Porabje TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 19. decembra 2019 - Leto XXIX, št. 51-52 BLAJŽENE BOŽIČNE SVETKE VAM ŽELEJMO! 2 ŠTO NOSI DÁRE DECEMBRA? Mejsec december po cejlom svejti najbole čakajo mlajši, ka gvüšno kaj dobijo za dar. Dare nosi Miklauž, Jezoš/Božiček ali Dedek Mraz. Ali pa vsi trgé. Sveti Miklauž Najprvi in najstarejši svetek je 6. december. Na te den je Püšpek Miklauž v 4. stoletji v varaši Myra v Mali Aziji mrau püšpek Nikolaj, šteri je na kraci grato svetnik – sveti Miklauž. Rad je pomago srmakom. Gnauk je biu eden srmak, šteri je emo tri čeri, pa je je nej mogo omaužiti. Püšpek in v Sloveniji od sredine 19. stoletja. Sprvoga je talo oreje, süja djabka pa slive vrlim mlajšom. Šteri so bili lagvi, so dobili šibo. V Sloveniji je od 1953 do 1991 nej smo ojti sveti püšpek Miklauž, pa božič je tö nej biu svetek. Sveti Miklauž je patron ljubljanske stolnice. 2006oga leta (gda sem ranč bila v Ljubljani) se je od stolnice do frančiškanske cerkve pri Tromostovji po lufti pripelo na sanaj, štere so vlekli djeleni. Letos pa se je spüsto z grada z glažojnatim liftom (vzpenjačo/sikló). Po vesnicaj so ojdli tak v Sloveniji, na Madžarskom in pri nas v Porabji miklauške (láncos Mikulás). Starejši Dedek Mraz s Triglava jim je vnoči nutlüčo tri krugle zlata (štere so spadnile v njine v raur obešene mokre štrümfe), tak so se leko omaužile. Za toga volo odi Miklauž po varašaj v püšpekovom gvanti pa s püšpekovov palcov, na Madžarskom podje in oženjeni moški so se naravnali v stare lače in kosmate parslejke, štere so si naupek na sé djali. Kauli podjasa so si zvezali lance, s šterimi so fejst rogatali pa mlajše in mlade dekle naganjali. Obraz so si zakrili z laflinami. V rokej so nosili krpač iz vrbovi šib. Pri tisti ižaj so se zglasili, gde so koškice lüpali ali perge čejsali. Vrli mlajši so oreje dobili, lagvi so pa fasivali. Redeči Miklauške so v Porabji začnili ojti k mlajšam v vrtec pa v šaulo od 1970-i lejt dale. Tau šego smo Porabci prejkvzeli od Madžarov, gde je tö varaška šega bila. Na Madžarskom je med 1950 in 1990 rusoški Dedek Mraz (Djed Maroz – Télapó) talo dare 6. decembra. Slovenci v Sloveniji pa lüstvo po cejlom svetji so redečoga Miklauža (Santa Claus) dobili iz Merike – za božič. Redeči Miklauž - Božiček V Sloveniji so lidgé med 1953 in 1991 doma, med štirimi stenami svetili sveti den. Mlajšom je Jezušček prineso krispan, na krispani djabka pa oreje. Gda je Jugoslavija vrazno spadnila in je Slovenija sama svoja gratala, so lidgé nazaj dobili božični svetek. 26. decembra svetijo dan samostojnosti in enotnosti. Mlajšom nosi dare tadale Jezušček, od 1991 pa tüdi Božiček, redeči Miklauž. Ta má redeči gvant pa šapko, bejlo dugo keco, bejle vlasé, pa veuko črvau. Takšoga so ga namalali v Meriki leta 1930 na reklamni plakataj Coca cole. V krščanjski držinaj je pod krispanom mali betlehem, v djaslini pa spi mali Jezoš, mala baba. Jezoš vnoči nosi krispane pa dare, njega ne vidimo. Ranč tak je na Madžarskom pa v Porabji tö. Dedek Mraz Po drügoj svetovnoj bojni je z Rusoškoga prišo Dedek Mraz na Madžarsko in v Slovenijo tö. Na Madžarskom je 6. decembra dojmeno Miklauža. V Sloveniji je grato nauvi svetek 1. januara 1948, gda je Dedek Mraz prineso novoletno jelko. Miklavža in božič so svetili samo v držinaj. Slikar Maksim Gaspari je leta 1952 namalo slovenskoga Dedka Mraza, šteri je emo veuko sivo keco pa duge vlase. Na klinčece, na nogé pa črne šöbare. Na plečaj je noso cejkar, v rokaj krispanove vejke s pantlikami v farbaj slovenske zastale. Slovenski Dedek Mraz živi pod Triglavom v Kekčevi deželi. Božič je svetek držine, Miklauž pa Dedek Mraz pa talata dare mlajšom. V Sloveniji nosijo dare decembra trgé dobri decembrski možakarge: sveti Miklauž, Božiček in Dedek Mraz. Na Madžarskom in tak v Porabji pa nam samo Miklauž pa mali Jezoš kaj prineseta. Redeči Miklauž – Božiček Što koli pride, glavej je noso slovensko pol- naj vsikšoma prinese mir in hovko (kučmo iz kosmine zdravdje. Marija Kozar male, zebarci podobne živine). Na birkeč ma je namalo Blagoslovili jaslice v Slovenski vesi 8. decembra, na praznik brezmadežnega spočetja Device Marije, je bila v kapeli v Slovenski vesi slovenska maša, ki jo je daroval msgr. Franc Režonja, škofovski vikar za narodnosti soboške škofije. Po koncu maše je blagoslovil jaslice, ki so postavljene pred kapelo, in delil z nami nekatere adventne misli: »Adventno obdobje je najlepši čas, saj se pripravljamo na božič, in nam nudi možnost, da več pomagamo tudi drugim. V sveti spovedi pred zornicami si očistimo tudi dušo in srce. Želim vam, da bi se ob tem lepem prazniku, rojstvu Jezusa, naselila v vaše domove mir in ljubezen.« LRH Porabje, 19. decembra 2019 3 ŠTO MIKLAUŠI DAR DÁ? Na začetki veseloga mejseca decembra se Miklauš z dalečnjoga sövera napauti, ka bi v ednoj nauči gorpoisko vse vrle mlajše po cejlom svejti. Zaman pa ma pri tejm mouprave Marija Kozar. Oprvim se je zavalila, ka so aktivni, registrerani slovenski volivci (szavazók) v Somboteli svoj glas 13. oktaubra pá na tri dotedešnje svétnike »Zdravi bojte, friški bojte, Miklavž,« je friško mali Alex Cserpnyák pomaga dosta pomočnikov, je že sploj stari pa njegvi djelenge - z najbole batrivnim Rudinom - tö ne ladajo tau dugo paut. Zatok je dobri starec vnükom Slovencov v Somboteli že od daleč na dali: zvün predsednice na podpredsednico Ano Braunštein ino Rudolfa Čera. Povödala je, ka je narodnostna samouprava v preminauči pet lejtaj - vküper z drüštvom - više stau progra- Slovenske prababice, babice, mamice pa mlajši so žmetno čakali Miklauša v Somboteli znanje dau, ka je mesto 6. decembra gorpoiške en den kisnej, v soboto. Na Somboteu se je že spistila mrzla kmica, gda so začnili v dvorano Slovenskoga kulturnoga drüštva Avgust Pavel nutstapati najgir mlajši, šterim so gvüšno roké tö malo švicale. Prva, kak bi pa na dveri pokloncko redeči püšpek, je navzauče slovenske stariše pa stare stariše pozdravila predsednica Sombotelske slovenske sa- mov organizerala. Za peldo je dala: srečanje Martinovi pevski zborov leta 2014; spominsko paut na vöodpelane na Hortobágy leta 2015; Mednarodne slavistične dneve leta 2016; Narodnostni den leta 2017; 20. oblejtnico drüštva pa samouprave leta 2018 ino 15. oblejtnico skupine Sombotelske spominčice leta 2019. Zavalila se je za peneze z državnoga proračuna ino od Mestne občine Somboteu, s strani drüštva pa ljubljanskomi Uradi za Slovence v zamejstvu in po svetu ino Zvezi Slovencev na Madžarskem. Predsednica Marija Kozar je povödala par planov za nauvo leto 2020 tö: tau do občni zbor s fotografijami marciuša; Pavlova paut na cvejtno nedelo; paut na püšpekov narodnostni den na Gorenji Senik ino prauška v Slovenijo juniuša; mlatenje z Andovčani v Škanzeni augustuša ino narodnostni den v Somboteli septembra. Zmejs so mlajši že trnok nemérno čakali Miklauša, zaman, ka so pred sebov meli bejle papére, na štere so s farbastimi klabajsi dojmalali dobroga starca. Na gnauk se je samo čülo cinganje, na dveraj pa je nutstaupo sam redeči püšpek z dugov palcov ino žmetnim žaklom. »Dober večer!« so veselo kričali mlajši, Miklauš z dugov bejlov kecov pa bolečim križcom pa je dojseu v svoj veuki leseni tronuš. »Gda sem k vam prihajo, sem prišo v eden veuki, srebrno bejli lejs. Tam je tak mrzlo bilau, ka so mi z vlas dojviseli ledeni cücki, z mojoga gvanta pa se je trauso snejžni praj,« je o svojoj dugoj-dugoj pauti s sövera začno pripovejdati dobri starček. Mlajši so z oprejtimi lampami poslüšali, kak je v gauški srečo svojoga mladoga padaša »kraliča Bucina«, šteri ga je oprvin v cejlom žitki pito - »Miklauš, što pa tebi dar dá?« Gda je redeči püšpek tau čüu, je skoro djaukati začno od radosti, eške bole veseli pa je grato, gda ma je mali padaš prejkdau prvi dar v njegvoj dugoj karieri: eden lejpi verš o Miklauši. Dobri starček je leko pá rad biu, gda so k njegvomi žmetnomi stauci eden za drügim prihajali vnüki sombotelski Slovencov - od 1. do 13. leta starosti. Najbole se je radüvo, če so ma mlajši povödali pa zaspejvali kakšo pesmico, ali se ma slovenski poklonili, depa tistim je tö edno malo začko s slatkim prejkdau, šteri so se pred njim nej pokisili vöpokazati. Redeči püšpek je najbole maloma Alexi Cserpnyáki dobro spadnilo eške malo sejti. Vsi navzauči - mlajši tö - so zaspejvali tri božične pesmi, štere so nekda z madžarskoga gezika dojobrnauli na rejč vogrski Slovencov ranč tak. Večer pa bi se nej mogo lepše končati, kak liki s vküpnim dvojezičnim spej- »Ko-ko-ko-ko-dak,« je pojbiček Alex vse dobro želo vertinji Veri Varga glavau pobaužo, vej pa té pojbiček - v drügom klasi osnovne šaule - že duga lejta pomaga gordržati porabsko tradicijo v Somboteli. Oprvim je z ednov košarov drv vanjom najbole erične božične naute »Sveta nauč«. Miklauš se je mogo paščiti, če je sto eške drüge - nej samo slovenske - mlajše gorpoiskati v Somboteli. Dobri starček je k sebi pauzvo vse mlajše vertinji Veri Varga dosta lejpoga v nauvom leti želo - kokodako je slovenski. Po tistom je naprej vzeu svoj krpač ino začno vse navzauče - oprvim Miklauša - friškati. Vsi so bili gvüšni, ka so za nauvo leto zadobili »dosta vina, dosta krüja, düšnoga zveličanja pa največ«. Sombotelski Slovenci so eške itak nej njali, ka bi dobri starec odišo, njemi pa je Porabje, 19. decembra 2019 Zdigno je svoj veuki žakeu ino z njega vövtalo saloncuker vsejm mladim po srcej. Te pa je vzeu svojo palco pa zvonec, s cinganjom pauzvo svoje djelene ino se napauto na svojo radodarno paut. »Blajžene božične svetke! Srečno nauvo leto!« so bile slejdnje rejči, štere je za svojim rbtom čüu. -dm- 4 Martin Ropoš – skor 25 lejt je biu na čeli Državne slovenske samouprave »MI SMO TAK MALA SKUPNOST, KA SE REJSAN NE MOREMO DELITI« »Ponüdo sam, ka mo, če de mi zdravdje slüžilo in če občni zbor pa nauvi predsednik ške računajo na mene, pomago naprej,« je povedo Martin Ropoš, steri je 5. novembra je delo, škeu delati za slovensko skupnost, in tak de ške naprej: »Veseli sam, ka je vlada potrdila razvojni program Porabja, za steroga vüpam, ka de nam dau priliko, ka de se Po- Martin Ropoš je skur 25 lejt vodo Državno slovensko samoupravo po skor 25 lejtaj vodenje Državne slovenske samouprave prejkdau Karčini Holeci, sam pa je grato podpredsednik té krovne organizacije Porabskih Slovencov: »Mi smo tak mala rabje gospodarsko razvilo in do naši mladi ostali doma.« Frtau stoletja je nej tak malo cajta? Kakšni so vaši spomini na začetke? »Začnili smo z nule. Na pr- Na podpisi zapisnika djilejša vogrsko-slovenske mejšane komisije skupnost, ka se rejsan ne moremo deliti. Vidimo, ka se je pri drügi narodnostih na Vogrskom zgodilo po volitvaj, vej pa so eni nej mogli izvoliti podpredsednika, sploj tam, gé so meli več list. Pri nas je tau inači. Mi moremo biti enotni. Samo tak leko delamo za naše lüstvo, če mamo dobre odnose in dobro sodelüvlemo tak s Slovensko zvezo kak z drügimi narodnostnimi organizacijami in institucijami.« Martin Ropoš je cujdau ške, ka je vseposedi, gé vom djileši občnoga zbora smo se zgučali, ka de sedež naše organizacije v Porabji, in tau v najvekši slovenski vesnici, na Gorenjom Seniki. Tü sta bili te dvej prazni stanovanji, v sterij so inda sveta živeli škoniki. Tau zidino, stere lastnik je te bila ške občina, smo odküpili in tüdi kelko telko vrejdvzeli. Te se je pokazalo, ka moremo tüdi v Budimpešti meti eno pisarno, in tau zavolo dnevne povezave z ministrstvi v glavnom varaši. Spaumnimo se, tau so bili ške cajti, gda smo nej poznali računalnikov pa elektronske pošte. In te nam je rosag zrikto peneze, ka smo tüdi v Budimpešti küpili prostore za svoje delo. Tam je meu pisarno tüdi podpredsednik, steri je tistoga cajta tau profesionalno delo, vej pa sam ges biu predsednik honorarno, in tau cejli cajt.« Če malo spaumnimo, od leta 1990 pa vse do tistoga mau, kak ste 2006 üšli v penzijo, ste bili poklicni gornjeseniški župan. »Tak je gé. Ške prva sam od leta 1988 do leta 1990 biu predsednik Občine Dolenji Senik. Znamo, ka so se te zgodile demokratične spremembe in tak sam biu 1990. leta prvo paut izvoljeni za župana v domanji vesnici. 2006. sam zatau üšo v penzijo, ka mi je tau priliko dau zakon, steri je velau samo malo cajta, po sterom so župani, steri so bili najmenje 55 lejt stari in so bili župani najmenje štiri mandate, leko predčasno šli v penzijo. Kelko znam, je tau na Vogrskom te izkoristilo okauli tresti županov.« Tak kak ste v vaši občini mogli 1990. leta začniti skor od nule, ste, kak ste že pravli, tüdi pri državni samoupravi mogli tau napraviti. »Sploj na začetki smo vküper z lokalnimi slovenskimi samoupravami iskali partnere za sodelovanje, tak na Vogrskom kak tüdi prejk granice. V začetki je bila na našom uradi zaposlena samo ena delavka, z leti pa se je naše delo, pa tüdi število sodelavcev, razširilo. V začetki smo ške nej meli svoji institucij, leko pa smo, čiglij je nej bilou dosta penez, neka finančne podpore davali narodnostnim samoupravam in civilnim organizacijam, tüdi za prireditve.« Z leti ste dobivali furt več nalog. Trno fontoška stvar se je zgodila leta 2011, gda ste gratali upravljavec obej dvojezičnih šaul. »Znamo, ka je tistoga leta parlament sprejeu zakon o narodnostih, steri nam je dau priliko, ka napravimo té stopaj. Kak župan sam ške telko bole vido, kelko proble- tatov, kak bi steli, sploj pri včenji slovenskoga gezika. »Na žalost mamo kadrovske probleme. Na vsej dvojezičnij šolaj bi mogli vsi škoniki in lerance znati slovenski gezik, vej pa dvojezični pouk zahteva, ka napravijo izpit iz slovenščine. Tau je žmetno dosegnoti. Pozitivno je, ka nam matična domovina pomaga in po mojem de nam mogla ške neka let sigurno pomagati. Vzgojiteljici in leranci prihajajo iz Slovenije. Tau je velka pomauč, stero ne moreš vöminiti s peneS sinaum Ota von Habsburga Györgyem Habsburgom na zi. Šaule morejo Gorenjom Seniki delati na tom, ka mov majo male občine, vej nej same sebi ali upravljalci, pa so mogle trno dosta penez staršom morejo dokazati, ka ponücati za svoje šaule. Trno se, zvün tega ka je tau naš fontoško je, ka mamo zdaj materni gezik, »splača« včiti Po ustanovnom djilejši DSS pred desetimi lejtami tak za šaule in vrtce kak tüdi za radio in zbirko zriktano, ka vse tau madžarska vlada sistemsko financira. Vüpam, ka de tau tak dolgoročno tüdi ostalo.« Dugo je rejsan trpelo, ka se je zriktalo sistemsko financiranje narodnostnih organizacij in institucij. Zdaj de telko več cajta potrebno nameniti vsebini, sploj pri šaulaj, gé dvojezični pouk ške ne kaže takših rezul- Porabje, 19. decembra 2019 slovenski. Istina gé, ka v Porabji nücamo šaulane lidi, mlade izobražence, nej samo na šolaj, pri vsej naših institucijah. Mladi do mogli pomalek prejkvzeti odgovorne funkcije. Toga pa nedo mogli napraviti, če nedo znali slovenskoga gezika.