Glavni urednik: Bojan Ekselenski Odgovorni urednik: dr. Zoran Pevec Pomocnik odgovornega urednika: Matej Krajnc Poslovna sekretarka: Mira Gorenšek Uredniški odbor: Ljudmila Conradi, Ivan Janez Domitrovic, Meta Hojnik Verdev, Barbara Jelen, Ana Marija Justin, Borut Korun, Virginija Mehle Majeric, Lojze Selic. Lektoriranje: Matej Krajnc Prelom: Bojan Ekselenski Karikatura na naslovnici: Avtor karikature: Dalibor Bori Zupancic Naslov uredništva in izdajatelj: Celjsko literarno društvo, Gledališki trg 4 3000 Celje literarno.drustvo@outlook.com Transakcijski racun 05100-8010642929 Društvo na spletu: http://cld.si Slovenski festival fantazijske književnosti: http://fanfest.si E-Vsesledje najdete na: http://cld.si/eVsesledje.html Revija je izdana s pomocjo: VSESLEDJE KOLOFON Revija za literaturo in kulturo Št. 39/2020- letnik 20 ISSN Kazalnik Uvodnik (7) prof. dr. Zoran Živkovic Koronski intervju - 7 Intervju (11) Ljudmila Conradi Intervju s Tonetom Škrjancem - 12 Literarnica (17) Bojan Ekselenski Radi bi napisali in izdali roman: kako se pripraviti? - 18 Priprava besedila za objavo - 28 Poezija(41) Simona Babic Pogum - 42 Renata Cigler Gandolfo Krivda- 43 Vecerja - 44 Balkanska mana - 44 Umetnost - 45 Ljudmila Conradi Haiku - 47 Terezija Cvikl Koronavirus - 49 O mati - 50 Bojan Ekselenski Padel sem s stropa - 52 Zora Hudales Preobrazba - 55 Nuša Ilovar Opoldanske minute - 56 Izplutje - 56 Zdenka Jagodic Bele breze - 57 Kazalnik Suzana Kavka Sem pero - 58 Skrivnostno potovanje - 58 Miza - 59 Maska - 60 Matej Krajnc Sprehod po Mariborski - 61 Irena Kus V ogledalu - 64 Nic se ne bo zgodilo - 64 Med štirimi stenami - 66 Delavska ura - 67 Aleksander Kuzmanovski Tiho tecejo - 68 Marcel Loboda Tok peska - 70 Glasovi strahov donijo - 71 Tvoj odsev - 72 Kam sredo lepote? - 72 Mateja Mohorko Pravljica o vilah na Gozdniku - 73 Pravljica o zmaju na Mrzlici - 74 Bor Ratajec Narava joce - 75 Stari prijatelj - 76 Klementina Sambolic Muza - 77 Rosa - 77 V neskoncnost - 78 Morje - 79 Justina Strašek Moj Adam - 80 Moraste sanje - 80 Državna jabolka - 81 Vcasih - 82 Milena Šimunic Ko boš ... - 83 Ne obupaj, raja - 83 Pomlad - 84 Nada Herman-Tržan Kvadrat v krogu - 85 Poleno - 85 November za ljubezen - 86 Nore definicije o ljubezni - 86 Marko Vitas Muza - 87 Branko Zupanc C e l j e - 88 Proza(93) Snežana Brumec Trenutek - 94 Ljudmila Conradi Prvo sveto obhajilo - 106 Marija Deželak Ko lipa spregovori - 109 Bojan Ekselenski Darilo - 113 V prodajalni urokov pred potekom roka trajanja - 114 Zora Hudales Soncna ocala - 118 Franjo Francic Morje, morje ... - 120 Tjaša Kladnik Hana - 124 Namišljeni prijatelj - 129 Cvetka Pesticek Nafrfotana krila - 138 Klementina Sambolic Dnevnik iz karantene I. - 140 Dnevnik iz karantene X. - 141 Kazalnik Kazalnik Lojze Selic Crv ljubosumja - 144 Justina Strašek Francek je vozil mrtvaški avto - 151 Blaž Šafaric Dobrodošel pri nas - 155 Milena Šimunic Cas, v katerem živim - 159 Marko Vitas Nimfino obhajilo - 162 Temna modrina - 166 Valerija Vrenko Obesek - 172 Branko Zupanc Jože - 176 Mlado Vsesledje (193) Ema Julija Jagodic Leon in 6 prijateljev - 194 Recenzije (197) Urh Ferlež Iz neke noci v neko jutro Katja Gorecan: Neke noci neke deklice nekje umirajo - 198 Društvo (201) Pravila za pošiljanje besedil - 202 Lanske in letošnje knjižne izdaje clanstva - 204 Društveni slikogled - 211 Društvo - 219 Literarni razpisi Celjskega literarnega društva - 220 Književnica z naslovnice - Mila Kacic - 222 Clovek za zadnjo stran: Marko Vitas 7 prof. dr. Zoran Živkovic Koronski intervju za koronski uvodnik Epidemija bi lahko bila pogosta tema literature. V klasicni literaturi je tega malo, v znanstvenofantasticni pa še manj. Kdor se je temu posvetil, pa je spisal remek delo. Je pisanje o tej tematiki manj spodbudno, kot si mislimo? Dalec najvecja katastrofa, ne samo v 20. stoletju, temvec v celotni svetovni zgodovini, se je zgodila v treh valovih v razponu enega leta, od jeseni 1918 do jeseni 1919. Španska gripa je odnesla najmanj 50 milijonov življenj, a nekatere ocene govorijo tudi o 100 milijonih. To je znatno vec žrtev, kot so jih odnesle vojne v vsej zgodovini planeta. Kljub vsemu pa ta apokalipticna pošast v književnosti ni pustila sledov, docim je o Prvi svetovni vojni, ki se je casovno poklopila s to vojno, spisano za cele knjižnice zgodovinskih in leposlovnih del. Gledano s stališca žrtev, je bila velika vojna v primerjavi z Veliko epidemijo komaj omembe vreden navaden prepir. Zakaj je bila književnost tako pristranska? Zakaj je znatno manjšemu zlu cloveških rok namenila neprimerljivo vecjo pozornost kot najvecji kataklizmi v zgodovini? Odgovor je verjetno v dejstvu, da je bila epidemija delo narave, a kar nam priredi narava, sprejmemo kot neizprosno delovanje višje sile. Za razliko od vojskovanja, pri epidemiji nimamo antagonista, torej nimamo drame. Zlo je tu brezosebno in slepo. Imamo ravnodušno silo nakljucja, ki se izmika okvirom cloveške drame, ki se izmika okvirom, kjer deluje umetnost proze. Pisanje je samotarsko delo. Deluje izolacija pozitivno na pisca, ga spodbuja k pisanju, ali ga ta prostovoljni zapor ovira? V manjši ali vecji izolaciji, njen smisel popolnoma razumem, sem že od 15. marca, torej od trenutka, ko to pišem, že tri in pol mesece. Zame to ni posebej težko, saj bi vecino casa delal doma tudi brez Covida. Mogoce bo malce omajana moja psihicna trdnost, ce bo epidemija trajala še mesece, kar je precej verjetno. A tudi tedaj ne bom imel pravice do upora. Kaj je nekaj opreznih in omejenih mesecev življenja v primerjavi z dvema letoma in pol stradeža, trpljenja in smrti v obkoljenem Leningradu (po. pr. med drugo svetovno vojno)? V stiku ste z mnogimi založniki. Kako gre vašim založnikom v svetu? Jim grozita recesija ali ukinitev? Založniki so vzdržljivi. Sicer jamrajo, a obstanejo. Po težkih devetdesetih se je tukaj, v nasprotju z mracnimi napovedmi, njihovo število pomnožilo. Med drugim, to zanje niso najhujši casi. Ocitno vsaj del populacije, ki v normalnih okolišcinah ne utegne brati, zdaj ob drasticnem zmanjšanju drugih vrst zabave le najde cas za branje knjig. Evo vam koristi za založnike. Vidimo, da so se skoraj vse javne osebnosti združile v sporocilih za ohrabritev ljudi po domovih. Koliko so pisci te dni v stiku s svojimi bralci in kako? Predpostavljam, da tudi pisci, kot vsi drugi, bolj kot prej, uporabljajo Skype ali kakšen drug soroden servis. Sam sem svoje ure kreativnega pisanja, ki sem jih imel pred pandemijo v svojem delovnem studiu trikrat tedensko, prestavil na Skype. Zdaj se sestajamo virtualno in smo celo prišli do sklepa, da ima ta oblika književnega druženja nekaj prednosti glede na skupno fizicno prisotnost na enem mestu. Kdo ve, mogoce po koncu tega nadaljujemo s takšnim druženjem. Že od nekdaj je znano, da pandemije spreminjajo svet, v nekaterih pogledih na boljše ... Bi se danes posvetili temam okoli nas? Tema izolacije neizbežno vodi v eksistencialisticne teme, pisanje o okužbi v kriminalisticno ctivo z 8 9 distopijskim in totalitaristicnim topikom. Bi vam odgovarjali ti literarni izzivi? V mojem primeru navdih ne prihaja od necesa aktualnega. Ni reakcija na zunanje izzive. Za ilustracijo, svoj najbolj komicni roman – Knjiga – sem napisal v casu bombardiranja Beograda leta 1999. Je to bila vitalisticna reakcija na orgije Tanatosa okoli nas? Dvomim. Isto knjigo bi napisal tudi, ce bi letošnjo pomlad preživel v brezzgodovinski Švici. Preprosto je dozorel cas, da nastane Knjiga. Na cem delate zdaj? Ne samo danes, temvec zadnja tri leta. Proti koncu peljem delo na prvi srbski kriticni izdaji o Dostojevskijevih (op. pr. Fjodor Mihajlovic) Besih (op. pr. Zli dusi v srbšcini). Napisal sem obširno študijo o tem delu – Zli dusi ili kob muške lepote (Besi ali zloslutna moška lepota), ki je izšla iz temeljno novega branja najbolj tragicnega in najbolj komicnega romana Fjodorja Mihajlovica (op. pr. Dostojevskega). Poleg tega sem sestavil dvesto trideset opomb, ki osvetljujejo skoraj vse, kar je samo kot namig, nedoreceno, nepopolno, na kar se aludira v tem velikem romanu. In koncno, spisal sem obsežen predgovor o povesti Zlih duhova (op. pr. Besov) v Srbiji. Ce bomo pravocasno obvladali Covid-19, se bo ta kritiška izdaja Besov pojavila na naslednjem knjižnem sejmu (op. pr. Medunarodni Beogradski sajam knjiga – obicajno se odvija konec oktobra). To bo pravi trenutek, saj so pred nami tri velike obletnice, povezane z Dostojevskim. Dve globalni in ena lokalna. Naslednje leto, 2021, bo dvestoletnica rojstva Fjodorja Mihajlovica, leta 2022 pa sto petdeseta obletnica izvirne izdaje tega romana (Besi op. pr.), oziroma stoletnica prve izdaje v srbšcini. (prevod: Bojan Ekselenski) Ugledni srbski pisatelj, pedagog in literarni kritik prof. dr. Zoran Živkovic je od leta 2020 castni clan Celjskega literarnega društva. ~ *** ~ 10 Alenka Jovanovski Celjska kulturnica, 22. 1. 2020 11 Povezana slika 12 Ljudmila Conradi Intervju s Tonetom Škrjancem Lavreat Veronikine nagrade za leto 2018 je Tone Škrjanec, pesnik in prevajalec, rojen leta 1953 v Ljubljani. Prejel jo je za deseto pesniško zbirko Dihaj, ki je leta 2017 izšla pri Centru za slovensko književnost Aleph. Žirijo so sestavljali dr. Igor Divjak, literarni kritik in prevajalec, predsednik, novinarka in kriticarka Mojca Pišek in pesnik Ivo Stropnik. Sredi julija 2018 pa je bilo že znano, da je izbrala pet nominirancev: Andrej Hocevar, Ana Pepelnik, Aleš Mustar in seveda Tone Škrjanec, med njimi pa je bil tudi Celjan, pesnik dr. Zoran Pevec. Nagrado so lavreatu podelili v torek, 28. avgusta 2018, na Starem gradu v Celju. Leta 2017 je Škrjanec prejel nagrado velenjica – caša nesmrtnosti za vrhunski desetletni pesniški opus slovenskega književnika, ki pomembno zaznamuje umetniško literaturo 21. stoletja. Leta 2016 pa je bil nominiran za Jenkovo nagrado. »Pesmi pridejo same od sebe …« Foto: Matej Povše Celje: Veronikina nagrada pesniku in prevajalcu Tonetu Škrjancu - Novice.si Foto: Iztok Vidmar 13 Tone Škrjanec je zakljucil študij sociologije, bil je zaposlen v prosveti, nato kot novinar, bil je koordinator programa v KUD-u France Prešeren. Organiziral je ljubljanski festival poezije in ciklus literarnih vecerov. Njegova poezija je prevedena v številne svetovne jezike, v tujih jezikih je izšlo sedem zbirk njegove poezije, prevaja predvsem sodobno ameriško poezijo. Cestitam vam za vse vaše pesniške zbirke, za Veronikino nagrado in za druge. Vas je presenetila ali ste jo na tihem pricakovali? Nisem se pustil prevec sprovocirati nominaciji, bilo nas je pet, konkurenca je bila resna. Mogoce sem res, cisto na tiho, tudi malo upal. Niso mi jasna merila, po katerih bi lahko objektivno spoznali neko umetniško delo za najboljše. Nikoli ne veš, kako se na koncu stvari obrnejo. Bil sem prijetno presenecen. Nagrada vam gotovo veliko pomeni. Seveda, jemljem jo kot zunanje priznanje, da je to, kar delam in živim že skorajda celo življenje, pomembno in prav. Poezija je vaša življenjska spremljevalka, na življenje gledate skozi poezijo in poezijo zaznamujete z življenjem. Res je, to nelocljivo prepleteno. Brez življenja ni poezije in brez poezije ni življenja. Pa ne le pri meni, to je širši, najraje bi rekel vseobsežen fenomen, vendar vecinoma v povsem latentnem, sublimiranem ali zatrtem stanju. Celotna socializacija ne gre v smeri, ki bi iz nas ustvarjala radovedne iskalce lepote, svobode in drugacnosti. »Knjiga Dihaj je zato ironicno spokojna, a hkrati polna dvoma in negotovosti, kar se izraža skozi na vec mestih ponovljen 'ne vem ne vem',« je v kritiki zapisala Veronika Šoster. Se strinjate z njo? Samo do neke mere. Slišal sem mnenja, da je knjiga precej resnejša (od prejšnjih mojih), menda celo turobna, ampak vseeno so tam nekje v knjigi verzi »ne, midva nisva lovca in z nama je vse v redu. Iskalca sva/in vsako najino iskanje ima nepricakovan konec,/to mi je všec, to mi daje upanje.« Še bi se našla mesta in pesmi v knjigi, ki uravnotežujejo negotovost in 14 dvome, ki pa vseeno ostanejo, saj je to vse skupaj, o cemer pišem, pravzaprav življenje v vsej svoji kontradiktornosti in navidezni svobodi. Kdo ali kaj vas nagovarja, da pišete poezijo? Pesmi pridejo same od sebe. Vcasih kot beseda ali dve, obcutek, cel verz ali posrecen oksimoron. Vcasih tudi nekaj casa ne prihajajo, na silo pa ne znam pisati Rabim tudi mir, predvsem notranji. Spogledujete se tudi s haikujem. Zakaj vam je ljub za izražanje razpoloženja in custev? Predvsem zaradi svoje kratkosti in hkrati vsebinskega oz. pomenskega bogastva, saj brez nepotrebnega brbranja v treh kratkih vrsticah z besedami ustvarijo preprosto podobo/sliko, ki je in ni samo to, kar je, saj je pesem. Ljuba mi je preprostost haikuja in s tem dejanska odprtost do vsakega bralca, ce se ta ne postavi v obrambni položaj z besedami jaz tega ne razumem. Razumem? Pa saj ne gre za razum! »Poezija Toneta Škorjanca je izrazito dialoška, pri cemer telo z drugimi telesi ne govori s pomocjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi …« je zapisal Peter Semolic v spremni besedi zbirke Sladke pogacice. Kako vam to uspeva? Precej težko razložim, te stvari se same pojavijo v pesmi. Lahko, da to zveni malce cudno in kot da pisanje poezije mistificiram, pa je vseeno res, ceprav s tem nocem reci, da kot avtor nimam nic pri tem, da sem samo zapisovalec. Nikakor ne. Mogoce so to te moje tipalke, s katerimi se dotikam sveta in z njim komuniciram. Poezijo ste zaceli pisati že kot dijak, a je niste izdajali. Kje so zdaj te pesmi? Te dijaške so se v glavnem izgubile, nekaj malega jih imam najbrž še kje v kakšnih založenih beležkah. Malo starejše s faksa – v tistih casih sem jih prvic nekaj zares malega tudi objavil pa imam natipkane na pisalni stroj spravljene v debelem fasciklu v omari. 15 Pišete o lepoti življenja, ki je v vsakdanjosti ne vidimo. Zakaj ne? Obremenjeni in obsedeni smo s celim kupom nepomembnosti, ni casa. Lepote vsakdanjika ne vidimo, ker smo pustili, da nam je ta sposobnost zakrnela, ker se ne znamo prepustiti trenutku in pušcamo, da nam zunanje strukture narekujejo tempo in videnje sveta. Pravite: »Vcasih se zbudim s celo pesmijo v glavi …« Potem pa ... Potem pa jo pozabim, ce je takoj ne zapišem. Sanje hitro izginejo. »Mojster pesniške, prevodne, tudi uglasbene besede. Mojster mnogih poklicev,« je zapisala Jedrt Jež Furlan v Bukli. Kako bi to komentirali? Napisal sem nekaj pesniških zbirk, prevedel kar nekaj knjig, s svojo poezijo sodeloval z razlicnimi glasbeniki in pocel še marsikaj drugega. Ne vem, ce sem v vsem tudi mojster. Se pa zelo lepo sliši. Kaj je v zadnjem casu novega pri vašem pesniškem ustvarjanju? Prav veliko novega ni napisanega, sem ter tja kakšen nastop, nekaj revijalnih in radijskih objav pesmi ali prevodov. Po Veronikini ste prejeli tudi Jenkovo nagrado. Kot že sami pravite, sem nekaj mesecev za Veronikino nagrado prejel za zbirko Dihaj še Jenkovo nagrado. Sicer sem v razlicnem tempu pisal pesmi za novo knjigo, s katero se ravno v tem casu intenzivneje ukvarjam. Dodajam in brišem besede in vrstice, jo spravljam v (do)koncno obliko, saj naj bi jeseni letos pod naslovom Nekaj o nas kot živalih izšla pri založbi LUD Šerpa. Kaj pa Pesmi štirih (od a do ž)? To se je zgodilo lani novembra. V knjigi je zbranih skupaj 100 pesmi štirih literarnih sopotnikov in prijateljev: Primoža Cucnika, Ane Pepelnik, Gregorja Podlogarja in Toneta Škrjanca. 16 Primož Cucnik pravi, da ste si na izviren in samosvoj nacin prisvojili poezijo ameriških bitniških avtorjev. Ce je tako, kaj vas je do tega privedlo? V mlajših letih, ko sem spoznaval bitnike in jih veliko tudi bral, sem se navduševal – tako kot se še danes - nad vsakim nekonformizmom, iskanjem svobode, odklanjanjem malomešcanskih navad, odprtostjo ..., ki so jo razglašali bitniki s svojim življenjem in pisanjem. V kolikšni meri sem uspel v svojo poezijo vnesti njihovega duha, o tem sam težko kaj recem. Kadar berem samega sebe, tega ne vidim ali pa ne znam videti. Vam pisanje poezije veliko pomeni? To je tisto, kar moram pocet. Brez poezije me ni, sem enkrat nekje zapisal. Kaj je namen pisanja poezije, saj jo vecinoma vsakdo razume po svoje? Prav je, da jo vsak razume po svoje, ampak cisto po svoje je pa spet ne more. Prav v tem je poezija medij za dostop in spoznavanje neskoncnih možnosti drugacnosti sveta. Od nekdaj sem cutil averzijo do v šoli neredko postavljenega vprašanja kaj nam je pesnik s tem hotel povedati? Menite, da je danes bralcev poezije manj kot pred leti? Res ne vem, upam, da ne. Kadar berem pred nabito polno dvorano – kar se dogaja! – se mi zdi, da le ni vse tako crno. Vas kdaj povabijo med mlade na šole? Pred dolgimi leti sem bil enkrat povabljen na šolo v Novo mesto. Kaj bi želeli povedati mladim pesnikom? Pišite iz samih sebe, brez zadržkov in omejitev, berite cim vec poezije! ~ *** ~ 17 Asemic writing I Mila Blau | Writing images, Writing, Female artists 18 Bojan Ekselenski Kako se pripraviti za pisanje in izdajo romana? Uvodna beseda Ce pišete ali se spravljate k pisanju romana, vam bodo spodaj navedene opombe pomagale na poti pri ustvarjanju privlacne zgodbe, ki bo pritegnila pozornost bralcev. Mogoce že nekaj casa razmišljate o pisanju romana ali pa ste že bolj ali manj globoko v ustvarjalnem procesu. Vendar za hip zastanite in si postavite najpomembnejše vprašanje: »Zakaj pišem prav to zgodbo?« Odgovora na to vprašanja sta dva: 1. Roman pišete zase, to je vaš osebni cilj in ni vam mar za druge. 2. Roman pišete, ker mislite, da je vaša pripoved zanimiva tudi za druge in ti bi zanjo bili pripravljeni tudi placati. Ce pišete roman predvsem zase in vam je nepomembno mnenje drugih, dobro za vas in lahko prenehate z branjem tega prispevka. Ce pa pišete ta roman z namenom, da bi ga prodali v cim vec izvodih in dejansko celo zaslužili nekaj denarja, potem vam bodo koristili nekateri spodaj navedeni napotki. Navedbe, ki sledijo, veljajo ne glede na zgodbo ali žanr romana. Razumevanje pricakovanj bralk in bralcev Roman je obicajno fikcija, z vecjim ali manjšim deležem umetniške svobode. Zlasti žanrska fikcija se z razlogom šteje za literarni eskapizem. Bralci vzamejo v roke (beri: kupijo ali izposodijo v knjižnici) romanco, kriminalko, vojni triler ali fantazijski roman z dolocenimi pricakovanji. Skozi romaneskno pripoved se želijo izogniti dolgocasnemu omizju svojega anonimnega obstoja. Radi bi malce odložili svoje eksistencne probleme in morebiti tudi realnost odtenkov sivine anonimne povprecnosti. V romaneskni pripovedi lahko skozi glavne junake zaživi drugo, nagajivejše in predvsem razburljivejše življenje. LITERARNICA 19 Bralec je v življenju mogoce nepomembni uslužbenec, ki ga žena vara z najboljšim prijateljem in mu šef vsako jutro nadležno zateži, a v romanu se lahko poistoveti z junakom, ki lomi deviške pasove, v cuvaju psov pa prepozna svojega šefa. V nekaterih žanrih to hrepenenje po eskapizmu prihaja v paketu posebnih pricakovanj. Od fantazije se pricakujejo razni cudeži, ki so nedosegljivi v soju anonimne vsakdanjosti. Od romance pricakujemo srecni konec, ko si fant in punca dahneta DA (danes so sicer možne tudi drugacne kombinacije za koncni da) in živita srecno do konca svojih dni. Ni pomembno, za kakšen žanr gre, vedno so prisotna neka pricakovanja. Pricakovanja v fikciji so opredeljena kot »obcutek pricakovanega presenecenja, pomešan z obcudovanjem, ki ga povzroci nekaj lepega, nepricakovanega, neznanega ali nerazložljivega.« Na mestu je vprašanje: »Ste svoje bralce prebudili s kakšnim pripovednim elementom, kot so okolje, dogodki, liki itd. in sodi v okvir nepricakovanega, neznanega ali nerazložljivega?« Tudi naša založniška industrija ponuja ogromno romanov, ki so nastali iz sorodnih miselnih okvirjev. V vecini slovenskih romanov srecujemo razne posebneže, obstrance, servirajo nam tragedije, neuslišane ljubezni in kakšen umor. Ogromno je, kot rad recem, zgodb majhnih ljudi, zapakiranih v škatle pomembnosti. Danes je politicna korektnost, cetudi za ceno zdrave pameti, visoko na lestvici zahtev in pricakovanj. Do nedavnega marginalne skupine ljudi so pridobile na pomembnosti, veckrat gre to v pretiravanje, kot so temnopolti piloti v prvi svetovni vojni ipd. Nujno vas mora zanimati, cesa si želijo vaši potencialni bralci. Vecinoma želijo cist, še neodkrit literarni eskapizem. Odpeljite jih na novo mesto, pricarajte jim nepricakovane dogodivšcine. Presenetite jih s carobnostjo in priredite jim »wow« efekt. Romaneskno pisanje je kot igranje v ogromnem peskovniku z neomejenim potencialom. Naj vaša domišljija zdivja in se poigra na tem peskovniku možnosti! LITERARNICA 20 Lahko bralca potopite v svet, ki ste ga ustvarili? V vsakem romanu je izkušnja potopa v literarni svet vecinoma vezana na avtorjevo vešcino gradnje sveta1. Ceprav ste prepricani, da vaš svet ni izpeljanka prej omenjenih klišejev (glejte predhodno tocko), morate vseeno nekako zagotoviti, da je vaša literarna dežela primerno predstavljena. Površno zgrajen literarni svet je le redko del odlicno prodajanega in branega romana. Pomislite na svoje najljubše zgodbe in zagotavljam vam, da so vse omogocale potop vanje. Svetove imajo tako bogato opisane, da ste se ob branju pocutili, kot da živite v njih. Na tem mestu se je treba zavedati dveh pogostih napak pri pisanju. Številni pisci zacnejo roman z jasno osredotocenostjo na gradnjo literarnega sveta, a potem, ko se zgodba odpre, nanj popolnoma pozabijo. To preprosto ne deluje. Poudarek na gradnji sveta mora biti ves cas dosleden in primerno subtilen. Predvsem mladi pisci se zanašajo skoraj samo na vizualne deskriptorje, zlasti barvo in z njo radi pretiravajo. Vsi vemo, da je travnik zelene barve, da jutranja zarja ožari nebo na vzhodu in vsi vemo, da je sneg bel. Posebej hudo za bralno izkušnjo je poudarjanje liricnosti odpadkov v vsakem obcestnem jarku in popis umetniške vrednosti proizvajalcev gumbov obleke, ki si jo nadene literarna junakinja. V vsakem primeru nastane kicasta kartonska kulisa brez globine. Z vnašanjem senzornih deskriptorjev v literarni svet, kjer je to primerno, ta postane tridimenzionalen in vanj se bralcu ni težko potopiti. Vkljucitev vonjev, okusov, zvokov in dotika lahko prizorišce dramaticno poglobi in celo spremeni. Izogibajte se duhamornega opisovanja. Pri gradnji sveta si pomagajte z enim od pravil pisanja leposlovne proze: »Ne opisuj, temvec pripoveduj, oziroma, še bolje, postavi bralca v središce sveta in zgodbe, naj jo kot živi svet zaužije z vsemi cuti.« Se lahko bralec oz. bralka poistoveti z literarnimi liki? Graditeljstvo likov in njihova verodostojnost se morda vsakomur zdi ociten pripovedni element, na katerega se je treba osredotociti. LITERARNICA 21 A glej ga zlomka! Nenehno me presenecajo romani z liki, ki ne nudijo nobenih custvenih vezi, so neprivlacni in podobni lepenkastim lutkam, ki jih vodi neroden lutkar. Moc pripovedi mora odmevati z bralcem. Najlažji nacin za to je ustvarjenje glavnih junakov, s katerimi se lahko bralci in bralke na neki ravni poistovetijo2. Ti liki morajo biti verodostojni in z dobro razvito osebnostjo, ki jo morate prikazati skozi pripoved. Njihove osebnosti naj se naravno razvijajo skozi literarno popotovanje. Na poti do zakljucne strani se morajo spopadati z vprašanji, ki pri bralcih vzbudijo dolocene obcutke in se lahko na neki ravni, zunanji ali notranji, z njimi poistovetijo. Bizarni liki v bizarnih okolišcinah, ki ne najdejo stika z bralcevo intimo, to zagotovo niso. Odpre se vec vprašanj in nanje je treba najti odgovor. • Se liki borijo, da bi našli svoje mesto v svetu? • So samotarji? • So mogoce na neki nacin obstranci? • Je ljubljena oseba umorjena? • Je ljubljena oseba umrla zaradi raka ali kakšne druge hude bolezni? • Imamo opraviti z nezvestim zakoncem, partnerko? • Gre za prizadevanje za dolocen dosežek? • Imamo opraviti z bojem za družino? Razmislite o tem takole: »Vsi smo na lastnih potovanjih samoodkrivanja.« Glavnim junakom pripovedi je literarna pripoved njihovo lastno potovanje samoodkrivanja, samorealizacije, lov za lastnimi cilji, ki so v skladu z njihovimi virtualnimi osebnostmi in odnosu do dogodkovnih tokov literarnega sveta. Ce tega ni, ima vaša zgodba resne težave. Pri gradnji svojih literarnih otrocickov nikakor ne pozabite na njihove osebnostne pomanjkljivosti, ki se jih zavedajo in se želijo z njimi spoprijeti. Popolni junaki so samo narisan okras, ki s svojo popolnostjo zadušijo pripoved. Bralci so nepopolni ljudje, tega se zavedajo (izjema je pešcica psihopatov, a ti najbrž niso vaša ciljna publika) in se težko custveno vežejo na popolne like. Literarni popolneži bralcem razgaljajo njihove lastne napake, tega pa nihce noce. LITERARNICA 22 Junaki in junakinje z napakami, tudi z zelo globokimi in kompleksnimi, so v redu, saj smo vsi vreca napak. V pripovedi je treba junakove napake in junakinjine šibkosti prikazati tako, da jih bralec razume in se na koncu intimno nekako potegne zanje, mu postanejo bližnji in z njimi vzpostavi custvene vezi. Tudi antagonisti ne smejo biti kreature brez osebnosti, zgolj paketi esencialnega zla. Nihce ne mara zlobnežev, ki so zlobni zgolj zato, da lahko naša pripoved nekako tece in imajo dobricine kaj poceti. Takšen zlobnež vzbudi usmiljenje ali posmeh, nikakor pa ne prinese k dobri prozi. Vam ne bi vzbudil posmeha zlobnež3, ki hoce uniciti vesolje samo zato, da bi z vesoljem izginil tudi osovraženi grah, ki ga je moral jesti zaradi oceta Nadzlobnika? Veliko drugace dobro zastavljenih pripovedi pade zaradi bolece klišejskega antagonista. Najboljši zlobneži so tisti, za katere je bralcu mar in mu ni vseeno, zakaj pocnejo, kar pocnejo. Dobro zgrajen karizmaticni antagonist ima mocan custven vpliv na bralca. Otroci nimajo doma plišastih Darth Vaderjev, ker imajo radi zlobneže, temvec zato, ker se je Darth Vader vpisal v zgodovino umetnosti kot ultimativni antagonist zaradi dodelanosti svoje poti in jasnih vzrokov, zakaj je postal, kar pac je. Z liki, protagonisti ali antagonisti, se morajo bralci in bralke nekako custveno povezati, morajo se vžgati v vaš spomin. Samo tako bo vaša knjiga prinesla jasen odmev in ne bo izpuhtela kot lanski sneg. Spomnite se, kaj ste brali pred 5 leti! Se spomnite kakšnega literarnega lika, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin in niste ravnodušni ob misli nanj? Pobrskajte po svojem tolmunu custvenih odzivov na fiktivne literarne like! To je resnicni izziv! Ustvariti nepozabne like, katerih življenje in napori odzvanjajo v bralcih in bralkah. Kaj je vaša primerjalna prednost? To je tista velika stvar pri promociji in prodaji knjige. Na razvitih knjižnih trgih je samozaložništvo, zaradi svoje narave, zelo konkurencen posel, a pri nas se soocamo z bizarno nedostopnostjo knjigarniške prodaje. LITERARNICA 23 Vendar ne porinimo glave v pesek in se ne izgovarjajmo na slovenske tržne razmere, ceprav so skrajno neprijazne do samozaložnikov. Z vztrajnostjo se lahko tudi v Sloveniji doseže vsaj nekaj prepoznavnosti. Seveda pa, ce ne pišete kuharskih prirocnikov ali navodil za srecno življenje v treh slikah, od tega ne boste ravno obogateli. Pravzaprav neugodne razmere silijo majhne založnike in samozaložnike v drugacnost, izvirnost, iskanje drugacnih poti, torej se približajo temu, cemur na knjižno razvitih trgih recejo »indie publishing4«. Danes imamo možnosti za doseganje sorazmerno pomembnega odmeva zaradi vseprisotnosti interneta. Z malo stroški in veliko osebne angažiranosti je moc marsikaj postoriti in v mnogocem izniciti ali zmanjšati prednost velikih in z državnimi sredstvi podprtih založnikov. Ne glede na kategorijo knjige, ki jo pišete, v Sloveniji izide precej romanov. Kot samozaložnik imate omejene možnosti za stik s potencialnimi bralci in bralkami. Ta stik se obicajno ustvari na predstavitvah, na policah v knjižnicah ali preko interneta. Najverjetnejši prvi stik potencialnega bralca z vašo knjigo so platnice s tem, kar je tam napisano in narisano. Kaj je torej vaša prednost pred konkurenco? Zakaj bi si kupili ali (najverjetneje) izposodili vašo knjigo? • Je to zgradba literarnega sveta? • Imate posebnega protagonista ali antagonista in njeno/njegovo izvirno pot samorealizacije? • Gre za epski spopad? • Ima srceparajoco romanco? • Gre za nepozabno pustolovšcino? • Je dramski lok takšen, da bralca posrka in ne izpusti do zadnje strani? V cem se torej ravno vaš roman razlikuje od ostalih knjig, ki se drenjajo na policah knjižnic ali elektronskih knjigarn oz. knjižnic? Opazka: Knjigarne sem izpustil, saj tja samozaložnik pod razumnimi pogoji ne pride niti blizu. Izjeme so, a le za dolocene vrste literature in za dolocene ljudi. LITERARNICA 24 Navkljub vsemu morate imeti jasno strategijo, kako nagovoriti potencialne bralce in bralke. Predstavljam vam izziv dvigala! Predstavljajte si, da se znajdete v dvigalu z uglednim literarnim urednikom, ki odloca o usodi izdaje romanov, kakršnega pripravljate. Na voljo imate nekaj sekund, da predstavite svoje literarno dete. • Kaj je kljucno, kar lahko vzbudi zanimanje vsega vajenega urednika? • Kako bi svoj roman predstavili uredniku? Ce ne morete hitro prepoznati mocnega in jasnega trnka, na katerega bi radi ujeli uredniško ribo, boste kasneje imeli težave pri ponujanju romana bralcem. Zatorej je kljucnega pomena, da je naslovnica skrbno izbrana in ni izbljuvek nakljucnega fotošop amaterja s prevec casa. Tudi opis na zadnji strani in morebiti enostavcna opomba na naslovnici sta enako pomembna dela knjige. Vse to mora ponuditi zgošcen koncentrat, vrhunsko vabo za kapitalca – množice, ki želijo vašo knjigo. Spoznajte trg svoje knjige Spoznajte trg! To je pomembno, ceprav vam bodo nekateri trdili, da pišete zase in ne za publiko, torej trg ni važen. Mogoce vam kdo še zapoje pravljico o knjigi kot vrednoti in kako je knjiga izpoved trpece avtorjeve duše, ki je prevec vzvišena, da bi jo lahko razumela neuka »raja«. O knjižnem trgu in pripravi samozaložnikovega vstopa nanj obstajajo cele študije. Knjige ne izdajajte in celo tiskajte, ce pišete samo zase. Ce napišete roman na 200 straneh samo zase in verjetno za bližnje, torej za 10 ljudi, vas bo to stalo blizu 100 € (mehka vezava A5), oziroma blizu 300 € (trda vezava). Sprejemljivo, saj vas cena na izvod pride, kot bi šli v knjigarno po knjigo. Za ta scenarij vam ni treba razmišljati o trgu. Spisali ste knjigo in rešili problem, kaj kupiti bližnjim za darila. Ce želite knjigo prodajati, je pa to cisto tretja pesem. Pomembno je, naj se sliši še tako hecno, da natancno veste, kaj prodajate in komu je to namenjeno. Ne obremenjujte se z umetniško vrednostjo. Mislite, da ste vrhunski avtor? Naj vas potolažim – ce ste LITERARNICA 25 samozaložnik, vam vrhunskost ne bo kaj veliko pomagala, ce se ta ne dokaže med bralci (beri: financnim tokom na vaš TR). Ste seznanjeni s tem, kaj je trenutno vroce in kaj ne? Zavedanje popularnih žanrskih trendov je zagotovo lahko koristno, še posebej, ce se tovrstni romani dobro prodajajo. Poznavanje trendov pa še ne pomeni, da kopirate tuje vzore. Nikakor nasilno ne spreminjajte svoje zgodbe tako, da se prilega dolocenim popularnim trendom (na primer dodajanje rakaste bolnice ali samomora srednješolke, ce pišete zgodovinski roman!). Tudi grmadenje trupel v jezeru nekako nima smisla, ce se želite posvetiti romanci sredi pušcave. Nikakor ne unicujte svojega dela z uklanjanjem trendom, temvec poskrbite, da to, kar ste nacrtovali in že skoraj koncali, tudi spravite v knjižno obliko. Vzemite to kot izziv, da zapolnite praznino ali da (bodite ambiciozni), preusmerite literarno modo. Pravzaprav obstaja zanimivo pravilo, nanj sem naletel v eni od študij o angloameriškem trgu: »Osnovno pravilo za prodajo romana: ce so trenutno popularni skandinavski tip kriminalk, a vi ste do sedaj pisali tovrstne kriminalke, izkoristite to reko priljubljenosti in njen tok preusmerite na svoj mlin. Ce pa je trenutno najbolj bran žanr socialna drama, pa s svojo kriminalko najdite zlato priložnost, ker ste s tem redka ptica.« Vse je v tem, kako tržite. Bralci, ki so premleli deset socialnih dram o ljudeh s socialnega dna, so se mogoce navelicali branja o travmah in bodo mogoce želeli prebrati kaj drugega. Zakljucek Prebili ste se skozi faze ustvarjalnega procesa, potocili znoj tantalovih muk, da ste koncno na svojem romanu napisali zadnjo besedo – KONEC. Predvidevam, da ste roman dali vmes komu prebrati, da vam je našel nekaj sto nedoslednosti in nerodnosti, ki so se vam izmuznile. Potem je besedilo verjetno šlo cez roke lektorja, ki je iztrebil roje slovnicnih mušic. To je pravzaprav manjši del posla. Ce ste samozaložnik, vas v naslednjih korakih caka: • Organizacija preloma z oblikovanjem in pripravo na tisk • Naslovnica – nujna je kakovostna in vsebini primerna ilustracija. LITERARNICA 26 • Notranjost knjige – naj bo cim manj okraskov, besedilo mora biti lahko berljivo. • Za E-knjigo priprava ePub datoteke in njena validacija. • Pridobitev ISBN, COBISS ID in CIP za tiskane knjige preko e-maila – dobite do Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK). • Za e-knjigo potrebujete uporabniški racun za portal catsi.info, preko katerega uredite pridobitev ISBN in COBISS ID. • Pridobitev crtne kode za ISBN (brezplacno preko spleta, samo za tiskano knjigo). • Vstavljanje podatkov NUK v kolofon in crtne kode na zadnjo stran knjige. • Tiskanje pri tiskarju (samo za tiskano izdajo). • Prijava enotne cene knjige na Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije. • Distribucija knjige (preko platforme za e-knjigo ali distributerja za tiskane knjige). • Pošiljanje obveznih izvodov na NUK, ki je skrbnik knjižne dedišcine (4 izvode, ce knjiga ni sofinancirana iz javnih sredstev ali 16, ce je knjiga vsaj delno financirana iz javnih sredstev (JSKD, obcina, JAK ipd.)). Za e-knjigo potrebujete uporabniški racun na SVAROG.si, kamor nalagate obvezni izvod. • Promocija knjige preko spletnih kanalov, organizacija predstavitev in vkljucevanje v skupnosti sorodnih avtorjev in ljubiteljev žanra, kamor sodi vaša knjiga. To so temeljni koraki. Ce ste samozaložnik, ste »one- man band« in se morate splošno izobraziti o vseh korakih o nastajanju in trženju knjig, oziroma iz svojega žepa placati storitve »zunanjih izvajalcev«. Vam ne diši samozaložništvo? Še vedno lahko poskušate knjigo lansirati preko založbe. V Sloveniji je sicer za to precej omejen nabor možnosti, saj pri nas ni celega kupa samoumevnosti razvitih trgov in o izdaji vedno ne odloca tržni potencial. Vendar ... LITERARNICA 27 Kaj pa društva? Založništvo preko društva je najveckrat povezano s sorodnimi težavami kot samozaložništvo. Upanje je zadnji junak, ki zapusti bojišce. ~ *** ~ LITERARNICA 1. Bojan Ekselenski: Mlada literatura (ISBN 978-961-6458-10-8 , 2018, str. 29) 2. Bojan Ekselenski: Arhetipski liki - kljucne postavke (Vsesledje 37/2018, str. 18) 3. Bojan Eksselenski: Temni gospodar Zlobko Téménko: Legenda o koncu (Supernova 5/2018, str. 6) 4. Indie publishing - ravno na tem polju se ustvarjajo novi literarni prijemi, od tod prihajajo resnicne novosti. 