekega razkolnika. Domače je prosila, naj pokličejo katoliškega duhovnika, pa ji niso hoteli Ustreči. Umrla je neprevidena. Kmalu Uato zboli mati in še eden ali dva otroka. Tedaj se oče zaskrbljen poda k misijonarju in ga prosi, če sme v kapelo (cerkve takrat še ni bilo) priporočit se Preblaženi Devici... „Seveda, kadar ti je drago.“ Ko je molitev opravil, pride sPet k misijonarju: „Oče, z menoj mo. rate. Vsi so bolni.“ Misijonar: „Vi niste katoličani. Zakramentov vam ne morem dati.“ Zdaj mož zaprosi: „Oče, vsi pridemo nazaj, pridi!“ Misijonar gre, po-raoli, razdeli nekaj zdravil in začuda kmalu vsi ozdravijo. Naslednjo nedeljo ie bila vsa družina v cerkvi — pri javni Pokori. Ko so drugi videli, da se je ta družina vrnila, so se razjezili: „Vsi skupaj smo šli in se zmenili, da le vsi skupaj gremo nazaj, vi pa ste šli brez Pas!“ Mož odvrne: „Sli smo mi, vi pa budi lahko greste, kadar vas je volja.“


Slika na str. 29 predstavlja bengalsko vas Satkira, kjer je dolgo časa deloval o. Lojze Demšar, a je s *daj prišla pod Pakistan iil zato tam naši bengalski misijonarji več ne delujejo. — Slika zgoraj pa kaže skupino hiš v Khariju, kjer deluje p. Stanko Podcržaj
šli so drug za drugim, se odpovedali krivoverstvu, opravili javno pokoro in prejeli sv. zakramente. Tako je bil razkol v Ragapurju končan.
(Sledi.)	Riše p. Stanko Poderžaj
ŠE JE ČAS, DA KAJ DARUJEŠ V SKLAD „ZA PODERŽAJEVO CERKEV“! ČE SAM NE MOREŠ PRISPEVATI V DENARJU, PA
Moli, da bi bog omehčal srca tistih, ki denar imajo,
t*A NIMAJO UMEVANJA ZA MISIJONSKO DELO SV. CERKVE.
PESTRE NOVICE IZ INDIJE
I.
Yercaud, 15. novembra 1951
Predragi g. urednik!
Pred 'kakima dvema tednoma sem dobil Vaše vrstice z dne 6- X. 61. Prav lepa Vam hvala! Prav tako se Vam zahvaljujem za Vaše zanimanje za me in za druge slovenske misijonarje, ne samo v besedi, ampak tudi v žrtvovanju, molitvah in gmotni pomoči.
Redno dobivam „Duhovno življenje“, ki me ne samo duhovno krepi, ampak mi daje tudi možnost, da slovenščine ne pozabim.
Dobil sem tudi več knjig: Koledar Svobodne Slovenije, Vir največje sile, Misijonski koledarček, in pred kratkim tudi „Puščava bo cvetela“.
Naj omenim še podobice, katere so mi zelo prav prišle za moje delovanje v misijonu in oratorijih; druge bodo pa za novo mašo.
Za vse: Bog Vam plačaj!
NOVA MASA
čeprav smo vsi misijonarji vneti za misijone, se Vam prav lepo zahvaljujemo za sladke misli o našem velikem misijonarju, svetniškemu škofu Baragi v zadnjih dveh številkah Dž. človeška duša si želi vzornih mož za posnemanje
Cerkev v Yercaudu
in vztrajnost na poti življenja, posebno če ta-le pot vodi po nepoznanih ste-žicah, med trnjem in puščavo. Ta vzor je in nam bo naš dragi Baraga.
Ker sem že omenil novo mašo, o kateri me vprašate, povem:	Pravkar
sem začel tretji letnik bogoslovja. N® vem, če bo ta letnik štet ali ne, ker je prišlo nekaj bogoslovcev iz Evrope, radi katerih bomo morali drugi malo čakati na posvečenje. Kljub spremembam, katere bodo lahko prišle, mislim, da bom čez poldrugo leto (ali malo več) pel novo mašo. — Sicer pa Vam bom o vsem tem pozneje točno sporočil.
LAKOTA
Tukaj počasi počasi rinemo naprej. V Južni Indiji, kjer deluje sedem slovenskih misijonarjev, vlada ogromno siromaštvo in beda. Po štirih suhih letih smo letos končno dobili malo dežja, ki je vsaj malo poživel nekoč rodovitna polja, sedaj spremenjena v puščavo. Nad 80 % prebivalstva ne je več kot enkrat na dan, in tudi tokrat samo par žlic riža. Vse se pritožuje in godrnja proti vladi in samostojnosti, ki ni prinesla nič drugega kot bedo. Prav včeraj je bil v časopisu članek „Ali hočete, da poginemo kot muhe?“, ki ostro obsoja postopanje sedanje vlade in hvali prejšnjo angleško.
Večina tega prebivalstva nosi „adarn-sko“ obleko. Mnogi so zapustili svoje koče. niivice-nuščave. in beračiio okrov Nič drugega jih ni kot koža in kosti. Vaših se človeku zdi, kot da bi živel med mrtvimi. Spijo, kjer jih dobi noč: pod milim nebom, pod kakim drevesom» posebno pa na postajah. Ko prispe vlak ali avtobus, se spuste nanj kot kobilice prosit miloščino.
KOMUNIZEM
Seveda vse to pripravlja pot komunizmu, ki postaja vedno večja in močnejša stranka. Pravijo, da „med Gandhi-izmom in komunizmom ni nobene razlike: samo da komunizem potuje z letalom, dočim Gandhi-izem s kravjo vprego“. Komunisti so že, kot je njih
tradicija, izvedli več napadov na vasi in nekatera mesta. Doslej se jim še ni posrečilo, da bi zavladali. Le v enem Piestu, v Malabarju, so tako močni, da imenujejo tisto mesto „Druga Moskva“.
čez par tednov bodo tukaj državne Volitve. Zgleda, da „Congress Party“ (ki je prinesel Indiji samostojnost) ne bo zmagal, ker je v borbi za samostojnost veliko obljubljal in... nič po samostojnosti naredil. Tako se je preprostemu ljudstvu zelo zameril.
Drugič še kaj.
Vas, preč. g. Lenček, Misijonski odsek in vse misijonske prijatelje iskreno Pozdravljam ter Vam voščim blažene božične praznike in srečno, milosti polno novo leto.
Vaš vdani
Nace Kustec SDB II.
Yercaud, 21. novembra 1951 V „GOZDU PRI JEZERU“
Pišem Vam iz Yercauda, odkoder se Vam je že g. Kustec parkrat oglasil. Tu imamo salezijanci svoje bogoslovje za Južno Indijo, ki sedaj šteje okoli 16 klerikov bogoslovcev. Dobra polovica je Indijcev, drugi so pa iz Španije, Belgije in Holandske, g. Kustec pa iz naše nepozabne Slovenije. „Yercaud“ v tukajšnjem jeziku tamil pomeni „Jezero pri gozdu“ ali pa Gozd pri jezeru“. Je precej velika vas, obdana z obsežnimi nasadi kave, ki tukaj precej dobro uspeva. Prav sedaj obirajo temno rdeča zrna z grmičev, ki jih nikdar ne pustijo rasti Več kot en meter in pol visoko. Jim o Pravem času porežejo vrhove. Pridelek je treba prodati državi za določeno ceno. Ker kava potrebuje sence, med grmiči nasadijo drevesa, ki jih imenujejo „srebrne hraste“. Listi so namreč belo-siv-kasti. To drevje je res lepota teh hribov, ki se več kot tisoč metrov visoko Povzpenjajo nad bližnjim mestom Salernom, ki je tudi par sto metrov nad morsko gladino. „Salem“ kar svetopi-siemsko zveni, šteje več kot stotisoč Prebivalcev in se lahko pobaha, da je dal Indiji prvega indijskega guvernerja za Bengalijo in pozneje za vso Indijo, brah-mina Rajagopalacharija.
J
Tu zgoraj g. Pavel Bernik; spodaj, v grmu, Nace Kustec, oba salezijanca
KAKOR V “ADROGUE“...
Naš „zavod“ je hiša, v kateri je nekdaj živel neki protestantski misijonar. Njegovi sinovi so med vojno hišo in posestvo dokaj zanemarili. Ko so jo torej naši predstojniki kupili, je bilo mnogo dela in ga je še, da se vse primerno uredi. če bi nas Vi prišli nenadoma obiskat, bi nas ne iznenadili samo pri knjigah in predavanju, ampak tudi z lopatami, krampi, sekirami in žagami v rokah. Pa je zanimivo in zelo zdravo! Najprej smo za dobrega Boga poskrbeli, da ima med nami dostojno prebivališče. To seveda s pomočjo zidarjev, katerih delo posebno tu na hribih mnogo stane. Zidovje in oltar sta dokončana, ni pa primernih kipov in dosedaj je le malo mašne opreme. Počasi, s pomočjo dobrotnikov, upamo tudi to dobiti, potem pa še zavod malo bolje urediti. Zdaj imamo obednico in knjižnico (s seznami knjig, ki jih je^ še treba kupiti) v isti sobi. Učilnico in šolske sobe imamo na verandah, ki jih steklena okna varujejo pred deževjem. Tudi pravih šolskih klopi ni in še mnogo drugega manjka. Veselja, navdušenja in dobre volje je obilo.
NAS MLADINSKI DOM
Poleg učenja in šole imajo naši kleriki tudi lepo priložnost za apostolat. Ob nedeljah se naše dvorišče, ki ga je bilo treba v hrib vsekati, napolni z živahno mladino iz Yercauda in okolice; to sio kristjani in pogani, ki pridejo v naš „oratorij“ ali mladinski dom. Seveda si ne smete predstavljati oratorijai kot ste jih najbrž videli pri salezijancih v Buenos Airesu, dobro opremljenega z vsemi vrstami razvedril. Imamo le nekaj žog in eno gugalnico, ki visi od veje velikega drevesa. To so do sedaj naša sredstva; namen je pa isti: razvedriti in poučiti te uboge fante v naši sveti veri. So po večini sinovi ubogih bajtarjev, ki delajo no nasadih ali služijo po hišah posestnikov. Poleg razvedrila in veronauka jim je treba dati tudi kaj za pod zob, pa tudi obleke, ki jo tu mnogo bolj potrebujejo, ker je vse bolj hladno in vlažno kot doli na vroči ravnini. Ko dežuje, jih zbašemo na verando, zasenčeno s plahtami, in imamo zanje „kino“. To je „lanterna“ (skioptični aparat), S katero jim pokažemo nabožne in tudi
humoristične razglednice. Proti večeru jih pa povedemo v župno cerkev k blagoslovu. Tako jim minejo urice, ki so v vsem tednu zanje najbolj vesele, pa tudi najbolj koristne za njih mlade duše; so pa tudi koristne za naše klerike, ki se tako že sedaj od blizu seznanijo s take vrste mladino, za katero bodo posvetili svoje življenje.
še enkrat se Vam prav lepo zahvalim za vse, kar ste mi poslali, Vas najlepše pozdravljam in Vam voščim prav vesele božične praznike — tako vesele, v kolikor je to mogoče, kot ste jih doma v Sloveniji preživljali — in pa blagoslova božjega polno novo leto!
Vaš vdani
Pavel Bernik SDB
Tirupatur, 28. novembra 1951
Dragi gospod urednik!
Iskreni Bog plačaj za zadnje Vaše pismo, in prav tako za vse drage knjige, ki ste mi jih poslali. Kadar kaj pride, je zame velik praznik. Preberem vse od prve do zadnje črke. Pred par meseci sem moral v protestantsko bolnišnico na operacijo. Ravno ko sem odhajal, mi poštar prinese Koledar Svobodne Slovenije. Dnevi v bolnišnici so mi postali veliko krajši ob prebiranju zanimivih koledarjevih člankov. — In v zameno za vse to je moje povračilo bolj majhno, kakor vidite. Vendar, počasi, počasi, upam, da se bom poboljšal.
Naše počitnice so kar prehitro minile. Veste, kadar ozračje postane prevroče, ko ni mogoče spati ne podnevi ne ponoči, in ko bosonogi fantje stopicajo, kot bi po žerjavici hodili, takrat obesimo naše torbe na klin, pa hajd v hribe, kjer imamo nekaj zavodov.
NOVOMAšNE SLAVNOSTI
Letos sem naredil toliko lepih načrtov, kaj vse bom napravil v teh prostih dneh. Pa nazadnje iz vsega ni bilo nič. Komaj sem našel čas, da sem odgovoril nekaterim fantom, ki so mi od doma pisali. Pripravljali smo veliko slovesnost za novomašniško posvečenje treh Indijcev. Ni bilo kar tako. Pevske vaje dopoldne, pevrke vaje popoldne, itd., itd. Zbrali so vse, ki so mogli kaj pripomoči k dobremu uspehu, tudi mene, paj ne-
Indijski novomašniki s svojim škofom v sredi
koliko pritisnem pri basih. Celo dva dueta so mi naložili: prvič z nekim Angležem in drugič, ko sva z nekim Špancem zapela „Pilarico“ če jo morda poznate. Naš Jurič Branko nas je pošteno treniral in pri nastopu spremljal s klavirjem. Prireditev je sijajno uspela, v splošno zadovoljstvo dveh škofov, novo-niašnikov in cenjenega občinstva. Poleg Haendelovih, Verdijevih, smo zapeli tudi našo „V hribih se dela dan“, „Kaj pa ti vriskaš, mali pastirček“ in seveda, »Novi mašnik bod‘ pozdravljen“. Vse te smo prevedli v angleščino, kajti Anglež in Indijec sta bolj trda za izgovarjanje naših besed.
Hvala Bogu, imeli smo kar lepe dneve, čeprav nas je v začetku radi spremembe zraka po želodcu nič kaj prijetno ščipalo. Pa, debeli in rumeni man-gosovi sadovi so nas kmalu pozdravili — vsaj sobrat Jurič je bil tega mnenja. (Mango je najboljše sadje Indije).
In zdaj, vidite, smo spet vsak na svoji postojanki, močnejši, bolj rdečelični in pripravljeni na novo šolsko leto, ki se je že pričelo. Za Tirupattur, kjer Sem jaz, je to leto še posebne važnosti,
kajti vlada nam je po dolgem času le priznala našo gimnazijo in „College“, to je prva dva letnika univerze.
ČUDNE SOLE
Odkar je Indija postala nezavisna, postaja vedno bolj hinduistična in čudna glede vzgoje mladine. Včasih pridejo od ministrstva za šolstvo taki zakoni in učni načrti, da se zdijo smešni in neizvedljivi. Po drugi strani: učiteljstvo je slabo podkovano in neredno v svojih dolžne stih. Šolska disciplina je na nizki stopnji. Pri nas so včasih „štrajkali“ tovarniški delavci, tukaj pa so štrajki učiteljstva in šolske mladine na dnevnem redu. Ce dijaki hočejo odložitev izpitov, napovedo stavko; če so redi preslabi, spet stavka. V nekem kraju se je učiteljem zahotelo poldnevnega praznika, zato so dijakom naročili: jutri dopoldne ne bo šole. A ko so se vrnili za popoldanski pouk, so jim učenci rekli: Dopoldne vi niste hoteli, zdaj pa mi nočemo — in so šli domov. Nam se to zdi skoraj neverjetno, ker smo bili vajeni stroga šolske discipline, vendar v Indiji je vsaj v nekaterih delih tako.
Naslednji odstavki naj vam še bolj jadno 'Uprizore borbo med dobrim in slabim. Le-to zadnje nam na vsak način hoče izpodkopati naše šole. Največji krivec) iso nekatere pokrajinske vlade same, ker dajejo potuho neredom, da bi tako čimbolj prikrajšali katoličane.
RAVNATELJ — KATOLIČAN IN KOMUNIST
V Trivandrumu, prestolnici Travan-korske province, so indijski karmeličani imeli veliko, od države priznano gimnazijo z 2000 dijaki. Dijaštvo in učiteljstvo je bilo v večini pogansko. Tekom časa je nastala na šoli taka nedisciplina, da je bil vsak reden pouk skoro nemogoč. Ko so lastniki to videli, so prosili predstojnika neke redovne družbe: Sprejmite to šolo! Podarimo vam poslopje in vse posestvo okrog, samo) mapravite spet red. Predstojnik se je upiral, ker je pač predvideval nepremostljive težave, a na besedo tamošnjega škofa je nazadnje le sprejel.
Kot novodošleci so nekaj časa kar dobro vozili, a počasi, počasi je spet začenjala stara pesem: godrnjanje in stavke. Po dolgem budnem opazovanju se je končno posrečilo odkriti, kdo j€ pravzaprav glavni vzrok zmede: ravnatelj sam. Ta debelušni mož, sicer katoličan, a komunistično pobarvan, se je obdal s kliko profesorjev istega mišljenja in nekaj zagrizenih hindijcev. Novi gospodarji so zahtevali strožjo disciplino, a to tem tičem ni šlo v račun, zato so na vsak način hoteli spremembo. Vodstvo je napelo vse sile, da bi tega ravnatelja odstranilo, a kaj, ko so ga državni zakoni ščitili. Po zakonu noben učitelj ,ne more biti odpuščen, če prej država na to ne pristane. Začel se je dolg boj med predstojnikom družbe in šolskim ministrom. šele ko se je dognalo, da je ravnatelj bil tudi tat, ki je kradel iz šolske blagajne, je bil prisiljen pospraviti svoje stvari in dati mesto novemu ravnatelju — mlademu indijskemu duhovniku.
Ta se je vrgel z vso silo na delo. Po par mesecih se je zdelo, da se pokazali'uspehi in mir. Pa to je bil lg mir pred nevihto, ki se je bližala. Stari ravnatelj je med tem hodil okrog kakor rjoveč lev in iskal pajdašev za boj. Z drugih gimnazij jo zbiral mularijo, da
je hodila protestirat pred „St. Joseph’s High Scool“ (tako se je šola imenovala). Učitelji-komunisti, ki jih ni bilo mogoče odsloviti, so po razredih hujskali mladino na upor. Ubogi redovniki niso vedeli, kam bi se obrnili. Ce šolo zaprejo, jo bo vlada takoj zaplenila; bo že našla kakšen izgovor za to. Ce odpode učitelje, je spet vlada tista, ki bo rekla: ne! Zunaj lete nanje psovke in kamenje... Stanje je bilo zares nevzdržno.
Stari komunist pa je med tem pripravil zadnjo igro, v kateri je na žalost uspel.
Neko julijsko jutro, ko je šolski vratar odprl vrata, zagleda pred pragom štiri na tleh ležeče pobaline, ki mu pravijo, da naj nikar ne odpira, ker nihče ne bo prišel v šolo; začeli so „satiagra-ha“ — sveti post za dosego pravic učiteljstva in dijakov.
Novica se je kakor blisk razširila po vsem mestu. „O, satiagraha v St. Joseph’s High Shcool... satiagraha...“ In počasi so se začeli zbirati občudovalci in pomilovalci teh „sestradancev“, ki so se prav po teatrsko zvijali po tleh, da bi v gledalcih napravili čimvečji vtis. „Ubogi reveži!“, se začuje sočuten vzdih med množico. Oni na tleh se še bolj pretegnejo, kot da so že na koncu življenja. Takrat se iz množice začuje: „Bratje, poglejte te reveže, koliko trpijo! Ali ni nikogar tukaj, ki bi jim lahko pomagal do pravice?“ Ubogi ljudje! Ko bi vedeli, kako so jih ti capini vlekli za nos. Morali bi priti ponoči, na bi videli, kako na skrivaj jedo in pijejo.
ZMAGALO JE ZLO
C« bi se kaj takega zgodilo pri nas, bi zadostovalo poklicati policaja, ki bi jim s „pendrekom“ pomagal na noge, a tu na to ni misliti. „Satiagraha je sveta stvar in mi ne moremo ničesar storiti“, je rekel, šolski minister predstojniku, ko se mu je ta šel pritožit, „že dobro,“ mu ta odvrne, „vemo, pri čem smo. Kakor je ta šola zastonj prišla v naše roke, tako jo tudi zastonj izročamo v last tukajšnje škofije. Vedite pa, da je naš namen bil: vzgajati poštene in dobre indijske državljane, ki naj bi bili vodniki in čast narodu. A vi, namesto da bi nas pri tem podpirali, nas ovirate, kar se da, in raje vidite, da šole postanejo kotišče komunizma kot žarišče
V DEŽELI BELEGA SLONA
Mater Dei, Bangkog, Siam, 22. 4. 1951
Prečastiti gospod urednik.
Po dveh letih se spet oglašam z misijonskim pismom. V začetku tega leta sem pisala članom in članicam Misijonskega odseka v odgovor ua njihovo ljubeznivo pismo. Upam, da so odgovor sprejeli. Bog povrni še enkrat za vso Plemenito pomoč in zanimanje, zlasti Bog povrni za dragoceno molitev živega rožnega venca. Misel, da molite posebno in izrecno tudi prav za nas tri slovenske uršulinke v Siamu, mi daje pogum. Bog daj, da bi vaša molitev rodila bo-Sat sad v srcih naših otrok, poganov, ki nas obdajajo, delavcev in delavk v Gospodovem vinogradu, in pa tudi zlasti v srcih tistih, ki molijo. Naj se blagoslov, ki ste nam ga izprosili, kot blagodejen dež povrne k vam in vam rosi \ pogum in pripravljenost za vse, kar ljubi Bog od vas, dragih rojakov, zahteva in pričakuje.
SREBRNI JUBILEJ URSULINK
In zdaj k novicam zadnjih dveh let. Majzanimivejši dogodek na koncu leta 1949 je bil pač srebrni jubilej prihoda
boljše bodočnosti. Zbogom!“ — In je
odšel.
MOLITE ZA MISIJONSKE SOLE
Vidite, s kolikimi težavami se mora boriti misijonar med poganskim narodom. Katoliške šole, katoliška mladina, Sli vsaj katoliško vzgojena mladina so Piisijonarjev največji up in največja po-'jnoč za hitro širjenje božjega kraljestva, ^e mu vzamejo te, kaj bo storil? Sovoznik duš se na vse načine prizadeva, jla bi to dosegel. Zato so škofje Indije budno na straži, pripravljeni braniti, kar je njihovega, in pozivajo vse vernike, £aj prosijo Boga, da bi jim ohranil njihove šole. Dragi prijatelji! Združite tudi vi svoje molitve z našimi in vseh indijskih katoličanov, da nas Gospodova roka varuje in blagoslovi naše delo.
Kešprct Ivan SDB
uršulink v Siamu, če se spomnim, vam je č. m. Ksaverija v zadnji številki „Kat. misijonov“ leta 1949 na kratko označila zgodovino katoliškega misijona v Siamu. Tako se morda spomnite, da so prve štiri uršulinke prišle v Siam 25. novembra 1924. 26 letnico je bilo torej treba slovesno praznovati. Od štirih prvih misijonark je bila med nami samo še č. m. Ksaverija. Veleč, mati Rafaela je, kot veste, generalna asistentka v Rimu. Francozinja m. Marie Agnes je umrla 24. julija 1944, in sko-ro do dneva natančno pet let pozneje ji je sledila na pokopališče sv. Frančiška Ksaverija v Bangkoku m. Therese de 1’ Enfant Jesus, prva prednica.
Začetek je bil res tako težaven, da je zahteval poleg obilne milosti od zgoraj tudi pravega junaštva in skrajne samoodpovedi. Ko so prišle naše prve misijonarke v Bangkok, so dobile za prvo bivališče majhno sobico v katoliški bolnišnici. Tudi je bila ta tropična vzhodna dežela pred 30 leti na znatno nižji stopnji civilizacije kot je danes. V dveh mesecih so tri izmed štirih zbolele na strašnem tifusu in četrta je postala njih bolničarka podnevi in ponoči. Proti kon-
M. Ksaverija Pirc s siam. učenkami
Naslednji odstavki naj vam še bolj jadno uprizore borbo med dobrim in slabim. Le-to zadnje nam na vsak način hoče izpodkopati naše šole. Največji krivtea -iso nekatere pokrajinske vlade same, ker dajejo potuho neredom, da bi tako čimbolj prikrajšali katoličane.
RAVNATELJ — KATOLIČAN IN KOMUNIST
V Trivandrumu, prestolnici Travan-korske province, so indijski karmeličani imeli veliko, od države priznano gimnazijo z 2000 dijaki. Dijaštvo in učiteljstvo je bilo v večini pogansko. Tekom časa je nastala na šoli taka nedisciplina, da je bil vsak reden pouk skoro nemogoč. Ko so lastniki to videli, so prosili predstojnika neke redovne družbe: Sprejmite to šolo! Podarimo vam poslopje in vs6 posestvo okrog, samot (napravite spet red. Predstojnik se je upiral, ker je pač predvideval nepremostljive težave, a na besedo tamošnjega škofa je nazadnje le sprejel.
Kot novodošleci so nekaj časa kar dobro vozili, a počasi, počasi je spet začenjala stara pesem: godrnjanje in stavke. Po dolgem budnem opazovanju se je končno posrečilo odkriti, kdo je pravzaprav glavni vzrok zmede: ravnatelj sam. Ta debelušni mož, sicer katoličan, a komunistično pobarvan, se je obdal s kliko profesorjev istega mišljenja in nekaj zagrizenih hindijcev. Novi gospodarji so zahtevali strožjo disciplino, a to tem tičem ni šlo v račun, zato so na vsak način hoteli spremembo. Vodstvo je napelo vse sile, da bi tega ravnatelja odstranilo, a kaj, ko so ga državni zakoni ščitili. Po zakonu noben učitelj .ne more biti odpuščen, če prej država na to ne pristane. Začel se je dolg boj med predstojnikom družbe in šolskim ministrom. šele ko se je dognalo, da je ravnatelj bil tudi tat, ki je kradel iz šolske blagajne, je bil prisiljen pospraviti svoje stvari in dati mesto novemu ravnatelju — mlademu indijskemu duhovniku.
Ta se je vrgel z vso silo na delo. Po par mesecih se je zdelo, da so se pokazali vuspehi in mir. Pa to je bil Ig mir pred nevihto, ki se je bližala. Stari ravnatelj je med tem hodil okrog kakor rjoveč lev in iskal pajdašev za boj. Z drugih gimnazij jo zbiral mularijo, da
je hodila protestirat pred „St. Joseph’s High Scool“ (tako se je šola imenovala). Učitelji-komunisti, ki jih ni bilo mogoče odsloviti, so po razredih hujskali mladino na upor. Ubogi redovniki niso vedeli, kam bi se obrnili. Ce šolo zaprejo, jo bo vlada takoj zaplenila; bo že našla kakšen izgovor za to. Ce odpode učitelje, je spet vlada tista, ki bo rekla: ne! Zunaj lete nanje psovke in kamenje... Stanje je bilo zares nevzdržno.
Stari komunist pa je med tem pripravil zadnjo igro, v kateri je na žalost uspel.
Neko julijsko jutro, ko je šolski vratar odprl vrata, zagleda pred pragom štiri na tleh ležeče pobaline, ki mu pravijo, da naj nikar ne odpira, ker nihče ne bo prišel v šolo; začeli so „satiagra-ha“ — sveti post za dosego pravic učiteljstva in dijakov.
Novica se je kakor blisk razširila po vsem mestu. „O, satiagraha v St. Joseph’s High Shcool... satiagraha...“ In počasi so se začeli zbirati občudovalci in pomilovalci teh „sestradancev“, ki so se prav po teatrsko zvijali po tleh, da bi v gledalcih napravili čimvečji vtis. „Ubogi reveži!“, se začuje sočuten vzdih med množico. Oni na tleh se še bolj pretegnejo, kot da so že na koncu življenja. Takrat se iz množice začuje: „Bratje, poglejte te reveže, koliko trpijo! Ali ni nikogar tukaj, ki bi jim lahko pomagal do pravice?“ Ubogi ljudje! Ko bi vedeli, kako so jih ti capini vlekli za nos. Morali bi priti ponoči, pa bi videli, kako na skrivaj jedo in pijejo.