« Silva Eöry Kejpi: osebni arhiv M. Ropoša 5 »NAŠE DELO JE TAKO, DA GA LAHKO DELAŠ DO KONCA ŽIVLJENJA, ČE GA HOČEŠ IN ČE TE POTREBUJEJO« lovcih, nakar se je vpisal v po- čutili družbene spremembe, klicno šolo in po poklicu postal potem smo se začeli tudi mi, strugar. Šolanje je nadaljeval v Slovenci, organizirati in smo Sombotelu v srednji strokovni se odločili, da bomo izstopili šoli, kjer je položil tudi maturitetni izpit. Zaposlil se je v monoštrskem kulturnem domu kot referent za narodnostna vprašanja, po enem letu se je prijavil na Visoko pedagoško šolo Dániel Berzsenyi, na smer razredni učitelj. Končal je dva semestra, potem se je prijavil na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kamor so ga tudi sprejeli. Jože Hirnök je bil skoraj 30 let predsednik ZSM Preden je začel študij v Ljubljani, je odslužil vojaški rok v Szegedu. iz DZJS, saj je ta imela sedež Leta 1980 je začel študij v Ljub- v Budimpešti in tako ni mogljani, na smereh slovenščina in la zastopati naših interesov, etnologija, kasneje je spremenil ki strnjeno živimo v Porabju, torej 250 km vstran od sedeža. Na začetku je bilo na eni strani težko, saj smo se morali »uveljaviti« na Madžarskem, morali smo se boriti za prepoznavnost. Tudi v Sloveniji smo se morali boriti za to, da nas priznajo kot enakopravno skupnost s slovenskimi skupnostmi v Italiji in v Avstriji, našo organizacijo za enakopravno z njihovimi krovnimi organizacijami. To se je zgodilo zlasti po osamosvojitvi Slovenije. Na drugi strani je bilo láhko, Ob obisku predsednika slovenskega Državnega zbora Janka Vebra saj smo pravzaprav začeli iz ničle. Iz nič narediti nekaj, zato se je mama zaposlila na smer in je končal etnologijo in je velikokrat enostavneje, kot državnem posestvu v župani- sociologijo kulture. Po diplomi nadgrajevati, dopolnjevati ji Győr. Tam sta se spoznala leta 1986 se je vrnil v Porabje nekaj že obstoječega. Torej je z očetom in se potem vrnila v in ponovno zaposlil v monoštr- bilo lepo, ko smo začeli deloSakalovce, začela sta iz ničle, skem kulturnem centru. Po treh vati na vseh področjih in so saj sta si morala odkupiti tudi letih tamkajšnjega dela je bil počasi prihajali rezultati,« se nekdanjo domačijo. Tam sem eden od pobudnikov za ustano- je spominjal začetnih let svojega živel 25 let, ne bom rekel, da vitev prve samostojne slovenske predsedovanja. v revščini, toda nismo bili organizacije v Porabju, tako je Kaj si šteje za največji rezultat dobro situirani. Povrh vsega leta 1990 postal prvi predsednik 30-letnega obdobja? »Za največje oče 1968. leta mlad umrl, Zveze Slovencev na Madžar- ji rezultat si štejem, da smo si v Ljubljani izborili status, ostali smo sami, trije otroci z skem. mamo in staro mamo. Kljub »Na koncu osemdesetih let, ko enakega ostalim zamejskim vsem težavam smo bili sreč- smo Slovenci bili organizira- organizacijam, pri tem nam ni,« je pripovedoval Jože Hirnök. ni še v okviru Demokratične je veliko pomagal gospod Geza Osnovno šolo je končal v Saka- zveze južnih Slovanov, smo že Bačič. Pomemben mejnik je Na letošnjem volilnem občnem zboru Zveze Slovencev na Madžarskem je prišlo do spremembe na čelu organizacije, saj njen dolgoletni predsednik Jože Hirnök ni več kandidiral za to funkcijo. Predsedstvo Zveze - na čelu z novo predsednico Andreo Kovács - se je odločilo, da bo opravljal funkcijo podpredsednika. V našem listu smo v zadnjih tridesetih letih veliko pisali predvsem o njegovi predsedniški dejavnosti, zelo malo pa o njem samem. Zato sem ga na začetku pogovora prosila, naj nam opiše svoje otroštvo. »Rodil sem se 1957. leta v Monoštru, moji starši so živeli v Sakalovcih, mama je bila Slovenka, oče je bil po narodnosti Nemec, njegovi predniki so se priselili na Madžarsko v 18. stoletju. Mama in oče sta se srečala v županiji Győr, saj je bila v 50-ih letih tudi naša družina internirana v zaprta delovna taborišča na Hortobágy. Ko so jih izpustili, se niso smeli vrniti domov, bil tudi začetek izdajanja časopisa Porabje. Sodeloval sem tudi pri nastajanju in podpisu meddržavnega sporazuma o posebnih pravicah obeh manjšin, sodeloval sem tudi na manjšinski okrogli mizi, ki je zasnovala zakon o narodnostih na Madžarskem, ki ga je parlament sprejel 1993. leta. Na moj predlog na mešani komisiji se je potem ustanovil Radio Monošter. Da bi tudi njim zagotovili prostore, se je ustanovil Slovenski kulturni in informativni center. Sam center nudi prostore in delovne pogoje slovenskim organizacijam in ustanovam. Hiša je pomembna ne le za nas Slovence, temveč tudi za Monošter, kar je občina pokazala tudi s tem, da nas je pri gradnji tudi finančno podpirala.« V tridesetletnem obdobju njegovega predsedovanja se je precej spremenil odnos tako Slovenije do zamejskih slovenskih skupnosti kot Madžarske do manjšin (narodnosti) znotraj države. »Na podlagi sporazuma o zaščiti obeh manjšin so vsako leto potekala zasedanja madžarsko-slovenske mešane komisije, na katerih so se da je to velik rezultat. Odkrito moram povedati, da dobivamo od sedanje vlade veliko več, kot smo dobivali od levo-liberalne vlade na začetku delovanja naše organizacije. To je najbrž tudi zaradi tega, ker madžarska država res podpira zamejske Madžare, in verjetno se tudi zaradi tega čuti dolžna, da podpira tudi narodnosti (manjšine), ki živijo na njenem ozemlju. To je zelo pozitivno. Mi, ki nismo politično opredeljeni, nismo stranka, moramo biti lojalni do vseh vlad. Če pogledam Slovenijo, vseeno kakšne barve je bila tam vlada, zmeraj smo dobili pomoč od nje.« Jože Hirnök pravi, da se je že lani odločil, da ne bo več kandidiral za predsednika, saj »človek tudi izgori. Trideset let je trideset let, nisi več tako aktiven, ambiciozen. V pravem času moraš predati štafeto, moraš najti mlajše ljudi, ki so bolj ambiciozni in lahko še več naredijo, kot smo mi naredili. Delo se bo nadaljevalo, bodo boljši rezultati, zlasti na gospodarskem področju.« Kot podredsednik organizacije svoje delo usklajuje s predsedni- S svojimi sodelavci na Veliki planini bíle tu in tam resne »borbe«, saj je bilo takrat sorazmerje v finansiranju prekmurskih Madžarov in Porabskih Slovencev 1:20, torej oni so prejemali od Slovenije dvajsetkrat več podpore kot mi od Madžarske. In seveda tu ni šlo samo za finance, temveč tudi za moralno pomoč, za odnos do skupnosti. To sorazmerje je trenutno nekje 1:10, menim, Porabje, 19. decembra 2019 co, ji svetuje in na podlagi izkušenj pomaga. »Tako menim, da to ni delo, ki ga lahko kar tako nehaš opravljati. To ni neka tovarna, da ko greš v pokoj, ti vzamejo vstopno kartico in naslednji dan več ne smeš v tovarno. Naše delo je tako, da ga lahko delaš do konca življenja, če ga hočeš in če te potrebujejo.« Marijana Sukič Foto: arhiv Porabja 6 LETO SE POSLAVLJA, PRIHAJAJO PRAZNIKI … … In življenje bo polno svetlečih lučk, prijaznih besed in sladkih bombončkov! Vsaj za nekaj časa bomo brez slabe vesti pobegnili v svoje sanjske svetove, daleč od resničnosti, morda bomo odkrili še kakšno drobno radost, ki bo svetla in samo naša … Če bi ljudje vso to raznobarvno svetlobo, ki jo tratijo za postavljanje pred sosedi, izžarevali iz svojih src, bi svet bil mnogo lepši! Leto 2019 ni bilo leto, na katero bi gledala z nedeljivim veseljem, lahko začnem s parafrazo izjave angleške kraljice Elizabete ta prednovoletni zapis ... Mogoče je krivo vreme, mogoče sem premalo verjela, da se dobrota z dobroto vrača, zlo pa z zlom poplača ... Mogoče pa so časi taki ... In morebiti bom morala začeti dojemati, da bo potrebno prerasti boje z mlini na veter ... Malo se bom ozrla na prehojene šolske stezice, zakaj ved- da je za prihodnost skupnosti to bistveno premalo. Najpomembnejše za življenje skupnosti je ohranjanje živega je- Novak. Nova energija, izvirna ideja in izvedba seniških učencev; bilo je odlično! Povezovanje šol znotraj Po- zika v družinah … Vse leto so se v našem časopisu pojavljale novičke iz šolskega življenja, kar dokazuje, da je bilo mnogo dogodkov, na katerih je no se vračamo v preteklost, da dojamemo sedanjost in začrtamo prihodnost, in podoživljala nekatere odkruške trenutkov, ki so zaznamovali moje porabske poti in brezpotja, šolske in obšolske ure, tedne in mesece; še vedno sem prepričana, da se v porabskih šolah dela veliko, da so šole za porabski mladi rod skoraj edini kraji srečevanja z živim slovenskim jezikom, in vem, s porabskih odrov in učilnic zvenela slovenska beseda ali pesem. V svojem zapisu bom izpostavila tiste, ki so se me najbolj dotaknili. V februarju praznujemo slovenski kulturni praznik. Tudi v Porabju. Tradicionalno šolsko proslavo pod okriljem Državne slovenske samouprave je letos pripravila seniška šola, taktirko pa so prepustili učiteljici asistentki Valentini rabja ni nekaj vsakdanjega; če pa se povežejo kar tri šole in izpeljejo skupno uro, pa je nekaj, mimo česar ne moremo. Tak prijeten dopoldan so spomladi osmislili na monoštrski OŠ Jánosa Aranya pod vodstvom učiteljice asistentke Metke Perger. Njena slovenska skupina je gostila vrstnike s števanovske in gornjeseniške šole. Imeli so simpatično skupno uro in si obljubili nadaljnje sodelovanje. Pomlad je za porabske šolarje čas ekskurzij v Slovenijo. Tudi letos smo organizirali dve enodnevni in dve dvodnevni ekskurziji, na katerih so učenci in učitelji spoznavali lepote matične države Slovenije. Štirje narodnostni vrtci, kjer se vsak dan srečuje s slovenščino čez 70 malčkov, so pod vodstvom slovenskih vzgojiteljic asistentk Andreje Serdt Maučec in Romane Trafela pripravili zanimive predstavitve pravljice Zelo lačna gosenica. Vsakodnevni stik otrok s slovenščino v vrtcu je izjemno pomemben in dobra podlaga za učenje jezika v šoli. Porabski učitelji in vzgojiteljice so se ob koncu šolskega leta udeležili 5-dnevnega izobraževalnega seminarja v Kopru. Odličen strokovni del, družabnost, izlet v hrvaško Istro, morje in dobra družba so bili zagotovilo, da je udeležba bila tudi tokrat izvrstna. Novo šolsko leto v začetku septembra pa smo dočakali ob številnih novostih; ena najbolj pozitivnih je pouk slovenskega jezika na monoštrski gimnaziji, kjer je začel poučevati učitelj Norbert Gerencsér. Dijaki se pridno pripravljajo na izpite iz slovenskega jezika, gotovo pa bo še v tem šolskem letu priložnost za obisk Slovenije in navezavo stika s slovenskimi vrstniki. Tudi medgeneracijsko povezovanje smo uspeli vzpostaviti. Partnerska OŠ Kuzma je povabila števanovske sedmošolce in člane Društva porabskih slovenskih upokojencev, da so preživeli dva skupna, zelo dejavna dneva z učenci in učitelji na njihovi šoli. To je le nekaj utrinkov iz bogatega porabskega šolskega življenja, ki ga sooblikujemo 4 tudi v bodoče šolska problematika, ukvarjanje s tem, kako bi narodnostno šolo naredili še bolj učinkovito, kako bi tistih tisoč petsto in nekaj ur slovenskega jezika koristneje osmislili … In največkrat se znajdem sama ob večnih razglabljanjih o vlogi in mestu slovenščine kot manjšinskega jezika v javni rabi, o njeni enakopravnosti, ugledu in prisotnosti predvsem pri Porabcih samih … Narod preživi z jezikom; komur je mar, ga bo govoril in prenašal na potomce. Ni druge poti … Kljub bližajočim se praznikom pač ne morem zbežati od teh neveselih misli … Pa vendar, praznični dnevi so, polni pričakovanj in bega v pravljične svetove ... Namenimo svoj čas našim najbližjim, spomnimo se, da poleg ekranov, takih in drugačnih, obstajajo tudi besede. Stavki. Magičen glagolnik pogovarjanje … In – tišina … Pogled v oči, čutenje bližnjega … Nekje pedagoške asistentke in podpisana svetovalka iz Slovenije. Dan za dnem se v vrtcih in šolah dogajajo majhne in velike zgodbe, učitelji in vzgojiteljice si prizadevajo, da bi šole in vrtci bili kraji, kamor bi mladi in najmlajši radi prihajali. Upam, da jim bo uspevalo tudi v prihodnje. Seveda bo moja glavna skrb v ozadju pa migetanje lučk na božičnem drevesu, vonj po medenjakih, slastna potica in petje čarobne Svete noči … Božič, novo leto, novi čas … Takšen, kot ga bomo zmožni zase ustvariti sami. Srečne in srčne praznike vam želim! Porabje, 19. decembra 2019 Valerija Perger 7 Mozaik spoznanj v letu 2019 Leto 2019 se nepreklicno izteka, tako kot že precej predhodnih let, v običajnem blišču milijonov lučk, pisanih okraskov, jelenčkov in kokakolinih Božičkov, ki plezajo po stenah, kukajo izza dimnikov ali pa se dobrodušno nasmihajo skozi okna … Kičasta božično-novoletna pravljica se pričenja takoj po noči čarovnic. In kaj prikrivamo? Od česa bežimo? Morda sami pred seboj … Živimo v dekadentnem času ekstremov. V času, v katerem ni več zlate sredine, zmernosti … V času, v katerem je vse postavljeno na glavo, medčloveški odnosi pa na stopnji plenilcev in plena. Pa vendar … Kaj lahko naredimo jaz, ti, on/ona, mi, vsi? Morda zgolj pogledamo vase in vsaj pri sebi odstranimo navlako, ki nas duši, povzroča nemir in razžira naše psihično in telesno zdravje. In vsak konec leta je pravi čas, ko (si) lahko odpustimo, pozabimo, izbrišemo in začnemo znova … UPANJE … Pregovor pravi, da upanje umira zadnje. A vendar je v tej besedi skrit tudi dvom, ki dopušča možnost dvojega: uspeha in neuspeha, pozitivnega in negativnega, vzponov in padcev, predaje in vztrajanja … Neštetokrat sem v letu, ki odhaja, izrekla besedo upam … In misel: Upam, da se bo vse odvilo tako, kot je prav. Moram živeti in preživeti, čeprav sem vsak dan izpostavljena nevarnostim na dolgi poti, včasih nezbrana, pogosto utrujena, izčrpana, zdaj tu, spet tam, povsod in nikjer … In hvalabogu zame upanje ni več dvom, temveč … današnjem stresnem svetu preveč sproščen in nasmejan, si takoj obtožen, da si neodgovoren … PRIJATELJSTVO … Malo jih je bilo v mojem življenju. Morda sem premalo upala in zaupala sebi in drugim. Zdaj jih imam. Zopet jih ni veliko, pa vseeno tokrat vem, da so pravi oziroma prave. Z njimi sem lahko to, kar sem … V njihovi družbi sem preprosto Metka z vsemi pozitivnimi Prišla sem do tega, da mi je in negativnimi lastnostmi … vedno manj mar za mnenja ljudi, ki me sploh ne poznaSREČA … jo. Končno sem to, kar sem, Menim, da ni prave defini- pa četudi velikokrat čutim cije pojma sreča … Vsake- poglede, ki ne odobravajo mu predstavlja nekaj dru- vsega, kar počnem, in vigega … dim, da jih moti to in ono Zame je sreča to, da nisem … Tudi meni pogosto ne sama. Imam sina in zato ustreza njihovo početje in verjamem v … ne sodim, ker vedno bolj cenim svoje … LJUBEZEN … Predobro vem, da ljubezen ZDRAVJE … ni zgolj odnos med moš- Gotovo je pomembna vredkim in žensko. Žal sem v nota in če ga nimaš, najpotovrstno ljubezen že veliko membnejša. časa nazaj izgubila vso za- Ko se zaveš, da si za dobrupanje … Ljubezni so lahko šen del bolezni in slabega različne. Poleg materinske počutja odgovoren sam, neljubezni do sina čutim veli- kaj spremeniš … ko ljubezen do tega, kar po- Opustila sem nekaj razvad, klicno počnem in zato ne na primer pitje kave, podoživljam svoje službe kot skušam se izogibati ljudem, nenehni stres, poskušam ki trosijo negativno energiohranjati … jo, zato se počutim bolje … ZAUPANJE … Zaupati in verjeti najprej vase in šele nato v ljudi, ki te podpirajo in želijo dobro, je v današnjem svetu spletk, sprenevedanja in podtikanja precej kompleksno, skorajda naivno početje … Izoblikovala sem merila. Zaupam vase in tudi v ljudi, ni jih veliko, a vseeno dovolj, da ima moje poklicno in zasebno življenje smisel in cilj. Ni prazno. Ni čakanje na upokojitev in brez- NOTRANJI MIR … SPOZNANJE … vredno staranje v samopo- … ki pa je zopet precej re- Prav gotovo je v življenju milovanju … lativen pojem … Če si v najtežje obvladovati, brz- dati in spreminjati samega sebe … Antična modrost pravi, da moraš najprej spoznati sa- Vsem bralcem časopisa Porabje v prihajajočem letu želim, da upate brez prevelikih dvomov, da zaupate Sestri. Prijateljici. Zaveznici. Za vedno ... mega sebe in šele potem boš lahko razumel druge … Ali kot pravita ljudska pregovora: Kar seješ, to žanješ. Najprej pometi pred svojim pragom. Ko uzavestimo nekaj preprostih resnic, postane tudi siv dan lepši in prijaznejši. sebi in ljudem, ki jih imate radi, spoštujete ter negujete odnose s pravimi prijatelji, kajti le tako se bo za vsakega našlo toliko sreče, ljubezni in zdravja, kot jih je priklical in ustvaril z mislimi, besedami ter dejanji sam. Srečno 2020! Metka Perger www.radiomonoster.hu Porabje, 19. decembra 2019 8 SLIKARKA HELENA VURNIK – UMETNICA S SLOVANSKO DUŠO Helena Kottler Vurnik je bila svojevrstno posebnost v estetiki soproga znanega slovenskega in lepoti. arhitekta Ivana Vurnika in je Ko sta se Vurnikova preselila večkrat sodelovala pri moževem na Kranjsko, so kmalu za tem raziskovanju in ustvarjanju tipič- vpoklicali Ivana v vojsko, kjer je ne slovenske arhitekture. Bila je ostal vse do konca prve svetovne Dunajčanka, rojena leta 1889, vojne. V novem ambientu pa Hein sodobnica naših vesnanov leni žal nikoli ni uspelo vzposta(Umetnostni klub Vesna so leta viti primernega stika z okoljem. 