-----    480   -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830- leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.) I.
Prihod v Varšavo in ostrog.
Strijc je stanoval v Varšavi v Aleksandrovski vojašnici, ki je bila prav na konci mesta ob bregu Visle, kjer sedaj stoji grozna utrdba. Jedva smo mi prišli, ko se je novica o tem razširila po vseh vojašnicah. Ta trenutek je prišlo v strijčevo stanovanje mnogo častnikov, pozdravili so ga z odkritosrčnim veseljem, kajti ni ga bilo v polku častnika, ki bi ne bil ljubil Valerjana Makariča.
Jaz sem bil nekako omamljen. Vse je zame bilo tako novo, popolnoma nepodobno temu, kar sem poprej videl. Živo gibanje po ulicah, obilje vojaških uniform, epolet, čelad, okrašenih z grbi, vrvicami in visokimi cilindričnimi žimnimi čopi ali gumbi, ravnih in triogelnih klobukov, nad katerimi so vihrali široki čopi petelinovih peres, črni in beli; vse to je name napravilo silen vtis. Kar se tiče poljščine, je jako vznemirjala moj sluh, v katerem se je bilo začelo razvijati čuvstvo melodije. Posebno so dražile moj sluh besede in fraze, v katerih je polno sikavcev in šumevcev, katerih ima polno poljščina. Kar mi je pa ugajalo in name napravilo najugodnejši utis, to so raznoševalci slaščic iz slaščičarn, katere so v Varšavi bile posebno dobre in slovele s svojimi okusnimi sladkimi kolači in karamelki. V Varšavi je bil pregovor : Sladek kot Lesselov (ime tedaj znanega slaščičarja) karamel.
Drugi dan po svojem prihodu se je Mičurin predstavil cesarjeviču, kateri mu ni rekel nič besedice zaradi tega, da je več kakor tri tedne prepozno prišel. Sicer v Varšavi skoro nikdar niso nobenega kaznovali, ako se je prepozno povrnil z vojaškega odpusta. Najprej so naročili meni novo obleko in ko je prišla, predstavili so me poveljniku litovskega gardnega polka generalnemu majorju Koškinu, a potem so me peljali v Brilevsko hišo in me ondu predstavili velikemu knezu Konstantinu Pavloviču. Cesarjevič je bil pri najboljši volji, sprejel me je jako prijazno, potepljal me po rami in na prošnjo Mičurinovo imenoval me za podpraporščeka litevskega gardskega polka in me odkazal prvi fuzilirski stotniji, kateri je tedaj bil poveljni stotnik Grabbe, jeden najboljših častnikov v vsej gardski diviziji, prijatelj in sovrstnik mojega strijca Jaz sem bil še premlad za to, da bi opravljal redno vojaško službo, kajti nisem še mogel z jedno roko vzdigniti na rame tedanje težke vojaške puške in veliki knez je bil tako dober, da je dovolil bivati mi pri strijci,
nositi mi junkersko uniformo, dobivati podčastniško plačo in končati svoje domače izobrazovanje, jemajoč lekcije pri raznih učiteljih, dokler mi leta ne dopuste vstopiti v šolo gardskih podpraporščikov. Tako se je začelo novo pol vojaško življenje.
Strijc ni ostal več kakor štirinajst dnij v Varšavi. Dobil je zopet odpust za osemindvajset dnij in ob jednem dovoljenje, da se oženi z moskovsko knežnjo; v začetku maja je odpotoval iz Varšave in je pustil mene pod nadzorstvom jednega svojih polkovnih tovarišev, stotnika Žerebcova. Učenje se še ni začelo in zatorej sem užival popolno svobodo, katere pa nisem zlorabil. Strast za neumnosti mi je bila že prešla in postal sem bil reden, krotek in ubogljiv deček, a ob jednem jako radoveden. V meni se je bilo vnelo že jako veselje do učenja, ob jednem tudi veselje do godbe, to je do igranja na goslih. Toda za moje učenje so se določile jako tesne meje, to je meje vojaškega izobraženja, katero sem pozneje dobival. To je bila velika nesreča za dečka, iz katerega bi klasična izobraženost bila mogla narediti kaj dobrega. Darovi dečka, katerih ni nikdo spoznal, ostali so nerazviti, zgubljeni zaradi jednostranske in najpovrhnejše vzgoje.
Pričakujoč povratka strijca sem se sprehajal po Varšavi v svoji prejšnji obleki in pogosto v družbi Andreja Basmanova, pogosto pa tudi sam. Po dvakrat na dan sem se kopal v Visli in vadil se v plavanji; rad sem jedel razne slaščice, čital stare romane in časopise iz strijčeve knjižnice. Z nepotrpežljivostjo pričakoval sem strijčevega povrata. Rad bi bil videl novo svojo teto, o kateri mi je žužnjal na ušesa Valerjan Makarič vso pot od Moskve do Varšave, hvaleč lepoto svoje neveste in je rekel mej drugim tudi tole:
— Katarina je popolnoma po mojem vkusu, temnolasa, malo zamolkla, velik rimski nos, jedno oko malo manjše od druzega, in naposled visoke rasti, da se ni treba pripogibati, da se jo poljubi.
In kaj mi ni vsega še govoril o bodočej moji teti in „tovarišici svojega življenja". Tedaj mi je obetal kupiti dobre gosle in dati mi dobrega učitelja na tem odličnem instrumentu, ki vlada v orkestrih in po koncertih. Zato sem težko in z močnim bitjem časa prisr-koval trenotka, ko dobim gosli in učitelja. V tem so prvega julija peščete varšavske posadke odšle v ostrog, jaz sem šel sprehajat se, da vidim, kako je šel litovski pok. Ta ostrog je bil v dve vrsti od Marimontske in jedno od Povonskovske zagraje. Ostrog je bil postavljen v raztegnjeni črti, in je zatorej zavzemal veliko prostora, začenjajoč na desni s peto baterijsko stotnijo gardskega topništva, za katerim so sledili litovski gardski polk, in poljski telesni grenaderski polk, ki so sestavljali prvo brigado grenadirske divizije. Za prvo je bila nastanjena druga gardska brigada, t. j. poljski pijonerski batalijon in volinski gardski polk. Dalje so bile tri peš divizije poljske vojske in topničarstva. Ker so vojaki bili v ostrogu cele tri mesece, bil je jako skrbno in natančno narejen.   Vojaki so bili v šotorih, razvrščenih v treh vr-
-----   481    ------
stah. To je bila prva črta ostroga. V drugi vrsti bile so lastniške barake, narejene jako trdno iz desk  in  dovolj prostorne, kajti imele so po dve  do tri sobe.    Pri vsaki baraki je bil senčnat vrtec s stezicami in gredami cvetlic. Mej šotori in barakami je bila  dovolj  široka,   s peskom posuta in utrjena cesta obrobljena z visokimi  piramidalnimi  topoli, za barakami  je bil ravno  tak  topolov drevored. Zadaj za barakami je bila tretja črta iz stotnijskih kuhinj, ki so bile dovolj   prostorne, svetle,  pripravne in zunaj   ometane.    Za   kuhinjami  je  bila  četrta črta stotnijskih vrtov.    Sredi vsakega vrta bili sta po dve veliki klanici iz desk,   v katerih so bili stotnijski   pisarji, krojači, čevljarji, in   nekateri   starši  podpraporščiki.    Mlajši so bili v šotorih z vojaki.    V teh vrtih so bile tudi barake narednikov, jako prostorne in mične.   Poleg tega je skoro vsak narednik imel v vrtu lopo od desk.   Te lope tlajali so v najem tem   podpraporščikom,  kateri so dobivali  kaj   od  doma.     Večina  podpraporščikov je bilo  iz revnega poljskega plemstva in niso druzega dobivali kakor plačo,   dovolj   veliko   (28   rubljev v  srebru  vsako   četrt leta, poleg tega  pa  še vso opravo na drž. stroške).    Za črto stotnijskih vrtov je bil  kostanjev drevored, z jedno besedo,  ostrog je bil iz prekrasnih vil, z jako zdravim, svežim zrakom. V sredi ostroga so bili jako obširni ribniki, dcvolj globoki, obdani s senčnatimi gozdiči.    To je bil lep kraj za kopanje.                             (Dalje sledi.)
-----    489   -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.) II.
Nova teta z očmi različnega kalibra.
Za prihod Valerjana Makariča bilo je v vojašnici pripravljeno začasno stanovanje, sestavljeno iz dveh častniških stanovanj. Neko jutro sem se igral in begal za stavo z Andrejem po prostoru, ki je bil v sredi vojaš-ničnih poslopij. K meni je pritekel Mičurinov sluga in rekel:
— Pojdite hitro domov; strijc je prišel.
V tek sem se spustil iz vojašnice. Pred hišo stal je ogromen ridvan t. j. voz s predkrovom, ves naložen s kovfegi, zaboji, vrečami, torbami in culami. Prišedši po stopnicah v nadstropje, kjer je bilo strijčevo začasno stanovanje, srečal sem v predsobi žensko; bila je mlada, malo zamolkla, a jako lepa črnolastka, z velikimi, črnimi,
— - 490   -----
umnimi in bistrimi očmi. Malo je manjkalo, da jej nisem poljubil roke, imevši jo za teto. Pa nakrat sem se domislil, da je teta velike postave, a ta — srednje; zatorej sem švignil mimo nje naravnost v sobo, kjer sem našel strijca. Poljubila sva se na čelo. Po tem me je strijc prijel za roko in peljajoč me v salon, glasno rekel:
—  Katrica, Katrica! Priporočam ti mojega nečaka Nikla Makarova.
In strijc šel je z menoj v salon. Meni je skoro slabo postalo; padel sem z oblakov teh bleščečih fantazij in sanjarij, katere sem si bil napravil po stričevih besedah o teti. Pred menoj je stala visoka, suha, koščena in ploskoprsna mlada ženska. Obraz njen je bil umazano-zamolkle barve; lasje črni kakor smola, pa ne namazani in malomarno pečesani; nos je bil velik in grbast; jedno oko je bilo črno in navadne velikosti, drugo pa tudi črno, pa mnogo manjše kot prvo, podobno razpoki, iz katerega so pa vrh tega vedno tekle solze z gnojem. Pozneje imenoval sem to oko „vedno tekoče oko tetino". — Meni je postalo neznansko žalostno in zoprno. Ne glede na svojo navadno odkritost in neznanje prevarjati, skril sem svoja težka čuvstva in poljubil teti roko. In zopet se mi je nekaj zgabilo. Roka bivše moskovske kne-žinje sedanje soproge štabnega stotnika garde je bila suha kakor okostnica, a kar je glavno, neumita, umazana.
Moj Bog! Moje drugo prevarjenje v svojem življenji je bilo še hujše kot prvo v Moskvi povodom pečenega maka. — Lepa črnolaska, katero sem videl v predsobi,! bila je jedna izmej dveh hišen moje tete, Daša, dve leti starša od mene, a dobra, umna in spretna deklica.
—  Zakaj ni Daša moja teta? — mislil sem, ko sem v drugič videl lepo hišinjo prišedšo v salon. Če tudi je priprosta hišinja, — premišljeval sem dalje, vend&r je neprimerno lepša kot njena gospa rojena knežnja. Sicer je pa teta morda umna, dobra, nadarjena ? . . . Bomo videli.
Moj Bog! Prevara moja glede tetinega uma bode nič manj huda in popolna, kakor glede nje lepote. Dolgo sem premišljal, kje so bile oči mojega strijca, ko je snubil moskovsko knežnjo. Kako se je mogel odločiti, da vzame to grdo, skoro pol slepo knežnjo ? In zakaj mi je tako hvalil svojo nevesto. Pa ne le jaz, temveč vsi prijatelji in tovariši mojega strijca niso mogli razvozljati tajnosti tako čudne ženitve, zlasti ne, ker Valerjan Ma-karič tudi ni posebno veliko priženil; 50 tisoč rubljev v bankovcih, velik, grd in ne več nov voz, dve hišinji, kočijaža, strašnega nepridiprava, štiri baškirske konje, katere so mu pripeljali v Varšavo, a ž njimi ni bil moč voziti; držati si jih moral ob samem senu in suhe kakor trske, da so bili le za konjederca, če so se pa le malo popravili, so pa dirjali in vse razbili v prah, ridvan in predpotopni grdi koleselj. Naposled so vojni tovariši Mičurinovi prišli na to, da so mu za nevesto pokazali vso drugo dekle, ne knežnjo, a drugo, najeto, a pri poroki mu pa hitro podtaknili pravo knežnjo, kakeršna je
s „črnimi raznokaliberskimi očmi". S tem je bilo rešeno vprašanje o nenavadni ženitvi ljubljenega mi tovariša.
Minolo je nekaj dni po prihodu Valerjana Maka-riča z mlado ženo. Ta čas smo iskali stanovanje po mestu. Po mnogem iskanji našli smo jako lepo in prostorno stanovanje v Zakročimski ulici, blizu vojašnice. Zame je bila posebna in prostorna svetna soba. Vreme je bilo lepo in preselili smo se, takoj, ko smo dobili stanovanje; Valerjan Makarič je tri dni v tedni bival ostrogu, v svoji prostorni baraki, a ostale štiri dni je živel v mestu. Prenehal je bil biti polkovni pobočnik in stotnije ni prevzel, zatorej ni imel druzega posla, da je imel dnevno službo vsakih osem ali devet dnij. Drugi čas je bil popolnoma prost.
Andrej, ali Andrejče Basmanov je odločen v polk kot prostovoljec, a potem ni stopil v polk kot vojak. Prvega pol leta je živel z menoj vred pri Valerjanu Ma-kariču in postopal. Jaz tudi nisem ničesa delal in se strašno dolgočasil brez določenega posla.
Sedaj naj opišem ta svet, kateri je obdajal trinajstletnega dečka v hiši svojega strijca, človeka v najvišji stopinji brezskrbnega, razstreseno živečega tje v jeden dan, kakor večina njegovih rojakov. Rad je jahal na slabih, zmršenih konjih, na kakeršnih je slovanski element ruskega naroda mnoga stoletja se prehajal po zemlji ruski, a ni umel priti do kaj pametnega do jednoinšest-desetega leta tega stoletja do leta, v katerem se je izvršila največja premena na svetu, premena, kakeršne ni v zgodovini držav in človeštva in katera dela slava sedanjemu času in ruski upravi.
Sedaj pa seštejmo sestavo doma Valerjana Makariča Mičurina:
Št. 1. Sam Valerjan Makarič, glavar doma, je nam že na kratko znan.
St. 2. Njegova zakonska soproga, znana nam je še le z vnanje strani, to je s strani svoje suhosti, grdosti, očij raznega kalibra in velikanskega nosa z grbo. Seznanimo se sedaj z nravstveno stranjo bivše moskovske knežnje. To je ravno tako malo vabljiva, kakor vnanj. Kot nepristranski in pravični zgodovinar in življenjepisec sem dolžen podati fizično in nravstvtno sliko vseh oseb, katere se bolj ali manj dotikajo mojih spominov.
