141 IZ DRUGe KNJIGe OvIDIJevIH METAMORFOZ 1 PReveDLA BARBARA ŠeGA ČeH KALIStO (2.401–495) Širne ograde neba vsemogočni oče obkroži; gleda, če sila ognjena mordà jih je kje razmajala. Čim se prepriča, da čvrsto stojé in so trdne kot nékdaj, zemljo in mučno gorjé človeštva s pogledom razišče. Skrb posvetí pa Arkadiji – ta mu je zlasti pri srcu; 405 znova požene po njej studence in reke, ki plaho tok so krotile doslej, in s travniki zemljo odene, z listjem pa drevje; nato zapove, naj ožgani gozdovi sveže vzbrstijo. Medtem ko prihaja ves čas in se vrača, mlado Nonákrijko uzre in strast do kosti ga razvname. 410 Ni se ukvarjala s tem, da bi volno s česanjem rahljala, las si ni spletala v razne pričeske, saj brž ko obleko spela je s sponko in s trakom ovila lase razpuščene, že je zgrabila za lok, če ne, pa za sulico láhko – prava bojevnica Fojbove sestre! Od vseh, ki stopile 415 kdaj so na Májnal, boginji križpotij bila je najljubša. Slôves minljiv! Ko je sonce že zdrsnilo onkraj zenita, zlezla pod drevjem je v gaj, že na veke povsem neokrnjen. Z rame je snela svoj tul in zrahljala je lok upogljivi; zleknjena tam je ležala na zemlji, preraščeni s travo, 420 živo poslikani tul si je dala pod tilnik za vzglavje. Čim jo je Jupiter videl takó brez zaščite in trudno, rekel je: »tole prešuštvo bom zlahka prikril pred soprogo, če bo pa zvedela, joj, me bo znova zasula z očitki!« videz Dianin nadene si brž in še njeno opravo. 425 »O, ti mladenka iz mojega spremstva, le kam na vrhove danes odšla si na lov?« jo povpraša. Mladenka se dvigne s trate, rekoč: »Pozdravljena, moja boginja, častim te bolj kakor Jupitra ­ naj me kar sliši, če hoče!« veselo bog se reži, ko posluša, da sam je bolj cenjen od sebe. 430 že jo nič plaho poljublja, kot sploh ne pritiče devici. 1 Prve tri knjige Metamorfoz bodo predvidoma v letu 2010 izšle pri založbi Modrijan. Keria_11•2_03.indd 141 18.12.2009 11:44:29 142 Rada bi zdaj še povedala, kje je v gozdovih lovila, a jo utiša z objemom; zločin pa ga vendar razkrinka. Ona sicèr se upira, vsaj kolikor ženska sploh zmore – oh, če bi videla to, Junona, bi blažje ravnala – 435 ona sicèr se bori, a dekle se ne ubrani pred moškim. Kdo bi se samega Jupitra? ta se povzpne zmagovito v zračne višave. Zagnusi se gaj ji in gozd kot sokrivec; skoraj s seboj pozabila odnesti bi tul in puščice z lokom obešenim vred, ko bežala je proč s prizorišča. 440 Glej, že Diktína je tu, prek visokega Májnala stopa, zbor pa jo spremlja; baha se ponosno s pobito zverjadjo. Brž ko mladenko uzre, jo pokliče: a ta je ob njenem klicánju sprva zbežala, boječ se, da Jupiter v njej se še skriva; čim pa je videla druščino nimf ob boginjini strani, 445 ni več verjela v prevaro, zato le stopila je mednje. Joj, pa kako je težko na obrazu prikriti pregreho! Komaj od tal še odvrne pogled, ne tičí kakor nékdaj tik ob boginjinem boku in ni več na čelu krdela; tiha je, sram nad skrunitvijo njena rdečica razkriva; 450 krivdo lahko bi Diana, če ne bi bila še devica, tisočkrat jasno razbrala ­ tako kot baje so jo nimfe. Lunini krajci devetič so spet se zaóblili v mesec, ko je boginja na lovu, medleč že od bratovih ognjev, le naletela na hladen gozdič; žuboreč se iz njega 455 potok je vil in vrtinčil živahno je pesek zglajeni. Brž ko je kraj pohvalila, se z nogo dotakne gladine; voda ji tudi je všeč in predlaga: »Nikjer ni nikogar, gole se zdaj osvežimo kar tukaj, v studenčnem tolmunu!