ZMAGALO JE ZLO
Ce bi se kaj takega zgodilo pri nas, bi zadostovalo poklicati policaja, ki bi jim s „pendrekom“ pomagal na noge, a tu na to ni misliti. „Satiagraha je sveta stvar in mi ne moremo ničesar storiti“, je rekel šolski minister predstojniku, ko se mu je ta šel pritožit, „že dobro,“ mu ta odvrne, „vemo, pri čem smo. Kakor je ta šola zastonj prišla v naše roke, tako jo tudi zastonj izročamo v last tukajšnje škofije. Vedite pa, da je naš namen bil: vzgajati poštene in dobre indijske državljane, ki naj bi bili vodniki in čast narodu. A vi, namesto da bi nas pri tem podpirali, nas ovirate, kar sp da, in raje vidite, da šole postanejo kotišče komunizma kot žarišče
v DEŽELI BELEGA SLONA
Mater Dei, Bangkog, Siam, 22. 4. 1951
Prečastiti gospod urednik.
Po dveh letih se spet oglašam z mi-•jonskim pismom. V začetku tega leta aem pisala članom in članicam Misijonskega odseka v odgovor na njihovo Iju-eznivo pismo. Upam, da so odgovor Prejeli. Bog povrni še enkrat za vso Plemenito pomoč in zanimanje, zlasti °vg povrni za dragoceno molitev živega rožnega venca. Misel, da molite posebno n izrecno tudi prav za nas tri slovenje uršul inke v Siamu, mi daje pogum. °g daj, da bi vaša molitev rodila bogat sad v srcih naših otrok, poganov, i nas obdajajo, delavcev in delavk v gospodovem vinogradu, in pa tudi zlasti , src']\ tistih, ki molijo. Naj se blago-°y>. ji ste nam ga izprosili, kot blagodejen dež povrne k vam in vam rosi r	'n Pripravljenost za vse, kar
Judi Bog od vas, dragih rojakov, zahteva m pričakuje.
SREBRNI jubilej ursulink
In zdaj k novicam zadnjih dveh let. 1 «^»livojši dogodek na koncu leta
9 je bil pač srebrni jubilej prihoda
uršulink v Siamu, če se spomnim, vam je č. m. Ksaverija v zadnji številki „Kat. misijonov“ leta 1949 na kratko označila zgodovino katoliškega misijona v Siamu. Tako se morda spomnite, da so prve štiri uršulinke prišle v Siam 25. novembra 1924. 25 letnico je bilo torej treba slovesno praznovati. Od štirih prvih misijonark je bila med nami samo še č. m. Ksaverija. Veleč, mati Rafaela je, kot veste, generalna asistentka v Rimu. Francozinja m. Marie Agnes je umrla 24. julija 1944, in sko-ro do dneva natančno pet let pozneje ji je sledila na pokopališče sv. Frančiška Ksaverija v Bangkoku m. Therese de 1’ Enfant Jesus, prva prednica.
Začetek je bil res tako težaven, da je zahteval poleg obilne milosti od zgoraj tudi pravega junaštva in skrajne samoodpovedi. Ko so prišle naše prve misijonarke v Bangkok, so dobile za prvo bivališče majhno sobico v katoliški bolnišnici. Tudi je bila ta tropična vzhodna dežela pred 30 leti na znatno nižji stopnji civilizacije kot je danes. V dveh mesecih so tri izmed štirih zbolele na strašnem tifusu in četrta je postala njih bolničarka podnevi in ponoči. Proti kon-
odšfl6 bodočnosti- Zbogom!“ — In je
molite za misijonske sole
jj y.Mite, s kolikimi težavami se mora j ’tl Misijonar med poganskim naro-ali Katoliške šole, katoliška mladina, vsaj katoliško vzgojena mladina so n,y*Jana,r^ev največji up in največja po-e za hitro širjenje božjega kraljestva. ra-vzamejo te, kaj bo storil? Sov-j duš se na vse načine prizadeva, hiifi dosegel. Zato so škofje Indije n? na straži, pripravljeni braniti, kar ^'novega, in pozivajo vse vernike, hn? Pro?ij° Boga, da bi jim ohranil nji-o sole. Dragi prijatelji! Združite tudi diioi^u16! Molitve z našimi in vseh in-Klh katoličanov, da nas Gospodova a varuje in blagoslovi naše delo.
Kešprct Ivan SDB
M. Ksaverija Pirc s siam. učenkami
cu januarja 1925 jim je apostolski vikar v Bangkoku, ki jih je poklical v Siam, odkazal župnijsko šolo za deklice v kitajski župniji „Kalvariji“. Misijonarke naj bi imele tudi skrb za župnišče: pripravljale naj bi hrano, prale, likale in krpale perilo. V tem času je bila m. Terezija še močno bolna na tifusu, M. Rafaela tudi še ni okrevala in M. Ksaverija je prvič vstala na dan pred odhodom v „Kalvarijo“.
Vendar so se pogumne misijonarke takoj lotile dela vkljub ogromnim težavam, med katerimi njih pičlo znanje jezika ni bila najmanjša. Začele so s poučevanjem in tudi težko gospodinjsko delo jih ni oplašilo, dasi so ga bile od doma malo vajene. Tako se je zgodilo, da jo č. m. Rafaela najprej pomedla in pripravila učno sobo in nato začela s poukom. Siamski in kitajski otroci znajo biti tudi poredni, zlasti če so okoliščine ugodne. Tako je bilo v tistem času č. m. Rafaeli nemogoče v dobri siamščini razložiti važnost discipline in jih pomiriti; pa je našla drugo sredstvo. Začela jih je karati v čisti slovenščini in je učinkovalo kot grom in strela. Učenke so obmolknile in prevzete poslušale nenavadni govor, nakar se je pouk mogel mimo nadaljevati.
Gojenke pri narodnem plesu
ŽENSKA GIMNAZIJA „MATER DEI“
Take in enake so bile težave v začetku 1. 1925: boj z boleznijo, uboštvom, prenapornim delom za šest rok, kajti poteklo je nekaj mesecev, preden je č. m. Terezija okrevala. Tedaj je nenadno č. m. Ksaverija morala odpotovati na kitajski uršulinski misijon v Swatow, ki je tudi bridko potreboval zmožnih delavk. Za nekaj časa so na „Kalvariji“ v Bangkoku ostale samo tri misijonarke. Pa je Gospod čudovito blagoslovil njih trud in samoodpoved. Prišlo je na pomoč več novih misijonark raznih narodnosti. Na prošnjo apostolskega nuncija so uršulinke 2. februarja 1928 odprle prvo žensko gimnazijo v Bangkoku „Mater Dei“. Začela se je s 46 učenkami, njih število pa se je kmalu pomnožilo.
Leta 1932 so misijonarji ustanovili nov misijon v čieng-Maiu na severu te dežele. Prosili so, da uršulinke odpro šolo za žensko mladino, število misijonark se je med tem v Mater Dei toliko pomnožilo, da je bilo mogoče poslati na sever 4 redovnic, ki so ustanovile „Regina Coeli“, šolo, ki se je tudi zelo lepo razvila.
Naslednje leto se je vrnila iz Swa-towa na Kitajskem č. m. Ksaverija, da prevzame vodstvo vidno napredujoče šole v Mater Dei. še danes je ravnateljica in upamo, da bo s svojo požrtvovalno in spretno roko vodila to Marijino šolo še mnogo let. Sedaj šola Mater Dei šteje nad 1200 otrok, katere poučuje okrog 60 učiteljic, samo četrtina med njimi nas je redovnic. Ko bi nas bilo več, in bi bilo več prostorov na razpolago, bi imele lahko več tisoč učenk. Vsak dan prihajajo prosit za vstop, a jih moramo z žalostjo v srcu odsloviti. Večina so seveda poganke in le prav malo se jih spreobrne, a skoro vse se navzamejo vsaj malo krščanskega duha, ki počasi prodira v njihove duše in v njihove družine.
Tudi naša prva šola v „Kalvariji“ je še pri življenju. Za nekaj let je postala popolnoma kitajska in ni biia več v uršulinskih rokah. Predlanskim pa je prišla sem misijonarka, ki je preživela skoro 20 let na Kitajskem v Swatowu
v11 J® vzela v roke težavno delo v tej » *> ki ^ je dragocen spomin na prve ^se uršulinskega misijonskega dela v «Jamu. „Tisti, ki sejejo v solzah, žanjejo z veseljem.“
Teh 25 let setve smo se s hvalež-nostjo v srcu spominjale ob srebrnem jubileju 25. novembra 1949 in učenke so se veselile z nami. Zjutraj je bila zahvalna pontifikalna sv. maša v dvorani, ker kapelica bi bila mnogo premajhna za to priliko. Učenke, katoliška peščica ni poganska masa, so pele po latinsko! v kratkem govoru je siamski duhovnik, eden prvih naših učencev, razložil po-n^en uršulinskega vzgojnega dela v sv. t-erkvi in zlasti v tukajšnjem misijonu, tudi naslednji dan je bil še praznik, zlasti za učenke, ki so imele igre in za-ave ves dan. Naše misli so se tudi v hvaležni ljubezni mudile v večnem J^estu pri veleč. m. Rafaeli. 15 let je ona prednica tu v Mater Dei in na severu v Regina Coeli. L. 1947 je morala Hrovati veliko žrtev in se odtrgati od svojega dragega misijona, kajti njena navzočnost je bila potrebna v Rimu. udovito je, kako se je po letih odsot-osti, učenke, starši še zvesto in z ve-iko hvaležnostjo spominjajo in molijo za .njon povratek. Bog daj, da bi bili ushsani, če je to v božjih načrtih.
manjka misijonark
v. Tako sem vam naš srebrni jubilej na ■roko opisala, kajti zdi se mi, da je za e misijonsko zavedne Slovence izredno P.°nleml)eTi. Pomislite, ob začetku uršu-irü- misijona v Siamu je bila po-, ,Ica osobja slovenska, dve od štirih tanoviteljic. Naši prvi uršulinski slo. lifr v1 misijonarki sta toliko molili, dein 'i ^vovali, trpeli, pisali za ta misi-J n. Četrt stoletja je preteklo, v Siamu Ph snno^še samo tri Slovenke: č. m. Ksa-t rOa> č- m. Deodata in moja prav maj-malenkost. Dela je polne roke in •c> ne samo za diplomirane misijonar-učiteljice, ki znajo več tujih jezikov, VojTvec tudi za mnogo drugih duš dobre k ,zh delo v samostanu, kapeli, šoli, „	_perilnici, itd. Te redovnice, ki
■ pečajo z domačimi posli, sodelujejo i skupnem misijonskem delu, in če se marnskega jezika, jim ne manjka e uk tudi za direktno misijonsko udej-
Oltar za došlo Fatimsko Marijo v naši dvorani, spremenjeni v okrašeno kapelo
stvovanje. Veste, kako žalostne so razmere v uršulinskem samostanu doma: boj za obstanek v najhujših nevarnostih. Zaenkrat res ne moremo pričakovati naraščaja iz domovine, brez izrednega posredovanja božje Previdnosti. A med vami, drage rojakinje v tujini, je prav mogoče, da Gospod Jezus potrka na vrata duše in jo povabi na misijonsko pot, morda tudi v Siam. Kolikokrat molim v ta namen in zdi se mi, da je to moja posebna dolžnost, ker sem naj. mlajša in zadnja med slovenskimi misijonarkami v tej hiši.
V LETU 1950
Sveto leto 1950 je bilo tudi tu izredno leto. Majhna skupina katoličanov, med njimi ena naših učiteljic, se je v maju podala na dolgo romanje v Rim. Drugi, katerim ni bilo mogoče, smo skušali zadobiti svetoletni odpustek kar doma. — Tudi v zgodovini siamskega naroda je bilo to leto važno. Kakor veste, je mladi siamski kralj Phumipol Adul-ded v Švici. Lani, meseca marca, pa se je vrnil za nekaj mesecev. V tem času so se vrstili veliki dogodki: najprej slovesni sežig ostankov njegovega brata,
kralja Ananda Mahidola, ki so ga 9. junija leta 1946 našli mrtvega v kraljevi palači. Sledila je poroka Njegovega Vel. mladega kralja Phumipola s 17 letno princezinjo Sirikit, in kmalu nato največja slavnost kronanja. Kmalu po teh slavnostih sta se N. V. kralj in kraljica vrnila v Švico. 6. aprila 1951 se jima je rodila hčerkica, Ubolratana. Ubol pomeni siamsko lotos in ratana dragulj. Astrologi so smatrali to za najbolj srečno ime, tako ni bilo treba izbirati. Kraljeva družina se vrne v Siam menda meseca oktobra.
čas tudi tu hiti, hiti. Komaj verjamem, da so minula že tri šolska leta tu v Mater Dei. Hval Bogu, sem se na vročino medtem kar dobro privadila, na vlago v deževni dobi, ki traja šest mo. krih mesecev, od maja do novembra, tudi, krvoločnih komarjev bolj ali manj, na značaje tukajšnjih otrok tudi in jezika tudi, dasi še ne popolno. To zadnje ni bilo tako enostavno.
KAKO SE KAJ POČUTIM
če gledam nazaj, vidim, da so bila moja študijska leta, obilna po številu, tudi dobro zaznamovana s križem. Prva doba v Jugoslaviji, zlasti na učiteljišču v Škofji Loki, je bila zelo lepa in bogata, vendar šele sedaj umevam velikanske težave, ki jih je imela naša privatna šola s sovražno vlado. Ko sem prišla na učiteljišče leta 1930, nas je bilo nad 60 gojenk v treh letnikih, za maturo leta 1935 nas je bilo le še 14 deklet. V „drugi dobi“, na Angleškem sem tudi precej študirala, prav od ma-trikulacije do univerzitetnega izpita. A bila so to vojna leta, in kaj nismo prestali tudi v Londonu v letih 1940—41 in 1944—45!
Ko sem prišla v Siam, študij jezika spet ni bil brez težav. Z dvema sose-strama iz Amerike sem skoro takoj začela s poučevanjem angleščine, ko sem znala malo več kot odpreti usta po si-jam°ko. Tisto prvo leto je bilo časa za študij silno malo, vendar je bilo treba misliti na izpit, ker smo bile vpisane kot učiteljice na ministrstvu prosvete. Julija 1949 smo morale vse tri poizkusiti srečo pri izpitu in... vse tri smo padle. Ne mi°lite, da nam je to vzelo pogum. V večjo slavo božjo uspeh ali
neuspeh! Nadaljevale smo s študijem, kolikor je bilo pač mogoče, za izpit naslednje leto. To pot nam je bila vsem trem sreča mila.
IZPIT IZ SIAMščINE
Morda vas zanima ta izpit iz sijam-skega jezika. Obsega štiri dele: narek (črke so precej čudne in pravopis ne tako lahak), pismo, spis in čitanje s pogovorom in slovnico. Prva dva dela in zadnji sta mi šla kar gladko, hvala Bogu. Za spis, tretji del, je zgodba, ki jo siamski gospod hitro dvakrat prečita in jo mora kandidat potem napisati. Tole je bila moja zgodba, prežeta z budističnim moralnim naukom:
Bil je zajec, izredno dobrega in plemenitega Isrca (nauk o preseljevanju duš!), ki si je hotel z dobrimi deli utreti pot v nebesa. (Nebesa se zaslužijo s svojim lastnim naporom.) Samotaril je v gozdu in imel bivališče v suhi travi. Nekoč mu pride nasproti starček, onemogel in bolan, in ga prosi miloščine. Dobri zajec ga je ljubeznivo sprejel. „Tole je,“ si je dejal, „lepa prilika za pot v nebesa, žrtvoval bom svoje življenje za tega starca.“ Hitro zapali ogenj v suhi travi in se odločno vrže vanj, da se živ speče v pečenko ubožcu za kosilo. Pa je nenadno začutil v plamenih, da veje sveža sapa, in v hipu se je starec spremenil v lepega angela, ki mu je govoril: „Dobro, zelo dobro, plemeniti zajec. Tvoja želja se je izpolnila. Odprta so ti pot in vrata v nebesa. A v spomin na tvojo žrtev bo tvoja slika za vedno ostala na luni.“
To je zgodba sijamskega „zajca na luni“. Meni je bila ta zgodba čisto nova in moje siamsko uho ne preveč ostro. Jezik ima 5 tonov: srednjega, visokega, nizkega, dvigajočega in padajočega in zlogi so dveh vrst. Luna je „duangčan“ in srce „duangčaj“. Namesto duangčan sem razumela duangčaj in zaključila zgodbo, pisano verjetno v precej revni sijamščini, z zajcem v srcu!!! Kajne „gluhec vedno primero najde“, tudi če ni več na Kranjskem. Pošteno pa sem se oddahnila, ko sem mesec pozneje zvedela: „sob elaj“, to se pravi: „uspela“ in še: „keng“, to se pravi: „prav dobro“. Vse v slavo božjo in hvala Bogu za vse!
KAKO BO V BODOČE?
O kako čutim božjo pomoč, ne le pri izpitih, marveč tudi pri vsakdanjem •l11’ • k* včasih precej od nas zahteva, nikoli nemogočega sicer, a mnogo dobre volje in samoodpovedi, ki je skrivnost vsakega uspeha. A kako sreča raste v službi Gospodovi in Njegove sv. Matere iz dneva v dan in iz leta v leto! Tudi skrb za bodočnost polagamo vso v božje ro^e-v®omo ^ mogle dolgo nadaljevati z našim lepim vzgojnim delom in sejati seme Kristusovo, ki počasi umira, in potem kali, se dviga in tu in tam ze zeleni? Vse okrog nas se vale rdeči valovi. A v miru in preganjanju, v delu in brezdelju smo v Njegovi službi in Njegove „priče“ v tej poganski de. ?eli, ki jo imenujejo „Vzhodno Švico“ «..miren otoček na razburkanem mor-
UPAMO V FAT1MSKO DEVICO
Imamo velike upe, da bo ta lepa in nogata dežela obvarovana rdeče nevarnosti. V zadnjem mesecu svetega leta Jo je prišla obiskat Marija iz Fatime in Ji Prinesla svoj „message“ molitve in podore. Ne samo katoliški prebivalci, marveč tudi veliko število poganov je prisluhnilo in se začutilo v stiku z nad-
kip dsev
,	-------- ___________ «« vsa-
«em. pogledu Nanjo sem mislila na domovino, na vas, ki ste košček domovine v tujini, in položila vse prošnje v Nje-fn plemenito brezmadežno Srce. Med zenu prošnjami je bila posebno goreča molitev za odvrnitev strahotne rdeče SIbe ck) domovine in od sveta, mir v Pravici in ljubezni, in pa molitev za duhovniške, misijonske in redovne poklice, ■to sem Jo zrla vso belo, usmiljeno in
zemskim. Ko smo zrli v snežnobeli marijin, smo videli v njem medel o
’ J G« Jci io Y*n r1nc;4-	Qlrrvrrt
ljubeznivo, sem malo bolje razumela našo veliko odliko in srečo, da ji moremo biti na nek način podobne in igrati, po svojih slabih močeh, Njeno visoko vlogo v tej dolini solz: to je, biti deviške ma. tere in dekle Gospodove, Matere Kristusovih bratov in sestra v mističnem telesu. ..
OBISK GG. WOLBANKA IN KOPAČA
Naj končam z upanjem, da se kmalu spet oglasim in zlasti, da bomo mogle še nadalje v „Duhovnem življenju“ in „Katoliških misijonih“ biti v stiku z dragimi Slovenci v tujini in tudi v domovini.
Med tem boste morda zvedeli kaj več tudi o Mater Dei direktno po preč. gg. Wolbanku in Kopaču, ki sta nas presenetila s svojim prekratkim obiskom. Daši je bil kratek, je Marija hotela, da sta oba darovala sv. mašo na oltarju, ki je njej posvečen in nad katerim visi njena slika, delo č. m. Ksaverije. Kako lepo in domače je bilo v naši kapeli na tisto kvatemo soboto v postu, ko sta prva slovenska duhovnika darovala sv. daritev na našem oltarju. V veliko veselje in tolažbo, a tudi v žalost nam je bil ta obisk, če pomislimo, zakaj sta morala zapustiti ljubljeno Kino in se spet podati na pot po svetu. Kakšna je li usoda drugih, ki so še tam ?... Bog jih čuvaj, naša molitev je z njimi in z vsemi dragimi rojaki v domovini, v misijonih, v Argentini in povsod po svetu, še enkrat Bog povrni za nad vse dragocen dar „Duhovnega življenja“ in „Katoliških misijonov“.
Z najlepšimi pozdravi v Gospodu in Njegovi Materi, hvaležno vdana
Marija Frančiška Novak O.S.U.
			
MOLIMO ZA MISIJONARJE
Slovenski misijonski odsek organizira molitveno akcijo „živi rožni venec za slovenske misijonarje“. Pridruži se tudi ti! Vsak dan zmoliš desetko rožnega venca za gotovo skupino misijonarjev oz. misijonark. Piši Slovenskemu misijonskemu odseku Cochabamba 1467, Bs. Aires, Argentina!
Najmlajša učenka
Bilo je nekako dva meseca pred prihodom rdečih kitajskih „osvoboditeljev“ v juniju 1949. Misijonar je sklenil ustanoviti misijonsko ljudsko šolo in začel z nadebudnim gimnazijcem katehume-nom Chouom iskati šolarjev za vpis. Med prvimi učenkami se je prijavila blizu misijona stanujoča trojica mladih Lojevih: Najstarejša hči Yi Ching, njen brat Kuang Ping in mala Yi Ying, ki ji je bilo šele pet let in pol. Oče je bil po poklicu krojač, ki je s težavo preživljal svojo družino. Preselil se je v Ning. tu, ki je štel okrog 15.000 prebivalcev, iz mesta Nanchang, sedeža province Kiangsi, ki je velika kot Jugoslavija in ima približno enako število prebivalcev. Starši so bili konfuceisti, a kot na splošno vsi priseljenci niso častili malikov tako goreče kot ningtunški domačini, ki so zaradi svoje vraževernosti znani daleč po provinci in imajo v mestu in okolici ogromno pagod, boncev in i boncinj, poganskih duhovnikov. Krojač j Lo mi je večkrat ob stikih pripovedoval, ' da ne more verovati v nauk, ki ga mi ! učimo. Ni rad poslušal verskega nauka. 1 Imel je tudi protestantskega tovariša, I s katerim je često posedal ob pitju čaja . in po kitajsko ob tem kramljal. Ta protestant ga je vedno ščuval proti nam in naši katoliški šoli. V nasprotju je bila gospa Lo.jeva naravno zelo plemenita in skrbna mati. Ena izmed onih naravno poštenih pogank, o katerih mi je pripovedoval že v Kunmingu preizkušeni slovenski misijonar Majcen, da vzgojijo svoje otroke odlično, ker jim je veliko na tem, da bi bili dobri. Treba jih je samo poučiti o veri in jih krstiti, pa postanejo goreči katoličani. Spoznanje staršev Lojevih, da so zaupali svoje tri otroke poštenim in skrbnim vzgojiteljem, ki njihove otroke zelo ljubijo, je zadostovalo, da so jih puščali v mi-
sijonsko šolo kljub stopnjujoči se zagrizenosti rdečih proti vsemu našemu delu, posebej še proti šoli.
Kmalu prva v razredu
Mala in tudi po postavi dokaj drobna Yi Ying po šolskih zakonih sploh ne bi smela še obiskovati pouka, ker še ni izpolnila šest let. A mama je zelo želela, da ji gre otrok izpod nog in na varno, da je mogla tako sama nemoteno vršiti svoje delo. Na splošno so kitajski otroci mnogo bolj kot evropski navezani na igranje. Gesto se v gručah zbirajo po ulicah in po hišnih dvoriščih k raznim skupinskim igram, kar je tudi za misijonsko pridobivanje važno in priporočljivo. Zaradi tega so otroci pri pouku mnogo bolj raztreseni in težko prenašajo v šoli red in disciplino ter često kar vsevprek govore in kriče. Tudi kitajski učitelji so na splošno na to vajeni in jih nedisciplina in nered ne spravljata preveč iz ravnotežja. Pa tudi zreli so za obisk šole otroci kasneje kot pri nas.
Yi Ying je bila ena izmed redkih častnih izjem, že od prvega dneva pouka zelo vzorna, se ni nikoli kot mnogi drugi učenci brez dovoljenja presedala v druge klopi. Sedela je v prvi klopi. Sledila pouku z vso zbranostjo in zrla v svoje učitelje. Izredno hitro je dojemala tvarino in se z lahkoto učila na pamet raznih predmetov, z izjemo računstva, ki ji je bilo pokora. Zlasti je hitro spoznavala in si zapomnila kitaj, sko črke. Le pisala je z nerodnim kitajskim čopičem, ki služi šolarjem mesto našega peresa, malo težko in večkrat napravila kako packo, kadar je morala delati z vodo in raztopljenim kamnom novo kitajsko črnilo. Pri verouku je že od prve ure s posebnim zanimanjem sledila razlagi, si vse prav v podrobnostih zapomnila in venomer
-elela še kakih pojasnil k velikim kate-‘zemskim slikam, ki so služile misijonarju za ponazoritev nauka. Kitajčkom,
1 o Bogu poprej še niso ničesar slišali, Je potrebno ob slikah temeljito razložiti es katekizem. Brez ponazoritve pouka Ü , ami, bi najbrž mnogi že prvo uro .ali hoditi h krščanskemu nauku, saj Je razumljivo, da človeka ne prime, kar e razume. Pri pouku pride kitajska avezanost na slike tako do izraza, da •nora biti misijonar zelo previden, da •nu slik takoj ne uničijo, ker hoče vsak 116 le dobro in natančno ogledati, marveč ^elo z lastnimi prsti otipati. Lo Yi Ying lepa ni premagala skušnjava, ki so ji jnnogi drugi učenci tako pogosto pod-egali, (ja j,} jjjgd za(inj0 dopoldansko Jifo med pisanjem ušla domov h kosilu, • Je po kitajskem starem običaju okrog V ,Pa ji je gotovo po želodčku močno "rulilo,^ morda še bolj kot ostalim, ker J® vstajala zelo zgodaj in prihajala med zjutraj v misijon. Včasih ji je v , bna mama stisnila že ob odhodu v i° v-V ^ep icu'lan kitajski krompir, da si Je Yi Ying ob pavzi lakoto malo utešila.
0	dveh. tednih je bila Yi Ying med 30 cenkami v prvem dekliškem razredu že
Prva in najboljša, čeprav je bilo v raz-edu nekaj zelo nadarjenih učenk, ki so Pa Pile že v 7, 8 in 9 letu starosti.
»
V zdravem okolju
y. Yi Ching, dvanajstletna sestra male
1	ring, je kazala veliko gorečnost za ^ erouk, molitve in šolski pouk v splošnem
jj.J6 bila tako mali sestrici v začetku vj 'een kažipot. Pridno se je učila in ' vahno sodelovala pri dnevni veroučni ri med šolskim poukom. S prijateljico .Pan g Ying iz ugledne in poštene Swske družine, ki je bila navdušena evka in gorela za razne nastope, sta Sy'..zel° povezani. Yi Ching je kljub ‘ 9Jl starosti obiskovala šele drugi raz-x kar je na Kitajskem nekaj obi-- lnega, ker večina deklet ne hodi v 0fI °’ aH pa obiskujejo pouk že precej y.rasle. Ker sta bili Yi Ching in Chang božiča že duhovno in umsko za ].• p.P v katoliško Cerkev lepo priprav-nog ’ sta^bili na sveti večer pred pol. nif110,”13®0 v čudovito lepem razpolože-Ter °.. krščeni po lastni želji na ime eziJe D. J., ki je bila sploh predmet
občudovanja vseh naših katoliških in poganskih učenk. Kip sv. Terezije na misijonarjevi mizi je bil vedno v nevarnosti, da se razdrobi, ker ga je hotela vsaka učenka malo popestovati in občudovati zavetnico misijonov s križem in rožami v naročju. Veliko naših kate-humenov je na sveti večer z dovoljenjem staršev prenočevalo kar v misijonu. Prinesli so zvečer s seboj odeje in našli v misijonu že pripravljenih nekaj sob za prenočevanje. Večina le-teh je bila kasneje krščena in ni mogla pozabiti lepega prvega božiča, ko jim je Jezus iz jaslic prvi izrazil toplo željo, da mu pripravijo čimprej tople jaslice v svojih srcih. Komunisti, ki ponoči najraje motijo uboge zemljane, so tisto noč misijonu prizanesli, ker so imeli veliko drugih skrbi z upornimi meščani. Tako ni izostal v vseh dušah globok vtis svetonočne lepo preživete polnočnice. Chang Ying je pred krstom že komaj premagovala spanec, pa jo je misel na Jezusa, ki se želi prav to noč, v težkih urah kitajskega naroda, roditi v njeni duši, dvignila v veselo pripravljenost na to zadnjo žrtev pred dosego lepega cilja — sv. krsta.
