Angelj in deček
Svitlo solnce se je skrilo za visoke gore.   Večerai   mrak pokriva že
'goro in ravan.   Tica za tico umolkne,  in si išče svoje navadno prenočišče,
"<fe si žopet uekoliko odpočije. Urai zajček stika po gercnovji, iskaje si varnega
zavetja.   Veverica skače od drevesa na drevo in si isče prostora, kjer bi bila
bolj varna pred svojimi sovražniki.   Tudi lastovica že mirno sedi v gnjezdu
pod domačo  streho in greje svoje neine mladiče.   Pridne bueelice hite s
sladko sterdj6 bogato obložeue v svoje hišice. Sreberna rosa pokriva in kinča
že popke trasnih cvetic, ki si jih je mala in pridna deklica mdila v vertu
ua svojo gredico.   Vsa narava je že pri počitku ia pripravlja se na delo, ki
jej ga mlado jutro prinese. Povsod vlada tihi mir in pokoj. — Le nek mali
deček, uboga sivota, kateremu je nedavno nemila srnert pokosilaljubega očeta
in dobro njegovo mamico, še milo zdihuje in hodi po velikem temnem gozdu
¦sim ter tje, iskaje si kraja, kjer bi  mirno počivati mogel.    Vea truden iu
vspehan vleže se pod neko košato drevo in kmalu ga sladko spanje zai;iblje
¦ v prijetne sanje. — Sanja se mu namreč, da stoji na visokej gori in počiva
'¦v materinem naročji.   Zdi se mu,  kakor da bi čul lehko šepetanje po eve-
ticab. in germovji. In glej! na enkrat zanimeni na vzhodu prelepa juterna
zarija; krasne prikazni in prečudne podobe stopajo mu pred oči.   Zdaj s$
— 190 —
odprejo vrata neboška in angelji s<? bližajo zenilji, solznej dolini. Nekateri trosijo lepodiseče cvetice na zernljo; drugi zajemajo iz oblakov in virov bolo-sreberno roso in škropijo ž njo zelene trate in pisane cvetice. Vsaka še tako majhna cvetica ima svojega angelja. Tudi za najmanjšo bilko akerbe ti ne-beški varuhi. V modro vijolico rose svitle kapljice ia sladke jagode napajajo z nebeško sladkobo. — Nežne ročice nebeškega angelja vodijo majhnega čer-vička po zelenein mahu k dišečej vijolici po živeža. In glej! zopet drugi angelj se bliža tičici v gnjezdu in jej trosi živež v drobni njea kljunček; ¦potem se oberne k lepo pisanemu metuljčku in ga napoji v srebernej juternej rosi. Kmalu razpne krasni metuljček svoji nežiii perofcničici in veselo ferfoli od cvetice do cvetice po krasno okinčanej livadi.
ii*M Napočilo je krasno inlado jutro. Vse je živo in veselo. Po sterminah Tn phtninah, po hribih in dolinah sprehajajo se inile podobe in hvalijo Boga, kateri ne pozabi nobene stvarce na zemlji. — Čuje se že veselo juterno petje drobnih tičic. — Tudi naš deček se probudi iz sladkega spanja in hoče opraviti svojo jutranjo molitvieo. A žalost mu skorej ne pripusti, da bi se zabvalil Ijubemu Bogu za počitek in sladko spanje. Skerb, kaj se bode ž njitn revežeiii godilo še ta dan, dela ga žalostnega- in otožnega. Ali glej! na enkrat stoji pred njim angelj božji in mu reče: ,,Nežaluj in ne bodi tako maloserčen. Poglej lilije na polji in tice pod neboin, kedtf je oblači iu živi? Ked6 drugi kotljubeznjivi očanebeški. Bog ne pozabi aobene, še tako uiajhae stva-rce; on tudi tebe uboge sirote zapustil ne bo. Pomisli koliko ljudi in drugib. stvaric živi ua širokem svetu, pa dobrotljiva roka nebeškega očeta skerbi za Tse, ter vsakej stvarci da ob pravem času njea potrebni živež. Največo skerb pa ima Bog za človeka. Da je to resuica, kaže ti preljubo ruraeao soluce, ki vsako jutro ob .dpločenem času vzhaja in na večer zopet mirno zahaja. Božjo skerb za človeka ti nadalje kaže tudi svitla luna, katera na večer tako prijazno priplava izza visokih hribov in brezštevilna množica svitlib. zvezdic, ki tako lepo inigljajo na večeraera nebu. Njegovo veliko skerb za človeka ti kaže tudi vsako zernice, katero v zemlji klije iu obilo sladkega sadja obrodi. Tudi grozoviti bliski, ki švigajo skozi oblake, strašni grom, ki maje nebeški strop, pa tudi hladni vetrovi, ki prijazuo pihljajo — z eno besedo: vsa narava ti kaže in naznanja, kako veliko skerb iraa ljubi Bog za oloveški rod tukaj na zemlji.
Za človeka, ki je gospodar vseh ustvarjenih reči na zemlji ia pod zemljo, kateri živi po vseh straEeh širokega sveta, za njega je pripravljena velika pogernjena miza, obložena z nebeškimi darmi. Le poinisli: tam, kjer pripeka liuda vročina, ravno tain ga hlade tudi hladne sapice, ki prav po-gostoina pililjajo, sočnato ovočje ga krepča, da ne omaga od liude vročiae. Tam, kjer človeka nadleguje huda ostra zima in večni sneg pokriva hribein planjave, tam ga oblači neiznaerna dobrota božja z gorko kožuhovino, da mu mraz ne more škodovati. — Le zvesti5 spolnuj zapovedi božje in dolžnosti -svojega stanu, pa te Ijubi oče nebeški ne bode zapustil, ampak dal ti bo vsega, oesar potrebuješ za svojo časno in večno srečo." 
— 191 —
pa si globoko zapiše v serce besede angelja, veselo skoči po kouci in se poda v bližnje mesto, kjer ga ncka bogata vdova vzame za svojega otroka in prav lepo zanj skerbi.
Dragi moji! storite tudi vi tako in imejte dobrotebožje vedno pred očmi.
A. Jurinec, mladenio.