X Kronika. X prepadi nevere. Pri tem se pesnik sam ne sme ozirati nazaj, kaj še, da bi mislil, dj. je simbolika že skrivnostnost. Zdi se, da so pisatelja oplodili Clau^ delovi motivi, ko pa mu je lebdel pred očmi misterij, si ni bil na jasnem niti o legendi. Fr. Koblar. .*«*¦»*»¦¦¦ Kronika. Drama. Novih vrednot zaključek letne sezone ni pokazal. V Namišljenem, bolniku je Danes precej dosledno posnel tip malomeščana bodisi v svoji lastni igri kakor tudi v režiji. Moliere še zmirom potuje preko odrov v historičnem kostumu, nerazdružljiv s časom, v katerem se dogajajo njegove komedije. Zdi se mi, da je blizu trenutek, ko bomo slekli tudi njemu staromodno haljo in ga postavili v sedanjo dobo. Seveda bodo enaki poizkusi zahtevali od igralcev premišljene in dobro naštudirane interpretacije karakterjev, ki jih kar mrgoli v naši soseščini. Baš Namišljeni bolnik ne vsebuje nikake ovire za tak poizkus, ki bi ga nam najbrž mnogo boij približal ter bi nas posmeh nad lastno smešnostjo pretresel do drobovja. Suponiram seveda, da bi igralci vestno na* študirali značaje, ne pa tako površno kot \ffintroya ali Peček, ki mu je ustvaritev tega ali onega značaja danes pač še povsem tuja. Moliere sam ni pisal komedije časovnih razmer ali kakih podobnih odnošajev; pod njegovim ostrim peresom cepeta človek v svoji lastni smešnosti, izvirajoči iz značaja. Tragični pol člo* veške osebnosti bije nevidno v komično plat. Obe sta večni v človeštvu. Pisatelj, kakor Moliere, ki je odkril enega izmed obeh polov z vsemi neizpremenljivimi zakoni, stoji izven časa ter pričakuje sebi vredne kreacije. Na našem odru je še ni doživel. Schillerjeva Marija Stuart nam je pokazala, da se sijedi današnjih razburkanih dni oživlja stari svet klasikov. Kakor visoki obloki gotskih katedral se pno napeti loki njegovih izpiljenih, premišljenih verzov. Napete dramatične situacije, obilica značajev, mnogobrojnost dejanja, vse to prelito v skoro hladne vode umirjenosti, diha čar prošiosti, iz katere žari le lepota veličastnih osebnosti. Režija je mogočnost klasične besede fino ujela v stiliziranih kulisah, ki jih po* znamo že iz Hamleta. Če bi dramo nekoliko pristrigli, črtali vsaj v zadnjih treh slikah predolga, novelistična mesta, bi bil najbrž uspeh uprizoritve še očitnejši. Schiller je mojster zgradbe in jezika. Čeprav navaja Schlag Marijo Stuart kot vzor dramatične izpeljave, se mi zdijo baš v tem oziru Schillerjeve druge drame kot Teli in Wallenstein mnogo posrečenejše. Dočim nastopa v teh precej zna* čajev, ki jih je ustvaril genijalen pogled v človeka, se zapleta v Stuartovki pes* nikov duh v presilno konstrukcijo dejanja in oseb, s pomočjo katerih odkriva tajne motive zgodovinskih dogodkov. Baš v tej drami se ne povzpne Schiller do občečloveške note v osebah in pogreša tiste genijalne pesniške intuicije, ki ustvarja človeka kot mikrokozmos v vesoljstvu. Tragičen konec junakinje ustvar* jajo mnogo bolj zunanji kakor notranji dogodki. Iz istega vzroka prično nas posled poslušalca njegovi slapovi krasnorečja utrujatlc. Vso našo pozornost je vzbudila Marija Vera, ki je gostovala v obeh glavnih Junakinjah. Jasno se je razlikovala njena preživljena, z vsemi finesami toplega, obsežnega organa podana kreacija od hitro naštudiranih domačih stvaritev. Dočim bi ji v Mariji ta ali oni lahko še v marsičem oporekal, je bila Elizabeta tako izklesana, da je z vsako kretnjo in besedo izžarevala strašni fluidum, ki gazi in stare Marijo. Zazdelo se mi je včasih, kakor bi se odpirala globoka brezna, iz katerih lije lava človeškega srca. Toda krivično bi ravnal, če ne bi poleg teh odličnih kreacij omenil tudi 4 — 508 — K Kronika. X fine, pasivno vdane Marije