266
Politične stvari.
Duhovščina in politika
pa prijatelji onega načela, kateremu se dandanes
pravi „modus vivendi."
Ne le posvetnjaki, tudi nekateri duhovniki so še zdaj teh misli, da politika in kar se nje tiče, duhovna nič ne briga. Nasprotnih dobro vtemeljenih dokazov je jako mnogo že bilo brati in slišati, vendar naj sled6 tu besede iz pastirskega pisma slavnega orijentalista Hanneberga, škofa Speierskega, ki jih je pisal o volitvah za deželne zbore; te so take, da morajo zdramiti tudi najbolj mlačnega duhovnika zato, ker je ta škof le učenjak in se s politiko nikdar pečal ni. Ta mož, učenjak in strogo cerkvenega mišljenja, pravi:
„Nikdar se ni nevera toliko prizadevala pridobiti si gospostvo sveta, ko sedaj. Nič manjšega ne namerava, ko spodkopati šege, da, cel6 obstanek vere krščanske v rodovini in šoli. Ničesa ne črti hujše, nego katoliško cerkev,  ker ona  edina hrani vero Kristusovo
celo ter izrazuje jo z ono močjo, ki vpliva na življenje Deželni zbori so ali orodje za preganjanje in razdevanja cerkve in krščanske vere, ali pa jez zoper pogubljivQ prizadeve nevere. Ce je krščanstvo temelj sreče domovine naše, potem je pravega domoljuba naloga nakle-pom nevere se vstavljati. Načrt vničevanja je že dodelan, izpeljevati se je jel že na severu in jugu. Ni je nesreče, ki bi Bavarsko zadela huje, nego če bi se v tej deželi tudi pričel boj zoper katoliško cerkev in če bi morali sklepi deželnega zbora kovati orožje za raa-devanje. Tedaj je dolžnost vseh katoličanov, vseh onih ki se hočejo katoličanstva držati, da po dobrih volitvah delajo jez pogubnim postavam ia preganjanju cerkve. Pomagajte tudi vi, ljubi verniki, kolikor morete, odvračati tudi od naše dežele veliko nesrečo s tem da volite le take krščanske može, ki imajo dosti pameti in poguma vstaviti se preganjanju cerkve. Držaje se svoje volilne pravice, kakor vam vest veleva, mirno in trdno in oziraje se le po katoliških možeh skušenega značaja, ki imajo pogum in pamet poganjati se za najdražji blagor domovine, zlasti pa za svete pravice cerkvene, ne delate nikomur krivice. Ne dajte se oplašiti, če slišite krivično očitanje, po katerem skušajo zmotljeni duhovi omajati pogum pravih domoljubov. Nikar ne prašajte tako bojazljivo, bode li prizadevanje vaše imelo gotov vspeh; tudi naj se vam čete cerkvenih sovražnikov ne zde premočne. Zveza njihova utegne biti trdna, al le pravica pridobi veljavno zmago. Vam bodi zadosti notranja moč prave ljubezni do domoljubja in zvesta vdanost veri. To utegnejo začasno in na kakem kraji krivično soditi, celo zatreti; Bog dopušča skušnjave, da poskusi zvestobo pravih častilcev svojih."
To so gotovo besede, iz katerih je razvidna dolžnost duhovnikov pečati se tudi s politiko. Vendar in žalibog je zdaj še povsod takih, katerim se vsako politično delo „sitno" zdi, ki se rajši podajo temu, kar je, in iščejo svoj „modus vivendi" v tem, da se vklanjajo, U3tavoverne delajo in volijo, kakor je gosposki ljubo, le da bi se ne zamerili. Na ta način se pa „državna cerkev" tako lepo in na tihem vtrjuje in čez nekoliko let utegnemo imeti cerkev kot državno ustanovo, — vpeljano ne po znanih pruskih sredstvih, marveč po prijetnem potu omenjenega „modus vivendi".
Neki cerkven list piše: „Kako osodo bi naklonili naši katoliški cerkvi oni, ki bi jo radi zvezano izročili državi ter ponižali jo do državne naprave, to kaže najbolj stan, v katerem je Ruska državna cerkev. Rus Košeljev, carstvu in razkolništvu zel6 vdan mož, ga popisuje tako-le: ,Stan naš je glede cerkve jako neugoden, celo obžalovanja vreden. Uraden duh, uradniško hrepenenje po moči, uradniška prevzetnost in častižeij-nost navdajajo vse naše duhovstvo, niža duhovščina se je pogreznila do priprostih rokodelcev in spolnuje svoje dolžnosti tako, kakor krojač izdeluje obleko ali čevljar obuvala, in to iz edinega nagiba, da se sicer ne lahko, al vendar smrti glada obvarovana po svetu prebije. Viši duhovniki naši, dasiravno so redovniki, ki so se odpovedali svetu, vendar cenijo križiće in zvezdice ter trakove tako, da se po naših slave najbolj hlepnih mo-gočnjakih ne dajo prekositi v tem; tako veljave željni, tako malo človekoljubni so, da s podložno jim duhovščino prav tako ravnajo, kakor nekdaj nekateri grajščaki s svojimi podložnimi. Tudi denarnega dobička ne zaničujejo; za blagoslovljenje cerkva, za pogrebe in druga cerkvena opravila jemljo najrajše zel6 velike zneske* Glede počasnosti in obširnega pisarenja so še za civilnimi uradnijami; za to pa, ali se brigajo samostani^ posvetni duhovniki za podučevanje ljudstva ali ne, jlD1 ni prav nič mar.  Največi del samostanov ne daje lju(**
 lepih izgledov, ampak ga slepari; ne pobožnost in *^h %v& d° bližnjega, marveč pohujševanje in samoprid-^U t bivata v njih.    Posvetna duhovščina sicer opravlja
 nost  jn druga opravila duhovska, al za to zahteva kar ^%eo more, v drugem pa jej  ni mar za čedico svojo, olio  tega  duhovščina ne vživa niti pri najnižih niti - srednjih   in najviših   stanovih   časti  in   spoštovanja, frK pa  so  besede  kakor:   „bat'ka  (oče)  dere  žive   in Patve«  vsakemu   kmetu gladke.    V   veliko   pohujšanje nikov se nahajajo zadnji Čas med duhovščino ljudje, *?   raV čisto nič ne verujejo, so tedaj nihilisti, katerim 0,ar za nobeno reč.  Kdor vidi duhovna opravila pohotna neverne ljudi opravljati, kdor jih sliši pri raz-P danih  posvetnih   veselicah in   pri   kupici   žganja  žaljivo govoriti o cerkvenih obredih in kdor vidi njihovo 11   vsem pohujšljivo življenje, mora spoznati in pritrditi Lnu,   ^a vse t0 *e PoaPesuJe  vničenje pri naa že tako 2-elo razritega verskega čutja."
Tako opisuje Ruski pisatelj stan vere carstva. Enako se glasi sodba vseh nepristranskih o tistih cerk-vab v katere se država brez ovire vtika, posebno o nemškem protestanstvu, o katerem bi se dalo v marsi-kakem obziru še kaj reči. Ce je naša cerkev drugačna, zahvaliti se ima za to le možu na skali, ki od časov petra sem nikdar dremajoč čuje nad njeno neodvisnostjo 0d države in rajši nevesto Gospodovo pelje na krvavo pot mučenstva, kakor da bi pripustil ponižati jo do dekle države."
Mislimo, da so to dovolj krepke besede in da ne morejo biti glas upijočega v puščavi. Zato jim nimamo mi nič pridjati.
267