PAVLE BLAZNIK ŠKOFJA LOKA IN LOŠKO GOSPOSTVO (973—1803) HIHSAJfl SJ . . H l.:iC, i i r : < • ■ PAVLE BLAZNIK ŠKOFJA LOKA IN LOŠKO GOSPOSTVO (973-1803) muzejsko društvo skofja loka 1973 Izdajo knjige sta ®b tisočletnici loškega gospostva finančno omogočili Kulturna skupnost Škof j a Loka in Kulturna skupnost Slovenije Na naslovni strani Pečatnik mesta Škofje Loke iz konca 13. ali začetka 14. stoletja s podobo kasnejšega mestnega grba (hrani Pokrajinski muzej v Škofji Loki) Knjiga šteje med proizvode iz 7. točke prvega odstavka 36. člena zakona o obdavčenju proizvodov in storitev v prometu, za katere se ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov (SRS Republiški sekretariat za prosveto in kulturo, št. 421-2/72 oŠ 14. 11. 1972) Spominu skrbnih staršev prednikov — loških podložnikov ■ \ \ PREDGOVOR Misel na častitljiv loški jubilej me je spremljala že desetletja — vse od mojih študentovskih let dalje. Že tedaj sem z velikim zanimanjem jemal v roke Doneske k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, ki jih je nekaj desetletij prej objavil vodilni slovenski zgodovinar — naš rojak Franc Kos. Vse bolj me je prevzemala njegova uvodna beseda, ki poziva zgodovinarje, da se lotijo obdelave tako bogatega gradiva. Srečne okoliščine so pripomogle, da sem si izbral prav to nalogo za življenjski program. Moj spoštovani nepozabni akademski učitelj Ljudmil Hauptmann me je načrtno usmerjal v to delo in pod njegovim vplivom sem izbral za disertacijo obdelavo poselitve v Selški dolini. Mentorstvo je prevzel Milko Kos, ki je prav tedaj začel z akademsko kariero na ljubljanski univerzi. S hvaležnostjo se spominjam pokojnega profesorja, ki je nesebično spremljal moje začetne korake in žrtvoval mnogo dragocenega časa svojemu varovancu. Odslej sem načrtno obdeloval loško gradivo. Mirno delo je prekinil vojni požar, ki mi je uničil med drugim vse zapiske, pa prva povojna leta, ki sem jih moral posvetiti takratnim nujnim nalogam. Tem večje možnosti so se odprle za moje delo, ko sem dal slovo pedagoškemu poklicu in se lahko povsem posvetil znanosti. Srečnim okoliščinam se moram zahvaliti, da sem bil v zadnjih desetletjih tesno povezan z nekdanjim mentorjem, kasnejšim pobratimom — nepozabnim prof. Milkom Kosom. — Ob izidu svojega življenjskega dela bi se želel s prav posebnim poudarkom spominjati vseh treh naših vodilnih zgodovinarjev — prof. dr. Franca Kosa, prof. dr. Ljudmila Hauptmanna in akad. prof. dr. Milka Kosa, ki jim dolgujem vso zahvalo. Moja zahvala velja dalje vsem posameznikom in ustanovam, ki so mi stali pri mojem delu kakorkoli ob strani. Zahvaljujem se vodstvom in osebju v slovenskih arhivih, zlasti v Arhivu Slovenije, enako pa tudi arhivskim ustanovam v Miinchnu, tako v Hauptstaatsarchivu, Kreisar- chivu in Diozesanarchivu; v vseh teh ustanovah so z vso pozornostjo in ustrežljivostjo zadovoljevali moje želje. Veliko zahvalo sem dolžan znanstvenemu sodelavcu v pok. prof. dr. Josipu Žontarju, ki je prebral rokopis, mi bil ob strani z bogatimi nasveti ter oskrbel nemški prevod povzetka. S hvaležnostjo se spominjam prof. Franceta Jesenovca, ki je jezikovno izgladil tekst, dipl. ing. Andreja Leskovarja, ki je izrisal pečatnik in večino priloženih zemljevidov (I, III, VI, VII, VIII, IX, X; Z. II sem prevzel iz svoje razprave Bitenj, Z. IV pa iz razprave Sorsko polje), dalje vseh posameznikov, ki so mi dobrohotno stregli s podrobnimi podatki, med njimi zlasti prof. dr. Ferda Gestrina, akad. prof. dr. Franceta Koblar-ja, dr. Franceta Lebna in prof. Boža Otorepca. Pritegnjene originale arhivskega in slikovnega gradiva hranijo naslednje ustanove: Arhiv Slovenije (Z. V, 22, 70, 71, 86, 100, 102, 104, 107); Diozesanarchiv v Miinchnu (6); Hauptstaatsarchiv v Miinchnu (4, 5, 11); Loški arhiv (32); Narodni muzej v Ljubljani (zbirka L. Benescha 26, 69, 101, 125, 126, 127, 137, 139, 140, 149); Oberdsterreichisches Landes-archiv v Linzu (115). Mimo naštetih ustanov so fotografije prijazno dali na voljo: Uprava bivšega škofijskega sedeža v Freisingu (3, 24, 27, 43, 92, 93, 94, 151); Medobčinski zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani (15, 49, 96, 110, 121, 125, 126, 127, 134, 138, 143, 144); Narodna galerija (G. Birolla 130, 150); Pokrajinski muzej v Škofji Loki (3, 4, 6, 14, 15, 18, 21, 24, 27, 28, 29, 33, 34, 35, 36, 37, 38, 40, 43, 44, 45, 46, 50, 65, 74, 77, 78, 83, 84, 91, 92, 93, 94, 96, 98, 102, 103, 105, 109, 125, 126, 127, 128, 131, 138, 139, 145, 147, 148, 151 /makete pod številko 40, 77, 78 je izdelal pok. G. Kankelj/); Slovenska akademija znanosti in umetnosti — Inštitut za umetnostno zgodovino (115) in Inštitut za občo in narodno zgodovino (5, 11); Košenina Aki (48); dipl. ing. arh. Tone Mlakar (1, 7, 8, 9, 10, 13, 14, 20, 23, 30, 31, 33, 41, 55, 56, 57, 58, 59, 61, 62, 63, 64, 67, 68, 79, 80, 81, 82, 83, 85, 87, 88, 90, 97, 99, 103, 113, 114, 118, 120, 123, 124, 141, 142); Narobe Karmen (3, 5, 11, Z. V, 22, 24, Valv. 25, 26, 27, 32, 43, Valv. Top. Carn. 1679—52, Valv. 53, 54, 69, 70, 71, 86, 92, 93, 94, Valv. 95, 100, 101, 194, Valv. 106, 107, 115, 137, 140, 146, 149, 151); prof. France Planina (47, 51, 60, 75, 84, 89, 117, 119, 122, 131, 132); prof. Tomaž Planina (39); arh. Peter Pokom (12, 42, 66, 76, 133); Sturm Lojze (2, 4, 16, 17, 18, 19, 21, 28, 34, 35, 36, 37, 38, 72, 73, 77, 78, 91, 98, 105, 108, 111, 112, 116, 128, 129, 135, 136, 138, 145, 147, 148). — Vsem naštetim ustanovam in posameznikom se za naklonjenost prisrčno zahvaljujem. Z velikim priznanjem se spominjam Muzejskega društva v Škofji Loki, ki je založilo izdajo mojega življenjskega dela, in posebej še Kulturne skupnosti v Skofji Loki ter Kulturne skupnosti Slovenije, ki sta založnika izdatno podprli. S prav posebnim poudarkom pa velja moja hvaležnost guvernerju Narodne banke Slovenije Svetu Kobalu, ki mi je ves zavzet za moje delo pred dolgimi leti kot predsednik občine Skofja Loka znal oskrbeti finančna sredstva in mi s tem omogočil sistematično delo v zakladnici loških arhivalij — v miinchenskih arhivih. V loškem jubilejnem letu 1973 Pavle Blaznik VSEBINA A. LOŠKO OZEMLJE DO FREISINŠKE DOBE................1—7 B. LOŠKO GOSPOSTVO DO SREDE 15. STOLETJA..............9—108 I. Ustanovitev loškega gospostva in njegov razvoj do srede 14. stoletja....................11—78 1. Meje loškega gospostva in njegovi sosedje.......11—18 2. Uvajanje fevdalizma na loškem ozemlju; pridvorno gospodarstvo, hubni sistem ..............18—20 3. Kolonizacija loškega gospostva. Začetki Škofje Loke . . . 20—40 4. Notranje izgrajevanje loškega gospostva.......41—54 5. Škofja Loka v prvih stoletjih obstoja.........54—62 6. Položaj loških kmetov...............62—73 7. Cerkvena organizacija...............73—78 II. Loško gospostvo od srede 14. do srede 15. stoletja.....78—108 1. Položaj loškega teritorialnega gospostva; zametki samostojnih patrimonialnih gospostev...........78—83 2. Razvoj fužinarstva v Železnikih...........83—87 3. Obrt in trgovina na loškem ozemlju.........88—97 4. Narodna pripadnost loškega meščanstva. Postopno utrjevanje mestne avtonomije; obveznosti do zemljiškega gospostva 97—100 5. Zemljiško gospostvo in podeželski podložniki......100—102 6. Cerkvena organizacija in verske ustanove.......102—108 C. LOŠKO GOSPOSTVO OD SREDE 15. STOLETJA DO VELIKIH REFORM V 18. STOLETJU.......;..............109—353 I. Loško gospostvo na pragu novega veka.........111—161 1. Obrt in trgovina na loškem ozemlju.........111—123 2. Utrjevanje mestne avtonomije...........123—126 3. Poseljenost podeželja in položaj ondotnega prebivalstva . . 126—140 4. Kmetski upori na loškem ozemlju..........140—149 5. Loškemu gospostvu odtujena imenja.........149—153 6. Razmerje med freisinškim škofom in Habsburžani .... 153—156 7. Potres 1511 in njegove posledice...........156—161 II. Loško gospostvo od dvajsetih let 16. stoletja do tridesetih let 17. stoletja...................161—254 1. Odmev vojnih dogodkov na tleh loškega gospostva . . . 161—163 2. Razvoj patrimonialnih gospostev znotraj deželskosodnih mej loškega gospostva; spori z loškim gospostvom . . . 163—170 3. Uprava loškega gospostva.............170—175 4. Borba za rudniški regal; razmah fužinarstva.....175—186 5. Rovtarska kolonizacija..............186—198 6. Agrarna struktura................................198—202 7. Kmetijstvo......................................203—215 8. Obrt in trgovina................215—228 9. Obveznosti loških podložnikov......................228—238 10. Cerkev in verske ustanove; šolstvo..................238—246 11. Reformacija in protireformacija; vprašanje mestne avtonomije ........................................246—254 III. Loško gospostvo od tridesetih let 17. stoletja do velikih reform v 18. stoletju..................................255—353 1. Uprava loškega gospostva...................255—265 2. Razvoj kmetijstva . . . . .. . . ..... . . . . 265—274 3. Razvoj neagrarnih gospodarskih panog................274—292 4. Obveznosti loških podložnikov......................292—305 5. Razvoj mestne uprave; obremenitve in dohodki..........305—322 6. Notranji položaj Železnikov........................322—325 7. Položaj patrimonialnih gospostev in manjših posvetnih imenj..........................................325—334 8. Gospodarski temelji cerkve in versko življenje..........334—348 9. Agrarna struktura.........................348—353 D. OD TEREZIJANSKO-JOZEFINSKIH REFORM DO SEKULARI-ZACIJE LOŠKEGA GOSPOSTVA .......................355—402 1. Temeljne terezijansko-jožefinske reforme..............357—358 2. Vpliv reform na upravo loškega gospostva..............358—367 3. Propad mestne avtonomije..........................367—370 4. Zunanja podoba Škofje Loke........................370—376 5. Upravni in gospodarski položaj Železnikov........376—381 6. Položaj podložnikov v času velikih reform..............381—388 7. Konskripcija in vojaške obveznosti..................388—392 8. Cerkvene razmere................................392—398 9. Reforme in šolstvo................................398—402 E. POPULACIJA NA LOŠKEM SKOZI STOLETJA..............403—438 F. ZATON FREISINSKE OBLASTI NA LOŠKEM OZEMLJU . . 439—446 Dodatek I. Mere, denar, cene......................................447—449 II. Seznam freisinških škofov................................449—450 III. Vodilno gospoščinsko nameščenstvo......................450—454 IV. Mestni sodniki........................................454—457 Seznam kratic . ........................................458—461 Opombe................................................463—489 Povzetek v nemškem jeziku................................491—526 Krajevno in osebno kazalo..................................527—542 Stvarno kazalo .......................................542—556 Seznam slik..............................................557—560 Seznam zemljevidov....................560 r A. LOŠKO OZEMLJE DO FREISINŠKE DOBE _ < - ■ - • ■ Loško ozemlje, kamor vključujem porečje obeh Sor, Poljanske in Selške, ter večji del Sorskega polja z besniškim območjem, arheološko sicer še ni kaj prida raziskano, vendar si je mogoče že na temelju dosedanjih bolj slučajnostnih kot načrtno izkopanih najdb ustvariti določeno sliko o življenjskem utripu človeka na tem koščku slovenske zemlje pred prihodom Slovanov. Sicer je bilo loško ozemlje v predslovenski dobi odmaknjeno od glavnih prometnih zvez, vendar so v posameznih razdobjih tudi čez naš teritorij vodila pota na sosednja ozemlja. Tako je bila npr. Poljanska dolina povezana s Cerkljanskim, oziroma zgornjim Posočjem,1 medtem ko je vodila čez Sorško polje domnevno v rimski dobi zveza med vojaško cesto pri Ljubljani in starima tovorniškima potema čez Ljubelj oziroma Jezerski vrh.2 Novejša odkritja dokazujejo, da je bilo loško ozemlje ponekod naseljeno že v neolitiku. Ob sami meji freisinškega gospostva je bila v Drulovki na robu Sorškega polja odkrita neolitična naselbina, ki jo je na temelju številnih keramičnih fragmentov postaviti v konec neolitika.3 Tej najdbi se je kmalu nato pridružila še druga, ko so v lubniškem Kevdrcu in v sosednji Lubniški jami odkrili novo eneolitsko postajo. Tod so našli kamnito orožje (sekira, nožiči), koščeno orodje (šila, igle, bodala), razna glinasta vretena, zlasti pa obilne ostanke glinastih posod; glinaste posode iz Kevdrca so s svojim bogatim inkrustiranim ornamen-tiranjem dopolnile prazgodovinski prostor jugovzhodnih Alp s svojstvenim »lubniškim tipom« eneolitske keramike v okviru lasinjske kulture. Predmetom obeh neolitskih nahajališč na loških tleh so skupne keramične forme ter razni detajli na posodah in ornamentih. Lubniško nahajališče spada med doslej najvišja ležeča tovrstna najdišča v naši državi. Medtem ko kažejo najdeni predmeti v sprednjem delu jame na naplavine, dokazuje debela plast pepela v jami, da je človek tedanjega časa tod tudi bival.4 Za osvetlitev naslednjih razdobij se moremo le deloma opreti na strokovna raziskovanja, sicer smo pa navezani največ na razne slučaj-nostne najdbe oziroma nestrokovna Pečnikova odkritja. V hallstattsko dobo uvrščajo arheologi nekropolo pri Stražišču, ki se nadaljuje proti Bitnju. Nekropola vsebuje sežgane ostanke mrtvecev, ki so jih pokopavali v žarah prosto v zemlji, le pod Šmarjetno goro so grobove opremili z nasutimi gomilami.5 Iz hallstattske dobe potekajo tudi grobovi v Kališih na Selškem.6 V to dob *»fj}» L— - m,- »i I . <*.<> ' 1 *» ji*, j, gpA -<||«» ".MJkffU^j^^ SI. 4. Darilna listina iz novembra 973 (= besniško ozemlje).10 S to daritvijo je mejni potok Žabnica izgubil svojo vlogo tudi v zgornjem in srednjem teku. Okoli 1030 se je gorenjska posest freisinške škofije še bolj zaokrožila. Takrat je namreč škofiji odstopil freisinški kapitelj obsežnejše ozemlje na Gorenjskem, ki ga je le-temu svojčas daroval cesar Henrik. Sicer pogrešamo v listini podrobnejših podatkov glede lege na novo pridobljenega ozemlja, vendar je več kot verjetna domneva, da je šlo za zahodni del Poljanske doline z žirovskim območjem.11 Kmalu nato (1033) si je pridobila freisinška škofija Dovje v gorenjskem kotu. To je ostalo v povezavi z loškim gospostvom vse do sekulari-zacije (1803).12 S pridobitvijo vasi Okroglo pri Kranju 126313 je freisinška posest dosegla na širšem loškem ozemlju mejo, ki je v kasnejših stoletjih ni več prekoračila, a bistveno od nje tudi ni odstopala. Potek tedanje meje je mogoče precej točno rekonstruirati na podlagi urbarjev iz 1291 in 1318, na selški in poljanski strani, kjer je ostala meja skozi stoletja tako rekoč nedotaknjena, pa še posebej v podrobnostih na podlagi mejnega popisa, ki ga vsebuje urbar iz 1630 (AS). Na Sorskem polju je freisinško posest omejevalo hribovje vzhodno od Gosteškega potoka vse do njegovega izliva v Soro. Na levi strani Sore je freisinški škofiji pripadala še Gorenja vas. Od Jeperce navzgor je meja tekla nekako po današnji cesti Jeperca—Kranj. Onstran ceste sta spadali v freisinški okvir le Praše in del Jame, na kar kaže še danes ime Meja ob sami cesti. Od kranjskega mostu dalje se je meja držala Save do izliva Lipnice; onstran Save je sodilo k freisinški posesti le Okroglo. V nadaljevanju je tekla meja po Lipnici navzgor do izvira, nakar se je ostro obrnila proti jugu in tako pustila Kropo zunaj freisinškega okvira. Po urbarju iz 1630 je meja zajela Golo brdo (Kolombart, »Kalou Werdo«) pri Jamniku, se dvignila na Črni vrh ter goro Skok (1203 m) in šla čez Jelovico na Visoki vrh (1393 m), od koder se je spustila na Rastovke in daleč proti jugu na Jesenovec nad Podlonkom, od tam pa je zakrenila proti zahodu na Ratitovec (f. 327'). Po listinskem tekstu iz 973 naj bi spadala v freisinški okvir tudi Pečana,14 ki pa leži na bohinjski strani in ni v nobenem viru iz kasnejših stoletij nikakega znaka, da bi bila kdaj vključena v loško posest. Ker je listinski tekst pisan silno okvirno, je upravičena razlaga, da se nanaša ime Bosanga (= Pečana) na širše ratitovško območje. Od Ratitovca se je meja spustila na Roncl-rošt (= gozdno in pašniško ozemlje nad Zgornjimi Danjami) in dosegla planino Jirn. Meja se je nato usmerila na Veliko brdo in na Črni vrh severno od Soriške planine ter na Lajnar, od koder se je spustila proti Petrovemu brdu. Od tam se je dvignila na Hoč, nato pa na planino Porezen in Hum, ki je bil povsem na loški strani. V nadaljnjem je meja potekala na gori Crt, od koder se je usmerila na Črni vrh in Robidniško brdo ter Škofje, ki z imenom še danes spominja na nekdanjega lastnika.15 Pod Škofjem se je meja spustila na Z. I. Teritorialni razvoj loškega gospostva prelaz Vrhulce na današnji cesti med Kopačnico in Cerknim ter na sedlo Na vratih.18 Od vrat se je meja usmerila na Eržišče in Lanišče (nad naseljem Podlaniščem) ter čez Slamovje na Mrzli vrh (območje cerkljanskih Jazen) in na Lanišče. Z Lanišča se je meja obrnila na Koprivnik, od tam pa proti jugu na Gradišče in Pečnik, od koder se je povzpela na Ideršek in Cajnarjev vrh ter na Veharše.17 Od Veharš je tekla meja južno od hlevnovrškega ozemlja mimo Potoka, zaokrenila na Sopot in se nadaljevala na prostoru med Hlevnim vrhom in Praprotnim brdom, od tam pa po ravnini v območje Smrekovca (»Pod Smrekho«) proti Zirovskemu vrhu (f. 16') do Smrečja in dalje do Št. Jošta, od koder je zakrenila proti severozahodu, šla skozi Suhi dol, od tam pa na Selevčev vrh (»auf den perg na Seleuzouim Vuerchou oder Kaminizo«) in dalje na Gabrovec nad Lučnami18 ter naprej po razvodju, oziroma po vrhovih v vzhodni smeri proti Pustotniku, na Mlako (930 m) in Ostrož, dalje na Kozjek in od tam na Tošč (»perg Vitoshitsh«), od koder se je meja spustila na Igale (»perg Iegallach«) in šla čez Osovnik proti Močeradniku (f. 244', 245) in od tam na Gosteški potok. Celotno gorenjsko posest je zemljiški gospod organiziral v loško gospostvo, ki je bilo teritorialno sklenjeno, če ne upoštevamo Dovjega, ki ga k obravnavi nisem pritegnil. Obsežno gospostvo je bilo spričo prostranih meja nevarno izpostavljeno vrsti pritiskov svojih sosedov. Posebno občutljiva je bila severovzhodna stran, kjer so bili od 12. stol. dalje freisinški sosedje Ortenburžani in njihovi ministeriali s središčem na Pustem gradu (Waldenberg) in Kamnu. Od tod so se sčasoma globoko zajedli na besniško in stražiško ozemlje, kjer so si postavili celo grad Stražišče (Wartenberg) kot utrjeno upravno središče. Sicer se je škofu med 1192 in 1197 posrečilo, da je grad s pripadajočimi hubami in beneficiji odkupil in zaradi varnosti podrl,19 vendar razni znaki pričajo, da je bilo to ozemlje tudi poslej v drugačnem položaju kot sicer drugi predeli loškega gospostva. Med letom 1214 in 1220 sta navedena v neki listini med pričami Engelschalch de Trasichs (= Stražišče) in njegov sin Her(man),2<) kar kaže na obstoj fevdalcev na tem ozemlju. V listini iz 1257 se naravnost govori o dvorcu in štirih hubah v Stražišču ter drugi ondotni posesti, kar vse je imela dotlej v fevdu Levgardis, mati Kuni-gunde, ki se je poročila z ortenburškim vazalom Levtoldom. Tedaj je freisinški škof dal to posest v fevd obema zakoncema s pridržkom, da bo fevd vrnjen škofu po smrti zakoncev, če bosta umrla brez otrok.21 Prav posebno pa je poučna listina iz 1263, ki dokazuje, da so se Ortenburžani vse dotlej še vedno imeli za gospodarje obravnavanega ozemlja. Tedaj sta se namreč morala ortenburška ministeriala Henrik in Friderik odpovedati ne le vsem pravicam do Wartenberga in vasi Stražišče, pač pa tudi Okroglemu na drugi strani Save, Ortenburžan Friderik pa spornemu ozemlju med obema gospostvoma, medtem ko je še obdržal pravice do podložnikov, ki so bili ondi naseljeni.22 Po poravnavi o večjih težavah z Ortenburžani ni več slišati, pač pa so se posledice preteklosti kazale skozi stoletja v posestnih razmerah na tem območju. Tudi na vzhodni strani gospostva je imel freisinški škof težave in to zlasti z Andechsi in ministeriali iz Mekinj, Mengša in Črnelega, ker so delali škodo po mejnem ozemlju. Posestna razrahljanost se je čutila predvsem pri Jami, kjer je skupina sedmih hub večkrat menjavala gospodarja.23 V taki zvezi je treba ocenjevati tudi nastop andeškega ministeriala Lienharda z Gutenberga pri Tržiču (de Gvtenberch). Ta je bil 1273 v Škofji Loki zajet in škof Konrad je zahteval zanj visoko kavcijo 200 mark.24 Dolgo časa se niso mogle umiriti razmere na južni strani gospostva, kjer se je čutilo neprijetno sosedstvo Spanheimov in njihovih ministeria-lov, in to zlasti za Bernharda Spanheimskega, ki je skušal dodobra izrabiti položaj odvetnika nad loškim gospostvom. Tedaj je bila namreč navada, da so na cerkveni zemlji opravljali nekatere posle svetni gospodje kot odvetniki, za kar so jim pripadale določene dajatve. Med mnogimi odvetniki, ki so skušali prek odvetništva izpodkopati temelje svojega varovanca, je bil posebno delaven Bernhard Spanheimski v začetku 13. stol.25 in njegovi ministeriali z Jeterbenka pri Medvodah, s katerimi je bilo v drugi polovici 13. stol. stalno trenje.26 V zvezi s temi obračunavanji srečamo 1252 sina spanheimskega ministeriala Meinhalma iz Sore (de Zevra) Otona, ki ga je škof ujel in ga oprostil šele po poravnavi z Jeterbenškimi.27 Prav tako je spadal med spanheimske ministeriale Gerloh Polhograjski, ki se je 1295 zavezal, da bo poravnal vso škodo, ki jo je povzročil Werso, sin njegovega brata, freisinškim podložnikom pri Lučnah na Poljanskem.28 Teritorialno spada v isti sklop vpad, ki sta ga zagrešila sinova Dobrosta Logaškega (von Logatsch) Meinhart in Gosids, ko sta 1307 povzročila škodo v Žireh in ju je škof imel ujeta v Škofji Loki.29 Za vpade na južni ali zahodni strani loškega gospostva gre verjetno pri prekršku, ki ga je povzročil 1283 Arnolt von Mvntalban oziroma von Snalz; ta je imel posest na ozemlju grofa Albrehta, oziroma Mainharta Goriško-Tirolskega.30 Mogoče je treba lokalizirati na to območje incident, ki ga je zagrešil 1308 sin ljubljanskega sodnika Frankuta Lenart in je zanj prevzel med drugimi poroštvo tudi Geyselpreht Vrhniški (von Ober-laybach);31 omenjeni Lenart je imel največ iz rok deželnih knezov v zakupu carine, mitnice in druge pravice32 in je verjetno v taki zvezi prišel navzkriž s freisinškim škofom. Vsi ti in podobni spori pa, izvzemši severovzhodno območje, v loškem gospostvu niso zapustili trajnejših sledov. Navzlic neprijetnim sosedom je loško gospostvo obdržalo na zunaj stare meje, hkrati pa je zemljiškemu gospodu uspelo, da je sčasoma temeljito povečal notranje kompetence in izoblikoval gospostvo, nad katerim je skušal biti popoln gospodar. L. 1257 je freisinški škof pridobil od oglejskega patriarha Gregorja, ki si je prav tedaj priboril oblast nad Kranjsko, za celotno freisinško kranjsko posest zaenkrat sicer le do preklica deželsko sodstvo.33 Toda že 1274 je uspelo škofu Konradu II., da mu je kralj Otakar kot gospod Kranjske podelil za trajno deželsko sodstvo nad celotnim loškim gospostvom proti letnemu prispevku 12 mark.34 S pravico do deželskega sodstva je sodna oblast na tleh loškega gospostva v celoti pripadla freisinškemu škofu kot zemljiškemu gospodu, s čimer je loško gospostvo postalo še bolj povezano ozemlje. Čeprav je bil freisinški škof na Otakarjevi strani vse do njegovega padca, je bilo Habsburžanom očitno mnogo na tem, da pridobe tega cerkvenega velikaša. Tako je Konrad Freisinški že 1277 pridobil od Rudolfa Habsburškega tudi rudniški regal čez vsa freisinška posestva,35 s čimer je kot zemljiški gospod pridobil popolno pravico do nemotenega črpanja rudnega bogastva v okviru loškega gospostva. Pridobitev takih pravic je pomenilo velik uspeh za freisinškega škofa, ki je bil tako popoln lastnik nad vsem loškim ozemljem. Njemu so pripadali tudi ogromni kompleksi neobdelanega sveta z gozdovi in pašniki, z vodovji in rudami. Tod je torej zgradil teritorialno zemljiško gospostvo, kjer je bilo kazno, da mu nihče več ne more ogrožati pridobljenih pravic. Toda kaj kmalu je škofu skalil veselje Majnhard Koroški, ki je 1279 dobil Kranjsko s Slovensko krajino v zakup in mu je tako pripadal večji del deželnoknežjih pravic. Ne glede na freisinške privilegije si je Majnhard nasilno prilaščal deželsko sodstvo na tleh loškega gospostva. Na pritožbo freisinškega škofa je Rudolf Habsburški sicer ukazal Majnhardu, naj spoštuje freisinške pravice, vendar je kazno, da je opozorilo spočetka malo zaleglo. Šele po poravnavi spora med Majnhardovim ministerialom Arnol-dom in freisinškim škofom je Majnhard obljubil, da ne bo več povzročal škode freisinški posesti. Do težav je prišlo tudi po Majnhardovi smrti. Tako je njegov sin Henrik Koroški ob nezasedeni freisinški škofiji 1311 pobral vse dohodke z loškega gospostva. Razmere naj bi se izboljšale šele po smrti Henrika Koroškega (1335), ko so Habsburžani postali spet edini vladarji na Kranjskem.36 2. Uvajanje fevdalizma na loškem ozemlju; pridvorno gospodarstvo, hubni sistem Z ustanovitvijo loškega gospostva je začelo ondotno prebivalstvo polagoma prehajati v povsem nove razmere. Kazno je, da se je zahodni fevdalizem na loških tleh šele tedaj začel uveljavljati z vsemi posledicami. Ob izgrajevanju zemljiškega gospostva je vse bolj kopnel star sloj svobodnjakov, ki jih seveda niso vezale nikake obveznosti do zemljiškega gospoda. V takem položaju je bil npr. Pribislav, ki je svobodno užival velik kompleks zemljišča (gl. str. 13). Ni izključeno, da so se tudi sicer še v kasnejših stoletjih tudi na loških tleh tu pa tam obdržali svobodni kmetje, kakor jih je tedaj najti marsikje po slovenskem ozemlju, vendar nam razpoložljivi viri o tem ne poročajo. Toda glavnino prebivalstva je zemljiški gospod vse bolj vključeval v fevdalni sistem. Svobodne župe so se morale sčasoma umakniti novemu redu, ki je poznal gospoda in od njega odvisno prebivalstvo, ki ga je zemljiški gospod hotel gospodarsko čimbolj izkoristiti. Družbeni položaj od zemljiškega gospoda odvisnega prebivalstva ni bil enoten. V manjšem delu loškega gospostva je zemljiški gospod — kot je bila navada tudi drugod po slovenskem ozemlju — uvajal v zgodnji freisinški dobi pridvorno gospodarstvo. Na njegove sledove naletimo v virih sicer šele 1074,37 vendar je jasno, da je bil ta način gospodarstva mnogo starejšega datuma. Razvit je bil v glavnem na ravninskem ozemlju, ki je zaradi boljše kakovosti obetalo boljši donos. V sistemu pridvornega gospodarstva je zemljiško gospostvo obdelovalo zemljišče v lastni režiji (dominikalna zemlja). Na dvoru so bili nastanjeni nesvobodnjaki (servi), tako moški kot ženske, ki jih je zemljiški gospod v bistvu neomejeno izrabljal. Pritegoval jih ni samo k obdelovanju zemlje in gojenju živine, marveč jih je uporabljal tudi za raznovrstna obrtniška dela. Delovni čas jim je omejeval le srednjeveški cerkveni koledar z mnogimi prazniki, zaradi katerih je bil teden razen glede na nujna vsakdanja opravila (npr. krmljenje živine) omejen poprečno na kakih pet delovnih dni. Upoštevajoč dognanja na drugih izvenloških ozemljih so bili taki dvori večje lesene ali na pol lesene in na pol zidane stavbe, ki so bile nekatere obdane s palisadami, jarkom in nasipom.38 V začetni fazi je sicer jedro dohodkov zemljiškega gospostva prihajalo od pridvornega gospodarstva, hkrati pa je zemljiški gospod uvajal na loškem ozemlju tudi hubni sistem. Večji del tedaj naseljenega ozemlja je kmalu po ustanovitvi gospostva podelil podrejenim kmetom v obliki hub. Hube so bile odmerjene zemljiške enote, ki so služile zemljiškemu gospodu kot osnova za urejanje razmerja med njim in podrejenimi kmeti. Nasledniki hub so današnji grunti. V hubni sistem so se polagoma vključevale stare dotlej zadružno urejene naselbine, še v večji meri pa je bila na ta način razdeljena zemlja, ki jo je dal zemljiški gospod na novo kulti-virati. Na hubah naseljeni kmetje so bili v boljšem položaju kot nesvobodnjaki na dvorih, saj so svobodneje razpolagali s svojo delovno silo. Družbeni položaj teh kmetov pa ni bil enak. Kmete, ki so bili bliže dvorov, je namreč gospostvo tudi pritegovalo k obdelovanju pridvorne zemlje. Kot nesvobodnjaki so morali po več dni tedensko delati tlako na grajskem zemljišču ne le odrasli, marveč celo njihovi otroci. — V boljšem položaju so bili kmetje, ki so obdelovali hube daleč od dvorov in jih ni bremenila tlaka na dominikalni zemlji (svobodini, liberi). Pridvorni način gospodarstva je bil zgodaj v upadanju. Že sredi 12. stol. namreč zemljiško gospostvo polja ni več obdelovalo v lastni režiji. Vir omenja tedaj štiri dvore, ki so po naši rekonstrukciji obsegali po kakih 5—6 hub. Le-te je zemljiški gospod dajal takrat v zakup tim. majerjem. Loški dvor, ki je izpričan 1074, je ležal tedaj, sodeč po krajevnem imenu, zelo verjetno v Starem dvoru; ta dvor se je kasneje, vsaj do 1291, prestavil v Staro Loko, in sicer v območje župne cerkve. Bitenjski dvor postavljam na ozemlje severno od prvotnih bitenjskih njiv v progah v smeri proti Stražišču. Zobniški dvor je mogoče ležal v Dorfarjih, kjer govori tradicija o gradu. Godeški dvor je treba po vsej priliki iskati na ozemlju med Godeščem in Soro.39 Toda tudi ta način gospodarstva se ni dolgo obdržal. Tako omenjata urbarja iz 1291 in 1318 le še starološki dvor; vanj je bilo tedaj vključenih pet hub.40 Tudi ta dvor je bil kmalu po 1318 razformiran. Najdalj se je obdržal pridvorni način gospodarstva na vinogradniškem ozemlju, kjer so obdelovali vinograde na hubah naseljeni viničarji, ki so stanovali v dveh jedrih. Eno je obsegalo majhna naselja okrog Škofje Loke — Vincarje, Binkelj, Trnje, Moškrin. Drugo središče viničarjev pa je bilo v Stražišču. Toda proti sredi 14. stol. so močno kopneli tudi dominikalni vinogradi. Tedaj omenjajo viri le še 12 vinogradov na Šmarjetni gori in vinograd na Kamnitniku pri Škofji Loki.41 Sicer je pa gospostvo vzdrževalo v lastni režiji le še travnike in seveda grajske vrtove. 3. Kolonizacija loškega gospostva. Začetki Škofje Loke Zelo obsežno loško gospostvo je bilo ob ustanovitvi le redko naseljeno in zato seveda malo donosno. Če je zemljiški gospod hotel imeti od pridobljenega ozemlja gospodarske koristi, je moral poskrbeti za ustrezno delovno silo. Tako se je obenem z uvajanjem hubnega sistema lotil načrtne kolonizacije, ki je marsikje tudi povsem na novo kultivirala obdelovalne površine. Ob sicer skopih virih iz prvih desetletij loškega gospostva je zelo važna listina iz časa med 1006 in 1039, v kateri je omenjeno naselje Niusazinhun (tj. »Novo selo« = današnje Godešče).42 Ime priča, da se je že neposredno po ustanovitvi loškega gospostva kolonizacija usmerila na Sorško polje, kjer je kolonizacijsko delo obetalo največ uspeha. Širši vpogled v zgodnje kolonizacijsko delo pa daje zapisek iz okoli 1160. Vir je fragmentarnega značaja in je sestavljen iz dveh delov, ki se vsebinsko povsem ne krijeta, kot kaže naslednja razpredelnica: a b Dvori 3 V2 da Bavarci 94 z brzimi sli 92 Korošci 14 16 Poljanska in Selška dolina 153 157 Reteče in Godešče 20 Beneficiji 12 Mlin 1 V Poljanski" in Selški dolini, kamor je treba prišteti tudi Korošce (gl. str. 36), je bilo torej pod a 167, pod b 173 hub. Kazno je, da so podatki za obe dolini, kjer v kasnejših stoletjih ni bilo težav zaradi odtujitev posesti, bolj ali manj izčrpni. Drugače je treba vrednotiti podatke za Sorško polje. Pod a so s tega ozemlja omenjeni dvori in bavarske hube. Bavarske kmetije so ležale na prostoru med Škofjo Loko in Kranjem; mogoče bi jih smeli iskati v veliki načrtno zgrajeni naselbini Žabnica— Bitnje, ki sestavljata celoto, v kateri je možno rekonstruirati nekako 92—94 starih gruntov. V tem primeru bi bila ta kolonizacija opravljena več ali manj naenkrat. Ker je pripadlo freisinški škofiji ozemlje vzhodno od potoka Žabnice šele 1002, bi torej v skladu s to domnevo sklepali, da je bila bavarska kolonizacija opravljena po tem letu. Sicer pa lahko trdimo, da je bilo v to načrtno kolonizacijo vključeno ondotno staro-slovensko prebivalstvo iz Zabnice in Srednjega Bitnja (gl. str. 6). V drugem delu (b) naletimo na Sorskem polju na vrsto novih podatkov. Medtem ko je bilo število bavarskih hub tako rekoč nespremenjeno, pa srečamo 12 beneficijev, ki nakazujejo slabo povezanost tega ozemlja z loškim gospostvom. Mimo beneficijev pa omenja vir na novo dve naselji — Godešče in Reteče, ki sta prav gotovo obstajali že prej, saj se Godešče v listini pojavi že 1006—1039 (gl. str. 20). V obeh naseljih skupaj navaja vir komaj 20 hub, čeprav je bilo tam število kmetij že tedaj nedvomno večje, saj izkazuje rekonstrukcija za Godešče, da je bilo ondi hkrati naseljenih 26, v Retečah pa 9 hub. Da je zapisek iz ok. 1160 daleč od izčrpnosti, kaže primer Suhe, ki se omenja že v listini 973 (gl. str. 6), a v našem zapisku o njej ni sledu, razen če bi naselje iskali v sklopu loškega dvora.43 Podatki za Sorško polje torej ne dajejo izčrpnejše slike tedaj koloniziranega ozemlja.44 Točno podobo 6 bilanci sistematične kolonizacije si je mogoče ustvariti šele na podlagi urbarjev iz 1291 in 1318, v katerih ne najdemo samo seznama vseh takratnih naselij, marveč tudi število kmetij v posameznih krajih. Podatki iz 1291 prikazujejo rezultat kolonizacijskega delovanja v posameznih enotah, primerjava tega stanja s položajem iz 1318 pa daje še boljši vpogled v sam kolonizacijski proces.45 « Kolonizacija Sorskega polja je bila zaključena do 1291. V loško gospostvo je bilo tedaj vključenih 318 hub; Število freisinških hub je do 1318 naraslo na 324; izjemoma srečamo tedaj v Zabnici tudi domec. Viška ne predstavljajo kake na novo nastale kmetije, marveč gre v teh primerih le za odtujene kmečke enote, ki jih je zemljiški gospod uspel ponovno uvrstiti v loško gospostvo. Upoštevajoč vse odtujeno ozemlje (gl. str. 53, 54) pa je bilo tedaj na obravnavanem ozemlju vsega 379 gruntov. Kolonizacija je bila na Sorškem polju že v 13. stol. tako temeljito opravljena, da v naslednjih stoletjih tod ni bilo več prostora za nove grunte. V Selški dolini je naseljevanje sprva zajelo le ozemlje vzhodno od črte Podlonk—Škovine—Smoleva—Ostri vrh. Kolonist je sledil naravni poti po dolini ob Selščici navzgor do tam, kjer se pri Škovinah dolina zapre. V vzhodni polovici Selške doline je bila kolonizacija končana kot na Sorškem polju do 1291. V času, ko je bila kolonizacija vzhodnega dela Selške doline v glavnem zaključena, je prišlo v zahodnem delu do novega kolonizacijskega delovanja; tod je zrasla v nekaj desetletjih vrsta naselij na tleh, ki jih je dotlej pokrival sam gozd. Naseljevanje v tem tako imenovanem soriškem območju moremo zasledovati od osemdesetih let 13. stoletja dalje. Vsekakor je bil tod že 1286 urejen poseben urad (officium Zevritz),46 ki ga omenjata oba urbarja 1291 in 1318. Na osnovi teh urbarjev in s pritegnitvijo urbarja iz 150 147 je moč do neke mere rekonstruirati potek soriške kolonizacije, ki je bila usmerjena od zahoda proti vzhodu. Do 1291 je bilo na tem ozemlju vsega 21 hub (po urbarialnih podatkih iz 1318 starih hub le 20); ena od teh hub je bila prav tedaj na novo ustanovljena. Vse te kmetije pripisuje urbar iz 1291 ozemlju z imenom Zevritz. Ker sama 5j \ N«wu del»nk*..UrafbimlUcovtrtf/dvmd- yxiUr uiura Hf&lUt d? uujJadjmidui 6iumu-du&CportoCud di midiA marc,i- qumtp ^iTofaictundkf-daofmoAvsffeljr-diiif •wagafl«u- um modni plumar5,unu i\(xu,vfmžmtk nt iuiu fyrupi5. quanwr.*nft*tCd uodcti ^uM^iltoarum. ! dcra cr tainundr f« uit tummaiordc Vtmig. Cumfcrufdc Sjdml xaimiudri>run-pOTm.€iUitunufpoTtuf{ji|pLJV7duo uurnmakf. Btrmduurriftruf.ip mvWe fmm unu portttm kulturni- qutttuoi' portof uictimaltf-dtakis crnidTrmdina tr cwit quf fupmcmonita s- formam potfidcm qumuTrfa:i htibaf 4taru ftngule fmuurrt rrtfmodtof oumt. iuiru|: mo dtof braleunn mo^fdf hrfpbenntf mmfiiiaftrma. mmm odictilmcH kamna gjillin- Baiuun potftfam uotu^traa »fn.-ar hotaf ca fenmonmCcptf fitiguk fcruiurtr unu portu/ipi q madiofducuc:-uuu mod' hotVHfurxc*-pnf qu.miorquas im fcrtcara qui dam: tref mod.anenr - f rt m funa pmm eftmi abfqi portif rnrn m ft ancne ftmu c ^aidn^rn qnqiu ginmmadii. BcftUutfomm^mn^ma tfffhW*farfin i^uit fcruiititt -mgutta dmanof. | B c CčUud" httdfbcnt- D r icn^n t ur tr qturuor nutxfi.0t&U«i 7 dfSritCih centu frprf tnanfi.qutfmg^ reddum unu frrfkmgu cu puiio-Ab%hif quf dcforaofftculj ♦ SI. 5. Noticia bonorum iz ok. 1160 Be HoW bouuafMf J^lrnburt una <|ucq:|rfolutr ffrfMuloflibGf gno- Ip pkndorf due turttf~uim, Be trtdra boimburr 7 de ruma trigtma fakdtf- SiuttiiHoru otlo hbir ?frsagirtm u t-Ti It1 *i i> iT' i i i i'' 1 >Tj i i i» t «3 [m ' j * i■ . M i * ' :f < y ff»;'l fl'««; >' »1'il!'i « •imia ^cw&d?fltf)mu-T)u bc^mspniftmtc ntbuix pmtflfc m o?ttti»f • Xvt7j-hub' frrnvitliiiS tlmJ ftutjd-lttr ttnamsfmpiT? ftttira- "llJtllNUlItlD tfil]l!lf v nam IVibam W)»A fiiir Mm mib q»~offinali jimr liubc ji^iit tn imnln pno ran* C"Vrm fletcil |>f ttvf mirtrtrt^ t>* ijiuln fuir ur pthttr Inibc- |Hf fea&tmn-•V^rt-fc C^un Clf jpartm vna ijiiarrm v ti a? Imlvn Ttmflhfl Vtucb vna* Itubam- Hitite babam t*rmi» Jjiirbai tmfl« hucb« f\v %nhmncb •» cmcfcfi »lic« Uit f^f«amn itn« KuWn ITVlrtr PiiiftovV- ,iU| Vtirf» M«ft>Wj<4i PuafrVmk C0ArtmQ »m ub' h> flU tfimtmrJM ilmfe' Cff • TH«a£ fnib't Prmin Cft/fofn as gnfcvpurbt-^»alrt CTurmAn i-tmba«! ldti(r r>itmm<5* 1ntl'As Jt^fhan t Cfrr a-butam i- Irtib* iqrrrtlc Drmrti-VnU .