138 TRETJI DAN 2023 1 GREGOR IZ NISE Velika kateheza (del o evharistiji) Velika kateheza (Oratio catechetica magna, CPG 3150) je zrelo delo enega izmed treh kapadoških cerkvenih očetov, sv. Gregorja iz Nise. Čeravno bi iz naslova lahko sklepali, da gre za še eno serijo patrističnih predkrstnih katehez, s katerimi so škofje katehumene pripravljali na sprejem krščanstva, je to kratko, a zelo zanimivo Gregorjevo delo drugačno in bolj izvirno. Velika kateheza je namreč priročnik za tiste, ki druge pripravljajo na sprejem krščanstva. Gregor jo je napisal predvsem z namenom, da bi voditeljem katehumenata pomagal pripraviti odgovore, ki so jih zastavljali zlasti tisti, ki so prihajali iz judovstva in različnih smeri helenizma. Medtem ko druga katehetska dela iz patristične dobe gradijo argumentacijo in predstavitev krščanskega nauka s pomočjo razodetja, ki je predstavljeno v Svetem pismu in pravilu vere, Gregorjeva Velika kate- heza temelji na splošnem razumskem premisleku in skladnosti. Avtor želi vsebino krščanske vere približati na tak način, da bi jo neverni lahko sprejeli na podlagi razumskega premisleka. Ta način lahko zelo dobro ponazarja odlomek, kjer Gregor spregovori o evharistiji, kar širše gle- dano spada v zadnji, tretji del spisa. V začetku namreč predstavi osnove nauka o Trojici (1–4), čemur sledita dva poudarka osrednjega dela – stvarjenje človeka in izvor zla (5–8) ter učlovečenje in odrešenje (9–32) –, na koncu pa še del o zakramentu krsta in evharistije ter o veri kot načinu življenja (33–40). Mednaslovi so uredniški, delo pa je prevedeno po grški izdaji v Sources Chrétiennes 453 (prim. GNO 3.4) 37. EVHARISTIJA POSVEČUJETA SE DUŠA IN TELO Ker je človeško bitje dvojno, sestavljeno iz duše in telesa, morajo tisti, ki so na poti k odrešenju, nujno prek obeh stopiti v stik z Vodnikom,1 ki jih vodi k življenju. Duša, ki se z njim združi po veri, v njem najde izhodišče svojega odrešenja, saj zedinjenje z življenjem pomeni udeležbo v življenju; telo pa ima drug način uživanja Odrešenika in združitve z njim. 1 Izraz označuje prehod med poglavji o krstu in evharistiji. EVHARISTIJA KOT ZDRAVILO Tisti, ki so bili prisiljeni vzeti strup, njegov škodljiv vpliv izničijo z drugim zdravilom. Toda protistrup mora tako kot strup sam prod- reti v vitalne organe človeka, tako da se učinek zdravila, ki gre skozi njih, razširi po vsem telesu. Enako je z nami: okusili smo nekaj, kar razkraja našo naravo, zato nujno potrebujemo nekaj, kar znova združuje ločeno dušo in telo, da bi to zdravilo s svojim nasprotnim učinkom, ko bi prodrlo v nas, pregnalo usodni vpliv strupa, ki je že vnesen v naše telo. 139BEsEDE sTARIh SREDSTVO PROTI SMRTI Kaj je torej to sredstvo? Nič drugega kot to veličastno telo, ki se je izkazalo za močnejše od smrti in je za nas postalo vir življenja. Kakor se malo kvasa po apostolovih besedah2 pomeša s celotnim testom, tako se telo, ki ga je Bog dvignil v nesmrtnost, ko ga enkrat vnese v naše telo, spremeni in v celoti preoblikuje v svojo lastno snov. Ko se škodljiva snov pomeša z zdravim telesom, je vse, kar je bilo pomeša- no, ohromljeno; prav tako, ko je nesmrtno telo prisotno v osebi, ki ga je prejela, celoten orga- nizem spremeni v svojo lastno naravo. EVHARISTIJA JE IZVOR VSTAJENJA V telo nekaj lahko vstopi le s hrano in pijačo, da se tako pomeša z življenjskimi organi, zato je nujno, da telo prejme življenjsko moč po naravni poti. To milost je prejelo samo telo, v katerem se je Bog utelesil, naše telo pa, kot smo pokazali, ne more pridobiti nesmrtnosti, razen če zaradi tesne povezanosti z nesmrtnim postane udeleženo v neumrljivosti. Zato je pri- merno preveriti, kako se je to eno evharistično telo, čeprav se nikoli ni prenehalo deliti po vsej zemeljski obli med toliko tisoč vernikov, lahko v celoti podarilo vsaki osebi v prejetem paketu, hkrati pa ostalo v celoti samo. ZAKON NAŠEGA TELESA Da bi naša vera upoštevala strogo zaporedje nauka in ne bi občutila negotovosti ob temi, ki nam je ponujena v razmislek, je primerno, da se za trenutek ustavimo pri zakonih, ki vla- dajo telesu. Kdo namreč ne ve, da naša telesna narava sama po sebi ne poseduje življenja, marveč da obstaja in se ohranja zaradi sile, ki se vanjo pretaka in z nenehnim gibanjem priv- lači tisto, česar ji primanjkuje, ter odvaja tisto, kar ji je nekoristno? 