življenje: in svet Tedenska priloga Jutra4' Stev. 42 V Ljubljani, dne 29 oktobra 1927 Leto 1. lgnotus: Kaf ie življenje in kaj ie smrt V zvonenju, 'ki plava na praznik mrtvih nad mesti in vasmi, v krizantemah in svečah ina grobovih, v žalosti ob spominu na naše sorodnike in znance pod rušo, zaznava človekova misel staro vprašanje: Kaj je življenje in kaj smrt? Več tisočletij si je stavil človeški um, obdan od tolikih ugank in skrivnosti, mračno vprašanje: Kaj je smrt? Šele iz njega se mu je razvilo drugo vprašanje: Kaj je življenje? Preslab, dla bi bil doumel in rešil to vprašanje, se je oprijel na vso moč prvega. Ločil je smrt in življenje v dva nasprotna svetova in smrt se mu je zdela močnejša od življenja. Spoznal je, da je priroda polna takih nasprotij; tema in polfoči niti stopiti iz hiše; lahko b bila namreč stopila na neko čarovnijo, ki sestoji iz petelinovega repa, raznih dlak, krempljev ali podobnih reči. Ce noseča žena pohodi ali prestopi nekaj, kar ji je bilo v zločestem namenu nastavljeno, utegne imeti težak* porod. Ali se bo rodilo mrtvo dete ali pa ji prete kake druge nesreče, v najmilejšem primeru pa utegne poroditi otroka s kako telesno napako. Nekaj dni predi porodom ne sme žena uživati ne kruha in ne začimb (paprike, kisa itd.), to pa zaradi tega, ker se Makedoncem zdi, da je tako porod lažji in mleko boljše. Žena se mora nadalje varovati mraku, ker bi bil sicer otrok mračen, podreman in jokav in tudi vid bi mu bil slab. V mraku ne smejo biti na prostem niti "otroške plenice, cunje in zlasti ne čepice. Ta prazna vera je v zvezi z zlimi duhovi, ki neprestano ogražajo slabotno človeško bitje. Kadar občuti žena porodne muke, pošlje starejši rodbinski član vse mlajše k sorodnikom. Nato vzame mož ali po-rodničina mati v usta vodo in poškropi z njo porodnico, rekoč: »Tako lahko, kakor jaz izpljunem vodo, porodi tudi ti s pomočjo Matere božje.« Tedaj pride v hišo ibabica, običajno kaka stara ženica iz sorodne ali prijateljske rodbine; če te ni, pa povabijo vaško babico, ki se s porodništvom poklicno peča. Diplomirana babica je v Makedoniji redtaa prikazen; celo po večjih mestih jih je malo. Ako je porod težak, vzame babica jajce in ga spusti porodnici v nedrije; le-ta vstane, tako da pade jajce na tla pred nogami. Dokler vrši babica ta obred, škropi tašča ali mož z blagoslovljeno vodo, proseč Boga za srečen porod. Ta absolutizem korenini v starem za-drugarstvu in pa v železni tradiciji, ki se v Makedoniji strogo varuje. Zato Makedonke ne gredo rade v samostojne poklice. Tako ženo gleda Makedonec po strani in ne misli o nji nič dobrega. Žena mu velja le toliko, kolikor otrok porodi. Nič zato, če deca pogosto nima kaj pod zobe. Mlad Makedonec se je rodil. Kadar žena občuti, da je postala mati, skuša svojo skrivnost kolikor moči dolgo skrivati. Po dveh ali treh mesecih SKOPLJE: Kmet iz okolice. izve novico mož, za njim pa tašča in tast. Skriva pa zaradi tega, ker Makedonci verujejo, da bi utegnil še nerazvitega otroka kdo ureči. V nosečnosti opravlja žena vsa hišna in poljska dela, zato se neredko pripeti, da povije otroka na njivi ali na pašniku. Če je porod Babica izgovarja naslednje besede: »Kakor kura znese jajce in pade jajce samo od sebe, tako tuali ti porodi. V to ti pomagaj Bog in njegova sveta Mati.« Mož ali mati odgovori na to: »Amen«. Ko se otrok srečno porodi in se je mati ze nekoliko okrepčala, skopljejo otroka v studenčnici. Po kopeli ga vsega pomažejo z maslom; v ta namen se najčešče uporablja maslo, ki se pripravi v maju. V skledi, ki rabi kot umivalnik, si babica umije roke. Nato postavijo umivalnik na tla in srečna mati mora trikrat zaporedoma preskočiti skledo z desne na levo in trikrat reči: »Tri tovora nosim, inoja ne nosim.« Inoj je namreč zli duh, ki prinaša bolezen v hišo. Na ta način torej zarečejo hudega duha, da ne bi napadel porodnico ali novorojenčka. Se istega dne obvestijo vse sorodnike, da se je rodil sin ali hčerka. Tretji dan po porodu pridejo mlado mater obiskat sorodniki: oče in -mati, sestre bratje, če jih ima. Vsak prinese kako darilo, večinoma jedi. Zvečer se zbereta obe rodbini in v hiši se vrši pojedina, ki je pri bogatih Makedoncih uprav razkošna. Po končani večerji se vleže mati z novorojenčkom na skupno ležišče. Okoili vratu ji obesijo višnjev ali rdeč trak. Kdorkoli pride obiskat, mora najprej pogledati trak, nato šele mater in otrokla. Trak namreč varuje pred uroki. Pravijo, da imajo nekatere ženske že od narave slabe oči; če taka žena pogleda 'tftroka in reče, da je lep, ga mora mati brž obrisati, zakaj na ta način se uroki izbrišejo. Osmi dan navadno otroka krstijo. Boter, v pravoslavju kum, je vedno oni, ki je bil starejšina pri poroki novorojenč-kbvim starišem. Njemu gre pravica, da izbere in da otrokom imena. Navadno dadb vnukom ime njih deda ali babice, • večkrat da kum svojega. Čeprav bi bila oče ali mati gospodarski položaj. Na stopnjo blagostanja naših bratov bomo prišli le tedaj, če bomo imeli temeljito izobražen kmetijski stan. — Ljudska visoka šola pa ima za nas tudi velik nacijonalni pomen. Živimo na meji politično, gospodarsko in kulturno krepkih narodov, čijih pritisku bomo mogli kljubovati le z. mogočnim jezom krepke nacijonalne kulture. Govoriti bi bilo še o stroških za tatce šole. Neznatni stroški, ki so zvezani na Danskem s 'posetom ljudskih visokih šol, so nedvomno v veliki meri vplivali na njih prekrasen razmah. Učenci plačajo za petmesečni kurz in sicer za prehrano. stanovanje in učila 165 danskih kron. Ne pozabimo, da so te šole skoraj izključno v privatnih rokah. Toliko požrtvovalnih kulturnih ljudi se je našlo v mali Danski! Državi je treba priznati, da ni nikdar ovirala tega veličastnega razvoja, nasprotno, podpirala ga je v raznih slučajih. Zdlaj, po popolnem uspehu, podpira država'z redno subvencijo tako zavode same, kakor zlasti revne učence. Značilno je, da izda na subvencijah za revne učence na ljudskih visokih šolah več, kakor pa za učence kmetijskih šol. In vzlic temu ima kmetijstvo na Danskem zlata tla. Človek se posebno čudi, da je na teh šolah razmeroma prav majhen odstotek otrok premožnih kmetov (18%). Skoraj vsi drugi šolarji so otroci kočarjev, delavcev in rokodelcev. — Skoraj vsa mladima si Ije že samostojno služila z -ročnim delom kruh kot sluge in služkinje, vajenci, poimagači, šivilje itd. Prištedijo si v teku let majhno vsoto, da lahko vstopijo na ljudsko visoko šolo! In mi Slovenci? Ali ne bi naš narod potreboval tudi takih šol? Ali ne bi naša mladina — kmečka in delavska — črpala neprecenljivih zakladov iz ljudskih visokih šol, na katerih bi se nadarjenim mladeničem in mladenkam vcepljalo v srce pravo spoznanje in prava ljubezen predvsem za domačo grudo in domačo kulturo?! Ali bi ne bilo to polaganje pravih in krepkih temeljev samolastne kulture, vzgoja samozavestnejšiih mož in žen, ki bodo znali pametno, pošteno in pogumno odločevati o usodi naše domovine? Dajmo Mariboru prvo pravo ljudsko visoko šolo! Slovenija bo izpolnila nade. ki so se stavile na njo z dobro univerzo v Ljubljani in z dobro ljudsko visoko šolo v Mariboru! RUSIJA IN SLOVANSKA SlLOVSTVA. iMosikovska državna založba ie nedavno izdala seznamek vseh knjig, ki iih je za-založila od svoje ustanovitve, t. j. približno v teku sedmih let. Zastopanih je kakih 500 pisateljev in sicer dobra polovica ruskih in polovica inozemskih. Izmed 24 lirikov, čijih dela so izšla v tej založbi mi niti en zapadni ali južni Sfoven. Meri 178 pri-povedmiki jih je samo 11 iz ostalih slovanskih literatur: Poljaki Gorniak. Danilovvski. Žeramski, Reymoint, Rudnički in Strug. Ukrajinci Vinničenko, Dosvitai in Pranko in Čeha K. Htonchu in Karel Čaoek, vendar pa slednjega štejejo med. Angleže, menda zato, ker ie učenec WeJlsa in ker je spisal »Angleška pisma«, ki so tudi prevedena v ruščino. JVLed