388
Podučne stvari.
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaroslav.
(Dalje.)
140.
Za Vaalom.
Klipdrift 1871.
Drugokrat sem imel neprijetnost z opico. Počival sem v gostem lesu. Hoteč si skuhati čaja nabiram suhljati. Tu zagledam malo belo opico na zemlji. Grem k njej, da jo vlovim. Ali ta hip plane name z gošče stara, dosta velika opica, malej mati. Jaz sem se branil, kolikor sem se mogel. Ali preden sem se nadejal, popala me je za nogo in dobro ogrizla. Trikrat sem sprožil, ali nobenkrat je nisem zadel. Še le četrti strel je povalil jo na tla. Koj je bilo po njej. Mala opica je pri mrtvej bolestno cvilila. Vzel sem jo seboj, ali uže drugega dne mi je poginila.
Priti ob življenje tu ni nič čudnega. Nedavno sem se zbubil v svojej platnenej hišici. Solnce je stalo uže visoko in zelo pripekalo. Vzdignem glavo, in kaj zagledam ? Izpod koča, na katerem sem ležal, gleda kos lepo pisane kače. Poznal sem jo, da je strupena. Tiho vstanem, popadem jo in kot bi trenil vržem ven. Na to pograbim toporišče in skočim za njo, da jo ubijem. Ali nisem
je mogel? ušla mi je. Bila je do 6, čevljev dolga, sploščene glave in za čudo svetlih oči. Ni prijetno, če človek za rana zagleda takega gosta pri postelji. Sploh pa živim mirno v pustinjah afriških. Ni se mi bati, da me kdo zapre radi mojih nazorov.
Radi bi vedeli, kako se vrste vremena tukaj. Sedaj konec decembra, solnce uže pripeka. Sploh pa je takole. Novembra se prično viharji z bliskom, gromom, nali/i in točo. Te vihre so tako silne, da bi ne vrjel, kdor jih ni skusil. To traja navadno do konca decembra. Janu-varja pritisne silna vročina; osvežujejo jo lijaki, ki se ponavljajo skoro vsak dan. Ta čas ljudje zelo bolehajo. Februvarja deževje pojema. Meseca aprila pa je dež redka prikazen. Od maja do kouca oktobra je suho. Junija in julija je po noči zelo mrzlo. V plehaču mojem se naredi led na vodi, po prst debel. Po dnevu je vedro.
Novice evropske sem izvedel ne davno z novin, ki sem jih prejel za dobro besedo in dober deuar po posredovanju poglavarja Barolongov. Umeje se, da čitam z največo dihtivostjo razprave, ki se tičejo našega naroda. Povem, da se mi včasih stoži po domovini. Bog daj, da še kedaj stopim na domača tla, da še kedaj gledam krasno našo Prago!
Več potov sem uže slišal leva, ali od daleč. Mogočno rujove, res je to. Imam dva velika huda psa, ali kedar zaslišita to rujovenje, koj se vsa plaha stiskata okrog mene. Nehote mi hodi na misel ona doba, ko so pred češkim našim levom se tresli neprijatelji, ki so prihajali v našo domovino, da narod naš zatro.
Bil sem tudi blizu jezera Ngami. Še 20 angleških milj sem imel do njega. Tam se dobe uže žiraie. Tri sem videl, menim, da jih je dovelj, kajti domačini imajo strehe z žirafjimi kožami pokrite.
Strelivo mi je tudi pošlo. Pričakujem nove pošil]atve. Kedar jo prejmem, hočem iti k Zambezi. Menim iti ob reki k morju, in potem dalje k Mozambiku. Ali se mi posreči ali ne, ne vem. Star sem uže star. Ker me več mesecev ne bode na navadnem bivališču, prosim, ne pišite mi. Kedar se zopet oglasim, potem mi koj odgovorite. Ako pa dolgo ne bode glasu o meni, mislite si, da je prijatelj Vaš završil svoje potovanje.
Vaš
C P.
141.
K Zambeziju in nazaj.
V Nev-Rushu 1873.
Pred poldrugim letom sem se hotel pridružiti družbi, ki se je pripravljala na lov k Zambeziju. Obljubiti bi moral pismeno, da ostanem pri družbi dve leti, in se sploh vedem po vojaški. Zato bi dobil po 8končanem lovu od čistega prestanka primeren del kakor Hotentoti,  katerih  pri  takih   lovskih  družbah navadno
389
največ biva. Taka pogodba mi ni ugajala. Nečem robo* vati, hočem biti sam svoj gospodar, nezavisen na vse strani. Za življenje drugim tudi nisem porok.
Zbral sem toraj drugo družbo in jej stopil na čelo. Ta družba je bila mala: vol, dva psa in jaz. Smejate se morda, da Vam imenujem vola na prvem mestu. Ali \edite, da v takih okolnostih je ta žival neobhodno potrebna, nobena druga je ne zameni. Vol najlaglje prenaša neskončni trud in trpljenje na takem potovanju. Moj rogač je bil postaven, zavaljen, napolu bivol, črn in z grivo na glavi. Skozi smrček je imel potegnjen železen obroček, na katerem sem ga vodil. Obložil sem ga z razno zalogo in s sodčkom vode. Ves vesel sem se spustil na daljno pot v one kraje, po katerih gospodarijo levi, sloni in druga taka visoka zverina.
Šel sem mimo Kolobenga, videl sem jezero Ngami, in dospel sem do Liniantija. Kako se mi je godilo na tem potovanju, in kakošni so ti kraji, popisati Vam hočem pozneje. *) Obhodil sem zopet velik kos sveta in se seznanil z življenjem divjakov v „kraalih". Ali veste, kaj je to kraal? Vsako selišče ima svojega načelnika, pa tudi skupno stajo ali ograjo, v katero na noč poženo vso živino, da je zavarovana pred zverino. Psi jo stražijo. Taka ograja se naziva kraal, in tako tudi cela vas.
Od Kolobenga na sever stonujejo Bečuvani, in dalje Matabelci. Ti kraji niso nič prijetni, zvečine so gričasti, s peščenih tla poganja razno trnje in zanikrno skriven-čeno drevje. Slona in nosoroga nisem do sedaj nobenega videl, pač pa mnogo druge zverine, vzlasti bivolov. Tudi žirafe in levi se tu nahajajo. Na bivola se nisem upal atreliti, ta zver je preveč nevarna lovcu, četudi je ranjena, vrže se besna na strelca, nabode ga na roge, ali pohodi.
Namenjen sem bil iti ob Zambeziju k Mozambiku, in od tu se ob prvej ugodnej priliki peljati v Evropo. Izvedel sem bil namreč, da je v Avstriji s Hohenwartom napočila nova krasna doba, in to me je vabilo vrniti se v ljubljeno domovino. Ali človek obrača, Bog obrne. Skusil sem, da čisto sam potovati k Mozambiku je gola Lespamet. Mimo tega so mi počepali vol in psa. Dobil sem novega vola, ali tudi ta se mi je kmalu stegnil. Pobral sem neobhodno potrebne reči s prtljage, naložil jih sebi na pleča in se obrnil nazaj. Gledal sem, da pred kot pred pridem k kakemu transvaalskemu po-mejnemu naselniku, kar se mi je tudi posrečilo. Bog pomagaj, koliko človek pretrpi! Pomanjkanje vode me je še najhuje zdelavalo. Ne morem Vam povedati, kako je bilo to hudo.
(Dalje prihodnjič.)
*)  Popisa  ni  poslal,  zakaj  ne,  povedati hoče na  drugem taestu.