Um soproge Valerjana Makariča je bil samo za jedno stopinjo nad ničlo, katera na umstvenem termometru pomenja poslednjo stopinjo topoglavosti in nižje katere se začenja idijotizem.
Značaja ni bila hudobnega; one! a bila je nestrpno sitna, a njene muhe so prihajale le iz dna neizrazljive njene neumnosti in nepoznanja najpriprostejših in najložje pojmljivih stvarij.
Bila je vrhunec nerednosti, neokretnosti, vedela ni nič, kaj se spodobi, nobenega pojma ni imela od ženstve-nosti in o okusu toalete in o vsem drugem.
Imela je samo telesne navade in poželenja, ljubila je mej drugim slaščice, zlasti umetno napravljeno sadje,
-----   491-----
pa  je  vselej  sama vse pojela, delila  ni  svoje sladščice z nikomur, naj je še toliko imela.                                       i
Njena vzgoja je obstojala v tem, da je znala citati in slabo pisati ruski, pa še slabše govoriti francoski „Brez tega že ne gre". Še srake nauče govoriti, tem bolj pa še knežnje.
Poskušala je igrati na glasovir. Pa učitelj je hodil k njej celi dve leti, ubijal se, nasedel se, mučil se in jo jedva pripravil, da je igrala „Šel je kozak za Dunav", pa samo to in nič druzega. V tem oziru so papagaji, i drozdi in srake dosti nadarjenejše; nauče se žvižgati vsaj nekoliko pesnij.
Tacega bobra je dobil v Moskvi moj strijc, vesel, ostroumni Valerjan Makarič-Mičurin; dočim so mu pred odhodom iz kostrumske gubernije ponujali prekrasno de-vojko, hčer njegove sestričine, pri katerej sem moral rušiti post prvi dan po odhodu iz domače hiše. Ta devojka je bila osemnajstletna temnolaska, visoka, postavna lepotica, umna, dobra, odlično izobražena in vsaj dvakrat tako bogata, kakor grda moskovska knežnja.
„Čudna so tvoja dela o Gospod! vse si storil po svoji modrosti".
Št. 3. Nikelj Makarov, s katerim smo tudi že na kratko znani.
Št. 4. Andrej Basmanov, tudi že nam nekoliko znan
Št. 5. Vera, starša hišinja žene Valerjana Makariča. To je bilo postarno dekle kacih osem in dvajsetih let, okorno, debelo, z obledelim in razoranim obrazom, jako ploskega nosu in jako sentimetalno. Vedno je vzdihovala in proti nebu obračala svoje rumenosive oči. In posrečilo se je zapeljati Basmanova, da se je vanjo zaljubil.
St. 6. Daša, druga hišinja, mlada, lepa, vesela in umna deklica.
Št. 7. Ivan, kuhar samouk, starec petinpetdesetih let, ki je poprej v vseh vojskah spremljal starega Miču-rina in je sedaj majerdom Mičurina mlajšega, star raz-sajač, ki se je točno napil vsako nedeljo in večji praznik. Tedaj je strašno razsajal in zabavljal, ko pa je bil trezen, je pa dobro pripravil priprosto kosilo, zlasti je znal dobro pripraviti jabelčni ponovnjak.
Št. 8. Peter, petindvajsetletni sin prejšnjega, tudi kuhar, ki se je učil v Moskvi v aristokratski kuhinji generalke, stare matere Valerjana Makariča. A postal je bil preslab kuhar, a pregoreč pijanec in umazanec, katerega so vsak teden po trikrat zmerjali, ker je vsak <Ian onesnažil kako jed. Potem ga je štirikrat v tednu tepel starec-oče zaradi pijanosti, umazanosti in surovosti.
Št. 9. Vaška, štirinajstletni deček, jako spreten, skromen, tih deček, sin staroste, ki je znal citati in pisati.
Št. 10. Jegorka, prejšnjega brat, tudi dober deček.
Št. 11. Protaska, šestnajstletni deček, skoro pritli-kovec, rujavega obraza, potlačenega nosa, dolgih las, strašen nerednež, vedno strgan in umazan, len in jako požrešen. Učil se je dve leti čevljarstva, a ko so mu za skušnjo njegovih uspehov v čevljarstvu dali narediti ško-
renj, delal je cel mesec jeden škorenj in skrpal nekaj srednjega mej škornjem in copato, to je spaček prvega in druzega.
Št. 12. Kočijaž Semen, dan v doto ženi Valerjana Makariča. Bil je velik nepridiprav: pijanec, surovež, tat itd. Ni vredno več govoriti o njem.
Št. 13. Galahtijon, moj sedemnajstletni deček, ki je znal citati in pisati, bil jako lepega vedenja, tih, kro-tak, čez vso mero udan svojemu gospodarju, to je meni, s katerim se je učil vkupe citati in pisati, a bil je tudi dober krojač.
Št. 14. Jakob, sluga Basmanova, slab čevljar, a dober pijanec in tat.
Št. 15. Ivan Postojanov, mlad sluga Valerjana Makariča, ki je služil zvesto in pridno.
Št. 16. Ivan Bahor, drugi sluga Valerjana Makariča, petdesetletni samec, jako šaljiv in dovtipen, dajajoč vsem jako primerne priimke. Bil je v konjskem hlevu, kjer je pomagal kočijažu, kateri se je grozno domišljal in postavljal.
Tako  ogromno   druhalj je sestavljalo  dom in slu-
žabništvo Valerjana Makariča. Pa vzlic temu in morda baš zaradi  tega   je vladal v hiši  strašen  nered in uma-
zanost.   Poleg služabnikov je pa strijc imel še zverinjak,
ki je obsegal sledeče stvari:
1.  Beli kužek (špic) Adonis, strašno hui in ne trpeč godbe. Pri prvih zvokih flavte, — strijc je jako rad igral na flavto — glasovirja, ali kakega drugega instrumenta, in tudi petja, je Adonis začel strašno tuliti,    ,
2.  Fincija, psica in tovarišica Adonisova v življenji. Oba ta dva psa sta bila skoro jedini predmet nežne strasti soproge Valerjana Makariča.
3.  Velik črn maček, tudi kakor Protaska, velik požeruh.
4.  Dva ježa s silnimi republičanskimi in demokratičnimi nagnenji.
5.  Želva, ki je imela najraje pomije in kropive.
6.  Kunec, najmirnejši monarhist in konservativec.
7.  Sova uharica, globoka misliteljica in profesorica narodnega gospodarstva. Znanje te občno potrebne znanosti je kazala tako le: Živela je v kuhinji in dobivala na svojo mizo slednji dan velik kos surove pečenke. Pri-godilo se je pa vendar, da jej pijani kuhar ni dal ničesa dva ali tri dni zaporedoma. Vsled te kuharske pozabljivosti si je sova misliteljica vredila tako: ko so jej dali pečenke, pojela jo je le tretjino, a ostali tretjini je za-grebla v kup smetij, ki so vedno ležale v kotu kuhinje in so se ven pomedle le jedenkrat v tednu, ob sobotih. Tako se je sova zavarovala proti dvadnevnemu stradanju. Zares velika narodna gospodarica. Bila je vsaj praktič-neja, nego mnogi narodni gospodarji tedanjega časa in tudi še poznejše šole.
Iz tega, kar sem povedal, je gotovo vidno, da je prebivalstvo doma Valerjana Makariča bilo^ ravno tako raznovrstno, kakor mnogoštevilno.              (Dalje sledi.)
-----    499    -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
IV. Oprava nižjih činov.
Dve leti trajalo je moje učenje. Izrasel sem, postal mož in že dve leti nosil junkersko uniformo. Grabbe je bil imenovan za polkovnika, in prvo stotnijo je prevzel Mičurin, ki je bil imenovan za stotnika. Po mojej želji je Valerjan Makarič v moje vežbanje odločil najboljšega vojaka v stotniji, Vojceha, ki je bil doma iz Litve. Dali so mi puško in municijo in potem je prihajal po trikrat na teden v moje stanovanje Vojceh, ki me je sprva učil kako se mora po vojaški držati, potem korakati in kako ravnati s puško. Učil sem se vsega s svojim običajnim zanimanjem, potrpljenjem in ustrajnostjo, tako da sem čez dva meseca znal dobro korakati in rabiti puško. Pri tem vojaku, katerega sem jako ljubil, naučil sem se narazen vzeti vso puško, čistiti jo z trdo opeko, poli-rati s polirovnikom bodalo, puškino cev in vnanje vijake, nadalje variti klej, beliti jermenje in je dobro zgladiti, ko sta se klej in kreda posušila, navadil sem se nakladati v tornister in iz njega izkladati vojaške stvari. Z jedno besedo, vse, kar je treba znati dobremu vojaku, sem se dobro naučil po lastni želji, ne da bi me bilo treba siliti ali pa tudi le nagovarjati. Naposled sem prosil strijca, da mi je dovolil hoditi po dvakrat na teden v stotnijsko učenje, in zavzel sem mesto vojaka v drugi vrsti. Potem sem včasih šel v batalijonsko in celo pol-kovno učenje. Prosil sem tudi, da sem dvakrat imel dnevno službo pri stotniji; hotel sem se vsega poprej naučiti, predno se začne moja dejanska služba, to je po mojem 16. letu.
Koncem maja 1825. 1. je bil prišel v Varšavo car Aleksander Pavlovič. Ko je bila parada na Marsovem polji bil sem v vrsti za vojaka in izvrstno sem prešel dva paradna marša t. j. tiho in hitro marširal in dobro sem ogledal pomiritelja Evrope in zmagovalca največjega vojskovodje in prisvojevalca novejega časa.   Potem sem
------    500   ------
dne 1. junija šel s polkom v ostrog in se udeležil vojaške vaje, kij se je vršila za graščino Pariz. Ta graj-ščina je bila vrsta od ostroga litovskega polka, in je slovela s svojo smetano, skuto in sirom.
Za parado in manever dobil sem, kakor drugi prostaki od carja 2 rublja v srebru. In kar je glavno, vzdržal sem do konca ne le parado, temveč tudi vojaško vajo, ki je trajala deset ur; vzdržal sem vzlic težki opravi tedanjega časa, vzlic znoju, prahu, žeji in mladosti, kajti imel sem še le petnajst let, v tem ko so drugi večji močnejši prostaki zbolevali mej vajo in so jih odvajali v vojno bolnico. Res so me po vsaki taki vojaški vaji s polno opravo bolele prsi ves teden. Jaz nisem niti tedaj ne kedaj pozneje moral izstopiti iz vrste, ker bi bil nenadno zbolel ali bi mi bilo slabo postalo, vselej sem zdržal do konca in se povrnil z vežbališča z drugimi vred, včasih jedva prestavljajoč noge od utrujenosti in pazno sem poslušal govorice, šale, smešnice in zabavljice, v čemur so mojstri naši gardski vojaki.
Vsled sedanjega napredka in humanosti v vsem in povsod, je sedanja vojaška oprava lahka igrača proti temu, kot je bila v tretjem desetletji tega stoletja. Začnimo s puško. Bila je poldrugi krat težja kot je sedanja. Nosili jo niso v desnici, po podčastniški, kot jo sedaj, temveč v levi držeč je tako pritisneno k levi nogi, da je cev, ki je držala ravno čez sredo rame, stala navpik, in to je bilo jako težko in neokretno. Po dvajsetih minutah tega utrudljivega in nenaravnega držanja je roka otrpnela in otekla v komolci. Kdo, ki je tedaj služil v nižjih činih, se ne spominja groznih besed poveljnikov:
Bajonet kvišku! Kopito k sebi!
Na visoki, veliki in težki čeladi je bil žimnati čop, ki je. bil dvanajst palcev visok in s katerim je močen veter kakor z jadrom gnal čelado in glavo nazaj, kar je silno utrudilo in oviralo hojo, luskine čelade so segle prav do grla in davile vojaka z visokim, ozkim in trdim ovratnikom vred. Vratnik je bil povsod in vselej trdo zaprt in je vedno napominjal na službo s tem, da je podpiral glavo in dušil grlo, kot je že omenjeno.
Od 1. maja do 1. oktobra so nižji čini nosili bele hlače od debelega platna. Drugi čas so pa imeli ozke kratke suknene hlače, ki so segle le do kolen, od kolena dalje so se začenjale suknene dokolenice, ki so bile zapete z mnogimi majhnimi svinčenimi gumbi. Vse to je bilo strašno napeto, če je hotel vojak kaj pobrati, moral se je opreti z levo roko na tla. če je pal, ni mogel vstati brez tuje pomoči, drugače bi bilo vse počilo in raztrgalo se na njem.
Debel vojaški plašč, tedaj ni ležal zvit na vrhu telečaka, temveč se je dal na desno ramo v obliki po-dolgastega obroča, in po tem debelem obroči naložil se telečak, pa ne tako kot sedaj svobodno na dolgih jermenih, držečih okrog pasa. Ne! Tedanji telečak je bil na kratkih jermenih, ki so držali čez prsi in so jih zapeli ob strani štirje vojaki, tako, da je vojak nižjega čina jedva  dihal.   In   to  zato,  da je telečak zadej   pokonci
stal in tišal se tilnika.    Telečaka oprtati, niti odložiti ni bilo moč brez tuje pomoči.
Taka je bila oprava nižjih činov prve polovice dvajsetih let. V drugi polovici začela se je boljšati in se je neprestano boljšala,                                (Dalje sledi.)
-----    511    -----
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
V. Karakteristične pripovesti.
V grodenskem husarskem polku je služil za poročnika neki Abramovič, ki je bil jako visoke postave in po obrazu jako podoben carju Nikolaju Pavloviču, tako da se je za časa kronanja v Varšavi 1829. leta večkrat pripetilo, da so po zmoti straže nastopile s puškami, ko je mimo šel poročnik Abramovič in mu skazale carske časti.
Ko so se nekdaj zamenile straže, je Abramovič peljal svoj oddelek v vojašnico. Ko je korakal po Novem Svetu mimo svojega stanovanja, se mu ni nakrat več poljubilo iti dalje v vojašnico, do katere je bilo še poldrugo vrsto. „Morda ne bode nikdo srečal", pomislil je in izročil poveljstvo staršemu podčastniku, sam je pa šel v svoje stanovanje, kjer se je oblekel v hišno suknjo, da se mirno odpočije. Mir pa ni bil dolg. Čez poldrugo uro je prišel v njegovo stanovanje podčastnik, kateri je peljal stražo v vojašnico in poročil sledeče:
Ko je prišla straža do konca Novega Sveta in sem že bil obrnil na levo v Vajsko ulico, kar pride nasproti carjevič, ki se je peljal z Belvedere. Videč oddelek brez častnika, se je ustavil, poklical k sebi podčastnika in vprašal:
—  Kateri častnik je zamenil stražo?