1903 na Dunaju ustanovili nekdanji učenci ljubljanske umetno obrtne šole). Obiskovala je meščansko šolo za klavir, risanje in akvareliranje. Po Grafičnem učnem in eksperimentalnem zavodu se je med leti 1903 in 1909, vpisala še na dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta, ki so jo tedaj na kratko imenovali Damska akademija. Večina visokošolskih zavodov v cesarstvu namreč ni sprejemalo žensk v uradne programe, temveč jim je izobraževalni sistem ponujal Avtoportret programe, prilagojene »ženski senzibilnosti in sposobnostim«. Leta 1910 je njen profesor grafike Njena življenjska in umetniška Rudolf Jettmar postal profesor na pot sta krenili povsem drugače, likovni akademiji in jo je obdržal kot si ju je najbrž predstavljala, kot svojo varovanko. Istega leta ko je bila še samska. Imela sta je Helena s šestmesečno štipendi- že hčerko Miro, mož je skrbel jo odpotovala v Italijo, po vrnitvi za prihodek, žena za vse drugo. pa se je osamosvojila, najela la- Glede ustvarjanja je bila povsem sten atelje in za revijo Extra Blatt odvisna od svojega moža in nadelala kot ilustratorka. ročil, ki so prihajala predvsem Novembra, leta 1913 se je poro- iz slovenske katoliške cerkve. čila s slovenskim arhitektom Ivanom Vurnikom in istega leta je tudi razstavljala svoje grafike v razstavišču Künstlerhaus. Zakonca sta se dve leti pozneje preselila najprej v Radovljico in pozneje v Ljubljano. Umetnost je bila tista, ki je Heleno in Ivana združevala. Arhitekt Vurnik Marijino Oznanjenje je venomer poudarjal, da je zanj umetnost višek Molče je prenašala stisko zaradi ljubezni, če pa srečaš sorodno zanjo vedno prekratkih rokov za dušo in sta obe v umetnosti po- oddajo umetnin. Njeno prirojeno vezani, so to lahko zares nebesa. nadarjenost, slovansko občutljiLepota je le še dodatna vez med vost (njena mati je bila Poljakidvema človekoma. Za moškega nja) in slikarske sposobnosti, in žensko je to skupni imenova- izoblikovane v okolju in duhu lec, na katerega se naslonita, v dunajske secesije, pa je mož ventradicionalnem smislu, hkrati darle pričel spretno vključevati v pa so skupne vrednote, da sploh svoje arhitekturne zasnove. Eno vzpostavita dialog. V tem smislu najmikavnejših del za oba je bila sta pričela komunicirati ter gra- obnova zasebne kapele škofa diti novo zgodbo, ki je odsevala Andreja Karlina v Trstu. Zanjo je Helena naslikala olja Marijino oznanjenje, Sv. Andreja in Velikonočno jutro, medtem ko so 3 kompozicije z motiviko iz Kristusovega življenja in številni drugi liki ostali le v študijah. Helena Vurnik, ki dotlej ni imela nikakršnih izkušenj s cerkvenim ali monumentalnim slikarstvom, naj bi naslikala še več velikih platen, od katerih pa je dejansko končala samo Marijino oznanjenje. Preostale poznamo le po dekorativno učinkovitih osnutkih v temperi. Njun svetovalec je bil prelat France Kimovec, ki je vse življenje ostal njun posrednik cerkvenih naročil. Zaznati je mogoče, kako Helenina barvita dela dopolnjujejo Ivanovo arhitekturo ter kako v simbiozi ustvarjata plamenečo umetnost in iščeta večno lepoto. To je bil njun življenjski smisel in večnostno zrenje, ki je na nek način povezoval starodavno izročilo in hkrati v prihodnost usmerjeno sodobnost. Seveda pa se je Helena po najboljših močeh ves čas spopadala tudi z lastnimi naročili in marsikdaj je mogoče v vezeninah in knjižni opremi prepoznati njeno pobudo, dar in okus. Življenje v Radovljici je bilo za Heleno tudi v gmotnem pogledu veliko slabše kot na Dunaju. Brez znancev in trga – tako rekoč edini naročnik je bila cerkev. To pa je bilo v nasprotju z estetiko, v okviru katere se je oblikovala njena umetniška osebnost. V osamljenosti se je zelo navezala na drugega otoka, sina Nika in za tolažbo je pisala dnevnik. Ena njenih najbolj priljubljenih slik je Šmarnična Marija, ki jo v maju izpostavijo v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja. Skoraj sočasno je naslikala veliko oltarno sliko Mala Terezija za cerkev sv. Petra v Ljubljani, pozneje pa še Marijino oznanjenje za veliki oltar v Šentvidu pri Ljubljani. Kot protipol velikim scenskim kompozicijam je Srce Jezusovo, ki ga je leta 1931 naslikala za škofa Rožmana. Hkrati je treba omeniti, da je več let natančno študirala zapleteno tehniko mozaika in večkrat v njem upodobila štiri evangeliste: gotovo so njeni najbolj znani mozaiki na glavni fasadi Šempetrske cerkve oz. današnjega sv. Petra na koncu Trubarjeve ceste v Ljubljani, kjer skupina z osrednjo postavo Kristusa med delfinoma (simbolom vstajenja) dekorativno dopolnjuje moževo obnovitveno zasnovo. Leta 1932 jih je ustvarila tudi za retablo (nadgradnja postavljena nad ali za oltarjem) v farni cerkvi v Ra- izvedbe, ki se začnó pri tržaškem Marijinem oznanjenju, na katerem ima Marija na glavi turban v barvah slovenske trobojnice. Pri delu za slovensko kulturo je Helena možu sledila tudi v njegovih izrecnih prizadevanjih za Mašni plašč škofa A.B. Jegliča dovljici in leta 1935 na krilnem oltarju v Mirnu. Za ž. c. v Kranju je leta 1956 naredila še mozaik Marija morska zvezda, za pročelje benediktinske bazilike v Opatiji pa Madono kot morsko zvezdo. Sčasoma jo je vse bolj zaposlovala izdelava načrtov za cerkveno posodje in paramente oz. tekstilne dele liturgične oprave duhovnikov, oltarjev in ritualnega posodja. Izdelki, ki so jih izdelovale vezilje, pogosto redovnice, zlatarji in pasarji, so Marija z Jezusom v oljčnem gaju bili namenjeni vsem ravnem cerkvene hierarhije. Ustvarila je kar nekaj estetskih presežkov v povsem svojem secesijskem stilu, ki so dali ton umetnostni produkciji med obema vojnama. Zlata knjiga Mestne občine Ljubljana, ornati za škofa Jegliča, poslikava v Zadružni gospodarski banki in knjižna oprema za Mohorjevo družbo so eminentne Porabje, 19. decembra 2019 izoblikovanje pristne slovenske umetnosti. Arhitekt Vurnik je namreč pogosto poudarjal, da si mora človek že v mladosti postaviti visoke cilje in celo življenje si je prizadeval, da bi ustvarjal za narod, češ, zakaj ne bi zmogli Slovenci s svojim znanjem biti enakovredni ali boljši od »drugih«. To je želel doseči tudi s tako imenovanim narodnim slogom v arhitekturi. Vsak posameznik je družbi vreden toliko, kolikor ji more koristiti. Najbolj tragična dela Helene Vurnik pa so portreti sina Nika, ki so ga italijanski okupatorji, kot sodelavca OF zajeli in ubili. Ko so po vojni frančiškani zaposlili arhitekta Ivana pri urejanju romarskega svetišča na Brezjah, Helena ni mogla več aktivno sodelovati. Umrla je leta 1962, stara 80 let. Helena Kottler Vurnik je obogatila slovensko umetnost z dodatkom svoje barvite, predvsem pa elegantne in harmonične umetnosti. Vanjo ni vpletala zgolj dunajske secesije, na kateri je tako rekoč zrasla, temveč tudi osebnostne lastnosti, ob katerih mnogokrat zaznamo njeno občutljivo dušo, nemoč in osamljenost, ki jo je pogosto doživljala. A na drugi strani jo je reševala nekakšna sinjina, ki ji je kazala pot naprej. Ni ji videla konca. Le smer v barvah je slutila. Vurnikova hiša v Radovljici, v kateri živi vnukinja Helene in Ivana pa stoji še danes. Mojca Polona Vaupotič 9 Zbornik soboškega muzeja 25 GOSPOD JE MOJ PASTIR, NIČ MI NE MANJKA Franc Kuzmič 1952 – 2018 Poznam dosti ljudi, toda zdi stike z njimi. Ko smo v Šiftarse mi, da nobenega s tako jevi fundaciji pripravljali simraznolikim in hkrati pog- pozije o reformaciji, ni bilo lobljenim znanjem, kot je problema, kako najti, izbrati bil Franc Kuzmič, za nas, ki in se dogovoriti z referenti. smo vsaj občasno z njim so- Večino jih je poznal osebno, delovali, pa Feri. Predaval je z njimi sodeloval in povabil v o zgodovini mesta, vodil ra- Radence. Vsi so prišli. dijski kviz, zelo dobro poznal Sodelavcu in prijatelju, ki slovensko literaturo, slovens- je tudi po upokojitvi ostal ki jezik, narečja, urejal zbornik Soboškega muzeja in sodeloval pri različnih izdajah iz kulture in zgodovine, zbiral biografske in bibliograf ske podatke (dolgo ne bo imel tako temeljitega naslednika), bil je pastor binkoštne cerkve, z velikim zadovoljstvom sodeloval s štajerskimi in Porabskimi SloPosebna naslovnica: V začetku je bila beseda venci pa tudi z gradiščanskimi Hrvati v za svojo delovno mizo, se je Avstriji. In tu se »zgodba« Pomurski muzej poklonil z o njegovem temeljitem, ne jubilejno, 25. številko elitne površnem zanimanju za raz- publikacije, z Zbornikom lična področja ne konča. Ko soboškega muzeja, ki ga je smo sodelovali v Ustanovi dr. Franc Kuzmič tudi vrsto let Šiftarjevi fundaciji, sem ga urejal. V publikaciji, obsegavečkrat vprašal: »Feri, kako joči nad 400 strani, sodeluje zmoreš, ali zate ni nič pre- 28 uveljavljenih avtorjev s zahtevno, naporno?« se je prispevki, ki se posredno ali namesto odgovora običaj- neposredno dotikajo dela no »rešil« z vljudnostnim Franca Kuzmiča. Že opredovtipom. Tudi tedaj, ko ga ma zbornika se razlikuje od nista niti mraz niti sneg za- dosedanjih in asociira na ustavila, da bi šel od doma interes in delo Franca Kuzdo muzeja peš ali z avtom, miča z dvema navedkoma ampak se je odpeljal s ko- »V začetku je bila beseda« lesom. Vmes se je pogosto, in »Gospod je moj pastir, verjetno kar vsak dan, zaus- nič mi ne manjka.« Prav tavil v Pokrajinski in študijs- na začetku zbornika je tudi ki knjižnici. Redkokdo ve, da značilna fotografija: Franc je bil svetovalec in prijatelj Kuzmič na grajskem dvomladim, in jih vzpodbujal rišču, kjer je muzej, ob svopri študiju ali delu. Poznal je jem nepogrešljivem kolesu. izjemno veliko število ljudi Urednik zbornika Branko z različnih strokovnih pod- Kerman je uvodni prispevek ročij v Avstriji, na Hrvaškem naslovil »Zapiši vse, da se in Madžarskem. In imel je kaj ne izgubi – Francu Kuzmiču v spomin«. Avtor navaja, kaj je v enem izmed člankov zapisal o njem: »Leta 1992 se je v muzeju zaposlil Franc Kuzmič, prej zaposlen v Pokrajinski in študijski knjižnici v Murski Soboti. Prevzel je dela in naloge knjižničarja in kustosa pedagoga. Tega leta je knjižnica Pomurskega muzeja dobila svoj osrednji prostor, v katerem je čitalnica«. Branko Kerman je prepričan, da je Franc Kuzmič preživel najlepša leta v Pomurskem muzeju, kjer je delal 20 let. »Čeprav se je leta 2012 upokojil, se pravzaprav ni nikoli upokojil, saj je še naprej redno prihajal v muzej. Njegova delovna miza, polna gradiva in vsemogočih popisanih listkov, je ostala taka vse do njegove prerane smrti ... Umrl je na potovanju po Sveti deželi (Izrael), in sicer kot romar in pastor Binkoštne cerkve v Murski Soboti, v Betlehemu 6. aprila 2018, v kraju, ki smo ga muzejski sodelavci skupaj obiskali leta 1997.« Za dopust sta si s soprogo pogosto izbrala Gorenjsko. Raziskovalni duh Kuzmiču ni dal miru. Želja po odkrivanju in raziskovanju preteklosti in sedanjosti prekmurskega prostora preko zgodovinskih, verskih in raznih kulturoloških raziskav ga je gnala skoraj do popolnosti poznavanja vsakrš-nega zapisa o domačem prostoru. Najbolje vsestransko raziskovalno dejavnost Franca Kuzmiča predstavi obsežna bibliografija, ki je izšla takoj po njegovi smrti. »Avtorica bibliografije Klaudija Sedar Kuzmiča vidi kot človeka, ki je veliko časa preživel med knjigami, ki je nenehno proučeval Prekmurje z vseh področij in nazadnje kot človeka, katerega domoznastvo je velika strast.« Kako priljubljen in cenjen strokovnjak je bil s področja bibliotekarstva, bibliografije, muzejske pedagogike, prekmurskih tiskov, šolske zgodovine, cerkvene zgodovine, protestantizma, zgodovine judovstva nam podajo ob Klaudiji Sedar še drugi avtorji. »Kot pastor Binkoštne cerkve v Murski Soboti je z globoko vero oznanjal Kristusa in njegovo evan- papirje, knjigo, za dnevno malico in za na kolo ... V tej mali sobi knjižnice je Feri oblikoval osrednjo regionalno domoznansko zbirko. Dobro je spoznal tudi ustvarjalnost prekmurskih Madžarov in Romov. Sodelovanje z narodnostnimi organizacijami in posamezniki, tukaj, in s slovenskimi v Porabju in Ragonskem kotu je postala stalnica njegovega delovanja«. Avtorica omeni tudi Ferijeva Franc Kuzmič ob nepogrešljivem kolesu na dvorišču Pomurskega muzeja gelijsko sporočilo ter delal za nebeško kraljestvo. Ekumenski duh povezovalnosti in sožitja z drugimi cerkvami v Prekmurju ga je delal velikega,« je izpostavil Branko Kerman. Direktorica Pomurskega muzeja Metka Fujs pa svoj tekst naslavlja, kot je Franca Kuzmiča označila v govoru na pogrebu po Juanu Ramonu Jimenezu, »Poslednji deček«. Avtorica piše, da je Ferija spoznala kot sodelavca leta 1983, morda v najmanjši sobi, »ki jo je v Hartnerjevi vili tedaj premogla Pokrajinska in študijska knjižnica. Od tal do vrha so bile knjige ter škatle in mape z dokumenti, med katerimi se je komaj dalo stopiti, zraven pa majhna pisalna miza polna listkov z zapisi, pisalni stroj in velika torba – primerna za Porabje, 19. decembra 2019 priznanja za delo, denimo Valvasorjevo priznanje za sooblikovanje Stalne razstave, mestna občina pa mu je podelila plaketo za življenjsko delo. Sledijo razprave in članki, ki so jih napisali številni sodelavci in drugi raziskovalci. Izjemno širok je spekter vsebin od arheologije, pisanja imen prekmurskega plemstva, soboških grofov Szapári, prispevek o župniji v Pertoči v 17. stoletju, evangeličanskem šolstvu, židovskem društvu, vlogi žensk na podeželju Prekmurja in Porabja, pismih iz Amerike v Števanovce pred sto leti, o muzeju krščanstva na Slovenskem, jezikovnem priključevanju in vključevanje Prekmurja v slovenski kulturni prostor. Ernest Ružič (Foto: T. Vrečič, P. muzej) 10 DELO IN DOGODKI SLOVE Kulturno udejstvovanje in dediščina Zveza Slovencev na Madžarskem si je tudi v letošnjem letu prizadevala ponuditi pester izbor programov za Slovence v Porabju kot tudi v matični domovini. Pri tem so nam pomagali številni ljudje, ki aktivno sodelujejo pri uspešni izvedbi programov. K ohranjanju identitete, jezika in kulture bistveno pripomorejo kulturne skupine Zveze, ki popestrujejo različne prireditve