Na pustni torek
(Spisal Pivčan)
iflpravijo, da je Gorupov Tevže nenavadno umen in ip prebrisan, in da mu nikoli ne izpodleti, česar se loti. Vendar lansko leto je imel na pustni torek veliko ,smolo'. Kakor vsako leto so imeli Gorupova mati ta dan veliko opravila. In kako tudi ne? Saj je treba za pustni večer vendar kaj boljšega pripraviti, saj je pust samo jedenkrat v letu in ta dan naj bi želodec česa pogrešal! — Tako so že v jutro Gorupova mati zakurili v peči, česar ne storč vsak dan, ker sicer kuhajo na ognjišču. A danes je treba pripraviti peč za peko. Sam Tevže je pri njih. Starejši bratec Polde je odšel v šolo in oče v gozd po drva. Pa mčnite, da je Tevže kaj pomagal materi, ko so imeli toliko dela ? Morebiti bi bil rad kaj storil v pomoč, a kaj — kamor se je prestopil, tam je bil v napotje.
29
Ko so mati že zamesili testo in je zgnetli v hlebe in kolače in potico, pa so hiteli k peči pogledat, če je dovolj razgreta. Tevže seveda za njimi.
.,,Skoči mi po omelo, da peč razgrebem."
Tevže vesel, da more kaj postreči, hiti za vrata^ in prinese materi metlo.
,,Ti znaš pomagati, res, ti! Aii nisem rekla: omelo. Veš kaj je omSlo?" jezč se mati in hite sami v hram^ ter prinesč venkaj drog ovit na koncu z dolgim mahom in platnom.
Tevže gleda od daleč, kako mati grebejo žrjavico na kraj peči, a nič kaj ga ne zanima in kar dolgčas mu je. Počasi se zopet« približa materi, ter jih pocuka za obleko, rekoč:
,.Mati, kaj pa mucek, da ga ni tukaj? Se nič ga nisem videl danes. Kje pa je mucek? Slišite!"
^Ti otrok ti nemarni! Poberi se mi vendar, da te ne sunem z omelom."
Tevže sam ni vedel, kako hitro je prišel na vrata, tako se je ustrašil. Slišal je bil o Božičih, ko so mati tudi pekli, od očeta besede: ,ženske so takrat najbolj sitne, kadar peko'. Dosedaj kar ni mogel popolnoma umeti, kaj so oče hoteli s tem reči, a danes si je že nekoliko znal razlagati pomen teh besedij. Vendar Tevže je blaga dušica, on ima mater rad, zato pa tudi ni dolgo premišljal o tem. Vedel je, da bodo mati drugačni, ko opravijo vse, in da njemu urežejo prvemu kolača in potice.
Spomnil se je zopet na mucka, kako da ga ni na izpregled. Zato jo mahne po dvorišču iskat ga. Mraz je bilo, da je kar škripalo. Brž začne dihati v pest, da bi si pogrel prstke, a kaj ko ga tudi v noge zebe. Že se hoče vrniti nazaj v toplo kuhinjo.
,,Mijav."
Tevže obstane in posluša.
,,Mijav."
,,Ah, mucek!:' vikne Tevže, steče proti hlevu in odpre vrata. ,Rri;-mev, rr-mev', ga pozdravi mucek in se mu vije okoli nog držeč rep visoko navzgor.
   ,,Ah, ubogi mucek, gotovo so te oče zaprli v hlev, ko so odhajali v gozd — kaj ne ? Oh, kako te zebe!"
30                                                  
To rekši vzdigne mucka za prednje noge, tako da se mu obesijo zadnje tace in rep čez koleni, in ga nese v kuhinjo.
Prišedši na prag vidi peč že pripravljeno: na klopi
pred pečjo čakajo beli, lepo skvašeni hlebi, in na robu
ognjišča je postavljena v zeleni kozici okrogla potica,
. pomazana na vrhu z rumenjakom in medom.   Mati so
imeli sedaj priti \z sobe in dejati pecivo v peč.
,,Le čakaj mucek, sedaj se bova pa pogrela, saj se ves treseš mraza." To rekši stopi Tevže pred peč in potisne mucka tik k žrjavici. — Tsss — nekaj zacvre in muckove brke se zvij6 osmojene v gube. Mucek pa — nebodilen — sune z vsemi štirimi, zvije se Tevžetu . iz rok, skoči naravnost na rob ognjišča, prevrne potico na tla in jo ubere skozi vrata, kakor bi mu gorelo za hrbtom. Mati pridejo mej tem iz sobe in vidijo ves prizor. Komaj se Tevže zave, kaj se je zgodilo, že čuti jedno roko materino v laseh in drugo na plečih. ,Lop, lop, lop' odmeva nakrat po njegovem hrbtu in ,ojej, jej, jej' se razlaga po kuhinji, dvorišču in daleč po vasi.
K sreči se je nevihta v trenotku polegla, kajti mati so naglo zagrabili potico na tleh in jo ogledovali, kako je poškodovana. No, testo je bilo čisto in nedotaknjeno, pač pa je bila kozica na r-obu vsa pobita, tako da so jo morali naglo zamenjati z 'drugo posodo.
Tevže se je mej tem zmuzal pod kap pred hišo, pozabil na ves mraz in jokal je, bridko jokal. Ni vedel, ali bi se jezil na-se ali na mucka, ki se je usedel pred hlevom na prag, oziral se po strani na Tevžeta, lizal si tačico sedaj levo, sedaj desno in skušal zravnati zverižene brkice. Bog ve, koliko časa bi se bila tako gledala, da ni prišel Polde iz šole, kateremu je jokaje povedal vso nesrečo. Poldetu se zelo smili bratec, ker pač razume, kaj se to pravi: pustni vecer biti brez večerje! Lepo prosi mater, naj mu odpustč; in res se dajo kmalu utolažiti. — Potoki Tevžetovih solza in bratove prošnje omečd tudi očeta. Po tako grdem dnevu se je zdel Tevžetu še veliko lepši — mastni pustni večer!