Pri polnočnici smo opazili, da naše male Yi Ying ni. Po slovesni jutranji božični sv. maši je pripovedovala misijonarju, da ji je zvečer mama ukazala iti spat, ker da je še premajhna, da bi bila vso noč pokonci in — zdoma. Seveda je ona morala samo ubogati. Saj se je tako tudi pri verouku učila: „Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!“ A gorečnost novokrščene njene sestre Terezije in živahnega, pa nepokvarjenega 10 letnega brata Kuang Pinga, ki se je tudi pripravljal na sveti krst, je ßi Ying prav lepo utrjevala. Dnevno so vsi trije prihajali k sv. maši, ki je bila namenjena našim šolarjem in je privabila vsak dan od 40—70 rednih udeležencev do takrat, ko so komunisti iz sovraštva do vere te mladine ukazali, da moramo začenjati s poukom ob času, ko pričenjamo sv. mašo, in smo morali pomakniti šolsko sv. mašo na bolj zgodnjo uro in so prihajali k njej le naši najbolj goreči no-vokristjani, katehumeni in učitelji. Zlepa pa ni manjkalo v prvi klopi na svojem mestu male Yi Ying. Le malokdaj je bila brez mašne knjige, in še to
bolj v dobi, ko je znala že skoraj vse potrebne molitve na izust. Klečala je, vsa zaverovana v to, kar se je dogajalo na oltarju, in cesto je s svojim zgledom kar potegnila raztresene sošolke iz prvih klopi k svoji zbranosti.
Daši je Marija včasih podlegla skušnjavi in s tovarišicami postala med kako pridigo malo raztresena, je vendar običajno sledila misijonarjevi besedi z veliko zbranostjo. Bilo je popoldne pri krščanskem nauku na neko nedeljo. Misijonar je govoril o naši dolžnosti ljubiti božjega Jetnika v tabernaklju in poudaril, kako Jezus zlasti svoje najmanjše, otroke, rad posluša in usliši. Ljubiti Jezusa je naša dolžnost, pa tudi nepopisna sreča, saj nas ljubezen do Jezusa vodi k njemu v nebesa. Marija
je živo zrla v misijonarja in sledila s čudovitim zanimanjem njegovim izvaja-njem. Naenkrat glasno vpade misijonarju v besedo in pomenljivo izpove: „Wo ai Jesu, ban ai t a. Jaz ljubi») Jezusa, zelo ga ljubim!“ Vsi v cerkv1 zbrani številni verniki, mladi in starii so zrli v otroka, med tem ko je misijonar smehljajoč se pokazal na tabernakelj in dejal: „Jezus je vesel svojih zvedtih častilcev! Ljubiti ga moram» vsi v presveti Evharistiji vsak dan bolj/ Po nauku je bil v misijonarjevi sobi sestanek evharističnega krožka katoliških učenk misijonske šole in takrat je smel» Marija bolj na široko razložiti vsem tovarišicam, kako ljubi malega Jezusa v tabernaklju.
(Se bo nadaljevalo.)	Borat
SLOVENSKE MISIJONARKE VPARÄGUÄJU
V Paraguaju deluje med čulupi Indijanci, ki so še večinoma poganski rod, več slovenskih mariborskih sester. Iz naslednjega popisa je otipljivo in razvidno, da je delo teh naših misijonark res misijonsko delo. Pismo piše M. Se-rafina Černe.
Ker je ravno danes obletnica tragične smrti nekdanjega mojega učenca, Vam hoče stvar malo opisati.
ČAROVNIKI V PARAGUAJU
Naši Indijanci imajo navado, da pripravijo deklicam, ko nekoliko dorastejo« neke vrste praznovanje, ki traja pr* nekaterih po več mesecev, kakor so pa» bolj ali manj bogati, to se pravi, n» ovcah. Ob teh prilikah poučujejo dekleta v njih vražah ter proti nravnosti. Zato so navadno taka dekleta za na» .izgubljena. V kolikor moremo, tistim« ki so v misijonu, preprečimo taka praznovanja. Vendar nam večkrat katera uide radi tega.
Podobno je bilo v tem primeru. Uši» nam je dekle na praznovanje, še is^1 večer so skoraj celo noč plesali. Cel» vas iz nasprotne strani se je dvignil» in jo ucvrla kar čez misijonsko polj6-še iz misijona nam jih je več uši»' Ker postanejo kakor neumni ob te»1
Indijanske deklici iz misijona naših misijonark
divjem praznovanju, zato je naš pater rektor ukazal očetu dotične deklice, naj se s slovesnostjo nekoliko odstranijo od Misijona. On je pa, čeravno čarovnik, raje dekle nam nazaj poslal ter praznovanje prekinil.
živega so hoteli pokopati
Imajo pa vero, da če se ta praznik Prekine, kdo v družini umrje. In da bi čarovniki, ki to uče, ne ostali na laži, ®° zastrupili brata tiste punce. Ubogi, celi teden je zelo trpel. Isti čarovniki,
. so ga zastrupili, so ga potem s svoje čarovnijo hoteli ozdraviti. Nazadnje
ga še živega hoteli pokopati. Ker je en prej več let v misijonu in dobro razumel verske resnice, ga je misijonar ..stil- živega so namreč prinesli na misijonsko pokopališče. K sreči je g. pater cpazil, da še živi, ter ga je poslal njegovemu očetu, ki je od žalosti omedlel.
j otroci sem šla mladega zastrupljenca gledat. Kar kmalu so ga spet začeli za-yijati, da bi ga odnesli pokopat, seveda se živega. Takrat sem vse skupaj skre-gala, rekoč, da jokajo za njim kot bi ga imeli radi in vendar ga hočejo še živega Pokopati, čarovniki so nato odšli. Do-mači so ga pa lepo pazili še celo dopoldne, ko je nato kmalu izdihnil, že leto dni počiva na misijonskem pokopa-1'scu. Njegova prav mlada žena pa že ccjo leto žaluje, da ne gre iz hiše. Pranje, da še nima dosti dolih las. če kdo sorodnikov umrje, se namreč vedno ?®trižej°. Imajo tudi svoje določene ure, Kdaj’ jokajo za svojimi mrtvimi.
Da žive pokopljejo, se tukaj večkrat ‘godi. če namreč čarovnik reče, da j'e 5?.° mrtev, ga kar odnesejo, če tudi vi-mjo, da diha. Pravijo, da je cič’e (hudobni duh), ki je po njih mnenju vzrok Jmieznj. in smrti, in da ta v njih živi. ^ d ra vi j o samo s čarovnijo in s srkanjem Polnega mesta. Včasih pridejo tudi v ^'sijon prosit zdravila, a se jim ne more vselej ustreči, ker niti misijon mma dosti zdravil. Pa še nevarno je, ‘aJti če bi bolnik vseeno umrl, rečejo, a £a je pater umoril.
Po dolgem času krsti
Prve dni meseca oktobra smo imeli u dva vesela dneva. Na praznik sv.
Male Terezije, ki ga tukaj obhajamo kakor velike praznike, saj je patrona misijonov, smo imeli sv. krst 15 odraslih Indijancev. Res ganljivo je gledati, ko ti možje in žene, nekateri že precej priletni, sklonijo glave za obliv s krstno vodo. Naslednji dan je bil krst 15 otrok. Torej 30 sv. krstov skupaj. Po dolgih letih skoraj brezuspešnega truda vendar enkrat vsaj nekaj sadov! Nekateri od odraslih novokrščencev^ so bili moji nekdanji učenci, nekateri še v misijonu San Jose, ki so nam ušli iz misijona. A se le vidi, da ni bilo vse zastonj, ker se vsaj nekateri zopet približajo misijonu, če tudi šele po dolgih letih. Bog daj, da bi zgled novih kristjanov privedel še mnogo drugih do sv. vere.	;
Iz Južne Afrike, s postaje Glen Co-wie, piše brat Valentin Poznič:
Najlepša Vam hvala, kot tudi vsem rojakom, za Vaše molitve in duhovne darove za nas misijonarje v črni Afriki. Pred nekaj meseci je prišel iz Evrope spet nazaj k nam misijonarit č. g. p. Bratina, ki je tu že preje deloval nad 8 let. Tako nas je sedaj že malo več Slovencev, saj je tudi p. Kladnik že nekaj let med nami.
Naj Vam malo popišem, kako na naši postaji praznujemo božič.
Ker se naša postaja nahaja na tako-zvanem „locationu“, kjer so morali Evropci vse farme prepustiti domačinom, zato so sedaj tukaj daleč naokrog sami črnci razen nas misijonarjev in komisarja z nekaj policaji kakih 7 milj od nas.
V šoli imamo kakih 200 učencev ljudske šole. Ko to končajo, gredo drugam naprej študirat. O božičnih praznikih pa radi prihajajo na postajo preživet sveto noč in sveti dan, kar tudi nam zelo prav pride, kajti ker so skoro vsi na (katoliških višjih šolah, znajo večinoma peti latinske maše.
Popoldne pred praznikom smo imeli še veliko dela. Prejeli smo namreč novi tabernakej, ki ga je bilo treba lepo namestiti na oltar; jaslic kajpada ni smelo manjkati in v cerkvi smo pomnožili električno razsvetljavo. Sestre redovnice so okrasile jedilnico, postavile celo božični drevešček. Ob njem smo po večerji malo posedeli in pokramljali, kar nas je bilo na postaji.
Okrog 10 ponoči so že začeli prihajati verniki in ob polnoči je bila cerkev povsem polna. Najprej je predstojnik imel kratek nagovor, nakar smo zapeli božično pesem, ki ji je sledila slovesna sveta maša, med katero so študentje peli koral in pa tudi nekaj domačih božičnih pesmi. Med sveto mašo je večina navzočih prejela sveto obhajilo. Po maši je bil še blagoslov z Najsvetejšim, in
s tem je bila zaključena verska sloves-nost.	v v
Tu ne moremo praznovati božičnih praznikov tako kdt smo jih obhajali doma, kajti so tudi povsem druge razmere in drugi ljudje. A prepričani smo, da je dobri Bog upošteval našo dobro voljo in jo bo poplačal z blagoslovitvijo vsega našega prizadevanja.
Molimo drug za drugega, pa tudi za razširjanje svete vere!
Naš skorajšnji novomašnik v misijonih, salezijanec č. g. Stanislav Pavlin poroča iz Hong Konga mnogo zanimivosti.
Prvo pismo z dne 18. oktobra se takole glasi: že nekaj časa je v Makau» portugalski koloniji, kake tri ure od nas,,slovenski misijonar salezijanec S-Andrej Majcen, ki je prišel iz Kunmin-ga. Pri nas v Hong Kongu je. bil kake tri tedne in mi je pravil o Kunmingu-mons. Kerecu, o dr. Janežu in sestrah v ćaotungu. Dospel je v Hong Kong z dvema sobratoma, ki sta bila tudi izgnana-Kaj vse so morali pretrpeti! Najbolj žalostno je to, da je bilo med Judeži nekaj naših gojencev, ki smo jih sprejeli v zavod takorekoč s ceste, jih vzgojili in izobrazili. Kot veste, sta biln mons. Kerec in g. Majcen skupaj internirana v Kunmingu, seveda vsak v drugem prostoru. G. Majcenu se je sčasoma internacija nekoliko zboljšala, ko so mu dali poučevat ruščino na neki gimnaziji blizu našega zavoda. Po zasliševanjih in ljudski sodbi so ga izgnali iz Kitajske.
Isto sodbo so izrekli tudi nad mons-Kerecem, ki se je že pripravljal na odhod, ko je zadnji večer pred potovanjem došla naredba, naj ga zadrže. Obtožili so ga, da so v njegovi škofiji čaotunf? našli orožje, radijo in podobno... Tako je ostal v zaporu.
V Kunmingu je sedaj v našem zavodu samo en kitajski duhovnik in dva
brata laika. Našo lepo kapelico so spremenili v plesno dvorano. Vodijo vse »rdeči“.
Pred meseci je bil izgnan iz Kitajske papeški internuncij mons. Riberi, ki se sedaj nahaja tu v Hong Kongu, kjer je tudi še več drugih škofov in du-bovnikov-izgnancev. Zadnje čase so zabeli tudi v Šanghaju bolj pritiskati. Našim sobratom tamkaj so že vse zasegli in v ječo potaknili pet duhovnikov, dva evropska in tri domačine. Duhov-mke silno silijo k odpadu od Cerkve. No so tako enega pred ljudskim sodiščem silili in jim je ta s posebno odločnostjo edgovoril, da kaj takega noben katoliški duhovnik nikdar ne more, so ga do smrti tam pred množico pretepli.
Isti misijonar v pismu za praznike 7' dne 12. decembra poroča še sledeče
Podrobnosti:
Iz našega misijona v Kwangtungu So „rdeči“ izgnali škofa in mnogo misijonarjev, tako so tamkaj ostali samo trije, med njimi naš rojak mons. Neder Joško iz Prekmurja. — Mons. Norec je še vedno v strašni negotovosti v Kunmingu, kaj bodo naredili z njim.
V Hong Kong prihajajo dan za dnem dovi izgnani misijonarji in misijonarke; skoraj vsi se vračajo v Evropo ali pa podajo na tukajšnje bližnje otoke, v Hong Kongu jim angleška vlada ne dovoli bivanja, ker v tej koloniji je pre-datrpano prebivalstva.
Iz Šanghaja se je oglasila slovenska rančiškanska Marijina misijonarka s. Nebhardina Hrastnik, ki je dne 8. sep-embra pisala za nas sledeče vrstice: Prav lepa Vam hvala za Baragovo devetdnevnico. Z velikim veseljem jo t ru °Pravila. Molitev za njegovo bea-•fikacijo bom pa kar k mojim vsak-j.anjim molitvam dodajala. Zelo si že-'m, da bi sv. Cerkev tega velikega asega rojaka povzdignila na oltarje. riznati moram, da sem doslej le malo d djem vedela in čudno se mi zdi, kako a Slovenci naše največje može tako nalo cenimo, med tem ko drugi narodi dhko delajo, da njih sveti pridejo na tar. Nam, misijonarjem in misijonar-am. je Baraga poleg vsega drugega še Posebej vzor svetega misijonarja, čim dtJ ga bomo poznali, tem bolje bomo , P,ah nositi sveti križ misijonskega po-lca- — V naši bolnišnici, kjer delu-
G. Andrej Majcen SDB ^
jem, zaenkrat ni veliko sprememb, razen da smo sestre povsem zapostavljene in da so nam naše stanovanje zelo omejili. Toda dokler nam puste Gospoda v tabernaklju in pa delo med bolniki, imamo vse poglavitno. Kako dolgo nam bodo to pustili, se pa ne ve. Melite za nas, mi bomo pa molili za Vas in vse Vaše drage!
Dr. Janež se nam je zadnjikrat oglasil iz čaotunga dne 20. .novembra 1951. Pismo je prišlo k nam odprto in vse raztrgano, v njem pa samo pet serij kitajskih znamk, namesto 10, ki jih dr. Janež v spremnih vrsticah napoveduje. Vse tako izgleda, da je bilo v kuverti še njegovo običajno daljše pismo, a da so ga ali zasegli ali pa da se je izgubilo. Pravi tudi, da pošilja dvoje pisem z znamkami... Doslej nas je doseglo le eno. Vsekakor pa nam je ta, čeprav okrnjena pošta prinesla dragoceno vest, da je naš priljubljeni misijonar še na svojem mestu in na svobodi. Bog ga spremljaj in čuvaj!
Mnoge bo zanimalo, kako se kaj ima č. g. Andrej Jerman CM na Filipinih, kamor se je bil umaknil s Kitajske in kjer čaka kot profesor na novo možnost misijonarjenja. Pred nedavnim je pisal tole pismo predsedniku Slovenskega misijonskega odseka:
Mendalugong, 16. XII. 1961.
Večkrat sem imel namen odgovoriti Vam, pa je vedno kaj vmes prišlo. Res da sem z delom preobložen, vendar je kriva nekoliko tudi moja malomarnost, da se Vam tako pozno oglašam. Prosim, oprostite mi! čut hvaležnosti do Vas me priganja, da Vam vsaj za novo leto napišem nekaj vrstic.
če se dobro spominjam, sem vsaj trikrat že dobil iz Vašega „kvartelge-neral-a“ (Slovenski misijonski odsek) pismo in druge bogate slovenske publikacije iz Argentine. Zlasti sem bil prijetno iznenaden, ko sem prejel „Koledar Svobodne Slovenije“, prevod: „Vir največje sile“. Vesel sem bil pa tudi drugih stvari, saj mi prav dobro dene, če dobim kaj slovenskega v roke. To boste še bolj razumeli, če Vam omenim, da sem tu na Filipinih čisto sam; v več kot dveh letih se še nisem srečal s kakim Slovencem, zato mi ni dana prilika slovensko govoriti. Edino pisma in Vaše cenjene pošiljke me še vežejo s slovenskim življem.
že dolgo časa se čudim, da ste Slo-venci-begunci v Argentini zlasti v organizacijskem pogledu tako na višku, saj se ponašate z vsakovrstnimi orga-’yiizacijamä, primernimi današnji 'dobi. Nič manj občudovanja vredna je Vaša razgibanost na literarnem polju in v misijonskem vprašanju. Računajoč namreč z Vašim življenjskim položajem (ste namreč begunci) lahko brez pretiravanja rečem, da izpolnjujete orjaško delo. Moji kolegi-sobratje, semeniščniki, vsi, katerim dam na vpogled n. pr. „Duhovno življenje“, katerega redno dobivam od Vašega misijonskega odseka, se čudijo, kako morejo Slovenci-begunci kaj takega skup spraviti, še bolj bi se pa čudili, če bi razumeli prebogato vsebino Dž. Lahko se ponašate pred svetovno javnostjo, toda zlasti pred Bogom s svojim delom in uspehom. Vaše delo v Argentini je brez dvoma najboljša priprava za obnovitveno delo v domovini,
kadar s« po božji volji tja vrnete, če le ostanete na takšni višini kot dozdaj, se v nobenem pogledu ni bati za slo-yenske begunce v Argentini.
Odkar sem zapustil Kitajsko, nimam več stika z ljudstvom in zunanjim okoljem, zato je težko kaj primernega napisati za misijonsko poročilo. Zlasti tu na Filipinih mi življenje poteka v semenišču, ki je dokaj monotono. Upam, da se mi bo v doglednem času odprla pot na misijonsko polje kjerkoli že, po-IJem bo seveda lažje kaj zanimivega napisati za misijonske prijatelje.
Ne vem, kako bi se Vam zahvalil za Vašo skrb za slovenske misijonarje. Mi' slim na to, kako bi Vam primerno odgovoril za Vašo uslugo. Prav hvaležen Vam bom tudi v bodoče, če me boste kot dozdaj zakladali s slovensko pisano besedo. Vsem misijonskim prijateljem, zlasti pa Vam želi vesele božične praznike in srečno novo leto Vaš hvaležni duh. brat	A. Jerman CM
Iz znamenitega misijonskega središča V Indiji, Ranchija, se nam je z daljšim pismom oglasil misijonar o. Janez Ehrlich D. J., ki je tamkaj, kot znano, nekak podravnatelj velike katoliške tiskarne. V pismu nam je na našo željo podrobno opisal delovanje te važne katoliške ustanove, ki zaposluje kakih 100 večinoma katoliških uslužbencev. Tiskajo med drugim tudi za indijska ministrstva razne knjige in tiskovine, iz dobička, ki ga to prinese, pa potem lahko izdajajo cel kup misijonskih knjig, ta jih pošiljajo misijonarjem po celi Indiji za njih vsakdanje delo pri spreobračanju, v šolah in pri organizacijah. Zlasti je tudi važno izdajanje raznih misijonskih listov, ki naj so vsakdanji duhovni kruh indijskih katoličanov. Delo v tiskarni začenjajo in končavajo s skupno molitvijo. — Gospod misijonar se zahvaljuje za pošiljanje slovenskih listov „Svobodna Slovenija“ in „Duhovno življenje“ in vse rojake p ra v iskreno pozdravlja, priporočajoč se ^ molitev.
Iz Južne Indije nam salezijanski brat Ludvik Zabret piše sledeče prijazn6 vrstice dne 3. decembra: Dovolite mi, da Vam izrazim svoje veliko veselje nad pošiljanjem „Duhovnega življenja“ in
raznih knjig, pa nad obširnimi pismi Slovenskega misijonskega odseka. Ka-
0	nam to dobro dene, ko se zavedamo, aa za nami stoji tako lepa skupina aa-j^'n mladih idealnih fantov in deklet,
1	mislijo na nas in sodelujejo z nami Po svojih najboljših močeh! Upam, da
am bom v kratkem mogel poslati ne-aJ slik in poročila. Bil sem namreč z motornim kolesom kakih 400 km daleč od tu v Yercaudu pri naših dveh gg.
erniku in Kustecu. Oba sta zdrava in ®o dobro imata. — Vam in misijonske-mn odseku, kakor tudi vsem misijon-skim prijateljem širom sveta voščim i vesele božične praznike in blago-slovljen0 novo leto!
Iz Šanghaja poroča misijonski brat ml Verdnik o položaju na Kitajskem ne 18. julija sledeče:
Uonja proti Cerkvi se zelo in hitro dostruje. V posameznih delih Kine je n ls}Jonsko delo popolnoma onemogoče-o m misijonarje v množicah izganjajo, rugod, kjer misijonarje še puste, jih Pemogočajo z neznosnimi davki, ki jih "1°rajo sčasoma zadušiti. Te dni poseb-o pritiskajo okrog Hanchowa in Hona-.Pred cerkvijo postavijo straže, ki majo nalog opazovati, kateri si še drz-hoditi v cerkev. Drugod zopet ob y"eyah prirejajo mitinge, na katerih Utozujejo tujce. V Tientsinu je več ^°mačih duhovnikov zaprtih. Kar je bilo - i rib kristjanov, se krepko drže, a na ^aiost je bilo le preveč ljulke... ri uV ^anffhaju smo zaenkrat še kar na obrem. Zasegli so povečini že vse šole, °.nišnice in druge ustanove. Mnogo je popustilo svoje hiše radi straš-jig davkov in se umaknilo iz tega rde-ga raja. — Jaz sem zaenkrat še kar 0 .starem, a ne vem, kako dolgo bo . °Ja glava zdržala živčno napetost. Tu-, Pasa hiša jim, diši, a se jih otepamo Kar se da.	;
io ^ Pismu z dne 22. .novembra, ki nam deče-"4 * 6^ ^ra^'m došlo, pa poroča sle-
4. povsod, tako tudi tukaj .sedaj
je smpci spregledujejo in Kirn večja Napetost in nevarnost preganjanja, o°lj se dobri kristjani organizirajo.
jv.,5,.30 časi tako resni, so zlasti za admo vpeljali dve maši tia teden,
Misijonski brat Ciril Verdnik CM
popoldne po šoli spoved in drugi dan sveto obhajilo. To po vseh cerkvah velikega Šanghaja. Naj vam malo popišem nedeljska službo božjo v farni cerkvi sv. P^tra, kamor redno zahajam. Ob 6 zjutraj je sv. maša s pridigo, prav tako ob 7. Ob 8 recitirana sveta maša s pridigo; sodeluje in krasno moli vsa cerkev. Taka recitirana maša je tudi ob 9 in 11. Popoldne ob pol 3 je krščanski nauk, ob 3 križev pot, nato večernice. Po večernicah ponovno katekizem, a to pot za uboge in katehumene, kateremu sledi sveta maša z obhajilom. Ob četrt na šest rožni venec, pridiga in blagoslov, s čimer se nedelja zaključi. Pa recite, če ne znajo dobro izrabiti nedelje!
Te dni je v ječi umrl ravnatelj kolegija v Zjkawei po trimesečnem zaporu. Mogel ga je videti samo en duhovnik, ki je šel podpisat mrliški list. Pokojnega je bila sama kost in koža. Kot strela se je po mestu raznesla vest o njegovi smrti. Takoj so napravili ve-
černo službo božjo in kar v rdeči barvi v Zikawei in v še dveh drugih cerkvah s pridigo o svetem življenju in trpljenju pokojnika. Ljudstva je povsod toliko prišlo, da so morali mnogi pred cerkvijo ostati. „Rdeči“ so potem protestirali radi teh posmrtnih slovesnosti in zakaj v rdeči barvi... A to nas ni ostrašilo. Ste naslednji dan je bila velika posmrtna pobožnost v naši farni cerkvi zvečer ob petih. Vse kar najslovesnejše kot ob največjih praznikih: slovesna maša v zlatih oblačilih, pridige in slovesni blagoslov z Najsvetejšim. Med slovesnostjo so akademiki katoliške univerze Zikawei, ki jo je pokojni vodil, peli latinsko, na koncu pa je vsa cerkev poprijela kitajsko himno. Kristjani so cerkev okrasili z rdečim cvetjem in z velikim križem iz samih belih gladiol. Tretji dan po smrti so želeli opraviti podobne osmrtnice še na več drugih krajih, pa je oblast prepovedala. A množica se je kljub temu zbrala in šla pred ječo javno protestirat proti ravnanju s pokojnikom, tako da je imela policija veliko opraviti.
Zadnje čase, ko se je po izgonu in-temuncija gonja proti njemu malo polegla, so se vrgli na Marijino legijo. Kaj vse so prinašali časniki! Voditelje so kajpada takoj zaprli, med njimi dva škofa, in nihče ne ve, kaj je z njimi, n*, kje so. Nato so zahtevali, da mora vsak član Marijine legije prijaviti svoje članstvo policiji in podpisati tri točke. A šanghajški škof je takoj izdal proglas, da oblast nima pravice to zahtevati in da člani Legije tega ne smejo storiti. Na to se je gonja malo polegla.
časopisje prav te dni piše, da bodo oblasti v kratkem popisale vse premoženje cerkva in ves inventar. Tudi mi bomo najbrže morali v kratkem rdečim prepustiti naše glavno poslopje.
še nekaj novic o drugih: M. Kalista Langerholz je še vedno na svojem mestu in tudi Marijino legijo še naprej vodi, kljub preganjanju, toda živci so ji že zelo oslabeli. Tu imam zadnje čase 3 znance Dalmatince, ki so že kakih 30 let v Šanghaju, pa ga sedaj nameravajo zapustiti. — P. Beniger Aleš OFM je v Hong Kongu. P. Rudolf Pifko OFM je še vedno na starem mestu v sredini Kitajske. — Jaz sem zdrav in korajžen.
Dokler se bo le dalo, bcm tu ostal, po-tem je pa možno, da me pokličejo na našo prokuro v Hong Kongu, kjer so že 4 naši misijonarji iz 4 različnih provinc. — živeli Slovenci!