«• bub- SI. 11. Odlomek iz urbarja 1291 — koroška župa v linb« i 1wiba$ IfSfrt»lin Ttnrnr' Wi 1» cl "omu£f Imi;. >t jaml» »babam «flimW:>0 ..ItuK tfiLiibn l^thin tfSflnin 4Tjatob • Ctcn Janet 4TWncb tfTjvet* Cjrtnr* CčOftrnn cm bov^ e" trna tpxbA ij JWtttfl fmr^p VnioA t|V lAmfii m mUa- fjnnnr C^taUVjvn iTfStjjn-bt 4Tt,om CdHro 1 frftmf tfataiftan filmom'1 furtjt ttSf ■I- 1mb* 1-tmU fOini • Initi- "&min> tmt Simft fjtit •1- ljub' • v buli ■ 1- llllb* ■ i- IjuU -i-liub' ■pnn - IniV fimrfl^il) •»- 1>mI>* •i - qu«»rrt-•i- IniU r»xf rpr ■pimro "ptmo Kub' Tnm- W ■frmiJT- Jnib' •i-trub- •l< ljuba* Tnm - V*. tn Atmo T»ro cptUefimO iUt* qultp l;mbc JT>no z Bitnjem tako glede razporeditve hiš kot glede poljske razdelitve. Prav tako so tudi v Zabnici nemška imena številnejša kot slovenska, pa tudi med zemljiščnimi imeni dobimo marsikatero izrazito nemško. Verjetno je zemljiški gospod koloniziral obe vasi hkrati in kmete iz stare Zabnice pomešal med nove koloniste. Okrog bitenjskega jedra naletimo še na nekaj naselbin, kjer je bil nemški živelj nekoliko jačji. Med te je šteti Dorfarje, deloma tudi Crngrob, dalje Peven, kjer so bili naseljeni go-spoščinski lovci, in Sv. Duh. Stara Loka je bila sicer slovenska ustanova izpred 973, vendar se je tam kazal precej močan vpliv sosednjega frei-sinškega upravnega središča. Podobne razmere srečamo tudi v Stražišču, ki dokazuje s slovenskim imenom iz 1002, da je bilo naseljeno s Slovenci, preden je prišlo v sklop freisinškega gospostva. Prav tako je pa v bavarskem uradu vrsta naselbin, ki jih lahko brez tveganja postavimo med izrazito slovenske. V to vrsto spada npr. Suha, ki se omenja že 973 in je bila osnova vasi vsekakor slovenska. Narodnostna slika se pa ni izpremenila niti tedaj, ko je prišlo tam do sistematične kolonizacije. Čeprav leži vas v neposredni bližini upravnega središča, dobimo komaj dve nemški zemljiščni imeni, medtem ko 1501 ni zaslediti niti enega nemškega priimka. Podobno je bila sosednja naselbina Hosta slovenska ustanova, saj bi sicer ne imela slovenskega krajevnega imena že ob ustanovitvi, po kateri se število kmetij ni več izpremenilo. Podobno sliko kažejo tudi naselbine Lipica, Trata, Okroglo, Gorenja Sava. Nasprotno situacijo srečamo pri naselbinah Vincarje, Binkelj, Moškrin in Trnje, kjer so bili naseljeni viničarji. Vse te naselbine so imele prvotno izključno nemška krajevna imena. Medtem ko je klasifikacija glede na zemljiščna imena manj jasna, kažejo osebna imena na to, da je bil med freisinškimi viničarji razmeroma precej močan nemški živelj. Še konec 16. stol. je bil nemški živelj na Sorškem polju toliko številen, da je starološki župnik pridigoval tudi v nemškem jeziku. V 17. stol. je govorilo prebivalstvo po Bitnju mešanico slovenskega in nemškega jezika. Danes nas spominjajo na nekdanje nemške koloniste le še krajevna, zemljiščna in osebna imena, kot Cegnar, Cof, Hafner, Hartman, Heinricher, Homan, Kaiser, Kuralt, Langerholc, Logonder, Macher, Šifrer, Triller, Vilfan, Bajželj, Volgemut, Ziherl ipd. Ob tej ugotovitvi je treba poudariti, da je bil ob kolonizaciji Sorškega polja nemški živelj močan zlasti v nekaterih naselbinah, ki jih je ustanovil Slovenec davno pred nemškim prihodom (Zabnica, Stara Loka, Stražišče). Tam je nemštvo takrat asimiliralo del slovenskega prebivalstva. S slovenizacijp tega ozemlja je bilo torej vrnjeno k slovenstvu tudi slovensko odtujeno prebivalstvo.65 Kolonisti v Poljanski dolini so bili v glavnem slovenskega porekla. Posebno skupino so sestavljali ondotni Korošci, ki jih je škof preselil s svoje koroške posesti. Na koroški živelj v Poljanski dolini meri že naziv posebnega koroškega urada. Po vsej priliki pa potekajo s Koroškega tudi SI. 12. Jarčje brdo s cerkvijo sv. Valentina (nekoč kapela sv. Jakoba) kolonisti v 14. stol. poseljenega hlevnovrškega urada (gl. str. 24), verjetno pa tudi naselniki v območju zgornje Luše na Selškem v neposrednem sosedstvu s Korošci naseljene Sopotnice; za to domnevo govorita urbarja iz 1291 in 1318, saj označujeta posamezne podložnike podrobno z imeni kot v koroškem uradu,66 pozornost pa vzbuja tudi cerkvena razdelitev, ker so bila naselja Mlaka, Krivo brdo in Jarčje brdo s cerkvijo sv. Jakoba (kasneje sv. Valentina) vključena v poljansko, oziroma kasneje v javorsko župnijo,67 kar kaže na nekdanjo smer naseljevanja. Zahn meni brez utemeljitve, da izvirajo loški Korošci z Lurnskega polja in iz zgornje doline reke Moli.68 Zahnbrecher šteje loške Korošce kratko in malo med Nemce.69 — V času koroške kolonizacije je bila freisinška škofija lastnik raznih ozemelj na Koroškem, kamor se je tedaj prištevalo tudi freisinško ozemlje ob zgornji Dravi z Innichenom. Da je bilo v poljanskem hribovju nekaj naselnikov tudi iz te okolice, dokazuje ime »apud Inticherios«, kakor se je imenovalo naselje Vinharje v letu 1291, ki ga je treba vsekakor prištevati med prvotne nemške ustanove. Tudi redka nemška zemljiščna imena, ki jih sporadično srečavamo na koroškem območju, pričajo, da je bilo nekaj nemškega elementa med loškimi Korošci. Toda pretežni del koroških kolonistov je nedvomno potekal iz slovenskih vrst. To dokazujejo ne samo zemljiščna imena, pač pa tudi 1291 v podrobnosti našteta osebna imena ondotnih podložnikov. Med 88 imeni je kar 33 njih izrazito slovenskih (npr. Zwetz, Zobodin, Walchvn, Lubei, Chuptz, Ztoyan, Zenugoi itd.), indiferentnih je 39, z nemškim prizvokom (npr. Wildunch, Wolfel, Hadm-vot ipd.) pa jih je 16. Kazno je, da je vsaj del loških Korošcev prišel iz okolice Vrbskega jezera, kjer je imela freisinška škofija sredi 12. stol. posest. Na to povezavo kaže patrocinij sv. Primoža in Felicijana. Ob Vrbskem jezeru je bil grob teh dveh svetnikov, tam je stala že v 9. stol. cerkev na čast obeh svetnikov. Isti patrocinij pa srečamo tudi na Gabrški gori, ki je spadala v koroški urad. Ob Vrbskem jezeru je bilo slovensko prebivalstvo ob času preselitve pač v veliki večini.70 Medtem ko so kolonisti na vzhodni strani Selške doline potekali iz slovenskih vrst, je soriško ozemlje koloniziral nemški živelj. O poreklu Soričanov jasno govorita urbarja iz 1501 in 1515. Po njunem tekstu je freisinški škof presadil na to ozemlje, ki ga je bilo treba šele pridobiti kulturi, prebivalstvo z območja Innichena. Značilno je, da nemški na-selniki niso dela nadaljevali tam, kjer so nehali njihovi slovenski sovrstniki, marveč so se naseljevali od Sorice proti vzhodu — pač pod vplivom svojih sorojakov, ki so se nekaj desetletij prej naselili v neposrednem sosedstvu zahodno od tod na nemškorutarskem ozemlju, kjer je bil lastnik SI. 13. Spodnje Danje gospostva oglejski patriarh. Spomin na prvotno domovino soriških naselni-kov je ostal dolga stoletja živ med ondotnim prebivalstvom. Saj je odhajalo do polpretekle dobe na vsaka tri leta odposlanstvo v Innichen na božjo pot, kjer so ondotni cerkvi izročali darilo, ki naj jih zaščiti pred mrčesom (Kafergeld).71 V gorskem svetu, odmaknjenem od prometa, so soriški Tirolci dolga stoletja ohranili svoj jezik. V Spodnjih Danjah zna prebivalstvo še danes govoriti poleg slovenščine neko težko razumljivo nemščino. Na njihovo poreklo kažejo zlasti priimki, kot Kemperle, Jen-šterle, Haberle, Gortner itd., pa zemljiščna imena, ki so ohranjena v nenavadno velikem številu. Saj ima skoraj vsaka krpa parcele svoje ime, a le redka med njimi zvene po slovensko, če ne upoštevamo prvotno narodnostno mešanega Podlonka in Zalega loga v dolini, kjer je bila asimilacija zaradi živahnejšega prometa hitrejša. Z načrtno kolonizacijo je torej zemljiški gospod presadil na loška tla mnogo kmetov z zelo odročnih teritorijev. Toda večina kolonistov je vendarle potekala z domačega slovenskega ozemlja, tako zlasti z loškega, a deloma seveda tudi s sosednjega območja. Vzporedno s številnimi novimi naselbinami se je zgodaj začela razvijati v naravnem središču loškega gospostva Škofja Loka, ki se je od vsega začetka ločila od naselij v sosednjem kmetskem podeželju. Pri tem je šlo za povsem novo naselbino. Listinsko ime Lonca iz 973 se namreč nanaša na bližnjo Staro Loko, ki je bila označena kot Lonka tudi 1074 v zvezi z ondotno pražupnijo.72 Medtem ko je Stara Loka kot sedež pra-župnije obdržala staro poimenovanje in se je ondotna župnija skozi stoletja označevala kot loška, se je začelo za naselje samo sčasoma uporabljati ime Stara Loka, ki jo najdemo tako označeno prvič v urbarju iz 1291 (Altenlok).73 2e zgodaj pa srečamo tudi ime na Fari (1423: bey der pharr ze Lakch, bei der pfaren),74 kar se je obdržalo skozi stoletja do danes. Iz razpoložljivih virov ni mogoče razbrati, v katerih letih se je začel razvijati zametek današnje Škofje Loke, kjer se je podobno kot v drugih mestih že od vsega začetka naseljeval sloj obrtnikov in trgovcev. Upoštevajoč, da je vse do 12. stol. na slovenskem ozemlju prevladovalo naturalno gospodarstvo, zaradi katerega je bila zamenjava blaga malo pomembna in je bila obrtna dejavnost stranski poklic kmetskega prebivalstva,75 ne bomo pogrešili, če sodimo, da je Škofja Loka mogla prav zaživeti šele v času, ko je denarno gospodarstvo vse bolj izpodrivalo naturalnega. Vsekakor pomeni konec 12. stol. in začetek 13. stol. čas, ko je Škofja Loka doživela prvi večji vzpon. Ni slučaj, da potekajo prav iz tega časa najstarejši viri, ki se tičejo našega mesta. Najstarejša listinska označba Lonca, ki se nedvomno nanaša na Škofjo Loko, datira namreč iz 1192—1197.76 Označbi Lonca, Lack ipd. se začne sčasoma pridruževati tudi dodatek, ki kaže na lastnika gospostva. Tako srečamo v urbarju iz 1501 ime Pischolff-lagk,77 medtem ko najdemo v romanskih virih že od druge polovice 13. stol. dalje slovenski izraz Škofja Loka (gl. str. 32), kar dokazuje, da je bilo to ime tedaj krepko v rabi. Z. V. Tloris Škofje Loke po katastrski mapi iz leta 1825 Talni načrt mesta kaže, da se je naselbina sistematično razvijala kot tržišče, ki je bilo postavljeno na dve terasi. Iz virov je razvidno, da staro mestno jedro ni nastalo obenem. Najstarejši del predstavlja Plač, ki se je razvil na zgornji terasi. Tod so se hiše stiskale k vznožju hriba in se nizale v sklenjeni vrsti ob močno razširjeni cesti, s čimer je naselje pfri-dobilo obsežen tržni prostor, v katerem se je mogel promet neovirano razmahniti. Da so mogli ob tržišču postaviti čimveč hiš, so bile le-tem dodeljene ozke parcele, ki so segale dokaj globoko. Tako so imeli prebivalci možnost, da so odmaknjeno od samega tržišča postavili za stanovanjskimi poslopji po potrebi tudi gospodarske objekte in gojili vrtove. Ob izhodu s tržišča se je cesta zožila na obe strani — bolj izrazito na spodnji strani, dokaj občutno pa tudi v južni, poljanski smeri, kjer se je trg zaključil ob še danes močno navzven pomaknjeni Žigonovi hiši in ob Kroni, kjer so ob prezidavi tik pred zadnjo vojno podrli stari tržni zaključek. — Mlajšega postanka je niže na spodnji terasi ležeči Placu vzporedni Lontrk, kakor kaže značilno ime Novi trg (in dem newn marck), na katerega naletimo v virih od konca 14. stol. dalje.78 Na obeh straneh Novega trga so se razvila sklenjeno postavljena poslopja, ki so jim pripadale bolj ali manj ozke parcele, kjer je bilo mogoče urediti gospodarska poslopja in po potrebi tudi vrtove.79 SI. 14. Ruševine Zgornjega stolpa na Kranclju 4. Notranje izgrajevanje loškega gospostva _ Na dlani je, da je silen kolonizacijski razmah, ki ga je loško gospostvo doživljalo ze v prvih stoletjih obstoja, zahteval enotno, dobro urejeno upravo. Tej je oskrbel zemljiški gospod vsekakor že zelo zgodaj ustrezen sedež, ki naj bi bil hkrati tudi utrjena postojanka. Izbira mesta ni bila težka. Geografsko središče loškega gospostva, ki so ga sestavljale tri jedrne enote — Sorško polje, Poljanska in Selška dolina — je bilo v prostoru, kjer se stekata Poljanščica in Selščica in kjer se naslanja ravninsko Sorsko polje na hribovito zaledje. Na tem vozlišču je dal zemljiški gospod postaviti Zgornji stolp na Kranclju. Ta je obvladoval široko okolico in je danes nedvomno najstarejši stavbni spomenik v Škofji Loki. Do danes se je ohranil od prvotne arhitekture samo spodnji del. Stolp je kvadrataste oblike; okrog 2,5 m debel zid sestavljajo stranice v dolžini IS,Z do 13,55 m. V oddaljenosti 5,4 m je stolp obdan z 1 m debelim obzidjem, le proti mestu se razdalja med stolpom in obzidjem poveča na 8,4 m. Celoten kompleks obdaja do 5 m globok jarek. Prostor znotraj obzidja so kasneje predelili in tako dobili nove stanovanjske prostore Po rekonstrukciji naj bi bil stolp prek 30 m visok in razdeljen v 3—4 nadstropja. Pritličje je bilo verjetno obokano in zaradi varnosti dostopno SI. 15. Ostanki Zgornjega stolpa na Kranclju le skozi odprtino v oboku. Nadstropja so bila predeljena z lesenimi podi in med seboj povezana z lesenimi stopnicami. Svetloba je prihajala skozi majhna okenca, ki so se širila navznoter in navzdol. Na vrhu je slonela strma lesena piramidna streha, ki je bila pokrita s skodlami.80 Nastanek stolpa postavlja Zadnikar v 11. ali 12. stol. Po Avguštinovem mnenju je nastanek stolpastega gradu nedvomno iskati proti koncu 12. stol., ko naj bi nastal verjetno tudi niže ležeči grad zaradi rastočih nasprotstev med freisinškimi škofi in Ortenburžani. Po Avguštinovi sodbi naj bi torej obe utrdbi, stolp na Kranclju in prednik današnjega loškega gradu, nastala več ali manj hkrati in naj bi bil stolp na Kranclju le del loških grajskih utrdb.81 Zadnjo domnevo pobija vir iz 1315, ki govori o starem stolpu nad loškim gradom (turris antiqua super castrum).82 Stolp na Kranclju je bil torej mnogo starejši od loškega gradu, za katerega pa iz pisanih virov tudi nimamo podatkov, ki bi nas poučili, kdaj se je prestavilo težišče z Zgornjega stolpa na novo utrdbo — na spodnji, tj. loški grad. Izraz »castrum Lok«, ki ga srečavamo v listinah iz 13. stol. (npr. 1262),83 se lahko nanaša na Zgornji stolp ali na loški grad. Iz listine 1270, ki govori o gradovih in utrdbah na freisinškem ozemlju,84 bi se dalo sklepati, da je tedaj spodnja utrdba že stala. Zelo verjetno se pa nanaša na spodnjo utrdbo že notica iz ok. 1215, ki govori o zelo močno utrjenem gradu v Loki (castrum firmissimum);85 položaj v območju loškega gradu je bil pač prikladnejši za zidavo obsežnejše postojanke kot skopo odmerjeni prostor na Kranclju.86 Medtem ko za Zgornji stolp nimamo iz tega časa nikakih pisanih vesti o notranji ureditvi, so viri glede loškega gradu zgovornejši. Zelo dragocene podatke dajejo zapiski škofa Konrada III. iz 1315—1321. Na osnovi podrobnega inventarnega popisa prostorov na loškem gradu v teh letih87 moremo dobiti vsaj približno sliko o grajskem poslopju in njegovi ureditvi (vse naslednje navedbe strani so iz Fra 36). V popisu je omenjen samo en stolp (123). Na gradu v ožjem smislu besede je bila vrsta stanovanjskih prostorov (camera). V zgornjem delu je bila škofova soba z dvema posteljama in enim madracem; opremljena je bila z različnim orožjem, razen tega je bil tod spravljen listinski arhiv (124, 131—138, 144, 146). V sobi pod škofovim prostorom je bilo nameščeno predvsem orožje (143 do 144). V spodnjem delu gradu je izrecno omenjena še ena soba, kjer je bilo prav tako obilo vojne opreme (142, 143). Brez označbe lege je bila soba, ki jo vir pripisuje Janezu (148), dalje soba za oskrbnika (camera dispen-sacionum, 148) in soba kaplana Ulrika, takratnega notarja loškega gospostva. V nji so bile med drugim poslikane skrinje za listine, predali za knjige (scrinia), kože za pergament, mreža za ribolov itd. (123, 144, 148). Služinčadi sta bili verjetno namenjeni velika soba s tremi mizami in manjša z eno mizo in 15 ležišči (124). Sicer se omenja tedaj na gradu še kapela, kjer je med inventarjem navedeno le eno mašno oblačilo in dva oltarna prta (124), dalje kuhinja (124, 148) in obednica, ki je bila poleg kapele in je bila v njej nameščena zlasti konjska oprema (npr. tovorna sedla) in orožje (147). Grad je imel vsaj dve kleti, zgornjo in spodnjo, kjer je bilo spravljeno vino, pivo in olje v sodih in raznih posodah (148); sodi za vino in pivo ter lončene glinaste posode za olje (doleum, olera) so bili nameščeni tudi v prostoru poleg konjušnice (148), ki je bila enako kot žitnica (124) vključena v grajski kompleks. Poleg konjušnice je bilo 1318 še stanovanjsko poslopje (domus, 131). Razen Zgornjega stolpa in loškega gradu je imelo zemljiško gospostvo v območju Škofje Loke še tretjo postojanko, Stari grad pod Lubnikom, ki je bil v nasprotju z drugima dvema dokaj odmaknjen od prometnih zvez. Nastanek tega gradu je povsem neznan. Mikavna je domneva, da je freisinški škof na tem mestu že ob ustanovitvi loškega gospostva našel utrjeno postojanko, ki je ležala nasproti gradišča Puštala (gl. str. 4) na drugi strani vhoda v Selško dolino, in to utrdbo vključil v obrambni sistem gospoščinskega središča. Najstarejše vesti o Starem gradu potekajo šele iz 1317—1320, ko je zemljiški gospod to utrjeno postojanko temeljito obnovil in ji dodal nanovo zunanji zid.88 Prebivalci na gradovih so bili svet zase. Pripadali so krogu zemljiško-gospoščinskih nameščencev in njihovih služabnikov. Zaradi velike oddaljenosti Freisinga, kjer je bil sedež zemljiškega gospoda, je bila celotna uprava gospostva v rokah gospoščinskih uslužbencev, katerih število je bilo spočetka gotovo dokaj skromno, a se je vzporedno s kolonizacijo loškega ozemlja večalo. Vodilno nameščenstvo je deloma potekalo iz meščanskih vrst,89 večinoma pa je verjetno pripadalo sloju ministerialov in vitezov, ki so se opirali na oborožene hlapce. Medtem ko je vodilni kader po poreklu vsaj deloma pripadal tujemu sloju, je nižje uslužbenstvo v glavnem potekalo z domače zemlje. V starejšem razdobju so nameščenci bivali v Zgornjem stolpu. Z zgraditvijo spodnjega gradu se je uprava seveda prestavila v to postojanko. Zgornji stolp je odslej ohranil le še obrambni značaj. Del nameščenstva je mogoče že tedaj stanoval tudi v mestu pod gradom. Nadzorstvo nad poslovanjem je bilo zelo otežkočeno. Zanesti se je bilo treba na redne letne obračune. Od časa do časa je škof sam prihajal v Škofjo Loko, sicer pa je iz leta v leto pošiljal na loška tla svoje odposlance. V začetnem razvojnem stadiju je po vsej verjetnosti vodilna vloga pripadala gradiščanu na Zgornjem stolpu kot takratni glavni utrjeni freisinški postojanki na loških tleh. Saj je bilo ozemlje še tako redko naseljeno, da je mogel gradiščan pač sam s pomočjo nižjih uslužbencev opravljati posel, ki je bil kasneje porazdeljen med več vodilnih nameščencev. Skrb za rentabilnejšo ureditev loškega gospostva je zahtevala vsekakor večji upravni aparat, da je mogel biti kos sistematični kolonizaciji. Odslej je gradiščanu v glavnem ostala le še naloga, da je skrbel za obrambo gospostva ter za varnost poslovanja gospoščinske uprave. Vse do srede 14. stol. je opravljala gradiščansko službo le po ena oseba, ki sta ji bili zaupani obe utrjeni postojanki, Zgornji stolp in Stari grad, kasneje pa je imela vsaka teh postojank svojega gradiščana.90 S povečanjem števila uslužbencev je vodstvo loškega gospostva pripadalo posebnemu nameščencu, ki bi ga mogli označiti kot oskrbnika, a viri ga zaradi nedosledne terminologije zelo različno označujejo. Nanj nedvomno meri označba kapitan (glavar), po vsej verjetnosti vsaj tu pa tam tudi notar (pisar). Oskrbnikove dolžnosti so bile tako številne, da sta se polagoma razvili dve ločeni funkciji, ki sta jih opravljala oskrbnik in kaščar. Ker je zemljiški gospod obe službi še kasneje tu pa tam zaupal isti osebi, so se kompetence enega in drugega tako izprepletale, da jih je bilo često težko ostro začrtati. Oskrbnik je moral kot namestnik zemljiškega gospoda, ki se zaradi oddaljenosti ni mogel večkrat in dalj časa tod muditi, skupno z gradiščanom predvsem paziti, da so ostale pravice frei-sinškega škofa čim bolj nedotaknjene tako od zunanjih kot notranjih nasprotnikov. Med oskrbnikovimi dolžnostmi so bile posebno pomembne gospodarske naloge, ki so ob delitvi kompetenc pripadale kaščar ju. Njemu je pripadala skrb za načrtno kolonizacijo, ki je zemljiškemu gospodu toliko pomenila, da mu je dajal v nagrado za uspešno opravljeno nalogo v last vsako deseto novo kmetijo.91 Če so hube iz kateregakoli vzroka slabo uspevale in so ostale neobdelane, je moral kaščar najti način, da je delo na njih spet zaživelo. Kolikor so smeli podložniki v tem razdobju hube prodajati ali zamenjavati, so mogli kmetje te spremembe opravljati le s kaščarjevo vednostjo. Končni namen vsega tega kaščarjevega opravila je bil reden dotok rente. Zato je bila glavna kaščarjeva dolžnost, skrbeti, da SI. 16. Gospoščinska kašča na Lontrku so podložniki v redu poravnavali svoje obveznosti. Ker je v tem razdobju zelo velik del dajatev obsegal naturalne prispevke, zlasti žito in sir, je moral kaščar ta del dohodkov oskrbovati v kašči in ga čimbolje prodajati. V zvezi s temi kaščarskimi posli se omenja v virih tu pa tam tudi ključar, oziroma kletar. Kaščar je vsako leto ob sv. Juriju dajal obračun, ki je moral podrobno obsegati vse dohodke in izdatke. Važne so bile tudi sodne kompetence. V te so spadale s pridobitvijo deželskega sodstva od 1257 dalje tudi obravnave hujših deliktov, za katere je bilo mogoče izrekati tudi smrtno kazen. Izvajanje teh pravic je škof seveda prepuščal svojim zastopnikom v upravi. Za manjše prestopke so vodili v dobi prvih dveh urbarjev sodni postopek na terenu. Predstavnik gospostva je razsojal na sodnem večanju njemu pridržane primere ob tako imenovanih pojezdah trikrat letno: ob sv. Juriju, sv. Mihaelu in na svečnico. Edino h Korošcem je prihajal gospoščinski predstavnik le enkrat letno; drobne prestopke je tod namreč urejal kar predstavnik njihovega urada. Sodnemu večanju so prisostvovali še razni drugi gospoščinski nameščenci, ki so se ob tej priliki zanimali tudi za gospodarsko stran življenja na kmetih.92 Kazno je, da so pripadale vodilnim nameščencem tudi po končani službeni dobi določene pravice, saj pogosto naletimo v virih na označbo »star« (= prejšnji).93 V listini iz 1347 (23. aprila) srečamo v isti sapi kar tri taka poimenovanja.94 Mimo vodilnih nameščencev se omenja v 13. stol. tudi sodin (sodja), in to pod dvojnim imenom kot sentenciator in schepho (12 62).95 Sodinu so bili sicer mimogrede zaupani tudi postranski gospodarski posli; v družbi s slom je npr. ocenjeval sire, ki so jih oddajale gospostvu sirnice. Vendar je bila njegova glavna funkcija sodna. Udeleževal se je sodnih obravnav in bil eksekutivni organ. Od obsojencev je izterjeval globe in nad njimi opravljal tudi telesne kazni.96 Leta 1262 srečamo v virih prvič komornika,97 ki je upravljal finančni urad komoro, kamor so se stekali mimo manjših prispevkov iz mesta in s Sorskega polja predvsem dohodki, ki niso bili v zvezi z dajatvami loških podložnikov.98 Ta urad je zemljiški gospod tu pa tam oddajal v zakup (npr. 1318 za 30 oglejskih mark).99 Prav tako je dajal zemljiški gospod v zakup tudi mitnino. V času prvih dveh urbarjev (1291, 1318) je bil zakup mitnine vezan z zakupom mestnega sodstva. Mitničar je tedaj med drugim pobiral tudi prispevke tako imenovanih štiridesetarjev.190 Obrambnim potrebam je služil orožar (sagittarius), ki ga srečamo v Škof ji Loki 1269 (Wernherus sagittarius de Lok);101 verjetno sta bila loška orožar j a tudi Raeblinus in Pernhardus iz 1248.102 SI. 17. Gospoščinska kašča na Lontrku Med nižje uslužbence je šteti sle, ki so razen osnovnih kurirskih opravil opravljali mimogrede tudi druge posle (npr. ocenjevali so sir v družbi s sodinom),1«3 pa biriče (walputo, preco, 1262),104 dalje oborožene stražnike na utrjenih postojankah (na Zgornjem stolpu, loškem gradu, v stolpih v mestnem obzidju), kakor tudi vratarja, ki ga je verjetno že tedaj premogel vsaj loški grad. Loško gospostvo je bilo upravno razdeljeno na urade (officium), ki so bili praviloma poimenovani po največjem ondotnem naselju, tu pa tam pa po narodnosti, oziroma pokrajinski pripadnosti naselnikov. Obseg uradov je bil zelo različen, kakor kaže naslednja razpredelnica. hube pustote hube pustote Bavarski 229 235 Gadmarski 17 17 Godeški 52 52 Praški 20 20 Polj šiški 18 19 Brojski 45 8 45 8 Javorski 70 70 Koroški 71 4 81 Poljanski 90 5 90 5 Hotaveljski 84 6 85 6 Zirovski 69 7 83 4 Strmiški 70 70 Stirpniški 83 83 Selški 81 3 81 3 Rudenski 64 2 64 2 Soriški 21 31 Skupaj 1084 35 1126 28 Do 1501 so se uradi preimenovali v župe; praška enota je bila tedaj vključena v godeško, bavarska pa se je odslej imenovala bitenjska župa. ^ Na čelu urada je stal praviloma župan, ki je bil iz vrst podložnikov. Pač pa so imeli v dobi prvih dveh urbarjev drugačne nazive predstojniki uradov, kjer so bili naseljeni kolonisti, ki jih je zemljiški gospod pripeljal na loška tla od drugod. Predstavnik koroškega urada se je imenoval stifterius, tisti v gadmarski enoti, ki je zajemala viničarje, pa gadmar (gademer = Haushalter). Na čelu bavarskega in soriškega urada z nemškimi kolonisti je bil preco (birič). Do razlike v nazivih ni prišlo slučajno. Saj poudarjata urbarja iz 1291 in 1318, da uporabljajo bavarski kolonisti naslov preco v skladu s starimi običaji.105 Zupan kot predstojnik urada z več naselji utegne imeti določene razvojne podlage v nekdanji veliki župi,108 na kar bi kazalo tudi razlikovanje v terminologiji. kranj cerkno LOŠKO GOSPOSTVO Upravna razdelitev 1291 sorica brode javorje poljane POLJŠICA koroSKA IORIJA strmica motavlje selca Z. VI. Upravna razdelitev loškega gospostva na župe leta 1291 Iz starih virov ni razvidno, kdo je predstavnike uradov postavljal na to mesto. Sodeč po kasnejših virih je pripadala ta pravica oskrbniku. Zupani so bili nekaki upravni in gospodarski zaupniki loškega gospostva. Skrbeli so za redno odvajanje dajatev in opravljanje tlaške obveznosti. Ob pojezdah so dajali gosposki pojasnila o položaju podložnikov na svojem ozemlju. Predstavnik koroškega urada je opravljal tudi sodne funkcije, kolikor je šlo za manjše prestopke. Za plačilo so ti predstavniki uživali hubo, ki je bila oproščena dajatev in tlake. Iz podložniških vrst so bili tudi gozdarji, ki so skrbeli za gozdove Srečamo jih le v uradih, kjer so bile večje gozdne površine. Obseg njihovega dela je razviden iz nagrade, ki je gozdarjem pripadala. Gozdar v selskem uradu, pa gozdar v Besnici, kjer so se razprostirali veliki gozdovi, sta bila povsem oproščena dajatev za svojo hubo. Gozdarju v bavarskem uradu je bila dajatev le omiljena. Gozdarje je gospostvo deloma pritegovalo tudi k drugim dolžnostim. Ponekod so zbirali dajatve v senu bes-mški gozdar je pomagal tudi pri lovu.107 Sicer so pa lovsko službo opravljali posebni lovci. Nanje naletimo npr. v Zabnici, še v večji meri pa v Pevnu, kjer so vsi podložniki sodili v vrsto lovcev in se je zato vas imenovala naravnost Jagerndorf. Peven-čam so morali sodelovati tudi pri lovu s ptiči sokoli, ki so jih gojili na domačih tleh, največ po Poljanski dolini. Pevenčane je pa gospostvo obenem uporabljalo tudi kot biriče. Pomagali so oskrbniku pri zasledovanju in straženju zločincev, kaščarju so pa morali biti na uslugo pri izterjevanju dajatev.108 Tu pa tam naletimo na podložnike, ki so opravljali ribiško službo Po potrebi so oskrbovali grajsko kuhinjo z ribami zlasti, kadar se je škof mudil na loškem ozemlju. Sicer je pa gospostvo že v dobi prvih dveh urbarjev pazilo, da so lovili ribe lahko le tisti, ki so bili do tega upravičeni.109 6 - /°dložniki' ki so opravljali posamezne gospoščinske službe, so uživali določene olajšave pri obveznostih do gospoda. Izbor nameščenstva, predvsem seveda vodilnega, je bil za tako oddaljenega zemljiškega gospoda izredno važen, a zato nič manj tvegan Saj je bila zaradi skoraj trajne odsotnosti gospoda kaj vabljiva zloraba položaja. Iz virov je razvidno, da niso bili osamljeni primeri neupravičenega prilaščanja denarja. Tako je npr. dal škof 1253 zapreti odstopivšega loškega kasčarja Heidenrica de Helke, ki mu je bilo možno med drugim očitati tudi velike nerednosti pri obračunu.11« Prav tako je zagrešil ne-rednosti pri obračunavanju šmartinski župnik Viljem Loški (Wilhelmus de Lok), ki je opravljal kaščarske posle in so ga poroki rešili iz zadrege za vsoto 120 mark.111 Ne mnogo boljši je bil kaplan Ulrik, freisinški loški notar, ki je 1315 ostal dolžan 73 mark.112 Ti in podobni primeri so bili za urejeno gospostvo sicer mučni, vendar ne usodni. Povsem drugačne posledice bi pa mogel povzročiti rod Loških vitezov, ki se je v službi zemljiškega gospoda tako močno izživljal v nasprotovanju do svojega gospodarja, da bi se moglo zamajati celotno gospostvo. Rod Loških vitezov je mogoče zasledovati od okoli 1230 dalje Po običaju, da so si zemljiški gospodje delili otroke ministerialov iz zakonov kjer oce in mati nista pripadala istemu gospostvu, sta si tedaj delila ireisinski škof Konrad in koroški vojvoda Bernard otroke Lenarta Loškega (Leonhardus de Lok). Škofu so tedaj pripadli Wern(her), Ja(kob), Jevta m Rihza, vojvodi pa Morhardus, Agnes in Dimuda; vsak izmed njih je dobil enak delež premoženja.113 Medtem ko kasneje o obeh škofu pripadajočih sestrah ni nič slišati, se pojavlja v virih še tretji brat Konrad Med brati je bil najbolj ugleden Wernher, ki je bil močno zaposlen pri kolonizaciji loškega gospostva. Vsaj v dveh različnih dobah je namreč opravljal posle vodilnega uslužbenca (1253, 1267)114 in se je kot tak uveljavil pri takratni načrtni kolonizaciji ter si v tej zvezi pridobil lepo posest (prim. str. 44). Razen tega je skupno z bratoma Konradom in Jakobom 1262 opravljal posle gradiščana. Vodilni položaj so bratje temeljito zlorabljali. Iz poravnave, ki jo je 1262 sklenil z njimi freisinški škof, je razvidno, kaj jim je bilo vse očitano in to gotovo ne brez osnove. Ob tej priliki so bratje zavračali očitek, češ da bi- si lastili loški grad, ki naj bi bil njihov fevd, oziroma fevd njihovih prednikov; prav tako po njihovih besedah ni res, da bi si lastili gozdne pravice in zahtevali od podložnikov, da bi zanje tovorili vino; če so njihovi uslužbenci povzročali gospostvu kakšno škodo, niso tega delali po njihovem ukazu.115 Da je poravnava iz 1262 kaj malo držala, kažejo sporna vprašanja, ki so se pojavila s smrtjo Wernherja in jih je urejal s škofom v imenu dedičev pokojnikov brat Konrad 1268. Iz teksta, ki se tiče obračuna, je razvidno, da so se s pobiranjem gospoščinskih dohodkov ukvarjali še za Wernherjevega življenja tudi njegovi dediči, ki so si lastili to pravico tudi po njegovi smrti. Kar se tiče obračunov, se jim je škof odpovedal, kolikor je šlo za Wernherjevo delovanje po škofovem odhodu z loškega ozemlja, pač pa je zahteval obračun za dohodke, ki so jih pobirali na dovoljen in nedovoljen način Konrad, oziroma Wernherjevi dediči, in to od škofovega bivanja v Skofji Loki do Wernherjeve smrti, medtem ko je škof prepuščal ureditev starejših obračunov njihovi vesti. — Da je bil očitek glede prilaščanja gozdne pravice 1262 točen, dokazuje nadaljnja vsebina poravnave. Skof je namreč tedaj načelno priznal gozdno in lovsko pravico ki jo je ta rod že dotlej užival po fevdnem pravu, Wernherje-vim in Konradovim dedičem, kolikor bodo v sklopu freisinškega gospostva stalno bivali v Loki in se ne bodo ženili zunaj freisinške oblasti.116 Obseg teh pravic je razviden iz poravnave v naslednjem letu. V času intenzivne kolonizacije, ki je v veliki meri silila predvsem v gozdnato področje, vprašanje izvajanja gozdnih pravic ni bilo malenkostno. Zemljiškemu gospostvu je grozila nevarnost, da se Loški vitezi prek teh pravic zasidrajo na dotlej še nenaseljenem gozdnem ozemlju, nad katerim so hoteli izvajati sodno in upravno oblast, s čimer bi bili močno načeti temelji samega gospostva. Vendar se je škofu posrečilo, da je že naslednjega leta tak razvoj zaustavil. Za visoko ceno je dosegel, da so se Loški vitezi odrekli sodnim in upravnim pravicam v gozdovih. Priznal je namreč, naj jim po fevdnem pravu pripadata dve tretjini dajatev ki so bile v zvezi z gozdom in lovom ter so obsegale predvsem oves in pleča; škof se je moral zadovoljiti z eno tretjino. V te količine mso bili všteti dohodki nameščencev, ki so dajatve pobirali in jih razdeljevali. Vrh tega se je škof obvezal, da bo podelil Loškim vitezom na njihovo prošnjo fevd ki se bo izpraznil na freisinškem gorenjskem ali dolenjskem ozemlju. Da je škof držal besedo, kaže podatek, po katerem so Loški vitezi dobili po Schuertzerjevi smrti od freisinškega škofa v fevd 9 »/» klevevskih hub, in sicer 7 V2 v Gorenji vasi ter 2 na Virfjem vrhu.117 Glede lovskih pravic je bilo določeno, da najstarejši član rodu (senjor) Loških vitezov lahko svobodno lovi v običajnem času; za vsak lovski prekršek je moral dati krivec dve meri ovsa, od katerih je polovica pritikala zemljiškemu gospodu, polovica pa senjorju Loških vitezov.118 Istega leta je škof rešil tudi spor glede hub, ki so si jih lastili Wernherjevi dediči. Zahtevali so namreč vsako deseto na novo ustanovljeno hubo iz časa Wernherjevega službovanja. Leta 1268 je bila sestavljena mešana komisija, ki naj bi uredila to vprašanje.119 Ta je Wernherjevim dedičem priznala vsega 14 hub, ki jim jih je dal škof v fevd, in sicer 5 v Podblici, 3 v Zabukovju na besniškem ozemlju, 3 pri Sv. Barbari in 3 na Osovniku.120 Enako popuščanje je prišlo do izraza nekaj dni nato, ko se je škof pogodil z Wernherjevo vdovo Alhedo in njegovimi dediči; škof se je obvezal, da jim bo do sv. Jakoba izplačal 50 mark, medtem ko je nasprotna stranka prevzela nase skrb, da se njihov služabnik Rudgerus, ki je ubil Morlinovega sina, loškega freisinškega podanika, ne bo tod pojavil brez dovoljenja staršev ubitega; obenem so Loški vitezi do škofovega prihoda v Škofjo Loko odložili ureditev spora s kletarjem Nikolajem glede plačila 26 mark.121 Medtem ko kažejo vse naštete poravnave na izredno moč Loških vitezov, pride v naslednjem letu do preokreta. Tedaj je namreč postal gospodar nad Kranjsko češki kralj Otakar, s katerim je bil freisinški škof v najboljših odnosih. Ojačen položaj škofa kaže pogodba z Loškimi vitezi iz 1270, do kateri so se vitezi obvezali, da ne bodo brez škofovega dovoljenja sklepali zakonov z osebami, ki so bile zunaj freisinške oblasti, dalje da si ne bodo lastili pravic na freisinških gradovih in utrdbah, da ne bodo gojili sovraštva do gospoščinskih uslužbencev, ki so nastanjeni po utrdbah, in da bodo umaknili vse svoje ljudi z loških posestev.122 Vendar Loški vitezi tudi v naslednjih letih niso mirovali. Ni izključeno, da je na njihovo razmerje vplival omajan položaj, v katerem se je Otakar znašel po nastopu Rudolfa Habsburškega.123 Iz 1275 ohranjena listina govori o prestopkih, ki jih je zagrešil Wernherjev sin Wernher in ki so morali biti dokaj hudi glede na pogoje, ki jih je bil tedaj Wernher pripravljen izpolniti. Saj je bil voljan prevzeti nase vsako kazen, ki bi mu jo škof naložil, ter škofu izročiti ves svoj delež dediščine, tako lastnino kot fevde, pod pogojem, da mu ostane užitek do njih. Kolikor bi se v bodoče še pregrešil, naj pripade škofu tudi užitek.124 Zunanji dogodki naslednjih let niso bili v prid freisinškemu škofu. Sicer je Rudolf Habsburški spoštoval freisinške pravice, vendar je bila habsburška oblast na Kranjskem tedaj majhna; večji del deželnoknežjih pravic je namreč pripadal grofu Majnhardu, zakupniku Kranjske; ta pa ni bil v najboljših odnosih do freisinškega škofa.125 Zaradi neugodnega položaja, v katerega je padel loški zemljiški gospod, so Loški vitezi še dalje uganjali nasilje, kot kaže listina iz 1283. Ob nastopu novega škofa Emihona so namreč Wernherjevi sinovi Wernher, Konrad in Nikolaj obljubili, da so pripravljeni dati zadoščenje za škodo in krivice, ki so jih povzročili freisinški cerkvi in Emihonovim prednikom, tj. Konradu II. (1258—1279) in Frideriku (1279—1282).128 Skof Emiho se je dobro zavedal velike nevarnosti, ki je od strani Loških vitezov pretila loškemu gospostvu. Zato ni varčeval s sredstvi, da jo čimbolj odstrani. Iz urbarja 1291 je razvidno, da je škof dokončno rešil obe dolini nevarnih razpok. Malo pred tem letom je namreč odkupil od Wernherjevih dedičev še zadnje tri odtujene hube v Podblici, prav tako se mu je 1290 posrečilo pridobiti od Loških vitezov odtujene hube na Osovniku, pri Sv. Barbari in Sv. Ožboltu.127 Pač pa so vitezi še ohranili hube na besniškem ozemlju. Obenem ko so se Loški vitezi umaknili iz Poljanske in Selške doline, so se skušali zasidrati bliže Skof ji Loki na tleh, kjer so bili naseljeni freisinški viničarji. Takratni gradiščan Konrad, Wernherjev sin, je namreč trdil, da pripada gradiščanom že od škofa Konrada I. (1231—1258) na račun službe dajatev od kmetij po gadmarskem uradu.128 Kot je razvidno iz kasnejših virov, se ta poskus Loških vitezov ni obnesel. Hkrati se je škof trudil, da postane sčasoma spet sam gospodar nad gozdnimi in lovskimi pravicami, ki jih je moral v veliki meri deliti z Loškimi vitezi. To težnjo deloma nakazuje listina iz 1293. Takrat so sklenili bratje Wernher, Konrad in Nikolaj z bratrancem Konradom Oglejskim pogodbo, po kateri ni smel nihče od njih odtujiti ali omejiti kakega skupnega fevda. Obenem so uredili tudi razmerje do freisinškega škofa. Ce bi Konrad Oglejski kakorkoli izgubil svoj delež, bi pripadala njegova pravica škofu, užitek pa loškim bratom. Kolikor bi bratranec zagrešil nezakonito dejanje, naj pripade škofu vse, kar je izviralo iz bratrančevega deleža. Ce bi se pregrešil kdo od bratov ali njihovih dedičev in bi se kljub opominu ne poboljšal, bi zapadle vse pravice v celoti. Kakšne koristi si je škof obetal od pogodbe, kaže njegova pripravljenost, da izplača Wernherjevim dedičem sto mark, oziroma da zastavi do izplačila 14 hub na besniškem ozemlju, 6 hub pa v strmiškem uradu na selški strani.129 Navzlic utrjevanju freisinške oblasti so se Loški vitezi še v naslednjih letih krepko uveljavljali in to zlasti Konrad, ki je bil dolga leta loški gradiščan (vsaj od 1295—1309),130 in mu je škof 1308 dodelil Nikolaja von Stain.131 Ta je bil s Konradom v svaštvu; Konradov brat Wernher je bil namreč poročen z Agneto, hčerjo Walterja de Stayn.132 Razmerje Konrada do freisinškega škofa kot zemljiškega gospoda je najbolj razvidno iz listine 1313, po kateri je tedaj prišlo do poravnave med škofom in Konradom; pri poravnavi je sodeloval kot posredovalec tudi Konradov brat Wernher. Tudi iz te poravnave je mogoče sklepati na veliko moč Loških vitezov. Na samovoljnost kaže spor glede dohodkov šmartinske župnije. Po smrti ondotnega župnika Ulrika s Starega gradu (de Wildenlok) je oglejski patriarh Otobon podelil župnijo Konradu, kaplanu freisinškega škofa Emihona (1311).133 Kljub temu si je vse do poravnave lastil župniji pripadajoče desetine vitez Konrad, ki je bil, sodeč po priimku de Vildenlok, očitno sorodnik umrlega župnika. Iz vseh drugih točk te poravnave je jasno vidna Konradova moč. Glede na Konradovo službovanje naj da škof Gotfried eni Konradovih hčera v dveh letih za doto 80 mark. V povračilo škode, ki jo je Konrad utrpel v freisinški službi, naj bi se uredilo vprašanje 9 V2 hub v klevevškem gospostvu. Te so Loški vitezi dobili od freisinškega škofa v fevd (gl. str. 50), a so jih 1306 prodali za 50 mark.134 Kazno je, da škof te vsote ni izplačal in da kupčija ni bila končna, kajti ob poravnavi se govori v tej zvezi o 60 markah, s katerimi bi imeli Loški vitezi možnost kupiti drugo ustrezno imenje. Višek slabosti freisinškega škofa kaže sporazum, da je škof tako nezanesljivega Konrada postavil za šest let na Prežek in Klevevž kot upravnika z letno plačo. Pač pa je bilo posebej naglašeno, da se otroci mešanih zakonov dele kot dotlej na enake dele.135 S Konradom je izginil s pozornice zadnji loškemu gospostvu nevarni član Loških vitezov. Veliko krizo, ki je grozila izpodkopati temelje gospostvu, je zemljiški gospod srečno prestal. Rešena je bila enotnost loškega gospostva, čeprav so ostale v njem nekatere bolj ali manj nevarne razpoke, ki jih je moč precej točno rekonstruirati s pomočjo poljske razdelitve (gl. str. 24—27). Tako lahko ugotovimo, da je bilo 1291 loškemu gospostvu odtujenih 98 hub, kar znaša 8,3 °/o vseh takratnih kmetij na loškem ozemlju; do 1318 se je to število znižalo na 92, tj. na 7,5 °/o vseh hub. Jedro teh odtujenih kmetij je bilo osredotočeno na stražiško-besniško ozemlje, kjer se je slaba povezava z loškim gospostvom ob homatijah z Loškimi vitezi le še poglobila (gl. str. 16, 52). Tako so v stražiškem koncu (Stražišče, Št. Peter, Gorenja Sava) 1291 freisinške hube komaj držale ravnotežje z odtujenimi (19:17), a se je položaj v naslednjih desetletjih vendarle precej umiril (24:12). Pač pa je bilo huje na besniškem ozemlju. Od ondotnih 54 hub v letu 1291 jih je bilo točno dve tretjini odtujenih in se taka situacija tudi kasneje ni bistveno spremenila. Sicer pa je prišlo na Sorškem polju do odtujitev tudi marsikje drugje, in to zelo zgodaj. Ze v prvih desetletjih obstoja loškega gospostva je bila načeta freisinška posest na nanovo ustanovljenem Godešču; ondi je nam-reč škof Egilbert prepustil podložniku Dietmarju 140 oralov zemlje v zameno za enako posest v Tegernbachu na Bavarskem.136 Odtujevanje zemljišč se je v naslednjih desetletjih nadaljevalo. Kot kaže zapisek iz okoli 1160 je zemljiški gospod že zgodaj poplačeval z zemljo svoje nameščence, saj je bilo tedaj v posesti različnih uslužbencev kar 12 beneficijev,137 ki jih sicer ni mogoče točneje lokalizirati, a jih moramo, sodeč po razmerah v kasnejših stoletjih, iskati predvsem po Sorškem polju. Deloma so bila še vnaprej odtujena gospostvu zemljišča na Godešču, kjer je bil npr. med leti 1214 in 1220 omenjen neki H. de Niunsaezze.138 Zelo zgodaj je bil freisinški škofiji npr. odtujen Puštal pri Škofji Loki, kjer naj bi bilo po rekonstrukciji zemlje za kake tri hube, pa je bila ondi v letih 1291 in 1318 komaj ena teh v freisinški posesti. Pač pa srečavamo tam v 13. stol. Puštalske gospode, tako med leti 1214—1220 Otona de Purchstallo, 1286 Marchlina de Purchstal, 1297 Wintherja Puštalskega. Puštalski fevdalci so že v 13. stol. povzročali loškemu gospostvu mar- sikatero težavo, kot je razbrati iz listine 1295, ko sta se puštalska brata Winther in Konrad pod pretnjo, da bosta izgubila fevde in tvegala zapor, obvezala na poravnavo s freisinškim škofom.139 Marsikatero zemljišče je na Sorškem polju prešlo tudi v cerkveno posest (gl. str. 76). Vendar je šlo pri tej odtujeni posesti v glavnem bolj za posamezne kmetije kot za sklenjena ozemlja, kar ni moglo bistveno škodovati trdni povezanosti loškega gospostva. Tako rekoč povsem kompaktna pa je bila po poravnavi z Loškimi vitezi freisinška posest v obeh dolinah, na Poljanskem in Selškem. 