« že je Kalisto zardela; prav vse so odvrgle obleko; 460 ona edina okleva: nato ji jo slečejo same; čim jo razgalijo, njeno telo razodene pregreho; rada zaman bi v osuplosti trebuh z rokami prikrila. »Zgini odtod in ne skruni več svetih izvirov!« ji reče kintska boginja, zatem jo izžene iz svojega spremstva. 465 Davno soproga vladarja gromovnika to je odkrila, a z maščevanjem nalàšč je čakala na pravi trenutek. vzroka ni več za odlog, na svet je prišel namreč Árkas, tekmičin sin (kar je zlasti hudo razžalílo Junono). Čim obrnila je k njemu oči in razsrjeno dušo, 470 rekla je: »tega samo je še manjkalo, ženska prešuštna, to, da zanosiš, da z rojstvom vsevprek razglasiš to krivico, mojemu Jupitru živo sramoto povrh še nakoplješ. Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 142 18.12.2009 11:44:29 143 Kazen ti zlepa ne uide: odvzela ti zdaj bom podobo, v kakršni sebi in mojemu možu si všeč, ti vsiljivka! 475 to je izrekla, zgrabila potem za lase jo na čelu, treščila z glavo navzdol jo ob tla; dekle je roteče vilo laktí proti njej, a z laktí so začele sršeti temne kocine, iz rok med krivenčenjem že so pognali kljukasti kremplji; odslej bo hodila po šapah; in usta, 480 hvaljena nekdaj od Jupitra, v gobec širok se skazijo. Da bi ne s prošnjami komu, z rotenjem, srcá omehčala, vzame ji dar govorjenja: glas grozovit in razsrjen, strah vzbujajoč, se razlega iz divje renčečega žrela. Prejšnja občutja pa vendar ostala so v njej, pa četudi 485 zdaj je medvedka; z nenehnim ječanjem bolest izpričuje, roke pa, kakršne so, dviguje v nebo in k ozvezdjem; čuti nemilost vladarja bogov, čeprav govoriti ne more. Kolikrat, ah, se ni upala zlekniti v gozdu k počitku, tavala tam je kot nekdaj, pred domom, po svojih poljanah! 490 Kolikrat, ah, jo je lajež goničev podil čez skalovje; lovka nekdanja se v beg je pognala od groze pred lovci! večkrat je kar pozabila, da to je, kar je, in se skrila kam pred zvermi; kot medvedka v gorah se je bala medvedov, tresla se vsa pred volkovi, čeprav je bil v tropu njen oče. 495 ARKAS (2.496–530) Árkas, Kalístin otrok, je že tukaj; kar trikrat petero let je že skoraj dopolnil, čigav je, tegà pa ne sluti. Nekega dne, ko zverem je na sledi, ko išče primerne gorske soteske za lov in ko tam v erimántskih gozdovih vozlaste mreže razpenja, zgodi se, da trči na mater. 500 ta ob pogledu na Árkasa, kot bi nekoč ga poznala, mirno obstala je; v strahu je planil nazaj, saj strmela, ne da bi vedel, zakaj, nepremično je vanj; hrepenenje vleče jo bliže; v srce bi zaril ji že kopje morilsko, a vsemogočni posegel je vmes in ju hkrati s pregreho 505 dvignil od tal, prek širjav pa ju z vetrom, ugrabljena hkrati, vpel je v nebo in narédil iz njiju sosednji ozvezdji. Čim pa je moževa ljubica vmes med ozvezdji vzblestela, bes je v Junoni vzkipél in spustila navzdol se je v morje k tétidi, že belolasi, in k starcu Okéanu; večkrat 510 njuna častitost je žela ganotje bogov. Na vprašanja, kaj jo prinaša, pove: »Radovedna sta, kaj tu počenjam, Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 143 18.12.2009 11:44:29 144 jaz, vladarica bogov, ki doma sem v nebesnem ozračju? Druga moj prestol na nebu zaseda. Ko noč bo zastrla zemeljsko oblo, se lažem, če vrhu neba ne uzreta 515 novo povzdignjenih zvezd, ki so zame kot rane, na mestu, kjer se tik konca osi še najskrajnejša krožnica vije. Kdo bi ne hotel žaliti Junone in kdo pred zamero njeno drhtel bi? Saj sama prinašam korist, ko škodujem! vse sem skazila prav jaz, o kako sem brezmejno uspešna! 