zmmmm
NARODNA CITÄLNICA
U.Ü ÜOOuuou QJLLU 0 0 U Ü n U U U u u U (JT7T7

	.»•JH			
g)Ol	li c		1 \	Tz) A /V v
üu.o u'otjod
KCODOTll A
SVETIH
APOSTOLOV SLOVANSKIH
• i
CIRILA IN METODA.
0 ,
K tisočletni jubilejni slovesnosti pokristjanjenja
NAŠI SLOVANSKIH PRAOČETOV.
Po naj novejših, in naj boljših virih
češki sestavil
Dr. Jan Ev. Ilily.
farmešter dicrese Rrncnsko na Moravi.
Poslovenil in ealožil
:^n s* j eri
v Mariboru.
narodna Čttavnica VKRA^JCL
Tisk Karla Bellmanna. 1863.



. \



PREDGOVOR.
Oladka dolžnost mi je se javno zahvaliti pred vsem prečastitemu gosp. Dr. Jan. Ev. Bity-tu farmeŠtru Brnenske diecese na Moravi, ki mi je z veliko prijaznostjo dal dovoljenje, da smem njegove „Dejiny svatych apostolü Slovanskih Cyrilla a Methoda“ prestaviti v naš slovenski jezik, potem pa Vam rodoljubni udje naše čitavnice, ki ste blagosrčno z djanjem in svetom vtisnoli knjižici v dlan palico materjalne podpore, brez ktere bi gotovo ne bila mogla prekoračiti strmca visokih stroškov. Imen Vaših ne bodem razglaševal, vsaj je Vam zavest, da ste dobro reč pospeševali, ljubša hvala.
Prečastite bravce moram pa prav uljudno prositi naj blagovolijo spregledat tiskarove pomote, kterih se je posebno v prvo polo več kor ljubo po neki na-ključbi vlezlo. Misli sicer ne motijo toliko, kolikor so očesu neprijetne.
/	X	«
s
V Mariboru junija 1863.
J. Majciger.

Mladost ss. slovanskih apostolov.
I.
Mladost ss. slovanskih apostolov.
„Kržčzuztz ver» je v neb čzsib pri važnih početjih, iz tako je brea dvolzbe vsako spreobneaje norih narodov. dokazala
božjo svojo vsvižeoosl. Kdor so naredbe žo s slavo, bogatstvom ia močijo ivesase, tam se Spletkarji ia čaatiielal trebubopasei radi v oje vrivajo; kdor pa služba svetega evangelija dragega ae ponuja, kakor žrtve, raae ia mučeaižko aort. tam se nahajajo posvečene! — najemnik se noben ne zglasi. In n je glavni vzrok, da so apostoli narodov: Vinfridi. Metodi, Anskari kinč celega človečanstra ia kinč svete crkve.

I temi besedami slovečega nemškega zgodovinarja začinjamo opisovati bogato ^slavnih del življenje ss. apostolov Slovanskih Cirila in Metoda.
Zgodovina mladosti 1 slavnih teh možev je za-grnena v tmine. Roditelji so jima prebivali v Solunu imenitnem pomorskem mestu v pokrajini macedonski na obalu zaliva solunskega. Oče se je imenoval Lev in bil je visok častnik v vojski cesarja grškega; ime materino pa ni dosti gotovo znano. Bila sta gotovo oba prav izvrstna kristijana, ker sta si sine tako dobro in lepo odredila, kajti pregovor pravi: jabolko ne pade daleč od drevesa. Imela sta sedem otrok, med kterimi se je naj mlajši Konstantin pozneje Ciril imenovan leta 827. narodil. Bog ga je obdaroval z
izvrstnimi zmožnostimi uma in srca, ktere so se kmalu pri dečku začele že nenavadno razvijati. Že kor sedemletni fantek je videl v sanjah Modrost, ktera se mu je kot krasna nebeška devica prikazala. Navdušen je storil obljubo, služiti ji žive svoje dni.
Pravil je roditeljem o ti prikazni, da je ves vnet in prešinen ljubezni do modrosti. Starši pa so menda 2 svetim nekim ponosom premišljevali: kaj bode neki vendar le iz tega deteta, kterega je bog z tako sijajnimi zmožnostimi omilostil in nad kte-rim božje dopadenje tako očitno počiva. Pač je bilo očevidno, da si je bog tega omiloščenega sinka izvolil, kot posebno ljub nastroj in dostojno orodje v izpeljavo velikih namenov. Z čim se živahna mladina po navadi bavi in kratkočasi, postavim z lovem, plesom i t. d. to ga vse nič ni veselilo, videl si ga le kako je molil, v knjigah tičal in se v krščanskih čednostih va-
Ss. Ciril in Metod.
dil. Bil je po letih mladeneč, po zadržanju pa popolnoma mož že v naj nježnejši mladosti.
Pripoveduje se, da ga je potrdila neka malična prigodba v sklepu nebeškim stva-rim služiti. Sel je nekdaj vun na polje vzemši seboj ljubega ptiča sokola, da bi ž njim lovil druge ptiče. Pa ko spusti ptiča iz roke, hitro se vzdigne veter in mu odnese ljubega otiča. Po zgudi mile živalice je tako žalosten postal nježnočutni mladeneč, da prevelike žalosti dva dni na jed celo mislil ni, in to ga je ozdravilo. Zave-devši se v svoji žalobi je spoznal, kako nevarno more biti človeku, ako bi se z celim srcem kaki stvari udal in kako to, kar človeka veseli, hipoma mine in zgine. In postavil si je pravilo, da si na nobeno pozemljsko stvar srce ne veže, ampak samemu bogu in večnim rečem služi, da se veseli le radosti in posestev, kterih veter ne more odviti, kakor milega ptiča, timveč, ktere ostanejo na veke. In z tim je vesel izpolnil voljo nebeškega mojstra, ki nam svetuje naj nabiramo zakladov nebeških, kterih ne pokvari ne molj ne rija, kterih tatje ne izkopljejo, ne vkradejo. Kajti kder imaš zaklad, tam tudi srce.
In Konstantin je ostal zvest svojemu sklepu. Že njegova sobica in cel način njegovega življenja sta pričala, z čim se peča, z čim ima veselje duša njegova. Na steni je visel križ in pod križ si je napisal tele besede: „O Gregor (sv. Gregor Nazianski mu je bil vzor v vednostih in pobožnosti) po telesu človek, po duhu angelj! Ti si po telesu človek, pa zdiš se mi angelj, kajti usta tvoja kor kteri Serafinov slavijo boga in učeča pravo vero razsvetljujejo vesvoljen svet. Primi pa tudi mene za u-čenca, z ljubeznijo in vero sem tebi resnično vdan, bodi moj razsvetitelj, bodi moj učitelj.“ — Tam pred tim križem je molil, tam se je učil, tam se je pripravljal na velik svoj poklic, kterega mu je bog od-menil v vinogradu svojem.
Ali velika želja po vednostih in znanju, ktere je srce mladega filosofa (tako se ga
že v mladih letih zavoljo modrosti imenovali) gorelo, ni mogla najti dosti brane v domu očetovem, on se je ozeral po možeh, kteri bi ga bili mogli pripeljati na vrh izobraženosti, kakoršne je bilo za teh dob mogoče zajemati iz virov grških in rimskih. Bil je takrat — kakor se pripoveduje — v Solunu tak učen mož ali nepristopen trdosrčnež. Konstantin ga je dvakrat na kolenih prosil, da bi k njemu na poduk hoditi smel, pa ta učenjak brez srca in čuta ga je obakrat trdo in nečloveško odbil. Zato pa je poskrbel bog sam za njega in pripeljal ga je na mesto, kamor bi ga ne bila pripeljala njegova naj živejša domišljija, naj smelejše hrepenenje, kamor še oči povzdignoti se ne bi upal, prišel je na dvor samega cesarjo.
Ciril — tako ga hočemo za naprej ne-dno imenovati—je zgubil očeta v svojem štirnajstem letu. Ali za siroto je poskrbel neki mogočen gospod Teoktist, nadzornik in oskrbnik mladega cesarja Mihaela. Bil je ta mož za časa cesarice Teodore naj viši pečatnik državni in brez dvorabe tudi prijatelj očetu Cirilovemu. Ta je obrnol svojo pozornost in izvrstnega mladenča v ti meri, da ga je v Carigrad poklical in za tovarša bodočemu cesarju izbral Ciril je vžival z carjevičem jeden in isti poduk in izobraževanje imaje za učitelja v filoso-fiji slavečega Leva, dalje pa še Fotija, pri-hodnega patriarha.
Z prihodom Cirilovim v Carigrad je nastala druga važna doba v življenju svetega mladenča. Bil je na dwru cesarskem; njegovi tovarši so bili prihodni naj viši častniki v državi, učitelji njegovi naj iz-vrstnejši učenjaki v Carigradu. Akoravno so bili med tovarši — kakor to že posvetno življenje nanaša — tudi razuzdani in pokvarjeni, se je vendar Ciril držal kakor drugi Daniel v Babilonu le izvrstnih in varoval pokvarjenih. Cim več je napredoval v modrosti in učenosti, tim več se je prizadeval rasti v milosti pri bogu in pri ljudeh. Usta njegova, ktera so smela poküsiti medu Homerovih poezij, se niso branila
zraven tudi pokušati iz grenkega keliha zatajevanja samega sebe kakor to sv. evangelij veleva in naklada. Kajti čemu je vsa učenost preš žlahtnega srca. Čemu bi se bil vadil v zgovomištvu, godbi, računarstvu, modroslovstvu, če bi ne bil znal tim vednostim vtisnoti pečata nadzvezdnega, in poslužiti se jih v posvečenje samega sebe iit drugih. Pri njem je tedaj korakalo umovo izobraževanje vedno vštric posvečevanja volje in tako je postal biser med mladenči, in kinč cesarske šole.
Posebno Teoktistu je izvrstni mladeneč bil od dne do dne ljubši; prijateljstvo do njega je šlo tako daleč, da gaje hotel zaročiti z svojo stričnico in v namestnika neke pokrajine povišati. Ali Ciril se je za to očetovsko skrb spodobno zahvalil nazna-
nivši, da hoče ostati ženin kraljevstva nebeškega.
Teoktist pa z tim ni bil celo nič razžaljen. Še više je Cirila spoštovati začel. Da bi pa tako svetla luč ne ostala na skrivnem, ampak postavila se na svetilnik, svetuje mu, naj bi se dal duhovnika po-svečiti.
Ali ponižen Ciril imaj e se nevrednega je djal: „pojdem za bratom Metodom v samostan, tam hočem na tihem bogu služiti.“ Da bi jim tedaj ne ušel iz Carigrada, so naprosili patriarha Ignacija da bi ga v svoji crkvi z kako službo odvezal. Bogaboječi Ignacij mu naznami svojo voljo, naj v mestu ostane in v crkvi sv. Zofije prevzame službo knjižničarja, kar tudi stori
Bil je pa Ciril nekoliko črez dvajset
l*
let star, ko je v duhovni stan stopivši nižje posvečenje dobil. Knjižničar pa je le kratek čas. Hote se na duhovski stan kakor se spodobi pripraviti, odide na tihem iz mesta in se poskrije v nekem samostanu na morskem bregu. Postane mnih po pravilih sv. očeta -Basilija in pripravlja se mole in premišljuje na duhovsko posvečenje, ktero milost je v ti dobi sprejel.
Ali prijatelj Teoktist in drugi ljubitelji na dvoru zaznavši, kde se je poskril, so mu prigovarjali, naj se povrne nazaj v mesto. Patriarh mu tedaj izroči učiteljsko stolico modroslovja, ktero prevažno službo je iz srca rad prevzel. Kor učitelj modroslovja je obrnol na se pozornost vseh soča-sovnikov. Iz bližnjih in daljnih krajev je privabil mnogo poslušavcev; kajti pred njim ni le hodilo slavno ime, ampak bil je v resnici tudi krščanski modroslovec, kteri to kar z bistrim umom poprime in v življenju skusi, tudi drugim z živo besedo podeliti in jih tako z nekašno čudovitno ča-robo na se navezati zna. Postavši kinč stolični ni se napihoval z napuhom vsakdanjih učenjakov, ampak se bolj ponižno se je obnašal.
Čim je slavnejše prihajalo ime Cirilovo, tim bolj se je množilo mu delo, kajti kderkoli je bilo kaj važnejšega v crkvi storiti, tam je moral Ciril z svetom in djan-jem pripomči. V ti dobi se je pokazal gorečega branitelja prave vere proti naukom krivoverskim. Zrušil je namreč učenje podoboborskega patriarha Anija (Janeza Gramatika) kteri je bil 1. 842 od Teodore odstavljen, pa še vedno mnogo privržencev imel. Pod izvrstnim patriarhom Ignacijem (846 — 857) se je moral prepirati z krivimi mislimi učenega Fotija. Bil je Fotij prvi tajnik in stotnik telesne cesarske straže sicer Cirilu prijatelj ali ta je mislil kakor oni modrijan, ki je rekel: „Platon mi je prijatelj, Platon mi je ljub in drag, ali še ljubša mi je resnica.“ —
Fotij v posvetnih vednostih enako izurjen kakor v crkvenih je nekaj iz tekmi-vosti proti patriarhu na dvoru malo pri-
jetnemu, nekaj pa hotč mu zopernosti pomnožiti razširjeval med ljudstvom krive na-glede starih Manihejcev da ima človek dve duši. Ciril, kteri je v modroslovskih kakor tudi v bogoslovskih vednostih Fotija daleč prekosil, se je vzdignol proti njemu in ga je tako zdatno pobil, da se je dosedaima prijateljska vez med obema pretrgala in da mu je Fotij iz prijatelja neprijatelj postal. Ta okoluost mislim je bila med drugimi tudi vzrok, da je Ciril, potem ko se je Fotij 1. 857 po krivih potih na patriarhovo stolico povzdignol, vsake priložnosti se poprijel iz Garigrada oditi in zvupaj grškega cesarstva božje kraljevstvo razširjati. Ko je Ciril štir in dvajset star bil, so ga poslali k Saracencem, da bi ž njimi prepirke o veri podvzel. Ti Mohamedovi nasledo-vavci so kor sosedje Grkov zanimive spise iz grškega jezika prestavljali v arabščino. To sosedstvo in večkratno občevanje prevzetnih Saracenov z ponosnimi Grki je pa dostikrat vzrok bil k prepiru o veri. Zgo dilopaseje, da so za časa cesarja Mihaela III. spodbudili učenjaki saracenski krščanske Grke k takemu prepiru, kakovemu se ni dalo izognoti, kajti, ako bi kristijani k temu prepiru ne bili prišli, rekli bili bi prevzetni Saracenci: da ali nočejo ali ne morejo braniti svoje vere. Pa koga bi k njim poslali? Cesar to reč patriarhu naznanivši je sklical k sebi izvrstne duhovnike in učene može iz mesta, med kterimi je bil tildi Ciril.
Cesar se k njemu obrnovši pravi: „Slišal li si, filosofe, kako se grdi Saracenci naši veri posmehujejo? Ti kakor svete Trojice sluga idi in opri se jim. Bog ti da milost in silo v besedah in kakor drugega Davida zmagovavca nad Golijatom te pripelje sopet nazaj k nam.“ Z svetim sklepom se je brž pripravil na pot pre-vidjen z pismi od cesarja in še z dvema spremljevacema slovečega imena: Jurijem Askaritom in Gregorom Palašem.
Srečno so dospeli imenovani možje v Melitene k knezu saracenskemu kder so se imeli sniti z učenimi mohamedanei. Me-Iitena je bila kdaj mesto krščansko; ali
Saracene i osvojivši je so premenili crkve v mošeje, na hiše pa kristjanske so namatali v gnjusnih obrazih hudiče. Slabejši kristijani pa so morali to prenašati. Kmalu pri prvem sostanku so zasramovavci posmehuje se sami na to pokazovali; ali sv. Ciril je jim bistroumno in mirno odgovoril: rKder so hudiči na hišah, tam so znotraj kristjani, kder pa tega znamenja ni, tam prebivajo hudiči znotraj.“ Nametki proti veri kristijaski so se tikali posobno treh stvari:
/. Očitalo »e je kristjanom, da so med njimi razprtije v veri, in da se življenje ne zravnuje z vero.
JI. Poukazovalo se je na protivno misel, ktera se pr e nahaja v učenju o sveti trojiei.
III.	Razum tega so se Saracenei ponašali z tim, da je pri njih znanost, bogastvo in moč, z čim pravijo bog sam dokazuje svoje dopadenje nad vero preroka Mohameda.
ad 1. Kar se tiče prvega nametka so se hvalili in pravili: „Prerok naš Mahomed je prinesel nam pravo vero od boga in spreobrnol je mnogo narodov, mi vsi se držimo trdno njegovega zakona, med vami pa so razprtije, vi zakon Kristov spolnujete ta tako oni tako, kakor se komu vgodno zdi. — Temu nametku vzetemu iz življenja so zavdale res vzrok mnoge sekte ali stranke porodivše se med Grki; tu se ti ni dalo toliko ugovarjati in tajiti, da so Grki, pravdaje se med seboj o osebi Kristovi, o razmeri božje in človeške natore, o božji in človeški volji Njegovi, pri tem zanemarjali izpolnevati zakon Njegov; na-8potnikora pa je bilo všeč jim kaj takega očitati. Ali sv. branivec Ciril se tega nametka ni zbal, ampak krepko ga spodbil rekši: rBog naš je kakor globina morska; prerok resnično pravi o njem: Rod Njegov kdo pove? Mnogi hote pretuhtati bitje Njegovo podavajo se v to globino. Kteri so po milosti Njegovi velikega uma spoznavši Ga dospejo na breg, kteri so pa slabega uma, kajti plavajo na razpokani ladiji, se kolebajo in premetavajo sem ter tje. Vaše
znanje o bogu pa je podobno ozki in plitvi vodi ktero vsakdo bodi mal ali velik lahko preskoči. Odtod se da razjasniti zakaj se med nami nahajajo razprtije, kte-rih pre med vami ni.
Ako se pa ponašate z tim, da držite zakon Mahomedov, tomu se še čuditi ni. Vaš Mahomed ne tirja od vas nič tacega, kar prirojenost človeškega srca ne hoče in ne želi, on vam ni prepovedal prepuščati se jezi in telesnemu poželjenju, tim večje to vse privolil. Drugače pa Kristus. On od zemlje povzdiga z vero in milostijo svojo gori k nebesom. Stvarnik je v resnici postavil človeka med angelje in živino; po jeziku in razumu ga je oddelil od živine, po strastih in poželjivosti od angeljev. Kdor se hoče bližati angeljem ali se mu ni treba oddaljevati od pohotnosti živinine? Tega pa ne tirja od vas Mahomed; Kristus pa od nas. Kaj iz tega sledi si sami doznate. Živeti kor živinče vsakdo zna.“ —
ad II. Pri drugem nametku namerja-jočem proti učenju o najsvetejši Trojiei so pa počeli učeni Saracenei nekoliko žaljivo pa tudi zasmehljivo postopati. Jeden je bog, tako so govorili. „Vi pa častite tri, kajti Očeta, Sina in Duha nazivate boga. Potem takem mu Še ženo pridajte, naj mnogo bogov od njega zaplodi.“ —
To zasmehovanje je zasluževalo ostre posvaritve. Da bi je jim ne ostal dolžen sveti modrijan resnobno odgovori: „Mi smo se po svetih prerokih, apostolih in učenikih crkvenih dobro in spodobno naučili častiti Božjo Trojico Očeta, Besedo in Duha, tri osebe v jednem bitju. Beseda se je vtele-sila v telesu Divičinem in narodila se je v našo rešitev, kakor spričuje sam Mahomed prerok vaš. Napisal je zares takole: Poslali smo duha našega k Devici, da bi porodila (Krista); in iz teh besed vam razložim vero našo o sv. Trojici.“ In počel je razlagati besede Mohamedove, besede, ktere so vzete iz sv. pisma; storil je to tako jasno, da so z besedami njegovimi pobiti nasprotniki vsi na mestu omolknoli.
ad III. Ko so se mu pa hvalili z zna-
nostmi, vediiQstimi, bogatstvom in močijo svojo, je jim posebno ostro odgovoril, da bi se ne ošabno z vednostimi ponašali.
„človek neki—je djal—je zajel vode iz morja in noseč jo se je ponašal pri drugih rekši: „Vidite vodo, kakove nikdo drugi nima kakor jaz.“ In prišel je drugi mož pomornik in je rekel mu: „Kaj se ne sramuješ ponašati se z stvarjo, ktero imaš le v zapuhlem tem mešičku? Mi imamo tega celo globino. In tako tudi vi počinjate; od nas pa prav za prav vsaktera vednost izvira.“
Ko so ga pa pripeljali v svojo mošejo, okinčano s zlatom in srebom z dražim kamenjem in biseri, ponašaj e se z bogatsvom in hvale se kako velika je sila in množina zakladov kneza saracenskega je jim rekel: „Jaz se temu nič ne čudim. Bogu bodi hvala in slava stvarniku vseh teh stvari, kteri jih dava ljudem k veselju in radosti, vi pa jih zavolj svoje hudobije po krivici vži-vate.“ —
Sveti modrijan osramotivši protivnike je kor zmagovavec iz nevarne prepirke izšel. Da bi se maščevali so mu podali strup. Sv. Ciril je izpil podani strup, pa ni umrl, marveč srečno v Carigrad povrnol. Povr-novši se se je oddal celo življenju premiš-ljevajočemu in seje podal na goro Olimpsko, kder je že brat njegov Metod kor puščavnik živel. Treba je, da bi zdaj tudi o tem svetem bratu nekaj povedali prej ko začnemo risati slavno njuno delavost apostolsko.
O mladosti sv. Metoda še toliko sporočil nimamo kolikor smo jih o mlajšem njegovem bratu dozdaj naveli. Kar o njem nekoliko vemo, sega do poznejših časov. Metod je bil po krščansko odrejen in posebno izobražen. Imel je povolji očetovi služiti cesarja in domovino v uredih državnih. Ta pot je peljala k slavi in posvetni moči. Metod se je po očetovi volji podal na njo in je dosegel v kratkem visoko čast. Slovanskega jezika je bil že koj od doma zmožen, kajti Solun rojstveno njegovo mesto je bilo za tistega časa pol slovansko. Ker ja
pa slovanski govoriti znal je postal cesarski namestnik v neki slovanski pokrajini prej ko ne v struinski (provincia Strymonia).
Pa ni čuda da je žlahtnemu Metodu ta častna služba drugače visoka in zaželjena v kratkem omrzela. Za tedašnjih dob, ko je grško cesarstvo po gizdosti dvorovi, po prostopašnosti dvomikov in po celem sposobu vladinem bolj in bolj padalo, ni bilo lahko mnogo dobrega pri naj boljši volji storiti, še manje pa stiskanemu ljudstvu zadobiti polajšanja velikih davkov. In to je bolelo žlahtnega Metoda; svet se mu je ostudil v zkaženosti pogreznen, visoka služca mu je postala breme in v srcu se mu je vzbudilo gorko hrepenenje izzočiti se popolnoma službi božji.
Sveto to hrepenenje ga je privelo na goro Olimpsko v samostan, kder se je po učenosti in čednostih med redovniki odlikoval in kder je bil tedaj za duhovnika posvečen. Ko se je leta 857 zviti Fotij povzdvignol na stolico patriarhovo v Carigradu ste se ko nasledek tega dogodka porodile dve stranki med duhovništvom, iz. med kterih so nekteri se okle-noli Fotija, nekteri pa so stali verno na strani izvrstnega Ignacija, in ni dvomiti da sta oba sveta brata krepko stala na strani potlačene pravice in da bi bila oba, videča take prilike, iz srca rada poprijela se vsake priložnosti zvunaj Carigrada in grškega cesarstva božje kraljevstvo raz-širjevati. Mogočni prijatelji Metodovi so ga hoteli povišati na biskopski prestol, ali on se je te težke službe ogibal, kakor sv. Basilij, Janez Zlatousti in drugi svetniki. Zastojnso ga tedaj silili prevzeti čast biskop-sko. Sluga božji je ostal v priljubljeni samoti pečaje se z molitvijo in premišljevanjem božjih resnic in vade se čednostih krščanskih. Razun tega se je bavil v brez-poslenih urah z malarijo in drugim pospe-šnim delom, dokler da je po letih gospod bog poklical oba slugi svoja na cesto apostolsko med narodi slovanskimi.
Apostolska delavnost ss. Cirila in Metoda med Kozari. Ciril najde ostanke svet Klementa. (1. 861.)
vitlo pot apostolsko kor blagovestnika (misionarja) narodov pa-ganskih nastopila sta ss. Ciril in Metod pri Kozavih. Pravili smo, da sta se poprijela vsake priložnosti iz srca rada, ktera jima je dajala upanje, da bota mogla daleč od spletkaija Fotija razširjati kraljevstvo božje. Taka zaželena priložnost se jima ponuja, ko se narod že na pol pokristijanjenih Kozarov obrne k dvoru v Carigradu z prošnjo, da bi se jim zanesljiv poznavec vere od tam odposlal, ki bi jih učil pravo krščansko vero.
Kozari so bili na pol divji narod, ki so imeli sedeže med črnim in hvalinskim morjem. Oni so bili stopili v ožjo zvezo z Grki od te dobe, kar je jim bil okoli 839. leta neki Petronas na njihovo željo tvrdnjavo na meji proti Pečenegom postavil in kakor prvi cesarski namestnik pri njih delal. Zdaj je k temu še prišla prošnja za krščanske učitelje. Vzrok tomu prigodku naroda kozarskega so podali od
jedne strani Židi, od druge Saracenci prizadevajoči si, ti na to, oni na ono vero spreobrnoti narod Kozarski. Krščanska vera kakor smo že povedali, Kozarjem ni bila docela neznana, vendar kakor to večkrat vidimo p. poznej pri Bulgarih prihajali so k njim iz vseh strani nepoklicana misionarji, ki so se med seboj prepirali in tedaj se na njihov nauk Kozari niso mogli zanašati. Žid je obrekoval Saracenca, ta pa sopet nasproti Žida, oba pa sta obrekovala vero krščansko in še celo podpihovala in šuntala proti spoznovavcem njenim. Kozari akoravno še na pol pagani so imeli toliko zdravega razuma, da se niso dali motiti z takimi psovkami in zasrambo vere krščanke, ampak želeli so prej ko mogoče jo poznati kakor je treba in potem zravnati in pripodobiti z tim kar so jim Židi in Saracenci kor resnico priporočevali.
In iz tega vzroka so poslali iz svoje srede poslance k cesarju v Carigrad proseči pa naj knjim pošlje umne in modre može, od kterih bi se mogli popolnoma
naučiti krščanske vere. Vzrok te prošnje je bila posebno ta okolnost, kakor so rekli, a se Židi in Saracenci drug bolj od drugega prizadevajo dobiti je na svojo stran; oni pa nevedeči, na ktero bi se obmoli, so sklenoli pri naj višem in katolškem cesarju si sveta poiskati na čegar zvestobo in prijateljstvo stavijo svojo naj veče zaupanje.
Na to se je pre cesar posvetoval z tadašnjim patriarhom Fotijem. Ta je cesarju svetoval, k temu delu naj pokliče Cirila. Morebiti ga je hotel izdajavni Fotij na ta način iz cesarstva odstraniti. Ali v resnici ni bilo k temu poklicu od njega priprav-nejšega duhovnika v celi grški crkvi. Cesar je svetega modrijana k sebi poklical, in ko je iz priljubljene samote na Olimpski gori prišel v palačo cesarsko, mu cesar prošnjo Kozarov in svojo željo naznani. Prošnja Kozarov in poklic cesarjev je bil Cirilu kakor naredba in glas božji.
Da je bil sv. Metod bratu pri tem apostolskem delu tovariš je skoro gotovo, natanko pa se ta reč iz zgodovine dokazati ne da. V obče se pa misli, da sta do teh dob vkup na gori Olimpski živela, da so poslanci kozarski sami vroče prosili, da bi Metod brata sprevodil in da sta tedaj oba ss. brata vkup daljno pot nastopila in delo apostolsko slavno dokončala. Mi tedaj pri teh mislih ostanemo. Vstopivša na ladijo sta se prepeljala po črnem morju do mesta Kersona. Grško mesto Kerson je stalo na morju, tam kder velika reka Dnester v morje vsteka. Bilo je to imenitno trgovsko mesto. Poleg Grkov so živeli tukaj okoli Slovani in zavolj trgovine so prihajali sem Židi in drugi azianski narodi. Krščanska vera seje bila sem zasejala — če ne prej— gotovo za rimskega cesarja Trajana, kteri je sem pregnal sv. Klementa rimskega papeža. V tem mestu sta se naša svetnika pogovorila nekoliko časa ostati, in se jezika tukajšnega naučiti. Ciril posebno je imel prebrisano glavo za jezike in naučil se je v kratkem času tujega jezika.
V to dobo pada najdba nad mero spomina vredna. Med tim namreč ko se je
sv. Ciril z bratom v Kersonu mudil, da bi se jezika tega ljudstva naučil, mu je skazal bog veliko milost; on je namreč zaznal in našel ostanke ev. Klementa mučenika in papeža rimskega. Ciril kakor pobožni duhovnik je bil tudi častivec svetnikov in njihovih ostankov, kakor katoliki duhovnik je bil poln vročega spoštovanja do rimske stolice in do Tega, kteri je na nji na mestu Kristovem sedel, kakor učeni duhovnik je vedel, da na tem pomnivem otoku (Chersonesu Taurica) je veliki naslednik sv. Petra Klement rimski z sidrom na vratu v morje pogreznen in na bližnem otočiču v morju pokopan bil. Nad grobom njegovim so pozneje kristijani postavili crkvico. Ko so se pa za časa vseobčnega preseljevanja narodov bojaželjni prebivavci severa do teh krajev privtekli, je prišlo tudi mesto Kerson k škodi; ljudje so bili ali pobiti ali pa so se razkropili, grob sv. Klementa pa razvaline zasute, in ko se je mesto sopet opomoglo, ni bilo nobenega spomenika bivših reči. Sv. Ciril je izkal marljivo z dovoljenjem biskopovim; njemu je bilo na tem ležeče, da bi grob in če mogoče tudi ostanke sv. Klementa našel. Od tamošnjih prebivavcev pa tega pozvedeti ni mogel, kajti že ni bilo nobenih spomenikov; ker je tedaj vendar ostanke svetnikove izkaje zaznal, moramo soditi, da mu je bog to milost skazal kor plačilo gorkih molitev, ki jih je zavol tega v nebesa pošiljal. Z pomočjo marljivega duhovništva se mu je v resnici podarilo na tem otočiču naj prej najti razvaline bivše crkvice in po daljšem izkanju tudi grob, ki je ostanske sv. mučenika in sidro pokrival. Hvalodavaje in radovaje se v duši svoji je sv. Ciril najdene ostanke nad zlatom in srebrom dragocenejše na svoji vla-stni glavi zanesel na ladijo, kteri so potem preneseni bili do glavnega mesta Georgije, kder so se v stolni crkvi začasno zhra-nili. To se je zgodilo 31. jan. 1. 861.
Ta najdba ostankov sv. Klementa je bila prigodba, v ktero je božja previdnost vložila jasno kazalo za življenje in pot sv.
\f
bratov Solunskih; kajti kakor je iz jedne strani, bog sam z to prigodbo svetu očitno spričevanje o tem dal, da sta sina in duhovnika sv. crkve rimskokatolške, kterih srce je globoko preiinjeno z vročim spoštovanjem do namestnika sv. Petra; tako sopet na drugi strani sta z to dogodbo sv. bratoma naznačena bila cilj in konec njune prihodne apostolske poti, kajti ostanki sv. Klementa so jima naprej in naprej prigovarjali: „Zanesita nas na to mesto, kder je naš posestnik, dokler je živel, službo namestnika Kristovega opravljal, — v Rim.“ — In v resnici nas poznejša Zgodovina uči, da se je z časom vse tako dogodilo, kakor smo tukaj naznačili.
Sv. Solunska brata pripravivša se kakor gre sta se podala dalje na pot k KozaroA.
Prestavša marsikako nevarnost sta prispela po meotiškem morju srečno k bregom, kder proti nebesom strmijo visoke kavkaske gore. Knez jima nasproti pošlje može načelnike, naj ju pozdravijo; Kakor hitro sta se z tim ljudstvom sestala, kmalu sta ga pridobila Jezusu. Orožena z besedami Kri-stovimi in z darom zgovornosti sta ga hitro izpeljala iz zmote, vkteroso ga Židi in Sa-racenci bili zapleli. Pa ti dobri ljudje sv. Modrijanu (Cirilu) niso zatajili hitro pri prvem sostanku, kaj se jim pri Grkih ne dopada. In sicer pred vs^n so jim očitali, da se ne trudijo vlade pri jedni rodbini ohraniti; potem pa da vso modrost le v knjigah iščejo. Jedno in drugo si prizadeva sv. modrijan jim do dobrega pojasniti. Posebno je imel veliko ročnost predloženo kako bodi pra-
Ss. Ciril in Metod.
sanje z pripodobami razjasniti. Tako postavim, ko so mu Kozari rekli: „Mi ne potrebujemo nobenih knjig, mi zajemamo vso vednost iz razuma,“ — jim odgovori sv. Ciril: „Ako bi srečal moža nagega, on bi se ti pa hvalil, da ima mnogo oblačila in zlata, ali bi mu ti verjel videč ga nagega? Porečeš mi dh nikdar! In tako pravim tebi tudi jaz. Kajti ako si že požil z svojim razumom brez knjig vso modrost, tedaj mi na priliko povej, ali se šteje mnogo rodov ad Adama do Moj seja in koliko let je vsaktero to pokoljenje živelo?“ — Z tim prostim in priležnim pitanjem je bil ponosni Kozar primoran omolknoti, ker ni mogel sv. Modrijanu nič modrega odgovoriti.
Teži vendar prepiri so nastali sv. Cirilu na dvoru kneza kozarskega. Počeli so se že pri obedu pri Kaganu, kder sta naša svetnika sedela z Židi in pagani. Sam knez jih je jel izpraševati po uku o Presv. Trojici, in neki učen Žid je začel napadati članek o vtelesenju Sina božjega. Židu se je namreč nemogoče zdelo, da bi se bog vtelesil in v človeku prebival. Sv. Ciril je na kratko rekel, da pri bogu ni nič nemogoče. Obrnovši se pa in pokazavši z prstom na kneza in na prvega svetovavca pravi: „Če bi vam kdo rekel, da prvi svetovavec ne mose pri sebi kneza pogostiti, naj zadnji hlapec pa ga more in na vsakaki način počastiti, kako, povejte mi imam imenovati takega človeka, modrega ali blaznega?“ — In odgovorili so mu, da bi kaj takega seveda le blazen trditi smel. „Pa ktera je med vidnimi stvarmi nad vsemi naj slavnejša? je pra-šal jih Ciril na dalje. In odgovorili so mu:“ Človek, kajti stvarjen je po podobi božji. — »Več zdaj sv modrijan od njih ni potreboval. In djal je:“ Ali niso tedaj nespametni, ki pravijo: Ne more se vtele-siti in prebivati bog v človeku. In vendar se je poskril v grm in oblak, v burji in dimu se je zazodel Mojseju in Jakobu! Bog pa je moral priti k nam, ako je hotel, da se človek odreši. Kajti od koga bi bil človek prijel obnovo bitja svojega, ako ne
od tistega, ki ga je vstvaril. Če bi hotel zdravnik priložiti mažo bolniku, ali jo priloži na drevo ali na kamen da bi ozdravil človeka? Mogel je tedaj, da, moraI je bog hote človeka odrešiti, prebivati, vtele-siti se v njem.
Drugi dan pa so se priča kneza kozarskega počeli važni prepiri. Bili So pričujoči rabini in učeni Saracenci; proti njim se je Ciril sam bojeval. Židi so se ponašali z obrezovanjem, pa očitali kristi-janom čaščenje podob kor malikovanje; ali Ciril je vse te nametke odbil in resnico katolško zmagovavno proti njim obranil. Dokladal je iz postave in prerokov in dokazal, da je v Kristu vse na vlas izpolnjeno kar so usta prerokov o njem prerokovala. Načelniki ljudstva kozarskoga pre-šinjeni od bliska milosti božje so klicali: Ti si sem poslan v odrešenje naše. Povej nam kaj nam je storiti?“ — Prvi velmož in svetovavec knezov se je odrekel zmot mohamedanskih in pravil očitno učenim Saracencem: „Gost naš jez božjo pomočjo pobil na tla napuh židovski, vaš saracen-ski pa. j e kakor pleve za reko popihnol. Bog je dal Kristu vlado nad vsemi narodi. Bez vere v njega ne more nikdo doseči večnega življenja. To je vera naša. Bodi bogu slava na veke!“ Tako so klicali knez in celo ljudstvo njegovo.
Sv. Ciril videč milost božjo se je veselja razjokal in brž je 200 imenitnejših Kozarov z knezom vred prijelo sv. krst iz rok ss. bratov Solunskih.
Vojvoda ki je imel ljubezen do vere krščanske in svojega apostolskega učitelja, ni pozabil biti hvaležen. Za tolike dobrote se je zahvalil naj prej pri grškem cesarju, ki jim je poslal tako izvrstne učitelje v krščanski veri. Zavezal se je cesarju k stalnemu prijateljstvu in k vsako-jaki službi in pomoči, ako bi mu je treba bilo. Bil bi pa rad pokazal svojo hvaležnost tudi krstiteljema naroda svojega. Zato jima, prej ko ju iz dežele svoje pusti, mnoge in dragocene darove ponudi. Ali Ciril kor pravi modrijan na zlato in zaklade tega
sveta ni porajtal, in si od vojvoda nekaj drugega dražega izprosi. Vede namreč Ciril da je tu nekoliko Grkov v ječi je djal knezu: „Ako mi hočeš kaj ljubega storiti, daj mi le vse ujete Grke, kolikor jih je tukaj, to mi je naj ljubše.“ Zgodilo se je. Dve sto Grkov je poljubovalo roki osvoboditelju svojemu, rojaku svetemu. In podali so se žnjirn do domovine sprem-Ijevani od radosti ljudstva kozarskega. V Korsunu so se vstavili in tu so vzeli sebo dragocenost nad vse bogastvo drajšo, namreč telo sv. Klementa. Nekteri duhovniki,
ki so bili z sv. bratoma k Kozarom prišli so ostali pri njih, drugi so prinesli v Carigrad telo sv. Klementa.
Po tem slavnem poslovanju pri Ko-zarib sta morala naša ss. Brata še nekoliko časa v Carigradu živeti, Ciril pri crkvi sv. Apostolov, med tem ko Metoda nahajamo v samostanu Polihromskem je-dnem naj bogatejših kije štel več ko 70 bratov redovnikov, kterih opat je bil sv. Metod. V ti dobi je dozorela v njih veliko-tvorna misel postati apostola slovanskemu narodu.
Ss. Ciril in Metod gresta med Bolgare.
ul
Ss. Ciril in Metod gresta med Bolgare- Sv. Ciril izmisli
azbuko. (855 )
ravili smo, da je v ti dobi dozorela v glavi ss. Cirila in Metoda velikotvorna misel postati apostola slovanskemu narodu.
Nastava prašanje kako in po kterem teku misli in dogodeb je dozorela ta neprecenljiva misel v glavah bratov Solunskih.
Naj prej je že rodno mesto Solun moglo in moralo prebuditi v njih tako misel, kajti v Solunu je veliki blagovestnik Gospodov sv. Pavel po apostolskem djanju 17. naj prej skoz tri nedelje pridigoval in cvetečo crkev vtemeljil iz pobožnih Grkov in znamenitih žen. K tem novosprebrnenim kristijanom je pisal sv. Pavel ona dva genljiva lista na Tesaloničane. Bila sta tedaj ss. Ciril in Metod že po duhu sina in učenca sv. Pavla; ona sta se narodila iz prednikov od sv. Pavla krščenih, bila sta uda crkve od sv. Pavla postvljene, po onih listih odgojena in izobražena; bila sta tedaj potomca tistih prednikov, kteri so bili slava in radost Pavlova. Thess. (2.20).
Lahko se je tedaj v žlahtnem srcu izcimila misel in sklep: „Kakor je sv. Pavel postal blagovestnik narodov poganskih, tako hočeva tudi mi dva postati bladovestnika narodov slovanskih.“ —
Zakaj po ravno Slovanskih? Za tistih časov je bilo v cesarstvu grškem mnogo Slovanov. Že rodno mesto njuno Solun je bilo na pol slovansko, dalje ne samo v glavnem mestu Carigradu, timveč po širokih pokrajinah bizantinskega cesarstva so prebivali Slovani. Videča ss. brata te čvrste in zdrave narode sta djala sama k sebi: „Smilijo se nama te množice.“ Predniki naši slovanski razširjeni po širokih prostornih krajinah severne, vzhodne in sredne Evrope — ljudstvo po številu v Evropi naj mnogobrojniše — so imeli na sebi mnogo dobrih in lepih vlastnosti zavolj kterih stari spisatelji z pohvalo o njih govore. Hvali se pri njih, da so bili pokojni, miroljubni, da so na tihem polje orali in pridno gospodarili in nad mero bili gostoljubni. Vendar prave izobraženosti niso mogli doseči