5. Škofja Loka v prvih stoletjih obstoja Kakor drugod po Srednji Evropi je bila tudi za Škofjo Loko kot zgodnje oblike nastajajoče mestne naselbine v 12. in 13. stol. tipična povezava grajske utrdbe in tržišča pod njo. Naravno središče gospostva z rastočim tržnim pomenom je že zgodaj privlačevalo podjetne j še prebivalstvo. Novi naselniki so imeli močno oporo pri zemljiškem gospodu, ki si je obetal od njih koristi v času, ko se je začela tudi na Slovenskem vse bolj uveljavljati delitev dela. Ta poteza je nazorno razvidna iz listine 1301, po kateri so trije poroki jamčili vsak s 25 oglejskimi markami frei-sinškemu škofu za loškega meščana Dominika Rainischa, da bo ta vsaj štiri leta ostal v sklopu freisinške oblasti.140 Vse do srede 13. stol. sicer pogrešamo podatkov o prebivalstvu Škofje Loke, vendar je sklepati iz kasnejših virov, da so se tod naseljevali mimo domačinov tudi tujci, deloma tudi neslovenske narodnosti (prim. ime Dominik de Rainisch, ki kaže na doseljenca iz Porenja). Da so se priseljenci dobro zavedali prednosti, ki jih jim daje življenje v mestu, in so bili pripravljeni za nje tudi kaj žrtvovati, dokazuje primer loškega meščana Reimbrechta; ta je bil podložnik Konrada mlajšega Oglejskega, a se je 1295 za vsoto 8 mark odkupil in prešel kot loški meščan v sklop freisinškega gospostva.141 Naselbina pod Zgornjim stolpom se 1248 prvič omenja kot trg (forum),142 le malo nato (1274) jo vir označuje kot mesto (oppidum).143 Močno neustaljeno terminologijo tedanjega časa dokazuje označba iz 1274, po kateri je bila Škofja Loka deležna obeh poimenovanj hkrati (in oppido Lok, foro Lok).144 Tudi v naslednjih letih in desetletjih srečavamo izmenoma obe označbi (1277: in opido Lok,145 1291, 1318: forum Lok,146 1321: in mvro noui opidi Lok).147 Obenem pa navajajo viri za Škofjo Loko tudi naslov civitas (13 10,148 1 3 1 8148), za posamezne prebivalce pa označbo ciuis, oziroma burger.150 Ce upoštevamo ugotovitev, da je razlika med mesti in trgi, razen v naslovu samem, le v tem, da so mesta vedno obzidana, trgi pa morejo biti obzidani ali odprti,151 sklepamo, da je bila Škofja Loka obzidana vsaj od sedemdesetih let 13. stol. dalje. Na prvo omembo mestnega obzidja naletimo v listini iz 1314 (rinchmavr).152 Škof Konrad III. (1314—1322) je dal obzidje močno izpopolniti, na kar kaže izdatek 156 oglejskih mark, ki SI. 20. Mestno obzidje na poljanski strani, nanj naslonjena Martinova hiša jih je potrošil v ta namen 1321. Kot navaja vir, je bila ta vsota namenjena za obzidje novega mesta Škofje Loke (in mvro noui opidi Lok).153 Ker je bila Škofja Loka obzidana že pred 1321, ni brez osnove domneva, da je nemara nekaj pred 1321 zrasel Novi trg (Lontrk), ki ga je bilo treba povsem na novo obdati z obzidjem. S precejšnjo gotovostjo pa moremo trditi, da je za vlade Konrada III. loško mestno obzidje oklepalo celotno srednjeveško mesto, se pravi Plač in Lontrk ter prostor med Selščico in današnjim Grabnom. Skozi obzidje je vodilo v mesto pet vrat, ki so bile utrjene s stolpi z lesenimi ostrešji. Vseh pet stolpov omenja izrecno vir sicer šele 1397, vendar kaže, da so bili zgrajeni hkrati z obzidjem. Tako najdemo v listini iz 1352 podatek, da stoji v lontrškem delu obzidja stolp, ob katerem je bil speljan jarek; čez jarek je vodil lesen most. Skoraj obenem govori vir o mestnih vratih (1357); le-ta so istovetna s tako imenovanimi Selškimi vrati pri kamnitem mostu, ki je že tedaj vezal mesto z okolico. Iz votivne slike (1698) je razvidno, da so stala Selška vrata na zunanji strani mostu. Razen teh vrat je vodilo v mesto še troje drugih. Na nasprotni strani so bila Poljanska vrata na prostoru med Martinovo in Dagarinovo hišo. Na Lontrku so bila proti današnjemu Karlovcu postavljena tako imenovana Spodnja vrata, v območju kašče pa Čevljarska vratca. Obzidje je bilo obdano z jarkom (grabnom), kakor se še danes imenuje klanec, ki veže Plač z Lontrkom. Dopolnilna dela na obzidju so se vlekla še v naslednja desetletja. Največji posegi so bili napravljeni za škofa Bertolda na prehodu med 14. in 15. stoletjem (1397—1401). Leta 1397 je bilo npr. porabljenih v ta namen 3021 kosov rezanega kamenja. Temeljito so tedaj uredili tudi jarek, za katerega so npr. samo v dveh mesecih v letu 1400 porabili 5039 voz kamenja, 644 voz peska in 222 voz apna. Obseg del v zvezi z jarkom nakazujejo stroški, ki so v treh letih dosegli 784 V2 marke in 16 gld., kar je pomenilo čez polovico vsote enoletnih bruto dohodkov gospostva. Razumljivo je, da mesto, ki ga je sicer vezala dolžnost, da samo oskrbuje javne zgradbe in naprave, ni zmoglo takih stroškov in je moralo seči v žep tudi gospostvo.154 Ločanom je bilo zlasti v začetni fazi na voljo le malo zemljišča, kajti hubna ureditev se je v nekaterih sektorjih povsem približala samemu mestu. Prav izjemo je predstavljalo zaledje za gradom, kjer je bila 1291 — kot je še danes — prva naselbina Gabrovo, ki je oddaljena uro hoda od Škofje Loke, ter velik kompleks ozemlja proti Sv. Duhu v Go-rajtah, ki je bil zunaj hubnega sistema in razmeroma pozno kultiviran v rovte; le-te je zemljiški gospod dajal v fevd kot kmetske fevde (peu-tellehen). Nasprotno je svet proti Vincarjem in Stari Loki v neposredni bližini mesta prešel v hubno razdelitev, enako tudi na južni strani, kjer se je že onstran Poljanščice širilo zemljišče, ki je bilo vključeno v puštalske hube. Podobno je bilo na severni strani, kjer so bile hube na Ošterfeldu, na te se je pa navezoval dominikalni vinogradniški svet na Kamnitniku. Prav v tem območju se je pa v drugi polovici 13. stol. zajedlo mestno ozemlje v star hubni svet.155 V prvem obdobju je bilo namreč v Škofji Loki močno razvito poljedelstvo. V kakšni meri so se tedaj Ločani ukvarjali s poljedelstvom, nazorno priča listina iz 1263. Takrat so nekateri loški meščani prosili škofa Konrada II., naj jim podeli nekaj zemlje v užitek. Zanimiva je utemeljitev, češ da zaradi pomanjkanja obdelovalnih površin trpe škodo pri poljedelstvu, kar vpliva na dohodke zemljiškega gospoda. Škof je prošnji ugodil in razdelil mednje štiri hube, ki so ležale v neposredni bližini mesta. Njive tako imenovane ključarjeve hube (Sluczelhub) je podelil Walpotonovemu sinu Nikolaju in njegovemu zetu Wernherju ter Gol-druni in njeni hčeri Margareti. Polje drugih treh hub (Prechube in dve Raeblinovi hubi) je razdelil po njivah. Freisinškemu notarju magistru Henriku Loškemu in njegovim sorodnikom so pripadle štiri njive; po dve njivi so dobili Dvelacher, njegov sin Bertold, mesar Ulrik, kovač Bern-hard, mesar Gotfrid, krznar čubelin, Richerus, Osridich in kovač Wul-fing; Wuizo in Levtold sta prejela po eno njivo. Če upoštevamo, da so tri hube razdelili na 24 njiv, je večini naštetih pripadlo četrt grunta.156 Ločani so pa imeli polja tudi na poljanski strani, predvsem v Viršku, kjer so prav v času prvih dveh urbarjev stara polja večali z na novo kulti vir animi površinami, medtem ko so v samem mestu in v njegovi neposredni bližini gojili vrtove.157 Zemljiški gospod je dal Ločanom na razpolago tudi ustrezne gozdne in pašniške površine. Iz kasnejših virov je razvidno, da jim je omogočal oskrbovanje z lesom iz sosednjih gozdov, medtem ko so pašnike urejali deloma tudi na škodo hubnega sveta. Tako pronicanje Ločanov v sosednjo hubno ureditev lahko zasledujemo v Žovščah. Iz obeh prvih urbarjev sledi, da je bila ondotna zemlja nad Dobravcem blizu izliva Hrastnice v Poljanščico nekoč razdeljena vsaj na tri hube, ki so bile 1291 upravno deljene med dva urada. Dve hubi sta pripadali koroškemu uradu in so ju loški meščani že 1291 uživali za pašo.158 Tretja huba je bila tedaj vključena v brojski urad. Takrat je bila uvrščena med opuščene kmetije in so si jo lastili loški meščani,159 ki so hoteli tod vsekakor razširiti pašniško področje. Preurejanje hub v pašniške površine v času prvih dveh urbarjev kaže, da je bila prav tedaj živinoreja v Škofji Loki v porastu. Živinoreja je bila le deloma povezana s kmetijsko dejavnostjo loškega meščanskega življa; v večji meri je namreč vplivalo na njen razmah tovorništvo, ki je bilo tedaj v Skofji Loki nedvomno močno razvito. Saj velja poudariti, da je bilo kmetijstvo kljub navedenim podatkom tedaj le stranska gospodarska panoga loškega prebivalstva. Glavni vir življenja sta Ločanom že takrat predstavljala obrt in trgovina. Najstarejše podatke o loških obrtnikih iz 1263 dopolnjujejo še nekateri drugi viri, ki potekajo iz naslednjih desetletij. Najbolj smo poučeni o stopnji živilske obrti. Močno razvito mesarsko obrt, ki jo nakazuje listina iz 1263, izpričujeta urbarja iz 1291 in 1318, saj oba omenjata mesnice. Stale so stoletja na istem mestu nad desnim bregom Selščice v neposredni bližini selških mestnih vrat. Prostor ob reki so izbrali mesarji pač zaradi odmetavanja ostankov v vodo. Za mesnice so mesarji leto za letom plačevali določeno vsoto zemljiškemu gospostvu. Iz višine dajatev je razvidno, da je stalo tod že v začetku 14. stol. kakih sedem mesnic. Obilna vodna sila je v Škofji Loki že zgodaj priklicala v svet mlinarstvo. Mlini niso bili last loških meščanov, marveč so pripadali gospostvu, ki je z njimi svobodno razpolagalo. Deloma jih je dajalo v fevd višjim slojem, ki so se tu pa tam mlina vsaj prehodno tudi povsem polastili; sicer je pa gospostvo oddajalo mline v uživanje posameznikom proti točno določeni višini dajatev v naravi ali v denarju. Najstarejši loški mlini so ležali ob Selščici. Med temi je bil, sodeč po višini dajatev, največji Krevsov mlin, ki je bil v obratu vsaj od 1291 dalje. Mlin pod kamnitim mostom, ki ga srečamo v virih prvič 1309, je bil freisinškemu škofu v prvi polovici 14. stol. odtujen, a si ga je škof 1357 z nakupom spet pridobil. Niže od kamnitega mostu sta ležala v 14. stol. še dva mlina, od katerih je bil eden v obratu vsaj že 1291. Eden teh mlinov je stal na prostoru današnje tovarne klobukov, drugega je treba iskati na Studencu tik suškega mostu. Zelo močno je bilo razvito gostilničarstvo, kar dokazujejo listinski podatki, ki govore o dolžnikih in porokih. Po tedanjem običaju je bilo namreč mogoče pospešiti plačilo denarnih obveznosti z določilom, da so morali dolžnik in poroki na lastne stroške ostati v določeni gostilni tako dolgo, dokler ni bil dolg poravnan (obstagium). Iz virov je razvidno, da je bila v Škofji Loki pod takimi pogoji tu pa tam nastanjena dokaj številna družba s konji tudi za daljše razdobje. Ti primeri dokazujejo, da je Skofja Loka tedaj premogla gostilne večjega formata, priključeni pa so jim bili obsežni hlevi. Med drugimi obrtniki so posebno opazni v virih 13. in 14. stol. krz-narji, deloma tudi kovači; oboje, zlasti krznarstvo, je bilo povezano tudi s tovorništvom, saj je bil tedanji človek močno izpostavljen vremenskim ne-prilikam. Vsekakor je Škofja Loka že 1318 premogla tudi padarja. Izven teh omemb v ustreznih virih ne najdemo drugih sledov. Vendar je povsem jasno, da so bile tod že tedaj razvite stroke, ki so krile vsakdanje potrebe ondotnega prebivalstva.160 Loški meščani so se ukvarjali razen z obrtjo predvsem tudi s trgovino. Zlasti v zgodnejšem času je šlo pri tem seveda v veliki meri za drobno trgovino, ki je krila potrebe mesta in sosednjega podeželja. To trgovanje SI. 21. Mlin pod šolo 1698 se je izživljalo predvsem na tedenskih sejmih, ki so bili bistveni znak meščanskih naselij, obenem pa njihov izključni privilegij.161 Vendar se je že zgodaj razvijala na loških tleh tudi trgovina v daljavo in je bila v veliki meri tranzitnega značaja. Saj je vodila skozi Škofjo Loko čez Poljansko dolino v Italijo stara prometna zveza iz Kamnika, kamor je pripeljala važna cesta iz Ptuja čez Celje in Motnik.162 Skozi loško vozlišče je držala tudi pot, ki je mnoge trgovce usmerjala s severa čez Jezersko in Ljubelj v Italijo.163 Zelo živahen promet skozi Škofjo Loko v 13. stol. daje slutiti pojav mitničarjev, ki se tod omenjajo od 1261 dalje (Rein-hardus 1261,164 Leonhardus 1262;165 1 2 6 3,166 1291167; 1318168), prav tako pa tudi poveča vanje pašniških površin. Ob tem živahnem prometu so bili prav gotovo udeleženi tudi loški meščani. Ohranjeni viri pričajo, da je bila Škofja Loka zgodaj povezana čez Poljansko dolino in tolminsko ozemlje zlasti s Čedadom. Trgovske vezi s Čedadom so bile že zgodaj tako močne, da so se posamezni Ločani že v 13. stol. v Čedadu stalno naselili (gl. str. 32). Posamezni primeri kažejo, da so Ločani prodajali v Čedad drobnico, ob vrnitvi pa so tovorili v Škofjo Loko vino.169 Tako omenja Ločane tudi notarska knjiga čedaj-skega notarja Benvenuta v letih 1313 in 1318; zanimiv je zlasti podatek, po katerem se je decembra 1318 mudila v Čedadu družba loških trgovcev (Nicolaus de Loncho mercator, frater eius Jaese, Michil de Loncho, Gragar mercator de Loncho).170 Trgovanje je pa Ločane že zgodaj usmerjalo tudi proti Piranu. Kako močne so bile trgovske vezi med Škofjo Loko in Piranom, kaže primer iz 1351, po katerem je Ločan Matej pridobil v Piranu celo meščanstvo.171 Škofja Loka je že od vsega začetka spadala glede na mestnega gospoda v vrsto privatnih (zemljiškogosposkih) mest. Enako kot loško podeželje je bila last zemljiškega gospoda, freisinškega škofa, kar je bilo že v srednjem veku večkrat jasno poudarjeno tudi v samem krajevnem imenu (Škofja Loka). Meščani so bili podrejeni freisinškemu škofu kot mestni podložniki, katerih obveznosti so se pa seveda bistveno razlikovale od tistih, ki so bremenile kmetske podložnike. Pravni položaj loških meščanov je najbolj razviden iz že citiranih listin iz 1263. V listinah so navedene določbe, ki se temeljito ločijo od obveznosti, kakršne so prevzemali kmetski podložniki ob pridobitvi zemljiškemu gospodu podrejene zemlje. Loški meščani so namreč dobili parcele po mestnem pravu, tj. svobodnem dednem najemu, na osnovi katerega je mogel posestnik zemljo odtujiti, toda le tistim, ki so bili škofu podložni. Obveznosti do freisinškega škofa, ki so potekale iz uživanja zemlje, so bile prav neznatne; plačevali so letno pravdo, ki je znašala za celo hubo 40 denarjev. Vse druge dajatve so bile utemeljene na prostovoljni osnovi. Preostale obveznosti so bile javnopravnega značaja, kot straže, grajenje in popravljanje obzidja, jarkov in mostov, k čemur je deželni knez lahko pritegoval po potrebi tudi podložnike drugih mestnih gospodov v deželi. Pač pa so morali meščani v svojem mestu v normalnih časih predvsem sami oskrbovati taka in podobna opravila.172 V času torej, ko je moral kmetski podložnik v loškem gospostvu opravljati tlako, ko je moral poravnavati vsakovrstne dajatve v naravi in denarju in ga je mogel zemljiški gospod kratko in malo pognati z zemlje (gl. str. 62—69), je loški meščan užival osebno svobodo po načelu: mestni zrak napravlja človeka svobodnega. Obveznosti loških meščanov kot celote do zemljiškega gospostva so prvič nakazane v urbarju 1318. Tod je omenjeno, da plačujejo davek (stevra ciuitatis), katerega višina pa v urbarju ni bila točno odmerjena; odvisna je bila od naklonjenosti zemljiškega gospoda.173 Iz podatka na drugem mestu je razbrati, da so tedaj loški meščani plačevali na ta račun okoli 80 mark.174 Posebej so meščani plačevali gospostvu za kopališče, ki ga viri prvič omenjajo 1311;175 kopališče je ležalo na prostoru pod cerkvijo sv. Jakoba v neposredni bližini današnje tovarne klobukov.176 Glede organizacije mestne uprave je iz razpoložljivih virov za to dobo le malo razbrati. V začetku je bila vsa oblast osredotočena v rokah zemljiškega gospoda, čigar upravni organ je bil sodnik, ki ga je dolga leta postavljal zemljiški gospod.177 Prvič naletimo v virih na sodnika v Škof ji Loki 1271.178 V začetku 14. stol. je dajal freisinški škof mestno sodstvo podobno kot nekatere druge urade v najem.179 Ze zelo zgodaj se je s sodstvom povezovala mitnina, ki jo je skupno s sodstvom prejemal v najem sodnik. Leta 1318 je npr. dobil mestno sodstvo in mitnino v najem sodnik H. proti plačilu 76 oglejskih mark, kar naj bi poravnal v dveh obrokih, ob sv. Juriju in sv. Jakobu.180 Na ugleden položaj mestnega sodnika kaže vrstni red v listinah, kjer je sodnik sledil pri pečatenju ali pričevanju takoj za gradiščanom pred kaščarjem (1295).181 Isto je razbrati iz podatkov, ki pričajo, da je zemljiški gospod izbiral na ta položaj posameznike iz odličnih vrst loških fevdalcev, saj srečamo na tem mestu 1367 npr. Heinczleina, brata loškega oskrbnika in kaščarja Nikolaja.182 O zametkih mestne avtonomije iz virov tega časa ni podatkov. Vendar je več kot gotovo, da je že tedaj živela mestna občina (gemayn) kot skupščina meščanov; ti so sestavljali tedaj enoten sloj svobodnjakov, ki so se ločili med seboj le po poklicu in premoženju. Meščani so se vsekakor tudi v Škofji Loki redno sestajali na veči — starejši obliki mestnega sodišča.183 Iz veče kot temeljnega mestnega organa se je s postopnim prenosom kompetenc na ožje organe sčasoma oblikovala mestna samouprava.184 Mestna občina je morda sprva po svojih zastopnikih urejala le tržne zadeve185 in skrbela po analogiji z vaško srenjo za srenjska zemljišča, ki jih je Škofja Loka nedvomno že zgodaj imela predvsem v obliki pašnikov in gozdov.186 Mimo meščanov, ki so bili vključeni v mestno občino, so živeli v Škofji Loki še drugi sloji, ki so bili sicer manj številni, a zato med seboj bolj diferencirani. Zgornjo plast je predstavljalo plemstvo in duhovščina, ki skupno s svojimi družinami niso spadali pod mestne organe. Njihova prostolastna in privilegirana posest je sestavljala imuniteto sredi mestnega ozemlja. Z obveznostmi do Škofje Loke so bili obremenjeni le za ne-privilegirana meščanska poslopja, ki so prišla na kakršenkoli način v njihovo posest. — V spodnji sloj so spadali razni prišleki, gostači, ki so uživali osebno svobodo; med te so se uvrščali tudi nekdanji kmetje, če so živeli v Skofji Loki leto in dan. Gostači niso imeli pravic do nikake meščanske dejavnosti in so se preživljali v največji meri z dninarstvom. Ce so prišli do nepremičnega premoženja, so se povečale možnosti, da si pridobe meščanske pravice.187 6. Položaj loških kmetov Položaj nesvobodnjakov (gl. str. 18—19) se je sčasoma bistveno izboljšal. Zlasti so se družbeno dvignili tisti iz njihovih vrst, ki jih je zemljiški gospod pritegnil v svojo službo. Z opuščanjem pridvornega gospodarstva in z vse obsežnejšim naseljevanjem kmetov na hube se je vse bolj brisala tudi razlika med nesvobodnjaki in svobodini, saj za razlikovanje ni bilo več gospodarske osnove. Na značilen primer naletimo na loških tleh 1074, kjer je obdeloval tako imenovano slovensko hubo ne-svobodnjak (servus), drugo pa svobodin (liber).188 Stara delitev na ne-svobodnjake in svobodine se je polagoma izgubljala. V času prvih dveh urbarjev je zemljiški gospod oddajal podložnikom kmetije praviloma po zakupnem pravu. S tako podelitvijo je dobil pod-ložnik zemljo samo v užitek in mu je mogel zemljiški gospod kmetijo po svoji volji brez odškodnine odvzeti. Zaradi velikega pomanjkanja nasel-nikov v tem času se seveda gospod te pravice na splošno ni posluževal; mogel je biti kar zadovoljen, če je kmet zemljo v redu obdeloval in poravnaval svoje obveznosti. 2e zgodaj je bila na tleh loškega gospostva ustaljena navada, da je podložnik ostal na kmetiji dosmrtno. V skladu z zakupnim pravom podložnik ni mogel kmetije zapustiti po svoji volji, pač pa je gospod odločil, kdo bo po smrti podložnika prevzel kmetijo. Navadno je pač očetu sledil najmlajši sin oziroma vdova proti plačilu mrtvaš-čine, na račun katere sta šla iz hleva najboljši vol in ovca. Ce pa domača rodbina ni ostala na kmetiji, je bilo razdeljeno tudi premično premoženje. Le tretjina premičnin je ostala rodbini, tretjino si je pridrzal zemljiški gospod, tretjina pa je pripadla cerkvi. Tak sistem je bil še v 14. stol. razvit skoraj prek vsega loškega gospostva. — Edine izjeme so bili deležni podložniki v koroškem uradu, kjer so vsaj od 1291 dalje, verjetno pa tudi prej, uživali kmetije po kupnem pravu. Tod so kmetje lahko dokaj svobodno razpolagali s hubo. Mogli so jo ne samo deliti na polovične in četrtinske dele, pač pa so kmetijo lahko tudi prodali proti plačilu določene vsote gospodu in oskrbniku, in to komurkoli; kot edino omejitev je zemljiški gospod postavljal zahtevo, da je bil kupec voljan hubo v redu obdelovati in poravnavati obveznosti do gospostva.189 Izjemne pravice na tleh koroškega urada so vodile do drobljenja pa tudi do kopičenja posestnih enot — hub (gl. str. 28). Posebnega tipa so bile hube, ki so jih dobili posamezniki po mestnem pravu v svoboden deden zakup (gl. str. 60). Take hube srečavamo v neposredni bližini Škofje Loke. Pripadale so predvsem meščanskemu sloju, oziroma raznim gospoščinskim nameščencem.190 Uživanje zemlje je nalagalo podložnikom raznovrstne dolžnosti, ki so kmete vezale do njihovega zemljiškega gospoda. Med dolžnostmi zavzemajo važno mesto redne dajatve. Zaradi obsežnega loškega gospostva, ki je zajemalo ozemlje z zelo različnim geografskim položajem, pa glede na kolonizacijsko dejavnost, ki je kultivirala zemljo pod precej neenakimi pogoji, naletimo na velike razlike v dajatve-nih obveznostih do zemljiškega gospoda, vendar je mogoče povezati različna ozemlja v zaključene enote, kakor nazorno prikazuje priložena tabela, sestavljena na osnovi urbarjev i i 1291 oziroma 1318 (gl. str. 66—67). Obveznosti so podložniki poravnavali deloma v denarju, deloma v naturalijah. Po loškem ozemlju je tedaj krožil oglejski star in nov denar. Naša urbarja računata navadno 5 novih denarjev na 6 starih; srečati je pa tudi razmerje 6:7, 7:8 in celo 8:9.191 2ito so oddajali v različnih merah in sicer toliko zvrhano, da je gospostvo s šestimi enotami pridobilo sedmo. Največja mera je bil modij, ki se je delil na 6 mensur, oziroma 4 chauf-meze; od chaufmeza se ni bistveno razlikoval furtmez, medtem ko je mez nekaj večji od mensure.192 Obseg mer se je sčasoma sicer spreminjal (raženo, zvrhano ipd.), vendar daje ustrezno okvirno predstavo rekonstrukcija veljavna od 16. stol. dalje, po kateri bi loški modij držal kakih 122,5 l.193 Izraz friscingus pomeni lahko prašička ali jagnje; tu pa tam tudi ovco z jagnjetom. Iz tabele je razvidno, da so se podložniki delili brez upoštevanja vini-čarjev v gadmarskem uradu, ki so zaradi večjih tlaških obveznosti v celoti plačevali le po 32 denarjev ob sv. Martinu, in kmetov v bavarskem uradu, na dve osnovni skupini. V eno so bili pritegnjeni tisti podložniki, ki so plačevali ob sv. Juriju šiling v znesku 30 novih (35 starih) denarjev; drugi so dajali na ta dan prašička oziroma ovco z jagnjetom in to najboljšo, ki so jo premogli, ali pa po 16—17 (18—20) denarjev, če niso zmogli dajatve v naravi, kar pa sta morala potrditi župan in gozdar. Olajšave so bili deležni Godeščani in Retečani, ki so prispevali skupno po vrstnem redu le po pet prašičkov (jagnjet). Po dva in dva podložnika iz druge skupine po Poljanski dolini sta razen tega dajala vsako tretje leto kot poklon ovco ali 16 starih denarjev, če ovce nista premogla. S temi ovcami so obnavljali oziroma na novo urejali sirnice. Najbolj razširjena obveznost je bilo plačevanje davka (steura); višino davka je določal vsako leto sproti zemljiški gospod. Na hubo je npr. 1309 odpadlo nekako 16 denarjev. Med naturalnimi dajatvami je zavzemalo zelo važno mesto žito, ki ga je gospostvo pobiralo okoli sv. Mihaela. Glede te oddaje so bile obveznosti loških podložnikov zelo različne. Podložniki po uradih, ki so bili zaradi posebnega položaja favorizirani (kultiviranje gorskega sveta na soriškem ozemlju, rahla povezanost besniškega ozemlja v poljšiškem uradu, žirovsko ozemlje), žita sploh niso oddajali. Podložniki so v skupini, v kateri so plačevali šiling, dajali žito le v tistih letih, kadar se je mudil škof ob sv. Juriju na loških tleh; višina oddaje se je ravnala po letini. Pač pa so prispevali podložniki v Selški dolini (brez upoštevanja Sori-čanov) in del podložnikov v javorskem uradu redno vsako leto po 1 furtmez ovsa. Ta dajatev je v zvezi z nekdanjim brodom na Gorenji Savi; ondotni podložnik je namreč moral zastonj prevažati podložnike loškega gospostva čez Savo, za kar so zgoraj omenjeni kmetje dajali gospostvu označeno odškodnino. — Po letini se je ravnala dajatev tudi pri tistih poljanskih podložnikih, ki so dajali žito ne glede na škofov obisk v Škofji Loki. Na Sorškem polju je veljala oddaja žita, ki je bila že v času prvih urbarjev vnaprej točno odmerjena, kot najvažnejša in najobčutljivejša dajatev, ki je po vrednosti daleč presegala vse druge oddaje. Po godeškem in praškem uradu so ob tej priložnosti dajali tudi hmelj, v godeškem razen tega še manjšo vsoto denarja. Zelo je bila razširjena oddaja prašičev. Razen podložnikov prve skupine ter kmetov v Retečah in na Godešču, so dajali vsi drugi kmetje za božič po enega prašiča, oziroma plačevali namesto tega po 10—20 denarjev. Enako so prispevali podložniki druge skupine po Poljanski dolini in v poljšiškem uradu ob sv. Jakobu kot davek za vino po enega prašička (jagnje), oziroma po 7 (8) denarjev. Podobna obveznost je zadevala tudi podložnike prve skupine v večjem delu Selške in Poljanske doline, vendar le v primeru, če se je mudil freisinški škof ob sv. Juriju na loških tleh; tedaj sta oddajala po dva podložnika prašička (jagnje), ki je bil vreden 14 denarjev. Sicer je pa morala ob škofovem bivanju v Skofji Loki velika večina podložnikov zalagati kuhinjo z mesom. Lovščina je zadevala del podložnikov, ki so dajali ovco sv. Jurija, in to tiste v Poljanski dolini izvzemši žirovski urad, in pa tiste v godeškem uradu. Lovščino so oddajali med sv. Martinom in božičem v različni višini: podložniki iz brojskega urada po 3 mensure ovsa in 8 pogač s prigrizkom, iz poljanskega po 4 mensure ovsa in 6 hlebov kruha s prigrizkom, iz hotaveljskega in javorskega po 2 meza ovsa ter 5 pogač; podložniki gode-škega urada so dajali po Vs mensure ovsa in po 1 kruh s prigrizkom, kar je pripadalo lovcem deželnega gospoda. Kadar je obrodil žir, so vodili v gozdove prašiče ne le domači kmetski podložniki, marveč tudi meščani in podložniki tujih gospostev. Tujci so kot meščani in podložniki žirovskega urada, kjer so največ pasli, plačevali od vsakega odraslega prašiča po 1 denar ali 1 chaufmez ovsa; za manjše prašiče je bila dajatev polovična. Drugi so prispevali od vsakega zaklanega prašiča po eno pleče. Prispevek v plečih iz Selške doline je v celoti pripadal škofu, v Poljanski dolini pa le tretjina njega, vse drugo se je stekalo v roke gospoščinskega nameščenstva. V koroškem uradu je dajal vsak podložnik letno po dve pleči, kar je pripadalo oskrbniku. širši krog podložnikov je bil obremenjen z dajatvami ob pojezdah, kakor so imenovali obravnavanje različnih vprašanj na terenu samem (gl. str. 45). Ob pojezdah je moral župan kot predstavnik urada poskrbeti za prehrano vodilnega gospoščinskega nameščenca in celotnega spremstva. Dajatve v podrobnostih niso bile vselej in povsod enake. Župan je moral vsakokrat dobaviti po en sodček vina. V večini primerov so bili podložniki dolžni dajati po en kruh, eno pišče in določeno mero ovsa. Pri pojezdah ob sv. Juriju je poskrbel za kosilo župan, ki je prispeval meso in jajca; za večerjo je pobral od podložnikov kozliče in jajca. Ob sv. Mihaelu je dajal župan za kosilo meso in vse drugo, razen pi-ščet, ki so jih morali oskrbeti za oba obroka podložniki; meso za večerjo je župan pobral pri podložnikih. Na enak način je bilo poskrbljeno tudi za kosilo ob svečnici. Kar je pri pojedinah ostalo, je pripadalo predstavniku gospostva. — Neodvisno od teh obveznosti so dajali podložniki v godeškem uradu oskrbniku po en voz sena. — Dolžnosti kmetov v koroškem uradu so bile glede teh dajatev malo drugačne. Ob enkratni pojezdi na leto so podložniki prispevali po eno loško mero (= pol modi j a) ovsa, eno mero rži, en hleb ter eno pišče, oziroma ustrezen prigrizek. Razen tega je dal vsak za veliko noč oskrbniku po 30 jajc. Gospostvo je izterjalo od podložnikov tudi prispevek, ki ga je moralo plačevati deželnemu gospodu za pravico deželskega sodstva v višini 12 mark letno, za kar je pobralo od vsake hube letno nekako po 2 denarja. Ker je bilo loško gospostvo cerkvena last, je pripadalo deželnemu gospodu odvetništvo.184 Sicer je deželnemu gospodu na ta račun prispeval največji delež zemljiški gospod sam — tako v žitu, vinu in živini — vendar je dajatev odvetščina na vsaka tri leta zadevala tudi podložnike. Razen podložnikov v koroškem uradu, ki so dajali v ta namen po 3 denarje, in tistih v gadmarskem uradu, ki jih je vezala dajatev 1 denarja, je morala vsaka huba odpremiti v odvetščino po enega prašička v vrednosti 3 denarjev. Iz razpredelnice je razvidno, da se je delilo prebivalstvo glede na redne dajatve na štiri med seboj precej ostro ločene vrste. 1. Najnižje dajatve (ok. 50 denarjev) so vezale podložnike gadmar-skega urada, ki so bili pa sicer močno obremenjeni s tlako. 2. Med drugimi podložniki so odrezali bolje kmetje, ki so plačevali šiling. Ker se je škof razmeroma redko mudil ob sv. Juriju v Škofji Loki, je to skupino le izjemoma prizadevala dolžnost oddaje žita in prispevka za prašička. Obremenitev se je gibala med 60 in 67 denarji. Te vsote niso prekoračile tudi dajatve podložnikov žirovskega in poljšiškega urada. 3. Močneje je bila obremenjena večina podložnikov iz skupine, ki je oddajala ovco sv. Jurija. Vrednost vseh dajatev je znašala nekako 90 do 131 denarjev. 4. Daleč najbolj so bili obremenjeni z dajatvami podložniki na Sor-škem polju, zlasti tisti v bavarskem uradu. Tod je vrednost žita znatno presegala celotno višino vseh drugih dajatev, s katerimi so bili pa močno približani podložnikom druge in tretje skupine. Podložnike na Sorškem polju je vezala obremenitev v višini 165 do 209 denarjev. s 65 Ovca sv. Jurija Poljski pridelki Šiling Poklon Steura pšenica t oves ječmen ¥ s a denar oves I. Selška dolina brez soriškega ozemlja Del javorske župe Del poljanske župe Del hotaveljske župe Sefert v brojski župi Koroška župa 30 (35) den. po letini, če je bil škof ob sv. Juriju navzoč 1 furt-mez Cl 0) •d Soriška župa II. Del javorske župe Del poljanske župe Del hotaveljske župe Brojska župa Zirovska župa Poljšiška župa B o . £ g a 'o ttf o •>—■ C-J delež na ovco a 3 den. i-H •M O -ta S C po letini brez ozira na škofovo bivanje ni-, S- O tO o T3 o a III. Bavarska župa Godeška župa: Reteče, Godešče skupaj 5 friscg. • iH ca > 3 ms 1 md 3 ms 1 md 5 md 7 ms 7 ms 1 ms 1 den. Gorenja vas Gosteče, Pungert Praška župa ovca z iagnetom ali 16(1 B) len. 3 ms 2 ms 1 ms 9 ms 3 ms 7 ms 1 md 4 ms 1 md 1 md 2 md 7 mz 1 ms 1 ms 1 ms 1 den. 2 den IV. Gadmarska župa ob sv. Martinu ch = chaufmez; md = modi j; ms = mensurai; mz = mez; den. = denar Upoštevajoč potek kolonizacije in razporeditev obveznosti med pod-ložnike, moremo ugotoviti, da so starejši kolonisti, ki so se seveda naselili na boljši zemlji, imeli na splošno večje obveznosti kot mlajši, ki so se naseljevali v tesnejših razmerah, in je bil zemljiški gospod lahko zadovoljen, da so mu kultivirali nenaseljeno in povsem nedonosno zemljo.195 Druga osnovna obveznost podložnikov do zemljiškega gospoda je bila tlaka, ki so je bili le redki podložniki povsem oproščeni. To ugodnost so uživali razen posameznikov, ki so bili v gospoščinski službi, tudi Soričani, ker so se naselili v težko dostopni divji pokrajini, ki so jo morali povsem na novo kultivirati, ali pa podložniki poljšiškega urada, ki jih vini Dajatve ob škof. bivanju 1 u u J3 u a C v Prispevek za dež. sod. CS C >£J Vrednost rednih dajatev brez drobnih prispelvkov za lov-ščino, ob pojezdah in podobno S ys< g S s S fc a m rt H XJ >M > H 'o Oh cu > •a k m s K J O žito drugo S ti 5 den. a ! friscinga v nostl 7 (S) de rt XI 5 (6) den. 2 den. 1 den. 60 den. S 0 0 N ,-t • rH « d S -O >w 5 S? friscing ali 7 (8) den. rt 73 3 den. in v naravi rt 73 3 '8 >N O S C <1) d a> 73 20—40 den. 23—61 den. 30—60 den. 20—60 den. a 70 den. ftd d) ne o, .