174 Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45
Recenzije
Lucija Mulej
William James: Pragmatizem in volja do verovanja. Ljubljana:
Krtina, zbirka Temeljna dela, 2002
224 strani (ISBN 961-6174-39-8), 2.800 SIT
prevod Marko [ercer, spremna beseda Marjan [imenc
William James (1842-1910), ameri{ki  filozof in psiholog , je v filozofijo uvedel pojem
pragmatizma; dileme o o~etu te nove filozofske usmeritve so obstajale ‘e v ~asu njegovega
akademskega delovanja; kot klasi~na pragmatista se navaja zlasti Johna Deweya, ki svojo razli~ico
poimenuje eksperimentalizem in instrumentalizem, ter F.C. Shillerja oziroma  humanizem. Da
ne bi ‘e na samem za~etku vna{ali ambivalentnosti, naj omenim, da je tudi James za svojo
filozofsko pozicijo vpeljal naknadno druge oznake: radikalni empirizem ter pozneje pluralizem.
James Pragmatizem objavi ‘e kot uveljavljen mislec (v Ameriki je sicer pridobil takoj{njo slavo
in status o~eta psihologije z delom Principi psihologije), vendar so ga nekateri sodobniki radikalno
odklanjali (denimo Moore, Russell), zlasti v pragmatisti~nem pojmovanju resnice. Sr~ika
Jamesove ideje je na prvi pogled enostavna. Gre za metodo razjasnjevanja idej in konceptov, kar
je skozi celotno delo pojasnjevano nazorno in konsistentno.
V Sloveniji pragmatizem ni posebej slove~a filozofska smer – preve~krat se ga povezuje z
oportunizmom in koristoljubnostjo, res pa je tudi, da po svoji naravi ni ~isto filozofski, kar je
povezano med drugim z dejstvom, da je James predaval tudi nefilozofom. Knjiga je razdeljena na
osem predavanj; relevantna opomba se torej nana{a na publiko, kateri je James predajal svoje
misli (le-ta ni bila ozko akademsko izbrana). Predavanja so bila namenjena {ir{emu ob~instvu,
kar je povezano z njegovo osrednjo nazorsko- filozofsko pozicijo, ki za tedanji ~as ni bila klasi~na.
V prvem predavanju sistemati~no razdela osnovno razlikovanje v filozofskem mi{ljenju in pravi,
da ima vsakdo – ne zgolj prosvetljeno izobra‘enstvo – sebi lastno filozofijo. Mnenja je, da ima
veliko te‘njo v kateremkoli filozofiranju temperament. Slede~ le-temu izpostavi dva osnovna
tipa mi{ljenja, in sicer racionalisti~no oziroma trdoumno in empiristi~no oziroma miloumno
mi{ljenje. Empirizem nudi dejstva brez religije, racionalizem pa religijo brez dejstev. Sam sku{a
najti vmesni prostor med tema skrajnostima. Skozi filozofsko analizo tedanjih priznanih filozofov,
zlasti anglo-saksonskega obmo~ja (Green, Cairda, Bosanquet, Royce, Ladd, Spencer itd.), in
smeri publiko elegantno popelje do poante pragmatizma, ki “ohrani tako sr~en odnos z dejstvi in
za razliko od Spencerjeve filozofije ne za~ne niti ne kon~a z usmerjanjem pozitivnih religioznih
konstrukcij proti izhodnim vratom – tudi  njih obravnava sr~no” (str.34).