ne samo doma, temveč tudi v Sloveniji. Leta 2019 so kulturne skupine imele skupno 83 nastopov v Porabju, Sloveniji, na Madžarskem in na Hrvaškem: MePZ Avgust Pavel Gornji Senik 13, FS Gornji Senik 5, Ljudski pevci Gornji Senik 4, Sakalovska folklora 6, Komorni zbor ZSM Monošter 7, Gledališki skupini Fodor Duo pa Nindrik-indrik 13, Folklorna skupina upokojenk 7, števanovski Veseli pajdaši 7, števanovski Cerkveni zbor 12 in nova zasedba, Porabski trio 6. Zelo smo veseli, da je spomladi leta 2019 nastala otroška pevska skupina Seniške sinice, ki deluje pod okriljem Zveze. Mentorica skupine je postala Julija Fajhtinger, glasbena pedagoginja iz Murske Sobote. Prvi, uspešen nastop so Sinice imele 8. junija na Porabskem dnevu na Gornjem Seniku, prav tako še dva, in sicer decembra na božičnih prireditvah. Najstarejša kulturna skupina v Porabju, MePZ Gornji Senik, je letos že 47-ič sodeloval na 50. Taboru slovenskih pevskih zborov. Na jubilejnem taboru je bil slavnostni govornik predsednik RS Borut Pahor. Zbor je dan pred srečanjem bil na enodnevnem izletu (Svete Višarje, Kranjska Gora, Begunje, Bled), ki ga je dobil od ZSM kot darilo ob 80. obletnici svojega delovanja. Pri teh skupinah sodeluje več kot 100 oseb iz Porabja in Slovenije, ki jim ni težko žrtvovati svojega prostega časa za kulturo. Za njihovo celoletno delo se iskreno zahvaljujemo. Prireditve z različnimi vsebinami smo imeli skozi vse leto. Prvi program smo imeli že na začetku februarja, in ki je razmišljal o pomembnosti kulture v Porabju. V izvedbi etno skupine EDNA je občinstvo lahko slišalo porabske in prekmurske pesmi. V okviru programa so si udeleženci proslave ogledali dokumentarni film z naslovom Slovensko Porabje, ki so ga aktualizirali sodelavci televizijske oddaje Slovenski utrinki. Zveza Slovencev na Madžarskem je tudi letos podelila štipendije ROZMA- Zaturce/Geza bači de v Zaturce. Na začetku predstavitve je potekala projekcija istoimenskega filma, ki ga je režiral Jože Glažar po scenariju Štefana Kardoša. Po ogledu filma se je z avtorjem knjige ter glavno osebo romana oz. filma, Gezo Bačičem, pogovarjal urednik Franci Just. Roman je v porabsko narečje prevedel Dušan Mukič. Predstavljena je bila tudi 10. decembra smo v sodelovanju s Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota zopet priredili Pravljični večer za odrasle, tokrat v kulturnem domu na Verici. V pravljični svet so občinstvo popeljale knjižničarke Metka Celec, Irena Šrajner, Ana Sušec in Vesna Radovanovič, porabsko pravljico je pripovedoval novinar televizijske oddaje Slovenski utrinki in časopisa Porabje, Dušan Mukič. 13. decembra sta se v organizaciji Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja predstavili knjigi: slikanica Rija &Rus in Prekmurski pisateljski prostori. sicer v sklopu skupnega projekta s Pokrajinsko in študijsko knjižnico Murska Sobota z naslovom »Obujamo dediščino«. Ob topli peči v Hiši jabolk na Gornjem Seniku smo lahko poslušali zgodbe v izvedbi petih pravljičarjev. Pripovedovali so: Marko Bezenšek (Splošna knjižnica Konjice), Liljana Klemenčič (Knjižnica Ivana Potrča Ptuj), Robert Kereži (Mariborska knjižnica), Vesna Radovanovič (Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota) in Marija Svetec iz Porabja. Februarja smo tudi pri Zvezi obeležili slovenski kulturni praznik. Slavnostni govornik na proslavi je bil slavist in novinar, Dušan Mukič, RIN mladim aktivnim članom porabskih kulturnih društev. Letošnji dobitniki so bili: Kristina Žöks (MePZ Avgust Pavel), Krištof Sukič, Adam Čuk (FS Gornji Senik), Noemi Illeš in Krištof Kovač (FS Sakalovci). Literatura in jezik V organizaciji Zveze smo v letu 2019 predstavili naslednje knjige: - Zbirko »Fajn je bilou«, ki vsebuje zgodbe iz življenja Porabk in Porabcev, sta predstavili avtorica knjige Klaudija Sedar in Marijana Sukič, urednica časopisa Porabje, ki je pomagala pri zapisovanju narečnih besed. - Knjigo Štefana Kardoša z naslovom Stric Geza gre v knjiga Porabskega Slovenca Akoša Dončeca, ki je v prekmursko-porabsko narečje prevedel svetovno znanega Malega princa Antoina de Saint-Exupéryja. Predstavitev je potekala v kulturnem domu na Verici. V programu so sodelovali avtor prevoda Akoš Dončec, urednik Branko Pintarič in lektorica Maja Hajdinjak. Poleg knjig je bil letos predstavljen še slovenski celovečerni film Oroslan scenarista in režiserja Matjaža Ivanišina. V filmu igrajo tudi domačini z Gornjega Senika, zato se je dvorana napolnila do zadnjega kotička. Predstavitve se je udeležil tudi producent filma Miha Černec. Porabje, 19. decembra 2019 Porabski koledar – letopis Slovencev na Madžarskem – ki ga izdaja Slovenska zveza, vsako leto dobijo naročniki časopisa Porabje na Madžarskem za božični dar. V njem bralci lahko berejo prispevke v porabskem in prekmurskem narečju ter v knjižnem jeziku, lahko pa si ogledajo tudi bogato fotokroniko. Tedensko lahko spremljamo vse informacije, dogodke v narečju in knjižnem jeziku v časopisu Porabje. Letošnji knjižni dar je bila pesniška zbirka Ferija Lainščka, izšla je v zbirki Književnost med Muro in Rabo, izdala sta jo društvo Argo in Zveza Slovencev na Madžarskem. Likovno ustvarjanje Slovenski dom v Monoštru je tudi letos dal priložnost ustvarjalcem, da predstavljajo svoja dela, skozi leto smo gostili 5 različnih razstav. V Slovenskem domu v Monoštru je letos potekala že 18. mednarodna likovna kolonija, kjer je ustvarjalo 9 umetnikov iz Madžarske, 11 ENSKE ZVEZE V LETU 2019 Slovenije, Hrvaške in Romunije. 49. mednarodni likovni tabor mladih, na katerem so ustvarjali udeleženci iz Slovenije, Italije, Avstrije in Porabja. Ustvarjalni teden je bil zaključen z razstavo iz nastalih del mladih likovnikov. Šege in običaji Med cilje Zveze Slovencev sodi ohranjanje porabskih šeg in običajev, zato smo na pustni torek organizirali pustovanje v Števanovcih. S pomočjo domačink smo pekli pustne krofe in flancate. V kulturnem domu so nastopili našemljeni malčki števanovskega vrtca s pesmimi in deklamacijami ter Folklorna skupina Podkolonca s Cankove. Nato smo se o pustnih šegah in običajih pogovarjali z etnologinjo Marijo Kozar Mukič. Za dobro vzdušje so skrbeli Fašenek in Lenka ter muzikanti Sto ma čas. Spomnili smo se tudi na veliko noč. Pred praznikom so potekale delavnice v Hiši jabolk na Gornjem Seniku, kjer so zainteresirani lahko zamesili in spekli »vrtanek za vüzem« s pomočjo gospodinj Agice Hanžek in Hilde Žohar. Etnologinja Jelka Pšajd je imela predavanje o velikonočnih šegah, nato pa smo izdelovali pirhe na stari batik način pod vodstvom etnologinje Mateje Huber. Jeseni pa tudi ni izostala največja prireditev v Porabju, Vražja pot v Andovcih, ki sta jo Porabsko kulturno in turistično društvo Andovci in Zveza Slovencev na Madžarskem priredila letos že sedmič. 19. oktobra smo se spet sprehodili po temnem andovskem gozdu, kjer smo se srečali z liki ljudskega verovanja (čarovnice, črnošolec, hudič, mora in smrt). Po pohodu smo si ogledali laserski show in program zaključili z vražjim koncertom s skupino D-DUR. Programi za otroke in mlade Niti na malčke nismo pozabili. Na začetku decembra je Zveza pripravila tradicionalno miklavževanje za otroke iz porabskih vrtcev. V Slo- venskem domu so si malčki najprej ogledali predstavo z naslovom Medeni čudež na gozdni ulici 1a v izvedbi Miškinega gledališča Ku-kuc. Otroke je po predstavi obiskal Miklavž, ki je vsakega od njih obdaril z vrečico sladkarij. Nadaljevali smo tudi sodelovanje »Teden otroka v porabskih vrtcih«. Letos so bili prirejeni v vseh narodnostnih vrtcih pravljični dopoldnevi. Malčki slovenskih skupin so pod vodstvom vzgojiteljic-asistentk in s pomočjo domačih vzgojiteljic predstavili pravljico z naslovom Zelo lačna gosenica. Predstave so se udeležili mamice, očetje in babice, ki so se lahko prepričali, kako lepo že malčki napredujejo pri učenju slovenskega jezika. Poleti smo za malčke gornjeseniškega, sakalovskega in števanovskega vrtca organizirali lutkovno predstavo v izvedbi lutkovne skupina LUKI iz Zagorja ob Savi. Jezikovni tečaj za slovenski jezik smo organizirali dvakrat, učitelj je je bil Norbert Gerenčer. Mladi športniki iz Slovenke vesi so letos sodelovali na 43. Srečanju mladih slovenskih športnikov iz obmejnih dežel, ki se je odvijalo v Podčetrtku v organizaciji Olimpijskega komiteja Slovenije. Spremembe Leto 2019 je prineslo spremembe na čelu Zveze. 19. maja je namreč potekal Volilni občni zbor, na katerem so izvolili novega predsed- nika ter člane predsedstva in nadzorne komisije Zveze Slovencev. Dosedanji dolgoletni predsednik, Jože Hirnök, ki je organizacijo vodil od njene ustanovitve, tokrat ni kandidiral. Nova predsednica je postala Andrea Kovač. Predsedstvo Zveze šteje 7 članov (Karel Holecz, Gyöngyi Bajzek, Karel Gadányi, Alojz Hanžek, Melinda Ropoš-Csató, Klara Fodor in Emma Karba), nadzorna komisija pa 3 člane (Ildikó Windisch, Imre Trajbar in Andreja Labricz). Člani Zveze so sprejeli poročilo o delovanju in poslovnih rezultatih Zveze v letu 2018 ter načrt programov in proračuna ZSM za leto 2019. Sodelovanje Tudi v letu 2019 smo uspešno sodelovali s slovenskimi društvi in narodnostnimi samoupravami v Porabju in na Madžarskem pri različnih kulturnih prireditvah. Razen tega imamo dobre stike z drugo krovno organizacijo na Madžarskem, z Državno slovensko samoupravo, z Generalnim konzulatom RS v Monoštru in z zagovornico Slovencev v madžarskem Parlamentu. To velja tudi za nekatere zamejske organizacije in inštitucije v Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Nagrade in priznanja Mešani pevski zbor ZSM Avgust Pavel je 14. marca na proslavi Skupščine Železne županije v počastitev revolucije za neodvisnost v letih 1848-49 prejel Listino priznanja ob 80. obletnici delovanja skupine in obenem za negovanje ter ohranjanje slovenske kulture v Porabju. Priznanje je v imenu skupine prevzel njen predsednik Laci Bajzek. Zveza Slovencev je letos 8. Porabje, 19. decembra 2019 junija organizirala Porabski dan. Po pestrem kulturnem programu smo podelili nagrade „Za Porabje”, s katerimi smo priznali delo tistih ljudi, ki se veliko trudijo za slovensko skupnost v Porabju. Letos so nagrade prejeli za vsestransko kulturno udejstvovanje med Slovenci v Porabju: László Nemes, Gábor Wachter in Stanko Črnko. Na 13. festivalu skečev Prefrigani Zgrebaš v Pečarovcih je avtor in režiser gledališke skupine Veseli pajdaši ZSM Laci Kovač iz Števanovcev prejel nagrado za najboljše besedilo za igro Testament. Za najboljšo stransko vlogo v filmu Oroslan je igralec Milivoj Roš prejel nagrado vesna na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu. Vse programe z različnimi vsebinami smo lahko tudi v letu 2019 uresničili s finančno pomočjo iz Slovenije in Madžarske. Posebej se zahvaljujemo Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Uradu predsednika vlade na Madžarskem in Javnemu skladu Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Vsem našim cenjenim pomočnikom, sodelavcem in podpornikom se zahvaljujemo za soustvarjanje naših lepih programov, prireditev in delavnic. Srčno se veselimo novega leta, novih izzivov in programov skupaj z vami! V imenu Zveze Slovencev na Madžarskem in Časopisa Porabje vam želimo prijeten in miren božič ter SREČNO, ZDRAVO IN USPEŠNO leto, ki prihaja. Nikoletta Vajda-Nagy, sekretarka ZSM 12 Stanko Maček - rudar v penziji, steri korble redi Njegva je bila numera 3444 V Prekmurji nemamo rudnikov, mamo pa rudare (bányász). Eden od nji je Stanko Maček iz Pertoče, steri je gnesden že v penziji: »V rudniki v Velenji so nücali rudare in so jih tüdi v Prekmurji iskali. Ge sam glij od sodakov prišo, pa sam v Murski Soboti vido té razpis. Pravo sam si, idem probat, pa mo vido, če je tau delo za mene.« Brodim, ka je nej za vsakšoga tau, ka bi osem vör na den preživo v enoj djami, daleč pod zemlauv, pouleg toga pa je delo rudara nej léko delo. »Direktor je biu iz našoga kraja, iz Radovec, pa ške eno par drügih taprednjih v rudniki je bilou Prekmurcov, in so nas notritiskali, tak ka v mene prileto falat premoga (kula). Drügo paut pa mi je prileto not v prsa, pa sam tüdi biu ranjeni. takši den v rudniki? »Prva kak si prišo na delo, si se mogo preobleči v rudarski gvant. Te si si mogo vzeti Stanko in Silva Maček Ovak pa sam, vala baugi, nej meu vekše nesreče.« Čiglij je celi cajt biu zaposleni v Velenji, je držina ostala s sebov posvejt in samoreševalec. Tau je ena takša šker z masko, stero si te za prvo silo gor djau na lam- so si malico, stero so za njih pripravili v küjni, s sebov nosili. Vsakši rudar je meu tüdi svojo numero: »Moja je bila 3444. Tau si meu eno takšo markico, stero si mogo, gda si nazaj gor prišo, na eno tablo gor djati. Tak so te leko prekontrolejrali, če smo vsi prišli vö z djame.« Rudarski gvant so meli oblečeni samo dva ali tri dni, po tistom pa so ga furt dali prat, vej pa je biu zavolo praja brž zamazani. Po deli je, gda je ške v Velenji živo, nej počivo, liki je iz slame in viter redo košare in korble: »Prva so se vitre redile s pontovca, gnesden pa v glavnom s plastike. Tau je te večno, tau nemreš dojponücati. S tem sam se ges začno spravlati Stanko Maček in njegvi izdelki Na senjaj Stanko rad pokaže, kak se pletejo košare in korbli smo se leko dale šaulivali. Tak sam te s cajtom daubo malo ležiše delo. Čiglij je istina gé, ka je niti eno rudarsko delo nej léko delo,« pravi Goričanec, steri je gorraso v vesnici Domajinci: »V rudniki tak gé, ka skor nega dneva, ka se ne bi zgodila kakšna nesreča. V našom rudniki v Velenji je delalo okauli tri gezero lüdi. V tistom cajti, ka sam ges tam delo, se je na deli bujlo 17 rudarov. Ges sam meu ednauk ličnico strejto, vej pa je vö z mašina doma, v Prekmurji: »V začetki je tak bilou, ka sam med kednom živo v rudarskom daumi (bányászotthon), sledkar pa smo se trgé, steri smo bili doma z Goričkoga, z autonom vsakši den domau vozili. Ges sam se zaposlo 1978. leta, v penzijo pa sam šau 1. aprila 2004. leta. Zatau, ka je rudarsko delo trno žmetno, smo vsakšo leto daubili pet mesecov cuj, tak ka smo šli leko prva v penzijo, kak dejo drügi.« In kak je vövido en z držino küpo ram v Dokležovji. »Samiva živeva, ali nika nama ne fali,« pravi Stanko, žena Silva pa cujda, ka je duga leta skrbela tüdi za nečakinjo Mirjano. »Mojomi brati je najprva žena mrla, te pa je ške on mrau, tak ka je Mirjana do 26. leta pri nas živela. Zdaj pa žive v Domžalaj,« raztolmači Silva, stera pravi, ka je te, gda je mauž ške odo delat v Velenje, nej bila sama z mlajšimi, vej pa je te doma ške njeni oča živo, pa tüdi njeni brat, tak ka so z zemlauv te tüdi ške delali. »Meli smo tüdi maro, navadno po štiri krave, tak ka smo mleko tüdi nosili. S tisti penez, ka smo jih za mleko daubili, sam inda sveta vse plačüvala, pe, če je gas v djami vöšau. Poglednoli so nas tüdi, ka ne bi što s sebov vzeu cigarete ali alkohol. Nadzorni nam je povedo, ka mamo tisti den za delati in te smo se z liftom spüstili v djamo. Tak sedem ali osem nas je delalo v eni skupini. Moja je v glavnom skrbela za tau, ka smo pripravili vse za tiste, steri so te premog kopali. Pri tom smo nücali ene takše velke mašine, stere so bile pripelane iz Dajčlanda,« je povedo sogovornik in raztolmačo, ka že pred 50 leti. Moj dedek me je tau navčo. Zdaj, gda sam v penziji, dem tü pa tam tüdi na kakšo senje ali podobno prireditev, pa pokažem lüstvi, kak se tau dela.