dramatiki .ie razen Rusov edin Slovan Poljakinja Gabrijela Zapo-lska. Iz iugoslovenski.h literatur se tedaj rtič ne prevaja, Cankar je najbrž edini zastopnik (»Hlapec Jernej«), toda naš informacijski vir (L'Europe centrale«) ga ne omenja; bržčas ie skrit med Italijane ali Nemce, ka-li. Rut Elder-Womackova: Moj polet čez Ocean. Rut Elder Womackova in njen sprem= Ijevalec Haldemann. Po večmesečnih pripravah za polet čez Atlantski ocean smo morali čakati cele tedne na lepo vreme. Končno, ko je bila ta večnost pri kraju, smo spra- vili letalo »American Girl« na prostor za start. Startali smo baš na tistem mestu, kjer so se pred nami dvignili v zrak Lindbergh, Chamberlin in Byrd. Ob eni popoldne ie začel stroj delovati, toda imeli smo smolo. Morali smo počakati do štirih. Šele tedaj smo mogli -kreniti proti jugozaipadu. Tudi ta poizkus nam je izpodletel. Terjal je od nas še pol ure novega potrpljenja. Po preteku tega časa smo se odločili za zadnjo možnost, ki nam je ostala: dvignili smo se v zrak in vzeli smer najprej proti za-padu, nato pa -proti vzhodu. Namera se nam je -posrečila. V zraku. Odprli smo cevi za plin in se spustili v zalet. Letalo je zdrknilo n-izdol. Na krovu smo imeli 520 galon -benzina, 20 galon olja, rešilne priprave, radio-apa-rat, 14 funtov živil, svetlobne in signalne rakete. Od zemlje smo se le stežka odtrgali. Letalo se je dvignilo par čevljev visoko, velikega zaleta pa ni moglo doseči. Šele -polagoma se je dvignilo v zaželjeno. višino. Čim se je to zgodilo, je ibila naša prva in edina skrlb smer, katero smo morali natančno slediti, da pridemo na cilj v Pariz. Kmalu smo morali ugotoviti, da je naše letalo .zek> obremenjeno. Toda -pomagati se ni dalo več. Pazili smo samo na kompas in naravnali krmilo v prav-cu proti vzhodu. Naša srca je prešinilo nemo veselje: velika dogodivščina seje začela. Nekaj časa nas je spremljala letalska es-kadra, ki nam je prinesla zadnje pozdrave od domovine. Mi pa nismo imeli časa, da bi o-dzdravljaii spremljevalcem. Osredotočili smo se na nalogo, ki je ležala pred nami. Zrak je ibil -m-iren. »American Girl« je letela samo 500 čevljev visoko. Višje se trenutno- -ni mogla povspeti. Kmalu je solnce zašlo. Eno uro potem, ko so se nam skrili njegovi žarki, je vzšel mesec. Bil j-e to trenutek nepopisne krasote, kajti zdelo- se je ves čas, kakor da leti »American Girl« njemu naproti. Še en pogled na zemljo — leteli smo nad Momdak-Pointom in nad Nan- tucketoin. Ob osmih je bila celina že za nami. Nad Oceanom. Med 8. in 10. uro zvečer smo srečali štiri parobrode. Pluto so v zapadnem pravcu. Prižgali smo signalne rakete in leteli naprej. Kapitan Haldemann je napolnil tank za benzin. Stroj je začel delovati zopet mirneje. Aparat je postal tvko težak, da sem morala poklicati kapitana, 'kajti roke so mi bile prešibke za krmilo. Haldemann je prišel in prevzel vodstvo letala sam, jaz pa sem ga nadomestila v njegovem delu. Smrad, ki ga je razvijal benzin, mi je postal zo-perno neznosen. Morala sem odpreti okna letala. Stroj se ie bil popolnoma uravnotežil. Potegnila je ostra sapa, ki me je takoi poživela. Letalec poje. Vsenaokrog je vladala velika tišina. Slišalo se je le brenčanje propelerja, drugače je bilo vse mirno. Nenadoma je prekinil tišino sopotnik Haldemann. ki je začel peti pesem o ujetniku. Hotela sem mu pokazati, da nisem manj pogumna od njega in sem tudi sama začela peti neko pesem. Bila sva oba židane volje. Lunina noč naju je opaja-la s svojim srebrnim čarom. Ničesar nisva videla pred seboj razen meseca — in nič naju ni zanimalo kakor obra-čaji motorja, kateremu sva posvečala vso pozornost kakor zdravnik žili svojega pacijenta. Pela sva dalje, obenem pa sva se menjavala pri krmilu, da se noben od Obeh preveč ne utrudi. V sredo zjutraj je Haldemann zopet pregledal tanke in jih vnovič napolnil z benzinom. Potem sva pregledala aparate in ugotovila, da sva porabila za prvih devet u>r vožnje 20 galon benzina nad mero. Pri solnčnem vzhodu sva skušala popraviti smer. Korektura je znašala pet stopinj v severozapadni smeri. Zaneslo naju je namreč nekoliko proti jugovzhodu. Nebo je bilo pokrito z rahlimi meglicami. Oblaki so bili precej visoko. Aparat nama je povedal, da letiva 3500 m nad morjem. Najna želodca še nista zahtevala hrane; vrhutega sva se dobro zavedala, da bova lažje bdela, če ne zavžijeva ničesar. Brzina poleta je znašala približno 90 milj na uro. Diven isolnčni vzhod v sredo zjutraj je najino samozavest in zaupanje v uspeh še podprl. Saj sva bila že dva- najst ur v .zraku in sva imela tretjino pota za seboj. Stroj je tekel brezhibno. Vremenske karte, ki so ležale razstrte pred nama, so napovedovale lepo vreme in ugodne vetrove. Ko se je zdanilo, ■sva vnovič kontrolirala brzino poleta, 'pravilnost smeri in porabo goriva. Vsaka sekunda se nama je videla kot opojen sen, ki naju je vedno boli približeval končnemu cilju. Vendar naju je skrbelo, kako bo z nama nastopnih 12 ur. Polagoma se je nebo stemnilo. Solnce se je skrilo za neprijazne oblake. Pogledala sva včasi navzdol in sva videla pene morskih valov, ki so se besno tepli med sabo in se poganjali kvišku. Iskala sva na karti, kje sva. Posrečilo se nama je ugotoviti, da se nahajava ob osmi uri in pol baš na 30 stopinji severne širine in na 49. stopinji zaipadne dolžine. Pozicija je bila pravilna. S strahom pa naju je navdajalo dejstvo, da sva porabila mnogo več goriva nego sva bila izračunala pred poletom. Stvar naju je jela vznemirjati. Oljnati madeži. Doslej je bilo pri stroju vse v redu. Opazila pa sem kmalu oljnate madeže na mestih, kjer jih ni bilo treba. To me je navdalo z bojaznijo, da sem poklicala Haldemanna. Kapitan je pregledal stroj in kmalu sva oba spoznala, da nastaja napaka v mašineriji. Bila sva si edina v naziranju, da se je nekaj pokvarilo. Vendar je bil Haldemann zelo miren. Hodil je sem in tja kakor po kakem hotelskem hodniku. To pa je bila le maska njegove 'zaskrbljenosti. Videla sem, da ga madeži navdajajo z največjo skrbjo. Šel je in je pregledal vse strojne dele ter konstatiral, na je motor izbrizgal olje zaradi prenaglega delovanja. Medtem ko je on ugotavljal napako, sem sedela pri krmilu ter se večkrat ozrla vanj. da razberem, če je stvar resna. Haldemann mi je razložil, da niso vsi madeži novi, in to me je nekoliko pomirilo. Začela sva zopet primerjati smer letala in sva dognala, da se nahajava tik na presečišču vozne poti morskih ladij. Naravnala sva kompas kakor je zahteval položaj in sva svobodneje dihala. To pa je trajalo malo časa. Ker ni bilo nobenega parnika na spregled, sva se jela spraševati, kdaj se bo pojavila kakšna ladja. Izračunala sva na podlagi kart, da bi morala v treh ali štirih urah srečati vsaj dva parnika. Toda vožnja je trajala šest ur, ladje pa še ni bilo vi- detii. Od severovzhoda je začel pritiskati veter. Preostalo nama ni nič drugega nego da se obrneva proti viharni coni. Solnce je zopet zašlo. Bilo je ob treh in dvajset minut ameriškega časa. »American Girl« je letela v višini 5000 čevljev. Prvi grižljaji. Skrivnostni oljnati madeži so naju čedalje (bolj vznemirjali. Opazila sem, da jim išče Haldemann vzroka v celi aparaturi in da jim ne more dognati pravega izvora. Zanimati sem se začela ■zanje tudi sama, a nisem hotela pokazati, kako me skrbe. Obema, Halde-mannu in meni pa je bilo jasno, da pada najino brezskrbno veselje na ničlo. Do tega trenutka ni prišlo ne mojemu sopotniku ne meni na misel, da bi bilo la potrebnega miru. Komaj sem legla, že sem se 'morala vzdigniti. Haldemann me je prosil, naj sedem h krmilu. Kapitan je vzel iz zaloge živeža košček mesa. Prosil me je, naj pazim, da se kazalec tahometra ne premakne s številke 1675. Izostal je precej dolgo in ko sem se strahoma ozrla po njem, sem videla, da se napravlja za nočno vožnjo. Obetal se nama je kaj naporen polet. Ko