pred ss. Cirilom in Metodom in sicer naj bolj zavolj tega ne, ker niso poznali pravega boga; kajti prava izobraženost le vštric pravega spoznanja boga hodi. Ljudstvo, ktero se klanja nemim malikom, ljudstvo, ktero pada na lice pred gnju6nimi izdelki, ktere iz lesa ali iz kamna sebi iztesuje, ne more se imenovati uobraženo, zvedeno, raz-svitljeno. Ubogi, smilenja vredni so tedaj bili naši očaki, kajti niso še poznali Krista jedine rešitvi, niso imeli ne duhovikov kteri bi jim znali oznanovati evangelij v jeziku njihovem. Grki, Bimljanje so že bili k pravi veri spreobrnjeni ali — Slovan je taval tam po tminah paganskih.
Kdo pa je ta služabnik verni in opazni, kterega ja postavil gospod nad družino svojo (slovansko) da bi ji daval hrano (sv. evang.)?“— (Mat 24. 46.). Za te služabnike naroda slovanskega je izvolil Gospod ss. brata Solunska; kajti jima je vcepil vsrce ljubezen in gorečnost do službe apostoske nad temi narodu
Verni in opazni služabnik, da bi tak bil in spodobno svrševati mogel delo Go-spada svojega, se pripravlja in prigotavlja marljivo k poklicu svojemu vade se in uče se z mnogim trudom. Svetnika naša sta se že dolgo pripravljala, in ko sta videla, kako je Gospod njuno apostolsko delo med Kozari blagoslovil, tu sta še le nepremagljivo željo čutila podati se v vinograd Gospodov med Slovane.
Ali tu je bilo naj prej treba znati jezik slovanski. Kar sta pa že iz doma očetovega znala; dalje pa ker vsakojako više izobraženje človeško brez pisanja ni mogoče, sta ss. brata spoznala, da se jima le tedaj bode podalo doseči svoj namen, ako se jima poda izmisliti glasom slovanskim primerne znamenja. In glej jasna glava Cirilova je izmislila za jezik slovanski posebno pismo (abecedo). Dokler namreč Slovani niso imeli svoje pisave, tudi niso mogli imeti knjig podučnih in izobra-živnih; vednost božja in posvetna niste se še obdelovale, in slovstvo je bila reč med Slovani neznana, nemogoča, dokler niso
imeli pismenk ali črk. Grki in Rimljanje so znali misli svoje ne le ustmeno razodevati, ampak tudi napisati, vidno in lepo v pisavi izraziti, nikdar pa še ubogi Slovani. To je razžalilo blago srce ss. bratov So-lun8kih. Modrijan Ciril je prosil sv. Duha in z njegovo pomočjo je sostavil Slovanom novo abecedo, ktero še dan današnji rabijo Rusi, Srbi in drugi. Nektere pismenke je vzel iz Grščine, za one glasove pa za ktere se v grškem jeziku ne najde pismenke ali črke izmislil in napravil je znamenja čisto nova.
Večega dani skoro ni mogoče podariti narodu neizobraženemu, kakor z abecedo položiti temeljni kamen k njegovemu slovstvu.
Ti, kteri Cirila imajo za jedinega iz-najdbenika slovanske abecede (azbuke) opirajo se na liste papeža Janeza VIII. in na množino drugih vere vrednih virov, ktere v učenih knjigah o ti reči vsakteri lahko bere; to mnenje ima naj več razlogov za se, kajte slovanska abeceda se je „cirilica“ imonovala, se imenuje, in bog daj se imenovala bode. Kdaj se je pa ta spomina vredna reč zgodila? — Starodavno sporočilo poklada to neprecenljivo iznajdbo v leto 855, in akoravno se to iz zgodovine do gotovega dokazati ne da, nimamo vendar nobenih naznanil, kterim bi to sporočilo nasproti bilo, timveč se izvrstno z ča-sovimi razmerami ujema.
Ko je tedaj Ciril tako srečen bil Slovanom izmisliti abecedo, brž je začel prestavljati v slovanski jezik sv. evangelij t j. oddelke kteri so iz sv. pisma vzeti in po crkvenem letu na nedelje in praznike ali svetke razdeljeni k branju, in iz kterih se od pradavnih časov berö texti pred pre-digo in za očitno poučen vanj e krščanskega ljudstva. V kterem vendar narečju pa je Ciril to prestavo napravil? — Naj bolj učeni možje in zgodovinarji našega časa se v tem zlagajo, daje to bilo narečje staroslovansko, ('Staroslovenskojktero so za tistih dob govorili Slovani poprek. Še le ko se v IX. stoletju Madjari med Slovane kakor klin zarijejo in vzhodne Slovane od panonskih in ka-
rantanskih odtrgajo, takrat še le so se začela ta narečja bolj ostro razlikovati in oddaljevati.
Prvo svoje poslanstvo med narodi Slovanskimi sta ss. brata Solunska opravljala med sosednimi Bolgari. Beremo v verjetnih izvirih namreč v životopisu bolgarskega nadbiskopa sv. Klementa, da je sv. Metod še prej ko je do naše domovine prišel, bolgarskega kneza Borisa v krščanski veri podučil, in kronikarji ali letopisci bizantinski pripovedujejo nam o izvedenem ma-larju tega imena, ki je z svojo podobo poslednje sodbe tega kneza tako genol, da je krščansko vero poprijel.
Zdaj pa se praša:
1.	Alije bil ta podobar ali malar Metod v resnici sloveči brat sv. Cirila?
2.	In ali sta poprek ss. brata kdaj k Bolgarom prišla, da bi jih pridobila Kristu in katolški veri?
Na obe prašanji odgovorimo, ako odgovorimo na sledeče prašanje:
Kaj je vendar prignalo kneza moravskega k temu, da si je učiteljev vere ka-tolške na vzhodu v crkvi grški iskal?
Na to važno prašanje nahajamo naj prej odgovor v crkvenih letopisih naroda bolgarskega. V tem vojnem narodu, kteri podvrgši si nektere rodove slovanske je pozneje sam slovanski jezik prijel, se je počela namreč krščanska vera le počasu razširjevati. Godilo se je to bodi si po Grkih bodi si po Slovanih, ki so že prej deloma se pokristijanili. Ali dolgo je potrebovalo, prej ko je vera krščanska trdne korenine pognala. Vladarji bolgarski do-zdaj še globoko v paganske slepote pogreznem so poddane sebi kristijane vsako-jako in grozovito stiskali. Razun tega služi izgled viših, vladarjev in knezov pri vseh narodih ljudstvu za vzor, kterega sledijo v dobrem in hudem. Kakoršni gospod, takošna družina; izvrsten gospod — pod-danim postava. Dokler se tedaj gospoda in kralj bolgarski niso spreobrnoli k Kristu, kaj čuda, da vera ni imela dobrega napredka, marveč zadevala na preganjanje.
Slednič pa je po milosti božji po dosti dolgem času vendar le zasvetila tem sirovim knezom luč krščanske vere. Pomogli so k temu bridki prigodki, kteri so j ich počeli stiskati. Zmagina sreča v vojskah na zahodu in vzhodu jich je zapuščala, kralj Boris prestrašen težav ktere so se od vseh strani valile na dežele, potrt od vsa-kojakih nesreč in omehčan po besedah sestre svoje že prej z krščansko vero sozna-njene je počel kristijauom bolj nagnen biti.
Ali prej ko se je ta kralj k temu odločil vero krščansko poprijeti, so delali tukaj misionarji krščanski, kteri so prihajali iz obeh crkev, iz grške iz Carigrada in iz latinske iz rimskih pokrajin. Poleg teh misionarjev sta delala tukaj, akoravno le za kratek čas in rekel bi le memogrede, vendar jako zdatno ss. bratra Solunska med Slovani stoječimi pod vlado grško in bolgarsko. Ker sta znala v prirojenem jeziku slovanskem k ljudstvu govoriti, in ker sta imela že prestavo evangeljskega branja sta našla ključ do src mnogobroj-nega tega naroda. Vera od nesreč v bojih in od drugih osod potlačena je veselo roz-cvela med Bolgari in Slovani. Sveta brata stoječa že v vinogradu Gospodovem pri Bolgarih sta prišla tudi k kralju Borisu in tu se je nagodilo sv. Metodu, daje bojnega in divjega kralja pridobil Kristu.
Določna in važna spreobrnitev tega bolgarskega kralja se je po starodavnih sporočilih takole prigodila.
Pri sirovem značaju kralja Borisa ni bilo nade, da bi lahko k spoznanju in k sprejetju krščanske vere se privesti dal. Vse poskušnje od sestre in od grškega duhovnika Kufara, prej ko ne tudi od Metoda samega storjene so bile dozdaj za-stojn. Kristus prepoveduje grozovitno prelivanje krvi, on uči ponižnost, krotkost, potrpežljivost, in ljubezen; taki uki pa niso mogli srcu ošabnega gospodovavnega in bojnega kralja se zdeti drugači, kakor nasprotni. Sv. Metod je dobro pregledal veliko dušo kralja Borisa in nastopil je drugo pot do njegovega srca. Ker je bil «vrsten
malar, j e začel malati sliko poslednje sodbe. Kralja je delo začelo zanimivati tako da je željno pričakoval dokončanja prej nevi-dene slike. Pripoveduje se, da je kralj sam spodbujal svetnika rekli:	„Namalaj
mi sliko tega , kar je na svetu naj straŠ-nejšega.“ — Od svetega Duba navdušen je Metod narisal na sliki z živimi barvami sodbo pravičnih in grešnikov, narisal je veličastni prihod božjega sodnika z trumami angeljev nebeških, blaženo slavo pravičnih v nebesa vhajajočih in grožne muke grešnikov v peklo obsojenih tako živo in mogočno, da je presunjen bil v globočinah srca vsak, kdorkoli je pogledal sliko.
Slednič ko je bila slika dovršena, je prišel Boris izvrstne malbe gledat. Ali
kako se je kralj prestrašil vzrevši na enkrat veličastni in strašni ta obraz! Kar ni mogel z barvo, to je dodel malar zgovorni z besedo in je prepadenemu kralju razložil cel pomen tega obraza: milost božja pa je dovršila in potrdila, da je začetek modrosti strah božji. Kralj hote ujiti žalostnim mukam sodnega dne in strašni večnosti je prosil Metoda naj ga v krščanski veri poduči in spoznavši jo, je bil krščen 1. 862. Kraljev izgled so nasledovali velikaši, na-sledovalo ga je v celih trumah ljudstvo dobrovoljno. N ek t eri trdovratni in zariti pa-gani so se sicer vzdignoli proti kralju, in so ga z vojsko v gradu njegovem oblegali, pa so bili od njega z malo trumo vernih pobiti. Z to zmago je tudi zmagala krščan-
/
ska vera med Bolgari. Bolgarski kralj Boris ali kakor se je po spreobrnitvi k krščanski veri imenoval „Mihael“ potrši oporo nekterih paganskih gospodov, je v očitnem djanju dokazal, da ni bil k veri spreobrnen po duhovniku nagnenem Fotiju in njegovim razkolniškim nameram. V prvi gorečnosti do vere in v ljubezni k Kristu je odpravil imenovani kralj poslanstvo k papežu Miklavžu z prošnjo za duhovnike in postave, za svet v različnih rečeh. Zgodilo se je to ravno v ti dobi, ko sta ss. Ciril in Metod apostolovati počela v Moravski deželi, in ko se je v Carigradu vzdigovati jela opora proti rimski stolici.
Vesele vesti in novice o vseh teh rečeh so prihajale prek mej do sosedne Morave, k dvoru kneza Rastislava. Mi tedaj že pri tem ostanemo, da sta ss. Ciril in
Metod apostolovala med Bolgari in da je sv. Metod malal sliko posledne sodbe. In akoravno se je le po zmoti zgodilo, da se je ime njegovo prestavilo v našem jeziku „Strahota“ kakor da bi prihajalo od latinskega „metus“ (strah): tako je vendar z narisanjem posledne sodbe v resnici poslal strah na kralja in strah je šel iz njega, ko je z zgovorno besedo pridigo val o posledni sodbi; in ker so zdaj umetniki se navadili predstavljati sv. Metoda v oblačilu nad-biskopskem, stoječega poleg Cirila kako v roki drži sliko posledne sodbe; tako bi radi pod ta obraz napisali, kar stoji vrezano v kamen pod soho njegovo pred crkvijo sv. Mihaela v Brnu: „Sancto Methudio apo-stolico principum terrori dedicatum,“ t. j. svetemu Metodu apostolski knezov strahoti posvečeno.

IV.
Krščanska vera na Moravi,
c ^redno delovanje ss. Cirila in ^ Metoda med Slovani na zahodu začnemo opisovati, si moramo predočiti kako je tedaj med njimi bilo v obziru verskem in crkvenem, in kake razmere sta tukaj našla, ko sta prvikrat v te dežele stopila.
Prvo pokoljenje iz velike Slovanske rodovine, ktero je krščansko vero sprejelo, so bili naši slovenski pradedje. Vsi Karantanci (kteri so tedaj prebivali v današnjem Koroškem, Kranjskem, Štirskem, Goriškem, Primorju in sosednih pokrajinah na Hrvaškem in Ogerskem) so bili že v teku VH. stoletja več manj Kristovi zveličevavni veri pridobljeni (Glej Bily, zgodov. Katol. crk. str. 419—417.). Prvi Slovenci so bili spreobrnem k krščanski veri deloma od Grkov deloma od latinskih duhovnikov.
Po Karantancih so prijeli vero v Krista Slovani panonski. Ko je Karl Veliki, kralj Frankov dobil Panonijo 1. 798. je zavkazal nadbiskopu Arnonu, naj bi za razširjenje vere v teh deželah skrbel: kar so
on in njegovi nasledniki z veseljem storili. Posebno si je tu opomogla in se je vtrdila vera za vladanja slovenskega kneza Privine (830—861) in sina njegovega Kocela. Cr-kev je bilo mnogo sezidanih, postavim v Nitri, ktero je posvečil solnograški biskop Adalram. Vlastnih ali domačih biskopov pa panonski Slovani še niso imeli, ampak v čas potrebe 60 prihajali sami nadbiskopi iz Solnograda k njim iz česar je očitno, da je bila pri njih iz prva božja služba latinska.
Slovansko pokoljenje Moravanov— kakor se navadno pripoveduje — je zaselo okoli polovice VI. stoletja stare sedeže Kvadov, ime pa je dobilo od tamošnje reke Morave. Tudi tega pokoljenja prvotno zgodovino zakriva posebna tmina. Okolo 822 se nahaja to pokoljenje, kakor sosednih Čehov prvikrat pod svojim imenom v zgodovini. V politiškem oziru je prišlo naj prej vIX. stoletju pod „nemško“ nadvlado, ko so se iz Solnograda in Pasova že od konca Vni. stoletja delali koraki k nje-
Ss. Ciril in Metod.
govemu pokristjanjenju. Crkvene razmere pa tu niso nič manj zmedene in nevred-jene bile, in krščanska vera tukaj ni kaj veselo napredovala. Vzrok naj glavnejši je bil pa ta, da prvi širitelji krščanske vere na Moravskem, brez izjemka nemški duhovniki iz Solnograda in Bavorskega, niso znali slovanski govoriti in se tudi niso hoteli tega jezika učiti; zato so soznanili prednike naše sicer z obredi krščanskimi, pobirali so desetino od njih, ali duha prave krščanske vere jim niso znali vdehnoti. Drugi vzrok pa so bile takratne neprijateljske razmere politiške Slovanov moravskih k nemškemu kraljevstvu. Slovani moravski zjedinivši se pod jednim knezom so hoteli, naj velja kar velja, ubraniti svojo samostalnost; ali mogočno nemško kraljevstvo jih neprestano napada nehote nikdar pripustiti, da bi bili Slovani neodvisni. Odtod tudi taka mržnja takratnih Moravanov naproti oznanovavcem krščanske vere prihajajočim iz sosednega Nemškega. Znana je namreč reč, da dari od neprijatelja, naj so še tako dobri, niso prijetni.
Še le ss. bratoma Cirilu in Metodu je bilo odločeno za zmirom vpeljati Moravane v naročje sv. crkve. To se je pa zgodilo kakor nasleduje.- Mojmirova rastoča moč je vznemirovala vladarja frankovskega; za to je Ludvik Nemec v srpanu 846 z veliko vojsko na Moravsko prišel, Moj-mira iz prestola del in na njegovo mesto postavil za vladarja na Moravi njegovega bratranca Iiastislava. Ali v nadi na njegovo vdanost se je Ludvik kmalu videl goljufanega, kajti ni bilo nevarnejšega nasprotnika nemške vlade med Moravani od Rastislava. Dolgo gojena želja napraviti Moravo od Nemcev izcela' neodvisno je kmalu dozorela v trden sklep in je postala prva naloga njegovega življenja. K temu cilju in koncu se je zvezal z Bolgari, svojimi mogočnimi sosedi, in ko so ti 1. 862. od Ludvika za Nemce proti Moravanom bili pridobljeni, je stopil v zavezo z (dvorom bizantinskim Nemcem in Bolgarom sovražnim, in si je prizadeval tudi napra-
viti svoje kraljevstvo v crkvenem obziru od nemških biskopov neodvisno.
Nič mu ni moglo k izpeljavi tega namena vgodnejšega priti, kot slavni glas prek mej iz Bolgarskega (kajti v Peštu je bila meja velikomoravskega in bolgarskega kraljevstva) na Moravo prinesen o velikih činih obeh grških blagovestnikov, o nasledku njunega poslanstva k Kozarom, o slovanski pisavi od Cirila izmišljeni, o prestavi sv. evangelija, koncema kako so samega kralja Borisa spreobrnoli k krščanski veri. Te slavne učitelje, slovanskega jezika zvedene, je Rastislav sklenol pridobiti tudi ljudstvu svojemu moravskemu.
In odpravil je k grškemu cesarju Mihaelu III. poslance, naj mu oznanijo: „da je njegovo ljudstvo sicer prestalo se klanjati malikom in želi se ravnati po zakonu krščanskem, ker pa mu manjka taki učitelj, kteri bi znal ljudstvo kakor je treba podučiti v branju in v zakonu samem; tedaj prosi za to da bi do tamosnih dežel od cesarja odposlan bil taki mož, kteri bi bil zmožen oznanovati ljudstvu popolnoma vero, zapovedi zakona božjega in pot pravice:“ Cesar je zadostil prošnji njegovi in ker so poslanci imeli sporočeno, naj naravnost pokažejo na Cirila, slovečega blagovestnika, kakor na moža zaželjenega, je dal cesar Hlosofa brž k sebi poklicati. Legenda panonska izrazuje jasni namen tega poslanstva z temi-le prikladnimi besedami: Mnogi učitelji krščanski so prišli k nam iz Vla-skega, Grškega in iz Nemškega, kteri nas podučujejo vsakteri drugače; mi pa Slovani smo ljudje priprosti, neučeni in nimamo nikogar, kteri bi nas učil pravice in odpiral nam smisel sv. pisma. Zato, o gospod, pošlji nam takega moža, kteri bi bil zmožen učiti nas vsakojake resnice.“ Na to je djal cesar k Cirilu: „Slišiš-li te besede? Nikdor drugi tega ne dožene razun tebe. Zato te sprevidim in preskrbim bogato. Vzemi seboj brata opata Metoda za tovariša in podaj se na pot; kajti vidva sta Solunčana, in Solunčani govorijo naj bolj čisto slovenski.“ —
Ciril pred cesarja poklican je v prošnji Rasti slavo vi spoznal glas iz nebes, kterega z veseljem slediti je bil tim pri-pravnejši čim več je njegovo določno crkveno srce na tem, kar je Fotij v Carigradu počinjal, pohujšanje jemalo in po zahodu z Rimom zvezanem hrepenelo, ko mu je med milimi Slovani bogata žetev namigovala.
Tako sta se podala naša svetnika na pot v začetku 1. 863. v kraljevstvo veliko-moravsko, vzemša seboj ostanke sv. Klementa. Spremljena od poslancev Rastisla-vovih sta brez zamude korakala k cilju svojega poklica, in tako sta dospela v prvi polovici 1. 863. srečno v glavno mesto kraljevstva Rastislavovega v — Velegrad. Ko sta se mestu približevala so jima šli knez in ljudstvo z radostjo nasproti in so ju sprejeli z voljnostjo in neizrečenim veseljem. Ciril in Method sta dospela cilj svojega potovanja.
Slavni spisatelj nemški Gfrörer piše o tem: „Našla sta Ciril in Metod, mislim, tam še dosti deviško zemljo; kajti rimsko katolško crkveništvo Moravanom z orožjem po Frankih vsiljeno in z pobiranjem desetine obteženo je bilo breme, in v resnici ni dozdaj v zemlji globokih korenin pognalo. Večina ljudstva kakor se zdi se je vklanjala še vedno domačim bogom. Ciril in Metod sta si pridobila kor apostola Moravanov preobilne zasluge; stopala sta po stopinjah Ulfilovih, in začela z tim, kar je bilo naj potrebnejšega.“ —
Rastislav in njegovo ljudstvo so se bili sicer že prej krščanske vere poprijeli , le niso še bili v nji kakor si gre vtrjeni in vajeni; za daljne kraje veliko-moravskega kraljevstva niso zadostevali duhovniki iz Solnograda in Pasova sem prihajajoči. Ali je tedaj pa — kakor se nekde bere — Morava v področje biskopa Pasovskega spadala, je še na vagi. Prej ko ne so bile razmere crkvene v ti deželi takrat zmedene in nevredjene, kakor ravno to dobo pri Bolgarih. Ciril in Metod sta tedaj počela kakor misionarja poleg
drugih, — seveda le večo prijaznost Ra-stislavovo vživajoča — goreče božjo besedo oznanovati, male otroke v branju in pisanju podučevati, grde malike podirati, službo Božjo po redu vpeljevati, in ljudstvu navadne zmote z prepričavno besedo odjemati. Posebno pa sta skrbela za to, da bi iz ljudstva samega odgojila za službo crkveno mladenče, z kterimi nista samo crkvenih ur molila ampak tudi ž njimi vkup živela.
Moravska legenda bolj na drobno o tem pripoveduje, kako sta naša svetnika po deželi Moravski hodila izvršujoča delo Gospodovo.
Tam kder v Valaškem pri Rožnavu mogočni Radgost svoje ponosno teme k nebu vzdigava, tam so častili predniki Mo* ravanov boga gostoljubja Badogosta. Ravno so bili tam zbrani, da bi praznovali hrupno slovesnost k časti njegovi. Pa glej! tu stoji med divjo trumo neostrašeni Ciril in razbil je pred njihovimi prestrašenimi očesi malikovavsko podobo Radogustovo. Od te dobe se sveti iz temena gore znamenje našega odrešenja sv. križ in marsikteri Moravan in Slovan kteri je sem v te kraje priromal, da bi si poiskal ozdravljenja bolnemu telesu, se je vstavil pred križem tem in se pogreznol hvaležno premišljevajoč v one dneve, v kterih sta ss. Ciril in Metod ozdravila njegove prednike slepote pagan-ske, privedša jih k spoznanju pravega boga, kteri je nam poslal Jezusa Krista.
Tam kder zdaj grad „Spielberg“ imenovan gospoduje nad glavnim mestom Morave in nad ravnino proti jugu celo do gor Palavskih, tam so se vklanjali stari Mora-vani malikovavski podobi boga Pernna, o kterem so verovali, da meče bliske, in vdarja z gromom na uboge smrtelnike. Ravno so se bili tam zbrali, da bi njemu v čast slavili spomladansko slovesnost „Gro-miceu imenovano, pri kteri so z prižganimi bakljami obskakovali podobo Peru-novo — kar stopita med nje kakor posla iz nebes ss. Ciril in Metod. Zemlja se je stresla pod padom podobinem, ki se je raznesla
Krščanska vera na Moravi
oznanovala. Slovesnost pa Perunova se je spremenila v čisto krščansko.
Tam kder nasproti prej imenovanemu gradu stolna crkev sv. Petra venča teme gore Frančiškove, tam je stala soha boginje ne vsikdar čiste ljubezni — Lade. Tudi to sta podrla naša ss. blagovestnika in naučila prednike zdajnib Moravov častiti in klicati na pomoč mater prave ne-
na kose. Ona pa sta podučevala zaslepljence da nema malikovavska podoba ni bog. Ljudstvo prestrašeno z grozo pričakuje, da se Perun strašno bode maščeval na predrznem razrušivcem svojim, ko pa vidi da se sv. Cirilu le vlas na glavi skrivil ni, so mu odpadle lupine od očes in spoznal je, da ni drugega boga, kakor v Trojici j edinega, kterega sta jim ss. brata

beške ljubezni Marijo, mater odrešenika sveti.
Tako je bila njuna delavnost vceli deželi Moravski pod obrano kneza Rastislava ravno tako sijajna kakor blagoslovljena; kajti ona dva sta se odlikovala nad vsemi drugimi duhovniki, ker je jima bilo ležeče na tem, da sta umela z ljudstvom v domačem jeziku ne samo popolnoma govoriti, ampak da sta v ta jezik zavolj boljšega vspeha krščanskegapodučevanja, prestavila oddelke sv. pisma St. in N. Z. kteri se čitajo pri službi božji. V jezik slovanski sta prestavila učena moža tudi knjige k božji službi potrebne (missal, breviar, in ritual). Tako sta tu delala med ljudstvom Moravskim 4'/, leta.
Kaj čuda da je pri tako sijajnih nasledkih latinsko duhovništvo v ti deželi pogledovalo le z zavidljivim in sumljivim očesom na slovanska misionarja od Rastislava iz razkolniškega Carigrada poklicana; kajti že poziv sam na sebi je imel o čeviden pečat kakor se dan današnji reče — demonstracije proti duhovnikom nemškim namerjene. Ali Rastislav ni ostal pri tem da bi ss. brata v njegovih deželah samo z pridigovanjem in službo apostolsko blago krščanske vere razširjevala in vtrjevala ampak trudil se je tudi, da bi moravsko crkev napravil od nemkših biškopov čisto neodvisno, da bi veliko moravsko kraljevstvo, politiško in crkveno osvobodjeno, se braniti moglo ošabni nadvladi nemških sosedov. Ciril in Metod sta. imela biti prva in sicer neodvisna bi-skopa njegovega ljudstva slovanskega. Vres-ničenje te namere pa ni bilo drugače mogoče, kakor da se zavolj tega v Him obrne.
V srpanu 1. 866. šobili mogočni sosedje Bolgari odpravili poslance papežu naznaniti, da so se odrekši crkvene zveze z Cari-
gradom pridružili rimski kakor sedežu jedinosti crkvene. To poslanstvo Bolgarov ni moglo biti brez vtiska na Rastislavovo srce. V apostolski stolici je moral Rastislav ono moč spoznati, ktera bi bila mogla deželo njegovo ne le crkveno neodvisno storiti, ampak, ako bi se mu podarilo, kar ni dvomil, iz področja Nemcev se izmeknoti, politiško neodvisnost kraljevstvu slovanskemu proti navalu Nemcev obraniti.
Iz druge strani sta pa ss. brata v vlastnem imenu želela tudi k sv. očetu se obrnoti, mu oznaniti, kako sta z pomočjo božjo do zdaj v vinogradu Gospodovem med Slovani delala, ga prepričati kako se njuna vera z učenjem crkve Rimske skoz in skoz vjima, osvedočiti ga o spoštovanju invdanostinjuniksv. stolici, podatinaznanje o zakladu ostankov sv. Klementa, koncema pa si izprositi naravnost od namestnika Kristovega crkveno poslanstvo v vinogradu milem.
Tega časa je sedel v Rimu na stolici sv. Petra jeden iz naj večih papežev, Miklavž I. Na njega se tedaj obrnejo Rastislav in ss. Ciril in Metod pismeno. Slavni namestnik Kristov se je jako razveselil nad tim, kar je o delovanju bratov bil pozvedel in ju je poklical in povabil z listom apostolskim naj prideta k njemu v Rim. Ko sta ss. brata to častno povabilo dobila sta se jako radovala in boga hvalila, da se je jima taka čast skazala pred obličje namestnika Kristovega priti. In brž sta to težavno pot nastopila vzemši seboj nekoliko iz svojih učencev, ktere sta mislila vredne biskopske časti (sama v svoji ponižnosti nista mislila postati biskopa) in tako sta v kratkem času dospela do svetega mesta.
V.
Pot v Rim. Smrt sv. Cirila. (L 868.)
čeli bati za duhovno svoje prvenstvo v dolni Moravi pod vlado Kocelovo.
Nadbiskop Adalvin se je podal 1. 865. sam osebno k Kocelu na Blatni grad in je slavil pri njem sveti božični god. Smemo si pač misliti, da je to samo zavolj tega storil, da bi tega kneza pred močnim vplivom slovanskih apostolov varoval in obranil; pa vse zastojn! Česar so se bali v Solnogradu, to se. je zgodilo v Moravi Panonski. Povest o tem, kar se je bilo pri-godilo na Velegradu in poleg Tater je preletela črez Donavo in je pridobila našima ss. apostoloma srca Ijsdstva slovanskega, tako da sije želelo: „Da bi pač ta sveta moža tudi k nam hotela priti!“ Kakor hitro sta tedaj prišla ss. brata na svojem potovanju do dežele Kocelove, se je narod od vseh strani valil k njima in željno od nju sprejemal božjo besedo. Knez sam ju je z radostjo sprejel na svojem gradu. Sv. Ciril in Metod opra-vljaje službo božjo in oznanuje besedo božjo sta napravila veliki vtisk na ljudstvo njegovo, tako da jih ni hotel od sebe pustiti. Svetnika pa se nista mogla dalje muditi;
•ilo je 1. 867. ko sta se ss. Ciril jin Metod prvikrat podala v Rim. 'Pot ju je peljala skoz same slovanske pokrajine, ktere so večidel spadale k velikemu kralj ev-’stvu moravskemu in ktere so dalje naprej morda še celo do morja segale. Knez Rastislav je jima dal poverivne liste k sv. očetu. Tudi na tem potu nista jenjala pridigovati ljudstvu, ktero ju je seveda z radostjo sprejemalo radovoljno jima srce in imetek odpiraje.
V južnih predelih te dežele, blizo mej današnjega kraljevstva hrvaškega, je vladal oni čas sin Privinin Kocel, prebivaje na Blatnem gradu, kterega so Nemci prekrstili v Moosburg. Že gori je bilo povedano, da so v teh krajih oznanovali vero krščansko duhovniki, ki so prišli sem iz Solnograda; ne zdi se pa da bi bili znameniti napredek napra^ vili. Po smrti Privinini je prevzel vlado sin njegov Kocel. Ko se je pa v velikem kraljevstvu moravskem začelo ono čudno gibanje od sv. Cirila in Metoda vzbujeno, takrat so se v Solnogradu po pravici za-
kajti hitela sta do Rima, da bi pomirila sv. očeta, sebi pa zagotovila delo v vinogradu gospodovem med Slovani. Pravijo da je od tukaj «% učencev spremljevalo nove svoje učitelje noter do Rima.
Predno sta prišla v Rim sta zvedela na potu da se je v Rimu zgodila žalostna sprememba. Bistroglavni papež Miklavž I. je umrl 13. listopada 1. 867. Za naslednika mu je bil izvoljen ravno na sveti večer Hadrijan II- Ko je ta papež zvedel, da se S8. brata Rimu bližata ostanke sv. Klementa sebo nesoča, se je zlo razveselil. Imel je k temu tudi druge važne vzroke. V vzhodu v crkvi grški se je vnela divja opora proti stolici sv. Petra in Fotij si je na vso moč prizadeval če le mogoče cel svet od Rima odvrnoti. Ali ta sv. moža, ktera sta v kratkem času tako velik narod pridobila Kristu in klic sv. očeta tako voljno poslušala sta dala očeviden dokaz, da ne držita z Fotijem, ampak z Rimom in da sta tedaj ljubezni in zaupanja sv. očeta popolnoma vredna.
Zato sta pa tudi sprejeta bila v Rimu na način, na kakoršen se redko kdaj sprejemajo kralji. Ker sta prinesla ostanke sv. Klementa drugega rimskega biskopa po sv. Petru, jima je šel sam sv. oče z slavnim sprevodom nasproti celo zvunaj mesta; truma duhovnikov in ljudstva vsa-kojakega se je rivala ž njim z veliko častjo ss. brata pozdravljaj^. Zdaj so se začeli pričo sv. ostankov z dovoljenjem vsemogočnega boga goditi čudeži, postavim : ozdraveli so bolniki, tako da je vsaki, naj je bil obtežen z ktero koli boleznijo počastivši ostanke slavnega mučenika, mahoma ozdravel. Po celem mestu so se razlegali veličastni glasovi zvonov, pobožni spevi, radostne pesmi. Cel Rim je bil na nogah. To je veselilo naj višega pastirja in ljudstvo, da je gospod bog račil za njihovih dni povmoti mestu tako drag, dolgo zaželen zaklad; dajali so hvalo bogu za to, da jim je tak svet in apostolski naslednik sv. Petra bil povernen, in da ni samo Rim ampak cela rimska okolica z čudeži
in prikaznimi bila oslavljena. In izročila sta ss. brata ostanke sv. Klementa papežu. Bila pa je v Rimu crkev že davno prej v spomin sv. Klementu posvečena. V ti crkvi so bili ostanki zhranjeni, kder se hranijo še do današnjega dne. Ciril in Metod sta se nastanola v samostanu.
Tako sta ss. brata v nemalo hvaležnost zavezala sveto stolico.
Prej pa, da je papež po želji kneza Rastislava ju za biskopa crkve moravske posvečil, sta morala popolnoma spričati pravovernost svojo. Kajti ysak, kdor se je v crkveni zgodovini le nekoliko ogledal, ve, da Rim nikdar nikogar na čast biskopstva ni povišal prej ko je bodi ustmeno bodi pismeno izpovedal vero rimsko-katolško in se k nezmenljivi zvestobi do sv. stolice ni zavezal. Da sta tako tudi storila ss. Ciril in Metod, na to se pozneje papež Janez VIII. v svojih dopisih očitno nanaša, in ker je tedaj izdajavni Fotij v obziru članka verinega o sv. Duhu latinski crkvi pomoto očital, tako sta ss. Ciril, in in Metod gotovo celo jasno in določeno morala izpovedati vero crkve latinske, „da sv. Duh od Očeta in Sina izhaja.“ Ko se je to zgodilo ni bilo nobenega zadržka več, in sv. oče je ta pridna duhovnika sam posvečil za biskopa crkve moravske, njune učence pa in dijake za duhovnike in dija-kone. To se je zgodilo 40 dni pred smrtjo Cirilovo, tedaj 5. prosinca 1. 868. v delopust svetim trem kraljem.
Sveti oče posvečivsi Solunska brata za biskopa je imel pri tem tudi obzir na višo crkveno politiko. Prevdarivši namreč, da je bil izdajavni Fotij od cesarja Basi-lija (24. sept. 867) ovržen in sopet Ignacij na stolico patriarhovo v Carigradu posajen, sije mislil, da postaneta ta dva slavna moža posvečena za biskopa naj pripravnejša posrednika med Rimom in Carigradom, da bi če mogoče rimska crkev tam prodrla z pravičnimi svojimi nagledi. — Čitamo v zgodovini crkveni, da se je večkrat, pri posvečevanju kakega slavnega moža za biskopa premenilo mu ime; postavim naj o-
84 Pot v Rim. Smrt sv. Cirila.		
menimo le posvečenje apostolovo nemških narodov, kteri prišedši med Nemce Be je imenoval Vinfrid, povrnovši se pa iz Rima kor biskop seje začel imenovati Bonifacins. Tako se je tudi tukaj pri posvečenju apostolov Slovanskih zgodilo. Ime Konstantin se je sv. očetu preposvetno zdelo in zato je zame-nil to ime za ime „Ciril“ ktero se v obeh crkvah visoko spoštuje; kajti šlo je za moža imenitnega, v kterem je takrat Rim sjedinjenje obeh crkev latinske in grške živo vresniceno pred seboj videl. Mogoče, kakor se to večkrat v življenju svetnikov prigodi, da je bog ravno pri tem posvečenju sv. Cirilu oznanil da bode v 40 dneh poklican iz svetovnega pozorišča. Komaj so bili skončali slovesnost, zgrabila ga je huda bolezen. Od te dobe se je Ciril jedino le k smrti pripravljal. Trpelo je še 40 dni, predno mu je prišla posledna ura na zeml. Sv. brat Metod in učenci so bili vedno okoli smrtne postelje. Sv. modrijan sicer ni potreboval tolažbe in dušnega okrepljenja od njih, njemu gaje poda val v obilni meri Gospod. Vendar se je pa veselil pogosto imeti okoli sebe verne svoje prijatelje. Duh je sicer že več na višinah prebival, vendar so bile na zemlji še vsakojake reči, ktere so služabniku božjemu jako pri srcu bile. On je ljubil narode slovanske kakor oče svoje otroke, on je celo svoje življenje gorel za korist kraljevstva božjega med ljudmi kako bi bil mogel teh dveh svetih stvari pozabiti na koncu svojega življenja? — Jedno in drugo mu je bilo pri srcu. In zato opazivši, da se je bratu Metodu sopet po mili samoti tožiti začelo, ga je jel spregovarjati, naj bi začeto delo pri Slovanih ne popustil. — „Glej brate Metod, — je govoril k njemu z glasom genij ivim, — dozdaj sva obedva kakor od boga zaprežena vkup k j edinemu delu vlekla brazdo na polju njegovem. Jaz zdaj skončam v malih dneh. Vem da ljubiš in pogrešaš zlo goro Olimpsko: pa neod-reci se učenju med Slovani. Ostani pri tem dobrem ljudstvu, in uči ga božje pravice“.	Z temi in podobnimi besedami je spodbujal brata sv. naš oče, naš pravi apostol. In kteri Slovan in slasti Slovenec bi ga zavoljo tega ne častil in ljubil? Moral bi biti človek brez srca, kdor bi premišlje-vaje te besede in ta izraz ne zajokal in do duše ne bil^genen! — In kakor bratu tako je prigovarjal tudi učencem. On je svoje ljubljence tolažil pa tudi k pretrpežnosti v započetem delu opominjal. In ko se je približevala zadnja ura, pripoveduje starodavni spisatelj, življenju njegovemu, je po-vzdignol sv. naš oče roke k nebu in v solzah je molil za narod slovanski. Pomolivši pa je poljubil posledni krat brata in vse pričujoče učence in jim djal: „Čast in hvala bogu, kteri nas ne izda kor plen na zobe sovražnikom našim, ampak potre mreže njihove in nas osvobodi pogubljenja njihovega.“ — To so bile posledne njegove besede. Tako je v bogu zaspal 14. Svečnika 868. — Okoli njega se je slišal zamolkel jok zvestega brata in hvaležnih učencev. Na velečastno njegovo obličeje se je vlegel nebeški mir le prijazno smehljanje je ostalo na ustnicah, kajti duh njegov se je že veselil v prebivališču nebeškem. Bil je sv. Ciril še le 42 let star ko ga je Gospod iz sveta poklical. Duhova moč je bila pri njem ravno v čvrsti zrelosti možki, duši njegovi se je vsak dan bolj tožilo po delu v vinogradu gospodovem. Kaj bi bil ta sveti mož še vse storil, če bi ga bil gospod bog dalje pustil! Zdaj pa si moramo misliti kakor je mislil sv. Metod, ko je pri mrtvem truplu dragega brata klečaje molil: „Kar Bog dela, naj že dava ali jemlje, vse dobro stori.“ — Tako so mislili tudi učenci njegovi prelivajč solze gorkega bola nad zgubo ljubljenega učitelja; oni so bili prepričani in mi ž njimi, da je bog vzel Slovanom apostola na'zemlji, da bi imeli priprosivca in pomočnika v nebesih. Komaj se je po Rimu raznesel glas, da je Ciril zamrl, povsod se je javilo srčno žalovanje nad to veliko zgubo. Papež Hadrijan sam je skrbel da bi se truplo tako	
slavnega in svetega moža z veliko slovesnostjo pokopalo. Zaukazal je vsem Grkom in rimskim duhovnikom v Rimu Cirila sprovesti do groba. Duhovništvo in ljudstvo se je soŠlo v nebrojncm številu. V si duhovniki v rokah prižgane sveče so prepevali pogrebne psalme. Sprevod je bil tako slovesen, kakoršnega so za onega časa samo le rimski papeži imevali. Ko so se sveta opravila skončala, in se truplo že imelo vložiti k večnemu počitku, zgodil se je zanimiv in genljiv prigodek. Metod, kteri je sprevod vodil, povzdigne glas in pravi: „Ljubezniva stara mati najna v Solunu se z nama sinoma ločeča, ko sva se namreč podavala na pot v dežele slovanske, je naju ovezala in nama rekla:	„Idita sina
kamor vaju kliče gospod, pa vendar to mi obljubita, da iz vaju tisti, kteri drugega preživi, truplo mrtvega brata ne pusti v tujini ampak da ga prinese nazaj v domovino, da bode tukaj v samostanu med brati počival.	j.
Ti želji vestnega brata se sv. oče ni hotel vpirati, on je privolil. Ali niso bili tako voljni biskopi, duhovniki in rimsko ljudstvo. Ti so se vsi oglasili in vprli proti temu.“ — Prehodil je mnogo dežel — so rekli papežu — bog sam ga je pripeljal sem, tu je dušo njegovo tirjal, tu mu gre pokopanemu biti, kakor možu častivrednemu.“
Tako je govorilo duhovništvo, tako je klicalo ljudstvo, in sv. oče ni mogel pre-
S*. Ciril in Metod.
magati in je rekel Metodu: „Jaz sam brata tvojega pokopljem v svojem grobu v crkvi sv. apostola Petra,“ na kar Metod videč ncmogočnost si je vsaj to izprosil, da bi bilo truplo ljubljenega brata pokopano v crkvi sv. Klementa. Tako se je tudi zgo-
dilo. Truplo sv. Cirila je bilo vloženo v lepo rako in pokopano na desni strani oltarja v imenovani crkvi sv. Klementa. Kad 'grobom je namalan njegov obraz in Rimljani so začeli moliti k njemu kakor k svetniku.
Biskocstvo Metodovo.
VI
Biskopstvo Metodovo.


