NaSe pravo poslanstvo Polegla se jc v časopisih in listih naših nasprotnikov tradicionalna gonja proti učiteljstvu v Sloveniji in celo v zadnjem zasedanju banskega sveta ni bilo čuti proti nam kakega nosebnega izpada, kakor prejšnja leta. Ko ugotavljamo to stanje, je potrebno, da se ozremo malce nazaj pa da razberemo vzrokc slabega razmerja med nami in delom naše »javnosti«, razmerje med nami in našim ljudstvom ter skušamo končno dokazati, da je bila gojitev vsakega sovražnega razpoloženja naroda proti nam le delo ljubosumnosti tistih, ki se boje za oblast nad našim dobrim, toda ubogim ljudstvom. Znano je, da je ljubosumnost v življenju važno gonilo gibanj in dejanj, in v zadnjih letih našega kulturnega življenja so to mnenje razne akcije odlično potrdilc. Marsikomu so namreč naši hrbti ovira, da ne more splezati po njih višje. Zakaj zadnja leta je učiteljstvo stopilo izza šolskih zidov med narod, da mu pokaže pravo pot. Ljudstvo se je jelo zbirati okrog svojega učitelja, v katerem je spoznalo svojega človeka, ki mu bo vodnik na gospodarskem, kulturnem in socialnem poprišču. 2e mnogo lct pred vojno je stalo slov. učiteljstvo na terenu za obči narodov blagor, po vojni pa je celo zasukalo rokave. Kolikor so ga pri tem delu motili razni politikanti, politični nemaniči, s priganjaško politiko, toliko bolj je v svoji notranjosti te politične enodnevnice zasovražil — nc s sovraštvom maščevanja, temveč s podvojenim delom na kulturnem, socialnem in gospodarskem polju, da narod čim trezneje spregleda ter sam presodi svoj položaj ter oceni svoje vcditelje. V svoji tolerantnasti nismo nikdar izzivali. Dostikrat izzvani in opljuvani od gostilniških kvantačev do najodgovornejših predstavnikov ljudstva niti nismo prišli do besede, da se branimo, čeprav je marsikateri predstavnik zavzel svoj položaj po prizadevanjih učiteljstva. V razočaranjih, ki so bila na dnevnem redu, smo kovali svojo usodo mimo vse javnosti mirno, trezno, samozavestno, na napade skoraj pomilovalno, in danes moremo priznati samemu sebi, da je naša vztrajnost na vsej črti zmagala. Naši zasramovalci in preganjalci, zavedajoč se, da so — posebno v zadnjcm času — mlatili prazno slamo, so se umaknili osramočeni za svoje zidove. Zasramovanja našega stanu niso obrodila sadu, ker naš kmet, prosvetljen po svojem učitelju, bajkam o učiteljevi škodljivosti itd. več ne veruje. Spoznanje je za učitelja in kmeta dragocena pridobitev, pridobitev za bodočnost. Zakaj vse to omenjamo? Zato, ker smo končno samo v teh časih prišli zopet do zaključkov, da jc edino naše delo pravilno. Dobili smo priznanje od samega g. ministra prosvete, ki je — pravilno prikazujoč učiteljevo misijo v naši vasi — v narodni skupščini poudaril, da naše delo ne preneha ob uri, ko zapusti učenec šolsko dvorišče, temveč da naj >se raztegne v vse vaško življenje ter postane gibalo vaške kulture v smeri povzdiga in naprednosti gospodarstva in socialnega življenja. Da je bilo naše stremljenje pravilno, potrjuje tudi narod sam, ki se oklepa po svoji mladini učitelja kot svojega prosvetitelja in vzgojitelja. Da naše delo ni končano, temveč da prav za prav po svoji organizaciji šele pričenja, vidimo v prizadevanjih, ki jih jc zadnje časc pričelo predvsem mlajše učiteljstvo. V našem »Učit. tov.«, »Prosveti«, »Popotniku«, pa tudi glasilih kmetskih pokretov in kmetskih organizacij smo opažali zadnja leta živahno propagandno, publicistično i. sl. delovanje, ki je pomagalo kmetski mladini do večjega razmaha ter pripravljalo tudi našo šolo samo kot najvažnejšo narodovo institucijo k potrebni reformi odnosno navemu duhu. Ravno iz učiteljskih rok imamo najznačilnejšo socialno in pedagoško litcraturo o slovenskem delovnem ljudstvu in naša kulturna zgodovina bo morala ta zadnja lcta označiti kot novo dobo slov. duhovncga življcnja. Učitelji — pokretaši mlad. kmetskega gibanja m delovne šole so se končno združili pod imenom »učiteljski pokret« (boljši naziv bi bil »gospodarski pokTet«), ki ima namen, sistematično obdelati našo zemljo. Delo, ki so ga vršili s svojimi spisi in propagando pred leti Doberšek, Jurančič, Podjavoršek, dr. Zgeč. Vranc, Verk i. dr., raziskujoč kulturne, socialne in gospodarske prilike našega naroda, se vrši danes podrobno v vseh smereh naše domovine, trudeč se, služiti ne samo v šoli, temveč v izvenšolskem udejstvovanju, vsemu narodu. Izvenšolsko delo ne pojmujemo več kot »tajnikovanje« i. sl. »funkcioniranje« pri raznih potrebnih in nepotrebnih društvih, kakor so ga pred leti tolmačili različni vaški mogotci in narodne veličine, ki so zahtevali celo učiteljeve premestitve, ako ta ni hotel »delati« v društvu, kakor so mu ukazali. Ne, naš pokret smatra te vrste »udejstvovanje« kot šport, ki je tvoja privatna zadeva. Izvenšolsko delo, kakor ga zahteva današnja težka doba, ni prirejanje veselic, temveč globok študij tistega našega ljudstva, ki živi p¦.>zabljeno tam zunaj in dobi svoj pomen Ic takrat, kadar so kakšne volitve. Ne da bi mislili kogarkoli ogrožati, hočcmo koristiti ljudstvu, da bo zadobilo tudi — ono nekoč tisti položaj v družbi, ki mu gre in pripada. Naše delo je notranje, mirno, tiho. trezno. Hočemo predvsem vzgojiti našo mladino daleč od tiste slovenske preteklosti, ki jo v svojih dušah tako mrzimo, daleč od našega neverjetno smešnega dlakocepstva, ki ga je rodila znamenita »ločitev duhov« preobra- zivši Slovence v kozle in ovce, v liberalce in klerikalce. Takšno Slovenijo, Slovenijo prepirov in otročje-neumnih »ocvirkov«, ki nimajo meje in takta niti v beograjskem parlamentu, kjer iz leta v leto peremo drug drugemu osebne grehe, zadeve in zadevice, .-¦; takšno Slovenijo hočemo izbrisati z obličja zemlje! Vzgojiti je treba novi rod, ki bo gradil in ceneč Svobodo, ustvarjal v slogi lepše strani naše kulture, našega življenja in naše zgodovine! A. P.