520 ženski sem vzela človeško podobo – in zdaj je boginja! Jaz pač tako hudodelce kaznujem. Mogočnost pa taka! Jupiter naj ji povrne nekdanjo lepoto, jo reši zverskega videza, kakor storíl je že z árgoško Io. Mar bi nagnal me, Junono, in v spalnico mojo zakonsko 525 drugo nasélil, Likáona vzel bi za svojega tasta! toda če vaju žaljivi prezir do rejenke vznemirja, dajta, da véliki medved ne sme v globočine sinjáve! Zvezde, s prešuštno kupnino sprejete v nebo, preženíta, naj se priležnica v čistem vodovju morjá ne okoplje. 530 KROKAR IN vRANA (2.531–632) Morski božanstvi sta s kimanjem to potrdili: požene gibčni svoj voz, ves s pavi poslikan, Saturnova hčerka v čisto ozračje; šelè ko ubit je bil Árgos, dobili pavi so te poslikave; kot tebi, čeprav si bil svetel, krokar brbljavi, naenkrat so krila tedaj počrnela. 535 to je nekoč bil krilatec srebrikasto snežnih peruti, čisto enak je bil belim golobom brez vsakršne lise, kos po belini gosem, ki pozneje so z gaganjem budnim réšile sam Kapitol, in labodu, ki ljubi tokove. Jezik je zanj bil poguben; ker jezik brbljavi vrtel je, 540 zdaj ni več bel, ampak barve nasprotne od prejšnje beline. Ni od laríške Korónide lepše bilo je mladenke v celi Hajmóniji; res ti je ugajala, delfski Apolon, dókler bila je krepostna – mordà je pa nisi spregledal? vendar je Fojbov krilatec prešuštvo odkril; da bi skrivno 545 krivdo razkrinkal, je ta ovaduh neizprosni na krilih pot h gospodarju ubral. Za njim plahuta in klepeče vrana, z namenom, da vse poizve. Ko od krokarja sliši, kaj ga priganja na pot, pa mu reče: »Od tega poleta haska ne bo; ne zavračaj, kar jezik ti moj prerokuje! 550 Kaj sem bila in kaj sem, si razjasni, odkrij moj prestopek: Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 144 18.12.2009 11:44:29 145 zvedi, kako mi zvestoba bila je v pogubo. Minerva davno nekoč erihtónija, dete brez matere rodne, skrila je v jerbas, spleten iz aktajskega protja, in hčerkam Kékropsa z dvojnim telesom, trojici mladenk, je velela, 555 naj ne pogledajo vanj in vsebina skrivnost naj ostane. v krošnji lahkotni skrivaj sem oprezala z gostega bresta, kaj so počenjale: Hêrsa in Pándrosos, dve izmed sester, brez sleparije varujeta, kar so prejele, a tretja, Áglavros, zmerja ju z mevžama, vozle z rokó kar razmota; 560 znotraj uzrejo otročka, ob njem pa še zleknjeno kačo. vse to boginji izdam. v zameno pa takšna hvaležnost: zvem, da zato mi je Pálada svojo zaščito odrekla, da sem pristala še niže od ptice noči! A ta kazen ptiče lahko posvari pred blebetom, ki vodi v pogubo. 