—  Poročnik Abramovič, vaša carska visokost, odgovoril je podčastnik.
Carjevič je bil ravno dobre volje:
—  Kdo je ta Abramovič ? se ga ne spomnim, kakšen je? vprašal je pobočnika, ki je sedel poleg njega na vozu.
—  To je tisti častnik, ki je tako carju podoben, vaša visokost! odgovoril je pobočnik.
—  Dobro! Spomni me nanj jutri pri paradi, hočem ga videti, rekel je carjevič in ukazal dalje voziti.
—  No, danes jo pa dobim, rekel je Abramovič, ko se je drugi dan odpravljal na parado na Saksonski trg. Pa parada se je srečno končala. Potem se je pa zaslišal glasen carje vi če v glas :
—  Poročnik Abramovič! Pojdite k meni! Poročnik  je   šel k njemu s desno  roko   salutujoč,
pričakujoč, da bode močno  ozmerjan in potem  pa zaprt na glavni straži.
—  Ste li vi tisti milostljivi gospod, ki je podoben carju ?
Poročnik ni poslušal carjevih besed. Pregovor pravi: .„Mačka že ve, komu je salo snela", njemu se je zdelo ravno tako.
—  Ste li vi tistJ, milostljivi gospod, ki straže ni pripeljal v vojašnico?
Na to se je on udano priklonil in rekel:
—  Kriv sem vaša visokost! To se je poslednji pot ugodilo v mojem življenji,   nikoli več se ne prigodi.
Carjevič se je zasmejal in s tem se je vse končalo.
V volinskem polku je služil praporščik Anderhas, katerega so imenovali Frica. Ta je bil prebrisan, vesel fant, sicer pa poreden in navihan, da mu ga ni bilo para. Zaljubil se je v jako lepo gojenko gledališkega uči-lišča Klaro. Čez nekaj mesecev praznega zalezovanja in vzdihovanja, je sklenil jo odpeljati, seveda ž njenim privoljenjem. Nekega večera je oblekel dva plašča, pokril klobuk in pod plašč pa skril kapo. Odpravil se je v gledališko učilišče in brez ovir je prišel v temni hodnik, kjer ga je že čakala Klara. K sreči v hodniku ni bilo nikogar ta trenotek, hitro je nanjo ogrnil jeden plašč in del jej kapo na glavo in šla sta vštric iz uMlišča, ravno tako brez vsake ovire, kakor je bil prišel notri. Po tem je vzel izvoščika in vrnil se v svoje stanovanje, pa ne v to, kjer je bival poprej, temveč v drugo, katero je bil nalašč najel za slučaj odpeljave v drugem delu mesta. V gledališkem učilišči so se vsi prestrašili, ko so opazili, da je odpeljana jedna najlepših gojenk in razume se, da je drugi dan že policija prišla gledat v stanovanje Ader-hasovo, a je je našla prazno.
Minul je jeden teden, od kar je bila odpeljana. Zaljubljenca bila sta srečna, kakor v sedmih nebesih. Pa policija je naposled le izvedela pribežališče begunke. V novo stanovanje je prišel policijski komisar in naznanil je, da mu je naročeno, da mora takoj prijeti Klaro in jo odpeljati v gledališko učilišče. Mladi častnik je pa odločno izjavil, da nikomur nikakor ne da Klare. Skregala sta se in pogumni častnik je vrgel policijskega komisarja iz stanovanja. Dobro vedoč, da stvar s tem še ni končana, je takoj odšel v vojašnico, izbral šest prostakov, in pripeljal jih v svoje stanovanje, ter jih postavil v predsobi za stražo, čez dve uri se je zaslišalo trkanje na zaprte duri.
—  Kdo je? vprašal je Aderhas.
—  Odprite! Poslan sem k praporščiku Aderhasu z najstrožjim poveljem od policijskega podpredsednika.
—  Kaj hočete od mene? je vprašal mladi praporščik, ko je odprl duri in glavo pomolil v vežo, kjer je stal znani komisar, ki je imel pri sebi tri policijste.
—  Policijski podpredsednik je zaukazal, takoj prijeti Klaro in odpeljati jo v učilišče.
—  Saj sem že vam povedal, da tega ne pustim. Sedaj pa ravno to ponavljam.
—  Imam ukaz, vzeti jo s silo.
—  Tega jaz vam ne svetujem.
—  Vi se šalite, gospod častnik! Jaz se pa ne šalim, to vam dokažem s tem, da takoj primem Klaro. Ej, služabniki moji. rekel je z odločnim glasom komisar, obrnivši se k svojim podrejenim in poskusil s silo vdreti v stanovanje. Pa to se mu ni posrečilo, iz prednje sobe Aderhasove je prišlo šest visokih, močnih brkačev, kateri so brez najmanjšega obotavljanja pometali s stopnic policijste, pa tudi komisarja — njih načelnika. Po tem so se vrnili zmagonosno zopet v trdnjavo, to je v predsobo svojega praporščika, katerega je lepa Klara nagradila z najgorkejšimi in najslajšimi poljubi.
Policija ni več skušala se polastiti begunke.
Odpeljalca so zaprli na glavni straži cel teden. Po tem so ga pa izpustili in s tem je bila vsa stvar končana. Klara je ostala pri njem; v učilišče je več niso zahtevali. To se je zgodilo dva meseca pred poljsko vstajo 1830. leta. Že prvo ncč vstaje so ga bili vjeli vstaši in vso poljsko vstajo je preživel v ujetništvu Poljakov, toda ne sam, temveč vkupe s Klaro. Jaz sem že bil častnik in se dobro spominjam Aderhasa in lepe Klare, s katero se je vozil po vsej Poljski z voli, pa tudi s kravami.                                          (Dalje sledi.)
------    512   ------
------    5   ------
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
V. Karakteristične pripovesti.
(Dalje.)
Dvoboji bili so v Varšavi jako pogosti in večkrat zaradi neumnosti. Tukaj naj nevedem jeden izmej mnogih tacih primerov.
Pri 5. baterijski stotniji je služil štabni stotnik M—č. Ta je znan bil po vsej Varšavi, da se strašno rad bije. Njegovih dvobojev že ni bilo števila. Mnogo je že spravil jih na oni svet, a sam je pa ostal popolnoma zdrav in nepoškodovan. Naposled se je pa tudi nad njim uresničil pregovor: „Vrč hodi tako dolgo po vodo, da se razbije." 5 baterijska stotnija je bila v mesteci „Gora Kalvarija", trinajst vrst od Varšave. K tej stotniji je pa bil dodeljen neki poročnik iz armadnega topništva, jako prebrisan, umen in pohleven mladenič. M—č in on sta bila znana v neki boljši poljski hiši, kjer je bila odrasla jako lepa deklica
Nekega večera sta M—č in prideljeni poročnik N. N. bila v tej hiši. Poročnik je poprosil lepo Poljakinjo, naj kaj zapoje. Sela je za klavir, ko je popela nekaj not, je prenehala, rekši, da ni pri glasu. Ko je hotela vstati s stola, jo je poročnik, ki je stal za njo, lahno pridržal za ramo in rekel:
— Radi Boga, zapojte tudi le malo romanco, vas ne pustim od glasovirja.
V tem nedolžnem dvigu roke ni bilo nič razžalji-vega za deklico. M—č je pa zapazivši to grozno grdo pjgledal poročnika in kmalu šel domu. Drugi dan je N. N. dobil od M—ča pismo, v katerem ga pozivlje na dvoboj, ker je razžalil znano deklico, položivši jej roko na ramo. N. N. šel je v poljsko hišo in pokazal pismo M—čevo očetu devojke. Poljak je povedal poročniku, da bi se že sam potegnil za svojo hčer, ko bi bila zares razžaljena; on pa ne vidi najmanjšega razžaljenja v tem, kar je storil N. N., ki je dober znanec v hiši. Potem je oče devojke odšel k M—ču in mu rekel ravno to, kar je povedal poročniku. Pa M—č se ni dal nič dopovedati in rekel je:
Vi imate popolno pravico za to, da ne zmatrate tega, kar je N. N. storil, za razžaljenje, a nikdo na svetu
mi ne more odvzeti pravice, da se streljam bodi si s komerkoli za to, kar se meni zdi razžaljivo, ne pa komu drugemu.
Vse daljše pogovarjanje in dokazovanje je ostalo brez vspeha in dvoboj se je izvršil. Protivnika sta se postavila na šest korakov jeden proti drugemu. Poročnik je imel prvi strel. On je izvrstno streljal. Pomeril je cev samokresa v prsi protivnikove, pa ni mogel se odločiti, da bi ustrelil, in povesil je samokres ter rekel:
—  Poslušajte M—6! vi veste, da odlično stremljam in vas lahko na mestu ubijem. Po takem bi bil navaden umor z moje strani, ker ni dovolj povoda za dvoboj mej nama. Meni se zdi vas škoda, ustrelil bodem mimo.
—  To je vaša stvar, streljate li v mene ali pa mimo. Toda to vedite, da jaz nikakor mimo ne ustrelim, zato vam lahko dam častno besedo. Tudi vi veste, da jaz vselej zadenem.
Poročnik je zopet pomeril. Njegovo dobro srce je zatrepetalo pri misli — da skoro gotovo za nič ubije človeka, in zatorej je še jedenkrat poskusil pomiriti se z razsrjenim svojim nasprotnikom, povesil je samokres in rekel:
—  M—č! Rad se opravičim pred vami, da bi le ne bilo treba vas ubiti. Radi Boga! Pomirite se! Vaša kri bode vedno pekla mojo vest, in ne bode mi dala miru. Ustrelil bodem mimo.
—  Streljajte, kakor hočete, samo hitro. Jaz ne preklicem nobene besede, kar sem vam rekel, ponavljam vam, da vas ustrelim naravnost v srce.
Ničesa se ni dalo storiti; M—č je sam silil v smrt in poročniku ni druzega ostajalo, kakor izbirati: ubiti ali pa biti ubit. S solzami v očeh in v srcu je povzdignil samokres, ustrelil je, in M—č je pal mrtev.
Poročnika N. N. je silno pekla vest, ko se je le domislil, da je brez uzroka ubil človeka. Veselost in mladost sta prezgodaj izginili vsled tega grizenja vesti. Ta dogodek vsi dcbro pomnijo, kateri so služili v Varšavi. Ko je carjevič bil izvedel za ta dvoboj, je rekel: — psu pasja smrt!
VI.
Pri imenovanju častnikov v gardi so se malo ozirali na odgojo in izobraženje podpraporščikov in junkerjev. Naj je kdo bil zelo, srednje ali pa slabo izobražen, to je bilo vse jedno, ni chaud, ni froid, kakor govore Francozi. Dosti je bilo, da so znali citati, pisati in štiri glavne račune. Večje omike se ni zahtevalo. Glavno, kar se je zahtevalo, je bilo, da je kdo dobro umel vojaško službo in da je izpolnjeval vse dolžnosti v službi. Vsled tako omejenih nazorov glede omike so v varšavskih gardnih polkih služili častniki s jako pomankljivim iz-obraženjem, kakeršno se pridobi za bakren denar in z manerami... o kakšnimi... Pa bili so odlični služaki in vežbalki. Več let je služil za gardskega častnika celo človek, ki ni umel niti pisati niti citati. In kako se je to prigodilo.
V litovskem gardnem polku je služil mej nižjimi čini izmej vzetih k vojakom Veretjagin, narednik 1. gre-naderske t. j. stotnije Njega visokosti, zares jako redka prikazen. Bil je jako lep, od narave umen in spreten, in potem se je pa bil še v službi tako izobrazil s čitanjem in opazovanjem, da bi ne bil delal sramote v nobeni omikani družbi niti s svojim vedenjem, niti s svojim govorjenjem. To je bil pravi biser nižjih činov.
Tedaj je živela v Varšavi neka grofinja vdova, ki je imela še le 26 let, a je bila jako lepa, modra in bogata. Kakor muhe zahajali so k njej mnogobrojni oboža-vatelji in ponujali jej roke s srcem ali pa tudi srce brez roke. Mej gorečimi njenimi obožavatelji je bil tudi poveljnik litovskega gardnega polka generalni major Vasilij Mihajlovič Kiškin. To je bil dober človek, a preprost, odlikoval se je pač z gorečnostjo, a nikakor ne z umnostjo, izobraženostjo, z manerami in vnanjostjo. Samo po sebi se razume, da ni bil srečnejši od drugih častilcev grofmje krasotice. Grofinja je rada ga vsprejemala in ga pustila vzdihovati, dokler se ne naveliča. Nekega jutra je šel general poprej nego po navadi obiskat grofinjo, nalašč za to, da jo najde samo. Sporočili so grofinji o njega prihodu, in ona je ukazala sporočiti generalu, naj vstopi.
—  Kaj? Ni li nikogar sedaj pri grofinji? vprašal je general slugo.
—  Neki vojaški gospod je — odgovoril je sluga.
General je bil nevoljen, da se je zakasnil, in s boječimi koraki ter malo v zadregi je šel v buduar drage mu krasotice. V buduaru grofinje je sedel na naslonjaču poleg sofe Veretjagin . .. Generalu se je kar stemnilo pred očmi. Vedel ni, če prav vidi ali se mu pa sanja. Ko je zagledal svojega polkovnega poveljnika, je narednik vstal z naslonjača, pa brez strahu in preplašenosti, temveč z nenavadno dostojnostjo, priljudnostjo in spretnostjo. Vstopivši je general se ustavil, kakor vkopan; niti nazaj, niti naprej ni mogel, samo oči je upiral v grofinjinega obiskovalca, ki ga je prehitel pri jutranjem prihodu. In kdo je ta srečnež ? . . Narednik! Strašno! Kak škandal! Kaka sramota!
Grofinja je kake pol minute opazovala ta molčeč prizor mej poveljnikom in podrejencem. Lahek, jedva opazen smehljaj se je pokazal na njenih ustnih. Šla je nasproti novemu obiskovalcu, podala mu svojo majhno ročico, in s prav angeljskim smehljajem in prijaznim glasom rekla:
—  Na zdravje, general! Jako me veseli, da vas vidim. Ste li zdravi ? . . . No, zakaj vedno na jednem mestu. Oh, da! Prepričana sem, da ste toliko Ijubez-njivi, da mi dovoljite biti popolna gospodarica v svoji hiši, v kateri so zame vsi moji gosti jednaki, in zatorej dovolite, da vam predstavim gospoda Veretjagina, mojega dobrega znanca, )ako rednega in Ijubeznjivega človeka. Usedite se, general, na naslonjač zraven mene. Gospod Veretjagin, prosim usedite se, kakor poprej Jako me veseli videti vkupe tako Ijubeznjiva gosta.   (Dalje sledi.)
-----    6    -----
-----    15   -----
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
(Dalje.)
