33 O ježih, srnah, vidrah in drugih prometnih udeležencih Besedilo: Marjana Hönigsfeld Adamič Med številnimi cestnoprometnimi predpisi, ki urejajo promet motor- nih vozil in ravnanje voznikov pri nas, lahko z lučjo iščemo člen, ki vsaj omenja živali na cesti, kaj šele, da bi bil namenjen prav njim. In vendar bi težko trdili, da divje oz. prostožive- če živali niso udeleženci v prometu — seveda posebni, lahko jih imenu- jemo tudi bolj ranljivi udeleženci, saj na cesto ne zaidejo zavestno. Dikcija predpisov odseva tudi v odnosu voz- nikov do živali: največkrat se ne za- vedajo, kje in kdaj jim pot lahko pre- križa nič hudega sluteča žival, ki hodi po svojih, morda že desetletja uteče- nih potih. Prav slabo poznavanje ži- valskih vrst in njihovega vedenja je najpogostejši razlog za brezbrižno vožnjo in zato nesrečo z živaljo. Pravilnik o programu usposabljanja kandidatov za voznike motornih vozil (Uradni list RS, št. 48/11) v zadnji ali- neji 2. člena med cilji usposabljanja na- vaja, da »Kandidat za voznika med uspo- sabljanjem pridobi znanje, spretnost in obnašanje, da lahko upošteva načela ekonomične, defenzivne in ekološke vo- žnje.« Toda pridevnik »ekološki«, ki ga v pravilniku srečamo še nekajkrat, je tu le za okras, kajti njegov resnični pomen ne sega dlje od prej omenjene ekono- mične, to je varčne in morda še varne vožnje. Iz konteksta je razumeti, da je ekologija kot veda, ki proučuje odnose med živimi bitji, njihovo povezanost z okoljem pa tudi okoljske dejavnike same, tu ostala na »varnostni« razda- lji. Pri varstvu udeležencev cestnega prometa so med dejavniki tveganja omenjena celo vprežna vozila (vozovi), ki jih boste tudi po kolovozih najbolj odročnih krajev zaman iskali, živali pa niso omenjene niti med šibkejšimi ude- leženci. V imenu živali dvakrat nastopi divjad, in sicer pri »Uporabi vozila gle- de na okolje« in »Vožnji ponoči in ob zmanjšani vidljivosti«. To je vse. Kljub tem dejstvom, ki nakazujejo brez- brižen odnos do živali v prometu, smo bili v nevladni organizaciji, ki se ukvar- ja z ohranjanjem naravne dediščine, presenečeni, da se je našemu vabilu k sodelovanju v projektu STOPJEŽ — Pro- met in živali, ki ga je finančno podprl švicarski mehanizem, odzvala le ena sama avtošola (!) v Sloveniji, deželi, kjer na cestah umre 6.000 srn na leto, približno 700 zajcev in toliko lisic, več kot 300 jazbecev, zadnja leta več kot 10 vider. Z medvedi seveda ni šale, tudi du- cat na leto jih konča pod kolesi, toda za- radi posledic na vozilih in ljudeh je sta- tistika kar skrbna. Kdo bi potemtakem štel žrtve med živalskim proletariatom, majhnimi in za vozilo »neškodljivimi« živalmi, kot so ježi, veverice, različne dvoživke, ptiči …! Prav tem živalim smo namenili naš pro- jekt. Prezrtim, ranjenim, povoženim, sploščenim in na koncu neprepoznav- nim žrtvam človeške civilizacije, za ka- tere se vozniki zvečine niti ne zmenijo. Še več! Izvedeli smo za absurdne prime- re, ko voznik ali voznica nalašč »lovi« nemočne živali na cesti, da bi slišal tisti top udarec, ki ga povzroči udarec žival- skega telesca ob avtomobilsko gumo ... Številne živali, ki so bolj ali manj pogo- ste žrtve v prometu, npr. ris, divja mač- ka, medved, volk, vidra, kuna zlatica, navadni dihur, bober, dvoživke (laška žaba, veliki pupek, nižinski in hribski urh, krastača, zelena rega in druge), plazilci (navadni gož, močvirska skle- dnica, martinček ...) itd., so na sezna- mih Direktive o ohranjanju naravnih habitatov ter prostoživečih živalskih in rastlinskih vrst. Promet ogroža tudi številne zavarovane vrste živali v Slo- veniji. Poleg že naštetih so med zava- rovanimi najbolj izpostavljeni rjavoprsi in beloprsi jež, veverica, hermelin, dvo- živke in plazilci. Fizične prepreke med ekosistemi, ki jih povzročajo vse gostej- še cestno in železniško omrežje, nara- ščajoče število vozil v prometu in večja hitrost avtomobilov, družno prispevajo k slabši varnosti v prometu ter ogroža- nju biotske pestrosti. Se zavedamo, da je 70 km/h mejna hitrost, ko človek za krmilom še lahko ustrezno reagira in morda prepreči nesrečo? Eden od pro- jektnih rezultatov je zato predlog Mini- strstvu za infrastrukturo in prostor, da na zavarovanih območjih omeji hitrost prometa na 70 km/h. Seveda ne more- mo vnaprej zagotoviti razumevanja za naš predlog, zato vabimo voznike, da omejitev po svoji vesti upoštevajo, kar bo gotovo prispevalo k večji varnosti živali in – ne nazadnje – tudi voznikov in njihovih sopotnikov. Prepričani smo, da je veliko lepše srečati žive živali in jih opazovati, jim morda tudi prepusti- ti prednost pri prečkanju ceste, kot pa izogibati se izmaličenim trupelcem na cestišču. V projektu STOPJEŽ smo pripravili tudi spletno aplikacijo za sporočanje podat- kov o povoženih živalih (http://stopjez. lutra.si), ki je tudi za manj veščega upo- rabnika nadvse preprosta. Če boste to- rej na cesti opazili povoženo žival, nam to sporočite! Čeprav je statistika žival- skih žrtev žalostna, smo podatkov ven- darle veseli, saj prispevajo k boljšemu poznavanju te problematike in zato tudi k povečanem uvajanju varstvenih ukre- pov za živali v prometu. Projekt se je uradno sicer že zaključil, toda sodelav- ci zavoda Lutra, Inštituta za ohranjanje naravne dediščine smo odločeni delo nadaljevati. Dosedanja povabila podje- tjem, zavarovalnicam, trgovcem z avto- mobili in podobnim strateškim partner- jem k podpori projekta sicer niso rodila sadov, čeprav so »stopživali« z mestnih plakatov kar klicale po posvojitvi. Kljub temu pa ne bomo vrgli puške v koruzo. Živali, neprostovoljni udeleženci v pro- metu, nas potrebujejo.