« Zavolo žene Silve, stero je leta 1976 spozno na veselici v Korovcaj, se je iz Domajinec preselo v Pertočo. Tak čerka kak sin ne živeta več doma. Stanka že 19 let žive v Ljubljani, gé v špitali, Kliničnom centri, dela, Danijel, steri v Ljutomeri v firmi Tehnostoj dela, pa si je Porabje, 19. decembra 2019 pa so mi penezi ške ostali. Gnesden je tau inači. Samo tü pa tam ške pri kakšom rami maro držijo, vej pa se tau gnesden ne splača. Tüdi zemlau smo v arendo dali,« pravi Silva in cujda, ka so mlajši furt pomagali, »vej pa sam tüdi ges že kak mlada mogla delati na paverstvi. Po tistom, ka so šaule napravili in so tü dela nej daubili pa so vsi odišli po svoje.« Tekst in kejpi: Silva Eöry 13 Poj, ka nika spidjemo! Tetica Aranka Schwarcz so, jo, ka tau je davnik bilau pa kak so nam že pripovejdali, že staro, depa te je lüstvo že sedem lejt stari bili, gda so tö dosta vse znalo, k tašomi za hlapico mogli titi, zato ka je njim mati mrla. Zavolo tauga pa zavolo tauga, ka so srmaki bili, sploj nejmajo kejpov iz tisti časov. Gda sem prejšnji keden pri njij odo pa sem v škatüli začno parbirati, najprvi kejp, ka sem ga najšo od nji, je tisti biu, gda so je v ausmom razredi dolaposlikali. Dočas eden kejp nega pa sledkar Aranka Schwarcz med iskanjom stari kejpov tü samo malo, še od zdavanja nejmajo, ka tišlarskomi deli še vejn bola je zavolé rejdko, vejn v tašom kak gnesden.« mesti sem še ranč nej odo, gde - Kak tau, ka tak malo kej- Prvi kejp o Aranki se je napravo v šauli, sedi prva s prave se je od tauga nej redo kejp. - Tetica Aranka, spodkar v škatüli sem najšo eden fejst stari kejp, gde sta dvej ženske, na srejdi pa eden moški sedi, sto so tau? »Tau sta oča pa mati, vejn malo prva so redli te kejp, kak so moja mati mrli, gda so šesttresti lejt stari bili. Drüga ženka je pa od matare padaškinja, Čer iz Slovenske vesi.« - Gde se je te kejp redo, ka na tašom lejpom stauci sedijo vaš oča? »Buma, dja sem tau že tö dostakrat gledala, zaman pravi- »Od mene nega trno kejpov, zato ka sem sedem lejt stara bila, gda mi je mati mrla, dočas so trno tak nej doladjemali. Potistom so pa namé za lapico dali, srmastvo je bilau, te pa zato so nej bili kejpi. Prvi kejp od mene je tisti, gda sem v Slovensko ves v šaulo odla pa v ausmom razredi so nas dolaposlikali. Na srejdi školniki stojijo, Imre Debreceni pa njegva žena Irinka Debreceni, Marija Gal pa Horvat. Dja tam naprej na okrajmi sem, name so naprej postavili, zato ka sem mala bila. Tau je naš klas bijo, tü smo samo dekle dolavzete, depa zvün nas so še trgé podje bili.« - Je eden taši kejp, gde dva kosita, sto sta tau? »Tau je moj oča, gda travo kosi v Slovenskoj vesi, nin na brejgi. Tau se tö vidi, kak je te še vse spucano bilau, vse so kosili, nej je bilau vse tak zaraškeno, kak je tau zdaj. Drugoga ne vejm.« - Na ednom kejpi ste vi pa še edna dekla, kak tistoga reda šega bila, na travniki poslikane. »Tau je tö v Slovenskoj vesi, tau je moja padaškinja na kejpi Bautina Ana, nejdalečkraj od našoga rama sva dolavzete.« - Že cejli pak kejpov sem prejkpogledno, depa tašoga ne najdem, gde bi vašo zdavanje bilau, kak tau? sem sama bila, srmastvo bilau pa sem nej mogla plačati tau, ka bi nas poslikali. Sledkar, gda sva se že zdala pa malo vküppobrala, te sva se že večkrat dala poslikati. Eden taši prvi kejp je tisti, gda se je vekša dekla Evi naraudila pa dja go v kočüji tiskam. Drügo zabadali. Nej samo moški, prvin so ženske tö dosta mogle delati, gda je zabadanje bilau. Klobase so pucale, pekle so küjale, tak ka mi smo si tü zaslüžile tau, ka enga kloncnamo z vinom v rokej.« - Sto so tau, gde je tak dosta lüstva na kejpi? »Tau je naša družina, moje šogorce z možaumi pa Joška Domiter. Rejdko je bilau tašo, gda nas je telko nagnauk vküpprišlo, depa te se je posrečilo pa zavolo tauga smo se dali dolaposlikati.« - Tetica Aranka, šegau mate vi te stare kejpe gledati, stere ste zdaj naprejvzeli? »Včasin, gda mi tak na pamet pride, te je naprejvzemem pa je Kejp starišov je biu napravleni v fotografskom gledam, samo tau je ateljeji baja, ka vsigdar mepaut smo se te dali slikati, gda nje je že tistoga lüstva, steri sva že dva deteta mela, tau je so na kejpi. Starejši pa moji v Magyarlaki pri tašči bilau.« vrstniki pomalek že vse tapo- Mate taši kejp tö, gde so že mirajo. Vejš, kelkokrat si tak Aranka s padaškinjov Z možaum pa hčerdjauv pov mate iz tisti časov, gda ste mali bili? »Müva taši kejp, gda sva se ženila, sva nej mejla, zato ka vse trge mlajši poslikani, gda so mali bili. »Tau je te bilau, gda je menša hči dvej leta stara bila, pa vse tri smo dali dolavzeti, na srejdi z edno tortov.« - Mena se te kejp najbola vidi, gde so so tri ženske s posancami v rokej dolavzete. »Tau je pri nas bilau, gda smo dvejstaukilsko šiško (svinjau) Porabje, 19. decembra 2019 mislim, ka tauga nega, tistoga nega. Zdaj že nikam ne moreš titi, prvin smo k sausedi šli, po meši ali po večernici smo se srečali pa smo malo v krčmau šli pripovejdat. Vsigdar smo eden drügomi prajli, ka poj, pa nika spidjemo. Zdaj tašo že nega. Karči Holec 14 KDOR IMA CVETLICE RAD/STO MA RAUŽE RAD... DOM PRIJETNEGA POČUTJA V mesecu decembru vse več časa preživimo v notranjih prostorih, zato sobne rastline prinašajo v prostor življe- in dom ne zadiha. Zelenje za vaš dom je treba izbirati posebej preudarno. Odnesite rastlino v službo in opazili Pozimi smo zaradi slabšega zračenja velikokrat izpostavljeni škodljivim snovem, ki se kopičijo v zaprtih prostorih. S skrbno izbiro sobnih rastlin lahko v prostoru na povsem naraven način bistveno izboljšamo zrak in s helix (bršljan, Dracaena marginata (zmajevec), Spathiphyllum (spatifil). Glavno vlogo pri izmenjavi plinov imajo zeleni listi, a nanje sede prah in zapre listne pore ter s tem otežuje normalno dihanje rastlin. Ob božično novoletnih praznikih se osrečimo z vedno aktualno božično zvezdo. Da rastlini povrnemo naraven in zdrav lesk, uporabimo razpršilec z mlačno vodo in z njim odpremo listne pore in preprečimo usedanje prahu. nje in svežino, nekatere pa imajo še dodatno dobro lastnost, in sicer očistijo zrak. Razmišljate o ustrezni bla- boste razliko v njej. Navadno si delovno mesto poosebimo le z lončkom za kavo, zakaj ne bi poskusili še z rastli- Bršljan je odličen za odstranjevanje tobačnega dima. Najbolj uspeva bolj na hladnem prostoru. zini za kavč in vneto iščete dekoracijo za dnevno sobo. Na koncu izberete neko rastlinje, še vedno pa se vam zdi, da se stvari ne ujemajo njem? Če hočete izboljšati ozračje v prostoru, morate paziti le na to, da najdete pravo rastlino za posamezen prostor. tem naše življenjske razmere. Rastline zmanjšujejo koncentracijo škodljivih plinov, kot so formaldehid, benzen, ogljikov dioksid in ogljikov monoksid, pa tudi drugih kemičnih snovi, ko se sproščajo iz različnih praškov, tekočih čistil, topil in vlaken v tekstilu, lesu in izolacijskih materialih. Nekatere sobne rastline zmanjšujejo tudi količino glivic in bakterij ter odstranjujejo cigaretni dim iz zraka. S poskusi je dokazano, da lahko ena sama večja in lepo razvita rastlina očisti približno devet kvadratnih metrov prostora. NAJBOLJŠE ČISTILKE Rastline so pri odstranjevanju določenih škodljivih snovi različno učinkovite. Najbolje odstranjujejo Philodendron (drevoljub), Clophytum comosum (zeleničica), Scindapsus aureus (mavrina), Sanseveria (taščin jezik) in Chamadorea (gorska palma). Tobačni dim odstranjujejo: Hedera Prah, ki se useda, moramo z rastlin odstranjevati. Najprej z vlažno krpo, nato pa zgornjo stran enakomerno odda do 90% sprejete vode za zalivanje. Cvetoče različice za boljši zrak so krizanteme in gerbere, ki v prostor ne vnašajo samo barve, temveč iz zraka filtrirajo škodljive snovi. Drugače je pri rezanem cvetju, kjer se plini, ki jih iz zraka sprejmejo listi, filtrirajo v koreninah in zato rezano cvetje nima enakega čistilnega učinka kot lončnice. SPALNICA Kdor meni, da rože v njej nimajo kaj iskati, se moti. Treba je le upoštevati nekaj pravil, saj lahko zaradi težkega vonja začne boleti glava. Misliti moramo tudi na to, da rastline s svojo listno maso dodatno sprejemajo prah. Zelenje lahko koristi tudi ponoči. So namreč dobri osvežilci zraka, učinkujejo pa tudi izredno pomirjevalno in naredijo prostor prijetnejši. NAMIG Sanseverija ali taščin jezik ali indijansko pero. Ta oblika taščinega jezika je v modernejši verziji. poškropimo iz razdalje približno trideset centimetrov. Uporabimo razpršilec, saj z njim preprečimo usedanje prahu, rastlini pa povrnemo naraven zdrav lesk. Škropljenje je treba ponoviti po dveh tednih. DNEVNA SOBA Za dnevno sobo so idealne tiste rastline, ki zvišujejo vlažnost zraka. To velja posebno za tropsko rastlinje, ki Porabje, 19. decembra 2019 V mesecu decembru, če ne zmrzuje, lahko še opravite nekaj del, obrežete vinsko trto, grme in drevesa, posadite čebulnice. Ob koncu leta pa vam želim, DA IMATE CVETJE ŠE NAPREJ RADI, SAJ NAS POMIRJA, KO SMO ŽALOSTNI, IN OSREČI, KO SMO VESELI. Besedilo in fotografije: Olga Varga in svetovni splet 15 V PRIPOVEJSTAJ VSIKDAR VRLI NAJBOLE ZOPODIJO Leta 2017 je Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota dobila priznanje za najbaukši projekt splošni knjižnic v cejloj Sloveniji. Pred tistim so sobočke knjižničarke/ pravličarke že večkrat prišle v Porabje, ka bi vküper z Zvezo Slovencev na Madžarskem držale večere z imenom »Obujamo dediščino«, na šteraj je zvün Sobočank vsikdar nekak s Porabja tö pripovejdo. Letos 10. decembra so 6. takšo srečanje organizerali v kulturnom domi na Verici, gde je navzauče oprvim pozdravila predsednica Slovenske zveze Andrea Kovács. Kak je nazajponila, so inda v porabski vesnicaj med lüpanjom koškic vsikdar pripovejdali o tom, kak je prva bilau. Če rejsan je toga vsikdar menje, so stare pripo- »Zrejlo je žito«, štero je s svoji gosli vöpozvala mlada talentka Anabela Žurman, je začnila pripovejdati Metka Celec. Una ra staupi v 3. klas na ednoj nauvoj osnauvnoj šauli. Če rejsan je ravnatel lübeznivi do nje, mala Inka samo tüoma gleda, Metka Celec pripovejda o čednom Ciganji zbranim v kulturnom domi na Verici je že duga lejta pravličarka, zdaj si je odebrala porabsko pripovejst »Kak je Ciganj zavca odavo« s knig Karela Krajcara. Če rejsan je tau za njau žmetno bilau, se je sploj potrüdila po »štenčarsko«, v števanovskoj rejči gučati. V etoj pravlici Ciganj ednoga zavca oda trejm fiškališom, depa samo küjarca od tretjoga ga rejsan dobi. Gda se fiškališke pogučavajo, gorpridejo, ka je Ciganj prviva dva znauro, zatok ga teva dva taužita na biroviji. Tretji Od Ane Sušec smo zvödali, ka se dobro z dobrim poplača fiškališ - šteri je leko zavca zo vejsti k sreči zbrane v knigaj Ciganji tanačiva, aj na sodniji ino je leko eške dale damo nau- na vsakšo pitanje samo »krk« vim generacijam, je povödala guči. Zavolo toga ga zglasijo za predsednica ino pozdravila nauroga, depa tretji fiškališ tö slovensko generalno konzulko gorplača, gda začne od Ciganja Metko Lajnšček ino predsed- lon za dober tanač terdjati: ov nika DSS Karela Holeca. Di- ma tö nika drügoga ne povej, rektorica sobočke knjižnice samo »krk«. Klaudija Šek Škafar se je tö V knjižnoj slovenskoj rejči je poklonila lübitelom lejpi reči dvej svojivi kračišivi spominpa želejla, aj jim čalarija pri- skivi pisanji gorštela Irena povejsti z mlašeči lejt tazažené Šrajner z Nemčavec. V prvoj z brige. imenom »Slobaud od mlašeči Po prekmurskoj melodiji pesmi lejt« pripovejda o dekličini, šte- vej pa žmetno guči slovenski. Mladost je preživela pri stari starišaj, šteriva sta go samo domanjoga vogrskoga gezika materé trgé bratke - s trejmi krajcari - dejo po svejti. Na pauti starejšiva dva najmlajšoga prejkstrausita s slejdnjimi falatami krüja pa eške oči ma vövteknejo. Slejpi pojep vnoči čüje pripovejdati tri kovrane, šteri ovadijo, ka rosa na ivanovo nauč vrači oči. Najmlajši brat si rejsan muje oči, začne videti, malo rose pa spravi v eden glažek. Po pauti dá nazaj pogled ednoj müši, ednoma zavci pa ednoma krti, šteri ma obečajo pomauč. Vu veukom varaši se pripravlajo, ka njegviva starejšiva brata obejsijo - najmlajši brat s pomočjauv stvarinski padašov rejši badva. Če rejsan ga tistiva v stüdenec ličita, čüdovitno vöpride, s svojov rosov pa ozdravi kralično tistoga rosaga tö. Kak največ pripovejsti, se ta tö konča z gostüvanjom, Pravličari, goslarka in organizatorke so držali eden lejpi večer s pripovejstami navčila, depa svoje stare šaule brezi pravi padašic se tö samo žalostno spomina. Babica je čemerna, gda Inko njena mati v nauvo šaulo pela, depa na konci dekličina donk z ležejšim srcom odide v Soboto, vej pa leko gda koli gorpoiške stare stariše na vési. Drüga novela Irene Šrajner je bila edna bole lirična pripovejst o ednom zranki, gda se je mala dekla z dejdekom na kaulaj pelala na tranik. Vküper sta gledala v začetek dneva, gda je luft deno po küšüvanji sunca ino komance. Od Ane Sušec smo čüli edno dugo pa lejpo pripovejst v prekmurskoj rejči z imenom »Slejpi bratec«. V njej po smrti štero je trpelo tresti dni pa tresti noči. Od Porabski Slovencov je Dušan Mukič tapravo dvej kračišivi pravlici, šterivi je z magnetofonom na Gorenjom Siniki leta 1970 gorvzeu ljubljanski etnolog Milko Matičetov. V prvoj mati, oča ino či djaučejo pri stüdenci, ka ne morejo gorpriti, ka aj ime deteta od dekličine bau - vej pa že vsakšo ime gazdo má. Pojep, šteri za tauv deklov odi, se zatok napauti po svejti, ka bi najšo eške tri takše norce. Tau se ma posreči tö: eden starček z rešedov vodau s potoka v süji stüdenec nosi, edna dekla šké z vilami oreje gorpobrati, edna mati pa z me- Porabje, 19. decembra 2019 klauv sunčne žarke v ižo meté. Pojep najde tri norce - zatok se ta pripovejst tö z zdavanjom konča, Baug pa deteti ime tö dá. V drügoj, kračišoj pravlici v Čöpence pride eden pautnik, šteri se graubo čüdiva, ka na stoli v künji müši pa podgane lejčejo. Za dobre peneze domanjima prinesé ednoga mačka, gazda pa ga pozabi pitati, ka ta stvar zvün müši gej. »Konje pa lidi,« vert naaupek razmi valas, zaman pa škéta domanjiva mačko v zaprejtom rami gorvužgati, ta vujde skaus okno ino dva norca v smrt spravi. Slejdnjo pripovejst je pravličarka Vesna Radovanovič že pred več kak desetimi lejtami tapravla tedešnjoma avstrijskoma predsedniki Heinzi Fischeri ino slovenskima predsednikoma Milani Kučani pa Danili Türki. Štorija guči od ednoga krala Jonaša, šteri se je rad poveličavo v Bogá. Gda je vu vročini odišo v kaupanco, ma je eden srmak vkradno svetešnji gvant ino se v njem na grad povrno kak lažni krau. Zapovödo je, ka nikšoga srmaka ne smejo nutspistiti. Gda je Jonaš v raztrgani lačaj domau prišo, ga je kralica nej spoznala, zaman ma je njegvi ftič na ramo seu ino zaman ma je pes k nogej prileto. Eške plebanoš ga je komaj spozno, gda ga je spovödo. Jonaši se je končno prišikalo priti nazaj na tronuš, te pa je tisti starček na njegvom mesti ovado, ka je un njegvi angeu čuvar, šteroga je Baug poslo. Od tistoga mau se je Jonaš več nikdar nej poveličavo, njegve dveri pa so bile vsikdar oprejte pred srmakami. Med programom so se leko navzauči dosta smedjali, depa dobili so en par dobri tanačov za svoj žitek tö. Serijo pravlični večerov »Obujamo dediščino« škéta soorganizatorki eške dale pelati, vej pa pripovejsti nücamo tisti tö, šteri smo več samo po srci pa düši mlajši. -dmFoto: K. Holec 16 Slovenske ljudske pripovejsti - nej samo za mlajše - 37. Gnauk je v ednom kralestvi stau eden sploj lejpi pa veuki grad. Gospodar grada je pelo svojo gospau k okni ino gi pravo: »Boj vesela, vej je pa cejla krajina, štero od tec vidiš, od Bogá pa od naja.