pisovajč življenje ss. naših apostolov smo se dosedaj glavno in posebno z mlajšim Cirilom pečali. To se pa ni morebiti zavoljo tega godilo, kakor bi sv Metod dozdaj nedelavno življenje ži-t vel; ampak ker je manj o njem . znano.
J	Ko je z dragim bratom sto
pil pred svet kot misionar je bilo njuno delovanje navadno zjedinjeno. Pri prepirih in razporih, kakoršni so bili postavim pri Kozarih je seveda imel Ciril zgovorno besedo, ali vendar zavolj tega Metod ni bil brez posla.
Ciril se je odlikoval z gorečnostjo, Metod z dostojno mbdrostjo. Med tim, kar se je Ciril o uku in delovanju obeh na Moravi proti neprijateljem boril, se je pogajal Metod z papežem v Rimu o vredjenju novega crkvenega obreda.
Sv. Metod pokopavši dragega brata v Rimu je bil zdaj sam; celo breme apostolskih opravil je zdaj glavno na njem ležalo,
in tedaj se bodemo od te dobe samo z sv. Metodom pečali. Imajč v mislih delo, ktero mu je naložil bog, ni mogel spustiti iz spomina poslednih besed umirajočega brata in tedaj mu ni bilo več mogoče v Rimu ostati. Srce ga je vleklo na Moravo k predragi čredici. Ali žali bog v deželah slovanskih so nastali med tim drugi žalostni časi. Kova, krvava vojska z sosednimi Nemci je počela buriti na vseh straneh in se je bližala hudemu koncu. Knez RastUlav nehote biti plačevavni vazal kraljev nemških, se je brž v mladosti iz cele duše prizadeval, da bi Moravanom in sosednim Slovanom poprek tudi za prihodne Čase mogel zagotoviti neodvisnost. Pri tem trudenju pa je zadela kosa neizogibijivo na kamen. V nemškem kraljevstvu bi bili radi podlagali pokrajine slovanske kot vlastnine krone cesarske, (kajti nemški kralj je bil zajedno tudi rimski cesar,) kneze za vazale, ljudstvo pa za sužnike svoje. Taki nagledi in namere pa so se naj bolj protivile moškemu srcu moravskega kneza. Nehote se
podati je celo svoje življenje branil samostalnost kraljevstva moravskega. Zavolj tega so trpele tedaj neprestano vojske med njim in med Nemci. Taka vojska se je vnela tudi 1. 868. ravno oni čas, ko sta se ss. naša brata mudila v Rimu. Takratni kralj Ludvik je pridrl sam v Moravo z silno vojsko, ali bojeval se je brez vspeha z Rastislavom in z njemu vdanim ljudstvom. Tako je prešlo ravno leto. Obe strani ste se pripravljale na prihodno leto k še hujšemu boju. Rastislav združivši se z drugimi sosedi slovanskimi, z Cehi namreč na zahodu in z Srbi, je veljavno vojsko zbral. Ali še večo je imel kralj Ludvik. Razde-livši se na tri velika krdela je udaril iz treh strani na združene Slovane. Moravani so se ogibali očitno bitve umikovaje se pred mnogobrojnejšim sovražnikom v pokrajine gornate.
Razdeljeni iz početka nemški tropi niso tako nič opraviti mogli; zadnjič se svle-čejo v jedno silo in so oblegli slavno mesto in veliko trdnjavo Velegrad-, Cela okolna pokrajina je bila od njih spreobr-nena v žalostno puščavo. V vojski nemški je nastalo pomanjkanje živeža, moštvo in konjstvo ni imelo piče, pokrajina po-plenjena ni mogla živiti na dalje takih tropov ljudstva. Zdaj pa Moravani svojo dobo videči počnejo iz- vseh strani krepko udarjati na sovražnike. Nemec pa Slovane akoravno po številu slabše ni mogel prisiliti k veliki, določni bitvi in je strašno trpel. Take nezgode so Nemce primorale, da so se poslednič z vojsko vso pomoteno in z veliko škodo domu povrnoli. Kralj Ludvik videč neprilike je vgovo-ril z Rastislavom pokoj in priznal samostalnost Morave.
Med tem ko so se te reči godile, seveda ni bilo mogoče sv. Metodu priti na Velegrad. Moral se je za čas drugam obr-noti, kder ni divjala vojska. Taki kraji so bili dežele kneza Kocela. Sv. Metod se je podal v kraljevstvo Kocelovo kor novoimenovani nadbiskop velikomoravski. — Tukaj moramo podati važno premišlje-
vanje. Ni dvomno, da so Rastislava priveli večidel nagibi politiški k temu, da je poklical v deželo svojo ss. brata. Zdaj pa si je prizadeval Rastislav, hote ohraniti politiško samostalnost, kako da si pridobi tudi crkveno neodvisnost. In zato se ta knez trudi, da bi se velikomoravsko kraljevstvo napravila tudi posebna crkvena provincija od nemške crkve neodvisna. Takovi biskopski okrog pa bi se le po tem načinu dal popolnoma svoboden in neodvisen napraviti, ako bi se mu na čelo postavil v Metodu novem posvečenem bi-skopu prvostolnik rimski stolici neposredno podvržen.
In to je bila načelna namera misli in trudov, ktere je Rastislav pri sv. očetu ures-sničiti in izpeljati hotel. Ustanovljenje nove crkvene provincije v pokrajinah Nemcem podvrženih je merilo sicer očevidno proti koristi nemški ali vendar se je zdelo v enaki meri pospeševavno nalogam crkvenim in sicer najbliže iz ozira na slovanske Bolgare. Kajti kar so se Bolgari pred nedavnem iznova dali pridobiti rimski crkvi, se je na novo umišljena crkvena provincija mo-ravsko-panonska z Bolgari meječa, docela pripravna zdela, da sc razširjevanju razkol-niškega duha iz Carigrada tukaj meja postavi in se ti narodi krivovernih Grkov obvarujejo. Hadrijan II. se je lahko odločil velikomoravsko kraljevstvo za samostalno narodno crkev razglasiti in Metoda v prvo. stolnika povišati, on je moral tako ravnati, akoravno se je s tim zameril biskopoma v Solnogradu in Pasovi, ktera sta se bila že od davna navadila te slovanske pokrajine prištevati svojemu biskopskemu okrogu; ali Rim se je pozival na pravice svoje, ktere so bile starejše in zdatnejše.
Treba je namreč vedeti, da je že v starodavnih dobah bila diecesa panonska, ktere prvostolnik je imel svoj sedež v starem in slovečem Sremu (Sirmium), glavnem mestu zahodne Ilirije. Na celo Ilirijo na vzhodno in zahodno je imela pa rimska stolica stare od IV. stoletja v' papež-skih listinah jasno izgovorjene, v prepirih
z Carigradom od Miklavža I. razložno branjene pravice patriarhovske; zahodna Ilirija pa je še brez tega tudi v politiškem obziru spadala že od IV. stoletja k zahodnemu cesarstvu. Pa že legenda Panonska zaznamuje Metoda kor biskopa v Panoniji in naslednika sv. Andronika, učenca Gospodovega in prijatelja apostola Pavla (k. Rim. 16); in ra,vno ta Andronik je bil prvi biskop v Sremu. To mesto je potem pretrpelo različne nesreče v burjah prese-lovanja narodskega. Slednič 582 ga je premagal Kan Avarov; vsi prebivavci so morali se izseliti: tedaj tudi biskop. Gospodarjenje tega paganskega ljudstva je vsem krščanskim ustavam tam konec storilo. Karl Veliki Panonijo z orožjem za vero krščan-
sko pridobivši je to deželo porajtal kakor nimajočo nobenega gospoda, in tedaj j« jo mogel zmagavec izročiti v področje nemškim biskopom. Takrat — kakor se pravi
—	je prišla Panonija pod Solnograd, Morava pa pod Pasovo. Ali vendar od teh dob nemški duhovniki za to novo naselbino niso kaj preveč goreče skrbeli, da bi se bila blaga vera Kristova vcepila v srca Slovanov. Bili so to začetki mali in negotovi.
—	In zato je oče Hadrijan II. doloma v prid sosednih Bolgarov, deloma pa prepričan, daje treba za pokristjanjenje Slovanov v teh pokrajinah se marljivo truditi in mu krepko središče priskrbeti, zraven pa ne-puste se nikako zapeljati po cesarskih ukazih, kteri v Rimu, akoravno se ni nikakor
nasprotovalo, nikdar po pravici niso bili pripoznani: imel za dolžnost svojega vele-pastirskega ureda, zgodovinski spomin na stolico Sremsko sopet v življenje sklicati, starodavno biskopsko stolico v Panoniji ob noviti in Metoda (kterega naslednik Hadrijanov Janez Vlil. vsaj jedenkrat „nad biskopa panonskega“ imenuje) na to novo stolico povišati.
Z obnovljenjem starega okroga biskop skega v Panoniji je odvzel Hadrijan 11. Solnogradn in Pasovi okrog duhovne obla sti, kteri je jim sicer od Pipi na, Karla in Ludvika podeljen bil, ki pa ni bil do zdaj od papeža nikdar po redu potrjen. In zato, ko so od teh dob imenovani biskopi te vzete crkvene predele si nazaj tirjali, opiraje se jedino na to, da so te kraje že tako d Iga leta brez vsakterega vpora svojim okrogom pri števali, in narod v njih se naselivši lt veri krščanski preobračali, se je Rim temu nasproti opozival na nepremolkljivost svojih pravic, kakor na svojim nustu iz listin dokažemo. Zdaj je tedaj k temu okrogu tudi spadala Morava. Duljna Panonija je bila jedro diecese sv. Metoda, k nji se je imelo prispojiti od juga Srbsko, med tem ko je proti severju k novemu bisknp-stvu prideta bila cela Moravska, ktera noter do zdaj prav za prav še ni stala pod o-blastjo nobenega biskopa. Meje panonske naddiecese proti severju se dajo tako malo določiti kakor politiške ali državne meje ve-likomoravskega kraljevstva, z kterimi so se skoro gotovo stikale.*)
Da Metod brž po po svoji povrnitvi iz Rima ne na Moravskem ampak pri Ko-eelu dela, iz tega še ne sledi, da takrat Moravska k njegovemu biskopstvu ni pripadala marveč, da sv. Metod zavolj vojske, ktera je 870 — 874 med Moravci in Nemci divjala, ni mogel na Moravsko priti,
in da je tedaj zadržan bil svojo prejšno delavnost tam razvijati; še vse drugo pa nas opravičuje si misliti sv. Metoda kor nad-biskopa moravsko-panonskega. Stalnega sedeža, kakor se zdi, si takrat Metod še ni bil poiskal in izvolil; kajti neprenehoma je moral po slovanskih deželah potovati. Da je naj bližnjo in naravno priliko k obnovljenju panonskega nadbiskopstva podalo poslanstvo kneza Kocela, kteri je naša ss. brata že na njihovem potu v Rim spoznal, in ko je Metod v Rimu prebival papeža za njega kor učitelja poprosil, to moremo brez vseh pomislikov pripustiti. Kajti takole pripoveduje panonska legenda: „Ko-cel je odpravil poslance k sv. očetu z prošnjo da mu prepusti sv. učiti Ija Metoda“ — in papež mu odgovori: „Ne le tebi ampak vsem tamošnjim pokrajinam ga pošiljam Jtnr učiti Ija od boga in od sv. apostola Petra, Jior prvega biskopa in ključarja nebeškega.“ — To pogojevanje z rimsko stolico, ktcro je Rastisiav začel Kocel pa z vspehom nadaljevaje dokončal , se je gotovo godilo za hrbtom Solno-graškega in Pasovskega biskopa, ktera bi sicer vse žile napela bila, da bi to reč nemogočo storila. Ali zvedela sta za to, ko je vse že gotovo bilo.
Tako se je tedaj razširjevala daljna in prostrana diecesa sv. Metoda na jugu črez Dravo in Savo k Dalmaciji in je obsegala slasti dežele od slovanskih Karantancev in njVhovih sosedov obljudjene in „Slovenija“ imenovane, in sicer tako da je bila izločena Slavonija in pokrajina Sremska na pravem bregu Drave (obe kor k Bolgarskemu šteti) in dežela Kranjska (kor k oglejskemu patriarhatu spadajoča). Proti severovzhodu se je raztegala diecesa sv. Metoda črez Rabo in Donavo celo črez meje velikomoravskega kraljevstva.
*) Kako daleč so segale mej'e velikomoravskega kraljevstva, to je še dan današnji prepirno prašanje. Toliko pa je že gotovo , da je Velika Morava v IX. stoletju obsegala ne le današnjo Moravo in Slezko ampak tudi Ogersko Slovensko, in da se je raztezala do reke Morave, Donave in Hrona, proti severju pa je objemala Češko celo do Krakova na Poljskem in morebiti še dalje.
VII.
Apostolska delavnost svetega Metoda v Panoniji. Njegovi
protivniki in boji.
r") rofesor „Hergenröther“ na Ba-^■^vorskem, kteri je leta 1857 izdal yj z jako ostrim razsodkem izdelan '	životopis naiih apostolov pravi v
vvodu takole: „Skoro ne najdeš v naši dobi predmeta, kteri bi se bil tako mnogostrano preiskoval in izdeloval kakor zgodovina slovanskih apostolov Cirila in Metoda, kte-rima se pripisuje spreobrnenje Morave in drugih dežel kakor tudi izmišljenje slovanske abecede.“ Poleg ne dosti presojenih del, ktere je bil o tem predmetu pod vzel farmešter Stredovsky in Kohl so še na glasu: Menschen, Assemanni, Salagius, Dobner, Schlözer, Dobrovski), Neander, Blumberger, Wattenbach zavoljo tega, ker so dotične izvirnike preiskovali, pomnožili in precejali. Sa/arik pa jih je sostavil. Vkljub vsemu temu premišljevanju in preiskovanju se vendar razmere životne teh velikih mož do-zdaj do jasnosti dognati in sostaviti niso mogle, tako da bi tirjatvam vsestranim zado-
voljevale. Med tim se množi naprej in naprej Število,, izvirov, posebno pri čvrsti gorljivosti, z ktero Slovani svojo literaturo ali slovstvo in zgodovino obdelujejo; ali vendar menim bode zanimivo, Še predno listine vse dvombe do čistega odstranijo, začasno sostaviti to, kar je iz njih naj bolj važnega in naj bolj vtrj enega.“
Ker si je ta učeni Nemec po pripravnosti ki je narodu njegovemu v znastvenem preiskovanju vrojena o zgodovini naših apostolov znamenite zasluge pridobil, smo tedaj z veseljem sklenoli slediti njegove na-glede v tem poglavju kakor tudi v sledečih kolikor se nam zdi da se z resnico zlagajo. Zdaj pa se podajmo k sami reči.
Ustanovljenje novega crkvenoga okrožja moravsko panonskega se je moralo, kakor se to že samo po sebi razumi, iz Rima v Solnograd in Pasovo po uredni poti naznaniti. Ako je ta reč že sama na sebi bila nameram nemških biskopov nasprotna,
tako jih je morala okolnost, da so se pri ustanovitvi te crkvene stvari izcela preskočili, ne le razžaliti ampak jim tudi pokazati kam prav za prav Rastislavova politika nameruje. Kakor se vse zdi je bila ravno ta politika glavni vzrok, zakaj je nemški kralj Ludvik že leta 868 in v na-slednih boj proti Rastislavu začel. Med tem tedaj ko je v deželi divjala in pustošila vojska ni bilo sv. Metodu mogoče, da bi bil na redno ustanovljenje moravske crkve pomislil.
Kar se medtimne delavnosti sv. Metoda tiče vemo iz životopisa Klementa bolgarskega, da si je sv. Metod prizadeval zato, da bi kakor Rastislava tako tudi Ko-cela in svojega prejšnjega učenca, bolgarskega kneza Borisa, opominjal in poduče-val. Iz tega se zdi, da je sv. Metod svojo delavnost raztegoval iz Panonije noter do sosednega Bolgarskega. Gotovo pa je bila dežela Kocelova središče njegove apostolske delavnosti. Ta Kocel je bil sin poprej imenovanega Privine, kteri si je na reki Sali grad Salavar (Moosburg) postavil in po celi ti pokrajini slovanske rodove naselil.
Tu ni bilo dežele v crkvenem oziru kor celina ležeče, kakor pri Rastislavu; bila je res po prizadevanju Solnograškib duhovnikov k krščanski veri spreobrnena in marljivo od nadbiskopov obiskovana, kteri so sami tam črez 32 crkev posvečili. Se leta 865, za Kocela, je nadbiskop Adalvin na gradu Salavaru Božič praznoval in še pozneje tam pridigoval in birmoval.
Bilo je takrat nadduhovniku Richbaldu zaupano oskrbovanje duhovno ali opravljanje na mestu nadbiškopa v teh pokrajinah.
Tu je tedaj moralo naj prej priti do razpora med duhovniki Solnograškimi in pa med odgojenci sv. Metoda, ki se je zdaj začel nositi nikakor kot priprosti misionar 'ampak kot nadbiskop cele Pano-
nije od papeža postavljen. Brž je vzdignol Solnograd težke tožbe v spominavredni listini nam še dozdaj ohranjeni: „O spreobrnitvi Bavarcev in Karantancev *)u Kteri spis je bil v Solnogradu okoli 1. 873. so-stavljen in brez dvombe kralju Ludviku pripravljen, čegar slavni ded je dežele med Donavo in Dravo okrožju Solnograškemu vtelil.
Da je bil Metod od papeža posvečen, to se je v imenovanem spisu čisto zamolčalo. Metod se razglaša za vrinjenca, nasproti temu pa se pravice Solnograške crkve na široko opisujejo. Oznanuje se kake zasluge si je pridobila stolica Solnograška o spreobrnitvi Bavarcev, Karantancev in Pa-noncev, posebno pa pokrajine Kocelove: Brez overe je opravljal Riehbald svojo službo dokler ni izpodrinol neki Grk, z imenom Metod z na novo izmišljenimi slovanskimi pismenkami latinskega jezika in ž njim vred rimskega učenja z starodavnim latinskim branjem po praznem modrovanju, in dokler ni pripravil pri občinstvu slovanskem tiste strane v nečast sv. maše, evangelija in božje službe teh, kteri so jo dozdaj po latinsko opravljali. Riehbald, tega prenašati nemogoč se je brž v Solnograd nazaj vrnol.
Skladavec tega pisma na dalje opisuje kako je Adalvin z očetovsko skrbjo se trudil za te dežele blagovestnikom iz Sol-nograda izročene, in končuje takole: „Od te dobe tedaj, kar je po daru in naredbi cesarja Karola Velikega ljudstvo vzhodne Panonije od Solnograških nadškofov vladano biti počelo, noter do tega trenotka je prešlo 75 let, v kterih ni nobeni od koderkoli prišedši biskop kako bodi crkveno pravico po teh pokrajinah opravljal razun biskopov Solnograških, in noben tuji duhovnik se ne podstopil črez tri mesece tukaj svojo službo opravljati, ako ni svojega odpuščenja iz tuje diecese biskopu sporo-
*) Glej poglavje XX.
čil. Tako so se stvari tam godile, dokler se ni nov nauk modrijana Metoda izcimil.“
Očitajo se tedaj Metodu tri reči:
1.	Njegovo seganje v pravice Solno-graških biskopov, po kterem je pre tudi Karantansko odvabil. Tu se je našel spor med ukazi cesarjevimi in naredbami sv. očeta; zdi se kakor da bi te Solnograškim bile celo nezpane; mogoče da so opravičenost Metodovo imeli za podvrženo in izmišljeno, kajti tako so se vsaj kazali. Metod pa od svoje strani je bil popolnoma opravičen držati se natanko papeževe naredbe. Biskopi bavorski so imeli kakor se zdi te papeževe pravice v ti reči že od davna zamolčane.
2.	Vvedenje slovanskega jezika pri božji službi, z čim je, kakor tožijo, obred in jezik latinski ob veljavo prišel. O ti reči, kakor se pozneje pokaže, se dozdaj z sv. stolico še nobenega sporazumljenja ni bilo doseglo; kakor se zdi je sv. Metod še le zdaj kor prvostolnik ali metropolit menil imeti pravico tako novost vpeljati med tim, ko sta prej on in brat ss. Ciril se slovanskega jezika le toliko posluževala, kolikor se je jima k podučevanju ljudstva potrebno zdelo.
3.	Njegov nov uk. Kaj se pod tim razumeva tega naš izvir ne naznanja. Nasproti temu pa nam podavajo panonska legenda , životopis Klementov in deloma tudi pisma papeža Janeza VIII. dovolj razsvitljenja v ti stvari. Slo jo namreč za veronauk o izhajanju svetega Duha. O ti reči se bode pozneje bolj obširno go-vorilo-
Ko je sv. Metod na grad Kocelov do-šel, se je razveselil in potolažil žlahtni knez in cela njegova rodovina, da so jim se izpolnile želje in hrepenenje. Jedino kar jih je pri tem žalostilo, je bilo to, da po naredbi papeževi Metod ne bode mo-„ gel pri njih stolovati in da je umrl sv. njegov brat. Potem pa je mož božji vse ljudstvo si naklonil in crkev okinčal z pesmami in spevi duhovnimi. Ljudstvo mu je zato bilo srčno vdano, ker sv. Metod
ni le v slovanskem jeziku pridigoval te-
moč tudi sv. mašo v tem jeziku pel in služil, in vse obrede v ti besedi opravljal. Nadduhovnik Richbald tega ni mogelj prenašati in zato je jo odtegnol.
Ko so tedaj tožbe Solnograških bile predložene kralju Ludviku, ni mogel ta pri njih ostati hladnega srca in nedelaven. Panonija je bila deloma v resnici, deloma pa vsled ugovorov njegovemu gospodstvu podvržena; Solnograški so imeli pravico od njega vsakojake podpore pričakovati. In zdi se tedaj da je sam kralj Ludvik vzdignol v Rimu pri Janezu VIII. proti vredovanju Metodovemu upor, in proti novostim njegovim v obredih tožbo. Ako-ravno nimamo o tem vseh natančnejših sporočil, tako vendar pokazujejo na to ne-kteri odlomki iz papeških pisem. Vendar je pa iz teh dopisov jasno, da je naslednik Hadrijanov pri naredbah od prednika napravljenih ostal in nadbiskopsko čast Metodovo branil, nasproti temu pa vpeljavo slovanske maše kor, novost, crkveno jedinost rušečo, zavrgel.
Papež je odposlal biskopa Jakinskega Pavla v letu 874 kor poslanca svojega na Nemško in v Panonijo z pismi za Metoda, v kterih je mu slovansko božjo službo prepovedal ; pa tudi z pismi na kralja Ludvika, v kterih je pravice sv. stolice kakor tudi pravice Metodove v Panoniji krepko branil. Brez ovinkov se izrazuje papež v dopisu na Ludvika nemškega (kterega odlomek je oznanil jezuit Timon): „Naj jasnejši dokazi“ — piše leta 874 kralju — ležijo pred nami o tem, da je Panonija bila že za starodavnih dob pokrajina rimski stolici podvržena. Akoravno je pozneje ta dežela od Nemcev bila premagana, zavolj tega zmagovavci še nimajo nobene pravice do nje, ktero bi mogli namerjavati na škodo rimskim ugovorom. Kajti naselbe rimske stolice ne nlorejo vničene biti, noben čas jih ne ukonča, nobena razdelitev kraljevstva jim ne more biti na škodo.“ — In vsled tega je tirjal od kralja da bi pokrajine slovenske djane bile pod vrhovno nadzor-
Ss. Ciril in Metod.
ništvo nadbiskopa Metoda v Rimu imenovanega in jedino stolici rimski naravnost podvrženega. Ravpo ta papež piše k koncu leta 874, ali početka prihodnega sinu nemškega Ludvika, Karlmanu, kteri je od očeta za vojvoda slovanskih pokrajin imenovan bil: „Ker je nam crkvena provincija Panonija podvržena bila, toraj te prosimo, da bi bratu našemu Metodu kor v teh pokrajinah od sv. stolice biskopu namestniku povstaljenemu, v ničem ne napotoval, da bi on poleg starodavnega običaja vse kakor se spodobi biskopu opravljati in izpeljavati mogel.“
Nemški slavni zgodovinar Gfrörer si pri teh besedah tole opominih dovoluje: „Izvolitev Metodova je bila premišljena in pametna. Kajti Metod .kor, zavidani tujec med razježene in zavolj njega ukratjene nasprotnike vmešan se ni mogel drugače obdržati kakor po nepremakljivi zvestobi do rimske stolice.“ Trdpo smo prepričani o tem, da je sv. Metod bil vedno zvest sv. stolici, nikdar pa iz politiške prekanjenosti, ampak iz crkvenega prepričanja.
Celo slovanskega kneza Montimira je sv. oče spodbujal, da bi se sopet k panonski diecesi ppvrnol in se vrhovnemuoskrb-ništvu biskopa od same sv. stolice tam postavljenega ne odlagal podvreči. Iz tega se zdi, da je diecesa sv. Metoda segala tudi na Hrvaško, ali rajši na zemljo srbsko.
Po vsi priliki je papež pri kralju Ludviku zmagal, kteri se je gotovo varovati moral papeža razžaliti. Solnograškiniso zdaj mogli dalje se na svoje ugovore Opirati. V listopadu 877 je dobil nadbiskop Detmar nadbiskopski plajš ali pallium za svojo zvestobo do stolice rimske; z tim seje, kakor se zdi vsaj molče odrekel poprejšne oblasti. O tožbah iz Pasova na tem mestu še ni slišati. Morda je bil tudi Solnograd zadovoljen z tim, da je dobil nazaj Karantansko.
Zavolj miselne zveze navajamo tukaj konec k kteremu je po panonski legendi ta spor dospel. Kar nasprotniki Metodovi niso dosegli pri papežu, to so si prizadevali izpeljati na Moravi brez papeža. Ker
so imeli svoboden pristop pri Svetopolku, ki je po Rastislavu vlado prevzel, in ker so vsakpjake podpore na cesarskem dvoru zagotovljeni hib, so ponovili napad na svetega od papeža za vse pokrajine slovanske južne in severne v bivši Panoniji postavljenega biskopa. Svetopolk se je jim prepuščal v vsem, česar so le zahtevali.
On je jim brez vsega velikega upora dal v roke sv. Metoda pod tim pogojem, da bi se po obestranskem pogovoru nastali razpori že vendar poravnali. In po tem takem so imeli biskopi bavorski shod zavolj Metoda priča Svetopolka moravskega kralja. Napadli so tu Metoda kakor navadno:	„Ti učiš v krajih, kteri so nam pod-
vrženi“ (in nostro imperio doces). Ali sv. Metod jim je pogumno in naravnost odgovoril: „Ako bi to tako bilo in jaz vedel, da pokrajina, v kteri oznanujem božjo besedo je po pravici vaša po pogodbah, pustjil bi jo hodeč in učeč v drugih pokrajinah;“ ali pridjal je: „dežela ta je de-dištvo .sv. Petra.“ — Z temi besedami pa je sv. biskop dal naznanje, da dela v Moravi z voljo papeževo in, da je tedaj v polni pravici. Pa kaj je pomagalo! Pasavski in Solnograški so ostali pri svojem pozivaje so na svoje predpravice od Karla Velikega. Sv. Metod pa je rekel: „Ker se pa tedaj iz vladeželnosti in lakomnosti na stare meje biskopskih okrožij opirate in brez ozira na zakone crkvene np.i besedo božjo razsevati branite, pazite da bi ne hoteli železne gore z koščenim čelom prebijati, pri čem vam mozek izteče.“
Na to so mu rekli r „Ako bodeš govoril tako jezljivo, skusiš iz tega zlo!“ na kar j,im odgovori: „Resnico govorim pred kralji j in ne bojim s,e. Vi pa me svojevolno napadate. Pa delajte si že kar koli je vam ljubo. Nisem gotovo nič boljši od teh, kteri govoreči resnico so po mnogih mukah zgubili življenje.“ — In po takem potu je rastel razpor, in srd je tim veči nastajal čim manj je bilo mogoče kaj veljavnega iz nasprotne strane očitati. Zdaj pa je Svetopolk, hote prepir ustaviti, k slednemu
rekel: „Ne trudite mi toliko mojega Metoda, kajti poti se že kakor pri peči.“ Sv. Metod pa je poprijel za te besede in je dal kralju zastopiti, da, ako bi se mu poljubilo ž njim se šaliti, te šale niso na svojem mestu. In djal je k njemu: „Glej vojvoda, ljudje so srečali modrijana znojnega. In rekli so mu: „Zakaj se potiš?“ Na kar jim odgovori: „Z grobo drhalijo sem se prepiral.“ Na to so sv. moža popadli in zvezanega poslali daleč na Bavorsko, kder so ga dve leti in pol v ječi držali.
V žalostni ti ječi je sv. Metod postal po vsi pravici mučenik visokega od boga mu naloženega poklica. Ali vendar, ako-ravno bog težave pošlje na svoje verne, gotovo jih nikdar ne zapusti. Tako se je
zgodilo tudi z Metodom. Bog je vzbudil vernemu služabniku goreče zagovornike. Bili so ti knez Kocel in papež Hadrijan. Kocel namreč se je pritožil pri papežu, kaj Nemci z Metodom počenjajo. Sv. oče ni odlagal brž pisati svarivno pismo imenovanim nasprotnikom groze z kletbo, ako bi vjetega še dalje hoteli v ječi držati. In to je pomagalo. Kljubovati papežu niso mogli in tako so sv. Metoda izpustili. Nemški zgodovinar (Diimler) misli si, da se je izpuščenje sv. Metoda zgodilo spomladi
1.	874 in sicer o enakem času z mirom, kterega je to dobo sklenol nemški kralj v Forchheimu z Svetopolkom moravskim, kmalu potem, ko seje bil sošel z papežem v Veroni, kteri mir v celem za nemško
kraljevstvo ni bil hasnovit; zadržaval je v sebi — kakor se zdi — tudi pripozna-nje nadbiskopstva panonskega od nemške strani.
Metod kakor se zdi, se je zdaj povrnol v pokrajine Kocelove. Metodu sovražni biskopi so pre Kocelu grozili, ako bi sovraženega Grka hotel pri sebi obdržati; ali med tim so oni sami od božje roke vdarjeni bili, in štirje iz njih iznagla zaporedoma smrt storili. Kocel je umrl, kakor se zdi še leta 874. Ne ve se, kaj se je po njegovi smrti z njegovo deželo zgodilo, dedičev se zdi, ni zapustil. Le toliko vemo, da je jeden del doljne Panonije, ktera je segala noter do Blatnega jezera z mestom Ptuj posebna grofija bila, ktera zjedinjena z Karantanskim je prišla pod oblast Ar-nulfa sina Karlmanovega in prej ko ne se Dutlejpa imenovala; bil pa je ta kraj leta 896 izročen Braclavu vojvodu dežele med Savo in Dravo. V tem kraju je potem
menda sv. Metod, ki se je Še le leta 874 na Moravsko podal malo vpliva imel. I^eta 874 je v Ptuju že posvečeval crkev Teotmar solnograški biskop. Vzhodni kraji Panonije so kakor se zdi pripadli 884 k Moravi Svetopolkovi. In zdaj je poprijel sv. Metod za veslo crkvene vlade in je počel z ravno pravico redno oskrbovati crkev moravsko. Zdaj si je izbral še le trden in stalen sedež, in stolna crkev njegova je postala Velegraška crkev Device Marije. Učen prepir, kteri se je vnel ravno v preteklih letih na Moravskem med učenimi zgodovinarji, je pripeljal na naj višo stopnjo veijetnosti, da je starodavni Velegrad stal na ravno tem mestu, kder dan danas veličastna basilika Velegraška svoje stolpe k nebu vzdiguje, da bi iz cele Morave privabila častivce apostolov slovanskih v svete prostore svoje. Takrat se je započela slava in razcvet kraljevstva veliko-moravskega.
Vlil.
Metod je začel sv. mašo služiti v slovanskem jeziku. Kaka je bila njegova liturgija?
Hoc ergo nobile Graecorum par fratrum Moravis — sacra procurabant lingua rituque nesoias graecone (nec enim «chisma extiterat), an, cui assueti erant, latino Moravi.
(Kopitar, proleg. hist.)
iz stališča politiškega to se je tudi zdelo sv. Metodu ne manj iz crkvenega gledišča naj boljše sredstvo Moravanom katolški duh stanovitno vcepiti. Ni si mogel spre-vidni in bistroumni crkveni knez sicer tajiti da z tim vpeljuje novost dozdaj še neslišano, ali on se je z to nado pokojil, da sv. oče zvedevši kako neizrečeno to pomaga k razširitvi duha krščanskega med Slovani bode to oddaljenje od latinskega obreda prezrl. Ko je ta crkvena setev apostolov Slovanskih po lokah moravskih in panonskih ne dolgo po smrti Metodovi se posušila in ko so bili iz početka X. stoletja posledni ostanki njeni pod podkvami konjev madjarskih poteptani, tako se je vsemu temu vkljub vlastni njihov stvor, „slovanska liturgija“ ohranila, ne le prek deseto stoletje dalje, ampak ohranila se je na zahodu sem pa tam noter do današnjega dneva.
Vendar kakor se jednoglasno ta liturgija nazaj dovaja na Cirila in Metoda kakor na njena početnika, tako malo se učenjaki
edna iz naj zanimivejših in naj znamenitejših prikazni v zgodovini crkveni IX. stoletja se ovija kor nevenljivi brsljin okoli imena sv. Metoda in ta je:	„Slavljenje božjih sluzeb
v slovanskem jeziku.u Z temi blizo besedami začinja to važno poglavje Dr. Ginzel v svojem?neprecenljivem delu: „Zgodovina slovanskih apostolov Cirila in Metoda in slovanske liturgije1*. Litomerice 1857. Mi pa zahvaluje se mu za to delo ho-, čemo v njegove smisli vniti in si dovoliti tam kder se ž njim ne zlagamo svoje mnenje njemu nasproti postaviti.
Slavljenje božjih služeb med Slovani moravskimi v domačem jeziku zdelo se je Rastislavu naj pripravnejše sredstvo, da bi odvzel nemškim duhovnikom v deželi svoji polje delavnosti in da bi vsled te crkvene neodvisnosti kraljevstva svojega politiško samostalnost lože vtrditi in obraniti mogel.
Kar se je pa zdelo Rastislavu pripravno
zlagajo v tem: Mero liturgijo sta ta apostolska moža prevedla na slovanski jezik f
L Neki trdijo (Stränsky, Dobi*ovsky, Kohl, Dümmler, Kössing) da je to bila liturgija grška crkve carigraške, iz ktere sta naša svetnika prišla.
2.	Drugi (Asseman, Dobner, Ginzel) nasproti temu ostavajo pri tem, da obred Metodov ni bil drugi kot obred crkve rimske.
3.	Konečno so drugi še negotovi in se nemorejo za nobenega teh nagledov odločiti.
Navedemo tukaj razloge za oba dva nagleda prepuščaje častitemu čitatelju na voljo, naj se po navedenih obestranskih razlogih za ta ali oni nagled odloči.
L
Razlogi za nagled prvi.
a)	Mnenje, da je bil obred od Cirila in Metoda v slovanski jezik prestavljen obred grške crkve carigraške počiva jedino na okolnosti sicer sovsem- resnični ali ne zadostivni, to je na okolnosti, da sta ta dva ss. apostola po narodu in crkvi bila Grka.
Res sta bila duhovnika grške crkve, pa samo noter do leta 863, kadar sta stopila v službo zahodne crkve latinske, da bi v nji prebila noter do svojega konca; in ni čisto nobene dvombe, da sta ta žlahtna brata, ktera sta bila več Slovana kakor Grka in črez vse vdana rimskemu papežu, da sta se, pravim, ta dva brata kor služabnika rimske crkve podvrgla zakonu in običajem te crkve kakor v vseh drugih rečeh tako posebno tudi v obredu svetem.
b)	Ciril in Metod sta prispela v deželo, v kteri se je bila že od dveh rodov sem vdomačila vera Kristova in sicer v obliki crkveništva rimskega. Razsvetljenima in kakor po znanosti tako po spoštovanju crkvenih zakonov odlikujočima se duhovnikoma ni moglo na misel priti , da bi se odcepila v načinu obredovem, kakoršen je ravno med Moravani vpeljan bil; v njem sta tedaj služila sv. mašo po o ln~ e du rimske crkve. Ako sta bila kor duhovnika v službi crkve latinske vezana na njene ma-
šne bukve in obredovnik, tedaj sta bila, kolikor mogoče, še več vezana na nje od te dobe, kar sta v letu 868 bila posvečena za biskopa rimske crkve. Po posvečitvi in povišanju za -nadbiskupa je bil Metod celo po prisegi se zavezal držati se liturgije latinske.
c)	Da je sv. Metod kor nadbiskop o-pravljal božjo službo po latinskem obredu tega so priče nemški tožniki Metodovi sami. Kajti oni ga le vedno tožijo, da si Metod dovoluje meniti liturgiški jezik, nikdar pa sami obred mašni. Nikdar ni bila zanesena tožba nanj zavolj tega, da bi bil grško liturgijo vpeljal. In razsodek od papeža Janeza VIII. podan, se glasi v ti misli, da se mu dovoluje, no; se pW služenju sv. maše poslužuje jezika slovanskega, nikdar pa obreda grškega. Pa še dva naravnostna dokaza navajajo prijatelji prvega dokaza za mnenje svoje kakor nasleduje:
a.) Sv. Metod je pri sv. maši pel „Credo.“ Da je pri tem besedo: „Filioque“ izpuščal, zato so ga sovražniki dolžili krivoverstva. Ravno to pa, da je navadno Credo) pel, dokazuje da je maševal po latinsko. Kajti na ta način (namreč z Credom) so vpeljali nemški biskopi iz te strani od zahoda po zboru v Toledi 589 sv. mašo v svojih krajih in okrogih biskopskih. (Dr. Ginzel str. 110.)
/3) Papež Janez VIII., kakor pozneje o tem pozvemo, je dovolil slovanski obred samo pod tim pogojem da je se pri sv. maši bral sv. evangelij naj prej po latinsko in po tem še le po slovansko. Ako bi bili služili po grško-slovansko, tu bi tedaj pre se papežev ukaz glasiti moral: „naj prei po grško in potem po slovansko(T)r. Ginzel str. 111.)
Konečno se še pozivljejo tudi na dokaz jezikoslovni za svoje mnenje, da Ciril in Metod nobene druge liturgije nista prestavila v jezik slovanski razun one crkve Rimske. To je, pravijo, nad vsako dvomljivostjo in neovržljivo dokazano po latino sti, to je po prestavi docela se glaseči po latinski besedi v slovanski crkveni je-
zik preloženi, kakor je to veleučeni naš rojak Jernej Kopitar za zmirom zmago-vavno dokazal.
Zdaj pa poslušajmo kaj pravijo branitelji nagleda drugega.
Dokazi za nagled drugi.
Blagi trud, naša ss. apostola z ozirom na njuno pravovernost tako opisovati, da bi se jih nikdo le izdaleč doteknoti ne mogel, je zapeljal marsikterega k temu, da se na vsaki način prizadeva dokazati, kako je liturgija, v kteri sta svetnika naša služila sv. mašo na Moravskem bila liturgija ali obred latinski. Mi pa, akoravno enako gorimo vdanosti in. spoštovanja, kakor k sv. stolici kor sredini jednote, tako tudi k svetnikoma našima, vendar nič manj trdimo, da se njuni pravovernosti nič ne odvzame pa tudi ne našemu vročemu spoštovanju k njima, ako se podstopimo proti mnenju drugače mislečih trditi: da je liturgija v kteri sta svetnika naša pri nas sv. mašo služila bila slovansko grška. Ograjamo se pa proti temu, da tega ne delamo iz nepriklonje-nosti k Rimu kakor stari Strdnsky, ampak iz ljubezni do resnice kakor Dobrovsky in učeni liturgist nemški Kössing.
1.	Prvi dokaz da sta sv. Ciril in Metod služila mašo v obredu slovansko-grškem podavajo nam odlomki glagolski, ktere je učenemu svetu oznanil Dr. Höfler in razjasnil Dr. Safarik. Ta naj izvrstnejši poznavec starih spominkov slovanskih je po daljšem učenem preiskovanju imenovanih odlomkov podal razsodek vtem smislu da se čisto nič ne pomišljava njih začetek položiti do prvega stoletja po delovanju ss. Cirila in Metoda na Moravi (1. 862—950). Imenovana odlomka sta delka liturgiških knjig po grškem obredu.
Prvi odlomek obsega 10 pohvalnic (ex-apostolarov) t. j. kratkih hvalospevov za nedelje in svetke. V drugem odlomku se je nam ohranil oddelek urinih spevov na pasionski dan (3 antifone, 1 katisma in 3 makarismi). Ti odlomki so jasen dokaz,
da sta svetnika naša pri nas služila mašo sv. po obredu grškem. Dr. Ginzel hoče še le tedaj tim odlomkom verovati, ako bi se dokazalo, da so vzeti iz rokopisov sv. Cirila in Metoda. Mi pa jih brez tega dokaza imamo za ostanek njunega obredovanja po liturgiji slovansko-grški, tudi ako bi ti odlomki od mnihov iz Ogrskega na češko prineseni bili; konec vsega tega bode zmi-rom ta, da početek takih rokopisov slo-vansko-grških prihaja od ss. Cirila in Metoda. Kajti kdo bi' se bil za njima upal kaj takega na Češkem, Ogrskem ali na Moravskem začeti in vvesti? — Dalje pa Dr. Ginzel pripušča, da sta ss. Ciril in Metod evangelije in psalme prestavljala naravnost iz besede grške (str. 120): ker pa kakor vemo, obredovne knjige svoj obseg veci del iz sv. pisma zajemajo, kako pa obstoji potem oni latinski naduh slovanske svete besede ktero je pre Kopitar za zmi-romzmagovavno dokazal? (str. 112.) Pona-gledu g. Dr. Ginzela bi moral prevladati naduh grški (t. j. slovniške posebnosti grškega jezika) v teh knjigah. Celo Kopitar sam ni mogel v tem prašanju nič gotovega vstanoviti, ja zdi se nam, da je bil več za obred grški; kajti piše: „Ta žlahtna grška brata sta tedaj Moravanom opravljala obrede svete, vendar ni mogoče povedati, ali v besedi in po obredu crkve grške (kajti tedaj še ni bilo razkola) ali pt> obredu latinskem, kteremu so bili Moravani privajeni.“ — Iz tega, da tedaj še ni bilo razkola, Kopitar za mogoče ima da sta svetnika naša pri nas služila sv. mašo po slo-vansko-grško.
Dr. Ginzel je bil že z delom svojim željčnim gotov, ko je Höfler z svojo zaznambo v svet stopil. Zdaj je bilo seveda težko stavbo z tako ogromno marljivostjo sozidano razdreti in jo iznova staviti.
Odtod naj slabši dokaz eele te prekrasne knjige je posledni stavek proti odlomkom glagolskim.
2.	Memo drugih izdatnih dokazov, da je bila na Moravskem liturgija grška, imamo dokaz v naši moravski agendi; menimo
namreč obred posvečevanja vode na sveti večer pred svetimi 3 kralji. Obred ta se tudi na češkem opravlja. To je odlomek in ostanek liturgije grške pohajajoče od ss. Cirila in Metoda. Nobena sosednih di-eces, ne na Sleškem, ne na Polskem in ne na Avstrijskem in tudi ne na Ogrskem, ne opravlja tega obreda, čegar dolge molitve, često ponavljanje exorcizmov ali za-rotiteb in posvečevanje z križem pričuje o izviru grškem. — Ta obred je dragocen slovstveni spomenik delovanja ss. Cirila in Metoda v pokrajinah moravskih; on je očeviden dokaz in glasen priča tega, da je obred, v kterem sta svetnika mašo služila, bil obred njuni t. j. crkve grške. Komu drugače bi bilo na misel prišlo vstaviti zlomek grške liturgije do agende latinske? Kdo bi se kaj takega bil podsto-pil? In zakaj bi bil to storil? Kakšen namen je to moglo imeti? — Drugače gotovo vse to izpada ako, kakor mi trdimo, sta ss. Ciril in Metod pri nas služila sv. mašo po grško. Tedaj le je moglo priti komu iz nadbiskopov olomuških na misel, da bi iz hvaležnosti na spomin teh slavnih prednikov svojih in slavnega njunega apo-stolovanja, v grškem jeziku vložil do agende diecesalne vsaj jednega in sicer predni obred crkve grške, t. j. obred posvečevanja vode. Morda je bil to biskop Janez VII., kteri je po diecesalnem zboru leta 1349 praznovanje svetka patronov moravskih na 9. brezna preložil in officium na njuni svetek sostaviti dal. Ali nam kdo poda morda kako bolj priležno razjašnjenje kakor toto?
3.	Zdaj se pa podajmo k zavrnitvi dokazov proti našim nagledom postavljenih.
Očita se: ,,Sv. Metod je pri posvečo-vanju svojem v Rimu se zavezal z prisego, da se hoče držati ne le dogem, ampak tudi obreda crkve rimske; drugače bi ga tam ne bili posvečili.
Na to odgovarjamo. — Dajmo, da «ta Metod in brat njegov Ciril, predno sta postala biskopa, v slovanskem jeziku le pridigovala; pa tudi Dr. Ginzel meni in liergenrother, da je Metod nadbiskop se
pooblaščenega menil v slovanskem jeziku tudi sv. mašo služiti. To vsaj je moral vedeti razsvetljeni Metod, da k zdržanju jedinosti pripomore pri jednem obredu tudi pridržanje jednega jezika. — Ako se je Metod pooblaščenega menil vpeljati novost v latinskih pokrajinah dozdaj neslišano, gotovo se je tim manje bal svoji dolžnosti ne zadostiti z tim da ni prenehal opravljati službe božje v obredu, kteremu je bil od posvečenja sem navajen: v sv. obredu crkve grške; in ko je potem papež odobril in potrdil to, kar je bilo dozdaj neslisanega, tedaj se samo po sebi razumi, da ni mogel nič imeti proti temu, kar je bilo v crkvi od nekdej enako opravičeno, namreč obred grški. Piše pa Janez VIII. jasno, koje prvikrat prepovedal Metodu služiti sv. mašo po slovansko: „ Vel in latina vel graeca lingua, sicut Ecclesia Dei toto orbe diffusa cantat,“ — kakor bi hotel reči: „V besedi slovanski smeš samo pridigovati, ali sv. mašo služiti imaš ali v latinskem ali v grškem jeziku.“ —Ko je pa pozneje tudi jezik slovanski do obredov pripustil, je tim manje z svojim listom obred grški v katolški crkvi od nekdaj odobreni njemu prepovedati mogel ali hotel.
Znano je, da crkev oziroma na stvari, ktere se tičejo obreda in pridige ni neu-stopna, ampak kakor to tirja veča korist krščanskega ljudstva, mnogo spregleda, mnogo dovoli. Tako še dan današnji, le da bi jih sebi ne odtujila goji crkev v naročju svojem Grke zjedinjene celo na zahodu, akoravno po svojem obredu celo službo božjo opravljajo,
V ti prizanesljivosti se kaže velika modrost in vsestranska previdnost sv. stolice za časov tedajšnih ; kajti resnica je, kar piše Asseman (Calend. III. 170 ): „Za gotovo trdimo, da je papež Janez VIII. primoran bil k temu, da je dovolil za službo božjo slovanski jezik na prošnje kralja in ljudstva moravskega; če bi jim to bil odrekel , obrnoli bi se bili k crkvi grški, od ktere bi to bili kakor Bolgari lahko pridobili.“ — Izdajavni Fotij je bil tedaj Bol-
garsko odtrgal nazaj od rimske crkve; na cesarskem prestolu je sedel Basilij, ki je med vsemi slovanskimi pokolenji delal propagando za Carigrad, kakor je v resnici Srbe pod Montimirom, in Hrvate in ilirske Slovane za nekoliko časa od sv. stolice odvrnol. — V teh grozečih okolnostih, ko se je grški razkol z takim hrupom rival do srca latinskega zapada je si morala prizadevati politiška modrost papeževa pred vsem, da bi si crkev veliko-moravsko pridržala in sicer z tim, da je dovolila v nji obred slovansko - grški; z to modro prizanesljivostjo si ni le že odtrgane od sv. stolice katolško-slovanske pokrajine sopet nazaj obmola, kakor v resnici brž za Janeza Vni. Hrvate in Ilire, ampak tudi tote kraje zapeljivosti izdajavnega grškega razkola za vedno obvarovala. Od tod brez dvombe spregledljivost do slovansko-grškega obreda.
Za drugi dokaz v ti reči navaja Ginzel (str. 108,109.) nasprotnike Metodove. Tožbe njihove se pre vedno le tikajo jezika obre-dovnega, nikdar pa obredov, na svedoštvo, se je Metod držal obreda latinskega. Ravno to velja pre tudi o prepovedi.
Tako umovanje ni potrebno ampak več prisiljeno. Čega namreč bi se mogle tožbe in prepovedi drugega tikati kakor jezika ? Mari obreda grškega? saj na tanko stoji v listu papeža Janeza, da sme Metod služiti sv. mašo „bodi v latinskem bodi v grškem jeziku;“ pa jezik in obred grški se ne dasta deliti! Ko bi se bili sovražniki vzdi-gnoli proti obredu grškemu, bili bi tedaj naravnost krivovernosti dolžili vse svete učitelje grške crkve: Basilija, Zlatoustega, Gregorja in vse ostale sv. očake, ktere so vsem tudi crkev latinska v časti ima, akoravno so v grškem obredu sv. mašo služili. Sv. maša glede bitnosti je v obeh crkvah jedna, oblike obredovne, ktere se pri nji rabijo, pa še niso bile tisti čas že tako razvite in ustanovljene kakor so to za dob naših. V grški crkvi je bilo to celo nekaj običajnega, da so se tudi drugi jeziki razun grškega pripuščali v obred (sirski, koptiški, arabski). In zakaj bi se sv. Metod
ne bil upal vpeljati v obred jezik velikega naroda slovanskega?
Kakor naravnosten dokaz svojega mnenja navaja Ginzel (110) tole: „Sv. Metod je rabil pri sv. maši „Credo;“ da je v „Credu“ tem izpuščal besedo“ „filioque,“ za to so ga sovražniki dolžili krivoverstva. Da je pa v obče „Credo“ pel, je dokaz, da je služil sv. mašo v latinskem jeziku. Kajti na ta način mašo služiti so vpeljali nemški biskopi od zahoda (po zboru v Toledi 589) v krajih jim podložnih.
Na to odgovarjamo: Metod je bil duhovnik grške crkve. Pa tudi v Rimu se tedaj še ni molil „Credo11 pri sv. maši. Po predlogu ali nasvetu zbora v Toledi
1.	589 je bilo od biskopov zahodnih v sv. mašo vpeljano; in biskopi iz Solnograda in Pasova so tedaj to na Moravskem vpeljali , naj se pri sv. maši speva „Credo.“ Zdaj pa sodimo takole: Akoje mogel sebi dovoliti glavni nadbiskop crkve solnogra-ške, akoravno dozdaj v Rimu o tem še. vedeti niso hoteli, vpeljati do sv. maše „Credozakaj bi si ne bil smel dovoliti glavni nadbiskop slovanske crkve obogatiti sv. mašo z tako krasnim običajem kakoršen je molitev ali spev „Credo,“ če je ravno videl v Rimu da tam tega dozdaj še ni, da pa vendar proti temu nič nimajo. Da je pa izpuščal „filioque“ tudi za to je imel bitni razlog in sicer tega, da je dozdaj bil tega tako navajen kor grški duhovnik moliti „vero“ brez „filioque,“ in zbor v Toledi mu dozdaj še ni bil nespotekljive veljave Za daljši naravnosten dokaz Ginzel: „da je papež dovolil slovanski obred samo pod tem pogojem, da se pri sveti maši evangelij čita naj prej po latinsko in potem še le slovansko. Ko bi pre služili sv. mašo po grško-slovansko, tedaj bi se pre moral ukaz papežev glasitinaj prej po grško in potem po slovansko.“
Na to odgovarjamo: Modri papež je priporočil Čitati sv. evangelij naj prej po latinsko, da bi se z tim pokazalo spoštovanje do tega jezika v kterem zahodna crkev opravlja službo božjo, in v kterem stolica
rimska, središče jedinosti, svoje ukaze in naredbe razglašuje. Poslušateljstvo v teh pokrajinah je moglo biti tako, ktero je razumelo jezik latinski; vendar nikogar tu ni bilo, kteri bi razumel jezik grški ra-zun grških duhovnikov, in tedaj bi bila naredba papeževa celo nepotreba, ja še nemodra, dati sv. evangelij med ljudstvom slovanskim čitati po grško. Latinščina je tu zastopovala jedinost crkve kor mrtev jezik, grščina pa kor živ jezik je zastopovala narodnost, ktera pa je po teh krajih morala se ognoti gospodujočemu slovanskemu jeziku. Bila je tedaj v diecesi ■Metodovi po našem mnenju liturgija dvojna: v naselbinah nemških latinska, v slovanskih slovansko-grška. Ker pa g. Dr. Gin-zel misli, da kaj takega vpeljati bi bilo modremu apostolu Slovanov pripisovati narobe stvar, ktera si nima enake, tedaj mu hitro pokažemo na prikazen ti izcela podobno iz naših dob, v kterih se ustavi crkveni ne nahajajo še le v izcimbi ali
pa le v upanju, kakor za dob sv. Metoda, ampak v polnem razvitku in svrše-nosti, kažemo na glavne nadškofije v deželi gališki v kterih trije nadbiskopi kor nadomestovavci trojih obredov v deželi vladajočih, poleg sebe prebivajo.
Da bi bil z tim sv. Metod Moravane dozdaj latinskega obreda navajene zmotil ne mislimo. Moravani kakor je obče znano niso imeli radi duhovnikov nemških, kterih niso zastopili in kterim so le dajati morali. Za to, ko se je sv. Metod na Panonskem oglasil, seje zgodila prečudna stvar, vse ljudstvo je vrelo k njemu in duhovniki nemški so postali brez ovčic, dokler da se je sam viši duhovnik Rich-bald v Solnograd povrnol. Ko je tedaj samo ljudstvo po tem obredu hrepenelo, tedaj ga sv. Metod gotovo ni motil.
in po teh prevdarkih je vsakteremu prosto k kteremu nagledu mu ljubo pristopiti in se nagnoti. Mi pa potujmo dalje v osodah sv. Metoda.