-i praš. a 10 d. 7 (8) den. M > in 63 den. prašič ali 10 d. 20 den 150 den. 59 den. « S ■a o rt 73 d v 73 tO rt 73 2 den. 1 den. 150 den. 137 den. 27 den. 58 den. KO rt rt in 107 den. 59 den. S« fin 108 den. 57 den. a 32 den. 2 den. 1/3 den Opomba: Podatki glede vrednosti dajatev v žitu so za skupini II. in III. vzeti iz urbarja 1501. je zemljiško gospostvo hotelo pritegniti zaradi slabe povezanosti besni-škega ozemlja z loškim gospostvom. Sicer je pa nedvomno, da so tlaške obveznosti vse bolj kopnele. Olajšavo v tej obremenitvi je predstavljalo opuščanje pridvornega gospodarstva, na izboljšanje je pa vplivala že sama sistematična kolonizacija, saj je bilo s prilivom novih delovnih sil delo, ki ga je bilo treba opraviti s tlako, razdeljeno na neprimerno večje število obveznikov. Ta pojav deloma nakazujeta urbarja iz 1291 in 1318. Tedaj je namreč gospostvo pobiralo pri podložnikih prispevke na račun nekaterih nekdanjih tlaških opravil. Podložniki bavarskega urada so plačevali v ta s« 67 Htttl (9» H*jU^ftii fi^t, — • ^ j „ i ~ ' —-ali SI. 22. Tekst govori o Soričanih in Dovžanih, ki so bili oproščeni tlake s pripisom, da olajšava ne velja več namen razmeroma občuten znesek v višini 20 denarjev; štirikrat manjšo vsoto so oddajali podložniki po drugih uradih kot odkupnino za tlaško opravilo trenje lanu. Pač pa gadmarskih podložnikov ta dajatev ni obremenjevala; te kmete je namreč zemljiško gospostvo še nadalje nekaj časa močno vpregalo v tlako kot viničarje. Spričo upadanja vinogradništva je pa tudi viničarska dolžnost plahnela, zato so bili pa viničarji tem bolj pritegnjeni k najrazličnejšim opravilom. Podroben vpogled v tlako dajejo podatki, ki so ohranjeni iz časa okoli 1360. Žal, zajemajo samo tri urade: koroškega, godeškega in gad-marskega. Korošci so morali skrbeti predvsem za Zgornji stolp. Kadar je gospostvo utrdbo popravljalo, so bili Korošci dolžni v celoti kriti potrebe po kamenju, latah, deskah in šperovcih; vse to gradivo so morali sami tudi zvoziti in znositi na stolp. Z latami so oskrbovali tudi loški grad, kamor so dajali razen tega tudi mize za meso. Dalje so morali cepiti klade za vse tri loške utrdbe in za kopališče. Tlaka podložnikov godeškega urada je obsegala predvsem vožnje. Prevažali so vino z Dolenjske in iz Italije. Vsak od njih je moral prepeljati po sv. Vidu po sedem voz slame in trave v grajski hlev, po en voz pa za gradiščana v stolpu; skupno so morali opraviti 46 voženj letno za oskrbnika. Vozili so tesarski les od Sore pri Puštalu in pesek, kadar je bilo treba graditi na loških utrdbah, grajskem hlevu in kopališču. Po potrebi so prevažali tudi vodo v grajski vodnjak. Kosili so grajski travnik v godeškem uradu, od koder so zvozili seno v grajski skedenj. Iz grajskega hleva so spravljali gnoj na grajske vrtove in njivo, ki so jo bili dolžni ograjevati. Kadar je gospoščina žgala apno za svoja poslopja, so nalagali drva v apnenico. Podložniki v gadmarskem uradu so se delili glede na tlako v dve skupini, ki sta bili med seboj tudi teritorialno ločeni. Skupina 12 vini-čarjev v Stražišču je morala v celoti obdelovati vseh 12 ondotnih gospo-ščinskih vinogradov, morali so opravljati trgatev, stiskati grozdje in vino zvažati v grajsko klet. Druge tlaške obveznosti teh podložnikov niso prizadevale. — V drugi skupini je bilo 16 loških viničarjev iz Binklj.a, Moškrina, Trnja in Vincarjev. Zaradi opuščanja vinogradništva v okolici Škofje Loke so bili rešeni prvotne dolžnosti; vsak od njih je moral oskrbeti le po 200 količev za grajske vinograde na Kamnitniku. Zato jih je pa uporabljal zemljiški gospod za drugo tlaško delo na vseh koncih in krajih. Ko se je škof mudil v Škofji Loki, so morali biti na uslugo v grajski kuhinji in pekarni. Kadar je gospostvo popravljalo Stari grad, loški grad, grajski hlev, grajski mlin ali kopališče, so morali tja voziti deske; v grajski mlin so prevažali tudi čebre. Izplavljali so drva in tesarski les ter odvažali hlode od vode pri župni cerkvi v Stari Loki. Na loškem Pungertu so grabili in obračali seno, ki so ga nato zvažali v grajski skedenj, kamor so tudi sicer spravljali drugo seno z grajskih travnikov. Obdelovati so morali vse grajske zelnike, ki so jih tudi ograjevali; pridelek so pokuhali. Pulili so repo, jo zvažali, ribali in polagali v sode. Spravljali so vino z Dolenjskega v grajske kleti in ga tam pretakali. Merili so žito in ga nosili v kaščo, kjer so vzdrževali leso pri shrambi za sir. S trnjem so oskrbovali zobce na vrhu utrdb na palisadah. Odmetavali so sneg s streh na utrdbah, grajskem hlevu in kopališču; pri teh poslopjih so delali gaz, medtem ko so morali popolnoma očistiti dvorišče na loškem gradu. Po potrebi so čistili vodnjake na utrdbah; z mahom so oskrbovali vsa grajska stanovanja in kopališče. Pri apnenicah so delali ograje, da se ne bi delala škoda pri spuščanju hlodov; ko so apnenice pogasili, so morali skrbeti, da se ne bi ponovno vžgale. Odvažali so živino, ki je bila zarubljena; pridržali so jo 24 ur, na kar so jo gospoščinski nameščenci oprostili ali prodali dalje. Eden od teh 16 podložnikov je oskrboval sir-nico s 24 glavami živine; dohodke je odvajal oskrbniku.196 Znatno obremenitev je predstavljala desetina, ki je bila cerkvenega izvora in spočetka torej ni bila namenjena zemljiškemu gospodu (gl. str. 75—76). Vrsta naturalnih dajatev nakazuje gospodarske temelje in produkcijo na loškem podeželju. Povsem jasno je, da je bilo poljedelstvo glavna gospodarska panoga na Sorškem polju, medtem ko je bilo v obeh dolinah sicer dokaj razvito, vendar ni bilo vodilno. Gojenje in razširjenost kulturnih rastlin moremo v večji meri zasledovati le na Sorškem polju, kjer je podložnike obremenjevala tudi redna oddaja žita. Tod je, sodeč po dajatvah, med žiti daleč prevladoval oves. Sicer je treba upoštevati, da spada oves med lahka žita in tako prostor-ninskih mer pri ovsu ne smemo enačiti s tistimi pri težkih žitih. Toda če so podložniki v največjem, bavarskem, uradu oddajali glede na prostor- nino desetkrat več ovsa kot pšenice ali rži, je jasno, da je tod oves izrazito prevladoval. Na dajatev ovsa, seveda bistveno manjšo, pa naletimo tudi po vsej Poljanski in Selški dolini. — Po vsem Sorškem polju so gojili pšenico in rž. Glede višine dajatev sta bili obe vrsti žita povsem v ravnotežju, razen v godeškem in praškem uradu, kjer je oddaja rži bistveno prevladovala nad oddajo pšenice. — Na proso naletimo v prvih dveh urbarjih le tu in tam. — Več je bilo ječmena. Okoli 1160 so ga gojili po dvorih na Sorškem polju, zlasti pa po ozemlju, ki so ga na Poljanskem naselili Korošci. Medtem ko urbar iz 1291 ječmena na Poljanskem več ne omenja, naletimo tedaj na oddajo ječmena na Gorenji Savi ter po celotnem ozemlju godeškega in praškega urada. Vzporedno z ječmenom je bilo v 12. stol. po vsem Sorškem polju dobro razvito gojenje hmelja. Proti koncu 13. in v začetku 14. stol. so kmetje oddajali hmelj le še na ozemlju godeškega in praškega urada. — Med pomembnejše, splošno razširjene kulture po loškem ozemlju je prištevati lan, ki se omenja v večji meri že v 12. stol. Na to kulturo kaže zlasti trenje lanu, ki je bilo že tedaj po loškem gospostvu splošno razširjeno, na lan pa merijo tudi razna krajevna in zemljiščna imena.197 Na robu Sorškega polja je bilo razvito tudi vinogradništvo, ki pa je nazadovalo že v 13. in 14. stol. Kvaliteta loških vin se pač ni mogla meriti z vini dolenjske freisinške posesti v klevevškem gospostvu. Živinoreja je bila na Sorškem polju važno dopolnilo poljedelstvu, medtem ko je predstavljala v večjem delu Poljanske in Selške doline glavno gospodarsko panogo. Živino so pasli predvsem na skupnih vaških pašnikih (gmajnah), le na ozemlju koroškega urada je imel vsak kmet praviloma svoj pašnik ob svoji kmetiji. V območju Davče je bila razvita tudi planinska paša.198 Sodeč po dajatvah je bila razvita zlasti ovčereja, saj po loškem gospostvu skoraj ne naletimo na hubo, ki ne bi oddajala gospostvu na račun pravde ovce ali jagnjeta ali pa oboje skupaj. — Prva dva urbarja omenjata le mimogrede kozličke, vendar lahko sodimo, da je bila tudi kozjereja po Poljanskem in Selškem precej razvita. — Dajatev najboljšega vola na račun mrtvaščine priča, da je bila pomembna gospodarska panoga tudi govedoreja; po vsej verjetnosti so pri obdelovanju polja rabili za vprego predvsem govedo. Konj viri te dobe ne omenjajo. Brez dvoma so jih pa gojili tako po Sorškem polju kot tudi po dolinah, kjer je bilo tovorništvo že tedaj, sodeč po tlaških obveznostih, gotovo razvito (gl. str. 68—69). Kot kažejo dajatve, je bila po vsem loškem gospostvu zelo razširjena prašičereja. Izredno močno je bila povsod zastopana perutnina, in to predvsem kokošereja. Podložniki so oddajali kokoši, peteline, piščeta, pa jajca in celo perje. Le v Skofji Loki in njeni najbližji okolici naletimo na kopune. Precej redka je bila gos. Na gojenje čebel kaže oddaja medu in voska. Čebelarstvo je bilo posebno razvito po javorskem uradu, saj urbarja čebele posebej omenjata.199 Z drvmi, stavbnim lesom in s steljo so se kmetje oskrbovali iz skupnih gozdov (gl. str. 30, 31), le v območju samotnih kmetij po koroškem uradu so imeli gozdove podložniki individualno razdeljene. Obrt je bila brez dvoma že od vsega začetka dokaj razmahnjena, saj je podeželje zlasti v prvih stoletjih od ustanovitve loškega gospostva sem izdelovalo doma v največji meri vse, kar je potrebovalo pri kmet-skem obratu in v družini. Razpoložljivi viri so sicer glede nakazovanja takratne podeželske obrti zelo skromni, vendar je mogoče že iz njih razbrati marsikatere podatke. 2e zelo zgodaj je bilo na podeželju močno razvito mlinarstvo. Mline omenja darilna listina, mline srečujemo v vseh urbarjih. Med temi mlini so bili nekateri (npr. na Suhi, v Veštru, Retečah, Prašah) izrazito obrtnega značaja. Neprimerno bolj so bili razširjeni manjši mlini, ki niso predstavljali samostojnega gospodarskega obrata, pač pa so mleli za potrebe domače kmetije in najbližjega sosedstva. Kruh, za katerega srečamo v virih tudi izraz pogača, so nedvomno pekli doma, vendar naletimo 1291 tudi na podatek, ki nakazuje pekovsko obrt v Stari Loki. Močno je bilo razvito sirarstvo, in to zlasti na planinskih kmetijah, tako imenovanih sirnicah (švajgah), kjer je bilo težišče gospodarskega življenja na izdelovanju sira, ki je v srednjem veku v veliki meri služil za beljenje ter ga je mast izpodrinila šele od 16. stol. dalje. Podatek iz srede 12. stol. kaže, da so na loškem ozemlju sir izdelovali iz kravjega mleka, vsaj od 13. stol. dalje pa so bile sirnice prav gotovo opremljene tudi z ovcami. V začetku 14. stol. je loško gospostvo v celoti premoglo 60 sirnic, od katerih je zemljiški gospod prejemal izdatno količino sirov, ki so jih sirnice oddajale po 200 v točno določeni vrednosti oziroma velikosti (veliki, mali siri). Na razvito pivovarništvo na Sorškem polju meri gojenje hmelja in ječmena, ki precej sovpadata, dokazujejo ga pa dajatve v sladu in pivu, ki jih srečamo tod v 12. stol. — Upoštevajoč tudi potrebe vinogradništva, zlasti pa tovorništva, je razumljivo, da je bilo v območju gospoščinskega središča zgodaj razvito sodarstvo in lončarstvo. Tako omenjata urbarja razen lončarjev tudi sodarja v Stari Loki, ki je užival kot tak kar dve hubi, kar kaže na obsežno poklicno dejavnost. — Prav tako je mogoče že na podlagi urbarja iz 1291 ugotoviti na loškem podeželju gostilničar-stvo, ki ga je pa gospostvo omejevalo, kot kaže podatek pri poljanskem uradu, po katerem so smeli ondotni podložniki točiti vino samo s posebnim dovoljenjem. Zgodaj je moralo biti razvito tudi tkalstvo, ki mu je bila osnova lan. Tkalstvo ni samo krilo potreb po ustreznih oblačilih, pač pa je izdelovalo med drugim npr. tudi vreče in vrvi, kot je razbrati iz zapiska okoli 1160. Potrebe vsakdanjega življenja so pospeševale razvoj tesarstva in kovaštva. Medtem ko obstoj tesarjev urbar iz 1291 le nakazuje, najdemo v istem viru nekaj več podatkov o kovaštvu oziroma železarstvu. Iz njih je razbrati, da kmetje na loškem podeželju tu pa tam niso samo znali izdelovati osnovnih kovaških potrebščin, marveč so pridobivali tudi surovino. To dokazuje naselbinsko ime Rudno na Selškem, na to kaže železna žlindra na Štalici pod Kališami, o tem priča kmet na Gorenji Savi pod Šmarjetno goro, ko je poravnaval del obveznosti do loškega gospostva z železom.201' Rudo so pridobivali v glavnem kar na površju. Topili so jo na različne načine. Deloma so postavljali železarske peči, ki so jih polnili z ogljem in zdrobljeno železno rudo, v kotanje, kamor so po jarkih napeljevali pobočni veter, ki je razpihoval oglje. Na dnu peči se je nabirala 10 do 15 kg težka železna masa (volk), ki jo je bilo treba ročno izkovati na kose. Pri takem primitivnem načinu topljenja so porabili znatne količine oglja (za 100 kg železa 300—800 kg oglja), pri tem pa je ostalo v žlindri 80—85 °/o železa. Višjo stopnjo so predstavljale vetrne peči v obliki zidanih jaškov, ki so jih postavljali na vetrovnih pobočjih. S tem načinom se je teža volka dvignila na 30—40 kg. Še večji napredek je bil dosežen, ko so naravni veter zamenjali z vetrom, ki so ga proizvajali z mehovi. Mehove so gonili ročno ali pa s prestopanjem z enega meha na drugega. Pri tej tehniki se je poraba oglja temeljito zmanjšala; za 100 kg železa je bilo potrebno le še 300—400 kg oglja.201 V času tako imenovanih vetrnih peči je težko govoriti o izrazitem poklicnem železarstvu. Prvoten železar na loških tleh je bil prvenstveno kmet, ki je bil hkrati tudi rudar in talilec 202 Pridobljeno železo so kmetje tu pa tam (npr. na Gorenji Savi) oddajali gospostvu na račun dajatev, sicer so ga pa izročali v predelavo kovačem, ki so morali sami z ročnimi kladivi prekovati kepe v ustrezne mere.203 Da je bilo kovaštvo tedaj tu pa tam razvito tudi na loškem podeželju kot prava obrt, dokazuje pojav obrtnika-kovača v Zabnici 1318.204 Sicer pa skopi podatki podeželsko obrt v glavnem samo nakazujejo. Nedvomno je bila dokaj obsežna in je zajemala tudi take panoge, ki jih v virih tega časa ni zaslediti, a je vsakdanje življenje zahtevalo njih obstoj (npr. čevljarstvo, krojaštvo).205 Še bolj kot obrt je zavita v temo podeželska trgovina, za katero imamo na voljo prav malo podatkov iz tega razdobja. Ze v rani dobi so trgovali na sedežih župnij, ki so bili od početkov cerkvene organizacije zbirališča vernikov. Ta cerkvena središča so opravljala funkcije nekakšnega osrednjega kraja, kar je seveda vplivalo tudi na gospodarsko življenje. Zlasti ob praznikih so se zgrinjale tu množice ljudi; zanje je bilo potrebno poskrbeti zadosti hrane. Zato so se zelo zgodaj v takšnih krajih uveljavile določene živilske obrti: pekarije, mesarije in krčme. S tem pa so bili dani pogoji za nastanek in razvoj majhnih gospodarskih središč, majhnih tržišč. Nedvomno je moralo biti trgovsko življenje na podeželju že v tem času dokaj živahno; saj bi sicer težko razumeli, od kod so prihajala kmetskemu podložniku denarna sredstva, ki so mu bila potrebna za kritje denarnih obveznosti do gospostva ali celo za nakup celih kmetij (npr. po koroškem uradu). Podeželska trgovina se je omejevala predvsem na predmete, ki jih je kmet pridelal, oziroma predelal doma; obsegala je torej poljedelske in živinorejske proizvode, deloma pa tudi obrtne izdelke. Da je bila podeželska trgovina tedanjega časa že usmerjena tudi v oddaljenejše kraje, dokazujejo npr. podatki iz Poljanske doline; tako je bil npr. Worlicus Assarch iz Žirov (Syrach) 1312 dolžan nekemu Čedajcu 3 marke 13 soldov za vino-teran,206 podobno je v čedajski notarski knjigi 1342 nekajkrat omenjen Vidic iz Žirov (Widiz de proch) oziroma iz Brez-nice pri Zireh (de Vrisniz).207 7. Cerkvena organizacija Vzporedno z izgrajevanjem loškega gospostva je prišlo tudi do urejevanja cerkvene organizacije na teh tleh. Kot drugo slovensko ozemlje južno od Drave je spadal tudi loški teritorij od 811 dalje v verskem pogledu pod patriarha v Ogleju, od koder so prihajali misijonarji na ozemlje, ki je tedaj pogrešalo cerkvene upravne organizacije.208 Iz 11. stol. potekajo prve vesti o osnovah pražupnij, ki so zavzemale obsežna območja. Leta 1074 sta se namreč freisinški škof in oglejski patriarh sporazumela o vrsti cerkvenih zadev na loškem ozemlju, kjer je bilo tedaj več cerkva s cerkvenim središčem v Stari Loki. Patriarh si je ob tej priložnosti zagotovil pravico, da postavlja duhovščino po loškem gospostvu in nadzoruje njih nravno življenje. Njemu oziroma njegovemu arhidiakonu je bila duhovščina odgovorna v vseh zadevah, ki so spadale v področje oglejskih patriarhov.209 Freisinški škof kot cerkven dostojanstvenik na tleh loškega gospostva ni imel cerkvene jurisdikcije; njemu je pripadala samo posvetna oblast. Pač pa mu je dal papež Inocenc (1130—1143) patronatsko pravico, po kateri je mogel biti nastavljen na freisinškem loškem ozemlju duhovnik le s soglasjem freisinškega škofa.210 Pričakovali bi, da se je v loško pražupnijo, ki ji je bil patron sv. Jurij, vključilo ozemlje celotnega loškega gospostva. Toda v resnici ni bilo tako. Medtem ko je spadalo pod starološko pražupnijo sicer celotno v srednjem veku naseljeno ozemlje po Poljanskem in Selškem, so segale na freisinški del Sorškega polja kar tri pražupnije. Do take razporeditve je moralo priti že zelo zgodaj; določeni znaki kažejo, da že proti koncu 10. stol. Na cerkveno razkosanost freisinškega ozemlja v tem območju je namreč nedvomno vplivalo postopno pridobivanje ozemlja, ki ga je freisinška škofija organizirala v loško gospostvo. Tako je pod starološko pražupnijo spadalo v bistvu le tisto ozemlje, ki ga je škofija pridobila že v letu 973. Po pisanih dokazih srečamo sicer Soro kot sedež pražupnije, ki ji je bil patron sv. Štefan, šele 1292 (herr Friederich der pharrer von Zaeur),211 oziroma 1296 (pleb. in Zewer),212 vendar je župnija seveda mnogo starejša ustanova. V sorško pražupnijo so bila vključena med drugim naselja Gosteče, Pungert in Osovnik,213 tj. ozemlje, ki ob ustanovitvi loške pražupnije ni bilo del loškega gospostva, saj nam je znano, da je freisinška škofija Gosteče in Pungert dokupila šele okoli 1215 (glej str. 13). Sedež pražupnije Smartin pri Kranju s patronom sv. Martinom je bil tik ob Savi, torej na ozemlju, ki vse do 1002 še ni bilo vključeno v loško gospostvo. Po Pokornovih podatkih se šmartinska župnija omenja prvič 1163,214 je pa nedvomno mnogo starejša. Segala je od Podreče na jugu do Lipnice pri Kropi na severu ter je vključevala v svoje meje tudi Okroglo in Žeje na levi strani Save. V to župnijo je torej spadal dokajšen del loškega gospostva z naselji: Srednje in Zgornje Bitnje, Stražišče, Sv. Jošt, Zabukovje, Besnica, Ovsiše, Brezovica, Poljšica, del Rovt, Okroglo, Jama, Praše, Javornik, Pševo.215 Na prvi pogled je jasno, da je šmartinska pražupnija združevala predvsem ozemlje, ki ga freisinška škofija s prvo daritvijo 973 še ni imela v posesti, deloma pa tudi kasneje skozi dolga stoletja ni bilo trdno povezano z loškim gospostvom. Okroglo je frei-sinški škof pridobil šele 1263 (gl. str. 14), Jama je le z manjšim delom vasi pripadala freisinški škofiji, pa še ta del je često menjaval gospodarja, besniško ozemlje s Stražiščem se ni moglo kot celota nikoli trdno vključiti v loško gospostvo.216 Tod naletimo na zelo poučen primer v Rovtah. Naselje je štelo v 16. stol. štiri grunte, od katerih je eden cerkveno spadal pod Selca, tj. pod loško pražupnijo, trije pa pod Ovsiše, tj. pod šmartinsko pražupnijo.217 Različna pripadnost v istem naselju dokazuje, kako se tudi pri župnijskih mejah odraža potek kolonizacije, ki je v tem naselju prav gotovo imela izhodišče v dveh nasprotnih smereh. Teritorialna razdelitev loškega ozemlja v tri pražupnije kaže, da je prišlo na loških tleh zelo zgodaj — mnogo pred 1074 — do "urejanja osnovne cerkvene organizacije. Vzporedno s sistematično kolonizacijo so že dokaj zgodaj zrasle posamezne cerkve tudi zunaj pražupnijskih sedežev. Vsekakor smemo soditi, da se je v upravnem središču v Škofji Loki drugim stavbam kaj kmalu pridružila cerkev, oziroma vsaj kapela, čeprav ni bilo daleč do Stare Loke. Najstarejši zanesljiv podatek, ki omenja cerkev sv. Jakoba v Škofji Loki, datira šele za leto 1271 (in ecclesia st. Jacobi)218 Seveda je tudi loški grad imel svojo kapelo, ki je izpričana za 1315.219 Sicer naletimo na sledove nekaterih cerkva tudi v urbarju iz 1291. Predmost v Poljanah je v tem viru označen kot »aput sanctum Martinum«, kar dokazuje, da je blizu že tedaj stala cerkev, ki ji je bil patron sv. Martin. V istem viru srečamo kapelo pri Sv. Ožboltu220 in cerkev v Spodnji Besnici (in Veznitz aput ecclesiam)221 Za leto 1342 je izpričana kapela sv. Marjete na Šmarjetni gori, ki je že takrat veljala kot stara.222 Sredi 14. stol. se omenja cerkev v Selcih,223 1 3 84 tudi v Zireh.224 — Sicer je moč sklepati iz raznih do danes ohranjenih arhitektonskih elementov, da so stale že v 13. stol. na obravnavanem ozemlju vsaj še tri cerkve, in to dve na tleh koroške kolonizacije, v Sopotnici in na Gabrški gori ter v Crngrobu, kjer je stala stara cerkvica že sredi 13. stol.225 Te z gotovostjo ugotovljene cerkve vsekakor niso bile edine, ki jih je premoglo loško ozemlje do srede 14. stol. Obsežno ozemlje, ki ga je zajemala loška pražupnija, in vse večje naraščanje prebivalstva je nujno zahtevalo manjše cerkvene upravne enote. Tako so nastajali sčasoma po loškem gospostvu vikariati, ki so jih upravljali vikarji. Prvega vikarja srečamo v virih v Škofji Loki, in sicer 12 62.226 Podobno je dokazan vikariat v Poljanah za leto 1296;227 gotovo sta tedaj obstajala tudi vikariata v Selcih in Žireh, čeprav ju srečamo v virih precej pozno — v Selcih 1355,228 v Žireh 1384.229 Vikarji so bili tesno povezani z župnikom v pražupniji. Tako je prvega po imenu znanega vikarja v Selcih Nikolaja Cantzlerja predlagal za namestitev starološki župnik Hilprand Hak; patron freisinški škof je predlog odobril, oglejski patriarh pa je vikarja namestil.230 Do podobnih postopkov je prišlo pri namestitvi vikarja v Poljanah 1382 in vikarja v Žireh 1384.231 Mimo vikarjev naletimo že v tem času tudi na altariste (beneficiate), ki niso imeli druge naloge, kot da so brali pri določenem oltarju določeno število maš in molili oficij.232 Iz 1337 je izpričana npr. kapela oziroma oltar sv. Lovrenca v kostnici v Stari Loki, kamor je tedaj starološki župnik Emiho prezentiral klerika Mihaela iz Loke, nakar je oglejski patriarh Bertrand prezentacijo potrdil in ukazal arhidiakonu na Kranjskem in v Marki Otakarju, da Mihaela umesti.233 V območju šmartinske župnije je npr. 1342 župnik Henrik iz Gorij (de Goryach) ustanovil beneficij pri kapeli sv. Marjete na Šmarjetni gori; ustanovitelj je dal na razpolago toliko glavnice, da je mogel živeti od nje stalni kaplan, ki so ga smeli postavljati šmartinski župniki.234 Na omenjenih ustanovah so bili deloma nastavljeni duhovniki-doma-čini, ki so jim dajale osnovno znanje župnijske šole. V skladu s cerkvenim pravom je deloval v vsaki župniji klerik, ki je skrbel za cerkveno petje in obenem vodil šolo.235 V Loki je delovala šola vsaj od 1271 dalje, ko se v listini omenja učitelj Wolflinus (scolasticus de Lok).236 V loški šoli so se učenci seznanjali razen s temeljnimi nauki latinščine, ki je bila potrebna pri cerkvenem petju, tudi z nemščino.237 Vsekakor so si tod pridobili tolikšno znanje, da so mogli prestopiti v šole višje vrste. Skromni podatki kažejo, da je duhovščina loškega ozemlja v tem času potekala vsaj deloma iz privilegiranih slojev. Prvi nam znani vikai v Škofji Loki je bil Gotfrid iz rodu jeterbenških gospodov.238 Poročen je bil z Golderuno, ki je potekala iz loških meščanskih vrst. Kot loška meščanka je Golderuna dobila skupno s hčerjo Margareto 1263 del hube v obdelavo (gl. str. 57). Deset let nato (1273) je pridobil Gotfrid skupno z ženo Golderuno in hčerama Margareto in Katarino še celo hubo v neposredni bližini mesta.239 Iz urbarialnega podatka 1291 je razvidno, da je Gotfridu tedaj še vedno pripadalo 1 V2 hube in sicer po mestnem pravu.240 — Podobnega porekla je bil npr. šmartinski župnik Ulrik s Starega gradu (de Vildenlok), ki je potekal iz vrst Loških vitezov (gl. str. 49—53), ali pa magister Henrik Loški (de Lockh), ki je izviral iz rodbine Gallenberg ter dosegel visoka mesta (kaplan kralja Otakarja, freisinški kanonik, notar freisinške kurije, prošt v Vrbi).241 Neznano je poreklo klerika Mihaela iz Loke, ki ga srečamo 1337.242 Duhovščini so pritekali dohodki iz raznih virov. Temeljni dohodek so predstavljale desetine. Po kanonični desetini so morali kmetje cerkvi oddajati resnični deseti del dejanskih pridelkov na polju in prirastkov v hlevu. Verjetno je bila prvotno tudi na loškem ozemlju v veljavi milejša tako imenovana slovanska desetina, ki je bila glede na količino oddaje fiksirana in ni dosegla resničnega desetega dela, vendar konkretnih podatkov ni na voljo. Sčasoma je desetina sicer prehajala v necerkveno posest, toda cerkev jo je ob velikih reformah sredi 11. stol. spet povrnila prvotnim namenom, obenem pa vpeljala kanonično desetino, katere višina se je seveda menjavala z letino iz leta v leto.243 Ponekod se je cerkev zadovoljevala z odkupom v obliki zemljiške posesti. Tako je 1074 oglejski patriarh prepustil freisinškemu škofu Ellenhardu kot zemljiškemu gospodu desetino na njegovih posestvih v kranjski grofiji pod pogojem, da mu je le-ta dal v last na tleh loškega gospostva dve kmetiji in vso desetino od štirih ondotnih zemljišč ter deset hub in razne druge dohodke na freisinški dolenjski posesti.244 Odslej o desetini na loškem ozemlju iz virov vse do 14. stol. ne vemo nič. Vsekakor je sčasoma prešla v last pražupnij, kot sledi iz podatkov 1317—1319. Za leto 1317 je bil npr. ocenjen celoten desetinski dohodek starološke pražupnij e v žitu na 819 modijev 3 meze (hube so bile torej poprečno obremenjene z 1 modijem desetinske oddaje); upoštevajoč še prispevke v piščetih, lanu in gotovini se je vrednost celotnega desetin-skega dohodka dvignila na 111 mark 30 denarjev.245 V naslednjih dveh letih je starološki župnik desetinske dohodke odstopal freisinškemu škofu proti odkupu. Tako je bil 1318 desetinski dohodek brez upoštevanja desetine iz Dražgoš ocenjen na 999 modijev žita, kar je škof odkupil za 95 l/j marke 2 denarja;246 podobno je v naslednjem letu izplačal škof na ta račun župniku 80 miinchenskih liber.247 Seveda si je cerkev že zgodaj pridobivala tudi zemljiško posest. Od 1291, oziroma 1318 loškemu gospostvu odtujenih kmetij (gl. str. 53—54) je bila vrsta njih prav gotovo v cerkveni lasti. Ne more biti slučaj, da je npr. na Gostečem od dveh skozi stoletja loškemu gospostvu odtujenih kmetij leta 1754 ena pripadala župniji Sori, druga pa župniji v Stari Loki; enako je bila v Retečah stoletja škofu odtujena huba last župnije v Stari Loki.248 Samo po sebi se razume, da je spadala med dohodke tudi štolnina, na račun katere je župnik pobiral pristojbine za opravljene obrede. Poseben dohodek je starološki župnik prejemal tudi od vikariatov. Ker je župniji z osamosvojitvijo vikariatov odpadel del dohodkov, so morali vikarji župniku leto za letom plačevati določeno odškodnino. Tako se je npr. vikar v Poljanah obvezal, da bo župniku plačeval po 4 beneške marke, vikar v Zireh pa podobno po 2 beneški marki na leto.249 Lepi dohodki, ki jih je prinašalo mesto župnika tudi po drugih župnijah, so bili zelo vabljivi za posameznike, ki so v duhu časa zaradi donosnosti kopičili cerkvene službe. Poučen primer najdemo v Šmartnem pri Kranju, kjer je postal 1327 župnik Ulrik Bojani iz rodu plemenite čedajske rodbine. Bil je kanonik čedajskega kapitlja, leta 1318 mu je bila podeljena župnija Pilštanj, nato je bil izvoljen za kanonika oglejske cerkve, 1326 je dobil kanonikat v karlsburškem kapitlju na Sedmo- graškem in bil šele 1328 posvečen v mašnika. Kako je pojmoval nastavitev za šmartinskega župnika, se vidi iz tega, da je dal 1329 dohodke šmartinske župnije za tri leta v najem mošenjskemu župniku proti letni najemnini 60 oglejskih mark.250 Zelo nazorno osvetljujejo razmere dogodki po smrti starološkega župnika Seuelda, ki se omenja na tem mestu 1314,251 a je bil sicer frei-sinški prost. Ko je z njegovo smrtjo 1319 postalo mesto starološkega župnika prazno, je prišlo do hudega spora. Opat benediktinskega samostana v St. Lambrechtu Oto je namreč kot odposlanec svete stolice 16. decembra 1319 ukazal freisinškemu škofu Konradu III. pod grožnjo suspenza, da v šestih dneh prizna kot starološkega župnika z vsemi pripadajočimi dohodki Friderika de Gloyach, kanonika v Brežah,252 proti čemur je Konrad III. 15. januarja 1320 protestiral, češ da ni Friderika nikoli oviral, da zasede omenjeno mesto, pač pa je samo uporabil svoje pravice, ne da bi. vedel za Friderika, in je prezentiral na to mesto Emiha de Altzeya, nakar je le-tega oglejski patriarh slovesno postavil.253 Emiho je bil vsaj od 1306 dalje kanonik v Freisingu,254 vsaj od 1308 pa tudi prošt ob Vrbskem jezeru.255 Enemu kot drugemu je torej šlo le za kopičenje služb in z njimi povezane dohodke, ne da. bi nameravala opravljati službo na loškem ozemlju. Kasneje je starološka župnija pripadla Emihu. SI. 23. Pogled na Dražgoše, v ospredju kmetija Novak V svojstvu starološkega župnika srečamo Emiha prvič 1336, ko je dobil za tri leta oproščenje od rezidencije, zadnjič pa 1345.256 Namesto teh župnikov so opravljali službo pomočniki, s katerimi se je nominirani župnik sam pogodil glede plače. Končno je freisinška škofija izdatne dohodke starološke župnije usmerila v svojo blagajno. Leta 1352 je namreč dosegla, da je papež Klement IV. župnijo in od nje odvisne vikariate inkorporiral freisinški škofijski menzi z vsem premoženjem in dohodki. Škof se je obvezal, da bo iz teh dohodkov rezerviral za stalnega vikarja (= župnika) kongruo v taki višini, da bo le-ta dostojno shajal in lahko odplačeval vse obveznosti. Po podatku iz 1357 je prejemal loški župnik za škofa Alberta na račun kongrue iz loške kašče ob sv. Martinu 40 modijev župnijske mere (mensure plebanatus) pšenice, 40 rži, 47 prosa, 44 ovsa, dalje 50 piščet in 50 povesmov lanu, ob sv. Juriju pa 50 jagnjet.267 Pač pa so ostale nedotaknjene vse pravice, ki jih je kdo dotlej prejel od papeža in so se tikale raznih dohodkov v zvezi z ustreznimi cerkvami in beneficiji.258 Marsikateremu na loškem ozemlju nameščenemu in tod bivajočemu duhovniku opravljanje duhovniškega poklica ni bila edina služba. Iz njihovih vrst je zemljiški gospod postavljal posameznike na odgovorna upravna mesta v loškem gospostvu. Viljem Loški (de Lok) je bil npr. župnik v Šmartnem pri Kranju (vsaj 1280—1293),259 a je opravljal tu pa tam tudi kaščarske posle.240 Podobno je Ulrik, kaplan na loškem gradu, vrsto let (vsaj 1313—1318) hkrati služboval kot loški notar oziroma oskrbnik.2*1 II. LOŠKO GOSPOSTVO OD SREDE 14. DO SREDE 15. STOLETJA 1. Položaj loškega teritorialnega gospostva; zametki samostojnih patrimonialnih gospostev Dobro razmerje, ki je vladalo po Otakarjevem padcu med Habsburžani in freisinškim škofom (gl. str. 17), se je sčasoma temeljito spremenilo, kar je vodilo proti sredi 14. stol. do kritičnega položaja freisinške loške posesti. Ko so namreč Habsburžani 1335 postali neposredni vladarji nad vso Kranjsko, so se kot deželni knezi na vse načine trudili, da čimbolj zaokrožijo svojo posest, pri čemer niso izbirali sredstev. Kriza je dosegla vrhunec, ko se je Rudolf IV. nasilno polastil celotnega loškega gospostva in ga brezobzirno zastavil celjskim grofom za 6000 gld. Kritična situacija je bila rešena šele s smrtjo Rudolfa IV., ko je prišlo do poravnave in je freisinška škofija za škofa Pavla spet postala gospodar nad loškim gospostvom (1365).1 Tu pa tam so se Habsburžani v naslednjih letih pokazali proti škofu celo naklonjene. Tako je dal vojvoda Viljem 1397 privilegij, na podlagi katerega ni smel biti klican pred ograjno sodišče v Ljubljano nihče, ne od nameščenskega osebja ne od podložnikov z loškega gospostva razen v primeru, če bi to posebej ukazal deželni knez.2 Toda bolj kot naklonjenost je bilo čutiti težnjo Habsburžanov, da si kot deželni gospodje laste določene pravice nad gospostvom. Ta odnos jasno nakazujejo izjave o zvestobi, ki so jih morali dajati Habsburžanom freisinški škofje (npr. Pavel 1366, Herman 1415, Nikodem 1422). Prav tako je značilno, da je bilo dolga leta (še 1426) ob sedisvakanci gospo-ščinsko nameščenstvo podrejeno deželnemu gospodu, a ne freisinškemu kapitlju.3 Povezava med loškim gospostvom in zemljiškim gospodom je spričo habsburške politike močno popustila. Rahljanje vezi je tako napredovalo da so nekateri freisinški škofje za ceno loškega gospostva skušali reševati svoje finančne zadrege. Ko je škof Bertold (1381—1410) ob imenovanju moral plačati Rimu 4000 gld., se ni pomišljal zastaviti za to vsoto nevarnemu sosedu, ortenburškemu grofu Frideriku in njegovemu bratu Albrehtu, mimo celotne posesti na Dovjem in besniškem ozemlju tudi Stari grad pod Lubnikom, na Sorškem polju pa ves godeški in praški urad ter celotni predel severno od Žabnice, kjer si je pridržal le stra- Sl. 24. Skof Konrad V., ki ga je umoril njegov sluga na loškem gradu 1412 v prepričanju, da bo našel pri njem 5000 zlatnikov žiške viničarje.4 Še izrazitejši primer srečamo 1417. Takrat je potreboval freisinški škof Herman, nezakonski sin Hermana II. Celjskega, za svojo potrditev v Rimu 10.000 gld. Vsoto si je izposodil od očeta, za kar mu je zastavil celotno loško gospostvo z vsemi dohodki za štiri leta.5 Utrditvi freisinške oblasti nad loškim gospostvom vsekakor niso bili v prid spori v vodstvu freisinške škofije. Po smrti škofa Nikodema (1443) sta namreč na sedežu freisinške škofije nastopila dva škofa. Eden teh, Henrik, se je med sporom polastil gradov v loškem gospostvu in jih obdržal vse do 1448. Preden se je Henrik odpovedal freisinški škofiji, je izročil loške gradove kralju Frideriku Habsburškemu, ki jih je nato v naslednjem letu (1449) vrnil freisinški škofiji." Hujše posledice je rodila kriza, v kateri se je loško gospostvo znašlo proti sredi 15. stol. v zvezi s sporom med Celjani in Habsburžani, spričo katerega se je zaostrilo razmerje med Celjani in freisinškim škofom. Ker je celjska posest, obsegajoča polhograjsko in radovljiško gospostvo ter nakelski in primskovski urad, s treh strani oklepala loško gospostvo, je bila loška posest močno ogrožena. Za zavarovanje loškega gospostva je moral freisinški škof določeno dobo vzdrževati posebno posadko, za katero je izdajal take vsote, da je postajalo loško ozemlje vse manj rentabilno. Kritično je bilo zlasti leto 1439, ko je bila okolica Škofje Loke torišče krvavih bojev med Celjani in cesarsko vojsko. Tudi po izumrtju Celjanov se loško ozemlje ni oddahnilo, kajti boj za celjsko dediščino se ni izognil loškemu gospost V skladu s Celjsko kroniko naj bi 1457 celjski vojskovodja Jan Vitovec razrušil Škofjo Loko, kar deloma potrjuje freisinški vir, ki omenja škodo, ki jo je povzročil takrat Vitovec v Bitnju.7 Z izumrtjem Celjanov je postajalo spet vse bolj pereče mejno vprašanje na najbolj občutljivi točki loškega gospostva — na besniškem ozemlju, kjer so Kranjčani hoteli spremeniti v svoj prid deželskosodne meje in je spor trajal skoraj dvesto let.8 Sicer je bila pa meja loškega gospostva v tem razdobju ustaljena. Razne drobne mejne spore so gospostva reševala na miren način. Večja nevarnost je pretila gospostvu z notranje strani. Znotraj meje loškega gospostva so se namreč dvigale nekatere rodbine, ki so bolj ali manj uspešno širile svojo posest na škodo homogenosti loškega gospostva. Sredi 14. stol. se je pojavil rod Nikolaja Loškega, ki je mogoče izviral iz rodbine Loških vitezov. Nikolaj je bil loški oskrbnik vsaj v letih 1349—1367. Leta 1352 je Nikolaj dobil od freisinškega škofa v fevd zase in za svoje potomce cvinger na Lontrku skupno z jarkom od stolpa do lesenega mostu čez Soro, kamor je vodila pot z Lontrka. V istem kompleksu je bila zidana hiša z dvorom, ki jo je Nikolaj kupil od Janža Froelicha. Omenjena hiša je bila oproščena mestnega davka in jo je lahko prodal ali zastavil; pač pa bi hiša v tem primeru izgubila privilegij oprostitve.9 V freisinški službi sta bila tudi Nikolajeva sinova Janž in Štefan. Štefan je opravljal na Starem gradu posle gradiščana in je imel od freisinškega škofa v fevdu polovičen dvor v Škofji Loki, dve hubi v Binklju ter po eno hubo v Zmincu, Zabnici in na Godešču. — Janž se omenja 1396—1398 kot loški sodnik. Njemu je pripadal kot fevd stolp v mestnem obzidju, dvor in dve hubi v Stari Loki, dalje dve hubi v Zmincu, po ena huba v Virmašah, Zabnici, na Godešču in v Besnici Pod Rovnikom ter dva mlina v Škofji Loki. Po Janžu je pripadala njegova posest sinovoma Melhiorju, ki je bil gradiščan na Zgornjem stolpu, in Baltazarju. Temu imenju sta brata priključila še po eno hubo v Zabnici, Hosti in na Godešču. Rodbina je imela lepo posest tudi na besniškem ozemlju. Janž Loški je imel v fevdu stolp v Zgornji Besnici s tremi hubami, on-dotni gozd in pravico do ribolova. Tem fevdom so bile dodane še štiri hube v Zabukovju, dvor v Rakovici, štiri hube v Stražišču in ena huba pod Poljšico. Za dedičev obeh bratov se je posest drobila. Loški cvinger je 1449 pridobil freisinški škof Janez, besniški fevdi so pa v celoti 1450 pripadli Juriju Lambergerju.10 Medtem ko je rod Nikolaja Loškega izginil z loške pozornice brez sledu, se je na puštalskem ozemlju razvilo gospostvo, ki se je sčasoma povsem oddvojilo od matične gospoščine (gl. str. 53). Konec 14. stol. sta bila v Puštalu dva fevdna dvora. Enega je imel v posesti loški meščan Jan Wngo, drugega s pripadajočim okoljem Peterlein Puštalski. Kasneje srečamo v virih le en dvor. Peterleinov sin Gal je bil proti sredi 15. stol. loški oskrbnik. Skupno z bratom Jurijem je imel 1421 kot freisinški fevd v posesti razen dvora še eno hubo na Godešču, dve hubi v Fojkah ter domec z vrtom pri loških mestnih vratih.11 Zgodaj naletimo tudi na zametke kasnejšega starološkega gospostva. Fevdna knjiga omenja 1392 v Stari Loki dva cela in en polovičen dvor. Polovični dvor je mogoče istoveten s poslopjem na Fronovn. Tudi cela dvora sta ležala v bližini starološke župne cerkve. Eden je pripadal Janžu Loškemu, oziroma njegovima sinovoma (gl. zgor.). Drugega je imel v fevdu 1392 loški meščan Janž Bischof skupno s tremi hubami na Trati pri Škofji Loki in mlinom v Škofji Loki ob Poljanščici. Leta 1421 je dvor pripadal Elizabeti, vdovi po Liebenbergerju, ki je imela razen tega še od freisinške škofije v fevdu pet hub v Besnici, dve v Bitnju, tri v Zabnici, eno v Virmašah ter sedem na Jami. Vsi Elizabetini fevdi so 1423 pripadali Janžu Liembergerju, vendar se je začela posest kmalu nato drobiti in je deloma prešla v roke Jurija Lambergerja.12 Hkrati se je začelo razvijati v območju stražiškega ozemlja šent-petrsko gospostvo (Schrottenthurn) z jedrom v Št. Petru, ki je bil freisin-škemu škofu tako zgodaj odtujen, da ga loški urbarji sploh ne omenjajo. Pet ondotnih hub je imel skupno s štirimi hubami v Stražišču 1421 od Freisinga v fevdu Janž Peisser, ki je bil 1422 gradiščan na Starem gradu. Po očetu so podedovali te fevde otroci Ahac, ki je 1449 služboval kot gradiščan na Zgornjem stolpu, Ana in Marjeta.13 Loško ozemlje je bilo torej proti sredi 15. stol. teritorialno načeto predvsem po rodbinah, katerih člani so bili v službenem razmerju do freisinškega škofa in ki so položili temelje samostojnim zemljiškim gospostvom znotraj teritorialnega loškega gospostva. Do neke mere so na SI. 25. Grad Schrottenthurn drobljenje freisinške zemljiške posesti vplivale tudi posamezne cerkvene in verske ustanove, ki so bile deležne raznih volil in so deloma skušale tudi z nakupi povečati svojo posest (gl. str. 102 si.), v manjši meri pa tudi meščani, ki so si znali tu pa tam pridobiti kako zemljišče. Sicer zelo številni neviteški majhni fevdi, ki so zajemali po Gorajtah v največji meri le rovtarske parcele, niso niti v najmanjši meri ogrožali teritorialne enotnosti loškega gospostva. Kot je razvidno iz podrobne razčlenitve, se je odtujeno ozemlje še vedno v glavnem omejevalo na Sorško polje, kjer je bila drobljenju predvsem izpostavljena neposredna okolica Škofje Loke, pa stražiško-besniško območje, kjer je tekmovanje med Ortenburžani in loškim gospostvom pustilo nepopravljive sledove. Tako je bilo na besniškem ozemlju število freisinških fevdnih hub na začetku 15. stol. skoraj v ravnovesju s kmetijami, ki so bile pod neposredno freisinško upravo združene v poljšiški urad. Vrsta kmetij je bila pa v lasti Ortenburžanov, ne da bi jih vezala kakšna fevdna obveznost do freisinške škofije. Od teh kmetij so bile tri spodnjebesniške združene s primskovskim uradom. Ko so Ortenburžani izumrli, je prešlo njihovo ozemlje v posest Celjanov, od teh pa v last cesarja Friderika III.14 V nasprotju s Sorškim poljem in besniškim ozemljem je ostala frei-sinška posest po Poljanskem in Selškem še vnaprej skoraj povsem enotna, saj so bile tod prava redkost kmetije, ki so se izmuznile neposredni lasti loškega gospostva in so pripadle bodisi cerkvi, bodisi posameznim zasebnikom. 