« Gospa je velejla: »Dobro vejm, ka je vse tau od Bogá pa od naja, donk ne morem biti vesela. Molila sem doma, ojdla po Boži potaj, depa Baug je nej sto poslüniti naja želenje ino nam podariti čér ali siná. Ge sem zdaj že stara gratala ino čütim, ka pomalek nevarno zbetežüjem.« Za en malo je gospa rejsan dojlegla ino sedem lejt pa sedem mejsecov ležala. Vsi erični padarge so go ojdli vračit, eden pa go je nej mogo ozdraviti. Gospa je skaus okno poglednila na zeleni brejg ino velejla: »Nika mi gučí, ka bi bila gvüšno srečna, če bi se malo špancérala po naši prelejpi bregaj.« Gospaud gi je žalosten valas dau: »Prelüba moja sirauta, kak bi se špancerala po naši bregaj, če pa se sama eške v posteli ne moreš obrnauti!« Te je na grad prišo eden stari góbavi kaudiš. Lapci so Gospodična začnili kričati: »Brž se spakivaj od tec, ka bi naša betežna gospa nej gobe od té dobili!« Gospa pa se je zglasila: liki bi odišo dale, se je prelejpo zavalo dobroj gospej ino velo: »Ge vam samo edno prausno korenjé leko dam. Raslo »Ne ženite srmaka kraj od iže. Ali ne vejte, ka so srmacke Boži prijateli ino naši zagovorniki pri Baugi? Dajte ma pečénje pa vino ino ma nalečite gospočko postelo.« Kaudiš se je na gradi najo, napiu pa naspo. Prva kak je sedemdesét ino sedem klatov pod zemlauv. Do tega mau je vsikšoma pomagalo, što koli si ga je na tejlo privezo. Zdravoma mauč dá, ka ga niške ne more dojobladati. Če koga smrt pridiše, zavolo njega tri dni duže živé, kak liki ma je naprejspisano. Betežniki ležejši baude beteg, nekakoma za vsikdar, drügoma najmenje za sedem lejt. Tau korenjé vam mauč dá, če de vas vaula, se eške gnes leko déte špancérat na vaše lejpe bregé.« Gospa je kauštala korenjé, zdrava na nogé skaučila ino odišla v lejpe bregé. Prišla je do ednoga stüdenca ino zagrabila vodau. Posanca je črna gratala. Gospa je vövledjala čemerasto vodau ino dale staupila. Prišla je do drügoga stüdenca ino pá zagrabila vodau. Posanca je krvava gratala. Gospa je vövledjala zakunjeno vodau ino dale staupila. Prišla je do tretjoga stüdenca ino od slejdnjim zagrabila vodau. Posanca je začnila svejtiti pa cvesti. Na vodej sta se naredila redeči klinčec pa bejla lelija. Gospa je pila s té vodé, štera se gi je vidla bole slatka od medű ino od žmetnoga vina. Spila je prvo posanco, včasik se je čütila bole zdrava kak liki je bila pred betegom. Spila je drügo posanco, včasik je čütila več moči kak liki pred nevolov. Spila je tretjo posanco, včasik se je čütila mlajša, kak liki je bila te, gda je s svojim gospaudom pred oltar staupila. Posanco je v zeleno travo djala, gorzosükala rokave ino si mujla roké pa obraz. Rauke so ji gratale bejle kak snejg, lica pa redeča kak mak na pauli. V vodej je sama vidla, ka gi je Baug povrno cejlo lépoto prve mladosti. Po pauti domau je veselo skakala pa spejvala. Gospaud je stau pri dveraj ino pito slüžabnico, ali vej, što je tá čüdovitna gospodična, štera prauti gradi stapa. Gospa je čüla té rejči, začnila obimati gospauda ino ma pravla: »Ka me tak špajsno gledaš, kak liki bi nej pozno svojo gospau? Vej sem pa znala, ka gvüšno srečo najdem, če mo se špancérala po naši lejpi bregaj. Zdaj pa mi nika gučí, ka nama Baug eške sinauve pa čére tö podari.« Gospaud je od samoga veseldja nej znau, ka bi včino. Napravo je eden veuki mau, na šteroga je pauzvo svoje pavre tö. Srmacke so telko geli pa pili, ka so ništerni eške zdaj siti pa pidjani. Čisti stüdenec, šteri je gradsko gospau mlado napravo, se v njeni spomin eške gnesnedén zové »Gospodična«. Na domanjo rejč obrno: -dmIlustracija: -mkm- Adventni koncert monoštrskih zborov 15. decembra je Monoštrsko pevsko društvo v sodelovanju s Kulturnim društvom Pannon kapu pripravilo adventni koncert, na katerega je povabilo vse zbore, ki delujejo na območju Mestne občine Monošter. Tokratni koncert je bil v gledališki dvorani, saj notranjost cerkve, kjer se je prejšnja leta odvijal koncert, restavrirajo. Vabilu se je odzvalo sedem zborov in pevskih skupin, med njimi dva narodnostna. Nemške ljudske pevke iz Rábafüzesa so ob spremljavi harmonike zapele dve božični, največji aplavz pa so požele za pesem, pri kateri je solo pel njihov najmlajši član, kakih osem let star fantek. Komorni pevski zbor Zveze Slovencev je pod vodstvom Tomaža Kuharja zapel štiri pesmi (Poslušajte vsi ljudje, Mozart: Ave verum corpus, Anton Martin Slomšek-T. Kuhar: Svetlo sonce in srednjeveški napev Praetorius-Vito Primožič: Cvet je vzbrstel prelepi) in je za svoj zbrani nastop prejel veliko pohval. Na koncertu so predstavili tudi nove kostume Mešanega pevskega zbora Monošter, ki so jih dali šivati na Erdeljskem v Romuniji, sredstva zanje je društvo dobilo preko natečaja. Koncerta sta se udeležila tudi monoštrska duhovnika, župnik Imre Bodorkós in kaplan Csaba Kaszás. MS Porabje, 19. decembra 2019 17 Slovenske ljudske pripovejsti - nej samo za mlajše - 38. Gnauk je živo eden dovec, šteroga prva žena je dvej sirauti za sebov njala, ednoga pojbiča pa edno dekličino. Dovec je nej mogo sam vertivati, zatok se je od drügim oženo. Drüga žena pa je bila čemerastoga srcá. Mejla je edno svojo čér, štero je lübila pa brclala, dvej sirauti pa je mantrala. Badva je šimfala pri možej ino ma končno zapovödala, aj jiva od iže tazažené. Če nej, te una dé od daumi. Mauž je bole poslüšo ženo kak liki svojo očinsko srce. En den je primlo sirauti ino jiva pelo v lejs. Srejdi gauške je zaküro odjen ino mlajšoma pravo, aj počakata, ka drva naberé, pa se te prej povrnéjo domau. Oča je odišo ino mlajša samiva na srejdi lesa njau, sam pa se je po drügoj pauti povrno domau. Tam je pripovejdo ženi, kak je na njé vzeu sirauti ino kak jiva je v divdjoj samoči njau. Depa eške med tejm pripovejdanjom so se oprle dveri ino v ižo sta staupila bratček pa sestrica. Mačija se je eške bole čemerila nad mlajšoma. Pá je zapovödala možej, aj jiva spravi od iže. Oča je obečo svojoma sinej pa čéri, ka dejo črešnje trgat. Mauž jiva je pelo v lejs do edne črešnje ino jima pravo, aj splezdita na drejvo. Gda sta mlajša vrkaj bila, je oča velo: »Skrb mejta, ka ne spadneta nakle. Čakajta, zvežem vaja k stebli, ka ta bole varniva!« Rejsan je splezdo na drejvo ino zvezo mlajša k stebli, te pa se spüsto nakle ino se brž povrno domau. Srmaka mlajša sta zvala na pomauč, depa niške jiva je nej čüu. Pojbi pa je na pamet prišlo, ka má naužic v žepki. Nut je segno ino vkraj odrezo svoje vauže. Te je rejšo eške sestro ino badva sta splezdi- Dvej sirauti la z drejve ino odišla dale po lesej. Nej sta se več pokisila oditi domau, vej sta se pa bodjala, ka jima eške üše bau. Prišla sta do križpautja ino se zgučala, ka deta po svejti za krüjom ino srečov. Slobaud sta vzela, pojbič je odišo na lejvo, dekličina pa na pravo. Mala dekla je cejli mili den sob ino aj tam zbriše praj. V dvanajseto sobo pa so gi dojzapovödali nutstaupiti. Dekličina je sčistila edenajset sob, depa gratala je najgir, ka bi leko bilau v dvanajstoj. Vujala je pa premišlavala, končno pa je donk oprla dveri v tau sobo. Ka pa je tam vidla? Marija je Jezoši nogé mujvala. ojdla, depa edne žive düše pa ednoga človečoga rama je nej vidla. Eške samo kesnau večer je prišla do edne lejpe iže na srejdi ednoga zelenoga tranka. Staupila je v ram ino tam najšla edno staro žensko. Prosila go je, aj go k sebi vzeme, ka bi pri njej delala pa slüžila. Mati so go rade vaule vzeli ino pravli: »Vzemem te, samo če me boš lepau baugala ino včinila vse, ka ti zapovejm. Če boš flajsna, ti bom küpüvala najlepše gvante ino ti plačala, ka si boš zaslüžila.« Dekličina gi je obečala, ka de vrla pa flajsna. Tak je sirauta ostala pri ženski. Rada je delala, baugala je, zatok so gi mati küpüvali lejpe gvante pa eške dosta kaj drügoga tö. Minaulo je edno leto, prišo je slejdjen den slüžbe. Te so mati mladoj dekli zapovödali, aj vküpzameté edenajset Te je gorstanila vertinja, štera je bila sama Mati Boža ino dekličini velejla: »Nej si me baugala. Depa če rejsan si grej napravila, ne vzemem ti plačo vkraj. Moreš pa oditi od tec, vej pa tü več ne smejš ostati.« Dekličina je zaman djaukala pa prosila. Mati so gi dali gvante pa plačo ino dekla je mogla vkrajtiti. Sirauta se je povrnaula domau, gde je komaut živejla. Mejla pa je edno veuko brigo, spitavala je po brati ino ga končno najšla. S križpautja je brat üšo po svejti ino prišo do ednoga grofa, pri šterom je staupo v slüžbo. Gda ga je sestra najšla, po tistom ma je večkrat pisala ino ma gnauk poslala eden kejp o sebi tö. Brat je skriu kejp od sestre v svoj klabük ino vsikdar, gda ga je zdigno ino zagledno kejp, se je začno nemili djau- kati. Grof je tau na pamet vzeu ino ga pito, zakoj tak na gausti djauče. Mladenič ma je od začetka vse raztomačo, kak sta s sestrov čemerasto mačijo pa brezsrčnoga očo mela, pa eške kejp v klabüki ma je pokazo. Grof je kejp gledo ino ga dau svojoma sinej, mladoma grofiči tö, ka bi deklo un tö pogledno. Eden je nej mogo dati valati, ka takša lejpa dekla geste. Brž sta zapovödala lapcom, aj nutvprežejo najbaukše konje ino go pripelajo. Brat je gor v kočüj seu ino se odpelo po sestro. Prišo je domau, gde sta se küšnila med skuzami pa djojom. Pripovejdala sta si, kak se jima je do tega mau godilo. Te je brat ovado, ka ma je grof velo ino zakoj ga je domau poslo. Povödo je sestri, ka go želej grofič za ženo meti ino go proso, aj se brž nalečé, ka déta na grad. Gda sta brat pa sestra slobaud vzela od očinoga rama, jiva je čemerasta mačija prosila, aj vzemeta njeno čér tö s sebov. Badva sta bila zadovolniva s tejm ino tak so se vsi trgé napautili prauti gradi. Pelali so se po poštiji ino prišli do ednoga šürkoga potoka. Gda so prišli do mostá, je či od mačije poglednila v vodau ino pravla svojoj pausestri: »Gledaj, kak veuka riba plava po vodej!« Pausestra se je dojpotülila s kočüja, te pa go je či od mačije primlila ino ličila v valauve. Kočüj je dale dročko. Mačije či je bila vesela ino zadovolna, ka se gi je vse tak posrečilo, kak go je mati navčila. Komaj je čakala vöro, gda pride na grad. Mejla je veuko vüpanje, ka go grofič za ženo vzeme. Kočüj se je stavo pred gra- Porabje, 19. decembra 2019 dom. Prišo je grof ino pito brata, ali je pripelo svojo lejpo sestro. Te je s kočüja staupila grda či od mačije ino grof je čemerno pito: »Ka je tau tvoja lejpa sestra?« Brat ma je dau valas: »Nej, tau je samo njena pausestra. Moja prava sestra je eške na kočüji.« Depa prave sestre je nindrik nej bilau. Grof se je strašanjsko razčemeriu. Brž je zapovödo svojim slüžabnikom, aj brata zgrabijo pa ga zapréjo v vauzo, grdo či od mačije pa je tazagnau domau. V kmičnoj vauzi je brat zdihavo ino žalüvo, nej nad sebov, liki nad lüblénov sestrov. Te se je skaus lüknjo nutpotegnila edna kača, štera ma je pravla: »Prosi stražara, aj te vö z vauze pisti. Idi k potoki - tam je tvoja sestra. Vrejži tri vrbove šibe ino vdardjaj ž njimi po vodej tačas, ka sestra vö ne pride.« Mladenec je včino, ka ma je tanačivala kača. Gda ma je stražar pá gesti prineso, ma je pravo, aj prosi grofa, ka ga za en cajt vöpisti, vej pa more nika mujs taobrediti. Grof je dau valati, ka ma mladenec ne vujde. Spüsto ga je z vauze ino ma velo, aj brž svoje tanapravi. Mladenec se je paščo k mausti na potoki. Tam je vrezo tri vrbove šibe ino ž njimi vdardjo po vodej. Gda je od tretjim vdaro, se je s potoka zdignila sestra, štera je bila eške dosta lepša kak prva. Brat go je pelo pred grofa, vsi so radi bili, gda je prišla. Grofič je lejpo sirauto za ženo vzeu, njeni brat pa je dosta bogastva daubo. Od tistoga mau sta badva srečno živela ino sta več nej mela brige za vsakdenešnji krü. Na domanjo rejč obrno: -dmIlustracija: -mkm- 18 Zgodbe vogerszkoga králesztva - 15. Biti gospaud na Vogrskom Kelko lüdi je živelo v Vogrskom kralestvi na začetki 16. stoletja, je vrnau tak žmetno povödati, kak numero lüdi v cajti kralov z Árpádove držine. Čednjaki računajo, ka palajfi med 2,5 ino 5,5 miljauni, ka je nindrik na srejdi med evropskimi rosagami. Če je Francuska mejla 15, Nemčija 12, Španjolska pa krau samo tisti, šteroga je s Svetov kronov v Székesfehérvári okrono esztergomski nadpüšpek. Dugo cajta se je največ štela »krv« bodaučoga krala: v prvi trej stolejtjaj je vsikši vladar prišo z Árpádovoga roda. Gda je ta držina vömrla, so začnili nauvoga krala odeberati oprvim baronge, sledik Na gradi nad Visegrádom eden panoptikum nutpokaže, ka so na stoli meli vogrski, češki pa polski krau leta 1335 7 miljaunov lüstva, je bilau dosta rosagov z menje lidami kak na Vogrskom tö: tau so bile Polska, England, Avstrija, Češka, Portugalska, ka ne gučimo od skandinavski rosagov. Tistoga ipa je sploj dosta detet mrlau ino lidgé so kračiše živeli. Ništerne »špitale« so že bile pri klauštraj, depa lüstvo so zvekšoga samo z rezanjom, dietov pa kaupanjom vračili. Baratke so pauvali zelišča za vrastvo, najbole pa so vsi računali na Božo pomauč. Veuka nevarnost sta bili küga pa gobavost tö, depa donk menjša kak v Zahodnoj Evropi. Lüstvo je trauje féle bilau: edni so se vojskovali, drügi molili, tretji pa delali. Med sodakami so bili baronge, srejdnji pa mali nemešnjaki; med dühovniki püšpecke, dekani pa veški popevge; med prausnim lüstvom pa varaški majstri, bautoške pa pavri. V vsakšoj skupini je bilau dosta razločka. Na vreji hierarhije je stau krau, šteroga so kronali pa mazilili (felkenték) ino tak pokazali, ka ga je za voditela rosaga odebro Baug. Od 14. stoletja dale so tak držali, ka je leko vogrski pa stanovi (rendek) - kak prvi je na vogrski tronuš tak prišo krau Žigmond. Če je vladar eške nej vözraščeni biu, so mesto njega odlaučali mati ali drüga žlata, v petstau lejtaj pa se je samo gnauk zgaudilo, ka je v rosagi nej krau, liki eden guverner prejdnjen biu - tau pa János Hunyadi. Do začetka 14. stoletja so se krali samo malo na svojom sedeži (v Esztergomi ali Székesfehérvári) zdržavali - dostakrat so bojne pelali, gda pa je mér biu, so se z ednoga svojoga dvaura na drügoga pakivali. Gda so Arpadoviči vömrli, je sedež kralov grato oprvim Visegrád, sledik pa Buda. Prvi krali so živeli v ednom malom kamenom rami s par sobami, kisnej v časi Lajoša Velikoga, Žigmonda pa Matjaša pa so začnili zidati veuke ino lejpe palače na več štaukov. Do tistoga mau so okna mela samo govensko kaužo prejk, od 14. stoletja dale pa so začnili nücati farbano glažojno. Svejtili so s svejčami, štere so postavlali v srebrene pa kuferne svejčnike. Gospočko lüstvo na kralovom dvauri je rado po lesej djajalo, najbole na djelena, srno, zavca pa divdjo svinjau, na kraleski obödaj so največkrat mesau geli. Doj je spisano, ka je dau krau Žigmond gnauk ednoma visikoma gosti na stole prines-ti edno tele, štiri pujčke, dvej birki, ednoga kokauta, dvanajset kokauši, osemdvajsti piškencov