Usela sta se drug proti drugemu. Oba sta bila malo v zadregi, a general v večji, kakor narednik. Gro-finja je začela in nadaljevala jako umen in živahen razgovor, katerega se je Veretjagin bolj udeleževal kakor poveljnik, ker je dobro govoril poljski. General pa ni ostal dolgo, in prvi je odšel od grofinje s globokim čuv-stvom ljubosumnosti in jezo na narednika, a z jezo tedaj še brez moči, ker je prvič Veretjagin služil in vedel se tako točno, da ni bilo moč mu kaj očitati, drugič je pa carjevič imel jako rad svojega narednika. A če načelnik hoče podrejencu priložiti katero, že najde priložnost prej ali pozneje.
Čez pol leta po sestanku pri grofinji, katerega smo opisali, je prišel v Varšavo car Aleksander Pavlovič. čez nekaj dnij je carjevič rekel zbranim poveljnikom gard-skih polkov:
—   Gospoda! Želim, da bi naredniki mojih stotnij in stražmojstri mojih eskadronov bili imenovani za častnike v svojih gardskih polkih, in zatorej vas prosim, da napravite in mi predložite dotične predloge na dan pred odhodom carja.
Polkovni poveljniki so se poklonili carjeviču, poklonili so se vsi razen poveljnika litovskega polka, kateri je rekel tole:
—  Vaša visokost! Predrznem se vam sporočiti, da bi jaz ne želel imeti Veretjagina za častnika v polku, kateremu imam čast biti poveljnik.
—  Zakaj? — vprašal je carjevič z vidno nevoljo.
—  Zato, ker Veretjagin ni povse zanesljivega vedenja, če tudi je točen v službi.
—  Zakaj ste pa molčali o tem doslej in pustili v moji stotniji človeka z nezanesljivim vedenjem? Dobro! Naj bode pa vaše! Predlagajte, da se Veretjagin imenuje za podporočnika v armado (navadno vojaščino.) A že vem, koga imenujemo na njegovo mesto v gardi in sam predložim carju.
Polkovni poveljniki so se poslovili od carjeviča in doposlali zahtevane predloge v določenem obroku. Car je ostavil Varšavo, ko je poprej podpisal imenovanje za častnike gardskih narednikov. Veretjagina so prestavili v armado in v litovski polk so prestavili krilnega podčastnika 1. grenaderske stotnije Afonasjeva, kateri ni imel niti najmanjše izobrazbe, ni znal niti ruski pisati ni citati. Bil je znan pod imenom Nemogoč. Seveda je sam spoznal, da ni bil na svojem mestu, in za to je kmalu potem, ko je bil imenovan za častnika, je poprosil, naj ga prestavijo v invalidno stotnijo. Prošnjo so mu vrnili in Afonasijev je nadalje služil v litovskem polku. Naučil se je, ne citati ne pisati, temveč podpisovati samo svoje ime, a to s takimi čudnimi črkami, takimi kavkami, da bi bil mogel raztolmačiti samo Champillon mlajši. Minolo je pet let, Afonasij je slednje leto prosil, da bi ga prestavili, a vselej zastonj. Naposled se je pa to le dogodilo.
V   večernem poročilu častnika litovskega polka, bivšega na straži pri Grohovski zapori, varšavskemu poveljniku je stalo: „Iz Peterburga je prišel grof Orlov". Drugi dan pa grofa Orlova ni bilo v Varšavi, ker ni bil niti odšel iz Peterburga.
—  Levicki! Pri tebi so vedni neredi — rekel je pri paradi carjevič varšavskemu poveljniku — v tvojem poročilu stoji, „da je Orlov prišel iz Peterburga, a po Orlovu ni duha ne sluha".
—  Nisem kriv, Vaša visokost! Častnik, ki je bil na straži, mi je poročil o Orlovu. Tu je njegovo poročilo, rekel je in podal poročilo velikemu knezu. Pa niti carjevič, niti kak drug častnik, ki so bili pri paradi, ni mogel prečitati podpisa.   No semkaj gre general Kiškin?
—  A! Tebe je nam treba; kdo je načrtal te hije-roglife ?
—  Praporščik Afonasjev, Vaša visokost!
—  V invalide ž njim. — Tako se je naposled izpolnila želja Afonasjeva, kar ga je jako razveselilo.
Se jedno posebnost iz varšavskega življenja, na lepoto častniške obleke niso nič gledali, da se le ni preveč razlikovala od drugih po obleki. Nekateri častniki so zapravili vso svojo plačo, katero so dobivali v srebru in jo je bilo s krmskimi in prevaževalnimi denarji jako veliko, če se pomisli, kako je bilo tedaj vse po ceni. Prihajali so v službo, na parade in s poročili k načelstvu v oblekah, jako ponošenih, v starih, jako počrnelih epoletah in pre-pasnicah pa jim ni nikdo zaradi tega ničesa rekel. Nasprotno se je nepotrebno gizdalinstvo zmatralo za potrato in se je večkrat hudo grajalo. Zgodilo se je, da je nekoč neki častnik grozdnenskega huzarskega polka, menda Durov napravil sebi atilo in dolman s vrvicami od ponarejenega zlata, temveč iz čistega srebra. Ko je o tem izvedel carjevič, ga je strogo oštel zaradi zapravljivosti in mu ukazal, da naj se zadovolji s ponarejenim zlatom.
V  prihodnjem poglavju hočem spregovoriti o nekaterih originalnih osebah tedanjega časa, ki so bile znane v vsej Varšavi.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
(Dalje.)
4. Drugi korenjak. Služil je v Varšavi v nekem konjiškem polku častnik,  ki je bil tudi   pravi korenjak,  a ni bil  tako  znan
-----    35   -----
------    36   ------
Naš potovalec se je domislil, kakšni so ti menihi, ki so vzeli seboj za tovariša: „Jekleni nož in temno noč!a
Neizmerno sladko in močno čuvstvo se je oglasilo v prsih tega neustrašenega iskatelja tacih dogodkov. Davno je že želel sniti se z junaki velicih cest, temnih gozdov in nočij, in sedaj se mu je ta dogodek zdel kot posebno srečen. Z najmirnejšim in najhladnokrvnejšim glasom je rekel trem lažimenihom, stoječim poleg njega: Jako me veseli, ako morem vas razveseliti. Moja škat-ljica je pod mizo. Je li nečete sami vzeti in odpreti. Tukaj je ključ za njo.
Jeden laži-menihov je vzel z mize svečnik in jel svetiti pod mizo, dva druga sta se pa nagnila po škatljo. In to trenotje je naš potnik zgrabil za lase z desno roko jednega, z levo druzega in z vso silo je trčil vkupe glavi nagnivših se menihov. Kakor dve jajčni lupini sta se razdrobili črepinji preoblečenih razbojnikov. Nista nič za-ječala, kar mrtva sta se zgrudila pod mizo.
Stoječi pri vratih je bežal iz krčme in skril se v gozdu. Svetilca je pa takoj zgrabil naš korenjak in zvezal mu roke in noge. Pri njem in pri mrtvih našli so pod haljami nože in samokrese. Ko je izvršil ta junaški čin, je zmagovalec se ulegel na klop in malo zaspal, ko je poprej ukazal kočijažu, naj budi in pazi na zvezanega razbojnika.
Drugo jutro je odpotoval. K sebi na voz je položil zvezanega laži meniha in ko je ž njim se pripeljal v bližnje mesto, ga je izročil pravosodju. Po tem se je po-vrnil domu, ko je skusil vse sladkosti silne nevarnosti), katerih ni več iskal, ko prepričal se je dejanski, kako velika je njegova moč,                                   (Dalje sledi.)
kakor Woidzinski, ker še ni imel priložnosti pokazati svoje moči. Ta častnik bil je visoke postave, in je poznal svojo fizično moč, vadil se v njej, delajoč doma v svojem stanovanju razne nedolžne poskuse. Nikdar se mu pa ni ponudila priložnost, da bi bil mogel pokazati svojo moč zunaj doma, če tudi je vedno take priložnosti iskal. Zato je pogosto hodil po ozkih in krivih ulicah, po nevarnih krajih, a vse zastonj, noben lopov ga ni napadel, kakor bi bil zavarovan pred lopovi in napadi. Naposled je šel v pokoj in se naselil na svojem posestvu v Litvi. Želja resno poskusiti svojo moč, ga je spremljala na kmete in je naposled postala prava manija. Hodil je iskat nevarnosti in po noči se klatil okrog, da bi se mu kaj zgodilo. Bil je bogatin. Nekdaj je vzel seboj dva tisoč cekinov, dal jih v škatljico, ukazal zapreči konje in šel potovat, pa brez sluge. Potoval je po svoji dovolj gozdnati guberniji, potoval po velikih cestah in kmetskih potih in prenočeval navadno v židovskih gostilnicah, ki so bile na samem. Koder je prenočeval ali krmil, nesel je v sobo škatljico, vzel iz nje cekine, vse prav nove, jih razložil v kupčke na mizo in potem zopet spravil v škatljico, zaprl jo in postavil pod mizo.
Cela dva meseca je tako potoval in obšel skoro vse gubernije, trapil s svojim zlatom krčmarje in pivce, a nič strašnega se mu ni zgodilo. Naposled se je osoda usmilila našega čudnega potovalca, in poslala mu je naj-groznejšo nevarnost, ki je mogla napraviti močen vtis celo na najmočnejšega in najpogumnejšega človeka.
Prenočeval je v žido/ski krčmi sredi gostega temnega gozda. Bilo je ob desetih zvečer. Noč je bila hladna in temna. Ko je po navadi preštel svoje cekine, je škatljico postavil pod mizo, usedel se na klop, pri mizi jel citati neko knjigo. Minolo je več kakor jedno uro. Bilo je okrog pol noči, kar nekdo potrka zunaj na vrata gostilne. Gospodar žid je šel v vežo in vprašal:
—  Kdo je ?
—  Popotnik, razlegal se je mirno moški glas. Duri so se odprle in prišel je v gostilno katoliški menih, visoke postave in rekel z debelim glasom:
—  Laudatum Jesus Kristus!
Menih je šel k peči na klop. Kmalu se je slišalo novo trkanje na vrata in v krčmo so prišli še trije menihi, tudi visoke postave in korenjaške. Vsi štirje so se useli po vrsti na klop in postrani gledali iskatelja nočnih nevarnostij. Minolo je jedno uro tistega gledanja. Potovalec se ni ulegel spat in še vedno je čital knjigo. Naposled je jeden vstal, stopil k mizi in rekel:
—  Knjiga mora biti jako lepa, da jo vedno citate in se ne uležete spat.
—   Da knjiga je jako zanimiva; poleg tega se mi pa tudi spati ne ljubi.
—   Če se vam ne ljubi spat, bi li ne hoteli nas malo pokratkočasiti in nam pokazati škatljico. Pravijo, da je jako lepa, in jo je veselje gledati, kadar je odprta.
Mej tem razgovorom sta k mizi prišla še dva meniha, četrti se je  pa postavil  pri durih kot za stražo.
-----    55   -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
(Dalje.)
5. Prebrisanec.
Jeden prvih znamenitosti j te dobe v Varšavi je bil gledališki igralec Žulkovski. Bil je izvrsten komik in poleg tega dramaturg, napisavši množino dram in ku-pletov v poljščini, to je bil najprebrisanejši človek, ki je kdaj kje živel na svetu. Njegove drame niso imele posebne vrednosti, držale so se na repertuarju samo zaradi
v
izbornega igranja pisateljevega. Bistroumnost Zulkovskega je bila tako neizcerpljiva, da je slednji dan njegovega življenja bil zaznamovan z množino zbadlic, smešnic, pušic in šalivk, katere je povsod spuščal, na odru, v gledališču, doma, na gostijah, na ulicah in na vseh javnih mestih.
Nekaj let je izdajal list „Mamus" ki je izhajal trikrat na teden, in je imel štiri strani v četvrtki velikega formata. Ta list je prinašal razne zabavne in bistroumne smešnice, novice, pripovedke o tekočih zanimivih in zabavnih dogodkih in kratke članke humoristične, satirične, karikaturne ali zbadljive vsebine. Na poslednji strani vsake številke je bilo šest do deset zbadlic, največ jako dobrih. Ta list je izdajal Žulkovski sam brez vsacih sodelavcev in naročnikov, razprodaval se je, ko je izšel po ulicah, po tri kopejke izvod in prodalo se ga je veliko število.
Žulkovski je bil jakorejen, velik sladkosned in požeruh, jako dobrega želodca in vedno zidane volje. Nikdo ga nikoli ni videl žalostnega in zamišljenega, če tudi je toliko pojedel in popil, vendar so ga po vseh gostilnah, vinskih kletih, kavarnah in konditorijah zastonj krmili in napajali.
Žulkovski nikoli ni bil sam. Jedva se je pokazal na ulici, že se je zbralo spremstvo okrog njega, ki ga je povsod spremljala. Žulkovski je hodil in vedno se raz-govarjal s svojimi spremljevalci, se šalil, sipal zbadlice in pušice na desno in levo; če je šel v kavarno, gostilno ali konditorijo, valila se je za njim tolpa petdesetih ali še več ljudij. Žulkovski je ukazal sebi prinesti, kar si bodi, ter jedel in pil. Spremljevalci njegovi so tudi naročili jedi in pijače, plačevali, poseli po divanih, stolih in zofah, zlezli na okna in vedno gledali Zulkovskega, ter z največjo pazljivostjo ga poslušali. On je jedel na vso moč, a vendar ne prenehal razgovarjati se z okro-žujočo ga tolpo, popraševal je, odgovarjal, pripovedoval in zbadal, — vsi bi bili kmalu popokali od smeha, vsi
so bili veseli in srečni, ker so videli in slišali znamenitega, velikega Zulkovskega. Kjer je on zajutrkoval, kosil ali kavo pil, napravili so lep dobiček in dobro se je jim izplačalo to, kar je zastonj pojedel veliki komik in zbadljivec.
Seveda si je s tem, da je povsod in neprestano tako glasno zbadal in smešil častito občinstvo, zadel in žalil samoljubje mnogih veljavnih in mogočnih tedanjih varšavskih oseb, in nakopal si mnogo sovražnikov. Večkrat jo je skupil za svoje zbadlice, pušice in smešnice. Pa navadno je njegova bistroumnost mu pomagala izmotati se iz vseh težav, neprijetnosti začasnih zadreg, preganjanj in viharjev, katere je prouzročil s svojim zbadanjem. O Žulkovskem je znano toliko anekdot, da bi ž njimi lahko napolnil celo knjigo.
Vselej, kadar je on igral v kaki igri, je k svoji vlogi pristavil gotovo kaj svojega in vselej kaj jako ostroumnega in prilegajočega se; vselej kaj novega, kar je vzbujalo smeh gledalcev, a nekatere jezilo, ker je malo nanje cikalo. Naposled se je moral zavezati, da igram ne bode dodajal nobenih pristavkov, ker so načelstvu prihajale pritožbe od ljudij, ki so bili žaljeni in zadeti.