2. Razvoj fužinarstva v Železnikih Ko je bila proti sredi 14. stol. zaključena velika načrtna kolonizacija loškega ozemlja, je ostalo zunaj naselitve le še zelo odmaknjeno in neugodno ležeče hribovito ozemlje, od katerega si zemljiški gospod skoraj ni mogel obetati večjih donosov, ki bi jih moglo nuditi obdelovanje zemlje. Toda podjetni duh kolonizatorja je našel v tej situaciji novo gospodarsko torišče. Na ozemlju, kjer se kmetsko naseljevanje ni obneslo, kot dokazujejo že do 1291 propadle kmetije v Škovinah, je do srede 14. stol. zraslo izrazito novo gospodarsko središče — Železniki, ki ga je poklicalo v svet železarstvo. Za železarstvo na loškem ozemlju so bili dani ugodni naravni pogoji, ki so bili dotlej le primitivno izrabljeni (gl. str. 72). Da je zemljiški gospod že nekaj časa sem pravilno vrednotil gospodarski pomen rudarstva, dokazuje njegova težnja po pridobitvi rudarskega regala, ki mu je na Kranjskem res pripadel 1277 (gl. str. 17). Oprt na rudarski regal je mogel zemljiški gospod v naslednjih desetletjih posvetiti večjo pozornost tudi tej gospodarski panogi, s katero so se začeli kaj kmalu ukvarjati poklicni železarji, ki so železarstvo v razmeroma kratkem času temeljito dvignili. Primitivne majhne vetrne peči so se začele polagoma umikati večjim, ki so jih postavljali ob vodi kot pogonski sili. Ni slučaj, da naletimo že v urbarju 1291 na štiri poklicne železarje v freisinški Mojstrani.15 Kazno je, da so le-ti skupno postavili topilnico, vzajemno kopali in talili rudo ter na skupen račun prodajali železo.1® Oprt na te izkušnje je freisinški škof utemeljil Železnike, ki so jim dajali pečat podjetni Furlani. Le-te je zemljiški gospod poklical z očitnim namenom, da uvedejo na tleh loškega gospostva naprednejši način pridobivanja železa. Prva listina, ki govori o teh vprašanjih in poteka iz 1354,17 je dokaj zgovorna. Govori o poklicnih železarjih (eyssner meister) z deloma značilnimi romansko zvenečimi priimki. Listina ugotavlja, da so železarji Jacomo, Barthlme Zschab, Muron Silvester, Monfiodin in njegov brat Jakob gospostvu zvesto služili. Zato škof podeljuje in potrjuje njim in njihovim dedičem pet kovačnic (schmitten), da delajo tam železo s pravicami, ki so jih dotlej imeli.18 Iz listinskega teksta je razvidno, da furlanski železarji niso prišli v Selško dolino šele 1354, pač pa so morali biti tod že določen čas, v katerem še je škof mogel prepričati o njihovi zvestobi. Listina govori 6* 83 le o kovačnicah, v katerih so seveda kovali železne mase v droge, primerne za prodajo; nič pa ne vemo iz listine o rudarjih ne o talilnih pečeh. Mogoče so bili tudi ti Furlani spočetka navezani na dobavo železa, ki so ga še takrat pridobivali freisinški podložni kmetje s taljenjem v vetrnih pečeh. Vendar je že tedaj ta način pridobivanja nedvomno nazadoval, saj so morale železnikarske kovačnice nujno težiti za tem, da čimprej postavijo ob svojih obratih tudi sodobno urejene talilne peči, ki jim je mehove gonila voda. Povečane talilne peči so dajale mase (volke), ki jih ni bilo več mogoče ročno obravnavati. Zato so podjetniki morali preiti na velika kladiva (vodne norce) na vodni pogon, ki so zmogla deliti velikega volka v manjše mase.19 Podjetni duh selških železarjev se pa tudi pri tem razvoju ni zaustavil. Kaj kmalu je strnil talilne peči in kladiva pod eno streho in tako utemeljil obrat z nazivom fužina.20 Skoro ni dvoma, da je namreč treba dve od 1396 v mejah loškega gospostva omenjenih fužin21 postaviti v Železnike. Povsem dokazano pa sta bili tod dve fužini vsaj 1426. Fevdna knjiga namreč tedaj govori o tako imenovani zgornji fužini v selškem uradu;22 upoštevajoč to oznako moremo sklepati, da je bila takrat nekje v neposredni bližini tudi spodnja fužina. V isti fevdni knjigi najdemo tudi sicer nedatiran podatek, ki navaja, da je veliko kladivo obdelovalo dnevno po 24 centov (1344 kg) železa.23 Zraven zgornje fužine so ležale kovačnice z manjšimi tezalnimi kladivi (cajnarice), kjer so izdelovali železne palice — šibike (čajne) kot polfabrikat za izdelovanje žebljev.24 Ob takem živahnem fužinarskem razmahu v Železnikih se je seveda vse bolj uveljavljala delitev dela. Medtem ko so bile v zgodnji fazi oblikovane majhne rudarske tovarišije, v okviru katerih so si rudarji in kovači menjavali vloge, je fužinarski obrat postavil določene meje. Vse številnejši postajajo poklicni rudarji, ki niso več kopali rude samo na površju. S taljenjem so se ukvarjali bolj in bolj poklicni talilci. Rastoči obrati so postavljali vedno večje zahteve strokovno izvežbanim kovačem.25 Za dobavo vse večjih količin oglja so bili potrebni številni drvarji in oglarji. Pri tem so sodelovali zlasti kmetje v naselbinah v območju prostrane Jelovice, ki je bila z obsežnimi gozdovi neizčrpen vir za oglarstvo. Razvijajoče se fužinarstvo pa ni proizvajalo samo železa. V kovač-nicah so se fužinarji že zgodaj lotili tudi izdelovanja žebljev. Vprašanje je, koliko je utemeljeno mnenje, da je šele napredek loških žebljarjev, ki so tovorili iz železnikarskega železa izdelane žeblje skozi Železnike v Furlanijo, pobudil Zeleznikarje, da so začeli s to obrtjo.26 Navzlic močno razviti delitvi del pa je bil v rokah fužinarjev celoten proces; v plavžih so topili rudo in pridobivali težke železne mase, ki so jih fužinarska kladiva oblikovala v cagle; v cajnaricah so izdelovali šibike, ki so jih fužinarji kot žebljarski podjetniki dajali dalje prekovati v žeblje.27 Žeblje so izdelovali v kovačnicah, imenovanih vigenjci. V vsakem vigenjcu je bilo več ognjišč (ješ), kjer so kot gorivo uporabljali oglje, ki so ga razpihavali mehovi na vodni pogon. Okrog ješe je bilo več hrastovih panjev z nakovali. Vsaka ješa je imela skupen ogenj za vse kovače.28 Iz delovnega tovarištva prvih poklicnih topilcev se je sčasoma razvilo fužinarsko deležništvo. Pojav deležništva je narekovala živa potreba. Že sama proizvodnja je zahtevala, da so bili mojstri čimbolj vzajemni. Vse bolj razvijajoči se obrati so pa terjali znatna denarna sredstva, ki jih je posameznik težko sam premogel. Potreba po kapitalu je sčasoma odpirala vrata v to družbo domačim in tujim petičnim trgovcem, s čimer je prevladujoč romanski fužinarski element polagoma začel stopati v ozadje.29 Tako so npr. dobili 1426 v fevd zgornjo fužino s kovačijo in polovico njive štirje družabniki,30 ki so plačevali na ta račun v urbar letno po dve beneški marki. Med temi je bil, sodeč po imenu, romanskega porekla samo Niclas der Mat, ki je vsekakor istoveten z Niclasom, sinom železnikarskega fužinarja Jacomata.31 Drugi deležniki, sinova Lovrenca Rumplerja Andrej in Jurij ter Marin Kukavec (Kukawicz) dajo slutiti glede na imena nemško in slovensko poreklo. Romansko poreklo je pa sčasoma tudi sicer bledelo. Na asimilacijo z domačim prebivalstvom kaže priimek železnikarskega podjetnika Nikolaja Qaneticha,32 kjer je bila prvotnemu imenu Zanetti dodana slovenska končnica -ič. Zanimiva je primerjava imen deležnikov iz 1501. Takrat srečamo v Zgornjih Železnikih fužinarje z naslednjimi imeni: Peter Peer, Joraj, Spindler, Matija Janezov sin, Lovre Amota, Peter Pyrinn; v Spodnjih Železnikih so omenjeni fužinarji Jakob Andreasch, Jerne Andreasch, Matija Piro, Janž Casparin, Gabriel in Tone ter Andrej Stersenn.33 V skladu s predvidenimi gospodarskimi računi, ki jih je razvoj potrdil, se je zemljiški gospod na vsakem koraku kazal naklonjenega novim podjetnikom, ki jih je spočetka le rahlo vezal na gospostvo. V listini iz 1354 je bilo samo določeno, da so fužinarji sodno podrejeni loškemu oskrbniku in da plačujejo letno v štirih obrokih vsega 6 mark 40 pfe-nigov.34 Kako so bili fužinarji zemljiškemu gospodu pri srcu, dokazuje listina iz 1358, po kateri jim je škof podelil skoraj vse dolinsko ozemlje od kamnitega mostu v Spodnjih Železnikih do Jesenovca ter travnik Ješe ob potoku Dašnici; ondi so sekali les, ki so ga smeli neovirano prevažati po ondotni cesti k svojim kovačijam.35 Velikodušnost zemljiškega gospoda do fužinarjev pa ni temeljila samo na gospodarskih računih. Gospostvo je hotelo imeti v fužinarjih tudi oporo proti notranjim in zunanjim sovražnikom. Ko je 1379 škof Leopold Zeleznikarjem potrdil stare pravice, na podlagi katerih jih je vezala dajatev v stari višini, ki so jo pa odslej poravnavali naenkrat ob sv. Jakobu, je namreč Zeleznikarjem naložil novo dolžnost. Odslej so bili dolžni priti na poziv zemljiškega gospostva v Škofjo Loko s svojimi ljudmi oboroženi in po najboljših močeh braniti freisinško posest znotraj meja loškega gospostva, kamorkoli bi jih zemljiški gospod ali njegov namestnik porazdelil. Svojega položaja niso smeli zapustiti brez ustreznega ukaza svojih nadrejenih.36 Za kako pomembne je imel zemljiški gospod fužinarje, dokazujeta listini iz 1389 in 1396. Tedaj se je namreč železnikarski fužinar Jacomat obvezal, da hoče stalno ostati na tleh loškega gospostva.37 S fužinarstvom se je ukvarjal tudi Jacomatov sin Niclas, ki se omenja 1405 kot loški meščan. Tudi njemu je škof Bertold prepustil proti plačevanju običajnega činža pravico do železne rude in fužin v Železnikih. Pač pa je Niclas v nasprotju z očetovo pogodbo lahko stanoval tudi zunaj meja loškega gospostva, vendar je užival omenjene pravice le do preklica. Na zahtevo je moral Niclas celoten fužinski obrat prepustiti gospostvu, oziroma ga prodati kakemu freisinškemu podložniku, ki bi prevzel enake obveznosti. Sicer je pa Niclas obrat lahko prodal ali zapustil v oporoki pod gornjimi pogoji.38 SI. 27. Skof Leopold, ki se je smrtno ponesrečil na Kamnitem mostu v Škofji Loki in je pokopan v nunski cerkvi Po letu 1379 so škofje potrjevali stare pravice in le-tem dodajali še nove, vendar iz srednjeveških virov podrobnosti v splošnem niso razvidne (1388, 1416, 1423, 1430, 1454, 147539). Vsekakor je zelo verjetno, da so imeli Zeleznikarji že v 15. stol. lastnega sodnika (prim. str. 176). Iz kasnejših virov je mogoče ugotoviti, da se fužinarske obveznosti do zemljiškega gospostva vse do konca srednjega veka niso bistveno spremenile. Še dalje jih je vezal činž za fužine, ki so ga po podatkih urbarja iz 1501 plačevali individualno. Takrat sta imeli zgornja in spodnja fužina po osem deležev. Za vsak delež je bilo treba gospostvu odšteti letno po 40 soldov. Medtem ko je pripadal večini družabnikov po en delež, je imel po dva deleža v Zgornjih Železnikih Peter Pyrinn, v Spodnjih Železnikih pa Jakob Andreasch in Matija Piro.40 Mimo činža je vezala Zeleznikarje vsaj od 15. stol. dalje tudi dolžnost, da so morali enako kot drugi loški podložniki plačevati ob nastopu novega škofa poseben znesek (weihsteuer).41 Na ozemlju, ki se ob sistematični kolonizaciji ni obneslo, se je torej osredotočil in se vse močneje razvijal precej privilegiran fužinarski živel j, ki je za dolga stoletja dajal pečat ondotni pokrajini. 3. Obrt in trgovina na loškem ozemlju V prvih stoletjih loškega gospostva sta se med podložniškim živ-ljem razvijala drug ob drugem dva družbena sloja, kmetski in meščanski, med katerima spočetka ni prihajalo do ostrejše gospodarske diferenciacije. Na podeželju je bilo seveda težišče na poljedelstvu in živinoreji, v mestu pa na obrti in trgovini. Toda hkrati je kmet v veliki meri sam izdeloval tudi tiste obrtne predmete, ki so mu bili nujno potrebni za vsakdanje življenje, prav tako pa se je meščan kar močno ukvarjal tudi s poljedelstvom. Sčasoma pa se je v mestu vse bolj pojavljala tendenca po delitvi dela. Meščanom naj bi bili pridržani obrt in trgovina, podeželsko prebivalstvo naj bi se pa ukvarjalo le s kmetijstvom, kar je seveda izzivalo odpor kmetskega življa. Z razvojem Železnikov se je pojavil še tretji, loškemu gospostvu podrejen družbeni sloj — fužinarski, s čimer je bilo njihovo medsebojno razmerje še teže zadovoljivo usklajevati. Sicer je te sloje marsikaj med seboj vezalo. Tako so npr. fužinarska podjetja v Železnikih dajala neslutene možnosti za zaposlitev kmetskega življa. V sklopu fužin so našli kmetski sinovi zaslužka bodisi kot oglarji, kopači železne rude, tovorniki, pa tudi kot delavci v fužinarskih obratih. Podobno je našlo kmetsko prebivalstvo spričo močno razvitega tovor-ništva zaslužek tudi v mestu. Povezava se je kazala tudi med Ločani in Zeleznikarji. Če so bili loški kovači dotlej navezani predvsem na železo, ki so ga dobavljali podjetni kmetje, se je z vzponom Železnikov surovinska baza temeljito razmahnila. Obilna produkcija v bližini mesta je nedvomno izredno dvignila železarstvo in pa trgovino z železom v Skofji Loki. Nekateri Ločani so se tako intenzivno ukvarjali z železarstvom, da so se jih prijeli značilni priimki; tako se omenja npr. v viru sredi 15. stol. Ločan Petrus Čudo Xelexo (= hudo železo)42 ali podobno Georgius Terdo Selexo (= trdo železo) de Lach.43 Trgovski odnosi med Škofjo Loko in Železniki so postali tako tesni, da so nekateri železni-karski fužinarji občasno živeli tudi v Škof j i Loki in si tam celo pridobili loško meščanstvo, tako npr. Niclas 1405 (gl. str. 86) ali pa Matija Pyro (von Eysnarn burger ze Lagkh).44 Toda vezi, ki so spajale te različne družbene sloje, so bile preslabotne, da bi mogle zadržati sile, ki so delovale v nasprotni smeri. Z rastočo produkcijo v Železnikih je postajala vse večja potreba po oglju; s povečano eksploatacijo gozdov pa so se začela porajati trenja med fužinarji in sosednjim kmetskim življem, ki se je bal, da se mu izmakne s kopnenjem gozdnih površin eden izmed temeljev njegovega gospodarstva. — Napeto razmerje med sloji je povzročala težnja Ločanov, da si pridobe obrtni in trgovski monopol, kar je odbijalo železnikarske fužinarje, še v večji meri pa kmetsko prebivalstvo. Ločani so težili za tem, da bi uvažali v Škofjo Loko predvsem le z velikim kladivom grobo obdelano železo, ki naj bi ga v mestu do kraja izdelali v končni fabrikat, kar je bilo seveda v popolnem nasprotstvu z razvojem železne obrti v Železnikih. Tako so v Škofji Loki podjetnejši in petičnejši med Ločani razmeroma zgodaj postavili cajnarice; sicer naletimo na omembo prvih dveh cajnaric v Škofji Loki šele malo pred 1478, vendar sta le-ti stali tod že prej, saj ju vir označuje kot stari.45 Pojav cajnaric nazorno kaže, kako je bilo tedaj v Škofji Loki razvito kovaštvo. Iz vrst loških kovačev so bili vsekakor obrtniki, ki jih je za ustrezna dela pritegovalo gospostvo pri opravilih na gospoščinskih zgradbah; iz rok domačih obrtnikov so verjetno potekali predmeti, ki so jih pri teh delih uporabljali, kot žeblji, okovje ipd.46 Loški kovači so zelo verjetno sami izdelovali tudi najrazličnejše železne predmete, ki so jih loški trgovci izvažali v svet. Razen žebljev najrazličnejših vrst in okovij najdemo v virih v tej zvezi podkve, paličasto železo, kratke železne cevi, lemeže ipd.47 — Hkrati je bilo seveda kovaštvo izredno močno razvito tudi v Železnikih, kjer seveda o kakem loškem obrtnem monopolu niso hoteli nič slišati. Vzporedno s kovaštvom so se v Škofji Loki ukvarjali še naprej tudi z obrtmi, za katere imamo na voljo podatke že za starejšo dobo; zastopane so pa s konkretnimi podatki tudi nekatere druge obrti, ki so bile vsaj deloma nedvomno razvite tudi v starejšem razdobju. V fevdnih knjigah naletimo na sledove krojačev. Vsekakor so bili tedaj v Škofji Loki dokaj močno zastopani tudi čevljarji. Na tkalstvo kaže pojav Catziana Webra, ki je imel 1459 v Škofji Loki hišo.48 V listini 1410 srečamo v Škofji Loki zlatarja.49 Konec 14. in v začetku 15. stol. so v Škofji Loki izpričani orožarji. V virih naletimo tedaj tudi na meščana z imenom Nikel (Niklein) Maler, čigar ime verjetno izdaja še stanovsko pripadnost, saj omenja le malo let kasneje računska knjiga slikarja, ki se je med drugim ukvarjal s slikanjem sodov.50 Mimo naštetih obrtnih panog so bile nedvomno razvite še marsikatere druge, ki jih viri sicer v Škofji Loki ne omenjajo, a jih je vsakdanje življenje vsekakor pospeševalo. Ne glede na težnje meščanov, da si pridobe monopol v obrti, se je le-ta še naprej krepko razvijala tudi na podeželju. Sicer ni na voljo kaj prida podatkov o podeželski obrti v tem obdobju, toda vsekakor je bila tod še naprej razvita obrt, ki so jo zahtevale vsakdanje potrebe. Razen tega pa je bilo že tedaj razširjeno kot domača obrt platnarstvo, ki je presegalo domače potrebe, saj se je z loškim platnom proti sredi 15. stol. oskrboval celo zemljiški gospod. Tako najdemo v računski knjigi iz 1437—1438 podatek, da si je freisinški škof tedaj na loških tleh nabavil 99 laktov platna po 19 do 20,3 soldov,51 dve leti nato pa 48 laktov po 21 do 22 soldov. Nakupljeno blago so omotavali v hodnično platno, ki mu je bila cena 12,5 do 13,5 soldov, in vse skupaj povezovali z vrvjo.52 Obrtni izdelki so bili važen, a ne edini predmet trgovanja, saj se je trgovina v veliki meri ukvarjala tudi s prodajo kmetijskih proizvodov. Trgovali so prek vsega loškega ozemlja, čeprav je bilo glavno trgovsko središče Škofja Loka, kjer so trgovanju kot po drugih mestih služili tako tedenski kot letni sejmi, o katerih nam pa viri tega časa ne javljajo nič konkretnega. Ni pa bila razvita samo notranja trgovina, saj so nekateri domači proizvodi daleč presegali domače potrebe in je bilo treba zanje iskati tržišče v daljnem svetu. Trgovanje loškega prebivalstva z zunanjim svetom je bilo izredno živo, o čemer nam pričajo razmeroma številni viri. Škofja Loka je bila v srednjem veku spričo takratnih prometnih zvez izredno pomembna ne samo kot središče loškega gospostva, marveč tudi kot kraj, čez katerega je držala pot, ki je povezovala Štajersko z Italijo. Stare trgovske zveze s Čedadom (gl. str. 60) so ostale trdne še naprej. Listina iz 1377 dokazuje, kako je bil Čedad tedaj živo zainteresiran na poti, ki je vezala Škof j o Loko čez Poljansko dolino s tolminskim ozemljem, lastjo oglejskega patriarha, in od tam dalje s Čedadom. Čedad je tedaj hotel na tolminskem ozemlju obnoviti, oziroma na novo zgraditi pot, po kateri naj bi trgovci vozili tudi z vozmi. Patriarh je prošnji ugodil in je Čedadu za kritje stroškov pod določenimi pogoji odstopil eno mitnico za stalno, drugo pa za tri leta. Kako je bil patriarh zainteresiran na tej poti, je razvidno iz nadaljnjega teksta. Zavezal se je namreč, da bodo njegovi tolminski podložniki na cesti opravljali ročno tlako, obenem je pa obljubil, da se bo pogodil s freisinškim škofom, ki naj bi poskrbel za vzdrževanje te poti čez loško ozemlje. Iz virov je razvidno, da je tako imenovana tolminska pot vodila iz Škofje Loke po Poljanski dolini proti Hotavljam in od tam dalje proti Stari Oslici, od koder se je premaknila v območje Planine.63 Nato je pot peljala čez Cerkno in Kartečine ter je dosegla Bačo pri Grahovem, od koder je vodila čez Knežo in Ljubin na Tolmin. Dalje se je držala desne strani Soče do Kobarida, kjer se je združila s potjo, ki je peljala od Trbiža čez Predel v Bovec. Od Kobarida se je pot obrnila v dolino Nadiže, ob kateri je dosegla Čedad.54 S čedajsko cesto je bila povezana tudi pot, ki je vodila iz Selške doline čez Sorico na Petrovo brdo; v dolino Bače je bila usmerjena tudi zveza prek Bohinja. V dolini Bače je bilo razpotje; od čedajske ceste se je namreč cepila pot ob Soči navzdol proti Gorici in Brdom. Na živahen promet v tej smeri kažeta mitnici v Cerknem in Koritnici.55 Trgovina se pa z loškega ozemlja ni usmerjala samo proti Čedadu, o čemer jasno priča listina iz 1425. Takrat je namreč vojvoda Friderik dovolil loškim meščanom in podložnikom, da smejo uporabljati cesto, ki je vodila v Italijo čez Ziri. Istočasno je uporabnike oprostil mitnine v Ljubljani56 in to oprostitev še deset let pozneje podaljšal.57 Loškega kaščarja je vezala dolžnost, da je popisal vse trgovce, ki so uporabljali to pot.58 Pot iz Škofje Loke do Poljan je bila skupna obema smerema, čez Cerkno in prek Zirov. V območju Poljan, oziroma Srednje vasi, se je žirovska pot ločila od cerkljanske smeri; umakniti se je namreč morala debri pri Fužinah. Stara tovorniška pot je držala čez Žabjo vas prek Dobrave po Karlovški grapi do kmetije Brevc, od koder se je spustila čez hrib proti Dobračevi mimo kmetije Javornik na Zirovskem vrhu. Od Zirov dalje je smer nakazovala Poljanščica vse do Podklanca. Tam se je obrnila na Zavratec in na Veharše, nato pa je peljala mimo Jelenška Z. VII. Prometne zveze loškega ozemlja z Italijo čez Poljansko dolino proti Godoviču,59 kjer se omenja 1450 na novo ustanovljena mitnica.60 Od Godoviča je pot vodila mimo Tesarja, Petelina in Klavžarja na Črni vrh, od koder se je spustila čez Križno goro na Podvelb in od tam dalje na Col. Tod se je pot razdelila; ena smer je peljala čez Gorico na Beneško, druga je vodila prek Vipave na Trst in Piran.61 Hkrati je bila za loško trgovino izredno pomembna pot, ki je vodila iz Škofje Loke proti Reki. Iz virov ni razvidno, ali so loški tovorniki potovali čez Ljubljano ali pa so, verjetneje, ubirali smer po Poljanski dolini in prek Lučen dosegli pri Vrhniki glavno prometno žilo, ki je vodila čez Planino proti Postojni, kjer se že 1372 omenja mitnica. Od tod se je pot usmerila čez Pivko, Knežak, Šembije v Ilirsko Bistrico in od tam dalje prek Kosez, Rupe in Klane dosegla Reko.62 Tovornike zemljiškega gospoda je pa vodila pot predvsem proti severu. Tako so po podatkih računskih knjig konec 14. in sredi 15. stol. prevažali vino čez Wolz in Judenburg na Dunaj (1396—1400,63 1437 do 144164.). Vir iz 15 1 865 usmerja to pot prek Železne Kaple, do kamor je Ločane pripeljala prometna zveza čez Kranj in Jezersko.66 Iz Železne Kaple so se tovorniki usmerjali na Velikovec, od tam na Grebinje, Breže in dalje čez Neumarkt v Wolz; Wolz so pa seveda lahko dosegli tudi v smeri Ljubelja, od koder so se spustili proti Celovcu in nadaljevali pot čez Gosposvetsko polje in Št. Vid. Podatki iz 1518 omenjajo v tem območju pot, ki je vodila prek Tur na Rotenmann (Rotenmanner Tauern), Weyer, Ulmerfeld, Neumarkt ter prek Melka in Klosterneuburga na Enzersdorf vzhodno od Dunaja. Zelo verjetno so pa tovorniki tu pa tam že v tem času vino prevažali tudi proti Mauterndorfu, od koder je držala pot v Freising; to smer izkazuje sicer šele računska knjiga iz 1476.67 Po viru iz 1518 so tovorili iz Škofje Loke čez Radovljico in Dovje v Beljak vsekakor prek Korenskega sedla; iz Beljaka so se usmerjali na Spittal, od koder so prišli mimo Gmiinda in St. Michaela ob zgornji Muri FREISING Z. VIII. Prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom v Mauterndorf. Od tod je držala pot skozi Holpfern čez Ture do Unter Tauern na Werfen in Salzburg. Dalje je vodila pot ob reki Salzach skozi Laufen in Burghausen ter skozi Otting, Puchspach in Taufkirchen na Freising. Po teh poteh se je promet razvijal v glavnem v obliki tovorništva. Konji so prenašali tovore v obliki zabojev, vreč, sodčkov ipd., težke nekako 150—175 kg. Posamezen trgovec je moral imeti pri količkaj večji količini blaga na razpolago lepo število otovorjenih konj. Pri tem je bil seveda navezan na pomoč, ki so mu jo v veliki meri nudili posamezniki iz vrst podložnikov; le-tem je bilo tovorništvo važen vir postranskih dohodkov. Iz varnostnih razlogov so trgovci radi potovali v družbi. Potovanje je bilo naporno. Saj je bilo treba računati npr. za pot iz Škofje Loke na Reko in nazaj vsaj na kakih deset dni. Tovorniška družba je torej morala iskati zavetja v raznih gostiščih, ki jih ob važnejših prometnih smereh gotovo ni manjkalo."8 Posamezni podatki kažejo, da je bila loška trgovina še vedno usmerjena tako proti Čedadu kot proti Piranu (gl. str. 60). V Piranu so se nekateri Ločani še naprej za stalno naseljevali in se pogodbeno ukvarjali tudi z obdelovanjem vinogradov.69 Obenem so pa loški trgovci trgovali zlasti z Reko in čez Reko s čezmorskimi mesti. Trgovsko povezavo z Reko zelo dobro osvetljuje notarska knjiga reškega notarja Antona de Renno de Mutina, ki zajema čas od 1436 do 1461. Iz tega vira potekajo važni podrobni podatki o trgovcih, vrsti trgovskih predmetov, o obsegu trgovine itd. Seveda je treba upoštevati, da zajema notarska knjiga podatke samo za tisto trgovsko poslovanje, ki je bilo vezano na notarske pogodbe. Zato notarska knjiga glede obsega trgovine še zdaleč ni izčrpna. V celoti naletimo v tej knjigi v razdobju 25 let na 45 različnih posameznikov, ki potekajo iz Škofje Loke, deloma pa tudi iz Železnikov (npr. 1445 Nikolaj čanetich). Tu pa tam srečamo pojav, da sta se po dva in dva trgovca povezovala kot družabnika in skupno nabavljala blago. Blago so prodajali trgovcem na Reki, ki so le deloma sodili v vrste reških meščanov. Nekateri od'teh so se na Reko šele nedavno priselili. Med temi srečamo npr. poleg Ljubljančana Martina Cerdi posameznike z našega primorskega, oziroma otoškega ozemlja (Drvenika, Krka, Šibenika), izjemno tudi iz južne Nemčije (Konstance). Mimo reških domačinov so bili pač najštevilnejši trgovci iz Italije, tako iz Benetk, Ferma, Pesara, iz Fano v Abrucih, iz Apulije itd. V največji meri je šlo za zamenjevalno trgovino. Na Reko so iz Škofje Loke in Železnikov tovorili železo in železne izdelke, med katerimi so prednjačili žeblji najrazličnejših vrst. Izvoz železa je bil tako obsežen, da loški trgovci navzlic razvitemu fužinarstvu na loškem ozemlju niso trgovali samo z domačimi produkti; kupčevali so hkrati z železom, ki je nastalo na ozemlju turjaškega gospostva in je bilo visoko cenjeno, prav tako pa so dobavljali železo tudi s Koroškega. Cena železu je bila dokaj stalna. — Ob vrnitvi so prevažali v Škofjo Loko predvsem olje, ki mu je cena silno nihala. Razen olja omenja notarska knjiga v tej zvezi le še žafran in v zelo osamljenih primerih sukno ter fige. Račune so sproti poravnavali, deloma so pa kupčijo kreditirali. Med upnike so bili uvrščeni tako reški kot loški trgovci. Reški trgovci so navadno kreditirali olje, dajali so pa Ločanom za dobavo blaga tudi posojila v denarju. V nekaterih primerih so si reški upniki pridržali pravico, da ob vračanju dolga lahko izbirajo med blagom in denarjem, če jim cena ne bi ustrezala. čeprav naletimo na primere, da so bili nekateri loški trgovci močno obremenjeni z dolgovi, vendar srečamo Ločane v večji meri med upniki kot med dolžniki. Niso bili osamljeni primeri, da je šla vrednost po posameznikih kreditiranega železa v stotine dukatov. Kreditiranje so seveda trgovci skušali temeljito zavarovati s pogodbami pred notarjem, kamor so pritegovali tudi po več prič. Pogodbe so obsegale razen podatkov o vrsti, količini in vrednosti dobavljenega blaga zlasti točna določila o blagu, oziroma denarju, ki ga je moral dolžnik upniku dobaviti v točno termi-niranem času. Proti prekoračenju termina so se upniki skušali zavarovati z določili o obrestih, hkrati so pa zahtevali tudi primerna jamstva. Dolžniki so jamčili s parcelami, hišami, pa tudi s celotnim premičnim in nepremičnim premoženjem. Navzlic pogodbam in jamstvom pa odplačevanje dolgov ni vedno gladko potekalo. Obseg kreditiranja daje vsaj približno sliko o živahnem trgovanju z Reko. Tako so bili npr. 1441 reški trgovci dolžni za dobavljeno železo iz Škofje Loke 460 dukatov. Če računamo poprečno ceno železa na 12—13 dukatov za milenij (tj. 560 kg), so torej tedaj loški trgovci prodali na kredit okrog 35—38 milenijev železa, tj. okoli 17,5 do 19 ton, kar je predstavljalo seveda le del loškega izvoza na Reko. Ker tovorniki tudi proti domu niso potovali prazni, nakazujejo podatki o prodanem blagu tudi količino predmetov, ki so jih tovorili z Reke v Škofjo Loko.70 Mimo loških meščanov je aktivno posegalo v trgovino tudi samo zemljiško gospostvo. Gospoščinska trgovina je temeljila predvsem na predmetih, s katerimi so podložniki poravnavali svoje obveznosti do zemljiškega gospostva. Ker je bilo tedaj težišče na naturalnih dajatvah, ki so po količini znatno presegale potrebe tekočega vzdrževanja, so se v kašči leto za letom zbirale velike količine blaga, ki je bilo namenjeno trgovini. Med predmeti, ki so bili določeni za trg, je bilo daleč najvažnejše žito (z »f« opremljeni citati v naslednjih odstavkih se nanašajo na računske knjige, ki jih hrani HM). Količinsko je bil na prvem mestu oves, ki ga je bilo v kašči letno na razpolago za prodajo precej čez 1000, tu pa tam celo čez 1400 modijev (npr. 1397—1398: 1405 modijev, f. 31'; 1398 do 1399: 1543 modijev, f. 80'; 1437—1438: 1412 modijev71). Za manjše količine je šlo pri pšenici, ki so jo 1398—1399 le izjemoma prodali 225 modijev, sicer je šlo na trg normalno letno po 130—140 modijev. Le nekaj več je šlo v prodajo rži, ki jo je gospostvo praviloma dalo letno na trg čez 200 modijev. Pri drugih vrstah žita je šlo za manjše količine (proso, ječmen); mešano žito se omenja v tej zvezi le v 15. stol. (14. stol.: f. 31', 32, 79', 92, 145).72 Žito je prodajal kaščar v največji meri pozimi in proti pomladi, ko so bile cene za prodajalca najbolj ugodne. Kot je razvidno iz kasnejših virov, je bila v času, ko je bila kašča odprta, ustavljena vsa druga tovrstna trgovina po gospostvu (gl str. 219). Loški meščani in prebivalci iz Železnikov so bili tedaj glede nakupa žita povsem odvisni od gospostva. Tako je zemljiški gospod lahko mirno diktiral cene za svoje podložnike, ki so žito dražje plačevali, kot je bila dnevna cena na običajnem trgu. Tako je bila konec 14. stol. cena loškim podložnikom prodajanega ovsa ustaljena na 32 soldov za modij, medtem ko so drugi kupci takrat kupovali od istega gospostva oves po 24, 28 in 30, le izjemoma manjšo količino po 36 soldov (f. 31', 80, 93, 145); v okviru teh zneskov so se cene gibale tudi v 15. stol. (f. 47, 54, 68, 133'). Pri drugem žitu so pa cene zelo nihale. Nepomembno količino ječmena so 1398—1399 prodajali po 32 soldov (f. 32, 80'); v 15. stol. se je ječmenu kot edinemu žitu tu pa tam cena celo znižala na 28 soldov (1437—1440),78 a se je 1441 spet dvignila celo na 36 soldov (f. 122'). — Močno je nihala cena pšenici. V sezoni 1396—1397 je šla v prodajo po 64, 72 oziroma 76 soldov;74 v naslednjem letu je poskočila na 88 soldov, a so jo že leto dni nato prodajali po 72 soldov, le lastnim podložnikom je gospostvo ceno navilo na 80 soldov (f. 31', 79); podobno so se cene gibale tudi v 15. stol. (1437—1438: 60,75 1438—1439: 66, 1439—1440: 80 soldov; f. 47, 54). — Sicer je pri žitu opaziti izrazit porast cen le proti sredi 15. stol., kar je pač v zvezi z vojnimi dogodki (gl. str. 80). Tako je bila cena rži 1397—1400 podložnikom diktirana na 52 soldov, medtem ko je gospostvo takrat rž prodajalo drugim kupcem, med katerimi srečamo tudi loškega oskrbnika, po 40—48 soldov (f. 31', 80, 92'). Proti sredi 15. stol. je bila cena rži v stalnem porastu; medtem ko se je 1437—1438 držala še na 48 soldih,76 se je v naslednjem letu dvignila na 51 soldov; eno leto kasneje so rž prodajali po 54, leta 1441 celo po 67 Va solda (f. 47, 54, 122', 125). Cena mešanemu žitu se je 1437—1440 gibala med 30 in 32 soldi,77 a je 1441 poskočila na 45 soldov (f. 122', 125). Proso so 1396—1400 prodajali po ustaljeni ceni po 32 soldov,78 medtem ko se je njegova cena proti sredi 15. stol. krepko dvigala.79 Mimo žita je bil kot trgovsko blago zelo pomemben tudi sir, ki se pa v tej zvezi omenja le v računskih knjigah 14. stol. Tedaj je bila dajatev v siru še zelo pomembna in se je leto za letom zbiralo v kašči po 12.000 hlebov (1310,80 1396—140081). Cena siru je bila za podložnike določena 3 V* solda za hleb, medtem ko se je sicer gibala med 2,5 do 5 soldov; v nasprotju z žitnimi cenami torej pri siru loški podložnik ni bil prikrajšan. Največje količine sira je zemljiški gospod prodal pač svojim podložnikom, sicer so pa sir kupovali poleg velikašev, med katerimi se omenjajo loški oskrbnik, Sumrekker, Kreyger, tudi samostani. Medtem ko so loške klarise npr. 1398—1399 nabavile le 125 sirov po znižani ceni 3 soldov, je bilo stiškemu opatu 1396—1397 prodanih 1400 sirov po 4 solde, v naslednjem letu pa 800 sirov celo po 5 soldov.82 Med predmete, ki jih je loško gospostvo postavljalo na trg, spada tudi skromen in kvalitetno zelo problematičen pridelek vin z loškega gospostva. Sicer je pa zemljiški gospod v Škofji Loki prodajal tudi vino z dolenjske klevevške posesti, ki so ga v Škof j o Loko tovorili loški podložniki. Pri tem je zanimivo, da je bila cena enemu kot drugemu vinu enaka in je znašala 1398—1399 26 soldov za loško vedro.83 Hkrati je zemljiški gospod za svoje potrebe kvalitetnejša, tako imenovana sladka vina kupoval. Iz računskih knjig sledi, da je loško gospostvo v tem času nabavljalo vina za freisinškega škofa v Trstu, in to letno nekako po 10 do 12 tovorov. Mimo manjših količin muškatelca in vipavca je šlo predvsem za rebulo. Tovornike-tlačane je vedno spremljal poseben nakupovalec, ki je kupil celotno za tisto leto določeno količino vina naenkrat. Vino so tovorili v sodčkih, ki so držali nekako po 1 Vi urne (1439, f. 56'). Urna rebule je veljala v letih 1439 in 1440 1 marko 8 soldov do 1 marko 12 soldov (f. 56', 71'). Preden je bilo vino na mestu, so seveda stroški dokaj narasli. Določena nagrada je pripadala naku-povalcu, delno odškodnino so pa dobili tudi tovorniki (gl. str. 101). Posebno nagrado (12—22 soldov) je dobil vsakokrat merilec (f. 51', 56', 71', 124). Na poti do Škofje Loke je bilo treba poravnavati mitnino na treh mestih (f. 51'), med drugim v Trstu in »Gutenlagk«84 ob poti, ki je vezala Tržaški zaliv z Gorico;85 mitnina se je gibala med 31 in 80 soldi.86 Med vsakoletne stroške v zvezi s prevažanjem vina sodi tudi 24 soldov, ki jih je prejemal leto za letom slikar za opremljanje sodčkov s freisinškim grbom (1437—1441).87 Razen vina so loški tovorniki tovorili zemljiškemu gospodu tu pa tam platno (gl. str. 89), pa razne kožice. Tako si je 1439 freisinški škof nabavil na loških tleh 20 kunjih kožic po 52 soldov in 50 po 32 soldov; dal jih je stroj iti, kar ga je veljalo po 3 solde od kosa. Istega leta si je dal oskrbeti tudi 32 lisičjih kož po 24 soldov, strojenje teh ga je veljalo nadaljnje 4 solde za kos (f. 57). Naslednjega leta je kupil le še 15 kunjih kožic (f. 71). Že samo oskrbovanje zemljiškega gospoda z loškim platnom nakazuje živahno obrt in trgovanje na tleh loškega podeželja, o čemer pričajo v zvezi s prepovedjo podeželskega trgovanja (1451) našteti predmeti. Med tem blagom le delno naletimo na predmete, ki so jih kmetje sami pridelovali, kot prašiče, pleča, prekajeno slanino, kože; v seznamu je marveč tudi železo, olje in vino — torej proizvodi, do katerih so mogli kmetje priti le z nakupom oziroma zamenjavo. Kmetje se torej niso ukvarjali samo z drobno trgovino v svojem območju, marveč so na lasten račun kupčevali tudi z zunanjim svetom. Priložnosti za tako trgovanje je bilo na pretek. Saj je jasno, da se tlačan-tovornik ni vračal iz tujine na svoj dom prazen, marveč je znal pritovoriti raznovrstno blago na svoj račun. Podeželska trgovina je znala najti ugodno torišče povsod, kjer se je iz kakršnih koli vzrokov zbiralo prebivalstvo v večjem številu. Nedvomno je ugodno vplivalo na razvoj podeželskega trgovanja ustanavljanje cer- kvenih središč. Vzporedno z zidanjem cerkva so se razvijala pri vsaki le-teh na dan cerkvenega patrona proščenja, ki so zlasti pri pomembnejših cerkvah privabljala množice ljudi; tja so hiteli ljudje od blizu in daleč ne samo zaradi verskih motivov, pač pa jih je privlačevalo v cerkveno središče tudi kupčevanje.88 Iz teh skromnih začetkov trgovanja, ki so nastali brez privilegijev, so se razvili prvi letni sejmi na podeželju.8" Med te sodi npr. žegnanjski sejem pri Sv. Duhu pri Škofji Loki, ki ga označuje vir tik pred smrtjo cesarja Maksimilijana (1519) kot starega.90 Sledove proščenj najdemo tudi sicer v loških računskih knjigah, kjer so vpisani izdatki, ki jih je imelo gospostvo z oskrbovanjem straže ob takih dnevih.91 Živahno podeželsko trgovanje je vzbujalo vse večje nevolje pri meščanih, ki so se čutili ogrožene v svojih zahtevah po obrtnem in trgovskem monopolu. Pojav ni bil specifičen samo za loško gospostvo, marveč je bil značilen za celotno slovensko ozemlje, kjer je prihajalo proti sredi 15. stol. do hudih sporov med mesti in podeželjem. Čeprav je kmetska trgovina imela sicer v deželi zagovornika pri plemstvu, ki je računalo, da bo gospodarsko močan kmet laže premagoval naraščajoča bremena, ki so ga vezala do zemljiškega gospoda, si je freisinški škof obetal koristi tudi od loških meščanov. Zato je bil spočetka v večji meri na strani Ločanov. Tako je 1451 dal freisinški škof Janez na prošnjo loškega mestnega sodnika Friderika, loškega sveta in občine obsežne svoboščine. V njih je bilo določeno, da je treba odslej vse blago odpremiti v Škofjo Loko na prosti trg in tam plačevati zemljiškemu gospodu ustrezno mit-nino. Nadaljnje trgovanje s temi predmeti je bilo pa pridržano le osebam, ki so v Škofji Loki stanovale (mit aygnem rugk). Še posebej je bilo prepovedano prekupčevanje, ki je moralo biti močno razvito; odslej je bilo prepovedano prestrezati gonjače in od njih odkupovati živino (vole, prašiče), še preden bi jo le-ti prignali na trg. Vsako kršitev naj bi kaznoval oskrbnik oziroma kaščar. Vsa trgovina naj bi se torej odslej razvijala na loškem trgu, predvsem na tedenskih sejmih, ki so bili v Škofji Loki vsako soboto. Nadzorstvo nad trgovanjem je bilo prepuščeno mestnemu sodniku in mestnemu svetu, ki sta morala tedensko kontrolirati pravilnost mer in uteži.92 Kazno je bilo, da je Škofja Loka v svojih težnjah povsem uspela. Porajalo se je samo vprašanje, koliko bo podeželje voljno slediti strogim odredbam. 