j [
IX.
Sv. Metod v Moravi na dvoru kralja Svetopolka. Krst
Borivojev.
eta 870 je stal Rastislav na vrhu svoje moči in neodvisnosti od Nemcev. Ali bogu bodi potoženo, imenitni ta vladar, zvesti Slovan in katoličan je na koncu svojega življenja skusil zmeno srečino na način nad mero žalosten. Njegov vlastni bratranec — Sve-topolk je bil njegov izdajavec in ga je izročil v roke njegovih sovražnikov: zares strašna in žalostna okolščina za modrega in dobrega vladarja.
Castiželjni Svetopolk je bil od nekoliko časa sem knez v Nitri na Ogrskem pod vrhovno oblastjo strica svojega. To nadvlado je hotel raz sebe vreči, ja hrepenel si je vlado nad celim kraljevstvom moravskim doseči. To je zapazil kraljevič Karlman, kteri je na pomejnih pokrajinah in v današnjem avstrijskem vladal in se je te zaželjene priložnosti pohotno poprijel. Začeli so k mlademu knezu prihajati imenovani Karlman in naganjavci njegovi obetajoči mu pripomoči k vladi,
po kteri je hlepel. Svetopolk jim je veroval in se je začel sprijatelje vati z neprijatelji svojega strica. .Rastislav spre-gledavši namere obeh stran je skušal naj prej po dobrem Svetopolka odvrnoti od družbe z Karlmanom.
Ali zastojn! Svetopolk se je zaplel v mreže mu nastavljene, otrgal se je popolnoma od slovanske zveze vtemeljene po Ra-stislavu in se je z kneževino svojo Ni-transko podal pod obrambo cesarjevo. Rastislav, bolečine in srda nad takim izdajstvom poljen, se je namenil nehvaležnega bratranca kakor se spodobi kaznovati. Ali zviti Svetopolk je Rastislava prekanol. Vjemši zavratno častivrednega strica je dopolnil mero hudobije svoje z tim, da je izročil nesrečnika naglavnim sovražnikom njegovim. Radost neprijateljev, da so dobili v pest naj večega protivnika svojega je bila neizmerna. Hitro so ga vkovali v verige in okove in odpeljali v Rezno.
In tu je težko reči po kaki pravici je bila nad Rastislavom sodba sojena. Za kri-
vico krvave kazni vredno se mu je pokla-dala ljubezen do naroda in domovine, v greh se mu stela skrb in ohramba samostojnosti dežele moravske. Tako čudno sodi človek, kakor hitro mu strast pokali zdrav razum in pogled! Sodniki Rezenski so sodili kakor je jim velela strast in obsodili so Rastislava — na smrt! Kralj Ludvik boje se te krvi ni potrdil, ali premenil je grozen ta razsodek v še groznejšega. Dal je Rastislavu obe oči izteknoti in zaprl je siromaka starca v nek samostan na Bavor-skem v večno ječo! — Žalostne te stvari so se godile leta 870.
Nemci videči da Moravani nemajo več Rastislava so si prizadevali podvreči deželo predno bi se narod zavedel po žalostni ti zgubi. Grofa Engelšalk in Vilem sta bila postavljena za oskrbnika deželi, ktera je imela biti zjedinjena z nemškim kraljevstvom. Pa tudi Svetopolk je dobil zasluženo plačilo za neslišano pregreho svojo. Ta nesrečni knez, kteremu je izdajstvo imelo biti most in cesta k vladi nad celo Moravo, seje iznenada znašel v ječi. Nemci namreč imaje ga v sumnji ga vjamejo in zapeljajo na Bavorsko. Tako ravnanje seje vračalo za pričakovano povišanje. Hrabri Moravani videči kako se postopa z domačimi knezi, so se razsrdili v gorki jezi proti tujemu nasilstvu. Vse ljudstvo je zgrabilo za orožje. Slavomir iz knežje krvi izrastli odgo-jenec sv. Metoda in jeden prvih Moravanov posvečenih za duhovnika, je bil primoran postaviti se na čelo razsrdjenega povstaja-jočega naroda. Nova krvava vojska se je vnela, nad kterokoli prejšno grozovitnejša. Nemci so prihruli v Moravo z veliko silo, cela dežela pa je vstala proti njim. Zviti Svetopolk držan za te dobe še vedno v ječi je prekanol Nemce. Dobil si je zaupanje njihovo in tako seje zgodilo, da mu je bilo pod ugovorom izročeno nekoliko ljudstva, da bi se bojeval proti vlastnim deželanom in rojakom. Ali Svetopolku so se nad tem v ječi odprle oči. Spoznavši nekoliko grozno svojo pregreho se je te priložnosti poprijel, da bi se vsaj nekoliko
očistil pred obličjem narodovim. Sporazu-mevši se tedaj potajno z Moravani se je zvezal z rojaki v osvoboditev domovinino. Pri slavnem mestu Velegradu obleženem tedaj od Nemcev je izpeljal namero svojo, udaril je memo nade na tabor nemški in zatrl neštevilno tmo neprijateljev. Klanje v njihovi vojski je bilo veliko; malo kteri je odnesel življenje in ta le brzo utekaje. Jedina ta bitva je odločila osodo Moravanov. Moravsko kraljevstvo je iznova si dobilo samostalnost in v kratkem tudi tako znamenito moč, kakoršne ni imelo ne prej ne poznej nikdar. Svetopolk je postal vlada-vec obnovljenega velikomoravskega kraljevstva. Dobro vede pa, da mu povstanejo okrutni boji z pobitimi in izgnanimi stis-kavci se je ozeral po zaželjenih zaveznikih. In tu je gledal pred vsem se zavezati z vojvodom češkim Borivojem, kakor tudi z drugimi Slovani na severju, in tako svojo moč posilujoč se je pripravljal z vsako-vršno pozornostjo na hrabro brambo. Svetopolk vzemši za soprogo si sestro Bori-vojevo je z to ženitvijo okrepil zvezo, k kteri je obestranska potreba gnala Cehe in Moravane. Razun tega so podali roke tudi drugi Slovani k zjedinjenju proti občnemu sovražniku.
In tako stoječ na čelu teh zjedinjenih narodov se ni imel nikogar bati, tudi ne kralja nemškega, kteri je sopet z sovražnimi četami na Moravsko vdrl. Leta 872. je prišlo k marsikteri togi bitvi; slednič pa je Svetopolk zmagal Karlmana in njegovo vojsko. Leta 873. je sam Svetopolk zapo-čel boj vdrši z mnogobrojno vojsko v nemške pokrajine. Bojna sreča mu je bila prijazna, Karlman povsod spodbit, je moral prositi očeta svojega Ludvika, da bi mu brž ko more prispel na pomoč; ali oče sam ni bil brezposlen in tedaj Karlmanu ni gstalo drugega kot mir sklenoti z zmago-vavnimi Slovani. Svetopolk. j e bil pripoznan za vladarja neodvisnega in mila Morava je dobila po zasluženju ime velikomoravskega kraljevstva. In ti širodaljni kraji njeni prek Češkega in sedajnega Moravskega, pokra
Sv. Metod v Moravi na dvoru kralja Svetopolka.	45
------------------------------------♦____________________________
stva. Bodi si pa kakorkoli, sv. Metod je zapustil pokrajino Panonsko kakor hitro je svojo uro in ugoden ežts vgledal in podal se na Svetopolkov kraljev dvor v slavnem Velegradu. Skrb za narod moravski je bila drag ukaz brata v Rimu umirajočega. Mo-ravani sami so klicali svojega svetega učitelja nazaj, hrup bojni je prestal, sveti mir se je povrnol in tedaj ni bilo zaprek podati se tje, kamor je srce našega apostola vleklo. Zdi se tedaj, daje sv. Metod šel, da bi pogledal in popravil, kar je kaj poginolo. In približal se je kakor oče k Svetopolku in očital mu z očetovsko resnobo grdo izdajstvo, kterega seje bil deležnega storil na slavnem stricu Rastislavu. In če nas ne ukanja misel, tako ni ostal
jine Srbske noter do Devina, krajine Pol-ske noter do Krakova in do reke Strija, na vzhod do Tater ogerskih in proti jugu noter do Donave in še dalje: te razširjene pokrajine zjedinjene po zgovoru knezov in po potrebah narodov so se odprle apostolskemu delovanju sv. Metoda, kteri je med tim ko so se vse te stvari godile vklenjen bil na Nemškem, in ki seje podal ravno te dobe iz ječe izpuščen, naj prej k svojemu milemu Kocelu. Ne da se povedati kako dolgo se je tu zdrževal. Nekteri pravijo, da je brž po smrti Kocelovi leta 874 zapustil njegovo deželo, drugi pa trdijo, da je Kocel še leta 877 živ bil, ker gaje papež Janez VIII. tega leta pismeno opominjal, naj bi v svojih krajih ne trpel mnogožen-
trud njegov za ta čas brez vspeha: Sve-topolk je šel v se. Kar je nas k temu mnenju pripeljalo je res ta okolnost, da ravno v teh letih sv. Metoda nahajamo na kraljevem dvoru na Velegradu. Sv. Metod, ta neostrašeni ljubitelj resnice in zaničevavec prilizovanja bi bil javelne živeti hotel na dvoru kralja, kteri bi bil odlašal smiti s duše svoje kri in kletbo oslepljenega in v ječi poginovšega dobrotnika iz vlastne krvi. Da je pa sv. Metod na dvoru bival je dokaz, da se je Svetopolk poboljšal in sv. Metoda obrajtal. Ali je morda sovraštvo, ktero je imel do strica na sv. moža prenesel, in skrivno v sebi zakrival? — „Kdo zna srce človeško? kajti je nezapopadljivo kakor morje“ kakor prerok govori.
V teh dobah se je tudi zgodilo pokristjanjenje češkega vojvoda Borivoja na Velegradu po roki sv. Metoda, in z tim je postala crkev moravska mati crkvi češki. Med Čehi in Moravani je nastalo lepo bratovsko porazumljenje. Vojvoda češki je takrat, ko se je delalo za rešitev in potem za mir z Nemci, pogosto prihajal na Moravsko , sv. Metod je imel priložnost ga sv. veri krščanski pridobiti.
Predno pa o tem važnem dogodku širje spregovorimo je treba odgovoriti prašanju: „Ali ne segajo početki vere krščanske v deželi češki do starejših dob ?“
Že takrat so imeli Čehi na jugu in zahodu kristijane za sosede; samo gore so stale na meji med paganskimi Cehi in krščanskimi Bavorci in drugimi Nemci. Dobro pa je znano iz zgodovine kako so se ti narodi trudili spreobrnoti druge narode k veri krščanski, in na kako nasprotje so ravno zato zadeli pri Slovanih. Videli smo že zgoraj na Moravskem kako so se tu vpirali jedino zato sv. veri, ker je jo prinašal dosedajni protivnik na bojišču. Za duhovnikom frankovskim in bavorskim je stopala vojska; kder je on zasadil križ v zemljo, tam so zabili cesarski yojvodi meč, posebno sebi pravico k vladi, k na-
kladanju sužnosti, davkov, desetine in drugih plačil. (Gfrörer).
Kaj čuda, da je nastal strah pred pridigarji vere krščanske, kteri so prihajali iz pokrajin nemških; in od tod tudi nevolja do vere same. Slovani v ti reči niso drugače počinjali kakor sto let poprej Sak-sonci. Boje se, da bi morda ne postali po-kristjanivši se podložni in sužniki svojih sosedov, so odvračali posluh od pridigarjev nemških, so odvračali misli in srce od vere po njih oznanovane. Stare navade pagauske, ljubezen k samostalnosti in svobodi, sovraštvo do sosedov z kterimi so se bile od vekov vojske krvave, to so bili glavni vzroki žalostnega in pogubnega očitnega vpora proti krščanski veri pri Slovanih.
Čelji so se vpirali še dalje ko Mora-vani; v tem jim je pomagala prirojena lega njihove dežele, ograjene z gorami, in slovanska hrabrost.
Nič manj pa so prihajali Čehi v Nemce in Nemci v Čehe in obestranskemu obhodu je sledilo prijateljstvo. Tako je prišel tudi nebeški sad Kristove vere iz Nemcev k Čehom. Marsikteri pobožni nesebični duhovnik nemški je sicer res imel nekaj vpliva na Čehe. Ali ves dobiček, kierega so po tem potu dosegli je bil brez dvombe samo ta, da so k večemu posamezniki vero in krst skrivoma poprijeli. Delovanje iz strane zahodne je bilo le podobno zaru-delemu svitanju na juternem obnebju, zarja nebeškega solnca je Čehom še le vzšla na vzhodu z prihodom sv. bratov Solunskih na Moravo, in dan odrešenja je napočil, ko je sv. Metod Borivoja na Velegradu krstil l. 874.
Zdaj pa po tem kratkem odstopku obrnimo svoj pogled tje na Velegrad.
Svetopolk je vzel za soprogo Ljudo-miro sestro Borivojevo. Ta visokomisleča hčerka vjvode Gostivita kor žena kralja krščanskega, je gotovo postala tudi kristi-jana. Sv. Metod je bil njeni učitelj in ktero nježno srce bi se bilo moglo zapirati besedam takega mojstra? Sam Svetopolk, tim več pa sv. Metod sta si morala želeti, da
bi bil zaveznik Moravanov tudi zaveznik v veri krščanski. Borivoj mudeč se na dvoru kralja krščanskega in občujoč z vernimi Slovani, je spoznal vero od druge strani kakor bi se to bilo drugod zgodilo. Veličastne službe božje krščanske, požlaht-njene navade, zadržanje kristijanov, so morali velik vtisk napraviti na srce njegovo. Morava je bila slovanska in čvrsta, kazala se je nada, da zveza prijateljska z popri-jetjem krščanske vere postane še čvrstejša, prizadevala si je sestra, kraljica moravska, prizadeval si je Metod z mogočno zgovornostjo , slednič je razsvetila milost božja Borivoja in on je prosil za sveti krst. Bila je to velika slovesnost in radost na Velegradu. Stara legenda sicer pripoveduje,
da je moral Borivoj na dvoru Svetopolko-vem na tleh pri obedu sedeti, zato se je začel sramovati in prosil za sv. krst. Ali to je samo izmišljeno risanje te spomina vredne prikazni, kakoršno je stari tedašnji vek rad imel.
Vkup z Borivojem so se dali krstiti, ako ne vsi, gotovo mnogi iz družbe njegove. Sam Svetopolk je bil češkemu knezu boter in sv. Metod je v duhu preroškem prerokoval krščenemu vojvodi slavne naslednike in češki deželi moč in slavo.
Ko se je Borivoj ločil, mu je dal sv. Metod z seboj jednega iz najboljših učencev svojih. Znani in v starih spomenikih dežele češke omenjeni duhovnik Pavel Kajik je novo krščene Čehe spremil
do njihove domovine. Borivoj čute kaka sreča je biti kri^tijan, sije želel, da bi mu žena Ljudmila in .celi češki narod enake sreče deležni postali. In v ta namen je prišel Kajik in ž njim so prišli morebiti tudi drugi učenci Metodovi v Prago. In začeli so oznanovati sv. evangelij. Izgled knezov in dvornikov jim je pripomagal k dosegi zabeljenega namena,, in narod češki je iz celega srca bil vdan tem učencem sv. Metoda.
Med novimi učenci Kristovimi na Češkem je gotovo svetila, kakor danica med zvezdami, sama kneginja — sv. Ljudmila. Pripoveduje se, da -je celo sv. Metod za njimi prišel v Prago. Ginzel sicer pravi, da to ne more biti, kajti Cehi so tedaj spadali pod Rezno in sv. Metod bi bil tujemu biskopu v dieceso segal; ali mi vemo da je Češka tedaj spadala'k kraljevstvu velikomoravskemu in tedaj k diecesi sv. Metoda. Se-le po padu Velike Morave leta 907, je prišla Češka pod Rezno.
Tedaj je lahko mogoče kakor smo pravili, da je sv. Metod sam v Prago dohajal, akoravno za to pismenih spomenikov docela trdnih nimamo.
Z žlahtno kneginjo so čakali zastopniki spreobrnjenega ljudstva na prihod sv. apostola, da bi iz njegovih rok krst sprejeli. Na levem Gradcu pod Prago, ljubljeni ti trdnjavi tedajšnjih knezov čeških so
postavili v naglici crkvico krščansko. Ta crkvica je bila na Češkem prva, ktero je brez dvombe posvečil sv. Metod sam. Sv. Klement je bil izvoljen za varha ti crkvici.
To dobo kakor se zdi se je tudi stavila druga crkvica k časti sv. Klementa na knezovem Visegradu. Še dan danas, akoravno le na skritem se vidijo ostanki na pokopališnem zidu pred crkvijo.
In Borivoj sam je postavil prvo crkev v čast božje porodnice na tem mestu kder zdaj prekrasna Tinska crkev stoji. V vseh teh crkvah, ktere je Metod sam ali kteri iz med njegovih učencev posvetil, je opravljal apostol naš prvo sveto žrtvo in je molil za češki narod.
Za dokaz, da so Čehi prijeli vero krščansko od vzhoda in nikdar od zahoda bodi tukaj memo gredč omenjeno, da je prva biskopova crkev bila posvečena sv. Jurju v Pragi, ktera je bila potem v ženski samostan spremenjena in ki še zdaj pozornost pobožnega katoličana in posebno ljubitelja crkvenih staveb močno miče. Gotovo paječastenje svetega mučenika Jurja prišlo iz vzhoda na zahod.
Zato se tedaj veseli vsak pošteni Čeh, da je postala erkev moravska mati crkvi češki za dob sv. Metoda, in zato ne poraj-taje drugih vzrokov ljubi iz celega srca čeh Moravana in ta sopet brata Čeha.
J'
f ovi sanje in posvečenje sv. Mela na biskopovo čast mu je o početek težkih nezgod in dega trpljenja. Vendar so bili leta 874 do 800 časi neko-_ ^o za njega pokojni, akoravno so tudi med tem na vseh straneh zavratno spletkarili proti svetemu nadbiskopu. Bila je to doba blagoslovljenega delovanja apostolskega v širodaljnih pokrajinah crkve moravske. Raztegala pa se je delavnost sv. Metoda posebno na dve reči. Pred vsem se je trudil za to, da bi Moravani, Čehi, Hrvatje in Polaki spoznali in obljubili vero krščansko in postali verni sinovi sv. crkvi. Pa poleg tega si je prizadeval, da bi novi crkvi moravski odgojil dobrih duhovnikov. Ta in oni trud mu je blagoslovil bog. —
Kako se je pomnožilo število vernikov na Moravi, na Češkem in drugod o tem se je že pravilo. Bilo pa je duhovnikov možatih, ki so bili z celo dušo biskopu svojemu vdani. Bili so pa to duhovniki tiste dežele, domačega slovanskega jezika popolnoma zmožni. Pri smrti sv. Metoda se jih je štelo 200. Bil je med njimi večkrat imenovani kraljevič Slavomir in bili so brez dvombe tudi sinovi drugih knezov moravskih. Prvaki in nad drugimi izvrstni v tem zboru duhovskem so bili Klement (Bolgar), Naum, Angelar, Sava in Gorazd, vsi v Rimu za duhovnike posvečeni.
Z živo besedo je zjedinil sv. Metod tudi roko marljivega spisatelja v vinogradu moravskem in dokončal je v teh dobah že od Cirila začeto prestavo celega sv. pisma v jezik slovanski o kteri prevažni stvari
X.
Stanje sv. Metoda na Moravskem. — Rim prepove sv, mašo v slovanskem jeziku. — Tožbe proti Metodu v Rimu. — Pot
v Rim.
mislimo se še širje zmeniti v sklepnem poglavju tega dela, kder namerjavamo ta dva dobrotnika narodov slovanskih risati kor spisatelja in vtemeljitelja slovstva slovanskega.
Vendar zlo bi se motili misleči, da je prej opisana doba blagoslovljenega delovanja sv. apostola Metoda bila prešla brez vsakojake nezgode in trpljenja. Že med tem časom so se zbirali grozni, nevihtni oblaki nad glavo sv. Metoda in mar-siktera burja predhodnica se je zaletela z pogubno silo v svetega moža.
Doteknoli smo se že deloma načina kako je papež Hadrijan II. protest, podan od Solnograške stolice proti obnovljenju Panonskega biskopstva zavrgel. Po tem potu se v Rimu ni dalo nič doseči.
Zaželjena je tedaj bila nadbiskopu Solnograškemu kor zdatni razlog k tožbi proti Metodu ravno ta okolnost, da je apostol Slovanov pri božjih službah se posluževal slovanskega jezika. Pa tudi smrt papeža Hadrijana konec leta 872 je bila neprijateljem Metodovim po godu; kajti nad-jali so se, čegar niso dosegli pri tem papežu, gotovo dobiti od naslednika. In zato so, kakor hitro je Janez VIII. 14. grudna 872 zasedel sv. stolico, brž se vzdig-noli Metodovi neprijatelji z prošnjo, da bi se jim povrnola Panonija, pri čem niso pozabili za razlog in vzrok te tirjatve navesti novosti od Metoda v božji službi vve-dene in v pokrajinah njemu izročenih izpeljavane. Janez VIII. je zdaj hoti ne hoti to stvar v red spraviti moral, kajti kakor hitro se je taka tožba k sv. stolici zanesla je papež kor naj viši sodnik sodbo svojo izreči moral. Ker pa je bil Janez za prejšnega papeža viši dijakon sv. stolice, mu vreditev zastran panonsko — moravske crkve ni bila neznana. Bil je tedaj celo prepričan tega, daje prednik to provincijo vredivši izcela v prid sv crkvi ravnal; zato je dosledno mislil, da je njegova prva naloga, kako bi duhovne in politiške protivnike v nemškem kraljevstvu z to uredbo rimske stolice spravil.
K temu cilju je odpravil na Nemce poslanca biskopa Jakinskega ktercga obzi-ravnosti se je koncema podalo k vsestranski zadovoljnosti ta posel vrediti. Vredivši sporočene posle na nemškem se je biskop, kakor mu je bilo rečeno, podal v Panonijo, da bi Metoda o tem, kaj in kako je stvari vredil, soznanil, da bi se na lastne oči prepričal, kako se reči v njegovi diecesi imajo in konečno mu izročil vlast-noročno pismo sv. očeta v kterem mu je ta prepovedal božjo službo opravljati v slovanskem jeziku. Piše mu namreč sv. oče, da mu je na voljo dano služiti sv. mašo ali v latinskem ali v grškem jeziku; nikdar pa v slovanskem, kterega imenuje v dopisu barbarski t. j. sirov še neizobražen, za take svete skrivnosti negoden jezik in tedaj iz svetih jezikov izločen, jezik kte-ri jim samo sme rabiti pri krščanskem nauku.
Da je papež sv. mašo v slovanskem jeziku prepovedal, k temu ga je primoral iz ene strani običaj povsod v crkvi vpeljan, i iz druge pa očitni ozir na nemške odpornike Metodove; kajti z to prepovedijo si je mislil jih z napravo sv. stolice oziroma moravske crkve nekoliko pomiriti.
Kako pa se je Metod obnašal prebrav-ši to leta 873 od papeža izročeno prepoved? Toliko je gotovo, da ni nehal sv. maše v slovanskem jeziku brati. Morebiti pa je to delal iz kljubovavne nepokornosti ?
Kaj takega si misliti o duhovniku skoz in skoz apostolskem bodi daleč od nas. Res da ni odlagal se na mestu brž pred poslancem papeževim pa tudi pismeno v listu njemu seboj danem opravičiti, da ni pozabil omeniti kako mnogovrstna korist iz te naprave za Slovane in za sv. crkev izvira. Vsled takega spoštovanja polnega opravičenja je mogel vsaj pri svojem običaju tako dolgo ostati, dokler sv. oče njegovega opravičenja ne zavrže. Ali vendar pokojnega uredovanja sv. Metod ni imel pričakovati ; iz druge strani in na drug način se je vzdignola proti njemu buija.
Naznanili smo že da je sv. Metod —
ne ve se prav od kterega leta — bival na dvoru kra’ja Svetopolka na Velegradu, in da je svojo apostolsko delavnost v severovzhodnem delu Svetopolkovi vladi podvrženem razodeval.
Duhovništvo nemško-latinsko je bilo na Moravi (večidel iz diecese Pa&ovske) in v Panoniji (tukaj iz Solnograda) mno-gobrojniše kakor duhovništvo slovansko in vpliv njegov je bil na Svetopolka velik. Oni so ga pre iznagla Metodu čisto odtujili in na svojo stran privabili, in to posebno s tira, da so ugajali njegovim stra stini (iz kterib se je jedna takrat tako zaplodila med ljudstvo in velikaše, da je sv. oče sam proti nji se pri knezih vzdignot moral) in da so sv. Metoda pri Svetopolku natolcevali kor krivoverca. Nič pa ni bilo leži kakor sv. Metoda pri Svetopolku v tak sum pripraviti, ga za krivoverca raznesti in temu vgovoriti, da je blagor njegove duše v nevarnosti ako še za naprej ušesa svoje odpira nadbiskopu.
Svetopolk je bil na razpotji komu bi veroval, ali svojemu od sv. stolice postavljenemu nadbiskopu ali tožnikom njegovimi Ti so pa tudi že napravili tožbo zoper Metoda v Kirn in primorali Svetopolka, da je njihove pritožbe podpirati obljubil.
Kako sna je bila ta tožba? Kakor je tožba zastran novosti v božji službi imela zaželen konec, tako so sopet vzstopili proti Metodu tožniki zavolj njegove pravovernosti, le predobro si tega svesti koliko važnost taka tožba v Rimu ima. Krivili so ga posebno zmote Grkom vlastne, namreč da sv. Duh samo od očeta, ne pa tudi od sina izhaja. Temu krivičenju so še pristavili: vJa Metod ne jenja božje službe opravljati v sirovem slovanskem jezikuRimu očevidno' na razumenje davaje, da samo le zavolj tega se tujega jezika pri božji službi poslužuje, da bi z tim leže svoje zmote pred Nemci zakriti mogel. Opiraje se na te tožbe so tirjali, da bi Metod biskopskega ureda bil odstavljen.
Svetopolk je odpravil svojega poslanca,
slovenskega duhovnika Janeza iz Benetek, v Rim, kteri naj bi papežu ustno sporočil: „kako da je Svetopolk v veri v dvombi in in da je dvomljivosti v veri tim več izpostavljen, ker nadbiskopa samega poprek ea krivoverca imajo.“ Ti zlomiselni koraki storjeni od nemške strani se godijo na spomlad leta 879.
Kako je prijel Janez VIII. to tožbo proti Metodovi pravovernosti f
Odgovarjamo, da ne drugače kakor čude se. Mislil je namreč takole: Metod, kteri je z bratom Cirilom se razkolniškega Carigrada popolnoma odpovedal, kteri je pred sprejetjem biskopskega posvečenja u6tno in pis meno v vseh rečeh svojo z crkvijo rimsko se zlagajočo vero bil izpričal, ta Metod bi se sedaj popolnoma od zmotnjav poduče-vati pustil V — Po vsi pravici je morala taka tožba z začudenjem napolniti, Janeza Vlil., kteri je slavnega apostola Slovanov pred 10. leti v Rimu osebno bil spoznal. Da pa tožbe tako očitno proti njemu pričajoče, kakoršna se je v rokah njegovih nahajala, ni mogel prezirati, ampak jo moral, kakor se spodobi preiskovati in pravično razsoditi se razumeva. Zato je izdal 14. junija 879 Janez Vlil. papežko breve ali pismo na Metoda nadbiskopa panonskega, ktero mu je ukazalo se brez odloga in mujenja na pot v Rim podati in tam ustno pred papežem o veri in učenju se razgovarjati. '
Tisti dan je tudi odpravil sv. oče pismo na Svetopolka kralja moravskega v kterem je po dvomljivosti zmotjenemu pokazal nepremekljivo pravilo vere t. j. učenje crkve rimske, kterega se ima držati vsak, bodi duhovnik bodi biskop, in da ne sme kaj drugega učiti. Pri Svetopolku je tudi prav za prav le zato šlo, da bi zvedel ktera stran pravo rimsko-katolško vero oznanuje. Zato pa, da je iz zadne tožbe pozvedel, da nadbiskop Metod drugače uči kakor je bil pred desetimi leti ustno in pismeno sv. stolici obljubil, je, kolikorkoli se je tudi temu čudil in zavolj tega skoro
52
Stanje sv. Metoda na Moravskem.
celo reč za neverjetno imel, nadbiskopu poleg drugega naložil naj se brez izgovora in odkladanja hitro k njemu v Rim odpravi, da bi iz njegovih ust se prepričati mogel kaka je vera njegova.
Duhovnik Janez Beneški, kteri je tožbo proti Metodu v Rim prinesel, je izročil tudi papeževe liste iz Rima tem, na ktere so se glasili, kterih so bili.
XI.
Metodovo opravičenje v Rimu. — Papež ga v uredu potrdi
in obred slovanski dovoli.
ad je slušal sv. Metod papežev klic; vest mu je bila čista kakor milo solnčice na nebeškem obloku, ni se imel ničesar bati timveč je trdno zaupal v boga, da v Rimu osramoti protivnike svoje. Spremljen od Ze-mižizna vazala in dovernika Svetopolko-vega se je podal brez mujenja na pot v Rim. Imel je še posebnih opravkov in na-, ročitev sv. očetu sporočiti in vrediti iz strani Svetopolkove. Knez Moravski je gotovo dal izreči papežu svojo in celega ljudstva odkritosrčno vdanost do stolice sv. Petra, in to ne samo v stvareh crkvenih ampak tudi v državnih. Kajti da bi svojo neodvisnost od Nemcev ohranil, k temu ni bilo nič potrebnejšega kakor prijateljstva in pomoči papeževe, po kteri se je tedaj skrbljivi vladar pri ti ugodni priliki ogledal. Samo Metodu, od kterega se mu ni bilo bati, da bi Nemcem kaj naznanil, samo njemu je mogel Svetopolk kaj takega zaupati.
Metod je bil v Rimu kakor biskop o
blagor cele crkve visokozaslužen prijazno' sprejet, in ko je naj prej z pobožnostjo biskopu spodobno groba sv. apostolov počastil, papežu svoje spoštovanje skazal in v skrivnem pogovoru predbežno to, kar mu je vedeti potreba bilo, naznanil, se je stopilo sedaj k vredbi njegovega opravka z natančnostjo in veliko važnostjo, kakor je to od nekdaj v Rimu navada. Da tudi stranka nemška v Rimu v svojem smislu ni bila nedelavna, tega ni treba omenjati. Akoravno moramo obžalovati, da nimamo potrebnih in natančnih sporočil, kako je ta pravda bila v Rimu rešena, tako nam nič manj to kar je bilo dognano sporočuje list papeža Janeza VIII. kterega je kakor nasledek preiskane Metodove pravde junija leta 880 k Svetopolku kralju moravskemu odposlal bil. (Codex dipl. Boček pp. 247. str. 42.)
I. Tožba Nemcev krivečih Metoda krivega učenja, je bila načelni predmet teh preiskav. Po zakonih crkvenih so se morale vse proti biskopu vzdignene tožbe preiskovati in rešiti pred sinodo ali biskopskim