me je nadomestil pri krmilu, mi je priporočil, naj se dobro oblečem. Obenem me je opozoril, da jadrava proti predelu z močnim tlakom. Postalo mi je jasno, da sva stoprav nastopila polet v najopasnejši del najine vožnje. Doslej nama je bil polet več ali manj v užitek. Jzvzemši rahel protive-ter sva imela lepo vreme. Bila sva 23 ur v zraku in bi morala ostati po na- Letalo »American Girl«. treba kaj prigrizniti. Haldemann se je prvi spomnil, da bi bilo dobro pogledati, kaj je s sandwichi in z mesom. Oba sva namreč čutila, da bo nastajajoča druga noč najtežji del najinega poleta. Hotela sva se 'boriti do skrajnosti proti vsem ne voljam. Izročila sem zato krmilo Hal-demannu in odprla šlkatljo za živila. Haldemann je vzel košček kruha in sira, jaz sem obirala bedro kuretine. Ko sem se z dobrim tekom krepčala. sem opazila, da se je Haldemannu podaljšal obraz in da je vrgel nad polovico prigrizka proč. Sklenila sem nekoliko počiti. Haldemann mi je svetoval, naj položim glavo na benzinski tank, kar sem rada storila. Spoznala pa sem, da ne bom vživa- jinih računih še kakih 20 ur v zračnih višavah. Po ponovnem pregledu benzin-skih rezervoarjev sva ugotovila, da utegneva dospeti na cilj Le Bourget pri Parizu v popoldanskem času — seveda, če bo pri letalu vse v redu in če ne bodo skrivnostni oljnati madeži prinesli presenečenj... Noč groze. Nastopila je druga noč prekomorske vožnje. Nikoli ne bom pozabila tega, ker sem doživela to noč. Ce pomislim na vse, kar sva prestala s Haldemannom, leže še danes na moje prsi težka mora. Oljnati madeži so bili le prednaznani-lo nečesa težkega in neumljivega. »American Girl« se je povzpela v vi- šino 10.000 črevljev. V tej zračni višavi se je spustila v boj z elementi. Vremenska karta je napovedovala težke viharje. Ne Haldemann ne jaz pa si nisva predstavljala, da je nebo nad Oceanom tako črno, kakor sva ga spoznala v tej noči. Odprla sem okence: gluha tema vseokoli. Neizvestnost najine usode je postala še temnejša in mučnejša ... Haldemann se je pripravil na najhujše. Jaz sem se nekako otresala misli, da 'bo najopasnejša preizkušnja šele sledila. Oba sva vedela, da je dobro leteti kolikor mogoče visoko, toda velika višina zahteva mnogo več goriva kakor polet v srednji ali nižji legi. Nama pa je bilo pravilo, štediti z benzinom. Kako se bo to končalo? Naravnala sva motor po tahometru na 1675 in sva se še vedno dvigala. Nebo se je poslikalo z najpestrejšimi nian-sami, ki so 'bile vredne čopiča najboljšega slikarja. Za nama se je zapiralo nebo s težkimi sivimi oblaki. Odprtine so bile kalno-umazane. To je pomenilo, da se bliža vihar. Oblaki so se viharno premikali sem in tja, med njimi so švigale strele. Začel se je ples. Ne vem, kakšni občutki so navdajali Haldemanna, a meni je bilo nepopisno težko. Imela sem občutek, da greva naproti črni, negotovi usodi. In res, kar sva doživela v naslednjih urah, se da komaj opisati. Haldemaminu je igral dvanajst ur pred prihodom v viharno cono na licih vesel nasmeh. Napravljal je name vtis srečnega in zadovoljnega človeka. Sedaj se je njegov obraz izpremenil. Oči so postale stroge in mrke, usta so se mu pomaknila nižje, ustnice so se stisnile, kar se je dalo. Naznačevala jih je le tenka krivuljasta zareza. To ni bil obraz strahu in bojazni, marveč obličje borca, ki se pripravlja ma vse. Haldemann je hotel zmagati. Oba sva se zavedala, da prihaja preizkušnja, ki bo pokazala, ali sva svojemu podjetju kos ali ne. Povedala sem Haidemiannu, kaj naju čaka. Rekel ni niti besedice. Samo pogledal me je v obraz, da vidi. če sem mu enakovredna. Mogla sem ugotoviti, da je zadovoljen z menoj, takoj nato pa se je njegov pogled obrnil zopet v noč. Meteorološki urad nama je svetoval, naj kreneva v južno smer, če naju pot privede 'V cono močnega pritiska. Sledila sva nasvetu in sva se res obrnila nekoliko proti jugu. Letela sva v polkrogu. Računala sva pri tem. da utegneva doseči Rt Finistere na Španskem. Domnevala sva, da bova na ta način še najuspešnejše prebrodila opasno viharno cono. Na žalost sva se morala uveriti, da je položaj mnogo hujši, nego sva bila računala. Pokazalo se je namreč, da se ne da glede viharne cone postaviti nobena definitivna ugotovitev. Vožnja Skozi ta predel je vedno riziko in ne nudi nikomur gotovosti, /da uspe. Kdor jo preleti, uide smrti le po naključju. Letalo je bilo 7500 čevljev visoko. Nenadoma se je znašlo v kopah oblakov. Videla nisva ničesar več. Nikjer zvezde, nikjer meseca! In nobene zveze s svetom... Naravnala sva aparat na dvig in »American Girl« je celo uro skušala priti še višje. Naposled so instrumenti pokazali, da sva 9500 čevljev nad morjem. Oblaki so bili sivi in umazani, postajali so čedalje bolj črni. Doslej so bili vsaj toliko milostni, da niso škropili na naju. Zdaj pa je začel iz njih pršiti dež in kmalu se je vlila ploha. Motor je brenčal; to je bilo edino, kar naju je tešilo. Dež. ki je bil sprva rahel, se je zdaj zlival, kakor da so se utrgali oblaki. Haldemann je mimo gledal v ploho. Skrbel ga je samo termometer. Pogledala sem na lestvico in videla, da kaže 27 stopinj Fahrenheita (tri stopinje C pod ničlo). Ura je kazala pol sedmih zvečer. Temperatura ni obetala nič dobrega. V ledu. Ko sem se ozrla po aparatih in po letalu, sem s strahom ugotovila, da se strja na krilih ledena skorja. Takoj mi je šinil v spomin članek pilota Byrda, ki je pisal, da preti letalu siguren pogin, če pade temperatura pod 32 stopinj Fahrenheita (0 stopinj C). Vzela sem žaromet in sem posvetila na toplomer. Število 27 je stalo neizprosno tam, kjer se je ustavila tekočina. Vprašala sem se, ali toplomer pravilno deluje in to vprašanje je bila moja rešitev. Termometer je namreč bil napolnjen z alkoholom in ker je bil cenen, isem takoj podvomila v njegovo preciznost. Toda kmalu sem morala ugotoviti, da termometer ne laže. Postalo me je mraz in na krilih se je jel nabirati led. Haldemann me je pozval, naj prevzamem krmilo. Zabičal mi je. da se letalo ne sme spustiti niti za ped višje. Bilo mi je jasno, kaj je hotel doseči: led, ki se je stvori! na krilih letala, je oplašil i njega. Z bojaznijo sem poprijela za krmilo. Haldemann se je kmalu vrnil. Nataknil si je rokavice. Položil je poleg svojega sedeža signalne pištole, padala in bombe, napolnjene z dimom. Prosila sem ga. naj zopet prevzame krmilo. Prošnjo je odklonil z izgovorom, da mora pregledati aparaturo, kar je takoj storil. Čakala sem nanj z veliko nestrpnostjo' in zdelo ise mi je, da ga ni nazaj celo uro. Ko sem ga končno le -uzrla pred seboj, mi je povedal, da je ledena skorja na letalu zopet narasla. Nato je zaznamoval na karti s plavim svinčnikom mesto in je s prstom pokazal nanj: »Sedaj letiva naravnost sem!« Pojasnil mi je, da bova komaj imela goriva dovolj, da doseževa Pariz. Nekaj pa me je le 'potolažilo. V njegovem obrazu se je zrcalila neka mirna zadovoljnost. To je bilo zame tembolj pomembno in utešno. ker sva kmalu -nato zašla v močne viharje, ki so vrgli letalo sedaj 'v to. sedaj v drugo smer. Pekel. Nebo se je popolnoma pokrilo s črnimi oblaki. Bliski so ise svetlikali. Haldemann je izrazil bojazen, kako bova prišla iz tega -peklenskega plesa. Povedal mi je, da se ni mogoče držati prave smeri. In najhujše je šele sledilo... Višinomer je kazal, da letiva 10.500 čevljev nad morjem. In dviganju ni bilo konca ne kraja. Nebo je postajalo čedalje bolj grozeče. Vihar je divjal in bes- nel. Prekinjal ga je samo motor, ki je tekel vztrajno in dobro. Haldemann me je zopet prosil, naj prevzamem krmilo. Medte-m je odprl okno in ise razgledal po okolici. Vrnil se je zelo v skrbeh. Namigni-l mi je. da oljnati madeži niso brez pomena. Prevzel je z-opet krmilo in izjavil, da prihajava v središče viharja. Lilo je nepopisno. Megla je postala tako gosta, da nisva videla niti motorja pred seboj. In zdelo se je, da aparat od časa do časa ne deluje pravilno. »American Girl« je postala igračka viharja. Haldemann je ugasnil luč. Ostala sva v popolni temi. Mene je lomil strah, a Haldemann je vztrajal pri svoji odločitvi in se je izgovarjal, da ne vid-i ničesar. Morala sem se 'pomiriti z usodo in mislila sem. da bom umrla. Šele pozneje sem spoznala, da je Haldemann storil to le zaradi tega, da -mi prikrije dejansko stanje. Bila sva med življenjem in smrtjo. Haldemann mi je škušal -prijazno prigovarjati in me je hrabril: »Pogum, dekle, le pogum! Nikar naj te ne skrbi, če ne vidiš pred seboj! Kmalu bova tako visoko, da se nama bo prikazal mesec.