Kaj dejansko pragmatizem vna{a novega? V drugem predavanju nadrobno razlaga zna~aj te
usmeritve; korelira s prakti~nostjo in dejansko je nekoliko neklasi~no filozofski. V njem prevladuje
empiristi~ni zna~aj, vendar a priori ne zavra~a metafizike. Pragmatist se namre~ obrne pro~ od
abstrakcije in nezadostnosti, od verbalnih re{itev, od slabih argumentov, od fiksnih na~el, od
zaprtih sistemov ter izmi{ljenih absolutov in po~el. Obrne se torej k stvarnosti. V tem predavanju
je kontemplacija usmerjena v resnico, ki jo podrobno sicer razdela v {estem predavanju. Razlo~uje
med novo in staro resnico. Nova resnica po Jamesu meh~a prehode, je torej posredujo~a med
starimi mentalnimi slikami in na novo nastalimi. Na ta na~in se vedno prika‘e minimalen pretres
in maksimalna kontinuiteta, sicer tej noviteti ne moremo re~i resnica. Neupo{tevanje vloge starej{ih
resnic, ki je vir neupravi~enih kritik, usmerjenih proti pragmatizmu, James izpostavi na zanimiv
na~in. Predo~a, da je zvestoba le-tem inherentnega pomena, ~e ‘elimo pomesti z lastnimi predsodki.
In to je tudi, lahko bi rekli, bistvena vrednost pragmatizma pred izrazitimi dualizmi tipa bog-
materija: pragmatizma namre~ ne zanimajo nobeni sklepi, razen tistih, ki jih na{ um in na{e
izku{nje izpeljejo skupaj, in zatorej nima nikakr{nih vnaprej{njih predsodkov proti teologiji.

Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45 175
Recenzije
Pravi, da “~e se izka‘e, da imajo teolo{ke misli  neko vrednost za konkretno ‘ivljenje, bodo za
pragmatizem resni~ne, v smislu, da so v toliko dobre. Koliko bolj bodo resni~ne, je v celoti odvisno
od njihovih zvez z ostalimi  resnicami, ki jih je prav tako potrebno priznati” (str.49).
V tretjem predavanju se James loti pragmati~ne obravnave posameznih metafizi~nih
problemov. V ~etrtem pa razpravlja o kozmogonskem vpra{anju enega in mno{tva. Na tem mestu
podajam refleksijo obeh predavanj skupaj, ker je mo~ najti mnoge vzporednice. V primeru, da
metafizi~ne spore podvr‘emo njegovi metodi, ki sledi prakti~nim posledicam, neposredni kontekst
jasno ka‘e, da je metoda mi{ljena polemi~no. Z intervencijo v metafizi~ne spore (s pragmatizmom)
pojmovanja pove‘emo s konkretno ravnijo in tako testiramo njihov pomen. Kot pravi James:
”Presenetljivo je videti, koliko filozofskih prepirov se sesede v brezpredmetnost, ~e jih podvr‘e{
temu preprostemu testu sledenja konkretnim posledicam” (str. 81). Kot v do sedaj obravnavanih
predavanjih tudi v tem izpri~uje izrazito poznavanje filozofije: tako (med drugimi) soo~a Berkeleya
(materialna substanca), Locka in Huma (duhovna substanca) in zaklju~i, da Bog kot princip ni
ni~ bolj{i  kot Materija, razen ~e ve~ obeta. Pravi pomen materializma in spiritualizma torej le‘i
v razli~nih ~ustvenih in prakti~nih privla~nostih in ne v dlakocepskih abstrakcijah o notranjem
bistvu materije ali o metafizi~nih atributih Boga. Materializem namre~ pomeni zanikanje ve~nega
moralnega reda, kar je inherentno spiritualizmu; nenazadnje sam James pravi, da v pesnikih, kot sta
Dante in Wordsworth, to prepri~anje ‘ivi in je najverjetneje vrojeno kot globlja potreba na{ih src.