4. Narodna pripadnost loškega meščanstva. Postopno utrjevanje mestne avtonomije; obveznosti do zemljiškega gospostva Z rastočim gospodarskim in upravnim pomenom Škofje Loke kot središča loškega gospostva so se krepile tudi vrste mestnega prebivalstva. Glede narodne pripadnosti širših mestnih slojev najdemo v virih nekaj oprijemljivejših podatkov. Sam pojav, da naletimo v romanskih virih na slovensko ime Škofja Loka (gl. str. 32), kaže v določeni meri na narodnost tistih Ločanov, ki so imeli neposredno opraviti z ondotnimi pisarji. Konkretnejši vpogled v narodnostno strukturo loških meščanov pa dajejo podatki iz reške notarske knjige sredi 15. stol. (gl str. 88). Ta vir omenja 45 različnih posameznikov, ki so potekali z loškega ozemlja; velika večina jih nedvomno sodi med loške meščane. Dvanajst jih zaznamuje notarska knjiga le s krstnim imenom, ki glede narodnosti nosilca seveda ne povedo nič. V treh primerih gre za prvotno poklicno oznako (Mesar, Sostar, Cramer). Izvor dveh imen mi ni jasen (Fainar, Pirlart). Romanski izvor kaže ime Bonferdini, enako tudi Qanetich de Lach, kakor se imenuje železnikarski fužinar, ki se je pa, sodeč po slovenski končnici, že prilagajal slovenski okolici (gl. str. 86). Sicer srečamo le štiri primere, kjer gre za izrazito nemško ime (Arar, Car ar = Harrer; Chluch; Bolder Sailder Dolter; Plummssa = Plumschein). Pri vseh drugih oznakah gre za izrazita slovenska imena; nekatera izmed njih merijo na poklic nosilca, medtem ko so posamezni priimki izredno drastični in hudo zafrkljivi. Med slovenske priimke sodijo: Soch; Qerch, Zerch; Sodignidam, Sadgnidam; Schurianag, Scurianag; Čudo Xelexo; Terdo Selexo; Bobach; Scuben, Schuben; Pingich, Pincho, Pingcho; Magach; Vigach, Bigach; Bla-gonam; Slaticurag, Slatichurag, Xlatichurag, Slati, Stlachurag; Tome; Prasnovrechie; Chos, Chossich; Matigicho; Clobugich; Arel; Chong. Zbirka imen jasno priča, da je med loškimi trgovci sredi 15. stol. daleč prevladoval slovenski živelj. Pojav je tem pomembnejši, ker je šlo pri navedenih primerih za premožnejšo meščansko plast, kjer bi prej pričakovali tujo infiltracijo kot pri malem meščanu, ki je nedvomno v večini primerov potekal iz loškega sosednjega podeželja.93 Organizacija mestne uprave je v Škofji Loki (gl. str. 61) v smeri utrjevanja mestne avtonomije podobno kot v drugih mestih na slovenskem ozemlju le polagoma napredovala. Kot pri drugih mestih se je vsekakor tudi v Škofji Loki sčasoma iz gmajne izločil ožji organ 12 izvoljenih prisednikov (dvanajsti j a, cvelfarji). Naslednik dvanajsti je je bil 12-članski notranji svet, ki ga je spočetka še vedno postavljala veča, a je postal sčasoma vase zaključen organ z bistveno spremenjenim značajem. Notranji svet namreč ni bil organ veče, marveč je bil veči nadrejen in je sam odločal.94 Viri omenjajo v Škofji Loki cvelfarje (dy czwelf cze Lok) prvič 1393.95 Iz vira ni razvidno, ali je šlo za izvoljene prisednike ali za člane notranjega sveta. Mestnega sodnika je pa skladno s tekstom o loških mestnih svoboščinah iz 1451 zemljiški gospod tedaj še vedno sam postavljal. Mestni sodnik je imel tedaj različne kompetence. Predvsem mu je pripadala sodna funkcija v prvi instanci. Sodna kompetenca mestnega sodnika se ni omejevala samo na loške meščane, marveč je zajemala tudi podeželsko prebivalstvo. Na take kompetence meri nedatirana pritožba kmetskih podložnikov proti Juriju Lambergerju, loškemu oskrbniku v letih 1455 do 1474. Kmetje so tožili, da oskrbnik ne dovoljuje sedeti pri sodnih obravnavah na pojezdah članom dvanajstih ali razumnim ljudem, kakor je bilo to nekoč v navadi, in je tedaj sodnik (tj. mestni sodnik) rad pomagal kmetom, medtem ko hoče biti sedaj Lamberger oskrbnik in sodnik obenem. Tekst torej nakazuje, da je pripadalo sodstvo nad podložniki tako mestnemu sodniku kot posameznikom iz kmetskih vrst. Da se sodna kompetenca mestnega sodnika v srednjem veku ni omejevala samo na meščane, kažejo tudi podatki iz 1515, po katerih se je pojezd nekoč udeleževal poleg drugih gospoščinskih nameščencev tudi mestni sodnik z loškimi meščani in dvema besednikoma. — Kot navaja tekst o mestnih svoboščinah 1451, je bil tedaj loški oskrbnik prva prizivna instanca; njegove razsodbe je bilo mogoče osporavati z apelacijo na freisinškega škofa kot zadnjo prizivno instanco. Plemstvo in duhovščina sta bila seveda izvzeta iz kompetence mestnega sodnika.96 Da so kompetence mestnega sodnika v srednjem veku zajemale tudi podeželje, nakazuje tudi tisti člen v tekstu o mestnih svoboščinah iz 1451, ki govori o določbah glede zastavljenih predmetov. Ko je dobil upnik s pravdnim postopkom pravico do prodaje zastavljenih predmetov in so mu bili ti predmeti izročeni s sodno listino, je dolžnik lahko te predmete rešil s poravnavo dolga in sicer nepremičnine v roku 6 tednov, premičnine pa v 14 dneh. Če je dolžnik ta rok zamudil, je prišlo do prodaje na javnem trgu v Škofji Loki.97 Da se je ta določba tikala vsega loškega gospostva, dokazuje podatek iz 156798 (gl. str. 238). Mimo sodnih funkcij je pripadalo mestnemu sodniku seveda tudi vodstvo obče mestne uprave. Mestni sodnik je nadziral tržišče, obenem je pa skrbel za vzdrževanje in zidanje javnih zgradb in naprav v mestu. Mestnemu sodniku je zemljiški gospod prepuščal tudi mitnino (prim. str. 61).99 Večkrat je gospostvo mestnega sodnika pritegovalo tudi k obračunavanju, ki ga je kaščar vsako leto opravljal z zemljiškim gospodom. V virih srečamo tudi primer, da je bil mestni sodnik hkrati gradiščan v Zgornjem stolpu na Kranclju (1398—1401).100 Razgibano življenje vodilnega mestnega funkcionarja, ki se ni uveljavljal samo znotraj mestnega obzidja, jasno osvetljuje dejavnost mestnega sodnika Friderika, ki ga je zemljiški gospod dolga leta pustil na tem mestu. Računske knjige loškega gospostva dajo slutiti, kakšna vloga je tedaj pripadala loškemu mestnemu sodniku. Leta 1438 se je npr. Friderik mudil v Ljubljani zaradi vprašanja cest; Friderika srečamo tedaj spet kot škofovega zaupnika, ki je nosil velike vsote denarja v Beljak, Friderika je škof pošiljal kot svojega odposlanca v najrazličnejše kraje (na Dunaj, v Beljak, Krapino, Celje, Pišece itd.). Kako je zemljiški gospod cenil Friderikovo dejavnost, najbolj ponazarjajo dohodki, ki jih je bil sodnik deležen. Od letnih 170 gld., ki bi jih Friderik moral odštevati gospostvu na račun sodstva in mitnine, mu je škof v dveh zaporednih letih 1437 in 1438 spregledal po 30 gld. Razen tega je Frideriku prepustil 1438 in 1439 desetino v Zetini, vrh tega mu je pa dodelil 1439 iz kašče po 2 V2 modija pšenice in rži. — Zanašajoč se na dobre odnose z zemljiškim gospodom je Friderik prosil škofa Janeza, da potrdi loškemu mestu svoboščine, česar pa zaradi smrti ni več dočakal.101 7* 99 Obveznosti do zemljiškega gospostva so meščani še naprej poravnavali le z denarjem. Letno so plačevali davek (gl. str. 61), čigar višina se je sčasoma povsem ustalila. Računska knjiga za leto 1397 navaja davek v višini 75 mark. Podrobni podatki kažejo, da zemljiški gospod nobeno leto ni zahteval od meščanov celotne vsote. V dveh zaporednih letih 1399 in 1400 je popust znašal po 35 mark. Kazno je, da je pri tem popustu kar ostalo; iz računskih knjig 15. stol. (1437—1448, 1476) je namreč razvidno, da je bilo treba plačati na račun mestnega davka globalno vsoto 40 mark; enako vsoto navaja v tej zvezi tudi urbar iz 1501.102 Mesto je plačevanje globalno odmerjenega davka po vsej verjetnosti samo razporejalo med mestne obvezance, ki so bili zainteresirani na tem, da je bila obremenitev porazdeljena na čim večje število davkoplačevalcev.103 Kot je razbrati iz mestnih svoboščin (1451), so bili podvrženi obremenitvam vsi posamezniki, ki so imeli hišo znotraj mestnega pomerija; izvzeti so bili le posamezniki, ki so bili deležni posebnih oprostilnih pisem zemljiškega gospoda.104 Tak primer navaja listina iz 1352, s katero je škof oprostil Nikolaja in njegov rod mestnih davščin in stavb-nine za njihovo hišo in sosedni dvor na Lontrku (gl. str. 80). — Glavni predmet rednega obdavčevanja je bila torej hiša; tako je imel davek značaj realnega bremena, ki se je držal nepremičnine tudi v primeru, če je hišo pridobila oseba, ki je sicer uživala davčno prostost.105 Neznatno obremenitev je predstavljala dajatev, ki jo je mesto plačevalo za kopališče; višina tega prispevka je nihala (2—5 mark letno). Ob prepustitvi kopališča mestu je zemljiški gospod dovolil, da si meščani za vsakokratna popravila pridobe les iz gospoščinskih gozdov, medtem ko je moral kaščar poskrbeti za ustrezna tlaška opravila. Mimo teh obremenitev je vezala meščane dolžnost, da so plačevali od hiše do hiše dokaj neznatno vsoto kot prispevek za zemljišče (stavb-nina, klain hofzins, paruus census). Iz mesta se je stekal v gospoščinsko blagajno še dohodek na račun komornega premoženja, ki je pa vse bolj kopnel. V računskih knjigah iz 14. in prve polovice 15. stol. je ta dajatev deljena posebej na mesto in posebej na podeželje. Do konca srednjega veka so se ti gospoščinski dohodki temeljito znižali. Se 1318 je dajal zemljiški gospod ta urad (offi-cium camere) v najem za letnih 30 mark. Leta 1437 je dosegel ta dohodek s podeželja le še 8 mark 40 soldov, medtem ko je padel v mestu, kjer je še 1396 znašal 4 marke 6 soldov, na 1 marko. Leta 1476 so s podeželja pritekle v blagajno na ta račun le še 3 marke 35 soldov, in to izključno iz uradov na Sorškem polju, medtem ko je tedaj ta dohodek v Škofji Loki povsem usahnil.106 5. Zemljiško gospostvo in podeželski podložniki Obveznosti podeželskih podložnikov do zemljiškega gospostva so doživele sčasoma določene spremembe. Medtem ko so predstavljale naselbine ob sistematični kolonizaciji glede dajatev neko enoto, v kateri so bili praviloma vsi kmetje enakomerno obremenjeni, je šel razvoj v tej smeri, da višina dajatev tudi v isti naselbini ni bila povsem enotna. Hkrati so polagoma kopnele redne naturalne dajatve, ki so se vse bolj spreminjale v denarne obveznosti. Žito so oddajale le še kmetije v delu Poljanske doline, zlasti pa na Sorškem polju, kjer je bila ta oddaja še vedno temeljna dajatvena obveznost. Podrobnosti glede tlaške obveznosti viri iz tega časa ne navajajo. Pojav, da so bili proti sredi 15. stol. sicer le prehodno pritegnjeni k tlaški dolžnosti podložniki iz poljšiškega urada (prim. str. 66), kaže, da je hotelo gospostvo to obveznost polagoma razširiti tudi na dotlej privilegirane urade. Seveda so bili loški podložniki s tlako še naprej zelo neenakomerno obremenjeni. Številna drobna tlaška opravila so močneje zadevala kmete, ki so bili nastanjeni v neposredni bližini upravnega središča. Najhujša dolžnost je bila pač povezana s prevažanjem vina. Pri tem je šlo deloma za vino, ki ga je freisinški škof pridobival s svoje klevevške posesti in so ga v glavnem tovorili v Škofjo Loko. Veliko daljšo pot so morali tovorniki opraviti pri prevažanju tako imenovanih sladkih vin (gl. str. 91 si.), ki jih je freisinški škof v primorskih krajih nakupoval za svoje potrebe. Za tovorjenje je pripadala tlačanom odškodnina. Za tovorjenje iz Trsta do Škofje Loke je prejel vsak tovornik po 24 soldov, vrh tega mu je pripadalo še po 4 solde za sir, 1 mera (helm) ovsa in po 16 hlebčkov kruha, spečenega iz približno pol mernika rži (1437, 1441).107 Za tovorjenje od Škofje Loke do Wolza, oziroma Judenburga, so tlačani prejemali po 16 soldov za sir in seno ter po 32 za četrtino večjih hlebčkov in dve meri (helm — oziroma en kaufmez) ovsa.108 Razen rednih obveznosti so podložnike bremenile tudi občasne dajatve. Mrtvaščine kmetje niso več poravnavali z najboljšo živino (gl. str. 62), marveč so dajali v ta namen določeno vsoto denarja.109 Ob vsakokratnem nastopu novega škofa so morali prispevati posebno vsoto (weih-steuer, infulsteuer), s katero je škof poravnal stroške v zvezi z novim imenovanjem. Sicer je bilo občasnih dajatev že tedaj gotovo več, vendar iz virov ni na voljo ustreznih podatkov. Dohodek od desetine (gl. str. 75—76) je bil v veliki meri predmet kupčij. Sčasoma so se desetine polastili najrazličnejši gospodje. Tako je sredi 15. stol. le del loških podložnikov oddajal desetino — bodisi celotno, bodisi tretjinsko — freisinškemu škofu. Dobršen del škofu pripadajoče desetinske obveznosti so kmetje poravnavali z denarjem.110 Medtem ko je dobil kmet ob sistematični kolonizaciji kmetijo v užitek po zakupnem pravu prek vsega loškega ozemlja, razen na tleh koroške kolonizacije (gl. str. 62), je sčasoma povsem prevladal dedni zakup po kupnem pravu. Tako je podložnik odslej lahko svobodno razpolagal s kmetijo. Vendar mu je gospostvo odvzelo to pravico, če- kmet ni v redu poravnaval svojih obveznosti tako glede dajatev in tlake kot glede same obdelave. V takem primeru je gospostvo kmeta lahko prisililo, da je hubo prodal zmožnejšemu obdelovalcu. V skrajnem primeru je pa kaščar kar sam naselil na kmetijo drugega podložnika.111 Seveda je eno teorija, drugo pa praksa. Če bi bilo ljudi na pretek, bi zemljiški gospod lahko postavljal ostrejše kriterije. Sicer je bil pa lahko zadovoljen, če mu je pritekala renta vsaj v glavnem v redu. Saj naletimo npr. konec 14. stol. na tolminski meji na primere, da so posamezniki zapuščali gospoščino brez privoljenja zemljiškega gospoda, kar je bilo v teh primerih tem bolj občutljivo, če je šlo za podložnika na sirnici; tak begunec je namreč odvedel s seboj tudi živino. Tako je prišlo 1397 v Oslici do obravnave glede spornih zadev med čedajskim komunom in loškim gospostvom; slednje so zastopali kaščar Ortolf, pisar Geori, loški sodnik in svetovalci ter drugi ugledni ljudje. Obe stranki sta se tedaj pogodili glede teh prebegov tako, da sta bili voljni vrniti ubežnike druga drugi, in to skupno z odpeljano živino. — Ob tej priložnosti je bilo govora tudi o nekaterih drugih vprašanjih, ki kažejo, da je bila meja med obema gospostvoma dokaj odprta. Iz listinskega teksta je razvidno, da je bil na loško-tolminski meji živahen promet z živino, ki so jo gonili v obe smeri, očitno v veliki meri zaradi planinske paše. Obe stranki sta se namreč sporazumeli, da smejo podložniki z dovoljenjem zemljiškega gospostva postavljati staje na tleh drugega gospostva; kdor bi ne imel ustreznega dovoljenja, bi mu nasprotna stranka stajo lahko podrla, vrh tega bi pa krivec moral plačati še kazen v višini 1 marke. Da so loški podložniki gonili živino tudi precej prek meje, nakazuje sporazum glede brvi čez Idrijco. Določeno je namreč bilo, naj brv postavijo tisti, ki jo hočejo uporabljati, vendar je lahko gonil živino čez brv najprej tisti, ki je prišel z živino prej do vode. — Tudi glede lova meja ni bila ovira. Obe stranki sta se namreč sporazumeli, da smejo podložniki obeh gospostev prosto loviti medvede in divje svinje, medtem ko je bil lov na parkljarje pridržan gospostvoma.112 6. Cerkvena organizacija in verske ustanove Medtem se je cerkvena organizacija na tleh loškega gospostva krepko razmahnila. V mejah pražupnije so se utrdile mlajše župnije s sedežem v Selcih, Poljanah in Zireh; v posebnem položaju je bil vikar v Škofji Loki, ki je sčasoma dobil naslov prošt. Znotraj teh cerkvenih organizacijskih enot so mimo cerkva, ki so dokumentirane že za čas do srede 14. stol. (gl. str. 74), že zgodaj zrasla v ravnini in po hribovju številna druga svetišča. Tako je bila cerkev pri Sv. Duhu vsekakor zgrajena pred 1423 (von Hailigen gaist),113 enako tudi cerkvi sv. Nikolaja in sv. Vida v Spodnjem Bitnju.114 Srednjeveške freske iz druge polovice 14. in prve polovice 15. stol. pričajo, da so tedaj obstajale cerkve na Suhi, Gostečem in Godešču ter v Crngrobu, Sopotnici, pri Sv. Lovrencu in v Kališih.115 Zelo verjetno je še v srednjem veku zrasla tudi večina cerkva, ki so bile sicer naknadno izpričane šele v urbarju iz 1501 (gl. spodaj). Iz virov ni razvidno, kdo je nosil stroške za te zgradbe. Če bi pri tem odločilno sodelovalo zemljiško gospostvo, bi zelo verjetno našli sledove v ohranjenih arhivalijah tega časa. Kazno je, da je te bogate kulturne spomenike dal graditi globoko veren kmet, ki je bil gospodarsko toliko močan, da je zmogel te stroške. Čeprav je točne j ša teritorialna razmejitev med župnijami loške pra-župnije znana šele iz urbarja 1501, in to po kasnejšem pripisu verjetno iz 20. let 16. stol., je jasno, da je prišlo do take ureditve že dosti bolj zgodaj. Po citiranem urbarju so bile vključene v starološko župnijo naslednje podružnične cerkve: v Crngrobu, Pevnu, pri Sv. Duhu, v Žabnici, Spodnjem Bitnju, na Križni gori in Planici. — Številnejše so bile podružnice, ki so spadale pod mestnega prošta: mimo kapele sv. Trojice v Škofji Loki, ustanovljene 1516 (gl. str. 152), so bile v tem sklopu še cerkve na Suhi, Godešču, v Retečah, Bodovljah, Brodeh, pri Sv. Lovrencu, v Sopotnici, pri Sv. Barbari, Sv. Andreju, Sv. Ožboltu in na Valterskem vrhu. — Pod župnijo v Selcih so spadale podružnične cerkve na Bukovici, pri Sv. Le- si. 28. Stara župna cerkev v Stari Loki SI. 29. Sv. Volbenk na Poljanskem nartu, Sv. Tomažu, Sv. Miklavžu, na Bukovščici, v . Zabrekvah (Sv. Mohor), v Zgornjih Lajšah, v Kališih, na Jamniku, v Dražgošah, Železnikih, Sorici in Spodnjih Danjah. — Župnija v Poljanah je vključevala podružnice v Gorenji vasi, na Gorenji Dobravi, Hotavljah, v Stari Oslici, Bukovem vrhu, Lučnah, na Gabrški gori, pri Sv. Volbenku, na Volči, Dolenjih Brdih, v Čabračah, Leskovici, na Malenskem vrhu, v Javorjah, Ceteni ravni in na Jarčjem brdu. — Z žirovsko župnijo so bile združene podružnice na Dobračevi, Ledinici, Breznici, v Krnicah, Ledinah, na Gorenjem Vrsniku, v Goropekah, Hlevnem vrhu, Zavratcu, na Vrhu (pri Sv. Treh Kraljih) in Medvedjem brdu.116 V župnijo Soro je bila vključena podružnica na Gostečem. Od cerkva na ozemlju šmartinske pražupnije so pa mimo cerkve v Spodnji Besnici iz tega časa dokumentirane le cerkve v Zgornjem Bitnju,117 Zgornji Besnici118 in na Jami.119 Z inkorporacijo loške pražupnije je pripadla freisinški škofiji desetina, katere višina je delno razvidna iz računskih knjig. Tako je v računskem letu 1396/1397 škofija sprejela na ta račun mimo desetine v naravi tudi 65 mark 40 soldov in 14 gld. v gotovini.120 V letu 1437/1438 je desetina znesla v denarju 45 Va mark 51 soldov in 15 gld., v žitu-pa 26 V« modijev pšenice, 39 2/s rži, 53 5/o prosa in 270 Vs ovsa. Glede na prevzeto obvezo je škof tedaj odstopil prifarškemu župniku 27 modijev pšenice, 20 rži, in 9 Vs prosa, razen tega je pa župniku prepustil še 50 jagnjet, 50 kokoši in 50 povesmov prediva.121 Primerjava z višino župnikove kongrue iz 1357 (gl. str. 78) je le delno mogoča, kajti župnikova mera je bila očitno manjša od loške kaščarske; vsekakor se je dajatev v prosu bistveno zmanjšala, medtem ko je oddaja v ovsu sploh odpadla. Višina drugih oddaj je ostala nespremenj ena. Posebne škofove naklonjenosti je bila deležna župnijska cerkev v Stari Loki, saj ji je freisinški škof Bertold 1389 podaril po eno hubo v Stari Loki, v Veštru in v Crngrobu ter desetino v Dorfarjih, Bitnju in Vincarjih z obvezo, da se dnevno bere v tej cerkvi maša za freisinškega škofa.122 Starološki župnik je imel v pomoč kaplane. Tako srečamo npr. v listini iz 1436 kaplana pri prifarški kostnici sv. Lovrenca,123 ki sta ji bili 1442 podložni 2 hubi na Laborah,124 po nedatiranem podatku izpred 1447 naj bi ji pripadale prav tam celo 4 hube.125 Leta 1389 se omenja v starološki cerkvi oltar sv. Janeza Krstnika in Evangelista, kamor je tedaj oglejski patriarh postavil Jakoba Luela,126 ki mu je freisinški škof dajal letno SI. 30. Notranjščina cerkve v Crngrobu po 13 V2 marke 30 soldov (1396—1400).127 Poseben kaplan je bil nastavljen tudi na gradu. Tod so proti koncu 14. stol. zgradili novo kapelo, ki jo je 1393 posvetil sam freisinški škof Bertold.128 Zemljiški gospod pri stroških za kapelo ni varčeval s sredstvi. Ondotnemu kaplanu je loško gospostvo leto za letom dajalo po 5 V2 marke 56 soldov, kar je kaplana obvezovalo, da je bral leto in dan tedensko po tri maše. To vsoto omenjajo računske knjige vse dotlej, dokler ni bila v ta namen fundirana posebna ustanova. Zemljiško gospostvo je vzdrževalo tudi razsvetljavo, za katero je šlo letno po 50—60 funtov olja in 6—12 funtov voska, kar je veljalo nadaljnjih 1 V2 marke 55 soldov do 2 V2 marke 66 soldov.129 Težke denarje je gospostvo žrtvovalo tudi za opremo, kar kaže ogromen izdatek iz 1399 v višini 20 mark, ki jih je tedaj zemljiški gospod odštel za mašno knjigo.130 Med novimi loškimi verskimi ustanovami tedanjega časa pa je bil pač najpomembnejši samostan klaris. Samostan je ustanovil tedanji župnik v Kamniku Otakar, ki je potekal iz rodu Blagoviških. Ko je dobil 1352 predhodni pristanek freisinškega škofa Alberta, da sme po uvidevnosti razpolagati s svojim posestvom v Loki,131 je šest let nato dosegel tudi soglasje starološkega župnika Hildebranda Haka, ki ni bilo samo formalnega značaja; le-ta je namreč skušal trdno zavarovati predvsem materialne koristi starološke župnije. Značilna je določba, po kateri je ustanovitelj dal za rekompenzacijo župni cerkvi 76 oglejskih mark, ki naj jih uživajo starološki župniki oziroma vikarji; mimo tega je Otakar župniji odstopil posestvece, ki je ležalo blizu župnišča, ter daroval deset mark za misale v cerkveno uporabo. Tudi z drugimi določbami si je župnik hotel zavarovati dohodke. Župniji je bilo treba odstopiti četrtino dohodkov, ki so potekali iz bogoslužja pri samostanskem oltarju. Če ni bilo končano maševanje pri sv. Jakobu v mestu, se ni smela brati v samostanu nobena maša brez župni-kovega ali vikarjevega dovoljenja. Ob delavnikih naj bi smeli nunski kaplani pridigati le redovnicam in to brez zvonjenja. Ob nedeljah naj bi nunski kaplani smeli sicer pridigati pri odprtih vratih, vendar šele po deveti uri; če bi pa hotel opraviti propoved župnik, vikar ali kdo drug z župnikovim dovoljenjem, bi nunskim kaplanom odpadla tudi ta pravica. Pač pa so morali nunski kaplani pridigati za kvadragesimo in druge praznike v loški cerkvi, če bi jih pozval župnik ali vikar. Nunski kaplani so vsekakor smeli spovedovati, oziroma deliti druge zakramente in pokopavati le redovnice ter duhovne osebe; za vse druge osebe v župniji, tudi če so le-te pripadale družinam samo začasno, so morali imeti kaplani posebno župnikovo ali vikarjevo dovoljenje. Če je hotel biti kdo pokopan v samostanu, naj bi se slovesno opravilo izvršilo pri sv. Jakobu in pri župniji z mašami in vigilijami, enako je bilo treba prav tam opraviti ustrezno bogoslužje 37. dan po pogrebu, kakor je bilo sicer v navadi. — Župniku in vikarju ni bilo težko obvezati se k izpolnjevanju pogodbe. Če bi bila pogodba kršena, sta bila dolžna napako v osmih dneh popraviti, sicer bi moral dati župnik po sto mark oglejskemu patriarhu in frei-sinškemu škofu, za kar je župnik jamčil s celotnim premoženjem.132 Nekaj dni nato je oglejski patriarh Nikolaj odobril ustanovitev samostana, hkrati pa naložil samostanu dolžnost, da mora enkrat na leto opraviti za oglejske patriarhe slovesno službo božjo s petjem.133 Kot prva opatinja samostana klaris v Škofji Loki se omenja sestra ustanovitelja Otakar j a Gizela (Geysel), vdova po Nikolaju iz Ljubljane. V samostan je še istega leta vstopila tudi njena hči kot sestra Elizabeta.134 Ustanovitelj Otakar Blagoviški je loški samostan s svojimi sredstvi v taki meri podprl, da je bilo omogočeno vzdrževanje redovnic in nekaj kaplanov.135 Samostanu je izročil v celoti 37 kmetij z vsemi pravicami. V območju loškega gospostva so ležale le štiri od njih, in sicer na Jami ob Savi. Največ nunskih kmetij, 19 po številu, je bilo v dobski, nekaj pa tudi v mengeški in sorški župniji.136 Samostan je imel dobrotnika tudi v freisinškem škofu, ki je redovnicam leto za letom dajal iz kašče po 8 modijev pšenice in prav toliko rži (1396—1400).137 Tik pod loškim gradom zgrajenemu samostanu se je do konca 14. stol. priključila tudi nunska cerkev, posvečena Devici Mariji. Cerkev je z dovoljenjem oglejskega patriarha Janeza obenem z grajsko kapelo (gl. str. SI. 31. Virloh 106) posvetil freisinški škof Bertold, ki je hkrati slovesno sprejel v red na novo vstopivše redovnice.138 Na razgibano versko življenje v mestu in v bližnji okolici kaže tudi ustanavljanje cerkvenih bratovščin v proslavo svetnikov, ki so bili ljudstvu posebno pri srcu. Tako so se pojavile v Škofji Loki bratovščine, ki so vključevale obrtnike, in to ločeno po posameznih strokah. V Stari Loki je delovala bratovščina farnega patrona sv. Jurija,139 ki je bila materialno izdatno podprta, kar nazorno dokazujejo razni nakupi nepremičnin. V letih 1395—1442 si je omenjena bratovščina pridobila z nakupi v okolici Škofje Loke sedem njiv in en travnik ter domec v Virmašah, za kar je odštela dokajšen znesek v višini nad 86 mark.140 C. LOŠKO GOSPOSTVO OD SREDE 15. STOLETJA DO VELIKIH REFORM V 18. STOL. I. LOŠKO GOSPOSTVO NA PRAGU NOVEGA VEKA 1. Obrt in trgovina na loškem ozemlju Uspeh, ki so ga dosegli loški meščani 1451 glede pravice do trgovanja (gl. str. 97), je Ločanom vlil novega poguma. Monopolne pravice so hoteli razširiti še na obrt. V ta namen so začeli ustanavljati obrtniške organizacije, cehe, prek katerih so se skušali mestni obrtniki posameznih močneje razvitih strok zavarovati pred šušmarji v mestu in na podeželju. Tako so se kar po vrsti obračali na njim naklonjenega freisinškega škofa Janeza krojači (1457), čevljarji (1459) in krznarji (1459) s prošnjo, da jim potrdi cehovska pravila. Iz istega časa poteka tudi kovaški ceh; temu je škof Sikst 1475 potrdil pravila, ki jih je že prej odobril škof Janez. Nekaj desetletij mlajši je lončarski ceh (iz 1511),1 v katerem so bili včlanjeni mimo lončarjev tudi pečarji in zidarji.2 Iz škofu predloženih cehovskih pravil je razvidno, da so bili npr. čevljarji in krznarji že dotlej organizirani v cerkvenih bratovščinah, iz katerih so se torej v tem primeru razvili. Vendar je treba naglasiti, da sta nastala ta dva ceha kot vsi drugi šele z ustanovnim pismom freisinškega škofa.3 Iz najstarejšega članskega imenika lončarskega ceha, ki je obsegal le osem imen, je razbrati, da so se včlanjevale v ceh tudi žene obrtnikov. Organizacija ni vključevala samo posameznikov iz mesta, marveč tudi iz bližnje okolice, in to od vsega početka mimo obrtnikov tudi posamezne odličnike iz mesta (npr. Wolfganga Schwarza). Od 30 članov v letu 1537 jih je bilo zunaj mesta kar 13, in to po dva v Virlohu, Binklju in na Trati, po eden pa v Virmašah, Pevnu, Moškrinu, Žabnici, Javorniku in v območju Sopotnice (Pach).4 Vsem cehovskim pravilom je skupna osnovna zahteva, da smejo opravljati obrt samo člani organizacije, ki ne smejo uganjati nesolidne konkurence. Medtem ko so pravila krznarjev in čevljarjev dobesedno enaka, se druga v raznih podrobnostih deloma med seboj ločijo. Kovači in lončarji so postavljali kot pogoj za sprejem, da je bil prosilec oženjen, pri krznarjih in čevljarjih je moral biti zakonskega rojstva. Krznarji, čevljarji in kovači so zahtevali, da si kandidat pridobi v določenem času meščanstvo. Krznarji, čevljarji in lončarji so vezali sprejem na mojstrsko delo; tako je npr. lončarski mojstrski kandidat moral izdelati vpričo 4—6 mojstrov lonec, ki je držal 1 mero (helm) žita. Za sinove in zete mojstrov je bila pri krznarjih in čevljarjih določena nižja pristopnina.5 n M*0* Lor&jC N^dV 7 / A / ■ ' SI. 32. Prvi seznam 51anov lončarskega ............^..j ceha Nekatere določbe so specifične za posamezne vrste obrti. Iz kovaških pravil je npr. mogoče razbrati marsikatero podrobnost o teh obrtnikih. Pravila govore o podkovskih kovačih in žebljarjih. Iz teksta je razvidno, da so bili vključeni v kovaški ceh ne samo kovači, ki so imeli delavnice v mestu in predmestjih, marveč tudi kovači iz Puštala. Pač pa je bil v tej zvezi zanimiv člen, po katerem more biti vključen v ceh le tisti, ki biva na tleh, nad katerimi je nadrejen mestni sodnik, ne pa kak tuj zemljiški gospod. Ta člen je vsekakor naperjen predvsem proti podložnikom pu-štalskega zemljiškega gospostva. Zaradi nevarnosti požara so morali kovaški cehovski mojstri dvakrat na leto pregledati vse kovačnice, ješe in ognjišča. Z izjemo starih, onemoglih mojstrov ni bilo dovoljeno najemati pomočnikov proti plačilu po kosih; enako niso smeli imeti v kovačnicah tujih pomočnikov.6 Cehom so načelovali načelniki, ki so vodili nadzorstvo tudi nad kakovostjo blaga in njegovo ceno. Sicer je nadziral mojstre tudi mestni svet oziroma mestni sodnik, ki so mu bili cehi podrejeni.7 Mestni svet je pazil seveda tudi na obrtnike, ki še niso poznali svoje cehovske organizacije. Tako je zadela npr. mesarja Benedikta huda kazen zaradi neustreznega opravljanja obrti. Spočetka je bil obsojen le na denarno globo, nato so mu obrt sploh odvzeli. Ker je obrt navzlic prepovedi še opravljal, je moral dati mestu za kazen 711 desk. Obenem z njim sta bila kaznovana z denarno globo tudi mesar Gašper in njegov pomočnik, ker nista Benedikta pravočasno naznanila.8 V duhu časa so imeli cehi močno versko obeležje. Na zvezo med njimi in cerkvijo kažejo npr. sklepniki v prezbiteriju šentjakobske cerkve v Škofji Loki. Tod srečamo med drugim sklepnik krojaškega ceha; ceh je predstavljen z dvema angeloma, ki z velikimi škarjami držita ščit. V isti vrsti naletimo na sklepnik s čevljarskima zavetnikoma sv. Krišpinom in Krišpinijanom, ki sta upodobljena za čevljarsko mizo; prvi reže usnje, SI. 33. Sklepniki na stropu šentjakobske cerkve v Škofji Loki, ki predstavljajo posamezne loške cehe SI. 34. Bandero in skrinjica loškega čevljarskega ceha z zavetnikoma sv. Krišpinom in Krišpinijanom drugi čevljari; nad obema vifci škorenj, spodaj pa je v ščitu usnjarsko rezilo. Na evangelijski strani je predstavljen kovaški ceh z zavetnikom sv. Eligijem (Alojem), ki kuje, oblečen v škofovski ornat, na nakovalu; zraven je videti sprednji del konja, pod okensko polico pa je ščit s kladivom in kleščami.9 Vsak ceh je imel patrona; na njegov praznik so se člani ceha obvezno zbrali pri službi božji. Prav tako je bila obvezna udeležba pri procesiji Rešnjega Telesa, kjer so se člani vsakega ceha vrstili v določenem redu za svojim banderom. Enako je bila obvezna udeležba pri pogrebu umrlih članov.10 Tekoče stroške so cehi krili z obveznimi prispevki novih članov, z rednimi dajatvami, pa z globami, ki so jih plačevali v denarju in vosku. Člani so se zbirali na sestankih, kjer so volili načelnika, sprejemali novince in ob odprti cehovski skrinjici, svojem nepogrešljivem rekvizitu, ugotavljali, ali je poslovanje v redu potekalo. SI. 35. Skrinjica loškega čevljarskega ceha SI. 36. Skrinjica in vrč kovaškega ceha, letnica 1708 3* 115 SI. 37. Bandero z zavetnikom kovaškega ceha sv. Alojem ter skrinjica in vrč Monopolistične težnje loških meščanov se niso kazale samo v vrstah neznatne j ših obrtnikov, marveč so bile žive tudi pri močnejših podjetnikih. Tako občutje je jasno razvidno iz odnosa do nekega Ožbalta, ki je nameraval v 70 letih 15. stol. postaviti v Škofji Loki cajnarico. Ker je Škofja Loka tedaj premogla že dve taki podjetji (gl. str. 89), je prišlo do komplikacij. Škof je hotel prošnji ugoditi, kajti Ožbalt je bil pripravljen plačati visok činž.11 Toda loški podjetniki so ugovarjali, češ da bi jim nova cajnarica delala škodo pri jezu in vodi. Zato je škof naročil loškemu oskrbniku Jorgu Črnomelj skemu, naj delo zaustavi, pač pa naj skuša stranki pobotati in poiskati novo lokacijo, kjer bi novo podjetje ne bilo v škodo starim obratom.12 Iz virov naslednjih let bi sklepali, da Ožbaltova prošnja ni uspela, zakaj v njih srečavamo v Škofji Loki proti koncu 15. stol. le po dve cajnarici, ki sta ležali v Podnu. Eno od teh je užival celjski padar Jurij Pauernfeindt; 1488 jo je zamenjal z Jurijem Sieges-dorferjem, enim izmed vodilnih freisinških uslužbencev v Škofji Loki, za hišo in vrt v mestu. Drugo cajnarico je imel znani loški trgovec z železom Peter Praznovreča, označen v virih tudi kot Larensakh, oziroma njegov zet, loški meščan Wolfgang Zangkhl. Do 1514 je tudi ta cajnarica prešla v posest Siegesdorferjev.13 Sicer pa je gospodarska politika loških meščanov naletela na močno nasprotovanje v širših razsežnostih tako pri železnikarskih fužinarjih kot pri kmetskih podložnikih. Zaradi monopolističnih tendenc Ločanov sta si kmalu stala nasproti meščan in fužinar. Po načrtu loškega kovaškega ceha naj bi v Železnikih proizvajali samo surovino in polfabrikate v cajnah, kar bi nato dalje predelovali loški kovači, ki so bili tedaj strokovno že močno specializirani (gl. str. 89). S takim stališčem seveda v Železnikih niso mogli biti sporazumni; saj je bilo tod v tem času kaj močno razvito žebljarstvo, ki pa ni bilo osnovano na cehovski podlagi (gl. str. 85). SI. 38. Bandero z zavetnikom lončarskega ceha sv. Florjanom ter skrinjica in vrč Mogoče meri na to nasprotstvo že vir iz 1487, iz katerega je razvidno, da so hoteli tedaj v Škofji Loki uvajati določene novotarije. Kako močno se je zemljiški gospod zanimal za ta vprašanja, dokazuje naročilo oskrbniku Jakobu Lambergerju, naj le-ta nič ne ukrene, dokler ne bo škofu o tem osebno poročal, oziroma dokler ne bodo prišli v Škofjo Loko škofovi odposlanci, ki naj bi zaslišali obe stranki.14 Vsekakor pa kaže na huda nasprotstva vir iz 1488. Tedaj je loško cehovstvo doseglo nad železnikarskimi žebljarji zmago, in sicer s posredovanjem škofovih odposlancev, ki so zaslišali obe stranki. Odslej so morali Zeleznikarji ponuditi na prodaj vse železo najprej loškim meščanom in kovačem, predvsem tistim, ki so prebivali znotraj pomeri j a, in sicer po pravšni ceni. Železo so morali stehtati na mestni tehtnici. V soglasju s sporazumom niso smeli železnikarski kovači loškim prevzemati vajencev, pomočnikov in drugih delavcev, kar je enako vezalo tudi loške kovače do Zeleznikarjev. Zeleznikarji praviloma niso smeli dajati žebljev v delo na akord ne kajžarjem ne prostim pomočnikom, pač pa so smeli v loškem gospostvu nastanjeni kajžarji delati žeblje na akord za posamezne mojstre, ne pa v lastni režiji. Prav tako niso smeli Zeleznikarji dovoljevati kajžarjem ali prostim pomočnikom, da bi le-ti nakupovali žeblje in jih dalje prevažali ali uporabljali. Pomočnike so morali najemati proti letnemu, četrtletnemu, mesečnemu ali tedenskemu plačilu. Za vsak prestopek je bilo predvideno goldinar kazni.15 Uspeh loških članov ceha proti železnikarskim žebljarjem je bil pa sicer precej trenutnega značaja. Kajti v Škofji Loki je žebljarstvo že v prvi polovici 16. stol. nazadovalo.16 Nasprotno se je v Železnikih žebljarska obrt krepko razvijala dalje skozi stoletja. Tod se je vse bolj uveljavljalo zgodnjekapitalistično žebljarstvo, kjer je bila velika večina cajnaric osebna last posameznih fužinarjev ali njihovih manjših občasnih združb. V posameznih žebljarnah (vigenjcih) je bilo do osem ognjev (ješ); en sam vigenjc je premogel tudi do 50 ali še več žebljarjev.17 Medtem ko so bili vigenjci v največji meri last posameznikov, je bil plavž in veliko fužinsko kladivo (fužina) pod skupno upravo. Delež-ništvo, ki je imelo v Železnikih stare korenine (gl. str. 85), se je trdovratno držalo dolga stoletja. Iz urbarja 1501 je razvidno, da sta imeli tedaj zgornja in spodnja fužina vsaka po osem deležev. Večini družabnikov je pripadal po en delež, le v posameznih primerih je en podjetnik združeval v posesti po dva deleža.18 Deleži so bili razdeljeni na tedne. Ker ima leto 52 tednov, je prišlo na vsakega lastnika teoretsko po 6 Va tednov; upoštevajoč nedelje in praznike, pa razna popravila in drugačne nevšečnosti, je odpadlo na deležnika iz 1501 letno nekako 30 dni. Lastnina enega tedna je torej praktično pomenila, da je lastnik nekako petkrat letno v enakih časovnih razmakih po šest dni nepretrgano imel pravico s fužinarskimi napravami topiti lastno železno rudo z lastnim ogljem; z deležem je bila povezana tudi pravica do shrambe za rudo, oglje in železo.19 Dolgotrajnejši in vse bolj zagrizeni so bili spori med loškimi meščani in kmetskim podeželjem, kjer je bila obrtna dejavnost močno razvita, kot kažejo številni priimki kmetskih podložnikov (npr. Kalatz, Weber, Zimerman, Maurer, Schmid, Sager, Schneider, Schuster, Hafner, Wagner, Sodar, Pinter); saj so nosilci teh imen proti koncu 15. stol. vsaj večinoma prav gotovo še opravljali ustrezno obrt.20 Zaradi cehovske meščanske politike se je nasprotstvo med obema strankama z leti vse bolj ostrilo in dolga stoletja ni bilo več odstranjeno z dnevnega reda. Kako malo so se prepovedi glede kmetske obrti in trgovine v slovenskem merilu izvajale, dokazuje kompromis, ki so ga sklenili prvi trije stanovi z mesti 1492 in ki nakazuje takratno dejansko stanje na podeželju. Po pogodbi naj bi smel biti pri deželnoknežjih mestih in pri Škofji Loki v razdalji ene nemške milje (tj. okoli 7 km) samo po en SI. 39. Plavž v Zgornjih Železnikih, desno Plavčeva hiša kovač, čevljar, krojač in ena krčma.21 Zunaj tega pasu naj bi podeželska obrt ne bila omejena. Prav tako je bila dovoljena trgovina na letnih cerkvenih proščenjih. Po tem kompromisu se je naš kmet lahko trgovsko uveljavljal tudi zunaj kranjske dežele. Prosto je lahko izvažal v Italijo svoje pridelke in izdelke (žito, živino, sir, mast, platno); dovoljen mu je bil uvoz živine z vzhoda, uvažal je lahko železo, ki ga je smel prodajati samo v mestih in trgih; svobodna je bila trgovina s soljo.22 Vendar kompromisna rešitev ni odstranila trenj med mestom in podeželjem. Podeželsko prebivalstvo se je čutilo s to pogodbo vse preveč uklenjeno, cehovsko nastrojeni meščani so pa sodili, da so prikrajšani glede na svoje privilegije. Ze naslednjega leta (1493) se je Škofja Loka pritožila na škofa, češ da se ukvarjajo z obrtjo in trgovino po ozemlju loškega gospostva, in to predvsem v loškem pomeriju, nekateri kmetje, med njimi zlasti župani, ter tako škodujejo mestu in mitnici, ne da bi jih oskrbnik za to kaznoval. Škof je ob tej priliki naglasil, da je glede na loške svoboščine zlasti prepovedano šušmarjem, ki niso meščani, delati v loškem pomeriju in zahteval, naj nosijo blago, kot npr. kože, še vnaprej v mesto in ga tam prodajajo. Obenem je ukazal oskrbniku in kaščarju, da take prestopke kaznujeta tako, kot je ravnal nekdanji oskrbnik Jurij Lamberger.23 — Posebej so se čutile pritožbe proti župnikom, češ da javno točijo vino, zaradi česar je škof izrecno zahteval od oskrbnika, da to prepreči, kot so mu že prej naročili škofovi odposlanci (1493).24 Ukazi so le malo zalegli. Še konec 15. stol. so se loški meščani pritoževali odposlancem freisin-škega škofa, da se je kljub danim svoboščinam večji del trgovine premaknil iz Škofje Loke na podeželje. Posebej so se meščani obregali ob kovače, zlasti pa ob čevljarje, češ da premore že skoraj vsaka vas po enega, ponekod tudi po dva čevljarja, čeprav je v cehovskih pravilih določeno, naj vsa kovaška in čevljarska dela za celotno loško ozemlje opravljajo le v loške cehe organizirani mestni obrtniki.25 Freisinški odposlanci so poklicali predse zastopnike obeh strank. Meščani so se toliko vdali, da so dovolili po enega kovača v Žireh in Sorici.26 Ta dva sta se smela ukvarjati z vsemi kovaškimi deli, razen z žebljarstvom in izdelovanjem zapahov. Kmetski podložniki so hoteli zaradi odmaknjenosti od Škofje Loke dobiti vsaj po enega kovača v Poljanah in Selcih, ki bi smela izdelovati vsaj grobe dele in bi se s pod-kovstvom ukvarjala samo v sili.27 Res so s tem bistveno uspeli; kovača v Poljanah in Selcih sta se smela ukvarjati samo s popravili. Vendar se podeželje s tem ni zadovoljilo. Medtem ko kovača v Poljanah in Selcih v danih razmerah nista imela eksistenčnih pogojev in sta se z loškega gospostva izselila, so bile potrebe večje kot pa zmogljivosti.28 Saj se