« Meseca ni bilo, pač pa naju je v ranih jutranjih urah pobral in rešil nizozemski petrolejski parnik »Barendrecht«. A. G.: Krizanteme. Zanimivo bi bilo napisati študijo o simbolih smrti pri raznih narodih in v raznih dobah. Oa je grški Kronos, bog časa, pri kristjanih zaradi svoje ure in kose prevzel vlogo- smrti, je- lahko uim-ljivo, ker je bistvo ostalo isto, samo da je krščanstvo prevzelo od antike podobo smrti, -ne pa osebe. -Krščanstvo ni •moglo postaviti -smrti med svetnike v nebesa, ker je tam večno življenje, med hudiče pa tudi ne, ker bi se smrt iz pekla gotovo ne upala nad milostnike božje, ali bi pa ko-sila preveč pristransko. Zato je -dekla božja ostala le neprijeten abstrakt vsega minljivega, kar je človeštvo poosebilo na najrazličnejše načine. Pri nas smatramo za mrtvaško barvo črno. vzhodni narodi in tudi Rusi pa ob smrti rabijo belo barvo. V sobi, kjer le- ži mrtvec, so pri njih bele draperije, na hiši bela zastava, skratka: kjer mi za žalno barvo rabimo črno, imajo oni belo. Vendar pa tudi v tem primeru nismo daleč narazen, saj je tudi naša smrt bela, . mrtvec mrtvaško bled itd. V obeh slučajih je smrt označena z brezbarv-no-stjo. Popolnoma drugi vzroki so pa iz japonskega simbola solnca in življenja v neka-j desetletjih napravili pri nas našo »vsesvetarico«. Krizanteme so pač rastline, ki cveto p-ozn-o v jeseni in so zato najpripravnejše za okras grobov na dan Vseh svetnikov in Vernih duš. Prekrasna cvetica, ki jo Japonci goje že 3000 let, je znana v Evropi komaj pol stoletja. Proti koncu XIX. stoletja je bila najbolj priljubljena vrtna rastlina in najmodernejša dekoracija stanovanj; ko Pa se je razširila na grobove, je njena priljubljenost zadela hirati, klakor bi se je bil prijel mrtvaški duh. Memento mori pač nikjer ne pospešuje zabave in veselja. V svoji domovini je krizam tema že tisočletja priznana kraljica cvetic. In Bela krizantema Mrs Gilbert Drobile, vzgojena s smotrenim priščipavanjem poganjkov v obliko drevesca. češčena je bolj od vseh kraljic v zgodovini, ker je podoba solnca. Tudi dokaz, kako sprejemljivi so bili za lepoto Japonci že pred tisočletji, ko so sliko solnca našli v skromni marjetici ali vo-lovskem očesu naših travnikov, prapra-babici kraljevske krizanteme. Solnčno cesarstvo ima v svojem ponosnem grbu krizantemo, podobo solnca, in japonska cesarica ima čaroben vrt, kjer goje to njeno cvetico z največjo skrbjo in z nepopisno ceremonijelnostjo od pradavni-ne. Samo na god cesarice je vrt odlprt damam najvišjih dostojanstvenikov. V najnovejšem času je bilo povabljenih tudi nekaj soprog poslanikov na to največjo svečanost cesarice. Le-te so opisale ta sveti pravljični vrt. Tisočletno negovanje, ki je podobno oboževanju, je vzgojilo v tem vrtu cvetove najrazličnejših oblik in barv, blizu pol metra v premeru. Čeprav ne tako velikih, so vendar čudovite uspehe dosegli tudi vrtnarji japonskih aristokratov, ki so jih razširili po domovini in sosednjih državah. Šele 1. 1800. je prvo velikocvetno krizantemo prinesel s svojega potovanja po Kini v Marseille trgovec Rlan-chard. iBlainchardove krizanteme so predlnice vseh evropskih vrst, ki jih Je bilo 1. 1840. že 400, dvajset let pozneje 750, danes jih je pa več tisoč vrst. Vrtnarji vedno ustvarjajo nove, lepše in boljše, ki se jim umikajo stare. Zahteve kupcev so vsak dan večje in okus se tako menja, da je krizantem že mnogo več vrst zavrženih iin pozabljenih, nego vzgojenih novih. Od drobnega, marjetici sličnega cveta in anemonam podobnih, napol polnjenih cvetov, pa dio velikanskih kodrastih cvetic, razlikujemo še razne slikovite cvetove s cevkastimi, igličastiimi ali pa z ven in notri zavitimi lističi, ki so pravilno urejeni, razkuštra-ini, resasti ali pa celo kosmati. 'Pri vsaki obliki cveta imamo pa še vse mogoče odtenke najrazličnejših barv, seveda tudi take, ki so v sredini dlruge barve Laba, tip razkuštrane krizanteme kakor na robu, in zgoraj drugače pobarvane nego spodaj. Ta prebogata izbira se pa zopet deli na nizke, srednje in visoike rastline, na zgodnje, ki cveto že meseca avgusta, pa tja do poslednjih v decembru. V naših krajih so najbolj razširjene one vrste, tki preneso hudo zimo. To so po večini rastline z malimi in srednjimi cvetovi. Niti za velikocvetne krizanteme ni potreben vrt, ker se prav lepo razvijajo v lončkih, če jim privoščimo kar največ svetlobe in zraka. To pa so posebne, skozi desetletja umetno gojene vrste. Mislim, dla ni potrebno omenjati še posebej, kako lahko se krizanteme razmnožujejo s potaknjenci. Ko je potaknjenec dobro vkoreninjen, jih meseca marca presadimo v 11 cm široke lončke, napolnjene z eno tretjino navadne dobre vrtne zemlje in z dvema tretjinama vležane listnate ali kompostne zemlje. Umetni gnoj je za lončke naj-pripravnejiši in vrtnarji, ki goje krizanteme, prodajajo celo posebne mešanice nalašč za krizanteme. Prilivamo pa kri-zantemam le takfrat, če je zemlja že popolnoma suha in se bojimo, da ne bi zvenele. Tako vsajene rastlinice imajo v aprilu že gost vrh z večimi očesci, ki bi se razvili v močne poganjke z navadnimi, malimi cvetovi. Da se to ne zgodi, od-režemo še nežnim rastlinicam 10 do 15 cm nad zemljo med 6 do 8 listom vrh (kakor vidimo na spodnji sliki štev. 1.) in kmalu bo spodaj pognalo več poganjkov, ki pa razen 2 do 3 zopet vse za-tremo. Te mlade krizanteme moramo pod milim nebom seveda varovati pred ploho, močnim vetrom in mrazom. Ker majnika postanejo lončki premajhni, jih damo v 15 do 16 cm široke lončke in jim malo pognojimo. Ko presajene rastline začno bujno poganjati, jim zopet pore-žemo vrhove poganjkov; zdaj se očesca ob pecljih hitro razvijajo, pa pustimo na vsaki veji le 2 do 3 najmočnejše. O kresu je tako negovana krizantema že košata s 6. do 9. vrhovi, ki jih ji pa pustimo le po 4 do 6, kakor je pač močna. V juliju so lončki zopet premajhni in že močne rastline moramo spet presaditi v 20 do 22 cm široke lončke z isto zemljo, ki jo pa izdatno pognojimo. Nato pa jih vsaj nekaj dhi varujemo pred najhujšim solncem. Tudi ob največji vročini jim ne prilivamo večkrat kot zgodaj zjutraj. Zelo dobro je, če lončke pritisnemo za prst globokb v tla in dobro namočimo zemljo kjer lončki stoje. Kakor meglica, tako rahla jutranja prha poživi enako rastline kot človeka. Celo iz korenin začno poganjati močne veje, ki jih pa takoj zamorimo, ker porabijo preveč hrane. Pač Pa te poganjke, posebno če imajo koreninice, vsadimo, da krizanteme brez truda razmnožimo. Pri vrstah s cvetovi z notri zavitimi ali kosmatimi lističi pustimo na vrhu samo najmočnejši popek (T na si. 2.). pri drugih plemenitih japonskih vrstah je boljše, če pustimo vsaj tri popke. Glavno je, T Slika 2. I da vse druge popke in nove poganjke takoj, ko se pokažejo, odtrgamo in z največjo pazljivostjo preganjamo s tobakom uši, mrčes in razne bolezni, hkrati pa rastline pridno in rahlo škropimo. Vodi, ki z njo prilivamo, je ob času najbujnejše rasti priporočljivo primešati malo gnoja, ker rastline rabijo za veliko cvetje mnogo hrane. Zgo din je vrste odpro že septembra svoje čudovite cvetove, pozne pa zaradi hladnih noči postavimo oktobra v hladno gnojno gredo ali pa v toplo sobo na okno, da bo za Vse svete vse