Pr lci Komunistična barka, ki pluje po razburkanem časovnem valovju, čuti nov, ugoden veter v svojih jadrih. »Le jadra spet napnimo«: tako vzMikajo komunisti in njihovi več ali manj prikriti prijatelji po raznih državah. Svojim sladkim pričakovanjem dajejo izraz v ojačeni propagandi, ki jo vršijo z govorjeno, napisano in natiskano besedo. Njihovi propagandni letaki niso nikdar povsem izginili, zadnji čas pa rastejo letaki in knjižice kakor gobe iz tal po dežju in ob ugodni toploti. Po svoji vsebini so to strupene gobe, zastrupljene z lažjo, goljufijo in hujskarijo. Če je navadnemu človeku dostikrat težko ločiti strupene gobe od pravih, je to na duhovnem področju še teže, ker tukaj še bolj manjka potrebne pazljivosti in previdnosti. Hkrati pa se nudi ljudem za nabiranje takih gob mnogo prilike, saj se taki letaki širijo po raznih krajih tn ob raznih časih, celo po hmeljiščih Savinjske doline jih je bilo vse polno. Kpmunistični agitatorji, plačani z denarjem iz tujine, so veščaki v izrabljanju prilik za svoje hujskarije. Težki so časi, ki v njih sedaj živimo. Vojna nalaga narodom težka bremena, ki se večajo od meseca do meseca. Zlo raste iz dneva v dan in z njim nezadovoljnost ljudi. To je voda na komunisti.ni mlin. In ta mlin pridno melje. Izpod njegovih kamnov pa ne teče resnica, marveč laž in prevara. Komunisti premlevajo venomer samo eno in isto, in to je: v sovjetiji je raj, komunizem je odrešenik za vse! Mar je rusko ljudstvo odrešeno in srečno? Izpovedi ruskih ujetnikov na Finskem dokazujejo, kako so z razmerami v sovjetiji zadovoljni kmetje, delavci in obrtniki. Ko bi bil v sovjetski Rusiji vpeljan resnični komunizem, bi položaj ljudstva morda ne bil tako suženjski. V Rusiji pa ni komunizma, marveč najhujši kapitalizem, zoper katerega nima človek ne pomoči ne sredstva ne brambe, in to je državni kapitalizem. Temu strahovitemu molohu mora služiti delavec, kmet. obrtnik in sr>loh vsnV č.ovek, ki kot evaram vara oseba ne velja in ne pomeni nič, še manj kot žival. Take razmere predstavljajo komunistični agitatorji kot zgledne in vabeče ter menijo, da bodo v naši domovini vlovili kaline, ki fei jim šli na limanice. Zakaj pa se sami ne naselijo tamkaj, kjer je ostvarjen namišljeni komunistični raj? Saj so nekateri šli tja, pa niso iz tega »raja« bili pregnani, marveč so sami pobegnili, toliko dobrin so tamkaj našli! Ti so pobegnili, sovjetski delavec in kmet pa ne moreta pobegniti iz »raja«, ki je baje poln dobrin. Komunistični plačanci pa lažejo naprej in trapijo nepoučene ljudi s hvalisanjem razmer v sovjetiji. V letakih, razmetanih po hmeljiščih Savinjske doline, se je še posebno pohvalila sovjetska kmetijska ureditev, »v kateri živi kmetsko delovno ljudstvo v zadovoljstvu in blagostanju«. Kmet v sovjetski Rusiji zadovoljten?! Tam kmeta sploh ni več, ker ni več zasebne kmečke lastnine, marveč so kolhozi = kolektivna, skupna zemljiška posestva, kmet je samo delavec poljedelske industrije. Govoriti o njegovem zadovoljstvu in blagostanju je bedasto. Vemo sicer, da se pri naših komunističnih agitatorjih ne sme apelirati na razum, ki pri njih — saj se držijo Darvrinovega nauka o razvoju človeka iz opice — še ni prišel do pravega razvoja. Toda naši ljubi komunisti ne smejo predpostavljati, da so tudi vsi drugi ljudje bebe, ki nič ne vedo, nič ne vidijo, nie ne slišijo. Na isti višini resničnosti, kot njihovo hvalisanje rusko-sovjetskih ureditev in razmer med Ijudstvom, so tudi deklamacije naših komunistov o demokraciji, ki so njih vsa njihova usta polna. O demokratični ureditvi sovjetske Rusije spričuje politično, gospodarsko in socialno zasužnjeni narod, nad katerim vlada diktatura. O zunanje-politični demokratičnosti pa spričuje usoda Finske, Letonske, Estonske in Litve. So to sicer mali narodi, toda demokratično načelo zahteva, da vsak narod, naj bo tudi marnarcd. sam odloč?. o sebi, o svoii samostojnosti in lastni državnosti. Če pride nad njega močnejši pod rdečo zastavo s kladivom in srpom ter napravi konec njegovi državni samostojnosti, ni to po nauku naših komunistov v nasprotju z na.elom demokracije in to ni imperializem (osvajalnost). In tisto udrihanje komunističnih letakov po imperializmu Anglije, prejšnje Francije, Zedinjenih držav Severne Amerike in celo po imperializmu Italije in Nem.ije! Kdo pa je omogočil sedanjo politiko Nemčije in Italije? Naj spregovori o tem sovjetsko-ruski uradni list »Izvestja«, ki je ob prvi obletniei rusko-nemške pogodbe, podpisane v Moskvi 23. avgusta 1939, objavil pod naslovom »Dan velikega zgodovinskega pomena« članek, ki v njojn naprej ponavlja besede ruskega zunanjega ministra Molotova: »Zgodovina je pokazala, da sovražnosti in vojne med našo državo in Nemčijo niso bile koristne, temveč škodljive za obe državi. Koristi narodov sovjetske Rusije in Nemčije ne leže v sovražnem razpoloženju pnega naroda do drugega.« Potem pa list poudarja: »Ob drugem obisku ngmškega zunanjega ministra Ribbentropa v Moskvi 28. septembra lani je bil podpisan nov sporazum med sovjetsko Rusijo in Nemčijo, in sicer sporazum za psijateljstvo in sporazum za ureditev meja, ki je v znatni meri izpopolnil pogodbo od dne 23. avgusta. Dne 11. februarja letos je prišlo do gospodarskega sporazuma med sovjetsko Rusi-jo in. Nemčijo. Zaradi tega sporazuma dobiva Nemčija surovine, ki so ji posebno potrebne v vsej tej dobi blokade, ki jo je Anglija začela najprej proti sami Nemčiji, sedaj pa še proti vsej Evropi.« »Izvestja« torej poudarjajo zgodovinsko važnost sovjetskorusko-nemške pogodbe z zagotovilom »neporušljivega prijateljstva med sovjetsko Rusijo in Nemčijo«. To so uradne sovjetsko-ruske besede. Besede naših komunističnih agitatorjev, ki uradnim sovjet skim ugotovitvam naravnost nasprotujejo, pa so nesrarnna laž in hudobna hujskarija.