O misijonarju Jerebu Francetu, ki je zadnji in edini ostal od slovenskih misijonarjev na ozemlju Baragovega kitajskega misijona v škofiji KanchoW, vemo bolj malo, in to iz dveh drobnih pisem, ki ju je dne 13. julija in 17. no-vembra poslal svojemu sobratu br. Ci' rilu Verdniku v Šanghaj, ta pa potei» nam. Takole je s tem znanim slovenskin* misijonarjem, ki že nad 20 let deluje na Kitajskem: V začetku julija so mi* rdeči zasegli na misijonu velik vrt in ga spreminjajo v svinjsko farmo. Vse nasade so pokončali. Misijonarju je s tem odrezan edini vir dohodkov in onemO' gočen dosedanji njegov — poklic. Kajti po prihodu rdečih se je iz več razlogom lotil vrtnarstva, da s tem prikrije svoje misijonsko dejstvovanje in se kot delavec lažje ohrani med verniki. Zelenjavo je gojil in prodajal na trgu, sedaj jo bo moral pa še zase kupovati. Nižj1 policijski uradniki so okrog misijonarjevih sosedov že šušljali, da bo moral misijonar iz hišice in iz Kitajske sploh-O položaju na središču škofije g. misijonar takole poroča: „Sklepam, da bodo *našega škofa kmalu zagrabili. Dolže ga hudih reči in z njim še drugega sobrata-če ju bodo samo izgnali, se bomo glo-_ boko oddahnili. Bojim se, da bo kaj hujšega. Našim sosedom na vzhodni strani so pred tremi tedni zaprli stolnico in prepovedali vsako službo božjo-Le name so čisto pozabili. Sedaj nemoteno na trgu prodajam pomaranče, sc sprehajam po okolici in ob nedeljah pridigam svoji čredici. Zadnje čase prihajajo k službi božji v kar nekam večjem številu kot poleti. In kar posebno dobro dene mojemu srcu, me sedaj ponovno pozivajo, naj jih ne zapustim-Spomladi so me namreč nagovarjali" naj odidem ter s tem prihranim sitnosti njim in sebi. Nekateri kristjani se zelo odlično .drže. S škofije mi prevzvi-šeni poroča, da se naše sirote iz siro-tišča, ki ga je oblast zasegla, še vedn° udeležujejo službe božje, dasi jim j0 prepovedano in so zato kaznovane. Bol? blagoslovi vse junaške kristjane in misijonarje!“
IZGON PAPEŠKEGA INTERNUNCIJA MONS RIBERIJA IZ KITAJSKE
4. septembra opolnoči je bilo papeškemu internunciju za Kitajsko javljeno. da je „za vedno“ izgnan iz Kitajske.
Ko s0 ga prvič zaslišali v njegovi fezidenci, v kateri »o ga imeli ž« dolgo Jl^nniranega, je predstavniku Svete »tohce mlad policist prebral izjavo, da komunistična oblast pozna dobro „vsa dejstva“ in da ne potrebuje kakih pro-c?s°v, kakor so v navadi v imperialističnih državah. „Vendar,“ je dodal mladi funkcionar, „komunisti znajo biti popustljivi napram vsem onim zločincem, "i priznajo svojo krivdo in se pokesajo ter podpišejo tozadevno izjavo.“
1 vsa^em zaslišanju, ki so potem sledila, so internunciju grozili z ječo, tudi dosmrtno, če ne bi podpisal svoje obtožnice. Zadnje zasliševanje je trajalo o« pol dveh popoldne do polnoči, nepretrgano, v navzočnosti številnih fotografov in pred zvočniki ter aparati za snemanje. Malo po polnoči so spet skušali doseči od njega podpis obtožnice, v kateri so navajali njegove „prestopke“.. Mons. Riberi je podpis odločno zavrnil, rekoč: „Nikdar ne podpišem takih po-tvorb!« Tedaj so ga odpeljali v njegovo Palačo, kjer so naredili še zadnjo preiskavo ter popisali vse, kar se je v njej ttdhajalo, nakar so ga v spremstvu 30 Policistov odpeljali proti Hongkongu. Spremljala sta ga tudi dva duhovnika-sodelavca. Vozili so se v železniškem 'Vozu tretjega razreda tri dni in tri noči.
Kljub utrujenosti je mons. Riberi dospel do hongkonške meje čil in zdrav. Tam so ga že čakali tajnik internunci-Jdture in kapitularni vikar tamkajšnje škofij® z množico duhovščine in redov-
r'iatVa‘	mu i® hongkonška
oblast dala na razpolago najodličnejši voz do Kowloona, kjer mu je bil pri-Prav^en veličasten sprejem tisočev katoličanov. Po sprejemu se je internun-0'J vV osebnem motornem čolnu hong-konškega guvernerja prepeljal čez pre-bv, ki loči kitajsko celino od hongkon-8kega otočja.
Ob svojem prihodu v Hongkong je uied drugim izjavil tudi sledeče: „Z ve-
liko bolečino šem zapustil kitajski narod, a nikdar ne bom nehal moliti zanj, za njegove misijonarje in za vernike. Kljub tolikim težavam v današnji Kitajski sem na vsak način hotel ostati tamkaj, no samo zato, da bi izpolnjeval svojo dolžnost kot predstavnik Svete Stolice, ampak tudi radi mojih globokih simpatij do kitajskega naroda, k> sa bom vedno ljubil.“
BREZ KOMENTARJA
Uradni poročevalec grdečega kitajskega diktatorja Maoja je v nekem radio kramljanju podal v isti sapi dve zelo nasprotujoči si novici. V prvi je javil, da se je na neki demonstraciji zbralo kakih 60.000 Kitajcev, ki so protestirali radi odpusta šestih, komunizma obtoženih učiteljev javnih šol v New Yorku. — Malo nato pa je isti glas oznanil sledeče: „Kanton: šest časnikarjev je bilo postavljenih pred sodišče radi pošiljanja pošte v inozemstvo brez dovoljenja; bili so obsojeni na smrt in ustreljeni.“
BELI SLON je v Siamu deležen izrednega češčenja. öe se pojavi v začetku vladanja kakega kralja, pomeni to dobro znamenje in se vsi vesele. Leta 1926 so našli takega belega slona. Naložili so ga y poseben železniški voz, ki je bil nad vse udobno opremljen: ventilator, električna razsvetljava, vodni tuš, itd. Celo telefon so napeljali v ta voz, da je mogel čuvar potujočega belega slona vsak čas obvestiti odgovorne o razpoloženju svete živali. Tako se je slon vozil dolgo pot iz Chiengmaja na severu Siama do Bangkoka ob morju.
Ko še ni bilo železnice, je tak slon potoval po rekah. Nasproti mu je šel kak mandarin ali celo princ s spremstvom na kakih 50 ali 60 barkah, z godbo, žival so v mestu samem pričakali najvišji oblastniki s samim kraljem na čelu, ki je slonu nadel naziv „mogočni in veliki beli slon“.
Po tem sprejemu slona spravijo v razkošno opremljen hlev, ga najbolje hranijo in mu ne dado nobenega dela. Le v raznih procesijah mora ves okrašen slovesno stopati, kajti budisti v»."--jejo, da se bo novi Buda pojavil najprej v podobi krasnega slona.
V NOVI KITAJSKI
Po Hongkongu,kamor se zatekajo vsi pregnanci in begunci iz rdeče Kitajske, krožijo številne anekdote na račun rdečih. Ena na primer pripoveduje, da sta se dva višja funkcionarja stranke v Pekingu sprehaja-ja po ulicah, kar se eden od njiju ustavi in Vpraša drugega: „Kaj misliš o bodočnosti naš« rdeče Kitajske?“ — Drugi je gladko odgovoril: „Mislim isto kot ti.“ — „Kaj, tako ?! če misliš tako kot jaz, te nemudoma javim policiji!“
POGLAVARJI KOMUNIZMA NA KITAJSKEM
Prav za prav se niti ne ve dobro, kateri so gospodarji položaja v rdeči Kitajski, kajti vodilne osebnosti žive zelo odmaknjene od ljudstva. Na splošno pa se prideva največji vpliv sledečim:
Mao-Tse-tung, voditelj kitajskih komunistov, ima sedaj 59 let, trpi na srcu in se zdi, da ne more več toliko delati kot nekdaj.
Chu Teh ima 65 let, je najstarejši „tovariš“ Maotsejev, po imenu komandant vseh rdečih vojaških sil, a dejansko le figura.
Li Li-san je bil poglavar kitajskega komunizma do leta 1930, ko ga je nasledil Mao, Potem je šel v Moskvo, kjer so ga skozi 15 let „prevzgajali“. Sedaj se je povrnil na Kitajsko in je voditelj vseh kitajskih delavskih organizacij. Od njega zavisi vsa kitajska industrija.
Liu Shao-chi je teroretik stranke in ga smatrajo kot tekmeca sedanjega ministrskega predsednika Chou En-laija. On pred vsem vzdržuje zvezo Pekinga z Moskvo. Pravijo, da se zdi Liu bolj pravoveren komunist, kajti on imenuje severoamerikance „prašiče“, dočim jim Chou privošči le naziv .imperialisti“.
Chou, predsednik vlade in obenem zunanji minister, je član Politburoja in se lahko reče, da drži v rokah vajeti vsega dogajanja na Kitajskem, od surovih apokaliptičnih pomorov v masah do nastavljanja cene rižu. Chou je tipičen vzhodnjak in ravna tako prebrisano, da so se zapadni politiki šele po dolgem času in mnogih bridkih izkušnjah prepričali o dejstvu, da j» Chou nrav za prav najnevarnejši človek rdeče Kitajske.
KATOLIČANI PAKISTANA V OBRAMBO SVOJIH PRAVIC
Iz Karachija poročajo, da so se katoličani te muslimanske države dvignili proti smešenju in žaljenju njih katoliškega in verskega čuta po šolskih knjigah, v indijskem in angleškem jeziku pisanih.
Ena teh knjig na primer vsebuje zgodbo z naslovom „Požrešni župnik“, na drugem mestu pa prikazuje križarske vojske tako, da prikaže katoličane in
križarje kot napadalce, proti katerim se mera zgodovina maščevati. Ena zgodovinskih knjig piše o Kristusu, kakor da ni bil nič drugega kot navaden prerok in da ni umrl na križu.
, Proti takim knjižnim napadom na Katoliško vero je škofijski odbor Katoliške akcije v Lahore objavil v „The . ristian Voice“, ki izhaja v Karachi-odprto pismo ministrskemu predsedniku s prošnjo, da prepove knjige, ki na ta način žalijo katoličane in njih vero.
XH. ZBOROVANJE JAPONSKIH IN AMERIKANSKIH VISOKOSOLCEV
Pred kratkim je bila v Osaki na Japonskem otvoritev te že kar tradicio-ddlne ustanove, katero so začeli v letu ■1934. Namen zborovanj je pospeševati medsebojno poznanje in razumevanje, zaupanje in prijateljstvo med akade-niiki Japonske in Amerike, dveh. narodov, od katerih obeh zavisi mir v Tihem °oeanu.
L?t°s se je udeleževalo zborovanja •v: .Japonskih delegatov, 30 severoame-riskih, 3 francoski misijonarji, nekaj , .rejskih in kitajskih. Razpravljalo se J® v angleščini, kar je bila trda preiz-Kusnja za Japonce. Zborovanje je imelo vec sekcij: Verstvo, Vzgoja, Literatura, godalni problemi. Politika, Znanost, Zdravstvo. Vsaka sekcija je morala raz-pravljatj svoje teme kolikor mogoče v °dnosu do ustalitve svetovnega miru.
Sekcija Verstvo je budila mnogo animanja, tako da so jo morali raz-oliti v dve podsekciji. Od budistov je d en sam delegat, ki je razložil svojo „ero kot pot do notranjega miru. Ve-ejna delegatov je bila bolj ali manj kr-' ronskega nastrojenja; bilo je tudi ne-aJ protestantov, ki so želeli vedeti, v £erP je prav za prav razlika med ka-oiisko in protestantsko vero. Mnogo olegatov se je pokazalo zelo blizu ka-tou1?.mu' nekateri celo že katehumeni. do jih je pa tudi nekaj, ki jih je bra-le Nietzsheja in Comteja odvrnilo od vere.
Navzoči misijonarji so imeli drago-no priliko, da so se zbližali s števil-nu delegati; obenem so mogli pogle-„f v dno mišljenja študirajoče mladi-čim kar ?'lno ve''^ega pomena radi m uspešnejše metodike evangelizacije.
SAMOMORI NA JAPONSKEM
Od |1.105 samomorov v letu 1944 je .število v letu 1950 (
%raslo na 18.368.
Tradicionalni način, japonskih samomorilcev „harakirij“, ipočasi izginja in si ‘Japo.nci končavajo V življenje na razne bolj .moderne“ načine: z obešenjem, z zastrupi jen jem, z utopitvijo in s skokom pod vlak. Vzroki samomorov so pred vsem revščina, razočaranja, slabo zdravje in nesrečna ljubezen.
Pred nedavnim so se pojavili na mostovih in železniških prehodih in drugod letaki s samomorilno protipropagando, na primer: „Zaupaj nam svoje težave. Pridi z nami pokramljat v našo pisarno javnega blagra.“ In drugi: „Počakaj! Dobro premisli. Morda pa vsa zadeva le ni tako obupno nerazrešljiva kot misliš!“ Ta napis je postavljen okrog vulkanskih žrel Mihara in nad ogromnimi slakovi Kegona pri Tokiju, kjer si samomorilci še posebno radi končavajo življenje. Kljub tem napisom je samo lani kakih 500 nesrečnežev iskalo rešitve v goreči lavi ali bobnečih slapovih.
PREPOVEDANE TATVINE
Indijski tatovi imajo posebno svojo moralko. Bog varuj, na primer, da bi kdo sunil „thali“ (poseben obe-\ sek poročenih žen),
-" tudi če bi bil zlat!
To bi bil zločin brez j) primere, ki ga božanstvo kaznuje s prekletstvom ne samo nad tistim, ki je kradel, ampak tudi nad vsemi onimi, ki so kraji prisostvovali, pa je ne preprečili. Ni dolgo tega, kar je poglavar razbojniške tolpe pobil svojega namestnika, ki je poleg dragotin ukradel neki ženi tudi „thali“, ne da bi bil to opazil.
Prav tako je zakrknjeno krasti pri tistih, ki se posvečajo delom ljubezni do bližnjega. Nekega dne so tatovi napadli zelo znanega madraškega odvet-
nika in mu pobrali vse, kar je imel na sebi. Kako je bil mož naslednje jutro iznenaden, ko je našel pred vrati svoje hiše prav vse ukradene stvari, zraven pa pismo s sledečim besedilom: „Prosimo Vas oproščenja radi naše nerodnosti. Nismo vedeli, gospod, da naredite toliko dobrega ubožcem.“
katoličanov je 10 %, v zadnjih 12 mesecih. število odraslih spreobrnjencev je bilo v letu 1950 10.620, v letošnjem letu pa jih je bilo 11.345, število kate-humenov je pa še veliko večje, namreč od 23.511 lanskega leta se je dvignilo na 31.362 letošnjega leta, to se pravi, je porasta okrog 33 %.
POŽRTVOVALNOST KATOLIČANOV
V UGANDI (ČRNA AFRIKA)
Misijon ugandskega vikariata gradi veliko semenišče. Več vasi se je obvezalo, da bodo vsak po svoje prispevali za kritje stroškov enega in drugega dela obširnih poslopij. Tako na primer so se trije tesarji ozir. mizarji obvezali, da bodo žrtvovali vsak po en mesec dela za dokončanje mizarskih del pri stavbah.
LAKOTA. REVŠČINA IN BOLEZNI V INDIJI
Po tej veliki deželi že itak velike revšči-spet divja lakota sredi; ne. V velemestih kot sta Bombay in Kalkuta dvajset odstotkov delavcev nima, kamor bi glavo položili, in prenočujejo kar na pločnikih, ki so na	ojj-. J
kilometre daleč pokriti s spečimi. Kajpada v takih življenjskih okoliščinah bolezni cveto, kakor kaže statistika: 100 milijonov Indijcev ima malarijo, dva milijona in pol je takih, ki imajo odprto jetiko in jih umrje pol milijona letno za to boleznijo, 70.000 jih umrje letno radi koz in 117.000 radi kuge. Od 5 milijonov gobavcev na vsem svetu jih je 1 milijon v Indiji. Zlasti umirajo otroci. Na tisoč rojenih jih umrje v detinski dobi 160. Povprečno živi Indijec le 27 let, dočim živi Japonec 47 let in severoamerikanec 60 let...
ŠTEVILO katoličanov na JAPONSKEM
V letu 1950 je bilo katoličanov 142 tisoč 460, letos jih je 157.241, kakor poročajo uradne številke apostolske delegacije v Tokiju. V številkah je vklju-čerio tudi misijonsko osobje. Napredek
TRPLJENJE KOREJSKEGA LJUDSTVA
Težko je opisati in si predstavljati, koliko je moral prestati v zadnjih 16 mesecih korejski narod. Nesreče so navalile že davno pred sedanjo vojno, ko je kake 4 milijone Severokorejcev zapustilo od rdečih obvladano Severno Korejo. Potem je prišla vojna, ki je v svojem vihranju sem in tja deželo skoro docela uničila. Posledice so težke. V porušeni Seul je bil dovoljen povratek samo 200.000 prebivalcem, toda še drugih 700.000 se jih je naselilo brez dovoljenja. Večina tega ljudstva nima sredstev za vzdrževanje. Tisti, ki so prišli prvi nazaj v Seul, so imeli vsaj kaj izropati po dolgo zapuščenih ruševinah. Ti sedaj prodajajo najrazličnejše stvari. Otroci se oklepajo ameriških vojakov, da bi izmoledovali kako konzervo, četudi le prazno; vojaki jih potem radi porabijo za posredovalce pri črni borzi, ki jo prakticirajo le prepogosto. Velika je množica otrok-potepinčkov. Ameri-kanske oblasti jih skušajo pobirati po cestah in jih spravljati v sirotišča, katoliška in protestantska, kar pa nikakor ni tako lahko, kajti le težko se ti otroci privadijo disciplini in urejenemu življenju po tolikih razvadah. Težke razmere med prebivalstvom skušajo omiliti razne mednarodno organizacije, ki delujejo tamkaj.
še večja kot materialna je duhovna revščina. Na splošno so so korejski katoličani dobro zadržali pod pritiskom rdečih in ni bilo formalnih odpadov. V južni polovici dežele, kjer vladajo za-padne sile, se je versko življenje s povrnitvijo in obnovitvijo misijonskih postaj začelo obnavljati. Na severu pa so katoličani domala brez vsake verske opore, ne le odkar vihra vojna, ampak še od preje, od zasedbe rdečih, ki so pozaprli ali pomorili skoro vse duhovnike in redovnike. Seveda so pa kato-
tičani v tej deželi le prav neznatna Manjšina. Velika večina prebivalstva je Se povsem poganska in se še težje drži pokoncu v tolikih nevarnostih za ^ poštenje. Zlasti je žalostna usoda žena in deklet, ki jim je denar neprestana skušnjava in vaba v grešno življenje.
CERKEV IN RASNI PROBLEM V SEVERNI RODEZIJI
Vprašanje odnosov med belimi in črnimi je še v tako civiliziranih in kulturnih deželah kot je na primer Severna Amerika zelo težko, še toliko bolj v misijonskih pokrajinah kot na primer v Severni Rodeziji, kjer je število belih Priseljencev razmeroma veliko. Katoliška Cerkev se tamkaj proti pregradi med njimi in črnimi zelo odločno bori. Pri velikih verskih slovesnostih, kot na Primer v procesiji sv. Rešnjega Telesa, beli kot črni stopajo v istih vrstah in Posedejo po istih klopeh. Prav tako domači kot inozemski misijonarji^ jedo pri isti mizi, kar je drugače nekaj nezaslišanega v deželi. Pred kratkim so napravili načrt za novo katedralo v Lusaka. pa so odločili, da ne bo nobenih posebnih prostorov za bele kot je to bilo v nekaterih preje zgrajenih cerkvah, ampak da bodo imeli povsod isto mesto in pravico črni kot beli.
DROBNE
V Južni Afriki rasno sovraštvo terja letno kakih 3000 žrtev; večinoma so belci tisti, ki se znesejo nad črnci.
Prebivalstvo Kalkute p predmestji Yred šteje danes 7 milijonov, dočim je stelo pred komaj 20 leti le 600.000 duš. ‘0 % prebivalstva prebiva v takih stanovanjskih razmerah, da pride na 1 sobo lo stanovalcev...
Kakor poroča statistika Vatikanskega radija, se je občutno zmanjšalo šte-vdo kristjanov v Palestini v času zad-njih sprememb in negotovosti v tej de-Jeli. Vsega skupaj jih je danes po celi £alestini samo 40.000, od tega 15.000 katoličanov vzhodnega obreda in 15.000 Pravoslavnih; poleg njih je še 5.000 katoličanov romunskega obreda in 2.300 maronitov-katoličanov; končno je kakih b00 ločenih koptov in Abesincev, 1000 Armencev in 1200 protestantov.
ANGELOVO CEšCENJE V TANGA-NIKA
Tale zapisek najdemo (V dnevniku nekega angleškega kolonijah nadzornika: ,Črnci so pred kratkim imeli neko veliko zborovanje v Kilema, ki so se ga udeležili poglavarji in starešine o-koliša. Opoldne je sicer živahno razprav-nilo. Vsi navzoči so
___Ijanje na mah utih-
vstali. V začetku nisem razumel, kaj naj bi to pomenilo. Eden od njih je molil naprej, drugi so odgovarjali. Tudi jaz sem vstal, šele tedaj sem začul cingljanje zvončka na misijonski postaji... Ko je bila molitev končana, so možje nadaljevali z zborovanjem.“

Wll '	„JOGIJI“
J/j^ry bi radi tekmovali z ' ONU. Pod šotori na j širni planoti, po ka-vS teri teče reka Jumna,
' se je zbralo kakih 500 „jogijev“ iz Delhija na duhovno zasedanje, katerega cilj bi bil, pripomoči kaj k svetovnemu miru. ________ Daši so jogiji navadno popolnoma odrezani od vsega posvetnega, jih je ogroženi mir dvignil na noge. Zbrani v raznih skupinah so s svojimi prošnjami k božanstvom miru molili za mir, od časa do časa izrekajoč sveto besedo „om“, ki jo imajo za mistični zvok, zmožen vplivati na zunanji in notranji svet in njega dogadljaje. Zvok tega „om“ naj bi bil pomirjevalna protiutež vojnim pripravam svetovnih velesil. Na splošno je med „jogiji“ vladal optimizem, a eden od njih je pa celo izrazil, kako malo upanja ima. Dejal je: „žal mi je, da sem se prikazal zunaj svoje votline, kajti vojska je neizbežna...“ Dobri mož je bil do tega zborovanja celih 26 let v samoti in ko jo je za časek zapustil, je ob pogledu na svet obupal...
<>	SLOVENSKA MISIJONSKA ZVEZA
4»
< >	Ne samo največji misijonski
gorečneži, ampak vsi nekoliko bolj /razgledani in široko, resnično katoliško čuteči rojaki vedno bolj in bolj spoznavajo potrebo, da Slovenci na svobodi gojimo misijonsko zavest in misijonsko delamo, zlasti v pomoč slovenskim misijonarjem, toliko bolj, kolikor manj je to možno v domovini — v sužnosti.
Zato se ni čuditi, ako se tu in tam med rojaki v Slovenskem Primorju in med izseljenci poživljajo ali pa ostvar-jajo skupine misijonskih apostolov, ki bi radi sodelovali pri slovenski misijonski akciji v zaledju, v oporo akciji Cerkve in slovenskih misijonarjev na misijonskem polju.
že od nekdaj je misijonskim delavcem dobro poznana vnema Dekliške Marijine družbe v Trstu, ki sredi mnogo težjih razmer ni prav nič zaostajala za katero koli misijonsko skupino v domovini in ki njenega zanimanja in delovanja za misijone niso mogle ubiti ne fašistične šikane, ne vojne in povojne razmere, ne rdeča prctipropaganda. Misijonski od-
sek te Marijine družbe je tudi dandanes pridno na delu za misijone. Kar je pa na tem mestu še posebej važno povda-riti: čuti potrebo celo po sodelovanju z misijonskimi akcijami, ki jih proži sedaj iz Buenos Airesa na Tržaškem in Goriškem že od nekdaj zelo priljubljeni in razširjeni misijonski list „Katoliški misijoni“ s svojim sedanjim misijonsko-akcijskim organom Slovenskim misijonskim odsekom. Tako n. pr. je ta vzorna Marijina družba zbrala in odposlala vsoto 50.000 lir za Poderžajevo cerkev in je splošno za misijone darovala in poslala v Buenos Aires misijonskemu znamkarju kar 7 kg rabljenih znamk.
Vemo, da so tudi v mnogih drugih farah tržaške okolice misijonsko delovne skupine, dasi imamo podrobno poročilo le še o eni: o Misijonskem odseku Marijine družbe ▼ Mačkovljah, kjer sedaj kaplanu je g. Stanko Janežič, ki je splošno znan misijonski delavec. Ta Marijina družba se je n. pr. lepo odzvala na povabilo za „Baragov mesec“ lani, ko je priredila po dobro organizirani Baragovi devetdnevnici uspelo misijonsko akademijo. Prav tako je tudi
Mirovna pogodba z Japonsko je bila podpisana na praznik rojstva presvete Device; 8. decembra, na praznik Brezmadežne, so Japonci izvedli napad na Pearl Harbour; japonska predaja pa je bila na dan Vnebovzetja Marijinega, 15. avgusta___ Zanimivo!
V Španiji imajo organizacijo za pospeševanje laičnih misijonarjev, ki je pred kratkim imela svoj drugi občni zbor. Ta organizacija je poslala v misijone v teku svojega obstoja že 12 dobro pripravljenih laičnih misijonarjev; pravi na tem občnem zboru pa so dali
misijonski križ šestim novim, ki v kratkem odpotujejo.
Iz Rima je odpotovalo v Belgijski Kongo 21 Belih očetov kardinala Lavi-gerija; preje so bili sprejeti v avdijen-co pri svetim očetu v Castel Gandolfo. Od 20 duhovnikov in 1 brata laika jih je 14 Belgijcev, 4 Španci, 1 Francoz, 1 Italijan in 1 Švicar.
V Mehiki je praznovala tamkajšnja Misijonska dijaška zveza svojo prvo skupščino. Ustanovil jo je komaj pred nekaj meseci rektor mehikanskega semenišča za zunanje misijone.
na oktobersko predzadnjo nedeljo, ki je “»sdjonska, imela misijonsko proslavo.
Na Goriškem je bil dolgo dobo neusahljivi in neutrudni vir misijonske ak-clJe zlasti pokojni dr. Miroslav Bruhat, ki ga je sedaj, kot zvemo, v tem nadomestil mladi, pa učeni in spretni Bospod dr. Kazimir Humar, ki ima, kot njegov prednik, pri ostali, tudi najvišji slovenski duhovščini, vso oporo v misijonskih podvzetjih. Kako delavni in za-pnti za misijonsko stvar so tamkaj, vsak ahko razvidi že iz spodaj objavljenega Poročila o praznovanju zadnje, 25. Misijonske nedelje, v Gorici in okolici.
V Združenih državah so vso zadnjo svetovno vojno razni posamezniki po-•nagali zapuščenim slovenskim misijonarjem, zlasti onim v Bengaliji. Ne ve-*n° Pa, je li obstajala tudi kaka bolj ali manj organizirana misijonska skupina. ~anes imajo n. pr. v Gilbertu kar dva misijonska krožka: Enega šolske mla-aine, ki se zavzema pred vsem za pomoč nnsijonarju o. Jožetu Cukalu, in dru-jfoga, sestavljenega večinoma iz deklet, Kl Je pod vodstvom bivše članice Slo-
zveze, gospe , pred nekaj meseci začel z načrtno, vsestransko in splošno slovensko misijonsko sekcijo, ki Je ze rodila nekatere prav razveseljive
n?pehe.
enske Misijonske dijaške 'tnice Paternost-Tusharjeve
. V tej številki „Katoliških misijonov“ ■J6 n,a prvih straneh objavljenih nekaj P los n ih misli o slovenski misijonski Koiji iz obširnejšega poziva, ki sta ga a moško Misijonsko nedeljo naslovila a. rojake v USA dva izmed najugled-. ejsih Slovencev tamkaj, Anton Grdina n or. Valentin Meršol. Pred vsem po aslugi slednjega, ki je mož resnično jqOliske širine, se danes ustanavlja iz v anstva Slivenske fantovske in Slo-e_nske dekliške zveze v Clevelandu mi-^Jonski odsek, ki si je že naložil ne-P jn°v del°:	organizacijo srečolova
” oderžajeva cerkev za slovensko seme-bi Kn’ ^036^110 važna naloga tega odseka
bila — poleg splošne misijonske ak-d/r rojaki Clevelanda in okolice — 0dtl.Pobudo za ustanovitev podobnega v drugem velikem slovenskem &redisču v USA, v Chicagu.