28 Bojan Ekselenski Priprava besedila za objavo Misija uvod V besedilih, namenjenih objavi v Vsesledju, opažam vse vec »oblikovalskih« podvigov avtoric in avtorjev. Na spletni strani in delavnicah, ki jih organizira Celjsko literarno društvo, redno poudarjamo sledece: • AVTORJEVA NALOGA JE DOSTAVA VSEBINE! • AVTOR NAJ OBLIKUJE SAMO V SLUŽBI VSEBINE! • OBLIKOVANJE VIDEZA JE DELO OBLIKOVALCA PUBLIKACIJE (REVIJE)! Ne glede na poudarjanje o (ne)oblikovanju besedil za publikacije (revije, knjige), je stanje vse slabše. Naj naštejem najpogostejše napake, ki jih razkrijeta Word ali Writer, ko dokument odprem v enem od obeh racunalniških pisalnih strojev: • Neposredno kopiranje s spletnega mesta v Word in pošiljanje brez urejanja, ki ga terja objava v tiskanem mediju. • Dvojni presledki med besedami ali za locili. • Za locili ni presledkov. • Nekatere slovnicne in predvsem tipkarske napake, ki so obicajno posledica tega, da avtor(-ica) svojega dela pred oddajo v uredništvo Na koncu revije so NATANCNI NAPOTKI o minimalnih higienskih standardih besedila za objavo v vseh društvenih revijah (Vsesledje, Supernova ali morebitne priložnostne izdaje). Besedila, ki NE BODO ustrezala tem minimalnim higienskim standardom, bomo ZAVRNILI ob neupoštevanju opozorila za popravek. LITERARNICA 29 ne prebere vsaj 2x. • Neposredno kopiranje iz PDF, ki je služil za tisk knjige oziroma publikacije. • Neustrezno oznacevanje premega govora. • Uporaba angleškega crkovalnika za slovensko besedilo v Wordu, ceprav je sprememba oddaljena samo klik ali dva. • Vstavljanje slik in drugih okraskov v besedilo. Krona tega je oblikovanje teh slik z Wordovimi orodji. • Ce besedilo ni odlomek vsaj romana, ne more imeti poglavij. Poglavja v kratki zgodbi niso znak kakovosti ali naprednosti, temvec nespretnosti. • Med posameznimi pesmimi se ne dela 20 ali 30 praznih vrstic, temvec je dovolj ena vrsta presledka. • Vsaka pesem potrebuje naslov in za zapis naslova se ne uporabljajo velike tiskane crke (ne pripravljamo publikacije za 1. ali 2. razred osnovne šole), temvec se uporabi, glej si ga cudo božje, slog Naslov (1, 2 ...). Ni pretežko, verjemite mi. Ne delajte presledkov med crkami v besedi naslova. Oblikovalec revije je tisti bog, ki odloca o obliki naslova. • Presledek med deli besedila naj ne bo 2, 3 ali vec praznih vrstic. Dovolj je en sam. • Za vsakim odstavkom ni prazne vrstice. • Nikakor s presledki ne delajte tega, kar se pocne z ENTER – zacetek nove vrstice. V prozi in poeziji je dovoljen razmik samo enega znaka med besedami ali med locili in naslednjo besedo. Da vrstico besedila zacnete z 10 presledki, ni stvar dobrega okusa. • Bralcev ne poducujte, da ste zanje spisali tragicno, šaljivo ali življenjsko zgodbo. Naj sami uganejo, kam jo uvrstiti, saj so najbrž dovolj inteligentni. • Morebiti še ena malenkost, ki skoraj vsem spolzi iz uma – na zacetek datoteke z besedilom zapišite vsaj svoje ime in priimek, ce vam ostali kontaktni podatki predstavljajo prehudo potrato casa ali morebiti vdor v vašo palaco zasebnosti (e-mail, morebitna spletna stran, GSM). Urednik po prejetju 50 besedil ne more za vsakogar vedeti, od koga je. LITERARNICA 30 Oblikovanje Word ima obilje cudodelnih orodij za oblikovanje. Prsti kar zasrbijo! Vsi ti ucinki, barve in podobno. A vsa ta silna orodja za oblikovanje se ne uporabljajo pri pripravi besedila za objavo v publikaciji, ki JE VI NE oblikujete. Za avtorice in avtorje so edina uporabna Wordova orodja: • Slogi oblikovanja Navadni, Brez presledka, Naslov 1, Naslov 2 in redko Naslov 3. • Uporabite orodja za oblikovanje pisave – odebeljeno, poševno in v leposlovju redko podcrtano ali precrtano. • Za premi govor uporabite kombinacijo tipk SHIFT+2, torej »« (ali sorodne oznake), nikakor pa ne tipke '. • Sezname uporabite izjemoma, raje uporabite x (ali 1, 2 ...) in naj potem oblikovalec oblikuje seznam. • Vedno uporabite levo poravnavo besedila. • Vedno uporabite obicajne pisave, saj razne okrasne pisave ne prispevajo k branosti. • Uporabite crkovalnik in nastavite jezik na nastavitev slovenšcina. Jezikovna nastavitev anglešcina onemogoca ucinkovito iskanje tipkarskih napak. • Sprotne in koncne opombe se v leposlovju redko uporabijo, a bo oblikovalec že preživel, ce jih uporabite. A pri njih uporabi bodite celoviti. Vsi clani in clanice Celjskega literarnega društva ste dobili knjižico Mlada literatura. Prirocnik ni samo nekaj »za malo pogledat«, temvec je namenjen izobraževanju in izboljšanju kakovosti pisanja v vseh ozirih, tudi s stališca pošiljanja za objavo. V njej je dovolj nazorno razložena priprava besedila za uredništvo. Priporocam še eno branje poglavja o tem. Slogi oblikovanja, oziroma oblikovanje obce, je namenjeno vsebinskemu oblikovanju. Avtorjeva skrb mora biti posvecena besedilu, prijazno uredniškemu in lektorskemu delu. Videz publikacije in tudi vašega besedila kot del nje je naloga in dolžnost oblikovalca, ki iz surovega besedila, v skladu z vizualno podobo revije, oblikuje njen videz. Avtorji in LITERARNICA 31 avtorice nimajo nobenega vpliva na ta del priprave publikacije, kot oblikovalec nima vpliva na vsebino. Priprava besedila v praksi Priprava besedila za uredništvo ni neka vesoljska tehnika. Gre za izjemno preproste stvari, a ljudje smo takšni, da radi zakompliciramo. Povrnimo se v »zlate« case pred racunalniškimi pisalnimi stroji. Takrat smo tipkali na mehansko tipkovnico pisalnega stroja. S pritiskom na tipko je ta udarila na trak s crnilom, ki se je odtisnil na papir. Nekje vmes so prišli elektricni pisalni stroji, ki so bili po obcutku podobni racunalniškemu tipkanju, a je še vedno šlo za mehansko stvar, torej odtis ob udarcu tipke na trak s crnilom. V tistih casih je oblikovalec moral konkretno pljuniti v roke, da je bila vsebina pripravljena za objavo. Avtorji nad besedilom niso mogli izvajati oblikovnih karafek in izživljati svoje oblikovalske (ne)sposobnosti. Danes je drugace. Word je lahko dosegljiv, v paketu je mesecni strošek med 6 in 12,5 €, Libre Office Writer pa je celo popolnoma brezplacen. Oba imata vse možnosti za oblikovanje vsebine in jezikovna orodja, ki pomagajo pri iztrebljanju tipkarskih in grobih slovnicnih napak. Namesto barvanju besedila in vstavljanju slik se avtorji raje posvetite vsebinskim elementom in pravopisu. Na literarno razvitih trgih urednik vrže v koš vsako besedilo, kjer se avtor postavlja v vlogo oblikovalca. Ce besedilo ni oblikovano in poslano v skladu s standardom, ki je tam prakticno enak za vse publikacije, ga urednik niti ne prebere, temvec zavrne. Zakaj? Ker avtor s spoštovanjem standardov pokaže spoštovanje do publikacije, kjer želi objavo svojega dela. Tudi uveljavljeni in ugledni avtorji in avtorice se držijo standardov. Ugled se najhitreje zapravi z neupoštevanjem standardov, saj spoštovanje pravil oblikovanja besedil sodi k temeljnemu pisateljskemu bontonu. Kaj pa pri nas? Žal imamo težave že s higienskim minimumom in tudi temeljnim bontonom. LITERARNICA 32 Minimalni standard je silno preprost. Vodil vas bom korak za korakom. Verjemite mi, ne gre za atomsko fiziko, niti za nekaj, kar vam bo prizadejalo fizicne ali duševne bolecine. Minimalni higienski minimum Vsako besedilo se zacne s praznim listom (digitalnim ali fizicnim). Ko odprete svoje orodje za pisanje (Word ali Writer), izberete v meniju ali orodni vrstici ukaz NOV. Nato izberete osnovno predlogo Prazen dokument (slika 1). Ne bom vam težil s standardno predlogo, pisavami fiksnih širin ipd, ker je to ocitno prevec, že skoraj na meji atomske fizike. Slika 1 Slika 2 LITERARNICA 33 Ko ga izberete, se vam prikaže prazna stran in lahko zacnete pisati (gl. sliko 2). Po potrebi nastavite tudi jezik za preverjanje (gl. sliko 3). Vse, kar je uporabno za pripravo, je na osnovnem traku (meniju) – slogi in osnovno oblikovanje (gl. sliko 4 in 5). Slika 3 Slika 4 Slika 5 LITERARNICA 34 Na vse drugo pozabite. Niti ne pomislite v Wordu vstavljati slik ali jih celo tam oblikovati. Saj vem, skušnjava je huda, a se ji ubranite. Na vsaki delavnici poudarjam, da v Word ne tlacite slik, kajti v Word vstavljene slike so neobjavljive. Vedno ponavljam, ce želite, da je v vašem besedilu slika, vpišete na njeno mesto ime datoteke (slika: imeSlike) in sliko priložite v loceni datoteki. Slika za tisk mora biti locljivosti najmanj 2,5 MP (preko 1000 x 1500 slikovnih pik). Za tisk se uporabljajo slike gostote 100 pik/cm, torej je slika 1000 x 1500 primerna za papirni prikaz 10 x 15 cm, kar je minimum. Vec je bolje. Ko je v Wordu slika pomanjšana zaradi Wordove interpretacije površine na 600 x 900 pik, je to recept za zmazek. Ce je slika poleg vsega še oblikovana z Wordovimi orodji za »boljši videz«, je to recept za digitalni koš za odpadke in ne objavo. Za razlicne medije se slike razlicno oblikujejo, zato se od avtorja zahteva, da jih pošlje neoblikovane, cim manj obdelane. Oblikovalec publikacije najbolj ve, kako mora slike pripraviti za tisk. Mnogi si ne morejo kaj, da ne bi z WordArtom poskusili svoj daru za likovno umetnost. Naslovi in podnaslovi Slika 6: Delovna površina Worda - skoraj vse je pred nosom ... LITERARNICA 35 WordArt ne sodi v besedilo za objavo. Podobno je z ozaljšanimi zacetnicami in podobnim kicem. Iskreno prosimo, naj svoj talent usmerijo v kakovost pisane besede, a svoj likovni dar preizkusijo kako drugace in ne na besedilu za objavo v literarni publikaciji. Kaj pa z besedilom, ki ste ga objavili na spletu ali je v PDF-datoteki? Besedilo bi radi kopirali v Wordov dokument. Kako to storiti? Najmanj težav bo prineslo kopiranje v vmesni »cistilec« slogov – Notepad. Zapeljimo se po tej poti ... Korak za korakom: 1. Odprite Notepad (Beležnico). 2. Besedilo s spleta najprej kopirate s Ctrl+C. 3. Prilepite besedilo v Notepad. 4. Kopirajte vsebino Notepada (Ctrl + C). 5. Prilepite besedilo v Woed z Ctrl+V. 6. Uredite vsebino, da bo vse, kot mora biti. 7. Shranite dokument. Kaj pa iz PDF? Ponovite vajo z Notepadom (slika7). Tako boste pocistili oblikovanje, ki se prilepi na besedilo. POZOR: Besedilo, ki ste ga kopirali iz PDF, preverite v Wordu. Mnogi pretvorniki malce po svoje interpretirajo dolocena zaporedja crk (kralj postane krau ipd.), zato navkljub crkovalniku besedilo vsaj 2x preberite. LITERARNICA Slika 7: Notepad 36 Temelji pisateljskega bontona v praksi Ja, tako je. Tukaj se bomo posvetili povzetku higienskega minimuma, saj je, glede na videno, kaj vec prevec pricakovati. Temeljni pisateljski bonton vkljucuje takšne malenkosti, kot je ime, priimek in naslov literarnega dela na zacetku besedila (a ne z veliko tiskanimi crkami – to sodi v otroške knjige za 3+). Del bontona je tudi, da se ozrete na trak s slogi, kjer ugledate, glej ga zlomka, slog z imenom Naslov 1, sledi mu Naslov 2. Potem je, glej si, glej, cudo božje - slog Navadni. Drugih slogov za leposlovje ne potrebujete. Vsako besedilo za objavo ima dva dela: 1. Glavo besedila, ki vsebuje podatke o avtorju (najmanj ime in priimek, zaželena sta še e-mail in naslov bivališca). 2. Samo besedilo literarnega dela (naslov literarnega dela + besedilo literarnega dela). Torej, to poteka tako: 1. Najprej napišite svoje ime in priimek z Naslov 1. To storite tako, da kliknete na kvadratek z imenom Naslov 1. Saj ni težko ... S tem bo urednik vedel, da je vse, kar sledi temu, vaša intelektualna lastnina. 2. Zatem sledi Naslov 2. Kliknete na kvadratek z imenom Naslov 2 in napišite naslov svojega dela. 3. Zatem sledi besedilo. Word vas ima rad, zato sam poskrbi, da ob pritisku tipke za novo vrstico samodejno preklopi na slog Navadni. 4. Za odstavki NE delajte praznih vrstic, razen, ce gre za locevanje dveh sorazmerno zakljucenih vsebinskih sklopov. Ne tipkajte nobenih zvezdic, crtic in smeškov. Ne vstavljajte raznih umetnin, ker vaše besedilo ne gre na likovno razstavo. Na razvitih trgih za oznako prazne vrstice uporabijo Shift+3 (#) in vsak normalen urednik ve, da gre za vsebinski razmik. 5. Ne delajte posebnih tabulatorskih zamikov ali zamikov s preslednicami. 20 ali 30 zaporednih presledkov najbrž ni znak dobrega okusa. Bonton, ker se znam obnašati. - Posts | Facebook LITERARNICA 37 6. V Wordu (Writerju) je vsak pritisk na ENTER (nova vrstica) znak za nov odstavek. 7. Ko zakljucite prozno delo (pesem ali zgodbo), pritisnite na ENTER za nov odstavek. 8. Novo pesem ali zgodbo zacnite z, uganili ste, klikom na Naslov 2 in vpisom naslova zgodbe ali pesmi. 9. Odebeljeno ali poševno oblikovano besedilo ne sme biti v celih odstavkih ali celo straneh. Odebeljeno ali poševno je nekaj, kar želimo poudariti in to ni recimo cela stran ... Izjeme glede tega so redke. 10. Kjer želite morebitne slike, napišite, kot sem že prej navedel (ime datoteke in morebitni napis pod sliko). 11. Slike ne sodijo na sredino odstavka ali celo, bog ne daj, da besedilo obliva sliko. 12. Objavljiva kratka proza nima poglavij ali celo podpoglavij. Poglavja na 10 strani dolgi zgodbi so znak nespretnosti in ne potrebe. Bralci so dovolj inteligentni, da znajo med branjem izlušciti vsebinske sklope. 13. Besedilo shranite z razumljivim imenom. Ce boste upoštevali zgornja priporocila, bo vaše pisateljsko življenje precej lažje. Pomembna plat bontona je tudi držanje navodil razpisovalca. Ce v razpisu piše »uporabite pisave Times New Roman velikosti 11 in dvojni presledek med vrsticami«, to pomeni natanko to in ne pisav Arial 10 z enojnim presledkom. Ce je navedeno »20.000 znakov s presledki«, to pomeni, da mora vaše besedilo imeti do 20.000 znakov s presledki, kar zlahka preverite v lastnostih dokumenta v Wordu (gl. sliko 8 in 9 na naslednjih straneh). Razpisna komisija lahko brez debate zavrže vsa besedila, ki ne sledijo navodilom. LITERARNICA Kdo bo spoštoval vaše pisanje, ce vi ne boste spoštovali razpisnih pogojev? 38 Tudi raznih copyright in podobno ne pišite na zacetek ali zakljucek besedila. Uredništvo publikacije je zagotovo seznanjeno s temelji avtorskega prava in ne potrebuje še vašega pravnega nauka. Zakljucek V tem kratkem vodicu vas nisem mucil s standardno besedo, standardno stranjo ipd. Standardna stran (dobite jo na spletni strani cld.si) avtorja odreši mnogih muk, povezanih z obliko, primerno za pošiljanje na razne literarne razpise in tudi za lektoriranje ali prevajanje. Zasnovana je tako, da stran besedila obsega natanko 1500 znakov (250 besed) s presledki, kar je standard za stran pri prevajalcih in lektorjih. A zacnimo raje pri minimalnih zahtevah ... Slika 8: Izbira Informacije LITERARNICA 39 Slika: 9: Lastnosti dokumenta - tu so vse informacije o dolžini besedila, do crke natancno. LITERARNICA 40 Prešernovanje . MNZ 8. 2. 2019 in . MNZ 8. 2. 2020 41 42 Simona Babic Pogum PogUM je modrejši kot UM, ko poskoci iz tebe, naredi BUM! V trenutku njegova moc ubije strah, ali kot burja vse pomete na en mah. Pogumu je prav zares težko se upreti, še posebej, ko hrepeniš nekaj imeti. Takrat postaneš mocan kot lev, takrat lahko uporabiš celo svoj gnev! Nagrada za pogumne bo res velika, zato vsakega kdaj pa kdaj zamika. Za vse tiste pa, ki poguma se bojijo, menec, da z njim nekaj izgubijo … Povem: »Le kako bi clovek bil poražen, ce pa je v resnicnosti le pogum važen? Z njim se lahko kosa samo ta junak, ki ve, da mu nihce nikoli ni in ne bo enak!« POEZIJA 43 Renata Cigler Gandolfo Krivda nihce ni vedel kdo bi slutil? ali so bili nedolžni? tako se je govorilo! bili pa so brezbožni o tem nihce ni dvomil. trupla brez rok so turobno krasila vznožje ognjene gore. tisti, ki so odšli onstran, nikoli ne bodo mogli užiti božje mane. nebeško okušanje brboncic je bilo samo za privilegirane. divje zveri bodo žrle mrtvo meso, jastrebi pa bodo poskrbeli, da ne do nic ostalo od njih in dolina šentflorjanska bo ocišcena. POEZIJA 44 Vecerja vecer v gostionici – slavna gostionica v celju, mestu grofov, knezov, in, predvsem, bogatih kmetov. iz prijateljevega kozarca se dviga mušica – ena … dve …tri … cetrta se utaplja v pivu. on brezbrižno dvigne bokal, srkne požirek, z zadovoljstvom se oblizne in pogoltne še mušico. dobro, ne bo mu treba na kosilo v menzo in cakati v vrsti na hrano dvomljivega okusa. Balkanska mana ražnjici, cevapcici, pleskavice, burgerji, vse po polžje plešejo, cvrejo se na žaru, iskrice se krešejo, kot železo na tnalu. množica v vrsti caka, s krožniki v rokah, da zapolnijo praznino POEZIJA 45 v trebuhih in glavah. ceprav že davno jugoslavije vec ni, kot burgerji in burek na železniških postajah po vsem svetu še živi. prhuta srce njeno v mrzlicnem objemu vojne in strahot, ceprav zvelicar njen že dolgo, dolgo molci kot grob. v crni zemlji pokopan, iz vseh lažnivih src izgnan, boril se je za svobodo in bil po svetu je priznan, a zdaj, ko usta vec mu ne govorijo, neuki in neverni, za tirana ga glasijo. Umetnost vrtela je copic v rokah, kot bi bil svincnik risala, slikala, ne - pisala je velike, pisane cvetove na modro površino slikarskega platna. svincnik je drsel po konicah listicev pušcajoc mavricno sled copica. stebla, zelena, bordo in rujava so se uslocala pod težo lesketajocih se glavic in listi, živo zelenih odtenkov, POEZIJA 46 so se kopicili na navpicnih, na pogled zelo krhkih daljicah in premicah, ceprav je imela geometrija na tem platnu mlahavo besedo. zemlja, iz katere so izhajale, je bila rahlo nakazana na dnu, saj še ni vedela, ali bo to vrt ali pa morda samo cvetlicni lonec. POEZIJA Pravljicni vecer Celjska kulturnica 20. 3. 2019 47 Ljudmila Conradi Haiku 1. Clovek ni vec mlad. Dnevi hitijo naprej. Spomin ostaja. 2. Strah gnezdi v kosteh. Koronavirus grozi. Kaj bo, ne vemo. 3. Jesensko listje. Kot bitje, ki starost ga zelo spremeni. 4. Ocean gorja clovek preživi lahko. Krivice pa ne. 5. Rodi se, živi. Ohranja se z bližino. To je ljubezen. 6. Grebeš po sebi. Zdaj tu, zdaj tam postojiš. Samota je tu. POEZIJA 48 7. Smeh iz mladosti se v starosti navadno v žalost prerodi. POEZIJA Ana Marija Justin MC Dolgo Polje, 12. 2. 2020 49 Terezija Cvikl Koronavirus Takoj ko se je rodil, je zacutil, kakšno je moc dobil, si krono je na glavo dal in si rekel, jaz sem tisti, ki bo cel svet zastraševal. Saj ne more vec tak bit, da vlece lahko vsak svoj štrik. Vse unicil, vse pobral, za nas pa ne bo nic ostal. Dajte glavaci se že usest in nekaj pametnega za cel svet narest, da cloveštvo bo in ne bogastvo na prvem mest', pa boste imeli cisto vest. A ta, ki me je narediti znal, mu mogoce je že žal, da mi dal je tako moc, da bi lahko vse spravil proc. Bi star pregovor le držal, da tu in tam še bo kdo ostal. In s hriba v hrib bo klical in spraševal, a je tam gori kdo ostal. Ta pregovor je star že sto in vec let, kaj vse bo doživel ta svet. Vse to je moja babica znala nam povedat in rect. POEZIJA 50 O mati So mati mi znali reci pa kaj boš s to punco, saj nima nic, a jaz sem si mislil, o mati, to zame je, pravi deklic. Ko sem jo prvic zagledal, sem si rekel, ta moja bo, saj nobena mi druga srce ni ogrela tako. Srce je drhtelo, za njo je gorelo, mi spati ni dalo, samo njo je sanjalo. To bila je deklica prava, mikavno, postavno dekle, to dekle mojih je sanj. Oh, mati, vaša beseda ne bo nic veljala, mati vaš trud je zaman. O mati, nikar nic ne skrbite, na tem svetu je že tako prav, saj tisti, ki te je ustvaril, vse to ti je dal in rekel. Za srecno ljubezen boš sam poskrbel, vse drugo boš v rokah in glavi imel si s trudom ustvaril, kar boš hotel. POEZIJA 51 Boš gore premikal, si veliko tega želel, in si rekel: pa saj sem uspel. So se mi želje spolnile, ta deklic je moja ženkica postala kako mi je lepo, sedaj pa res vem, da cel svet moj bo. So mati radi to rekli, resnica je to, jim je vse oprošceno in prav je tako. POEZIJA 52 Bojan Ekselenski Padel sem s stropa Narisal sem se, Podpisal tja gor, Poglej jih te mravljice, Gomazece vsepovsod, Zame so vse kloni enega in istega, Mašine iger, žretja, prerivanja in žuranja, Mrgolece tekajo sem in tja, V kaosu svojega reda, Entropija njih je sovražnik, Med njimi trepeta nešteto zanikovalcev in brezbožnikov, Izkoristil bi kupon za petindvajset odstotkov. Pogledal bom kvišku, Tam zacne se zacetek neskoncnega, Tam je konec koncnega, Umetnik je zrcalce, Povej mi zrcalce, Kdo najbolj kul v deželi je tej! Nisem jaz? Zrcalce nisi vec carobno, Lažnivo me varaš, Resnice ne poznaš, Ker nisi zrcalce na pravi steni, Ukradel sem Prešernu fige, ki jih je kupil v akciji. Štirje so na vrhu, Angeli krilati, na nebu lažnem lebdijo, Made in Italy piše jim na krilcih, Iluzijo obudijo, Šest jih je stražarjev nemih, POEZIJA 53 Na vrhu cakajoci ždijo na svoj neskoncni trenutek, Publika z balkonov zre v ponor iluzije, Groza ali strah zrcali se v oceh, Zamrznjeni v trenutku, Cakajo duha, da življenje jim preda, Štirje stolpi pno se kvišku, Sekajo nebeški svod, Neskoncno prekrije koncno, Zbudite se iz okamnele groze, Obudijo naj vas duhovi davnine, Srecajte svoje prednike, Objemite svoje potomce, Pa ne pozabite za sabo vode spustiti. S stropa vecni zdaj odmeva, Gledam vas in vas ne vidim, Poslušam tišino, Ki odmeva iz praznine, Štirje so, En nad drugim, Podoba je cloveka, Zamrznjenega v vecnem zdaj, Zamrznjenega v vecnem prej, Zamrznjenega v vecnem potem, Vrag, ko crkne zamrzovalnik. Stopite zdaj pred zrcalo, Lacni boste siti, Presiti boste umrli od lakote, Stopite pod strop, Poglejte gor, Srecajte, cesar ni, Objemite praznino polnega, Vse mineva, POEZIJA 54 Samo strop obstane, Pa Bledu se poleti izognite. Padel sem s stropa, S sebe stresel stoletni prah, Pogledal levo, desno, gor in dol, Nasmehnil se zrcalcu, Pomahal mu v pozdrav, Zdaj pa grem na pizzo. Celjski strop POEZIJA 55 Zora Hudales Preobrazba Nad mesto pravkar prebujeno na krošnje, reko lahno vzvalovano je legel pomirjajoci mir Duša je spokojna srkala vase blaženost, spomini ,mehki topli so se stkali v zadovoljstvo A odkod tolikšno cvrkutanje, so ptice pravkar priletele so se prebudile iz sna? Zvonovi naznanjajo nedeljo potem zazvonijo še pogrebni krste kot zlovešce kace polzijo po praznih ulicah Car praznicnosti je usahnil prebudil zatajevano smrt ni je mogoce vec zanikati ... POEZIJA 56 Nuša Ilovar Opoldanske minute Otroški glas, mešanica ugodja in neugodja, se ne more odlociti, komu naj ugodi. Godrnjanje starega oceta, opoldanski spanec, ki nima miru. Vse zacini neumni pogovor, o tem, kdo mora koga ljubiti. Sonce v zenitu skuša vse skupaj sladkobno ublažiti. Izplutje Vcasih res ne vem, kaj še pocnem na tem svetu. Nekaj gnilega je v zraku. Pomembnost casa je relativna. Psiha je mocna, a custva plešejo po svoje. Vcasih glava potrebuje tišino, pa še tam ves cas piska. Ravnodušnost je zataknjena za egoizem ljudi. Želim si splavati na površje, a tokovi crnogledosti so takrat premocni. POEZIJA Nuša Ilovar Dom II. Slovenskega tabora Žalec, 18. 9. 2020 57 Zdenka Jagodic Bele breze Bele breze v soncu se blešcijo in spomine na moje Celje mi budijo. Spomin na minule dni, ki v meni še živi. Gozd se zdaj rojevati zacne in s travnika se crickov glas zasliši. Poleg mene struga med polji valovi, kot morski val v vetru zašumi. Tihota, mir in vetra šum v duši mi odmeva, na samotnem travniku cvet regrata sameva. Pomlad je tu, umirja se utrip življenja. A moj srcni ritem nekako ne pojenja. Ponoci iz spanja me budi in ne da mi spet zatisniti oci. POEZIJA Zdenka Jagodic Vodni stolp Celje, 5. 6. 2019 58 Suzana Kavka Sem pero Sem kot osamljeno pero, potujoce v poletnem vetru, kaj sem ti nekoc skrito rekel, da si lepa, ko zjutraj odpreš oci in so tvoje ustnice željne poljubov, ko rjuha zdrsne, odkrije svilnato kožo, socne vdolbine v katere se pogreznem, ko sanje prenesem cez prag in me ne pustiš odditi, ker postaneva nerazdružljivi ptici, a na koncu, ostanem le osamljeno pero, katero veter ponese na tvoje okno in skozenj vidi, da nisi vec moja. Skrivnostno potovanje Tam preko, kjer sonce vzhaja le za hrabre in travne bilke zadovoljne podležejo pod težo razgretih teles, a živijo pokoncno, kjer steze zakrivajo sladke laži in te nihce ne tepta v brezno, tam preko poišci mene, zaduši me s prsti in razpri mehke ustnice, potuj po mojem telesu in jaz ti podarim sebe, POEZIJA 59 v najinem skrivnostnem potovanju, kjer grešitev pomeni zmago in placajo le tisti, kateri ne živijo, ker si ne dopustijo cutiti. Miza Vceraj je bila ta miza poezija, mahagonijeva miza, najina postelja užitka, cvetela je kot midva, kjer sva se zlila vanjo, bila sem tvoja muza, a življenje tece, pece, zapeljuje in boli, a se med nama nikoli ne iztece, mogoce za bežni trenutek ugasne, se zastrmi v naju in želja po ljubljenju naju ponovno zapelje, tja, kjer nekaj ne potece, ne ugasne, a za vedno pece. POEZIJA 60 Maska Sprehajal se je okoli nje, s petdesetimi odtenki sive v oceh, si nadel masko ljubezni, in zvezde so se igrivo prebudile, ko je odprl njena vrata ter v njej prebudil že umirajoco pokrajino, dražil jo je in vzburjal, ji osat zamenjal za med, ga pocedil po njenih prsih, obliznil in jo s silno milino osrecil. V zrcalu je uzrl svojo podobo, maska je zdrsnila z njegovega obraza, njune oci so se srecale, in sladkobni okus medu je ponovno zamenjala grenkoba osata. POEZIJA 61 Matej Krajnc Sprehod po Mariborski I. hišne številke so sneli da bi me zmedli ha ha ha krajnc ni vec cisto domac kaj pri avtocesti je luc nekoliko bolj rožnata tehtam opcije tovornjaki zmagujejo ograja cvrci ker sme s prstom ji umažem obist vecer je bil izžreban nekolikanj prepozno II. divji šipek za caj divji caj za gobe divje gobe za stopnice narisan sneg na fasadi šole sede na robnik in pocaka da grejo kolesarji mimo avtobusne postaje narisan sneg na drogu pri postaji POEZIJA 62 stopinje hrešcijo kot krožniki ko se jim zapali mravljišce divji šipek za caj za caj narisan sneg kilavo narisan III. vzame badge stonesov z njim prepici aerove hale vest se oglasi ob najbolj nepravem casu ccccccc-psssssss iiiii ala si mi ti fini fantek po dolgem prigovarjanju vzamejo stonesi terezo kesovijo v bend moskvic se ustavi skorajda nasproti crpalke iz auspuha mu pade sveto pismo primer zakljucen IV. priimki: podbregar skamen kroflic jagodic ternovšek podpecan (nihce jih ni nicesar vprašal niti inkognito) avtobus se sesede pri ameriki šofer citira šopenhauerja zakaj zakaj zakaj zakaj zato ker lahko zmore zna hoce POEZIJA 63 v zraku se lovijo prazniki nad hišami za libelo potrkajo gospa vi pa niste umrli naslednjic dragi naslednjic V. hišne številke so premešali zdaj žrebaj izvleci svojo še preden pride wrecking ball we came in like a wrecking ball lahko vzamem opeko gospod nekaj apnenca gospod jebi se kdo si cigava je bunda boš kupil avto pizdun dvakrat ustreli v zrak z zalo z okusom potegne številko 97 krajnc ti že dolgo nisi bil tu a POEZIJA Matej Krajnc (Fanfest 4) Knjigarna Antika 26. 9. 2020 64 Irena Kus V ogledalu V tem ogledalu so moje oci dlje kot obicajno frizer mi je odrezal en šop las in žalujem ker sem videti drugacna kot sem se navajena zato hocem temo da me oci ne bodo mucile ko se sprejemam v novi podobi. Nic se ne bo zgodilo Nic se ne bo zgodilo vesoljci so se odlocili da danes ne obišcejo naše modre zemlje sosedi so odpotovali na vsekakor zaslužene pocitnice in ne bo vika in krika ljubimec se je odlocil da bo imel dan pocitka in moje telo bo solo pesniki bodo pisali tako kot do zdaj o tistem kar cutijo in o tistem po cemer 65 tako hrepenijo vojska bo spala in ne bodo hodili na bojne pohode in tisti ki so sami bodo ugotovili da vseeno živijo na svojem in v miru da sreca ni odvisna vedno samo od drugih ampak tudi od misli ki jih imamo sami muhe ne bodo letele ker zima jih bo uspavala in hladila pa tudi cuneka ne bodo zaklali zato tudi ne bo hudega vpitja korak bo miren brez prehitevanja in brez nepotrebnega pozdravljanja gledam v crno nocno nebo in ura je lena a ji dam prav tudi meni se nikamor ne mudi 66 Med štirimi stenami Nic se ne dogaja sosedje se držijo za sebe ne klicejo na kavo in tudi jaz jih ne klicem ne zanima me kaj pocnejo ljudje med praznimi stenami tudi ce tulijo kot polnocni volkovi a tudi moje štiri stene me preizkušajo ali zmorem še sanjati o gradu kjer je polno soban in kjer hodi služincad tako da ne delaš drugega kot samo gledaš da ne pohodiš po pomoti ali namenoma kakšnega šcurka vse prepušcam lastni usodi še samo sebe in ne vznemirjam se samo da zmorem biti med stenami in tiho pricakati konec. POEZIJA 67 Delavska ura Moje besede so premehke. Moje misli nocejo udariti. Morala bom zaciniti pesem. Ji dodati predor. Z rokami ustvariti tunel, da na drugem kraju pridem skozi. Ne tavam brez luci in na glavi imam zašcitno celado, da me ne zadene kamen, ki pada. Veselim se svetlobe, kakor preživeli, ki ga še ni pogoltnilo in je še enkrat v vicah življenja. Pozdravim te in na rokah imam zašcitne rokavice. POEZIJA 68 Aleksander Kuzmanovski Tiho tecejo Ko te ni, vidim tvoje oci, lepe in sijajne, božajo moje srce in misli. Ko te ni, vidim tvoje obrvi, goste in cvrste, božajo moje srce in misli. Ko te ni, vidim tvoje ustnice, vesele in široko nasmejane, božajo moje srce in misli. Ko te ni, vidim tvoje roke, moj obraz nežno dotikajo, božajo moje srce in misli. Ko te ni, vidim tebe, ko priteceš v moj objem, cvrsto me objameš in božaš moje srce in misli. Ko te ni, zares, vidim sence žalosti in mi je hudo brez tebe, ubijajo moje srce in misli. POEZIJA 69 Ko te ni, srce krvavi, solze tiho tecejo, božajo ranjeno srce in misli. Ko te ni in ko te ni in te ni, samo tiho tecejo, ker te ni. POEZIJA Aleksander Kuzmanovski (Lepa beseda lepo mesto najde) Celjska kulturnica 3. 10. 2018 70 Marcel Loboda Tok peska Steka se kot reka. Ljudi prepreka se nam nasmeha, nenehno. Kam nas nosi? Clovek prosi, a zaman. Vedno izteguje dlan, ki opeša v suši, slap izlije zadnji dan. Uspavanka v cvetju Ves izžet boleci cvet, jok v sladkorju, goreci svet. Kaplja rdeca pade s trnja rože. Smeh zgarane kože, ta pravljica nespeca. Škrlat cez modrino, glas dre v noc bedeco, hrup poljublja vino. Srce spi v žaklju za sreco. POEZIJA 71 Glasovi strahov donijo Zakaj se strašim? Cemu se bojim? Ti glasovi v glavi. Kar besnijo. Iznenada grozijo. Nisem varen tu, cutim hlad strahu. Kje bom našel tišino? Išcem mir in dobrino. Mogoce bom miren, ko zacutim toplino. Glas, ki je ob meni, da cutim bližino. POEZIJA 72 Tvoj odsev Predaj se. Vdaj se sladkemu glasu, ki boža tvoje lice. Zazri se. Upri se v nežnost dlani, ki išce dotik miru. Sliši se. Zapiši se v svoje srce, ko zreš sebe v zrcalu. Kam gredo lepote? Kam se steka reka, ki se vije kakor kaca, zelene modrine? Lepota ne izgine. Kam gre morje, lesket azurja, ki skriva zla globine? Oko dražijo neurja. Kam padajo solze? Okusiti so trpke, a misli, ki jih ženejo, so v veselju krhke. Le kam gre vsa lepota? POEZIJA 73 Mateja Mohorko Pravljica o vilah na Gozdniku Ob polni luni, v jasnih noceh, na Gozdniku sliši zvonek se smeh. Dekleta v belem v noc so stopila, na jasi samotni jedla in pila. Nato so kot eno v zrak se pognala, visoko nad smrekami so zaplesala. Celo ovija jim venec cvetlic, zlati lasje jim drsijo prek lic. Krog Gozdnika vidimo bele meglice, kadar zaplešejo te lepotice. V smehu in plesu noci preživijo, med crnimi jelšami dneve prespijo. So kmetu v pomoc, ko skrbi za živino, za zdrave pridelke, za dobro vino. A kdor med plesom jih opazuje, temu se to grozno mašcuje – iz Gozdnika je za vecno pregnan. In še mnogo huje je kaznovan, kdor drzne si kakšno jelšo podret tega ne vidijo vec na tem svet’. POEZIJA 74 Pravljica o zmaju na Mrzlici Ta pravljica tako je stara, da kar zmaja vam pricara. Še vedno v Mrzlici živi, v jezerih plava prav vse dni. Ne motita ga grom in strela, le ce kdo mu škodo dela, ce mu kamne v jame mece, takrat zarjove prav pretece. Ne verjameš, da obstaja? Na Mrzlici greš le do kraja, – Medvedje jame se mu rece – in tako le z malo srece in ... – Saj ni prevec te strah? – ... boš zacutil zmajev dah. A pazi, da ga ne zjeziš, smeti v gozdu ne pustiš. Ce z repom poci po kamnini, se treslo bo po vsej dolini. Varujeta mu dom njegov dva obroca, tretjega pol. Kadar pocijo vsi trije ... Savinjsko voda vso zalije. POEZIJA Mateja Mohorko Muzej hmeljarstva 19. 9. 2020 75 Bor Ratajec Narava joce Na nebu v modrini le sonce sameva in pticki prepevajo hvalnico dnevu. Le enemu kuhati mulo uspeva, zgolj eden spet tiho se kuja ob spevu. Preprican, da zopet godi se krivica. Kako se prav njemu lahko to dogaja? In tarna in tarna, ceš kje je pravica? S pohlepom, zavistjo si dušo napaja. Se trudi drevo mu napolniti pljuca, narava ga vztrajno z zelenjem bodri. Želijo pomagati, nimajo kljuca, nemocno ga spremljajo, ko v njem gori. Pa vzame sekiro, odide iz koce. Poseka prav vse, ki se zanj niso vdali. Še ptickom na nebu se žalostno joce, saj niso cloveku pomagati znali. POEZIJA 76 Stari prijatelj Že mesece v prsih me trga obcutek, ki rad bi znebil se vse moje svetlobe. Da koncno preženem napade tesnobe, zdaj tebi v temi naklonim trenutek. Ne dvomi, razumem kako zaboli, spoznanje, da vse, kar je, enkrat pac mine. Tako mocna vez s casom v prahu izgine. Kar z upanjem vdihneš, z izdihom zbledi. Moj stari prijatelj, poglej me v oci, obcuti globino nebesne modrine. V lepoti oblicja se z vecnostjo zlij. V trenutku s telesom zamera izgine. spojena z neskoncnostjo v nama zbudi se duše ljubezen, ki nikdar ne mine. POEZIJA 77 Klementina Sambolic Muza Ko obišceš me odeta v »Cesarjeva nova oblacila«, pogled mi zastreš in odpreš tretje oko. Moja najdražja vila! Ko padeš v moje narocje osedlano s šumecimi listi, zapleteš igrivo se mi med prste, dokler moji verzi niso cisto cisti. Moja ljuba pesniška muza! Rosa Rada si umijem roke v rosi, ki me ponese v moj kraj mladosti. Igriva, iskriva, z otrokom v duši, tu in tam hrapava, rosa me obrusi. Rada si umijem roke v rosi, ko pogled mi ukradejo jelke vrhovi. POEZIJA 78 Zelena ni moja, a duša jo ljubi, v njej se spocije, utrujena od tavanja, v žalosti, izgubi. V neskoncnost Ko se cas ustavi, me najdeš med zarjavelimi hrasti. Kjer otroci kriknejo v poletje, kjer nam sonce past nastavi. Ko se cas ustavi, ti med odišavljenim deviškim perilom pišem pesem. A ti zanjo ne veš … Napišem pesem in jo pošljem v neskoncnost, kjer se vse sme, kjer smeš vse, cesar si zdaj ne dovoliš. POEZIJA 79 Morje Ob jutranji zarji spustim svoje telo v tvoje plitve globine. Zaplavam v nedrja tvoje modrine. A ti mi igrivo, presenetljivo, to vrneš s silno klofuto valov. Vzpenjam se po Triglavu tvojih obal, posutih z ostrimi drobtinami tvojega stvarjenja. POEZIJA 80 Justina Strašek Moj Adam Sredi poletja sonce v zenitu, v prijetni senci pijeva vino iz Kupidovega vrca, rahlo okajena. Zaciniti nama ga hocejo s pelinom, poprom, cilijem in soljo. Ne razumejo naju, vse je greh, kurjenje kresov, pitje Kupidovega vina ... Hodiva med trnjem, po ranah nama trosijo sol. Grešnika sva v oceh tistih, ki so verjetno hujši od naju. Ti moj Adam, s polnimi ustnicami rdecih vrtnic si zame za vedno slekel svoj crni plašc. Jaz, tvoja Eva sem v raju. Crni plašc sva odvrgla na deponijo, zaznala sva veliko razocaranje krvolocnih zveri. Po svoje sva srecna v najinem malem raju. Imava nekaj, cesar nimajo vsi. Moraste sanje Skrila bi se, brez srca v prsih in raztrganih custev, POEZIJA 81 za dimno zaveso in jamo v zemlji posuto s cvetjem. Noc ne more zakriti bolecine, med hrapave glasilke. Le luna potuje skozi gosto vejevje, kot bi hotela trešciti v tla in se spojiti s svojim odsevom iz luže, ki joce v temi. Jaz pa še vedno ne verjamem, to so le moraste sanje, ki izginile bodo v bel dan in moja pricakovanja so lažna. Državna jabolka Enkrat mesecno obirava državna jabolka. Ves dolgi mesec cakava ta dan prekrit s steklasto prevleko. V potu svojih obrazov sva opazovala njihovo zorenje. Obrati jih smeva le eno tretjino, ko cas tece nikamor. Najini vrstniki jih oberejo tri tretjine. Veliko bolj se trudiva od ostalih, ko prostor pred nama miglja. Zato, ker sva grešnika, opredeljena v oceh drugih. Ti si moj Adam in jaz tvoja Eva. Ne moreva naprej, z verigami sva priklenjena na isto mesto, kot živali. Tudi v pokoju je enako, ne smeva obrati tako, kot ostali. Za vedno bova ostala Adam in Eva v svojem skritem malem raju. Morda pa bosta nekoc najina sinova smela obirati kot njuni vrstniki in plavati v mirnih kratkih valovih. POEZIJA 82 Vcasih Lepe spomine preštevam med zmnožkom crnih senc. Vcasih vzamem iz omare tvojo svecano obleko. Objamem jo s pogledom, vidim te, sanjam o tebi. Obraz naslonim tja, kjer je bilo tvoje srce. Še vedno diši po tebi. Tvoj nasmeh se ob mojem nic vec ne greje, niti solza vec ne zastekleni. Ostri jeziki peklenšckov prebadajo drobovje, v grlu me cmok duši, a ljubi moj, tebe ni! POEZIJA 83 Milena Šimunic Ko boš ... Tudi takrat, ko boš visoko nad oblaki, poslušal zadnji pticji spev, ne dovoli, da ti spomini, lomijo prste, mrtvih rok. Ko kljuvajo te sence, minulih dni, korak odzvanja po odmevu sanj, ne pozabi, da tu nekje,trpece, še živi srce. Lebdeci te obkrožajo oblaki, sivi in še bolj temni, živiš za tiste, ki so svetli, ki te vežejo na sebe. Tudi takrat, ko boš visoko nad oblaki do kolen ostal v blatu, išci rodno grudo, da obležal boš v domacem kraju. Ne obupaj, raja Vprega je ta prava, saj vlece jo, slovenska raja, »naucite se že reda!«, z bicem zamahuje naša vlada. Nalaga nam bremena, vse pretežka, za slabotna ramena, ki pod tlako obupuje, ostaja le še beda. Prevec je smeha, vina in plesa lepih deklet, praznega pogleda, ki z jutrom odnese jih v mrtvi svet, brez seksa, vina in malih, belih tablet. Nahrani se, ego tistih, ki žugajo nam, POEZIJA 84 saj privilegij velja le za njih, ki ohranjajo moc, da lažje poteptajo rajo in njeno nemoc. Objestnost, užitek, polnost duha, slabosti, zmote in vecno nadaljevanje, v poplavo zmot vladajocega razreda, skozi indiferenco, vse do smrti. Ne obupaj »raja«! Kot da se nismo nic naucili iz zgodovine, že iz casa grških bogov, ko Dioniz zapravlja življenje, za njim še nešteto drugih, isti kalup, nic se ni naucila, današnja raja. Pomlad Pomlad se prebuja, s svežim dahom brstenje vzpodbuja. Na vejah dreves, ptice sede, vsako jutro nam, veselo žgole. Res je pomlad! Ceprav se v zraku kose blešce, telesa v zemlji trohne, pod nogami vseeno, zelena trava in pisane rože cveto. Sonce nas greje, preganja temo, da žalost prežene in temno nebo. POEZIJA 85 Nada Herman-Tržan Kvadrat v krogu Kvadrat je krog in krog kvadrat, Evklid že davno je pojasnil. Navzven tako razlicna po obliki, navznoter ujeta v 360 stopinj. Trg lahko je tržnica živahna, trg lahko je prazen prostor – square … Oblika je oglata ali krožna, ujame te, zasužnji – pozabiš na stopinje! Stopinje lastne v razmerju do soseda! Stopinje bolecine in ugodja našega življenja, Stopinje kroga letnih casov … in vesolja. Cas tece nam v krogu – polnjenem s kvadrati, oblik nebroj priklepa naše cute … Stopinje štirih pravih kotov pa so vedno iste. Poleno Poleno v peci dogoreva, poje svojo pesem ognju. Sliši se kot veter v vejah, tu in tam prasket in rahel pok. Kako je raslo v neba višave! Kako je v zemljo gnalo korenine! Kako ob poti dajalo zavetje – mladim in otrok otrokom. POEZIJA 86 Po stoletjih pa konca v peci. Njegovo sonce seva iz kamina, posluša clovek pesem velikana, razcepljenega na polena. November za ljubezen November oba imava rada! Minevanje in up sta strast narave. Na štafelaju sivo platno, v zamahu copica telesi v barvah … Koži raztopila je ljubezen; objemata se, rasteta v možgane, prepletajo se misli nezavedne, iz njih cvetijo vrtnice in pesmi. Nore definicije o ljubezni Ljubezen je kaca, ki požira z ocmi, da miš konca v objemu. Ljubezen je magma, ki poci v lavo, da ogenj v kamnu najde svoj hlad. Ljubezen je Zemlja, ki daje nam nedra, da kujemo upe in strupe. POEZIJA 87 Marko Vitas Muza Cakam na peronu vlak, ki morda nikdar ne pride. Naslikal bi najlepšo muzo, brzita mimobežna vlaka, pisk lokomotive, zveni, zveni ... zveni... ... izzveni ... zamre. POEZIJA Fanfest 4 Marko Vitas Celjska kulturnica, 26. 