565 vendar, razmišljam, je ona ­ pa ne da bi jaz kaj prosila – pome prišla prostovoljno! Kar Pálado sámo povprašaj: sícer je jezna, kjub jezi pa téga ne bo zatajila. Kralj Koronêj je moj oče, slovel je med fókidskim ljudstvom; pravim, kar vsakdo že ve; bila sem še mlada kraljična – 570 zviška ne glej me, saj snubci bogati prosili so zame – moja lepota bila mi je v škodo. Ko šla sem počasi preko obrežja na sprêhod kot zmeraj, povrh po peščini, bog, ki je morja vladar, me je videl in vnel se je zame; tratil zaman je svoj čas z rotenjem in láskanjem, torej 575 s silo se loti me, plane za mano. Zbežim in obalo s čvrstimi tli zapustim; pehám se po mehki sipini. Kličem bogove in tudi ljudi; moj glas ne doseže čisto nobenega smrtnika: to je zganilo devico drugi devici v pomoč. Roké sem iztezala k nebu: 580 puhasto perje začelo laktí je počasi črníti; rada z ramen bi odvrgla obleko, a ta je postala perje medtem, ki s koreni se v kožo globoko je vraslo; skušala tolči z dlanmi sem po svojih razgaljenih prsih, nisem imela pa več ne dlani ne razgaljenih prsi; 585 tekla sem, vendar mi nog, kakor prej, ni priklepal več pesek, tik nad zemljó me je neslo, potem sem pa kar poletela kvišku v ozračje; takó sem postala družica Minerve, rešena krivde. Niktímena mojo je čast nasledila, ta, ki je ptičjo podobo dobila zavólj grozodejstva. 590 Kakšna korist od tegà? Mar nisi še slišal, kar šírom Lezbosa kroži? Niktímena, ta je očetovo póstelj nékdaj oskrunila! Res je zdaj ptica, a ve, da je kriva; brž ko svetlobo uzre, odfrči, svoj sram pa prikriva v nočni temíni, saj družno podé jo iz zračnih prostranstev. 595 Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 145 18.12.2009 11:44:29 146 Krokar na njene besede pove: »Zlovešča svarila zase obdŕži, te prosim lepó: praznoverje preziram.« Nič ga z začete poti ne odvrne; Korónido videl skupaj ležati je z mladim Hajmóncem, izda gospodarju. Lovor je zdrsnil ljubimcu na tla, ko je slišal obtožbo, 600 hkrati prepaden v obraz prebledel je in spustil brenkalce; vrelo je v njem od kipečega besa srce, da orožje isto kot zmeraj, pograbi, in lok, ko ga upogne pri rogljih, čvrsto napne; nato pa je prsi, prav te, ki jih k svojim tolikokràt je prižel, z neizbežno puščíco predrl. 605 že zaječala je, ranjena, ost iz telesa izvlekla, ude, bleščeče kot sneg, s škrlatno krvjo je oblila. Rekla je: »Najbrž je prav, da takó me kaznuješ, pa vendar: vsaj da rodila bi prej; zdaj dva bova z mano umrla.« S tem pa iz nje je obenem s krvjo še življenje odteklo; 610 v njeno brezdušno telo se je hlad smrtonosni priplazil. Joj, pokesa se ljubimec prepozno te kazni okrutne, sebe sovraži, ker slišal je to in vzrojil ognjevito; ptiča sovraži, ker zvedeti bil je primoran od njega vse o pregrehi in vzroku trpljenja, nič manj ne sovraži 615 loka in roke, strelic izstreljenih ­ ob roki prenagli; zgrudi se, on jo objema; čeprav za pomoč je prepozno, vztraja, saj rad bi premagal usodo; zdravilske veščine nudi zaman. Ko je videl potem, po brezplodnih poskusih, zlágati zanjo grmado, in ude na tem, da vzplamtijo 620 v ognju poslednjem, tedaj se ječanje – božanstvom obrazov namreč dovóljeno ni omočiti s solzámi – izvilo bogu je prav iz globine srca, kot juníci, ko gleda klavca, ki že zavihtel je ob desnem ušesu kladivo, vbočeno glavo teletu razklal, ki pri njej je sesalo, 625 z zvočnim udarcem. A brž ko dišave ji zlil je na prsi – ne da bi sama lahko jih izbrala – objel jo, opravil pravo dolžnost po