v cvetju. To cvetje nam s svojo velikostjo, ob-liklo in barvo tako bogato poplača postrežbo, da je ves trud pozabljen. Še vsakdo, ki je sam vzgojil res plemenito krizantemo, je poiskal še večje število vrst. Dobiti jih ni težko, ker tudi domači vrtnarji goje najnovejše vrste z največjimi cvetovi, ki jih v izložbenih oknih občudujejo na jesen tudi taki, ki jim sicer ni mar za cvetice. Drugi pa mislijo, da je za vzgojo takega čudeža prirode potreben cvetličnjak in še razni skrivni pripomočki vrtnarske umetnosti. Niti toliko opravkov ni nujno potrebnih, kakor smo jih opisali, pa nas bodo uspehi vendarle očarali. Doma si lahko nabavimo belo Mrs. Gilbert Drablle. citronasto rumeno Po-tipheme. rožno Duckham in Trojo, ki jo mnogo pomanjšano vidimo na naši naslovni sliki. O Vseh svetih gotovo cveto že imenovani Troja in Polipheme ter Mons. Loiseau Rousseau, Mme. M. Schuma-cher, Ville de Gamd„ Orban Sandor in stotine drugih, ki si jih lahko nabavimo pri svetovni tvrdki Vilmorin - Andrieux, Quai de la Megisserie 4 v Parizu, pri špecijalni češki firmi V. Horak v Roud-nici n. L., kjer so mnogo cenejše kakor pri velikih firmah v Nemčiji. Pa tudi navadhe, splošno znane krizanteme, ki preneso z lahkoto zimo, če so le malo pokrite s smrekovimi vejami (nikdar pa ne z listjem, ker se potem zaredi neke vrste črv, ki rastline uniči), tudi takih si nabavimo več, da si na jesen s temi hvaležnimi rastlinami pestro okrasimo vrt in stanovanje. Če se primerjamo z Japonci, smo šele na začetku umetniškega uporabljanja tega neprecenljivega materijala na vrtu in v vazah. Na Vzhodu jih v tisočerih različnih posodah urejajo harmonično z barvo posode s tako rafiniranim okusom in po starodavnih pravilih, da z barvnimi akordi in z igro linij celih vej ustvarjajo umetnine, ki imajo po svojem simboličnem pomenu najglobljo estetsko vsebi-nd. Za izobrazbo dobrega okusa tudi ni boljše šole kakor aranžiranje šopkov, za kar nam nudijo najraznovrstnejše možnosti prav krizanteme s svojo najobsežnejšo skalo barv, ki so vezane na najslikovitejše oblike. Poleg tega imajo šopki iz krizantem še to dobro lastnost in prednost pred drugimi cveticami, da krizanteme trajajo v vodi več tednov in se razvijajo in razcvetajo skoro, kakor bi bile še vsajene v zemljo. Še ko bo sneg pokrival zemljo, nam bodo cvetoče krizanteme živo pričevale, da so res simbol zmagovitega solnca in življenja. Silvije S. Kranjčevič: U noči mrtvih. U noči spomena mrtvih, dok tisuč varnica drhti S trave uvele, grobne, ko iskre divlje da blude Zvijezdi našoj po kori, nad carstvom spokojne smrti. C ara i roba, uma i lude... Dok zvona plačiva bruje kroz turobne drvorede I p'jev se dirljivi ori, gordi se mramor blista, 1 suze vrele se toče, a ruke ih brisu blijede U staru krpu il komad batista... Dok dolje pod zemljom vlažnom redovi žutih kostura Leže na daskama trulim. upored, poledjice, I grobni zareznik prsten s grbom plemičskim tura 11 zrno u glavi samoubice... Moje su oči suhe! Duh moj trza me rtegdje U bezdan svemirske magle, na konac mirijada; Vjerujem, da sam ko ona vječit svuda i svagdje, Iskra, a ne znam gdje gori joj klada. Svedno mi, samo kad čutim da s panja sam iver njena; Neka me 'vitla oluja, svedno mi kuda me tjera. Počinut i ja ču negdje, na pragu novoga trena — Reč ču: Vjerovah da spasava vjera! Ivan Zoreč: Ptički iz črnega gnezda. Izlet slovenskih želez, uradnikov na Češko in v Nemčijo. I. Iz Ljubljane v druga mesta kakor ptiček poletim ... Fr. Prešeren: »0 železni cesti.« V vlaku, dne 11. sept. 1927. Lastovke se zbirajo, čez hribe, doline, čez široko morje se odpravljajo ... tajni klic dviga iz vlage in jesenskih megla vse ptičke selivčke in jih žene daleč, daleč, bogve kam; —• tri in šestdeset slovenskih in troje hrvatskih železniških uradnikov pa se v dveh »Puillmannih«, pripreženih na brzi vlak, veselo pelje na češko in v Nemčijo, da si razširi strokovno obzorje in da vidi, kako in kaj je tam na železni cesti in kako se drugod godi ptičkom iz črnega gnezda. Pulmana se imenujeta »Prešeren« in »Aleksander« — opomin in spomin ožje in širje domovine. Bodi zdrava, domovina ... V Mariboru, kjer so jim z železniškega hodnika tovariši in meščani glasno klicali v slovo presrčni »Zdravo!«, »Srečno!«, jih ni povohal noben carinik, prav nobein! Ali ni to pravi čudež po vsem, kar svet ve o sitnosti teh natančnih mož...? No, saj ni nihče imel s seboj nič takega, kar razveseljuje vestno srce gorečega »Jeblajtarja«, pa vendar nima rad zaslišavanja in prebadanja z ostrimi očmi. Zdiaj, ko je že vsega konec, se ptički muzajo, češ, nemara so se hudi možje pa vendarle malo ukanili. Tovariš Srečko Čerček1, ki misli na vse, se vsega domisli in je »glava« Na-bavljalne zadruge, je namreč vzel s seboj za dobri dve naročji salam, sedem košev kruha, dva zaboja jabolk in če- špelj in lepo grmado steklenic, pa ne praznih, marveč do zapečatenega vrha polnih iskrega vina, borovničevca in bri-novčka. »Saj se ne ve —, morda bo koga kaj črvičilo na dolgi poti,« je menil ta še-gavi Suhokrajinčan in oznanil, da otvar-ja potujočo branjarijo in lekarno. In precej je skoraj vsaklogar začelo »nekaj zavijati«, a Čerček, ki ga je moj Kranjec, močno »bolan« mož, brž prekrstil na Srčka in imenoval za svojega zdravnika in redinika, se je uprl, češ, lekarna bo posihmal odprta le ob najnujnejši potrebi. »Sploh pa je danes zapovedana suša zaradi včerajšnjih volitev...« » V Srbiji in na Hrvatskem ni bilo zaradi njih nobene suše,« so Hrvatje povedali. »O ti—!« se je vznejevoljil rdečelični Štajerc. »Slovenci smo poiniglavi hlapci!« je moj Kranjec godrnjal. »Hlapci brez lastne volje in misli; samo na odredbe »vik-šib« škilimo.« »In smo ob tem bolj papeški nego papež sam,« je pritegnil drugi. »Potlej pa so Srbi vsega klrivi!« »Stokrat res!« je menil tovariš, ki so mu iz vseh žepov gledali časniki, njegov edini vsakdanji brevir. »Zdajle pojdemo čez mejo — pustimo trapasto politiko doma, ne vlačimo nesnage s seboj po svetu!« je svetoval modri mož. »Tako bodi!« so pokimali vsi. »A z nami pojdi naša pesem, naša pesem!« se je moj Kranjec užgal in poslal lepo misel od Prešerna do Aleksandra. Tako je tov. Julij Bučar, vseh strunic in muh polni Dolenjec, kmalu imel ob sebi zbor deset do petnajst pevcev, da jih preizkusi in razvrsti. Še nikoli niso peli vkup, pa vendar so se precej zva-dlili. Fantje se zbirajo iz kranjske dežele... Vlak! grmi čez mejo. Teče mirno, brez sunkov in zibanj, tako navadnih po naših zanemarjenih progah. Proga je čista, lepo opleta, ves gornji ustroj pošteno oskrbovan. Ti presneta Avstrija, premagana si in, kakor pravijo, izstradana, pa ti vendarle ne manjka — »budžeta« za »red i rad« ...! Prelazi čez progo so brez zapornic in čuvajev —, pač zato, ker so ljudje disciplinirani in se vozniki in pešci ne kosajo z vlaklom, kdo bo hitreji... Na okno škropi dež, dan se nagiblje. Moj Kranjec gleda po polju, odevajo-čem se z meglo in somrakom. Valovita zemlja ima čisto slovenski obraz, jesenska otožnost, razlita po njej, je kar naša. Po njivah se dlebeli repa, tu, tam še stoji turščica, povsod rumenijo na gosto sajene buče, buče, buče. Dosti jih je, samo predrobne so, pa bučnega olja bo, bo. Prav. Saj Štajerc ne more biti brez njega, kakor »Plementezarji« ne brez ricinovega olja ... Tamle na desno je čedna vas; stiska se ob belo cerkev z rdečim klobukom — kakor pri nas doma; iz sadovnjakov kažejo svetla čela široke hiše; iz dimnikov se kadi, dim se lovi med veje dreves; na travniku stojijo ob majhnem ognju pastirčki, z zelenim klobučkom mahajo v pozdrav, a pastirička dvigne roke in pozdlravlja; tudi pes ve, kaj je prav: v dolgih skokih plane proti vlaku, pa se kmalu premisli in laja, laja ... Kakor pri nas ... kakor pri nas ... Mojemu Kranjcu se stoži. Misli mu poiščejo domačijo ob Temenici... Ali ni bilo tudi tačas tako, ko je on bosopetil za kravami, pekel krompir, gledal po vlakih in hrepenel v daljni svet...? Vzdihnil je, odtrgal pogled s polja in pastirske idile, pa dejal: »Srček, odpri lekarno, potreba je zelo nujna!