Kmalu po tej prepovedi moral je v neki igri Žulkovski jahati na konju, obrnen k repu čez oder. Konju je pa nakrat prišlo na misel nekaj storiti, kar k igri ni
v
spadalo. Žulkovski ga je začel biti s pestjo in kričal:
—  Dostavkov ni treba, ni treba; dostavki so prepovedani.
v
—  Castito občinstvo! Oprostite, ta dostavek ni bil posebno bistroumen, a ni bil moj, meni je prepovedano delati dostavke.
Kakor smo že povedali, so javna zbadanja Žulkov-skemu nakopale razne neprijetnosti in bede. Večkrat so ga zaprli in sicer vselej na isti glavni straži, ki je na Saksonskem trgu. Minul je redko kak mesec, da bi ne bil zaprt jedno ali dve noči. Naposled se je približeval tej glavni straži nekega lepega jutra cel voz s hišno opravo, posodo in raznim domačim orodjem. Na tem vozu je bil Žulkovski in njegova rodbina. Voz se je ustavil pred hišo in on je šel v častniško sobo in obrnil se je k častniku, ki je imel službo, s sledečimi besedami:
—  Gospod častnik! Ker me tako pogosto zapro na tej glavni stražnici, sklenil sem priti semkaj z vsem svojim premoženjem in družino. To bode jako prijetno zame in za načelstvo; jaz bodem ob jednem doma in zaprt. Dovolite, da se tukaj naselim.
Seveda častnik tega ni dovolil. Pa Žulkovski je le silil, prosil častnika, naj o tem naznani višjemu načelstvu, drugače on ne gre proč. Ničesa ni bilo storiti. Častnik je napisal poročilo o tem, kar se je zgodilo, in odposlal ga višjemu načelstvu, od katerega je hitro prišel odgovor. Ukazali so Zulkovskega za jeden dan zapreti na glavni straži, pa brez hišne oprave in rodbine, katera se je vrnila v njegovo stanovanje.
-----   56   -----
Nekdo je zaradi neke zbadlice poklical Zulkovskega na dvoboj. Protivnika sta se sešla v gozdiču (sprehajališču za mestom na bregu Visle, kaki dve vrsti od Varšave). Protivnik Zulkovskega se je strašno ustil in večkrat ponavljal:
—   Milostljivi gospod! Jeden iz mej naju mora tukaj ostati, gotovo ostane! Slišite? Vi ali jaz gotovo tukaj ostanem.
—  Če je tako, pa vi ostanite tukaj. Za vas je vse jedno, ker niste oženjeni. Mene čaka žena s kosilom. Sedaj je ura dve in je čas kositi, gorje, če se zamudim, moja žena je grozno huda. Torej, zdravi ostanite.
v
Zulkovskega nasprotnik se je zasmejal in komik je šel domu. S tem je bil končan dvoboj.
v
Drugi pot je zopet nekdo Zulkovskega poklical na dvoboj.
—  Dobro, že sprejmem — odgovoril je komik — Pa zapomnite se, jaz sem pozvan in imam pravico izbirati orožje. Jaz se tudi poslužim te pravice, izbral si bodem orožje, kakšno, videli bodete jutri. Zato pa vam svetujem, da se preskrbite z vsakovrstnim orožjem, da se bodete mogli biti z menoj. Torej jutri se vidimo na Be-ljanah, koder bodem ravno ob jednajstih. Pozvatelj na dvoboj je obhodil vse orožarje in izposodil vse mogoče orožje.
Drugi dan ob polu jednajstih je Žulkovski že bil na naznačenem mestu in se je sprehajal ob kraju gozda. Ob tri četrti na jednajst se je na potu od Varšave pokazal velik voz, in na vozu je sedel nasprotnik Zulkovskega s svojim sekundantom in za njima je bil cel kup orožja. Kaj pa tukaj ni bilo ? Bile so puške, sablje, meči, handžari, kopje, sulice, navadni lovski noži in sekire. Z jedno besedo, tu je bilo vse mogoče novo in staro orožje.
—  No, imate H dosti orožja ? vprašal je Žulkovski, ko je podal roko svojemu nasprotniku, ko je ta prišel na kraj gozda in stopil z voza.
—  Mislim, da tukaj je vse. Žulkovski je pogledal na voz in rekel:
—  Oprostite, glavnega mojega orožja ni tukaj.
—  Kakšno je vaše orožje?
—  Takoj bode tukaj, k vašim uslugam. Ej, gospod bombardir! Le semkaj, zakričal je Žulkovski obrnen v gozdič. In iz gozda se je pripeljal top s potrebnim moštvom in postavil se na bregu Visle.
—  To je moje orožje, milostni gospcd! Sedaj pa blagovolite iti v Varšavo po jeden top in vrniti se semkaj ž njim. Jaz vas počakam. Jeden top ukazen po žrebu spraviti na oni breg Visle, potem nabašemo oba topa, sama ostaneva pri njiju, pomeriva drug na drugega in si damo znamenje, da drug na drugega ustreliva. Ste li zadovoljeni s tem?
Zadovoljen, odgovoril je Zulkovskega nasprotnik in mu  podal roko;  pa ne sedaj, temveč drugi pot.   Sedaj
pridite k meni zajutrkovat. Jutranji sprehod je vzbudil v meni slast do jedi. Jaz mislim, da vi tudi to čutite.
Zajutrku se še nikoli nisem odrekel, rekel je Žulkovski. Naša dvobojevnika s sekundantoma vrnila sta se v Varšavo naravnost v najboljo gostilno, kjer je Zulkovskega protivnik vse izvrstno pogostil.
(Dalje sledi.)
-----   65   -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
(Dalje.)
Junak in žrtva anekdotov.
Končavam galerijo varšavskih originalov s pripovedovanjem še ob jedni jako znameniti osebi. To je bil moj tovariš v šoli gardskih podpraporščikov, neki Pukalov, podpraporščik volinskega polka, dobro znan po vsej Varšavi zaradi svojih anekdot, katerim je posvetil sebe in za katere je bil ne le večkrat zaprt, a služil celih deset let v nižjem činu podpraporščikov in naposled, bil imenovan za častnika, pa ne v gardi, za kar bi imel pravico po svojem razumu, izobraženosti in premožnosti, temveč v armadnem polku.
Postranski sin grofa Arakčejeva je bil Pukalov jako umen in izvrstno izobražen, kajti dovršil je bil gottin-gensko vseučilišče. Poleg drugih znanostij znal je odlično jezike : ruščino, francoščino, angleščino, italijanščino, nemščino in latinščino. Dobro je igral na glasovir in čital note a livre ouvert. Njegova vnanjost je bila jako originalna. Bil je srednje postave, tršat in malo pripognen, ni bil lep, pa tudi ne grd, ter je imel jako izrazen obraz. Zamolkel je bil kakor cigan, s temnorujavimi očmi, s svetločrnimi lasmi, obraz je imel dosti pravilen in jako gibčen, tako da se je v petih minutah desetkrat spačil, pa vselej drugače, in znal se je tako dobro pačiti, da bi človek, ki ga ni poznal, ne bil vedel, da se pači, temveč bi bil mislil, da je naravno tako grd. Tako se je ob jednem jedna polovica njegovega obraza smejala, druga pa jokala. Glavna njegova posebnost je bila, da je imel zadej šop popolnoma belih las velik kakor rubelj. To so vedeli v vsej Varšavi in po tem so ga spoznali, kateri so ga videli prvič. Naravnost iz inozemstva je Pukalov prišel v Varšavo, da ustopi v vojaško službo. Zato se je moral predstaviti cesarjeviču, in takoj je pokazal svojo eksen-trično stran in razjezil velicega kneza. Na vprašanja je odgovarjal zdaj francoski, zdaj nemški, zdaj angleški in sedaj italijanski.
—  Kje ste se izobraževali ? vprašal ga je veliki knez.
—  V gdttingenskem vseučilišču, vaša visokost.
—  Zakaj ne v Rusiji?
—  V Rusiji se je težko dobro in temeljito izobraziti.
—  Ti si predrzen dečko, ti tak mlekozobnik? V Rusiji se je izobrazil tvoj car, v Rusiji sem se izobrazil jaz. Kaj  sem pa jaz? Mari sem tepec?
—  Ne morem vedeti, vaša visokost.
V volinski polk ž njim, v Cemirova (najstrožjega stotnika) stotnijo, ne pustiti ga na dopust, ne na odpust, ne pošiljati ga v šolo podpraporščikov, pa tudi ne predlagati za častnika, dokler jaz ne odločim, kaj naj se ž njim zgodi.
In začelo se je zanj trpljenje, a baš vsled tega je še le postal pravi junak anekdot, zaradi katerih je postal slaven po vsej Varšavi. Tukaj ni mogoče navesti vseh njegovih anekdot, za to bila potrebna cela knjiga. Tukaj naj navaden le nekatere.
Pukalov je dobival od matere tisoč zlatov (150 rub-ljev) na mesec za izdrževanje. To je velikanski denar, če se pomisli, da je tedaj v Varšavi bila nenavadna cena. Tako je kosilo petih jedij pri Henikovskem in v drugih gostilnah veljalo poldrug zlat, 22y2 kopek v srebru. Porcije so bile tako velike, da je jednega kosila, prinesenega iz gostilne domu, bilo dosti za dva. Kosilo s šestimi jedrni je veljalo 2 zlata (30 k.) Bila so tudi kosila s štirimi jedrni, ki so veljala zlat, ali 15 kopek, zlasti v Podvalni ulici v gostilni pod Zartokiem, kamor so zlasti hodili junkerji in poljski podčastniki.
Časa odlične kave (kakeršne ni nikjer drugje, kakor na Poljskem) je veljala 3 kopeke. Funt govedine 1. vrste 4y2 kopeke, navadne pa še 3 ali 2 kopeki. Najboljših hrušk dobil si deset za petico, izbornih, debelih in zrelih češpelj dobil si za 3 kopeke celo mero, v kateri jih je bilo nad sto. Izvoščiki imeli so po dva konja in pokrite vozove ter je računali za jedno vožnjo 15 kopek, bodi si tudi od jednega konca mesta do drugega. Obutev: Naj-prvi in najdražji čevljar v Varšavi je bil Jekel, varšavski Pel. On je računal za par 30 zlatov, to je 4 rublje in 50 kopek. Navadna srednja cena na čevlje je bila 20 zlatov, to je tri rublje za par. Manjša stanovanja po dve sobi za neoženjence stala so navadno 200 zlatov ali 30 rubljev na leto. Mej krasnim spolom v Varšavi, kakor po vsej Poljski je bilo jako veliko lepih, posebno v srednjih, rokodelskih slojih. Vse so bile jako spretne, ljubeznive in nikakor ne ne pristopne, posebno zakonske, mej katerimi ni bilo skoro sredine: ali so bile odlične žene, ali pa take, da jih vrag vzemi... Toda za druge s3 bile jako dobre ... Po tem pa še podnebje, jako zmerno, prijetno in zdravo. Večkrat sem spal v ostrogu na prostem zraku, ko sem dejal na travo posteljno blazino in odel se z lahko letno odejo. V Visli so se začeli kopati včasih že sredi aprila in se je kopanje nadaljevalo do oktobra. Z jedno besedo, kar se tiče obilnosti in nizkih cen najpotrebnejših stvarij za življenje, za potrato in zabavo, kar se tiče veselic in vživanja, ga ni bilo mesta v Evropi, ki bi se bilo moglo  primerjati z Varšavo v d vaj-
------    66    ------
setih letih.   Sedaj pa spregovorimo še o junaku in žrtvi anekdotov.
V začetku službovanja Pukalova je stotnijski poveljnik, če tudi je bil strog, hotel ž njim biti prijazen in ga je k sebi vabil na kozarec čaja. Tedaj je bila v Varšavi izšla v ruščini in poljščini knjiga z naslovom „ Vedenje". V njej se je razlagalo, kako se morajo nižji čini vesti v službi. Ta knjižica se je ob nedeljah čitala pred vojaki vsake stotnije in vsakega eskadrona. In tu je Pu-kalov prišel nekega večera k svojemu stotniku.
—  Usedite se, junker! — rekel mu je stotnijski poveljnik. — Oj, sluga, prinesi junkerju kozarec čaja.
čaja je bil prinesel. Pukalov je vzel kozarec, izpil in potem položil na podnos 10 grošev (5 kopek), kolikor je tedai navadno veljal kozarec čaja v kavarnah.
—  Kaj to pomenja? — Vprašal je začuden stotnik ?
—  Gospod stotnik. Včeraj so nam čitali pri stot-niji, da nižji čin ne sme ničesar zastonj niti jesti, niti piti, vse mora plačati.                                 (Dalje sledi.)
—-    75 ---
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
Junak in žrtva anekdotov.
(Dalje.)
Nekdaj sreča Pukalov svojega stotnika na Krakovskem predmestju, to je v najbolj mnogoljudni ulici varšavski. Stotniku se je zdelo, da ga je junker nerodno pozdravil, zato ga je že tukaj dobro ozmerjal in prisedši v vojašnico, je naročil, da ga morajo učiti, kako se je treba postaviti, potem pa kako se mora spremljati z očmi. Začeli so ga učiti. Po cele ure so ga učili jedno in isto. Vežbovalec je veleval jeden in Pukalov se je postavil in obrnil glavo na stran in zakričal jeden, potem so velevali dva in Pukalov je počasi obesil glavo na levo ali narobe in počasi rekel dvaaaaa.
Čez nekaj dni Pukalo/ zopet sreča svojega stotnika in sicer ravno na Krakovskem predmestju. Ko se še ni približal stotniku na deset korakov, se je ustavil po vojaški se obrnil glavo k stotniku in jecljajoč rekel jeden, ne da bi bil z očmi spremljal stotnika.
—  Junker! spremljajte me z očmi, zakričal je stotnik nad Pukalovom.
—  Velite dva, gospod stotnik. Brez razdelitve me niso učili.
—  Dva — rekel je stotnik, in Pukalov je začel obračati glavo, govoreč dvaaaaa.
Drugi dan učili so Pukalova brez razdelitve, to je moral neprostano obračati glavo z jedne strani nB drugo in govoriti jeden, potem pa dvaaaaa.
Pukalov se ni poboljšal, Tretji pot srečal je stotnika zopet na Krakovskem predmestju. Sedaj se je postavil in vedno obračal glavo z strani v stran in štel jeden dvaaaaa, jeden dvaaaaa, jeden dvaaaaa. Okolu njega se je zbrala tolpa zijalcev, ki so se smejali in krohotali. Strogi stotnik je pa pljunil v stran in šel svojo pot, rekši sam pri sebi:
—  Vidim, ž njim ničesa ne opraviš, — nepriden šaljivec.
Prisedši v vojašnico je odredil, naj nehajo Pukalova učiti pozdravljanja in ukazal, naj mu dajo za cel teden počitka, naj dela kar hoče.