9. 2020 88 Branko Zupanc C e l j e (iz knjige Spomini med bršljanom) Samoten jezdec v tihi noci, spremljajo ga mesec, zvezde, truden bliža se prepereli koci, išce sled do ozke ceste. Pod Okrešljem po prepadni steni slap Rinka v globocino pada; nad njim vršaci v svit megleni rišejo se kot kaskada. V neskoncnih kapljicah pršecih in v siju mavrice z blešcavo zliva v potok se šumeci, da spenjen zapusti Solcavo. Od tam naprej že skoraj vecno Savinja bistra žubori, kjer mesto Celje dvatisocletno vec sto tisoc dni stoji. POEZIJA 89 Nad njim so sive razvaline, še vedno trdna festunga stoji, pod njo pa mesto iz davnine raste v dalj in v nove dni. Od prvih kapelj pod Okrešljem nosi reka starodavni cas; izpod planin, poraslih z vresjem v poletne dni in zimski mraz. Rimske legije so skozi mesto šle na sever, jug in vzhod … Legionarji in mešcani bili so v njem in šli od tod. Šle so horte skozi mesto s kopji, meci v rokah; služile cesarjem zvesto, zdaj od njih je le še prah. Vecno stalo boš mesto Celje, bilo si nekdaj druga Troja; pod cesarjem noriško ozemlje, v njem bila je slava tvoja. Kot Keleia, Claudia Celeia, Cilia, Cylie, Zily, Cilli … Mogocna starodavna epopeja, tisoci so v tebi sled pustili. V rimskem Noriku si vstalo, se dvignilo v anticni svet, v stoletjih burni cas kovalo, ki je med hribi in Savinjo ujet. POEZIJA 90 V sebi nosiš starodavne sanje, prenašaš breme davnih let, kot spomin na dni nekdanje nam pustiš v zemlji sled. Rodovi mnogi v tebi so bili od antike skozi srednji vek; kot slutnje v novembrski megli še vedno tavajo, ko pada sneg. Kaj je svetá v kamnih starih in casa davnega v njih! Miru, spokoja in let krvavih v razpokah skrit je smeh in vzdih. Prinesli so nam vecnostni spomin, kar ni strohnelo v brezcasni cas; kar nista pogoltnila ogenj, dim, zbledelo kot meglen obraz. Celje, dom grofov, knezov, sijaj treh zlatih zvezd! Oklepov blišc in mecev vrezov globokih tu in sredi tujih mest Savinja, ki ob robu mesta tece v dalj na jug v Savo, še vedno Celju reka zvesta v valovih skriva Celjskih slavo. Vse dni, noci in tisoc let so tu nekdanji iz veka v vek; njih duh in naših dedov sled prekriva zemlja jih in sneg. Ostale so stopinje skrite POEZIJA 91 Celjanov znanih nam v spomin, s prahom davnih dni pokrite, vecne kot je vecen Rim. Na ulicah v vecernem mraku Fran Roš s Cernejevo kramlja; v mraku po kamnitem tlaku senca Hohenwarterja je šla. V majhno cerkev za kostanji prišel je Trubar mašo pet; stoji v spomin na cas nekdanji kip njegov že mnogo let. Sedi na klopi v Mestnem parku Orožen s knjigo Zgodovina Celja; suho listje se nabira v jarku, ko drevo spet barve menja. Zvezde daljne se prižgite v cast na njihov vecni cas; njih besede z vetrom poletite cez dol Savinjsko in cez Kras. POEZIJA 92 Pred železniško postajo sežem v roko Almi Karlin. Misli v meni vztrepetajo: »0dhaja nekam dalec, v Rim …« Na Trgu celjskih knezov me pozdravi Josip Pelikan; sedi na bronastem kolesu, z rokó udarim v njegovo dlan. Hej, mojster objektiva, spet si med nami, lep pozdrav! Podoba tvoja neminljiva ostane vecno, tako je prav! Celje, preživelo ognje si in mece, vzpon grofov Celjskih, njih zaton, cas Habsburžanov, zarje rdece, žolnirje in muškete grom. POEZIJA 93 94 Snežana Brumec Trenutek Moj oci je bil darilo. Mami Jožefi se je rodil na rojstni dan. Oce Jože mu je dal ime Jože. Ni bil samo rojstnodnevno darilo, svojim staršem je bil darilo vsaki dan, saj je bil idealen otrok. Še ne enoleten je svoji mami rešil življenje. Rodil se je namrec leta 1942, med vojno. In nekega dne je ležal na postelji v spalnici, njegova mama pa je stala ob postelji. Zajokal je, zato se je mama sklonila nadenj in tisti trenutek je skozi okensko šipo priletel zablodel metek in se zaril v sliko nad posteljo, na mesto kjer je še trenutek pred tem imela mama glavo. Na sliki je bila Marija med angeli in lilijami. Metek je naredil luknjo v sliko in izbrisal lilijin cvet. Ko je oce postal fant, je krasno risal in sliko je popravil tako, da je luknjo zadelal z na novo narisanim cvetom. Bil je lep, umirjen, bister, lepo vzgojen otrok. Spoštljiv in prijazen do vseh ljudi. Briljiral je v šoli, bil je ministrant, lepo je pel, lotil se je vsakega dela, vse ga je zanimalo, bil je zabaven in vsi so ga imeli radi. Že od malega si je znal zaslužiti denar z nabiranjem in sušenjem zelišc, in gozdnih sadežev. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v rodni Cerknici, se je vpisal v nižjo gimnazijo v Postojno. Takrat to ni bilo tako enostavno kot je danes. Da je prišel v šolo, je moral dnevno s kolesom prekolesariti približno pet kilometrov od Cerknice do Rakeka, od koder se je z vlakom odpeljal do Postojne. Zvecer je ponovil pot v obratni smeri in to vse šolsko leto, tudi pozimi. Seveda je koristno izkoristil tudi ta cas. S kolesarjenjem je krepil svoje telo, na vlaku pa je šahiral s svojim profesorjem fizike in ga redno premagoval. Tudi v gimnaziji je bil briljanten ucenec, odlicen matematik, nemšcina in italijanšcina pa sta mu šli kar sami v uho in jezik. Biti idealen pa je seveda bilo tudi veliko psihicno breme, tako zanj kot tudi za leto mlajšega brata Franceta, ki pa ni bil tako idealen, ampak samo normalen otrok. Težko psihicno breme njegovo deško telo ni moglo prenašati. Uprlo se mu je z astmo in periodicnimi hudimi izbruhi nevrodermitisa. Zato je veliko casa preživel v bolnici v Ljubljani, toliko casa, da so ga tam že vsi poznali in se je v bolnici pocutil, kot da je tam PROZA 95 doma. Tudi osebje ga je že imelo za svojega clana, zato je imel dostop do bolnišnicne lekarne, kjer si je dnevno jemal potrebšcine, da si je s predpisano kremo mazal obolelo kožo in si s povoji previjal kolena in komolce. Cas v bolnici si je krajšal s prebiranjem medicinskih strokovnih revij. Nekega dne je prebral prevod clanka iz ameriške strokovne revije. Šlo je za razpravo o uspešnosti zdravljenja nevrodermitisa z deksametazonom. Sklenil je, da bo na sebi to preizkusil. V lekarni je poiskal ustrezno kremo in si zacel desno notranjo stran kolena in komolca mazati z deksametazonom, levo pa s kremo, ki mu jo je predpisal zdravnik. Seveda se mu je stanje na desni strani v primerjavo z levo zacelo hitro izboljševati, kar je opazil tudi zdravnik. Zakaj je temu tako pa mu ni nikoli razkril. In še danes se cudim zakaj ne. Tudi ko sem ga vprašala, mi tega ni znal ali ni hotel pojasniti. Nekako v tistem casu je dozorela tudi njegova odlocitev, da bo postal zdravnik. In prvic se je zgodilo nekaj v nasprotju z željami njegove mame. Bila je namrec zelo pripadna cerkvi in na njeni vrednostni lestvici so najvišje kotirali duhovniki. Seveda je želela, da bi bil tudi njen ponos, njen prvorojeni sin, duhovnik. Ampak moj oci je bil pri tej odlocitvi neomajen. Vedno je že vnaprej uganil mamine želje in še preden se jih je zavedla, jih je že uresnicil. Pri izbiri poklica pa je bil trd in neizprosen. Pomagala niso niti mamina moledovanja, niti ukazi. Hvala Bogu! Sem mu hvaležna, saj je s to svojo odlocnostjo omogocil, da sem sploh spoznala ta svet. Študiral je v Ljubljani in kot toliko drugih, je bil iskreno hvaležen Oražnu, da so študenti medicine lahko brezplacno stanovali v domu, ki ga je zapustil v ta namen. Takrat denarja ni bilo veliko. Tudi za študente ne. Prav tako hrane ni bilo na pretek. Ko je študiral za izpite, si je kupoval danes že legendarne Kraševe bonbone 505 s crto, ki so s svojim sladkorjem poganjali njegove možgane, da so snov tocno in hitreje zapisovali. Ko je bil najbolj lacen, se je usedel na vlak, s vsejugoslovansko brezplacno vozovnico sina železnicarja v žepu, šel za par dni v Tepanje k sorodnikom, ki so imeli tam gostilno in se do sitega najedel pohanih pišk. Ob rezanju bedrc se je ucil anatomijo tudi prakticno in se vec kot sit vrnil v Ljubljano. Študiral je redno in brez težav naredil PAFI-ja, ki je že takrat veljal za najtežji izpit na medicini. Mislim, da je to kratica za patološko fiziologijo PROZA 96 in še v mojih mlajših letih so vsi študentje govorili o PAFI-ju na medicini kot selektivnem predmetu. Oci je o svojih študentskih letih vedno govoril z žarom v oceh. »Smo orng afne guncal po Lublan,” je imel navado reci, ceprav seveda takrat še ni bilo niti racunalnikov, niti elektronskih afen kot jih poznamo danes, ampak je imel v mislih to, kar so afne najprej bile. Stanujoc v Ljubljani, stran od doma, se je sprostil in si s svojimi talenti ustvaril širok krog prijateljev. Dobil je vzdevek Jusuf. Seveda je spet bil najboljši: v šahu, taroku, remiju, poznal je besedila vseh slovenskih pesmi, ki so jih v družbi prepevali, vedno je znal najti in na pamet odrecitirati trenutku primerno Prešernovo pesem, na kakšnih zabavah pa tudi tiste Prešernove, o katerih se nismo ucili v šoli, niso bile nikoli zbrane v knjigi, vsi Slovenci pa smo že slišali zanje. Nekoc sem videla pri prijatelju tudi fotokopijo tipkopisa, v katerem je bilo nekaj teh pesmi, ce bi me pa zanimale, bi jih verjetno danes našla kje pri stricku Googleu. Znal je recitirati tudi vse druge slovenske pesnike, a Prešeren mu je bil najljubši, zato je bil tudi dnevno na njegovem repertoarju. In kakšni moški so všec nam, ženskam? Tocno taki, kot je bil moj oci: lep, razgledan, zabaven, na poti k diplomi iz medicine, ki je zacrtovala lepo prihodnost. Zato se sploh ne cudim, da je bil všec tudi moji mami. In tako sem nekje proti koncu njegovega študija nastala jaz. Veckrat sem slišala, da je to za ocija predstavljalo neizmerno veselje. To mi je povedal tudi sam, da si je v nasprotju s takratno vecino želel hcerko. Ta dogodek pa je bil drugi šok, ki ga je pripravil svoji mami, ki se še vedno ni sprijaznila, da njen sin ne bo duhovnik. S tem dogodkom ji je razblinil še zadnje upanje. Moja mama mi je nekoc povedala, da jo je novica za tri dni prikovala v posteljo, ceš da je hudo bolna, ampak po treh dneh je vstala in se zacela veseliti prihoda vnuka. O cem je le razmišljala te tri dni v postelji? Vsekakor se je spravila z Bogom v tem, da njen idealni sin ne bo nikoli duhovnik. Mogoce jo je iz postelje potegnila misel, da bo zdravil telo, ne dušo. Starša sta se porocila v Ljubljani, 27. aprila 1963. Naslednje leto je ta dan postal praznik, dan OF, danes dan boja proti okupatorju. Istega leta kot sta se porocila starša, sem se rodila jaz. Na noc carovnic, svetovni dan varcevanja, dan reformacije, zadnjega oktobra. En dan pred PROZA 97 takratnim dnevom mrtvih, danes dnevom spomina na mrtve. Oci mi je velikokrat razlagal, da so takrat na grobove nosili samo krizanteme, zato je obredel vse cvetlicarne v Ljubljani, da je le našel v eni nageljne, ki jih je nesel v znak hvaležnosti moji mami v porodnišnico. Ja, v znak hvaležnosti. Bil je neizmerno hvaležen za vse, kar se mu je v življenju dogajalo. Hvaležen za ženo in hcero, za vsak nov dan, ki ga je doživel. Ko je oci diplomiral in opravil staž, je bil pripravljen, da zacne samostojno opravljati delo zdravnika. V rodni Cerknici ni bilo prostora, novega zdravnika pa so iskali v Juršincih in Rušah. Zaradi njegove astme so seveda Ruše odpadle, zato se je z vsem svojim premoženjem preselil na drug konec Slovenije, kjer ga je cakalo stanovanje v bloku in ambulanta. Juršinci so bili mala vas pri Ptuju, katere center je tvorila cerkev, šola, mali blok s stanovanji za policaja, ucitelja, poštarja in zdravnika, gostilna in vaško pokopališce. Moj oci je seveda takoj pobral vse simpatije vašcanov, ki so, ce je bilo potrebno ali pa tudi ne, drli v ordinacijo gledat mladega zdravnika. Ceprav je bil zdravnik zacetnik, z njim cudno, notranjsko govorico, ki je pripeljala tudi do kakšnega smešnega dogodka, so mu popolnoma zaupali. Eden izmed prvih pacientov, ki so obiskali njegovo ordinacijo, je bil kmet Franc. Imel je bolecine v hrbtu. Oci mu je svetoval, naj spi na cimbolj trdi podlagi, najraje na dilah, pri cemer je mislil na deske, ki so se takrat uporabljale za posteljno dno pod vzmetnico. Franc ga je zacudeno pogledal in odšel. Cez kakšen teden je prišel na kontrolo in potožil, da bolecin v hrbtenici sicer nima vec, je pa vse noci zmrzoval, ker je na dilah tako ledeno mrzlo, postelje pa niso mogli spraviti gor. Oci ga je zacudeno vprašal kaj zanj pomenijo dile, pa mu je Franc še bolj zacuden pojasnil, da je to seveda podstrešje. In ko sta razjasnila nesporazum, sta se krohotala od smeha. V trenutku se je razvedelo po vasi, zakaj se krohotata in z njima se je krohotala cela vas. Od takrat naprej so vsi v Juršincih vedeli, da dila na Notranjskem pomeni deska. Bili smo srecna mlada družina, imeli smo se neizmerno radi in rada nas je imela vsa vas. Doktorjevi grejo so šepetali, nas pozdravljali in se nam smehljali, oci pa jih je poimensko nagovarjal in jih spraševal o vsakdanjostih. Ves njegov prosti cas je posvetil naši družinici. Hodila sva nabirati zvoncke, ucil me je pihati v trobentice, skupaj sva opazovala živali PROZA 98 in rastline, ucil me je njihova imena. Najraje sva se zadrževala ob potoku. Iz obrežnih lesk mi je delal mlincke na vodo, skupaj sva delala ladjice iz papirja in jih spušcala po potoku. Potok je imel mehko glineno dno, zato sva z bosimi nogami bredla po njem in iz dna pobirala kose gline iz katere sva delala kipce, ki sva jih sušila na soncu. Vcasih sva se z glino tudi namazala po obrazu in se popackala po obleki. Takrat se je mami jezila na naju. Z ocijem sva se v tem primeru samo zarotniško spogledovala in se pustila oštevati. Popoldan, ob sobotah in nedeljah, je delal hišne obiske. Takrat so se zdravniki na hišne obiske vozili sami in niso imeli svojega šoferja, zato sem v lepem vremenu smela z njim. V avtu mi je razlagal o vaseh, po katerih sva se vozila, o družinah, h katerim sva bila namenjena in o imenih otrok, ki jih imajo. Medtem, ko je šel v hišo pregledat bolnika, sem morala pocakati zunaj in vedno so se mi zunaj pridružili domaci, ki so se v tem casu pogovarjali z menoj. Nekoc mi je povedal, da se z odraslim pacientom najraje pogovori in ga pregleda sam, ne da bi bila naokrog zbrana vsa njegova družina, saj v primeru, da ga vsi poslušajo, pacient ne pove vsega ali zadevo malo priredi. Njegova taktika je bila, da se je že pri vhodu pogovoril z zdravim družinskim clanom, ki ga je sprejel in ga na poti do bolnika povprašal kakšne bolezenske znake ima pacient, potem sem mu pa prišla zelo prav kot izgovor, da je rekel, naj gredo malo pogledat ven, njegovo hcero in tako ostal sam s pacientom. Na hišnih obiskih sva marsikaj skupaj doživela. Najbolj sem si zapomnila hišnega obiska pri lastniku gostilne. Vstopila sva v prazno gostilno in za šankom je pospravljala njegova žena. Oci jo je poprosil, naj ga odpelje k bolniku in se potem vrne in popazi name. Ko sta odšla se je nekaj premaknilo na klopi. Pristopila sem in zagledala sveženj, pokrit z dekico. Na klopi je bil pravi dojencek! Takrat se je vrnila gostilnicarjeva žena in ugotovila, da so starši, ki so prišli iz bližnje cerkve proslavit krst svojega otroka, novokršcenca pozabili v gostilni na klopi in odšli domov. Seveda sva ga z ocijem odpeljala k njim domov. Jaz sem ga smela vso pot držati v narocju. Bila sem namrec njegova Sneži, zanesljiva in vredna zaupanja. V vsem mojem otroštvu me je samo enkrat prizadel. To je bilo takrat, ko sem bila že tolikšna, da sem se lahko igrala z drugimi otroki pred PROZA 99 blokom. Nekoc je nekdo iz moje družbe predlagal, da bi odšli proti pokopališcu, kjer ob cesti rastejo grmi s sladkimi temno modrimi jagodami. Seveda smo bili vsi navdušeni in domov sem prišla s temno modrimi zobmi, okoli ust umazana in po obleki popackana s temno modrim sokom sladkih drobckanih jagod. Ko me je oci zagledal, je nastal vihar. Spacil se mu je obraz, skocil je k meni, me grobo stresel za ramena in zavpil: ”Kaj in kdaj si jedla?” Presenecena nad njegovo grobostjo sem zajokala in med hlipanjem nisem mogla izustiti niti besede. Natocil je kozarec vode, v njem raztopil veliko žlico soli in me za roko potegnil na stranišce. Osorno mi je zaukazal spiti slano vodo. Na njegovem obrazu sem videla, da ni heca in poslušno dvignila kozarec k ustom. Že po prvem požirku mi je obrnilo želodec in zbruhala sem vso temno modro kašo sladkih jagod, pa še celotno kosilo povrhu. Ko je to videl, je spet postal moj stari oci. Naslednji dan sem mu pokazala, s katerega grma smo jedli jagode. Bil je bezeg. Povedal mi je, da si je mislil, da smo jedli bezgove jagode, da niso strupene, ampak da ni mogel tvegati in cakati na reakcijo mojega telesa, ker so takrat zorele tudi neke druge temno modre jagodke, ki so strupene. Vem, da se je ustrašil zame, zato je tako odreagiral. Dogodek se mi je globoko vtisnil v spomin in še danes sem pretirano previdna pri uživanju hrane, ki jo ne poznam. Najraje jo sploh ne poskusim, strocji fižol, ki ima nek termolabilen alkaloid ponavadi razkuham in vsako leto znova naberem na Konjiški gori cemaž, ki smrdi po cesnu tako, da si zatiskam nos, pa ga po prihodu domov vseeno vedno znova zavržem, ko se spomnim dogodka in se ustrašim zamenjave s šmarnicami. Nekoc sem mu povedala, kakšen strah mi je povzrocil dogodek. Odgovoril mi je, da je vsaka stvar za nekaj dobra in mogoce mi je bilo namenjeno, da bi se kdaj s cim zastrupila, zdaj pa zna moja previdnost to prepreciti. V vsem mojem otroštvu sem samo enkrat jaz prizadela njega. Bilo je v casu Miklavža, ki mi je ponavadi pustil v kuhinji na mizi pisano zavita darila. Tisto leto mi je oci prinesel en zavoj v sobo in to zjutraj, takoj ko je zaslišal, da sem se zbudila. Vsedel se je na posteljo in mi pricakujoce pomolil darilo. Odvila sem ga in notri so bile debele smucarske španarce. Tako smo rekli hlacam, ki so imele na hlacnice pritrjen širok elasticni trak, PROZA 100 ki je objel podplat s spodnje strani in držal hlacnice v cevljih. »Nocem hlac, kiklco bi imela,« sem zavpila in prestregla njegov pogled ravno v trenutku, ko je na njegovem obrazu ugasnil pricakujoc žar na obrazu. Takšen izraz na obrazu je morala imeti Cankarjeva mati, ko je njen sin zavrnil skodelico kave. »Sem mislil, da boš vesela, ker bi te rad naucil smucat in za smucanje potrebuješ takšne tople hlace,« mi je rekel in odšel iz sobe. Tisti dan mi ni bilo do smeha in govorjenja. Ociju sem se ves dan izogibala. Šele zvecer, ko mi je prišla mami dati lubcka za lahko noc, sem se lahko zjokala in jo prosila naj pove ociju, da se veselim ucenja smucanja in da sem vesela, da me v debelih hlacah ne bo zeblo. Sama mu namrec tega nisem bila sposobna povedati. Kasneje, ko so prijateljice obcudovale moje smucarske hlace, ki se jih v Sloveniji še sploh ni dalo kupiti, sem jim z bolecino v srcu razlagala, da mi je tocno take, kot sem si jih želela, prinesel Miklavž iz Trsta. In da je Trst veliko mesto v Italiji, kjer tudi znajo slovensko in kjer je veliko trgovin, tako da tam rada nakupujeta Miklavž in Dedek Mraz. Zrasla sem v osebo, ki neprizanesljivo iskreno pove vse kar misli, samo pri prejemanju daril imam filter, narejen iz ocijevega ugaslega žara na obrazu. Moj oci te je vcasih gledal in poslušal, videl in slišal te pa ni. Poznala sem te njegove trenutke odsotnosti, ko se je ukvarjal z nekimi svojimi mislimi. Ko sem prvic opazila ta njegov odsoten pogled, sem zacudeno pogledala mami, ki mi je samo zašepetala: »Premleva.« Kar dolgo sem premlevala to besedo in kar nekajkrat sem jo morala slišati v razlicnih besednih zvezah, preden sem doumela njen pomen. Mami ga je ob takih priložnostih pustila pri miru. Ko je nehal premlevati, se je normalno vkljucil nazaj v vsakdanjosti, ali pa nacel kakšno temo, o kateri je pred tem premleval. Med to njegovo odsotnostjo sem vedno po izrazu njegovega obraza poskusila uganiti, o cem premleva. Njegov izraz na obrazu namrec nikoli ni mogel nic skriti. Ce je bil jezen ali žalosten, se je lahko še tako trudil, da tega ne bi pokazal, pa smo vsi vedeli, kako je z njim. Nekoc se mu je po posebej dolgem mletju razsvetlil obraz, zagledal me je in rekel: »Dobila boš bratca ali sestrco.« In že cez nekaj mesecev je oci dobesedno privriskal domov in že pri vratih zavpil: »Fanticka smo dobili, greva ga pogledat.« PROZA 101 Naložil me je v avto in v porodnišnici smo se veselili novega družinskega clana, ga božali in pestovali. Od zacetka sem se malo kislo držala, saj se mi je zdel moj novorojeni bratec grd, vijolicnordec, pa še jokal je na ves glas. Poleg tega sta mu dala ime, ki si ga nikakor nisem mogla zapomniti. Naj sem še tako brskala po spominu, nihce in prav nihce od mojih poznanih ni imel niti približno tako cudnega imena. Oci je uganil moje skrbi in me potolažil, da so vsi novorojencki takšni, vijolicnordeci, da bo dobil normalno barvo, njegovo ime pa si bom do naslednjic, ko ga bom videla, zagotovo zapomnila. In res mi je na poti iz porodnišnice domov razlagal o Svarunu, bogu in starosti Slovanov iz knjige Pod svobodnim soncem. Naslednji dan sem svoje prijateljice že poducevala, kako je ime mojemu malemu bratcu in od kje izvira njegovo ime. Kako je grd, pa sem raje zamolcala. Naša mlada štiriclanska družinica je uživala v srecnem družinskem življenju na podeželju, ko je oci prejel klic iz Ptuja, da ga potrebujejo v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Spakirali smo naše imetje v škatle, naložili so jih na tovornjak, oci je vzel svojo zdravniško torbo, mami je vzela Svaruna, jaz sem vzela svojega dojencka, vsedli smo se v avto in odpeljali za tovornjakom v naše novo stanovanje na Ptuju. Oci je bil popolnoma predan svojemu poklicu. Na Ptuju je zacel delati v splošni ambulanti, delal je hišne obiske na katere ga je vozil šofer, zacel je opravljati nocna dežurstva, delal je v popoldanskem otroškem dispanzerju, postal je aktiven na Rdecem križu, predaval je prvo pomoc, spolno vzgojo za mladostnike in skrbel za zdravstveno preventivo ptujskih otrok in šolarjev. Obveznosti je imel veliko in ocija mi je zacela krasti najprej njegova služba in kasneje še njegovi znanci. Popoldan je ponavadi zvonil telefon, želeli so ocija in ce ga ni bilo doma so hoteli vedeti, kdaj pride. Ce je bil doma, so prišli takoj, ce ne, takrat ko se je vrnil. Vcasih so ga celo cakali zunaj, pred blokom. Prihajali so s svojimi težavami in boleznimi, pripeljali so prijatelje od znancev in znance od prijateljev, pa znance od prijateljevih prijateljev. In kmalu smo imeli kakšnega resnicnega ali namišljenega bolnika doma skoraj vsaki dan. Zgradili smo hišo in da bi vsaj malo povecal kolicino našega skupno preživetega prostega casa, v novi PROZA 102 hiši ni želel imeti telefona. Ni nam kaj dosti pomagalo. Sedaj so prihajali z avtomobili, nenajavljeni, na slepo. Kadar je bil doma, si je za vsakega vzel cas. Nikoli, ampak res prav nikoli, ni pokazal nejevolje ali nestrpnosti do nikogar, ki nam je pozvonil pri vratih. Vedno znova sem ga obcudovala, kako je obiskovalcu po napornem dnevu v službi z empatijo postavljal vprašanja o njegovem pocutju in stanju. Ni mu bilo škoda casa, da je vprašal še tako nepomembno stvar in ušla mu ni nobena podrobnost. Veckrat se mi je pohvalil, da je odlicen diagnostik, to pa pripisuje dejstvu, da diagnosticira s pomocjo obsežnega znanja, vseh svojih cutov, izkušnjami in intuicijo. Oci je bil popolnoma predan svoji družini. Naši redki, skupaj preživeti trenutki so bili dragoceni in neprecenljivi. S Svarunom sva željno vpijala vse, kar je rekel in naredil. V toplih mesecih smo skupaj urejali okolico hiše. Razlagal nama je, da je forzicija okrasni grm, ki zacveti rumeno zelo zgodaj spomladi, takoj za drenom, zato jo enostavno moraš imeti na vrtu. Rekel je, da breze bolje rastejo v skupinah, zato smo pred hišo zasadili tri skupaj. Iz Notranjske smo nosili sadike teloha, njegove najljubše cvetlice in jih zasajali v vrtu. Razložil nama je kaj je to skalnjak, škarpa in pergola. Ko sva poznala že vsa slovenska in kar nekaj latinskih imen rastlin okoli hiše, je bil cas za nov projekt. Lotili smo se gobarjenja. Oci je kupil knjigo z naslovom Gobe in z majhno košaro smo zaceli hoditi v bližnji gozd. Doma se je vsedel za mizo, listal po knjigi, si ogledoval gobe, jih malo odlomil, z žepnim nožkom strgal po površini, odgriznil kakšen košcek, ga povaljal po ustih in izpljunil. Vcasih, ko ni bil preprican, ali je goba res prava, jo je košcek pojedel in cakal na reakcijo. Scasoma smo postali pravi poznavalci. Poznali smo vse gobe, ki so rasle v bližnjem gozdu, njihova slovenska in latinska imena, kdaj in kje rastejo posamezne vrste, s katerimi in po katerih znakih jih lahko zamenjaš in kako pripravljene so najokusnejše. Iz gozda se nikoli nismo vrnili praznih rok. Gobe smo vlagali v kis, jih sušili in posušene mleli v prah z rocnim kavnim mlinckom. Marele smo pohali, štorovke vlagali, dede sušili. Moja najljubša jed je bila kremna juha iz prahu vijolicaste koprenke. Ne zaradi okusa, ampak zaradi lepe vijolicne barve. Svarun je imel najraje jurcke z jajci, oci pa surove ledenke v solati. Pozimi smo igrali šah, remi in tarok. Vedno je igral resno in zavzeto, PROZA 103 nikoli nama ni namerno prepustil zmago, tako kot naredijo odrasli, ko igrajo z otroci. Kasneje, ko sva s Svarunom postala že zelo dobra in nama je uspelo tu pa tam zmagati, najpogosteje pri remiju, je nejevoljno godrnjal, midva s Svarunom pa sva se zadovoljno muzala. Oci je najraje jedel meso, pil kavo in kadil. Ni je tice do prasice je bila njegova priljubljena fraza, ko ga je mami spraševala ali bi raje pohane perutnicke ali puranji zrezek. Njegova najljubša jed je bil naravni zrezek. Imel je premalo kisline zato je dolga leta jedel rumene tabletke Acynorm, ni pil mleka in nikoli ni jedel nic sladkega. Edina sladica, ki si jo je obcasno zaželel, je bil limonin sladoled. Pil je veliko kave, najraje turško, brez mleka. Bil je hud astmatik in strasten kadilec. Stalno se je zahvaljeval tistemu, ki je pogruntal pumpico z Ventolynom, ker mu je v trenutku ublažila astmaticni napad. Pumpica je bila poleg njegove zdravniške torbe njegov štiriindvajseturni spremljevalec. Oci ni bil narejen za ta svet. Vse posle z denarjem je prepustil mami. Pomembno mu je bilo samo, da je imel vedno nekaj gotovine v denarnici, ce bi moral slucajno kje kaj placati. Na svojem bancnem racunu je imel vedno vsaj dve zadnji placi, da se je pocutil varnega. Nakupovanje ga je spravljalo v obup, v kabino za pomerjanje ga je bilo nemogoce spraviti, zato mu je mami nosila oblacila domov, da jih je poskusil doma. Kadar smo šli po nakupih v Avstrijo, nas je odložil pred trgovinami, šel v kakšen lokal in tam prebiral casopis, jedel frankfurterce in pil kavo. V Italiji je ponovil enako, samo frankfurterce je zamenjal za hot dog. Za vsako navadno delo je bil izredno neroden. Dvakrat se je resno poškodoval in obakrat sva bila sama doma. Prvic je kosil travo okoli hiše in si po nesreci potegnil kosilnico na desno nogo. Klina mu je unicila cevelj in razmesarila palec. Drugic se je zgodilo, ko je v kopalnici rezal ogledalo. Zarezal je po njem in po nerodnosti mu je roka zdrknila ob rob ogledala. Imel je smolo in si prerezal arterijo. V trenutku, ko mu je utripnilo srce, je špricnila kri v obliki vrelca v zrak. Pograbil je brisaco in si pritisnil na rano, zavpil mi je, naj grem po prvi povoj. Stekla sem v njegovo zdravniško torbo po dva prva povoja in ju izvlekla iz papirja, da si ju je pritisnil na rano. Sesedla sem se šele takrat, ko ga je odpeljal rešilec. Smrt je imel za del življenja. V trenutku, ko se rodiš, se zacneš starati in stopiš na pot, ki se konca s smrtjo, je imel navado reci. Med opravljanjem PROZA 104 hišnih obiskov, je opravljal tudi mrliške oglede. Vsakega si je zapomnil. Ne vem, kateri po vrsti je bil njegov zadnji, jaz se kot najvišje spomnim številke 87. Smrti je lepil razne pridevnike. Huda, prehitra, nesrecna … Vse sem nekako razumela do takrat, ko je smrti prilepil pridevnik lepa. To se je zgodilo na nek soncen pomladen dan. Prišel je domov in mi povedal, da je videl takšno lepo smrt, ki si jo želi tudi sam. Bil je na mrliškem ogledu starejše ženice, ki je po kosilu pospravila, si skuhala kavo, se usedla na klop pred hišo in med srebanjem kave jo je zadela kap. Skodelica ji je padla iz rok in se razbila, omahnila je na mizo in bila je v trenutku mrtva. »Kakšna lepa smrt,« je zakljucil. Cudno sem ga pogledala, ker kot otrok še nisem razumela, da je smrt lahko tudi lepa. To sem dojela šele kot odrasla oseba. V tistih casih si moral biti pravilno opredeljen, da si napredoval v službi. Ociju so ponujali mesto predstojnika, ce bi se vclanil v edino stranko, ki je takrat obstajala, pa je ponudbo brez razmisleka zavrnil z besedami: »Nikoli ne bi pristal na strokovno službo, za katero mora biti izpolnjen nek politicni pogoj. Clanstvo v stranki je stvar prepricanja in clovek mora živeti svoje prepricanje, ne pa da ga mora deklarirati zato, da bi nekaj dobil. In kdor je nacelen, svoje prepricanje tudi živi.« In vsi smo vedeli, da je nacelnost visoko na njegovi vrednostni lestvici. Bila je samo kakšno mesto za družino, ki je bila zagotovo njegova najvišja vrednota. Verjetno starši s svojim zgledom in vzgojo odlocilno vplivajo na oblikovanje vrednot otroka in oci je nama s Svarunom postavil družino na prvo mesto najine lestvice. Žal sem se tega zavedla komaj v odrasli dobi. Oci se je stalno izpopolnjeval v svojem strokovnem znanju, dolgo pa se ni mogel odlociti za opravljanje specializacije. Glavni razlog je bil, da bi specializacijo moral opravljati v Ljubljani in nikakor ni želel biti locen od nas. Vendar - kar se mora, se mora (v tem primeru ni držal izrek naših južnih bratov što se mora nije teško), in odlocil se je za specializacijo iz šolske medicine. Takrat sem ravno prihajala v puberteto in delno mi je prišlo prav, da je pol moje kontrole odpadlo. Poleg tega je bil moja slaba vest in pri divjanju najstniških hormonov je pocutje veliko boljše, ce je tvoja slaba vest 150 kilometrov stran. Oci je bil med tednom v Ljubljani, cez vikend pa doma. Mami se je zacela družiti s prijateljicami in hoditi po PROZA 105 prireditvah. Moj brat Svarun, ki je bil soncek že kot otrok, pa je imel stalno natrpan urnik z raznimi fantovskimi zadevami. Zdaj vem, da smo se neskoncno pogrešali, vsi smo se pa delali, kot da je vse v redu. Bili smo najsrecnejša in najbolj normalna družina, kar sem jih spoznala v svojem življenju. Oci in mami sta se imela rada, midva z bratom se imava rada in rada sva imela oba svoja starša. Mami in jaz se nisva zavedali, da je to, kar imamo, nekaj dragocenega in izjemnega, živeli sva v prepricanju, da je družinsko življenje vedno in v vsakem primeru srecno. Bili sva razvajeni od srece in razumevanja, ker nasprotja od enega in drugega sploh nisva poznali. Mami se je v casu osamljenosti zaljubila in se pustila norosti zaljubljenosti zapeljati, da je želela razdreti naš blagor. Ko se je oci pripravljal na specialisticni izpit, mu je sporocila svojo željo, da bi se locila. Oci in Svarun sta se upirala, se cudila, nista razumela. In takrat se je oci oprijel zadnje bilke, mene, njegove Sneži. Bilo je vceraj, ko sva molce sedela na terasi, on strt in zaskrbljen, jaz v najstniški izgubljenosti in uporu. Pogledal me je in tiho rekel: »Sneži, kaj pa ti praviš na to, da se bova z mami locila?« In v tistem trenutku je iz mene odgovoril kruti, neznani brezbrižnež, hudobnež, ki mi je zavalil kamen na moje srce, kamen, ki me pritiska in tišci, mi ne da dihati in me bo rezal pri srcu za vecno. Rekel je: »Vseeno mi je.« Na to ni bilo vec kaj reci, vzel je svojo diplomo in odšel skozi vrata naše hiše. V trenutku, ko je stopil skozi vrata, pa je velik del njega tudi umrl. ~ *** ~ PROZA 106 Ljudmila Conradi Prvo sveto obhajilo Katjina sošolka Ivanka, ki je nosila v kitki spletene svoje crne, zelo rahlo kodraste lase, je imela dve sestri, starejšo Marijo in mlajšo Milko. K nedeljski maši na Slivnico so vedno hodile skupaj po velikosti od najvecje do najmanjše. Katja ni vedela in razumela, zakaj je bila Ivanka njena prijateljica. Morda je cutila, da je obcudovala njene kitke, njene lepe obleke, njo in njeno prijetno bližino. Vedno je bila zelo prijazna in rada se je družila z njo. Pot iz šole jo je vodila v nasprotno smer od Katjine, zato nikoli nista šli iz šole domov skupaj. Tudi oblecena ni bila tako lepo kot ona. Je pa Ivanka veckrat poiskala Katjo in se z njo pogovarjala. A že takrat je opazila, da se med sabo družijo deklice iz bolj premožnih kmeckih družin, kamor ona ni spadala, zato nikoli sama ni silila v njeno bližino. »Kaj, k prvemu obhajilu boš šla?« je v njenem vprašanju zacutila veselje, resnicno. Ivanka se nikoli ni pretvarjala in sprenevedala. V nepricakovanem vprašanju je cutila iskrenost, kot da bi vedela, da Katjino družino pesti vprašanje, kje dobiti belo obleko za to priložnost, pravzaprav denar zanjo. »Jaz sem bila že lani. Ce hoceš, ti lahko obleko posodim,« ji je ponudila. »A res? Seveda, Ivanka, prosim.« In tako se je zgodilo, da je dobila na posodo njeno prelepo belo obleko. Hišica Ivankine družine, Katja ji pravi hišica, ker je bila v primerjavi z drugimi hišami majhna in ljubka, je bila skoraj dva kilometra hoje oddaljena od gradu, kjer je stanovala Katjina družina. Ne spomni se, ali je šla sama po obleko k Ivanki ali ji jo je ona prinesla domov. Vesela pa je bila, saj je bila za prvo obhajilo z obleko preskrbljena, vse drugo ji je kupila mama. Majsko nedeljsko jutro, ko je bilo v slivniški cerkvi napovedano prvo sveto obhajilo, je bilo soncno in svetlo, zrak pa cist, kot da bi ga predelali s filtrom. Rahlo vznemirjena je vstala celo uro prej, kot je bilo potrebno. Mama ji je nakodrala lase, takšna je bila na vasi navada za deklice, ki so šle k prvemu svetemu obhajilu. Ko se je pogledala v ogledalo, se ji je obraz PROZA 107 zdel tuj, a z nakodrano frizuro lep in obcudovala se je. Kmalu je bila nared in odpravili so se od doma na pot, dolgo dobro uro hoda. Na levi jo je spremljala mama, na desni pa brat Pubi. Oce ni hodil v cerkev, a tudi ženi in otrokoma ni branil. Živel je v svojem svetu knjig, ki jih je ves svoj prosti cas prebiral. Vzeli so pot pod noge in se skozi Orehovo in Hotinjo vas napotili k slivniški cerkvi, ki je bila tedaj obkrožena s številnimi prvoobhajanci s svecami v rokah, in njihovimi spremljevalci. Prišli so iz vec vasi, kjer niso imeli cerkva. Upocasnili so korake in se ustavili pred cerkvijo med mnogimi neznanci. Katja je žarela od ponosa v prelepi Ivankini obleki in gledala, kakšne obleke imajo druge deklice. Naenkrat pa so se pred njimi obstale tri 'stopnicke': Marija, Ivanka in Milka. Nasmejane so jih pozdravile in Mariji so se oci ustavile na obleki: »Kako pa si to oblekla? Kar imaš spredaj, bi moralo biti zadaj!« Z veselega obraza ji je ušel dobrohoten nasmešek. »A nic za to, tudi tako ne zgleda slabo.« Kljub nenamerni kritiki prisrcni kritiki je Katjo zalila rdecica, presunilo jo je neprijetno spoznanje, da si ni znala prav obleci obleke. Najraje bi se pogreznila v zemljo, tako ji je bilo nerodno pred Ivanko in njenima sestrama. Kako naj bi vedela, kaj je spredaj? Zanjo, dvanajstletno deklico, ni bilo nic narobe, s pravo lahkoto je oblekico oblekla in jo nosila, ne da bi vedela in se zavedala, da je to, kar bi moralo biti spredaj, zdaj zadaj in obratno. Ivanka in njeni sestrici so se veselo nasmejane odpravile dalje, Katji pa ni bilo do smeha in veselje do prvega svetega obhajila je dobilo grenak priokus in je zamrlo v njej. Kako je bilo pri maši in kaj jim je duhovnik govoril, ni vedela. Zdelo se ji je le, da jo zaradi narobe oblecene obleke vsi gledajo, ceprav ni bilo res. Nihce ni njene obleke niti pogledal, nihce niti opazil ni, kaj šele, da bi kaj pripomnil. Obhajilo v cerkvi je potekalo slovesno, a za Katjo je bilo le velika mora. Komaj je cakala, da se maša z obhajilom konca, da bo lahko šla domov in slekla obleko. Pot proti domu je bila dolga in se je neskoncno vlekla in jo je utrujala. Razmišljala je le, kako se ji je moglo zgoditi, kar se je zgodilo. Soseda Mihlova jo je doma vprašala: »Kako je bilo v Slivnici?« Katja pa skozi solze ni mogla odgovoriti. PROZA 108 Ponoci je v spanju kricala: »Saj nisem vedela, kaj je spredaj!« Zbudila se je vsa potna in prestrašena ter stekla k mami v posteljo. Še po dolgih letih ji je najbolj ostalo v spominu to, da je obleko oblekla narobe. Ko je nekoc slucajno srecala Ivanko, si ni mogla kaj, da je ne bi spomnila na narobe obleceno obleko. Zacudeno jo je pogledala: »Tega se sploh ne spomnim!