zborom. K temu cilju je sklical Janez Vlil., pod kterega oblastjo je Metod kor nad-biskop stal, biskope okoli sebe, da bi po ostri pravici proti Metodu p> stopali. Na podlagi tožbini so se vztegovale te preiskave na veronauk o izhajanju sv Duha. Tu je zdaj Metod prispoznal, da je res kakor ga tožba kri viči, „Credo“ brez „filioque“ sam molil in od svojega duhovništva moliti dal; pa tako ravnajoč se čisto zravnava z cerkvijo rimsko, glavo in materjo vseh crkva, ktera tega pridavka, ako bi že pohvale celega crkvenoga zbora doseči ne mogtl, tudi v svoj Credo se ni sprejela.
Papež Janez Vlil. se je držal običaja rimskega in Metodovo ižraženje mu je bilo zadostivno: da on „verujem v Boga“ (Credo) ali „spoznanje vere11 docela tako prijema, kakor ga prijemajo rimska crkev, sest zborov in sv. očetje. Toliko pomenijo besede papeževe čisto jasne:	Ali je papež še dalje
pravovernost Metodovo skušal, o tem ni nič sporočenega. Da pa je Janez VIII. tako storil to se da sicer misliti, ne le po okol-nostih časovih ampak tudi po ostalih izrazih tega papeža; po okolnostih tistega časa, ker je učenje Fotijevo, da sv. Duh le od očeta ne pa tudi od sina izhaja, (akoravno je papež Fotija ravno takrat za patriarha spoznal, on sam pa združivši se za čas z rimsko crkvijo se te zmote — kakor se zdi — odpovedal) še v živem spominu vseh kristjanov bilo; po drugih izrazih tega papeža: ker je ta papež tudi drugod kakor postavim v listih na kralja bolgarskega od leta 878 pred „zmotnjavarni in krivoverstvom Grkovu kar naj ostrejše svaril. Tudi ker papež piše: da je Metoda v vseh rečeh crkvenih našel pravovernega, iz tega gotovo misliti smemo, da Metod v tem nauku ni učil nič motljivega in da se je o tem poprek in posebej vpraševal. Večkrat se sicer o tem papežu piše, da je bil v rečeh verskih preveč svobodomiseln in da je bil velik državnik ali politikar, tako da je posvetnim obzirom celo crkven nauk v časih žrtvoval. Tako razsodbo si o njem dovoli Gfrörer (se ve kakor protestant), ki
piše: „Tako se je zgodilo da je ta rimski veleduhovnik, kteri je z Fotijem zavolj pridavka besede „in iz Sinau naj strastlivejše prepire vzbudil, te besede na Moravi čisto malo porajtal. Kder ni šlo o tem da bi svojo moč pomnožili, tam so nekteri papeži ravnali z nauki crkvenimi skoro tako, kakor se mi novejši ž njimi ravnati upamo.“
Ali tako daleč se papež nikdar ni zapozabil; pismo, ktero se mu pripisuje proti „filioque“ ni pristno, in gotovo noben papež po Miklavžu I. verskih člankov ali veronauka zahodne crkve svojim neprijateljem ni mogel izdati, da bi se pred njimi ne bil skazal lahkomiselnega in osramotje-nega, brez ozira na više naloge in nagibe; že zavolj tega ne, ker bi po tem potu svojim protivnikom bil sam v roke podal naj ostrejšega orožja.
Nemški biskopi, kakor dokazuje posebno zbor 16. maja 878 v Vormsu obhajan, so se držali trdno vere, da sv. Duh od očeta in sina izhaja; to je bila tudi vera stolice rimske; nemško duhovništvo se je ravno tako trdno držalo, in sicer ravno zavolj tega pridavka v „Credo“ vloženega (filioque) in zavolj slovesnega njegovega speva. Rimska crkev pa takrat tega pridavka do svojega „Credo še ni bila prijela.
Bil je tedaj Metod posebno vprašan kako veruje o tem crkvenem nauku, in dokazal je, da je v tem pravoveren, kakor papež o njem pričuje; ali pa je šlo samo zato, da moli in poje „Credo“ brez „filioque“. V tem primerljeju pa, Metod, ki se je držal običaja grške in rimske crkve ni mogel nikdar kaznovan biti. Papež določeno hvali njegovo enakost v veri z rimsko crkvijo, da vero ne le kakor rimska crkev moli — (kajti to so tudi razkolniki grški delali) ampak da jo tudi v smislu rimske crkve sebi in drugim razlaga posebno v oziru na prepiren članek o sv. Duhu.
Ako je pa šlo samo za pridavek „filioque,“ je papež med strankama posredovati namenil.
n. Ako bi bil Metod za krivoverca spoznan, moral bi ga sv. oče ureda odsta-
Metodovo opravičenje v Rimu.
viti in iz crkve izločiti. Ker se je pa pokazalo, da se cela to>ba na nepravo spo-razuraljenje opira, in da se sv. Metod kakor z svojimi tožniki tako tudi z celo zapadno crkvijo v vseh veronaukih, te'daj tudi o sv. Duhu na dobro zlaga: tedaj je padla z tožbo vred tudi namenjena kazen in odstavljanje iz ureda. In kakor je ta kazen v tožbi po besedah bila izrečena od neprijateljev, ravno tako naročito je moral papež v svoji razsodbi izreči, da Metoda v njegovem visokem uredu potrduje.
Tako je Janez VIII. tudi storil; kajti piše dalje na Svetopolka takole:
„Ker smo ga našli v vseh crkvenih naukih pravovernega in crkvenemu prospehu ali pridu prijaznega, tedaj smo ga sopet
! nazaj poslali k oskrbovanju njemu izročene crkve božje in velimo, da bi ga kakor svojega vlastnega pastirja z pristojno častjo,' slavo in z radostnim srcem sprejeli. Tudi smo mu potrdili vsled apostolske naše oblasti pripoznanje nadbiskop-ske časti in zaukazujemo, da bi ono z božjo pomočjo za vedno imelo ostalnost, tako sicer, da on po običaju v zakonih crkvenih predpisanem ima vse zadeve crkvene oskrbovati in jih pred očima gospodovima opravljati. Kajti ljudstvo gospodovo mu je bilo izročeno in on bode dajal odgovor za duše njihove. Ukazujemo da bi mašniki, dijakoni in duhovniki vsake vrste, naj so Slovani ali kteregakoli naroda, kteri v mejah tvoje dežele bivajo, našemu imenova-
nemu bratu, nadbiskopu vašemu bili vdani in v vseh rečeh njemu pokorni, tako, da brez njega do konca ničesar podvzeti ne smejo, če bi pa vendar oporni in nepokorni se tega podstopili in dajali pohujšanje in delali razkolništvo in po jednem ali po drugem opominu ne hoteli nikakor se poboljšati, zaukazujemo, da bi po moči naše oblasti kor taki, ki lulko sejejo, iz hiš in pokrajin vaših bili izgnani, po predpisu in navodu onih poglavij, ktere smo mu seboj dali in na vas naslovili
To pismo nam dosti jasen obraz podaja tesnobnega stanja sv. Metoda, nas podučuje z kakšnimi overami in zadržki se mu je bilo pri svojem uredovanji boriti.
Vpori od nemške stranke so bili so-pet z to modro uredbo vničeni; ali ta stranka se ni dala odvrnoti od svojih nakan, marveč tim silnejše se je za to poganjala, da bi, ker v Rimu ničesar opraviti ne more, koga iz srede svoje za biskopa v dežele Svetop>olkove dobila. Da mož kteremu se ta ured izroči mora biti oster nasprotnik Metodov, kolikor in kakor so pomere teh pokrajin poznali, je bilo jasno kot beli dan. Takega so poznali mašnika Vihinga, kteri je kakor se zdi že dalj časa v Moravski v svojem uredu delaven bil in med duhovniki Metodu kljubujočimi se posebno skazoval. Svetopolk se je dal zapeljati in je to proti Metodu nasnovano zvijačo podpiral, ja celo sam papežu Vihinga priporočil za namenjen biskopski sedež v panonski Nitri. Papež ni mogel ničesar proti temu ugovarjati; ko je pa konečno o ti zvi ti osnovi podučen bil, je novega biskopa pod metropolita njegovega z temi-le besedami postavil:
„ Ukazujemo, da bi on svojemu nadbiskopu v vseh stvareh po zapovedi sv. zakonov crkvenih pokoren bil,“ da bi pa prihodnič ne mogle osebe za hrbtom nad-biskopovim, ki so njemu nemile, za suffra-gane (za biskope podredjene) povišane biti, piše papež dalje:
„Tudi hočemo, naj na enaki način,
vendar z privoljenjem in pohvalo nadbisko-povo drugega pripravnega mašnika o pri-ležni dobi nam sem pošlje, kterega bi mogli posvetiti za biskopa za drugo crkev, pri kteri bi po tvojem spoznanju dober bil biskopski sedež; da bi potem vaš imenovani nadbiskop z tema dvema od nas posvečenima biskopoma po naredbi papeževi mogel sopet posi’ečevati nove biskope za druge kraje, v kterih bi biskopi z častjo postavljeni biti mogli.“
Še zavolj druge okolnosti je privolil sv. oče naj je v Nitri sedež biskopski, in naj ga ravno Vihing zasede.
Karantanska dolnja Panonija je postala od leta 874, sv. Metodu celo nepristopna. Ali bi tedaj imela pripasti sopet Solnogradu kakor ostalo Karantansko, ' z glavnim mestom Ptuj, ali bi pa imela še naprej kakor spadajoča k diecesi panonski biti del te provincije crkvene, ktere glava je bil Metod: tu,zdaj ni manjkalo drugega, kakor ustanoviti za kraj Panonije nov biskopski sedež. Biskopstvo Ni-transko je tedaj obsegalo razun moravske Panonije še pomejne dežele Arnulfove, in tedaj se samo po sebi razumeva da je samo mož Arnulfu po volji, kakoršen je bil Vihing, mogel biskop panonski postati.
Tako je bil papež Janez VIII. z modro previdnostjo vse kar le mogoče storil, da bi po moči apostolske stolice in imenovanih vredeb vsaj nekoliko v okom prišel težavam, z kterimi, kakor je uže pre-videl, se bode imel boriti Metod, kadar se v dieceso vrne.
III. Kar se konečno tiče slovenske liturgije ali obredov, podalo se je Metodu papeža nakloniti, da je jo odobril in v deželi moravski njeno rabo dovolil. V doti-čnem listu hvali papež slovanske pismenke od sv. Cirila sostavljene in dovoluje, da se tega jezika smejo posluževati pri sv. maši in pri urah duhovnih, pri čem svoje dovoljenje, kakor to gre, opravičuje. Nasprotniki so sicer jeziku slovanskemu očitali, da je barbarski, neizobražen, Metod pa je sv. očetu razjasnil, da je ta jezik
dosti oglajen in da se z svojim slovstvom ze ponašati more, kar je brez dvom-be dokazoval z bogoslužnimi knjigami v jezik slovanski preloženimi, ktere je k temu cilju in koncu gotovo seboj v Rim vzel.
Kajti papež pile dalje:
„Kar se pa konečno tiče slovanskega pisma, ktero je izmislil pokojni modrijan Konstantin, ga z vso pravico pohvalujemo in dovolujemo, da se v njem glasijo slavospevi v postavljenje gospoda in priporočamo, da se v tem jeziku oznanujejo nauki in dela Krista Gospoda našega. Kajti ne samo v treh ampak v vseh jezikih hvaliti nas sv. pismo spodbuja, ki veli :u Hvalite gospoda vse pokolenja, hvalite ga vsi narodi. „In z duhom svetim napolnjeni apostoli so ozna-novali v vseh jezikih velika dela božja.“
Protivniki pa so se posebno borili proti temu, da se Metod jezika slovanskega poslužuje tudi pri pravi božji službi sami (pri sv. maši, pri delenju svetih skrivnosti in pri urah) trdeči, da so samo trije jeziki temu dostojni.
Tu je Metod po vsi pravici sv. očetu pokazal na crkev vzhodno, ktere v različnih narečjih zložene bogoslužne vredbe rimska crkev pohvaljuje, kakor tudi na to, da se je sicer napis na križu Kristovem glasil le v treh jezikih, da pa ta prigodba ni članek vseobčno izrečene vere; upozornil je sv. očeta, da že deset let obrede na ta način na Moravskem opravlja in da bi Moravani na nje navajeni lahko kakor Bolgari z Grki potegnoli, in od njih potrdenje teh obredov lahko dosegli, če bi se jim to v Rimu odreklo.
Sv. oče sprevidevši to resnico je dalje takole pisal:
„Ne škoduje nikdar zdravi veri in nauku, ako se v slovanskem jeziku spevajo sv. maše, čitajo v njim sv. evangeliji in deli St. in N. zakona dobro prestavljeni in pojasnjeni in se v njim pevajo crkvene ure; kajti Ta, ktei'i je stvaril tri glavne jezike, judovskega, grškega in latinskega, Ta je tudi naredil vse ostale k časti in hvali svoji.“
In vsled tega razsodka in preudarka je podelil Janez VIII. to redko predpravico in je zaukazal:
„Da se v vseh deželah Svetopolkovih sme rabiti slovanski jezik pri božji službi, da pa to vendar nima biti nikdar na ujmo vseobčnega jezika na zahodu pri božjih službah vladočega, ampak naj rajši ta po tem načinu k časti pride, da se pri sv. maši sveti evangelij čita naj prej latinski in potem slovanski, kakor se to že v nekterih crkvah godi.“
Konečno se je celo Svetopolk sam oglasil, da on in uredniki njegovi imajo rajši latinsko maso. Oziraje se na to je sv. oče takole pisal:
„Ako se pa tebi in urednikom tvojim ljubi v latinskem jeziku mašo posluževati, zaukazujemo da se za te sv. maša v latinščini služi.“
Papež s tim dovoljenjem latinskemu jeziku noče ničesar vzeti ampak boče mu pravice braniti. Gotovo je Metod, da bi ga k ti redki privoljbi primogel, opisoval zgovorljivo koristi njene za ljudstvo in sveto stolico; pokazal je na izgled grške crkve, ktera tudi druge jezike do božje službe pripušča, pokazal je na nevarnosti razkola i. t. d. Janez Vili. kteri si je takrat prizadeval razpor grški z priznanjem Fotija odstraniti, Bolgare pod rimski patriarhat nazaj pripeljati, dalmatinskega kneza Bramira in duhovništvo Splitsko ože z sv. stolico zvezati, kteri je od druge strani od Saracenov in od nesložnih knezov v Italiji v velikih stiskah, in od silnih Karolingov dostikrat v nadlogah bil, in se trudil narodne nakane kolikor mogoče braniti, je v teh zadevah za dobro spoznal, Metodovih predlogov ali nasvetov se poprijeti.
V oddelku crkvene kazni je izdala rimska stolica od starodavnih časov po potrebah in tirjatvah crkvene jedinosti različne naredbe in ukaze v različnih dobah. Tako je skušal Jane X. 925 hrvaškega vojvoda Tanislava rimskemu jeziku nakloniti in je tedaj na crkvenem zboru
slovansko mašo prepovedati dal; ravno tako za Aleksandra II. kakor tudi za prednika njegovega Miklavža II. je prišla ta prepoved v Dalmacijo, in Gregor VIII. se je leta 1080 v dopisu k Vratislavu češkemu proti slovanski liturgiji izrekel, med tem ko je pozneje Inocenc IV. leta 1248 pri-poznal in odobril liturgijo slovansko v Istriji in Dalmaciji, čeravno le z glagolskimi pismenkami (o kterih je šla povest,
da od sv. Hieronima prihajajo) in po rimskem obredu;'m KlementVI.je dovolil, daje Karel IV. „oče vlasti“ postavil v Pragi na novem mestu samostan (Emaus) benedikti-nom dalmatinskim, kteri so opravljali obred slovanski po latinskem načinu. In na ta način je previdni in za naš narod slovanski mnogo zasluženi papež Janez VIII. si mislil, da bo crkev moravska proti vsem neprijateljem dobro ograjena.
XII.
Nove stiske sv. Metoda. — Posledna njegova leta. — Smrt
Metodova 885.
ako je izšel Metod zmagovavec iz nevarnega boja v kterega se je moral podati z trdovratnimi neprijatelji svojimi; če bi bila v njih le iskrica krščanskega mišljenja tlela, bili bi morali pomisliti: Rim je govoril, in bili bi morali pustiti v pokoji svetega biskopa. Ali take prijaznosti se ni imel veseliti mož tako težko skušen. Česar biskopi v Solnogradu in v Pasovi dozdaj niso mogli doseči po potu pravice to so sklenoli izpeljati po potu nasilstva.
Prijateljsko pismo papeža Janeza VIII. 23. brezna 881 Metodu poslano, jedini glas o poslednih osodah apostola Slovanov za sveto stvar takrat že mučenega, podaja nam mogočnost pogledati do one sramotne osnove laži, prevare in nasilstva, z kterimi je nemška stranka ogrdila moravskega nadbiskopa, ko se je vrnol iz Rima k čredici svoji.
Delavnost Metodova je odvisela veči del od važnosti, ktero je pri Svetopolku užival. Zato je papež Janez VIII. si prizadeval po znanem brevu ali pismu leta 880 Metodu pri Svetopolku celo zaupanje in važnost priskrbeti in zagotoviti.
Ker pa je to pismo papeževo vse nakane in nade protivnikov v nič potrlo, je jim zdaj šlo o tem, kako bi vtisk tega lista pri Svetopolku ali celo zatrli ali vsaj zmanjšali. In zato se je breve leta 880, (ktero je bilo v Rimu kakor je naj bolj verjetno, ali Žemižiznu ali samemu Vihingu dano, naj bi ga Svetopolku izročil), zatajeno in na mesto njegovo drugo pismo podtaknjeno v smislu in prospeh nemško-latinske stranke, ktere načelni voditelj je bil zdaj izda-javni Vihing. Obseg tega podtaknjenega breva papeževega se ni mogel drugače gla-sitik akor nasleduje:
„Da Metod v učenju o svetem Duhu n i bil najden pravoveren, da je pa preklical
	
60 Nove stiske	sv. Metoda.
krive svoje misli, in se z prisego zavezal pri-hodnic o sv. Duhu tako podučavati kakor sv. katolška crkev k verovanju zapoveduje, da je žrtvo ali dar sv. maše v slovanskem jeziku služiti papež cisto prepovedal in da mora biskop Viking, mož v pravi veri potrjen in crkveno misleč, pod prisego od papeža vloženo, skrbeti za izpeljavo teh papeževih na-redeb in dobro paziti na djanje Metodovo.“ Wattenbach učeni nemški iskatelj je oznanil nedavno pismo, ktero se pripisuje papežu Stefanu V., tretjemu nasledniku Janeza VIII., v kterem je sv. Metod razglašen krivoverec, Vihing pa svetnik. To pisanje, kakor se zdaj vsi načelni zgodovinarji, celo nemški, zlagajo, je podvrženo, in po našem zdenju je to ono pisanje, ktero e goljuf Vihing o večkrat omenjeni priložnosti na mesto pravega Svetopolku pod-taknol: ravno ono breve, ktero se glasi na ime Stefana V. in ktero je toliko pohujšanja dalo, da je imel vsled navedenih in ostudnih laži sv. Metod iz števila svetnikov izbrisan biti. Nasledek te sramotne goljufije je bil da so zdaj pritisnoli na sv. nadbiskopa z naj okrutnejšimi boji in nasprotevanjem, ktere je vlasti Vihing z kljubovavnim in sovražnim ravnanjem protivniku svojemu vzrokoval. Ali akoravno je bil sv. Metod od svojega vladarja zapuščen, vendar ni bil v tem boji samoten; za njim so stali njegovi učenci in ljudstvo moravsko. Ko je strastljivost protivnikov do vrha doki-pela, je stopil sv. Metod z neostrašenim srcem pred obličje vladarja moravskega in začel ga opominjati na pisanje papeževo v kterem ga papež kralju priporoča in po i modrosti svoji učenje kakor ravnanje v svetih rečeh pohvaljuje. Ko se je pa Sve-« topolk pozivati začel na obseg podvrženega pisanja, kder je Metod pod nadzor in rekel bi pod oblast Vihingovo postavljen, in koje Vihing trditi počel, da ga je papež z prisego obvezal naj vestno na to gleda, da se volja papeževa v pismu izrečena po redu izpeljava, ne čudimo se, ako je sv. apostol dvomiti začel o poštenosti papeža samega;	ali v ti svoji stiski je sopet v Rimu iskal zavetja. Z vernimi poslanci, ki so težave Metodove papežu v Rim prinesli, je došlo od p. Janeza VIII. ljubeznivo pismo 23. brezna 881. Metodu. Sv. oče pohvaljuje v njim gorečnost pastirsko nadbiskopa moravskega in njegovo pravovernost in želi, da bi ga Bog k pridu sv. svoje crkve vsega nasprotovanja oprostil. Izrazuje mu svoje vroče sočutje nad težkimi nezgodami, ktere so ga bile zadele, naznanja mu naročito da duhovništvo Svetopolkovo ni dobilo nobenega dražega pisanja, razun tistega, ktero mu je takrat izročeno bilo, tudi da biskopu ni ne očitno ne skrivši kaj drugega naložil tim manje ga z prisego obvezal, ampak da o ti stvari še besedice ž njim ni spregovoril. (Cod. dipl* Boček str. 44.) Janez VIII. ne imenuje tega biskopa, pa ne more biti dvomljivo, da je to Vihing, odpornik sv. Metoda; drugi suffragan panonski se ni mogel tedaj postavljen biti. Ko je bil konečno papež potolažil sv. Metoda v žalosti njegovi, mu obeča da koče, ako pride sopet v Rim, to zadevo in obojni razpor po crkvenih zakonih pregledati in o-nega krivičnika kaznovati. Ali to pismo je poslednja vere vredna listina, ktera nam v ti zadevi svetlobe podava, dalje sedaj nimamo gotovih sporočil o teku osode Metodove, celo še to se ne da z gotovostjo dognati, ali sta Metod in Vihing iz nova pot v Rim nastopila. Že grudna meseca leta 882 je zamrl goreči branitelj našega apostola, papež Janez VIII. Od njegovega naslednika do zdaj nismo še našli nobenih pisem, vsaj nobenih popolnih do-godeb. Panonski životopis Metodov pripoveduje še o dveh potih Metodovih, kterih jednega je nastopil v Carigrad, drugega na Ogrsko. Nemški biskopi namreč niso jenjali z zvijačo se pozivati na izrek papeža samega in so hoteli vpljiv Metodov v širjih krogih podkopati raztrešaje prazno, krivo povest o neprijaznosti grškega cesarja k njemu. Ali po nagibu božjem je poklical grški ce-
'	
/
sar sv. apostola k sebi in sprejela sta ga on in carigraški patriarh z veliko častjo, po čim je imela laž protivnikov njegovih priti na dan. Postali so pred svetom osra-motjeni. Celi ta prigodek se glasi kakor basen. Kaj je namreč, da molčimo o drugem, bilo nemškemu duhovništvu ležeče na tem, da bi Metoda na dvoru grškem o zaupanje pripravili ali pa po Moravskem vest o cesarjevi neprijaznosti raznašali?
Diimler misli da se je tukaj vlezla pomota, ktero zaslediti in popraviti se ne da tako lahko. Ravno taka je z drugo potjo na Ogrsko.
Vihing je delal v svoji diecesi kor naj veči neprijatelj slovanske liturgije, Metod pa mu je njegovo kljubovanje s tim ka-znil, da je crkveno kletbo črez njega izrekel.
Poslednji dnovi, ktere je naš sv. apostol pri svoji 6tolni crkvi na Velegradu preživel so bili kakor se zdi pokojni večer življenja njegovega. Svetopolk vsaj sv. biskopu zdaj ni pokladal nobenih zaver na pot. Ki mu bil sicer nikdar odkristosrčen prijatelj, ali ni mogel se obraniti občutka bojeznosti in spoštovanja, s kterim so ga važna oseba in zares apostolska Metodova dela navdajala. Ta strah ga je (kakor Bolgarska legenda pravi) zadrževal, da strele vedno napetega loka ni spustil in s poteg-nenim mečem na Metoda ni udaril.11
Da je v dovrševanju apostolskega svojega dela brez zaprek zdaj nekoliko napredovati mogel je pripomogla ta okolnost, da je od leta 882. vsakteri vpliv nemškega cesarja Arnulfa na Svetopolka prestal. Svetopolk je vtrjeval stanje svojega kraljestva na vse strani, zvezda njegove slave je jela jasno se bliskati. Kapeljani kakor se zdi po Arnulfu so leta 882. navalili Bolgari njegovo kraljevstvo. V dveh do-ločivnih bitvah leta 883 jih Svetopolk pobije. Celo nemška vojska pod Arnulfom je bila tako nasekana, da je na vrat na nos prek mej nazaj pete odnesla. Arnulfova zvezda je oblednola.
Akoravno Svetopolknemške nadvlade ni
pripoznal je vendar za trpežen pokoj svojih dežel cesarju Karlu Tolstemu vernost prisegel. Postal je vladar mogočen in svojim neprijateljem strašen. Posvetel se je celo blagostanju svoje dežele in je vladal modro in sprevidljivo milo domovino. Še dolgo po smrti njegovi, celo noter do današnjega dne se je obdržal med Slovani pregovor: „Svetopolka iskati,“ kar pomeni: iskati in želeti sebi milo in zaželjeno ali na veke zgubljeno reč.
V teh dobah zmagovavne slave Sveto-polkove si je prizadeval sv. Metod razmere crkvene v Moravskem kraljevstvu v za-željeni red privesti, naj duh kršanske ljubezni prešine kakor domače tako tudi državno življene Slovanov in tako bode tudi duševno njihovo življenje zagotovljeno.
Leta 884 beremo o posebnem biskop-skem opravilu sv. nadbiskopa. V sedajnem glavnem mestu Morave, v Brnu na tem prostoru, kder se zdaj krasna stolna crkev sv. Petra in Pavla ponosno vzdigava, je posvečil sv. Metod z lastno roko malo svetišče k časti ravno teh apostolskih prvakov, in sicer ravno 29. junija 884 na dan njunega praznika, kar je gotovo dragocen spomenik za stolno biskopsko crkev v Brnu.
Sv. Metod je preživel blizo 17 let med Slovani na zahodu. PodvrgŠi se pa tolike-rim žrtvam in zopernostim, pretrpevši toliko grenkosti in pogostih napadov se je bližal svojemu koncu in bolehnost mu je napovedala, da mu smrt ni več daleč. Ali ljubezen k svojim vernikom mu tudi zdaj ni dala pokoja. Bistri duh njegov je za gotovo predvidel, kaki viharji se vzdignoti morejo po smrti njegovi nad crkev Moravsko. Da bi pa, kolikor človeku mogoče, v okom prišel vsakojakim razprtijam, ktere bi se po smrti njegovi poroditi ute-gnole, si je s sv. očetom vred prizadeval izročeni mu od boga crkvi dobrega naslednika postaviti.
Na poziv sv. Metoda so se zbrali duhovniki na Velegradu, naslednika volit. Vse se je godilo tu po starodavnem redu crkvenem. Metod jim je naznanil nasto-
vajoče crkvene potrebe. Z ganjenim srcem, s očevidno žalostjo so poslušali nasoči, kar jim je javil slavni kmet *) in sv. oče. Srce je sicer pokalo bolečin ali razum je velel za čas oskrbeti crkev movavsko po nasvetu sv. Metoda. Ali kdo bi imel in mogel biti naslednik našega apostola? — Zato je poskrbel bog. Med vernimi učenci Metodovimi je prvoval tega časa med vsemi drugimi v obče znani duhovnik z imenom Gorazd. Izvrstni ta odgoj enec naših apostolov je bil po rodu Moravan. Izobraženost duha, žlahtnost srca, življenje brez madeža in gorečost apostolska so ga storile ljubljenca prečastitega mojstra. Da je pa dobro znal ne le prirojen jezik slovanski ampak tudi latinski je bil tedaj tim bolj pripraven k oskrbovanju crkve, v kteri je slovanski obred poleg latinskega cvel in v kteri so se zraven novih domačih tudi starši nemški in semtertje še ne-kteri grški duhovniki nahajali. Razun tega je pošel iz naj imenitnejšega roda na Moravi. Po tem takem se je mogel pa tim lože kakor kdo drugi nadjati pomoči med svojimi, ako bi, kakor se je dalo videti, sopet ali Vihing ali kdo drugi spletke in navale napravljati hotel slovanskemu obredu. Vrh tega še se zdi da je bil Gorazd izbran za drugega suffragana in v Rimu posvečen. Ko je tedaj šlo izvoliti si naslednika na stolici velegraški so to duhovniki moravski popolnoma sv. Metodu na voljo prepustili, naj bi sam po modrosti svoji si naslednika izvolil. In pokazal je sv. mož na Gorazda in rekel: „Ta-le je sin vaše dežele, mož svoboden, učen in pravoveren. Ta bodo z voljo božjo in vašo ljubeznijo, kakor tudi po željah mojih moj naslednik.“
Ni treba pridajati da se je vse po volji in besedi sv. Metoda zgodilo in da je bil Gorazd postavljen za prihodnega nadbiskopa Velegraškega, za naj višega oskrbnika crkve moravske. Sv. Metod vredivši kar mu je še sv. dušo vezalo na zemljo, je počel skr-
beti in se pripravljati h končnemu odhodu iz sveta v nebeško domovino. Bolezen, poslanka smrtina, se je prikazala, ko se je bil približeval čas duši krščanski naj draži svetega velikonočnega tedna. Bilo je ravno na cvetno nedeljo leta Gospodovega 885, ktera je takrat na 4. aprila padla, ko je sv. nadbiskop, že bolehen, zadnjikrat se podal v stolno crkev žele tu še enkrat naj svetejšo žrtvo opravljati in se potem ločiti od verne svoje čredice. Kaj je tu govoril, kaj jim na srce pokladal, k čemu opominjal, k čemu pri žalostni ločitvi zavezoval ljubljene ovčice, to si mora vsakdo sam lahko misliti. Pa kdo bi znal popisati žalost odkritosrčnega ljudstva slovanskega, ko je sv. nadbiskop poslednič blagoslov podelil?
Mož božji predčute v kratkem smrt, je to oznanil svojim vernikom: „Varujte me otroci, je jim djal, varujte me do tretjega dne.“
Cela crkev, duhovništvo in ljudstvo je ostalo v molitvih po izgovorjeni želji svetega pastirja, kteri je že dušo Gospodu izročeval. Zgodilo se je kakor je bil slutil in naprej povedal. Tretjega dne zjutra in sicer 6. aprila leta 885, je zaspal ta veliki naš apostol srečno smrt pravičnega, preselivši se po delavnem življenju k Gospodu do nebeških prebivališč.
Komaj se je bila raznesla po okolici, po okraji, po celi Moravi žalostna novica o smrti sv. očeta Metoda, obžaloval in objokoval je cel narod to težko zgubo. Po celi Moravi kderkoli so se nahajali verni služabniki vere Kristove, kderkoli so poznali velikega služabnika Gospodovega, pravega blagovestnika in očeta svojega, povsod je bila videti žalost, je bil slišati jok in stok nad smrtjo moža božjega: žalovali in jokali so po dobrem učitelju in pastirju možje in žene, mali in veliki, bogati in ubogi/ svobodni in nesvobodni, zdravi in bolni, vdove in sirote, tujci in domači, z eno be-
*) Kmet pomenja kolikor starašina cele rodovine.
sedo: vsi vsi so objokovali svetnika, kteri je bil celo svoje življenje vsem vse, da bi le vse pridobil Kristu, — j edinemu rešitelj u.
Na Velegradu v stolni crkvi božje porodnice device Marije so pokopani poze-meljski ostanki apostola Gospodovega. In
zbrali so se v nebrojni množini pravover-niki k zadušnim božjim službam nad grobom njegovim. Prikazen kakoršno smo pri smrti svetega Cirila zaznamovali v Rimu, kakor je bilo daleč mogoče, se je tudi ponovila na Moravi. Nebrojni ali ne-številni zastopniki pobožnega ljudstva slo-