nepravi, pa Fójbos ni mogel prenesti, da bi v taisti pepel še njegova semena razpadla. Sina iz matere rodne je vzel in iz ognja, ga nesel 630 v špiljo k dvolikemu Híronu; upom navkljub za odkritost krokarja ni nagradíl – izmed belih ga ptic je izobčil. *** Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 146 18.12.2009 11:44:29 147 ÁGLAvROS (2.708–751) S palico v roki Merkur je polêtel od tam, utripaje skladno s perutmi, med lètom pa zrl navzdol na deželo, ljubo Minervi, skrbnó negovane likêjske nasade, 710 polja v Muníhiji. Prav na ta dan so nedolžna dekleta – tak je bil pač običaj – nosila v košaricah z venci v Páladin praznični tempelj na glavah reči za obredje. Bog jih uzre, ko se vračajo; nič ne leti več naravnost, temveč s perutmi zavije in krog neprestano ponavlja: 715 kakor kragulj, bliskoviti krilatec, ko vidi drobovje, vendar plašé ga obredniki v gruči, ki žrtev obdaja, let ukrivi v kolobar, nikakor pa noče predaleč, upa na plen, obletava ga željno z nemirnimi krili, ravno tako nad aktájsko trdnjavo Kilénijec gibčni 720 skrene s poti in zakroži po istih ozračnih višavah. Kolikor Lucifer bolj se leskeče od zvezd preostalih, kolikor bolj kakor Lucifer sveti se Fójbova sestra, toliko bolj je mladenke po vrsti prekašala Hêrsa, saj je med hojo blestela kot kras spremljevalk in sprevoda. 725 Jupitrov sin pa je, v zraku lebdé, ostrmel ob teh čarih, točno tako se je vnel, kot se svinec iz frač balearskih: ta izstreljen poletí in se vname med samim letenjem, ogenj, dotlej še neznan, ga objame šelè pod oblaki. Bog se obrne, nebo zapusti in usmeri se k zemlji 730 brez preobleke: tako se zanese na svojo lepoto. Lep je nesporno, a vsemu navkljub se še malo polepša: kodre pogládi si, plašč naravna, da mu pade brezhibno, s tem pa razkrije obšiv in še zlato opravo v celoti, palico sčisti, s katero v desnici podi in privablja 735 spanec, nogé si očedi in zlošči krilate sandale. Spalnice tri je imelo domovje v odmaknjenem delu, zaljšala vse jih je slonova kost z želvovino; na desni Pándrosos, ti, in pa Áglavros levo; vmes je ležala Hêrsina soba. Merkurjev prihod opazila je najprej 740 tista na levi in smelo vprašala boga po imenu, s kakšnim razlogom je tu. takó ji je bog odgovoril: »Jaz sem Atlántov in Plêjonin vnuk, ki povelja očeta preko ozračja prenašam, in Jupiter sam je moj oče. torej ne bom slepomišil: le rad bi, da vdana si sestri, 745 da si postati želiš še potomstvu mojemu teta. Prav zavolj Hêrse sem tu; zaljubljencu, prosim, ustrezi.« Áglavros vanj se zazre z enakim pogledom kot nékdaj gledala z njim je prikrito skrivnost svetlolase Minerve; Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 147 18.12.2009 11:44:29 148 dobršno težo zlata zahteva za svojo uslugo; 750 njega prisili, naj zgine dotlèj izpod njihove strehe. ZAvISt (2.752–832) vanjo je uprla srdito oko bojevita boginja, sopla tako je globoko, da prsi, ki plale so z vdihi, hkrati so tresle oklep, ki tičál je na čvrstem oprsju: ona je z neposvečeno rokó, obide Minervo, 755 nekdaj odstrla skrivnost, ko potomca brez matere rodne, dete vulkanovo, dani besedi navkljub je uzrla; bogu in sestri se zdaj prikupila bo, še premoženje z zlatom, izterjanim v svojem pohlepu, povrh pridobila. Brž poletí do domovja