je npr. od podkovskega kovača tu pa tam celo pričakovalo, da bo priskočil na pomoč tudi pri izrazito veterinarskem poslu (1516).29 Vprašanja glede čevljarjev pa odposlanci 1499 niso mogli niti začasno urediti in so se zadovoljili z izjavo, naj Ločani potrpe.30 Neposredno nato je na pritisk loških čevljarjev loški oskrbnik Turn odredil, da moreta biti v vsaki dolini le po dva čevljarja (v Žireh, Poljanah, Selcih in Sorici); le-ti pa so smeli samo šivati, ne pa strojiti, kot je bilo dotlej v navadi. Podložniki so se proti temu odločno postavili. Nezadovoljni niso bili samo zaradi omejenega števila čevljarjev, ki dela niso zmogli, pač pa jih je razburjala tudi prepoved strojenja. Dotlej je bilo namreč v navadi, da so na podeželju strojili kože doma vzgojenih živali (telet, koz, kozlov, govedi) in so nato poklicali čevljarja v hišo na delo. Nastalih stroškov niso vedno poravnavali z gotovino, marveč z blagom (npr. žitom, sirom, mastjo, jagnjeti, kozliči, koštruni), pa tudi z delom (npr. s tovor-jenjem). Tudi kvaliteta strojenja je bila po njihovem na podeželju so-lidnejša. Po mnenju kmetov so loški čevljarji na hitro roko strojili kože tudi z namenom, da usnje prodajo na letnih sejmih po Krasu, Furlaniji in v Istri. To usnje naj bi bilo za kmete premalo trpežno.31 Nič manj pa ni bilo pereče vprašanje glede trgovine. Ločani so kljub kompromisu iz 1492 še dalje vztrajali pri zahtevi, naj bi bila vsa trgovina znotraj loškega gospostva usmerjena na Škofjo Loko, kjer bi bilo težišče trgovine na sejmih, tako sobotnih tedenskih kot letnih. Kmetski živelj je bil prepričan, da je kompromis dosti preozek; zato so se kaj malo držali uredbe in so še naprej trgovali tudi s prepovedanim blagom. Delen vpogled v razgibano trgovanje dajejo podatki o pobiranju mitnine. Le-ta je znotraj loškega gospostva pripadala freisinškemu škofu kot teritorialnemu zemljiškemu gospodu. Z mitnino je hotel zajeti celotno loško ozemlje. Zemljiški gospod je dajal, kot nekoč, mitnino v najem, navadno loškemu mestnemu sodniku, za vnaprej določeno vsoto. Po podatku iz 1513 je mestni sodnik mitnino le deloma pobiral v lastni režiji, drugo je prepuščal posameznikom proti odkupu. Mitnino so pobirali v mestu in na podeželju. Razen v Škofji Loki se omenjajo tedaj mitnice tudi v Poljanah, Zireh ter Selcih in Sorici; v obračunu iz leta 1515 npr. še posebej v Crngrobu, pri Sv. Duhu, na Suhi, v Prašah in na Šmarjetni gori, kar je vsekakor v zvezi s trgovanjem ob proščenjih.32 Mitnina je bila urejena po posameznih enotah. Zase se omenja ko-munska mitnina, ki se je delila v dve vrsti: v žitno in platnarsko. Posebno enoto je predstavljala tržna mitnina (platzmeut), ki so jo pobirali od kož, železa, žebljev, živega srebra, masti, pleč, kisa. Samostojno postavko je sestavljala mitnina od soli kot tudi mitnina od živine. — Podrobno razčlenjena tarifa je vezala prodajalca in kupca. Mitnine so bili povsem oproščeni meščani; ta ugodnost je veljala tudi za župane, krčmarje, lovce, Vidmarje in oba gospoščinska sodarja v Stari Loki, kolikor so le-ti kupovali blago za lastno uporabo. Med te zadnje so bili uvrščeni tudi Puštalci, ki so morali zaradi te ugodnosti plačevati letno v gotovini po 8 oglejskih soldov.33 O živahni trgovini v daljavo pa pričajo deželnoknežje mitnice ob poteh, ki so vodile z loškega gospostva v svet. Leta 1450 je bila ustanovljena mitnica na Godoviču, v prvi polovici 16. stol. sta se pojavili mitninski postaji na Bači in pri Mostu na Soči, okoli 1548 se omenja mitnica v Črnem vrhu (gl. str. 91).34 Že ti podatki dajo slutiti, kako daleč je bila od uresničenja loška zahteva po trgovskem monopolu. Še večji vpogled v podeželsko trgovanje pa daje nedatirana pritožba Ločanov iz konca 15. oziroma začetka 16. stol. Ločani so tarnali, da je med podeželskimi trgovci srečati tako gruntarje kot kajžarje. Zlasti pa so se ukvarjali s trgovanjem oziroma prekupčevanjem razni gospoščinski uslužbenci, med njimi predvsem župani. Le-tem je pri nakupovanju dobro služila pretveza, češ da jim dajejo blago podložniki, ki nimajo denarja, s katerim bi mogli poravnati obveznosti do zemljiškega gospostva. Zupani jim z nakupi pač le pomagajo iz zadrege. Na tak način so župani vsak v svoji župi pokupili platno, pa večino vseh koštrunov in jagnjet in to blago prodajali dalje v Italijo.35 Trgovina je šla županom tem bolj v klasje, ker so se znali tudi v teh primerih izogniti sicer obvezni mitnini.36 Trgovske stike s tujimi tržišči so pa vzdrževali tudi drugi kmetski podložniki. Posebej omenja vir podložnike v Sorici, ki so nakupovali platno po loških hribih, pa žeblje pri železnikarskih kovačih ter blago prodajali dalje v Furlanijo. Podobno so trgovali kmetje tudi s prašiči, ki so jih kupovali na Ogrskem, jih doma zredili in jih prodajali dalje. Sicer so se pa vse pogosteje pojavljali v Škofji Loki tudi tuji trgovci sami, med njimi zlasti Furlani in Italijani iz Čedada, Vidma in Trsta. Ti so v Škofji Loki nakupovali predvsem platno in živino. Prekupčevanje so Ločani skušali vsaj deloma zajeziti s tem, da so kmetskemu prebivalstvu na svojih sejmih omejevali prosto nakupovanje blaga, predvsem platna in živine. Nasprotno so se pa tudi kmetje znali izogniti loškemu tržišču. Tako npr. proti koncu 15. stol. niso več dosegale loškega tržišča deske, ki so jih svoj čas kmetje vozili na loški trg, kjer so jih meščani kupovali za svoje potrebe, pač pa so jih kmetje iz Stare Loke in s Suhe prevažali dalje v Ljubljano.37 Razgibano trgovanje je rodilo vrsto sporov ne samo med meščani in kmeti. Tu pa tam je prišlo do prepirov med samim podeželskim prebivalstvom. Tako je ohranjena nedatirana pritožba, ki poteka verjetno iz konca 15. stol.; iz nje je razvidno, da župan v Poljanah vsekakor iz strahu pred konkurenco ni dovoljeval drugim ondotnim podložnikom točiti vino ob porokah, krstih in proščenjih. Obseg zaslužka te vrste nakazuje sicer vsekakor pretirana grožnja, da bi morali podložniki zapustiti hube, če zemljiški gospod ne bo odpomogel njihovi prošnji.38 Do prepira je prišlo tudi s posamezniki iz plemiških vrst, ki so se začeli vključevati v trgovsko življenje. Tako so se meščani pritoževali proti Juriju Siegesdorferju, češ da naroča deske pri županih in drugih kmetih ter jih v velikih množinah odpremlja dalje v Ljubljano. Posebej se je pritožil proti njemu kovaški ceh. Nekateri kovači so namreč nekaj časa sem dobavljali železo iz Koroške, in to z zamenjavo za olje in žafran. V stiski so morali večkrat vzeti tudi šibike (čajne). Dokler Jurij Siegesdorfer ni imel lastne cajnarice v Podnu, je bilo vse v redu, čeprav so čajne pogosto prihajale v Škofjo Loko iz Koroške. Odkar je pa Siegesdorfer pridobil cajnarico, je iz konkurenčnih razlogov nastopil proti taki trgovini, češ naj čajne za domače potrebe izdelujejo cajnarice v loškem predmestju, saj morajo plačevati zemljiškemu gospostvu določen činž.39 Obenem so se Ločani zapletli v spor s sosednjimi Kranjčani. Ločani so z zavistjo gledali na Kranj in na njegove tedenske sejme, ki so v škodo Škofji Loki pritegovali podložnike iz Bitnja in drugih sosednjih vasi, pa tudi kmete iz Besnice in Selške doline. Razmerje do Kranja je postalo še bolj napeto, ko Kranjčani niso več dovoljevali loškim čevljarjem prodajati blago na tedenskih sejmih v Kranju in ko so tudi Ločani skušali doseči pri freisinških odposlancih, naj bi bilo podobno tudi Kranjčanom odslej dovoljeno prodajati v Škofji Loki samo na letnih sejmih in ob proščenjih.40 Spor med Škofjo Loko in loškim podeželjem seveda ni bil izoliran. Predstavljal je le majhen del v deželnem merilu. Na tej ravni je skušal cesar Maksimilijan 1510 urediti to vprašanje s ponovno generalno prepovedjo, po kateri naj ne bi bilo dovoljeno kmetskim podložnikom ukvarjati se s trgovino in obrtjo. V izjemnem položaju naj bi bili le mesarji, ki lahko kupujejo na podeželju, toda le za potrebe mesnic, ne pa za preprodajo.41 Vse skupaj je le malo zaleglo. Razvoj je šel svojo pot. Kompromis iz 1492, ki še zdaleč ni več ustrezal, naj bi bil zamenjan z novo pogodbo, ki bi dajala kmetom več pravic, kot so jih dotlej zakonito uživali. Za loško gospostvo je bilo posebej predlagano, naj bi sejmi na podeželju sicer ne bili dovoljeni z izjemo tistega pri Sv. Duhu, kjer bi smeli kup-čevati meščani in kmetje. Prepovedan pas ene milje, kjer glede na kompromis iz 1492 ne bi smel bivati noben rokodelec, naj bi se zožil na pol. mil je. Od te prepovedi naj bi bili izvzeti rokodelci v Stari Loki ter kovači in čevljarji v Puštalu, ki pa ne bi smeli voziti izdelkov iz dežele, pač pa bi jih lahko prodajali po mestih in trgih. Vendar se tudi tod ne bi smel na novo naseliti noben rokodelec.42 Zastopniki mest se s tem osnutkom niso strinjali. Na predlog kranjskih stanov naj bi odprta vprašanja rešila posebna komisija, ki bi bila sestavljena iz deželanov in zastopnikov mest. V boju med meščani in kmetskimi podložniki so imeli zadnji zagovornike v višjih stanovih, ki so se bali za svoje koristi; kajti le od gospodarsko trdnega kmeta si je bilo mogoče zagotoviti točno poravnavanje obveznosti kmetskih podložnikov do zemljiških gospostev. Medtem ko se pogajanja med višjimi stanovi in mesti še leta in leta niso premaknila z mrtve točke, pa je podeželska trgovina nadalje naraščala.43 2. Utrjevanje mestne avtonomije V času, ko so se loški meščani odločno borili za monopol v obrti in trgovini, so skušali obenem vse bolj razvijati tudi samostojnost v notranjem življenju, kot kaže razvoj od srede 15. stol. dalje. Če je bil mestni sodnik še sredi 15. stol. samo organ zemljiškega gospoda (gl. str. 98), je kmalu nato postal pravi predstavnik loških meščanov. Vsaj v začetku vlade škofa Siksta (1473—1494) so namreč loški meščani že imeli pravico, da so si sami izbirali sodnika.44 Mimo mestnega sodnika naletimo v tem času v Škofji Loki še na gmajno, ki jo je sestavljalo celotno meščanstvo; to je bilo udeleženo pri mestni upravi posredno s štirimi zastopniki. Gmajno je v kompetencah vse bolj odrival dvanajst-članski notranji svet, ki je bil sestavljen iz uglednih, bogatih meščanov (gl. str. 98). Izvršilni posli so bili zaupani mestnemu pisarju. S prenosom določenih pravic na mesto je moralo le-to prevzeti nase tudi razne dolžnosti. Predvsem je morala Škofja Loka skrbeti za zidanje in vzdrževanje javnih mestnih zgradb in naprav. Da bi moglo mesto kriti stroške, mu je gospostvo prepuščalo nekatere dohodke bodisi za stalno, bodisi občasno na posebno prošnjo. Mestu je pripadala najemnina od mesnic, v blagajno so se stekale razne globe na podlagi razsodb mestnega sodnika, najpomembnejši vir dohodkov je pa bila mit-nina v mestu in na podeželju, ki jo je dajalo gospostvo v najem. Obračun o dohodkih in izdatkih je moral mestni sodnik leto za letom predlagati gospostvu, ki je odobravalo mestu zlasti ob izrednih stroških svojo podporo.45 Sodnika so meščani volili za dobo enega leta v nedeljo pred sv. Jurijem (24. aprila) v cerkvi sv. Jakoba.40 Sam način volitev je najlepše razviden iz nedatiranega vira, ki poteka verjetno šele iz 17. stoletja, a uvodoma — vsekakor močno pretirano — naglasa, da je opisani postopek prastar. Na dan volitev so se morali vsi meščani obvezno zbrati po opravljeni zgodnji maši v cerkvi sv. Jakoba. Neopravičen izostanek so kaznovali. Prejšnji sodnik je slovesno prišel v cerkev v spremstvu notranjega sveta in štirih zastopnikov gmajne s sodnijsko palico v roki, nakar je palico predal zastopnikom gmajne. Po obvezno opravljeni molitvi je mestni pisar prebral vsa imena volivcev, nakar je mestni sodnik pozval zastopnike gmajne, da opozore le-to na spodobno obnašanje. Nato je notranji svet sporočil imena treh kandidatov, ki jih je le-ta izbral iz svojih vrst in iz katerih je gmajna izvolila enega, čigar izvolitev je zbranim sporočil mestni pisar. Potek volitev je popisal mestni pisar, ki sta mu bila dodeljena dva člana notranjega sveta. Novega sodnika je celotno meščanstvo spremilo od cerkve na njegov dom. Na dan sv. Marka (25. aprila) je bila na rotovžu majhna slovesnost, na kateri je prejšnji sodnik v prisotnosti nekaterih članov notranjega sveta in štirih zastopnikov gmajne predal novemu sodniku sodnijsko palico. Volitev je postala pravomočna, ko je potrdilo novega sodnika loško gospostvo in je sodnika zaprisegel loški oskrbnik. Po potrditvi je loški prošt opravil mašo za srečno vlado.47 Z novim položajem mestnega sodnika je postalo pereče vprašanje njegovih dotedanjih kompetenc, ki se niso omejevale le na samo mesto. Kot gospoščinskemu nameščencu so sodniku pripadale obsežne sodne kompetence, ki si jih je v novem položaju lastil loški oskrbnik kot predstavnik gospostva. Ni izključeno, da je prišlo v tej zvezi do reforme pojezd, na katerih je sodeloval tudi mestni sodnik (gl. str. 99). Obravnave je namreč zemljiški gospod polagoma prenesel v Škofjo Loko, in sicer najprej samo iz bližnje brojske župe, do 1515 pa so temu zgledu sledile tudi druge župe, razen dveh najoddaljenejših — soriške in dovške.48 Seveda je bilo sicer težko prek noči do kraja reformirati sodne kompetence. Zato je vladala nekaj časa precejšnja nejasnost zlasti glede krvnega sodstva, kot je razbrati iz sicer nedatiranega vira prve polovice 16. stol. Po zatrjevanju freisinškega škofa Filipa (1536) naj bi njegovi predniki sami postavljali sodnika, ki so mu izročali pravico do krvnega sodstva. Ni izključeno, da drži ta trditev za čas pred 1491, in to predvsem za dobo, ko so sami postavljali loškega mestnega sodnika. Za razdobje, ko so vodili loško gospostvo oskrbniki Jurij Diirrer, Jurij Turn in Gašper Lamberger (tj. 1491—1508), pa je izpričano, da je postavljal v loškem gospostvu krvnega sodnika kranjski deželni glavar, oziroma deželni upravitelj, ki je prepuščal to funkcijo loškemu mestnemu sodniku. Ko je bil loški oskrbnik Pavel Rasp (1508—1524) nekaj časa obenem deželni upravitelj, je kot tak podeljeval mestnemu sodniku tudi krvno sodstvo; te pravice si je lastil tudi kasneje, ko mu je pripadalo samo še oskrbovanje loškega gospostva. Podobno kot glede postavljanja krvnega sodnika je sporna tudi trditev škofa Filipa glede rablja. Po Filipovem zatrjevanju naj bi nekoč imelo loško gospostvo svojega rablja, kar naj bi dokazovala posest, ki se je še 1536 imenovala rabljeva (»hankher guetl«). Sam Filip obenem priznava, da Škofja Loka že nekaj časa ni imela ne lastnega rablja ne lastnega tožilca. Prav tako je tedaj (1535) loški oskrbnik izjavljal, da je tako tožilca kot rablja že od davnih dni pošiljal v Škofjo Loko vicedom na vsakokraten poziv loškega gospostva. Iz virov je razvidno, da sta prišla npr. 1497 iz Ljubljane v Škofjo Loko tako besednik kot rabelj.49 Ob izgrajevanju mestne avtonomije se je poglabljala diferenciacija med meščanskimi sloji. Premožnejša plast meščanov je načrtno prevzemala vodstvo mestne uprave. Spričo načrtnega odrivanja gmajne v brezpomemben položaj le-ta ni ostala brezbrižna, na kar kažejo občasna trenja med njo in mestnim svetom. Do hudega spora je prišlo npr. 1498 med delom gmajne ter mestnim sodnikom in svetom. Prepir je vodil na pepelnično sredo do krvavega obračunavanja, v katerem je bilo deset ljudi hudo ranjenih. Položaj je ostal napet tudi v naslednjih tednih, ko je na novo izvoljeni mestni sodnik zaman poskušal pripraviti ne-pokorneže k poslušnosti. Nasprotno, prišlo je do novih neredov v mestu v zvezi z ograjevanjem pašniškega sveta. Ob odsotnosti loškega oskrbnika je hotela namreč gmajna odstraniti ograje, ki so jih tu pa tam očitno postavili nekateri premožnejši meščani. Svet je hotel spor na miren način poravnati. Vsa taka zemljišča naj bi skupno pregledala loški oskrbnik in mestni sodnik v spremstvu najstarejših mož z deželskosodnega ozemlja in loškega pomerija. Neopravičeno postavljeno ograjo naj bi krivec odstranil; če pa se ne bi tega držal, bi prišla stvar pred sodišče. Gmajna ni bila soglasna, ker je hotela ograjo sama podreti. Nastalo je kričanje proti sodniku in svetu. Pri izgredih so bili vidni zlasti trije meščani, med katerimi je bil najbolj glasen Gregor Starklič,50 ki je bil predtem vsaj dvakrat mestni sodnik (1492/1493, 1496).51 Ko so bili omenieni voditelji kaznovani z 10 markami, so se plačanju globe uprli, pri čemer jih je podpirala gmajna. Sodnik in svetovalci so bili sicer gmajni nasprotni, vendar so se bali, da ne bi spričo odsotnosti loškega oskrbnika prišlo še do hujših izpadov. Zato so predlagali in tudi dosegli, da počakajo glede ureditve pašniških zadev škofove odposlance. Škofu so pa izjavili, da bodo odstopili, ako ne bi gospostvo kaznovalo krivcev pri njih koreninah. Da bi gmajno razdvojili, so poklicali predse nekaj zmernih meščanov in dosegli od njih izjavo, da se ne strinjajo z opisanim nastopom gmajne.52 3. Poseljenost podeželja in položaj ondotnega prebivalstva Po končani sistematični kolonizaciji sredi 14. stol. je bilo loško ozemlje v taki meri poseljeno, da vse do 16. stol. na loškem podeželju ni več nastalo na novo nobeno naselje. Tedanje stanje poseljenosti je možno v podrobnostih- razbrati iz prvih po 1318 ohranjenih urbarjev, nastalih v času od 1500 do 1515, med katerimi je vsebinsko najbogatejši urbar iz 1501.53 V teh urbarjih naletimo na popoln seznam vseh pod-ložnikov po posameznih naseljih, razporejenih po upravnih enotah. Naslednja tabela prikazuje število tedanjih gospodarskih enot in obseg posesti posameznih podložnikov (h = huba, k = kajža, p = pustota, r = rovt). Iz tabele je razvidno, da so podložniki praviloma uživali po eno hubo. Do večjih odstopov od tega pravila naletimo v glavnem le v koroški in hlevnovrški župi, kar je posledica izjemnega položaja ondotnih kolonistov od same naselitve dalje (gl. str. 28, 36—38, 62, 66, 67). Primerjava podrobne razčlenitve gospodarskih enot v koroški župi 1501 s tisto iz 1291 kaže, da se v tem razdobju število enot ni bistveno spremenilo, medtem ko naj bi nastale glede obsega obdelovalne zemlje temeljite razlike. Število hub naj bi se zmanjšalo, bistveno naj bi pa bil spremenjen obseg posameznih gospodarskih enot. Medtem ko se število podložnikov z eno obdelovalno hubo ni prav nič spremenilo, je odstotek podložnikov s polovično hubo močno narasel, drugih 14 kmetov pa je uživalo lU hube do 2 hub. Kazno je, da je razliko le deloma povzročila resnična sprememba v agrarni strukturi. Sicer pa je šlo v določeni meri verjetno za poenostavljeno registracijo, kot jo je srečati v nekaterih urbarjih od 1560 dalje. Ti navajajo v naslovu vsake naselbine dele hub, toda v tekstu je nekajkrat omenjeno, da je dozdevna cela huba le slabotna ali da šteje samo za pol hube.54 Po vsem drugem ozemlju loškega gospostva pa naletimo le na posamezne primere kopičenja hub. Tako srečamo povsem izjemen pojav v Stari Loki, kjer je Mihael Farmacher užival kar tri hube (prim. str. Zupa 3h 2h 1 Vs h lV.h lh '/.h '/:h 'Uh k Sorško polje Bitenjska 1 3 215 36 Gadmarska 1 28 1 Godeška 76 Besniško ozemlje Poljšiška 1 23 1 Poljanska dolina Brojska 37 1 Javorska 1 61 + 8p Koroška 3 1 2 + lp 34 + 4 P 4 28 4 Poljanska 8 79 + 2 P 2 Hotaveljska 1 67 + 10 p + 3 r Žirovska 3 83 + lp 6 Hlevnovrška 1 1 1 19 2 5 + 2 p 6 1 Selška dolina Strmiška 7 50 + 7 P Stirpniška 7 49 + 5p 1 Selška 2 74 + 2 P 12 4 Rudenska 2 57 + 6 P Soriška 18 + lr 27 + 5 p 12 Skupaj 1 40 2 3 + 1 p 970 + 45 p + 4 r 6 74 + 7 p 10 63 (Podroben razpored po naseljih gl. str. 408 si.) 168); sicer pa najdemo le 46 po celotnem loškem gospostvu raztresenih primerov, da je domačija posameznih podložnikov obsegala več kot po 1 hubo. — Drobljenje hub je bilo pa po loškem gospostvu brez upoštevanja koroškega in hlevnovrškega urada povsem nepoznan pojav; saj bi z delitvijo kmetij utegnila oslabeti gospodarska moč podložnikov v taki meri, da bi bila ogrožena gospoščinska renta. Tako srečamo izrazito osamljen primer v sosedstvu koroške župe — v Bačnah (v poljanski župi), kjer najdemo dve polovični hubi. V to kategorijo namreč ne smemo šteti kot polovične hube ocenjenih kmetij po soriškem ozemlju, ki je bilo vključeno v soriško in deloma tudi v selško župo. Te kmetije niso bile plod drobljenja, marveč jih je zemljiško gospostvo uvrščalo v to kategorijo, da jih je s tem favoriziralo pri obveznostih (prim. str. 66). Upoštevajoč podano analizo je torej na celotnem v loško gospostvo vključenem ozemlju uživalo po eno hubo kar dobrih 83 °/o vseh ondotnih podložnikov. SI. 40. Maketa dvojnega Spanovega grunta na Suhi Ob primerjanju podatkov iz 1501 s tistimi iz 1318 (gl. str. 47) je treba poudariti, da je prišlo v tem razdobju do določenih mejnih sprememb pri uradih, ki so se začeli sčasoma imenovati župe. Tako se je nekdanji samostojni urad s sedežem v Prašah vključil v godeško župo; stražiške viničarje je gospostvo priključilo sovrstnikom v gadmarski župi; koroški župi so se pridružile nekatere gospodarske enote iz broj-skega in poljanskega urada, zadnji je utrpel nekatere manjše izgube v prid žirovski upravni enoti. — Bavarska enota se je sčasoma preimenovala v bitenjsko. V celoti je skoraj v dvestoletnem obdobju število v loško gospostvo vključenih obdelanih hub, ki so bile razdeljene na 1110 gospodarskih enot, rahlo nazadovalo (od 1126 na 1103 */*). Ker je bila po 1318 kolonizirana celotna hlevnovrška župa in je bila tedaj do kraja izpeljana kolonizacija soriškega ozemlja, je bilo resnično nazadovanje kar občutno. Sicer je treba upoštevati, da se je v tem razdobju marsikatera huba loškemu gospostvu odtujila (gl. str. 149—153), vendar je nazadovanje v veliki meri v zvezi s pustotami, na katere naletimo v obeh dolinah, na Poljanskem in Selškem. Pojav pustot je deloma v zvezi s prenagljeno kolonizacijo, ki je silila tudi na ozemlje neprimerno za naseljevanje. Tako naletimo na soriškem območju na pojav, da je propadlo celotno naselje Grobi je (gl. str. 24), mnogo kmetij je za vedno izginilo v območju Luše v stirp-niškem uradu na Selškem. V pustote so pa zapadale kmetije tudi zaradi vojnih dogodkov. Leta 1476 so npr. Turki požgali po hotaveljski, žirovski in hlevnovrški župi 60 kmetij.55 Podoben primer srečamo v letih 1508 do 1516, ko je v beneški vojni sovražnik del poljanskega ozemlja temeljito opustošil in je bilo tedaj v Leskovici požganih vseh sedem gruntov, v Ledinah pa skoraj povsem uničenih šest domačij.56 Marsikatera opustela huba je bila za gospostvo za vedno izgubljena. Nekatere od teh nenaseljenih pustot so namreč povsem propadle in so se sčasoma tako zarasle, da sploh ni bilo več najti sledu nekdanjega grunta. Ker so pustote za gospostvo predstavljale veliko izgubo, se je le-to na moč prizadevalo, da mu ta dohodek ne bi povsem propadel. Tako je zemljiški gospod nenaseljene kmetije dodeljeval v začasno uživanje sosednjim gruntarjem in to predvsem kot travnike. V posameznih, sicer ne preveč pogostih primerih, je ostala taka priključitev dokončna; nekdaj samostojna huba se je vključila v sosednjo. V splošnem je pa gospostvo uživalcu pustote kar ukazalo, da je moral v določenem roku, večkrat kar do prihodnjega sv. Jurija, kmetijo spet naseliti ali prodati. Če se uživalec tega ni držaf, je skušalo gospostvo samo poskrbeti za obnovitev propadajočega grunta.57 SI. 41. Ledine na Poljanskem Da je imelo gospostvo pri obnavljanju kmetij mnogo uspehov, kaže seznam pustot iz 1501. Tedaj je bilo na celotnem Poljanskem vsega 28, na Selškem pa 25 pustot, tj. 5,7 % oziroma 7,5 °/o vseh gospodarskih enot. Seveda je to število kaj neznatno v primeri s tedanjimi razmerami na celotnem slovenskem ozemlju. Medtem ko je na tleh loškega gospostva drobljenje hub le malo vplivalo na družbeno diferenciacijo podeželskega prebivalstva, je dosti pomembnejši pojav kajžarstva, na katerega naletimo od 15. stol. dalje. Spočetka številčno sicer zelo skromni kaj žar j i so se naseljevali na gmajn-skih zemljiščih, in sicer na ozemlju, kjer je bila gruntarska kolonizacija zaključena. Da je bilo kajžarstvo že zgodaj razmeroma močno razvito v fuži-narskih Železnikih, moremo pač domnevati, čeprav iz virov ne najdemo ustreznih podatkov. Najstarejši vpogled v številčno stanje kajžarjev in njihovo razporeditev po loškem ozemlju dajejo urbarji iz konca 15. in začetka 16. stol. Sledeč podatkom urbarja iz 1501, ki pa pušča ob strani kajžarski živelj v Železnikih, je bilo tedaj po vsej Selški dolini komaj 17 kajžarjev. Na enega naletimo v stirpniški župi, štiri od njih je najti v posameznih naselbinah po selški župi, vseh drugih 12 kajžarjev je bilo pa naseljenih v soriški upravni enoti. Priimki soriških kajžarjev izdajajo njihov obrtniški poklic; med njimi namreč naletimo dvakrat na ime Smid, dvakrat na Zimerman, trikrat na Schuester, enkrat na Webar in enkrat na Schneyder.58 Še redkeje so bili kajžarji posejani po Poljanskem. Največ, šest od njih, jih je bilo v žirovski župi; na poklic kaže ime Smidt in Schuestar, tretji je plačeval od stop. Sicer sta po enega kajžarja premogli brojska in hlevnovrška župa (značilno ime Kaletz). Nič drugače ni bilo na besni-škem ozemlju, kjer naletimo mimo kajžarja v Rakovici le na enega freisinškega kajžarja v Spodnji Besnici.59 Bistveno drugačno sliko kaže Sorško polje. Urbar iz 1501 omenja tod pri podrobnem navajanju podložnikov 37 kajžarjev, med katerimi sta imela dva po dve kajži. Glede na urbarialni tekst naj bi bili vsi tako rekoč vključeni v bitenjsko župo. Kazno je, da je bil del teh kajžarjev nastanjen v gadmarskem uradu. Tekst o tlaki omenja namreč v istem viru kar 23 gadmarskih kajžarjev, na gadmarske kajžarje se pa nanaša tudi urbarialna notica, po kateri so bili le-ti oproščeni plačevanja kupnine pri prodaji zemljišč. Neskladnost v tekstu izvira verjetno od tod, ker gadmarski urad 1501 teritorialno ni bil več sklenjena enota. Kot kaže primer kajžarja iz Binklja (Lienhartt in Winkhl), ki je bil vpisan med kajžarje v bitenjski župi, čeprav je stanoval v gadmarski enoti, ni izključeno, da se je ta napaka ponovila tudi pri kakem drugem kajžarju.60 Večina teh tako imenovanih gadmarskih kajžarjev (17) je bila 1521 vključena v starološko graščino (gl. str. 150). Na pojav razmeroma številnih kajžarjev, med katerimi naletimo na značilna imena Dekher, Haffner, Pintter, je vplivalo deloma sosedstvo Škofje Loke in Kranja, deloma pa propadajoče vinogradništvo, zna- čilen pojav tedanjega časa v tem okolju. Sicer pa v marsikaterem primeru ni šlo za pravi kajžarski živelj; nekateri izmed teh »kajžarjev« so namreč istovetni z gruntarji, ki so imeli poleg grunta še kajžo (pri Sv. Duhu celo po dve), bodisi za preužitkarje, bodisi za namestitev delovne sile. Urbarialni podatki nakazujejo, da so se kajžarji najstarejše dobe po loškem ozemlju ukvarjali prvenstveno z neagrarnim, predvsem obrtniškim poklicem. V nasprotju z gruntarji, ki jim je bila primarna zemlja, je bila pri kajžarstvu izhodišče kajža, ki ji je spočetka pripadala komaj kaka drobna zemljiška posest. Gruntarskemu življu je še vnaprej predstavljalo temeljno podlago za življenje kmetijstvo. Sliko o poljedelstvu si moremo do neke mere ustvariti na podlagi urbarja iz 1501. Primerjava z urbarjema iz 1291 in 1318 kaže, da na velikem delu Sorškega polja od konca 13. stol. dalje ni opaziti bistvenih sprememb. V največji, bitenjski župi, so bile dajatve v žitu glede na enote prostorninskih mer še naprej povsem enake; oves je daleč prevladoval nad pšenico in ržjo. Prav tako ni opaziti razlik glede pšenice in rži po drugem freisinškem ozemlju na Sorškem polju. Pač pa sta iz seznama dajatev povsem izginila tako ječmen kot hmelj (prim. str. 204). Dajatve teh dveh pridelkov je skoraj v enakem obsegu zamenjal oves. — Urbar omogoča nekaj vpogleda tudi v poljedelstvo na Poljanskem, in to na ozemlju, kjer so podložniki gospostvu oddajali žito (del brojske, javorske, poljanske in hotaveljske župe). Na prvi pogled je razvidno, da je poljedelstvo tudi na tem ozemlju daleč zaostajalo za poljedelstvom na Sorskem polju, kajti količina oddanega žita je bila bistveno nižja. Kaka polovica teh podložnikov pšenice sploh ni oddajala. Vsi so pa dajali rž in oves. Kolikor so prispevali pšenico, je bila rž v večini primerov z njo v ravnotežju; sicer kaže količina rži, da je le-ta v oddaji nadomeščala pšenico. Oddaja ovsa je le v redkih primerih zaostajala za oddajo rži; večinoma jo je presegala.61 Vinogradništvo je na loškem ozemlju tako rekoč povsem usahnilo. V urbarju iz 1501 naletimo v celoti samo na dva vinograda med stra-žiškimi rovtarji.62 Glede živinoreje izvemo iz urbarja 1501 le malo. Nekdanje dajatve v živalih so podložniki tedaj v glavnem poravnavali v denarju. Tlaške obveznosti in močno razširjeno podeželsko trgovanje pričajo, da je bilo tako po Sorškem polju kot v obeh dolinah razvito tovorništvo, s tem v zvezi pa seveda konjereja. — Pač pa omenja urbar pri posameznih kmetijah sirnice (prim. str. 71). Sirnice so bile dodeljene posameznim hubam, na katerih so bili naseljeni podložniki, ki so bili z dajatvami bolj obremenjeni kot njihovi sosedje. Zaradi občutnih dajatev so sirnice po podatkih v urbarju iz 1501 prepisovali od revnejših kmetij na bogatejše, vendar vedno tako, da je sirnica pripadala enakemu tipu kmetij, bodisi taki, ki je plačevala tako imenovani šiling, bodisi taki, ki je oddajala žito.63 Po podatku računske knjige iz 1400—1401 je bilo na tleh loškega gospostva še vedno 60 sirnic. Prav toliko jih zaznamuje tudi urbar iz 1501. V obeh primerih so bile sirnice povsem enako porazdeljene po posameznih župah. Na Selškem jih je bilo 15 (župa Rudno 4, Selca 2, Str-mica 6, Stirpnik 3). Vseh drugih 45 sirnic je bilo na Poljanskem (župa Ziri 16, Hotavlje 8, Poljane 9, Javorje 8, Brode 4). (Podrobno razporeditev gl. str. 206—207). Iz podatkov je torej razvidno, da je bilo samo v žirov-ski župi več sirnic kot po celotnem selškem ozemlju; ondotne sirnice so bile predvsem osredotočene v Gorenjem Vrsniku (5) in v Ledinah (5), kjer je bila torej šestina vseh sirnic celotnega loškega gospostva.64 Več vpogleda v živinorejo daje popis kmetij iz 1510. Žal je izčrpnejši popis zajel samo dve župi na Poljanskem, hlevnovrško in žirovsko. V popisu so navedeni številčni podatki za govedo, konje, ovce in koze. Ponekod so ovce in koze zajete v skupnem številu; v takih primerih sem ločil ohe vrsti živali po ključu, ki upošteva siceršnje razmerje med obema vrstama. Število glav Zupa Hlevni vrh 7 . ,RB kmptii, na kmetijo (35 kmetij) zupa zm (86 Kmetl]) Govedo 0 2 14 1—2 3 13 3—5 8 32 6—10 7 16 11—15 2 3 16—25 10 2 nad 25 1 — ? 2 6 35 86 Ovce 0 3 31 1_5 __9 6—10 4 24 11—20 18 15 21—30 6 — nad 30 2 1 ? 2 6 35 86 Koze 0 5 22 1—5 7 14 6—10 15 31 11—20 5 11 21—30 1 2 ? 2 6 35 86 Konji 0 13 29 1 17 30 2 3 21 ? 2 6 35 86 Skupno število živine Zupa Hlevnii vrh Zupa Zini (35 kmetij) (86 kmetij) Govedo 329 582 259 23 352 491 502 72 Ovce Koze Konji Pregled kaže veliko razliko med obema župama, ki je pa v izdatni meri plod pustošenj v beneški vojni (gl. str. 129), deloma tudi v živinskih boleznih, ki so sicer prizadevale tudi hlevnovrško ozemlje, a so bile okrog 1510 izrazitejše po Žirovskem. Tako je neki podložnik v Opalah v enem samem letu izgubil 24 glav goveje živine in 12 ovac, kmetu na Selah pa je poginilo v enakem času 50 koz in 20 ovac.®5 V hlevnovrški župi je bila živinoreja nedvomno že ob naselitvi v 14. stol. močno razvita, saj imata od osmih ondotnih naselij kar dve ime po hlevih (Hlevni vrh, Hleviše). Med ondotnimi kmeti je 1510 pred-njačil gruntar v Doleh, saj je redil 20 govedi, 20 ovac, 24 koz in 1 konja. Komaj 35 hlevnovrških kmetij je redilo skoraj toliko govedi kot 86 gruntar j ev po Žirovskem. Medtem ko je imelo v žirovski župi 87 °/o kmetij le do 10 glav goveje živine, je na hlevnovrških tleh tretjina gruntov premogla več kot po 15 govedi; podložnik v Zavratcu je gojil celo 26 glav goveje živine, med katero je bilo šest volov. — Podobno je bilo z ovcami. Medtem ko v žirovski župi dobra tretjina kmetij ni premogla niti ene ovce, je bilo po hlevnovrškem območju brez ovce manj kot 10% gruntov. Nad 20 ovac je imel po Žirovskem le kmet v Ledinah (42 repov), na hlevnovrškem ozemlju je pa 8 gruntov (ca. 23 %) spadalo v to vrsto. — Malo drugačno je bilo razmerje glede koz, ki so po Žirovskem za malenkost celo presegale število ovac, a so na hlevnovrških tleh daleč zaostajale za njimi. Toda kljub temu je bilo tudi koz v hlevnovrški župi relativno več kot v žirovski. — Pač pa je bila konjereja ne samo absolutno, marveč tudi relativno bolje zastopana v prometno bolj razgibani žirovski župi. Tod je bila le tretjina kmetij brez konja, a četrtina jih je imela po dva. Po hlevnovrškem ozemlju je polovica gruntov gojila po enega konja, po dva so premogli le trije grunti, drugi so bili brez njih. Podroben urbar iz 1501 omogoča tudi jasen vpogled v obveznosti podložnikov do zemljiškega gospostva, primerjava s podatki iz obeh urbarjev iz 1291 in 1318 pa daje odgovor na vprašanje, ali in koliko so se do začetka 16. stol. spremenile te obremenitve podložnikov (prim. str. 63—69, 100—102).68 Celotne dajatve so se tedaj delile v dve skupini. Obveznosti prve skupine so podložniki poravnavali navadno naravnost zemljiškemu gospostvu. Prispevke druge skupine, tako imenovan županov račun, je pobiral župan, a je moral večino teh oddati dalje zemljiškemu gospostvu. Tudi 1501 naletimo na dve osnovni vrsti podložnikov: en del od njih Dajatve podložnikov loškega gospostva 1591 • Steuer Sbaigelt Šiling Pšenica 2 I T 0 Rž Oves Denar Ob sv. Martinu Pravda sv. Jurija I. Selška dolina brez soriškega ozemlja 5—71 32 42 Del javorske župe 22—52 32 42 Del poljanske župe 12—67 32 42 Del hotaveljske župe 22—62 32 42 Šefert v brojski župi 50 32 Koroška župa 20—200 10 42 1 k 1 k ali oz. 42 Hlevnovrška župa 30—400 16 42 32 8 Soriška župa 26 15 42 II. Del javorske župe 12—52 32 0 dO 2 ml 1 do 4 ml 2 do 3 ml 12 Del poljanske župe 5—52 32 0 do 3 ml 2 do 4 ml 3 do 5 ml 33 Del hotaveljske župe 7—47 32 0 do 3 ml 1 do 4 ml 3 ml 32 Brojska župa 10—50 32 0 do 4 ml 1 do 4 ml 4 ml 24 Zirovska župa 10—124 32 24 Poljšiška župa ok. 20 10 24 III. Bitenjska župa 5—35 4 1 m 1 m 5 md Godeška župa: Reteče, Godešče 20—30 6 2 m 2 m 14 ml ok. 2 5 po 22 Gorenja vas 25—30 6 1 m 3 m 2 md ok. 2 22 Gosteče, Pungert 25—30 6 2 ml 3 ml 16 ml ok. 2 22 Jama, Praše 25—30 6 1 ml 7 ml 2 md 1 ml ok. 2 22 IV. Gadmarska župa: Stražišče 10--10 4 V2 m lh m 2V2 md ok. 1 38 1 ob Druge naselbine 10—20 4 ok. 1 38 1 ob Legenda: md = modij, m = mes, ml = mesl, k = kaufmez, ob = obulus; števila brez oznake predstavljajo vrednost v soldih. 