2 Prim. 1 Kor 5,6. TELO NE OBSTANE PO LASTNI MOČI Vzemimo na primer meh, poln tekočine. Če bi njegova vsebina iztekla skozi dno, ne bi oh- ranil svoje nabrekle oblike, razen če bi vanj od zgoraj vstopila druga tekočina, ki bi zapolnila praznino. Ko pogledamo izbočen rob posode, ugotovimo, da ta ne pripada predmetu pred nami: to je pritok tekočine v posodo, ki obli- kuje obris prostornine. Prav tako struktura našega telesa, kakor vemo, nima možnosti, da bi se ohranjala; za njeno obstojnost poskrbi sila, ki jo vnesemo vanjo. EVHARISTIČNA HRANA JE MOČ Ta moč je in se imenuje hrana. Ta ni enaka za vsa telesa, ki se hranijo; vsako ima svojo primerno hrano, ki jo je določil tisti, ki upravlja z naravo. Nekatere živali se hranijo s koreninami, ki jih izkopljejo, druge s travo, tretje z mesom, človek pa se hrani predvsem s kruhom. Da bi ohranil vlažni element v sebi, ne pije le čiste vode, ampak tudi vodo, pome- šano z vinom, ki hrani našo notranjo toploto. Če to upoštevamo, gledamo na potencialno sestavo našega telesa. Ko namreč te stvari prei- dejo vame, postanejo moja kri in moje telo, ker zmožnost pretvorbe hrano spreminja v obliko telesa. JEMO ISTO GOSPODOVO TELO Ko smo to ugotovili, se vrnimo k obravna- vani temi. Iščemo namreč, kako lahko eno Kristusovo telo oživlja vse vernike in se deli, ne da bi se zmanjšalo. Morda se približuje- mo verjetni razlagi tega dejstva. Priznajmo namreč naslednje: vsako telo dobi svojo snov iz hrane, ta pa je sestavljena iz trdne hrane in pijače – kruh je sestavni del hrane, voda, pomešana z vinom, je pijača. Enako je gotovo, da je Božja Beseda, kot smo prej rekli, tako Bog kot Beseda. Pomešala se je s človeško naravo in prišla v naše telo, pri tem pa si za svojo naravo ni izmislila novega načina bivanja, ampak je svojemu lastnemu telesu zagotovila sredstva 140 TRETJI DAN 2023 1 za preživetje z običajnimi in pravilnimi po- stopki. Beseda je svoje bistvo ohranjala s hrano in pijačo in ta hrana je bil kruh. BOŽJI KRUH V teh okoliščinah, kot smo že večkrat po- vedali, ko vidimo kruh, na neki način vidimo človeško telo, saj kruh, ki ga telo absorbira, postane telo samo. Podobno je tudi s Kristu- som. Ker je njegovo bogonosno telo hranil kruh, je na neki način identično s kruhom: hrana se je, kot smo rekli, spremenila v naravo telesa. V njegovem telesu je bila namreč pre- poznana lastnost, skupna vsem ljudem: tudi to telo je bilo vzdrževano s kruhom. Toda to telo je bilo zato, ker je v njem prebivala Božja Beseda, preobraženo v božansko dostojanstvo. Upravičeno torej verujemo, da se kruh, posve- čen z Božjo Besedo, tudi sedaj spremeni v telo Boga Besede. BESEDA POSVEČUJE EVHARISTIJO Jezusovo telo je bilo v potencialu kruh, saj je bilo posvečeno s prisotnostjo Besede, ki je pre- bivala v mesu. Sprememba, ki je kruh, spreme- njen v Kristusovo telo, povzdignila v božansko moč, ima enakovreden učinek tudi tukaj. V Jezusu je namreč milost Besede posvetila telo, ki je imelo svojo snov iz kruha in ki je bilo v nekem smislu tudi sámo kruh. Tako je tudi v evharistiji kruh po Apostolovi besedi3 pos- večen z Bogom-Besedo in z molitvijo; vendar kruh zaradi zaužitja ne postane telo Besede, ampak je po moči Besede takoj spremenjen v njegovo telo, kot pravi sama Beseda: »To je moje telo.«4 TEKOČINA JE NUJNA ZA TELO Toda vse meso se hrani tudi s tekočino, saj brez tega dvojnega prispevka zemeljsko v nas ne bi ostalo živo. Kakor trdni del svojega telesa vzdržujemo s trdno in dosledno hrano, tako 3 Prim. 1 Tim 4,5. 4 Mr 14,22; Mt 26,26; Lk 22,19. vlažni del oskrbujemo z dodatkom iste vrste; ko je enkrat v nas, se s sposobnostjo asimilaci- je, ki je v nas, spremeni v kri, zlasti če se zaradi vina lahko spremeni v toploto. EVHARISTIJA POBOŽUJE Zdaj je tudi (Jezusovo) bogonosno telo spre- jelo tekočino, da bi obstalo. Bog, ki se je razodel, se je zato pomešal z našo minljivo naravo, da bi človeško naravo pobožil s pomočjo občestva z božanskim. Zato se v skladu z razporedom milosti daje vsem, ki verujejo, kot seme v tem telesu, sestavljenem iz vina in kruha. Pomeša se z njihovimi telesi, da bi človeku skozi zdru- žitev z nesmrtnim telesom omogočil udeležbo v nerazpadljivosti. Bog nam to podarja, ko z močjo posvetitve preoblikuje naravo vidnega v tisto (nesmrtno) telo. Prevedel: Jan Dominik Bogataj