Tudi Kanada ima že odlično delujočo
slovensko misijonsko centralo, ki pa obstoji za enkrat v izredno delavnem in iznajdljivem bivšem članu Slovenske misijonske dijaške zveze (v Senegal!ji) g. Francetu Turku in njegovih sodelavcih v raznih krajih obširne dežele. Ta centrala se lahko vsak čas in z malimi okrepitvami prelevi v Slovenski misijonski odsek za Kanado.
In Argentina? V Mendozi se kar zagotovo odzovejo vsaki akciji, ki jo sproži Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu. Nepozabno je lepo sodelovanje mendoških Slovencev pri akciji za Dr. Janežev rentgenski sklad; dobro, po desetnikih urejeno organizacijo DŠV ima-<jo, misijonski tisk dobro in hitro raz-pečajo... Tudi tu ne bo ustanovitev Slovenskega misijonskega odseka za Mendozo predstavljala posebnih težav, saj je itak cela skupina misijonom se žrtvujočih rojakov že na delu, samo povezati bi jih bilo treba. Prejeli smo že od č. z;. Malenška odgovor, da je misel v načelu odobrena in da bodo v kratkem pristopili k sestavljanju odseka.
V Adrogue imajo slovenski bogoslovci svoj Misijonski odsek bogoslovcev, ki so ga ustanovili oziroma ponovno, priklicali v življenje takoj z začetkom izseljeniškega bogoslovja. Namen njegov je v prvi vrsti gojiti med gg. bogoslovci misijonsko zavest in poglabljati misijonsko znanje. Obenem pa krožek tudi pri skupnih akcijah sodeluje. Ta krožek je n. pr. lansko leto oskrboval v „KM“ zaglavje o Baragi, s čimer je lepo pripravil pot „Baragovemu mesecu“, ki ga je organiziral Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu.
življenja in dela tega Slovenskega misijonskega odseka v Buenos Airesu v celoti ne bomo opisovali. Povdarimo naj le, da si je ta odsek nadel, lahko rečemo, nemajhno nalogo, med izseljenci in primorskimi rojaki vršiti podobne akcije, kakor sta jih v domovini obe splošno misijonski središči skupaj: Slovenska misijonska pisarna in Misijonišče Groblje ozir. „Katoliški misijoni“. V koliko je tej naloženi si nalogi kos, naj presodijo nepristranski opazovalci, in še bolje: bo presodila misijonska zgodovina.
Izkazalo pa se je, da je, krajevno in stvarno vzeto, delokrog Slovensk ga
misijonskega odseka že potreben drobitve. Zato ima odsek za leto 1952 v načrtu, razdeliti se na več odsekov, tako za posebne okoliše Velikega Buenos Airesa (Ramos Mejia in okoliš, San Martin in okoliš, Lanus in okoliš, itd.) kot za posamezne panoge misijonske akcije (n. pr- Baragov krožek).
Vsi ti odseki pa naj bi tvorili Slovensko misijonski zvezo, toda samo v primeru, ako se posreči doseči pristop tudi zgoraj omenjenih misijonskih centrov izven Buenos Airesa: v Gorici, v Mačkcvljah, v Trstu, v Clevelandu, v Gilbertu, v Torontu, v Mendozi, v Adro-gueju, itd.
Ti misijonski odseki med rojaki na svobodi, združeni tako v Slovensko misijonsko zvezo, bi ohranili popolno avtonomijo misijonske akcije. Zveza namreč ne bi pomenila nobene organizirane skupnosti s podrejenimi in nadrejenimi organi in edinicami, ampak res le povezanost, medsebojno in pa s središčem zveze, ki bi bil pri .Katoliških misijonih“ v Buenos Airesu. Korist take Zveze pa bi bila velika: Medsebojne zveze med
25. LETNICA MISIJONSKE
Vsako leto goriški Slovenci slovesno proslave in kar najbolje izrabijo v misijonske namene svetovno misijonsko nedeljo, ki jo je misijonski papež Pij XI. pred 25 leti ukazal praznovati po vsem katoliškem svetu na predzadnjo nedeljo v oktobru.
BOGAT PROGRAM
To leto pa, ko obhajamo 26-letnico praznovanja prve misijonske nedelje, so hoteli goriški Slovenci misijonsko nede-Ijao še prav posebno lepo praznovati. Slovenski dušni pastirji so že nekaj tednov pred misijonsko nedeljo naredili načrt za čim bolj uspešno misijonsko akcijo. Delo so lepo porazdelili. Dekliška Marijina družba naj pripravi misijonsko akademijo. Slovenska goriška duhovščina bo s sodelovanjem dveh iz Kitajske izgnanih slovenskih lazaristov izdala poseben list: Misijonska nedelja 1951, ob priliki 25-letnice praznovanja prve misijonske nedelje. Dr. Humar Kazimir, ki
odseki bodo rodile medsebojno pobudo in oporo, zveza posameznih odsekov s središčem pa bo odsekom nudila obilo strokovne pomoči, inicijative in orientacije, dočim bo središču misijonske akcije tudi s to Zvezo olajšano izvajanje raznih večjih, za vse rojake pomembnih misijonskih akcij, kot n. pr. pomoč slovenskim misijonarjem, razširitev „Katoliških misijonov“, Baragova zadeva, itd.
Za pokrovitelja Slovenske misijonske zveze bi prosili prevzvišenega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki z izrednim razumevanjem in pomočjo spremlja sleherni misijonski napor današnjih slovenskih misijonskih delavcev.
Gornje misli o Slovenski misijonski zvezi s tem dajemo v razmišljanje in pretres vsem misijonskim skupinam med Slovenci v svobodi, pa tudi misijonsko delavnim posameznikom, ki bodo svoje misijonsko dejstvovanje tudi lahko vključili v Zvezo. Ko bo ideja dovolj pretehtana, bomo prosili in povabili bolj konkretno k pristopu.
Slovenski misijonski odsek v Buenos Airesu
NEDELJE NA GORIŠKEM
naj bi nadaljeval misijonsko delo pok. msgr. dr. Brumata med goriškimi Slovenci, je pa povabil misijonarja Janeza Kopača za misijonsko nedeljo v Gorico. Vsi so šli na določeno jim delo z velikim misijonskim ognjem.
ROMANJE NA STARO GORO
Misijonar Kopač se je povabilu v Gorico zelo rad odzval in pohitel iz Rima med goriške Slovence že 8 dni pred misijonsko nedeljo. Komaj je prišel v Gorico, so ga Slovenci že povabili s seboj na Marijino božjo pot na Staro goro. Stara gora je slavna Marijina božja pot v Benečiji, le žal, da je že poitalijančena kakor tudi večina trgov in vasi okrog nje. Okolica je silno lepa in res slikovita. Romanje je vodil slovenski kapucin p. Fidelis, ki je že več let v Gorici. Njegovo snidenje z misijonarjem K. je bilo nad vse veselo; saj sta se že poznala iz škofje Loke, od koder sta bila oba
Jezusove
Pred 10 leti izgnana od nemških oblasti.
Misijonar Kopač je goriškim Slovencem na Stari gori maševal pred Ma-^J'nim oltarjem in jim imel tudi kratek Kovor. Naslonil se je kar na besede, ki 8v ?aPisane nad Marijinim oltarjem: ..Nase zveličanje, o Marija, je v tvojih rokah“. Zato je spomnil Slovence, naj adeve svoje duše, potrebe slovenskega aroda in sv. Cerkve, zlasti potrebe sv. l/^v® v misijonih polože v Marijine r°ke. In res so Slovenci še dolgo ostali cerkvi pred Marijinim oltarjem, šele Popoldne so se romarji vrnili nazaj Proti Gorici. Med potjo so molili rožni onec in prepevali Marijine pesmi. Mi-v1Jonar je bil očevidno ginjen, saj že ‘ est let ni videl tako lepih krajev in tudi •e let ni imel prilike poslušati lepih »venskih Marijinih pesmi. Med potjo o se ustavili še pri dveh Marijinih bo-J'n potih: pri Tolažnici žalostnih v rnasu in pri Roži Skrivnostni v Kor-monsu. V obeh cerkvah so imeli lita-'J®.Matere božje in blagoslov, pa še P- Pidelis je Marijinim romarjem pove-al nekaj spodbudnih besed za konec.
oporoke
TEDEN PRED MISIJONSKO NEDELJO
Teden pred misijonsko nedeljo se je torej začel z Marijinim romanjem. Marija, kraljica misijonov, je v vseh romarjih vžgala ljubezen do misijonskega dela. Zato so takoj naslednji dan vsi šli še bolj goreče na delo za pripravo na misijonsko nedeljo. Dekleta Marijine družbe so se pridno vadila v petju in deklamacijah, obenem pa so zbirala dobitke za srečolov, ki naj bi se vršil ob priliki misijonske akademije; izkupiček bi šel za misijone. List „Misijonska nedelja“ je izšel že nekaj dni pred misijonsko nedeljo. S svojo zanimivo vsebino je takoj zbudil pozornost med slovenskimi verniki. Tudi Katoliški glas je prinesel dva misijonska članka z bogato misijonsko vsebino. Misijonar Kopač je ves teden pred misijonsko nedeljo prirejal skioptična predavanja o Kitajski.
Začel je pri dijakih v Alojzijevišču, kjer je ravnatelj g. Eržen Ivan, ki je študiral srednjo šolo v škofovih zavodih
in bil sošolec prelata dr. Odarja, dr. Tineta Debeljaka, msgr. Grimsa Stan-kota i. dr. Ker je tudi misijonar Kopač študiral v škofovih zavodih, sta skupaj obujala spomine na stare, že pomrle zavodske profesorje. Nato ga je g. Eržen vabil še na ljudsko šolo, kjer je on katehet. Dijaki kakor ljudskošolski otroci so prav z zanimanjem poslušali predavanje o Kitajski in Kitajčkih, še bolj navdušeno so pa opazovali slike iz življenja Kitajcev in misijonarjev na Kitajskem. V Gorici sta dve slovenski ljudski šoli. Tudi v drugo ljudsko šolo je misijonarja povabil g. katehet Mazora Miroslav, ki je obenem kaplan za Slovence na Travniku, Ker je g. Mazora že sam silno goreč dušni pastir in tudi milijonsko delaven, je misijonarju lepo pripravil srca otrok za misijonsko predavanje. Tako je bila slovenska šolska mladina z učiteljstvom vred že kar lepo misijonsko nastrojena za misijonsko nedeljo.
NA KULTURNEM VEČERU
Treba je bilo razpoložiti še odrasle Slovence. To je pa storil g. dr. Humar s kulturnim večerom, ki ga je priredil za vse Slovence nekaj dni pred misijonsko nedeljo. Povabil je g. misijonarja Kopača, naj bi na kulturnem večeru imel skioptično predavanje o Kitajski in Kitajcih. Goriški Slovenci so se tega predavanja v velikem številu udeležili in ga z zanimanjem poslušali, čeprav se je zavleklo na poldrugo uro.
Misijonar Kopač je šel na večer pred misijonsko nedeljo na povabilo g. župnika Špacapana Bernarda še v predmestno župnijo Podgoro in je tudi tam imel skioptično predavanje o misijonih na Kitajskem.
MISIJONSKA NEDELJA
Napočila je misijonska nedelja. Italijanska duhovščina je po stenah cerkva in cerkvenih vrat nalepila vse polno misijonsko propagandnega materiala. Slovenci so pa naredili vso propagando tiho; nikjer nobenega misijonskega letaka. In vendar so denarne nabirke pokazale, koliko več smisla je v Slovencih za misijone kakor v Italijanih. Precej več je prišlo povprečno na enega slovenskega vernika kakor na enega ita-
lijanskega. Vse slovenske pridige zjutraj so bile o misijonih. V stolni cerkvi zjutraj ob 6 jo je imel stolni vikar g. dr. Humar; ob 9 na Travniku, kjer se zbere največ Slovencev, pa g. misijonar Kopač, prav tako ne Placuti ob 10. Pri vseh sv. mašah za Slovence so pred cerkvijo dekleta Marijine družbe pridno pobirale denar in razprodajale list Misijonska nedelja.
MISIJONSKA AKADEMIJA
Višek misijonskega navdušenja pa se je dosegel pri misijonski akademiji, ki so jo skrbno pripravile dekleta Marijine družbe pod vodstvom g. dr. Humarja. Dvorana je bila nabito polna, čeprav so mogli priti na akademijo le tisti, ki so bili povabljeni. Dekleta so zapela nekaj lepih misijonskih pesmi. Tudi misijonske deklamacije so bile zelo lepo in občuteno podane. Največ odobravanja je pa zbudil prizor: Zamorčka v nebesa. Zamorček je rešil svojo vlogo pristno in naravno, da je pri vseh gledalcih zbudil glasno odobravanje in smeh. Občinstvo je prav zaradi odlično podane vloge zamorčka izploskalo ponovitev prizora.
Osrednja točka akademije je bil govor g. misijonarja Kopača. Poslušalce je popeljal v misijonske dežele in jim opisal delo misijonarjev v misijonih. Orisal jim je tudi lep začetek misijonskega dela v Baragovem nfisijonu na Kitajskem in njega žalostno usodo, ki ga je zadela zaradi izgona slovenskih misijonarjev iz Kitajske. Tudi misijonarju je poslušalstvo navdušeno ploskalo, ker je v njem gledalo simbol vseh slovenskih misijonarjev, ki danes garajo in trpe na težkih misijonskih poljih na Kitaj kem, Japonskem, v Indiji in v Afriki. Po dobro uspeli akademiji so tisti, ki so na srečelovu kaj zadeli, dvignili dobitke. Tudi zbudil prizor: Zamorčka v nebesa. Za-misijonarju Kopaču je bila sreča mila. Zadel je steklenico izvrstnega likerja, da je mogel z njim postreči misijonskim prijateljem, ki so prihajali še naslednji teden k njemu na obisk.
TEDEN PO MISIJONSKI NEDELJI
Naslednji teden je imel g. misijonar misijonska predavanje še v Doberdobu, kamor ga je povabil g. župnik Kretič Ivan, ki se poznata z misijonarjem že
lz škofovih zavodov; saj je g. župnik v gimnazijskih letih študiral le 2 leti pred g. misijonarjem in je imel za raz-rednika originalnega profesorja g. Belca.
Nato ga je povabil še g. Vošnjak v svojo faro Jamlje. Oba sta se spoznala pred 10 leti na Dolenjskem, kamor sta pribežala, izgnana od Nemcev. Tudi Šolske sestre v Gorici so hotele narediti svojim sirotam nekaj veselega in so ^sijonarja povabile, da je še njihovim sirotam govoril o zanimivostih iz Ki-tajske in jim pokazal več skioptičnih
V SOVODNJAH
v Najbolj so se pa postavili župljani župnije Sovodnje. G. kaplan Brecelj Bo-gomil^ je namreč povabil g. misijonarja 'vopača v svojo župnijo za praznik Kristusa Kralja. G. župnik je že dalj časa °olan, zato dejansko g. Brecelj vodi žup-niJo. On je namreč prav na praznik Kristusa Kralja poročil svojega brata v 'tmNci, zato ga je g. misijonar nadomestil v Sovodnju. še malo pa ni g. misijonar slutil, da mu je g. Brecelj Pripravil slovesen sprejem. Zato se je etnalo začudil, ko je stopivši pred žup-o cerkev, zapazil zbranih okrog glavnih ’i'at_ vse polno vernikov. Sredi pred rati so stali 3 dečki in držali v rokah j 12 s trakom, ki je imel napis: „Pojdite h učite vse narode. Jaz bom z vami ° konca sveta.“ Na vsaki strani ob nzu pa so sta]e p0 4 belooblečene de-llce s trnjevimi kronami v rokah. Po-jUmno. in z globokim občutjem so mu rklamirale pesem, ki jo je sestavil g. recelj. Križ, trnjeve krone, pesem: vse J® imelo za misijonarja globok pomen, 'dno je bil ganjen, saj je v mislih po-etel v Škofjo Loko, kjer je pred 13 tiv dobil ob vstopu k prvi daritvi sv. ase križ, ki ga je res nato zvesto iP^froljal že vseh 13 let. Spomnil se je Pdi križa, ki ga mu je ob odhodu iz •nia na Kitajsko dal p. Prešeren, pa se res vs; ti križi dejansko nagro-adili na misijonarjevih ramenih, zla-V ' J letu 1950 na Kitajskem. A so mu Pdar vse te križe sovcdenj"ki župljani jP^srčnim sprejemom oblažili. Misijo-r je dobrim vernikom med sveto mašo vsega srca govoril o s trnjem kro->-an°m in na križ pribitem Kristusu
-'-m m na Kriz
b(wl-U’ °igar vojaki
ritl za riipfrnvn kr
smo in se moramo za njegovo kraljestvo z orožjem
G. misijonar Kopač ob sprejemu v So-vodnjah sredi misijonskih križev
resnice, pravice in ljubezni. Popoldne pred blagoslovom pa je misijonar govoril vernikom v carkvi o misijonih. Ker je g. Brecelj, ki župljane duhovno vodi, sam misijonska duša, so misijonarjeve besede padle na že zorano zemljo.
ZAHVALA MISIJONARJA KOPAČA GORIČANOM
Koliko so tista dva tedna goriški Slovenci premolili in darovali za misijone, ve najbolje dobri Bog, ki jih bo obilno poplačal. Iz Kitajske izgnani misijonar Kopač pa je naše uredništvo Katoliških misijonov prosil,, naj se tudi v KM zahvalimo v njegovem imenu vsem goriškim Slovencem za prijazen sprejem, molitve in misijonske darove, kar ob tej priliki, ko poročamo, kako so goriški Slovenci obhajali misijonsko nedeljo, v njegovem imenu storimo in se goriškim Slovencem prisrčno zahvaljujemo!
N. N.
VELETOMBOLA „PODERŽAJEVA CERKEV ZA SLOVENSKO SEMENIŠČE“
Kot je bralcem „Katoliških misijonov“ že znano, je Slovenski misijonski odsek za leto 1951 določil kot svojo glavno akcijo v pomoč slovenskim misijonarjem podporo v znesku 1000 USA dolarjev dekanu Bengalskega misijona o. Stankotu Poderžaju, ki v Khariju staro šolsko poslopje počasi, vse prepočasi predeluje v cerkev.
Malo je 1000 dolarjev; z njimi še kje v Ameriki bajtice ne sezidaš, kako bi cerkev v Indiji! A da bi vsaj to malo zbrali!
Slovenski misijonski odsek je šel na delo že pred koncem leta 1950. Silvestrovanje koncem tega leta je prineslo kar lepo vsoto. Nabirke med rojaki so šle pa vedno slabše. Potem je pa nastopila potreba, da Slovenci v Argentini na lastne noge postavimo slovensko semenišče v Adrogueju — in morali smo pisati o. Poderžaju, da jemljemo številko 1000 dolarjev nazaj in jo vrnemo za polovico oskrbljeno: 500 dolarjev.
Pa kmalu nam je bilo žal, da smo očeta misijonarja tako bridko razočarali, kajti „kjer je sila .največja, je božja pomoč najbližja“: pojavile so se nekatere nove možnosti za dosego napovedane vsote 1000 dolarjev. Tako je g. France Turk izvedel nabiralno akcijo za „Po-deržajevo cerkev v Kanadi, gg. Anton Grdina in dr. Meršol sta pozvala k darovanju za misijone, tudi za Poderžajevo cerkev, rojake v USA, oglasil se je nepredviden, pa izdaten dobrotnik...
Glavno pa je bilo tole: že v začetku akcije za Poderžajevo cerkev smo določili, da akcijo zaključimo dne 6. januarja 1952 na misijonski praznik Razgla-šenja Gospodovega — z veliko tombolo. Ob pojavu izrednih potreb slovenskega semenišča smo bili že v skušnjavi, da to zaključno akcijo tudi opustimo. Toda Bog je dal drugo, boljšo misel, ki je zmagala: Naredimo tombolo, a tako, da bosta šli dve tretjini izkupička za slovensko semenišče, ena tretjina pa za Poderžajevo cerkev.
Predlagali smo v odobrenje to zamisel odboru za slovensko semenišče, ki
je idejo navdušeno sprejel — in šli sm<* na delo.
Treba je bilo nabrati dobitkov, narediti več tisoč tombolskih tablic (tu jih je mogoče kupiti le 40 različnih, zato smo morali tablice šele tiskati in sicer vse številke ročno!) in jih raprodajati, treba je bilo prireditev in tombolo lepo organizirati.
Med tem se je posrečilo zainteresirati za isto zadevo nekatere druge misijonske centre: V Clevelandu za isti namen organizirajo srečelov, v Mačkov-Ijah pripravljajo tombolo na naše tablice, v Kanadi so spravili skupaj odbor, ki bo tombolo organiziral v ugodnejši dobi poletnega časa, itd.
Ko to pišemo, je že okrog 2.500 tombolskih tablic prodanih, a ne dosti manj je že šlo izkupljenega denarja v res dragocene glavne dobitke kot moderna spalnica, radio-kombinado, „Carü“, velika stoječa kuhinja, heladera, še drug radio, dve uri in drugih tombol do 30 vsega skupaj. Manjših dobitkov, od čin-kvinov do amb, se je nabralo že več sto; največ so jih zbrale slovenske sestre usmiljenke, potem članice odseka med rojaki iz Ramos Mejia, Ciudadele, Li-niersa in San Justa; posebno pa je dobrodošla zbirka kakih 50 dragocenih keramik, poklon tvrdke „Discos“, kjer je umetniški vodja in izvajalec slovenski kipar France Ahčin, in pa kakih 50 albumov in spominskih knjig, dar knjigoveznice Zupan. Kakih 100 drugih rojakov je še prispevalo razne, večje in manjše dobitke.
Program za vso prireditev je takole določen:
Vrši se v cerkvi, v dvorani in na dvorišču salezijanskega zavoda na Bel-grano v Buenos Airesu, kjer je središčna slovenska služba božja.
Dopoldne razstava glavnih dobitkov.
Ob 16 pojejo slovenski bogoslovci pete litanije M. B.
16.30 na dvorišču: Govor prelata dr. Odlarja, atektorja semeni/ščo. — Nato kupleti in nalašč za to priliko napisan
^aljivi prizor „Tombola“. — Pojasnila
tomboli.
17.30—18: Zaključna razprodaja
Ob 18: Začetek tombole.
Od 19.30 do 21: šaljiva filmska predstava v dvorani.
Postreženo bo z jedačo in pijačo.
Tako program. Koliko bo tombola ?vpj visoki cilj dosegla — bomo poro-caH prihodnjič.
. Za zaključek pa objavljamo izpis iz P^ma, ki ga jo eden od slovenskih bogoslovcev prejel pred nedavnim od svoje sestre, bivše misijonske članice, iz Ljub-Jane. Sporoča mu o pošiljatvi knjig in
Padal juje:
9e^rta knjiga je novi Slovenski pra-'P'pis. Saj ga že imam, boš dejal. Vem, toda poslala sem ga z najnenom, da ga Pfodaš kateremu svojih znancev in izku-P'oek izročiš kot mali prispevek k letoš-PJ! misijonski akciji za Poderžajevo cer-,v v Khariju. Vem, da se med slovenski-PP jzseljenci z veliko vnemo dela za po-P}?č misijonom in zlasti slovenskim mi-SlJonarjem in da ste se lani dobro od-fezali pri zbiranju za Dr. Janežev rent-gonski aparat. Turi mi v domovini bi
radi pomagali. Naj bo ta skromni prispevek dokaz, da pri nas še ni ugasnila misijonska gorečnost. Ker ne moremo; drugače, vsaj z molitvijo podpiramo delo slovenskih misijonarjev za širjenje božjega kraljestva. Naj bo ta zavest misijonskim delavcem v oporo.
Z globokim ganotjem in spoštovanjem, pa tudi z osramočenjem sprejemamo ta dragoceni dokaz misijonske vnrme, ki še vedno preveva tudi mnoge v domovini, kljub slani, ki skuša počasi zamoriti vse božje tamkaj... Naj bi ta čudoviti primer vzbudil vest vsem onim, ki žive v gmotnem in duhovnem obilju na Svobodi kakor evangeljski bogatin za razkošno obloženo mizo, pa ne privoščijo od tega niti drobtinice njim, ki umirajo od gladu po sadovih Gospodovega odrešenja...
Slovenski misijonski odsek P. s.: Ob zaključku lista je tombola že srečno končana! Vse je šlo po željah in najlepšem redu. Navzočih je bilo kakih 1000 rojakov, ki so vsega skupaj pokupili nekaj nad 5000 tablic, če se je ozir. se bo še srečelov v Clevelandu tako dobro obnesel, bo dosežen več kot 100 % uspeh za oba namena: Semenišče in Poderžajevo cerkev.
ZNAMKE SO DAROVALI ZA MISIJONE
od 1. maja do 30. novembra 1951
, g. Uadoš Martin, č. g. p. Jakob Idvakrat), čč. gg. slovenski lazaristovski °goslovci v Escobarju, č. g. dr. Han-•elič (trikrat), č. misijonski brat Ciril ■erdnik, Kitajska (trikrat), Tomaževič ' ?ze, Filipič Janko, Don Matias C. Gon-Zalez, Poderžaj Angela, Avguštin Ale-ksamt^r, čop Viktorija, č. g. Anton ,roman, č. g. Gregor Mali, Golc Vida-'abron, Mara Steinhaus, Krajnik Tone, anko Mparhakel, Nejko Dobovšek (dva-rat), liaragov krožjk slovenskih bogo-“k>Vcev (štirikrat), Kokalj Vera (Mo-v°n)> č. g. Ladislav Lenček (petkrat), S- Alojzij Imperl C. M. (dvakrat), ^sevalci ugank, dopisniki in bralci »«ožjih stezic“, Slovenci iz Mendoze, '• misijonska sestra Konradina Resnik '«ombay), Ančka Šparovec, Družina mzovec (dvakrat), Gctrkman Jože, No-/ , Angela, Družina šmajd, Jan Maks 'dvakrat), č. g. Anton Smolič, č. g. Al-
ijih Avguštin, gospa Čebron, Dolinar Andrej, Smrden, Pirc Marjan, č. g. Zrnec Anton CM, Punta Arenas, Smersu Marjeta in Primož Marolt, Družina Zakrajšek, č. g. Janko Mernik, Druži na Likozar, Družine Snoj, Avanco in Lužovec, Strah Anton, č. g. Lovšin Vinko, slovenski šolarji na Paternalu, Kalan Milica, č. s. Libija Krek (trikrat), Lojze Erjavec, č. g. Jože Petelin, Brada-ška č. g. Anton Merkun (USA), dr. Janez Janež (Kitajska), Marica Šuštaršič in enajst neimenovanih.
Posebej omenjamo Dekliško Marijino družbo v Trstu, ki nam je poslala 7 kg znamk za misijone in misijonski odsek Marijine družbe v Mačkovljah.
Vsem darovalcem iskreni Bog plačaj in pa — prošnja za nadaljnje vztrajno zbiranje!
BMC© M ©LTK
MI IN BÄH AGA
^ Govor na Baragovi proslavi v Buenos Airesu
Mi Barago potrebujemo!
Postavljeni smo v svet, kjer si moramo moralno zdravje z muko ohranjevati. Tega ne zmoremo, če si ne stav-Ijamo pred oči močnih nagibov, ki jih najdemo v zgledih velikih mož, ki so se dobro borili in zmagovali in dokončno zmagali. Le-ti nam morejo tudi moči izprositi pri Bogu, da je tudi nam kljub naši oslabljeni naravi mogoče stopati po začrtani poti. Tega obojega pričakujemo od Barage.