pa dvejstau djajec. V drügoj polovici 15. stoletja so velikaši samo naužce pa žlice nücali, vilice je s sebov prinesla Matjaša žena Beatrix s Taljanskoga. Cuj k mesej so gospaudge najraj bejlo vino s sremske krajine pili. O dosta vogrski kralaj so dojspisali, ka so pri piti nej poznali mero. Na Matjaša dvauri so natakali dvaje fele pivo tö, z gečmena pa medű. Ka bi vse bole veselo bilau, so na kralovom dvauri držali viteške turnire (lovagi tornák). Vitezge so sejdli na mali konjaj, nosili okinčane gvante ino se pikali s kratkimi kopjami. V večerni vöraj so se radi špilali z labdov, kockami pa šakom. Prvi prejdjen vinešnje politike pa sodačije ino najvekši birauv v rosagi je biu - v teoriji - krau, samo un je leko porce tö nutpobero. V istini pa je mogo vsikdar bole popüščati veukim gospaudom: nemešnjaki so dali samo 4-5 procentov cejloga lüstva, na konci 15. stoletja pa so v rokaj držali že 70 procentov vsej grüntov. Med njimi so tö bili veuki razločki, vküpno jim je bilau samo tau, ka so mogli v bojno titi pa jim je nej trbölo porce plačüvati. Najvišiša elita kralestva je bilau tisti 40-50 držin, od šteri člani so meli funkcije na kraleskom dvauri, ali pa so bili bani ali žipange. Pomalek so gratali dvaje féle baronge: eni so tau bili po svojoj slüžbi, drügi pa že po svojom rodi. Ništerne baronske držine so najvišiše funkcije v rosagi držale duga desetlejtja. Ta nauva drüžbena skupina je mejla nauvi živlenjski štiluš. Nej so se več na kraleskom dvauri zdržavali, liki bole na svojom grünti, šteroga so samo v bojni zapüstili ali gda so šli na kraleski tanač ali državni djilejš. Mesto gradov v bregaj so živeli v komaut dvorcaj (kastély) po vesnicaj, šteri so bili napravleni po minti kraleski palač - kelko so jim penezge dopüstili. Po návadi so meli edno dnevno sobo, edno spalnico pa edno sobo za goste, vse té iže pa so kürili z veu- prejkdavali z roda v rod. Tak je grato eden zaprejti kraug, v šteroga je prausen človek samo tak leko nutprišo, če ma je krau grünte za dar dau ali če se je dobro oženo. Od mali nemešnjakov je bilau kauli 200-300 držin, štere so mele več stau paverski parcel ino na leto zaslüžile več kak gezero forintov; srejdjna skupina je dobila na leto par stau forintov; najbole prausni pa Simbol Vogrskoga rosaga je Sveta krona, štera má vekšo mauč od samoga krala (Szent Korona-tan) kimi kaminami (kandallók). Držali so dosta slüžabnikov, depa meli so svojoga dühovnika, goslara, padara pa škonika tö. Sploj dosta so djajali, geli so dvakrat na den, en malo pred podnevom ino kesnau zadvečerka. Tihinski pautniki so se čüdivali, kelko vina leko spigéjo vogrski velikaši. »Tü je nej špot, če si pijen,« je dojspiso eden Taljan, rimski pápa Pij II. pa je biu gvüšen, ka Madžari pa Čehi tupasti grtüjejo od alkohola. Vekši tau baronov je nej znau šteti pa pisati, vej se jim je tau vnaužalo, tau delo so prejkdavali pisarom dijakom. Tistoga ipa je bilau na Vogrskom 140-150 gezero mali nemešnjakov, šteri so meli svoje grünte, porce pa jim je nej trbölo plačüvati. Če rejsan so za svojoga gospodara pripoznali samo krala, v praksi so slüžili bližanjim baronom. Kak so tistoga reda dojspisali, »so trnok agresivni, gda pa je mér, eden drügoga robijo«. Svoj grünt so nej smeli odati, nemešnjaško ime pa so Porabje, 19. decembra 2019 so meli menje kak stau forintov lona. Depa takši srmački nemešnjaki so tö bili, šteri so samo edno parcelo meli, pa so eške tisto sami pauvali. Donk so se vsi leko spravlali s politikov. Bogatejši so živeli v kurijaj, štere so bile napravlene skoro kak dvorci, veški nemešnjaki pa so meli prausne rame z lesá, kamla ali cügla. Najvekša nevarnost za nji je bilau, če se je óči eden sin nej naraudo, vej je pa leko držina tak vömrla pa zgübila grünt. Depa tau je tö nevarno bilau, če je oča več sinauv emo, vej je pa leko grünt tak na menjše falate razspadno. Zavolo toga so ništerne pojbe dali za dühovnike, dosta držin pa je mejlo samo ednoga siná. Donk so se parcele drobile ino tak so pomalek gratale dvaje fele vési: vesnice mali nemešnjakov z malimi grünti; ino vesnice, v šteraj so tlačani (jobbágyok) pauvali na grünti velikašov. -dm- 19 Zgodbe vogerszkoga králesztva - 16. Srejdi vsakšoga varaša pa vesnice stogi cerkev Med dühovniki na Vogrskom je v srejdnjom vöki ranč tak dosta gospodarskoga, socialnoga pa političnoga razločka bilau kak med velikaši. Glavni cerkveni voditeli so bili: nadpüšpeka v Esztergomi pa Kalocsi, dvanajset vogrski pa dva rovačkiva püšpeka ino prepošt v Székesfehérvári. Té so dosta delali za diplomacijo rosaga, vej so pa bili vönavčeni lidgé kaplani cujvzeli od svoji plebanošov. Dühovniška slüžba je nej samo mladim nemešnjakom, liki varašanskim pa paverskim pojbom tö ponüjala mogaučnost za baukši žitek. Tretja veuka skupina madžarske drüžbe so bili »delavci«, tau je 95 procentov cejloga lüstva v kralestvi. Najvekši tau se je spravlo s paverstvom, depa vsikdar več je bilau roko- V lejtaj pred bitko pri Mohači je v Budi živelo više 12 gezero lüdi (kejp z Nürnbernške kronike z leta 1493) ino so gučali tihinske gezike, v bojnaj so meli svojo sodačijo. Grünta je Cerkev nej dosta mejla - samo 12-13 procentov cejle zemlé -, največ bogastva je dobila od desetine pauva vsikšoga pavra. S toga so visiki dühovniki gospočko živeli ino se ravnali, zidali so si palače kak liki posvejtni gospaudge. S kulturov so se tö dosta spravlali: püšpek v Pécsi Janus Pannonius je grato prvi evropsko poznani renesančni poet z Vogrske. Ranč zavolo toga renesančnoga čütenja je Cerkev vsikdar bole razvüzdana grtüvala: dühovni voditeli so meli lübezenske štorije, geli pa pili so brezi mere ino sploj radi so meli peneze. Eden najvekši problem cerkvenoga žitka je biu celibat, šteroga so gnauk sigurno nutdržali, drgauč pa so zaprli oči nad mesenimi greji. Briga za düšo vörnikov je ostala malim dühovnikom veškim popevom ali mladim kaplanom. Uni so bili sploj srmački ino skoro vsi s paverski držin. V kapitelski šaulaj so se včili praktična znanja, latinskomi mešüvanji pa so se kak delski majstrov pa bautošov tö. Pomalek so gratale ejkstra »vesnice« ino ejkstra »varaši«. Lidgé po vekši mejstaj so ovak porce plačüvali, leko so držali senja ino se odlaučali o politiki, vej jim je samo krau zapovedavo. Pravico »slobaudnoga kraleskoga varaša« je na začetki 13. stoletja oprvim Székesfehérvár daubo, kauli leta 1500 pa je bilau na Vogrskom že kauli štirideset takši mejst. Najvekši varaš je bila Buda, te so pa v redej prišli Pešta, Brassó pa Szeged. V Evropi so bila tau mala mesta, v nji so stali leseni pa kameni rami na eden ali dva štauka. Prejdjen varašov je biu birauv z varaškim tanačom, šteroga člani so mogli biti »dobre morale pa lejpi navad ino meti pred očami Boga«. V bogastvi pa je dosta razločka bilau med varašanci tö. Podje so mogli od 10.-12. leta kak inaške pri ednom majstri slüžiti, po tistom so tri-štiri lejta na tihinskom vandrivali ino eške samo te so leko majstri gratali, gda so napravili vižgo ino plačali ceji. Mladim bautošom se je nej trbölo telko včiti, dojšlo je, če so meli dobre poznance, fajno blago ino so znali računati. Po varašaj so najbole srmački bili lapci pa lapice, šteri so vküper s kaudišami dali 50-60 procentov cejloga lüstva. Na srejdi varaša je biu plac za senje, gde so bautoške vsefelé odavali. Z varaške iže so vse na znanje davali, kauli nje so stale eške varaška šaula, špitale, kaupanca ino cerkev, v törmi štere je od konca 14. stoletja dale tiktakala mehanična vöra. Mesta so inda nej sploj ovaška bila od vesnic: vleti so bile poštije prašne, v geseni blatne. Prauti konci srejdnjoga vöka so na nji začnili dojdejvati deske ali kamle. Čisto vodau so djemali s stüdencov na križpautjaj, posvejtov na ulici je nej bilau. Zvün slobaudni kraleski varašov so poznali eške »trge« (mezővárosok). Takši je bilau na Vogrskom pred bitkov pri Mohači kauli petstau, vsikši s 500-2500 lidami. Tam so tö leko držali senja, zvekšoga pa so v nji živeli pavri ali majstri. Če rejsan so se čütili varašance, so po zakonaj bili tlačani (jobbágyok) pod zemliškimi gospaudami. Živeli so v leseni ramaj ali tučencaj. O slobaudni kraleski varašaj ino vekši trgaj leko povejmo, ka je bilau njino lüstvo zvekšoga nemškoga roda, štero je v stolejtjaj pomalek prihajalo na Vogrsko. Nemcov je bilau največ na Erdeljskom, od nji so taljanski pautniki dojspisali, ka so »sploj flajsni«, »lejpe varaše majo«, »se radi spravlajo z odavanjom ino raučnim delom«. V menjšoj numeri so po varašaj - zvün Madžarov živeli eške Francuzi, Taljani, Armenci pa Židauvge. Vesnic, v šteraj se je nej zdržavalo više petstau lüdi, je bilau na Vogrskom na začetki 16. stoletja kauli 18 gezero. Poznamo dva njina tipuša: v edni vesnicaj so bili rami rastrauseni ino daleč od eden drügoga, v drügi pa po redej pri glavnoj poštiji. Na srejdi vesi se je zdigavala cerkev, štera je bila center lokalne komunikacije. Tlačani po vesnicaj so bili cejlak pod komandov svojoga zemliškoga gospauda, od šteroga njive so s svojimi škérmi maro držati tö. Malo bogatejši so svoje sinauve v varaš ali v šaule pošilali, najvekši tau tlačanov pa je austo paver do konca žitka ino biu rad, če je parkrat v živlenji prišo na senje v bližanjom varaši. V srejdnjom vöki se je s paverstvom spravlalo 90 procentov lüdi na Vogrskom v arendi pauvali. Če rejsan so zakoni iz 14-15. stoletja dopüstili, ka se slobaudno krajspakivajo, je po paverskoj rabuki v leti 1514 vse bole sigurno gratalo. Zavolo povekšanja numere lüstva so se tlačanske parcele vsikdar na menjše talale, zatok so bile takše gazdije, štere so vertivale na polonje ali frtau parcele. Najbole srmački so bili želirge, šteri so ranč grünta nej meli. Na drügoj strani pa so bili takši bogati pavri, šteri so dostakrat eške od mali nemešnjakov baukše živeli. Eden tlačan je mogo svojoma gospaudi na leto 20-100 denarov nutplačati, ma dvakrat-trikrat na leto dar dati (sildje, krü, žmauče, birke, kokauši pa djajca), depa več dni na keden je za njega šenki tö mogo delati na gospočki njivaj (robot). Mogo je sejati, okapati, orati ino žeti, kakši letni cajt je vrnau te biu. Če je sto paver malo več penez meti, se je začno spravlati z grauzdjom, vej so pa vino fejst iskali, depa splačalo se ma je Porabje, 19. decembra 2019 V 14.-15. stoletji so pavri začnili vekše tučence, cimpre ali celau kamene rame zidati. Tej so meli edno vekšo ižo pa edno menjšo künjo, v štero so vnoči dostakrat maro tö nutpistili. Na začetki 16. stoletja so že nücali stole ino stolice, mesto omarov so meli lade. Geli so dvakrat na den, največkrat krü pa ribe ali divjačino. Moški so nosili duge srajce do kaulen, vauske lače ino čizme, na glavej so meli kraugeu klabük. Ženske so se naravnale, kak je tau delo prosilo. Etnično svajüvanje, kakšo so poznali po varašaj, je nej prišlo na ves. Med Karpatami so v méri živeli prausni Madžari, Romanarge, Ruteni, Slovaki, Srbi, Rovati ino Slovenci; prve vekše skupine Romov so na Erdeljsko prišle na začetki 15. stoletja. V kisnejši cajtaj - štere zovemo »nauvi vek« - pa so na mesto univerzalnoga krščanstva v Evropi pomalek staupile ejkstra etnične pa nacionalne identitete. -dm- 20 Pri naših sosedih na Gradiščanskem v Avstriji POMEMBNA JUBILEJA – SKUPAJ V PRIHODNOST! Naši sosedje na avstrijskem Gradiščanskem (gledano iz Porabja ali Prekmurja) so v drugi polovici leta 2019 počastili 110. obletnico izhajanja osrednjega narodnostnega časopisa, tednika Hrvatske novine/Hrvaški list in 90.obletnico gradiščanskega Hrvaškega kulturnega društva. Jubileja sta pomenljiva tudi za Porabje, kajti v več vaseh Železne županije živi hrvaška manjšina, ki v Sombotelu sodeluje s Slovenci, denimo na srečanjih narodnosti, ki so jih na novi osnovi obnovili in obudili iz let pred demokratičnimi spremembami. Zdaj so srečanja Slovencev, Hrvatov, Nemcev in Romov, medtem ko prej Romi niso bili vključeni, ker niso uradno bili ena izmed šest (Srbi, Hrvati, Slovenci, Slovaki, Romuni in Nemci), pred demokratičnimi spremembami priznanih manjšin na Madžarskem. Srečanja so v skanzenu-muzeju na prostem, ko se predstavijo kulturne skupine. Hrvaško kulturno društvo s sedežem v glavnem mestu zvezne dežele Gradiščanske v Železnem/Einsenstadtu je osrednja in zelo aktivna organizacija hrvaške manjšine. Dejavno je tudi Hrvaško kulturno društvo na Dunaju, kjer je hrvaška manjšina, vendar v manjšem obsegu in z drugimi programi. Na Dunaju je že desetletja zelo aktiven Hrvaški akademski klub, ki so ga doslej vodili: Jurica Čenar, Franjo Schruf, Marijana Grandič, Petar Tiran ... vsi še vedno ugledni politiki, kulturniki in novinarji, zdaj pa je predsednica Vera Buranić. Hrvaško kulturno društvo je imelo do zdaj 16 predsednikov, prvi je bil Ivan Dobrović, od leta 2009 vodi organizacijo Stanko Horvath. Slavnostni in programski govor ob 90. obletnici je imela Zlatka Gieler, ki je poudarila, da se je bilo potrebno ves čas boriti za obstoj narodnosti. To pomeni, je dejala, 90 let požrtvovalnega dela, da se majhen hrvaški narod ni ravni. Vse na osnovi 7. člena avstrijske državne pogodbe, ki jim zagotavlja enake pravice kot Slovencem na Koroškem in Štajerskem. Prejšnja predsednica Zlatka Gieler in aktualni predsednik Hrvaškega kulturnega društva Stanko Horvat(Foto: Hrvaški list) utopil v oceanu velikih, ki ga obkrožajo. Naštela je številne pridobitve na kulturnem in izobraževalnem področju in posebej izpostavila vlogo katoliške cerkve pri ohranjanju jezika in kulture. HKD je tudi članica Federacije evropskih narodnih manjšin - FUEN, v katero je vključenih 100 organizacij iz 35 držav. Člani pa niso Porabski Slovenci. Med dosedanjimi predsedniki je izpostavila vlogo Iva Müllera, ki je dvignil politično raven društva, po njegovi zaslugi so dobili leta 1979 hrvaške oddaje v sestavi avstrijske radiotelevizije ORF v Železnem in čez deset let televizijske oddaje Dober dan, Hrvati. Okoli leta 2000 so postavili na Gradiščanskem na novo tudi 47 dvojezičnih topografskih napisov. Večina jih je sprejela brez pripomb. Kot najpomembnejše vprašanje pa je Zlatka Gieler omenila skrb za ohranjanje jezika, ki ga bodo govorile bodoče generacije (ali ne bodo). Gradiščanski Hrvati imajo dokaj dobro organizirano šolstvo od vrtcev, osnovnih šol in od leta 1992 tudi dvojezično gimnazijo v Obervartu/Borti. V Železnem imajo možnost izobraževanja na višješolski Gradiščanski Hrvati imajo izjemno bogato književno tradicijo in zdaj vrsto sodobnih avtorjev, med katerimi je tudi uveljavljeni pesnik Jurica Čenar, pred leti urednik Hvraškega lista, zdaj radijski novinar v hrvaški redakciji ORF. Nekatere njihove pesniške zbirke bi lahko bile za zgled tudi drugim aktivno sodelujejo katoliški duhovniki, recimo dopoldne v cerkvi, popoldne na koncertu. Zlatka Gieler je pozvala starše, naj z otroki govorijo v hrvaškem jeziku. Kajti boli jo, ko spremlja na odru hrvaški nastop, vmesni pogovor med sodelujočimi pa je v nemščini. (A ni nekaj podobnega v Porabju?) Kljub temu je govornica zaključila z optimistično oceno, da imajo Gradiščanski Hrvati dovolj moči za ohranitev jezika in kulture. Hrvaško kulturno društvo na številnih področjih sodeluje s Hrvaško. Tako na področju vzgoje in izobraževanja, kulture in političnih stikov. Gradiščansko obiskujejo najvišji hrvaški politiki in cerkveni dostojanstveniki. Cerkev ima na Gradiščanskem izjemno močan vpliv od nekdaj in tudi zdaj, ko je škof Egidije Živković, ki vseskozi izpričuje skrb za hrvaški jezik, izobraževanje in narodnostno pripadnost. Hrvatske novine/Hrvaški Drugi z leve je dolgoletni deželni glavar Theodor Kerry, ki je večkrat obiskal Mursko Soboto in dejal, da njegovi predniki izhajajo iz Prekmurja. Desno je Ivo Müller, predsednik HKD (Foto: Ernest R.) narodnostim, kajti izdajali so jih v več jezikih, ob hrvaškem tudi nemškem in celo angleškem. Zato, da bi njihovo poezijo razumelo čim več ljudi. V bogatem kulturnem življenju imajo osrednjo vlogo številne gledališke, tamburaške, folklorne in pevske skupine, v katerih pogosto list, tednik Gradiščanskih Hrvatov, izhaja 110 let, zdaj je urednik Petar Tiran, vsestransko aktiven tudi na drugih področjih. V jubilejnem uvodniku pod stalnim naslovom Moje mišljenje, poudari: »Težko je razpravljati z ljudmi, ki zaradi ideoloških predsodkov ali jezika ne berejo Hrvaškega lista.