Šaričeve. Nekoliko prešibak je bil Železnik, čeprav je pogodil ton, v katerem je nastavil svojega Mortimerja. Kralj ustvarja enotno postavo, vendar pogrešam pri njem poglobljenja do poslednjih utripov, zaradi česar se bojim, da ostane na pol pota. Lipah ni zmogel svojega Talbota, kakor tudi je pač stremel za ravnotežjem. V Otoku in Strugi je Medvedova pokazala, da zmore več, kot smo videli do sedaj. Če premislim njeno igro v Revizorju in tukaj, mi je jasno, kar sem doslej le sumil, da je njena letošnja pot vodila po stranpotih. Tavčarjevo sj&vjiost pa bi v dramski obliki uprizorjeno «Cvetje vpjeseni« ali vsaj dela «Visoška kronika« gotovo povzdignila do trajnejšega spomina. ' °*:f~oM> "+*> ir^^> S Sardoujevo Madame Sans Gene nam je Danilova podala ene svojih rajboljših vlog. Kdor pa je videl v Napoleonih preočitno razliko, je bil pač brljav. Poleg glavne junakinje se je edino Kralj odlikoval, kot še ne zlepa. Nušičev Knez Semberijskijebil ena najmizernejših predstav letošnje sezone, čeprav ni zaslužila, da jo zagrnemo s plaščem pozabljenja. V Mornarjevem Liliomu je nenavadno oživel oder. Rogoz tekmuje v tej vlogi lahko z najboljšimi igralci. Diskretnost, lastna njegovemu podajanju, je njegovo kreacijo začrtala z nepozabnimi konturami. Celo Wintrova je to pot zadovoljivo igrala in njena vdana resigniranost je dihala prepričujoče življenje. Trebuhoviču Peček ni kos, ker ni ustvaril nikakega tipa, dočim je prvi kot gost nekatera mesta psihološko odlično podal. Šestova režija je iz harmonične igre, dobro premišljenih efektov razsvetljave ustvarila lepa razpoloženja, ki so igral= cem dobesedno pomagala. Realistične osebe Rakarjeve, Železnika in Rogozove so razodevale krasno pojmovanje in skupnost igre. Tako so skoro vsi sodelujoči storili vse, da je postal Liliom ena najboljših predstav prošle sezone. Drama sama pa izgubi v svojih zadnjih dveh dejanjih prvotno moč in preide v novelo. V zadnji predstavi Svatbi Krečinskega je Putjata igral tako umi-v j eno, kakor ga še nismo videli. Lahko trdim, da to leto ni podal boljšega, kot je bil njegov v vsakem ozru dovršeni Razpljujev. S «Svatbo Krečinskega« in z dokaj simpatičnim poizkusom Sem Benellijeve «Ljubezni treh kraljev«, ki so jo vprizorili gojenci dramatične šole gospe Dani* love, se je zaključila sezona in za zaprtimi vrati v Gradišču se vrše priprave za bodočo sezono. Letošnja je strmoglavila prejšnjega intendanta in nova uprava z g. Hubadom na čelu ni prevzela bas lahke dediščine: materijelno ogromen deficit, artistično neizpolnjene obljube lanskega repertoarja ter pomanjkanje " slovenske drame, zajkatero je gledališče zgrajeno. Daleč je še ideja popolnega slovenskega gledališča, toda vnema in delavnost letošnjih igralcev omogočuje vodstvu pot naprej. Po vseh dosedanjih predstavah leže na dlani zmožnosti osebja in izpričujejo, da brez koncentracije boljših sil ne kaže nadaljevati. V žarišču in pri zibelki slovenske dramatske umetnosti bi se morali strniti vsaj vsi boljši igralci. Kjer to ni mogoče, n. pr. v slučaju Marije Vere, bi morala uprava prirediti vsaj par predstav, v katerih bi gostovali pomembnejši odsotni y slovenski igralci. To bi bil korak naprej, dokler ne vstane osebnost, režiser ali igralec, ki bo s svojim ognjem posvetil v temo dosedanjih slovenskih igralskih poizkusov. Pot do nastopa osebnosti mora biti, je potrebna, a brez take oseb* «, nosti, pa če hočete dramatika, igralca, režiserja, ne bo slovenskega gledališča. ~ Juš Kozak. Pregled francoskega leposlovja 1.1921. (Konec.) Za temi prvaki ubira pot darovit naraščaj. Henri Duvernois nam je podaril la Brebis galeuse in Gisele, eno najlepših podob deviške sramežljivosti — 509 —