« In Srček rojak je storil dobro delo. »'Bog ti za to daj zdlravja in sreče pri otrocih in pri živini!« Srček je kmalu videl, da mu zlasti branjarija dela napoto. Tako je obdržal lekarno, branjarijo pa je dal na dražbo. Kruh, salama, jabolka so šla hitro izpod rok, češplje pa so mu ostajale. »Prezrele so,« so jih devali v nič. »Vsaka je počena.« »Take češpelje — hvala!« Srček pa pokonci, češ, češplja je češ-plja, tudi malo prezrela je dobra, komur je do nje. »Če je počena, nima prave cene,« so ugovarjali in ga pikali. Zunaj je pusto, po lepi progi drdra... dlrdra vlak v somrak cmerikavega dne... domovina se bolj in bolj odmika,ptičkom iz črnega gnezda se pobesi pogled, občutek tujine jih bode, rahlo domotožje se jih prijema... vlak ropota, drdra in se ritmično hahlja ... hahlja ... Z desne, leve mežikajo sivi gradiči, bele vasi, cerkvice, iz dolin se dvigajo megle, dež ponehuje. Na vseh postajah čakajo avstrijski železniški uradniki in pozdravljajo tovariše iz Jugoslavije. Stari tovariši izpred vojne dobe se veselijo svidenja, vprašanja, odgovori se v naglici mešajo, a vlak zahrope in se odhahlja... Robci s postaj... robci iz Prešerna in Aleksandra in »B'hutt' dich Gott, du schone Gegend ...« Bučarjevi pevci milo pojo, vlak pa že jeca čez uvozne kretnice in postoji na postaji Bruck, tik ob lokalnem vlaku, polnem avstrijskih potnikov. »Kdo so...? Odkod so...?« bi Avstrijci radi vedleli. Neke gospe pomignejo svojemu sprevodniku, ki pokima in pride pred Prešerna in Aleksandra. »Zdravo, bračo!« pozdravi. »Odku-da ...? Kamo potujete ...?« Tako in tako. A kdo si, človek božji...? Ali si se po naše naučil pri vojakih ...« Ne, pri materi... Doma je iz Bosanskega Broda. Pa klako, da služiš tu? Oženil se je tu in ostal v Avstriji. Godi se mu dobro. No, srečno ...! Moj Kranjec se smehlja, češ, kruh je kruh in povsod se peče, koder solnce teče... Slovan povsod brate ima ... Vlak grmi v češko stran, naredi se trdna noč, ptički stisnejo kreljuti ob sebi in se zleknejo po improvizirani postelji. A nihče ne zaspi, vse bedi in ugiba, kaj jih čaka na daljni poti, skoraj vsakdo preračunava svoje ponižne di-narčkte v košato tujo valuto... Jaroslav Hašek: Dobri vojak Sveik pri vojnem kuratu. Dobrega vojaka Švejka smo za~ pustili v garniziji (glej št. 28). Po raznih neprilikah in težavah so ga končno dodelili vojnemu kuratu Katzu kot slugo, ali kakor se na: živa v starem žargonu avstrijskih vojašnic »pucfleka«. Švejkova Odiseja je načela novo poglavje. Tudi tokrat se je začela ob častnem spremstvu dveh vojakov, ki sta imela nalogo, da z nasajenimi bajoneti pripeljeta Švejka na dom vojnega ku-rata. Spremljevalca sta 'bila moža, ki sta se prijetno dopolnjevala med seboj. Med tem ko je bil eden izmed njiju suha. visoka trhlica, je bil drugi majhen, zajeten .tolščak. Suhec je šepal na desno nogo, mali debeluhar pa na levo. Oba sta bila črnovojnika, ki so ju bili pred vojno sploh oprostili vojaščine. Ta dična vojaka sta resnobno korakala tik ob uličnem tlaku in se ozrla zdaj pa zdaj na Švejka, ki je stopal v sredini in včasi komu saiktiral. Švejkova civilna obleka se je bila v garnizijskih skladiščih izgubila. Z njo vred je izginila tudi tista vojaška čepica, ki jo je bil Švejk tako korajžno vzel k vojakom. Zdaj so mu dali staro vojaško monduro, ki jo je nosil nekoč kak trehušnik, za glavo večji od Švejka. Hlače so- bile tako široke, da bi erar lahko spravil vanje še tri Švejke.Vzbuja-le so že same na sebi hvaležno pozornost vseh, ki so šli mimo. Ogromna bluza. ki je imela na komolcih debele krpe in je bila od kraja do konca zapaekana z mastjo in nesnago,' se je tako opletala okoli Švejkovega života, da se je zdelo, kakor bi jo bil kdo obesil na kol kot strašilo za vrabce. Vojaška čepica pa je nerodno silila čez uhlje. Mimogredoči ljudje so se Švejku smejali, toda dobri vojak se jim je zahvaljeval z mehkim smehljajem, med katerim so mu oči bliščale od same nežnosti in gorkote. Vsak je sklepal: ta vojak utegne biti dobrodušen veseljak. Tako so tedaj šli v Karlin. kjer je tiste čase stanoval vojni kurat Katz. Prvi je nagovoril Švejka mali debeluhar. Bili so pravkar na Mali strani. »Odkod si?« ga je vprašal. »Iz Prage.« »Ali 'imaš namen zbežati?« V razgovor se je vmešal suhec. Čuden pojav je, da so majhni, rejeni ljudje po večini dobrodušni in optimisti, medtem ko i"o suhi dolgimi po večini dvomeči in nezaupljivi sitneži. Zato je suhec rekel debeluharju: »Oh, ko bi mož le mogel, bi bil sigurno zbežal.« »Zakaj bi bežal,« je pripomnil tovariš, »saj je tako in tako že prost, zunaj garnizije. V t cm-le paketu imam. « »Kaj pa imate prav 'za prav za vojnega ku-rata?« je vprašal suhec. »Tega ne vem.« »Tako, ne veš pa se vzlic temu širo-koustiš.« Molče so zavili preko Karlovega mostu. V Karlovi ulici je zopet izpregovo-ril tolščak, obrnivši se k Svejku: »Ali veš, čemu te vodimo k vojnemu kuratu?« »K spovedi,« je rekel Švejk ravnodušno, »jutri me nameravajo obesiti. Taka je tu navada in temu pravijo »duhovno tolažilo«. »Zakaj pa te hočejo zadrgniti?« je vprašal dolgi n, medtem ko je tolščak sočutno pogledal Švejka. Oba sta bila rokodelca s kmetov in rodbinska očeta. »Tega ne vem,« je odvrnil Švejk z dobrodušnim smehljajem, .»mi ni znano. Vse kaže, da je tako moja usoda.« »'Rodil si se na nesrečnem planetu, to je,« je strokovnjaško in sočutno pristavil tolščak. »Pri nas v Josefovem so za čas vojne s Prusi nekega vojaka tudi tako-le obesili. Prišli so ponj, ne da bi orhnili besedo o tem, kaj ga čaka. V Josefovu pa so ga kar potegnili na vislice.« »Jaz bi dejal,« se je oglasil dolgin-dvomljivec, »da kar tako ne obesijo. Nekak vzrok mora že biti, da lahko svoje dejanje opravičijo.« »če ni vojne,« je rekel Švejk, »ga skušajo opravičiti, toda med vojno si s posameznim človekom nihče ne dela posebnih skrbi. Ali padeš na bojišču ali pa te doma obesijo. To ali ono moraš!« »čuj. ali nisi morda kak političen?« je vprašal slokan. Njegov glas je zvenel tako Skrbno, da se je čutila iz njega nastajajoča simpatija do Švejka. »Političen sem zelo,« je rekel Švejk smeje. »Ali nisi morda narodni socialist?« Zdaj je začel tolščak postajati previden in se je brž vmešal v razgovor. »Nikar ne vprašuj,« je dejal, »povsod je mnogo ljudi, ki nas opazujejo. Ko bi lahko nekje imed potjo snela bajonete, da se ne bi videlo tako nevarno! Saj ne boš zbežal? Naprtil bi nama hude preglavice. Ali si za to, Tonik, se je obrnil k dol-ginu, ki je odvrnil potihoma: »Bajonete pa bi res lahko snela, saj je vendar naš človek.« Nič več ni bil dvomljivec. Dušo mu k napolnilo sočutje s Švejkom. Iskala sta primeren prehod, kjer sta urno snela bajonete in debeluhar je dovolil Švejku, da sme iti v isti vrsti z njima. »Kadil bi rad, kaj?« — je rekel, »saj ti bodo...« Hotel je povedati, da mu bodo dovolili kaditi, preden ga potegnejo na vrv, vendar se je naglo spomnil, da bi bile take 'besede netaktne in ni končal stavka. Vsi trije so si prižgali svaloice, nato pa so se jeli pomenkovati o domačih razmerah, o ženah, o otrocih, o kosu polja, o edini kravi. »Jaz sem postal žejen,« je rekel Švejk. »Lahko bi zavili kam na vrček piva,« je dejal mali, ki je posnel po dolginovem pogledu, da se že v naprej strinja z vsakim pametnim predlogom. »Toda skriti bi se marali v kak kotiček, da nas ne bi opazili.« »Pojdimo na Kuklik,« je predložil Švejk. »puške lahko postavita v kuhinjo. Krčrnar Seraboma je Sokol in se ni ničesar bati. »Tam igrajo na gosli in na harmoniko,« je nadaljeval švejk, »pa tudi uličnih pumčar i!n druge dobre družbe, ki ne sme v Teprezentantivne lokale, se precej natepe.« Moža sta se še enkrat spogledala, nato pa je rekel dolgin: »Pa pojdimo tja; Karlin je še daleč.