_________»—.______________________
Nekoč je Pukalov v konditoriji pil kavo in kadil iz pipe. Zraven njega je na divanu sedel neki Nemec, ki je tudi pil kavo in kadil. Pukalov začel je ž njim jako zanimiv govor v nemščini. Mej gorečim pripovedovanjem, je kakor nevede začel z njegovim kazalcem popravljati pepel v svoji pipi. Nemec je lahko zakričal, začel pihati v svoj palec govoreč: ach, mein Gott! — Pukalov se je opravičeval in izvračal vso krivdo na svojo strašno razstresenost.
Nekdaj je šla stotnija, pri kateri je služil Pukalov na glavno stražo. S stotnijo šel je jeden stotnijskih poveljnikov, ki je bil znan po svoji neizrecni skoposti. Pukalov je pregovoril narednika, da so njega vzeli s stotnijo in ga odločili za pošiljanja. Čez jedno uro, ko so prišli na stražo, je stotnik želel imeti kavo in je poklical vojaka odločenega za pošiljanje. Prišel je Pukalov.
—  Prosim, junker! — rekel je stotnik. — Moram poslati po kavo in zatorej blagovolite poslati k meni kakega vojaka.
—  Oprostite, gospod stotnik. Jaz sem odločen za pošiljanje, in dovolite mi torej točno izpolniti svoje dolžnosti, iti vam po kavo in po vse, kar bodete potrebovali.
—  No, dobro; samo seboj vojaka vzemite. Tukaj je zlat. Prinesite nam kave z zemljami.
Pukalov je šel v bližnjo kavarno in čez nekaj časa se je vrnil nesoč v vsaki roki košarico. Postavši jo na tla, je začel najprej iz jedne košare jemati lončke s kavo in smetano, potem pa zemlje. Ko je že več lončkov postavil, rekel mu je stotnik;
------    76   ------
—  Dovolj, Pukalov, Dovolj. Kam tako veliko? Mi smo le trije (s stotnikom sta namreč na glavno stražo šla še dva častnika.) Pukalov je pa še nadalje iz prve košare jemal lončke in ko jo je izpraznil, je bila miza že polna lončkov.
—  Moj Bog, koliko je pa, — rekel je stotnik z obupnim glasom. — Kaj pa bodemo s to kavo?
—  To še ni vse, rekel je Pukalov in začel je razkladati iz druge košarice, v kateri je bilo ravno toliko lončkov in žemelj, kakor v prvi. Dolgo skopi stotnik ni mogel brez velike žalosti in bridkosti spomniti se tega ultrakavinega dne in svojega zlata, zginivšega v cvetu let, a dobro bi bilo, ko bi bil vsaj šel za šampanjec. A je za kavo.
Nekoč sreča Pukalov na ulici nekega poštar nega gospoda s kislim obrazom in predpotopno, jako obnošeno obleko. Pukalov se je ustavil, pogledal bistro neznanega gospoda, po tem se je pa nakrat oklenil ga okrog vratu in ga jel poljubovati govoreč:
—  Vendar sem zopet srečal vas, svojega rešitelja, svojega dobrotnika! Koliko let sem že vas iskal povsod, a nikjer vas nisem mogel najti. A naposled je vendar prišel blaženi dan v življenju mojem! Naposled vendar vas vidim in morem pred vami izliti čustva svojega hvaležnega srca.
—  Milostljivi gospod! Vi se gotovo motite in imate mene za koga druzega — rekel je gospod, katerega je Pukalov objemal in prizadeval se je osvoboditi njegovih objemov.
—  Kako! Vi me ne poznate? Jaz sem pa spoznal svojega rešitelja mej tisoči ljudmi. Ste li pozabili, kako ste mi rešili življenje: Pred šestimi leti kopal sem se v Vislu proti Saški Kempi in nakrat me je deroča voda odnesla na globoko mesto in jel toniti in gotovo bi bil utonil, ko bi ne bilo vas. Se ne spomnite, da ste tedaj stali na bregu, in videč mene v nevarnosti, skočili ste v vodo, ne da bi se bili slekli, in me ven privlekli, in potem pa zginili, ne da bi bil mogel vam se zahvaliti. Sedaj pa nočete tega priznati v svoji skromnosti. Sicer se pa nadejam, da dovolite, da vas pogostim z odličnim kosilom pri Zdarboru. Pojdimo tja. Sedaj je čas za kosilo.
Mož, katerega je Pukalov imel za rešitelja, je šel ž njim brez obotavljanja, ko se mu je obetalo dobro kosilo v jedni najboljših varšavskih gostilen.
Kosilo in pijača bila sta izvrstna. Pukalov ga je slavno pogostil, častil ga in bil nenavadno prijazen ž njim. Ko se je kosilo končalo, in so.*gostje vstali izza mize, je Pukalov vzel kapo, in to je tudi storil njegov gost, zahvaljujoč se za pogostenje. Ko sta se približala k vratom, je Pukalov odprl vrata in predno je domišljeni rešitelj mogel spregovoriti kako besedo, ga je Pukalov pahnil skozi vrata in zaloputnil za njim. Presenečeni gost je postal nekaj trenotkov na jednem mestu in potem pa rekel sam s seboj: Musi byc' fihal (mora biti blazen) in
šel je   svojo  pot vesel, da se  je zastonj tako dobro na-kosil, kakor še nikdar poprej.                    (Dalje sledi.)
----    107    ----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
Junak in žrtva anekdotov.
(Dalje.)
Oblečen v debelo vojaško suknjo, je Pukalov ustopil v  jedno   boljših   francoskih  gostilnic,   stopivši k bufetu, naredi  najneimnejši  obraz   in   reče  po   ruski z boječim .: glasom:
—  Dajte mi zelnate jnhe in kaše.
—  Mi nimamo ni juhe ni kaše — odgovoril je bufetčik-Francoz, ogledujoč s preziranjem debelo sivo vojaško suknjo Pukalova.
—  No dajte mi krvavo klobaso s kruhom.
Dali so mu krvavo klobaso s kruhom samo zaradi tega, da so se mu smejali.
—  Kaj velja?
—  Šest grošev.
Pukalov je potegnil iz levega žepa zamazano mošnjo z bakrenim denarjem, vzel iz nje šest grošev in plačal. Potem je pa začel se po obeh licih mazati s krvavo klobaso. V sosedni sobi pili so štirje Nemci pivo. Videli so kaj dela Pukalov in glasno mej seboj zabavljali, v nemščini seveda, na ruske barbare, na rusko zeljnato juho in kašo, zabavljali so in praznili vrčke piva drug za drugim.
Ko je Pukalov slišal zasmehovanje Nemcev, pustil je klobaso, nakrat se premenil, ponosno povzdignil glavo in zaklical z najčistejšim glasom v najčistejši francoščini:
—  Deček, daj mi takoj dve steklenici šampanjca, čašo za juho in čisti prtič. Le hitro se obrni.
Bufetčik in natakar sta se debelo pogledala od začudenja in se nista ganila z mesta.
—  Kaj je, vrag vaju vzemi, ali sta oba oglušela, kaj ? Dve steklenici šampanjca, čašo za juho in čisti prtič, rekel sem vama!
In pri teh besedah je posegel v žep z roko in iz njega prinesel v desnici pest cekinov in začel ž njimi ropotati. Ta zlata demonstracija je napravila mogočen vtis. Natakar je tekel, kar so ga noge nesle, in prinesel mu šampanjec ter čašo za juho. Pukalov je ukazal odmašiti, postavil k sebi čašo in nalil vanjo šampanjca, s katerim je kakor z vodo izplaknil usta in si umil roke. Ko je izpraznil obe steklenici, je vzel prtič, jeden konec pomočil v kozarec z vodo in obrisal si roke. Na to je plačal bu-fetčiku šampanjec, dal natakarju cekin za postrežbo in rekel pokazavši z roko na Nemce, ki so kosili:
—  Ti nemčurji pijo samo pivo, torej pogostite jih z mojim šampanjcem v imenu ruskih barbarjev. Z Bogom !
Odšel je in pustil v največjem začudenju francosko gostilniško osobje in nemške pivopivce.
Drugi dan je pa šel Pukalov kosit k Chevaux, k najprvi in najdražji francoski gostilnici v Varšavi. Vzel je seboj, tri vojake svoje stotnije, mej njimi tudi svojega slugo. V tej gostilni se je kosilo po jedilnih listih. Ko |so se useli za mizo, na kateri je bilo ravno za štiri ljudi pripravljeno, je Pukalov ukazal prinesti tri liste mnogo-brojnih kosilnih jedij, in položil jih na krožnik vsakemu svojih tovarišev.
—  No, fantje! Na teh papirčkih so zapisana razna jedila, izbirajte, kar vam ugaja — rekel je Pukalov.
—  Pa mi ne znamo brati, vaše blagorodje — odgovorili so mu.
—  To nič ne dene.   Pokažite kar s prstom na ka-
-----    108    -----
tero vrsto hočete, pa vam bodo dali dotične jedi. In kosilo se je začelo; in kakšno kosilo je bilo, tako, da ta-cega niti poprej videli niso, nikar pojesti. Jeden vojak je pokazal s prstom na pecivo in prinesli so mu najprej pecivo namesto juhe. Drugi je pokazal špargeljne in prinesli so mu jih, tretji je pokazal posladek. Drugemu so zopet prinesli troje pecivo zaporedoma. Tako je trajal obed jako dolgo. Razvrščenje jedi je bilo povse novo. To je bila prava gastronomična zmešnjava, kajti najrazno-vrstnejše jedi so se mešale brez vsacega reda. Natakarji so se jedva zadržavali, da niso popokali od smeha. Sam Pukalov je pa zase zahteval najboljših pet jedij in jih jedel v naravnem redu.
—  Le jejte, bratci, le jejte sebi na zdravje! je po-goščeval svoje tovariše. — Le še naročite! — kajti francoske jedi niso tako tečne, kakor naša zeljna juha in kaša. Treba se je torej dobro naložiti.
—  Saj bi še radi jedli, a ne moremo več, kajti smo siti.
Ko je Pukalov plačal nenavadno kosilo; rekel je svojim tovarišem:
—  No fantje! Vse sem plačal tem Francozom, čemu bi jim puščali kar nismo sneli!
In vojaki zavezali so v svoje robce kose belega kruha, katerega je ostalo veliko v košarici na mizi. Potem so pa šli za svojim voditeljem iz gostilnice, v kateri so pustili obilni predmet za francoski smeh in francoske za-bavljice.
Oblečen v debelo sivo suknjo, katero je jako rad imel, je Pukalov pU kavo in kadil iz pive v neki kavarni. Naposled je vprašal lepo kavarico:
—  Kaj sem dolžen?
Povedati je treba, da je v Varšavi v kavarnah in gostilnah — izimši francoske restavracije — bilo žensko strežno osobje. Bila so mlada in lepa dekleta, ki so se imenovale kavarice, jako spretne, ki so pa znale lepo in zanimivo razgovarjati se z gosti. In niso bile posebno stroge, kar se tiče poljubovanja i. . . zabavanja ž njimi. In tako lepa kavarica je odgovorila Pukalovu:
—  Navadna ceno je: šest grošev za kavo in dva za kadenje.
—   To je veliko — rekel je Pukalov — ali ne vzamete manj.
—  Prosim! Pri nas se ne trguje.
—  Le nekaj odjenjajte, če tudi le jeden groš, kajti sem reven vojak.
—  No, naj bode! Dajte pet grošev.
Pukalov je potegnil iz žepa že znano zamazano mošnjo z bakrenim denarjem, plačal, potem pa s čibukom v roki šel k velikemu zrcalu, visečemu na steni in jel pred njim delati najgroznejše obraze. Dolgo se je pačil. Kavarica je nemirno gledala ta tihi prizor revnega vojaka pred zrkalom. Nakrat je pa prestrašeno zakričala, Pukalov je bil nakrat udaril na vso moč s čibukom po zrcalu, da se je razletelo na majhne kosce.
—  Bog pomagaj, ruski vojak je razbil steklo, kri-
čala je kavarica. Na njen obupen krik prihitela sta gospodar in gospodinja kavarne, videč, da je zrcalo razbito, kričala sta glasno in hitro:
—  Zadržati ga je treba, da bode plačal škodo.
—  Kako če plačati, ko sem mu še pri kavi morala odjenjati cel groš.
—  Tiho! — rekel je naposled Pukalov. — Kaj pa stoji vaše zrcalo ?
—  Sto zlatnikov (15 rubljev); mari je to majhna stvar.
—  Tu imate sto zlatnikov, rekel je Pukalov, vzel iz žepa pest zlatov in odštel sto zlatnikov.
Le glejte, da ti kosi zame celi ostanejo, plačal sem jih in kmalu pridem ponje. Z Bogom!
Pukalov je odšel iz kavarne, a čez pol ure se je vrnil s svojim slugo, kateri je pobral kose razbitega stekla, zavezal jih v prtič in nesel v vojašnico s Puka-lovim. Kavarniško osobje je bilo trdno prepričano, da je ta gost blaznec.                                          (Dalje sledi.)
____   117   —
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI. Junak in žrtva anekdotov.
(Dalje.)
Ko smo bili v ostrogu, je Pukalov poprosil, da ga puste v mesto. V njegovem odpustnem listu je bilo zapisano: »Odpušča se do zarje." Nastane večerna zarja z navadno ceremonijo t. j. z godbo pred polkom in s klicanjem imen v vsaki stotniji. Pukalova k temu klicanju ni bilo. Zamudil je večerno klicanje, kar je naravnost hudodelstvo za nižje čine. Še le pred jutranjo zarjo se je vrnil v ostrog. Prijeli so ga in vlekli k zglasilu.
Prav nič nisem zamudil, rekel je Pukalov hladnokrvno. — Zarja se še le začenja, vrnil sem se torej x>b    zarji.
—  Pa mi smo vas odpustili do večerne zarje — rekli so mu.
—  Na listu ni nič zapisano, ali so me odpustili do večerne ali do jutranje zarje. iMislil sem, da do jutranje in torej nisem kriv, če sem se zapoznil.
Pukalova niso kaznovali; samo v bodoče so zapisali na vse odpustne liste: do večerne zarje,
Pukalov je prosil še jedenkrat, da bi ga pustili v mesto, a stotnik ga ni pustil.
—  Vsekako moram v mesto po opravku zame jako važnem — rekel je svojemu stotniku.
—  Takoj jaz pokličem najspretnejšega vojaka, kateremu morete naročiti vso stvar; vse bode za vas opravil ravno tako natančno, kakor bi bili vi sami v mestu.
—  A, gospod stotnik! Jaz moram sam.
—  Molči, junker! načelstvo bolje ve, kakor vi, kaj je treba storiti.   Ej! Pokličite k meni Semenčuka.
Semenčuk je prišel.
—  Takoj se odpravi v mesto, in ondu opravi vse, kar ti naroči junker Pukalov; stori vse tako, kakor bi on storil. Slišiš?