Baraga mora zato postati nam kot katoličanom Sn Sij »vencem vzornik in priprošnjik.
BARAGA VZORNIK KRŠČANSKEGA IDEALIZMA
Velik je Baragov človeški, krščanski zgled. Kot ljudje imamo svoj cilj in začrtano pot do njega. Naš končni cilj moramo priznati in se ga trajno zavedati, potem pa stopati do njega. Vse to nam je danes posebno težko. Tudi če cilj poznamo in se ga morda zavedamo, pa nam je velikokrat tako težko priznati ga. Danes je namreč v svetu tako, da vse duhovno velja za nekaj zastarelega, manjvrednega, za nekaj privatnega, kar je treba v javnosti skrivati. Kolikokrat nas je sram naše pripadnosti h krščanskemu idealizmu! Kako z lahkoto ta naš idealizem utajimo pred človekom, za katerega mislimo, da bi nas potem kaj manj cenil... še težje je pa živeti v duhu tega krščanskega idealizma! Danes je pravico v širšem pomenu zamenjala korist. Dobro je to, kar koristi, ne kar je prav... Zato se danes ljudje smejejo, če kdo na praznik izostane od dela, in kot junak se proslavlja tisti, ki vrne lastniku najdeno vsoto,
kot da bi bilo vračilo kaj posebnega in ne sama po sebi razumljiva stvar. Zato danes pomiloste ženo, ki po hladnem premisleku usmrti surovega moža. Zato se v imenu zaščite izvaja nasilje nad malimi narodi. Zato pomilujejo misijonarje, ki odhajajo v tuji svet gradit Cerkev... Kar ne koristi v materiel-nem pogledu, je nepotrebno ali odveč — po njihovem. Tu je na pohodu načelni ali vsaj praktični materializem, ki nas vse zajema vsak čas s svojimi lovkami in nas neprestano zastruplja. Le z veliko silo se moremo osvobajati vedno znova teh materialističnih lovk. Ta sila volje potrebuje velikih, močnih nagibov:	zgledov duhovnih velikanov.
Njih primeri nam dokazujejo, da je hoja po poti krščanskega idealizma mogoča, če je le dovolj dobre volje. Ce so zmogli oni, zakaj ne bi zmogli mi... ?! Vsem je dano dovolj moči in pomoči.
Baraga nam v vsem dobrem daje vzvišen vzgled. Saj poznamo njegovo življenje, že obris njegove življenjske poti nam kaže, kako je v vsem iskal nadnaravno korist, neutrudno, do zadnjega trenutka. Vemo, čemu vsemu se je odpovedal. Iskal je najbolj varno in obenem najbolj popolno pot do najvišjih vzorov krščanskega idealizma in je tako izgradil v sebi popolno krščansko osebnost. — A ni se Baraga zadovoljil le s popolnostjo pri sebi. Hotel jc posredovati krščanski idealizem tudi drugim, da bi jih s tem rešil, osrečil. V ta namen se je bližnjemu vsega dal, žrtvoval, Uskaje pri vsem tem samo nadnaravno zasluženje, plačilo. Razmi-šljujoč Baragovo osebnost, čutimo, kako nas njegov idealizem priteguje k posnemanju, zdi se nam, kakor da bi se

tal-^?Va ^u^0VIla m°ž skrivnostno pre-_ Kala v nas in nas krepila. Baragov or nani postane velika življenjska P°ra na poti krščanskega idealizma.
baraga vzornik slovenstva
ve A ne le ko,t kristjanom, tudi kot Slo-ncem nam Baragov zgled veliko pove n nam pomaga.
Ze- X®asil1 gledamo na naše slovenstvo •»rešeno, bodisi da pretiravamo bodisi hie« a °mal.ovažuJ'emo. Pozabljamo na po-ohranjevanja narodne zavesti, zlasti Ue v lzseljenstvu. Treba nam je umet-‘ ga vzdrževanja tradicij naroda, iz katerega smo izšli. Te tradicije najde-sti ,takoi«ienovani slovenski skupno-izlnÄ • °r .se *z te skupnosti zavestno niu CU^e’ s*cer ne •tela komu krivice in o zato krivičnosti napram narodu ne očitati, vendar je pa na jako od arni Poti> d.a v Prehitrem obratu proč v 'lrov svojega narodnega življenja . ransko oslabi. Prelahkotno pozab-^ narodne pripadnosti kaže skoraj >j0 na nestaten, malo zvest značaj, rod» ^rug,i strani Pa včasih pomen na-Vs»~°Stl Pretiravamo. Trmasto hvaljenje aj: ga našega in omalovaževanje tujega Že KanikanJe narednik napak, to nam je na . nekam v kri prešlo. Res da naš »..^onalizem drugim narodom ni škod-r*iini^„nevaren, je pa nevaren nam sa-Prndi- .Pira ram pot do svetnega na-hiomi- z iatovetenjem narodnosti z U, a!nimi pojmi ustvarja možnost za Podu ° obvezovanje tam, kjer za to ni age v pravih moralnih načelih.
Privlecie toe.a obojega nam Baraga kaže rodil° ®nošnjo pot. Kot Slovenec se je > čutil je s svojim Parodom, prav 8vnue n> odtujil od njega ne v letih pleif5a- S?udiia v tnjini, ne ka-neje med sk0ncini drugačne kulture in civilizacij-jernistoPnje> ko je še od tam pisal svo-rast rarodu knjige za njega duhovno iia ' A Vrednoto narodnosti je postavil jih « aV<? mesto. Ko je videl ljudstva, ki je n°. mso dosegli sadovi odrešenja, ko treh» j na duhovne hran^ tako po-Sv0ue duSe Priseljencev, ga ljubezen do bi nar°da ni zadrževala, da se ne ga r.ci’a. Posvetil še bolj potrebnim. Ali gnai a ni mar^ prav ljubezen do naroda a> da se je odločil zastopat ga pri
velikem podjetju Cerkve: širjenju božjega kraljestva?!
Slovenci moramo priznati Baragi veličino, če slavimo tište može naše preteklosti, ki so nam dajali in ustvarjali tvarno blagostanje in duhovno kulturo, moramo kot narod slaviti prav tak» Bärago, ki je ponesel s svojo duhovno veličino ime našega naroda v svet in opravil za naš narod misijonsko dolžnost tistega časa. Tisti med nami, ki. so poklicani, da nas vodijo, morajo skrbeti, da bo Baragov zgled vedno ži\r med nami in da bo njegova veličina, znana svetu, zlasti potom njega poveličanja v slavo svetnikov.
BARAGA PRIPROšNJIK
Ko nam bo tako Baraga približan,, nam bo tudi bliže kot priprošnjik. Svetniki nam pomagajo toliko, kolikor se It njim zatekamo. Baraga, za katerega smo uverjeni, da je pri Bogu, nam bo priprošnjik v naših zasebnih zadevah. Vsak dan imamo vsi toliko težav, v katerih nam je tako potrebna pomoč ođ zgoraj. Velika stvar je že ta zavest, da imamo nekoga, ki nas razume in za nas posreduje, Barago. Zlasti je prav, da se k Baragi zatekamo v raznih brezupnih položajih, ko naravne sile ne morejo nič več opraviti. V takih primerih lahko Bog s čudežem očitno potrdi Baragovo1 poveličanje.
Pa tudi kot narod imamo v Baragi priprošnjika. že v tostranskem življenju je iz tujega sveta in težkih razmer mislil in delal za nas. še bolj je zavzet za nas sedaj v večnosti, ko razdalje in čas in možnosti takorekoč ne igrajo vloge. Kdaj smo bili bolj potrebni pomoči od zgoraj kot sedaj?! Narod je v smrtni nevarnosti, treba ga je rešit.i. V skladu z božjimi načrti nam Baraga more in hoče pomagati, da „naš čolnič otmč-mo...“. Samo prositi ga moramo...
Baraga nam je vzor popolnosti, je-slava slovefkemu imenu in naš veliki priprošnjik. Proslavljajmo ga, ne samo z besedo, ampak s posnemanjem in z zaupnim zatekanjem k njegovi priprošnji, zlasti pa z molitvijo, da ga Bog poveliča s čudeži.	Božo Fink
USLIŠANJA NA BARAGOVO PRIPROŠNJO
Redovnici je bila Zaupana večja vsota denarja, ki ji je pa neznano kako izginila, bodisi da se je denar izgubil boL diši da je bil ukraden. Jasno, da se je častita sestra znašla v nemajhni zadregi. Denar je morala nadoknaditi, a kje ga dobiti?! Začela je z vso gorečnostjo in zaupanjem opravljati Baragovo devet-dnevnico s prošnjo za pomoč. V roku, do katerega je morala denar nadoknaditi, je na izredne načine prejela prav toliko denarja, niti peso več niti peso manj, kolikor ga je potrebovala.
Gotovo je mnogo rojakov po svetu, ki so bili ob tej ali oni priliki uslišani, ko so se zatekli k Baragi po pomoč. Prosimo jih, da nam svoja tovrstna doživetja sporoče za objavo. Objavljanje uslišanj je izredno velikega pomena pri delu za Baragovo beatifikacijo že samo iz psihološkega razloga: ko beremo, da je Baraga drugim pomagal, še sami bolj zaupamo v njegovo pomoč in se še bolj’ k njemu zatekamo. Veliko prošenj p» lahko dovede ne le do uslišanj, ampak tudi do — čudežev.
KOLEDAR „AVE MARIJA“ 1952 O BARAGI
Gornje misli je pisec podajal na Baragovi proslavi v Buenos Airesu 19. avgusta 1951. Ko je govoril o primernosti, da se zatekamo k Baragi v naših stiskah in potrebah, je med drugim dejal tudi sledeče: „Gotovo jih je mnogo tu med nami, ki so že bili kdaj na Baragovo priprošnjo uslišani. Vsaj eden' more z gotovostjo trditi, da je bil uslišan v nujni zadevi, in to v večji meri kot je pričakoval...“ Govornik je tu mislil samega sebe. Kot trenutno brezposelni družinski oče se je skupaj s svojci zatekel k Baragi po pomoč -— v devetdnevnici, in še preden je bila pobožnost zaključena, je dobil prav dobro službo, v kateri je še danes zadovoljen.
Podoben primer je doživel tudi okrog Baragove proslave v enakem položaju dr. J. S., ki je bil v zadevi zaposlitve po svojem prepričanju na Baragovo posredovanje odlično uslišan.
Slovenska redovnica iz ene velikih buenosaireških bolnišnic pa nas je naprosila, naj objavimo zahvalo Baragi za pomoč v sledeči zadevi:
Priljubljeni koledar „Ave Marija“, ki ga enako kot istoimeni duhovni mesečnik pišejo, tiskajo in izdajajo že toliko let slovenski frančiškani v USA (Lemont), je ves čas svojega prihajanja med Slovence posvečal posebno pozornost Baragi. Tudi koledar za leto 1952 je v veliki meri posvečen Baragovi zadevi, bolj kot oni zadnjih let.
že zunanja oprema koledarja je vsa „baragovska“, prikazujoč Baragovo misijonsko ozemlje, prizore iz njegovega stika z Indijanci in pa Baragov portret, kakor ga je za v Buenos Airesu izdano knjižico „Baragova devetdnevnica“ po Langusu narisal Stane Snoj. Znotraj prinaša koledar med drugim fotografijo najnovejšega kipa, ki ga je akad. kipar Ahčin izdelal za Baragovo proslavo v Buenos Airesu, in fotografijo občinstva na tej proslavi. Mnogo slik iz Baragovega domačega kraja in življenja v domovini sploh pa je vstavljenih v glavni članek o Baragi.
Ta članek predstavlja prevod enega
dela najnovejšega življenjepisa Baragovega, ki ga sestavlja in v angleščini piše zgodovinar ameriške Baragove zveze ing. Jože Gregorič in ki bo gotovo dosedaj najbolj izpopolnjeno delo o Baragi.
Škof Gregorij Rožman poroča v koledarju o „Baragovem mesecu“ v Argentini. škof Marquetta, naslednik Baragov, mons. Thomas Noa pa tudi piš® o važnosti dela in zlasti molitve za Baragovo beatifikacijo ter pohvalno omenja v Argentini podvzeto akcijo.
Strokovnjak v Baragovih zadevah p-dr. Hugo Hren OFM poroča o novoizi-šlem romanu o Baragi, ki ga je napisala avstrijska pisateljica, skušajoč z razumevanjem opravičiti napako, ki se vleče skozi roman: prikazovanje Barage kot pripadnika avstrijskega naroda.
Tako je letošnji koledar „Ave Marija“, zvest svoji zaslužni tradiciji, med svojimi številnimi bralci obnovil zanimanje za Barago in njegovo beatifikacijo.
odlični baragov življenjepis
DR. FRANC JAKLK’: FRIDERIK BARAGA
. ^ založbi slovenskega misijonskega "«seka v Buenos Airesu je za Baragovo Pf'cslavo v mesecu avgustu 1951 izšla ll?Vo. Prir4je.na izdaja znanega življe-Jcpisa o tem našem največjem svet-* j em misijonarju, ki ga je pred vojno Pisal za Družbo sv. Mohorja .neumor-q* P^oslovni pisatelj dr. Franc Jaklič, «kar se je vsa slov nska emigracija svojih oficiclnih cerkvenih in svet-zastopnikih priporočila Baragi za v eci?o rešitev in vrnitev, odkar se Slo-enci v domovini in v tujini skupno z «nerikanci po posebni vnemi market-j eg? in ljubljanskega škofa zavzemajo njegovo razglasitev med svetnike ve-^djne Cerkve, j« bil zlasti emigraciji Pino potreben življenjepis tega izred-tvE'a nioža, za katerega naj gredo moli-drev.'z sleherne slovenska izseljeniške j .Uz|ne k Bogu za njegovo poveličanje. s|ludje naj ga spoznajo kot zgodovin-Ved^3 R*ovens*tcffa nioža, njegovo odpo-i>o tVaP°r i-n uspeh, pa tudi kot zgled Knljubnga in domoljubnega življe-^Ja, vreden, da ga v življenju posne-hn;!?' ®rera, da se pisatelj knjige na-z nami vred v emigraciji, da je pripravil nc(\to emigracijflko iz-
haja
ahko
^ajo
svojega življenjepisa, ki ga je Mi-
sii	.
1'/lnski odsek v Buenos Airesu izdal v Pi opremi arh. Mazija.
kli^v0!?0 truda je vložil prof. dr. Ja-tiar Ze .v Prvi izdaji. Sel je po potih PaD?Sf0.vih v domovini, obrnil poslednji tof ,r ’n dokument, ki se nanaša nanj, ki ae Posluževal vestno vseh ugotovitev, je	lil1 drugi nabrali o Baragi. Tako
te^j1'?8.®! pred vojno njegov poljud.no-sin-Vi-j^i.oris Baragovega življenja. Med ljcJ .° je dr. Jaklič pripravljal nov živ-že ,0,?is’ mnogo obširnejši. t:.T ga imel *al IlriPravljenega za natisk. Toda — vjm. ' i® ostal v domovini z vsemi nc-T dognanji, ki so v njem. je . va iz te nove izdaje je videti, da dolte0^.'.00 ^e,fa iPd' v tujini lahko na-Sv0; a<Ül’ da, verietno še zelo povečal Srej:6 znanje o Baragi, kajti im 1 je ePiin	v t^imu v še tesnejši stik z
te]:	'zmed najholj marljivih nabira-
Kradiva o njem, s prof. n. dr.
Hugom Brenom, ki mu je dal na razpolago pr (piše Baragovih vlog na Kongregacijo za širjenje vere in njene odgovore; posebno pa pismeni stik z ame-rikanskimi raziskovalci, kakor so slovenski frančiškani v Lemontu, zlasti pa laik ing. Joseph Gregorich, amerikan-ski Slovenec, ki v angleščini pripravlja obširen življenjepis Baragov ter je prva poglavja te nove še rokopisne knjige dal našemu življenjepiscu na razpolago. Ta pomjoč je vidna posebni» 'V tistih poglavjih, kjer govori Jaklič o Baragovem vtisu na protestantsk i tekmece, ki s svojimi zanimivimi sodbami samo potrjujejo neizmerno vnemo Baragovo v širjenju katoliške vere med najbedn?j-šimi indijanskimi rodovi. Nimam stare izdaje pri roki, da bi primerjal, čutim pa, da so zlasti te strani dragocena pridobitev nov < izpopolnjene izdaje.
Kako vestno se je pripravljal dr. Jaklič na novo izdajo, priča njegov članek v buenos aireški reviji Vrednote (1951, št. 1). „Vpliv sv. Karla Hotbau-erja na mladega Barago“. Ker nimamo direktnih dokazov, kako se je ta vpliv, o katerefn vemo dokumentarično iz Baragovih ust, da je bil zelo velik in odločilen, vršil, j?l Jaklič po drugih virih orisal Hofbauerjevo okolje in po upravičeni analogiji prenesel to tudi v Baragovo življenje za trenutek, ko se je iz posvetnega moža odločil za duhovsko življenje. In tako je natančno pretehtal še druge, ugotovitve (zavrnil Prijateljevo mnenje, da je bila sestra Antonija nev lsta lopova) ter jih kritično pregledane najd .mio v novi, prav tako poljudni izdaji, toda pisani z znanstveno kritičnostjo (O Baragovih cerkvenih podobah prinaša Maroltovo mnenje).
Prav ta autentičnost je velika odlika Jakličevega spisa. Ne piš > s knjigo navdušujočega članka o Baragi, temveč zbira kot č bela vse, kar je o njem dokazane in kar bi se po analogiji dokazati dalo (pri t'-m zadnjem to tudi vedno omenja), tako da je njegova knjiga le zbirka DEJSTEV, podanih v življenjski zaporednosti, trezno pretehtanih preprosto pa vendar le zanimivo poda-
nih. Piše vedno in zgolj kot ZNANSTVENIK, toda pod posebnim vidikom Barage KOT SVETEGG ČOVEKA, ki si je prizadeval v življenju izpolnjevati ne samo vso zapovedi božje, temveč v največji meri si prisvojiti vse čednosti in v največji meri iz ljubezni do Boga žrtvovalti svoje življenje za širjenje sveta vere in za rešitev človeških duš. Urnim est necesarium — le eno je potrebno: REŠITI DUŠO! je bilo njegovo škofovsko geslo. Svojo in drugih! In pod tem geslom je šlo vsd njegovo življenje, polno dogodkov — kot filmski scenearij ali roman. Dr. Jaklič je zanj podal v tej knjigi najboljši in kritično pregledani —• material, GRADIVO. Toda že zdaj v taki notranji povezavi, da se bere napeto od začetka do konca in da stopi pred bralčeve oči Baraga resnično kot velik človek slovenske zgodovine kot pravi apostol indijanskih rodov in kot titan ljubezni do katoliške vere in nje razširitve v sleherno človeško dušo.	<
Ni na mestu, da bi ponavljali vsebino Baragovega življenjepisa kot ga podaja Jaklič, saj smo se prav v zadnjih mesecih dodobra seznanili z njim. Pribijamo samo, da je v tej knjigi TEMELJNO GRADIVO O TEM, KAJ VEMO IN KAJ JE DOKAZANO O BARAGI DOSEDAJ. Ni pa to še vse gradivo, ki je ohranjeno, in se bo gotovo še marsikaj odkrilo; zlasti raziskovalci v Amiriki imajo še široko polje preiskati arhive in iskati podatkov o Baragi misijonarju in kulturnem delavcu, prvem in .največjem med indijanskimi rodovi, ki so na izumoru. Toda v Baragovih delih — v slovarju, slovnici in nabožnih knjigah — bo njihov jezik živel, ko bo že prištet med mrtve.
V tej knjigi bo našel sleherni bralec — preprost kakor izobražen — lik moža izrednih intelektualnih in še bolj srčnih vrednot. Občudoval bo mladeniča Barago, njegovo ljubezen, učenje in — ODPOVED LJUBEZNI IN GRAŠČINI. Kos domače cerkvene zgodovine bo zaslutil s „polomom“ v farni službi na Slovenskem, ki pa ga ni zakrivila njegova prevelika gorečnost, temveč „duh“ časa. „Ta prevelika gorečnost“ ga je poznije napravila apostola celih narodov. in ta je tista, ki ga dela svetnika v očeh ljudi, njegovih sodobnikov in po-
tomcev. In ta vnema je tako izredna-tako orjaška, tako sebe zaničujoča i® vsa sc dajajoča skrbi za duše, kot kažejo poglavja to' knjige pod zaglavje»1 njegovih misijonskih postaj ob Michiganskem jezeru, da je resnično ta človek imel voljo in vero; ki gore prestavlja-sicer ne bi mogel vzdržati, živel je i* Kristusa in Zanj, zato je postal velik-največji pod vidikom vrednot, če vzamemo, da je svetost na njih najvišji lest; vici. Resnično: postal je Indijancem ni* manj kot sveti Ciril in Metod skupn® slovanskim narodom: izumitelj črke i" razširjcvalec Kristusovega nauka ljubezni in pionir krščanske civilizacije divjih narodov, katere ji učil poleg ljubezni do Boga še treznosti, zidanja hiš in kulturnega sožitja. Postal je vodnik Indijancev k Bogu, njih oče in njih branile* v usodi, ki more zadeti le najnesre«" nejše narode na svetu. In pri vsem tel" je ostal SLOVENEC, kakor se je rod»» v graščini Mala vas pri Trebnjem, i" bil sprejet še isti dan med kristjane ob krstnem kamnu trebanjske farne cerkve-Od tam je šla njegova pot na škofijsk* pr estol v Marquettu. In naša prošnj» je, da bi šla tudi na — oltar.
Zato pa je treba moliti.
In ta življenjepis dr. Jakliča je namenjen prav tej molitvi: uvaja jo pese** Marije Brenčičevo, ki izraža to želio pesniški obliki, ter UVODNE BESED® LJUBLJANSKEGA ŠKOFA DR. ROZMANA, pisane iz Clevelanda, z mej* nekdanjega Baragovega misijonske?* območja, ki poudarja Baragove junaŠk* kreposti kot nam v zgled. In tu je z«; pisal stavek, ki ga lahko postavimo tu**1 .na konec našega prikaza te knji?* ..ŽIVLJENJEPIS BARAGOV SPADA V VSAKO SLOVENSKO DRUŽINO-ROD ZA RODOM NAJ GA CITA.“
Ta izdaja je še posebej .namenjen* ^migrantom, zlasti še, ker ie bil pr»’ škof Baraga EDEN PRVIH SLOVE®' CEV, naseljencev na celinah našega Sf' danjega bivanja: v Ameriki. Zato j* dvakrat naš.
Knjiga je napisana tako, da daj* priznanje slovenskemu znanstvenik11 (kritično In z dodajo virov, tudi ge^j grafskih kart), pa: izdana v obliki, k*> ni bila niti v domovini.
DR. TINE DEBELJAK
|Ä ; i';.;'	. «i
V.	gifa
f? *	'Ž*; ® ■:
, ^>><.,.• /■ **kju
m *•-	•« f
i
ii : •-•'<: ■	; ' '>
^ ž. ® -
SIMFONIJA IZ NOVEGA SVETA
MISTERIJ
v PETIH PODOBAH O MILOSTI BOŽJI, KI JO NAD SVOJE SLOVENSKE
Rojake iz neba po molitvah trpečih duš nenehno kliče
SLUŽABNIK božji, VELIKI ŠKOF IN MISIJONAR FRIDERIK BARAGA
V BARAGOVEM MESECU AVGUSTU LETA 1951, PRI SVETI MARIJI DE LOS BUENOS AIRES — V NOVEM SVETU
OSEBE MISTERIJA
V DOMOVINI:	V] TUJINI:
*ena	MOŽ
bRAT	NJEN,	PREGANJANI DU- DEKLE,	KI JO JE SREČAL
HOVNIK	BOLNIČARKA,	V SLUŽBI	USMILJE-
VSIUIVEC V SLUŽBI ZLEGA	NJA
V SANJAH MILOSTI:
DUH ŠKOFA BARAGE
Godi se v domovini, v tujini in v sanjah milosti — hkrati...
GttlSTERD SE JE prvič PREDVAJAL NA BAHAGOVI PROSLAVI 19. AVGUSTA 1951 V BUENOS AIRESU, ZA KATERO JE BIL NAPISAN. OP. UREDN.)
BESEDA NA POT
ODER je svet v dve polobli predeljen: levi del naj predstavlja DOMOVINO, desni TUJINO, Ameriko, ali kako drugo zemljo.
DOMOVINA je dan4s prazna našim «čem in našemu srcu, prazna še bolj TUJINA, ki nas použiva počasi, nevidno. Vsa lepota domovinske resničnosti se je umaknila v nadsvet, zdi se, da čaka ure, ko se bo po moči božje Milosti spet vr-nila- • • Prav rahle so sence v .nji, ki spominjajo nazaj in netijo upanje naprej. Vsa pravljična domišljija o TUJINI, ki je prenekateremu nekoč polnila sanjsko hrepenenje, se je umaknila kot svilnato prozorna prikazen, ki mine, ko hočeš seči Po nji.^Na nje mesto stopa pred sinoči še razžarjene, nocoj osuplo razočarane oči — resničnost v podobi trpljenja, muka nepotešenega hrepenenja, ki išče in ne najde. Prazna je DOMOVINA — mrzla je TUJINA.
Sredi med njima pa se je od vrha do tal, prav kot od ntba do zemlje, ki jo deli v dve polobli, spustil Moder Trak — morje, kot pomenilo nikdar končane globine človeške duše: Vera, ki prihaja od zgoraj, nevidni žarek Milosti, kj se dvigne v trenutkih obupa. Mavrica, ki se je vzpela nad svinčene obla-k | in jih razmaknila v dve polovici.
Slovenski človek v DOMOVINI, Slovenski človek v TUJINI: hrepenita drug po drugem — daleč drug od drugega. A DOMOVINA je prazna — hrepenenja več ne poteši: lepota v nji se je umakni-'a.‘ ‘' ',n TUJINA je mrzla — hrepenenju stiska peruti: njuna pravljica je bila le privid, srcu zveni samo še v daljnem odmevu...
DVOJE DUž gre skozi trpljenje, kot zlato skozi plamen: samo Vera ju krepi, da ne omahneta. Trplj .nje je božji poslanec, ki se neviden spušča po Modrem traku Milosti, plamen, ki zagori in ugasne spet, da se na drugem koncu vžge, očiščuje, prskuša, in se spet umakno:	tako plava kot neizpeta
himna božje ljubezni iz DOMOVINE v TUJINO, iz TUJINE v DOMOVINO nazaj čez ocean — Modri Trak Milosti in Vere, dokler se vse troje: Trpljenje,
Vera in Milost ne umakne v nebo in ostane samo še Ljubezen, ki druži in več n ' razdruži, ki poteši hrepenenje in zaceli vse rane po uslišanju Božjega Služabnika IRENEJA FRIDERIKA BARAGE, kateremu prosimo čast oltarja in katerega slava naj med nami ne mine, marveč naj se skoraj razlije v Slavo in tast sredi Zbora Vesoljne Cerkve...
V BUENOS AIRESU, na Baragovo nedeljo, 19 avgusta v Svetovnem svetem letu 1951.
Luči v dvorani pojemajo. Iz dalje se težko slovesno oglasi veliki zvon, kot da vabi v cerkev. Zvonjenje se bliža, pa se oddaljuje spet. Ko je skoraj onemelo povsem, posije sinje bela luč povprek čez zastor, ki se počasi dviga. Z lučjo se oglase orgle v mehkem preludiju, ki ob solistovi in pozneje zborovi molitvi na besede Marije Brenčič in melodijo Matije Tomca prosi:
SOLIST in ZBOR:
Gospod! ki v Baragu si nam podaril pastirja dobrega in učenika, usliši vernih src gorečo prošnjo: naj kmalu ga častimo kot svetnika...
Gospod! ki dal po Baragu poganom si milosti in...