« Med potjo je Švejk pripovedoval razne anekdote. Dobre volje so vstopili v Kuklik in storili tako, kakor je Švejk svetoval. Vojaka sta ostavila puške v kuhinji in vsi trije so šli v lokal, kjer so se oglašde gosli s spremljevanjem harmonike. iNeka gospodična, ki je sedela na kolenih trhlega mladeniča z gladko počesano frizuro, je hripavo pela praško predmestno pesem: Imel sem dekle zasnubi jeno, pa ga je drugi prevzel... Pri sosednji mizi je smrčal pijani prodajalec sardin. Na hipe se je vzdramil, udaril s pestjo po mizi in zamomljal: »Ne gre, pa ne gre,« in spet zaspal. Ondi pod zrcalom so sedele tri devojke in vabile nekega železniškega konduk-terja: »Mladi gospod, kupite nam ver-muta.« Pri godbi sta se dva gosta prepirala zastrain Mairičke, ki jo je bila snoči prijela patrulja. Prvi možak je videl to ma lastne oči, drugi pa je trdil, da jo je opazil, ko je odhajala z nekim vojakom v hotel k »Valšutn«. Pri vratih je sedel vojak in razlagal vanj zaverovanim civilistom, kako je bil v Srbiji ranjen. Imel je obvezano roko in polne žepe svalčic, ki so mu jih bili nasuli poslušalci. Previdno se je branil, češ, da ne more več piti, a eden izmed častilcev, plešast .starček, mu je venomer nalival kozarec. »Le pijte, vojak, kdo ve, ali se bomo še kdaj videli. Hočete, da vam katero zagodem? Morda tisto o siroti?« To je bila pesem, ki jo je najrajši igral in pel ta plešasti dedec. In zares: kmalu so zacvilile gosli in harmonika je za-hreščala. Starcu so zalile solze oči in s tresočim se glasom je zapel: Ko je k pameti prišlo, je za mater vpraševalo, je za mater vpraševalo ... Od druge mize je nekdo vzkliknil: »Utihni vendar in obesi gosli na klin. Mar nam je za tvojo siroto!« In kot poslednji trumf so jeli pri na-sprotniški mizi peti: »Slovo, oh, slovo, srce mi je bolno močno ...« »Franta!« so zvali ranjenega vojaka, ko se jim je posrečilo prevpiti »Siroto«. »Pusti jih vendar in sedi k nam. Kaj boš ž njimi? Ali boš starca zabaval?« Švejk in oba vojaka so z velikim zanimanjem opazovali vse, kar se je godilo v lokalu. Švejk se je spominjal lepih časov pred vojno, ko je češče iposedal v tej krčmi. Videl je v duhu policijskega komisarja Drašnerja, ki je službeno nadziral prostitutke v tem in okoliških lokalih. Pun-čare so se mu rade posmehovale. O njem so češče padle za temi-le mizami razne porogljive pesmi. Med takim petjem se je bil nekoč Drašner nenadoma pojavil v lokalu. Kar žarel je od togo te in strogosti. Z njim je prišlo več civilnih stražnikov, ki so na njegov mig spodili vse goste v neki kot, kjer se je začela preiskava. Ko je vprašal Švejka za legitimacijo, je rekel naivno »Gospod, ali imate policijsko dovoljenje?« Švejk se je spominjal nekega pesnika, ki je posedal po navadi ondi .pod zrcalom in kljub hrupnemu dirindaju v krčmi mirno pisal pesmi, ki jih je prebiral prostitutkam. švejkova spremljevalca pa niso vezali s tem lokalom spomini na zašle čase. Prišla sta v čisto nov svet. Obema je vse, kar sta -videla in čula, na moč ugajalo. Tolščak se je prvi navdušil zanj, zakaj stara reč je. da majhni, tolsti ljudje niso nagnjeni samo k optimizmu, ampak tudi k epikurejstvu. Slokan se je nekaj čas boril s samim seboj; kakor pa je bil preje izgubil svojo nezaupljivost, tako je zdaj kmalu zavrgel poslednje predsodke. »Meni bi se hotelo plesa,« je rekel po petem pivu, opazivši, da vlada pri plesu precejšnja svoboda. Debeluhar se je docela udal nasladi. Tik njega je sedela punčara in žlobudrala opolzke besede. Oči so mu nemirno švigale. Švejk je pil. Dolgin se je najprej malce izplesal, nato pa se je vrnil k omizju v spremstvu svoje plesalke. Zdaj so pili, plesali, brez nehanja pili in kar zalivali svoje ne prenežne družice. V ozračju prodajne ljubezni, nikotina in alkohola je krožilo staro geslo: »Kaj nam mar, naj -pride povodenj ,za nami!« Popoldne je prisedel k njim neki vojak in ponudil, da jim za pet kron zastrupi kri, tako da pridejo takoj v bolnico. Ima s sabo injekcijsko brizgalko in jim Vbrizga v nogo ali v roko petrolej.* Na ta način — je rekel — si človek za-sigura vsaj dva meseca miru in počitka v bolnici, če pa rano slini, utegne ostati tudi pol leta; nekatere morajo sploh odpustiti . iz vojske. Sloki vojak, ki je že po-polnoma izgubil duševno ravnovesje, si je dal na stranišču vbrizgati petrolej pod kožo. Ko se je zvečerilo, je Švejk sam opozoril, da je treba vstati in nadaljevati pot k vojnemu kuratu. Mali dobrovolj-ček. ki so se mu noge že malce opotekale, je ugovarjal, češ. da lahko vojni kurat še čaka. Tudi dolgin se je* pridružil tovariševemu razumnemu mnenju. Švejku pa ni nič več ugajalo na Kukliku » in je spremljevalcema zapreti!, da pojde sam. * To ie bil v avstrijski vojski vrlo razširjen pripomoček, da so vojaki prišli v bolnico. Toda petrolejev vonj je posameznike izdal, zato -so po.zineje upehali bencin. Še kesineje so uporabljali v ta namen eter :z bencinom ter druga, še popolnejša in učinkovitejša sredstva. Tako so tedaj šli, vendar je moral Švejk obljubiti, da se bodo med potjo še kje ustavili. In res so vstopili v neznatno kavarno, kjer je tolščak prodal svojo srebrno uro, da bi lahko še dalje veseljačili. Odondot ju je moral Švejk peljati po-cl pazduho, kar mu je delalo hude preglavice. Vojakoma so- klecala kolena, vzlic temu pa sta venomer moledovala, da naj pojdejo še kam. Tolščak bi bil kmalu izgubil zavitek za vojnega kurata, tako -da ga je moral Švejk sam Vzeti v roko. Kadar se je bližal kak častnik ali podčastnik, ju je moral Švejk opozoriti, da ni bilo škandala. Tako so trudoma in po Švejkovi zaslugi vendarle dospeli v Kralovsko ulico, kjer je bival vojni kurat. Švejk je stražnikoma nataknil bajoneta in jima je dajal s sunki pod rebra znamenja, da naj vendar vodita njega, ne pa on njiju. V prvem nadstropju, kjer je bila na vratih posetnica z napisom »Otto Katz, Feldkurat«, je prišel odpirat neki vojak. Iz sobe so se čuli hrupni glasovi, vmes med njimi pa žvenkljanje steklenic in kozarcev. »Wir — melden — gehorsam — Herr Feldkurat,« je rekel trudoma dolgin in strumno .salutiral vojaku na pragu, — »ein — Paket — und ein Mann ge-bracht.« »Zlezite no naprej,« je rekel voiak, ■kje ste se ga neki tako nalezli... Go-:pod feldkurat je tudi...« Vojak je pljunil in odšel s paketom. Dolgo so ča-Hali v veži. preden so se odprla vrata. Vojni kurat ni stopil, marveč uprav priletel na hodnik. Bil je v telovniku in je držal vzroki cigaro. »Torej ste prišli.« je rekel Švejku, »to se pravi: privedli so vas! E, — ali imate vžigalice?« »Ponižno javljam, gospod vojni kurat, da jih nimam.« »E — zakaj pa nimate vžigalic? V ak vojak jih mora imeti, da si lahko prižge. Vojak, ki nima vžigalic, je... Ikiinkanje« z odločno potezo: določil je 22 slavistov profesorjev, ki obvladajo ruščino in srbohrvaščino za inštruktorje, da poskr-be vsak v svojem krogu za to, da bodo profesorji, ki poučujejo češčino oziroma slovaščino, zmožni črtati pravilno ruske in srfbohrvatske tekste. Do velike noči morajo inštruktorji izvršiti svoje delo: med1 tem se bodo pripravile učne knjige in sicer tako, da se bodo poleg češčine in slova-ščine čitali od 1. 