—  Slišim, gospod stotnik — odgovoril je Semenčuk. Tedaj je v Varšavi bil v navadi poljski, t. j. francoski način vedenja nižjih činov k višjim. Namesto „vaše blagorodje ali visokoblagorodje", reklo se je gospod pra-porščik, poročnik itd. do vštevši polkovnika. Generale so nagovarjali z „vašo prevzvišenost". Nekaterim junkerjem, premožnejšim, rekli so vojaki: „vaše blagorodje" a ubož-nejše se imenovali „plemeničke".
Pukalov in Semenčuk sta šla iz šotora poveljniko-vega in prvi je začel poslednjemu sledeče naročati:
Ko prideš v Varšavo, podjdi naprej v Podvalsko ulico, v kavarno Novahovskega. Nahaja se ta kavarna za tri hiše nazaj, predno se pride v Krakovsko predmestje, Bodeš li našel?
—  Bodem, vaše blagorodje!
—  Pojdi notri, izpi čašo kave, to velja šest grošev. Si zapomnil.
—  Sem.
Od Novahovskega pojdeš v Čabanovo prodajalnico^ ki je na oglu Medene in Senatorske ulice. Ondu mi kupiš papirja, črnila in pečatnega voska za dva zlata. Tu je pismo Čabanu, iz katerega bode videl, kaj in za koliko ima dati. Bodeš našel?
—  Bodem, vaše blagorodje.
—  Od Čabana pojdi se sprehajat v Saksonski vrt, ondu najdeš konditorijo Lsseljevo, ki je na levi strani, če se pride od Brilevskega hiše. Pojdi notri, spij kozarček likerja, potem pojej dva jabelčna kolačka, kar vse skupaj velja petindvajset grošev. Prišedši iz konditorije, pojdi malo po vrtu, in odtod pojdeš v Mostovo ulico k gospej Šatkovski, ki stanuje že štiri hiše pred Bernardsko ulico na desni strani. Tam vprašaj po gospej Marisji, ki je moja botra. Pozdravi je v mojem imenu in poljubi ia daj ji pol rublja za posladek.
—  Bodem, vaše blagorodje.
—   118  —
—  Od Šatkovske pojdi kosit v Senatorsko ulico v gostilnico Honikovskega. Kosilo pri njem velja pol zlata. Ko bodeš pokosil, pojdi na ogel Saksonskega trga nasproti Brilevskega hiše, pojdi ondu v prvo modno pro-dajalnico in vzemi zase dve škatljici vakštafa, to velja tri zlate. Sedaj pa pojdi v nižje nadstropje hiše in ondi poprašaj za gosp. Wenheima, kateremu daj tole pismo . . . Ko bode prečital pismo, bode že vedel, kaj mu je storiti, in za to mu plačate tri zlate. Vse, kar sem ti naročil stane 18 zlato v 26 grošev. Tu imaš denar. Če točno izpolniš, kar sem ti naročil, dam ti še štiri zlate za žganje.
—  Rad vam ustrežena, vaše blagorodje. Vse bodem storil, kakor ste mi ukazali.
Semenčuk je odšel. Ne bodemo sledili za njim po potih v Varšavi, kjer je točno izpolnil, kar mu je bil naročil Pukalov, razen one stvari, ki bi jo bil moral storiti na Saksonski ulici pri Wenheimu, h kateremu poj-dcmo vkupe s Semenčukom. Wenheim je bil zobni zdravnik. V pismu Pukalova je bilo zapisano:
„Izročitelju tega pisma izderite spcdnji zob, četrti od krajnega zobu na desni strani."
—  Odloži svoj portepej in čelado in usedi se na stol, rekel je zobni zdravnik.
Semenčuk je storil, kar se je od njega zahte- valo in sel.
—  Odprij usta — rekel je zobozdravnik. — Dobro, sedaj poizplakni usta — nadaljeval je Wenheim, po-davši mu kozarec gorke vode.
—  Zopet odprij usta.
Semenčuk je drugič odprl usta. Zobozdravnik je vzel klešče in je hotel ž njimi poseči v usta vojaku, da mu izdere zob, kakor je bilo naročeno v pismu Pukalova. Pa Semenčuk se je spomnil, da stvar ne bode dobra in je torej prosil:
—  Gospod, kaj pa hočete storiti z menoj.
—  Izdreti bolni prednji zob.
—  A mene noben zob ne boli, vsi so zdravi.
—  Pa je v pismu rečeno, da bi ti izdrl četrti spodnji zob na desni strani. Te mora že boleti. In zobozdravnik je posegel s kleščami Semenčuku v usta.
—  Ne, gospod! Nikakor ne dam izreti zdravega zobu.
In Semenčuk je vstal s stola, nadel si portope in čelado in odšel od zobozdravnika rekši mu:
—  Z Bogom, gospod. Povrnil se je v ostrog.
—  No, kaj? Si li vse storil, kar ti je bilo ukazano? — vprašal je Pukalov vojaka, kateremu je bil naročil opraviti svoje stvari.
—  Skoro vse, vaše blagorodje.
—  So ti tudi zob izdrli?
—  Nikakor ne;  nisem pustil, ker me zob ne boli.
—  Pa mene zob boli. Stotnik ti je pa naročil vse tako storiti, kakor bi bil jaz storil. Ti bi torej si bil moral dati izdreti zob, kar bi si ga jaz bil dal, ko bi bil
šel   v Varšavo.    Ti   torej   nisi   izpolnil   povelja  svojega, stotnika.
Pukalcv je odšel in povedal stotniku:
—  Gospod stotnik! Semenčuk ni vsega storil, kar bi bil moral jaz storiti v Varšavi.
—  Pokliči ga k meni, mu bodem že pokazal. Semenčuk je prišel. Ko je pojasnil, kako je z zobom
odšel je od stotnika brez slabih posledic. Pukalova so pa drugi dan pustili v Varšavo, da je opravil, kar prejšnji dan ni mogel opraviti zanj poslani vojak.
(Dalje sledi.)
------    124    ------
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
VI.
Junak in žrtva anekdotov.
(Dalje.)
V Varšavi je bilo, kakor tedaj povsod strogo prepovedano nižjim činom hoditi v gledališče, na koncerte in voziti se z izvoščiki. Zato se pa jim ni branilo hoditi v konditorije, kavarne in gostilne in ondu zahtevati, kar je komu bilo ugodno. Dve leti pred vstajo se je pa še to zabranilo nižjim činom s strogim ukazom.
Kmalu po tej prepovedi je prosil Pukalov, naj ga puste  iz  šole v mesto,  kjer ima  obiskati več  znancev*
Poučni in zabavni del.
Ob treh popoludne bi bil rad kosil. Šel je ta čas po jedni glavnih varšavskih ulic. Šel je k jedni gostilnici, ki je bila v pritličji in začel je z ulice trkati na okno. Na trkanje je prišla iz gostilnice lepa natakarica in vprašala:
—  Kaj hočete, gospod?
—  Kosil bi rad, odgovoril je Pukalov.
—  Vstopite notri.
—  Ne smem, ni dovoljeno.
Sedaj je Pukalov pojasnil, da junkerjem ni dovoljeno hoditi v gostilne. Ker bi bil rad jedel, ker v šoli ni čakalo kosilo junkerjev, ki so šli v mesto, je poprosil, da bi mu prinesli na trotuar mizico z jedilno pripravo in s stolom, in prinesli mu popolno kosilo, katero kar zunaj poje. Takemu čudnemu naročilu se je natakarica močno čudila, a Pukalov je znal pregnati njeno nezaupnost, izvlekel je iz žepa pet cekinov in potresel jih pred očmi natakarici. Mizo in stol so prinesli na trotuar in Pukalov je kosil. Okrog njega se je seveda zbralo mnogo Ijudij, kateri so se močno smejali, kajti on se je vedno pačil in jih zabaval in zbadal, kajti, to je on dobro znal. Ko se je tako nakosil pod milim nebom, se je še ravno tako napil kave pred neko kavarno.
Pukalov je služil za podpraporščika cela štiri leta, in ni nič nazadoval, ne napredoval. Jasno je bilo, da je prestolonaslednik nanj pozabil, a se ni nikdo upal spomniti ga o njem. Bilo je slabo. Na ta način utegne še dolgo ostati v nižjem činu. Sklenil je torej sam opozoriti cesarjeviča nase. Zato je poprosil svojega narednika, da ga pri prihodnji paradi postavi na konec v prvi vrsti. Rekel je svojim tovarišem:
—  No, gospoda, jutri me pa odpuste, ali pa odpravijo v šolo podpraporščikov. — Začela se je parada. Veliki knez gre mimo prvih vrst in se približa Pukalovu. Pukalov je nakrat naredil strašno grd, a vendar tako naraven obraz, da nikdo ni mogel vedeti, da se pači. Cesarjevič ni mogel zdržavati smeha.
—  Kaka spaka je pa to? — vprašal je polkovnega poveljnika.
—  To je Pukalov, vaše veličanstvo.
—  Kak Pukalov?
—  Tisti, katerega ste ukazali, da ne smemo niti odpustiti iz službe, niti poslati na dopust, pa tudi ne poslati v šolo podpraporščikov.
—  Pošljite ga v šolo — rekel je cesarjevič in Pu-kalova so poslali, pa tudi v šoli je mnogo moral prestati zaradi svojih burk.
Tu navedene burke o Pukalovem niso niti desetina vseh, katere je naredil v teku svojega junkerskega službovanja. Ni minul mesec, da ne bi bil napravil jedne, ali pa tudi dveh ali treh burk. V krogu prijateljev in znancev bil je najumnejši, najmilejši in v visoki stopinji zanimivi človek. Vse j« dovolj zabaval, pa tudi resno in stvarno se je znal razgovarjati in kako naudušeno je včasih  pripovedoval kako novo misel.    Ko je stopil čez
prag na ulico, je pa Pukalov pozabil nase in svoje koristi, postal je drug človek: sedaj je mislil, da je njegova jedina dolžnost z burkami zabavati in smešiti občinstvo. Kolikokrat smo šli v pravoslavno cerkev v Pod-valski ulici. Nas pravoslavnih ni bilo mnogo; samo šest mej šestdesetimi junkerji litovskega in volinskega polka. Pukalov, kot starši izmej nas je nas vodil. Z začetka, ko smo prišli iz vojašnice, ki je bilo na Lazenhovskem parku, je šlo vse v redu. Ko smo pa prišli iz puste Vejske ulice na Novi Svet, je Pukalov že katero napravil. Izvlekel je zemljo in jo začel jesti, ter se je grozno pačil.
—  Nehaj, Pukalov! Kaj si se izmislil jesti na najbolj obljudeni ulici! To je sramotno! Mari si lačen — rekel sem mu.
—   Kaj je to sramotno, rekel je Pukalov, če je lačen vojak suhar?
Drugi pot je od daleč zagledal na trotuaru damo, lepo oblečeno. Skremžil je grozno svoj obraz.
—  Jezus, Marija! kakšna spaka je to! — rekla je dama polglasno, zakrila obraz z rokama in obrnila se na stran.
Posebno so se bale njegovega pačenja noseče ženske, boječ se, da bi spačka ne rodile.
Tako je vsled svojih burk Pukalov deset let ostal junker, petdeset mlajših tovarišev njegovih je bilo že imenovanih za častnike. In še le čez jedno leto, po končani poljski vstaji imenovali so ga za častnika pri navadnem peštvu. Potem nisem več vedel zanj. Čez nekaj časa sem slišal, da po triletnem častniškem službovanju se je od vojakov poslovil, in ko je prišel v Peterburg k svoji materi, mu je rekla:
—  Peter! ti si se strašno povojačil. Takoj pojdi v inozemstvo, da se prevetriš in olikaš.
In odpotoval je v inozemstvo. Če še živi in kje je sedaj, ne vem. Če bode morda čital, kar sem pisal o njem, mislim, da se ne bode jezil name, da sem se spomnil njega in seznanil čitatelje z njegovo osebo, jako skrajno, a ob jednem jako pošteno, blagorodno dobro in velikodušno.                                                (Dalje sledi.)
-----    125    -----
-----    166   -----
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta,
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
IX.
Lirik lahkoživec in improvizovani zakon iz ljubezni.
V ^ečjo popolnost in slikovitost varšavskega življenja, tu navedem še nekatere črtice, katere dokazujejo, kake stvari je tedaj bilo mogoče delati brez velike, a včasih tudi brez vsake odgovornosti.
Tedaj je služil v titovskem polku častnik neki Izmajlo7. To je bil človek najbolj omejenega uma in izobraženosti, a jako prijazen dečak in so ga zato vsi tovariši radi imeli. Vedno so se šalili ž njim, a on se ni nikoli razjezil.
Nekdaj je bil v večji družbi častnikov. Pili so šampanjec in se zabavali. Nekdo se obrne k Izmajlovu in reče:
—  Izmajlov! Čemu ti ničesa ne pišeš? Vsaj je jeden tvojih soimenikov pesnik, basnopisec. Si li poskusil ti kedaj napisati kake stike?
—  Ne, nikoli nisem poskušal — odgovoril je Izmajlov.
: — Pa sedaj poskusi. Prepričan sem, da napišeš lepe stike. Takoj se loti. Tukaj je papir in svinčnik. Usedi se in piši.
—  Da, kaj naj pišem?
—  No napiši kake stike, bodi si tudi odo na šampanjec.
—  Tukaj ni mogoče, je hrup in me motijo.
—  Tako pojdi in zapri se v to sobo in piši. Mi bodemo z nepotrpežljivostjo pričakovali tvoje pesmi.
Izmajlov se je zaprl v posebno sobo. Celo uro je ondu sedel, vedno delal in grozno se trudil in potil. Zato je pa tudi naredil vzgledno pesem. Ko se je vrnil k popivajočim tovarišem z listom v roki, je vse utihnilo in oči in ušesa so se obračala v novega pesnika. Pesnik se je odkašljal ter slovesno prečital sledečo odo:
>0 butilka ti, butilka draga, Iz tebe kipi kapljica mila,
Utis je bil ogromen. Razlegali so se oglušujoči dobroklici m novega pesnika so proslavljali kot bi bil največji lirik novega časa. Ta lirik je pa imel jako originalne navade, imel je lepo premoženje in je bil velik lahkoživec in je rad lenaril in se mehkužil, in to tudi povsod, celo v službi. Če je šel na stražo, se celih 24 ur ni pokazal pred stražnico. Vse dolžnosti častnika je opravljal najstarši podčastnik. Sam je pa lenaril in mehkužil se tako le:
Ko je prišel na stražo, je k njemu prišel vojak s culico v rokah. Izmajlov takoj odloži vse znake stražnega častnika, obleče se v ponočno suknjo, slape in ponočno čepico. Potem se uleže na divan ali pa usede v velik naslonjač in uda nemotenemu lenarjenju. Kadi iz pipe, pije, je, spi,  se prebudeva in zopet zaspava.   Naj  gre
^iiii kak višji častnik mimo glavne straže, naj stražnik tudi zvoni, kot bi plat zvona bil — Izmajlov se ne gane, -njega vse nič ne briga, on neče za ničesa drugega vedeti, kot za počivanje in lenarjenje. Včasih so mu rekli tovariši:
—  Ej, Izmajlov! Te bodo že zalotili. Ti bodo že .dali za tvojo ponočno suknjo v stražnici in za tvoje stra-.ženje v pcnočni suknji.