V petem predavanju sku{a najti povezavo metafizike in spiritualizma na bolj implicitni ravni;
zanima ga korelacija med pragmatizmom in zdravorazumskimi, ontolo{kimi izhodi{~i. ^e
predpostavimo, da absolutna enost (skladno z metodo) kot hipoteza o Vsevednem Znalcu obstaja,
vidimo luknje neznanja na ontolo{ki ravni, ki spoznavanje najverjetneje omogo~ajo (univerzalnost
se gradi na izklju~itvi). Avtor se na tej to~ki ponovno nave‘e na resnico, tako staro kot novo, in
ugotavlja, da na{ temeljni mi{ljenjski obrazec temelji na zdravorazumskih predpostavkah, torej
na starih resnicah, ki so jih dognali ‘e na{i daljnji predniki. Ta odkritja prednikov po Jamesu
tvorijo ravnovesje razvoja ~love{ke misli in s tem tvorijo stopnjo zdravega razuma. Zdravi  razum
se torej poka‘e kot popolnoma dolo~ena stopnja v razumevanju stvari; vendar pa so in {e vedno
obstajajo umi, ki so kdaj posumili, da zdravi razum ni popolnoma resni~en. Na makro dru‘benem
nivoju to vlogo igrata zlasti znanost in kriti~na filozofija, ki meje zdravega razuma prebijata, s
~imer se preneha naivni realizem, kot to imenuje James.
V {estem predavanju analizira pragmatisti~no pojmovanje resnice. Pravi, da resnica ideji ni
inherentna, pa~ pa da se ji dogodi. Gre torej za proces samoverifikacije skozi ~as; validnost ideje
je torej proces njene validacije. Ni naklju~no, da je imela aplikacija Jamesove metode na vpra{anje
o resnici najve~ji odmev. Bistvo njegove teze je namre~ v tem, da skladnosti, ki je nujni pogoj za
resni~nost, ne vzame samoumevno. Zaveda se nezadostnosti tega pogoja (skladnosti), saj je
potrebno razlo~evati med terminoma kot sta skladnost in  realnost. James njun pomen ne razume
fiksno, pa~ pa pravi, da je temeljna razlika med razli~nimi pojmovanji  resnice povezana s teorijo
pomena. Bistvo resnice je, kot eksplicitno razvija, v verifikaciji, ki predpostavlja naprednost,
harmoni~nost in zadovoljivost zvez in prehodov skladnega  dokazovanja te resnice. Ne smemo
pa pozabiti, da je prakti~na vrednost resni~nih idej izpeljana iz prakti~ne pomembnosti njihovih
objektov za nas. Torej primarno in na zdravorazumski stopnji  resnica nekega stanja duha pomeni
funkcijo vodenja idej, ki se izpla~a. Hkrati pa je potrebno poudariti, kot pravi James, da so
potencialni procesi preverjana (hipoteze/definicije, principi) resni~ni prav toliko kot popolni procesi
verifikacije. Stvarnost nam namre~ ni dana v Absolutu, ali kot pravi Hegel, se celota  gradi  na
meji, univerzalnost pa na izklju~itvi. Gre namre~ za to, da skozi procese verifikacije i{~emo
mozai~no skladnost na{ih idej z realnostjo, kjer pa vedno obstaja meja, ki na{e spoznavanje {ele
omogo~a. Prepri~anja so torej neka pravila za delovanje; so ‘e utrte poti, in zato James zaklju~uje,
da nas ideje vodijo. V tem smislu ~istega izkustva nikoli  ni, saj je vedno posredovano skozi
konceptualne in mentalne mape, ki izkustvo naredijo predvidljivo. Seveda so izjeme, kot pravi
avtor, v  manj{ini posameznikov, ki meje zdravega razuma postavljajo pod vpra{aj. V endar izguba

176 Dru`boslovne razprave, XX (2004), 45
Recenzije
prvotne ~istosti ni tragi~na. Prvotno je bila namre~ polna neurejenosti, tj.  kaoti~na. Konceptualne
mape pa nam nudijo ontolo{ko varnost – torej pragmati~nost.