'razreda tudi kratki ruski oz. srbohrvatski odstavki, izbrani in natisnjeni s pojasnili in opombami v posebnih knjižicah, s čimer si bo vsak dijak osvo- jil vsaj malo pojma o sorodnih slovanskih jezikih. Gre pred1 vsem za pasivno znanje, vse drugo se prepusti dijakovi lastni inicijativi. Ruščina in srbohrvaščina ne ibosta posebna učna predmeta, ampak bistven del pouka v narodnem ieziku. Taiko ie dr. Ho-dža presekal ta gordijski vozel, ki srno ga doslej ogledovali od vseh strani in premišljevali njegovo skrivnost. Njegova odločitev pomeni velik korak naprej. Uničil je dvoje glavnih izgovorov, ki so jih navajali strogi pedagogi: 1. da je mladina že preobremenjena s poukom in da torej ne kaže uvajati novih učnih predmetov, 2. da ni za ta pouk dovolj učnih sil na razpolago. Novi načrt se postavFa na stališče, da je treba v slovanskih šolah razširiti obzorje po slovanskem sveta, kar se da doseči s tem, da se poleg domačega jezika budi zanimanje za druge jezike, pred vsem za one, ki so najbližji in najvažnejši. Praktične učne knjige nai omogočijo, da se to izvrši na najlažji način. Poleg čitanke za prvi razred srednje šole bo imel češkoslovaški študent ruski oziroma srbohrvatski abecedinik. V drugi 'šoli se k temu prida začetnica oz. nekako ptvo berilo s kratkimi pesnimi, basnimi, zgodbami ete. V tretji in četrti šoli se bodo čitali kratki odstavki iz povesti, pesmi itd. Z lastno pridnostjo si že v tej dobi lahko pridobi učenec toliko znanja,, da more citati tudi daljše stvari, za kar naj poskrbe založništva s 'Primernimi izdajami knjig. — Na višji gimnaziji bo omogočeno gojiti oba jezika vzporedno s češkim- in slovaškim in v tem smislu se bo podajala tudii literarna zgodovina. Medtem bo na univerzah vzrastla že nova profesorska generacija, ki bo pripravljena za -pouk. na tej širši slovanski podlagi. Uspeh, ki ga pričakuje minister, bo ta, da bo vsaj en del češkoslovaških srednješolcev — in ..sicer bol'ši del. — obvladal pasivno dva slov. Jezika, da bo znal vsak citati cirilico in si izpopolnil to znanje po lastni pridnosti in previdnosti. Zanimivo je, da je n. pr. pri nas že prof. Janežič v »Slov. Glasniku« prinašal kratke tekste iz slovanskih jezikov in s tem otvo-ril nekako javno šolo za našo inteligenco. Priznati se mora, da se je naša predvojna dijaška generacija mnogo učila slovanskih jezikov in obvladala posebno ruščino in češčino. Po vojni se je opetovano reševalo vprašanje, kako bi se uredil ipouk v teh dveh jezikih v naših sredniiti šolah. D. Hodža je pokazal pot. Vprašanje je, kaj -bomo storili seda>. Načrtov in sklepov ie bilo že dovoli in preveč. Pribičevič in Radič sta se kot ministra prosvete zavzemala za to reformo, a do dejanj se nista povspela. Naj-brže sc tudi naš sedanji -prosvetni minister ne bo spomnil na -neko »kulturno konvencijo«, o kateri se ie mnogo pisalo iin govorilo. Na srečo se mladina sama u-deležuje raznih krožkov in s tem nadomesti, česar ji ne da šola. - 989 - RADIO-AM ATER Z današnjo številko otvarjamo v »Življenju in svetu« rubriko »Raz dio=amater«, ki jo je doslej prinašalo »Jutro«. Skušali bomo to če* dalje bolj važno rubriko kolikor moči izpopolniti, tako da bo naš radioamater poučen o vseh novih pojavih v praksi in teoriji radia. To je tem pomembnejše, ker se bliža otvoritev domače oddajne postaje v Domžalah, ki bo pošilja* la zvok naše domače besede, pes* mi in godbe daleč preko meja ožje slovenske domovine. Elektronka « radiotehniki. V radiotehniki spada med najvažnejše dele elektronka, ki opravlja vse najfinejše in najzapletenejše funkcije. Šele po njeni iznajdbi se je mogla razviti ra-diote-bnika in posredno z njo ves brezžični ipromet do današnje popolnosti in obsega. V njem je povzročila elektronka celo revolucijo, tako na oddani kakor tudii na prejemni strani. Spodkopala je temelje starim radio telegrafskim -oddajnim postajam na iskre, katerih število naglo pada; na drugi strani pa je spet položila temelj Tadiofoniji, ki -pred njo nikakor ne bi mogla obstojati, vsaj v sedanji obliki in sedanjem obsegu ne. -Res je, da so se dali že pred- oddajnimi postajami na elektronke proizvajati rievdušeni elektromagnetni valovi, !ki so potrebni za prenos zvokov v daliavo. 'Poulsenov generator na obločnico je obetal, da izpolni vse zahteve v tem pogledu. Toda z leti se je pokazalo, da ne izžarja energije 'dovolj enakomerno in da visokofrekvenčni toki, ki jih pr-oizvaia, preradi izpreminjajo frekvenco. ITa dva nedostatka. ki jih je na radiotelegrafskih postajah mogoče zanemariti, bi pa privedla radiofonijo v popoln kaos: seveda ie vprašanje, ali bi se le-ta sploh mogla povzpeti na današnjo višino. Sigurno pa bi jo uri današnjem stanju potisnila na čisto lokalen pomen. Šele elektronka je ustvarila tip moderne ra-d-io-fonske oddajne postaje, ki v zvezi z najnovejšimi pridobitvami Tadiotehnike, kakor je n, pr. ustaljena valovne dolžine s pomočjo kre-metijakovega kristala, ustreza najtežjim zahtevam, 'ki jih stavi na moderno postajo pomanjkanje razpoložljivih valovnih dolžin. V celotnem brezžičnem prometu poznamo, oziroma bomo v kratkem poznali le dva vira visokofrekvenčnih izmeničnih tokov in posredno elektromagnetnih valov: to sta elektronka in visokofrekvenčni stroji ali generatorji. Dočim gospodari prva v manjših radi-otelegrafskih posta!ah in v vseh radiofonskih oddajnih postajah, pa brne v . orjaških radiotelegrafskih postajah ? ne-bo-tičnimi jeklenimi stolpi skoro izključno ie visokofrekvenčni generatorji. Te postaje, ki služijo .prekomorskemu brzojavnem« prometu, oddajajo na iako -dolgih valovih, ki -dosežejo do 28 km -dolžin« Frekvence tokov, ki proizvajajo te valove, so razmeroma nizke, zato se dado proizvajati z visokofrekvenčnimi generatorji dovolj ekonomično. Toda -celoten uči-ne-k postaje na do-lge valove je slab. Treba je oddajati z ogromnimi energijami (do 1000 k. s.), -da doseže -postaja tudi nafo-dldaljenejšo n-rejemno postajo, ki je mogoča _ na naši zemlji, t. j. da mora predati brzojavko tudi antipodom, če je treba. Med elektronko in visokofrekvenčnim generatorjem, se zadn-!a leta bije hud- boj ■za nadvlado v brezžičnem prometu. V najnovejšem- času ie po-segio vmes važn-o odkritje, !ki bo odločilo ta boj skoro gotovo v korist elektronke. V mislih imamo odkritje, da so za premo-stitev velikih razdali npjspos-cbneiš-' ja-k-o kratki elektromagnetni valovi od 20 do 5-0 m. To in pa dejstvo, da ' se na teh valovih z lOkrat man'šo ene-rg'io in v lOkrat krajšem času lahko obvlada enako velik -promet kot s postaiami na ) globok 37 (emosjuS) ž. razburjenje; [duševni] utis 3e (patri) domovina 33 (sja-kDnii) spoznavši connaitre (lonstr) spoznati 40 (eprcev) poskušna; preizkušnja U (te-ZDioer) ž. grozote, strahote 12 (g£f) vojska, vojna •13 (dota piti) Umbolj 4-1 (rezDluaioi) odloči,o iesolu, -e odločen, -a 15 (ataše) navezana, vdana attacher privezati prikleniti 46 fgardjeni varuhinja le gardien (gardj^) stražnik, čuvaj 47 (P*) mir 48 (sivilizasjčo) civilizacija, omika 49 (partikiiljErmi) posebno particulier, -iere poseben na 50 (fj-r) ponosen ž fifere (fjčr) 51 (prezide) predsedovati 52 (sssjG) zasedanje 53 (taš) naloga, posel 54 (sofr se stavlja, se nudi offrir [nojnuditi 55 (maikra) do zaznamoval marquer zaznamovati; značiti 56 (nDt-iistwar) našo zgodovino 57 (aprvjt) odtis, znak 58 (memarabl) m. ž. znamenit, spomina vreden 59 (a-depi) kljub rO (difikulie) ž. težave 61 (trav rse) prekoračiti, presta i 62 (sortir) ven iti iziti f8 (foit, -e) močan, jak 61 (kel-ns-ia-žanu-zete) kot ni nikoli bila, ka- Kor je sploh kdaj b la 65 (Uspwar) m. upanje 66 (niiaž) m. oblaki 67 S tasSbri) so zatemn li assombr r ,< atemmti 6 i i Drižčfj) m. obzorie 61 (sa-uisipr$) se bodo razpršili dissiper raztresti, razpršiti 70 (prezas) p isotn st 71 (immimt) bližnja; m imminent (immina) '.2 (poepl) narod 7 (ds-plu) več; še enega, enega več U (parmi-nu) med nami 75 (phn) m. Dlein (ptfj) polna 76 (kSfjas) zaupanje 77 (ot) gost ' 78 (va) are alltr iti 79 (atre) vstopiti 73 ',9 bo vstop 1 tO (mezoj) ž. hiša 81 (a-M-SWstS) želeč mu souhaiter (swste) voščiti, želeti t2 (dsmrj) juti i 88 (bjrjvsnu) dobroCošlost, pr ja en 84 (kwviksjw) prepričanje [sprejem 85 (so) oni, tisti 86 (am ) prijatelji 87 (makrtT)) bodo man kali manquer (m>lpradr) razumeti 6 (purta) vendar ' (di) rekel d re reči s (suva) pogosto 9 (vrs) resničen, pravi 10 (merit) zasluga. Urejuje Božidai Borko. — Izdaja za konzorcij «Jutra» Adolt Ribnikar. — Za «Na« rodno tiskarno-® d. d kot tiskamarja FraD Jezeršek. — Vsi v Ljubljani.