« PROZA 109 Marija Deželak Ko lipa spregovori Tisti dan, ko sem izvedela strašno novico, se mi je podrl svet. Vso veselje, vso skrito hrepenenje, prežeto z upanjem, ki me je vsa leta držalo pokonci, vse, prav vse, kar sem še živega nosila v sebi, se je tistega dne spremenilo v praznino. V nic. Pa tako lep dan je bil. Prvopomladni! Dišal je po travah, po zvonckih, narcisah in se iz ure v uro spreminjal v vonj in barve pomladi - tako zelene in sveže, tako prijetne in spokojne. Do koder je segel pogled - eno samo zeleno morje. In visoko na nebu sonce, ki je svoje tople žarke pošiljalo na zemljo, da jo pogreje in pripravi za setev. To je bil dan, ki se je vsakogar dotaknil. Komaj sem cakala vecera, da zapiha veter in da ji bom lahko povedala, kaj me caka. Njej, moji zaupnici, moji stari, dobri prijateljici. Tudi ona je, tako kot jaz, pokoncno stala ob domaci hiši. Vsa leta, odkar so jo posadili, sva si bili dobri. Bila je približno mojih let, moje višine in enako kot jaz, je tudi ona predstavljala ponos svoje domacije. Samo tri smo še ostale na vasi, midve najbližje druga drugi, kot da sva v sorodu. Tretja, vecja in starejša od naju, je rastla nekaj sto metrov stran, na drugem koncu vasi. Bila je bolj zadržana in nismo imele veliko stikov. Držala se je bolj ob strani, sama zase. Vsako leto je prva ozelenela in njene veje so bile bolj košate od najinih, bolj mocne, bolj mogocne, bolj zdrave. Bila je na boljšem kraju kot midve. Imela je svoj mir. Mir!? Že štirideset let nisem vec vedela, kaj to je. Odkar so zgradili avtocesto in kasneje še zahodni prikljucek na naši strani, nisem vec imela pravega miru in ne tistega zadovoljstva, kot nekdaj. Vecni hrup avtomobilskih motorjev, ponoci še luci, ki so me vedno znova, ko sem že skoraj zaspala, osvetlile izza ovinka in smrad izpušnih plinov, ki je vsa leta sedal name - je naredil svoje. Zbolela sem. Le kdo ne bi? Pred petnajstimi leti se je zacelo, naskrivaj in pocasi, postopoma. Domaci dolgo niso zaznali, kaj mi je, zakaj postajam drugacna, spremenjena. Moji dragi domaci! Vsa leta sem poslušala njihove pogovore za mizo pod menoj, kjer so sedeli na lesenih klopeh. Vcasih še PROZA 110 pozno v noc, preden so odšli spat. Velika družina, z mnogimi obveznostmi in delom, ki je vedno znova priganjalo. Radi so prišli v mojo senco, v objem mojih sklonjenih vej in si odpocili od dela na zemlji. Vsa leta, vse generacije nekdanjega in tega casa. Mnogo vsega je bilo. Videti in slišati. Cutila sem z njimi, njihovo veselje in njihove skrbi. Oni so bili hvaležni meni, jaz njim. Oni meni za senco, jaz njim za družbo. »Sto let bom letos stara!« pomislim. Lepa leta za cloveka, visoka starost, a za lipo bi to moral biti najlepši cas. Poln modrosti in miru, spominov in izpolnjenih želja. Vec sto let docakajo nekatere, tiste žlahtne, trpežne, zdrave, mocne, mogocne. »Žal ne spadam mednje«, me je presunilo žalostno spoznanje in cutila sem, kako je suha veja padla z mojega debla. Spet! Vedno vec jih je bilo vsak dan na tleh in to je pricelo skrbeti tudi domace. Posadil me je Martin, takratni gospodar, po koncani prvi svetovni vojni, ko se je zdrav vrnil s fronte. V zahvalo za življenje, je takrat rekel. In za spomin nadaljnjim rodovom, ki bodo živeli tukaj in v njeni senci preživljali svoj cas. In tako je tudi bilo. Ko sem zrastla, je pod njo postavil leseno klopco, na kateri sta z ženo Toncko ob vecerih skupaj posedala. In na tej klopci sta sedela tudi tistega žalostnega jesenskega dne, leta 1944, ko je Toncka na glas, s solznimi ocmi, brala pismo njunega sina. Poslednje, ki sta ga prejela in ki ga je v njegovem imenu pisal njegov sotrpin, v bolnišnici, kjer je ležal težko ranjen, brez obeh nog. Komaj dvajset let mu je bilo, še dobro živeti ni zacel, pa je usoda že naredila svoje. Nikoli se ni vrnil, ni preživel. Tam dalec, nekje na Poljskem, je pokopan, to je bilo vse, kar sta izvedela. »Prekleta vojna!« sem takrat prvic slišala gospodarja zakleti. Cutila sem težo njune bolecine, tudi meni je bilo hudo. Želela sem ju potolažiti, zato sem naslednje leto dala vse od sebe, da sem prva ozelenela in pognala svoje veje v višino, kolikor je šlo. Da sta lahko pocivala in se hladila v mojem zelenem zavetju. Vsaj to sem jima lahko dala. PROZA 111 Cas je tekel dalje, prišli so novi gospodarji, drugi casi. Z leti sem postala prava krasotica, v ponos in veselje vsem, ki so si vzeli cas zame. Velika miza in udobne lesene klopi okoli nje so vabile od dela utrujene noge, da sedejo. Da se odpocijejo. Gospodinja je na mizo prinesla domacih jedi, gospodar iz kleti okusno vino in kmalu se je veseli drušcini razvezal jezik. Tudi zapeli so veckrat, vcasih pa je kdo še na ves glas zavriskal. To sem imela najraje. Takrat so moje veje kar same od sebe poskocile od navdušenja, tako luštno je bilo. Kje je že vse to? Kam je odšlo veselje, smeh? Današnji mladi rod je tako resen. In samo hitijo. Neprestano. Zjutraj, ko se odpeljejo v službo, v šolo, v vrtec, me še pogleda nihce vec. Nimajo casa, mudi se jim, pozni so že. Morali bi že biti tam. In ko pridejo domov je enako. Nic jim ne zavidam, tudi zamerim jim ne. Ni jim lahko. Težko docakam vecer. Tema je že, ko koncno zapiha veter. Sedaj ji lahko povem novico, si recem in svojo stisko, svoj strah, potožim v njegovo tiho šumenje. Da jo ponese do nje, do sosednje lipe, tistih sto metrov. Povem, kaj sem slišala iz ust gospodinje. »Podreti me hocejo, posekati, ker se sušim. Ker so veje, ki padajo na tla, nevarne za otroke. Lahko katera pade komu na glavo.« »Le komu?« se vprašam. »Saj ni nikdar nikogar k meni!« To ji povem, svoji dragi prijateljici in jo zaprosim za pomoc, za tolažbo. Kmalu docakam odgovor. Pretresena je nad tem, kar sem ji povedala in težko ji je zame, pravi. Ne želi me izgubiti, saj sva kot sestri, skupaj sva gor rastli in enako usodo si deliva, že mnogo let. »Daj potrudi se še enkrat, saj znaš, saj zmoreš! Daj vse od sebe, zberi poslednje moci, boš videla, da bo šlo. Življenje je vendarle tako lepo, splaca se vse narediti zanj! Držim pesti!« Takšen je bil njen odgovor, njen nasvet. Upoštevala sem ga. Vse tisto, kar mi je predlagala, sem si vzela k srcu. In šlo je. Pocasi, a vztrajno, potrpežljivo, s poslednjimi mocmi sem se zagrizla v delo. Z vso silo sem srkala moc iz zemlje, crpala zrak in ga PROZA 112 dodajala svojim koreninam, da so spet postale mocne in trdne. In verjela v cudež. Da se bo zgodil! Mesec dni pozneje .... »Ne boš verjela, kaj sem pravkar opazil,« sem slišala moževe besede, ko je vstopil v kuhinjo. Ravno sem nama pripravljala zajtrk. Vprašujoce sem ga pogledala. »Lipa je pricela zeleneti, pa sem že mislil, da letos nic ne bo.« Hotela sem se še sama prepricati. Stopila sem iz hiše, naredila nekaj korakov po dvorišcu in nemo obstala. Nisem mogla verjeti svojim ocem. Naša draga domaca lipa je cez noc postala zelena! Kot bi si odela najlepše ogrinjalo v rahlo zelenem odtenku letošnje carobne pomladi. Moja odlocitev, da jo bomo morali podreti, je bila v hipu pozabljena. ~ *** ~ PROZA 113 Bojan Ekselenski Darilo Moja žena ima dolg vrat in žirafa s psihicnimi motnjami, konkretno z razcepljeno osebnostjo, bo odlicen dar za osmi marec. Žal pa ne vem, kako naj nabavim takšno žirafo. Verjetno bi se morala zgoditi carovnija. No, carovnija je že to, da mi letos še ni namignila, katere uhane si želi in mi jih potem prepove kupiti. Po njenem je najlepši trenutek si nekaj zaželeti in potem hrepeneti do trenutka, ko ugotoviš, da tistega ne potrebuješ. Razmišljal sem o izvedbi operacije žirafa. Resno sem pograbil idejo, ki se mi je utrnila v sanjah. Preganjal me je klon tašce s sistemsko napako. Hvaljeni vsi svetniki, ker sem se nadloge rešil z budilko. Najprej sem poguglal. Seveda nisem imel srece. Nihce ne prodaja žiraf, kaj šele takšne z razcepljeno osebnostjo. V naslednji fazi sem se posvetil iskanju nadomestka. Mogoce bi nabavil kakšno lutko. Cas me je že priganjal. Šestega me je žena presenetila z vabilom na tortico. To se je zgodilo prvic v vsem veku zakonskega stana. Pot do slašcicarne gre mimo draguljarne in po svoji navadi se je ustavila pred izložbo. Takoj sem vedel, kam macka taco moli. Seveda sem se strinjal, kako cudoviti uhani so na tisti blazini. Ob pogledu na cenovni listek mi je srce zaigralo žalostinko. Sedmega sem se moral odlociti. Tokrat me je v sanjah preganjala kar cela vojska klonov tašce. Kricale so ena cez drugo: »Ti si moja lutka! Jaz sem tvoj gospodar, ti moja marioneta!« Vse so imele enako sistemsko napako in znova me je odrešila budilka. Torej? Sprejel sem skrajno pragmaticno rešitev. Odšel sem v trgovino s plišastimi igracami in tam našel celo vojsko razlicnih plišastih žiraf. Tudi lutke na vrvicah. Izbral sem takšno, ki je delovala malce psihicno prizadeta, saj so umetne oci gledale nekako križem. Potem sem šel še v draguljarno, stisnil zobe ob obcutku psihicne bolecine ob cenovni nalepki in kupil uhane. V noci na osmega sem imel mirne sanje. Nobenega napada tašc. Vstal sem pred ženo in nastavil skoraj meter visoko plišasto žirafo z uhani za pekoco ceno. PROZA 114 Žena je ob pogledu vzkliknila: »Joj! Kje si našel to plišasto lutko žirafe? Pa uhani? Kako to? Si oropal vojsko? Te je zadelo kaj psihicnega ali se je zgodila carovnija?« ~ *** ~ V prodajalni urokov pred potekom roka trajanja Moj delovni dan se je zacel cisto obicajno. Ob devetih sem odprl vrata, napis »zaprto« je preskocil na »odprto« in zatem sem popil jutranjo skodelico mleka. Tudi danes verjetno ne bo kaj veliko posla. Tako pac je v prodajalni urokov tik pred potekom roka trajanja. Ce še ne veste, od dobaviteljev dobivam pravljicne uroke, ki so tik pred iztekom roka trajanja. Mogoce tega ne veste - skoraj vsi uroki v klasicnih pravljicah trajajo natanko sto let od trenutka, ko jih pravljicni lik izvede. Obicajno gre za carovnice, kajti carovnikov je presenetljivo malo. Vcasih pomislim, da so pravljicarji predvsem ljudje s slabimi izkušnjami s tašcami ali pa gre za frustracije zaradi neuslišanih ljubezni. Vsekakor se ženske ne smejo pritoževati glede spolnih kvot v svetu pravljicnega carovništva. Mogoce koga zanima, cemu sto let? Zakaj kakšen urok nima omejitve trajanja? Bom drugace vprašal – lahko kupite pralni stroj ali štedilnik z neomejenim rokom trajanja? Imate garancijsko dobo in dobo, ko proizvajalec zagotavlja rezervne dele. Rok trajanja je zato, da posel tece, da industrija ne odmre. Ljudje imajo delo, placo in si lahko kupijo knjigo pravljic. Kaj ce bi se pravljica Trnuljcica koncala, ko bi se Aurora nabodla? Vsi bi zaspali in game over. Zazijali bi od presenecenja – Kva dogaja? Disney zagotovo ne bi posnel risanke s takšnim scenarijem in Angelina Jolie ne bi dobila vloge v sodobni predelavi ... V sodobni industriji pravljicnih urokov je celo stoletje postalo predolga doba, kot se krajša recimo rok uporabe mobilnim telefonom. Stare Nokie so trajale tudi 10 let, novi pametnjakovici pa so že po treh letih stare kripe z obiljem težav. Tudi industrija pravljicnih urokov želi svoj posel pohitriti. Pomislite ... PROZA 115 Trnuljcica se nabode, zaspi in iz rok ji pade mobilni telefon. Potem se zbudi cez sto let in ko zgrabi svoj telefon, ugotovi, da je neuporaben. Pomislite na njeno frustracijo, ker ne more šerati selfija svoje obuditve! Kako je industrija ukrepala? Skrajšuje rok trajanja urokov in skoraj ni vec novih urokov pred iztekom roka trajanja, saj se veckrat zgodi, da jim še pred prvo uporabo potece rok trajanja in so le neuporabna šara. To je zelo slabo za moj posel in že nekaj casa razmišljam o prestrukturiranju. Razmišljam o prodaji instant urokov v akcijskem pakiranju, nekakšnih »boosterjev«. Poskusil sem s prodajo podaljšane garancije za carovniške metle, pa so se skoraj vse carovnice modernizirale in za letenje uporabljajo naprednejše gospodinjske aparate. V sodobnih pravljicah urok izrabijo v trenutku, ko ga naredijo. Pravljicni lik se odloci, zgrabi carovnijo, jo vzame iz embalaže, nemudoma uporabi in že naslednji hip pricakuje koncni ucinek. Vsi hocejo ucinek tukaj in zdaj. Carovnice in carovniki mecejo ognjene krogle, zamrzujejo, poplavljajo ali spreminjajo v prah. Vse manj pa je urokov s trajnejšim delovanjem. Vsak takšen urok je, v skladu z današnjo obsedenostjo z lepo embalažo, zapakiran v predimenzionirani, ceprav licni plasticni škatli, ki jo ekološko neosvešceni carovniki odvržejo na mestu uporabe. Zaradi tega je vse polno prazne embalaže in domišljija pravljicarjev je dobesedno zasuta z odpadki. V Caronovicah sem prebral reportažo o ogromnih kupih smeti v pravljicni deželi. Pomislite na carovnicino hišico iz pravljice Janko in Metka. Ste si? No, zdaj si zamislite, da namesto v gozdu stoji poleg deponije z odvrženo embalažo. No, to bo dovolj za uvod. Ravno sem hotel preveriti stanje zalog, ko zazvoni zvoncek na vhodnih vratih. Vstopil je zgrbljen mož, zavit v dolg dežni plašc in pokrit s klobukom. S težkimi koraki se je približal pultu in hropece vprašal: »Zanima me jabolcni urok Sneguljcice,« Po kratkem premoru je dodal: »Imel bi tistega, ki mu rok trajanja potece cez pol leta.« Odvrnil sem: PROZA 116 »Samo hipec, da pogledam, kako je z zalogo.« Odprl sem knjigo na strani z urokom jabolka. Hitro sem preletel celo stran in moral sem ga razocarati: »Žal nimam tega letnika. Imam pa v akciji takšnega, ki mu rok potece cez tri mesece.« Še preden sem nadaljeval s predstavitvijo, me je mož ogovoril: »Tri? Nic dlje?« Znova sem ga moral razocarati: »Žal mi je gospod, zmanjkalo jih je, a novih zalog ni.« »Kako to? Jabolcni urok je vendar tako pripraven!« »Res mi je žal. Dostava klasicnih urokov je vse slabša. Saj poznate današnje pravljicarje ...« Mož je trpko vzdihnil: »Pravljicno deželo bodo zasuli s smetmi. Ravno zato potrebujem urok z malce daljšim casom trajanja. Tri mesece je prekratek cas. Kaj pa Urok kolovrata? Tudi ta lepo uspava.« Izpod ocal sem vprašal in poskusil poiskati možakarjeve oci, ki so ostale skrite izpod klobuka: »Takšnega, ki mu potece cez pol leta?« Mož je prikimal. Odprl sem stran v svoji knjigi zalog in novo razocaranje: »Gospod, tudi teh nimam. Samo za mesec ali dva imam. Veste, v zadnjem mesecu sem jih prodal že vsaj sto, a dobav ni.« Mož s klobukom je vzdihnil: »Hvala za vaš trud. Kjer ni, še davcna ne vzame,« in odlomastil s težkimi koraki. Komaj so se vrata zaprla, je vstopila zgrbljena ženica. Tudi njej nisem razbral obraza. Med hojo si je pomagala s palico. Potrpežljivo sem cakal, da je najprej nekajkrat globoko zasopihala in zatem s pocenim glasom vprašala: »Urok cokoladne hišice bi imela.« Pogledal sem v knjigo in ga našel: »Standardne imamo za starostne skupine tri do sedem, šest do osem, devet do enajst in štirinajst do osemnajst let. Ravno vceraj sem prodal zadnjega s širokim razponom, šest do osemnajst.« PROZA 117 Ženica je razocarano vzdihnila: »Ravno širokopasovnega sem hotela. Najpogostejša pravljicna starost otrok je osem ali dvanajst let, ce pa gre za vec otrok, so vedno med osem in dvanajst.« Po svoje se mi je zgrbljena ženica smilila, ceprav išce kaj v slogu Janka in Metke. Poskusil sem ji pomagati: »Naj preverim, ce imam še kaj sorodnega cokoladi. Nekje se mi valja soroden urok iz žele bombonov.« Ženica zastoka: »So ti uroki politicno korektni?« Tukaj me je našla na levi nogi: »Kakšno politicno korektnost mislite?« Na prste je naštevala: »Kje pa živite? Danes morajo biti tudi pravljice politicno korektne in v skladu z multikulti agendo. Vem, da obstajajo crne, rumene, rjave, veganske, košer in halal verzije. Saj veste, kako so danes obcutljivi glede tega.« Zmajal sem z glavo: »Pozabili ste na belo.« Ženica se je zarežala: »Bela je nezaželena!« Preslišal sem jo in odprl mapo s skladišcnimi listi: »Naj preverim skladišcne liste!« sem želel pridobiti nekaj casa. Upal sem, da bom našel kaj kompromisnega za njene potrebe. Živcno sem listal po seznamih in po tretjem pregledu le našel nekaj približno ustreznega. Vsaj upam sem: »Gospa, našel sem urok cokoladne hiške osem do dvanajst iz bele cokolade. Drugega žal ni.« Ženica je razprla oci: »Ce se prikažem z urokom hiške iz bele cokolade, me bodo odpustili zaradi rasizma.« ~ *** ~ PROZA 118 Zora Hudales Soncna ocala Ozracje je bilo vroce in svetlikajoce kot kovinska talina. Ležala je na produ morskega zaliva z obrazom proti soncu in ker si je nadela ocala, ki so na svetlobi potemnela, se je z zadovoljstvom prepušcala dremežu. Vsake toliko so ji komaj opazni valovi nagajivo pobožali stopala. Senca, ki je je zastala na njenem obrazu, jo je predramila. »Gospa, moral sem priti bliže, da bi videl, ali ste zaspali.« Zazrla se je v zagorel, nasmejan moški obraz. Spomnil jo je na mladostno ljubezen. »Dobivate placo za to, da svarite kopalce pred opeklinami?« »Vsak dan sem na tej plaži in nisem vas danes prvic opazil. Seveda ne samo zaradi svetle polti.« Sedla je, da bi si sogovornika lahko bolje ogledala. Tudi on je storil enako. Pomislila je, da je morebiti eden tistih sezonskih zapeljivcev, ki starejšim turistkam dvorijo toliko casa, dokler ne pristanejo v sedmih nebesih, potem pa jih okradejo. »Kje pa se kopa vaša družina?« je previdno poizvedoval. »Imam le otroke, a ti so šli na pocitnice po svoje.« »Tudi jaz sem tukaj sam. Odkod ste? Nosite sijajna ocala, vem, da so zelo draga. Dioptrijo imate prcej mocno, mar ne? To le mimogrede. Na dan je prišla moja profesionalna deformacija, kot se temu rece. Predolgo se ukvarjam z optiko. Oprostite«. »Niste razpoznali mojega narecja? Lahko bi ugotovili, od kod sem.« Ni se mu ljubilo ugibati. Opazil je, da poleg nje leži knjiga Danila Kiša Grobnica za Borisa Davidovica. »Kar berete pa ni ravno knjiga za miren spanec. Sicer pa Kiša obcudujem, pa vi?« V njej se je prebudila obetavna radovednost. Lepo bi se bilo s tem clovekom pogovarjati o literaturi. Pogledal je na uro. »Zmenjen sem za odbojko. Škoda. Zvecer vas po vecerji cakam v kaficu Mimoza. Na poti v mesto je. Mirno in prijetno je tam.« Ko se je proti veceru nalicila in odela v svilo, je opazila, da je pozabila PROZA 119 ocala v hotelski restvraciji. Žal jih tam ni našla, tudi natakarji jih niso hranili. Nadela si je torej podobna navadna soncna ocala in pohitela v kafic. Videla ni skoraj nic in se je nenehno spotikala. Opazila ga je, cim je vstopila. Sedel je za mizo in bral cenik. Zadihana se mu je približala. »Upam, da ne zamujam pretirano«. Sedla je in se cudila njegovemu molku. Prepricana, da ga je s svojo polepšano zunanjostjo tako presenetila, da ne more govoriti, je živahno nadaljevala: Radovedna sem, kako se je koncala tekma v odbojki, so bili domacini boljši?« Nic odgovora, zato je preusmerila govorjenje s športa na literaturo. »Na plaži ste omenili Kiša. Ste brali tudi njegove druge knjige?« Moški je odložil cenik. »Spoštovana gospa, jaz vas še v življenju nisem videl. Pa kakšno slovenšcino govorite! Omenjate kišu, slovensko je to dež. Dež! Najdite si družbo v kakšnem nocnem lokalu. Moja žena se je šla osvežit in prosim, da se spravite proc, preden se vrne. Se pravi, takoj!« »Pritisk v glavi ji je povzrocil rahlo slabost. Zardela je, da jo je obraz zaskelel. Pohitela proti izhodu, tam pa jo je ustavil bežni znanec s plaže. »Kam pa tako naglo? Je kaj narobe? Zamujam le nekaj minut, menda niste zaradi tega tako vznemirjeni?« »Seveda ne zaradi vas, temvec zaradi onega tipa tam za mizo, domišlja si, da je tip, ki se mu nobena ženska ne more upreti. Enostavno je prisedel, me zasipaval z nekimi frazami o ljubezni na prvi pogled in da sem prelepa, da bi sama sedela za mizo. Ko me je prijel za roko, sem rekla, da bom poklicala policijo in pobegnila. No, zaradi tega sem vznemirjena.« Objeta sta zapustila lokal. »Kaj, ko bi se predstavila. Spodobilo bi se. Sem David, ti pa Tatjana, mar ne? Po izbrani vecerji sta zavila v bar. Po cetrtem viskiju je Tatjana priznala, da si je zgodbo o nasilnežu izmislila, David pa je tudi priznal, da je takoj opazil, da nima pravih ocal in da celi njeni zgodbi ni prevec verjel. Po nekaj dneh sprošcenih skupnih pocitnic sta ugotovila, da bosta tudi naslednje preživela skupaj. PROZA 120 Franjo Francic Morje, morje ... Pod modrino neba, v plavilu morja, od zgoraj vidiš kuliso starega obmorskega mesteca, vidiš morje, mandrac, kjer se zibajo barke, prastari zemljevidi pozabljenih srecanj, sem in tja bel val, kot ti, malo drugacen, ko odpluje, tja dalec, enak, ko pristane. Ostareli pisatelj, ki je nekoc stal v ringu in mnogo let preživel v zaporu zaradi ljubezni do svobode, je izza šanka in zatemnjenih ocal strmel v lepe deklice, ženske, ki so hodile mimo oštarije Pri Starcu, tam blizu živilskega trga v Piranu. Vracal sem se iz punte, v žepu sem nosil njegovo knjigo z naslovom: Zasledovalec samega sebe. Nisem zbral volje, da bi pristopil, itak, vsak med nami tece svoj sredobežni krog pekla in nebes, rodimo se sami in umremo sami. Vmes pa? Kipi na trgu 1. maja so nemo zrli v sivo novembrsko nebo, domovina je bila od nekdaj bleda mati in podgane so postajale vse bolj pogumne. Tartinijevemu kipu na glavnem trgu so znova ukradli violinski lok in grenke solze so mu tekle po licih. Kadar se braniš v ringu, uporabi direkt in ciljaj nasprotnika tik pod brado, vso težo nasloni v pest in zacuden boš kako clovek pade odprtih, zacudenih oci. Tik preden je pisatelj odšel, je bilo še toliko casa, da sem mu rekel: nasvidenje v naslednji vojni! Sreceval sem jo na belih skalah blizu mandraca, govorila in govorila je tako glasno in vase, da ji je bilo popolnoma vseeno, ce je kdo ob njej, ce jo posluša, njeno pripoved o skoku iz visokega obzidja pri cerkvi svetega Jurija, ki je bilo med samomorilci tempelj, predvsem zaradi višine, zaradi ostrih skal, ni bilo nobene verjetnosti, da je clovek po poletu preživel, ona pa ja vztrajno trdila, da so ji zrasla angelska krila, a tisto jutro je dobro vedela, da se ljudje odpravljajo k maši, ko je nerodno splezala nekaj metrov visoko in si do krvi potolkla roke in noge, ljudje, ki so hitro poklicali pomoc, so govorili o cudežu, ona pa je vsem dvomljivcem skoraj besno zabevskala: mar ne verjamete v angele?! Slikar, ki je mnogo let hodil v Italijo kopirati in slikati ponaredke starih mojstrov, Rubensa, Rembrandta in druge genialce, za velike denarje seveda, s starimi barvami na starih platnih, perfekcionist kot je bil ni nikoli PROZA 121 vedel kam jih je posrednik prodal, nekam na Japonsko, clovek, ki je z mehkim hb-svincnikom ustvaril do potankosti enako podobo, kot jo je lahko fotografija, slikar, ki je imel rad ženske, pijaco in potovanja, se je pojavil po dolgih letih pred prijateljevimi vrati in ga prosil, ce ga smrtno bolnega odpelje do svete Foške, kjer se dogajajo cudeži in neverjetne ozdravitve, mu je pripovedoval, ko sta se ustavila z avtom, ob nekakšni ruševini kapelice, stoj, stoj, tu je, tu je, se je nekako odvlekel do kamnov, prijatelju pa se je zdelo cudno, da bi tam kaj bliskalo in sevalo, in potem sta se odpeljala dalje do pravega romarskega kraja, kjer je bila nepopisna gneca množice romarjev, ki so iskali cudežno ozdravitev, samo slikar nikakor ni hotel priznati, da je to tisti pravi posveceni kraj, kljub temu jima je narocil hladno pivo z nalepko na steklenici, ki je spominjala cas, ki je odtekel davno. Ko je minilo tisto peklensko leto slovesa in kletvic, belih noci in solz, besa in samopomilovanja, se je znova pojavila, cisto na kratko, morda zato, da bi preverila, ce je v pepelu ostalo kaj žerjavice, morda zato, da bi dobila prgišce iluzij, da je zmagovalka v mali vojni, da bi se prepricala, da on še vedno blodi in sanjari, da bosta nekoc znova blizu, a hladni jesenski piš je odnesel posušeno listje spominov, moški ni vec našel lepote, ki ga je tako strašno in mocno ocarala, videl je samo malo, carobno crnolasko, ki je kadila cigaret za cigareto in se vedno znova ozirala, ce ji nek drugi ali tretji moški ne sledi, tam nekje med Tartinijevem trgom in Ulico Moški je drugi dan ležal v odprti krsti v tistih casih socializma ali kako že, dva dni nazaj je pretiraval s pivom in protibolecinskimi tabletami in umrl tri mesece do penzije, poleg krste na visokem marmornem odru so se menjavale castne straže komunistov, ki so bili njegovi pivski bratje, stranke, ki je ni vec, v državi, ki je ni vec, poleg pa sta bili skoraj ves cas njegovi zelo verni sestri, ki sta polglasno molili zdravemarije, ocenaše in podobno, da je komunistom tekel curkoma pot po obrazih, morda zaradi molitev, morda zaradi nenavadno toplega dne, kdo bi vedel, pokojniku pa je na ustnice od nekje prihajala pivska pena in župnik, ki je zelo rad preverjal tecajno listo, je kot Indijanec dvignil roko, ko je pogrebni sprevod krenil proti jami in dejal: rdeci na levo, ostali za mano, tam v cipresovem gaju, blizu cerkve svetega Jurija, kjer se koncajo vse poti. Ali pa zacnejo: kdo bi vedel? PROZA 122 Soline so oaza tišine, tiste stare solinarske hiše brez streh ob jutrih plavajo v meglicah megle privida, tako je, kot da bi plule po morju. Del starih solin je spet oživel, znova žanjejo sol na solinarskih njivah. V opušcenem delu kraljujejo jate galebov in kormoranov, tu lahko srecamo par malih belih capelj, tu je dom nešteto malih in velikih živali. Soline so azil za nas izgubljene duše, nekoc se naselim v eni od hiš brez strehe in korenin, ki ob jutrih plavajo po morju. Dolgo sem iskal zacasno osvobojeno ozemlje, a bilo je tako blizu v meni, samo nekaj korakov od piranskih ulic, cas je drobil in meje resnicnosti premikal, mi pa smo iskali cudežne otoke, otroka, ki se je davno izgubil med valovi, a treba je poklekniti, zemljo poljubiti, carovnija je v krogotoku, ko se zaveš, da je tvoj kažun brez strehe in ptice, ki so te prebudile to jutro so tvoje, objemi drevesa, zapleši s soncnicami, poglej Piran, v daljavi je kot na dlani, oljke in trte, stisk roke, daj, klovn mali, nikar ne joci, v faraonskih vecerih pridejo paži, Istra, carovniška mati, imej me rada, imej me rada. Sediš v samoti obale, ni pristana, ni odrešitve, morje poljubi obzorje in galeb nežno pristane na skalah pozabljenih spominov, morje, tista strašljiva svoboda in neskoncnost, morje, vesolje izgubljenih sanj, vecno in mogocno, od zgoraj vidiš oko strehe, vidiš morje, ravno modro ploskev, sem in tja potuje bel, cipkast val, kot jaz in ti je, ko odpotuje malo drugacen, ko prispe, je enak, minilo bo, si receš, kot se iztece reka v morje, pozabljeno bo, kot grude zemlje prekrijejo kožo, vzameš rožnati prt, razgrneš ga v belo jutro, kar bilo je, odnesel je južni veter pozabe, v duši se prebujajo ptice daljnih podob, pozabila je, si receš, pozabila na vse poljube, pozabila je, šepetaš v temo, na poglede, objeme, ljubljenja, nemirno se premakneš v snu, roka, ki zaman tipa v temo, vse rabljene besede bi menjal za en sam dotik, misli so utrujene, košuta se ustavi v visoki zeleni travi, zaljubil sem se v njene oci, pogrešam njen vonj, zaman je, zaman, se vrne odmev na ostrini roba, zibaš se, naprej in nazaj, nazaj in naprej, minilo bo, si receš, kot se iztece reka v morje. PROZA 123 Neko prihajajoce jutro, ko potonejo v morje stare hiše malega obmorskega mesteca, zaman so jih gradili, kace in hijene se bodo razbežale po ozkih ulicicah prividov in odmevov, Tartinijev vražji trilcek bo odmeval in odmeval, a nihce vec ga ne bo slišal in vecer bo prišel vasovat, crke bodo iskale belino spomina, svetloba v svetilniku bo zamrla, v cipresovem gaju bodo plesali paži, sveti Jurij se bo zaman boril z zmajem, pogled bo umiral na žerjavici življenja in bela noc ne bo vec našla jutra. ~ *** ~ PROZA 124 Tjaša Kladnik Hana Sem … No, saj ni zares pomembno, kdo sem, kajne? Mojega življenja bo tako ali tako vsak hip konec. Ob omembi mojega imena se bodo ljudje spomnili le kakšne znacajske napake, ki sem jo tudi sama sovražila, a se je nisem uspela otresti. Ce si zares želite vedeti moje ime, pa vam ga lahko povem. Hana. Jaz sem Hana in to je moja zgodba. Kot vecina ljudi se tudi jaz ne spomnim prvih nekaj let življenja. Sklepam, da se takrat ni zgodilo nic, cesar bi se bilo vredno spomniti. Kakorkoli, prvi malo jasnejši spomin, ki ga imam, je torta. Velika okrogla biskvitna torta, okrašena z jagodami in stepeno smetano. Torta je bila za mamin rojstni dan, ne za moj. Pa vseeno. Spomnim se, da sem drobne prstke namakala v stepeno smetano ob strani, mami pa se je le smejala in me fotografirala. Druga stvar, ki se je spomnim, je moj drugi rojstni dan. Spomnim se babice, ki se je z mano igrala nekaj podobnega cajanki. Bratranec, ki je bil precej starejši od mene, je z mano gledal otroške slikanice in mi bral pravljice. V središcu pozornosti pa nismo bili ne jaz, ne torta in ne darila, ki sem jih dobila. Bistvo vsega je bil dojencek. Moj mali bratec. Sploh se ne spomnim, kdaj sta ga mami in ati prinesla domov. Preprosto znašel se je v mojem življenju. Njegov prihod pa je prinesel precej sprememb. Mami se ni vec toliko igrala z mano, ker je ves cas jokal. Kadar so prišli na obisk sorodniki, niso vec z mano gledali slikanic ali mi brali pravljic. Dojencka so si podajali, dokler ni postal lacen, nato pa ga je dala mami spat, oni pa so popili kavo in se poslovili. To mi ni bilo všec. Niti najmanj. Najbolj na živce mi je šlo, kadar sem se trudila pritegniti pozornost z igracami in sem slišala le: »Ne zdaj, Hana. Pocakaj še malo.« Kasneje so šli in pocakaj še malo se je spremenil v nikoli. Ko je Jan nekoliko zrasel, je postal dosti bolj znosno bitje. Ni vec toliko jokal, pa še igrala sem se lahko z njim. Poleg tega sva zdaj dobivala približno enako kolicino pozornosti. Njemu sta starša sicer bolj popušcala pri dolocenih traparijah, ki jih je naredil, to pa je bilo tudi to. Ni me motilo, saj sem bila jaz bolj pridna in si nisem nakopavala toliko težav. Logicno. PROZA 125 Mami je bilo všec, kadar sva se skupaj igrala. Najbolj zabavno se ji je zdelo, ko sem ga oblekla v eno od svojih oblekic in se je iz Jana spremenil v Lili. Takrat sem tudi ugotovila, da bi bilo dosti bolje imeti sestrico. Meni so bile všec puncke in plišaste živali, njemu pa avtomobilcki in dinozavri. Cez cas, ko sva zacenjala vsaj približno dojemati delovanje sveta, sva iz filmov jemala navdih za osebe, ki sva jih uporabljala kot like v najinih igrah. Takšna igra pa se je najveckrat koncala s prepirom, saj sva bila oba prevec trmasta, da bi kateri od naju popustil. Preprosto sva oba želela biti glavna. Na brata sem bila najbolj ljubosumna na družinskih piknikih. Vecina sorodnikov se je posvecala njemu, saj je bil veliko bolj živahen kot jaz, pa tudi veliko bolj je bil lacen pozornosti. »Ne skrbi, Hana. Nic ni narobe s tabo. Ocitno imajo le rajši fante,« mi je nekoc rekla mami, ko sem jo vprašala, zakaj me sorodniki ne marajo. Tudi Jan, ki se je vedno rad igral z mano, je pozabil, da sem tam. Baraba mala! Slej kot prej sem se nehala žreti zaradi sorodnikov in sem se raje družila z dedijevim psom in tremi mucki, ki so mi sledili, kamorkoli sem šla. Zanje sem bila dovolj dobra takšna kot sem bila. Mirno in brezskrbno življenje pa se je koncalo pri mojih trinajstih letih, na jesenskem družinskem pikniku. Jan je užival v pozornosti, jaz pa sem bila za hišo pri živalih, ki sta jih imela babica in dedek. Prstke sem tišcala skozi drobne rešetke na zajcniku. Zdelo se mi je zabavno, ko je zajcek odskocil vedno, ko sem se dotaknila njegovega smrcka. Kokoši so mi bile dosti manj pri srcu. Zdele so se mi neumne. Vedno so me trapasto gledale in bežale na vse strani, kadar sem se približala njihovi ograji. Poleg tega pa so še smrdele. Še bolj kot kokoši so mi šli na živce petelini. Zdi se mi, da so bili precej podobni fantom iz srednje šole. Ego dosti višji od inteligence, vse kar, pride iz njihovih ust, pa so totalne bedarije. Okrog hiše je rasel gost gozd, ki sem se ga vedno bala, saj je ves cas nekaj šumelo. Z leti sem sicer dojela, da so to le veter in živali, vendar se zaradi svoje paranoje nisem mogla otresti obcutka, da me nekdo opazuje. Malo bolj varno sem se pocutila, ker je bil vedno blizu mene pes Dingo. Nisem pa mogla vedeti, da prave pošasti ne živijo v gozdu, ampak cisto blizu mene. PROZA 126 »Hana, kaj pocneš?« Proti meni je prišel ocetov stric. Vedno je bil edini, ki mu ni bilo popolnoma vseeno zame. Vedno me je spraševal kako je v šoli, o predmetih, ki so mi povzrocali težave, pa o fantih … Nic posebnega, a ravno prava kolicina pozornosti, ki sem jo potrebovala. »Z Dingom bova šla na sprehod.« »Mami te išce.« Pokimala sem in želela iti k njej, vendar mi je s telesom zaprl pot. Približal se mi je in mi zacel govoriti, kako lepa sem in da ga vzburjam. Takrat sploh nisem vedela, kaj to pomeni, ko pa sedaj pomislim na njegove besede, mi gre na bruhanje. Zacel me je božati po laseh ter se dotikati mojega telesa. Prsi. Zadnjice. Mednožja. Poskusila sem se umakniti, pa me je prijel za roko. Celo odpel si je hlace, a je Dingo na sreco zaznal napad in skocil vanj, še preden bi lahko bilo še huje. Na robu solz sem stekla k mami, zato ne vem, ce ga je ugriznil ali ne. Mami je opazila, da je nekaj narobe, a sem se ji zlagala, da sem se udarila. Bala sem se ji povedati, kaj se je v resnici zgodilo. Za vse skupaj sem krivila sebe. Morala bi se držati ostalih, ne pa se odmikati na samo. Do konca dneva se nisem vec nasmehnila, pa tudi od mame se nisem vec odmaknila. Stricu pa na nobenem od piknikov nisem vec obrnila hrbta. S tem so se torej zacele moje težave. Zacela sem se zapirati vase in od sebe odrivati ljudi, ki so mi kaj pomenili. Nihce ni nikoli izvedel za napad. Vsem se je le zdelo cudno, zakaj sem naenkrat nehala zaupati ljudem. Sploh pa moškim. V moški družbi se nisem pocutila varno, zato sem se jih preprosto izogibala. V prvem letniku srednje šole sem se zacela preko Facebooka in ostalih socialnih omrežji pogovarjati s fanti in se z nekaterimi celo družiti. A le na javnih mestih, kjer sem se pocutila nekoliko varneje. Še posebej dobro sem se razumela s fantom iz zakljucnega letnika naše šole. Ves cas sva se pogovarjala. Bil je eden tistih ljudi, s katerimi ti preprosto nikoli ne zmanjka tem za pogovor. Na zacetku sva se na hodniku le nerodno pozdravila in se drug drugemu nasmehnila, kasneje pa sva odmore preživljala skupaj. Vedno, ko me je videl, me je objel in veckrat sva šla po pouku na kavo. Ravno on je bil razlog, da sem zacela verjeti, da niso vsi PROZA 127 moški enaki. Nikoli me ni spraševal o seksu ali me celo prosil za slike. Verjela sem, da je moj najboljši prijatelj, a sem se hudo zmotila. Že spet. Približno pol leta po tem, ko sva se zacela pogovarjati, sva šla po pouku v kino. Bil je neke vrste prijateljski zmenek. Vseeno pa sem se trudila izgledati dobro. Obleceno sem imela crno krilo, belo srajcko in crne najlonske nogavice. Ko sva se zjutraj srecala pred šolo, je rekel, da sem videti dobro. To mi je vlilo precej samozavesti. Po filmu sva šla na pico in kokakolo. Prosila sem ga ce, lahko za hip pazi na mojo torbico in jakno, da skocim le na stranišce. Ko sem opravila potrebo in si umivala roke, se je znašel ob meni. S tem me je spravil v smeh. Vprašala sem ga, ce si mora zamenjati vložek. Namenil mi je hiter nasmeh, kar me je presenetilo, saj mu to ni bilo podobno. Vedno, kadar sem mu rekla kaj takšnega, me je zacel zbadati nazaj, a ne takrat. Takrat mi je stopil za hrbet in me pod krilom prijel za zadnjico. Za trenutek sem zmrznila, saj se mi je pred ocmi odvrtel posnetek, ko je to storil ocetov stric. Takoj, ko sem se uspela zbrati, sem se umaknila od njega. Osuplo sem ga pogledala v ogledalu. Nasmehnil se mi je in stopil za mano. Odrinila sem ga od sebe in mu rekla: NE! Namesto da bi odnehal, pa je le zavil z ocmi in me prijel za ramena. Zvlekel me je v eno od kabin ter zaklenil vrata. Brez pardona mi je strgal nogavice in se vtaknil vame. Prosila sem ga, naj neha. Nic ni odgovoril. Obraz mi je pritisnil ob leseno steno in me posilil. V prekletem javnem stranišcu. Ko je koncal, se je preprosto oblekel in odšel. Sesedla sem se na tla. Nisem imela pojma, kaj naj storim. Gnusila sem se sama sebi. Kako sem bila lahko tako naivna, da sem zaupala moškemu? Ko sem slišala, da je nekdo vstopil, sem hitro vstala. Pri umivalniku sem pobrala torbico in jakno ter odšla. Ženska, ki je vstopila, me je vprašala, ce sem v redu, a sem jo rajši ignorirala. Imelo me je, da bi nanjo stresla svojo jezo in žalost, ker ni prišla malo prej. Nisem poklicala policije. Nisem poklicala mame. Nisem poklicala oceta. In nisem se zatekla po pomoc h kateremu od varnostnikov. Preprosto sem šla kupit nove crne najlonske nogavice, nato pa šla na avtobus in domov. Tisti vecer sem prvic poskusila narediti samomor. PROZA 128 Žal mi to ni uspelo. Na sreco pa starša ali Jan niso ugotovili. Zacele pa so se številne psihicne težave. Depresija. Panicni napadi. Samopoškodovanje. Še hujša paranoja in še dva poskusa samomora. Poleg tega nisem vec prenašala dotika. Ce me je kdo objel ali me pobožal, me je zacela grabiti panika. Nekega vecera, ravno, ko sem si tretjic poskusila vzeti življenje, je v sobo prišla mami. Ko je videla, kaj poskušam, se je zlomila. Njene solze pa so zlomile mene. Povedala sem ji vse. Povedala sem ji za dogodek z ocetovim stricem in za tisto na stranišcu nakupovalnega središca. Brez oklevanja je poklicala policijo, jaz pa sem se znašla pri psihiatru. Poslali so me na rehabilitacijo. Dolgo sem bila tam. Približno mesec in pol in izplacalo se je. Starša in Jan so pogosto prihajali na obiske. Izvedela sem, da zaradi pomanjkanja dokazov ocetovega strica niso mogli zapreti, fant iz naše šole pa ni imel takšne srece. Posnetki varnostnih kamer so bili zadosten dokaz, da si je prislužil dve leti zapora. In ker sem bila po mnenju psihiatrov mentalno prešibka, da bi prenesla srecanje z njim, mi ni bilo potrebno pricati pred sodnikom. Odvetnik, ki sta ga najela starša, je prebral mojo izjavo, ki sem jo podala za policijo. Mama mi je veckrat rekla, da sem imela najvecjo sreco, da nisem zanosila. Na rehabilitaciji sem se na svoje veliko presenecenje najbolje ujela z nekaj let starejšim fantom. Juretom. Tudi ko sva se oba vrnila, domov sva ohranjala stike. Pogosto je iz Ljubljane prišel k meni. Bil je zelo potrpežljiv in po devetih mesecih sem mu dovolila, da se me dotakne. Lahko me je prijel za roko ali potrepljal po hrbtu, objem pa sem dovolila le mami. Jure in starši so mi stali ob strani, ko sem se vrnila nazaj v šolo. Na dan, ko sem šla prvic nazaj k pouku, je Jure prišel iz Ljubljane le zato, da me je lahko peljal na kosilo in domov. Res se je trudil zame in po dveh letih prijateljevanja sva postala par. Ves cas mi je stal ob strani. Pomagal mi je, da sem lahko normalno živela brez pomirjeval in antidepresivov. Pomagal mi je, da sem ponovno navezala stik z ljudmi, ki sem jih v obdobju krize odrinila od sebe. Pokazal mi je, kaj pomeni biti cenjen in spoštovan. Vikende sem preživela pri njem v Ljubljani, da mi je lahko pomagal z matematiko, ki mi je vedno povzrocala najvec težav. PROZA 129 Tudi ko sem pri triindvajsetih izvedela, da imam raka, mi je stal ob strani. Požrl je vse žalitve, ki sem jih stresla nanj, kljub temu da on ni bil nic kriv. Ni mi dovolil, da se ponovno zaprem vase ali da ljudi odrinem od sebe. Dal mi je motivacijo, da izkoristim cas, ki mi je še ostal, in živim življenje cisto do konca. In ravno to je najpomembnejše. Izkoristiti vsak trenutek, ki nam je dan. Živeti življenje polno in ga deliti z ljudmi, ki jih imamo radi, ter tistimi, ki nam stojijo ob strani tudi v najhujših trenutkih. Nikakor pa ne smemo dovoliti, da rane iz preteklosti kvarijo našo sedanjost in prihodnost. Ne smemo se jih sramovati, saj so nas ravno pretekle rane izoblikovale in nas naredile mocne. Avicii je rekel: So live a life you will remember. In ravno to je bil moj moto. Zdaj pa res moram iti. Druga stran že caka name. Vi pa živite. ~ *** ~ Namišljeni prijatelj Z ocetom sediva ob mamini bolniški postelji. Oci ji govori lepe stvari, jaz pa rišem. Prosila me je, naj ji narišem nekaj lepega. Rekla je, da bo risbo vzela s seboj, ko bo cas, da odide. Ocka mamico drži za roko. Veckrat jo poljubi na golo glavo, vendar mamica samo leži. Šibka je in utrujena. Nima vec las. Njene oci se ne svetijo vec, kot so se vcasih. Veliko bolj suha je in okrog oci ima temne kolobarje. »Mami, kdaj pa se boš vrnila?