Pesem izzveni, orgle se izgubljajo V poslednjih akordih, nad modrim trakom sredi odra vstaja modra svetloba, kot da se resnično iz samega neba siplje na razbičana slovenska srca milost božja po moči vere, upanja in ljubezni, trojno pomenilo Baragovega škofovskega grba, ki je v teh trenutkih zasijal na modrem traku v rožno bdečih 'barvah, privid veselja in sreče, ki nista več daleč...
Iz dalje se oglase zvoki I. stavka Antonina Dvoraka 5. simfonije „Iz no- i vega sveta“...
Iz polteme raste na desni nejasna po'doba MOŽA, ki žareč v obraz in kipeč ves v neomajni veri spregovori ob zvokih daljne glasbe:
MOŽ (v desnici drži zaprto knjigo, zvezek ali kaj): Ljudje božji, kaj ste prišli? Da bi čuli zvesto in iskreno besedo? Da bi pesem vašo misel spremenila v molitev? Da bi si vsi, kar nas je, od zgoraj izprpsili svetnika naše krvi? Res zato ste prišli. Kaj naj vau>
tedaj jaz, ki sem vas eden samio, kaj •Noja beseda, ki j.l bedna — bolj od .nebogljenega otroka?... Ah, bratje, ne jaz, ne beseda, za vse to vam ni, ne vam, ne meni! Hočete zatrdila svoji tihi, živi veri, ki vam šepeče, da ta, kateremu čast oltarja prosimo, resnično, hot je Bog v .nebesih, našo stisko vidi, našo prošnjo sprejema i.n naš klic čuje, da resnično pri Bogu za vse tisto, kar ajemu v pomoč izročamo, pirtrai: da slednjič Bog po njem usliši in no ne-vidnih milostih, ki se kot modri trak vere, upanja in ljubezni sipljejo na nas, daje bogato in vtč kot bogato.
Poslušajte tedaj ta moj dnevnik, ki sem ga pisal po vsem, kar sem jaz v tujini v teh letih doživel, kar je moja *ena v domovini doživljala, kot mi njc-na pisma govoro. Zgodbo vam pripoveduje tale moj dnevnik, zgodbo, ki sa Utegne, če se še ni, nameriti zdajle, jutri, pojutrišnjem, vsak dan, sleherno uro, dokler bomo kot zdaj smo — razmetani čez vesoljni svet, od teh, ki so "am najdražji, brez srca odtrga.ni, bed-nl v svojem hrepenenju, revni v svoji *apuščenosti, .nepotešeni v svojih sa-Ujah, zgodbo o vsezmagujoči mnči Molitve, ki se ji sam Bog ustavljati .ne more, zgodbo o življenju, ki trni Jn trplj nje sprejema kot blagoslov božji *a svoje in drugih posvečenje, zgodbo, hjfatj-l, da bi vas potrdila, kako je IRE-NE.T FRIDERIK resnično pri Bogu naš *vesti priprošnjik i.n prijatelj, ki svo-lesra rojaka ne zapusti, če je bil v otroškem zaupanju k njemu klical!
.Eno samo me vodi nocoj med vas, t,*t'\ kar je bil njega dni moj škofovski ro'ak Friderik tako resnično toplo zapi-vt8I: ..ČE BOGA ZARES LJUBIŠ, MU MOREŠ bolje POKAZATI svo-LJUBEZNI, KAKOR če st prtz »‘EV\ä, da BI 'GA LJUDJE BOw ^ASTTLI in ljubili, stori mu ’t) VESELJE, DA GA NE BOŠ LE £AM ČASTIL, AMPAK DA BOŠ PODARIL VSE PRIPOMOČKE IN VSE IroOLNOSTI. DA BI ŠE DRUGE VNEMAL ZA BOŽJO ČAST!“ (Od tu dalje 0 vse govorno besedilo, ki je tiskano •velikimi črkami, izvirno besedilo škofa Hr.ao'?- kot jP bilo najdeno v njegovih ^Piskih, pismih, dnevniku in drugje. ~~~ Up. avtorja).
Slab in greš n človek sem, bratje, bojim se, da sem si bil kaj slab pripomoček izbral za vnemo drugih in sebe k časti božji: tale oder nocoj Ln zgodbo svojega preprostega dnevnika. A verujem trdno, kot je klical Irenej Friderik: „DUH VERE VSE POVIŠA, VSE OLAJŠA, VSE POSVETI...“ Kar vam bom pravil tedaj, naj bo v duhu vere, vse v slavo in čast našemu velikemu škofu Baragi in po njegovi priprošnji za večjo čast božjo!
škofovski grb Baragov v svetlobni podobi na modri trak pripet izginja počasi. Melodija iz dalje poje širše in širše... MOŽ ji prisluhne, molči za trenutek, nato počasi odpira knjigo v desnici in začne:
Bes da na pot!
Cujem pesem... Kot odmev iz dalje tam prek širnega morja gre k nam: kaj si nista ob tej podobi morja, ki je kot nadzemski trak, DOMOVINA in TUJINA, blizu? Skoraj bi gledal tja čez v Stari svet, in oni tam bi se lahko zagledali ijem v novi svett k meni, ki hodim sam samoten s svojo presladko bolečino tr-pljAija po tlaku velikih mest in iz dalje nenehno poslušam ljubeči klic ž ne in otroka, da jima odgovarjam v kipeči veri s „Simfonijo iz Novega sveta“.
Molk. Melodija zakipi še bolj... Nato počasi, s trpkim poudarkom reče:
šestega maj.nika tisoč devetsto petinštiridesetega leta zvr.čer... v Ljubljani... (obstane kot v zamaknjenju. Prsti so mu nezavedno zaprli knjigo...)
Melodija se zdaj preliva v slavospev domači zemlji, noje o romanci moža in žene, a vsevdilj se sprevija v baladno grozoto tožnega slovesa obeh.
MOŽ, ki je bil prej viden le v obrisih na desni, se prehiti ma levi rob modrega traku, odloži knjigo in se v nežnem, toplem objemu stisne k ŽENI, ki stoji tam v senci obeh luči z otrokom v naročju. Vsi trije tvorijo zdaj trikotno skunino, katere središče je otrok v ženinih rokah. Dolgo ostaneta nema v bolečini ljubezni in slovesa: grenkost in sanje, resnica in privid, hrumenje sveta in odmev vesolja, vse v enem samem
trenutku, ki ugaša in ugasne povsem, ko je izzvenela poslednja njuna beseda.
ŽENA (z otrokom v plenice povitim v naročju; levica ji krčevito stiska dete, z desnico se je oklenila moža, kot da si ga hoče zadržati in vendar ve, da ga bo morala v trenutku, ki je blizu že, izročiti Tujini.)
MOŽ (z desnico oklepa ženo, levica mu podpira njeno levico; oči mu vročično iščejo neslišno besedo v njenih, ki naj porečejo, naj ne odhaja, naj ostane... Oba ostaneta nekaj trenutkov tako... Nato):
ŽENA (s tožnim, stisnjenim glasom): Mož moj...
MOŽ (dahne): žena...
ŽENA:	Ni bilo v meni ljubezni
večje, kot je v t:<m trenutku velika, moj mož...
MOŽ; Ni bilo v me.ni hrepenenja silnejšega, kot je v tem trenutku silno, žena...
ŽENA (čez čas z rastočo grozo): Odhajaš. .. res? ...
MOŽ: Vse bi dal, da bi nikdar ne bilo te besede!...
ŽENA: Sebe samo/ bi dala, zvesti moj, da bi ti ostal...
MOŽ; Kako neznosna je ta ura!
ŽENA: Kako lepa je ta ura! Mar nama je bil Bog resnično vse, kar je najlepšega, za konec prihranil?
MOŽ (kot da se je bil ob ženini besedi zavedel): Ne govori o koncu, ljubljena: vse to, kar je zdaj, je le preskuš-nja, kot vihar, ki pride, pa mine spet, da je .nebo potem bolj svetlo in sonce sijajnejše še bolj.
ŽENA (v strahu in upanju hkrati): Mar meniš, da se snideva še kdaj?
MOŽ; Bog je nad nama, žena.
ŽENA: Kaj je božja volja, da odhajaš?
MOŽ: Verujem, da moja smrt v teh časih ni v božjih načrtih. Kaj naj tod, kjer me čakajo verige, ječa in smrt?
ŽENA (zajoče): Joj, moj dobri, ne bom te videla več...
MOŽ; Misli na otroka, žena! Glej: po božji dobroti boš mene gledala v njem. Ko se bom vrnil in bo ta čas ločitve za nama, se bova prebudila kot iz težkih sanj — Tvoje solze, žena, in moja bclečipa, ljubljena, oboje se bo spremenilo v srečo spet.
ŽENA (z dolgim pogledom): Kdaj se nama povrneš?
MOŽ; Kmalu, žena... čuvaj otroka!
ŽENA (še bolj stisne dete): Tvoj otrok...
MOŽ; Najin, žena; tvoja in moja ljubezen sta v njem. Bog naju je bil blagoslovil z njim. Tebe, da ne ostaneš sama, ko bom jaz proč, in mene. da se^ bom v hrepenenju po njem v brezzvezd-nih nočeh k vama vračal v toplih sanjah. Kadar se bo prižgala večernica, žena. mislita name in jaz bom v tistih trenutkih ves z vama. pa naj sem na koncu sveta!... (Jo tesneje objame in dahne): Zbogom, žena...
ŽENA (ga pogleda skozi solze): Ostani zve<st, moj dobri!
MOŽ; Ničesar ni, kar bi mi moglo 'zvestobo vzeiti!
ŽENA: čakala te bom, sleherni trenutek bom čakala, da se povrneš spet.
MOŽ; In jaz bom sleherni trenutek bliže tebi... (Molk. Nato se nagne nad otrokovo glavo... Z nežnim poljubom na čelo se poslavlja od njega): Sin moj...
ŽENA (v materinski nežnosti): Spi...
MOŽ (težko): Res, zdaj spi. Ko s« bo prebudil, bom daleč že...
ŽENA (v solzah): Daleč tako, da te najine oči ne dosežejo...
MOŽ (verno):	A .nad nami bodo
božje oči, ki bodo spremljaje tvojo, mojo in otrokovo pot. (Šepne): Veruj, žena, in upaj!
ŽENA (z desnico se vzpne do moževega čela, zariše križ nanj in šepne): Bog s teboj!
MOŽ (jo objame poslednjič): žena... (Oči se jima strnejo v en sam plamen, kot v poljubu. Nato se nežno oprosti njene roke, pogleda jo še enkrat, naglo se obrne, se odmakne v desno in izgine v senci...)
ŽENA (se samo za korak vrže z»' njim, nato obstane, stisne v trpki bolečini otroka k prsim in aaihti): Moj mož... (V nemi bolečini gleda za njim, ki se izgublja v prosojni meglici zgod-njemajskega večera).
Melodija joče 'v slovesnih sklepnih akordih I. stavka Antonina Dvofaka 5-simfonije. Belo rdeči soj je ugasnil; nato luč znova vstane, to pot — zelena. V desno samo se je zasvetila in obiskuj® moža, ki se mu ločitev od žene v daljni
tujini brez upanja na konec spreminja bolno hrepenenje...
,, MOŽ (sedi nekaj trenutkov negibno, ot da sanja ob poslednjih zvokih dalj-® melodije, nato trzne z glavo, zagleda r®v odprto knjigo pred seboj in bere j^casi, kot da bi bil pravkar zapisal): osemindvajsetega novembra tisoč devet-to petdesetega leta — v Ameriki... IMolk. nato potegne nekaj črt s pere-•'otn v knjigo, ustavi se in bere spet ^asno): O. žena! Kje si, da te ne vidijo ec moje oči? Vse je prazno, sam sagten hodim sredi velikega mesta, kot tr°k, ki se vsevdilj pogreza v skriv-®stno mračne sence pravljičnih gozdov, "dkoder ni več poti nazaj. .. Kaj naj j'1.' je še življenje? Mar ni moja beda, . * je nihče ne vidi, silnejša od stotere .^e, ki jo vsi vidimo in jo srečujemo l?*1 na dan? Kaj vse te stotnije pre-in otopelih lic, ki hodijo mimo me-e, znanci v tovarni, težaki in delavci! ^avidajo me, ker mi niso žulji otrdeli j , morda me celo mrze, ker se ne bi-■p,n s stroji, kot se oni bijo... In ven-Itarl' kakšen nič sem pred njimi s svojo ^končno praznino, kakšen beden be-c ob misli na njih bogastvo, ki je meni požeto; vsak od njih ima ženo, otroke tJnaiO' srečo imajo, ko se vračajo z dela v n' in otopeli vsi, jih pričakuje dom, .domu ljubeč nasmeh, topla, mehka ro-]yj zenina, iskrivi smehljaj otroških oči. dre1o čakata mraz in samota, neraz-1 Uzno, sivo tovarištvo, ki me sprem-> je ob meni, naj zaprem oči, ali naj odam, naj spim ali bedim: nič ju ne 3a?ravi več!... Ah, moja večernica je (j.s|a in jaz sem sam, sam... sam... v * v sanjah se spominja trenutka slo-Če\Sa Pred leti, v sladkem nasmehu re-dJ: ®*n nioj, sem mu dejal, ko sem bil SaS*5 P°slednjič poljubil... Spi. mi je ji 'T'otala ona... Res, zdaj spi. sem W><*Vrnil, k» se bo prebudil, bom že da-fce čujem njen glas: Daleč ta-v.’ da te najine oči več ne dosežejo... j^otie oči... njene oči... njene oči... d#i Iborninjam se več... vse je daleč Priti-'v-• n' več njenih oči: kdo mi jih bi ,boe, kdo mi jih vrne spet? ... Bog, Zna jMa ona... (V topi nevernosti se jg.bteje); Bog? Bog je krut, Bog mi izvzel ntlkoč, zdaj mi je ne vrne več... i ‘k. čez čas): Kaj naj verujem še, 8,6 bil Bog sam skril in mi ni več
v pomoč... O Bog, vsako sebi so šla najina pota: skril si se mojim očem in jaz tavam sam, glej, usmiljenost večna — že šesto leto sam: to naj je pravica, usmiljenje, dobrota, res, dobrota... (Misel mu izzveneva v bednem nasmehu obupanca) ...In ti, ki si mi govorila nekoč o ljubezni! Kako goljufna je bila tvoja beseda, žena! čuj: druge so se dvignile, otroke so vzele, tisočerim nevarnostim so so zazrle v oči in so šle, šle, dokler niso našle moža, ki jih je čakal... Ti pa si ostala, ves tvoj odgovor je: božja volja... Božja volja!... Kako prazna je tvoja beseda ljubezni, žena... (Odloži knjigo in vstane) ... kako ničvredne tvoje solzs, ...Mrzla žena, čuj, tvoj mož je sam, tvoje oči ugašajo v njegovih sanjah in misel nate je v njem prosojnejša vsevdilj: tvoj otrok, moj sin, žena, no bo poznal očeta... Kjo je tedaj usmiljenje božje?... O, jaz sem vero vanj izgubil... samota v meni jo je ubila povsem. .. (Razpne roke): Pridi, življenje!... V tvojem objemu pozabim vse!
Iz sence v ozadju se je odluščila ženska postava: DEKLE je, ki ga gleda v začudenju, z ljubečim, iskrenim nasmeškom. Mož ostrmi kot v zamaknjenju, nato počasi vpraša:
MOŽ: Kdo si?
DEKLE: Dekle sem. Svojega kraljeviča iščem... (V strahu zašepeče): Povej, si ti moj kraljevič? ... (Molk.) .. .če mi porečeš ne, bo žalost Itgla vame... in bom odšla... (Molk.)
MOŽ (se bije sam v sebi. Dolg molk. Nato jo toplo pogleda): Ostani, dekle!... Samota je strup, ob tebi zaživim speti (Sede prednjo in jo gleda, dekle se mu nasmiha bolj in bolj. Iskrena sreča je v njenih očeh. Mož z bolestnim vzklikom odrine preteklost): Veš, moja večernica je zašla... (Tišje) ...moja večernica ne vzide več.... (Dolg molk. Dekle in mož se gledata v pričakovanju...)
Tujino je zakrila noč. Le na Domovino bo padel bledikasto zelen sij in bo medlo osvetlil ženo, ki sedi tam, piše možu in polglasno šepeče besedo za besedo ...
V trenutku teme, ki je skrila Tujino, zakipi iz dalje, bliže in bliže, melodija II. stavka „Largo“ Antonina Dvofaka 6. simfonije „Iz novega sveta“.
SAMOTNO BIJE URA NEKJE
(UN OROLOGIO SUONA SOLITARIO)
ZGODOVINSKI ROMAN O JEZUITU MISIJONARJU OČETU MATEJU RICCIJÜ Napisal Fausto Montanari, za „Ka/toliške misijone“ iz italijanščine prevedel M. T-
L OCE MATEJ Peiping, 3. majnika 1610
Brez kapljice je minil april. Sem in tja kak pršec v marcu, pa se je ozračje zdaj, kot da se je povrnila zima, osušilo spet do trdega. Norost bi bila brskati po pratiki. Zdelo se je, da je letos zares kak zli zmaj zastavil pot vlažnim vetrovom, kot jih je bila dve leti prej neka druga zlobna nakaza podpihala do takšne vrtoglavice, da je reka prevalila nasipe in kočo in preplavila deželo. Zdaj pa je bilo vse osušeno in opaljeno, zraven pa še ta suha burja, ki vleče s seboj drobni, igličasti prah, znanilca suše.
— Enkrat i n , enkrat i a m , — kot so žužnjali pisma-rji in momljali samo z ustnami na negibnih licih. In tako so menda morali razmišljati pod svojimi udrtimi, rumenkastimi obrazi tudi kmetje, ki so se že kar privadili menjave-mu štetju debelih, suhih let. Kadar so se umaknile vode, je sleherni seljak, še preden se je lotil med brezobličnimi ruševinami svoje razbite bajte stikanja za orodjem, ki ga je bil pustil v naglici, ko je zbežal, potisnil nož globoko v blato, da bi tako premeril debelost naplavine, tako koristne za žetev bližnje letine.
Zdi se, da bi ti ljudje, tako vajeni ^ stvareh odkrivati dobre strani, mora11
kaj brž umeti sleherno besedo, ki je g°' vorila o božji Previdnosti. In vendar s° se privadili vsemu le zato, ker so S® gnali za tem življenjem, čigar lepoto s0 za vsako ceno hoteli najti: v stiskah _s° potajili sleherno, še tako drobno želj0; da so v obilju lahko na vrat na nos i>T. ugodili vsakršni požrešnosti. A da J nekje veselje, ki je večje od dobre letin®' večje kot ta svet, ki ga tlačijo, to jh*J na misel ni hodilo. Božji raj je bil .zan^e nem in v temo odmaknjen, saj jim 1 ta svet predstavljal edina nebesa. ■ Ni kuga, ni stiska, v nobeni tak® šibi niso videli kazni božje, nič tega P , ni pregnalo tiste zagrizene ihte v i^ka^
n ju zemskega paradiža: da le imaš 1-1
in nasoljeno meso v shrambi in žene
oriležnice in sužnje, pa da ne umreš n koli! Tisti, ki so prodajali napotke neumrljivost, so delali vražje dobre ku? čije, četudi se je njih sleparija vsa% krat razkrila. A kdor je barantal z® .t®, napotek, je bil v dno duše preverj® če je vsem drugim spodletelo, meni pt® zares ne bo. To bedno upanje je ^
J
6 eI)o tako, da so si stari iz gole ihte P° neumrljivosti z mamljivimi dišavami n postom krajšali in mrtvičili posled-svoja leta v goljufni veri, da ne tmirjö nikoli.
Tista kuga pred petimi leti je tako jyje kosila, da so ljudje cepali kar po T*lcfn in tam obležali, ker ni bilo časa, a. "j jih odnašali. Takrat seveda so se SI čudili velikodušju zapadnih misijo-..arje.v, s<> stregli bolnim in umirajo-®*ni, in so sklenili, da mora biti vera teh n}oz posebe dobra, če takole lajša živ-bi tale vera nudila še kakšno °ljše življenje kot tole otepanje dan na an, resnično življenje brez smrti, brez Kuge, brez poplav, brez prahu, ki nosi suso, ne, tako visoko njih sklepanje ni 8eJ?lo. öe so namreč v stran potisnili ^se.to, kar je na svetu, dobro in slabo,
Jim je zdelo, da v dnu ničesar več ni. °&. A nihče ga ni videl.
In če so se čudili Jezusu, ki je obujal mrtve, si pač niso mogli razložiti £ niso mogli verjeti, da bi potem taisti udodelnik samo zato umrl, ker nam je aotel dati nekšno nevidno, večno življe-Je. Večnost, o kateri so sanjali, je bila aiije čas tega sveta, iz dni in noči, po-®.,Ja in zime stkan, le da bi ta čas ^oli ne jenjal.
— Enkrat i n, enkrat i a m , — kot
če bi rekli, da ni desnice brez levice, ne moškega brez ženske, ne življenja brez smrti. Oni pač mnogo lažje verjamejo v nekšno vekovito menjavo življenja in smrti v brezkončni vrsti vedno novega utelešenja; a življenje brez smrti, izven časa, brez bolečin, ne, ne, tega si ne moreš predstavljati. Tole naše umrljivo životarjenje pač, morda celo prah, a da se smrti upiraš, kar se naj-
Memento homo quia pulvis es — Pomni človek, da si prah! Ta preteči opomin jih pač ne gane: brž uklonijo glave kakršni koli stiski, samo da še žive, in umirajo v veri, da je bilo življenje lepo, samo da ne trpe; tako zelo so nanj navezani. Do vratu in dlje so vanj pogreznjeni, ne odpovedo se niti nesreči, ki jo prinaša, vse da bi le ne bili prikrajšani za užitke, ki so z njim. Paradiž brez povodnji jim nudi debelejši riž, brez riža na krožniku pa ni veselja. Ravnati jih k življenju v večnosti, ki ni ustvarjeno iz otipljivih stvari, je bil kaj nehvaležen trud. Prav ■dobro so umevali lepoto predpisov, ki so učili, da živi to življenje v čednosti in spoštljivosti. A ljubezen in podoba nekega nevidnega, večnega Boga, ki je nad tem svetom in izven tega časa, je
Matej Ricci D. J.
njihovi debeli domišljiji godila kaj malo, prav težko, težko se je namerilo, da je komu preusmerila življenje.
V sedemindvajsetih letih svojega dela so si oče Matej in tovariši, nekateri od njih zdaj že v grobu, nabrali takole nekaj čez dva tisoč kristjanov: nesložnih omahljivcev med njimi kar preveč. In tisti jedki prah, ki je grizel do srca!
Zdaj se j« zdela skoraj kot prah tudi preteklost, ves tisti čas, ko so se dan
na dan pestili z nevarnostjo, da bi jih ne zgrabili. Res, lepega dne bo tudi Kitajska vsa krščanska, to prav gotovo, in oni prav zares pri Bogu, po zasluženju tele uporne bitke proti nerazumljivemu kitajskemu odponu Ampak do takrat bodo še vedno živeli v negotovosti: nedolžna spletka na dvoru jih danes ali jutri še vedno lahko vtakne v ječo, danes kot pred trideseti«1' leti, ko jim je prvikrat uspelo premuZ' niti se v neprodir.no zapeto kraljestvo Metzovo.
In v kaj bi se tedaj sprevrgel ves trud, ki je za njimi? V prah mordaj kot se zdi, da se je v prahu izgubil znoj vseh misijonarjev prod njimi, tja do osmega stoletja nazaj, nič ni ostalo-Mnogokaj je bilo slišati o nekšnih skritih kristjanih, ki da so se obdržali lZ časov prvega evangeljenja; pozneje P3 je oče Matej po pripovedih nekega Žida nabral le nekaj drobnih, prav nezanesljivih vesti o peščici Kitajcev, ki da so različni od svojih rojakov, ker si rišejo znamenje križa na kruh. To pa je tudi bilo vse, kar jim je od evangelija še ostalo.
Vse tole se je nizalo v glavi očetu Mateju, ko se je tjale pod večer 3. majnika v letu tisoč šeststo desete«1 ob sončnem zahodu v nosilnici vračal domov; lepo število vljudnostnih obiskov mandarinskim kandidatom je opravi'-Da, tudi tej nadlogi klanjanja in ceremonij si se moral vdati, če si si hote) nakloniti mogočnike, ki so edini mogi’ Cerkvi na Kitajskem zagotoviti mir«0 rast.
A tisti večer je bil oče Matej vse bo'i utrujen kot sicer. Izmučen ves od suhe soparice in tresenja (— oh Matej, st»' raš se in tudi zate bo prišel dan, ko b° treba položiti račune! —) oče Matej }e ni znal mirovati v tem prahu, ki ga 3° po dolgih letih grizel še vedno. V tist«1 prvih majniških dneh je bil Peiping ves pogreznjen v zimski prah, ki se dv1' ga v vetrovnih urah kot bleščeč obl»' k soncu in se prav do grla zazre vsak«' mur, kogar je v takšnem trenutku z3.'" teklo na ulici. škriplje med zob«1'' vnema oči in prevrača slednjič v svoje«’ neukročenem zagonu, ki se z nekš» prav načrtno besnostjo zaganja, vse, k» mu pride na pot.
Pa — enkrat i n , enkrat i a m — udi besnost je včasih primerna, mor-Qa za sozvočje v svetu, kot je drugič SP> t na mestu dobrota. Kot reka, ki je najprej namakala, potem pa podira, a v Podiranju spet znova s svojim blatom n°gati zemljo, prav enako se tudi pri Judeh menjavajo trenutki ljubkovanja z ubijanjem. In vse ujame in razprši sPet v svojem sozvočju Tao, eden in nanogoteren, vse in nič, kot moreči, ne-nt'pljivi prah.
Tako približno mu je tisti večer go-oril mladi mandarinski kandidat, razum-Jivo, da ne brez razkošja obilice klasično pesniških rekov. Pa četudi bi mor-a v Prenekateri kitajski modrijan dru-^aoe sodil, zdelo se je, da velikanska večina Kitajcev s svojim ravnanjem ,aksno umovanje potrjuje. Le preveč-rat je oče Matej sam sebi zagotavljal, a Jih je njih Tao izgubil in da jim je P slednjič vendarle odkril najvišjo Nevidnost neskončno dobrega Boga, pa ** Je pozneje žalosten priznal, da se je aral. N; jjm pr;šlo na pamet, da bi se syoji miselnosti potrudili do resnič-usti neke popolne dobrote, ki biva izven “p naše nasprotujoče si izkušnje; rajši so stikali za zbližanjem vseh teh na-Protij v nekšni vesoljni umirjenosti, ki ' Pornogla, da bi se živelo prijetneje, usj in tu. Ali pa so prav po budistično «nikali vsakršno bitnost dobrega in labega in zagledani vsi v nek brez-PPpni nič, brez vsega sprejemali uajnje življenje, kot je pač prišlo. Mor-vav so si celo mislili, da se tudi v naj-lsJem Bogu enako menjuje poštenje z ^roloninostjo, kot se snov in duh me-Jujeta v človeški duši sami. ok enakomernih sunkih nosilnice, krožen ves s to prašno burjo — nos in sta si je zatiskal pred nesramno vsi-J>vko — se je 0če Matej zdaj nenada jT?1 sebi zdel pobit, kot da so prazen j , vsa ta /razpravljanja, odkoder je desetletja odhajal zmagujoč; zdaj ostane samo še nasmehnjeni, do nez-k^sP?s*P vljudni odpor tega poslednjega j Padata. Res, vse kar je bilo, se mu zdelo brez koristi.
. S tridesetimi leti Kitajec s Kitajci, nn	vodil h Kristu; on, ki je že
sr,Z* * na krušni vonj, ki se je spet in .zalotil, kako je mislil s kitajskimi aki še takrat, ko je v materinem je-
ziku pisal svojim sorodnikom v Italijo, se vznemiri, ko se kar nakrat ne more več pomiriti s tem vražjim prahom; s srcem daleč od te dežele in ves brez udobja, ki ga takrat tam pač ni bilo najti, je sam sebe zalotil, kako ponavlja, kot je prva leta ponavljal pre-nekatero jutro, ko se je prebudil v svoji sobici v Makao in zbegan ves gledal na obale tujega morja: — Glej, glej, kam daleč me je vrglo!