vanskega, so se sošli od vseh strani na Velegrad. Narod in duhovniki so čutili enako, da imajo pokopati očeta, obžalovati zgubo prvega dobrotnika svojega na zemlji in hvalo in čast dajati bogu da je apostola svojega vzel v slavo nebeško.. In tako se je tudi res godilo. Krasna edinost katolška se je pokazala tudi tu še v krasnem veličanstvu svojem.
Jedini Vihing, kteri ni imel srca do moža božjega je sedel z družino svojo na Nitri in ni kalil bogu mile jedinosti pri grobu Metodovem na Velegradu. Tim srčnejše in hvaležnejše pa so se obnašali duhovniki slo-
vanskega, latinskega in grškega obreda, kteri so stali pod oskrbništvom pokojnega nadbiskopa. Ti vsi so vkup slavili nad grobom sluge božjega sv. mašo, drugi v latinskem, drugi v grškem in še drugi v slovanskem jeziku prepevaje. Bila je to reskel bi posledna zarja v kteri se je bratovska ljubezen tako tolažljivo pokazala. Z smrtjo sv. apostola se je ta ljubezen pogreznola v grob in jedinost, ktero je dokler je živel zdržati si prizadeval po besedi in izgledu med sini jedine matere, ni imela po smrti njegovi dolgega trpeža.
xm.
Osode diecese sv. Metoda po njegovi smrti.
mrt sv. Metoda je bila za crkev moravsko prigodek v svojih nasledkih važen in žalosten. Crkev moravska je bila ž njim zgubila l$ svojega vtemeljitelja in glavnega podpornika, in kakor so njorav-ski Slovani z žalostnim okom gledali v prihodnost, tako je na drugi strani nemška stranka, kakor že zmage gotova povzdigevala prevzetno glavo svojo.
Ta stranka je napela vse žile, da bi nasledniku sv. Metoda z svojimbridkimpostopanjem posel obtežila in ogrenila, da bi v trdovratnih bojih onemogel in službe izročene sit, biskopstvu se odpovedal in tako to čast k svoji škodi položiL In bogu bodi žal! same razmere časove so pripomogle k vresničenju neblagih namenov te stranke.
Svetopolk prav za prav nikdar ni bil prijatelj liturgije slovanske; Arnulf pa, od 1. 885. sopet s Svetopolkom jedna roka, gotovo ni pozabil se potegovati z Vihingom za liturgijo latinsko. Slovansko duhovništvo ostrejšemu redu vdano in že zavolj tega Sveto-
polku nemilo, mu je bilo popisovano kor stranka, ktera je od nekdaj rušila in še rušila bode mir v deželi in ktere znebiti se zdaj naj ugodnejša priložnost ponuja. In po tj poti so bili učenci sv. Metoda od stranke Vihingove natolcevani in preganjani, poslednič leta 886 s silo vojaško črez Donavo iz moravskih pokrajin iztirani in primorani se obrnoti k Bolgarom, pri kterih so zaželjeno pribežališče našli. Crkev bolgarska časti spomin sv. Cirila in Metoda in petero naj imenitnejših učencev njunih pod imenom ss. sedmipočetnikov.
Vihing pa se je sedaj nosil kor neob-mejen gospod v crkvi moravski. Ali prvo-stolnik po sv. Metodu vendar biti ni mogel, kajti značaj njegov biskopa nevreden ga je ostudil tudi ljudstvu moravskemu in so-sosednim biskopom. Zato se ni dolgo veselil svoje zmage. Že leta 892 je počila na novo vojska med Svetopolkom in Arnulfom; na Moravskem se Vihing kor ljubljenec Ar-nulfov ni mogel dalje držati, iskal j e tedaj utočišča pri kralju Arnulfu, in ta ga je leta 893 napravil svojega pečatnika in kor ta-
Ss Ciril in Metod.
kega se nahaja ime njegovo od avgusta tega leta na nekoliko diplomik od Arnulfa izdanih; 899 je bil povišan na stolico biskop-sko v Pasovi, ali še leta 899 se piše o njem:
„Pa ne dolgo potem je bil (Vikingj od nadbiskopa Theotmara in ostalih svffraganov proti volji kraljevi po crkvenem razsodku biskopstva odstavljen(Ann. Freh. a. 899).
Ta malo tolažljiv stan crkve moravsko-panonske je bil pa le predhodnik in predigra popolnega njenega pada, kterega je pripeljalo koncema očitno sovraštvo med Arnul-fom in Svetopolkom. Že leta 889 se je vnela med njima krvava vojska, ktere konca ni ne Setopolk ne Arnulf dočakal, in ktera je konečno obe kraljevstvi odprla krvoločnim navalom madjarskim in jih je tako v pokončanje privedla. Leta 892. je poklical
Arnulf Madjare proti Svetopolku. Ta pa prijet od četirih strani se je umaknol v ograjena mesta in je prepustil ravnine sovražniku, kteri jih je skoz 4 tedne grozo-vitno pustošil. Vendar se Svetopolk ni udal. Leta 893 je Arnulf obnovil zopet vojsko, ali izid njeni je bil za Arnulfa nesrečen. Leta 894 je trpel boj na obeh stranih brez določnosti. V tem letu je zamrl Svetopolk, naj močnejši vladar veka svojega, strašen celemu nemškemu sosestvu. Umiraje je razdelil svoje kraljevstvo med tri svoje sinove. Z zvezkom treh palic, ktere je vsakteremu posebej izmed njih, pa zvezane, podajal jih je učil bratovske složnosti in z živo podobo je jim hotel v spomin vti-snoti, kako neobhodno je jim složnosti treba, ako hočejo prihodnič vsi obvarovati očetovo
dedšino— kraljevstvo moravsko. Ali zvezda kraljevstva velikomoravskega je s Sveto-polkom zašla na veke! —
Trije glavni vzroki so k temu pripoma-gali, da je veliko moravsko kraljevstvo popolnoma zginolo; in sicer: Nesloga sinov Sretopolkovih, odpad vojvodov čeških in ljudstvo madjarskd, ktero seje od te dobe kakor klin v srce slovanskega kraljevstva vsadilo. Arnulf glavni sovražnik, načetnikjega zla, je podpiral in pripomagal vsemu, kar bi le pad moravskega kraljevstaa pohitriti moglo.
Od leta 894 so Madjari črez Donavo v spodnjo Panonijo ropaje vdirali in leta 900 že ni bilo tukej crkve več, ktera bi bila popolnemu zrušenju ušla. Med tem pa je postala Morava pozorišče naj vročej-šega razpora in vojske med brati knezujočimi.
V ti žalostni vojski je podpiral Arnulf mlajšega Svetopolka proti Mojmiru in Zoboru. Vendar pa je Moj mir zmagal brata in kraljevstvo njegovo, akoravno po zgubi Ceske in Panonije oslabljeno je še vedno bilo dosti silno, da bi se v opor stavilo kraljevstvu nemškemu.
Izvrstni Mojmir je gledal na to, da bi zdržal kolikor mogoče tudi samostalnost crkvi moravski. Že precej dolgo časa ni bilo nobenega biskopa v deželi in duhovnikov je bilo le redko kde; ko je tedaj po-tihnol bojni hrup, se je obrnol Mojmir k stolici apostolski z prošnjo, naj bi se crkev moravska z rednimi pastirji sprevidela. Janez IX. (898 do 900) je hitro odposlal tri duhovnike rimske crkve na Moravsko, namreč: nadbiskopa Janeza in dva biskopa, Daniela in Benedikta. Tem trem bisko-pom je naložil na podlagi naprave od Hadrijana leta 868 kraljevstvu velikomorav-skemu podeljene, naj bi obvarovali tam crkveno provincijo samostalno, od nemškega kraljevstva neodvisno. — Zadostili so svojemu poslanstvu na ta način, da so brž četrtega biskopa posvečili in Moravo na četiri bi-skopske okroge razdelili.
Ali ta k blagostanju ljudstva krščanskega na Moravskem obnovljeni crkveni red ni bil biskopom nemškim po godu. Proti
njemu so vstali biskopi solnograške crkvene provincije podavši težko tožbo pri papežu Janezu IX. leta 900, tožeči, da je bila pravica dieceze pasovske s tim ukračena, da se je na neslišan način razdelila na pet biskopij.
„Prišli so od Vas“ — tako pišejo papežu — trije biskopi v deželo onih Slovanov, ki slovejo Moravani, ktera dežela je bila z svojimi prebivavci podvržena našim kraljem in ljudstvu našemu kakor tudi nam, ne samo v obziru vere krščanske ampak tudi od strani plačevanja posvetnega davka; kajti bili so od nas naj prej podučeni in iz malikovavcev v kristjane spreobrnem. In zato je biskop Pasovski, h kteri diecesi so oni rodovi iz početka njihovega pokristjanjenja spadali, vedno to pravico imel, da je kadarkoli je hotel ali moral, v ono deželo stopiti, brez da bi mu bil kdo mogel braniti, sklical zbor svojih duhovnikov in onih, ktere je tam našel. — Zdaj pa se ponašajo s tim, da so z mnogimi denarji si zmogli, da ste poslali imenovane biskope k njim in stolici Pasovski napravili stvari, o kterih še do sedaj ni bilo slišati od strani stolice apostolske; kajti na mesto jednega biskopa jih je zdaj v Moravi pet.
Nadbiskop Hatto Mogonški jih je podpiral z pismom podobnega obsega, v kte-rem se naročito pravi, da Moravani Nemcem podvrženi nikdar niso imeli vlastnega nad biskopa.
„Biskopi bavorski — tako stoji v tem pismu — so se pri nas pritožili, da se Mo-, ravani proti vladi ljudstva frankovskega podpibani ponašajo s tim, da so od Nemcev celo neodvisni in se hvalijo s tim, da bi bili že od davna od Vas dovoljenje imeli, vlastnega metropolita ali prvostol-nika imeti; ko ni pa vendar nikdar bilo med njimi vlastne stolice metropoliške: marveč so od kar se pomni spadali k deželi in diecesi onih.“ —
Biskopi bavorski omenijo sicer v svoji pritožbi Vihinga pridavši, da je bil postavljen za biskopa ljudstvu na novo spreo-
brnenemu od vojvode Svetopolka še le pedvrženemu; pa le besedice ne zinejo o Metodu, kar jasno priča, da o njem se vedeti niso hoteli.
Opomnijo sv. očeta tudi kako velik in žlahten je narod nemški, nasproti pa kako sirov in neizobražen je narod slovanski, kterega proti onemu podpira, kakor se zdi. Ta dopis sklepajo z timi-le besedami: „Slovani hočejo ali nočejo morajo svoj vrat pod jarm Frankov skloniti
Wattembach misli da bi dobro ime svojemu narodu ohranil, ako te strastljive liste nemških biskopov k večemu imenuje le kalen vir. Dalje nimamo o ti zadevi nobenih pismenih spričal. Pa tudi naprava Janeza IX. ni imela dolgega življenja.
Osoda kraljevstva velikomoravskega je bila razsojena v bitvi pri Bretislavi na Ogrskem leta 908. Junaško se bujuje je pal tukaj Moj mir moravski in ž njim cvet moravskih plemičev in ljudstva, in kraljevstvo, ktero je ravno dospevalo na vrh slave svoje, seje nagnolo za zmirom v prepad pozabljenosti; setev, ktero sta slovanska apostola zasejala in rodno storila z potoki znoja vlastnega obličja, je bila zatrta in poteptana od kopit konjev madjarskih, v deželi z blagim semenom krščanstva obo-gačeni je si postavila madjarska sirovGst svoj stan. Kar seje še iz madjarskih krempljev dalo iztrgati to je pripadlo od tega trenotka k Cehom. In ta posebni ostanek nekdajnega kraljevstva velikomoravskega
Osode diecese sv. Metoda po njegovi smrti. 69 	 			V' 				 ..		
je po naših mislih v tem obsegu češkemu pripadel v kterem ga še dandanašnji pod imenom „mejna grofija“ kor ožjo svojo domovino Čeh uživa in ljubi. V	crkvenem oziru je zdaj naj prej pripadala pod Rezno, od leta 973 pa k biskop-ski stolici v Pragi in bila je tako srečna, da je videla sv. Vojteha kor najvišega pastirja po osirelih njivah potovati in setev slavnih prednikov ponavljati. V	ruski crkvi se je ohranilo pismene sporočilo sv. Vojteha biskopa Čehov in Mora vanov ki ga dolži, da je on prvi slovan-sko-grške obrede iz Češkega in Moravskega pregnal. Gotovo je sv. stolica samo pod tem pogojem privolila, da se v Pragi sa-mostalen sedež biskopski za Čehe in Moravce ustanovi. (973).	Od leta 1073 je bil postavljen tudi za Moravsko lasten sedež biskopski v Olomucu in češka crkev 6e je nam za dar svete vere z tim hvaležno skazala, daje nam poslala za prvega biskopa češkega benediktina Janeza iz Brevnova. Spomin ss. apostolov slovanskih je takrat ginol iz ljudstva slovanskega; kajti ono in celo sam Rim (iz razlogov, ktere omenimo v zadnjem poglavju tega dela) ju je imel za krivoverca. Konečno pa za Karla IV. jima je bila čast in slava v slovanskem narodu na Češkem in Moravskem za zmirom zagotovljena. Od leta 1777 ima tudi Morava svojega nadbiskopa v Olomucu, kterega suffragan je od te dobe biskop v Brnu.	

j i


3g^L?im urur
XIV.
Delavnost ss, apostolov slovanskih v literaturi slovanski.
v. brata Solunska, apostola naroda našega, sta nam tudi v tem obziru spomina vredna, ker sta ona tudi bila naša prva učena spisatelja v jezikn slovanskem. Kaj in kako sta na tem polju blagonosno delovala in narod naš poslavila, o tem hočemo naglede globoko-misleeega mojstra v ti reči, rajnega Safarika navesti, kteri akoravno protestant, kar se tiče vere, je veliko spoštovanje k tema dvema svetnikoma gojil in nam mnogo novega z svojim izurjenim pereson o njih napisal.
Temelj k staroslovanski titeraturi je položil Ciril v Carigradu, kakor se je sporočilo okoli leta 855, predno se je-podal na pot do Bolgarskega sostavivši pismo ali abecedo in prestavivši branje sv. evangelija. Delo je bilo dokončano v štirih letih z prestavo glavnih tadašnjih bogoslovnih ali liturgiških knjig, kakoršne so:
1.	psaltir,
2.	Paremejnik (branje iz starega zakona),
3.	Časoslov (breviar),
4.	Služabnik (liturgar),
5.	Trebnik (rituale),
6.	Oktoih Damaskina (knjiga spevov crkvenih).
Teh bogoslužnih knjig veči del je bil brez dvombe že za življenja Cirila med 855—869 prestavljen iz grščine; ostanek pa je dovršen in 'dopolnjen že po njegovi smrti med leti 868—885. Pri tem delu niso malo udeležitve imeli razun sv. Metoda tudi naj bolj marljivi učenci njegovi, posebno: Klement, Naum, Angelar, Sava in Gorazd.
Kaj je razun te prestave še Ciril pisal in v kterem jeziku, grškem ali slovanskem je težko naročito reči, akorovno se dvomiti ne da, da je pisal. V starih rokopisih se nahaja legenda o najdbi telesa sv. Klementa Rimskega v Tauriji leta 861 30. januarja od očitnega svedoka; najditelj je bil, kakor znano, Ciril, mogoče je tedaj da je tudi to legendo in sicer izvirno grško spisal sam, akoravno jo Šafarik prej za delo Klementa biskopa Velikega drži.
Ta Klement namreč v tolikokrat že
v misel vzetem životopisu Cirilovem pravi, da je zapisal vse prepire z Mohamedanci in Židi pri Kozarih, ktere je prestavil Metod na slovenski jezik razdelivši je na osmero govorov. Iz tega dela, ktero je Se v XII. stoletju kot posebna knjiga pod imenom „Kiril slovenski“ med Slovani razširjena bila, so se zdržali v onem životopisu svetega Cirila od Klementa in v drugih rokopisih mnogi kosi, ktere smo vi. inII. poglavju tega dela deloma naveli: celi spis doslej ni na svitlo prišel. Obširno spoznanje vere, molitev in drugi nekteri kosi Cirilu pripisovani so plodi učenca njegovega Konstantina II. biskopa bolgarskega.
2.	O Metodu priča legenda kakor smo omenili, od biskopa Klementa pisana, da je osmero polemiških govorov brata svojega v slovenski jezik prestavil; druga pa panonska legenda, kakor se da misliti od Gorazda spisana, pripoveduje da je preložil v slovenski jezik uže po smrti brata svojega vse kanoniške knjige sv. pisem, tedaj vse razun dvomljivih ; vrh tega pa še nomoka-non (knjigo crkvenih zakonov) in knjige očakov (brez dvombe je to Patericon t. j. kratke poročila o življenju in občevanju naj slavniših puščavnikov.)
Pod knjigami kanoniškimi se tu razumeva tiste, kar jih dosedaj še ni bilo prestavljenih; to je razun branja iz sv. evan-gelja, listov in starega zakona in razun psalterja, ves drugi ostanek sv. pisma razun dvomljivih oddelkov: tedaj blizo dve tretini celega sv. pisma. — O ti važni zgodbi se je nam zahranila povest, kakor sledi:
Zdatne priprave k popolni prestavi sv. pisma so se gotovo delale že pred leti. Vemo za gotovo, da sta sv. brata prestavo nekterih delov nov. in star. zaveze z seboj v moravsko domovino prinesla. V časovem teku deloma za lastno petrebo deloma pa za podučevanje učencev iz naroda slovanskega je brez dvombe ta oddelek prestavljen bil v jezik slovanski. Zdaj pa je imelo vse to pregledano, kolikor treba popravljeno in kder bi še kaj pomankovalo spo-
dobno dopoljnjeno biti, tako da bi imel narod slovanski dragoceni zaklad božjih zgo-deb v vsi pristni celosti in popolnosti.
Brž v spomladi meseca brezna, pravi starodavni životopisec, ne zaznamovavši leta, je obrnol sv. biskop vse svoje misli in skrbi na veliko sv. delo. Dva učenca v pisanju nad drugimi izurjena si izbravšije na vreden način položil temeljni kamen k razvitku literature slovanske.
In tedaj eelo po pravici poje češki pesnik:
Več kor ostrih mečev na tisoč Storila je Ciril’ce tiha moč.
Z mečem se je vera pri Slovanih ubijala, po Cirilici je sopet 'v njih oživela, in sprejemši to vero se je naš narod ohranil. Namesto vseh razlogov se je tu mogoče pozvati na to kar globokomiselni Gfrarer o evropski zgodovini v obče govori, mi pa bi še pridjali o zgodovini severnih narodov slovanskih posebno. Najjasneje se pa to vidi pri narodih goteškega kolena. Narodovi ti vdani arianskim zmotam so ustanovili nekoliko kraljevstev v Evropi in celo tudi v severni Afriki. Italija, Španško, Portugalsko je bila njihova lastnina. In iz med vseh teh mogočnih narodov se ni ohranil ne jeden. Ostgotje in Vandali so zgi-noli docela, Svevi in Visigotje so se prelili v druge narode. Kaj pa je bil vzrok te prečudne prikazni v zgodovini?
Globokomiselni Gfrörer, akoravno to pisaje še protestant, pravi da so izginoli vsi ti narodi ne ker jih je moč in nasilstvo podjarmilo, ampak ker so se mrzili in se zapirali veri krščanski.
Kar se pa tiče narodov Slovanskih, akoravno je več menj vse zatirala politika tu Bizantinska tam Vlaška, tu Nemška, tam Turška, kteri izmed njih je poginol, odkar seje izročil veri krščanski?
Ali niso pa poginoli res rodovi Slovanski v severnih pokrajinah med Labo in Baltiškem morjem? Ti narodi so pa ravno zavolj vpora proti veri krščanski bili zatrti. — Nemški Otoni, in Arihi so škodili kakor so le mogli; pod zastorom, da hočejo
Slovane pokristjaniti, so si prizadevali jih ali podjarmiti ali zatreti. Ce bi tedaj Cehi, Moravani in Slovenci takrat še bili mhliko-vavci,bila bi meč in ogenj si za njihovo pogubo toliko prizadevala kolikor sta si prizadela med Labo in Odro in v drugih krajih.
Ali bog je sklenol drugače. Mi Slovenci, Moravani in Cehi smo bili že takrat sprejeti v veliko društvo izobraženih narodov evropskih, imeli smo že svoje sv. pismo v materinski besedi in to nas je obvarovalo neprijateljske divjačnosti in ko-nečne pogube. Zato slava in večna hvala Vama sv. brata Ciril in Metod! Dokler bode enega Slovana na zemeljski krogli, ne pogine spomin Vajin, dokler bode crkev
krščanska, ona ne prestane oznanjati hvale Vajne. —
Imamo pač zares zlo veljavne vzroke, da spodobno in kolikor naj bolj slovesno obhajamo letos 1000 letni spomin vpeljanja krščanske vere v naše dežele; kajti to vpe-ljanje je pred vsem iztrebilo korenine pa-ganstvu, potem pa ohranilo nam našo narodnost, naše življenje med narodi evropskimi.
Prijemši krščansko vero in sv. pismo iz rok sv. bratov Solunski k so se vsaj naši očetje nekoliko zavarovali proti širjenju vere od strani tujih vojakov; kajti kor kristjani so si mogli pozivati v obrambo rimskega papeža, kteri je takrat bil naj viši razsodnik zahodnega krščanstva. Cesarji
Ss. Ciril in Metod.
10
nemški, kolikor so jim to domače razmere pripuščale, niso prenehali delati o tem, da bi čisto uničili neodvisnost dežel Slovanskih; ali v teh bojih niso več mogli postavljati vero v prvo versto, niso mogli tako nečloveško divjati proti ljudstvu krščanskemu, kakor se je to dalo proti paganskim Slovanom, na ktere se ni noben obzir jemal, ki so tim-
več vpiraje se veri krščanski zgubili svojo svobodo, svoje običaje in šege, na kratko: ki so poginoli v zgodovini svetovni.
Te misli so vzete iz crkvene zgodovine nemškega zgodovinarja Gfrörerja, kteri je o Slovanih zmirom nepristransko govoril in pisal.
XV.
v
Castitev ss- apostolov naših. Spomini starodavni in novi te častitve po naših deželah in drugod.
veta apostola Slovanska sta prišla k veliki častitvi in pripo-' znanju med narodi Slovanskimi. Ne da se sicer tajiti da sta v 1 življenju mnogo britkosti morala prenesti, ja celo po smrti strastljivost nasprotnikov še ni nehala. Po jugoslovanskih po-Tl krajinah sta bila ta svetnika dolgo časa kot krivoverca na glasu, kar se je iz nevednosti godilo. Ne vede kar se je godilo v 9. stoletju na Moravskem in v Rimu so biskopi po zborih posameznih (n. p. v Splitu i. t. d.) kletbo razglasili proti svetima apostoloma. Sami ne-znajoči pisma slovanskega, so si domišljali, kakor bi Ciril in Metod bila vzrokovavca razprtij in zmotnjav na vzhodu med Bolgari, ktere so bili le Grki z svojim prizadevanjem odtrgali od jedinosti crkve rimske. Da je pa k ti nečasti sv. apostolov naših mnogo pripomoglo v Rimu samem
ono podvrženo pismo, kteroje Vihing Sve-topolku kakor od Stefana V. izvirajoče podtaknol, in v kterem se Metod kor krivoverec opisuje, se samo po sebi razumeva. — Kar se pa česko-moravskih krajev tiče, smo dolgo le malo vedeli o velikih zaslugah teh naših svetnikov.
Vendar se je skoro enaka godila tudi drugim svetnikom v življenju in po smrti. Nepripoznanje je podobno le lahkim meglam , ktere morejo solnce nedolžnosti za nekoliko časa zakriti, da se pozneje toliko jasnejše pokaže pred očmi človeškimi. Ne drugače je to bilo pri sv. Cirilu in Metodu. Zvedeli smo gori, kakega pripoznanja, spoštovanja in ljubezni sta došla sv. brata apostolska še živa pri papežih samih tistega veka. In kakor so ju častili živa, tako so ju spoštovali po smrti. Sv. Ciril je pokopan v Rimu samem, v crkvi sv. Klementa, slovesno kakor se le papeži po-kopujo. In grob sv. Cirila je prvi spominek
kteri se je nam ohranil se do današnjega dne. Ako ravno za gotovo vemo, da je v crkvi sv. Klementa*) grob apostola našega, vendar se niso dali skrbnemu preiskovanju najti ne grob ne dragoceni ostanki, ktere v sebi za nas skriva. Sorodniki na$i Mo-ravani, akoravno v starejših dobah niso mnogo vedeli o blagovitem delovanju teh slavnih možev, vendar niso bili hladni in nemarni proti grobu sv. Cirila; v različnih časih so se vsaj toliko z vso silo prizadevali, da bi jim iz Rima delci ostankov sv. apostolov slovanskih bili izročeni, o kterih se je prej krivo mislilo, da sta oba v crkvi sv. Klementa pokopana. Ali vendar ni bilo mogoče iz Rima dobiti teh dragocenih ostankov. Naj prej kolikor vemo, je kardinal ali stožernik Dietrichstein ostanke sv. apostolov tirjal, ali dobil je iz Rima odgovor, da se vpirajo poslatvi dragocenih ostankov v deželo, ktera je po krivoverstvu vznemirjena, da bi tam po krivovercih v nečast ne prišli: kdar pa burja verskih homatij potihne, bode ta zaželjeni zaklad iz Rima poslan. Ali do zdaj še se ni zgodilo. — Zato je poznejše poprosil Maks Urih grof iz Kounic - Iiittbergov, poglavar dežele moravske 1. 1724, kor cesarski poslanec k volitvi Benedikta XIII. opovlaščen, papeža samega za ostanke sv. apostolov, ali k svojemu začudenju je slišal , da se že ne ve, kde sta bila pokopana. Ker se je pa zvedelo, da je bila sedašnja crkev sv. Klementa vzidana na neko starejše svetišče, tedaj je dal sam sedajni sv. oče Pius IX. sedajno podlago preiskati. Naj učenejši starinar Rimski Rossi je bil k temu izbran, naj bi marljivo iskal po dragocenih ostankih, ktere si želijo pobožna srca Slovanov katoliških, in ako je mogoče naj pred svetom to razglasi. Do
zdaj pa se je zastonj iskalo, zato pa do-sedaj še ne mislimo da je grob sv. Cirila zgubljen.
II.	Na Moravskem na Češkem, med Slovaki in Slovenci imamo iz naj davnejših časov vidne spominke, kor dokaze hvaležnosti vsakterega teh narodov k sv. dobrotnikoma. Na Moravskem je 9. brezen (Marc) posvečen praznik sv. Cirilu in Metodu, apostoloma slovanskima. Po crkvenem redu je potrdjena in ustanovljena častitev sv. apostolov naših na Moravskem v 14. stoletju za biskopa Janeza VII. olomuškega. Izdal je poseben ukaz za celo dieceso moravsko 1. 1349, kteri se takole glasi:
„Mile božje svetnike, kteri so že prijeli iz pravične roke gospodove zasluženo plačilo in ki so v večni slavi na desnici božji postavljeni, je gotovo zaslužno v sveti časti imeti in jim vse spoštovanje skazovati, da bi oni, čim več dobrotljivi bog uho svoje po-sojuje milostljivo prošnjam njihovim, tim več blagovolili kakor sredniki med bogom in ljudmi, za nas boga prositi. Med temi svetniki sta pa visoko blagoslovljena in oslavljena spoznovavca in biskopa sv. Ciril in Metod, očeta, apostola in patrona naša posebna, ktera sta presrečna tla crkve diecese naše oblažila premenivša je v vinograd gospodov, kder sta zasadila mladike, iz kterih se je na široko in daleko po naši domovini razprostranilo trsje mnogovrstnih čednosti in vednosti, na kterih sedaj zori obilno sadja in cvete roža ne-venljiva. Seme od nju zasejano ne pogine in verniki bogato snopovje žneči, zbirajo zrno božje milosti. Žele pa da bi ne samo ta presveta moža ampak tudi mesta posvečena in puhteča duh prijeten njune na-sočnosti z pobožnim srcem častili verniki Kristovi, da bi, ako častimo bogu naj ljubše
*) Crkev ta je bila od dob sv. Gregorja noter do 1. 1431 lastnina benediktinov. Papež Urban VIII. jo je izročil v XVII. stol. irskim dominikanom. Po časovih nezgodah je prišel žalibog v pozabljivost dragoceni grob apost. našega, samo dva obraza teh svetnikov na steni koj pri vstopu v crkev, spominjata še dan današnji kako veliko in dragi zaklad za Slovane ta crkev hraouje. Za tisočletnico pripravljajo češki umetniki v to crkev gotiški oltar naših svetnikov, kterega obris smo v Pragi videli.
77
prijatelje, oni nas bogu prijetne storili; tedaj tirjamo, da čujejo vsi in posamezni, bratje in zaupanci naši po teh slavnih raz-sejaveih in vrtnarjih sv. vere v domu božjem ž njima vred požlahnjeni z tako radostnim srcem s kakorŠnim mi zdaj dajemo ukaz: naj se v celi naši diecesi od duhovništva in ljudstva v nju čast dan 9. brezna (marca) slovesno kakor se spodobi z vrednim obhajanjem sv. božjih skrivnosti praznuje.“ — (Cod. dipl. Mor. Vlil. str. 691.)
Spada tedaj ta ukaz ravno do onih dob v kterih je pobožni, vednostni duh Karla IV. počel na svitlo spravljati na Češkem in na Moravskem dragocene spominke narodnosti slovanske. Vemo za gotovo, daje Karel IV. še predno seje dal koronati za češko kraljevstvo, hote se hvaležnega skazati Čehom, pogovoril s papežem Klementom VI. dopuščenje, ,da se v Pragi sme postaviti samostan v kterem so se službe božje opravljale v obredu Ci-rilo-Metodovem, kterega je že prej postavil opat Sazovski sv. Prokop. V zakladni listini (1. 1347) tega samostana ni pozabil pobožni vladar omeniti naročito imenovanih apostolov naroda našega.
111.	Dalje imamo na Moravskem dve kapeli sv. Klementa: jedna je pri Osveti-manah, druga pri Lipovki.
a)	Pri Osvetimanah, grajščini pod znano goro pod Buhlovom, na Moravskem ne daleč od Velegrada, se je nahajala za starodavnih časov v gošči lesni, prestara kapela posvečena k časti sv. Klementa papeža, ktero sta, kakor ustmeno sporočilo pravi, postavila sama apostola moravska, da bi v nji hranila telo sv. mučenika pred divjimi Madjari, kteri so bili ropaje pridrli na Moravsko. V poznejših dobah je bil tu sedež redovnikov po pravilih sv. Augustina iz Brnenskega samostana. Zdaj priča samo nekoliko bornih razvalin, da je na tem mestu spomina vredna kapela stala. Da bi pač mogli naznaniti, da je do letošnjega jubilejnega leta že sopet obnovljena.
b)	Lipovka mesto pod imenitno božjo
potjo Vranovo proti jugu ležeče poimenovano po lipah drevesih Slovanom priljubljenih. Ne daleč od tega mesta je stala na lesnatem holmu proti jugo-zapadu crkvica sv. Klementa, kar je dokaz da sta tukaj na tem mestu sv. naša apostola svoje milo mesto imela, da sta tukaj kapelo postavila in jo z ostanki sv. Klementa obdarila. Za časov cesarja Jožefa II. je bila ta kapela, takrat farna crkev, podrta in sedajna farna crkev postavljena. Sedaj se ve da je tam le groblja kamenja; le sledi spodnjega zidovja zaznamujejo mesto, na kterem se je nekdaj spomina vredno svetišče vzdigovalo, v kterem so se nekdaj svetovavci mesta Brna v posebno rako dajali pokopo-vati. Duh Slovanom neprijazen je do letošnjega leta branil jo obnoviti.
c) Na Češkem je svetišče sv. Klementa, ktero je — poleg ustmenega sporočila — bil sam sv. Metod pred drugimi posvetil na Levem Gradcu v Pragi. Ta kapela je za-volj tega tako cenjena bila, ker so se tam prvi biskopi češki, postavim sv. Vojteh volili. — Druga kapela sv. Klementa je bila na Visegradu.
IV.	Dalje imamo na Moravskem kor spominke pridigarske zgovornosti naših sv. apostolov tri spomina vredne lece a) v Trestu b) v starem Peltrinu in c) v TeLču.
Zaslužni f archivar Boček seje o teh lečah v tem smislu izrekel. Govoreč o arhivu mestica Tresta piše: „Listine tega arhiva niso sicer imenitne. Zato pa vendar zaslužuje posebne pozornosti povest, ktera se tu hrani o leci sv. Cirila v prestari kapeli tukajšne farne crkve gospodove. Samo na treh krajih Znojemskega in Iglavskega okroga, po kolikor mi znamo, so se ohranila enaka sporočila o sv. apostolih naše dežele. Akoravno profesor Volny v svojem moravskem krajepisu misli (VI. str. 546) da je ta leca služila prej ko ne sv. Janezu Kapistranskemu, moramo pa vendar pri— poznati, da skulptura in stavba same kapele kažeti na mnogo starejše stoletje in da se povesti o Kapistranovih lečah zlagajo z zgodovino (kakor tudi v tem kraju v
Znojmu in v Jamnici). Taka sporočila o lečah in krstnih kamnih naših deželnih apostolov Cirila in Metoda, piše Bocek, zaslu-žujejo vsaj sedaj — ko bi prenapeti sodivci radi ta apostola naši deželi odrekli — poleg zgodeb iz listin in zgodovine vzetih, poleg legend in drugih povesti o njih, posebne pozornosti in obrajtanja.“
O leci v TelSu piše Volny: „Na manjšem pokopališču stoji tudi kapela sv. Roka, ktero jo neki Telški meščan postaviti dal
I.	1652, ko je tu in v okolici razsajajoča kuga prenehala. Pri ti kapeli je prestara leca, o kteri povest kroži, da je bila v spomin postavljena na onem mestu na kterem je sv. Metod druguc oznanoval vero krščansko (Topogr. Vi. str. 580).
O leci v Trestu piše ravno ta pisatelj : „Starodavna farna crkev je posvečena v čast sv. Martina in hrani v sebi tri oltarje razun četertega v kapeli stranski, kder je videti kamena leca, o kteri gre povest, da je že sv. Cirilu pri oznanovanju besede božje v tem kraju za lečo služila.'''' (Topogr. VI. 546.)
O crkvi gospodovi v starem Petrinu v okraju Znojemskem sv. Janezu krstniku posvečeni, ki se v tamošnji srenjski knjigi imenuje dvanajstnica, pripoveduje visitačna ali spregledna naznamba iz leta 1657 kakor sledi:
„Tukajšna prestara crkev se imenuje sploh dvanajstnica, kakor bi rekel, jedna izmed dvanajsterih crkev po pregnanem malikovavstvu naj prej postavljenih.“ Pri tako visoki starosti kakor se tukaj naznačuje ni čuda, da se tudi leca te crkve raduje posebne časti in se stavi v število onih izvoljenih lec, iz kterih sta ss. apostola slovanska našim poganskim praočetom oznanovala besedo večnega življenja.
V.	Dalje še hranimo kakor spomenike po naših sv. apostolih v deželi moravski tri posebne krstne studence z imenom njunim okinčane.
Imenujejo se: I. Cirilka v Podivinu,
II.	Metodka v Dedicah, III. Apostolka v
Pribicih.
1.	Ne daleč farne crkve gospodove v Podivnu (mesticu na južnem Moravskem pri Breclavi) proti vzhodu je podzemeljska kapela cirilska s studencem izvrstne vode, v kteri sta sv. Ciril in Metod službo božjo opravljala in sv. krst delila.
Z dobrovoljnimi prispevki je bila ta kapela 1. 1845 iznova postavljena, zaklenjena z altarno mizo in zunej z barvano kupio olepšana, vendar do konca leta 1845 se kapela zavolj vlažnosti ni mogla rabiti. Je okrogla, do 4° široka in 3° visoka in vstopa se v njo po 10 kamenih stopnicah. Ali 1. 1858 se je ta vlažnost odpravila in oltar postavil, na kar je bila 9. brezna (marca) t. 1. o velikem vdeleževanju domačega in tujega ljudstva slovesno posvečena.
2.	Blizo mestica Dedič (pri Viškovem) je studenec sred polja imenovan Metodka (ali Strahotinka). Povest pripoveduje da je sv. Metod nekega dne na apostolskem svojem potu tu sem grede o poldanski so-parici že tako bil po apostolskem delu utru-djen, da mu je slabo prišlo. V omedlevici se je na zemljo zgrudil, dokler ga curek te vode očvrsti in okrepča. Od te dobe teče pre ta sv. vrelec, kterega ljudstvo okolno Metodko imenuje in v veliki časti ima.
3.	Na grajščini Pribicih, med Židliho-vicami in Pogorelicami se imenuje studenec za faro tekoč z vednim curkom od prestarih dob sem „Apostolkaktera okolnost nas opominja na to, da sta se sv. apostola Ciril in Metod v tem kraju mudila in ta studenec za krstno vodo naših praočetov izvolila.
Ta častitev, ktero sta si sv. apostola v taki meri zaslužila, se je v poslednem veku, bogu bodi žal, jako zmanjševati jela. In kaj je temu vzrok? Nočemo za gotovo trditi, da bi krivica tega le ležala v poman-kljivi znanosti sv. njunega življenja; mogoče da hrepenenje po tuji vednosti in gi-njenje zavesti slovanske večo krivico nese. Ali vendar do celega ni mogel izginoti iz ljudstva našega spomin teh svetnikov; kajti vsako leto se je vračal praznik sv. Cirila

v
Castitev ss. apostolov naših.
hranil, postavil je tam pobožni grof, kakov je takrat navada bila, samostan.
Akoravno takrat sv. Ciril in Metod še nista bila razglašena za svetnika (vsaj nimamo o tem gotovosti) je častitev njuna vendar bila globoko vkoreninjena v narodu in tedaj pokazuje biskop Janez VII. koje izdal ukaznaj se9. brezna (marca) njuni spominsla-vi z posvečenim praznikom na moravskem, v tem ukazu naravnost na Velegrad v domovini znani in oslavljeni, ker pravi: da bi ne samo ta svetnika, ampak Uidi mesta po njuni dragi pričujočnosti ostavljena se hranila v veliki časti in obrajtbi naroda moravskega.
Cim več pa se je s padanjem narodnosti slovanske pozgubovala častitev slo-
in Metoda, akoravno za poslednih časov le po vrhu obhajan. Ali vsred domovine same je stal jeden spomenik, v kterem je vro-čejše kakor kde drugod gorela častitev ss. naših dobrotnikov, to je Velegrad. — Iz prepirov dve leti trpečih v naši domovini o pitanju, ali je stari Velegrad na tem mestu stal, kder zdaj mesto Gradišče in Samostan Velegrad stoji, je prišlo na dan, da je temu tako. Pobožni mejni grof Vladislav Arih je postavil tukaj 1.1190 samostan Cistercienski k časti matere božje sv. Cirilu in Metodu. Res niso Moravani po 220 letih pozabili, kde je stal prestol apostola predragega. Da bi to mesto vsakemu Mo-ravanu tako drago in sveto, za zmirom počastil, posvetil in v spominu ljudstva o-
vanskih blagovestnikov, tim več si prizadeva sedajni čas popraviti, kar je bilo zanemarjeno, raznašati in širiti po vseh pokrajinah čast in častitev ss. apostolov slovanskih. Znano je, kako se množijo božje poti na Velegrad; ljubezen domovinska in pobožnost poklada milorada zadnji belič kor žrtvo za obnovljenje Velegrada, naj bi se k letošnji tisočletnici zasvetil kakor nevesta okinčana svojemu ženinu; popisi življenja teh svetnikov za ljudstvo in učenjake sostavljeni se obilno razprodavajo. Znano je kako lepi dar je podaril v Pragi pobožni Cesar Ferdinand I. 1. 1846, ko je v Tinski crkvi podobe ss. Cirila in Metoda od Ceha Em. Maksa izdelane postaviti dal. In vladajoči cesar J. V. Franz Jožef je položil v Karlini temeljni kamen k crkvi ss. Cirila in Metoda, ktera letošnjega leta svojega posvečenja pričakuje.
Na Moravskem in Češkem, med Slovenci in Slovaki se vzdigujejo bratovščine zaznamovane z imenom teh bratov v dokaz, kako drag je Slovanom spomin Cirila in Metoda, kako veliko je zaupanje našega ljudstva k tema svetnikoma. Naj glavnejše izmed njih so:
1)	Dedictvi (Dedšina) ss. Cirila in Metoda, ustanovljeno leta i860 v Brnu.
2)	Bratovščina ss. Cirila in Metoda postavljena v Brnenski diecesi v podporo semenišča za dijake. (1. 1852).
3)	Bratovščina ss. Cirila in Metoda za
spreobrtnitvo nezjedinjenih Slovauov, ustanovljena 1. 1852.
K sklepu naj se nam dovolujp še omeniti jedne reči, ktera se nam zdi biti porok, kako tudi zdaj še imata biti naša ss. apostola— rekel bi—most k sjedinjenju razlo-narodov Slovanskih.
Znano je da sta ss. Ciril in Metod jedina svetnika katolških Slovanov na zahodu, ktera ne uživata manjše časti na vzhodu. Po Srbskem, po Bolgarskem in po celem Ruskem cesarstvu se daje čast imenu ss. naših bratov; spomin njuni se slavi od vekov do današnjega dne v jedinosti z si-novsko ljubeznijo. Srbi, Bolgari, Kusi so sicer pozabili, da se grob sv. Cirila nahaja v Rimu, zabili so, da je papež postavil in posvečil sv. Metoda za biskopa, zabili, da so papeži bili prvi branitelji in podporniki naših apostolov, zabili da sta ss. Ciril in Metod bila z sinovsko ljubeznijo vdana stolici sv. Petra v Rimu. Ali oni niso pozabili, da smo po sv. Cirilu in Metodu bili vpeljani — v crkev krščansko. Ni li tedaj častitev teh svetnikov prikazen, ktera z nami spojuje brate in sestre nezjedinjene? Ali se nam s tim ne ponuja nada, da po zjedi-njeni častitvi pride nazaj jedinost v veri in crkvi rimski? Da bi vendar bog uslišal prošnje toliko milionov molečih, da bi ss. Ciril in Metod v kratkem postala še enkrat apostola jedinosti katolške med slovanskimi narodi.
I