« vprašam. »Kmalu, ljubica,« zašepeta. Namršcim se. Za trenutek pomislim, nato pa nadaljujem z risanjem. Rišem mamico, ki odhaja. V roki ima svojo torbico, s prosto roko pa maha meni in ocku, ki stojiva na pragu hiše in ji mahava v slovo. Narišem ji tudi goste crne lase, ki jih sedaj nima vec. Le kam so šli? Aparat ob mamini postelji naenkrat zacne piskati. Oddaja visok neprijeten zvok. Mamico zacne premetavati in jo tresti. Moje barvice padejo na tla. Tudi zvezek pade na tla. Zakaj mami to pocne? Bojim se. »Ne! Ne!« vpije ocka. »Tija! NE! Sestra!« Ockov glas je panicen. To me še bolj prestraši. PROZA 130 Vrata sobe se s trkom odpro in vanjo pritece nekaj medicinskih sester. Vse so resne in delajo hitro. Ena od njih vpije ukaze, druge pa delajo, kar jim ukaže. Ocka drži mamico za roko. Klice njeno ime in joka. Mamico še naprej trese in premetava. Tudi jaz zacnem kricati in jokati. Tako zelo me je strah. Krik, ki pride iz mojega grla, je strahoten. Oci imam odprte, vendar se ne morem premakniti. Duši me in v oceh me pecejo solze. Na hrbtu cutim hladen pot, ki se pojavi vedno, kadar imam moro. Umiri se, si ponavljam v mislih. Sprosti se. Pomisli na kaj lepega. »Zoja! Kaj je?« Ocka pridrvi v mojo sobo. Na nocni omarici prižge luc in se nagne nadme. Prime me za ramena ter me posede. »Zoja, dobro je,« rece in me stisne k sebi. »Dobro je, ljubica. Le grde sanje so bile.« Šele zdaj pridem do sape. Moje dihanje je plitko in hitro, iz oci pa mi uhajajo solze. Nosnice mi še vedno razžira sterilen bolnišnicni vonj po razkužilu. Celotno telo mi drhti, roke se mi tresejo. Povsem sem pretresena in zbegana. Nocne more imam sicer že od cetrtega leta, ko je mama umrla, vendar v zadnjem casu postajajo vse hujše, zacela pa se je pojavljati tudi spalna paraliza. »Ponovno sem sanjala o tistem dnevu,« zašepetam. Ocka me še tesneje objame. »Saj vem,« rece. »Le kadar sanjaš o tistem dnevu, kriciš. Zaspi nazaj, ljubica. Kmalu boš morala vstati.« Odmakne se od mene ter se nasmehne. Tako sem hvaležna, da ga imam. Zavedam se, kako zelo ga je mamina smrt pretresla. Mami mu je pomenila vec kot njegovo lastno življenje in ce me ne bi bilo, bi verjetno storil samomor. K sreci pa se je zavedal, da štiriletne puncke ne more prikrajšati še za oceta. Vcasih se vprašam, ce se sploh zaveda, kako zelo rada ga imam. Vedno se trudi, da mi omogoci vse, kar si želim, kljub temu, da nama ne gre tako zelo dobro. »Lahko pridem spat k tebi?« Previdno ga pogledam. Iz neznanega razloga me je ob teh besedah sram. Šestnajstletno dekle bi pa menda že lahko spalo samo, kljub nocnim moram. Pa vendar me pred lastnim ocetom ne bi bilo potrebno biti sram. Njegov nasmeh se še razširi: »Seveda lahko.« PROZA 131 Po mamini smrti sem vsako noc spala poleg oceta na njeni strani postelje, saj je dišala po njej. Njen vonj me je pomirjal in mi pomagal spati. Zdelo se je, kot da leži ob meni. Oceta sem vsak vecer spraševala, ali se bo mamica zjutraj vrnila. Nekega dne mi je preprosto povedal, da je nikoli vec ne bo nazaj. Nisem razumela zakaj, saj sem bila še majhna. A ker sem vedela, da je bila zadnje dni zelo utrujena, sem mislila, da je odšla, ker sem bila poredna in sem jo prevec utrudila. Tistega vecera sem prvic po mamini smrti spala v svoji sobi. Jokala sem kot dež, klicala mamico in ji govorila, da je nikoli vec ne bom jezila. Da bom pridna, vendar nic ni pomagalo. Preprosto je ni bilo vec. Rjuha že dolgo nima vec vonja po njej, a obcutek, ko ponovno ležim poleg oceta, me vrne dvanajst let nazaj. Pod odejo poišcem njegovo toplo dlan, tako kot vcasih. Zvijem se v klobcic in z manjšim trudom potonem nazaj v spanec. Med sanje k sreci ne spadajo le nocne more. Ob ocku sem veliko bolj sprošcena, zato so tudi sanje lepše. To je eden od razlogov, zakaj bi budilko najraje vrgla skozi okno. Sovražim vstajati tako zgodaj. Ura je komaj deset cez peto, jaz pa sem prisiljena, da zapustim svojo toplo posteljo in preživim še en peklenski dan med ljudmi, ki me naskrivaj sovražijo. Krasno. Sedem na rob postelje. Na koži imam nadležen lepljiv obcutek zaradi potenja. Pomislim na dogajanje sredi noci. Ob misli na nocno moro me strese. Vse misli hitro odrinem ter vstanem. Vroc tuš mi pomaga, da se nekoliko zberem. Ovijem se v mehko brisaco. Stopim pred ogledalo, na katerem se je nabrala sopara. Z roko nekajkrat potegnem preko gladkega stekla, tako da lahko vidim svoj odsev. Sinje modre oci, crni lasje, speti v razmršeno figo, in bled obraz. Vse to imam po mami. Z rokami se naslonim na rob umivalnika. »Zmoreš,« si recem. »Le ne pusti jim, da ti pridejo do živega. Pokaži jim, da si mocna in da ne potrebuješ nikogar. Zmogla boš.« Zavzdihnem. Vse to je mnogo lažje reci, kot pa tudi storiti. PROZA 132 Umita in nalicena se odpravim v svojo sobo. Neli, moja macka, spi na postelji in ni videti, da bi jo kakor koli motila, med tem ko rogovilim po sobi in išcem oblacila. Vse cunje v omari so crne, temno sive ali temno rdece. Pa ne zato, ker ne bi marala drugih barv. Temne barve brez življenja so moj zašcitni znak. Poleg tega sem opazila, da odbijajo ljudi. To mi je po eni strani všec. Manj ljudi kot imam ob sebi, manj je možnosti, da me bo še kaj prizadelo tako, kot me je mamina smrt. Po daljšem premisleku iz omare potegnem crno bluzo iz cipke, usnjeno krilce, ki sega do sredine stegen, crne najlonske nogavice in bombažne nogavice, ki se zakljucijo malce nad kolenom. Oblecena stojim pred velikim ogledalom. Kljub temu da me redko kdo opazi, dajem veliko poudarka na to, kako sem oblecena. Kadar se v svoji opravi ne pocutim dobro, mi je prava muka biti v javnosti, saj se mi zdi, da me vsi obsojajo zaradi oblacil, ki jih nosim. Mnenje drugih mi je veliko pomembnejše od lastnega mnenja, kljub temu da jim tega nocem pokazati. Na hodniku zaslišim korake štirih pasjih tack in krempeljcke, ki udarjajo ob laminat. Velik pasji gobec odrine vrata ter z mahajocim repom vstopi. »Dobro jutro, poba. Si dobro spal?« Ben sede predme in maha z repom. Pobožam ga po glavi in za ušesom, kjer ima najraje, da ga kdo pocoha. »Moraš ven?« Pes široko zazeha, nato pa skoci na posteljo poleg Neli. To je ocitno ne. Ne obsojam ga. Tudi jaz bi se raje vrnila v posteljo, kot pa šla ven na mraz. V kuhinji na pultu me caka loncek s kavo. Ocka tocno ve, kakšno imam rada. Na loncek je prilepljen listek: Imej lep dan in ne pozabi na nasmeh. Rad te imam. To mi polepša jutro. Ce oci zdajle ne bi bil v službi, bi ga objela. Žal pa mu lahko le natipkam sporocilce. Ko stopim skozi vhodna, vrata me objame mrzel novembrski zrak. Hudica, morala bi se bolj obleci. Ignoriram mraz. Po temni cesti brez ulicne osvetljave se odpravim po hribu navzdol proti centru mesteca. Cisto prehitro prispemo v Celje. Z najvecjim veseljem bi še malo dremala na toplem. Zakaj avtobus zamuja ravno takrat, kadar to ni potrebno?! Danes bi bil zelo primeren dan za kakšno poledico ali kaj, kar bi PROZA 133 povzrocilo nekajurno zamudo. Namesto tega pa smo prišli še prej kot po navadi. Beda. Obupano zavzdihnem. Sovražim šolo. Zdi se prevec realna. Jaz se raje odmaknem v svoj sanjski svet, ker tam vsaj sem nekdo, ne pa nihce. Odpravim se mimo garažne hiše do šole. Vendar bližje kot sem, vecja nervoza se nabira v meni. V trebuhu me stiska in srce mi divja. Misli ne morem umiriti. Strah me je in vame se plazi panika. Misli mi bega želja po bolecini in želja po … sploh ne vem po cem. Vem, da je to še eden od panicnih napadov, vendar tega še nisem cutila. Kot pri ostalih panicnih napadih me tudi sedaj duši. V oceh se ponovno pojavijo solze, vendar ne zaradi žalosti. Preprosto spremljajo vsak panicni napad. Moram se umiriti. Obrnem se ter se zatecem v garažno hišo. Po obmocju za pešce stecem cisto do zgornjega nadstropja. Tam imam navadno mir. Med tekom se osredotocim na zvok petk mojih usnjenih gležnjarjev. Še preden sploh dosežem vrh, iz torbice potegnem škatlico cigaret. Zavedam se, da ni zdravo in da bi ocka znorel, a saj ne kadim redno. Le kadar sem nervozna, pokadim eno cigareto, da se umirim. Koncno mi uspe doseci vrh. S tresocimi rokami prižgem cigareto in globoko vdihnem. Ogaben tobacni dim mi zalije pljuca. Grlo me pece in me sili h kašlju, vendar mi je za vse to vseeno. Odpnem si jakno. Zacnem se praskati po desni kljucnici. Nekaj v glavi mi pravi, da je prav, da to pocnem. Ne morem nehati. Pece me in boli, pa vseeno je na nek cuden nacin prijetno. S hrbtom se prislonim na steno. Dim vdihavam in izpihujem, dokler mi med prsti ne ostane le še filter. Cigaretni ogorek frcnem ven in opazujem, ko pade na poledenel plocnik. Neham praskati po kljucnici. Zdaj sem mirna. Iz žepa jakne vzamem telefon. S sprednjo kamero si ogledam škodo, ki so jo povzrocili moji nohti. Koža je pordela. Po celotni rani se pojavljajo pikice krvi. Pece kot hudic, a bo že v redu. Doživela sem že kaj hujšega kot to. S prstom si potegnem pod ocmi, da odstranim zamazano barvico in maskaro. Tako. Zdaj ni videti, da bi se karkoli zgodilo. No, ce izvzamem rano na kljucnici, seveda. Opazim, da je ura že deset do sedmih, zato se pocasi odpravim v šolo. PROZA 134 Zdolgocaseno se prerinem mimo gruce kozmeticark. Zakaj se ne morejo preprosto preobuti in oditi? Objemajo in pogovarjajo se lahko tudi na hodniku. Mimo mene gresta dve sošolki. Ena me z ocmi hitro preleti in se spaci. Ja, tudi jaz te ne maram, si mislim. Nekaj korakov od moje omarice stojita Katja Sorgo in njena prijateljica Sara Marton. Obe sta moji sošolki že iz osnovne šole in nobena od njiju nima ravno blestece preteklosti. Katja naj bi konec devetega razreda izvedela kdo bi vedel, kaj v povezavi z njeno razpadlo družino. Precej casa je preživela z uciteljem za geografijo, zato so o njej krožile mnoge govorice. Vse od tega, da ima z njim afero, pa do tega, da je on njen oce, ki naj bi umrl v letalski nesreci. Nisem pa prepricana, kaj je zares med njima. Poleg tega so Katjo poznali predvsem po tem, da naj bi spala s skoraj vsemi fanti, ki so ji namenjali vsaj malo pozornosti. Tudi za to nisem prepricana, ali je res ali ne, ne bi pa bila presenecena, ce bi bilo. Sarino življenje pa je še nekoliko bolj razburljivo. Ona je namrec nekaj mesecev pred koncem devetega razreda zanosila. Januarja lansko leto je rodila puncko. To vem zagotovo. Glede na to, da vsaj Katja med njunimi pogovori ni ravno tiha, to tako ali tako ve pol šole. Ker pa je Sara pametna, ji je vseeno uspelo zakljuciti prvi letnik. Škoda. Tistih nekaj mesecev, kar je manjkala, je bilo blazno lepih. Katja namrec ni imela nikogar, s katerim bi klepetala in motila pouk, zato je bilo prav krasno. Katja in Sara sta imeli v osnovni šoli še eno prijateljico. Ano. Ona se je vpisala na gimnazijo. Ana in Sara sta bili vseh devet let med najboljšimi v razredu. Edina razlika je bila, da je Sara dejansko pametna, Ana pa napiflana. Vedno je znala vse, kar je pisalo v knjigah, ko je bilo potrebno logicno razmišljati, pa je pogorela. Njihovo prijateljstvo je bilo zadnje leto osnovne šole nekoliko razburkano. Poleg tega je imela tudi Ana nekaj drame v zadnjih mesecih. Kolikor je bilo govora, je imela težave z alkoholom in drogami, vendar zdaj naj bi bila baje cista. Katja in Sara se z njo ne družita vec toliko, kot sta se, saj naj bi se tako zelo spremenila. Zanimivo življenje nezanimivih najstnic. »Kaj pa ti zijaš?« Katjin glas me povrne v realnost. Sploh se nisem zavedala, da ju opazujem. PROZA 135 Res je, da ne vem, ali so govorice o Katji resnicne ali ne, nekaj pa vem zagotovo: je ena izmed najbolj nesramnih in samovšecnih mrh, kar jih je. Ampak tukaj je tudi nekaj, cesar ona ne ve: ce si nesramen do mene, udarim nazaj z dvojno porcijo. »Saj ne morem verjeti. Dejansko opaziš še koga drugega poleg sebe?« Skomignem z rameni: »No ja. Tudi cudeži se dogajajo.« Navzven se trudim ohraniti resen izraz, v sebi pa poplesujem od zadovoljstva. Dobro se namrec zavedam, da Katja nima ravno konjskih živcev. To sem ugotovila, ko sem jo opazovala med prerekanjem z enim od bivših sošolcev. Moja izjava se marsikomu ne zdi nic posebnega, a dobro vem, da Katja ne bo ostala hladnokrvna: »Lahko bi se mi zahvalila. Tako ali tako sem edina, ki te je po dolgem casu opazila,« sikne. »Medicinska sestra mora imeti sposobnost opazovanja bolnika. To je itak edini razlog, da so te sprejeli.« Brez posebnega zanimanja zanjo nadaljujem z brskanjem po omarici in iskanjem zvezkov, ki jih bom danes potrebovala pri pouku. Katja zanicljivo prhne: »Torej, gospodicna Pinter, opazila sem,da veše mentalno stanje ni povsem v redu. Želite, da se o tem posvetujem in vam priskrbim napotnico za psihiatra? Ker ga vec kot ocitno potrebuješ!« Ne bom lagala. Grozno se zabavam. Zdaj vem, zakaj se je Dan v osnovni tako rad prickal z njo. Škoda, da tega nisem poskusila že prej. Gotovo bi mi popestrilo marsikateri zamorjen dan. Zvezke zbašem v torbo in se obrnem k njej. S prekrižanimi rokami in z vzvišenim obrazom me opazuje. »To bi bilo zelo prijazno.« Zaprem omarico. »Ce želiš, ti lahko v zameno priskrbim kontracepcijske tabletke. Slišala sam, da niso ravno poceni, in prepricana sem, da jih potrebuješ!« Ne pozabi na nasmeh, me opozorijo ockove besede z loncka. Nasmehnem se ji z lažno prijaznostjo, nato pa se obrnem in odidem proti razredu. Katjo je to zagotovo le še bolj razjezilo. A prav zabavno je bilo videti njen razburjen in osupel obraz. Razvajena princeska je namrec vajena, da vedno dobi zadnjo besedo. Ocitno so se pravila igre nekoliko spremenila. PROZA 136 Pred ucilnico že cakala vecina sošolcev. Po skupinicah posedajo po klopcah, nekateri pa celo za mizami v jedilnici, nasproti predavalnice, v kateri imamo prvo uro vsak ponedeljek. To je moja najljubša ucilnica na šoli. Veckrat si predstavljam, da sem na ameriški univerzi, kjer bom lahko izpolnila svoje sanje in postala kaj vec kot medicinska sestra s slabo placo. Ko opazujem sošolce med klepetanjem in smejanjem, si skoraj želim, da bi tudi jaz nekam spadala. Lepo bi bilo imeti nekoga, ki bi se me iskreno razveselil, ko zjutraj pridem v šolo. Rahlo zmajem z glavo, da prepodim te misli. Ne. To ne bi bilo moje življenje, se opomnim. Profesorica kmalu pride. Plaz sošolcev se usuje v predavalnico, jaz pa, tako kot ponavadi, vstopim zadnja. Lažje si je najti nekoliko odmaknjen prostor. Sicer je to navadno v prvi vrsti, kar mi ni ravno pri srcu, a imam vsaj mir. »Dobro jutro. Sedite, prosim.« Gospa Natek se nam nasmehne. »Kako ste? Se imeli lep vikend?« Naša razrednicarka je vedno tako pozitivna in prijazna. Zdi se, kot da je nic ne teži. Deluje brezskrbno. Ko bi se vsaj jaz lahko tako obnašala. Umirjeno in zbrano. Namesto tega pa sem nervozna in sanjava. Na vrata nekdo potrka. Pricakujem, da Katja zamuja k pouku. A žal ni tako. V predavalnico vstopi svetovalna delavka. To že ne bo zanimivo. Obrnem se proti steni in si podprem glavo. S svincnikom zacnem ceckati po zvezku. Moja domišljija me ponovno odnese v lepši svet. »Bom jaz, gospa profesor.« Glas od ene izmed sošolk me vrne v sedanjost. »Hvala. Tudi od drugih pricakujem, da boste Marka lepo sprejeli in mu pomagali, ce bo kaj potreboval.« Gospa Natek nas nekoliko strogo preleti s pogledom. Kdo za vraga je Mark? Poleg razrednicarke opazim visokega fanta s temnimi lasmi. Mark. Mark. Zakaj to ime zveni tako znano? »Prosim, sedi.« Profesorica se prijazno nasmehne novemu fantu. On s pogledom preleti razred. Njegove oci se zapicijo v prazno mesto poleg mene. »Je to mesto prosto?« Njegov glas je globok, všec mi je. »Ja,« zamomljam. PROZA 137 »Jaz sem Mark.« Novi fant iztegne dlan proti meni. S pogledom najprej preucim njegovo dlan, nato pa še njegov obraz. Ob tem mi srce uplahne. Seveda! Mark! Zato se mi je zdelo ime znano! ~ *** ~ PROZA Alenka Jovanovski Celjska kulturnica, 22. 1. 2020 138 Cvetka Pesticek Nafrfotana krila Delala sem se, da nic ne vidim in nic ne slišim, ko sta Beta in Ruta zopet stikali glavi, nekaj šušljali in se pritajeno nasmihali. Le kaj bi mi radi zopet naprtili, sem si mislila. V razredu sta najraje imeli v delu mene. Zaradi bujne domišljije sta videli, kako trava rase in kamenje cvete. Vceraj sem bila podhranjena, z umazano obleko, pošvedranimi cevlji in masnimi lasmi ter z mozoljem na nosu, le kaj si bosta izmislili danes? Ozrla sem se proti Timari, stala je pri vratih, ker tudi njej ni ušlo Betino in Rutino glasno hihitanje. Pomahala mi je in zaklicala: »Vidiš!« »Videti je, da bodo danes zopet šklopotale kosti.« Nisem se zmenila za te besede, le zakaj bi dajala še vecjo korajžo obrekljivkama. Timara pa ni odnehala, še vedno je mahala z rokama, dokler ni v razred stopil razrednik. Zaprla je vrata in izginila. Cebelnjak se je zacel pocasi umirjati, le obrekljivki sta se še vedno dregali in hihitali. »Kaj pa je tako smešnega, Beta?« je vprašal razrednik. Molcala je. »No, Ruta, pa ti povej, ce Beta noce ali ne more!« Tudi od Rute ni bilo odgovora. »Beta, pa povej, kje smo zadnjic ostali, ce že ne moreš povedati, kaj je tako smešno.« Molcala je. »Kaj pa ti, Ruta, se ti spomniš?« je vztrajal razrednik. Nastala je tišina, da bi jo lahko rezal. Dvignila sem roko, vse oci so se uprle vame in izstrelila sem kot iz topa: »O živalskih vrstah pri nas.« Beti je v trenutku izginil nasmeh z obraza in zacela si je gristi ustnice, Ruta pa je stiskala pesti tako, da ji je stopila kri v glavo in je bila tako rdeca kot njena bluza z zavihki. Razrednik je zadovoljno prikimal, obrnil list v knjigi in nadaljeval: »Poznanih je le majhen delež živalskih vrst, ki bi živele na našem ozemlju, po zadnjih ocenah naj bi jih bilo okoli 19.000.« Pomolcal je, se zopet ozrl k Beti in Ruti, ki sta se naprej dolgocasili. PROZA 139 Ko je bilo ure konec, je v razredu glasno završalo. Pospravila sem knjigo in zvezek pod klop in cakala, da se bo prikazala Timara, Ni bilo odmora, da me ne bi prišla pogledat, bila je moja najboljša prijateljica, vse sva si zaupali. Pocasi se je mimo moje klopi primajala Beta, se naslonila na klop in zašepetala: »Nisva še koncali!« Stopila je do katedra, vzela kredo in na tablo narisala velike krive noge, pod njimi pa napisala: »To je Tere.« V razredu se je razlegel glasen smeh, vse se je krohotalo. Za njo je pricapljala še Ruta, me potapljala po rami in mi potisnila listek v roko. Kaj pa si misliš, važicka, sem si mislila, in komaj sem se obvladala, da ji nisem zabrusila cesa krepkega. Pravijo, da macka zacvili, ce ji stopiš na rep, in tega veselja ji nisem privošcila. Listek sem zalucala za njo, a ga je prestregla moja soseda v klopi, ga odvila in potisnila predme. Strmela sem. Na belem papirju so poplesavale velike crke: TERE NI SAMO UMAZANA, JE TUDI CANDRA. Vstala sem, dvignila roko, da bi se pognala za njo, a sem se samo sesedla, želela sem umreti. Srce mi je mocno razbijalo, ko se je v razredu zopet prikazala Timara in zagledala moj objokani obraz. Položila je prst na usta, zašepetala: pst, se spretno prikradla za Betin in Rutin hrbet ter zacela poskakovati in peti: »Zunaj uj, notri fujfuj, zunaj uj, notri fuj fuj!« Govorila je tako hitro, da je ene besede kar požirala. Zaman se trudiš, Timara, sem jecljaje komaj izdavila, srce pa mi je prebadala bolecina, tako kot bi mi ga hotelo iztrgati. Oni ne razumeta, važno je le, da se vse blešci, tako kot njuni nafrfotani krili. ~ *** ~ PROZA 140 Klementina Sambolic Dnevnik iz karantene I. Vedno sem si želela delati od doma. Zdaj pa imam :). Svojo improvizirano pisarno in casa za pisanje, kolikor hoceš! A sem prvih štirinajst dni ob pojavu korone (beri: koronavirusa) bila tudi jaz cisto ohromljena od šoka nad dogajanjem. Roko na srce, kdo pa ne bi bil?! Prvi šok Ravno v casu, ko smo izvedeli za prvi primer okužbe, so pri naših južnih sosedih Italijanih priceli umirati po tisoc ljudi na dan. Mi pa smo še vedno morali hoditi v nadvse rizicne službe, kjer lahko virus stakneš prakticno od kogarkoli. Sama sem ob prvih pojavih napovedala, da se bodo najprej zaprle šole, a so me vsi gledali kot »bik v nova vrata«. Ko se je izvedelo, da Slovenci še zdalec nismo edini s pojavom koronavirusa, pa sem, priznam, kar malo panicno preko družbenih omrežij pricela na ves glas kricati, naj hudirja vse države, kjer je bil odkrit en sam primer virusa, nemudoma in takoj zapro vsa vrata državne meje! Sama pa sem bila ohromljena; ne od misli, ce ga imam jaz, ampak kaj ce bi prišla v stik s kom starejšim, kot npr. s svojimi starši in bi zaradi tega težko zboleli ali celo umrli! Tega si ne bi nikoli odpustila! Zato sem nemudoma preklicala svoj obisk v domacih logih in se odlocila za karanteno, še preden nam jo je zapovedala državna oblast. Stres in omejitev gibanja Ravno ko smo ostali doma in se vsi negotovo spraševali kako bo videti delo od doma; sama sem se spraševala tudi, kaj bo s projektom in sofinanciranjem in pojavile so se mi še dodatne tesnobe ob pandemiji. Ulice so se praznile kot Portorož l.'91, kjer sem še kot deklica s pokojnim dedkom bila na pocitnicah pri teti. Le da so tokrat okrog mene hodili še ljudje z maskami, pa izropane trgovine in antibakterijski geli na vsakem koraku. Ce so se ljudje bali, da bo zmanjkalo hrane, sem jaz najprej odšla v bližnjo trgovino po vsa možna cistila (mimogrede, Frosch z meni ljubim vonjem sivke je zakon!), ter kot nora cistila stanovanje v nulo! Ne hodite ven, #ostanimodoma, pa je postalo vsesplošno vodilo. In ironicno: dnevi PROZA 141 prvega tedna v karanteni so zunaj postali krasni, spomladanski, ugasnili smo radiatorje in narava je vzcvetela. Mi pa naj bi bili doma :(. Na zacetku sem se še vsakodnevno peljala s prijateljico in njenimi psi na sprehod bližje Alpam ter v bližnje sprehajališce, kmalu pa sva se tudi midve odlocili da se raje slišiva po telefonu, kako tudi ne bi, saj mi je crknil še avto :/, pa še na bolniški sem bila, ups. A sprehode in gibanje v naravi sem za blaženje tesnob nujno potrebovala, zato sem se pricela umikati na sprehode v gozd, svoje zatocišce. Vse dokler se nisem tam prvic izgubila! Orientacija je vedno bila moja šibka stran in ce sem se obrnila za 180 stopinj, sem se že vracala po napacni poti. A tokrat sem prišla do gradu z Garminom v roki, zato mi je samo v kaki urici uspelo spet priti na meni poznani teren. Vec v nadaljevanju … #ostanidoma #pišikotznašleti ~ *** ~ Dnevnik iz karantene X. Danes sem na socialno omrežje napisala tole misel: »Smo že tako narejeni, da nam nikoli ni dovolj, da bi vedno še vec, da kmalu pozabimo kaj imamo in zremo k tistemu cesar nimamo ... Lahko bi bili srecni, da bomo kmalu ponovno uživali prostost v njenem polnem zamahu, mnogi tega nimajo in še dolgo ne bodo imeli! Lahko bi bili hvaležni in zadovoljni, da smo ohranili življenja, zdravje, službe ... Ampak nismo! Smo pac samo ljudje ...« V novicah spremljam kako živijo po svetu; mnogi morajo ostati še v svojih karantenah, mnogi še vedno umirajo, mnogi izmed nas so izgubili službe in mnogim njihova država niti približno ni pomagala tako kot nam! Država se je zadolžila, da v casu pandemije ne bi propadlo gospodarstvo, da ne bi popolnoma brez sredstev ostali kulturni delavci in zasebniki, ki so morali zapreti vrata svojih prostorov. Danes so se ponovno odprle knjižnice, muzeji, galerije; po prvomajskih praznikih bo zaživelo še družabno življenje v zunanjih delih gostišc; kmalu zatem svoja vrata najbrž ponovno odpirajo šole. Nam pa kar še ni dovolj! PROZA 142 Ne gre zato, na cigavi politicni strani sem; levi ali desni, to tukaj sploh ni pomembno! Pomembno je, da so nas v boju s to boleznijo, za katero ni bilo cepiva, vodili strokovnjaki iz stroke zdravstva, gospodarstvo izkušeni strokovnjaki iz gospodarstva, da nam ni vse »pocrkalo« v teh sedmih tednih karantene. Nismo ostali brez plac, nismo ostali brez osnovne hrane, delali smo lahko iz svojih domov, a mi bi še vec! Svoje potrebe smo morali skrciti na osnovne: dom, hrana, nujno potrebno gibanje. A mnogi so ob tem blazno trpeli, ko se je bilo potrebno odreci materialnim dobrinam in njihovemu hedonizmu. Mnogi so trpeli, ko so morali nehati bežati in so se bili primorani srecati in soociti s soclovekom, mu pogledati v oci. Nekateri smo spoznali, kako malo clovek potrebuje za preživetje in da ce nima zdravja, tudi vse ostalo materialno bogastvo ne pomeni veliko! Hrane potrebujemo toliko, da preživimo, kljub temu, da smo mnogi zaradi stresa posegali po vecjih kolicinah, kot bi to bilo potrebno. Hrana za dušo pa nima zveze z materialnim bogastvom. Narava je zastonj, kot tudi sprehod po gozdu in hoja ob mogocnih drevesih, ki nam zbuja skorajda strahospoštovanje nad tem, kako stara je v bistvu mati Zemlja in življenje na njej. Za dobro knjigo pa potrebujemo samo toliko, da se lahko vpišemo v knjižnico in naše zavetišce, v katerem jo bomo lahko prebrali. In pa malo soncnih žarkov, da nam polepšajo dan in nas napolnijo z energijo. A enim to ni dovolj! Hrepenijo in hlepijo po svetu neskoncne zabave in hedonizma, s katerim bodo lahko pobegnili iz njihovih sivih, nezadovoljnih vsakdanjikov v svet omame. V svet, v katerem bodo pozabili svoje nezadovoljstvo, svojo odtujenost in se odtujevali še bolj. Eni smo se vecji del karantene soocali s sabo celo brez omame, ki nam jo daje televizija. In to je bil resnicen izziv! Za poglobitev vase, raziskovanje narave in bližnje okolice. Ob vseh stiskah, ki smo jih doživljali zaradi globalne družbene zdravstvene krize, je to bila resnicna priložnost za osebno rast! Vsak je imel to priložnost in samo na nas je bilo ali jo bomo izkoristili ali ne. Mnogi so se in so me spraševali, zakaj nisem v tem casu postala zamorjena, morda celo depresivna, medtem ko so moje pesmi bile optimisticne, medtem ko sem sama ostala vedra in pozitivna. Priznam, na trenutke sem tudi jaz imela krizo, a ta kriza ni bila posledica tega, kar sem našla, ko sem bila sama s sabo. Ta kriza je bila bolj posledica PROZA 143 tega, da je moj dinamicni duh bil omejen v gibanju, v stiku z najbližjimi, ob preživljanju praznikov v samoti namesto v njihovi družbi. Za mnoge se potem, ko se bodo lahko vrnili v svoja stara življenja ne bo spremenilo nic. Upala sem, da bodo ljudje vsaj v casu karanten znali ceniti tisto, kar nam je ostalo: naša življenja, zdravje, službe, najbližje, prijatelje … A se je izkazalo, da se eni vedno raje ozirajo cez sosedov plot, kjer so jabolka lepša in bolj rdeca in da se pritožujejo, zakaj njihova niso. Cloveški pohlep je bil, je in bo prisoten! A upam, da se nas bo našla pešcica, ki se bomo vsak dan zahvalili temu, kar imamo in nas hitenje ne bo potegnilo v svoje žrelo, temvec se bomo znali ustaviti ob cudesih narave in mogocnosti dreves, pa znali prisluhniti zgodbi, ki nam jo pripovedujejo. Hvala bogu, saj narava si je v tem casu malo opomogla. ~ *** ~ PROZA Klementina Sambolic Knjigarna Antika, 22. 9. 2020 144 Lojze Selic 1. Crv ljubosumja Jože se je rodil kot prvorojenec zakoncev Gregorja in Rozalije Vrhovnik. Prav nic pricakovan ni bil. Ponesrecilo se jima je. Za tako velik dogodek še nista bila pripravljena. Zgodilo se je pac. Imeti nezakonskega otroka, pankrta, so mu dejali, je bil greh in sramota. Mati – pankrtnica je bila pogosto zanicevana. Gregor in Rozalija nista hotela tvegati in se izpostavljati na takšen nacin. Rada sta se imela. Sklenila sta, da se porocita, pa cetudi nimata nicesar, še strehe nad glavo ne. Teta Mica jima je zacasno odstopila manjšo sobo v svoji borni koci. Skromna je bila ta soba, a vendar toliko razkošna, da sta imela kje prespati. Rozalija je hodila h kmetom v tavarh, da si je zaslužila vsakdanji kruh zase, za moža Gregorja in za malega Jakca, ki je kar kmalu privekal na ta božji svet. Gregor ni našel zaposlitve kje v bližini domacega kraja. Moral je v revirje. Tam globoko pod zemljo v Zagorju si je našel delo. Bival je v koloniji kot vecina drugih knapov. Domov k ženi se je vracal le obcasno, da je ženi prinesel colngo in se malo naužil zakonskega življenja. Posledice tega so postale kmalu vidne. Jaka ni bil vec dolgo edincek. Zaceli so se mu pridruževati bratci in sestrice. Kar pet se jih je nabralo. Veliko otrok pa malo kruha, so se rogali sosedje, ki so opazovali, kako se družina veca. Vsako leto se jim je pridružil nov clan. Oce Gregor je sicer redno prinašal tisti del svojega zaslužka, ki ga je namenil družini, a to ni zadostovalo za vzdrževanje tolikih lacnih ust. Jaka je moral že v zgodnjih otroških letih hoditi k sosedom, kjer se je udinjal kot pastir in si tako prislužil kakšen kos kruha, kakšen liter mleka ali vrecko moke, da so imeli bratci in sestrice kaj jesti. To ga je utrdilo v življenju in ga naucilo skromnosti in odgovornosti tudi za druge, za svoje bližnje, ne samo zase. Že v rani mladosti je postal samostojni steber, sposoben skrbeti ne le zase, pac pa tudi za svoje najbližje, pomoci potrebne. PROZA 145 Kaj kmalu je spoznal, da je delo navadnega delavca brez poklica najbolj težavno, najslabše placano in najmanj vredno. Zavzel se je za to, da se mora izuciti za kakšen poklic. Še najbolj ga je veselil poklic kovaca. Sam, brez pomoci staršev, je poiskal ucno mesto pri kovacu v bližnjem kraju. Bil je marljiv vajenec. Po treh letih uka je postal kovac. Ta poklic je opravljal z velikim veseljem v korist sebi in drugim. Nemirna žilica mu ni dala miru. Težko kovaško delo je želel še s cim nadgraditi. Veselil ga je šoferski poklic. Potrudil se je, opravil ustrezno šolo in izpit. Postal je šofer lokalnega avtobusa. Pri vsej svoji vnemi za izboljšanje svojega standarda pa ni pozabil na druženje z dekleti. Kot družaben in prikupen fant je pri dekletih hitro postal opazen. V krajevni gostilni se je takrat izucila za natakarico in se tam tudi zaposlila prikupna crnolasa Tonika. Prilika je naredila svoje. Sledila sta naravi. Zaljubila sta se in se kaj kmalu tudi porocila. V kraju bivanja ni bilo na razpolago prostih stanovanj. Jaki je s svojo iznajdljivostjo in angažiranostjo v aktivnem življenju kraja vendarle uspelo najti v vecji stanovanjski hiši, dva majhna, sicer med seboj locena prostora, v katera sta se lahko vselila in bivala v njiju. Ceprav so bili pogoji zelo skromni, komaj imena stanovanja vredni, sta bila zadovoljna in srecna v svoji ljubezni. V doglednem casu je Tonika rodila temnolaso dojencico Zinko, dve leti kasneje pa še sincka Pepija. Stanovanjska stiska se je s tem podvojila. A Jaka je ostal optimist. Verjel je vase, v svojo mlado ženo, v svoj srecen zakon. Prvi v kraju se je odlocil za dokaj smeli in zahtevni podvig. Od bližnjega soseda je kupil gradbeno parcelo in se lotil gradnje hiše. Kljub vsem težavam in naporom je uspel. Po dobrih dveh letih je bila hiša že tako dalec zgrajena, da se je družina lahko vselila vanjo. To je bil podvig, ki je zakoncema uspel zato, ker sta bila složna in delovna, ker sta vlagala ves svoj trud v izboljšanje življenjskih pogojev svoje družine. PROZA 146 To njuno prizadevanje je tudi utrjevalo njun zakon, ga ohranjalo trdnega, srecnega in zadovoljnega. Drug drugemu sta zaupala in vzorno skrbela za svojo družinico. Ce je kakšen mladenic malo bolj poželjivo pogledal prikupno natakarico Toniko, Jaki sicer ni bilo najbolj všec, a ker ji je zaupal, ker je vedel, da mu je zvesta in vzorna žena, v celoti predana njemu in otrokoma, se ni bal, da bi to kakor koli škodilo njunemu zakonu in njihovi družinski harmoniji. Živeli so v sreci in zadovoljstvu, za zgled marsikateri mladi družini. Otroka sta odrašcala. Zinka je že postajala najstnica, Pepi pa ji je tudi nezadržno sledil. Jaka in Tonika sta vestno opravljala svojo službo, v prostem casu pa vzorno skrbela za urejenost svoje hiše in okolice okoli nje. Jaka, ki se je že v rani mladosti naucil raznoraznih hišnih opravil, je tudi sedaj sam vzdrževal hišo. Nobeno delo mu ni bilo pretežko, tudi sekanje drv in cišcenje stranišcne greznice ne. Spomladi, preden se je zacelo delo na polju, se je Jaka dogovoril s sosedom, da lahko zvozi fekalije iz svoje greznice na njegovo njivo, preden jo bo ta preoral. Pri njem si je sposodil tudi veliko, za to prirejeno zajemalko in samokolnico. Za tako delo si je izbral soboto, ko ni imel službe. Sosed mu je obljubil, da bo popoldne oral. Tako bo tudi poskrbljeno, da ne bo predolgo smrdelo tam okoli. Že zgodaj dopoldne se je lotil tega neprijetnega dela. Oblekel si je star kombinezon, si obul gumijaste škornje in se spravil k delu. Do sosedove njive je bilo le dobrih dvajset metrov, zato se je tolažil, da bo to kmalu opravil. Odprl je pokrov greznice, pristavil samokolnico in zacel. Delo mu je šlo kar lepo od rok. Dve samokolnici je že odpeljal. Zacel je polniti v tretje. Ko je zlil iz zajemalke v samokolnico, je nenadoma ostrmel. »Ne, saj to ni mogoce! To ni res! To ne more biti res! Kako bi lahko zašlo to v naše stranišce? Jaz tega nikoli nisem uporabljal.« PROZA 147 Zaprepadeno je gledal kondom, ki je plaval na gladini. Zameglilo se mu je pred ocmi. Ona si je nekoga skrivaj privlekla v hišo, ko mene ni bilo doma. Da bi bila bolj sprošcena, je zahtevala, da si je nataknil kondom. Samo tako se je lahko znašel v naši greznici. »Ona, moja Tonika, ki jo imam najrajši na tem svetu, ona, ki sem ji tako sveto zaupal, ki sem ji bil celo življenje zvest, mi je lahko naredila kaj takega. Nataknila mi je rogove. Ti prekleta pošast babja. Da ti lahko v lastno hišo, ki sva jo zgradila s tolikim trudom in odrekanjem, privlece tujega kurbirja in se z njim valja po moji postelji. Nikoli ne bi pricakoval cesa takega od nje. Ubil jo bom! Oba bom ubil! Ne bom prenesel, da bi se mi ljudje smejali, da mi je žena, s katero sva tako lepo živela, naredila kaj takega. Uboga otroka, ki bosta ostala brez staršev. Najprej bom ubil tistega kurbirja. Samo da ugotovim, kdo je. Najprej mu bom odstrelil jajca, potem pa še tisto prekleto buco. Šele po tem, ko bom pokoncal tega hudica, ki mi je unicil moj idilicen zakon, bom ustrelil njo, nato pa še sebe. Nic ne sme ostati od najinega lepega skupnega življenja!