V zadnjih dveh predavanjih, tj. sedmem in osmem, na eni ravni soo~a pragmatizem in
humanizem, na drugi pa pragmatizem in religijo. S humanizmom se osredoto~i na posameznika
v svetu pragmatizma; zanima ga zlasti njegovo posami~no izkustvo resnice. Iz koncepcije prej
omenjenega ~istega izkustva sledi, da je v radikalnem smislu edina realnost “tok izkustva”. Na{a
percepcija pomeni zgolj eno od mo`nih variant interpretacije – James izpostavi tri: interpretacija
skozi zdravo pamet, znanost in kriti~no filozofijo. Iz tega vidika pragmati~na metoda ne izvira iz
sledenja koristim, pa~ pa iz sledenja strukturi realnosti in  na{ega spoznavanja. O~itno postane,
da James ni naiven utilitarist, pa~ pa nam poglabljanje v pragmatizem dokazuje na~elnost njegove
teorije. ^e se vrnemo h konceptualizaciji resnice, postane o~itno, da je na mestu ~love{ka
intervencija. Teorija resnice ni zgolj geneti~na teorija, pa~ pa teorija pomena in reference.
Navsezadnje to pomeni, da ~lovek vzpostavlja resnico in svoja prepri~anja. James veliko razglablja
o alternativah svobodna volja versus verovanje; vsi `elimo verjeti, da delujemo s svobodno voljo,
vendar nas James strezni, da smo kot posamezniki nepopolni, in da zatorej ho~emo oboje: dejstva
in upanje, znanost in religijo.
Wiliam James bralca popelje v nov svet, z novimi predpostavkami. Odpira nova obzorja in
morda to {irno prostranstvo najbolje izra‘a njegova izjava (str.156): “Sam sem pripravljen sprejeti
vesolje kot resni~no nevarno in pustolovsko, ne da bi se zaradi tega umaknil in se cmeril – ne
grem se ve~.”
Nikola Janovi}
Jean-François Lyotard: Postmoderno stanje – poro~ilo o vednosti.
Ljubljana: Dru{tvo za teoretsko psihoanalizo, zbirka Analecta, 2002
114 strani (ISBN 961-6376-11-X), 2.821 SIT
prevod Simona Perpar Grilc
Lyotardovo Poro~ilo o vednosti v najrazvitej{ih dru‘bah je v ~asu po izdaji (leta 1979)
nedvomno izzvalo veliko burnih debat o pravilih iger v znanosti, literaturi in umetnosti. Vrsta
polemik in debat, ki v svojih razli~icah trajajo {e danes, je neposredno prispevala k polarizaciji
svetovne filozofske in znanstvene skupnosti na zagovornike postmodernega stanja in tiste, ki
zavra~ajo postmoderno stanje v znanosti. Gledano iz epistemolo{kega stali{~a se Poro~ilo o
vednosti ukvarja s stanjem vednosti – »postmodernim stanjem«, ki ga moramo razumeti v
dialekti~nem razmerju (krize) znanosti do (krize) pripovedi. Diskurz, ki ga Lyotard obravnava,
da bi pokazal na krizno razmerje znanost/pripovedi, je (meta)diskurz filozofije vednosti –
epistemolo{ki diskurz, ki ima neko avtoritativno funkcijo legitimiranja pravil znanstvenega
diskurza. Prav v tem (meta)diskurzu je po Lyotardu pri{lo do epistemolo{kega preloma, ki je
vplival na pravila igre legitimiranja vednosti in odprl vpra{anja o veljavnosti institucij in mo‘nosti
konsenza pri dolo~anju vrednosti resnice. Napredek v znanosti, kriza univerzitetne institucije ter
kriza metafizi~ne filozofije so tako le nekateri od pokazateljev izgube resnice, resnice izvr{evalcev
narativne funkcije – tistih junakov, ki so se iz dolo~ene pragmatike (napredka znanosti, aplikativnih
raziskovalnih dejavnosti itd.) zna{li na nestabilnih tleh heterogenih jezikovnih kombinacij (iger),
kjer se me{ajo vplivi mo~i, dru‘bene (ne)pravi~nosti in znanstvene (ne)resnice. Vsi ti vplivi na
nek na~in determinirajo dana{njo nestabilno ‘ivljenjsko realnost skozi jezikovne partikule, ki so
razpr{ene v vrsto narativnih, deskriptivnih, denotativnih itd. jezikovnih elementov, katerih