V tistih prvih časih se je bil nekajkrat res s to misilijo v glavi predramil, kot da bi bil tja prišel po golem naključju, ne pa po svoji premišljeni odločitvi. Res, ko je zapustil Italijo, ni še vedel, na katerem bregu se bo ustavil; sicer pa mu je bilo to nazadnje vseeno, saj je samo po enem hlepel: da bi že skoraj prišel, kjer bi lahko oznanjal Jezusa Kristusa in slednjič prelepo umrl zanj kot mučenec.
Pa se je izkazalo, da je iz leta v leto težje vse to podjetje, kajti za Krista mora živeti!
Ampak da se zdaj, po tolikih letih prebudiš kot izgubljen sredi tega prahu, ki si ga vendar pol večnosti prenašal, ne bi se zmenil zanj, pa da se zalotiš ob domotožju na druga mesta, kot sta Rim in Macerata, ki ju je vendar tistikrat s takšnim lahkim srcem zapuščal in hitel na Vzhod, ne, ne, to je naravnost polom v tvojem poklicu. Morda pa se je zares motil.
Morda pa je res bilo tako: prav kot se on, Italijan po krvi, ni in ni mogel vživeti v kitajsko zemljo, tudi Kitajci niso in niso mogli doumeti popolne dobrote, ki je izven našega sveta in izven smrti, nekaj, kar je evropskemu človeku tako blizu, četudi le prečesto njegovemu življenju tako daleč. In morda sploh nihče ni tega umel, saj slednjič res ni kaj umeti, a vendar živi vsakdo kot more: latinci z nebeškim razlogom popolnosti, Kitajci pa z večno zemsko menjavo. Bog moj, ne.
Prav res se mu je zazdelo zdaj, da se ne more domisliti več, kaj je bil pravzaprav pričakoval. Kitajca se je storil na Kitajskem in se odrekel vsakršnemu udobju v domovini, in ves ta zagrizeni gon, ki mu je pomagal, da je počasi prodiral v kitajsko življenje, mu zdaj ne služi več za drugo, kot da
bal j in bolj občuti daljo, ki ga od tega življenja loči.
Drznil se je nagovarjati Kitajce, naj obrnejo hrbet nizkotnemu klanjanju pred maliki in naj dvignejo obraz k modrostim svojega Kon Fu Tce-ja, ker je trdno verjel, da se bodo po modrosti vzpeli h krščanstvu. Zdaj pa, ko si je trideset let prizadeval, da bi jim dokazal, kako je od Tao do Previdnosti božje, pa od njih zasebnih predpisov do krščanske dobrote le drobcen korak, zdaj se mu je oboje zazdelo kot dvojo strahotno oddaljenih svetov, ki ju loči brezkončno morje.
Saj so razumeli, seveda so, da ne smeš delati zlega: a o načelu dobrega, ki uči, da ni zadosti samo ogibati se zla, marveč tudi truditi se, da dobro delaš, res, o tem se do dna niso in nisoi mogli preveriti. — Le čemu so tile zapadnjaki prav sem do njih prišli? — so se vpraševali spet in spet. In jim ni prišlo na pamet, da bi ljubezen do Boga utegnila človeka tako daleč voditi!
Prav zato, da bi vsi ljudje verovali v ljubezen božjo, ki jo je razodel Jezus Odrešenik, si je oče Matej še kot fantič želel doseči mučeništvo: včasih je ujel, kako so govorili o Turkih in drugih krivovercih; tedaj na svetu le niso samo dobri kristjani, ki žive predani božji ljubezni v blesku ljubečega pogleda Marijinega.
V katedrali v Macerati so v tistih davnih dneh odprli novo oltarno krilo, ki je kazalo zmagoslavje imena Jezusovega. Iz bleščečega monograma prav na vrhu je k ljudem prihajal mali Jezus, z nasmehom v očeh in z razprostrtimi rokami; angeli, bolj spodaj in še bolj spodaj ljudje, so ga kleče molili; in v brezmejnem zaupanju so vanj upirali oči. Prav na dnu, globoko pod zemljo. so se sredi dimastih plamenov celo hudobci vrgli na tla.
še kot fantič je razmišljal, da bi tako moral biti ves svet; ampak za takšno stvar se je treba udariti. Nekaj dni prej je odšlo sedem maceracancv, ki so jih nabrali v papeški vojsko, nad Turka. Matej je z zavistjo v očeh gledal za njimi, kajti fantje so bili že godni za helebardo in se bodo zdaj bili za čast božjo. In v tem, ko je prvikrat zaslutil, da bi temu podoben cilj utegnil njegovo mladost rešiti naveličanosti enolič-
nega življenja iz dneva v dan, ki so g® vzburili le od časa do časa kakšni po' sebni dogodki, je odkril hkrati, da divj® nekje šo druga vojna, mnogo, mriog<> silnejša od te, ki jo vodijo proti Turku1 sprijeti bi se veljala s krivoverci JJ® severu, ki so se na skrivaj potikali že tudi po Italiji in govorili, da se človek zlemu ne more ogniti, da je celo v tetU Previdnost božja: zadosti, da jo priznaš in imaš zaupanje v Boga, zraven pa s® sprijazniš s tem, da si pač slab po u®' ravi.
Petnajst pomladi je bilo takrat Ma' teju; v jezuitski kolegij je zahajal. Večer je bil, ne kot nocojšnji, marveč topel in veder majski večer, že nekaj let sem so z vso slovesnostjo slavil1 Marijin mesec, in tisti večer so se debele množice valile iz cerkve. Nekaiu vase zaglobljen je štopal Matej med ljudmi; v srcu sta mu odmevali ljubkost pesmi in milina podobe, ki je bila tako zmagoslavno izstavljena na oltarju. Saj ni res, da bi ljudje morali biti zli: z božjo in Marijino pomočjo so lahko dobri, res, docela dobri. On vsaj je hotel biti zares dober, in tole je tist°> kar je najbolj potrebno proti Turku in krivovercem, tole je zdaj še posebe polnilo (njegovo novo življenje. Kaj naj stori, da bo zares dober?
Zdaj pa, ko jih že oseminpetdeset šteje, je dobro vedel, kaj je od tistikrat* ko jih je samo petnajst štel, storil: zapustil je svoj premožni dom, da bi so vrgel v kitajsko revščino, trideset l6*' skoraj, kolikrat brez ležišča, kolikrat V ječi, nekoč se je bil skoraj utopil, drugič spet je ohromel, ko je bežal pred napadalci: od časa do časa zasramovafl* od časa do časa pred sodiščem.
Pa je marsikaj slabega še vedn® bilo v njem: prav tale nekrščanska žalost, ki se ga je zdajle, po desetletju1 zagrizene vedrosti, tako izdajsko lotil® in ga je silila, da bi obžaloval, ker bo treba umreti, ne da bi gledal prej s®' dove lastnega znoja.
Prav ta sad, v katerega je vedno verjel, v katerega se tudi zdaj z vsen1 naponom sili verjeti, prav ta sad se m® zdi samo privid. Res, brezplodno je bil° njegovo delo; prepričanje o njega uspešnosti je bilo daleč; bolj ko je klical ^ Bogu, naj mu srce napolni z usmilje' njem, bolj je čutil, kako je v njem pra*'
®0> kako usmiljenje ne pride. Kot da z .o tiplje ves polom svojega življenja: si je trideset let prizadeval, da bi ^■'tajce prepričal, kako so njih predpisi bistvu nekaj dobrega in da jim manjka ' vera, zdaj pa se je sam prepriče-■	. bolj in bolj, da je v njih vera, ki
16 izkoreniniti ne moreš: njih slepa za-k edanost v ta svet, v to meso obsojeno a gnitje; niti ob misli na smrt se ti ne zganejo.
j Enkrat i n , enkrat i a m : iz živ-lonja smrt in iz smrti življenje; posa-v °^nik slednjič ne šteje nič; kar je e™°, je le tisto večno menjavanje. ysaj v mišljenju tako.
, A v življenju je mnogokrat gospo-ovala najgnusnejša sebičnost. Sledile pa se je zdelo, da jim večnost sploh ne Pomeni nič.
Jen ..rda si moral, če si hotel biti pri jajcih res do dna Kitajec, pozabiti enost in verjeti samo v večno me-Javt) veselja in žalosti, dobrega in zle-tod 1TI',-U 'n truda, in se prepustiti sta-ttavnim navadam, ki v umirjenem so-' 0cJu sestavljajo življenje in dajejo ranost večnemu menjavanju, lip -e tako, je bilo vse njegovo živ-£?nJe prah, in prav so imeli Evropci, Ho t° Se nor6evali iz vsakršne naklonje-st! ,i0 kitajskih zakonov, obredov, J'g, da, celo jezika. Menda res samo Hložg °Vj*	uganeš ta narod trdih
llst^°t ožgana in zamrznjena hkrati so Urliu’ £l°bok gnus se mu razliva po Hip ’ V e!?vi 6uti zamolklo bolečino. Vse s a p?0Vv° življenje je prah, tako. Topovi T |e. °?tanejo.
jp, .®daj je le prav imel tisti španski °®e Sanchez, ki ga je bil srečal ^1 v svojih prvih kitajskih letih. ^Usr rV°- be sta oče Matej in oče Hiin ?er* z neznanskimi mukami sled-chin, uspela, da so ju trpeli v Scia-brišel’ ‘l0 iz bližnje province Kanton stros oce Sanchez, poln ognja in neu-ga p?11??4*’ guverner in škof španske-riin ?CJa Filipinov sta mu bila pove-
Vjjji’ j takole za Spance utre pot trgo-da i,,,11 ?’eri> kajti zdrava pamet pove tttealol? ,e- n* Prav, če si samo por 'ni Ipp- . HŽelani laste pravico nad te-
Dokrftimnml Iri or» folrr» r»r»l n c
prav, če si samo por-laste pravico nad te-"betov"111 i)0brajinami, ki so tako polne
^atej je bil nanj naletel v Kantonu.
Oče Sanchez se je pravkar vračal iz velike trgovske hiše, po dolgih in blestečih razgovorih s plemenitaši te province; prikazal jim je bil špansko bogastvo in moč. Mož pa, življenjski kot je bil, človek, ki ne trpi odlašanja, se je brž prepričal, da si boš te ljudi še najprej in najbolj zatrdno zadobil s silo.Bcrtugalci, mrhe lene trgovske, so Kitajce spridili, ker so ravnali z njimi kot enaki z enakimi. Ampak tod so potrebni topovi!
Topovi, ljudje božji, topovi kot v Ameriki, kjer so zdaj vsi krščeni, zdaj, ko so osvajalne vojne mimo, in kjer vsako težavo lahko brž in gladko rešiš.
Tako tedaj le nič strahu pred temile Kitajci, naj jih bo še toliko. Veliko, kot jih je, vseeno gledajo, kako bijejo po njih Japonci, ki so za ped manjši od njih in so se vsega od njih naučili. Ampak ti kitajski butci so tako oholo zaverovani v svoje modroslovje, da pametni ljudje hodijo v pismarskih su-tanah, v vojsko pa potiskajo šleve, ki so jih malo prej izvrgli: tako iz gole učenjaške objesti kvarijo duha in izgubljajo province. No, sicer pa nič zato, še bolje, za španske vojskovodje, ki bodo vodili osvajanja.
Vsi tile načrti in domislice so očeta Sancheza tako obsedli, da je na vso naglico napisal spomenico o teh stvareh in jo naslovil na kralja Filipa. Na vso nesrečo pa je madridski dvor (— na čigavo priporočilo, seveda ne ve) >— izročil vprašanje v premišljanje nekemu preveč študiranemu človeku.
Oče D’ Acosta, ki je na lastne oči gledal bliskoviti uspeh osvajanja Sred. Amerike, je iz Ciudad de Mexico tjale okrog 1587. poslal kaj neugodno mnenje o tem podjetju, čeprav je priznal, da so se Indijanci koj po zmagi španskega orožja pokristjanili, je učeni teolog zatrdil,- da gre to spreobrnjenje pripisovati edinole božji dobroti, ki more iz slabega potegniti tudi dobro; da pa je zato še vseeno vsakršna vojna, kjer ni pravice obrambe in enakopravnosti, nedovoljena in grešna. Zdaj pa, ko gre za kitajski narod, je vprašanje jasno bolj kot kdaj; saj so to mirni in urejeni ljudje; kajti če si Kitajci zdaj lahko privoščijo, da se do tujcev vedejo zadržano in mrzlo, z mečem v lice jih prav zares da nihče ne bo storil pri-
Smrt Frančiška Ksaverija pred Kitajsko
jaznejših in dostopnejših. Hemän Cor-tez je bil prav gotovo zanesljiv vojskovodja med prvimi; a med oznanjevalci Kristusovega evangelija bi bil prav gotovo zadnji; ni namreč lahka stvar biti vojak in dober misijonar hkrati.
Za tale znameniti odgovor očeta D’ Acosta je Matej zaznal šele mnogo let potem, ko je za nepomirljivim očetom Sanchezom izgubil sleherno sled. A v domišljiji si je živo predstavljal tega moža in njegov dolgi obraz, ki ga je prav zares da zategnil še bolj, ko ga je, bogve kje, zatekel umirjeno resni odgovor slavnega teologa.
— človek mora biti življenjski — to je bila Sancheza tako priljubljena krilatica. To je bil tudi odpev in sklep dolgih govoranc, ki jih je Mateju trobil na uho tistega davnega dne, ko sta se srečala na sejmu v Kantonu. Oče Sanchez si je mršil dolgo brado, jo vlačil gor in dol, pa si jo spet česal z dlanjo in brez konca in kraja govoril, kako je on sam, brez vsakršne pomoči preuredil jezuitske kolegije v Španiji in Indiji. Kamor koli je on prišel, se je vse spremenilo, od tako na takole (pri tem je obračal svojo dlan od spodaj gor in jo nato podržal trdno v zraku, kot
da stoje na nji vsi brezštevilni kol«' giji, ki jih je bil preuredil). Kjer ko*1 je on nekaj časa bil, se je vse brž i® dobro opravilo. In zdaj je prihajal Kitajsko.
Matej se je nasmehnil. Morda je t? odlični oče tistega, zdaj že tako dalj' nega dne, res samo zato zablodil Kitajsko, da se bo nekdo drugi v svoJ| črni uri, ko se ga bo trideset let nafcOJ spominjal, razvedril in umiril, ko o® slednjič zaznal, da je tudi v njem košČd1 takšnega Sancheza.	.
O ničevost človeška, ki ti laže, da p, že ves svet na glavo postavil, če ® komaj z rokami ganil! Tudi on, ki si J' umišljal, da si je s svojimi spoznanj osvojil Kitajsko, se je zalotil zdaj P* žalostnem in brezkoristnem poslu, kaj*’ Kitajsko bi si mogel osvojiti samo Jp' zus s svojo ljubeznijo, ki jo rodi P°' trpljenje.
Pa oče Sanchez je imel vsaj to sr«' čo, da je bil sanjšč vesele vrste, ne P;, otožnež kot on. Očetu Mateju se je i*''1! vzdih in v vzdihu je bil nasmeh in vid« je, da je nosilnica zavila v sadovnjak v misijonišču.
II.
NE VEM, JE LI KORISTNO BOlJ DA OSTANEM, ALI DA ODIDEM
A ko je stopil na tla, mu je nasm« skoraj minil. Zares, utrujen je. Predolg je odlašal s počitkom in z jedjo, tak« Oprl se je na nosača in čakal na ro*^ očeta De Ursis, ki mu je na vso n®' glico prihajal naproti: trpki obraz vd® nega podložnika, ki si je naložil, da ® čuval predstojnika z vso gorečo vneP1, — Nič ni — je pohitel oče Matej, ® , bi se izgovoril; — ta večna moja vrt glavica.	,
Pa tokrat vendarle ni bila ta ve j,, vrtoglavica: ven in ven se ga je loteva , neka čudna žalost, kakršne ni Votnt$ in ni se ji mogel upirati; kot da stiska nekaj nevidnega, a ni vedel, kJ.( Poskusil je vdihniti globoko in šlo brez bolečin; zamahnil je z roko in ®.( je kar samo od sebe. In vendar: ko i stopil v hišo in se zleknil v nasloni® < je v umirjeni svetlobi zahajajoč«^ sonca začutil, kako življemje beži ; njega, brez pomoči, kot da se pogr« v nič.	ji
Saj to je blaznost, prav gotovo, ^
Pa smrt. 06e Matej se je zbral in je Rogova j e poklical De Urši ja. Ni mu prišlo na misel, da se je zvesti sobrat P° uhl v kotu in čakal stoje, kdaj bo Predstojnik zaspal.
<iejal De Ursis — tu L„.‘.,f:Pcem P», potrebno je, da se vaša preveri enkrat: saj ne snn°-re^ ve^ toHkih obiskov in toliko pivo-^ ln. takšnih postov in zraven še ... brevir, slednjič pa brezkončni raz-.,0lj vsemi mandarini, zdajnjimi in ra.i 0	ki se jim kar tako iz same
radovednosti zahoče, da bi vas čuli.
m,eseca je tega, res, v času iz-Vl.Kjj J® bilo, ko so se ti obiski
nij . Y Pravi polom in oče Matej je z Vpm / lzgub*jal obed in počitek. A zdaj Mata-1 t e ?re za t°, je hotel povedati PreJr1'»., 8e ves v bojazni, da bi ne smiv,3?,1 obogega De Ursisa, se je na-amehnil spet in dejal:
dvep ?rav imate, res. Le dobro zaprite čaš ’ pCe? uro ab kaj pa mi pošljite čei° tople vode, da bom pil. Zdaj ne; cez uro, tako.
bi Kn zazclel? se mu je, kako tolažilno jut>-; t’ Ce bi tega mladeniča tikal, saj Lr‘ bo on sam morda že daleč.
se	8e bližje, prav res. Danes pa
de ,i„	. fkor še hotel držati pravila in
v mr.ii ' <Io<iajal še kaj, se je pogreznil Goo, j 80 Pokril z odejo in čakal voljo ospodovo; De Ursis pa je odhajal.
TaistSe /b'u&o je bilo tako preprosto, hiš; kar je že nekaj mesecev sem v Ponif,5°oav jal soduhovnikom in svojim reči^, n. °m. Ponavljal celo najbolj go-Cl^ m najbližjim novincem.
Po£m.,p-^tro^i’ zciaj sem našel, kako .1 .j -1 ,v tek tole naše podjetje. Vibaste slednjič:	on tisočo ir^st
vsak dan. Zdaj sem našel ta vzvod, kako: umreti.
Deset let prej je mislil, da je svoje podjetje slednjič le privedel na cilj, kajti ko je prišel v Peiping, mu je uspelo, da so ga sprejeli na cesarskem dvoru. Pa so se mu pozneje spet pridružile stare, vedno iste težave in tisti sprejem na dvoru je bil skoraj toliko vreden kot nič. Zdaj pa je morda prišel čas, ko bo treba prositi za sprejem pri nekem višjem Dvoru, kot je bil storil Frančišek Ksaverij, ki je umrl pred vrati v Kitajsko, pa je vendar dosegel, da je trideset let pozneje nekdo le vstopil. Takole, vsakih trideset let enkrat: Ksaverij je umrl 1652., Ruggieri je na Kitajsko prišel 1679., zdaj, v letu 1610, pa umira on, Ricci. In iz roda v rod ni več kot drobcen korak, ampak vedno korak naprej; drobcen tako, da ga tisti, ki bodo prišli, že ne bodo prepoznali več, pa je vendar v očeh božjih morda večji kot kateri koli drugi.
— Ne vem, je li koristno bolj, da ostanem, ali odidem — je v tistih poslednjih dneh vse češče ponavljal, v smehu, kot za šalo. Celo neki mandarin ga je posvaril, da mu res ne pristoji tak veseljaški obraz ob tem velikem slovesu vzvišene resnosti, ki si ga je bil zado-bil. In očeta Mateja je tistikrat skoraj imelo, da bi mu povedal, kako je celo nad očeta Ignacija prišel dan, ko je iz samega usmiljenja do veselja zaplesal kar čedno poskočnico, po baskovski šegi. Morda si Kitajcem, samo da bi ne prekršil predpisov vljudnosti, res izkazal več usmiljenja, če se z njimi nisi šalil.
Zdaj pa ni bil Matej več ne nasmejan, ne vzvišeno resen, le pobit, strašno pobit. Vse hitreje je dihal in globok na tisoče krstov sen ga je objel.	(Sledi.)
IZ VSEBINE PRIČUJOČE 1.-2. ŠTEVILKE „KATOLI&KIH MISIJONOV"
Palabras de Roma — Nadškof mons. Consltantini, tajnik Kongregacije za šif' jenje vere, poziva katoličane sveta k pospešenemu misijonskemu sodelovanj*1,
V šestindvajseti letnik — uvodna beseda, v kateri izdajatelj razlaga povrnit^ , „Katoliških misijonov“ k prvotni obliki samostojnega listai Slovenci in misijoni — Prvaka starih in novih naseljencev v USA, Ant«11 Grdina in dr. Valentin Meršol, prepričujeta o nujnosti našega sedanjega n*1' sijonskega sodelovanja.	I
Očetova beseda — Začetek prevoda znamenite zadnje misijonske okrožni?® < Pija XII., ki ga je oskrbel in zraven cele članke v razlago .napisal kitajs*11 misijonar Karel Wdlbang CM.
Kaj in zakaj misijoni — Iz govora misijonarja Janeza Kopača CM v Goric1, Svetovna osemdnevnica za cerkveno zedinjenje — Prebogato razmišljanje Franceta Gnidovca o važnem vprašanju edinosti krščanskih cerkva. Cirilmetodijska ideja in ločeni bratje protestanti — Zanimive ugotovitve bot1' telja za cerkveno edinost zlatomašnika Antona Merkuna.
Domača umetnost v misijonih — Prva od zanimivih razprav kulturnega zgodo' vinarja Marjana Marolta na podlagi razstave domače cerkvene umetnos*1 t
v Rimu leta 1950.
Edina resnična iz „Tis(oč in ene noči“ _______________________x---------
nimom „Aladin“ v literarni obliki kaže borbo za petrolej in — za duše ’
Znani slovenski publicist pod psevdo'
Perzijskem zalivu.
Misijonarke — morilke — „Očividec“, slovenski misijonar g. Ciril Čarga C“ poroča iz Kitajske, kako so rdeči obtožili misijonarke usmiljenke utnot* , tis|oč otrok.
Mala misijonarka — Našim malim v vzgled in pobudo Karel Wolbang popisuj1 svojo najmlajšo misijonsko pomočnico, komaj šestletno kitajsko deklic01 ki je pa pripravljala na krst odrasla dekleta in žene...
V	tem znamenju boš zmagal — Misijonar o. Stanko Poderžaj D. J. začenja nov0
vrsto živahno pisanih sestavkov o bojih in zmagah Bengalskega misijon»'
Kaj je novega v Indiji — Več slovenskih salezijanskih misijonarjev poroča f1 lakoti, o komunizmu in o razvoju in težavah Cerkve v tej osamosvojeni dežel1,
V	Deželi belega slona — Silno zanimiv in pester pregled delovanja slovenski*1 uršulink v Siamu, ki ga je poslala m. Frančiška Novak O.S.U.
Slovenske misijonarke v Paragvaju — to sp mariborske šolske sestre med lupi Indijanci v osrčju južnoameriške celine.
Misijonarji pišejo — Iz vsega sveta tople besede in poročila še drugih slove»' skih misijonarjev misijonskim prijateljem in dobrotnikom.
Po misijonskam svetu — Najnovejša poročila iz najboljših virov o misijo» skih problemih širnega sveta. — Anekdote iz misijonskega življenja.
Poročilo
Misijonsko zaledje — Načrt za „Slovensko misijonsko zvezo“. ------------------ (
praznovanju 25. misijonske nedelje na Goriškem. — še druga poročila misijonski akciji med slovenskimi izseljenci.	_
Barago na oltar! — Mi in Baraga. Razmišlja Božo Fink. — Dr. Tine Debelj» ocenjuje novi dr. Jakličev Baragov življenjepis. — Navedbe raznih u»1 šanj — Koledar „Ave Marija“ o Baragi. — Itd.
Misterij iz Novega sveta — prvi del te odlične oddrske stvaritve Nikol»), Jeločnika, ki bo v celoti objavljena v tem letniku „Katoliških misijonov Samotno bije ura nekjt...“ — Znameniti zgodovinski roman o življenju kit») skega misijonarja p. Riccija, klasično preveden v slovenščino za „Ka liške misijone“.
„ZA VSE SLOVENSKE MISIJONARJE“
To bo geslo naše letošnje denarne misijonske akcije.
2a , Leto 1950 je bilo posvečeno čaotunškemu misijonu oziroma skladu r‘ ^anežev rentgen tamkaj. Leta 1951. pa smo skušali podpreti naš falski misijon v Indiji.
9Leh teh dveh akcij so bili veseli tudi vsi ostali slovenski misijo-v ^.l in misijonarke, dasi niso bili deležni njunih sadov. A videli so jim ■ 0^v^aj°20 se misijonsko dejavnost slovenskega naroda in vstalo Je upanje, da bo ta dejavnost počasi tudi nje dosegla.
,n v L)a.uPravüumo t° njih upanje, smo se odločili v letu 1952 usmeriti in ^.^^ijonsko denarno akcijo v pomoč vsem slovenskim misijonarjem v p , S1j°narkam. Če računamo, dai jih je kakih 50 dosegljivih, bo treba jj ® em letu zbrati vsaj kakih 2000 USA dolarjev, ako hočemo, da poš-mo vsakemu povprečno vsaj kakih 40 dolarjev, kar je majhna pomoč, na r sodelovanju pri tej akciji vabimo vse rojake na svobodi: One 2ei 90riškem, Tržaškem in Koroškem, vse izseljence po evropskih de-A h» Franciji, Belgiji, Nizozemski, Angliji, in zlasti izseljence v obeh 0noeriLah, v USA, v Kanadi, v Argentini, v Chileju in drugod, pa še 16 v Avstraliji.
Ujj .. kosimo posamezne misijonske centre jn prijatelje slovenskih bjr V0narjev, da se zavzamejo za stvar in v svojem okolju začno z na-in .n° aLcijo od osebe do osebe, po organizacijah, z dohodki prireditev bla»a	uspešne načine! Vse podvige in uspehe v stvari naj nam
je v v0lijo sproti poročati za objavljanje v „Katoliških misijonih“, kar azno iz propagandnih ozirov.
KrarZadnP’ uujveSji sunek te akcije naj bi bil okrog praznika Treh let0sJev’ hi je misijonski praznik. Tedaj naj bi se, kakor ponekod že družTVS* s^ovenshi misijonski centri s kako enotno, podobno akcijo, pri
sedaj
slovenskemu misijonskemu središču v Buenos Airesu, ki že naznanja, da se bo za praznik Treh Kraljev vršila
• Misijonska veletombola: za vse slov. misijonarje
pKukor je bil srečolov 1950 uspešen in je I. veletombola 1951 lepo u. tako upamo, da bo uslpela tudi ta II. veletombola.
Vse sijonski odseki, misijonsko delavni posamezniki! Na delo „za
slovenske misijonarje“!
/di'uib'^ki m'sijoni“ so splošen misijonski mesečnik, glasilo papeških misijonskih .Urednj"1**1 s',overiskih misijonarjev. Izdajajo ga slovenski lazaristi. Za izdajatelja, Cochih V° 'n uPl'avo: Lenček Ladislav CM. Naslov uredništva in uprave: Calle uarnba 1467, Buenos Aires, Argentina. — Tiska tiskarna Federico Grote, SjU^. ^uutes de Oca 320, Buenos Aires, Argentina — S cerkvenim odobrenjem in nan?s*°'[ne *n zadnje stra.ni predstavljata kitajsko Mater božjo z Jezuščkom v korejsko mamico z otročičem — Glave zaglavjem narisal Vladimir Mazi