Kaj pa bo? — odgovoril je mirno lahkoživec. Že petdeset takih straž se je dobro izteklo. Če jih mine še petdeset in me pri stoteri zalotijo, mi ne bode žal, če jeden pot nemirno prebijem za sto drugih.
Izmajlov račun je bil zanesljiv. Preživel je v Varšavi tri leta, in vedno je lenaril na straži, pa ga vendar jiiso zalotili. Naposled se je tudi njemu izneverila sreča.
Nekoč se je pripeljal cesarjevič z načelnikom generalnega štaba Kuruto v Brilevsko hišo. Opazil je, da mu je prišla skazat čast straža brez častnika.
-T- Kje je častnik ? — vprašal je veliki knez star-Jega podčastnika.
v
—  Sel je po potrebi.
Cesarjevič je pogledal na uro in čakal deset minut, jitopil iz voza in šel v stražnico, kjer je našel Izmajlova Y nočni suknji, šlapah in nočni čepici. Si li morete misliti obojih presenečenje. Ne spregovorivši besede, prime 4iesarjevič stražnega častnika za roke, pelje ga ven pred stražnico in reče k načelniku generalnega štaba, sedečemu na vozu!
—  Kuruta, poglej ga, kakšen dečak je!
In to rekši, je obrnil Izmajlova okrog na vse strani. Nesrečni častnik je držal z jedno roko vkupe nočno suknjo, da ne vidijo, kako pomanjkljivo je spodaj napravljen, z drugo je pa prevzdigoval svojo nočno čepico, in delal cesarjeviču nizke, popolnoma kitajske poklone in govoril z žalostnim glasom:
—  Kriv sem, vaša visokost! poslednji pot v svojem ,^iyljenji, nikoli več.
Podoba Izmajlova je bila tako smešna, da bi bila veliki knez in pa Kuruta kmalu popokala od smeha. Ta občni smeh je rešil Izmajlova: zaprli so ga štirinajst dnij na glavni straži. Kmalu nato ga je neka figuran-tinja vjela v mreže, oženil se je, poslovil se od vojakov, da bode na deželi  lenaril, kakor  mu  bode  ljubo, in se
jnu ne bode treba nikogar bati.    Ne ve se pa,   če je še nadalje vadil svoj lirični talent. Morda kedaj izidejo nje-
^gova dela in zatemne vse stare in nove pesnike lirike.
(Dalje sledi.)
____    167    ------
—    185   -----
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
IX.
(Dalje.)
Druga oseba, o kateri bodem pripovedoval, je pisatelj »Kirgiz-Kajsaka in Matuški Madam", pokojni V. A. Ušakov. Služil je tedaj v Varšavi in je bil znan kot moder in gostoljuben človek, ki rad dobro je in pije. Bil je dober gospodar in je odlično znal pripravljati razne likerje in druge pijače,  katerih je imel vedno ve-
Poučni in zabavni del.
liko zalogo v mnogobrojnih  steklenicah.    Slednji dan je pilo pri njem nekaj tovarišev.
Baš tedaj so premestili k litovskemu polku nekega majorja. To je bil dobri dečak, pošten, vesel in brezskrben. Bil je jako malomaren in pijanec prve vrste. Ko je dobil plačo, bilo ga ni pri polku štiri tedne. Ko je pognal vso svojo plačo, ga je glad prignal iz hiše, in i vedno je obedoval pri gostoljubnem Ušakovem, in okori-ščeval se je njegovih pijač, njegovih svetov in družbe. Bil je ta major strašno umazan, hodil je pogosto neobrit, nepočesan, neumit in v zamazani in včasih celo pod pazduho raztrgani obleki.
Nekoč je pri pisatelju Kirgiz-Kajsaka kosilo kacih osem Ijudij, mej njimi tudi major. Popili so mnogo likerjev, vina in drugih pijač. Ko so vstali izza mize, so bili vsi jako veseli, še bolj pa vinjeni. Ušakov je rekel majorju:
—  Zakaj se ne ženiš, prijatelj moj. Ko bi bil oženjen, bilo bi ti bolje nego ko si samec. Bil bi čistejši in sitejši.
—  Kdo me bode pa vzel ? — odgovoril je major jecljajoč in vzdihnil.
„Kdor išče, ta najde" je zapisano v svetem pismu, in tudi ti bodeš našel ženo, vzemi jo, kadar kako lepo dobiš. Čemu se ne ženiš?
—  A kaj?   Zares bi se ženil, ko bi dobil nevesto.
—  No, če hočeš, najdem ti nevesto, hočeš takoj ? Jaz vem, ne le za jedno, temveč še za več.
—  Zares, so li lepe?
—  Mlade in lepe?
—  Res? Kdo so pa?
—  Hčere grofinje Šatkovske.
—  Grofinjine hčere! Kam si posegel. Mari bi me vzela katera teh hčera!
—  Jaz mislim, da te vsaka vzame. Če hočeš, takoj grem jo za te snubit.
Dobro. Pojdi. Kar bode, to bode. No, prijatelj Vasilij! Jako me razveseliš, ako bode kaj.
—  Gospoda, — rekel je Ušakov in obrnil se k svojim gostom. Ste li slišali. Naš tovariš bi se rad ženil in jaz sem prevzel nalogo, da zasnubim jedno hčer grofinje Šatkovske. Mi li hočete pomagati v tem dobrem delu.
—  Hočemo, hočemo! Dobro major, dobro Ušakov! — razlegalo se je od vseh stranij.
—  Poslušajte, gospoda! — nadaljeval je Ušakov. — Predno jaz pripravim za poroko našega tovariša, naj pojde kdo v Mosovo ulico k grofinji Šatkovski in jej naznani, da pridemo k njej čez jedno uro jaz z ženinom in vso družbo. Grofinja naj gre v bližnjo katoliško cerkev in naznani katoliškemu duhovniku, da bode vse pripravljeno za takojšnjo poroko.
Prva leta po vojni so se zakoni častnikov jako lahko sklepali, ni bilo treba niti dovoljenja načelstva.
Jeden gostov je odšel, da opravi, kar je Ušakov naročil, in Ušakov je takoj začel se baviti z majorjem. Pripravil ga je, da se je obril, umil in se počesal. Ukazal je
popraviti in osnažiti njegovo obleko, dal mu je čisto, fino perilo in ko je vse to bilo končano, pripeljali so tri vozove (male, s štirimi sedeži, z dvema konjema), v katerih se je odpeljala vsa družba v Mostovo ulico.
v
—    Je li doma grofinja Satkovska? vprašal je Ušakov, ko je prišel v predsobo.
—  Doma, odgovorila je postrežnica.
—   Ima li mnogo hčera grofinja? — vprašal je ženin polglasno in v predsobi se snažil pred zrcalom.
—  Deset, odgovoril je Ušakov.
—  In so vse li za možitev ?
—  Vse razen jedne, — mlade so in druga lepša od druge.
—  Kaka sreča.
Za tem razgovorom je vsa družba šla v veliko sprejemno sobo, kjer je na divanu sedela grofinja Satkovska, ženska kacih petintridesetih let in še jako lepa. Po straneh je na naslonjačih sedelo deset hčera, gizdalinsko razkritih, t. j. extiemement de'colIettet'es. Kar je glavno, vse so bile skoro jednake starosti, od sedemnajstih do dvajsetih let. Gotovo so se rodile kot dvojčki. Gosti so šli notri v parih. Najnaprej je šel Ušakov z majorjem. Grofinja je bila že obveščena in bila je pripravljena igrati vlogo, kakor se spodobi  njenemu stanu.
—  Grofinja! Dovolite, da vam predstavim svojega druga, gospoda D. D., a vaša svetlost, potrudite se, predstaviti mu vaše hčere, rekel je Ušakov, ko je pripeljal k njej majorja.
—  Z velikim veseljem, odgovorila je grofinja, lahko se poklonila z glavo in podala ženinu roko. Ženin je prijel njeno roko in jo poljubil. Grofinja je bila malo v zadregi, in gosti bi se bili kmalu jeli smejati. Vendar je vse srečno se izšlo.
—  Marička! pojdi sem, rekla je grofinja.
Na ta materinski klic je vstala z naslonjača visoka črnooka črnolaska in šla k materi, potem se je pa obrnila k ženinu, se mu priklonila in vrnila se na svoje prejšnje mesto.
—  To je moja starša hči — rekla je grofinja. Za Maričko je prišla na vrsto Jagus, druga hči, rumenolasa, srednje vehkosti, bujnimi prsi in lepimi temnomodrimi očmi. Za Jaguso so sledile: Karlina, Ivana, Ludvika, Juza, Teksula, Josja in Tereza. Major je kar debelo gledal, ko se mu je predstavilo toliko lepih devic, tajal se je od ognja toliko lepih očij, ki so se vanj upirale brez najmanjše boječnosti, temveč nasprotno ... Ko se je predstavljenje mladih grofic končalo, je majorja Ušakov prijel za roko in ga peljal v stran ter vprašal:
—  Katera hči grofinje ti najbolj ugaja?
—  Vse mi ugajajo.
—  Vseh ne moreš vzeti. Izberi katero hočeš, takoj jo za te zasnubim in že naprej sem prepričan, da dovo-lita mati in ona.
—  Vse so lepe; kako češ izbrati,
—  Oh, bratec, kako si neodločen? Hočeš li staršo, črno laško ? Prosim ... Ne, ali hočeš rudečo, polno, kakor
-----    186   -----
zemlja. Ne . . . Morda ti je ljubša rumenolaska. Kako lepe in prijazne oči ima. Kakšna pleča. Dobro pojdi k tej rumenolaski.
— Ta je Jagusa. Fante nima slabega okusa. To je jedna najlepših žensk v Varšavi.               (Konec sledi.)
___    187    —
196
Poučni in zabavni del.
Varšavski spomini iz 1830. leta.
(Ruski spisal N. P. Makarov.)
IX.
(Konec.)
Ušakov je pustil ženina in nekaj pogovoril z gospodično Jagus in grofinjo Šatkovsko, potem pa povrnil se k njemu in mu naznanil, da je njegova ponudba dobro vsprejeta in da je mlada grofinja takoj pripravljena iti v cerkev. Ženin je bil ves v veselju. Ta trenutek je pa prišel v sobo tovariš, ki je bil odšel z Ušakova naročilom in naznanil, da je v cerkvi vse  pripravljeno  za  poroko.
Ženin z nevesto in Ušakov z drugimi častniki odpravili so se v cerkev, kjer se je poroka izvršila po vseh pravilih katoliške cerkve. Iz cerkve so svatje šli v ma-jorjevo stanovanje, kjer so pustili mlada poročenca. Po tem se je Ušakov s svojimi tovariši vrnil v svoje stanovanje. Ko se je prebudil drugo jutro, jel je premišljati, kaj se je zgodilo prejšnji dan. Ko se je spomnil, kakšno resno šalo je napravil z majorjem, ki je bil močno vinjen kakor on, mu je bilo težko pri srcu.
—  Slaba igra, katera se morda slabo izvrši za tiste, ki so jo včeraj izigrali, posebno pa zame! rekel je Ušakov sam seboj, ležeč v postelji. Ko je vstal je vsak čas pričakoval majorja in bil pripravljen na vse mogoče. Pa minul je dan, majorja ni bilo. Minul je drugi in tretji dan, a vedno ga še ni bilo. Ko je minolo deset dnij po svadbi, je Ušakov se resno pripravljal, da izvrši ločitev. Pri njem so se zbrali vsi, ki so bili pri čudni svadbi, in seveda so se o njej razgovarjali. Od svadbe ni nikdo videl njih občnega druga; prav kakor bi bil umrl. Nakrat zaškripljejo vrata in njih tovariš stopi v sobo. Vsi, posebno Ušakov pripravili so se na jako rezko demonstracijo s strani zeta izmišljene grofinje Šatkovske. Major je nenavadno razvnet, na njem je bilo nekaj nenavadnega. Prvič: bil je umit, obrit in počesan, drugič bila je obleka njegova čedna in neraztrgana, trejič bil je popolnoma trezen, kakor je bilo pri njem redkokedaj. Tako so Ušakov in tovariši pričakovali burnega prizora. In res predno se je bodoči pisatelj „Kirzis Kajsaka" dobro zavedel, jel ga je major objemati in poljubovati, da bi ga kmalu zadušil, in govoriti z milim glasom:
—  Dragi moj brat, oče moj, Vasilij Apolonič. S čim ti hočem povrniti dobroto, ki si mi jo storil. Jaz sem najsrečnejši smrtnik. Ne ženo, temveč družico, an-gelja sem dobil. Nikjer še nisem videl take ženske. Mlada, lepa, umna, dobra, prijazna in krotka, prav kakor ovčica, in pri tem pa še dobra gospodinja. Sama zgodaj vstane, sama vzbudi slugo in kuharico in pogleda, če je vse umito, očiščeno in ob pravem času pripravljeno. Na trg hodi sama s kuharico, vse  kupi, kar sama, kar je
197
treba za na mizo in še kuharici pokaže, kako se ta ali x>na jed pripravi, marsikako jed pa sama napravi bolje, kakor kateri si bodi kuhar. Vedno le to misli, kako bi meni ustregla, kako bi uganila želje moje. In gleda me -v oči in se mi prikupuje. Noben dan mi ne da več kot <dva kozarca žganja, jednega pred obedom, jednega po obedu. Več nikoli ne. Ključe od omare ima vedno sama. In kako čudno! Jaz sam več ne maram, ko dva kozarca ruma na dan, dočim sem poprej neprestano nalival. Naselil se je v moje stanovanje božji blagoslov, veselje, katerega ničesa ne moti. In za vso to srečo se imam le tebi zahvaliti, moj dobri, blagorodni prijatelj Vasilij Apo-lonič! Da tudi tebi Bog da srečo vse življenje.
Jagusin mož je jokal. Da celo Ušakova je do solz ganil tako nepričakovani prizor; in tudi v njegovih očeh se je zabliskala solza, a ne bridka, temveč sladka. Pri srcu se mu je olajšalo. Vsi so se veselili in čudili.
Bivša kriva grofinja Jagus, a potem majorka, je .postala odlična ženska in izvrstna soproga, in major je bil jeden najsrečnejših mož. Tako se včasih tudi ne dobe 4lobri biseri v grdem kupu gnoja. Končam te pripovedke M stihom nesmrtnega Gribojedeva:
„Na svetu čudne se dogajajo stvari".