XVI.
Pregled virov iz kterih je ta životopis ss. Cirila in Metoda
sostavljen.
r	T in so	1 .	č&r/	Ju j« '
pisavŠi življenje na delih tako bogato ss. apostolov slovanskih, imamo za doložnost podati ja-derni pregled onih virov iz kterih smo zajemali osnovo te razprave brez dvombe jako zanimive, misle si, da tudi to poglavje ne bode brez zanimivega vtiska na bravca tega dela. Začnemo :
1. Z legendami o ss. Cirilu in Metodu.
Legenda ni sama prazna basen in gola izmišlotina • legenda so pesniško ozalšane poglavne dobe iz življenja crkvenih oseb. Temelj je legendi vedno zgodovinsko jedro \ kritika pa ima nalogo sleči s obsega zgodovinskega zavoj in obleko, z ktero jo je pesništvo obdalo v meri onega vpliva, ki ste kterakoli crkev ali narodnost na stvarjenje legendino imele.
1. Med temi legendami se odlikuje kor jedna najstarejših: „Prenos sv. Klementa.“ (Translatio s. dementis.) Ona nam podaje natančno poročilo, kako je bil izslan grški duhovnik, Konstantin modrijan, potem
Ciril imenovan, k narodukozarskemu, in kako je pri ti priložnosti bil omiloščen najtifostan-ke sv Klementa papeža. Dalje pripoveduje legenda, kako sta Konstantin in brat Metod od Rastislava bila poklicana v vinograd gospodov na Moravskem, da sta tam delala 4'/s leta; kako sta potem bila poklicana v Rim od Miklavža I. in kako sta tje dospela z predragim zakladom ostankov sv. Klementa za vladanja papeža Hadrijana II.; dalje kako sta bila v Rimu posvečena za biskopa; tudi sporoča o smrti Cirilovi in konečno o vrnitvi Metodovi na Moravsko.
Iz tega je videti, da ta legenda sega do poslednib dob Metodovih.
To legendo so razglasili bratje Bollan-disti na svitlo davaje slavno delo „Življenje Svetnikovu ^Acta Sanctorum) k dnevu
9.	brezna in sicer iz rokopisa učenega Duchesne, kteri je imel napis „Začinja se prenesenje. trupla sv. Klementa papeža in mučenika„— Ti učeni spisovatelji so dokazali do prepričanja, da ima ta legenda za sostavljatelja biskopa Gauderika iz I el-
I----------—---------------------------—-——:------------------------------
11
Ss. Ciril in Metod.
Utri, vrstnika sv. apostolov slovanskih, kteri je jo posvečil papežu Janezu VIII. kakor je iz predgovora jasno. K koncu XI. stoletja se je gotovo ta legenda že morala nahajati, kajti iz nje je izpisoval kardinal biskop Ostienski Leo, kterega je posnemal slavni zgodovinar crkveni Baronins.
Dobrovsky jo imenuje italsko in sicer po domovini, v kteri se je vzela, in vsa-kteri, ki je o našem predmetu pero namočil, se je poslužil te legende kor jednega naj prednejših virov. Gotovo obsega o prvem delovanju ss. solunskih bratov naj bolj zanesljive povesti, ktere je njeni spi-sovatelj iz ust samih naših apostolov zajemal, in te povesti se z vsemi listinami ktere imajo rez zgodovinsko vrednost v sebi, na vlas zlagajo.
Kakor se legenda italska odlikuje po neolišpani priprostosti in premišljenosti v pripovedovanju in ima na sebi znak zgodovinski, ravno tako se pokazuje v legendah ostalih, da je v njih življenje naših ss. apostolov na mnogo pomotno opisano po nagledih pristranskih, kakoršne je crkev ali narodnost vtisnola, ktera je na stvarjenje teh legend imela svoj vpliv.
2.	Iz virov grških se edina odlikuje legenda bolgarska, ktera se nahaja v prvih poglavjih životopisa biskopa bolgarskega Klementa (f 916) ki je bil učenec ss. apostolov slovanskih. Spisatelj te legende se kaže povsodi bivši učenec Klementov, in po tem takem bi spis ta spadal v X. stoletje. Gotovo pa ne prihaja od razkolniškega prvo-stolnika Teofilakta iz Achride (f 1107), kterega ime ta spis na čelu nosi. Bodi pa spisatelj njegov kdor koli, gotovo je se pokazal kor grški razkolnik, kteri je zgodovinsko resnico v duhu grškega razkola premenil in prikrojil.
Glavni junak te legende je Metod; ona ne pozna nobenega Konstantina, ampak samo Cirila, in predstavlja ta brata kor apostola Slovenov in Bolgarov, ktera je duh gospodov naučil izmisliti pismo bolgarsko, na kar sta potem prestavila knjige sv. pisma iz grškega jezika v bolgarskega.
Da bi pa bila dosegla potvrdjenje te prestave od samega papeža, tedaj sta se podala na pot v Kim naravnost iz Bolgarskega k papežu Hadrijanu, kder sta ne le slavno sprejeta bila, ampak od boga tudi te milosti vrdna spoznana, da sta čudeže in prikazni delala. Papež spoznavši v ti prestavi od ss. bratov napravljeni delo duha apostolskega, je to prestavo koj položil na altar in učence njune za mašnike, dijakone in peddijakone, Metoda pa za biskopa Panonskega posvečil. Ciril je umrl postavši mnih in je bil pokopan v crkvi sv. Klementa, in pri njegovi raki so se godile čudne ozdravitve bolnikov. Metod še le sedaj pride na Moravsko, kterega prej še nikdar videl ni; podučuje Rastislava in Ko-cela v sv. katoliški veri in potvrđuje v ti veri Bolgarskega kralja Borisa, kterega je bil prej pokrstil. Potem se opisuje delavnost apostolska sv. Metoda med Bolgari in kor posebna zasluga njegova se povišuje, da je zmoto od Frankov med Bolgare preneseno, da sv. Duh ne le od Očeta ampak tudi od Sina izhaja, krepko zatiral in tudi zmagal. Svetopolk se opisuje kakor bi bil po ti zmoti omadeževan in z naj hujšo nepravičnostjo obdan; k njegovemu pohujš-ljivimu obnašanju Franki molčijo, in vse prizadeve Metodove ga pripeljati na boljšo pot nič ne opravijo. Metod umre po 24 letnim biskopovanju, tedaj leta 892, postavši sebi za naslednika v uredu pastirskem biskopstva panonskega, milega učenca Gorazda.
Assemani ne pripisuje ti legendi nobene važnosti, akoravno so nam sprave o življenju naših Svetnikov v tem delu omenjene v vsakem obziru pozornosti vredne. Sicer ima ta legenda v ostalem seveda barvitost bolgarsko in zgodovinska resnica se razodeva v duhu grškega razkola, na kar je treba porajtati.
3.	K tem se pridružujejo legende češke (slovanske) in sicer:
a) pred drugimi češka: „življenje sv. Venceslava po opisu Christona.“ —
Ta legenda o sv. Ljudmili je vzeta iz za-
nimivega rokopisa praške občne knjigarne. Dobner jo imenuje prestaro, Dobrovsky pa poklada začetek njen še više kakor črez polovico XIV. stoletja. Ona gamzi pomot proti letnemu številu in drugih neresničnosti. Njeni junak je Ciril, kterega ime Konstantin je ji celo neznano. Bolj važna je:
/S) Legenda moravska, ktero so naj prej učeni Bollandisti iz jednega v leti» 1480 v samostanu Blaubeurn ne daleč od Ulma pisanega pasionala na svitlo dali. J. Dobrovsky pa jo je v mnogo pravilnejši obliki in po starejših rokopisih popravljeno v svojem delu: „Moravska legenda sv. Cirila in Metoda v Pragi 1826 (v nemškem jeziku izdal). Ona je po nagledih Dobrovskega sostavljena v Moravi in sicer naj poprej v XIV. stoletju, v kterem so začeli obhajati praznik na Moravi ss. Cirila in Metoda 9. brezna. Dobrovsky meni, da je, kakor je resnici naj bolj podobno, bila ta legenda sostavljena o priložnosti in zavolj vpeljave tega praznika na 9. brezna po ukazu biskopa Janeza VII., bodi si že od tega biskopa samega, ali od kakega duhovnika te diecese.
Sostavljavec te legende je tedaj zvezal branje o v ss. Cirilu in Metodu, ktero je v svojem moravskem breviru našel, z zanimivim delom italskim: „Prenesenje sv. Klementa,“ o kterem je ravno še le zvedel bil, v jedno delo in delal je pri tem tako, da se je nekaj držal zvesto besed svojih virov, drugod pa jih je za druge izraze zamenjal; kar je bilo preobširnega, je pokrajšal, in, kar mu ni zadostilo, je zgovorno razširil, pri čem je tudi svoje mnenje, ja tudi jasne svoje misli, v tekst vplel. Slo je namreč spisovatelju zato, da bi spreobrnenje Moravanov izvrno in izključljivo ss. Cirilu in Metodu privlastil inju toliko kolikor mogoče kor prava apostola in patrona dežele branil.
y.) K temu pa še pridejo zdaj povesti ruske, kakoršnih se jedna nahaja v
10.	poglavju letopisov Nestorovih in druga v menologiju ruskem, ktera je bila posle-
dnji krat leta 1759 v Moskvi na svitlo dana. Dobrovsky trdi da je ona v 10. poglavju Nestorovem v XIV. stoletju vstavljena v letopise, legenda pa v menologiju da je celo nova in brez vse cene.
4.	Zatim pa se je razsodba o ruskih povestih drugače premenila od te dobe, kar seje bila objavila legenda panonska, ktera se na mnogih mestih z onimi slaga. To se je zgodilo kakor sledi:
P. J. Safafik je objavil to starorusko legendo leta 1851, v Pragi. Ruski tekst je prestavil Dr. Miklošič na Dunaju v latinščino in gosp. Dümmler je ta životopis Metoda objavil pod napisom „Legenda panonska.“ — Učenjak nemški Dümmler pripisuje tedaj ti legendi veliko važnost, misleč da je bila složena v jeziku staroslovenskem, in sicer v slovenski dolni Panoniji in to v drugi polovici IX. stoletja koj od učencev samih sv. Metoda. Ona opisuje življenje vsakterega teh dveh apostolov posebe, in ako je res spisana od učencev sv. Metoda, se je ohranila nepokvarjena brez znamenitih pridavkov, ako izvzamemo nekoliko poznejših.
Dr. Ginzel se zlaga z Miklošičem, da je izvirni tekst te legende grški in da je prvi njeni sostavljavec grški razkolnik, zato ker, akoravno z spoštovanjem o sv. stolici govori, o zmenjenem „Filioque“ ničesar vedeti noče in se proti temu bori.
II.	K tem virom zdaj še dalje spadajo kakor sledi:
a.	Listi papežev, posebno pa listi od papeža za crkev moravsko in apostola Metoda jako skrbljivega Janeza VIII. Listi ti se glasijo na Metoda in na Svetopolka in že v tekstu smo iz njih naj bolj važne stvari naveli. K tem pripada jeden zloglasni list od Stefana V. na Svetopolka, kteri pa je k sreči celo podvržen in nepristen. Tudi ta list brez dvombe od Vin-hinga podvržen je nosil izvirno, kakor je resnici podobno, ime Janeza Vlil. Ker pa je celi svet vedel, da Janez Vili. je bil velik branitelj apostola Slovanov, kteri se
v tem listu razglasuje krivoverec, tedaj se je pozneje ime Stefana V. njemu pripisalo.
ß. Zapiski pri knjižičarju Anastasiu o Konstantinu.
y. Spomenica ali memorandum zastran pravic Solnograške stolice in o njeni delavnosti pri, spreobrnitvi Slovanov iz leta 873. „de conversione Bojoariorum et Ca-rantanorum.“ *)
đ. Dve pismi biskopov nemških iz leta 900 v kterih so svoje pritožbe predložili stolici apostolski.
e. Raztresene sem pa tj e vesti bizantinskih in zahodnih letopiscev.
g. Odlomek Olomuški od Monsea najden (Cod. Dipl. Boček I. 136) kterega obseg je bil v XI. (zdi se) stoletju zaznamovan.
tj. Povesti in sporočila ohranjena v ustih ljudstva moravskega in slovenskega. O
delih učenih mož, kterih smo se poslužili, je bil že govor, deloma pri začetku tega dela, deloma pa v samem razpravljanju,
V prvi polovici našega razpravljanja stopa naprej Ciril, v drugi pa Metod. Dokler je Metod vkup delal z bratom Cirilom, kteri je bil kakor se zdi, z duševnimi darovi obilnejše kor Metod obdarovan, se nam kaže bolj v zasebnem stanu, celo podložnem, in vidi se nam, kakor bi bil le pomočnik bratov. Se le ko je slavnemu Modrijanu v večnem mestu oči zatisnol in ga tam pokopal, še le tedaj, ko je nadstopila silna dolžnost, da bi delo od obeh započeto dalje peljal, se pokazuje nam njegova praktična rečnost v naj obilnejši meri, in v tem teku postaja življenje njegovo imenitnejse in važnejše za nas k^kor življenje brata mnogo više povišanega.
i
*) Glej zadnje poglavje.
XVII.
Tisočletni jubileum pokristjanjenja Moravanov, Čehov,
Slovencev.
ansko leto je prišla na svitlo krasna knjiga spisana v nemškem jezika, tiskana v Frey-burgu v Breisgau, ktera ima napis: „Pregled, bor inrastcrkve v naših dnevih 1862.“ Ona je pozdravljenje novoletno nemškim katoličanom. Tam čitano na strani 106:
Tudi nemški svetniki prihajajo sopet k časti. — Ta misel tedaj, ktera je gonila pre-bivavce porinske in na gorah Ardenskih od reke Mosle in iz Belgije v Trevir počastit svete obleke gospodove, ktera je v minolem letu okoli svetih dragocenostih v mestu Cahih dan na dan zbirala 50—70000 ljudi, ktera jih 100.000 do Mariinega Celja in do starega Ottinga na Bavarskem leto na leto pripelje, ta pobožna misel tedaj je zbrala pri slovesnosti sv. Bonifacia v Mo-goncu leta 1855 brezštevilne narode, ona pripelje vsako leto tisoče v Würzburg k slovesnosti sv. Kiliana in letos 1861 je na grobu sv. Meinrada v Einsiedelnu tudi ve-likočastno slovestnost tisočletno v življenje sklicala.
Pri 800 letni slovesnosti cesarskega doma v Spinh tega leta se je sošlo blizo 70.000 katoličanov. Kaj je bilo gneče in trum ljudi pri domovi slovesnosti v Kelinu 1. 1848.
Ljudstvo Fuldensko, revno pa vendar polno vroče vere kakor Irčani, pa ne tako pogumno kakor stari Bavorci in ne tako ravnodušno in naglo kor Westfalci — hrani in brani kor veren čuvaj grob sv. Bonifacia v domu v Fuldi.
Ko pride slovesnost tega apostola, tu ti prihaja procesija za procesijo. One se podajo v dom in pri glasu trobent prepevajo pesem k sv. Bonifaciju tako polno in mogočno, da nisi še kaj podobnega slišal, to ti prevzame romarja z nebeško močjo. Pred grobom sv. apostola sklanjajo vsi svoje zastave, popadajo na kolena in molijo k Svetniku za zjedinjenje velike domovine nemške.
2. Tako kakor so Nemci slavili v Mo-goncu in Fuldi, tako hočemo tudi mi slaviti tisočletni spomin pokristjanjenja svojega na Velegradu po celi moravski domo-
86 Tisočletni jubilentn pokristijarjenja Moravanov, Čehov, Slovenov.	
vini po vesvoljni Slaviji. Hočemo ga slaviti na Velegradu, kder je stal prestol bi-skopski sv. Metoda, kder počiva tudi pepel njegov, hočemo ga slaviti po celi moravski domovini, ktera je potem od sv. apostolov bila spremenjena v vinograd gospodov, hočemo ga slaviti po celi Slaviji, ker se je luč sv. vere v naši domovini prižgana odtod počela razširjevati po vseh deželah slovanskih. Kajti kako se je iz Moravskega razširila vera na Češko po krstu Borivojevem o tem je že gori bilo govorjeno. Pravi se sicer, daje sv. Metod že Polakom besedo Odrešenikovo oznanjeval, ali za trdno se to dokazati z zgodovinskimi listinami ne da. To pa je gotovo, da je od pokristjanjenih Cehov prišla vera k sosednim Polakom. Pravi apostol narodu pol-skemu je postala Dobrovka češka hči Bole-slava I. Ta kneginja češka je dala reči knezu Mecislavu polskemu ko je jo snubil: „Hočeš-li knez mene v zakon dobiti, moraš v Krista verovati.“ Na kar je Mečislav veroval (968) in za njim hrabri narod polski. Na to je tedaj veliki naslednik sv. Metoda, češki biskop Vojteh iz Prage pregnan v Krakovu (995) osebno vero utrdil. Kdo pa bi se tega ne spomnil, da je ogrsko Slovaško pripadalo veliki razširjeni diecesi apostola našega sv. Metoda? — Celo tudi Koroško, Jugoslovansko, Srbsko in na severju Lužice in Sležko. Bodo-li te dežele ostale hladnokrvne videče nas kako se prepuščamo pobožnemu radovanju in godu tisočletnega pokristja-, njenja? 3. In kaj je nam reci o abecedi in liturgiji slovanski sv. Metoda ? ali ni prišla iz zahoda iz Moravskega v Polsko k Rusom, Srbom in Bolgarom, in ali ti narodi ne varujejo in čuvajo še dan današnji obojno dedšino kor naj svetejši paladium svoj? Ali tedaj nimajo tudi ti narodi, akoravno v veri sedaj nam mnogo odtujeni bratje, vsa-kojake vzroke od svoje strani se udeležiti redke slovesnosti tisočletne? 0 da bi pač preudarili, da sta sv. apostola Slovanov	spoznala v papežu jedino voditeljno glavo in središče jedinosti crkve katolške, ko bi, za kar tako goreče molimo, popustivši razkol se povmoli v naročje svete katolške crkve oklenovši se Kima. In zato se delajo že nekoliko let sem priprave po celem Moravskem in Češkem k ti prevažni slovesnosti, med kterimi v tem poglavju le omenjamo božje poti, kte-rih se je ljudstvo iz vseh strani Morave skoz celo leto navadilo na Velegrad k grobu sv. Metoda. Komaj se spomlad začne in žnjo 9. brezen (marc) že se verne slo-vestnost ss. Cirila in Metoda in tu se valijo množice v Velegraško svetišče. Romarji iz bližnjave napravijo začetek in čim več dni mine, tim več vidi Velegrad iz daljnih krajev prišedših romarjev. Romantiški hrib in grad Buhlov gamzi pobožnih rodoljubov, kteri iz njegovih višim vstopajo v Velegraško svetišče. Romarske trume različnih krajev in narečij moravskih pod zastavami z duhovniki svojimi prihajejo, kteri tukaj na tem posvečenem mestu z pravo navdušenostjo oznanujejo množicam velika dela sv. apostolov moravskih; očitajo nehvaležnost očetov naših vendar zavolj nevednosti nedolžnih, in opominjajo z plamtečimi besedami k nagradi časti dolžne apostoloma naroda našega. Tu se ljudstvo v solzah topi in prosi za odpuščenje sv. apostola zavolj nehvaležnosti, zarad ktere mu morda ni bilo dovoljeno dosedaj najti groba Njegovega. 4. Kaj pa imamo pričakovati od slovesnosti jubilejne? Nadjam se da ne le iz vseh koncev Moravskega ampak iz vseh pokrajin in dežel slovanskih se bodo trle trume romarjev na posvečeni Velegrad. 0 dä bi pač že videl tisoče Slovakov, kako se prispevši na Velegrad klanjajo in polju-bujejo sveta tla ktera v svojem krilu hra* nijo svetnika našega in na kterihje stal prestol prvega občnega našega biskopa. Vidim vas brate češke, kako hitite tje odkodar je vam solnce vere vzšlo in kder se je knez vaš Borivoj, ded vseh nas priprosnika sv. Venceslava, od roke sv. apostola Metoda
Tisočletni jubileum pokristjanjenja Moravanov, Čehov, Slovenov. 87
krstiti dal. Z radostno dušo objemujem brate tam od bregov Visle in Odre ki so obljubili božjo pot na Velegrad — Betlehem moravski, iz kterega je tudi k njim prinesla kneginja češka Dobrovka 965 luč vere in za njo naslednik Metoda, slavni češki veleduhovnik Vojteh, oznanuje osebno v Krakovu leta : ' 995. V duhu gledam in poljubujem vse te brate krščanske iz Jugoslovanskega, Srbskega, Bolgarskega iu Ruskega, kteri so sem prišli častit grob splošnega apostola 1 našega in molit na grobu Njegovem za zjedinjenje naroda našega v veri katol-ški. — Ja vabim srčno te brate krščanske jezika nemškega, kteri so po naredbi nebes postavši deležniki ravno te vere z nami in ravno te domovine, da ne odrečejo srčne vdeležitve pri ti zanimivi slovesnosti in da prido gledat na Velegrad k grobu sv. Metoda!
5- Nočemo in ne smemo za nemškim narodom zaostati, kteri je leta gospodovega 1855 v Fuldi in Mogoncu opravljal tako velekrasno tisočletni spomin spreobrnitve svoje k pravi veri. Narod nemški časti svojega apostola Bonifacia, kteri potujoč po nemških deželah je združil z pasom krščanskim paganske rodove njihove, razsevajoč seme vere Kristove po njivah nemških. On se zove duhovni oče celega Nemštva. Ve in ceniti umi to narod nemški, da za ves blagor, kterega mu katolška crkev podaja, se ima zahvaliti sv. apostolu svojemu. Ali narod nemški vč in ceni (kor tudi učeni gospod biskop Mogonški v svojem pastirskem listu omeniti ni pozabil) da je po
zjedinjenju nemških narodov v jedni veri in v jedni crkvi sv. Bonifacij ne samo duhovni oče ampak tudi pristni početnik velikosti Nemštva, kor jednega zjedinjenega naroda, da sv. Bonifacij ni samo mnogobrojne narode krščanstvu pridobil, ampak tudi duhovno položil temelj k njihovi državni zjedinjenosti, k njihovi krščansko-državni uredbi, k njihovi velikosti v zgodovini. (Glej. Zgod. Katol. Crk. od Bil^-ho str. 376, 377).
In zato so klicali Nemci na grobu svojega apostola, naj bi bog na priprošnjo sv. Bonifacia to dosedaj neozdravljivo rano, ktero je krivi apostol (Luter) jedinosti nemških rodov vsekal, milostljivo zaceliti in narode nemške v jedinosti crkveni in državni združiti blagovolil.
Mi pa bi hoteli za tim krasnim izgledom bratov nemških zaostati ? — Tega, ako bog da, ne storimo. Nemci imajo Mogonc in Fuldo, mi pa imamo svoj slavni Velegrad, posvečen po stopinjah, in po besedah S8. Cirila in Metoda. — Bratje! tam se zbirajmo vsi, tam nad grobom apostola našega kličimo z napetim glasom k bogu, naj bi na priprošnjo ss. Cirila in Metoda pozabil krivico naših očetov in pripustiti blagovolil, da bi naš veliki narod v veri ka-tolški zjedinjen — tudi v državnem obziru pod geslom pravičnih vladarjev drugim narodom enakopravno postavljen, delo gospodovo opravljati mogel. In trume nebeških duhov pa bodo k ti veličastni molitvi Slovanov klicale slavno: „Amen.“

XVIII
Velegrad nekdaj in sedaj.
er smo pravili, da bode na Velegradu, moravskemglavno gle-I dišče slovesnosti tisočletne, tedaj ne bode od več ako tu o Velegradu kakoršen je bil nekdaj in kakoršen je sedaj, nekoliko povemo.
Stari vitezi in menihi so postavljali svoje trdnjave in crkve v krajih romantiš-kih. Na takem romantiške krasote nara-vine bogatem kraju so si postavili tudi kralji velikomoravski stolno mesto, ktero so imenovali Velegrad, in ktero se je naglo razširilo in doseglo veljavo takrat čaravno. Tu je stala med nevisokimi hribi vinskimi v Betlehemu moravskem, zibelka vere krščanske za Moravo in za vse okolne Slovanske dežele.
Poleg kneževega gradu se je povzdvi-govalo ponosno svetišče bojnega boga Sve-tovita, kteri se je pre bojeval vsako noč proti sovražnikom ljudstva svojega. Bil je bog vina in varuh rodovitnosti poljske. Njemu v čast se je praznovala narodna slovesnost žetve z veliko slavo in radostjo. Ali oltar njegov kakor tudi 'ostalih malikov slovanskih je razpadel v podrtine pod mo-
gočno desnico 3v. verooznanovavcev Cirila in Metoda.
Sv. Ciril je tu posvečil v objemu kraljevskega dvora prvo crkev kristijansko, o kteri se je ta povest ohranila noter do današnjega dne. V ti crkvi je bil pre Bo-rivoj krščen.
Celi narod moravski je do sedaj trdno veroval in veruje, da je bil Velegrad za davnih časov sedež biskopski sv. Metoda. Ali v novejši in naj novejši dobi so se ozvali glasovi, kteri trdijo, da Velegrad, sedež Metodov, ni bil na Moravskem; ker pa že ljudstvo temu tako hoče, da je Velegrad moravski bil sedež Metodov, naj mu bode to v to pripušteno, ker mora za tisočletno slovesnost ljudstvo neko odločeno mesto imeti, na kterem bi to slovesnost obhajalo in kder bi se kakor na kakem ognišču žarki te slovesnosti stekali in zbirali. V tem učenem boju, kteri se je iz tega razvil, se je odlikoval mladi domorodec z imenom Venceslav Brandt, kteri je zdaj deželni arhivar v Brnu, in si je naj več zaslug zastran brambe Velegrada moravskega, pridobil. Tiska se ravno njegov spis: „Lega
Velegradova8 v Brnu, iz kterega se bode nad vse dvombe dokazalo, da je stari Velegrad stal blizo sedajnega Velegrada.
Mi se sicer z nasprotniki v tem zlagamo, da stari Velegrad, sedež Svetopolka in sv. Metoda ni ravno stal na istem mestu, kder sedaj grajščina Velegrad stoji, ali da je Velegrad stal na Moravskem in sicer blizo sedajnega Velegrada, to hočemo dokazati.
Ni dvomljivo, da se sv. Metod, kor pravi in prvi apostol in oznanovavec svete vere potuje po doljni diecesi, ni zmirom zdrževal na jednem in istem mestu in da je gotovo tam bil, kder je knez stoloval. Vemo da sta ss. apostola prisedla na Moravsko prišla na dvor Rastislavov. Povr-novli se iz Rima se je zdrževal prvostolni biskop Metod pri Kocelu na gradu Blatnem, slovenski Panoniji, in izpuščen iz nemške v ječe je stanovitno prebival na Moravskem: Imenujejo se nam tri mesta, ali gradi, kor naj imenitnejša tega časa na Moravskem. Domna (Devin) Nitrava (Nitra) in Blatno (Moosburg). Ali je mogel kteri izmed teh gradov biti sedež Metodov? — O Dovini vemo, da je bila pomejna trdnjava proti Frakom in čudno bi bilo, ako bi knez neprenehoma na nevarnih mejah prebival in stoloval. — Nitrava je bila glavni grad oddaljene kneževine Nitranske, ali nikdar glavno mesto; pa tudi vemo, da je bil Vi-hing v Nitri biskop. — Kar se tiče Blatnega (Moosburga) kamor večina učenjakov no-votarskih Velegrad stavlja, tako je to mnenje izmed vseh naj manj času primerno. Nikdo do sedaj ni dvomil, da je sv. Metod na dvoru Svetopolkovem prebival. Kdaj pa je Svetopolk stanoval na Blatnem? Ko je bil še udelni knez je imel za sedežno mesto imenovano Nitro in krajino, kder je stal grad Blatno, je dobil od nemškega kralja še le leta 884: tedaj leto pred smrtjo sv. Metoda. Jasno je tedaj da ne sv. Metod ne Svetopolk, postavši mogočen vladar v nobenem teh treh mest ali gradov ni sede-ževal. Ostaja nam tedaj dokazati, da je
stari Velegrad na Moravskem in sicer blizo sedajnega Velegrada stal.
Je res čudno, da se ni ohranilo iz teh naj starejših dob nobenih javnih in zanesljivih sporočil o Velegradu; ako pa preudarimo, da je kraj na kterem je Velegrad stal cela stoletja in stoletja v oblasti Ma-djarov bil, tako lahko zastopimo, da je iz časov veliko-moravskih vsak spomenik zgi-noti moral. Ali za to se je ohranila izvirna listina vtemeljna samostana Velegraškega v potrditvi dani od kralja Otokara I. 1. 1228, kder se med posestvi navaja „Velegrad, prej mesto, zdaj ves.“ Velegrad je bila ona neizrečeno ograjena trdnjava Rastisla-vova, ktera je prisilila v začudenje Franke, in je stala na otoku reke Morave, tam, kder zdaj mesto Gradišče (Hradišf) stoji. Ko je kralj P. Otokar II. trdnjavo proti Ogrom postaviti hotel, je poslal nekoliko k temu sposobnih mož v jugo-vzhodno Moravsko, da bi za ono trdnjavo poiskali pripravno mesto 1. 1258. In odločili so se ti možje za otok v reki Moravi in z obzirom na mi-nolost je dobila nova trdnjava ime „Gradišče“ t. j. mesto, kder je stal grad. Dalje pa nahajamo v celem tem spomina vrednem okraju sedajnega Velegrada tudi še druga imena, ktera deloma na starodavnost pokažujo, deloma pa se na predmete po-tegujo, o kterih naj krasnejši povesti v u-stih ljudstva živeče naše mnenje izvrstno potrdujo. Tu na primer je vzvišen, z okopom in nasipom obdan prostor, kteri se imenuje „Gradec“ (Hradek) in o kterem gre povest, da je tu stal grad kralja Svetopolka.
To je jedna iz teh povesti, ktere živč v ustih ljudstva o naj slavnejšem kralju Velike Morave, kterega meč se je v gradu Malenoviškem stoletja hranil, kteri je iz „zlatega studenca“ v lesu k zahodu zajemal lovsko pijačo in na kameni plošči „kraljeve mize“ tam v gornatem lesovju proti severju lovski pre obed imel.
Dalje se nahaja tu ime „knezopolje“ vas, ktera je koj pri vtemeljitvi samostanu darovana bila in se tedaj imenovala knezopolje,
Ss. Ciril in Metod.
		------	
	90 •	Velegrad nekdaj in sedaj.	*
polje knezom t. j. duhovnikom (knčz, duhovni) podeljeno. In dalje pitam, zakaj bi se imela vas imenovati „Velegrad“ to je veliki grad? Dalje kaže na starodavnost ime vasi z Gradiščem soviseče „Staro mesto“ o kterem tudi ne zapopademo, zakaj bi se vas imela imenovati „mesto?“ — Da se sploh v listinah in drugih spisih naj starejših o Velegradu ne več govori, pride od tod, da tega prigodka občno znanega ni bilo treba še bolj razširjevati. Da je pa ljudstvo moravsko to mesto imelo in častilo kakor sveti sedež Metodov, temu je naj jasnejši dokaz prigodek, da je tukaj pobožni mejni grof Vladislav Arih 1. 1190 postavil samostan k časti B. D. Marije in na spomin ss. apostolov slovanskih. Ker pa
naša apostola takrat na Moravskem še nista očitne časti kor svetnika uživala, tedaj tudi grof na imeni sv. Cirilu in Metodu postavljen samostan posvečiti ni mogel. Komaj pa je leta 1349 biskop olomuški Janez VII. izdal naredbo, naj se praznik 9. brezna (marca) na celem Moravskem praznuje in ni pozabil pridjati, da se imata častiti od ljudstva ne samo ta sveta moža, ampak tudi mesta po imenitni njuni priču-jočnosti oslavljena, z kterimi besedami je biskop na mesto, ljudstvu sploh znano in sveto, tedaj na samostan Velegraški meril, od te dobe so se tudi zasvetile podobe teh blagovestnikov na oltarjih in se je začelo romanje na Velegrad z dovoljenjem crkvenim.
Zato tudi o zgodovini imenitnega sa-