Zavisti, kjer gnojnica črna 760 kar gomazi: bivališče se skriva v zakotnih globelih, sonce ga sploh ne obsije in vetrni piš ne prezrači; dom je zlovešč in leden do otrplosti v vsakem kotičku, večno brez ognja in večno v turobno temó je pogreznjen. Sem je junaška devica, trepet med vojščaki, prispela, 765 zunaj pred kočo obstala, saj ne bilo prav bi, da vstopi; s sulico, s koncem osti, pobuta ob vratne podboje. Duri odpro se od sunka in znotraj Minerva zagleda sámo Zavist, ki požira gadje meso kot hranivo svojih izprijenih spletk; odvrne pogled od prizora. 770 Ona pa dvigne lenobno se s tal, kjer pusti še ostanke kač, že obžrtih napol, in s počasnim korakom se bliža. Čim pa postavno boginjo uzre v vsem sijaju orožja, že zaječi in obraz se ji skremži, ko sope med vzdihi. v lica prsteno je bleda, v telo pa povsem izsušena. 775 Zmeraj izmika pogled, posinjelih je zob od gnilobe, v prsih ji žolč zelení in jezik se s strupom napaja; razen če vidi, da človek trpi, se nikoli ne smeje; v sen ne potone nikdàr, čuječe skrbi jo dramíjo, gleda neljubo ji srečo ljudi in med gledanjem hira, 780 druge pa sama razjeda, ob tem, ko razjeda še sebe; taka je njena pohaba. Čeprav se je trítonki zdela skrajno priskutna, ji v skopih besedah takó je dejala: »S kužnostjo svojo zavdaj med hčerkami Kékropsa eni: neizogibno je to. Ime ji je Áglavros.« S sunkom 785 sulice, ne da bi rekla še kaj, se od zemlje odrine. Škilast pogled je poslala Zavist za bežečo boginjo, tiho mrmraje, zlovoljna, ker prid bo požela Minerva; Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 148 18.12.2009 11:44:29 149 zgrabi gorjačo, prav vso opleteno z bodikavim trnjem, v mrko črnino deževnih oblakov tesnó se ogrne; 790 kamor že stopi, povsod potepta razcvetene livade, travo ožge in oklesti privzdignjene glavice maka; s strupom opuhne njen dah vsa ljudstva in mesta in hiše; končno tritónijkin dom, atensko palačo, zagleda v cvetu duhá in bogastva in rádosti bivanja v miru; 795 komaj ubrani se solz, ker ne vidi povoda za solze. toda potem, ko je v spalnico králjeve hčere stopila, urno izpolni ukaz in z rokó, potemnelo od rje, seže ji k prsim in s trnjem bodečim srce ji napolni; vdihne ji klice okužbe, kosti prepoji s strupenino, 800 črno kot smola, globoko v notranjščino pljuč ji jo vbrizga; da se le ne bi povodi za zlobo še kam razgubili, rodno ji sestro naslika živó pred očmi in še sestrin zakon presrečen in zalo podobo boga ji pričara, zraven še vse prenapihne; naščuvano Kékropsa hčerko 805 skrivoma glodajo bolni prividi; čez dan razrvana, cele noči razrvana ječi in medli, ta sirota, kakor od šibkega sonca načet ledenik se raztaplja. Hêrsina blažena sreča ne golta je nič bolj počasi, kakor če ogenj žareč zajame sršeče travinje: 810 to se ne vname v plamenih, le tleč zogleni od vročine. večkrat hotela je v smrt, da oči bi tegà ne uzrle, večkrat pri strogem očetu jo že obdolžiti pregrehe; končno je sedla na prag, da se bogu postavi po robu, čim se približa. Merkur se dobrika ji, prosi ponižno, 815 s celo kopico besed moleduje, doklèr mu ne reče: »Nehaj! Ne bom se ganila odtod, če te prej ne preženem.« »Naj ta dogovor velja!