2?
Slovenski koledarji in koledarniki.
(V   i oo letni  spomin  prve Vodnikove  in
v   5 o letni   spomin  prve   Bleivveisove Josip  Benkovič.)
Nove   Pratike"  spisal
I.
r rve sledove koledarja nahajamo že v najstarejši dobi. Stari Egipčani so z nekakimi koledarskimi znaki krasili svoje vekovite spome-
Ladija v ledovju.
„Dober kolendar. ili koledar spada medju glavne potrebe svake književnosti, koja neče da ostane samotarg (monopol) poje-dinih ljudih, nego želi prodreti u narod, u sve stališe, u sve kuče, u svako sarce. Kolendar si zna bi reč sam izmedju sviuh knjigah prokarčiti put k svim ljudem; jer težko da ima sada človeka, koj ne bi kad kada u kolendar zavirio."
Oglas o i^davanju občega \agre-bačkoga kolendara \a god. 1846.
nike. Egipčanski koledar so rabili tudi stari Grki in Rimljani, seveda prikrojili so ga po svoje. — Znano je, da je slavni Julij Caesar leta 708. po sezidanju Rima, ali leta 45. pred Krist. rojstvom koledar mnogo popravil, ki se po njem imenuje julijski koledar. Tega je sprejelo tudi krščanstvo. L. 325. so ga škofje na nicejskem cerkvenem zboru uredili v krščanskem duhu.
Ker pa julijski koledar ni bil prav natančen, nastala je pomota v štetvi Časa do 1. 1582. za celih deset dnij. Tedanji papež Gregorij XIII., ki je bil sam učen zvezdoznanec, popravil je temeljito koledar, da poslej ni možna nobena nova zmešnjava. Ta „gregorijanski" koledar so polagoma sprejeli vsi omikani narodi, le pravoslavni Rusi in nekateri drugi štejejo še  po  starem  julijskem.
Čeprav je koledarstvo samo jako staro, vendar je slovstvo o njem iz-rastlo precej pozno. V srednjem veku so koledarje prirejali le redovniki za domačo samostansko rabo. Sestavljali pa so jih za več let vkupe, in ta sestav prilagali redovnemu bre-virju in missalu, kakor je še sedaj v navadi.
Prvi koledarnik v ožjem pomenu, kolikor je znano, bil je neki bre-tanjski redovnik Guinklan, ki je živel v 13. stol. Vsako leto je spisal knjižico o lunskih izpremenih s ptu-jim naslovom: „Diagon almanah Guinklan" , to je „ Prerokujoči almanah Guinklanov". Ljudstvu, kolikor je tedaj znalo citati, prikupila se je ta knjiga po svoji nenavadni in zato mikavni vsebini. Nazivali so jo ob kratkem „almanah". Ker se je to delce izvrstno razpečavalo, pojavila