mostana nekoliko pregovorimo tukaj. Pobožni Bretislav vtemeljitelj Rajhrada iz-gnavii Ogre leta 1028 iz Moravskega, se je jokal na ostankih Velegraških (God. dipl. 1. 112) in je postavil tukaj v spomin te zmage nad Madjari na reki Moravi novo mesto Spiti gnev, in je podaril crkvi tega mesta celo opravo, ktera je prej bila lastnina crkve blizo Velegrada, kder se je krščanska vera začela (Cod. dipl. 1. 113). Že so to sami dokazi, da je na Moravskem blizo sedajnega Velegrada stal stari slavni Velegrad, sedež Metodov. — Ko je pa pobožni mejni grof Vladislav 1. 1190 imel vtemeljiti cistercienski samostan Velegrad, tu se je gotovo naj prej posvetoval, zakaj in kde ga ima postaviti? Po 200 letih še
niso pozabili Moravani, kde je stal prestol apostola dragega. Da bi tedaj to mesto, vsakemu Slovanu tako drago in sveto, za zmirom počastil, posvetil in v spominu narodom ohranil, zato je tam postavil jedno iz teh stavb, v kterih se je hranje-vala zgodovina srednjega veka, to je: samostan. Ko je pa crkev iu svetišče Ve-legraško bilo postavljeno, je preteklo od vtemeljitve nekoliko let v kterih je ime-tek razsteL L. 1220 so pridobili Zaro-šice, kder so postavili še do sedaj slavno božjo pot Marijansko. L. 1228 je bilo posvečevanje crkve Velegraške. Bi skop olomuški Robert imajoč na strani biskopa Jakoba iz hiitre je opravljal posvečevanje, njemu so stregli: 4 prelatje: Svetelski, Pla-
ški, iz Trebiča in Gradišča, z mnogobrojnim duhovništvom. Bil je tu sam kralj Premisel Otokar I. z pobožno soprogo Kon-stancijo in pa radodarni vtemeljitelj Vladislav Arih in neizmerno število plemstva iz češkega in Moravskega kakor tudi vernega ljudstva. Pri ti priložnosti jim je potrdil kralj listino njihovega imenja, pode-livši jim mnogo svobod, milosti in sodno pravico. Leta 1236 so dobili Olkovice, 1238 Žablačane. Leta 1241 so tukaj Tar-tarje plenili.
Noter do dobe Husitske (1412) sega, kar se mogočnosti tiče, naj slavnejša doba samostana Velegraškega. Od tod se začinja njegov pad. L. 1412 je zastavil kralj Sigmund vse posestva samostanova, in ostale so v rokah tujih. Naj'veča nesreča pa je zadela samostan 1. 1421, ko so divji tropi husitski peljani od odpadlih duhovnikov Bedriha Stražnickega in Tomaža iz Vizo-vic, pod varstvom tedašnjih sosednih gospodov, samostan napadli 30. aprila 1421. Samostan je bil obropan, potem pa zažgan ; opata Janeza in štiri menihe so vrgli v plamen. Bratje pobegnovši v Gradišče so izvolili za opata Štefana in so tako dolgo tam prebivati smeli, daje Velegrad iznova postavljen bil. Mnogo je trpel samostan v vojski, ktero je vedel kralj Juri z Ma-tiažem Korvinom; kajti samostan je bil na strani Matiaževi in še le leta 1477 se je pomiril z kraljem Vladislavom. V listini od 1. 1511, v kteri kralj Vladislav potr-duje posestva in imetek samostanu, so tele spomina vredne besede: Genjeni pobožnega spoštovanja do tega mesta (VelegradaJ, ker je tam bilo prvo mesto kraljevstva in ker je tam tudi prvi začetek presvete vere naše krščanske v naši pomejni grofiji moravski storjen bil.“ — (Z Ug. Broda na dan sv. Janeza Ev. 1511.)
Leta 1519 so bili tu redovniki od pro-testanških vojvod pregnani, njihova posestva pa od teh puntovnikov posestniku grajščine Buhlova prodana. Grajščina je prevzela dolžnost rediti 3 novince v' samostanu zaostale, kteri so si po živež vsak dan na
grad hodili. Jeden iz njih, Janez iz Greifensteina, je bil leta 1628 opat in pozneje tudi general-vikar reda, in je prebudil na češkem Osek in Zbraslav, na Moravskem Ždar k novemu življenju. Hudo so tukaj ravnali Sedmigradčanje, menje Švedi, hudo Valahi in grozovitno Turki (1653). 16. Grudna 1681 je zažgal hudobnež Zapotočny svetišče Velegraško, škoda je iznašala 100000 gold. — Samostan je bil po mnogih požarih obnovljen za opata Florijana in 2. Oktobra 1735 posvečen.
L. 1784 je bil povzdignen za cesarja Jožef. Tega čaša je imel samostan razun vina in gotovega denarja, grajščine: Velegrad, Wiesenberg, Nennovice, Balatice; 2 opatiji na Ogrskem; potem fare: Velegrad, Polešovice, Boriće, Jalub, Spi-tinov, Priklukg, in Bolatice. Vse to posestvo je pripadlo verozakonskemu fondu ali matici in iz tega je bil Velegrad prodan baronu Juriju žl. Sini 9. maja 1837, po kterem ga je leta 1856 podedovala vnukinja Helena.
Sedajna farna crkev na Velegradu posvečena k časti device Marije v nebo vzete je prejšna crkev samostanova. Bila je 1. 1721 zadnji krat postavljena, potem ko je prej tolikokrat bila pogorela, in 2. Oktobra 1735 posvečena. To je naj daljša crkev Device Marije v celem Moravskem; kajti meri polnih 100 korakov možkih.
Sred križa med presbiterjem in ladjo crkveno se vzdiguje visoka skozi štiri okna razsvetlena kupla, okoli ktere v krogu v jako debelem zidovju pelje hodnik tako da jo more človek obiti in skoz ta okna v crkev gledati.
V presbiterju se nahajajo trije oltarji, na glavnem oltarju je podoba v nebo vzetja Device Marije od Raba, na stranskih sti pa podobi sv. Benedikta in Bernarda od Will-manna. Nad tabemakelnom glavnega oltarja se sveti pozlačena krogla, ktera se da otočiti in za zhrambo presvetega re-šnega telesa rabiti.
Spoda pod kupio na obeh straneh stoje preumetno rezani sedeži redovnikov, ki so
v koru prepevali; ktere sedeže je neki tesarski podmojster Heyden iz Svitov 1.1695 iz lesa tukaj izrezal. To je prekrasno delo, le škoda da že trohneti začinja. —
Na obeh straneh ladje so oboki za postranske oltarje, na vsaki jih je sedem; med oltarji so mnogi že jako zanemarjeni; pri leci, ktera stoji sred ladje sta oltarja ss. Cirila in Metoda od 1. 1855 za službo božjo ponovljena.
Tudi ste tu postavljene sohi mavčevi ss. Cirila in Metoda, ktere je pred nedavnem umrli umetnik Maks v Rimu v mavec vlil (izvirni statvi iz kararskega marmorja ste v Tinu v Pragi), in ju je Velegradu daroval, kteri ste tedaj tam 1. 1855. bili posvečeni.
Zvoni tukajšni 1. 1738 preliti so veljali 10000 goldinarjev.
Naj glavnejši spominek Velegradov je kapela ss. Cirila, ktera se nahaja zvunaj grajščine na pokopališču. Protijuterni del, kder je oltar, se ima za ostanek one početne crkve, ktero je ss. Ciril na Moravskem posvečil. Leta 1856 je p. n. gosp. nadbiskop to crkvico dobil od gosp. barona Sine in je na to koj napravil zbirko denarja po naddiecesi v ta namen, da bi to svetišče do leta 1863 spodobno se ponovilo.
Da bi se Velegraško svetišče ponovilo v primeri imenitnosti vredni, tedaj da bi tam bilo postavljeno duhovnikov, zadostno od dne do dne množečim se romarjem, je bil ustanovljen pod nadzorom obeh moravskih biskopov v Brnu odbor iz mož narodno in crkveno mislečih vseh stanov, na kterih Čelu stoji knez Salm, in kteri izbor sije za nalogo vzel napraviti: „Ma-
tico Velegraško“ iz dobrovoljnih prispevkov ljudstva moravskega, po kteri matici bi prej imenovane žlahtne namere se mogle izpeljati.
Tudi se je ustanovila „Korona Solunska“ ali društvo domoljubnih duhovnikov, kteri so se zavezali, vsako leto jedno ali več svetih maš služiti za vse dobrotnike, kteri so pripomogli k obnovi Velegradovi.
V okolici nekdajnega kraljevega mesta stoji sedaj mestice Velegrad, sicer skrivno pa vendar jako vabilno.
Leži pa uro hoda oddaljeno k zahodu okrajnega mesta „Gradišča ogrskega“ v dolini prijetni, ktera je od treh strani z hribi obdana. V ti dolini se bode praznoval to leto oni božji god, kteri nam gotovo premilo prikazen podaja kako zbližuje ljubezen Kristu brate neznane.
Mile povesti ljudstva o Svetopolku in o ss. Cirilu in Metodu zvezane z naj lepšimi dobami stare zgodovine slovanske po-višujo in lepšajo prirojene krasote in prijetnosti te malavne z vrti in vinogradi, rodovitnimi polji, lokami in lesi pisane, žive in brežulkaste pokrajine, v kteri se Velegrad mirno in idilično spredaj razprostira; zadaj pa daleč v jugo-zapadu se zgubiva v modravo nebesno dvojno teme skalnatih višav in na njih starosive gradbe in stavbe v ostrih obrisih malovno rezanih; na podnožju pa „Modla“ imenovanem stoji crkev sv. Barbare k obiskovanju vabeča. —
Pojte romarji, in glejte, kako veleča-sten ju tu gospod!
XIX.
Še nekaj o crkveni in narodni častitvi ss. Cirila in Metoda.
delovali, zdaj pa že na večne čase k visim radostim prešli, tu se učimo gorkejše se z tim tolažiti, da smo ljudje sploh in narodni bratje takih mož posebe, tu se srčnejši priklenemo tega naroda, iz ktere-ga krvi so taki dobrotniki pošli, tu hodimo z svetim strahom po tleh, po kterih so noge teh nesmrtelnikov hodile, naj bi jih ne onečastili z nevrednim djanjem in življenjem. Koj nas prešine želja, naj bi jim tudi mi, ako ne enaki vsaj podobni postati mogli.
Tedaj ne bodimo nepriznavni k zaslugam naših očetov ss. Cirila in Metoda, da nasledniki naši ne bodo nas sodili; kdor ne zna hvaležen biti kako more ta biti kreposten in pobožen? K posebni tolažbi nam služi to, da naš narod slovanski tega leta posebno pobožno čast skazuje svojima apostoloma ss. Cirilu in Metodu. Jima se stavijo posebne crkve in v že gotovih se oznanuje hvala; stavijo se jima iz medi in marmorja spomniki in statve na trgih, na
akor je gotovo, da je spo-I>) znanje samega sebe vsakemu fe človeku potrebno kteri v nravnosti in popolnosti napredovati hoče, tako je poznanje naroda neobhodna stvar za vsakega sina in domoljuba, kteri srečo in slavo naroda svojega razširiti in pomnožiti želi. Kar ne poznamo, tega nemoremo ne ljubiti ne k slavi privajati. Narod pa naj poznamo po poznanju njegovih velikih in zaslužnih mož v kterih celi narod pripoznava svoje izcvete. Naj slavnejši možje pa so ti z kterimi se ponaša crkev sv. in celo človeštvo, in med ktere po vsi pravici spadajo apostoli narodov, kakor sta naša ss. Ciril in Metod. Po poznanju njunih zaslug in z častenjem njunim pobožnim ne le priljubimo rod svoj ampak tudi crkev, ktere sinova sta bila.
Ako mislimo z hvaležnimi, gorkimi občutki na te krase ljudstva, kteri so nekdaj na tem zemeljskem okrogu hodili in
cestah, v crkvah in na drugih javnih mestih : porabimo si velikost teh možev in njunih zaslug k narodni zavesti, ako jih obnovimo v slavnem spominu, ako jih vpletamo v občansko življenje, da popravimo nezadolženo nemarnost naših prednikov. Vsak spomin na nje je tiha molitev, ktera se razodeva v teh besedah: Oče v nebesih! daj tudi meni tako živeti, tako delovati, tako trpeti za brate, kakor sta živela delovala in trpela ss. Ciril in Metod.
To pobožno častenje ss. apostolov naših dokazuje memo vsega, kar smo do sedaj naveli, tudi dvoje bratovščin, kteri ste bili v zadnjem času ustanovljeni, in sicer:
1.	Bratovščina ss. Cirila in Metoda o zjedinjenju razkolniških Slovanov.
To bratovščino je ustanovil med nami Slovenci nepozabljivi apostolski biskop Anton Martin Slomšek v ta namen, naj njeni udje ali bratje in sestre molijo za zjedinjenje razdeljenih v veri in crkvi sploh, posebno pa za spreobrnitev vseh narodov Slovanskih k jedinosti sv. katolške crkve. Ta bratovščina leta 1852 od papeža Pija IX. potrjena se razširjava vedno bolj ne le med Slovenci ampak tudi na Moravskem, ktero je sedaj v bogu počivajoči Anton Martin v svoje varstvo bil vzel.
2.	Ravno ta biskop je ustanovil v svoji diecesi še drugo bratovščino ss. Cirila in Metoda k podpori dijaškega semenišča z dovoljenjem sv. Očeta Pija IX. 28. Listopada 1851.
3.	Dalje imajo udje pri Dedištvi ss. Cirila in Metoda to sveto zavezo, vsled ktere mora vsak duhovnik, kteri je ud tega dedištva bodi si na praznik ali na kaki dan v oktavi ss. apostolov Cirila in Metoda vsako leto brati sv. mašo za vse žive in mrtve soude dedištva, i. t. d.
4.	Ta pobožna častitev ss. Cirila in Metoda pa je dala povod, da se počinja gibati med Slovani občut vedne vzajemnosti, kakor je lansko leto dunajski časopis „Ost & West“ to lepo misel sprožil.
Da Ui pa z to častitvijo zajemali za-željeno korist naučimo se od sv. Metoda
trojnih čednosti, kterih slasti v naših dobah potrebujemo. Trojni rak gloda na pobožnem življenju našega veka, to je: sebičnost, mlačnost in nestalnost; tedaj se zagradimo proti tem duhovnim kugam z trojno nasprotno čednostjo po izgledu sv. Metoda.
1.	z požrtvavnostjo za blagor naroda in crkve.
2.	z gorečnostjo za božjo stvar.
3.	z strpnostjo do konca.
I. 'L požrtvavnostjo.
Kaj pa je žrtvoval sv. Metod svoji službi apostolski?
a.	Prvič je žrtvoval svojo visoko državno službo, svojo visoko posvetno čast; kajti bil je cesarski namestnik neke slovanske pokrajine. Ali ni to velika žrtva?
b.	Dalje zapustil je milo domino, mesto Solun, kder se je narodil, veliki Carigrad, kder je bil izrejen, domovino grško in svoje znance mladih let in se je podal med tuje ljudstvo v kraje mu celo neznane. Ali ni to velika žrtva?
c.	Dalje je zapustil sv. Metod milo mater, ktera se je le z solzami od vrednih sinov ločila, in kteri sta se morala z obljubo zavezati, da, ako jeden iz njih na potu umre se drugi z mrličem k materi povrne. — Ali to ni velika žrtva?
d.	Dalje je žrtvoval sv. Metod delu apostolskemu svojo globoko omiko in vse-strano učenost. Poznavec jezikov, posebno slovanskih, se je podal kor apostol med Slovane. In oj! iz srca rad se je tega posla poprijel, radovoljno je jezik svoj posvečil poslu svojemu. Izvrsten malar je znal tudi umetnosti svoje porabiti k spreobrnitvi duš (kakor je znano je kralju Bolgarskemu obraz o sodbi božji namalal in z tim ga spreobrnol): pa glej iz srca rad je kar je znal in umel, podaroval mojstru svojemu v službo, naj bi to služilo k hvali božji in v rešitev človeških duš.
e.	On je konečno žrtvoval prijetno in veselo življenje, ktero bi bil mogel v posvetni službi uživati, težkemu uredu apo-
stolskemu. Omrznolo mu je življenje polno praznih radosti, golufije iz zapeljivosti, izvolil si je življenje polno težav, truda in zatajanja samega sebe — življenje apostolsko. Oj gotovo je to časti vreden pastir ljudstva našega slovanskega, kteri se je po tako nenavadni žrtvavnosti odlikoval, kteri je bil pripravljen dati vse, celo živenje ako bi tega potreba bilo, za svoje ovčice.
2- Druga čednost ktera je kinčala sv. Metoda v službi apostolski je bila gorečnost za čast in slavo božjo.
Nebesa! kako pozorišče se stavi pred moje oči! Vidim može in z pogledom na nje minejo moje misli — može polne svetega ognja, gorečnosti take, da komaj nekoliko ustopa gorečnosti prvih oznanovavcev vere, gorečnosti, ktera ne pozna mej, ne počitka! — to je obraz svetih apostolov ljudstva slovanskega, Cirila -in Metoda. Ne morem tu nam naštevati vsa velikodušna podvzetja njuna. Morda bi se utrudili poslušanja, ko bi vse zaporedoma opisovati in praviti začel? — Vidimo ju zapored sedaj na cestah iz otoka na otok, iz mesta v mesto, iz dežele v deželo, iz kraljevstva v kraljevstvo. Sedaj ju vidite na vzhodu Evrope, kmalu ju nahajate v njenem zahodu, sedaj slišite njun glas v južnem Ruskem, sedaj se razlega po Bolgarskem. Grško ne zadostuje njuni sveti gorečnosti. Hitita na Moravsko, iz Velegreda potujeta po deželi nesoča povsod kosti sv. Klementa, podirata in preganjata malike paganske, oznanujeta očetom našim sv. evangelij, spe-vata sv. mašo v jeziku slovanskem, prekladata bogoslužne knjige v jezik slovanski, posvečujeta crkve, stavita nove, delita sv. zakramente. Iz Moravskega se razlega njuni glas pod Tatrami po Slovenskem, po bre-gih jezera Blatnega, na Ogrkem, noter do Čeških mej! Od tod se podasta na pot v Rim in nazaj. —
Metod vaga to pot po drugo, po tretjo krat. Nič ju ne more ustaviti, nobena overa ostrašiti v gorečnosti! So li to ljudje ali so to angelji? Veliki Bog, kaj je človek v stanu storiti, kteri je navdušen resnične
gorečnosti za slavo Tvojo. Ona oznanujeta pov8odi sv. evanglij, in z kakim vspehom! vzdigujeta narode iz temin paganskih, kralji prejemajo klečč od njih sveti krst, privajata cele narode v naročje crkveno, vpeljujeta pravo omiko in izobraženost med narode slovanske!
3.	Tretja čednost z ktero se je odlikoval sv. Metod v poslu pastirskem je bila njegova stanovitnost ali strpnost, ktera se ni dala ostrašiti z nobeno rečjo v delu apostolskem, v sveti gorečnosti.
Akoravno sta mnogo prestala v službi svoji je jima nič menje dokler sta vkup oznanovala vero na Moravskem čast in slava poplačevala njuno prizadevanje, akoravno so sosedje z mrzenjem gledali prek meje vspeh njunega apostolskega dela; in ko sta se podala v Rim z telesom sv. Klementa, da bi sv. očetu v apostolskem delu pravila in odgovorjala, je bil Ciril posvečen za biskopa, pa kmalu potem ga je brat njegov pokopal.
Ali pravi napad, prava burja zasledovanja, se je še le vrgel na sveto glavo nad-biskopa moravskega sv. Metoda. Kakor roj os so ga napadli sovražniki. Videči pa nemški biskopi, kako je biskopu slovanskemu po godu izšlo vse, so z nejevoljo to prenašali misleči si, da je po njem zmanjšana bila moč njihova v teh pokrajinah, ktere so si po krivici pripisovali. In letele so na njega tožbe do sv. Očeta, da ne uči prave vere in da nima pravice biti vrhni pastir v kraljevstvu moravskem. Dasira-vno je bolečine pokalo srce sv. pastirju, nič menj se je vredno in dostojno branil in sv. Oče ga je z ščitom papežke moči proti napadom neprijateljskim varoval.
Konečno napadši so ga vjeli sovražniki in v temine ječine posadili sveto njegovo osebo, naj bi dalje ne mogel pridigovati in pota gospodovega kazati ljudstvu slovanskemu. Po 2 '/j leta so ga držali v ječi, kder je mnogo pretrpel, dokler daje z pomočjo papeža Hadrijana izpuščen bil.
Tuge in žalosti je omedlevalo srce svetega pastirja, in vendar se z tim ni dal
	Še nekaj o častitvi ss. Cirila in Metoda.	97
		
nogah sv. Očeta deloma opravičil deloma si tolažbe in kreposti izprosil! Pa glej vse je z božjo milostjo premogel sv. vrhni pastir ljudstva slovanskega, dober boj je bojeval, v delu svetem stal do konca, dobil slavno zmago in prijel palmo zmagovavca slavnega, ko je leta 885. na Velegradu umrl.
Vsi smo tedaj dolžni posnemati svetega apostola svojega v teh čednostih.
ostraŠiti, tim gorečejie je začel ne samo delovati na Moravski ampak tudi na Češki: kajti ravno tedaj je krstil Borivoja in Lud-milo na Velegradu, z čim je bil temelj položen k pokristjanjenju naroda češkega.
Pa kakih nasprotnikov je imel sv. pastir med svojim vlastnim duhovništvom, koliko omahljivosti je moral prenašati na dvoru kralja Svetopolka, od sovražnikov podpihanega! Kako težavne pote je bodil v Rim, da bi se tam pri sv. stolici, pri
XX.
Povest o preobrnitvi Karantancev in obtoživna spričba o sv-Metodu, ktero nam je zapustil „neimenovani spisatelj solno-graški” (Anonymus Salisburgensis) iz leta 873. po Kristu.
o sedaj seje pripovedovalo kako Đ& so Bavorci kristijani postali in popisovalo se je število bisko-pov in opatov na solnograški stolici. Sedaj pa je treba prid-jati, kako so bili Slovani in njihovi mejaši v sveti veri podučeni in pokristjanjeni in kako so Hunci Rimljane, Gote, Gepide iz dolne Panonije izgnavši to deželo v posest vzeli, dokler da so jih Franki in Bavorci z Karantanci vred neprenehoma se z njimi vojskuje premogli. One, kteri so se veri pokorili in krst sprejeli, so kraljevemu davku podvrgli, deželo pa, ki jo imajo ostali v posesti, imajo še do današnjega dne kraljevemu davku podvrženo.
Sedaj je treba nekoliko pozvedeti o Karantancih.
Za časov Dagoberta, slavnega kralja Frankovskega, je živel neki mož Samo po
imenu pri Karantancih in je bil vojvoda tega naroda. Prihajali so pa trgovci kralja Dagoherta tje, ktere je pa Samo ubiti in jim kraljeve denarje vzeti ukazal.*) Koje to kralj Dagobert zvedel, je poslal vojsko in škodo, ktero mu je Samo storil, kaznovati zapovedal. In tako so tudi storili oni, ki so bili od kralja tjekaj poslani in so jih kraljevemu robstvu podvrgli. Ke mnogo časa potem so jeli Hunci ravno te Karantance z sovražnimi navali težko stiskovati. Bil jim je takrat vojvoda Borut z imenom, ki je dal Bavorcem sporočiti, Hunska vojska se proti njemu bliža, tedaj jih prosi da mu na pomoč pridejo. Ti pa so tudi pod-vizavši prišli, Hunce izgnali, Karantance sicer rešili ali kraljevemu robstvu podvrgli, kakor tudi njihove pomejnike. Odpeljali so odtod na Bavorsko tolnike ali zastav-ljence med kterimi je bil Borutov sin Ka-
*) Tako seveda pripoveduje sovražnik, da pozneje postopanje Frankov proti Karantancem opraviči.
rast po imenu, kterega je oče po krščan-sko odrejati in pokristijaniti prosil. Tako se je tudi zgodilo. Zastran Hotimira bratovega sina je enako žel jo izrekel. Po Borutovi smrti pa so Bavorci po ukazu Frankov Karasta že kristijana nazaj poslali na želje ravno onih Slovanov, ki so si ga vojvoda izvolili; vendar je že tri leta potem umrl. Sopet pa so z dovoljbo gospoda in kralja Pi-pina na zahteve onih narodov poslali tje Hotimira že kristijana; kteremu je neki Lupo, od solnograške stolice v mašnika posvečen za otok kamniškega jezera (Che-mingi lacus) *) „ava“ imenovan, pridal svojega tudi že mašnika posvečenega vnuka, Ma-jorama po imenu. Ker pa je bil ravno ta mašni k Lupo njegov boter, ga je učil, naj pri solnograškem samostanu z vdanim srcem krščanske svoje dolžnosti opravlja. Narod pa ga je sprejel in mu vojvodstvo izročil. Imel pa je seboj mašnika Majorama v solnograškem samostanu posvečenega, ki ga je opominjal naj pri tem samostanu k božji službi glavo vklanja, kar je tudi storil in obljubil pri stolici sami služiti. Tako je tudi delal in vsako leto ravno tam božjo službo opravljal in odtod je zmirom uk in dolžnosti krščanske sprijemal, dokler je živel.
Ko je bilo preteklo nekoliko časa je prej imenovani vojvoda Karantanski zaprosil nadbiskopa Virgilija naj pride obiskat ljudstvo naroda onega in v veri potrdit. Kar pa tedaj nikakor ni mogel storiti. Mesto sebe pa je poslal svojega bi-skopa Modesta po imenu, v podučevanje onega ljudstva in ž njim mašnike „Vatona,“ „Keginberta,“ „Kočara“ in „Latina,“ tudi dijakona „Ekiharda“ z drugimi duhovniki, davši jim oblast crkve blagoslavljati, duhovnike posvečavati po tirjatvah crkvenih zakonov, ničesar pa za se podvzeti, kar bi sklepom svetih očakov nasprotovati utegnolo. Ti možje prišedši k Karantancem so blagoslo-
vili tam crkev sv. Mariji * **) in drugo v mestu Tiburniji, v Ondrimah in v drugih mnogobrojnih krajih. Modest pa je tam ostal do konca svojega življenja. Koje pa ta biskop umrl, je zaprosil ravno ta vojvoda Hotimir biskopa Virgilija da, ako mu je mogoče, k njemu pride, kar mu je Virgilij vendar odrekel, ker se je bil tam punt vnel, ki ga „karmuia“ imenujemo. Po storjenem posvetovanju je poslal tje mašnika Latina, kteri je pa, ko se je punt iznova počel, sopet odtod odšel. Ko je bil pa punt zadušen, je biskop Virgilij sopet tje poslal mašnika Madalhoha in za njim mašnika Var-mana.
Po Hotimirovi smrti se je pa iznova narod spuntal in nekoliko let ni bilo tam nobenega mašnika, dokler da je vojvoda Vladuh sopet k biskopu Virgiliju poslavši prosil naj mu mašnikov pošlje. Biskop pa mu pošlje mašnika Heimana in Reginbalda in dijakona Majorama z drugimi duhovniki. Kmalu potem je poslal tje ravno prejšne-ga Heimana, Duplitera in Majorama in druge duhovnike ž njimi. Drugoč jim je poslal mašnika Gočara, Majarana in Er-hanberta. Za njimi duhovnika Reginbalda in Reginhara in še Majarana in Avgustina. In sopet Reginbalda in Gundhara. Vse to pa se je godilo za .biskopa Virgilija.
Dalje, poglavitne reči o Obrih.
Za starih časov so bili v južnih predelih Donave po krajinah spodnje Panonije in okoli namejnih dežel posestniki Rimljani, ki so tam mesta in trdnjave v obrambo ' samih sebe postavili in druge mnoge stavbe, kakor še dan današnji lahko vidiš. Tudi Gote in Gepide so svojemu gospostvu podvrgli. Ali leta 377 po Kristo vem naro-jenju in pozneje so prišli Hunci iz sedežev na severnem bregu Donave v pustih krajih prebivajoči črez reko in so pregnali Rimljane, Gote pa Gepide. Od Gepidov sicer nekteri še sedaj tam prebivajo. Ko so pa
*1 Morebiti današnji „Chiemsee“ na Solnograškem (?)
**) Prej ko ne ^Gosposvetsko crkev‘‘ blizo Celovca.
			
	100 Povest o preobrnitvi Karantancev.		
	pozneje tudi Hunce odtod pregnali so za-	k mizi, njihove gospode pa, ali se nekrist	
	čeli v onih podonavskih predelih po raznih	jane je pustil zvunaj kor pse sedeti, posta-	
	krajih Slovani prebivati. In toraj mislimo	vivši pred nje kruh in meso in prosto po-	
	da je sedaj treba povedati, kako S0| Hunce	sodo, naj bi tako obedovali; robovom pa je	
	od ondod pregnali, kako so Slovani tam	iz zlatili kozarcev si napivati velel. Zdaj	
	prebivati začeli in kako je oni del Pano-	so prvaki od zvunaj poprašuje rekli: „Za-	
	nije Solnograiki diecesi pripadel.	kaj nam tako delaš?“ On pa: „Niste vredni	
	Cesar Karl je namreč leta 796 po Kri-	neumitih teles se družiti z prerojenimi v	
	stovem narojenju grofa Erika odločil in ž	svetem studencu, ampak zvunaj doma ka-	
	njim neizmerno množino, naj Hunce preže-	kor psi zaslužite obedovati.“ Na to so se	
	nejo. Ti se pa niso dosti branili in so se po	dali v sveti veri podučiti in natečaje se so	
	imenovanem grofu cesarju Karlu podvrgli.	hiteli k svetemu krstu. Tako pa je potem	
	Kavno tisto leto pošlje Karl sina Pipina	krščanska vera ojačala.	
	z veliko -armado v deželo Hunsko. Prišed-	Med tem pa se je leta 798 po kristo-	
	šemu do glasovitega mesta, ktero se ime-	vem rojstvu zgodilo, da je nadbiskop Arn,	
i	nuje „Rink,“ so se drugoč vsi njihovi voj-	prijemši od papeža Leona pallium ali nad-	
	vode podali. Odtod vračaje se, je v predelu	biskopski plajš, na potu iz Rima črez reko	
	Panonije dolne okoli jezera Pelisa unstran	Pad prišel in Karlovega poslanca z pismom	
	reke Rabe noter do reke Drave in do tj e,	srečal, v kterem mu cesar ukazuje nemu-	
	kder Drava v Donavo teče, velel po oblasti	doma se podati v predele Slovanske, po-	
	z ukom in crkveno službo oskrbeti ljud-	zvedeti želje tega naroda in božjo besedo	
	stvo , ktero je od Huncev in Slovanov v	oznanovati. Ali ker tega storiti ni mogel,	
	onih deželah ostalo bilo, Arnu solnograš-	prej kor odgovor svojega poslanja nazaj	
	kemu nadbiskopu, dokler 'da oče njegov,	prinese, se nagloma k cesarju poda. Tu	
	cesar Karl, sam tje pride. Poznej tedaj leta	sporoči, kar mu je gospod in papež Leon	
	803 je cesar Karl na Bavorsko prišel in	po njem vedeti dal. Po izpolnjenem poslan-	
	mesca oktobra v Solnograd, kder je ime-	stvu je cesar sam nadbiskopu ukazal, naj	
	novano podaritev sinovo, ponovivši jo, vsled	se poda v dežele Slovanske in naj vso ono	
	svoje oblasti, priča mnogih vernikov potrdil	pokrajino z božjo službo po biskopski na-	
	in zaukazal, da ima na večne čase neraz-	vadi oskrbi, ljudstvo pa krščansko vero	
	ruši ji va biti.	oznanuje okrepi. Kakor je cesar zapovedal,	
	Na enak način je tudi Virgilijev na-	tako je Arn tudi storil; tje dospevši je bla-	
	slednik Arn, biskop Solnograške stolice, pa-	gosljavljal crkve, posvečeval mašnike,	
	stirko skrb opravljal: od vseh strani posve-	pridiguje podučeval narod. Odtod se pa	
	čuje mašnike in jih pošilja v Slovenijo *),	povrnovši je dal cesarju glas, da bi se	
	v predele namreč Karantanske in spodnje	tam veliko koristiti dalo, če bi se kdo	
	Panonije tamošnjim vojvodam in grofom,	marljivo tam prizadeval. Na to gaje cesar	
	kakor je to prej Virgilij delal. — Jeden	poprašal ali bi kterega crkvenega moža	
	izmed njih se je imenoval Ingo, jako drag	imel, ki bi mogel tam božji stvari na ko-	
	narodom in ljubljen zavolj modrosti. Ves	rist delati. On pa je odgovoril, da ima ta-	
	narod mu je bil tako vdan, da, ako je komu	kega moža ki bi bil bogu všeč in ki bi	
	le nepopisan papir od njega poslan bil, le	mogel narodu pastir biti. Tako je bil na	
	nikdani se upal ukaz njegov zanemariti. Na-	povelje cesarjevo povzdignen Teoderik	
	pravil pa je tudi nekaj jako čudnega. Prave	za biskopa od Arna nadbiskopa solnograš-	
	robove, ali že kristijane je seboj povabil	kega. Sam Arn in grof Gerod sta ga pri-	
*			
	*) Tedaj to ime ni na novo izmišljeno kakor naši nevedni obrekovavoi na vse grlo svetu trobijo.		
			
Povest o preobrnitvi Karantancev.	101
peljala v Slovenijo in ga izročila vojvodam predavša temu biskopu deželo Karantansko in njihove pomejnike na zapadnem *) kraju Drave noter do tje, kder Drava teče v Donavo, naj v polni oblasti ljudstvo vlada, z pridigami in evangeljskim naukom uči bogu služiti, naj postavljene crkve blagoslavlja, mašnike posvečuje postavlja, in celo crkveno službo v onih predelih, po crkvenih zakonih opravlja pod vrhno oblastjo solnograških vladik. Tako je tudi delal žive dni.
Potem pa, ko se je bil nadbiskop Arn leta 821 p gospodovem rojstvu iz tega življenja preselil, je prevzel prepobožni učenik Adalram vlado solnograške stolice. Med drugimi dobrimi deli je po 6mrti bi-skopa Teoderika postavil Slovanom Otona za biskopa, kakor jih je prej nadbiskop Am biskopu Teoderiku izročil. Adalram pa je leta ^23 po kristovem rojstvu pallium bd papeža Evgenija dobil in čredico sebi izročeno 15 let pasel; ko gaje pa nebeška milost poklicala in ga telesnih vezi oprostila, je prevzel častitljivi Luipram vrhovno pastirstvo imenovane stolice. Papež Gregor mu je 836 podaril pallium. Storil je brezštevilna bogu dopadljiva dobra dela in se leta 858 po rojstvu Kristovem preselil v nebeško prebivališče. Naslednika njegovega, ki si ga je sam odgojil, častitljivega Adalvina, je počastil papež Nikolaj z plajšem. Slovi še sedaj vladajoč z vso marljivostjo čredo od boga mu izročeno. Za njihovih časov, namreč za nad-biskopov Luiprama in Adalvina, je vodil biskop Osbald**) Slovanski narod, kakor so že v starih časih imenovani biskopi delali vedno podvrženi solnograškim bisko-pom. Sedaj se pa biskop Adalvin sam trudi ono ljudstvo voditi v imenu gospodovem, in že na mnogih krajih onih dežel slovi.
Naštevši pa solnograške biskope si prizadenemo kakor po resnici v letopisih cesarjev in kraljev Frankov in Bavorcev zapisano nahajamo, vedeti hotečim naznaniti. Koje tedaj cesar Karl izgnavši Hunce biskopsko čast solnograški crkvi izročil, ko jo je Arnu nadbiskopu namreč in njegovim naslednikom v vedno posest in vlado podaril, so začeli narodi ali Slovani ali Bavor-ci deželo v posest jemati, iz ktere šobili Hunci pregnani, in se množiti. Takrat je bil od cesarja kor prvi mejni grof postavljen Go-teram, drugi Verinhar, tretji Alberik, četrti Gotefrid, peti Gerold. Med tem pa ko so imenovani grofi vzhodno stran oskrbovali, so nekteri vojvode bivali v onih predelih pod imenovano stolico spadajoči, kteri so bili navedenim grofom podložni. Njihova imena so: Privislav, Kemikas, Stoj-mar, Etgar. Za temi vojvodami so pa jeli Bavorci vsled kraljeve podaritve imeti prej imenovano deželo kor grofijo z imeni: Helmvin, Albgar in Pabo. Za njimi pa je prevzel Radbod obrambo mejno.
V teh časih pride neki Privina pregnan od Mojmara, vojvode Moravskega, črez Donavo k Ratbodu. Ta ga brž predstavi gospodu našemu in kralju Ludviku. Na njegovo povelje v veri podučen je prijel sv. krst v crkvi sv. Martina v kraju Trej-sina ***) imenovanem, skratka tedaj k solnograški stolici spadajočem. Pozneje Ratbodu izročen je nekoliko časa ž njim bival. Med tem pa se je vnel med njima neki razpor, kterega se boje jo pobegne v deželo Bolgarsko z svojci in sinom Kocelom. Kmalu potem se je pa podal od Bolgarov k Rati-miru, vojvodi onih pokrajin. Takrat pa je Ludvik kralj Bavorski poslal Ratboda z veliko vojsko preganjat iz dežele vojvode Ratimara. Ta pa obupa, da bi se obraniti mogel, in se poda v beg z svojci, ki so moritvi utekli. Prej imenovani Privina pa
*) Morda toliko kakor na severnem pobrežju Dravinem. Naš pisatelj v besedeh sploh ni izbirčen.
**) Odtod nahajamo tako pogosto po koroškem in kranjskem ime „Osbald“ „Ožbet,“ pravi Kopitar.
***) Pravijo, da bi to imelo biti „Treismauer“ na spodnjem Avstrijskem.
se vzdigne, prestopi z svojci reko Savo, kder ga je sprijel grof Salaho in pomiril z Ratbodom.
Pri neki posebni priložnosti so med tem verniki imenovanega kralja naprosili, in kralj je Privini podaril neki predel spodnje Panonije na reki, ki se imenuje Sala. Takrat je tedaj začel tam prebivati in trdnjavo zidati v nekem logu in močvirju na reki Sali. Od vseh strani je si zbiral ljudstvo in se jako širil po deželi, kteri je nekdaj nadbiskop Adalram unstran Donave na svoji lastnini v kraju Nitrava imenovanem crkev posvečil. Ko je pa imenovano trdnjavo bil sozidal je postavil v nji iznova crkev, ktero je nadbiskop Luipramko je ravno po oblasti duhovno opravilo v oni pokrajini opravljal, v to trdnjavo prišedši v čast sv bogorodice Marije posvečil leta namreč 850. Bili so tam nasoči: Kocel, Ončat, Hotemir, Ljutemir, Curben, Silec, Volkina, Vitemir, Trebeč, Brisnuc, Zvenin, Češka, Krimisin, Gojmer, čistilo, Ambrih, Altvart, Velehelm, Trideperht, Serot, Runter, Arfrid, Nidrid, Isampero, Rato, Deo-terili, drugič Deoterih, Madalperht, Engelhat, Wallker, Deobold. Vsi ti so slišali in videli tisti dan pogodbo med Luipra-mom in Privino, koje bila posvečena crkev namreč 22. januarja (850). Takrat je dal Privina svojega mašnika z imenom Dominika v roke in oblast nadbiskopu Luipramu; Luipram pa onemu mašniku pravico v svoji diecesi mašo peti, priporočivši mu ono crkev in skrb za ljudstvo kakor mašništveni red tirja. In odtod vračaje se, je ravno ta nadbiskop sprevoden od Kocela posvečil crkev mašnika Sandrata, kteri je Kocel prostor, log in travnik, v pričo prej imenovanih možev podaril in ga vpeljal v posest njegovo. Potem je še crkev mašniku Erin-pertu, ktero je omenjen nadbiskop posvečil, Kocel obdaroval, kakor so jo prej En-gildeo in njegova sina in mašnik Eren-perht imeli, in je imenovane može vpeljal
v posest. Ko so pa blizo dve ali tri leta pretekla je posvečil pri Salopiugi crkev v čast sv. Hrodberta, ktero je Privina dal z vsem, kar k crkvi gre, Bogu, sv. Petru in sv. Hrodbertu, naj bi jo Solnograški božji možje na veke uživali.
Pozneje pa je na Privinine prošnje poslal nadbiskop Luipram mojstre iz Solno-grada, zidarje in malarje, kovače in tesarje, ki so sred Privininega mesta veliČanstno crkev postavili, kteri je sam Luipram temeljni kamen položil in crkveno službo tam opravljal. V ti crkvi počiva mučenik Hadrijan pokopan. V ravno tem mestu stoji tudi .crkev sv. Janezu krstniku postavljena in zvunaj mesta v Dudlejpi, v Uše-tinu, Vuzenici,*) v Ptuju, v Stepilibergu, v Lindolves-chirichun-u, v Kejsi, v Uvejde-res-chirichun-u, v Isangrimes-chirichun-u, v Beatuses-chirichun-u, pri peterih crkvah (ad quinque basilicas) so bile crkve posvečene za Luipramovih časov. Tudi v Otokares-chiric un-u in Palmuntes-chirichun-u in drugih krajih, kder je Privina in narod njegov hotel. Vse te crkve so bile za Privi-ninih časov sozidane in posvečene od Sol-nograških vladik.
Ko je prepobožni kralj Ludvik pa zvedel, da je Privina jako pobožen in crkvi in kralju zvesto vdan, je na večkratne prigovore svojih vernikov Privini to vlastnino dal, kar je prej le kor dar imel, razun onih reči, ki so lastnina Solnograške vla-dikovine bile, namreč posestvo sv. Petra prvaka apostolov in preblaženega Hrodberta, kder njegovo truplo počiva. Tukaj se zdaj prečastiti vladika Luipram kor nadbiskop pripoznava. Tako je prečastiti gospod naš in kralj te reči, ktere so se takrat ti viadikovini v onih pokrajinah pridobile in se v prihodnem času z božjo milostjo pomnožijo, vredil, da morajo brez vgovora kakega človeka, in brez sodbeuega značaja za zmirom imenovanim crkvam ostati. Tam so bili pričujoči: Luipram nad-
*) Slovensko ime za „Saldenhefen“ na Dravi.
biskop, Erhanbert biskop, Hartvig biskop, Karoloman , Hludvik, Ernust, Ratpot, Ve-rinheri , Pabo Fritilo, Taholf, Deotrih, Vuanink, Gerolt, Ljutolt, Deoteri, Vuol-fregi, Jezo, Egilolf, Puopo, Adalperht, Odalrih, Peringer, Managolt. Zgodilo se je to očitno v mestu Reganesburg, leta gospodovega 849. 12. oktobra.
Dokler je Privina živel, crkvenih reči ni nič zmanjšal ali odvzel pravicam prej imenovane stolice, marveč je na prigovarjanje nadbiskopovo se kolikor je le mogel trudil pomnožiti posest- V povišanje božje časti je bil naj prej po smrti duhovnika Dominika tje poslan Svarnagel, izvrsten učenik in mašnik z dijakoni in duhovniki. Po njem pa je Luipram mašnika in mojstra v vsaki umetnosti, Altfrida, tje napo til. Adalvin, Luipramov naslednik, je ga V višega duhovnika povzdignol, izručivši mu ključe crkvene in skrb za celo ono ljudstvo. Na podoben način je po njegovi smrti Rihbalda kor višega duhovnika tam postavil. Ta je dolgo časa tam bival opravljaje službo božjo vsled oblasti, ktero je imel od svojega nadbiskopa, — dokler da je neki Grk, Metod po imenu, z pismom slovanskim na novo izmišljenim latinski jezik, rimski obred in pooblaščeno latinsko pismo modri-jansko spodrinol in tako v nečast pripravil pri celem ljudstvu Slovan, skestrani mašo, evangelije in božjo službo onih, kteri so vse to po latinsko opravlj ali. TegaRihbald ni mogel prenesti in tedaj se je k Solno-graški stolici vrnol.
Leta 855 je prečastiti Adalvin nadbis-kop solnograški praznoval Kristovo rojstvo na Koctlovem gradu v novejših časih Mo-seburg imenovanem, kajti bil je naslednik očetu Privini, kterega so Mora vani ubili.
Tudi je tisti dan ravno tam božjo službo opravljal. Drugi dan je na lastnini Viti— marovi posvečil crkev v čast sv. Štefana prvega mučenika. Prvega januarja pa je posvečil crkev v čast nadangela Mihaela na lastnini Kocelovi v Ortahu. Ravno to leto je pri Veridi v čast sv. apostola Pavla posvečil crkev 13. novembra. Sopet je ravno tisfo leto 14. januarja v Spizum-u posvečil crkev v čast sv. Lorenca. V Tisker-i je ravno to leto posvečil crkev. Vsakteri crkvi pa je dal lastnega duhovnika. Ko je pozneje sopet drogoč v te pokrajine prišel zavolj birmovanja in pridigovanja, se je primerilo, da pride v kraj, ki se imenuje Cela in je lastnina Ončatova. Tu je bila crkev k posvečitvu pripravljena." Posvečil je jo v čast sv. Petra prvaka apostolov. - Tudi je tam postavil posebnega duhovnika. Crkev v Stradah je posvečil v čast sv. Štefana, in razun teh je še slovela v Veridi crkev posvečena v čast sv. Petra prvaka apostolov. Pozneje je še tri crkve blagoslovil in sicer jedno v Kartinah v čast sv. Janeza evangelista, drugo v Muzilihes-chi-richun-u, tretjo v Jablanici, kterim je dal posebne mašnike.
Od časa tedaj, od kterega se je vsled podaritve in ukaza gospoda in cesarja Karla ljudstvo vzhodne Panonije od solnograških vladik vladati začelo, noter do sedajnega časa je preteklo ravno 75 let. V tem času tedaj ni noben biskop, naj bi že prišel od koderkoli imel pravice crkvene v onih po-mejnih pokrajinah razun solnograških vladik. Pa tudi mašnik od koderkoli prišedši se ni upal nad tri mesece tam božje službe opravljati, da bi ne bil prej odpustne listnine nadbiskopu pokazal. Taka je bila toraj tam navada noter, da se je začel nov uk modrijana Metoda.
XXI.
Opombe k zadnjemu poglavju.
\ /JMpK do pa so našemu pisatelju Ka-rantanei in njihovi mejaši ? Na to ^/^^^^^odgovarja Kopitar takole: „Ka-rantanei in njihovi mejaši so Slo-i'—^ vani, ki so zvunaj Norika prebivali po celi Panoniji, ako izvzameš Slavonijo in Srem na desnem pobrežju spodnje Drave; kajti bila sta takrat pod Bol garsko nadvlado, in deloma tudi Kranjsko, ki je bilo po Oglejskih patriarhih k pravi veri spreobmeno.“ Tedaj so bili „Karantanci takratni slovanski prebivavci današnjega Koroškega, Štirskega, mejaši njihovi pa prebivavci Panonije, kteri je bila severna in vzhodna meja Donava, južna deloma Sava, zahodna pa Cestke gore. Te gore poči rij aj o z „Golovcem“ (Kahlenberg) blizo Dunaja in se vlečejo proti jugu. Ako potegnemo črto od Dunajskega Golovca proti jugu črez mesto Maribor, Celje na zahodni strani pustivši, in jo zavijemo k zahodu noter blizo do Triglava, tako dobimo zahodno mejo Panonije v devetem stoletju. Tu so bivali tedaj „Karantanci“ in „njihovi mejaši,“ kteri so govorili jezik od Kopitarja „Karantanski“ imenovan. Dan da-
našnji pa je nam po Mikložiču „Staroslo-venščina,“ častitljiva mati današnje Slovenščine, ljube nam materinščine.“
Kaj pa je namen celemu spisu? Neimenovani pisatelj se trudi v barbarski latinščini dokazati, kako se Solnograški stolici z tim krivica godi, ako Metod v deželah Solnograškemu višemu pastirstvu podvrženih božjo besedo oznanuje in božjo službo opravlja.
Zato je tako natančen v naštevanju solnograških nadbiskopov in njihovih zaslug za krščansko vero v gori omenjenih deželah, zato tako naročito pripoveduje kako je cesar Karl Veliki te narode svoji vladi podvrgel in Solnograškim nadbiskopom velel se tje podati in vero oznanovati, kako so ti tje pošiljali mašnike, posvečevali crkvej sami se tje podajali in učili. Kako so si Bavorci in Franki naj pred Koroške vojvode podvrgli potem tudi panonskega kneza Privino in njegovega sina Kocela od sebe odvisnega storili, na kratko: kako da imajo le Solnograščani pravico do teh dežel, nikdar pa po krivici jim vrinen Metod.
Komu pa je bil ta list namenjen? Gotovo kakemu nemškemu mogočniku, prej ko ne nemškemu kralju Ludviku kor spo-menici (promemoria) spodbosti ga k obrambi Solnograških, tedaj nemških pravic.
Kdo pa je bil ta neimenovan pisatelj ? Za gotovo se ne ve. Pa mogoče ravno oni prvoduhovnik „Rihbald“ o kterem spis sam pravi: „Tega Rihbald ni mogel prenesti in podal se je nazaj k Solnograški stolici.“
Spisan je list v latinščini, toda tako zmedeni, nepravilni, ja barbarski, da je človek pravilne in čiste latinščine vajen primoran dostikrat le po celem smislu povzeti, kaj pisavec prav za prav hoče.
Sicer je pa celi ta spis za našo zgodovino zelo važen in imeniten. Zato sem ga mislil k pridu cele te knjige pridjati: kajti ni vsakemu „Glagolita Klocianus, Ginzel“ ali kak drug izvirnik pri rokah.
Ss. Ciril in Metod.