« Tonika je slišala kricanje in zmerjanje moža. Zaskrbelo jo je, kaj se je zgodilo. Stekla je k njemu. Zaskrbljena je zagledala njegov spacen obraz. Preden je utegnila vprašati, kaj se je zgodilo je zatulil nanjo in pokazal v greznico: »Poglej! To si poglej! Midva nisva nikoli uporabljala tega. Ocitno ti jaz nisem bil dovolj, da si privlekla tujega kurbirja v hišo. Le kako si mogla privleci v najino hišo tujega kurbirja, da te je natepaval v moji postelji, po tem pa vrgel to v stranišce?« »Ne govori take neumnosti, Jaka! Še nikoli nisem storila kaj takega. Še pomislila nisem na to,« je ogorceno ugovarjala. »Kako pa naj bi to prišlo v naše stranišce? Jaz dobro vem, da ga nisem uporabil. PROZA 148 Samo eno je mogoce, da si ti privlekla katerega tistih slinavcev, ki si pasejo oci na tebi, k nam v hišo, da te je natepaval. Da sta bila bolj sprošcena in uživala, si je nataknil tega hudica, ti pa si ga potem odvrgla v stranišce. Samo ta možnost obstaja, druge ni. Nisi pomislila, da se bo tako preprosto odkrila tvoja prevara.« »Prisežem, da nimam nic s tem! Kako se je to zgodilo, ne vem. Ne bom dopustila, da bi me takole žalil s tem in me v svoji nerazsodnosti zmerjal z vlacugo! Rajši se obesim, kot da bi trpela te žalitve,« je užaljeno dejala in odšla proc. »Nikoli nisem pomislil, da bom moral uporabiti revolver, ki sem ga ohranil še iz partizanstva za unicenje lastne srece, za unicenje ljubljene osebe. A drugace ne morem!« Rohnel je po hiši in krical od bolecine. Odprl je predal svoje nocne omarice in izvlekel iz njega revolver, skrbno zavit v irhasto krpo. Razvil ga je in zacel pripravljati tudi naboje. »Ti si moj edini zvesti prijatelj. V partizanih si mi veckrat reševal glavo, zdaj pa mi boš rešil cast, ki mi jo je tako podlo poteptala moja ljubljena žena,« je govoril revolverju. Njegovo kricanje in besnenje je bilo tako glasno, da ga je slišala tudi hci Zinka, ki se je ucila v zgornji sobi. Zaskrbelo jo je, kaj neki se je moralo zgoditi tako strašnega. Odhitela je dol in ostrmela nad prizorom. Oce je imel ves popacen obraz od duševne bolecine. V rokah je držal revolver in divje gledal okrog sebe. »Ati, kaj se je zgodilo? Kaj pocenjaš? Zakaj imaš v rokah orožje?« je hlipala in stopila k njemu. »Zgodilo se je nekaj najhujšega, kar se mi je lahko zgodilo! Kar pojdi in poglej!« Prijel jo je za roko in jo odvlekel ven, tja do greznice, kjer je na vrhu fekalij plaval kondom. »Vidiš, kaj se je zgodilo? Vidiš? Se lahko zgodi še kaj hujšega kot to?« je besno krical in kazal s prstom na kondom. »Pa kaj je to tako strašnega? Saj se ni nic zamašilo. Nisem vedela, da ga ne smem vreci v stranišce,« je obtožujoce dejala. PROZA 149 Jaka je ostrmel. Zaprepadeno je gledal v hcerko. Za trenutek je ostal brez besed. »Ti, ti si to storila? Kako ti? Kje si ga dobila? Saj si še vendar otrok!« »Pa saj ni to, kar si ti misliš, ati,« je zajecljala. Obcutila je, da je prišlo do ene velike zmote, ki lahko tako usodno vpliva na idilicno družinsko življenje. »Ne jezi se, ati! Dovoli, da ti pojasnim, kako je prišlo do tega. Boš videl, da ti bo žal za tvojo jezo. Trgovinski vajenec Janko je skladal blago v police. Tam je naletel tudi na škatlo z rumenimi, velikim cekinom podobnimi predmeti. Pomislil je, da so cokoladni bonboni. Škatlo z desetimi bonboni je vzel zase v upanju, da se bo s slastnimi cokoladnimi slašcicami dobro posladkal. V hitrici ni niti pogledal na napis. Svojo zmoto je opazil šele, ko je na skrivaj razvil prvega. Prebral je napis: Tvornica gumenih proizvoda RIS Zagreb. Jasno mu je bilo, da so to kondomi, ne pa cokoladni bonboni. Ni vedel, kaj naj z njimi pocne. Komaj je cakal, da se je zvecer sestal s svojimi tovariši in jim razdelil dragocene cekine. Ti so se ob tem le smejali. Napihovali so jih kot baloncke in metali v zrak. Med temi fantalini, eden najmlajših, je bil tudi naš Pepi. Videla sem, s cim se igra. Strgala sem mu ga iz rok in ga vrgla v stranišce, da tega ne bi opazil ti ali mamica. Res nisem pomislila, da bi se lahko s tem kaj zamašilo,« je obtožujoce dejala. »Kaj zamašilo! Mar ne vidiš, da sem ponorel? Naredil sem najvecjo napako v svojem življenju! Le kako sem mogel obsoditi ženo nezvestobe, ko bi vendar moral vedeti, da mi tega ne bi nikoli storila. Kaj naj storim? Kako naj se ji opravicim? Kako ji bom lahko še pogledal v oci, potem ko sem zdaj pokazal, kako malo ji zaupam? Zinka, prosim te, pojdi in poklici mamo! Reci ji, naj pride v sobo, da se bomo pogovarjali za zaprtimi vrati, ne pa zunaj pred sosedi.« PROZA 150 Tonika je bila sprva prestrašena. Ko ga je videla tako besnega, je pomislila, da bi lahko storil kaj hudega, nepremišljenega. Za hip je oklevala ali naj gre k njemu ali ne. Koncno se je odlocila in odšla v sobo. Zinka ji je sledila. Bojece sta vstopili. Jaka je stal ob mizi, na kateri je še vedno ležal partizanski revolver. Zbegano in skrušeno je zrl v ženo, ko je vstopila. Obstala je in nepremicno zrla zdaj v orožje, zdaj v Jako, ki je stal pred njo skrušen in skesan, kot desni razbojnik na Goljoti. Cakala je, da bo segel po orožju in naredil to usodno, nepremišljeno napako. V sobi je zavladala tišina. Tišina pred izvršitvijo obsodbe, je pomislila Tonika in strmela vanj. Jaka je naredil korak ali dva bliže k njen. Pokleknil je pred njo in zajokal. Objel jo je okrog nog in ihtel. Ko se je zjokal, je zahlipal: »Tonika, oprosti! Oprosti, ce moreš! Vem, da ti to ne bo lahko. Kako sem mogel storiti kaj takega, da sem te tako grdo obsodil nezvestobe? V ljubezni do tebe nisem mogel doumeti, da bi mi lahko naredila kaj takega. Tega ne bi mogel prenesti. Rajši bi umrl, kot da bi doživel tako ponižanje. Trenutni šok mi je povsem zameglil um. Nisem vedel kaj se dogaja z menoj. Še sreca, da nisem zagrešil kakšnega hudega dejanja. Vem, da je to greh brez primere, ta izraz takega nezaupanja, da je tako krivicna obsodbe ljubljene osebe neodpustljivo dejanje, a te vseeno prosim, draga Tonika, da mi skušaš to oprostiti. Obljubim ti, da ne bom nikoli vec v življenju niti v mislih podvomil v tvojo zvestobo in tvojo ljubezen.« »Nehaj s tem samoobtoževanjem. Zdaj si vsaj lahko spoznal, kako krivicno je lahko neutemeljeno ljubosumje. Vidiš, kaj lahko naredi majhno, nepremišljeno, nepomembno dejanje, ce se ne prepricaš o njegovem dejstvu.« Objela sta se, se poljubila in odšla skupaj na vrt. Ce je kdo od sosedov malo prej slišal nekakšno kricanje, je lahko ugotovil, da ni bilo nicesar resnega. Ta dogodek pa je gotovo vplival pozitivno na obstoj njunega zakona, ki je ostal še trdnejši in homogen vse do konca njunih dni. ~ *** ~ PROZA 151 Justina Strašek Francek je vozil mrtvaški avto Francek je bil krepak, mlad kmecki fant. Pri vojakih je naredil izpit za avto. V tistih casih je le malo ljudi imelo izpit. Zacel je iskati službo, kajti vedel je, da bo na kmetiji ostal najstarejši Toni, ostali otroci se bodo pa morali znajti po svoje. Dobil je službo na Pogrebnem zavodu v Mariboru, placa je bila dobra in mrtveci so bili tudi najbolj umirjeni potniki. Nobeden mu ni težil, kako naj vozi. Lepo negibno so ležali vsak v svoji krsti. Le svoji Roziki ni upal povedati, kaj vozi. Zlagal se ji je, da je taksist, pa saj v tistih casih je bilo tudi taksijev zelo malo in prevoz s taksijem je bil silno drag. Njegova Rozika je bila tudi kmecko dekle, doma v isti vasi kakor Francek. Rada bi se bila postavila pred svojimi vrstnicami, zato je rekla Francku, naj jo kam pelje s taksijem, ce ne drugega vsaj po vasi malo gor in dol. Izgovarjal se je, da je taksi službeni avto in da tega ne sme. Toda Rozika je bila vztrajna. Težila mu je tako dolgo, da Francku ni preostalo drugega, kakor da je najel taksi, ki ju je peljal malo po vasi. S taksistom se je pred tem dogovoril, da ga bo tikal in predstavil Roziki kot svojega kolega. To je seveda moral vse placati, a zadeva je delovala in Rozika je bila potolažena. Povedal ji je, da je najel kolega zato, da bo sam lahko sedel poleg nje. To sicer Roziki ni bilo najbolj všec, a se je le sprijaznila. Nekega mrzlega decembrskega dne je moral Francek peljati mrtvega starega oceta iz mariborske bolnišnice, kjer je izdihnil, v visoke hribe v bližino Oplotnice. Zacel se je vzpenjati po kolovozni gozdni cesti. Bila je takšna megla, da je videl le dober meter predse, cesta je bila zelo strma, na dolocenih predelih zaledenela, tako da so se kolesa vrtela kar v prazno in je moral malo peljati nazaj in potem zopet naprej. Cesta pa se je vzpenjala vedno bolj navpicno v gozd, kolesa avtomobila so se vrtela vse bolj v prazno, vse dokler Francek ni spoznal, da ne bo mogel vec naprej. Le še nazaj in še to vprašanje kako, ce hoce ostati živ. Nekaj casa je vozil vzvratno, nato mu je pa le nekako uspelo obrniti avto. Takrat še avtomobili niso bili predelani, da bi bil mrlic v locenem delu od šoferja. Krsta je po veliki strmini vedno bolj lezla v Franckov sedež. Silno neprijetno se je pocutil ob misli, da ga mrtvec udarja v hrbet. Krsto je vedno bolj treslo in premetavalo. Nenadoma je zaslišal: PROZA 152 »Pomagajte, pomagajte mi, postelja se trese, padel bom, zebe me in nic ne vidim!« Francku so se naježili lasje, saj so te besede prihajale naravnost iz krste. Spreletela ga je kurja polt, dlake na rokah so se mu postavile navpicno, roke so se mu vedno bolj tresle. Bil je bled kakor stena, zobje so mu šklepetali. Komaj je držal volan. Najprej ga je zeblo, nato mu je postalo neznansko vroce. Bil je ves iz sebe, kljub neznosnemu mrazu mu je pot iz nosu kapljal na volan, celo telo mu je drgetalo. Grizel si je ustnice, ni vec mislil na spolzko in strmo cesto. Drvel je po strmini in razmišljal, kako naj ubeži. Imel je obcutek, da mu bo mrlic skocil za vrat in ga zadavil. Pomislil je, da ga stari straši, ker ga tako grdo vozi. Zacel je moliti ocenaš in prositi Boga, naj ga reši, saj ni nalašc vozil tako grdo, da je starega premetavalo po krsti. Prošnje, ki so prihajale iz krste, pa so postajale vse pogostejše in glasnejše. Francek je zacel prositi Boga: »Ljubi Bog, pomagaj mi, da pridem živ domov k svoji Roziki, naj še ne umrem, saj sem še tako mlad, rad bi še živel, sveta Marija in vsi angeli pomagajte mi, prosim vas, pomagajte mi!« Iz krste se je zaslišalo: »Kaj se cmeriš, ti boš še že živel, mene bo zmanjkalo, ce me bo tako zelo zeblo, pokrij me vendar, da ne bom zmrznil!« Francek je pomislil, morda bi pa starega le pokril in ga po tem mogoce pustil pri miru. Sam ni vedel, kdaj in kako je pripeljal v dolino. Rekel je: »Ja oca, samo na stran moram zapeljati, pa vas bom takoj pokril.« Nenadoma mu je postalo vseeno, mislil je, ce bo starcku izpolnil željo, ga bo pustil živeti. Avto je ustavil, si slekel plašc in stopil do krste, odprl je pokrov, ki še na vso sreco ni bil pribit na krsto, ga odstranil in zagledal drgetajocega starcka. Hitro ga je pokril s svojim plašcem. Starcek se mu je zahvalil in ga vprašal: Kje pa sem?« »Oca, v rešilcu ste, v bolnico vas peljem!« »A, v rešilcu!« se je zacudil starcek. »Kaj nisem v bolnici?« je vprašal. »Ne, zdaj vas peljem v bolnico.« Francek je pomislil, da bo starega vseeno peljal v bolnico, ce mu je že obljubil in verjetno mu bo stari prizanesel. Bilo mu je vseeno, ce mu bodo v bolnici rekli, da je nor, zavil je nazaj proti Mariboru. PROZA 153 »Ja oca, le malo še morate potrpet, da se pripeljeva do bolnišnice!« »Kje pa sva?« Je zanimalo starega oceta. Francek mu je dejal: »Še deset minut potrpite, pa bova na cilju.« Ko sta prispela, je Francek odšel do sestre v sprejemni ambulanti in ji povedal: »Prej ste mi natovorili mrtveca, naj ga peljem k njegovim domacim v Oplotnico, pa se skoraj ves cas pogovarja in prosi za pomoc, zato sem vam ga pripeljal nazaj.« Sestra je takoj odšla s Francekom do mrtvaškega avta in uzrla v krsti še kako živega starcka pokritega s šoferjevim plašcem, ki ji je dejal: »Sestra, zebe me, pomagajte!« Takoj je poklicala zdravnika, ki je dejal, ko so starega dali na nosila in ga odpeljali v sobo v toplo posteljo: »Stari je imel sreco, da se je zbudil v mrtvaškem avtu in ne v grobu!« Starcek k sreci ni niti opazil, da je že ležal v krsti. Ko so Francku vrnili plašc, se je odpravil domov, odleglo mu je, Roziki je povedal le, da je cesta spolzka in je mislil, da se ne bo vec vrnil živ domov. Šele doma je dojel, da je starcek bil ves cas živ, bil je le nezavesten, ko je avto premetavalo, pa se je zbudil iz nezavesti. Zastonj ga je bilo strah in zdaj je imel izkušnjo vec za sabo. Roziki je povedal, da je necloveško utrujen in da gre takoj spat, niti jesti ni mogel, umil se je le za silo in zlezel pod odejo. Takoj ga je zmanjkalo. A glej ga zlomka, njegove misli so bile tako zbegane, da ga je starcek takoj obiskal v sanjah. Sanjalo se mu je, da ga je stari zagrabil za vrat in ga zacel tresti. Francek je v sanjah zacel glasno vpiti, zdaj se mu je zdelo, da ga stari trese za ramo. Prebudil se je in pogledal. Pred sabo je zagledal preplašeno Roziko, ki ga je tresla za ramo. Rekla mu je: »Najbrž te je tlacila mora, v spanju si krical, nisem pa razumela, kaj si hotel povedati.« Francek je mislil: »Še sreca, da nisi razumela!« Ko se je Francek naslednji dan vrnil iz službe, mu je Rozika rekla: »Francek, a veš, da je v casopisu pisalo, da se je v mrtvaškem avtu zbudil mrlic, da sploh ni bil mrtev, temvec le nezavesten. Pa vseeno ne bi bila rada v šoferjevi koži, ce te nekdo ogovori iz krste, mora biti grozno!« PROZA 154 »Verjetno res!« ji je odvrnil Francek. Rozika je rekla: »Francek, veš, pa tisti, ki vozijo mrtvaški avto, so tako vsi malo cez les, sicer mrlicev ne bi mogli voziti!« Francek je zardel kakor kuhan rak, postalo mu je vroce, vedel je, da si mora cim prej poiskati drugo službo, morda bo pa vprašal v bolnici in bo vozil rešilni avto. ~ *** ~ PROZA Ana Marija Justin MC Dolgo Polje, 12. 2. 2020 155 Blaž Šafaric Dobrodošel pri nas Spominjam se, kako mi je nekoc tovariš Jože Brumec, ki je bil zaposlen v GP Beton in opravljal delo železokrivca, rekel: »Blaž, ko bom jaz odšel v pokoj, te bojo poslali na tecaj in boš postal mojster!« To je rekel zato, ker je bil že zrel za upokojitev in ker brez ocal ni mogel opravljati svojega poklica. Pri montaži železne armature v temnih prostorih ali ce je kaj rosilo ali snežilo, mu ocala niso nic pomagala, zato je rekel: »Blaž, ti boš danes kocijaž, mi, ki smo že stari konji in imamo vec izkušenj, pa bomo tovor vlekli!« Zame je to pomenilo, naj vzamem montažni nacrt v roke in berem, oni pa bojo izvršili montažo železne armature. Ko je Jože omenil konje, sem se spomnil, kako so s konji vozili gradbeni material na hrib, kjer so gradili rezervoar za vodo. Ker za tecaj še nikoli nisem slišal, sploh nisem vedel, kaj to pomeni. V naši vasi smo imeli kovaca, ki je bil mojster. Tak mojster, kot je bil ta kovac, si nisem želel biti. Vem, da mu je na nogo stopila kobila in je ostal brez prstov. Tudi na eno oko je bil slep, ker mu je v oko priletela žareca iskra. Ker delavci v gradbeništvo niso imeli ure na roki ali pa jih sploh niso imeli, je zacetek in konec za malico naznanil delovodja na gradbišcu tako, da je udarjal po kovinskem predmetu. Petnajstega v mesecu je delovodja najbolj veselo udarjal na zvon zato, ker je takrat delil placo. Jože pa nikoli ni šel po placo, ker je namesto njega to storila že njegova žena, ki se je bala, da Jože ne bi place izgubil. Ko mi je ob malici Jože ponudil tri hruške, sem ga vprašal, cigave so. »Naše,« je odgovoril. »Ce v soboto prideš k nam, ko bomo lickali koruzo, si boš lahko sam nabiral hruške. Upam, da še nisi pozabil plezati po drevesu.« »Bojo hruške zastonj ali za denar?« sem vprašal. »Danes si dobil placo. Upam, da ti bo do sobote ostalo še kaj denarja od place, da boš placal,« se je Jože nasmehnil. PROZA 156 Jože je lahko srecen, da do svoje kmetije nima vec kot dva kilometra. Do naše kmetije je vec kot sto kilometrov. Delavci iz naših krajev, ki so se v ponedeljek z vlakom pripeljali v Štore, so prišli na delo šele ob dvanajsti uri, v petek pa so se vracali. Približno sem že vedel, kje so Brumcevi doma, a sem iz previdnosti še pri sosedovih vprašal. Ko sem opazil Brumcevo domacijo, sem rekel: »Sadovnjak pa tak, da ga nima vsak. Upam, da si bom žepe na delovni obleki v miru napolnil s hruškami.« »Stara mama, poglejte, nekdo pleza na hruško.« »Mara, vprašaj ga, kako se piše?« »Sam vam bom povedal. Blaž Sermak.« »Pavi, da je Siromak. Zato pa ni cudno, da je prišel po hruške,« je Mara odgovorila. »Kje pa stanuješ?« me je Mara vprašala. »V nemškem taborišcu,« sem odgovoril. »Mara, ne sprašuj ga nic vec, saj vidiš, da s tem clovekom nekaj ni prav,« je stara mama potihoma rekla, da ne bi jaz slišal. Mara pa ni odnehala, ampak me je še naprej spraševala: »Kje pa je to nemško taborišce?« »V Štorah,« sem odgovoril. »Štore pa niso nemško taborišce,« je Mara odgovorila. »Štore res niso nemško taborišce, v leseni baraki, v kateri stanujem, pa pravijo, da je med drugo svetovno vojno bilo nemško taborišce.« »Kje pa si zaposlen?« »V Štorah.« »Kje pa se hraniš?« »V Betonski menzi.« »Zdaj pa že vem, od kod si doma.« »Ne, ne veš. Vsega ti pa ne bom povedal. Najprej si bom hruške nabral, potem boš pa kaj vec izvedela.« »Mara, kje pa je tvoj ded Jože, da ga nic ne vidim?« sem vprašal. »Z njive bo koruzo domov pripeljal,« je rekla. Med tem ko sem si hruške nabiral, je Jože že prišel domov in vprašal Maro, kaj se na vrtu dogaja. PROZA 157 »Stari ata, ubogi Siromak si pri nas hruške nabira.« Ko me je Jože opazil, je rekel: »Blaž se ne piše Siromak, ampak Sermak. Za par hrušk, ki si jih bo v žepe natlacil, pa naša kmetija ne bo šla v stecaj. In ce se bo pri lickanju dobrega izkazal, bo za na pot dobil še klobaso. Ta Siromak, kakor ga vi že imenujete, bo nekoc postal še mojster.« »Z Jožetom nekaj ni prav, ker tegale Siromaka bolj hvali kot pa svojega otroka. Upam, da se ni prevec jabolcnika napil,« je rekla njegova žena. Da bi z lickanjem koruze cim prej koncali, so Brumcevi povabili še sosede na pomoc. Ob petju in pripovedovanju veselih zgodb je Jože prinesel še jabolcnika, da družba ni bila žejna. Po koncanem delu je Mara na mizo dala jabolcni zavitek, domaco klobaso in kisle kumarice. Ko pa je še harmonika zapela, je vesela družba v ritmu polke zaplesala. »Blaž, ti si muzikaš in pokaži, kaj znaš,« je Jože rekel, ko mi je v roke potisnil svojo trobento, ki jo je imel vec kot deset let skrito. Ko sem se po koncani veselici s hruškami in klobaso odpravljal na pot, mi je Mara rekla: »Ce se bojiš nocne hoje, lahko pri nas prespiš.« »Lahko noc,« sem rekel in se odpravil v nemško taborišce, kjer sem se spomnil na Marino ponudbo in da sem morda naredil usodno napako, ker je nisem ubogal. V Betonski menzi je Mara dobila službo, jaz pa poziv k vojakom in je nisem vec videl. Po mnogih letih so me upokojili in ker sem poleg tega postal še vdovec, sem obiskal Maro, ki mi je povedala, da je tudi ona že vdova. Vprašala me je, ce sem bil na tecaju, pa sem ji odgovoril, da sem na tecaju opravil izpit za visoko kvalificiranega elektricarja, ne pa za železokrivskega mojstra. »In postal si mojster elektrotehnike. Cestitam! Spominjam se, kako mi je stari ata rekel, da boš nekoc postal še mojster. To se pravi, da so se njegove želje uresnicile.« »Mara, jaz si pa želim, da bi se tudi tvoje želje uresnicile.« »Povej, kaj bi se moralo zgoditi?« je rekla. »To, da bi pri vas prespal,« sem odgovoril. PROZA 158 V prijetnem vzdušju in toplem objemu mi je Mara potihoma rekla: »Blaž, vrata so ti odprta. Dobrodošel pri nas. Upam, da se ti ne bo težko iz nemškega taborišca v našo hišo preseliti.« ~ *** ~ PROZA Ana Marija Justin MC Dolgo Polje, 12. 2. 2020 159 Milena Šimunic Cas, v katerem živim Mesec in pol živim izolirano. Mesec in pol trepetam in skrbim za svoje drage ljudi, ki živijo drugje, slišim le glas, ki rece: ne skrbi, vse je ok! Tolaži me obstoj, le stika ni! Iz dneva v dan, iz noci v noc. Ostajam na mestu premnogih ceri, v objemu nevidnih prepletanj, drobnih nitk sanj in želja. Ni mi dolgcas. Nenehno poteka delo, korak za korakom, po ustaljenih poteh. Med stenami, na visokem stopnišcu, do podstrehe in nazaj, do kleti. Do grede, kjer sadike zalijem, preštevam cvetove jablan in hrušk. Pred kratkim je bila pozeba, k vragu pa taka samooskrba, le malo je ostalo. Nekaj malega bo že. Že štiri leta zapovrstjo nas mati narava kaznuje, nam vraca udarce tam, kjer najbolj boli. Drugace moramo živeti! V ozadju nekje me razjeda strah, kaj bo in kje bomo vsi, ja, to me skrbi! A stari pregovor pravi, da za dežjem posije sonce. Verjamem v to, saj sem se nickolikokrat prepricala, da je tako. Leta svoje nauke osvojijo, jih potrdijo ter z izkušnjami vero v njih dobijo. Res je tako, cas prinese svoje, le potrpežljivi moramo biti in se veseliti majhnih, drobnih stvari ter jih s hvaležnostjo sprejeti. Možnosti so nam dane, le ne znamo ravnati z njimi. Cas pa neusmiljeno tece in nic ne rece. Le v mislih tavam od sedanjosti v preteklost in obratno. Sedanjost kazi pretekle dogodke, ki so, roko na srce, bili prijetni in lepi. Danes nas marsikaj teži. Ne samo mene, vse ljudi, vsak nosi svoje težave in skrbi. Kako jih rešiti? Kljub optimizmu me velikokrat stisne, tam nekje, okoli srca, ko ne vidim rešitve, vsaj ta trenutek ne. Po dežju je posijalo sonce, a stvari se niso spremenile, le še težje breme je prišlo. Kam z njim? Klasicno vprašanje. Zaprem oci in si predstavljam reko, ki odplakne vse smeti. Sprehod po betonski poti, ki razmeji reko od nabrežja in nepokošene trave, prepletene z raznovrstnim travniškim cvetjem, je udoben, a kazi naravno lepoto. Bolj topla in prijetnejša bi bila naravna pohodna potka. Nabrežje, nepokošeno, me najbolj navda z optimizmom. V sebi skriva nekaj naravnega, nekaj neukrocenega in prvinskega, narava v vsej svoji dani lepoti. PROZA 160 Cvetje me navdaja s posebnim navdušenjem, saj me ponese v mladost, ko je dalec naokrog, koder je segal pogled, travnike prekrival tepih razlicnih cvetov. Takrat je bila narava še neukrocena, divja, a nadvse lepa. Imela je poseben vonj, takega danes vec ne zaznaš. Nad cvetovi so brencali roji cebel in nešteto drugega mrcesa. Takrat smo otroci po travnikih lovili pisane metulje, zvecer pa smo poslušali pesem crickov. To so prebliski spominov. Realnost je povsem drugacna, manj prijetna. Vecina rodnih polj je pozidana. Cvetoce travnike prepletajo asfaltirane ceste, po njih pa nešteto vozil, ki v zrak spušcajo pline in unicujejo okolje. Izginil je naravni ekosistem. Kaj pa voda? Sedaj še imamo cisto pitno vodo (s cistilnimi napravami do pip...), vendar kako dolgo še? Se sploh zavedamo, kakšna dragocenost je voda? Mislim, da ne! Vse, kar nam daje narava, izkorišcamo, nicesar pa ne vracamo naravi, ne znamo skrbeti zanjo. Vse danosti jemljemo kot samo po sebi umevno. Smo nezavedni izkorišcevalci! Zakaj se potem cudimo, ko nam narava vraca z naravnimi katastrofami!? Širijo se razni virusi in vedno vec je takih, ki jim znanstveniki ne najdejo izvora, niti vsebine. Vse manj se lahko zašcitimo! Kljub trudu je stroka nemocna. Cloveški faktor pa se sprašuje, zakaj in kako je do tega prišlo? O odlagališcih smeti bolje ne govoriti, vsi jih proizvajamo in odlagamo; do kdaj še!? Zadušili se bomo v njih! In kaj storimo? Nic! Sicer smo že malo v strahu, a tako neznatnem, da ležerno živimo naprej. Vse to se nam bo mašcevalo in ponovno se bomo spraševali: zakaj, kako!? Cloveštvo že od davnine trpi zaradi razlicnih, masovnih obolenj, ki so morila ljudi. Vsakokrat je bilo nadvse hudo, dokler ni minilo in šlo v pozabo. In res je šlo v pozabo, kajti v ravnanju ljudi do narave se po katastrofah, katerekoli bolezni, ni nic spremenilo. Samo, da se živi in uživa v danih sadovih narave. Ponovno se vracam v cas, v katerem živim. Stopim iz hiše in vdihnem veliko cistejši zrak kot pred omejitvami gibanja. Hvaležna in srecna sem, da imam vrt in nekaj sadnega drevja, ki rodi po vremenskih razmerah, enkrat vec, drugic manj, odvisno od pozebe, nenehnega dežja ali pa pretirane suše. Hvaležna sem za vsak sad. Ugotavljam in trdim, da je v vsaki nesreci tudi nekaj dobrega. Isto kot pri ljudeh. Le spoznanja prihajajo najveckrat prepozno, prehajajo v nic. Pri ljudeh pa se vsaka katastrofa PROZA 161 nabira in izkaže v nestrpnosti, agresiji in revoltu. Tudi to je naš današnji svet, ko smo v izolaciji družbenih odtujitev, gospodarske bede in revšcine vsesplošne populacije. Tudi izjeme, ki imajo veliko dobrin, bodo cez cas ostale brez njih, ker ne bo podlage, propadlega naroda in njegovega dela. Kolo zgodovine se vrti in vsi vemo, kje se ustavi. Nic dobrega se nam ne obeta, zgovornost zgodovine se potrjuje, z ustaljenimi vzorci in se tiho, a vztrajno zažira v življenja ljudi. ~ *** ~ PROZA Borut Korun Celjska kulturnica, 19. 2. 2020 162 Marko Vitas Nimfino obhajilo Ko dosanjam v mesecini, odlocim! (Neznani svecenik Izide iz starega Egipta) Vsakdo, ki ga je doletelo prekletstvo ali cast izkusiti ga, ve, da je ugriz Nimfe milejši od dotika metulja na cvet, tišji od polnocne mesecine, slajši od medu, silovitejši od brzic hudournika in strasten kot okus po nektarju bogov. Stari Egipcani so že vedeli, komu v cast so postavili tako velicastna in monumentalna svetišca. Naj vam še jaz zaupam svojo sladostrast zvezdnega svoda, svojo zgodbo, ki se mi je dogodila med lanskim dopustom. Takole je bilo: Beseda je dala besedo in že sem lahko povabil na kavo svoja nova soseda v avtokampu, Šveda, ki sta popotovala po Hrvaški in Italiji. Kasneje sem izvedel, da je njemu ime Magnus, njegovi micni, graciozno postavni ženi, pa Magdalena. S seboj sta imela tudi štiriletnega sinka, ki se je imenoval Stig. Pogovor je tekel, kot obicajno potekajo pogovori, ko se sogovorniki šele spoznavajo. Kdo si in kaj si, od kod si in kam potuješ, zaposlitev in podobno. Naš pogovor sta prekinili mladi hostesi, ki sta novacili pocitnikarje na izlet z barkaco. Lepo smo se jima zahvalili za letak s telefonskimi številkami, ki je vabil na ogled Rovinja, na kopanje na Crvenem otoku in v Limski kanal na školjke. Šveda sta bila videti navdušena. Ni mi preostalo drugega, kot da sem poklical in rezerviral mesta na barki takoj za naslednji dan. Na barkaci nas je v zgodnjem dopoldnevu pricakal barba, ki je dajal videz rahlo zanemarjenega in že nekoliko ostarelega ribica. Za dobrodošlico nam je ponudil šilce lozovace, kar smo kajpada družno, hvaležno sprejeli. Žganje nas je spravilo v dobro voljo in pogovor med plovbo do Rovinja je zategadelj postal še bolj prijateljski in sprošcen. A bolj ko so se razvijale in ponovno zapletale niti casa, bolj mi je pogled uhajal na Magdaleno, na njeno že nekoliko zagorelo polt, ki je še bolj poudarila njene bele, svetlosive kodre las. Na vso moc sem si prizadeval prikriti svoj poželjivi vojerizem. Ce ne zaradi drugega, zaradi Magnusove PROZA 163 prisotnosti. A ona se je vedla popolnoma neprizadeto, ceprav sem bil preprican, da se je zelo dobro zavedala, da v meni vse vre, na kar jo je moral že zdavnaj opozoriti njen prirojeni ženski instinkt. Soncna pripeka je pritisnila že zelo zgodaj. Ogled starega mestnega jedra, med katerim nas je vodic poucil o zgodovini mesta, je bil zategadelj nekoliko utrujajoc. Oziral sem se navzgor na procelja starodavnih stavb in s pogledom iskal okna beneške gotike. Vrocina je neusmiljeno puhtela iz tlakovcev in kamnitih ulic. Zato pa se je kopanje na Crvenem otoku toliko bolj prileglo, kjer mi je pogled skrivoma ponovno in še bolj uhajal k Magdaleni. Motril sem njen eleganten stas, ko je kot Venera, porojena iz morske pene, prihajala iz morja. S pogledom sem se poželjivo sprehajal po njenih ženskih oblinah in broneni polti in v mislih drsel po njenem trebušcku do popka, ki je komaj vidno valoval z njenim vdihom in izdihom. Oci je imela priprte, tako da se najina pogleda nista mogla ujeti. Obcasno si je razmršcila vlažne, v soncu angelsko blestece kodre in se z rokama dotikala kopalk, kot da bi jo nekoliko motil ta odvecni, morda celo nadležni del tkanine. Ob casu za odhod si je navlekla svetlo letno oblekico in zatem slekla mokre kopalke. Pohota v meni je divje vzplamtela, kot unicejoc požar, ki se neustavljivo širi, a hkrati neutolažljivo jeci po vodi, ki bi ga pogasila. Med plovbo do Limskega fjorda je sedela na klopi nasproti mene. Njeno krilo se je hote ali nehote nevarno povzdigovalo, in ko je Magdalena opazila moje izkrivljanje vratu, je radodarno razširila kolena in mi namenila ali bolje receno uperila v moje oci resnoben pogled. Razkošen razgled na urejen beli puh okoli njenega sramu, ki se mi je tisti neponovljivi trenutek ponudil, je v meni skorajda vzbudil obcutek pedofilske samokrivde. Zamrmral sem si verze iz pesmi: SVETI GRAL Oh, red je ljubezen, otroci Sveti Jurij, ne demon, blagoslovljena votlina prepletenih kac, Sveti gral podajmo se iskat. PROZA 164 Odmaknil sem pogled in premeril Magnusa. Magdalena je to opazila in v odgovor z odkimavanjem zavila z ocmi. »Prav nenavaden par sta. Le kako sta se našla,2 pomislim. V tistem trenutku se me dotakne angel varuh, gnosis, apokalisa. Preveje me razodetje: »Vsi smo porojeni iz ognja strasti, iz energije, a se gibljemo po labirintu ovir, ki nam jih iz sveta duhovnih dimenzij nastavlja Sveti duh. Cudež, nakljucje, ki to ni in ne more biti. Vsak zakaj ima svoj zato, kot tudi ima vsaka posledica svoj vzrok.« Potem ko nam je turisticna vodicka predstavila zgodovino Limskega fjorda od rimskih do vikinških in piratskih casov, so nam sojenice namenile kulinaricne užitke. Mastili smo se z Jakobovimi pokrivacami, dondolami in dagnjami v omaki, na buzaro. »Ker pravijo, da so školjke afrodizijak, bo zagotovo imel nocoj Magnus prijetno opravilo,« sem pomislil. Glede na navdušenje, ki sta ga izkazala nad morskimi sadeži, ju povabim na ribe, ki bi jih spekel na elektricnem žaru pred svojo prikolico. Navdušeno privolita. Naslednji dan na ribjem trgu med pestro izbiro rib in morskih sadežev izberemo brancine. Magdalena se mi ponudi v pomoc ob cišcenju rib. Želela se je nauciti. Zabavava se. Kasneje se mi je za kratek tecaj iskreno zahvalila. Zvecer sem jima postregel s capresejem in cvickom. Po pouku o tem slovenskem endemitu steklenico, oziroma nalepko s telefonom navdušeno poslikata. Preidemo na ribe, ob katerih postrežem ohlajen suhi rulandec. V soju svec kramljamo o vsem mogocem. O politiki, nogometu, službi in denarju. V glavnem pritrjujem sogovornikoma. Glede na vroci flirt me zbode edino Magdalenina pripomba, da se sicer ne razume na politiko, a da je Putin dober tip. Moj moški ego bi skorajda zakrvavel. Na koncu postrežem še sir s cabernet sauvignonom in z rolado, ki sem jo nabavil v supermarketu. Žal pa moj hladilnik v prikolici ni premogel nobene pozne trgatve, ki bi se prilegla k sladici. Magdalena se je medtem namenila pospremit v posteljo malega Stiga. Jaz pa sem predlagal Magnusu: »Zdaj je cas, da preidemo na pravo stvar, na nekaj bolj moškega.« Iz hladilnika prinesem steklenico viljamovke, ki sem jo nabavil pri nekem dolenjskemu kmetu, ceprav sem dobro vedel, da bi se tisti trenutek bolj prilegel pogret konjak. Šilce, da šilce. Magnusu se medtem jezik še PROZA 165 bolj razveže, medtem ko jaz svoja šilca z opojno pijaco neopazno zlivam stran. Magdalena se je medtem vrnila. Nazdravljali smo in Magnus je kot za stavo pridno praznil šilca. »Dobro ga nese,« pomislim. Sveca je dogorela in Magdalena je ocenila, da je cas za odhod. Magnus vstane izza mize, a se takoj zatem opotece, sesede ter zgrudi na tla. Odleže mi. Z Magdaleno ga družno dvigneva in mu nudiva oporo pri hoji. Zdi se, da si mrmra nek napev. Položiva ga na blazino v njunem šotoru, a Magdalena ostane z njim. Napotim se proti WC-ju, kjer si umijem zobe in potem oddidem proti svoji prikolici. Legel sem k pocitku, toda v meni so divjale misli: »Prekleto, ženske so pac take, da vse naredijo za samopotrditev in dvig samozavesti. Izzivajo, potem pa, ko nastopi cas, se prestrašijo in bojece umaknejo. Evolucijsko tveganje je pac preveliko ...« Ko pa sem zaplaval v polsen, se je Magdalena gola pojavila na vratih prikolice. Smuknila je v mojo posteljo in se z gorkimi grudmi vsa vrocicna prižela ob moj hrbet. Zakopal sem se v njene zlate lase. Objemala sva se in krcevito poljubljala v vrocici poletnega naliva. Strune rajskega napeva so globoko zvenele, kot šelest listov nikoli dokoncane knjige vecnosti. Srebam medeni nektar iz bele skodelice napravljene iz krhkega porcelana. Duh borovcev je milo puhtel. S srebrnim rezilom bodala param svileno tkanino. Vdih in izdih etericnih vonjav rožmarina. Z roko v roki stopava proti blešceci svetlobi, proti luci do pepela ugaslega ognja kresne noci. Prebudil sem se v dišece jutro. Magdalene seveda ni bilo ob meni. Najbrž me je prebudil žvenket opreme za taborjenje. Soseda sta se ocitno odpravljala iz avtokampa. Magnus je gledal stran. Magdalena tudi, a se je ob tem, lahko bi dejal, zarotniško nasmihala. ~ *** ~ PROZA 166 TEMNA MODRINA Nekateri se dvigne v grehu, drugi pade zaradi kreposti. (William Shakespeare, Milo za drago) Sedem v svojo temno modro limuzino. Ob jutranjem svitu je temno modra barva videti še temnejša. Poženem motor in kmalu že brzim po obrocu mestnih obvoznic, dokler se ne usmerim na avtocesto, ki vodi proti letališcu. Iz zvocnikov se razlega arija L'amour est un oiseau rebelle iz Bizetove opere Carmen. Razmišljam o ljubezni. »Ja, popolna ljubezen je lahko samo uporniška,« me prešine. Operno petje prekine, mojo zamišljenost pa predrami elektronski zven, sestavljen iz nekaj tonov, in zatem resnoben glas radijskega napovedovalca, ki se vsakic vklopita, ko se predvajajo prometna obvestila: »Na avtocesti A4 je v smeri proti morju zaradi prometne nesrece oviran promet. Nastal je daljši zastoj. Priporocamo uporabo vzporedne regionalne ceste.« Ponovno se iz zvocnikov, skritih v crni plastiki armature, zasliši zven elektronskih pulzov in elektronsko vezje avtomobilskega avdio sistema spet preklopi na opero. Bližam se letališcu, letala v trušcu vzletajo in pristajajo. Pred vhodom v letališko garažo iz avtomata vzamem parkirni listek, parkiram avtomobil in s prirocnim kovckom na kolesih oddrsam proti odhodnemu terminalu. Izgubim se med množico ljudi v letališcni stavbi in išcem njo. Zazdi se mi, da išcem iglo v kopici sena. Ne najdem je. Posežem po mobilnem telefonu in jo poklicem. Po nekaj kratkih pulzih elektronskega zvena se oglasi: »Živijo, Daniel! Si na že na letališcu?« »Ja, sem že v avli, a te ne vidim. Kje si?« »V kavarni ob vhodu sem.« Napotim se proti vhodu in kmalu jo zagledam. Prekinem zvezo. Stoji ob pultu in sreba kapucin ter se sladka z zajetnim rogljicem. Oblecena je poslovno, a stroga obleka ne zmore prikriti njene ljubke ženstvenosti. V svojih zgodnjih štiridesetih je še vedno videti nadvse privlacna in marsikateri moški pogled se ustavi na njej, da z metuljevimi krili pogladi njen stas. Veronika je naša zelo sposobna pravnica. V podjetju je zadolžena tudi za stike z javnostjo, kar ji, vsaj tako je videti, nedvomno ustreza, tako da postaja v javnosti že kar precej prepoznavna piarovka. PROZA 167 »Šele zdaj zajtrkujem. Tako težko je bilo vstati iz postelje ob jutranjem svitu,« mi skozi prešeren nasmešek hiti opravicevati svoj položaj. Tudi jaz si narocim ekspreso, ceprav sem bil že doma popil zvrhano skodelico kave iz kafetjere. Temna tekocina me še bolj zdrami in dodatno okrepca. Prijava, varnostno in mejno kontrolo opraviva tekoce. Tudi let mine brez posebnosti. Leteli smo pod sinjo modrino neba nad belino kepastih oblakov, dokler se po nekaj krogih nad okolico Londona, zaradi prevelikega prometa na letališcu, nismo priceli spušcati skozi temno sive meglice proti letališcu Heathrow, kjer morava ponovno opraviti obveznosti mejne kontrole. Ko se naposled prebijeva iz letališkega terminala, betonskega mastodonta, sedeva v staromodni crn britanski taksi. »Harcourt Manor hotel!« narocim temnopoltemu vozniku, ki samo na kratko odvrne: »Da, gospod!« Kmalu se znajdeva v labirintih londonskih predmestij. Dizelski motor prede pod pokrovom sprednjega dela avtomobila. Satelitska navigacija medtem usmerja taksista proti cilju. Hkrati se na zaslonu ob armaturni plošci prikazuje zemljevid z našim položajem, dokler naposled ne prispemo pred hotel v obliki tudorskega dvorca, ki je zidan iz temnih granitnih zidakov. Okoli dvorca se razprostira manjši, a kljub temu velicasten angleški park. Izstopiva iz taksija. Vdihnem svež jutranji zrak, ki v sebi nosi vonj po cveticah in jutranji rosi. »Ah, angleško poletje,« pomislim, »je kot ena sama vecna pomlad.« Vozniku narocim, naj pocaka. Uslužen receptor v hotelu naju vpiše v knjigo gostov in nama zagotovi, da bo postrešcek odnesel najino prtljago v sobi, brž ko bosta nared. Ponovno sedeva v taksi in odpeljemo se proti Canary Wharfu, poslovnemu delu velemesta. V precejšnji meri tegobni sestanki se v eni izmed steklenih stolpnic poslovnega središca razvijejo razmeroma ugodno za nas. Veronika na tovrstnih dogodkih navadno blesti in s svojo prešernostjo vedno nekoliko sprosti in razrahlja tesnobno vzdušje med resnobnimi poslovneži. Zakljucimo z delovnim kosilom v eni izmed restavracij ob vodi. Ponovno sedeva v taksi in se vrneva v hotel. Povratni let imava šele naslednji dan popoldne. PROZA 168 »Imaš kakšne posebne nacrte za danes popoldne in zvecer?