»Ali imaš tudi ti mene rada, mamica?«
»Rajša kot vse na svetu, otrok moj!«
»Mama, kadar boš ti umrla, bom pa še jaz, prej pa ne, ne maram!« f In dvoje srečnih bitij se je sedaj objelo v sladkem, blaženem |   čuvstvu, ki je bilo Zorku doslej neznano.
Na grobu.
Mamica, kaj pa že zopet                Pa Duško bi hodil po prstih
solze imaš v očeh?                         čisto tiho okrog,
Saj je vendar veselo                        da atka bi ne prebudil.
med rožami tu na grobeh...            Še čreveljčke vrgel bi z nog!
Kako pa, da atek je naju                Eh, mamica, kaj se atek
sama doma pustil? —                      še zdaj-le bavbava boji,
Mamica, je li, saj Duško                  da mu toliko svetlih
priden je vedno  bil?                      in lepih lučc gori? —
»Eh, Duško, atek le spančka!            Saj je čisto podnevi,
Tebe je bil vesel,                             kaj bi že zdaj se bal!
naju oba je vedno                           Pa če pridejo strahi,
še preveč rad imel!...«                   bo jih že Duško nagnal!...
Mama, zakaj pa ni rajši                  »Ljubček, veš, zlate lučce
v topli sobi ostal?                            molijo v sveto nebo,
Veš, tam v postelji moji                  da bi Ijubemu atu
tudi bi lahko spal...                       bilo pri Bogu lepo!...«
Mamica, kaj pa že zopet solze imaš v očeh — saj je vendar veselo med cvetjem tu na grobeh...
Anica.
¦                     ¦¦¦IHI.IHIIIMMIIIIIIM.....>.....lllih.....¦¦......IMlfllliMMIIMIKItlMIII......«¦¦¦•»¦ ¦ ¦¦¦MDiUMIII.....lllllliillllllil                    ;
-               ž                                                                                                 *                            z               i
II          "^&^v           I    |
:                         z............,.....................................1..................................................................................;                         :
264
¦1