« se strinja Kilenijec urni, vrata odpre na stežaj si s palico svojo božansko: Áglavros kvišku želi, toda udi, ki v drži sedeči 820 človek jih zmeraj usloči, so zdaj le še breme negibno: mukoma trudi zravnati se trup, a kolensko vezivo sproti ji kar otrdeva in hlad ji že leze do nohtov; žile dovodne bledijo, saj kri jih nič več ne napaja; kakor navadno se rak, ki zanj ni zdravila, iz bolnih 825 delov telesa razrašča naprej še v doslej nenačete, hlad smrtonosni tako se počasi je v prsih nasélil, sapne poti zajezíl, po katerih priteka življenje. Reči ni skušala nič: če bi skušala reči besedo, glas bi iz nje ne prodrl: saj kamen že vrat je oklenil, 830 njen je obraz otrdel, kot kip brez krvi je sedela; Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 149 18.12.2009 11:44:29 150 ni bil iz belega kamna, saj soho je nrav počrnila. evROPA (2.833–875) Čim jo Atlántov potomec takó kaznoval je zarádi njenih besed in nravi svetoskrunske, deželo z imenom Pálade brž zapusti in se s krili požene v ozračje. 835 Oče ga, ne da priznal bi ljubezen kot razlog, pokliče k sebi na stran in mu reče: »O sin, ki si vdano na voljo mojim ukazom, le nič ne obiraj se, urno kot zmeraj zdrsni navzdol in odpravi se tja, kjer od leve je zvezda matere tvoje opazna na nebu z zemljé – domorodci 840 pravijo tej pokrajíni Sidón; ko na pašniku gorskem vidiš v daljavi kraljévo goved, jo naženi k obali!« Rekel je to in že junci, pognani s planin, na zapoved k morski obali drvé, kjer hčerka mogočnega kralja v druščini tirskih deklet se navadno je rada igrala. 845 vzvišenost ni ne družica ne dobra soseda ljubezni; on, ki je oče, vladar vseh bogov, ki v njegovi desnici blisk kot orožje trizobo plamti in ki z enim kimljajem strese ves svet, se odrekel je vplivu vladarskega žezla: v bika se brž prelevi in že muka, pomešan med junce, 850 v svoji krasoti stasit pohajkuje po pašniku mehkem. Barve je bele kot sneg, ki se težke stopinje še niso vgreznile vanj in še ni razmehčan od deževnega juga. vrat mu nabreka od mišic, grlína visi mu na rame; sícer je krivih rogov, a ti so kot ročno sklesani, 855 rekel lahko bi, in bolj se blešče kakor biser prosojni. Čelo njegovo ne vzbuja strahu in oko ni grozeče: mir mu preveva obličje. Strmé občuduje ga hčerka kralja Agénorja, saj je prelep in ni nič napadalen; toda čeprav je kroták, se ga sprva boji dotakníti; 860 kmalu pa cvetje od blizu molí mu k bleščečemu gobcu. Da bi naslado razvnel, ki ga čaka, ji srečni ljubimec roke poljublja, in s tem, kar sledi, le še stežka odlaša; zdaj jo ljubkuje igrivo in v skokih divja po zelenju, zdaj spet na bok snežnobeli se zlekne po zlati peščini; 865 sčasoma strah se poleže in bik ji ponudi oprsje, naj ga z deviško rokó potreplja in rogé mu ovije s svežimi venci; kraljična se drzno celó je povzpela biku na hrbet – v nevednosti, h komu zares se privija – bog pa tedaj se polagoma s kopnega, s čvrste obale 870 v plitvo morjé ob obrežju pomika z varljivim korakom; Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 150 18.12.2009 11:44:29 151 dlje še od tod se poda in prek morskih širjav valovitih nosi svoj plen: drgetaje ugrabljenka zdaj se ozira k bregu, ki zginja za njo, in rogá se oklepa z desnico, z levo se hrbta drži; oblačila vihrajo ji v vetru. 875 Ovidij: Iz druge knjige Metamorfoz Keria_11•2_03.indd 151 18.12.2009 11:44:29