« jo vprašam. »Ja, šla bom v Kew Gardens.« »Me vzameš s seboj?« jo vprašam skozi nasmeh. »Seveda, zakaj pa ne?« V hotelski sobi odvržem svojo temno modro obleko, si navlecem kavbojke iz modrega jeansa in obujem kolidžke. Takoj se pocutim bolje, saj sem poslovno obleko vedno imel za nekakšno predpisano uniformo. Zapustim hotelsko sobo. Sedem na klop pred hotelom in se razgledujem po parku. Bil sem prezgodaj, Veronika se še ni vrnila iz hotelske sobe. Naposled se prikaže v lahni temnomodro-beli obleki. Obuta je v bele športne copate. Pogled se mi nehote sprehodi po njenih kot iz nežnega marmorja izklesanih mecih in gležnjih. Njeni svetli lasje so speti v rep. Pokliceva taksi, in ko se ta nemudoma prikaže, sedeva vanj. »Kew Gardens!« narocim taksistu azijskega porekla. Vožnja ni trajala dolgo in že se sprehajava po velicastnih parkih Kew Gardensa. Obiskujeva paviljone z orhidejami in drugim eksoticnim cvetjem, stopava po mostickih nad ribniki, med gredicami s cveticami, travniki, drevesi, si ogledujeva poslopja v parku, med katerimi je tudi japonska pagoda. Izkoristim vsak trenutek, da se je lahno dotaknem ali celo za trenutek objamem. Videti je, da nima nic proti mojemu pocetju. Privošciva si pivo v baru na prostem. Pogled se mi ustavi na številcni družini iz Azije. Mati in odrasle hcere so pokrite. Mlajši otroci razposajeno tekajo naokoli. Proti veceru, ceprav sonce še ni zašlo, se vrneva v hotel. Dogovoriva se, da se dobiva na vecerji v hotelski restavraciji. V hotelski sobi razmišljam: »Rože ima rada.« Pograbim mobilni telefon. Na spletu poišcem številko Interflore. Nemudoma jih poklicem. »Dober dan. Veseli nas, da ste poklicali. Želite?« se oglasi operater na drugi strani etra. »V kolikem casu lahko dostavite šopek rož v sobo 128 hotela Harcourt Manor?« »Približno pol ure, najvec tri cetrt.« »Dobro,« odvrnem. »Imate kakšne posebne želje?« PROZA 169 »Pripravite nekaj v modro-beli kombinaciji.« »Danes imamo tudi modre vrtnice.« »Ne, ne, modre vrtnice so barvane in zategadelj prevec umetne. Vzemite raje irise in nekaj belih vrtnic.« »OK.« »Racun bi poravnal s kreditno kartico.« »V redu, gospod.« V mobilni telefon narekujem številko kreditne kartice in se poslovim. Kaj kmalu zacinglja moj mobilni telefon. Prispelo je sms sporocilo, ki sporoca obremenitev v znesku 150 funtov v evrski protivrednosti. Vzamem tabletko in jo poplaknem z vodo. Zavrem vodo v elektricnem grelniku. Izberem temno modro vrecko s cajem darjeeling in jo potopim v vrelo vodo. V pripravljen caj nato iz konzervice vsujem nekaj kapelj kondenziranega mleka. Razmišljam o staranju. »Pravzaprav bo kar držalo, da je staranje za hrabre,« premlevam v mislih. »A kaj, ko so ženske cisto nore name. Zdaj bi moral imeti kakih trideset let, a takrat sem bil še navaden nice.« Pogledam na uro. Kazalci krožijo svojo brezkoncno pot. Vidim, da je minilo že nekaj vec kot tri cetrt ure. »Zdaj bi že moralo biti,« si recem in se dvignem s stola ter se resnobno, kot vojak na izredno pomembni misiji, odpravim proti Veronikini sobi. Potrkam na vrata. Veronika odpre vrata z zajetnim šopkom cvetic v rokah. Videti je, da ne more skrivati presenecenja. »To je dobro,« pomislim. »Veronika, veš, razmišljal sem, da bi malo proslavila najin današnji poslovni uspeh s kaviarjem in šampanjcem, ki bi si ga namesto vecerje v hotelski restavraciji narocila v sobo.« Veronika molci z odprtimi usti. »Zagotovo ji povabilo godi,« si mislim. Pomakne se naprej skozi vrata in se ozre levo in desno po hotelskem hodniku. »Danes mi morda sploh ni do vecerje. Tako trudna sem in razmišljam, da bi kar preskocila vecerjo.« »Daj no, Veronika. V teh nekaj letih življenja, kar nam jih je preostalo, moramo izkoristiti vsako priložnost, ki se nam ponudi.« Veronika se ponovno ozre levo in desno po hotelskem hodniku in me narahlo potolce po glavi s šopkom rož: »Bucman, veš, da bi se locila, ce mi PROZA 170 v zakonu ne bi bilo dobro. Kaj misliš, da se bova, kar tako, tu in tam malo pomuckala?« Ko je resnobno izgovarjala svoje besede, mi porine šopek cvetic v roke. Postane mi jasno, da me ocitno ne bo povabila v sobo. Osramoceno se zazrem v pod: »Iskreno upam, da me ne prijaviš zavoljo domnevnega nadlegovanja?« »Oh, daj no, kje pa. Saj smo samo ljudje.« Na licu se ji izriše zadovoljen nasmešek. Zaželi mi še lahko noc. »Lahko noc,« odvrnem in oddrsam proti svoji sobi. »Presneta avša,« si mislim, »preprican sem, da ji je pripetljaj pravzaprav godil. Zagotovo se bo še vrnila.« Naslednje jutro se srecava na zajtrku. Obilen zajtrk se mi je prilegel. Veronika ne daje vtisa, kot da se je vceraj zvecer kaj dramaticnega zgodilo. Povprašam jo: »Kaj nameravaš poceti danes dopoldne, preden se odpraviva na letališce?« »Nakupovala bom. Grem v središce mesta, na Oxford Street, Bond Street in v druge ulice v bližini.« Razumevajoce prikimam. Po zajtrku se tudi sam odpravim v mesto, tokrat s podzemsko železnico. Tavam po mestu in tudi sam poizkušam najti kaj za ženo. Naposled kupim elegantno svileno ruto in se odpravim s taksijem nazaj v hotel in nato na letališce, kjer se ponovno snideva z Veroniko. Let je bil miren, kot je tudi neslišen tek motorja moje temno modre limuzine. Ponovno poslušam opero Carmen, Toreadorjevo pesem. Doma me pricaka Agnes, moja žena. Nemudoma mi plane v objem. Po vecerji ležem na zofo. Kmalu se mi pridruži žena. Pricne me gladiti in kmalu se poljubljava. »Dragi, kje imaš tabletke?« me povpraša. »V etuiju od brivskega pribora.« Agnes se takoj podviza na hodnik, kjer vzame iz prtljage moj brivski pribor. Po nekaj trenutkih zaslišim iz hodnika Agnesin resnobni glas: »Dragi, kako pa to, da imaš v škatlici samo še tri tablete, medtem ko si jih imel pred odhodom v London vsaj še štiri?« PROZA 171 Zamižim in pomislim: o ne, natanko vedoc, da bo nastopila huda ura. »Ne, ne,« odvrnem. »Že prej so bile samo še tri.« »Ni res. Prav dobro se spominjam, da so bile še štiri!« zaslišim iz hodnika. »Ti prekleti pokvarjenec!« se razlega iz hodnika. »Agnes, bodi no pametna. Samo tri so bile.« »Ni res! Sploh pa, zakaj bi navsezadnje tabletke nosil s seboj na službeno pot?« »Agnes, prosim te, ne delaj drame, tam kjer je ni. Ali se sploh zavedaš, kako si dolgocasna s tem svojim trdovratnim ljubosumjem?« »Da naj ne delam drame? Zdaj bi ti morala vreci kovcke cez balkon, a tega ne bom storila, kajti sosedje bi me obsodili kot histericno babo! Nekaj boljšega imam v mislih.« Odpravila se je v spalnico. Zaslišal sem odlocno odpiranje in zapiranje drsnih vrat omar. Vzravnal sem se in skrušeno obsedel na zofi, dokler se ni pojavila pred menoj, mocno nalicena v izzivalni oprijeti kratki crni obleki: »Noc je še mlada. K Veselemu mornarju pojdem!« mi privošcljivo zabrusi. »Samo k Veselemu mornarju ne!« kriknem. »Tam se vendar razvpite dame vlacugajo.« »Ravno tja moram iti. Tam se gospe iz dobrih družin prodajajo in dokupujejo, kar jim manjka.« »V mestu bo pocil škandal.« »Zakaj pa ne, saj ravno to hocem!« »Agnes, ne delaj mi tega. Prosim te.« »Kaj ne, ravno to si zaslužiš, ti filister prevarantski licemerski.« Nataknila si je cevlje z vrtoglavimi petami in zaloputnila vhodna vrata za seboj. Obsedim na zofi in razmišljam: »Najin sin je že polnoleten. Razumel bo. Ena od hcera iz prejšnjega zakona pa je pred mesecem povila mojega prvega vnuka.« Vstanem in zacnem v kovcke zlagati najnujnejše. Znosim jih v prtljažnik avtomobila ter se odpeljem proti domaciji visoko v hribih, kakšnih štirideset kilometrov iz mesta, ki jo imava v lasti. Tja se obcasno zateceva pred mestno pripeko. Obrnem kljuc in že se vozim. Iz zvocnikov vre zakljucek opere Carmen. PROZA 172 Valerija Vrenko Obesek Bila je že zelo utrujena. Od potu zlepljeni lasje na prašnem celu so ji silili v oci, ki so se ji solzile zaradi vztrajnega vetra, ki je vrtincil ter dvigal prah in pesek iz na novo skopanega polja. Arheološka najdba je bila stara manj kot leto dni. Kmet iz bližine Lendave je med oranjem njive naletel na ostanke lepo ohranjene in umetniško porisane loncenine. Po tistem, ko je najdbo prijavil, je nemudoma steklo obsežno arheološko izkopavanje ožje in širše okolice. Gledala je svoje študente, ki so precej zdolgocaseno in vdano odstranjevali plast za plastjo pešcene zemlje in z metlicami in šcetkami drgnili nepomembne razbite kose. Nanje je bila navezana kot na svoje otroke, ki jih nikoli ni imela. Vse življenje je bila sama, vendar ne osamljena. Zaradi njene trmaste narave in cudaštva, so se je moški in prav tako tudi ženske na široko izogibali. Bila je vneta arheologinja, z dušo in telesom se je trmasto zagrizla v izkopavanje starega rimskega Halicanuma, ki naj bi po vseh dosedanjih raziskavah ležal nekako pet do deset metrov nižje pod sedanjo Lendavo z okolico. Ceprav zemlja ni in ni do sedaj hotela dati od sebe spektakularnih najdb in zanimivih odkritij, jo je gnal nekakšen nerazložljiv notranji ogenj, ki se je tu in tam prižgal v njenih oceh. Res, bila je trmasta, ceprav se je rok izkopavanja pocasi iztekal in tudi sredstev je bilo že kar smešno malo. Nekaj študentov jo je zapustilo, s takšnimi in drugacnimi razlogi so se opravicili, ostalo je le še nekaj fantov in deklet, ki pa so bili iz dneva v dan bolj navelicani in ocitno niso imeli boljšega dela kot je brskanje in kopanje po prekmurskih njivah v vrocem poletju! V velikem šotoru je njena ekipa imela na razpolago poljske postelje s spalnimi vrecami ter zasilno kuhinjico, v kateri je že kronicno primanjkovalo hrane. Spala je kar tam, v spalni vreci pri svojih študentih, ceprav je bila rojena Lendavcanka. Njena domaca hiša je bila prazna in zapušcena, saj so ji starši pomrli že kmalu po tem, ko je odšla študirat. V glavnem mestu in nato v tujini na najrazlicnejših izkopavanjih je preživela kar nekaj let, tako da se je odtujila in se je njena nekdanja ljubezen do Lendave precej ohladila. PROZA 173 V zadnjem letu, odkar je delala na projektu Halicanum, pa se je njeno domoljubje prebudilo z dvojno mocjo in v sebi je zacutila nenavadno energijo. Bilo je kot klic iz davnine, cutila je nujo, da vztraja. To jutro je ponovno z velikim upanjem zlezla nekaj metrov po lestvi v kotanjo, kjer se je razprostiralo polje izkopa. Z žuljavimi rokami je z lopato previdno zajela nekaj prašne zemlje, ko se je nenadoma usul mocan dež. Debele kaplje so hrupno padale na žejna, suha tla in dvigovale majcene oblacke prahu, ki je kmalu izginil in se spremenil v blatno plast zemlje. Bila je razocarana in besna, slane solze pomešane s prahom so ji stopile v oci. Nemocna je obstala sredi polja, medtem ko so dekleta in fantje krice zbežali v šotor. Zajel jo je trenutek brezupa in slabosti. »Jutri pospravimo in adijo!« je z grenkobo in jezo zaklicala za njimi. Mokra srajca se je lepila na telo in z roko si je previdno popravila verižico z nenavadnim obeskom, ki ga je ob rojstvu dobila od dedka. Bil je zlat, zelo star in v obliki srca, ki mu manjka druga polovica. To verižico je cuvala kot svetinjo in najvecjo dragocenost v življenju. Nikoli se ni locila od nje in nikomur, prav nikomur je še ni pokazala. Mocan naliv kar ni hotel ponehati, zato je hitro vstopila v šotor, vzela iz torbice star kljuc in se z vozilom, ki jim je bil dodeljen na faksu odpeljala v Lendavo. »Ne cakajte me, pridem pozno! Jutri pa zapecatimo polje in konec komedij«, je utrujeno in z vidnim razocaranjem sporocila srecnim študentom. Domaca hiša jo je sprejela s temo in hladom. Šla je po sobah, se razgledala po prašnem pohištvu in obledelih fotografijah, ki so ji vracale poglede s sten. Preplavili so jo grenko sladki spomini. Zmeraj je bila poseben otrok, štrlela je iz povprecja zaradi trme in molcecnosti. Najraje je imela naravo in živali, ure in ure se je lahko igrala z metulji in mravljami, ali opazovala oblake. Oce in mati sta ji pušcala svobodo, bila je njuna ljubljenka, saj je pri njenem rojstvu nesrecno umrla njena sestra dvojcica. Najvecja zaveznika v otroštvu sta ji bila dedek in babica. Z njima se je v neskoncnost pogovarjala kot odrasla oseba in z odprtimi usti je poslušala njune zgodbe, ki se jih nikoli ni navelicala. PROZA 174 Hišo je po polnoci zapustila, varno spravila kljuc in se pocasi odpravila nazaj na najdišce. Bila je tema in lilo je kot iz škafa. V šotoru so že vsi dremali, zato se je tiho zavlekla v svojo spalno vreco in utonila v nemiren spanec. Zjutraj jo je nenadoma zbudilo glasno klicanje. Bil je napet in nestrpen glas zavzete študentke arheologije s Primorske. »Hitro, hitro, gospa profesorica, pridite pogledat!!!« Vsa presenecena je navlekla nase suha oblacila in kar se da hitro zbežala ven. Dež je ponehal, že se je kazalo sonce, ura je bila verjetno zelo zgodnja. Prijetna punca s cigareto v roki je s prstom vsa zaprepadena kazala na dno kotanje. Tam je ležala na dnu kotanje na pol odkrita kamnita plošca oz. nekakšen pokrov, s katerega je mocan dež spral plast pešcene zemlje! Dež, ki je sinoci tako mocno lil, je izpral zemljo in odtekal po ozkem jarku, ki so ga izkopali ob robu zemljišca in na ta nacin odkril najdbo. Vsa vrocicna se je spustila v kotanjo in kar z golimi rokami zacela grebsti po robovih plošce, da bi jo odkrila v celoti. Kmalu so bili vsi zbujeni in so pritekli ter s pomocjo dlet in krtac popolnoma osvobodili kamnit pokrov. »Verjetno je skrinja zaveze ali zaboj z zakladom!« so šaljivo menili fantje, ki so se koncno malo razživeli, ter se na vsa usta pricakujoce režali. »Ali pa grobnica,« je tiho in zamišljeno dodala ona in se vsa blatna spustila na kolena. Tedaj so kar vsi priskocili na pomoc in v nekaj trenutkih se je težka kamnita ploskev odvalila. V trenutku jo je oblila vrocina in obcutek zmagoslavja ji je zameglil pogled. Skozi solze je izdavila: »Imamo senzacijo! Našli smo prvo skoraj ohranjeno okostje iz predrimskih casov na naših tleh!« Vsi so zarjoveli od navdušenja, ona pa se je v tem trenutku zbrala in zacela natancno opazovati najdbo. Bilo je žensko okostje, na katerem so bili še vidni sledovi lepo izdelanih usnjenih oblacil, ostalo je celo nekaj las na lobanji. Okoli nje je v grobnici ležalo vse polno loncenih darov in raznih predmetov. Morala je biti visokega rodu, saj je imela okoli sebe polno okrasja, orodja in nakita. PROZA 175 Med veselim kricanjem in vzklikanjem mladih študentov je opazila, da je okostje neznane ženske imelo košcena zapestja polna zapestnic, okrog glave so ležale umetelno izdelane sponke iz najrazlicnejših kovin in dragih kamnov. Potem pa je v trenutku od strahu okamnela! Pradavna princesa ali karkoli je že bila, je imela okoli vratu eno samo skromno verižico s prav takšnim obeskom, kot je bil njen! Obesek je bil enak njenemu, vendar je to bila desna polovica zlatega srca, druga polovica pa je skrita visela okoli njenega vratu. S tresocimi rokami se ga je dotaknila in zanjo je svet prenehal obstajati. Ni slišala veselih krikov študentov, ni cutila bolecin v kolenih, s katerimi je klecala na kamnitem pokrovu, ni obcutila nicesar razen velikega spokojnega miru. Bil je obcutek, kot je, ko se vrneš po dolgem casu domov in te pricaka topel objem in prijeten znan vonj. Odkritje »Princese iz Halicanuma« je bilo naslednje dni glavna tema medijev. Ona in njena ekipa so bili v središcu pozornosti domace, pa tudi svetovne javnosti. Najdba je bila tako pomembna v arheološkem in zgodovinskem smislu ter po vrednosti najdenih zakladov, da ji že dolgo ni bilo para na svetu. Ves ta medijski pomp pa je le bežno šel mimo nje. Zamolcala je, da je v njeni lasti druga polovica zlatega obeska. Bilo bi nepremišljeno, da bi o tem spregovorila, saj bi to veljalo za popoln nesmisel in šalo. Njen zlat obesek, leva polovicka srca, je varno skrit bingljal pod njeno bluzo in dalje skrival skrivnost svojega porekla. ~ *** ~ PROZA 176 Branko Zupanc Jože Pisalo se je leto 1926 To je bilo leto, ko je španski diktator Francisco Franco postal general, poplave pa so v avgustu zajele vecji del Slovenije; pod vodo je bilo Celje z okolico in dolina Drave od Slovenj Gradca do Dravograda. Septembra je bilo poplavljeno širše obmocje Ljubljane. Konvencija Društva narodov je prepovedala vse oblike suženjstva, v Italiji pa je izbruhnil Vezuv. V tem letu so se rodili britanska kraljica Elizabeta II., ameriška igralka Merilyn Monroe, Fidel Castro, kubanski komunist in diktator, Jože Toporišic, slovenski jezikoslovec, Ivo Zorman, pisatelj in urednik … Umrli so Rudolf Valentino, italijansko-ameriški igralec, Ivana Kobilca, slovenska slikarka … Jože ni imel lepe mladosti. Rodil se je blizu Šešc in komaj enajst let starega so dali služit v sosednjo vas k nekemu kmetu. Oce je bil brez službe, tu in tam je z veseljem komu pomagal za skromno placilo, mati pa je bila dninarica. Zvecer, ko je prišla domov, je prinesla v litrski kangli mleko in pol hleba kruha in otroci vsaj zvecer niso šli lacni spat. Ko je Jože odšel, so bila ena usta manj pri hiši, ampak zato pri njih še ni bilo konec lakote. Pri tistem kmetu, kamor je prišel, je Jožek zacel služiti kruh. Ljudje so ga klicali za Pepija, pa naj bo tudi v tej zgodbi bolj Pepi kot Jože. V šolo je fant hodil, a se gospodar ni zanimal, kako mu gre ucenje. Bolj je bilo pomembno, da je pasel tistih šest krav, ocistil hlev in še kaj postoril. Nekaj pa je bilo vredno vsega truda: pri tisti hiši ni bil lacen, pa tudi spal je na peci in pozimi je bilo na njej še kako prijetno. V jeseni, ko je šel v šolo, mu je gospodar kupil na sejmu pleten cekar, vanj je dal kamencek in tablico pa še kakšen zvezek. Do pomladi je bil cekar že hudo raztrgan, vendar drugega ni dobil, zato je vse šolske potrebšcine nosil s cekarjem vred pod pazduho, da ne bi cesa izgubil. Tudi malico - vsak dan kos kruha in jabolko PROZA 177 in, kot je bilo že povedano, lacen res ni bil. Gospodar z njim ni bil dober, a tudi ne slab. Je pa rad pil. Veckrat na dan si je natocil velik krigl dobrega jabolcnika, ki ga pri hiši nikoli ni zmanjkalo. Zvecer je najraje vecerjal sam. V kuhinji si je odrezal zagozdo kruha, potem pa sedel na klop ob krušni peci. Z nožem je rezal košcke kruha, ker je imel slabe zobe, in zalival z jabolcnikom. Pa še nekaj je imel rad, pecena jajca v domaci svinjski masti, ki pa je je moralo biti v kozici toliko, da so jajca kar plavala v njej. Tudi ocvirki so morali biti na njih. Nekoc je bil na obisku neki daljni sorodnik. Gledal je gospodinjo, ki je pripravljala pecena jajca, ki so plavala v masti, da je kar brbotalo. »Za koga pa bodo ta jajca?« je vprašal. »Za moža.« »Pa se ti mož nic ne smili, da dodaš toliko masti? Saj jajca kar plavajo v njej!« »Kaj? Kar vprašaj ga, ko bo jedel. Ti bo sam povedal, ali je dobro ali ni!« Gospodinja je stopila iz hiše in poklicala moža, potem pa postavila kozico na mizo. Gospodar je prišel v kuhinjo z velikim kriglom jabolcnika, si odrezal kos kruha in se z velikim tekom lotil cvrtja. Vse je pojedel, si odrezal še en kos kruha in z njim pomazal mast do zadnje kaplje in do zadnjega ocvirka. Z rokavom suknjica si je obrisal usta in naredil dolg požirek. Ves cas, ko je jedel, je bila v kuhinji tišina. Gost ga je z zanimanjem opazoval, ko pa je pojedel zadnji košcek kruha, prepojen z mastjo, ga je pa le vprašal: »Pa je bilo dobro pojesti toliko jajc in toliko masti?« »Tako mora biti, ce ne pa dobro ni,« je dejal gospodar in spet nagnil vrc k ustom. Pepi je vcasih kakšno zagodel, a kaj ne bi, saj je bil otrok. Neke pomladi je zakuril travnik s sosedovim Lojzkom. Trava je bila suha in lepo pocasi je gorela, a le do takrat, ko je nenadoma potegnil mocan južni veter in zacel gnati plamene proti gozdu. Nista vedela, kako bi pogasila. Slekla sta oguljeni suknji in z njima udarjala po plamenih. Dim jima je silil v oci, PROZA 178 kihala sta, se solzila in dušila. Kricala sta na vse grlo in tako dolgo, da so opazili ogenj nekateri vašcani. Pritekli so in zaceli gasiti. Na sreco je tudi veter ponehal, ko so plameni že zaceli požirati podrast. Z veliko napora jim je tudi to pomagalo ogenj pogasiti. Pepi je moral zvecer oditi spat brez vecerje. Da bodo jutri prišli ponj žandarji, so mu obljubili domaci namesto pozdrava za lahko noc. Zjutraj je najprej pogledal okoli vogala, ce bi slucajno videl prihajati proti hiši orožnike in bi se še lahko pravocasno skril v gozd. Pa jih ni bilo, niti naslednje dni in kmalu je pozabil na dogodek. V hlevu je bil poleg krav tudi konj, mocna delovna žival, ki je vlekla poln voz hlodov kot za šalo. Konj je bil krotek in ga je Pepi vcasih zajahal kar v hlevu. Vcasih, ko se je dan nagibal že proti veceru, ga je gospodar spustil iz hleva. »Pepi, pojdi po Rica in ga odpelji h koritu, da se bo napil vode!« mu je velel. »Potem pa ga spusti, naj se malo zdivja naokoli.« Pepiju ni bilo treba dvakrat reci. Odpeljal je konja iz hleva h koritu, ki je bil oddaljen od hleva približno petdeset metrov. Korito je bilo leseno, vanj pa se je po cevi stekala bistra in hladna studencnica. Konj je zacel piti v dolgih požirkih, Pepi pa se je povzpel v breg nad koritom in cakal. Dobro je vedel, kaj se bo zgodilo. Rico je željno pil vodo, ko pa se je odžejal, je nenadoma visoko trznil z glavo. V hipu se je zavedal, da je prost. Obrnil se je, zahrzal, potem pa se v skokih pognal po poti, po kateri je šla Vesnica in nesla veliko plocevinasto majoliko hladne studencnice, ki jo je natocila, preden je konj zacel piti. Za seboj je zaslišala konjski peket in groza jo je obšla. Ko je žival tekla proti njej, je odvrgla vrc in odskocila. »Mamica!« Konj se je deklice ognil v širokem loku, zdirjal za hišo in še najmanj trikrat okoli nje. Potem se je na travi vrgel na hrbet in se valjal od ugodja in veselja, ker je bil svoboden. S kopiti je razkopal zemljo in hrzal, koncno pa se je umiril in se zacel pasti. Nekaj casa so ga še pustili, potem pa ga je Pepi odgnal v hlev. Žival je mirno in pohlevno šla z njim. PROZA 179 Omenil sem že, da gospodar ni bil ne dober in ne slab. Pepija je poslal celo v uk za pleskarja, a se je že cez leto vrnil nazaj na domacijo. Po vecerji, ko so odložili žlice, je dejal gospodar: »Pepi, za malarja se boš šel ucit. Boš znal marsikaj prepleskati. To je lep poklic.« »Jaz ne bi šel rad v uk.« »Zakaj pa ne?« »Mojster me bo tepel.« »Kako pa veš, da te bo tepel?« »Mojstri vedno tepejo.« »Kar tako v tri dni te ne bo, razen ce boš kaj ušpicil. Okoli ušes pa jih kdaj dobiš tudi pri nas, ce nisi priden.« S tem je bil pogovor koncan. Pepi je odšel v uk, tam tudi stanoval in bil na hrani. Je pa bil bolj hlapec kot pa pleskar. Nekaj se je že naucil, kakšno kuhinjo v kmecki bajti mu je mojster cez nekaj mesecev že zaupal, vec pa ne. »Pepi, v sosednjo vas boš šel. Kuhinjo boš prebarval. No, kaj boš najprej naredil?« »Z metlo bom ocistil stene, potem pa prepleskal.« »Kaj pa strop? Tega moraš najprej z apnom. Na, tukaj imaš zeleno barvo. Ta je že stara in jo je treba porabiti. Ce bodo hoteli kakšno drugo, jim povej, da bi bilo najlepše, ce bi bila kuhinja zelena. Nobene druge barve! Si razumel?« Naslednjega dne zjutraj je prišel kmet z vozom, nanj pa je Pepi naložil dvokrako lestev, barvo v prahu, manjši sod in dva copica. Pri bajti so bili vsi veseli, da je prišel malar. Pepi si je ogledal kuhinjo, potem pa vprašal: »No, kašne barve pa naj bi bila kuhinja?« »Bela, rumena, modra …« Skoraj vse barve so našteli, le na zeleno se niso spomnili. Še enkrat je pregledal stene, natancno, kot da se v kakšnem zidu skriva zaklad, potem pa »strokovno« ocenil: PROZA 180 »Ce mene vprašate, bi predlagal zeleno barvo. Bi se kar lepo podala h kredenci. Boste videli, da bo kuhinja zelo lepa, ce bo zelena.« Takoj so bili za to in Pepi se je lotil pleskanja. Najprej je prebelil strop, potem pa je v vodi zmešal barvo v prahu. Popoldan, ko se je že pripravljal, da bo še drugic prepleskal stene, se je pripeljal s kolesom sam mojster, da bi videl, kako mu gre delo od rok. »Krucefiks, pob, zelo si se popravil!« je dejal, ko si je ogledal kuhinjo. »Dobro si zmešal barvo, pa še lepa zelena je. Kar dobro si jo zadel!« Kaj vec od pleskanja kuhinj Pepi ni znal. Namesto da bi ga mojster naucil še vec pleskarskih vešcin, je moral v gozdu pripravljati drva, pomagati gospodinji na njivi in še marsikaj. To pa je pocel že na domaciji gospodarja, ki ga je dal v uk. Odšel je nazaj in na njegovo sreco so ga sprejeli. Potem je prišlo tisto zlo, ki se mu pravi vojna. Neki malar, ki se je pisal Hitler, je zakuhal novo svetovno morijo skupaj s pajdašem Mussolinijem, komaj 21 let po prvi svetovni vojni. Podjarmiti sta hotela celo Evropo in cel svet še s prijatelji Japonci na daljnem vzhodu. Vojna je pljusknila tudi v našo deželo in jo oplazila do najmanjšega koticka. Slovenci niso smeli vec govoriti materinega jezika, le še nemško, italijansko ali madžarsko. Nic vec ni bilo tako, kot je bilo pred vojno. Tuji gospodarji so razkosali Slovenijo, vpeljali svoj red in gorje tistim, ki ga niso spoštovali in se mu niso pokorili. Za takšne je bil samo še zapor, taborišce ali pa smrt. Sredi zime je bilo in pisalo se je leto 1943. Zgodaj zjutraj sta na domacijo, kjer je živel Pepi, prišla dva vojaka. Zahtevala sta gospodarja, ki se je ves prestrašen pojavil med vrati. »Takoj vprezite konja in se odpeljite k rudniku v Zabukovico! Boste vozili premog za našo postojanko! Allo, schnell!« Gospodar, ki je bil bolj bojazljive sorte, je samo prikimal, niti na misel pa mu ni prišlo, da bi on v snegu in mrazu vozil premog v postojanko. Zakaj pa ima hlapca Pepija? Saj je že dovolj star, kmalu bo dopolnil sedemnajst let, voziti in ravnati s konjem pa tudi zna. Kar njega bo poslal. PROZA 181 Šel je do krušne peci in fanta potegnil za nogo. »Pepi, vstani! Takoj se obleci in boš peljal!« »Kam? Kaj bom peljal?« »Ti bom povedal v kuhinji. Alo, takoj vstani!« Pepi je kos nadrobljenega kruha prelil z vrocim mlekom, pihal in zajemal z žlico in poslušal gospodarja, da mora vpreci konja in z vozom odpeljati pred rudnik, potem mu bodo pa že tam povedali, kam mora odpeljati poln voz premoga. »Za neko nemško postojanko. Tako je dejal eden od soldatov. Saj bi jaz, pa ne morem, se nekaj slabo pocutim. Ti boš to zmogel z levo roko, saj si že pravi možakar. Nic ne moremo pri tem, oblast je treba spoštovati, ce ne se nam bo slabo pisalo.« Še je nekaj brbljal o nemški disciplini in da imajo vse »pošlihtano«, kot je treba, zato morajo biti poslušni, ce ne bo hitro kaj narobe. Pepi si je obul visoke cevlje, cez jopic ogrnil oguljeno suknjo, na glavo pa poveznil šilterico in odšel v hlev. Malo je ocedil Rica, ga vpregel v voz in odpeljal po zasneženi cesti proti rudniku. Veter mu je bril okoli ušes, snežinke so se vrtincile in mu silile v oci. Pred rudnikom je bilo že nekaj vozov. Delavci so nalagali premog, ki so ga morali voziti na tri razlicne postojanke. Ko je bil na vrsti Pepi in so napolnili njegov voz, je pristopil vojak in mu ukazal, da ga mora peljati v postojanko v Žalcu. Trikrat je že peljal v Žalec in cetrtic je že nalagal. Pocasi se je zacelo mraciti, premražen je bil do kosti, od snega je bil ves bel, Nemci pa mu niso dali niti kosa kruha ali pa vsaj toplega caja. Praznil je zadnji voz, vsaj tako so mu rekli, potem pa se bo lahko odpeljal domov. Že je mislil sesti na voz in pognati konja proti domu, ko se je pripeljal na motorju oficir, oblecen v crn usnjen plašc, na rokah je imel tople rokavice in obut v imenitne škornje. »Wohin?« je vprašal Pepija. »Domov. Štirikrat sem pripeljal premog, zdaj pa so mi rekli, da lahko grem domov.« Oficir je odkimal. PROZA 182 »Nein. Še ne boš šel domov. Treba je pripeljati premog v Šempeter. Takoj odpelji k rudniku in naloži še en voz. Schnell!« V Pepiju je zavrelo. V ostri zimi že ves dan vozi premog, zdaj ko bi lahko odšel domov in na toplo, se ti pa pripelje švaba na motorju in mu ukaže, da še ni koncal z delom. »Ne, ne bom vec peljal,« je glasno dejal castniku. »Od jutra že vozim premog za to postojanko, brez hrane sem in tukaj so mi rekli, da lahko grem domov! Nic vec ne bom vozil, danes ne!« »Was? Nein?« Oficir je postal rdec v obraz. Z levo roko mu je pomignil, da naj stopi z voza, z desno pa je zgrabil za tok s pištolo. Kaj bo zdaj? Ga bo ustrelil? Pa menda ja ne! Stopil je z voza in prestrašeno gledal v oficirja. Ne bi mu smel tako odgovoriti, z njimi ni šale. Castnik je nekaj sekund zrl vanj s srepim pogledom, potem pa se je zganil in prisolil fantu krepko zaušnico ter zakrical nanj: »Boš peljal ali ne boš?« Pepi se je opotekel, potem pa prikimal. Seveda bo, takoj bo peljal, tudi trikrat, ce bo treba. »Allo, schnell! Schnell!« Sedel je na voz in odpeljal, Nemec pa je še vedno stal in gledal za njim, dokler ni izginil za vogalom. Od mraza se je tresel kot cucek, desno lice pa mu je žarelo od klofute. Prekleti švabi! Stokrat prekleti! Domov se je vrnil šele pozno zvecer. Spravil je konja v hlev, ga obrisal s slamo in pokril s starim kocem, v jasli pa mu je položil seno. Uboga žival, ravno tako je trpela ves dan kakor on. Ko je v kuhinji vecerjal in se ogrel od zunaj, od znotraj pa z vrocim mlekom, je povedal vse, kar je doživel tega dne. Gospodar je bil brez besed, gospodinja pa se je dvakrat prekrižala. Vse hudo je minilo. Nemci so odšli, ker so zmagali partizani. Zdaj so živeli v svobodni domovini, ki pa je bila porušena, izropana in uboga kot cerkvena miš. Pepi je imel devetnajst let in vedno bolj je razmišljal, kaj bo PROZA 183 z njim v življenju. Za hlapca ni hotel biti do starosti, treba bo nekaj ukreniti. Našel si je delo v Cinkarni Celje, imel pa je še to sreco, da je spoznal dekle, doma iz Dramelj, ki je bila edinka, starši pa so imeli še kar velik grunt. Tjakaj se je preselil po poroki. Zdaj se je zacelo življenje. Imel je službo, delal je na domaciji, kar dobro so se pretikali skozi življenje. Gospodov ni bilo vec, zdaj so bili samo še tovariši, delavci so odlocali in upravljali s tovarnami. Delu cast in oblast. Zemljo tistemu, ki jo obdeluje … so pisali parole in govorili na sestankih, ki jih je bilo nešteto in so se vlekli ure in ure. Nekaj pa je bilo res: gradili so tovarne, stanovanjske bloke, cela naselja so rastla za delavce, kasneje pa še pocitniški domovi za letne oddihe. Place so bile redne, regresi, zaposlenost najvišja, sociala, šolstvo in drugo je bilo dobro urejeno. Z ugodnimi krediti so lahko ljudje zidali hiše, na ulicah so se pogovarjali le o vremenu in kam bodo šli na dopust … Življenje je bilo lepo, zgradilo se je vec kot prej v petsto letih. Ce je bil clovek priden in vsaj malo varcen, mu ni bilo hudo. Okoli leta 1980 je postalo moderno, da si imel poleg hiše ali pa stanovanja še vikend na deželi ali pa celo na morju. Vikend na deželi je moral imeti obvezno tudi vinograd z žlahtnimi trtami. Pa tudi avtomobilov je bilo vse vec: ficki, stoenke, lade, katrce, moskvici, princi in hrošci, škode in trabanti. Res si moral na avto cakati tudi po eno leto, a ljudje so bili vseeno zadovoljni. Pepi pa ni maral avtomobilov. Vozil se je z avtobusom, kasneje pa si je kupil moped. To so bili za takratne casa izredno popularni motorcki, ki jih je izdelovala znana tovarna TOMOS v Kopru. Po cisto novega APN 4 je odšel v Celje in ga kupil v trgovini AVTOMOTOR. Dobro mu je služil in z njim se je prevažal kamorkoli. Ni bilo takšne strmine, da je njegov motorcek ne bi zmogel in ni bilo tako blatne ceste, po kateri se moped ne bi upal peljati. Pozneje ga je zamikal celo motor BT 50, a si je premislil. Njegov stari moped mu je služil vse do pozne starosti. Vse tisto dobro je trajalo nekaj desetletij, potem pa se je spet obrnilo. Nobena oblast ne traja vecno. Bog je pac tako uredil, da morajo oditi enkrat tudi najboljši politiki in najtrši diktatorji. V Jugoslaviji je moral, žal, oditi najboljši politik, ker je umrl. Titu so se prišli priklonit zadnjikrat državniki PROZA 184 s skoraj celega sveta. Sami so prišli, nihce jih ni vabil, kar je bil dokaz, kako velik je bil naš predsednik. Ko so ga položili v grobnico, so ustanovili nekakšno skupno predsedstvo vseh republik in vsako leto je vodil državo en predsednik. Pa to ni moglo iti v nedogled. Vsaka republika je hotela vec zase, za druge se ni brigala, zacele so se kregarije in zmerjanja, vse do leta 1991, ko je pocilo. Tako mocno je pocilo, da se je zacela krvava vojna, ker se niso znali zmeniti lepo in iskreno. Namesto da bi si podali roke v slovo in se mirno razšli, so zapele pesti, pocile puške in bombe. Pa je šlo k vragu vse tisto, kar so skupaj gradili od leta 1945. Na sreco jo je brez prask odnesla le Makedonija, za njo pa Slovenija, ceprav ni šlo cisto brez bojev in žrtev. Zaradi pameti slovenskih državnikov smo jo kar dobro odnesli. Po desetih dnevih vojaških spopadov je bil v Sloveniji spet mir. In spet je prišla nova oblast. Socializem je odhajal, na skrivaj in pocasi se je umikal kapitalizmu, ki se je vedno bolj zajedal v vse pore družbenega življenja. In pocasi najedal vse tiste dobre stvari, ki jih je dal socializem. Vedno manj se je gradilo, »tovarnarji« so si prisvajali tovarne, ki so jih zgradili delavci z velikimi odrekanji, postajali so lastniki in hoteli so cedalje vec: ljudi na cesto, podjetja izcrpati in osiromašiti, da bo cim vec ostalo njim - tajkunom. Ko so požrli in spravili na kant podjetje, so ga izbrisali, vse na »pošten« nacin, denar pa kopicili na svoje racune v tujini in nekje dalec bogu za hrbtom. Ljudem, tistim preprostim, se je vedno slabše pisalo. Ni prizadelo le mladih, ki so ostajali brez služb, oziroma jih sploh niso dobili, slabo se je pisalo tudi srednjemu razredu, ki je izginjal kot pomladna megla. Tudi s starejšimi ljudmi ni bilo nic bolje. Ce je kapitalizem oplazil vse, je moral tudi Pepija, ker ni bil nobena izjema. Sedem križev si je že naložil na hrbet, zacel je že osmega, ko mu je nekega lepega majskega dne prinesel pismonoša priporoceno pošiljko. Pred nekaj leti mu je umrla žena in sam se je potikal naprej skozi življenje. »Tukaj podpišite,« mu je dejal. »Datum in mesec napišite z besedami.« »Kaj pa je notri?« »To pa ne vem, boste že sami zvedeli,« je dejal poštar, spravil odrezek in svincnik v torbo in odropotal z motorjem z dvorišca. Pepi je odnesel pošiljko v kuhinjo, si nataknil ocala in z nožem PROZA 185 previdno odrezal rob ovojnice. Le kakšno pismo bi to bilo, ki mu ga pošilja obcina? Razgrnil je papir in zacel brati. Kar je prebral pa ni bilo pismo, ampak odlocba, v kateri je pisalo, da so mu odvzeli varstveni dodatek, ker ima prevelik katastrski dohodek. Odprl je usta in ni mogel verjeti. Še enkrat je prebral in še enkrat, a je bilo še vedno isto napisano. Vzeli so mu varstveni dodatek! To je bila nova oblast, »dobra«, še posebej do starih ljudi, da o mladih ne govorimo! »Kristusove gate! Jebenti, jebenti, jebenti!« Nic! Šel bo do prijatelja, ki je pravnik. On se spozna na takšne zadeve in mu bo pomagal, da bo dobil nazaj varstveni dodatek. Le kaj se gre ta oblast? Njega, ki je star sedemdeset let in si je zacel nalagati osmi križ, njega da bodo vlekli za nos? Z avtobusom se je odpeljal v Celje, potem pa šel naravnost v podjetje, kjer je služboval njegov prijatelj. »Dober dan. A ti kaj cas dopušca?« »O, Pepi. Kar naprej. Kaj pa je tebe prineslo?« »Tole!« Pepi mu je vrgel odlocbo na mizo, potem pa sedel in brez besed cakal, da bo prijatelj prebral. Pravnik je kimal, premikal ustnice, ga nekajkrat pogledal, vmes si obrisal ocala in nadaljeval z branjem. »In kaj boš zdaj, Pepi?« »Ja, to bi pa moral jaz tebe vprašati, ker si ti pravnik!« »Nic drugega ti ne preostane, kot da se pritožiš zoper odlocbo.« »Se bom. Mi boš pomagal?« »Bom. Prinesi mi v treh dneh zemljiškoknjižni izpisek, odrezke pokojnin zadnjih treh mesecev, pa še to in to …, potem pa bomo pritožbo poslali priporoceno. Sva se razumela?« »Sva. Cez tri dni se ti bom oglasil.« Minili so trije dnevi, Pepija pa ni bilo. Se je pa peti dan spet prikazal. »Dober dan. A ti cas kaj dopušca?« »No, Pepi, si prinesel vse tiste papirje, kot sva se zadnjic dogovorila?« »Sem. Tukaj so.« Pravnik jih je pregledoval in dajal na kup, potem pa še enkrat in še enkrat. PROZA 186 »Ja, kje pa je zemljiškoknjižni izpisek?« »A tega tudi? Nic mi nisi narocil!« »Seveda sem ti. Najprej sem ti povedal za ta dokument. Brez njega ni nic. Pa hitro mi ga prinesi, ker se cas pritožbe že krepko bliža!« Pepi se je popraskal za ušesom: »Kristusove gate! Jebenti, jebenti, jebenti. Na mene so se zdaj spravili! Na mene! To ni nobena oblast, to so sami voluharji! In kaj zdaj? Jovo na novo?« »Nic jovo na novo. Ta dokument mi še prinesi, potem pa bova pritožbo poslala z vsemi prilogami priporoceno po pošti. Sicer pa, Pepi, star si že sedemdeset let in že težko delaš, sploh pa ne rabiš toliko zemlje. Prodaj jo nekaj, pa bo stvar urejena.« Pepi je odmajal z glavo: »O, to pa ne! Niti centimetra zemlje ne bom prodal. Niti centimetra. Pa tudi ne bomo nic pošiljali po pošti priporoceno!« »Ja, kaj pa potem?« je vprašal prijatelj. »A ti misliš, da se s tvojo pritožbo zafrkavam kar tako in da nimam nobenega drugega pametnega dela?« »Sam bom šel. Licno, osebno bom šel!