« Porabje, 19. decembra 2019 Kritično oceno je napisal po javni razpravi o tedniku, kjer je ugotavljal, da so razpravljalci govorili o nečem, česar sploh niso poznali, ker časopisa ne berejo. Gre pa za politična opredeljenja, ko se na isti točki znajdejo levo in desno usmerjeni razpravljalci. Obojim gre za to, da so za vsako ceno proti »nečemu«, kar je zdaj. Vendar urednik tudi ugotavlja, da nekateri bralci težko čakajo tednik in ga vestno berejo. Takoj, ko časopis ne izide pravi čas, kličejo v uredništvo, kaj se je zgodilo. Pogovor o Hrvaškem listu je organiziral tudi Hrvaški akademski klub na Dunaju, kjer so se ukvarjali pretežno z vprašanjem, kaj bo, ko se bo Petar Tiran upokojil. Aktualno postaja tudi financiranje, in sicer s tako imenovano »živo subvencijo«, kar pomeni, da denar za urednika prispeva vlada. Hrvaški list izhaja na 36 straneh nekoliko manjšega formata, kot je Porabje. Poleg narodnostno političnih tem tednik objavlja članke o sodelovanju s Hrvaško ter veliko število fotografij s kulturnih dogodkov. Velik poudarek je na vlogi katoliške cerkve v narodnostnem življenju in na pregledu športnih dogodkov, predvsem nogometa. Deloma posega tudi v sosednje države, kjer živi hrvaška manjšina, tako na Madžarsko in Slovaško. Dobro so zastopani dogodki v hrvaških vaseh in na Dunaju. Več strani je namenjenih tudi pomenljivim pismom bralcev. Uradno je pri tedniku zaposlen le urednik, ki ima vrsto neimenovanih sodelavcev, kajti vsega sam ne bi zmogel. Hrvaškemu kulturnemu društvu v Žleznem in uredništvu Hrvaškega lista ob visokih jubilejih čestitka uredništva Porabja! Ernest Ružič 21 Gda Slovenci z dvej veuki varašov vküppridejo Gda se je adventni program sombotelske pa budimpeštarske pesmarske skupine končo s vküpnim spejvanjom »Svete noči«, smo člani Sombotelski šli poslüšat veleposlanik RS v Budimpešti Robert Kokalj s soprogov, pooblaščena ministrica Jana Strgar, posaba radi pa smo pozdravili čestno »Rojen je rešenik« - božična pesem je vküpprinesla slovenske pesmare spominčic znali, ka se je splačalo zrankoma rano gorstaniti ino se napautiti v vogrski glavni varaš. V soboto, 14. decembra, je biu delaven den, donk smo se na pozvanje Slovenskoga drüštva z veseldjom pripelali na njino srečanje. Radi smo bili, ka so nas pri- predsednico domanjoga slovenskoga drüštva Ireno Pavlič. Zdajšnja predsednica Agota Kállay je pred programom povödala, ka smo peštarski pa sombotelski Slovenci zatok vküpprišli, ka bi se s slovenskimi pesmimi vküper pripravlali na božične svetke. Veleposlanik Robert Kokalj je eške cujdau, ka je december cajt, v šterom premišlavamo o preminaučom leti. Kulturni program se je začno s spejvanjom Sombotelski spominčic, šteri smo nutpokazali svoj nauvi, tretji CD. Zaspejvali ino zaigrali smo štiri lübezenske pa edno hejcno porabsko ljudsko pesem, zmejs pa radi vidli, ka so Peštarge z nami brundali. Kak je predsednica povödala, so se čütili kak doma v Porabji. Pevski zbor Slovencov v Budimpešti je naleko adventne ino božične porabske pesmi, med šterimi smo najšli dojobrnjene vogrske ino prave slovenske ranč tak. Zbor je na fude sprevajo Hugó Cserpnyák, vodila ga je Orsolya Kovács Zádori. Štiri ženske ino štirge moški so lepau dvoglasno spejvali, ništerne malo žmetnejše pesmi so se jim tö fajn posrečile. Peštarski pesmarge so v pre- Publikaciji iz Prekmurja predstavljeni v Monoštru Razstavni prostor Slovenskega doma se je 13. decembra v zgodnjih popoldanskih urah na povabilo Slovenske zveze napol- nil s člani Slavističnega društva Prekmurja, Prlekije in Porabja oziroma drugimi ljubitelji slovenske književnosti. Povod za srečanje je predstavljal nedavni izid slikanice z naslovom »Rija&Rus«, katere posebnost je, da objavlja besedilo učenke OŠ Bogojina Marinke Horvat ob slovenskem knjižnem izvirniku še v prevodih v madžarščino, hrvaščino, romščino in prekmursko narečje. Vse mlade prevajalke so dijakinje Dvojezične srednje šole Lendava, in tudi ilustracije je pripravila njihova sošolka Zala Kostric. Na monoštrski premierni predstavitvi so otroško besedilo (o pomembnosti umivanja rok oziroma škodljivosti bakterij in virusov) interpretirale ustvarjalke same, ki jim je nato nekaj vprašanj zastavil vodja projekta, pisatelj in profesor Štefan Kardoš. V drugi polovici srečanja je slavist Miran Korošec predstavil knjižico »Prekmurski pisateljski prostori« kolega Francija Justa, o kateri ste že lahko brali v našem časopisu. (Več o izdaji »Rija&Rus« lahko izveste v eni od naših prihodnjih številk.) -dm- minauči mejsecaj v ednoj gledališkoj dvorani gorvzeli svoj prvi CD s 17 porabskimi ali drügimi slovenskimi nautami, štere so v štiri püšle povezali po štiri letni časaj. Čakajo njati, ka smo navzauči eške dale vküper spejvali. Večer se je končo s pripravlanjom božični okraskov ino padašivanjom pa pogučavanjom. Sombotelske spominčice smo V Pešti smo kinčali vsefelé vence je eške samo tehnične dele, zatok vüpajo, ka leko za slovenski kulturni svetek album v roké vzemejo. Če sem na začetki svojoga pisanja pripovejdo o prelejpom, dvojezičnom spejvanji erične božične pesmi, ne smejm vö- svoje peštarske kolejgare pozvali, aj - če k redi bau - sprtoleti nutpokažejo svoj CD v Somboteli, gda mo se leko pá vküper veselili s slovenskimi pesmimi. -dm- Božični okraski izključno iz naravnih materialov 13. decembra v poznih popoldanskih urah so v Sakalovcih priredili rokodelsko delavnico v okviru projekta ETHOS LAND (Vzpostavitev mreže družbeno odgovornih turističnih ponudnikov). Na povabilo projektne partnerice Občine Sakalovci so se v domačem kulturnem domu zbrale deklice in mamice, prišel pa je tudi dedek z vnukinjo. Na v z o č i so po navodilih kmetovalke in rokodelke iz Občine Kungota - na slovensko-avstrijski meji nad Mariborom - Alenke Leber (na sliki četrta z leve) izdelovali božične okraske: kroglico iz maha, okrašeno z raznimi plodovi, storžki in pentljami; zvezdo iz paličic oziroma okrasne trave ter smrečico iz plutovinastih zamaškov. »Na teh srečanjih je dobro to, da malo pokukaš k sosedi po navdih,« smo slišali od gostje, ki pa tudi meni, da je potrebno otroke že v najmlajših letih navdušiti za rokodelsko dejavnost. -dm- Porabje, 19. decembra 2019 22 ADVENTNI KONCERT NA GORNJEM SENIKU MePZ Avgust Pavel in zborovodja Ciril Kozar Zveza Slovencev na Madžarskem je v nedeljo, 8. decembra, organizirala Adventni koncert v rimskokatoliški cerkvi na Gornjem Seniku. Ta dan je bil namenjen tudi dnevu starejših vaščanov in župnik je prižgal 2. svečo na adventnem vencu. Na koncertu po sveti maši sta sodelovali najmlajša in najstarejša skupina Zveze Slovencev z Gornjega Senika. Pevska skupina Seniške sinice, ki deluje drugo leto, se je predstavila z dvema božičnima pesmima pod vodstvom Julije Fajhtinger. Več kot osem desetletij delujoč MePZ Avgust Pavel je s svojim adventnim programom razveselil in duševno pripravil prisotne na božične praznike. Zbor je vodil Ciril Kozar. Gyöngyi Bajzek Sliki: Peter Szendi in Gyöngyi Bajzek V VRTCU GORNJI SENIK IN ŠTEVANOVCI NAS JE RAZVESELIL MIKLAVŽ Pevska skupina Seniške sinice Božične priprave na DOŠ Števanovci Oooj, veseli zimski čas, ko prihaja spet med nas, dober in prijazen mož, ki daril ima zvrhan koš! Na god svetega Nikolaja nas je v Vrtcu Števanovci in Gornji Senik s svojim obiskom razveselil Miklavž. Na njegov prihod smo se pripravili s pesmicami in deklamacijami o Miklavžu. Priklicali smo ga s pesmijo Pridi, pridi Miklavž. Otrokom je razdelil darove in jih prijazno nagovoril. Obisk svetega Miklavža pa je tudi spodbuda nam odraslim, da svoje domače in bližnje obdarujemo s prijaznostjo in dobroto. Zapisala: Andreja Serdt Maučec Foto: Valentina Novak in Hajnalka Vajda Dončec 7. decembra smo imeli na Dvojezični osnovni šoli v Števanovcih predbožične delavnice. Otkovske ženske so sprejele naše vabilo in so prišle k Druga delavnica je bila na šoli. Božične okraske so izdelovali iz umetnih biserov na izrezane različne forme. Tretja delavnica je bila tudi zelo zanimiva. Angelčke, sne- nam pečt »figice«, medenjake. Učenci so z upokojenkami že pekli in je zato bilo veliko zanimanje. Zato sem si mislila, da jih ponovno povabim, naj učenci ustvarjajo skupaj z babicami. Vsi so zelo pridno delali, rezali in okraševali medenjake. Na šolskem božiču bomo te medenjake prodali ali pojedli. žake, jelke in hiše so naredili in sestavili učenci. Barvali so in lepili. Vse te izdelke bodo prodali učenci na predbožičnem sejmu. Ta dopoldan je hitro minil, saj je bi bogat, raznolik in zanimiv, skupaj smo ga preživeli in se pripravljali na lepe praznike. Agica Holec ravnateljica Porabje, 19. decembra 2019 23 Priznanje Justitia Regnorum Fundamentum DAN ODPRTIH VRAT NA VZORČNI KMETIJI NA GORNJEM SENIKU V soboto, 7. decembra, je na Slovenski vzorčni kmetiji potekal dan odprtih vrat. Obiskovalci so se seznanili z izdelki lokalnih pridelovalcev in si ogledali potek izdelave tradicionalne slovenske potice. Za otroke, njihove starše, stare starše in ostale obiskovalce pa Priznanje Justitia Regnorum Fundamentum za narodnosti je letos dobila Zveza narodnostnih državnih samouprav, podelili so ga 9. decembra v dvorani sv. Janeza Pavla II. na katoliški Univerzi Péter Pázmány v Budimpešti. S tem so priznali desetletno dejavnost zveze, ki si prizadeva za čim popolnejše izvajanje pravic narodnosti, ki so zapisane v Zakonu opravic narodnosti in v Osnovnem zakonu (ustavi) države. Priznanje je prevzela predsednica zveze Erzsébet Racskó Holler, podelitve se je udeležila tudi slovenska zagovornica Erika Köleš Kiss. F. Sütő sva vzgojiteljici asistentki pripravili božično, ustvarjalno delavnico. Le-ta je bila namenjena medgeneracijskemu druženju v Porabju. Obiskovalci so si lahko izdelali različne izdelke. Za izdelavo smo Narodnostna okrogla miza uporabili predvsem naravne materiale, kot so storži, vejice, drevesna skorja, raznoliko zelenje in trave. Tako otroci kot tudi odrasli so se z veseljem priključili k delavnici in nastali so čudoviti izdelki. Narejene izdelke so si odnesli domov in z njimi okrasili svoje domove. V času božičnih in novoletnih praznikov pa jih bodo izdelki spominjali na skupno druženje na naši delavnici. Zapisali vzgojiteljici asistentki: Romana Trafela in Andreja Serdt Maučec 11. decembra je na pobudo svetovalca za narodnosti pri občini Monošter Ferenca Sütőja potekala I. narodnostna okrogla miza. Aktualnost srečanju je dalo dejstvo, da so bile prve narodnostne (takrat še manjšinske) volitve na Madžarskem pred 25. leti prav na ta dan, torej 11. decembra 1994. Na prvih volitvah je Monošter dobil slovensko in nemško manjšinsko samoupravo, ki torej delujeta že 25 let, romska skupnost je svojo samoupravo izvolila na naslednjih volitvah. Ferenc Sütő je prepričan, da bo okrogla miza, ki so se je ob predsednikih vseh treh manjšin v Monoštru udeležili tudi župan občine Monošter Gábor Huszár in slovenska generalna konzulka Metka Lajnšček, prispevala h konstruktivnemu in plodnejšemu sodelovanju med narodnostnimi samoupravami, občino in občinskim uradom. Porabje, 19. decembra 2019 Središča obeh mest iz medenjakov V organizaciji MURABA EGTC so prijateljske skupine, društva in civilne organizacije Monoštra in Lendave v okviru dobrodelne akcije iz medenjakov spekle značilne stavbe obeh mest. Na razstavi v Lendavi in v Monoštru so si obiskovalci lahko ogledali 36 stavb iz Lendave in Monoštra, pripravil se je tudi razgledni stolp iz Verice-Ritkarovcev. Program se bo zaključil 21. decembra z dobrodelno dražbo, denar, ki ga bodo zbrali s prodajo stavb iz medenjakov, bodo namenili Karitas v Lendavi in v Monoštru. ÜNNEPELŐ – PREDPRAZNIČNO SREČANJE SZENTGOTTHÁRD 2019. december 21. MONOŠTER, 21. DECEMBER Széchenyi István Általános Iskola Sportcsarnoka Športna dvorana OŠ Széchenyi 16.00. Pásztorjáték – avagy a Bozzai battaliázó Božično koledovanje iz kraja Bozzai - A Partium Alapfokú Művészeti Iskola néptáncosai, Partium Táncegyüttes Szentgotthárd, Béri Balogh Ádám Táncegyüttes A Békefi Antal által felgyűjtött és a Vasi népdalok c. kiadványban publikált pásztorjáték, a Bozzai battaliázó adja az alapot és okot a Kisjézus megajándékozására. Stílusosan a táncoskák által bemutatott játékokból, táncokból álló produkciókkal örvendeznek a Megváltó eljövetelének. 18.00. „Pogányt vittünk, keresztényt hoztunk.” „Odnesli smo pogana, prinesli kristjana.” (plesni teater) Táncszínházi előadás Vas megyei zenei-, tánc-, és szokások gyűjtése alapján. Szentivánéjtől a Rönkhúzásig, a csecsemő kortól a felnőtt korig. 120 néptáncos részvételével. Közreműködnek: a szombathelyi Ungareca Táncegyüttes, a körmendi Béri Balogh Ádám Táncegyüttes, a szombathelyi Dr. Pesovár Ernő AMI Mákszem, Zsendice, Mákvirág csoportjai Zene: Boglya Népzenei Együttes Dramaturg: H. Nagy Katalin Színpadra állította: Csollányné Horváth Krisztina és Csollány Csaba Cvrtina ali tamedli – enostavno in žmano gesti Kak se napravi dobra cvrtina, je nam povejdla pa pokazala Lívija Papp Németh iz Sakalauvec. Štiri djajca vözgraužamo z edno žlicov cukra, vcuj vlejemo piskrič mlejka pa notra zmejšamo telko mele, ka dobimo tak gausto maso, kak gda palačinte redimo. V ponev (tepso) vlejemo raztopleno mast (zsír), go damo v rejngli, naj trno vrauča baude. Maso vlejemo v vraučo ponev pa go tak dugo pečemo, ka mejirasta grata. Gda go vövzememo, go razrejžemo na falate. Leko go djejmo brezi vsega, leko go pa namažemo z marmelado (iz grauzdja ali tikvi) tö. Dober tek! LRH TEDNIK SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak četrtek Založnik: Zveza Slovencev na Madžarskem Za založnika: Jože Hirnök Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov založnika in uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1.; tel.: 94/380-767; e-mail: porabje@gmail.com ISSN 1218-7062 Časopis podpirajo: Državna slovenska samouprava, Urad predsednika vlade, oddelek za narodnosti, Zveza Slovencev na Madžarskem in Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Naročnina: za Madžarsko letno 2.600 HUF, za Slovenijo 22 EUR. Za ostale države 52 EUR ali Tisk: 52 USD. Tiskarna digitalni tisk d.o.o. Številka bančnega računa: HU75 Lendavska 1; 9000 Murska 11747068 20019127 00000000, Sobota; Slovenija SWIFT koda: OTPVHUHB