« »Kam boš šel osebno?« »V Ljubljano.« »Zakaj pa v Ljubljano?« »Do ta glavnega!« »Do katerega ta glavnega?« »Me nic ne briga! Do ta glavnega bom šel!« Tako sta se dajala Pepi in njegov prijatelj, ki je bil pravnik in je vedel, kako in kaj s pritožbo. Kako pa se je zadeva dokoncno uredila, ni bilo znano. Pepi je o tem molcal, verjetno pa se zanj ni izšlo dobro, ker ce bi se, bi se hvalil po treh vaseh, kako je »premagal« obcinske uradnike. Oblast je oblast in do majhnega in skromnega cloveka še nikoli ni bila dobra, ker je še vsaka oblast tako postavila svoje zakone, da njej nikoli niso škodili in je pobirala samo revežem. Drugace ne gre, tako je bilo in tako bo tudi še naprej. In kot pravi župnik, ki je tudi oblast, ceprav cerkvena: vsakomur svoje. Cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega. Vsakomur gre slava in oblast na vekov veke. Amen! PROZA 187 Enainsedemdeset let je imel, ko je zvedel, da je umrla mati, torej je bila stara krepko cez devetdeset. Zdaj ni imel nikogar vec, le še brata Rudija, ki je bil od njega starejši za dobro leto. Pozen jesenski popoldan je bil, Pepi je sedel pod pojato in pripravljal kotel, da bo kuhal žganje. Do tiste jeseni mu ga je kuhal sosed, ki je imel lep in velik kotel, vedno bolj pa ga je imel na sumu, da si lasti prevec žganja. Ce mu je pripeljal stolitrski sod, poln cešpljeve brozge, je dobil komaj pet litrov slivovke. »Pocakaj, sosed. V sodu je bilo sto litrov brozge in dobro vem, da dajo cešplje eno desetino žganja. Meni pa si ga nakuhal samo pet litrov!« »Ne morem pomagati,« je rekel sosed, »ni in ni teklo.« »Kako, ni teklo? Brozga je bila redka in dišeca, ker so bile samo cešplje. Najmanj tri litre vec bi se moralo nateci!« »Ni šlo, pa pika. Drugic si ga pa sam skuhaj!« Nekaj let sta se tako prepirala, dokler ni Pepi kupil kotla za kuhanje žganja. Potem je veliko vec nateklo kacje sline. Kuhal je vse, kar je pobral pod drevesi, jabolka in hruške. Še zmrznjene je tlacil v sod. Edino cešplje je spravljal v posebnega. Iz njih je skuhal pravo slivovko, da je tekla po grlu kot bistra studencnica. Torej, Pepi je pod pojato pripravljal vse za kuhanje žganja. To je bil poseben in svecan obred. Morala so biti prava drva, samo bukova ali pa gabrova, z drugimi ni kuril. Da so lepo pocasi gorela in da je žganje teklo kot tanka nit. »Pepi! Peeeepi!« Takoj je spoznal, da ga klice brat. Že v glasu pa je spoznal, da nekaj ne more biti v redu. »Hojla, tukaj sem!« Rudi je prišel k pojati in zasopel gledal brata. »Pepi, mama so umrli.« »Tako je prav in pravilno. Saj so bili že zadosti stari!« To, kar je dejal, ni bilo lepo, a vendar je v njem prevladala zdrava kmecka pamet. Seveda je imel rad mater, ceprav je moral od hiše z enajstimi leti, a mati je bila še vedno in veckrat jo je obiskal. In vendar – brat in on sta si že naložila osmi križ in narava je pac takšna, da se staro PROZA 188 umakne mlademu. Takšno je pac življenje, dolgo je živela, marsikaj doživela in preživela in nazadnje ucakala lepo starost. Bog daj mir njeni duši in pokoj. »Kaj pa bova zdaj?« je vprašal Rudi. »Kaj! Pokopala jo bova, kaj pa drugega!« »Pepi, saj bom dal nekaj zraven.« »Nic ni treba, bom že jaz vse uredil!« In tako je tudi bilo. Pogrebci so morali dalec nositi krsto, tako da so se med potjo menjavali. Govora ni bilo nobenega, le župnik je opravil obred in nekaj malega spregovoril ob grobu. Kakršno življenje, takšen pogreb. Skromna sedmina je bila v gostilni blizu pokopališca. Kako je to pripravno, da so gostilne vedno v bližini pokopališca ali pa cerkve in imajo vašcani blizu mašo, pogrebci pa sedmino. Cez nekaj dni je šlo spet vse po starem. Pepi je pod pojato kuhal žganje in bil nenavadno pomirjen. Matere ni bilo vec, dostojno so jo pokopali. Vse je uredil, kot je bilo treba in pocutil se je olajšanega, kot bi po spovedi zapušcal spovednico. Zadnja leta je živel cisto sam. Sam si je kuhal in pral, za likati pa tako ni bilo skoraj nicesar. In tudi okoli hiše je še postoril, kar je pac lahko. Najraje je imel fižol in na veliki njivi mu je vsako leto dobro obrodil. Ce bi ga jedel dan za dnem, se ga ne bi navelical. Skuhal ga je v velikem loncu, da ga je imel za vec dni, opoldne zabeljenega z ocvirki, zvecer pa kot solato. Ko je šla skuhana porcija proti koncu, je bil fižol spet že tako trd kot takrat, ko ga je dal kuhat, pa ga to ni motilo. Želodec mu je še vedno dobro služil in vse prebavil. Pa še nekaj je imel rad: kurjo juho in pecene kure. Skoraj do smrti jih je imel, pa še kakšnega petelina vmes. Ko je žena še živela, je bil med kurami petelin, pravi Štajerec. Pel je kot sam vrag in ponosno postopal po dvorišcu. Svojim družicam je privošcil vsak grižljaj. Vse, kar je našel, jim je privošcil. Glasno jih je vabil in jim ponujal dobrote. Pepi ga je imel zelo rad, pa ne ravno zato, ker je bil tako lep, najlepši dalec naokoli. Bil je tudi hud, kaj hud, sama hudoba ga je bila. Nikogar se ni bal, ne psa in ne cloveka. Vcasih je stal ob poti in se zakadil v vsakega, ki je šel mimo. Do otrok je bil še posebej sovražno razpoložen, PROZA 189 pa tudi nevaren. Nekoc je zbil na tla petletnika in ga kljuval, kar je bilo še posebej nevarno, saj bi mu lahko poškodoval oci. Tudi v Pepija se je zakadil, ceprav ga je ta imel najrajši. Edino žene ni napadel, ker je kokošim dajala hrano in to je petelin ocitno zelo cenil in spoštoval. Pozimi, ko je cez noc zapadel sneg, je Pepi zjutraj najprej odkidal do hleva in do kurnika. Zadnji se je prikazal petelin. Takoj ko je zagledal Pepija, se je že zakadil vanj. Ne samo enkrat, vsake toliko mu je skocil na hrbet in ga kljuval. »Boš šel, vrag!« ga je ozmerjal Pepi, potem pa ga je zgrabil in vrgel dalec v globok sneg, da se je petelin komaj skopal iz njega. Pa ni nic pomagalo. Tako dolgo se je zaletaval vanj, dokler ni bil Pepi že primerno oddaljen od njegovih kokoši. Ljudje so pocasi zaceli nergati, naj imata petelina zaprtega ali pa ga naj spravita s sveta. »Petelin bo moral stran,« mu je enkrat dejala žena. »Nikoli!« je zarencal Pepi. »Ta si zasluži naravno smrt! Petelin bo umrl od starosti.« »Prevec je hud in nevaren predvsem otrokom.« »Petelin bo ostal in pika. Da se ga ne dotakneš!« Pa se ga je, enkrat, ko je bil Pepi zdoma in se je vrnil šele v casu kosila. Žena mu je ponudila kurjo (petelinjo) juho in kurje (petelinje) meso. Takoj se mu je zabliskalo, da se je v loncu skuhal njegov petelin. »Si ga res zaklala?« jo je vprašal. Ni mu odgovorila. Pa saj je sam uganil, kaj se je zgodilo z njegovim lepotcem. Juhe in mesa se ni dotaknil. Odšel je iz hiše brez besed in se z mopedom odpeljal. Vrnil se je šele pozno zvecer in kar nekaj žlahtnih kapljic je imel pod klobukom. Leta pa so tekla dalje. Cas, ki odnaša kakor pesek naše dni, je odnesel tudi Rudija in Pepija. In kakor je prišel na ta svet, tako je tudi odšel nekega dne, ravno na obletnico materine smrti. Odšel je mirno in spokojno na tisto zadnjo pot. S skromnim pogrebom kot je bilo skromno njegovo življenje, ki mu ni prizanašalo. Veliko vec mu je natrosilo slabega kot dobrega, a živel je in se prebijal skozi življenje, kot mu ga je dolocila usoda. Odšel je, zapustil pa je to zgodo. PROZA 190 Kako je že nekoc dejala Ingrid Bergman? »Življenje je risanje, pri katerem ne morete uporabljati radirke.« Tega prej nisem napisal, vseeno pa moram povedati, da je bil Pepi invalid. Po vojni se mu je zgodila huda nesreca. Levo roko je imel pokvarjeno, bil je brez levega ocesa in namesto pravega je bilo stekleno, nad njim na celu pa je imel veliko vdolbino. In kako se mu je to zgodilo? Bilo je takole: partizani so zmagali in vojaki KNOJa so lovili po gozdovih še zadnje naciste, predvsem kvizlinge in takšne, ki so imeli krvave roke, pa jim ni uspelo pobegniti preko meje. Nekaj pa je bilo tudi avanturistov, ki so bili med vojno na pravi strani, potem pa se nekako niso znašli in jim nova oblast ni cisto nic dišala. Oblast je pri izvajanju ukrepov pac naletela tu in tam na odpor. Še posebej je bila znana Palckova banda, znan je bil tudi Brko s svojimi pajdaši, pa še nekaj ilegalnih skupin. Nekateri pa so mislili, da bo nova oblast trajala na vekov veke, tako kot so bili prepricani Nemci s tretjim rajhom. Posameznike so motile tudi samotne kapele in križi, sploh tiste, ki so kar naprej ponavljali ali pa poslušali, da je vera opij za ljudstvo. Tako kot med vojno, se je našlo tudi po vojni veliko spreobrnjencev, ki so križ in vse, kar je bilo povezano z njim, zasovražili in imeli za zlo. Med takšnimi je bil, na žalost, tudi Pepi. Nekega vecera, ko ga je imel kar precej pod kapo, takrat pa je clovek bolj pogumen pa tudi neroden, se je lotil obcestnega križa, ki je stal tam že dolgo desetletij in ni bil v napoto ne Nemcem in ne partizanom. Bil pa je v napoto njemu samo zato, ker se je spomnil, ko se je peljal mimo njega, da je vera opij za ljudstvo. Zacel ga je ruvati, in se tako dolgo mucil z njim, da ga je izruval. Križ je ob cesti razbil na debele treske pa tudi Jezusa, ki je bil na njem, potem pa se odpeljal s kolesom v noc, malo po levi in malo po desni strani ceste. Temno je bilo, nobena zvezda ni svetila, ker so jih prekrivali oblaki. Peljal se je po klancu navzdol, ko je naenkrat zmanjkalo ceste pod prednjim kolesom. »Jebenti, jeb …« Bumf! Vrglo ga je cez krmilo in s prednjim delom telesa je zgrmel v veliko luknjo, ki so jo delavci skopali podnevi. V tistem casu še ni bilo PROZA 191 toliko prometa in niti na kraj pameti jim ni prišlo, da bi po koncanem delu jamo prekrili in zavarovali. Pepi je pri padcu priletel v globoko jamo z glavo naprej. Štrleca korenina mu je poškodovala oko, skala pa roko in celo. Šele zjutraj so ga našli napol nezavestnega v tisti luknji. Ljudje so pravili, da ga je kaznoval sam Bog, ker je razbil lesen križ, na katerem je bil pribit Jezus. Kdo ve, morda pa je bila v tej nesreci res prisotna božja roka. ~ *** ~ PROZA Ana Marija Justin Prešernovanje, 8. 2. 2020 192 Justina Strašek Prešernovanje, 8. 2. 2020 193 194 Ema Julija Jagodic (4. razred OŠ Šencur) Leon in 6 prijateljev Nekoc je živel ježek po imenu Leon. Bilo je prelepo in soncno jutro. Leon je pogledal na koledar nad svojo posteljo. Bil je presrecen, ko je videl, da ima cez dva dni svoj osmi rojstni dan. Toda pogrešal je mamo. Že dva tedna je ni bilo, saj je bila v bolnišnici. Ni vedel, kaj se je zgodilo. Ocka mu je rekel, da je to presenecenje za rojstni dan. Je njegovo presenecenje to, da je mama zbolela, se je spraševal, ceprav je vedel, da mu mama in ocka nikoli ne bi pripravila takšnega presenecenja. Tako je Leon tuhtal še nekaj casa, potem pa je uvidel, da mu takšna vprašanja ne pomagajo. Spomnil se je, da mora še napisati vabila za svoj rojstni dan. Povabil je zajcka Sivka, veverico Minko, polha Tineta, miško Lano, vrabcka Borisa in krta Berta. Praznoval bo cez dva dni pod košatim hrastom številka 7, kjer živi. Ocka je vprašal, ce lahko odnese vabila prijateljem in dovolil mu je. Vsi njegovi prijatelji so rekli, da pridejo. K njemu bodo prišli tudi prespat. Ko se je Leon vrnil domov, je bila že skoraj tema. Ocka mu je povedal, da se naslednji dan vrne mama. Leon je šel spat z velikim nasmeškom na obrazu. Zjutraj ga je prebudil ocka. Vesel je stekel k mami. Toda ni bila sama. Zdaj je izvedel za presenecenje. Dobil je sestrico! Rekla sta mu, da mora on izbrati ime. Tako je Leon svoji mlajši sestri dal ime Lina. Ko so naslednji dan prišli Leonovi prijatelji, niso praznovali samo njegovega rojstnega dne, temvec tudi rojstvo Line. Sivko jo je božal, Tine ljubkoval, Bert ji govoril, Boris pel, Minka in Lana pa sta ji dajali igrace. Ko so jo vsi spoznali, so se zacele štafetne igre. V prvi skupini so bili Bert, Boris, Minka in Tine, v drugi pa Sivko, Lana in Leon. Lina je navijala, ostali pa so dirkali. Zmagali so Sivko, Lana in Leon. Vsi so bili izmuceni. Potem so nekaj popili in pojedli. Leonova mama jim je rekla, da se gredo za nekaj casa ven igrat, saj bo kmalu tema. Igrali so se družino. Minka je bila mama, Leon ocka, Bert in MLADO VSESLEDJE 195 Tine strica, Boris, Lana, Lina in Sivko pa otroci. Leon je bil vesel, da so prijatelji k njemu prišli tudi prespat. Odšli so noter, so se igrali zdravnike. Zelo so se zabavali. Ko je bil cas za spanje, so se uredili in pogledali eno risanko. Tacas jim je Leonov ocka pripravil ležišca. Preden so šli spat, so se malo pogovarjali. Naslednje jutro so Leonovi prijatelji odšli. Nekaj casa je Leon gledal slike, nato pa se cel dan ukvarjal s sestrico. Ucil jo je govoriti, se igral z njo, jo hranil, zvecer pa se je skopal z njo. Spat sta šla. Navsezgodaj zjutraj ga je prebudil mamin jok. Kakor hitro je mogel, je stekel k njej in jo vprašal, kaj se je zgodilo. Povedala mu je, da Line ni. Leon je rekel mami, naj ne skrbi, se oblekel in poklical prijatelje na sestanek. Ko so slišali, da Line ni, so naredili nacrt. Sivko bo pogledal pod vse grme, Minka bo gledala po drevesih, Lana in Tine bosta pogledala na jasi blizu gozda, Boris bo gledal iz zraka, Leon pa okoli njihove hiše. Podali so se v akcijo. Ko so precesali ves gozd, so se odlocili pogledat vsak v svoj dom, kajti Lina ima odlicen smrcek in je mogoce želela k svojim in Leonovim prijateljem. Ko so se vrnili v Leonovo sobo, so vsi našli sledove za Lino, nje pa nihce. Razmišljali so, ali so bili njihovi domovi Linina postojanka, nato pa so zaslišali jok. Šli so pogledat, ali joce Leonova mama, toda ni bila ona. Vsem se je posvetilo. Lina! Ker je bil jok kar blizu, so stekli ven in zaceli klicati njeno ime. Vsakic ko jo je kdo od njih poklical, je mocneje zajokala, kot bi hotela povedati, kje je. Kar naenkrat pa je Linino jokanje nekdo zadušil. Slišalo se je, vendar zelo slabo. Dobro, da je prej jokala. Slišalo se je izza hiše. Leon se je pocasi splazil tja, Boris je nizko letel nad zmikavtom, Minka na najbližjem drevesu, Bert je skopal rov pod njega in poslušal, Sivko in Tine sta povedala vsem staršem, Lana pa je stala pri njegovi nogi. Na znak so ga vsi prestrašili. Ko so videli, kdo je ukradel Lino, so bili zacudeni, le Leon je bil videti vesel in ga je mocno stisnil. Razložil je svojim prijateljem, da je to njegov stric Alberto. Stric je priznal, da je šel tod mimo, ker je želel presenetiti Leona za rojstni dan, potem pa je videl Lino in je mislil, da se je prikradla k MLADO VSESLEDJE 196 njim v hišo, da je od druge družine. Potem so mu razložili, da je Lina v resnici Leonova sestrica. Ko je slišal, da je ukradel svojo necakinjo, se je skremžil, da so se vsi zasmejali. Tako je šel lepo tudi ta dan. Leon je od strica Alberta dobil sedem prenosnih radijskih postaj. Vsak je dobil eno in vsi so se mu zahvalili. Pojedli so vsak en kolacek in se zabavali do konca tega dne. ~ *** ~ Gojko Jevšenak Prešernovanje, 8. 2. 2020 MLADO VSESLEDJE 197 198 Urh Ferlež Iz neke noci v neko jutro Katja Gorecan, Neke oci neke deklice nekje umirajo, Ljubljana: Književno društvo Hiša Poezije, 2017 Zadnja leta imam navado, da mi, kadar potujem v kakšno tujo deželo, dela družbo knjiga katerega izmed tamkajšnjih pesnikov. To pocetje ima kar dve koristi; »turista« namrec pripravi na novo kulturo, bolje kot katerikoli turisticni vodic, in poskrbi, da cas, ki ga moramo presedeti v neudobnih letalskih sedežih karseda hitro mine – ob dobri poeziji pa casa tako ali tako po navadi prehitro zmanjka. To zimo sem naredil izjemo in sem s sabo vzel novo knjižico celjske pesnice Katje Gorecan. Naslov knjige se ni zdel ravno primeren za teden, namenjen pobegu iz domovine, ki je takrat z zobmi šklepetala v najhujšem mrazu. Kljub temu se mi je utrnila misel, ki je osmislila izbiro – moja družina je bežala pred nizkimi temperaturami, kakor je »omikano« cloveštvo leta in stoletja bežalo pred soocenjem s stisko ženske. Pesnici tematika stiske mladega dekleta, ženske, ni tuja, saj se je z njo ukvarjala že v nagrajeni zbirki Trpljenje mlade Hane, vendar je nacin obravnave v novi zbirki drugacen. Ce se je pri Hani, ponekod tudi s humorjem in ironijo, osredotocila na konkretnejše osebne in neosebne probleme konkretno poimenovanega dekleta v razlicnih življenjskih situacijah v povezavi z odrašcanjem, ljubeznijo, spolnostjo, konflikti s starejšimi in odnosom do pesniške umetnosti, se je v novi zbirki lotila globljih, bolj ponotranjenih in strašnejših problemov, katerih nosilka ni vec dolocena oseba, temvec le še deklica – »ona« in pri »njej« je identiteta brez pomena, saj bi se lahko v vlogi deklic znašla sleherna ženska. Spustila se je RECENZIJA 199 tudi v zgodovino in tako dokazala njihovo kontinuiteto in univerzalnost. Katja Gorecan piše poezijo na nacin, ki spominja na obliko dramskega besedila, ponekod so nakazane tudi didaskalije – gre za obliko imenovano koreopesem. V njih imajo glavne vloge deklice, pravzaprav zbor deklic, od katerih ima vcasih vsaka celo svojo številko. Nekaj pesmi je posvecenih grozi žensk našega prostora skozi zgodovino. Še danes nas zmrazi, ko beremo podrobnosti o krvavi absurdnosti carovniških procesov, mucenj in usmrtitev, ki so jih trpele evropske in z njimi tudi slovenske ženske. Spomin na drugo svetovno vojno je predvsem spomin na ustreljene in umrle na frontah, redkeje na tiste, ki so svoje drage na frontah izgubile. Avtorica se spomni tudi teh in piše o prababici, ki zaradi izgube ni zmogla nehati jokati. Pozabila ni niti na povojno obdobje z aluzijo na Palckovo bando, ki se je po vojni skrivala v gozdovih v okolici Dramelj, poznanstvo s temi ljudmi pa je bilo lahko v povojni noriji zelo nevarno. V pesmi so ujeti strah, tesnoba, bolecina in trpljenje ljudi-žensk-deklic, prav tako namig na dejstvo, da se nek pra-strah po ženski liniji prenaša iz roda v rod. Prva skupina pesmi torej opisuje bol zgodovine, druga pa brezcasno bol. V drugem delu so tako obravnavane tragedije, ki so prisotne tudi v našem casu. Nasilje, posilstvo, bolezen, osamljenost, stigmatizacija, porod mrtvega otroka. Toda deklice, ki trpijo, ne kricijo, skrivajo svoje rane, ne išcejo in ne dobijo pomoci. Poezija nas presune s svojo mirnostjo, mestoma bi lahko rekli misticnostjo in nekim tihim intimnim feminizmom. Deklice, ki so trpele in zbežale v gozd pred crnim možem, si rane namažejo s sokom šentjanževke in se tiho stisnejo k volku, toda ker je koža samo koža, ostanejo sledi rezanja. Zbirka se tako na dostojanstven, pa vendar dovolj poveden nacin sooci s tihim strahom neke deklice, ki je že v naslovu oznacen kot brezcasen in brezprostoren. Strah pa ima vedno in vsepovsod svoj pendant, to je upanje. Po še tako strašni noci pride vedno dan in na to nas opomni zadnja pesem v zbirki. Poleg vseh grozot iz prejšnjih pesmi je na tem svetu tudi ljubezen, tista prava ljubezen, ki ne zbeži in ostane tudi v najhujših trenutkih, ko se pocutimo grdo/umazano/debelo/gnilo/plesnivo in polno strahu. Pa tudi na koncu, v casu velikih smrti, nas ni strah, ce držimo ljubljenega za roko. Takrat je strah brez pomena, saj se bomo zgolj spustili, nežno, kot dve kaplji v ocean. RECENZIJA 200 Ljudmila Conradi Prešernovanje, 8. 2. 2020 201 202 Pravila za pošiljanje besedil Vrsta besedil Vsako leto izdamo revijo Vsesledje. Zbiramo sledece: • Prozo • Poezijo • Esejistiko • Recenzije • Dramatiko Obseg besedil • Poezija – vsaj 2 pesmi, maksimalni obseg besedila 6.000 znakov s presledki, • Proza, esej, dramatika – maksimalni obseg besedila 22.500 znakov s presledki, • Recenzija – maksimalni obseg 6000 znakov s presledki. Besedila, ki ne bodo ustrezala tem minimalnim, bodo zavržena, oziroma bomo od avtorjev (-ic) zahtevali popravek. Na zacetku besedila OBVEZNO navedite: . Ime, priimek in elektronski naslov . V eni datoteki je lahko vec literarnih del, a vsako naj ima svoj naslov. OBVEZNI PODATKI OPOMNIK 203 Oblika besedila Navodila za obliko besedila: • Pisave predloge Prazen dokument. • Pisava: privzeta v predlogi, lahko pa tudi Curier New ali Times New Roman, (velikost 11 ali 12). • Kjer želite vstaviti sliko, zapišite ime slike, a sliko priložite loceno. • Med posameznimi pesmimi ali proznimi deli sta dovoljeni maksimalno 2 prazni vrstici. • Ne uporabljajte nobenih ucinkov ipd., kar ponuja Word. • Za naslove literarnih del NE uporabljajte velikih zacetnic ipd. Obvezno uporabite slog Naslov (1, 2). Ce uporabljate Wordpad ali Beležnico, med naslovom in besedilom naredite vrstico presledka. • Rok za oddajo besedil na uredništvo revij je 1. 7. v tekocem letu. Vse, kar pride kasneje, se upošteva za naslednje leto. Navigacija E-mail Podatki o besedilu OPOMNIK 204 Klementina Sambolic Aleš Jelenko Zgodbe iz podtalja Zbirka kratke proze Spremna beseda: Sebastijan Pregelj Založil: Volosov hram, 2020 Bojan Ekselenski Zadnji? (Virus bo izbral) Tik pred božicnimi prazniki se vsepovsod, skoraj socasno, pojavijo izbruhi nenavadne gripe. Oboleli ne obležijo z visoko vrocino, temvec se spremenijo v nekaj zlovešcega. Samozaložba (2020) Vitezi in Carovniki (3): Vladavina indigo otrok Tretji del osrednje sage najvecjega slovenskega književnega projekta Vitezi in Carovniki je zmes fantazije in družbenokriticnega dela. Vracajo se stari junaki, Boris, Lucka, Lolek, Veronika, Helena, profesor Lesnik, Berta in vstopili so tudi junaki Votline skrivnosti, kot je dr- Mary Smith ... Zagotovite si prvo vrsto ob koncu zahodne demokracije ... Spremna beseda: Matej Krajnc, Založba: Samozaložba v sodelovanju s Pro-Andy s. p. (2020) SVEŽE DOBROTE 205 Justina Strašek Moji ljubezni. Avtorica pesniško zbirko posveca svojemu možu. Pesmi so razdeljene na štiri sklope: 1. Na najinem pragu (ko sva se spoznala) 2. V pravljici rumenega razkošja (ko sva se porocila) 3. Za steklenele solze (ko je zbolel) 4.Še vedno diši po tebi (ko je umrl) Spremno besedo mi je napisal Ivan Janez Domitrovic Knjiga je v tisku, založnik je Mariborska literarna družba (bivša založba Frontjer) Knjiga vilinšcine Pomemben del literarnega projekta Vitezi in Carovniki je nenavadni semitski jezik vilinšcina s cisto svojimi slovnicnimi pravili. V e-knjigi je opis jezika, osnove slovnice in slovar s skoraj 5000 besedami. Samozaložba (2020) Kabala - naj ostane enostavno Kabala je duhovni, metafizicni in misticni temelj duhovnega ozadja Vitezov in Carovnikov. Vse duhovne, misticne ion okultne prakse, omenjene v knjigah sage temeljijo na kabalisticnih naukih. Kabala je tudi temelj kršcanskega sveta in je nelocljivi del naše zahodne demokraticne ureditve. V e-knjigi so na preprost nacin podani temelji teorije in prakse. Samozaložba (2020) SVEŽE DOBROTE 206 Klementina Sambolic SVEŽE DOBROTE Kristina Veras Brzin 207 Matej Krajnc Povjetarac uskoro ... V Zagrebu je pri etiketi Bratstvo duša na samem zacetku koledarskega leta izšla pesniška zbirka Povjetarac, uskoro…To je druga pesniška zbirka, napisana in izdana v hrvaškem jeziku (prva je z naslovom Veliki Blek nikad ne puca u leda izšla leta 2017), jezikovni pregled je opravil Mario Batelic. Naslovnica in oprema: Zigman Frod. Bratstvo duša Zagreb (2020). Celje v desetih slikah Izšla je pesniška zbirka Celje v desetih slikah, ki nadaljuje obsežen “celjski opus” Mateja Krajnca. V letu 2019 je izšla knjižica Celjske balade, v kateri se avtor sprehaja po zgodovini Celja, tokrat pa gre za pesmi, v katerih avtor opisuje izbrane celjske “punkte” na poti iz mesta v predmestje na Lavo, kjer je njegovo celjsko bivališce. SZ celjust (2020). Finchley road Beseda avtorja: London sem takoj posvojil. Prvic leta 1994, ko bi lahko ostal, pa nisem. Drugic 2018, kar še traja. Jebeš »bi lahko, pa nisem …« – Kar bom! Vmes se je dogajal in zgodil Brexit in svet se je zacel spraševati, kako v takih razmerah pravzaprav sploh posvojiti London?! Jebeš razmere! Spremna beseda: Aljaž Krivec. Bratstvo duša Zagreb (2020) SVEŽE DOBROTE 208 Huzar iz pesmi Louisa Armstronga E-knjiga vsebuje 121 pesmi (120+1) v dvajsetih razdelkih po šest pesmi (plus uvodna) tvori podobo mentalitete sodobne družbe in posameznika v njej, ki kljub navideznim spremembam v družbi ostaja bolj ali manj nespremenjena že od pamtiveka. Pesmi so nastajale med letoma 2010 in 13, bile revidirane v letu 2016, posvecene so spominu na pokojnega pesnika Milana Vincetica, vse pesmi so tudi uglasbljene. Spremna beseda: Stritarjeva nagrajenka Diana Pungeršic Nobena založba/Kulturni center Maribor (2020). Od studencev do Nove vasi Avtorjeve besede: »Med letoma 1997 in 99 sem kot študent nemškega jezika in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru bival na Studencih in v Novi vasi, obenem pa honorarno prevajal softver, izdal prvo koncertno plošco, pripravljal prvo studijsko, dve pesniški zbirki in s celovecernim kantavtorskim koncertom nastopil na Štuku. Pricujoca knjiga pripoveduje o tem obdobju, o mariborskih potepanjih in dogodivšcinah, tako študijskih, glasbenih kot družinskih, hkrati pa premore tudi plošco z izbranimi pesmimi, ki so nastale v tem obdobju.« Kulturni center Maribor, zbirka Frontier (2020) SVEŽE DOBROTE https://matejkrajnc.com/ 209 Mateja Mohorko Pisan svet, v poezijo ujet Pesniška zbirka Pisan svet, v poezijo ujet je namenjena vsem, ki jih druži hrepenenje po prijaznem stisku roke, iskrenih pogledih in ljubezni do vsega lepega. Pesmi v zbirki so se pritihotapile iz globine mojega srca zato, da bi v vaša zasejale košcke upanja in srece. Zbirka je razdeljena na tri dele. Vse se zacne z Družino. Takšno ali drugacno. Ena nam je podarjena, drugo si ustvarimo. V knjigi je predstavljena moja, a verjamem, da je lahko tudi njena ali njegova in upam si verjeti ... tvoja. Sanje se dogajajo tam nekje ... Z glavo med oblaki in metuljcki v trebuhu. Svet pa sprašuje pomembna vprašanja in daje manj pomembne odgovore. O vsem. Zbirko dopolnjuje sklop vošcil in posvetil, ki so nastajala skozi leta za razlicne priložnosti, razlicne želje in razlicne ljudi. Frcafela in hmelj "Nekoc že davno je živela ena mala Frcafela ..." Frcafela in hmelj je otroška pravljica napisana v rimah. Knjiga na otroško zanimiv nacin prikazuje dolino zelenega zlata. Glavna junakinja Frcafela se malo po svoje spopada z nespecnostjo, spoznava obiranje hmelja v casu naših babic in dedkov, se nauci za kaj vse se hmelj lahko uporablja in hkrati spozna, da sta pridno delo in prijaznost na koncu vedno nagrajena. Pravljico dopolnjujeta v rime zapisani ljudski pripovedki o vilah na Gozdniku in o zmaju v Mrzlici. Celotno zgodbo je v odtenke zelene odela Laura Licer. Obe knjigi založila Drevenšek & Drevenšek. SVEŽE DOBROTE 210 Snežana Brumec Eden izmed nas »Knjiga Eden izmed nas je dopadljiva in zgodovinsko utemeljena pripoved in prikaz življenja v naših krajih v prvi cetrtini prejšnjega stoletja, obenem pa navdihujoca zgodba o želji po hitrosti, svobodi in ljubezni.« -(Samo Rugelj, Bukla). »Biografski roman Eden izmed nas pisateljice Snežane Brumec, vnukinje Knapove sestre Ivane, je literarno delo, ki že na prvi strani pritegne bralca in ga ocara, tako da ga, kot življenje, skoraj prehitro prebere.« -(Andrej Rot, 3. program Radia Slovenija - Ars). »Eden izmed nas je knjiga o slovenski zgodovini, ki bi jo moral prebrati vsak zgodovinarski navdušenec in vsak Slovenec. Ni samo zgodba o zgodovini, ampak je zgodba o prijateljstvu, tragediji, smrti, življenju, ljubezni, upanju in svobodi. Je kratko, a custev in strasti polno branje, ki ti bo še nekaj casa ostalo v mislih. Ce ne drugega, boš želel leteti ali pa se sprehajati po mestu s svojo boljšo polovico.« -(Žiga Kastelic, student.si). Založba: Beletrina (2020) Nuša Ilovar Robovi življenja Navdihujoca pesniška zbirka, izdana v samozaložbi. Spremno besedo je napisal Kristijan Koželj, uveljavljeni pesnik in organizator pesniškega festivala Izrekanja. SVEŽE DOBROTE 211 Društveni slikogled Foto: Mira Gorenšek in Bojan Ekselenski (ce je kje drugace, je posebej oznaceno na fotografiji) Predstavitev Vsesledja in Supernove: Špital za Prjatle 16. 10. 2019 SLIKOGLED 212 Slovenski knjižni sejem 2019 SLIKOGLED 213 Še nekaj vtisov s Slovenskega knjižnega sejma SLIKOGLED 214 SLIKOGLED Predstavitev izdaj 2019: Celjska kulturnica 23. 11. 2019 215 22. 1. 2020 - Alenka Jovanovski - Veronikina nagrajenka 2019 Prešernovanje MNZ 8. 2. 2020 SLIKOGLED 216 Ana Marija Justin - KS Dolgo polje 12. 2. 2020 Prešernovanje v MNZ Celje 8. 2. 2020 SLIKOGLED 217 Borut Korun: Izbrani potopisi Celjska kulturnica 19. 2. 2020 Delavnica poezije Celjska kulturnica 4. 3. 2020 SLIKOGLED 218 Poletje v Celju Vodni stolp 26. 8. 2020 SLIKOGLED 219 Kaj vam prinaša clanstvo v Celjskem literarnem društvu? . Brezplacno udeležbo na literarnih delavnicah. . Organizirano predstavitev vaših literarnih del. . Brezplacno izdajo vaše knjige v E-obliki in objavo na Biblosu. . Brezplacen prelom in svetovanje pri izdaji knjižnih del. . Objavljanje v literarni reviji Vsesledje. . Objavljanje v literarni reviji Supernova. . Brezplacno knjigo Mlada literatura. . Druženje v odlicni družbi ljubiteljev lepe besede. . Sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu. Info: celjsko.literarno@outlook.com http://cld.si - CLD na spletu http://fanfest.si na spletu DRUŠTVO 220 Literarni razpisi Celjskega literarnega društva Celjsko literarno društvo izdaja reviji Vsesledje in Supernovo. Vsesledje je obicajna literarna revija, namenjena vsem literarnim zvrstem in žanrom. Sprejemamo torej vse, od poezije do dramatike ... Razpis za 40. številko Vsesledja in Mlado Vsesledje Vsesledje je osrednja revija Celjskega literarnega društva, ki letos praznuje 19 let izhajanja. Sprejemamo prozo, poezijo, eseje in dramatiko. Mlado Vsesledje je del Vsesledja, posvecen mlajšim avtorjem, predvsem srednješolcem in osnovnošolcem. Sprejemamo poezijo, prozo, eseje, recenzije in dramatiko. Rok za oddajo prispevkov je 1. julij 2021, samo v elektronski obliki (doc, docx ali rtf), s pripisom - za Vsesledje ali Mlado Vsesledje. Prispevki, ki bodo prišli v ustrezni obliki po 1. juliju, se bodo naceloma upoštevali za naslednji letnik, o uredniški odlocitvi vas bomo pismeno obvestili. Prispevek, lahko obsega vec literarnih del, opremite s svojim imenom in priimkom! • zoran.pevec@gmail.com (odgovorni urednik) • celjsko.literarno@outlook.som (društvo) Kaj je pomembno ob pošiljanju na razpis za Vsesledje? 1. Obvezno naj bo v elektronski obliki, besedila ne moremo prepisovati. 2. Poslani dokument mora vsebovati osnovne podatke o avtorju in v primeru odlomka iz daljšega proznega dela tudi naslov dela (napr. 3. poglavje iz romana Veselje) 3. Vaše osebne podatke bomo uporabljali samo za namen objave in jih ne bomo nikjer delili 4. Prispevki se honorirajo samo izjemoma. 5. Prispevki, ki na nalov uredništva oz. društva pridejo po roku za pošiljanje (1. julij) bodo v tekoci številki izdani samo po dogovoru z urednikom. RAZPISI 221 Stalni razpis za Supernovo Supernova potrebuje zgodbe, eseje, recenzije in pesmi. • Proza: do 7500 besed (45.000 znakov). • Esej ali recenzija: do 3500 besed, • Poezija: skupaj do 300 vrstic, pesem do 150 vrstic. Avtorji in avtorice besedila do nadaljnjega odstopijo v brezplacno objavo. Sprejemamo samo prispevke v elektronski obliki, ki omogocajo nadaljnje urejanje (docx, doc, rtf, txt) Dela pošljite na naslov: • celjsko.literarno@outlook.com • bojan.ekselenski@gmail.com Fanfest razpis za 2021: Prišli so iz celjskega podzemlja Celje skriva ogromno zakopanih, prekopanih ali kako drugace v podzemlju cakajocih skrivnosti, ki želijo ven, v vaša literarna dela. Pokopališca, odkrita ali prikrita grobišca s tragicno zgodbo, kanali, skrivni rovi, jame, luknje ipd. cakajo, da jih obdelate v obliki hororja, etnofantazije, navadne fantazije, alternativne zgodovine in ... omejitev je le domišljija. Rok za pošiljanje: 15. 6. 2021 (17.500 besed, 105.000 znakov s presledki) Naslov za pošiljanje besedil (samo v elektronski obliki) • celjsko.literarno@outlook.com • fanfest.festival@gmail.com Splošna pravila • Vsak poslan dokument za objavo mora vsebovati kontaktne podatke pošiljatelja, ki bodo uporabljeni samo za namen razpisa. • Besedila, ki presegajo predpisan obseg, bomo objavili samo izjemoma. • Od slovenskih avtorjev sprejemamo besedila samo v slovenšcini. RAZPISI 222 Mila Kacic Pesnica, pisateljica, igralka in pevka (5. 10. 1912, Sneberje pri Ljubljani - 3. 3. 2000, Ljubljana) Življenje (vir: Wikipedija) Življenje Mila Kacic se je rodila kot nezakonski otrok siromašne otroške vzgojiteljice Ljudmile Kacic in premožnega privatnika iz Ljubljane Herberta Mahra. Njuni zvezi so zaradi stanovske razlike nasprotovali njegovi starši, ki so nekajmesecno Milo dali v rejo zakoncema Kovacic, kjer ji zaradi revšcine ni bilo lahko. Po koncani osnovni šoli je obiskovala mešcansko šolo. S pocitniškim delom si je prislužila za knjige in šolske potrebšcine. Študirala je solopetje in dramsko igro na Državnem konservatoriju v Ljubljani in opravila štiri semestre na AGRFT. Njena velika ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek, s katerim sta imela edinega sina Davida (1949–1990). Opera, gledališce in film Z igranjem je zacela na amaterskih odrih pri šestnajstih letih, leto pozneje je bila sprejeta v radijsko igralsko družino. Po koncanem študiju je leta 1941 postala clanica opernega zbora v ljubljanski Operi, kjer je do osvoboditve (1945) v štirih sezonah sodelovala pri 42 uprizoritvah. Od 1945 do upokojitve 1970 je bila clanica Drame SNG v Ljubljani, kjer je dala življenje vec kot sto dvajsetim likom. Kot igralka je veljala za komedijantko in le dvakrat naj bi dobila vlogo, ki si jo je zares želela – Dorina v Tartuffu in Eva v Vucjaku. Nepozabna je bila kot Štacunarka in Županja v Pohujšanju v dolini Šentflorjanski, Tona v Razvalini življenja, Akulina v Moci teme, Poglavarjeva žena v Revizorju, Dojka v Romeu in Juliji itd. Svojstven pecat je Kaciceva dala tudi slovenskemu filmu in televiziji. Njena prva filmska vloga je bila Poštarica v Vesni, nastopila je tudi v: Naš avto, Ne cakaj na maj, Svet na Kajžarju, Butnskala itn. KNJIŽEVNICAZ NASLOVNICE 223 Za vlogo v To so gadje je leta 1978 dobila zlato areno na filmskem festivalu v Pulju, za vlogo Matere v filmu Kormoran pa so ji leta 1986 na Tednu domacega filma v Celju podelili priznanje igralka leta. Leta 1994 ji je Združenje dramskih umetnikov Slovenije podelilo priznanje za življenjsko delo. O tem, kako vsestransko priljubljena je bila tudi zunaj gledaliških krogov, pa pricata naziv Slovenka leta, ki so ji ga leta 1994 podelili bralci revije Jana, in listina o imenovanju za castno mešcanko Ljubljane iz leta 1998. Literarno delo Svojo prvo pesem je Kaciceva napisala pri šestnajstih. V intervjuju za Našo ženo je povedala, da je zacela pisati zato, ker je bila v svojem igralskem poklicu nepotešena. V gledališcu namrec skoraj nikoli ni igrala ljubezenskih vlog, ker pa je bila custev polna in jih ni mogla nikjer izpovedati, se je zatekla k poeziji. V zgodnji mladosti se je navduševala nad Župancicevo zvocno liriko in Cankarjevimi crticami. Pesmi Antona Gradnika (Vecerne samote) so jo spodbudile k odkriti izpovedi lastne življenjske zgodbe, ocitala pa mu je neumnost, da bi moški pisal o tistem, kar doživljajo ženske. Od tujih avtorjev je najraje prebirala kitajsko liriko in Lorco. K pisanju poezije so jo spodbujali njen življenjski sopotnik, Jakob Savinšek, Edvard Kocbek, Jože Vidmar. Tone Pavcek je njeno poezijo oznacil takole: »Iz njenih pesmi žari žerjavica v telesu, trepeta ljubezen, ki je v vseh stvareh, ki se morajo iz ljubezni dati in iz ljubezni jemljejo, v sebi nosi gnezdo bolecine, zapušcenosti in grozo smrti, a bolj kot to jo cez vse zaznamuje mila otožnost zrenja na vse, kar je in ni minulo, kakor resnicna pobožnost žene, ki sta ji pesem in življenje milost.« Mila Kacic: Poezije – Sonja Pirman - Mestna knjižnica Ljubljana KNJIŽEVNICAZ NASLOVNICE 224 Njeno pesniško delo sicer ni obsežno, je pa pretresljivo, ker se v njeni poeziji prepletajo trije temeljni motivi: ljubezen do dragega moškega, senca smrti in materinstvo. Njena poezija je poezija krhke, sanjave, od ljubezni in hrepenenja zaznamovane ženske, povsem predane svojima najdražjima moškima – ljubimcu in kasneje sinu. Ljubezenska lirika je odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na cist in iskren nacin. Ne išce novih pesniških figur, ostaja le zvesta srcu in lastni izpovedi. Leta 1962 je bila s pesmijo Resignacija predstavljena v Antologiji moderne jugoslovanske poezije kot edina avtorica slovenskega dela zbirke. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v anglešcino in predstavljenih v antologiji Parnassus of a small Nation. Del njene pesmi Ko bom umrla je natisnjen v svetovni knjigi aforizmov. Leta 1985 je prejela nagrado italijanske Akademije za umetnost in poezijo, zlata ogrlica. Njene pesmi so izšle v sedmih pesniških zbirkah. Bibliografija • Neodposlana pisma, 1951 • Letni casi, 1960 • Spomin, 1973 • Okus po grenkem, 1987 • Minevanja, 1997 • V šelestenju trav me išci, 2004 (slovensko-hrvaška izdaja) • Skoz pomladni dež bom šla, 2005 • Prigodnice, 2008 (zbirka 140 pesmi in 5 proznih besedil izdana kot 147. zvezek v Knjižnici MGL) • Med tisoci bi te spoznala, 2012 • Among the thousands I would know you, 2012 (izšlo ob 100-letnici rojstva) Okus po grenkem / Mila Kacic KNJIŽEVNICAZ NASLOVNICE