9'/2 do 10 * k selška in Ili rudenska denaržuPa 29—32, oziroma 27—29 ob tlaških vožnjah; ob pojez-dah: 18—21, ozir. 17—18 ob tlaških vožnjah, deloma oves in petelina 10—12 1 20 10 1 1 18—21 (izjemoma 40) ter 1 petelina 21—37 (izjemoma do 63); ob pojezdah 16—32 (izjemoma do 59) da 1 1—2 9»/2 48 9 VJ 2 1 91 (ob poklonu 99) vštevši šiling in žito 10 1 93 (ob poklonu 101) vštevši šiling in žito 9V2 celotne dajatve vseh podložnikov 20 mark 128 soldov da 15 10 10—12 1 1 74 (ob poklonu 82) da 18 10 10 1 1 73 (ob poklonu 83) da 32 10 10 1—2 76 (ob poklonu 86) da deloma 9 1/s 9Va 60—80 in petelina (ob poklonu 78 do 90 in petelina) da. 17 10 10 1 1 80 (izjemoma 60), petelina, oves, pogačo (ob poklonu 90 [izjemoma 70], petelina, oves, pogačo) 14 Vs 9 '/s 9 V2 celotne dajatve vseh podložnikov 12 mark 45 soldov 26 1 ob 24 24 a poleg drugega še večinoma 3—20 soldov in petelina 9V2 59 27 , 9 V2 100 27 9V2 96 27 9V2 51 in pišče 34 34 a = plačajo tisti, ki niso vozili vina. je plačeval šiling, druge je vezala pravda sv. Jurija. Obe skupini sta zajemali isto ozemlje kot pred stoletji. Pač pa sta obremenjevali obe vrsti po 1318 ustanovljen hlevnovrški urad (gl. tabelo, str. 134—135). a) V prvo skupino dajatev je spadal davek, ki je bil tedaj odmerjen povsem individualno; na občutne razlike naletimo ne le glede na posamezne župe, marveč tudi glede na posamezne podložnike znotraj istih naselij. Pač pa kaže izrazito kontinuiteto dajatev v žitu. Podložniki v bitenjski upravni enoti so oddajali npr. do podrobnosti enake vrste in enake količine žita 1291 in 1501. Enako izkazuje kontinuiteto godeška župa z vsemi svojimi različki v posameznih naseljih, le da so dajali podložniki 1501 namesto ječmena ustrezajočo količino ovsa. Dajatev v Poljanski dolini 1501 ni bila več vezana na letino; podložniki so namreč oddajali naprej določeno količino žita. V Selški dolini je odpadla priložnostna dajatev ob vsakokratnem bivanju škofa na loških tleh, pač pa je vezala kmete še dalje redna, sicer malenkostna oddaja ovsa. — Med neposredne dajatve spada končno prispevek za sirnice (sbaigelt), ki ga 1291 in 1318 v tej obliki ne srečamo. Tej obveznosti so bili podvrženi vsi podložniki, vendar je bila višina prispevkov zelo različna. V splošnem velja, da je bila ta dajatev po hriboviti Poljanski dolini dosti občut-nejša kot na ravninskem ozemlju. b) Druga skupina dajatev, županov račun, vsebuje obveznosti, ki jih omenja urbar na splošno sicer posebej pri vsakem podložniku, a jih ponovno obravnava spet na koncu vsake župe. Le v soriški in polj šiški župi sta skupini dajatev pomešani, kar je bilo očitno v korist ondotnih podložnikov, ki so tudi sicer uživali nekatere ugodnosti, katerih drugi podložniki niso bili deležni. Drugje naletimo v obeh dolinah tudi glede županovega računa na dve vrsti podložnikov. Pri podložnikih s šilingom so bile te dajatve v večini primerov nižje, kadar so bile ondi pojezde, ki so kmete že sicer obremenjevale. Pri podložnikih, ki jih je vezal tako imenovani poklon, ta razlika ni upoštevana. Pri podrobnem naštevanju srečamo vse dajatve zemljiškemu gospodu iz 1291 oziroma 1318, in to porazdeljene na iste naselbine, le da je višina oddaje deloma dosti višja. Starim obremenitvam se je pridružilo le nekaj novih, ki jih prva dva urbarja ne omenjata. Tako je prispeval velik del podložnikov po Poljanskem in Selškem dajatev »plochphenning«; prispevek je nadomeščal nekdanje tlaško delo, ki je bilo v zvezi s pre-skrbovanjem stavbnega lesa. Dajatve kajžarjev so bile v splošnem omejene na denarni prispevek, ki je znašal letno po 12 soldov. Urbar iz 1501 vsebuje tudi podrobne podatke o tlaških obveznostih loških podložnikov. Tlake so bili še vedno oproščeni podložniki v soriški in poljšiški župi (gl. str. 66—67, 101). Drugi kmetje so bili dokaj neenakomerno obremenjeni, na kar je v določeni meri vplivala razdalja žup od upravnega središča v Škofji Loki. Podložniki koroške in hlevnovrške župe so morali oskrbovati gospo-ščinske gradove in grajske mline na loških tleh z lesom; drevje so morali sami posekati, ga požagati in prepeljati do Zovšč, oziroma Trate pri Škofji Loki, ter ga po potrebi znositi na Stari grad. Če je gospostvo gradilo pri loškem gradu kako novo stavbo, je moral škof povrniti za pomoč dve tretjini stroškov. Nasprotno so pa morali hlevnovrški podložniki dajati posebne prispevke za tesanje, za late in šperovce. — Podložniki iz brojske župe so morali oskrbovati z vsem potrebnim lesom oskrbnika in kaščarja ter prevažati na grajski vrt in vrt ob stolpu prekle ter opravljati na gradovih potrebna ročna dela. — Podložniki drugih poljanskih žup so skupno s selškimi kmeti sekali drevje, ako je gospostvo potrebovalo les za apnenice, pomagati so morali z ročnim delom pri gradbah na gradovih in gospoščinskih jezovih ter čistiti mestni jarek. Razen tega so bili dolžni prevažati za zemljiškega gospoda, oskrbnika in kaščarja vino z dolenjske posesti. Podložnike iz Selške doline je mimo zgoraj omenjenih obveznosti bremenilo še prenašanje desk za kopališče v Škofji Loki, a jih je moralo mesto samo plačati. Podložniki iz stirpniške župe so morali mimo tega prevažati vse potrebne mlinske kamne h grajskim mlinom, medtem ko so kmetje iz strmiške župe morali prevažati za grajske jezove hlode s parom konj. Bolj kot podložniki iz obeh dolin so bili s tlako prizadeti kmetje po Sorškem polju. Podložnike iz godeške župe so v glavnem še dalje vezale vse tlaške dolžnosti iz srede 14. stol. (gl. str. 68). Toda starim obveznostim so se pridružile še nekatere nove. Morali so ograjevati grajske travnike, jih kositi, sušiti, travo in seno oziroma otavo zvoziti, za kar so dobili določeno denarno odškodnino. Najbolj je te podložnike pač obremenjevalo prevažanje vina s freisinške dolenjske posesti z 12 konji letno, čeprav so dobili tudi za to opravilo delno povračilo v denarju in ovsu, pa tudi v senu, če so tovorili po sv. Martinu. Gadmarski podložniki so bili v tem času glede tlake med seboj v bistvu izenačeni, ker je obdelovanje vinogradov odpadlo. Iz prejšnjega razdobja se je obdržala tlaka glede prenašanja žita, glede opravil pri žganju apna in del pri vrtu ob stolpu. Sicer pa naletimo na nekatere spremembe, ki so v zvezi s pritegnitvijo kaj žar j ev. Gruntarji so pomagali pri oskrbovanju jezov; sušili so mreže za ribolov; kadar so prevažali seno s treh grajskih travnikov, so ga spravljali gadmarski gruntarji z voza in ga metali v skedenj. Gruntarji in kajžarji so morali loviti in spravljati na suho les, ki sta ga dala splavljati oskrbnik in kaščar. Skupno so nosili tudi glino na grad, kjer so kajžarji nato postavljali ognjišča, enako tudi zelje, ki so ga kajžarji čistili, gruntarji so pa polagali zelnate glave in nosili vodo. Sicer je zemljiška gospoda kajžarje lahko vsak čas klicala na tlako. Kajžarji so morali čistiti grad; trije so bili na razpolago gadmarju, drugih dvajset je obdelovalo oskrbnikove in kaščar j eve vrtove. Pač pa so bili gruntarji dolžni prenašati repo in zelje, mimo tega pa obdelati dva vrta na gradu. Kadar so gadmarski tlačani lomili kamenje za apnenico, je pripadalo kamenje prvega strela gadmarju, ki je dobil razen tega od vsake apnenice po pet trug apna; njegova je bila tudi ograja, ki so jo postavljali zaradi varnosti pri vsakem gašenju. Podložniki bitenjske župe so morali prevažati z dolenjske freisinške posesti vino s 26 konji pod istimi pogoji kot godeški tlačani. Dosti hujše je bilo tovorjenje sladkih vin iz Škofje Loke do Mauterndorfa na Salz-burškem, kar je vezalo v določenem vrstnem redu samo kmete bitenjske župe. Kot odškodnino so dobili za vsakega konja po 16 soldov, po 32 kruhov in pol mere (mes) ovsa, razen tega pa so bili za vse tisto leto oproščeni druge tlake; le kadar so kosili grajske travnike, so morali voziti seno. Te tovornike označujejo viri z izrazom Welzerji. Ime so dobili po kraju Ober Welz na Zgornjem Štajerskem, središču ondotnega freisinškega gospostva. Oznaka kaže na to, da so spočetka blago tovorili vsaj do tega kraja. Vsaj od 1501 dalje so pa morali pot nadaljevati čez Tamsvveg vse do Mauterndorfa. Podložniki bitenjske župe, ki niso tistega leta tovorili vina, so morali ob sv. Mihaelu plačevati gospostvu po 24 soldov. Sicer je pa bila bitenjska tlaka zelo raznovrstna. Podložniki so morali voziti apno in kamenje k vsem trem gradovom, pa tudi k trem grajskim mlinom pod mestom. Prav tako so vozili vse potrebno za delo na vrtu na pristavi kakor tudi vodo v kopališče, kadar je ukazal mestni sodnik. Oskrbniku in kaščarju so zvažali vsa po Sori splavljena drva, ki so jih znosili na grad kajžarji, za kar je dal kaščar vsakemu po en kruh. Podložniki iz Stražišča in Gorenje Save so prevažali v Škof j o Loko blago, ki ga je grajska gospoda nakupovala v Kranju. — Razen prevažanja je vezala bitenjske podložnike še vrsta drugih obveznosti. On-dotni gruntarji so kosili grajska travnika v Zabnici, kajžarji so ju pa grabili. Koscem je dajal kaščar po dva kruha in en sold za sir, kajžarjem pa po en kruh; enim in drugim je bil dolžan voziti pitno vodo neki podložnik iz Crngroba oziroma od Sv. Duha. Kadar so tlačani obdelovali grajske vrtove in jih ograjevali, jim je kaščar dajal po en kruh. Tlačani so opravljali vsa potrebna dela na mestni poti, ki je vodila na grad, enako ročno delo na gradovih in pri mlinih. Kadar je bilo treba kriti streho na skednjih, so dajali potrebno količino kolov, za vezi je skrbela neka kmetija z Godešča, šibe za kritje strehe je pa dostavljal podložnik s Križne gore. Krovce kakor tudi tesarje pri raznih opravilih je škof plačeval. — Bitenjski podložniki so morali dajati slame, kolikor so je potrebovali oskrbnikovi in kaščarjevi konji. Kadar so žgali apno, so prispevali na lastne stroške osem hlapcev, ki so morali biti navzoči do konca — dan in noč. Mojstra in tistega, ki je lomil kamenje, je škof plačal. Apno so žgali bitenjski kajžarji, ki so morali tudi prazniti jame. Ko so apnenico podrli, so pripadli pokončni in podporni tramovi bitenjskemu županu, ki je dobil razen tega še 8—10 trug apna. Tlaške obveznosti loških podložnikov so bile torej sicer zelo raznovrstne, vendar v primeri z njihovimi sovrstniki po slovenskem ozemlju razmeroma dokaj znosne. Upoštevati je namreč treba, da je tako obsežno zemljiško gospostvo s stotinami podložnikov le v skrajno neznatni meri obdelovalo zemljo v lastni režiji. Obdelovanje grajske zemlje, ki je sicer kmeta na slovenskih tleh tako močno bremenilo, je bilo na loškem ozemlju povsem nepomembno. Tem obremenitvam so se pridruževale še občasne dajatve. Še naprej so morali podložniki ob pojezdah vzdrževati komisijo, prav tako je bilo seveda treba gospostvu plačevati ob prodaji kmetije določen znesek, enako je vezala podložnika ob smrti gospodarja na kmetiji mrtvaščina, ki so jo poravnavali z denarjem (gl. str. 101).67 Podložniki so bili vsekakor podvrženi raznim taksam ob dajanju dokumentov, o čemer sicer ni na voljo podrobnih podatkov. Pač pa razpolagamo z nekaterimi podrobnostmi glede dajatev ob spremembi v vodstvu freisinške škofije (gl. str. 101). Le izjemno je škof oprostil podložnike te obveznosti (npr. škof Sikst), sicer pa ta obremenitev ni bila malenkostna, kot kaže podatek iz 1521. Iz poimenskega seznama je razvidno, da so bili podložniki s to dajatvijo individualno in sicer zelo različno obremenjeni; gruntarji so dajali tedaj na ta račun od 10 krc. (posamezniki v koroški in javorski župi) do 2 gld. 20 krc. (v selški župi); kajžarji so plačali v ta namen 5—40 krc. V celoti je vrgla tedaj ta dajatev na loških tleh 1279 gld. 9 krc.68 42. Brode Desetina je še naprej le deloma pripadala freisinškemu škofu (gl. str. 101). Dobršen del škofu pripadajoče desetine so podložniki odplačevali v denarju tako na Sorskem polju kot na Poljanskem, v celoti pa v Selški dolini, kjer desetinske oddaje v naravi 1501 sploh niso poznali. Z desetino so bili podložniki na Sorškem polju bolj obremenjeni kot njihovi sovrstniki v hribovitih predelih. Tako so dajali podložniki na ravnini v ta namen poprečno po 1,5—2 merici (mesl) pšenice, 1,5—3,5 rži, 3—4 prosa in 12/s—2 V« modija ovsa, medtem ko kaže račun, da je znašala ta obremenitev v Brodeh komaj polovico te vrednosti. Prav v začetku 16. stol. je loško gospostvo desetino nekoliko znižalo, in to zlasti oddajo v ovsu.69 — O desetini, ki je pripadala drugim upravičencem, iz tega časa ni podatkov. 4. Kmetski upori na loškem ozemlju Čeprav glede obveznosti loških podložnikov do zemljiškega gospostva do konca 15. stol. ni prišlo do kakšnega bistvenega poslabšanja, so se razmere na loških tleh v drugi polovici 15. stol. vendarle temeljito poslabšale. Na spremenjen položaj so vplivali dogodki, ki so zajeli celotno ' slovensko ozemlje in ki se jim tudi loško gospostvo ni moglo izogniti. V tem času so se namreč vse bolj kazale posledice koncepta deželnega kneza, ki je sistematično izgrajeval centralno oblast. Z novo državno organizacijo so naraščali stroški za vzdrževanje osrednjih uradov, v nič manjši meri pa tudi za kritje vojaških izdatkov.70 Le-ti so se dvigali že spričo razvoja najemniškega vojaškega sistema, še posebej pa zaradi turške nevarnosti, ki je ,v drugi polovici 15. stol. vse bolj naraščala. Za kritje teh stroškov je deželni knez nalagal izredne davke in to z odobritvijo deželnih stanov. V vrsto teh davkov je spadala npr. glavarina (1470) kot splošni osebni davek, ki naj bi bremenila vse prebivalstvo v deželi. 2e v 15. stol. se je pa začela oblikovati davčna osnova glede na imenjsko rento (gilto); za vsako zemljiško gospostvo so izračunali vse donose njegove davčne osnove in so to izrazili v funtih, oziroma kasneje v goldinarjih. Tako imenovana gilta je bila od konca 15. stol. dalje osnova za odmero vojaške in davčne obveze. Po tem ključu je bilo npr. določeno, s kakšnim številom težkih oklepnih konj in mož je moralo zemljiško gospostvo sodelovati pri obrambi dežele.71 Medtem ko bi smeli sprva davek le v izjemnih primerih prevaliti na podložnike,72 je v drugi polovici 15. stol. imenjski davek na loških tleh bremenil gospostvo in kmete. Loško gospostvo je bilo v posameznih letih dokaj različno obremenjeno. Naletimo na primer, da je bilo treba plačati od hube po 60 dena-ričev, medtem ko je znašala 1487 obremenitev loškega gospostva v celoti 2500 gld. in je torej tedaj odpadlo na hubo več kot 2 gld. davka. Del te vsote je tedaj gospostvo poravnalo iz svojega, del pa je prevalilo na podložnike.73 Turki so pomenili v zadnjih treh desetletjih 15. stol. za loške pod-ložnike dvojno zlo. Saj je bilo loško gospostvo, kot sicer velik del slovenskega ozemlja, izpostavljeno neposrednim turškim napadom, česar se je zemljiški gospod dobro zavedal. Tako je 1474 škof Sikst naročil loškemu oskrbniku, naj poskrbi za loški grad in za mestno obzidje. Za obrambo gospoščinskega središča naj najame nekaj vojakov, ki naj jih zadrži, dokler bo trajala nevarnost. Strah ni bil brez osnove. Saj so Turki v poletju 1476 kar dvakrat udarili na tla loškega gospostva in ob tej priložnosti .požgali na Poljanskem vrsto kmetij (gl. str. 129). Leta 1482 je pisal škof ves zaskrbljen, da so Turki po zadnjih poročilih le še 7 milj oddaljeni od Škofje Loke in so v trenutku, ko to piše, mogoče že udarili v samo loško gospostvo.74 Malo nato je škof naročil oskrbniku Jakobu Lambergerju, naj po potrebi pritegne za obrambo gradu in mesta nekaj najemnikov, mestni svet naj pa z mestnim sodnikom pazi, da ne bodo ostajala odprta mestna vrata.75 Velike turške priprave za pohod iz Bosne proti Hrvatski in Sloveniji 149376 so odmevale tudi po loškem gospostvu, ko so tekali sli z vznemirljivimi novicami po Poljanski in Selški dolini.77 Spričo take izpostavljenosti neposredni nevarnosti so podložniki tem teže prenašali hude obremenitve v zvezi z deželno obrambo pred Turki. Težili so jih deželni davki, stopnjevala se je tlaška obveznost v zvezi z obrambo, od katere si pa kmetje niso mogli obetati posebnih koristi. Gospostvo je podložnike ponovno klicalo na delo pri vzdrževanju loškega gradu in mestnega obzidja. Tlaške dolžnosti se pa niso omejevale samo na loško ozemlje; loški podložniki so bili marveč pritegnjeni tudi k utrjevanju ljubljanskega gradu. Hude obremenitve so leto za letom poglabljale nerazpoloženje loških podložnikov, k čemur je mnogo pripomogel tudi Jakob Lamberger, ki so mu bili zaupani oskrbniški in kaščarski posli v loškem gospostvu. Lamberger je namreč svoj službeni položaj temeljito izkoriščal na škodo zemljiškega gospoda, še v večji meri pa na račun podložniškega sloja. Čeprav mu je služba po besedah freisinškega škofa nesla toliko kot nobenemu njegovih sovrstnikov na Kranjskem in na Bavarskem, mu dohodki niso zadoščali. Tako je ostajal dolžan zemljiškemu gospodu pri letnem obračunu, medtem ko je od podložnikov znal davke in dajatve temeljito pobrati.78 Podložniki ob vsem tem niso ostali ravnodušni. Pritoževali so se proti tlaki, ki naj bi jo opravljali na ljubljanskem gradu.79 Vse teže so prenašali davke,80 zlasti pa so negodovali nad oskrbnikom, ki mu je tudi škof kaj malo zaupal. Tako je 1487 škof naročal odposlancem, naj spričo oskrbnikovih nepravilnosti pritegnejo k obračunu nekaj ljudi in naj ob upoštevanju starih registrov kontrolirajo postavko za postavko.81 Da je bilo nezaupanje upravičeno, kaže bilanca desetletnega službovanja, ko je ostal Jakob Lamberger gospostvu dolžan 2100 ogrskih goldinarjev.82 Hude obremenitve so podložniki vse teže prenašali. Po njihovem zatrjevanju je pri marsikomu med njimi dolg tako narasel, da je presegal vrednost kmetije. Pritožbe niso mnogo zalegle, čeprav je zemljiški gospod skušal podložnikom pomagati; zakaj od gospodarsko zlomljenega pod-ložnika si zemljiški gospod ni mogel obetati posebnih koristi. Tako je škof posodil loškim podložnikom za poravnanje davkov 500 dukatov, za odkup tlake v Ljubljani 400 gld., odrekel se je dajatvi, ki so jo morali podložniki sicer prispevati ob nastopu novega škofa, oskrbniku pa je izrecno naročil, naj ne uvaja nobenih novotarij,83 toda vse skupaj je le malo zaleglo. Razmere so bile tako zaostrene, da je prišlo do odkritega uporniškega gibanja širom po loškem gospostvu. Na strani upornikov se je znašel tudi del loškega meščanskega sloja; zemljiški gospod je celo zatrjeval, da so loški meščani naščuvali kmete proti gospoščini.84 Iz registrov, ki so služili gospostvu po zatrtem uporu kot osnova za izterjevanje zaostankov, je mogoče razbrati, da so posamezni kmetje že 1484 glede obveznosti odrekali pokorščino.85 Z leti se je krog upornikov vse bolj širil in dosegel 1488 tak obseg, da se je zemljiški gospod odločil za ostre ukrepe. V upanju, da bo mogel upor zadušiti z lastnimi silami, je poslal v Škof j o Loko svoje odposlance, oskrbniku pa naročil, naj upornike ukloni s postopnim kaznovanjem. Ob prvi neposlušnosti naj sledi zapor v mestnem stolpu, po ponovni upornosti naj se krivec pokori v grajskem stolpu; če bi ta sredstva ne zalegla, naj oskrbnik seže po ostrejših kaznih in jih stopnjuje, dokler upornik ne bi popustil.86 Kazni nerazpoloženja niso mogle zavreti, kajti davki so ostali, prav tako se pa tudi oskrbnik v svojem ravnanju ni prav nič spremenil. Tako so se oglašali v naslednjih letih v Freisingu kmetski odposlanci iz Poljanske in Selške doline ter s Sorškega polja. Ti so izročali škofu pritožbe z željo, da se škof osebno prepriča o dejanskem stanju.87 Ob vrnitvi odposlancev se je po loškem gospostvu širil glas, da so le-ti uspeli in da odslej ne bo treba plačevati davka. Zato je škof svaril podložnike pred nepremišljenimi koraki, oskrbniku pa naročil, naj nepokorneže pripravi k ubogljivosti (1490).88 Med podložniki je vse bolj vrelo, čeprav je škof naročil Lambergerju, naj kmetje izvolijo iz svojih vrst ljudi, ki naj bi razdeljevali davke med sovrstnike.89 Prav tako ni nič pomagalo, da je 1491 škof osovraženega oskrbnika Jakoba Lambergerja odstavil, podložnikom pa obljubil, da bo po možnosti okoli Jurjevega osebno prišel v Škof j o Loko. Spomladi 1491 je prišlo do odkritega upora. Kako je gledal na dogodke zemljiški gospod, kaže njegova izjava, češ da je prestal že zelo mnogo težav, ali nobena od teh ni bila tako huda kot upor njegovih lastnih ljudi. Ker zemljiško gospostvo samo uporu ni bilo kos, je škof prosil za pomoč deželnega glavarja Viljema Auersperga, ki se je pozivu odzval in udaril po upornikih ter dosegel določene uspehe. Ker je bilo škofu kot duhovni osebi neprijetno, da bi glede kazni sam ukrepal, je naprosil deželnega glavarja, da kaznuje zlasti povzročitelje upora. Hkrati je naročil odposlancem, naj zahtevajo od upornikov ponovno prisego zvestobe z obljubo, da se ne bodo nikdar več dali pritegniti k takim zločinom. Pri tem ukrepanju se škof ni oziral na pismo podložnikov, čigar vsebina je bila v protislovju s poročili odposlancev in s pismom deželnega glavarja.94 V pismu na novega oskrbnika Diirrerja izraža škof veselje, da so bili uporni kmetje hudo kaznovani in so obljubili pokornost. Pač pa poziva oskrbnika, naj skuša preprečiti, da bi bili uporniki kaznovani še po cesarjevi liniji. Hkrati naroča oskrbniku, naj skliče podložnike in skuša ugotoviti, koliko dolgujejo glede neplačanih obveznosti; sicer je bil na razpolago ustrezen Lambergerjev register, na katerega se pa ni bilo mogoče zanesti. Če bi kmetje priznali dolg, naj ga Jurij Sieges-dorfer sčasoma izterja.91 Kazno je, da je pri zatiranju upora imel določeno vlogo loški meščan Wolfgang Schwarz, kajti škof se mu je zahvaljeval za zvestobo in pomoč pri njegovih poslih.92 Upor pa s tem še ni bil do kraja zatrt. Že malo nato je namreč škof pisal oskrbniku, kako mu je hudo zaradi nezvestih podložnikov, ki delajo še vedno škodo in sramoto freisinškim odposlancem in nameščencem. V pismu je naglašal, da njihovega početja niso kaznovali, kakor bi bilo treba, kar škoduje gospostvu, posebej pa še loškim redovnicam, ker je njihova zemlja ostala brez sredstev. Le usmiljenje je povzročilo, da uporniki niso bili primerno kaznovani, kar bo pa težko mogoče še nadalje prenašati. Škof je bil prepričan, da bo Bog upornike kaznoval s povod-nijo in točo. Kaščar naj ukrepa s kmeti po najboljšem preudarku (1491).93 Upor je bil do kraja strt šele v prvih mesecih 1492. Pri kaznovanju deželni glavar ni delal posebnih razlik med kmeti. V zapore je strpal tako uporne kot ubogljive kmete. Po škofovih besedah je glavar mogoče računal s tem, da tudi Bog tu pa tam kaznuje krivične in pravične. Da je bilo tedaj še mnogo uporniškega v loških kmetih, dokazuje škofovo navodilo gradiščanu na Starem gradu Juriju Siegesdorferju, naj skupno z oskrbnikom najame nekaj vojakov, ki naj ob pomoči pokornih kmetov dnevno nalove nekaj upornikov. Le-te naj priženejo v loške zapore, od koder naj jih ne izpuste prej, dokler se ne spokore. V bodoče je pa treba upoštevati, da je bolje pustiti hube v pustoti, kot da bi morali dnevno čakati na upor. Upornike bi kazalo izgnati in z njihovim premoženjem poravnati stroške z najemniki.94 Upor je bil sicer 1492 zadušen, a iskra upora je tlela dalje. Starim nadlogam, ki so tlačile podložnike še naprej, so se pridružile nove težave. Obnova po potresu močno poškodovanega gradu (gl. str. 156—157) je zahtevala dodatnih tlaških opravil, še vedno naj bi pa loški podložniki pomagali tudi pri utrjevanju Ljubljane.95 Nerazpoloženje je na loškem ozemlju poglabljala beneška vojna (1508—1516), ki je močno zavrla trgovanje z Italijo in tako povzročila veliko škodo loškim meščanom, pa tudi kmetskemu življu. Zlasti so pa bili prizadeti prebivalci na sami meji. Le-ti so že 1508 tožili, da morajo v pričakovanju napada ne samo dan in noč biti na straži, marveč jih je tedanji loški oskrbnik Gašper Lamber-ger gnal celo na pohod zunaj loškega gospostva, kjer so se zadržali pod pretnjo hudih kazni na lastne stroške 8—10 dni.96 Tudi davčni vijak ni popustil. Škof je sicer skušal razbremeniti loško gospostvo deželne davčne obveznosti, češ da poteka gospostvo iz nem- škega raj ha in da nima dežela tod nič ukazovati. Kolikor je gospostvo dotlej prispevalo k davkom, je delalo to iz dobre volje, ne pa iz dolžnosti (1502). Seveda se deželni glavar s tem ni strinjal in je vztrajal na tem, da mora gospostvo letno prispevati ustrezno vsoto.97 Tako je šlo vse po starem tiru, na kar kaže pritožba loških kmetov, da je oskrbnik Gašper Lamberger naložil na vsako hubo 60 beneških soldov davka, ki ga hoče imeti izplačanega v osmih dneh pod pretnjo, da bo sicer deželni glavar postavil na loška tla tisoč najemnikov.98 Razpoloženje, ki je vladalo med kmeti, je bilo dobro znano tako škofu kot deželnemu glavarju. Tako je škof naročal svojim odposlancem, oskrbniku in kaščarju, naj davke pri podložnikih sicer poberejo, vendar naj bodo pri tem kolikor mogoče obzirni.99 Značilno je bilo npr. stališče dežele 1512. Ko je namreč tedaj na deželni pristanek moralo loško gospostvo postaviti 8 težkih jezdecev in 33 najetih pešcev, je dežela odločila, da gospostvo pri tem ne sme obremeniti podložnikov.100 Kako pa je bilo v resnici, kaže podatek iz 15l4, po katerem je ostalo gospostvu pri pobiranju deželnega davka čistega 37 mark 80 soldov.101 K nerazpoloženju kmetskih množic je prav gotovo prispevalo tudi uveljavljanje nove valute. Namesto v markah in soldih so odslej kmetje poravnavali obveznosti v goldinarjih in krajcarjih, kar jim je bilo pri preračunavanju prej v škodo kot v korist. Vse te razmere so pripomogle do rastočega nerazpoloženja, ki je privedlo 1515 ob izbruhu vseslovenskega kmetskega upora v vrste upor-kov podložnike celotnega loškega gospostva; saj so stali ob strani le posamezniki in so se v uporniških vrstah znašli celo Zeleznikarji, ki jih je med drugim vezala dolžnost braniti grad pred sovražniki.102 Potek uporniškega gibanja na tleh loškega gospostva deloma osvetljujejo konceptna pisma škofa Filipa, ki so ohranjena za usodno leto 1515 od 8. aprila dalje. Iz pisem, ki jih je škof tega dne pisal v Škofjo Loko, je razvidno, da je prejel tedaj sporočilo o uporu kmetskih podložnikov od svojih odposlancev — kanonika Erazma Hausnerja in dvornega mojstra Ahaca Puscha ter Gašperja Prunnerja, ki ga je na željo kmetskih podložnikov postavil loškemu gospostvu za upravitelja. V pismih na vodilne freisinške predstavnike in loškega meščana Wolfganga Schwarza, ki je tudi v tem trenutku užival posebno zaupanje freisinškega škofa, je škof Filip z ogorčenjem vzel na znanje poročilo o objestnosti in nepokorščini loških podložnikov in obenem priporočal veliko previdnost in potrpljenje. Hkrati pa je naročil, naj skrivaj poizvedujejo, kako ravnajo z uporniki, razen cesarja, prelati in plemstvo, o čemer naj škofu takoj javijo. Če pa čas ne bi dopuščal čakati na škofova navodila, naj upornike kaznujejo, kakor se spodobi.10* Pošiljki je škof priložil dve različni konceptni pismi, naslovljeni na kmete s pozivom, naj se freisinški zaupniki izjasnijo, ali bi kazalo katero od teh pisati upornikom. V konceptu, datiranem z dne 8. aprila 1515, je škof Filip hinavsko hvalil ubogljivost loških podložnikov. Škofa veseli, da so do njegovega prihoda v Škofjo Loko pripravljeni v redu opravljati svoje dolžnosti in da so voljni zlasti vneto pomagati pri obnavljanju loškega gradu, kjer lahko najdejo zavetje v primeru nevarnosti. Sicer je pa iz koncepta razvidno, da so se kmetje pritoževali proti Prunnerju. Podložniki so negodovali, ker je uporabljal gospoščinske registre in mestne knjige, ko je skušal ugotavljati vprašanje podložniških obveznosti. V konceptu škof nakazuje, da bo kmalu prišel v Škofjo Loko. Tako se bo laže izogniti vsem pomotam; možno se bo poravnati na način, ki bo ustrezal eni in drugi strani.104 V drugem konceptu, ki je datiran z 18. aprilom 1515, navaja škof, da so prišli k njemu kmetski odposlanci. Škof opozarja podložnike na cesarjev ukaz, da se v bodoče več ne sestajajo; če imajo kaj pritožb, naj se obrnejo na cesarjeve komisarje, ki bodo stvar uredili. Obenem prigovarja podložnikom, naj prenehajo z uporom in tako varujejo gospostvo in sebe pred večjo škodo. Kot zveste podložnike, s katerimi očetovsko sočustvuje, jih hoče obvarovati pred cesarjevimi kaznimi in jih rešiti obdolžitve, da so prvi začeli upor.105 Drugačen obraz kaže škof v pismu odposlancem, datiranem z istim dnem (18. aprila 1515). V njem priporoča potrpljenje. S kaznimi naj ne prednjačijo, pač pa naj poizvedo, kako se drže prelati v deželi. Sicer naj pa slede cesarjevim ukrepom in naj upornike kaznujejo, kakor se spodobi. Tajno naj poskrbe, da bosta grad in mesto dobro zavarovana, ter naj pritegnejo h gradbenim delom tudi meščane. Skrivaj naj zberejo 50—70 ali po potrebi tudi več najemnikov iz Kranjske ali Koroške, pri čemer ni treba varčevati s sredstvi. Okrepiti je bilo treba tudi konjeniško posadko. Že dotlej je oskrbnik Pavel Rasp moral vzdrževati tri oklepne konje, kaščar Baltazar Siegesdorfer pa dva; odslej naj vsak od obeh pritegne še po enega. Skupno s Prunnerjevo posadko je grad odslej razpolagal z 11 domačimi oklepnimi konji, ki jih je zemljiški gospod še pomnožil s petimi iz drugih freisinških gospostev.106 Kljub nevarnemu zapletu škof še v maju ni izgubil upanja na mirno poravnavo. Glede na stališče kapitlja in svetovalcev, ki so se mudili v Škofji Loki, da bi namreč škof mogel uporno gibanje pomiriti le z osebno navzočnostjo, je sredi maja Filip pisal loškim podložnikom, da bi bil pripravljen priti v Škofjo Loko, saj bi mu ne bilo nikjer drugje ljubše stanovati. Toda izvedel je, da grad v Škofji Loki še vedno ni pozidan, zato ondi ni mogoče prebivati. Spričo tega se je odločil, da gre v Welz, ki ni tako daleč od Škofje Loke; ondi bi ga lahko obiskali in bi se mirno pogovorili o vseh spornih vprašanjih. V pismu ni pozabil naglasiti, naj kot zvesti podložniki pridno sodelujejo pri pozidavi gradu in naj tudi sicer gospoščini izkazujejo vso pokorščino.107 Hkrati kot kmetom je škof pisal v Skofjo Loko tudi odposlancem, ki jim je naglašal, naj poskrbe za obrambo, obenem naj mu pa poročajo o stališču cerkvenih dostojanstvenikov, zlasti ljubljanskega škofa in stiškega opata, ter plemstva, pa tudi glede odmeva njegovega pisanja loškim kmetom.108 V stiski se je škof obračal tudi na loške meščane. Ko jim je polaskal, da jim zaupa, jih je prosil, naj bodo v vsem pokorni in naj med drugim mesto oskrbe s stražo, česar jim ne bo nikoli pozabil (15. 5. 1515).109 Obenem se je hotel znebiti nekdanjega loškega oskrbnika Gašperja Lambergerja, ki je stanoval v Škofji Loki in je bilo proti njemu močno nerazpoloženo kmetsko prebivalstvo, zlasti v Polhovem gradcu. Upoštevajoč napeto stanje je škof Lambergerju ukazal, naj zapusti loško ozemlje, Prunnerju pa naročil, naj pazi, da bo ukaz izvršen.110 Škofova navodila glede obrambe so bila v redu izpolnjena. Hausner in Prunner sta se spričo kmetskega upora mudila v Škofji Loki sedem tednov.111 Za obrambo Škofje Loke in loškega gradu je bilo pritegnjenih v Skofjo Loko za pol leta 100 pešcev in 15 oklepnih konj.112 Ker grad še zdaleč ni razpolagal s primernim vodnjakom za tako množico ljudi in živine, so morali znositi na glavi vso potrebno vodo iz mesta na grad.113 — Hkrati je loško gospostvo prispevalo deželnemu prejemniku 180 mark 53 soldov za vzdrževanje 200 huzarjev v puntarski vojni.114 Obenem pa je freisinški škof tri mesece sodeloval z 32 jezdeci pri deželni akciji.115 Uporni kmetje so si skušali pridobiti zaveznike. Res jim je uspelo razgibati železnikarske fužinarje, ki so odkrito stopili na stran upornih kmetov in jim je zato škof preklical stare privilegije.116 Odločilnejše pomoči so si pa obetali od cesarja v prepričanju, da so bila nova bremena predvsem plod plemiškega pohlepa. Cesar je v začetku upora res kazal naklonjenost do upornikov v težnji, da omeji moč fevdalcev. S tega stališča je treba vrednotiti cesarjevo obljubo, da bo po svojih komisarjih preiskal položaj podložnikov in pomagal kmetom do stare pravde. Cesar je res imenoval posebno komisijo, ki ji je postavil za načelnika freisinškega škofa Filipa. Komisija naj bi zaslišala kmete glede njihovih pritožb. Ker je prišla komisija okrog 26. maja v Ljubljano,117 je prišel torej loški zemljiški gospod v neposredno bližino svoje loške posesti, s čimer je bila dana možnost za neposreden kontakt z loškimi podložniki, do česar očitno ni prišlo. Toda še preden je komisija začela delati, je prišlo do krvavega obračunavanja med upornimi kmeti in zastopniki fevdalnega sveta. Medtem ko je po Kranjskem vrsta mest, gradov in samostanov morala kloniti pred uporniki, so loške utrjene postojanke zaradi dobro pripravljene obrambe vzdržale uporni pritisk. V štirih mesecih je bil upor v krvi zadušen, saj se je proti upornikom postavil tudi cesar v trenutku, ko je moglo spor med fevdalci in podložniki rešiti le še orožje.118 Prišlo je do epiloga. O njem pričajo latinski verzi, ki so se stoletja ohranili v kapeli sv. Trojice v Skofji Loki. Plemiška vojska je del upornikov pobila, del pobesila, njihove kmetije pa požgala. Sledila je še denarna kazen, glede katere je bilo stališče zemljiškega gospoda milejše od cesarjevih predlogov. Gospoda se je namreč zavedala, da bi imela od gospodarsko propadlega podložnika malo koristi. Tako je pristala na 1 ogrski goldinar davka. Naknadno so odobrili še dodatni davek po pol goldinarja od kmetije, ki naj bi ga plačali do 11. novembra 1516. Pač pa niso imeli pomisleka proti uvedbi dajatve puntarskega pfeniga, ki je pripadal gospostvu.119 S pobiranjem kazenskega davka se v loškem gospostvu niso obotavljali. Loški podložniki so bili prisiljeni, da so kazen poravnali v 8—10 dneh, če so se hoteli izogniti hudi telesni kazni in nevarnosti, da jim opustošijo kmetije. Ta davek so morali poplačati tudi uporniki, ki jim je uspelo dokazati, da so se uporu prisiljeno priključili. Na ta postopek merijo loški latinski verzi, ki govore o tem, da so morali loški podložniki odkupiti svoje hiše.120 Loško gospostvo ni samo pohitelo s pobiranjem kazni, marveč je le-to tudi krepko stopnjevalo, zasledujoč pač svoje koristi. Iz registrov loškega gospostva je razvidno, da le redki posamezniki niso v ta namen nič plačali, sicer se je pa izterjani znesek gibal od V2 do 3 gld. na gospodarsko enoto — bodisi grunt, bodisi kajžo.121 Skupna vsota, ki se je kaščarju v tej zvezi nabrala v blagajni, je dosegla višino 2348 ogrskih goldinarjev, tj. okoli 2054 mark. Ce upoštevamo, da je bilo po urbarju iz 1501 v okviru loškega gospostva 1110 gruntarskih enot in 63 kajž ter določeno število samskih hlapcev, ki so bili tudi podvrženi temu davku, je prišlo poprečno na enoto skoraj 2 gld. davka. Od pobrane vsote je kaščar odvedel dalje 1009 mark in 1 talent; v to vsoto je vključen tudi znesek 98 mark 70 soldov, ki so jih plačali samski hlapci. Dobro polovico pobranega denarja (1044 mark 50 soldov) je oddal škofu, ki mu je mimo tega še izročil po dva krajcarja uporniške dajatve na podložnika.122 Ta denar naj bi veljal zemljiškemu gospodu kot nadomestilo za škodo, ki jo je škofija v zadnjih letih utrpela na slovenskem ozemlju. Saj loško gospostvo po škofovih besedah že od potresa sem zaradi pozidav ni nič neslo, prav tako pa zemljiški gospod ni mogel pričakovati dohodkov od klevevškega gospostva na Dolenjskem, ker je ondi plemiška vojska ob kmetskem uporu popolnoma požgala deset najboljših vasi.123 Z denarno kaznijo se je hotel okoristiti tako zemljiški gospod kot cesar. Zadnji je hotel obenem v določeni meri varovati kmeta pred pretiranim izkoriščanjem po fevdalcih. Zato naj bi cesarska komisija, ki ji freisinški škof že od oktobra dalje ni več načeloval,124 na terenu zbrala ustrezne podatke glede pobiranja kazenskega davka. V novembru je loški oskrbnik poročal škofu, da je cesar ukazal komisiji, naj prejezdi vso deželo, popiše hube in hiše, pokliče predse vse kmete ter jih izpraša, koliko je gospostvo posameznike kaznovalo. Loški oskrbnik ni hotel na to pristati, ne da bi dobil predhodno dovoljenje od škofa. Komisarji so vztrajali pri svojem. Z ob jezden jem gospostva so se hoteli prepričati o številu hub, ki bi jih po njihovem moralo biti 1800, medtem ko jim je gospostvo izplačalo kazenski davek le za 1100 gruntov. Oskrbnik se ni hotel vdati v strahu, da bi moglo priti zaradi napetega razpoloženja do novega upora. Odločil se je, da zadevo obravnava sam z vsemi župani ob pritegnitvi še nekaterih drugih oseb.125 Oskrbnikovo stališče je bilo razumljivo, saj so hoteli komisarji mimo njega voditi na terenu preiskavo. Tako je oskrbnik januarja 1516 poročal škofu, češ da se cesarski komisarji pri objezdenju dežele nekorektno obnašajo, da popisujejo zaradi hudobnosti ali naivnosti podložnikov često polovične hube za cele. Komisarjem je očital, da so podložnike celo ščuvali proti gospostvom, naj le tožijo in naj po pravici povedo, koliko kazenskega davka so plačali gospostvom; če bodo kaj zamolčali, bodo kaznovani. Zaradi takega nastopa komisarjev se je bilo bati, da izbruhnejo med kmeti novi neredi.126 — Istega dne so pisali škofu oskrbnik, kaščar in škofovi odposlanci, da je dežela v pripravljenosti, ker se na kmete še vedno ne morejo zanesti. Četrtnim mojstrom je bilo naročeno, naj po potrebi nemudoma udarijo po upornikih in jih kaznujejo z ubijanjem in požigi. Tega se hočejo držati tudi v Škofji Loki, kjer je grad dobro oskrbljen z orožjem in je možno pritegniti 8 jezdecev in 32 pešcev dan in noč. V pismu tožijo škofu, da hoče cesar naknadno odobren kazenski davek v višini pol goldinarja pobrati že do Jurjevega. Mnenja so, naj bi posebne denarne kazni ostale gospostvu v kritje škode, ki je nastala v zvezi z uporom.127 Do marca 1516 je bilo vprašanje objezdenja loškega gospostva še vedno nerešeno. Dne 2. marca je škof pisal komisarjem, da odobrava stališče svojih odposlancev, ki ne dovoljujejo objezditi gospostva brez navzočnosti škofovih zastopnikov. Škof dovoljuje objezdenje le, če bi bil prisoten loški kaščar, ki bi imel s seboj urbar in register kazenskega davka ter pazil, da bi bile hube glede na obseg pravilno popisane. Če pa komisarji ne bodo upoštevali freisinških pravic, se bo škof obrnil na cesarja.128 Kako se je stvar zaključila, iz razpoložljivih virov ni razvidno. Vsekakor je cesar proti fevdalcem znal uveljavljati svoje stališče. Zato so se kmetje kljub bridkim izkušnjam tudi po uporu še naprej z zaupanjem obračali na cesarjeve zastopnike.129 — čeprav je bil vseslovenski kmetski upor 1515 v krvi zadušen, je uporniška misel živela med kmeti še dalje. Kajti vir nezadovoljstva ni bil odstranjen. Tudi loškemu kmetu se ni godilo nič drugače. Stare nadloge so ga spremljale tudi v naslednjem obdobju. 5. Loškemu gospostvu odtujena imenja V borbi proti upornim podložnikom se je mogel škof trdno opreti tudi na svoje gospoščinske nameščence, ki so bili hkrati freisinški vazali in so se kot zemljiški gospodje nad določenim ozemljem znotraj loškega gospostva (gl. str. 81—82) borili tudi za svoje neposredne koristi. Med temi se je uveljavljal Joahim Puštalski, ki je opravljal posle gradiščana na Zgornjem stolpu vsaj od 1485 dalje in je bil freisinškemu škofu v burnih časih v trdno oporo. Na tej osnovi je Joahim utrjeval svojo moč. Med drugim je od zemljiškega gospoda dosegel, da mu je dovoljeval lov na lisice in zajce; pripadala mu je tudi pravica do ribolova, vendar samo kot gradiščanu, a ne kot gospodarju nad puštalskim imenjem, kar je škof izrecno poudarjal.130 Medtem ko srečamo Joahima še 1506 kot gradiščana na Kranclju131 in mu je ta služba po vsej verjetnosti pripadala še 1509,132 se 1510 omenja kot gradiščan njegov sin Krištof,133 ki mu je ta služba po propadu Zgornjega stolpa ob potresu 1511 vsekakor prenehala. Po Joahimovi smrti sta prevzela dediščino sinova Krištof in Moric, ki sta se kaj kmalu zapletla v spor s freisinškim škofom. Že 1510 je tožil loški oskrbnik Pavel Rasp, da Moric povzroča razne težave. Vendar se je škof hotel izogniti preostremu nasprotstvu; oskrbniku je naročil, naj brez zaslišanja ničesar ne podvzame proti Moricu.134 Toda trenja so se stopnjevala deloma zaradi paše,135 predvsem pa zaradi vprašanja pravice do lova in ribolova, ki sta si jo lastila Joahimova sinova. Škof je zastopal stališče, da so Puštalci freisinški vazali, ki jim kot takim ne pripada ta pravica.136 Nekoč jim je sicer na njihovo prošnjo dovolil lov z izjemo rdeče divjadi, vendar le do preklica,137 podobno jim je dovolil ribolov le iz milosti.138 Zato je škof ob tej priliki naročil oskrbniku, naj Puštalskim zabrani tako lov kot ribolov.139 Kljub trenjem pa sta obe stranki še vedno vzdrževali medsebojne stike. Skof Filip je celo 1523 prepustil Krištofu vrt v Škofji Loki pri Spodnjih vratih,140 pač pa mu je odbil 1529 prošnjo, da bi ga postavil na izpraznjeno mesto loškega oskrbnika.141 Prav posebno je pa v zvezi z uporniškimi gibanji na loškem ozemlju povezan dvig rodbine Siegesdorferjev, katere člani so bili v usodnih letih trdna opora freisinškemu škofu in so ostali v njegovi službi še naprej vse 16. stoletje. Kot prvi v vrsti Siegesdorferjev se je na loških tleh uveljavil Jurij, ki je bil dolga leta gradiščan na Starem gradu (1473—1503). V Juriju Siegesdorferju je imel freisinški škof zanesljivo osebo tedaj, ko je loško gospostvo zašlo v hude težave zaradi nevestnega poslovanja loškega oskrbnika in kaščarja Jakoba Lambergerja (gl. str. 141—142). Tedaj je škof zaupal gradiščanu Juriju Siegesdorferju še službo kaščarja; na tem mestu je ostal, mogoče s presledkom 1497, do svoje smrti (1491 do 1503). Kot loški kaščar je sestavil urbar iz 1501, kjer je sestavljalec omenjen kot gradiščan na Starem gradu.142 Se bolj se je povzpel Jurijev sin Baltazar. Spočetka je za očetom opravljal posle gradiščana na Starem gradu (vsaj 1504—1508). Nato je bil od 1509 dalje dolga leta kaščar; s to službo je končno povezal še oskrbni-štvo nad loškim gospostvom (vsaj 1525—1529). Oprt na službeni položaj in na svoje sodelovanje pri zatiranju kmetskega upora je Baltazar širil svojo posest. Vsaj 1517 mu je pripadala starološka graščina, ki ji je škof spočetka le previdno odstopal razne pravice. Tako je Baltazar pridobil 1517 zase in za sina Seifrida samo dosmrtno tri kaj že in pa pravico do ribolova v loškem mestnem jarku ob Lontrku (Novem trgu). Dve leti nato je dal škof Baltazarju tudi le dosmrtno 4 hube v Vincarjih ter 1 hubo v Stari Loki. Leta 1521 je bila združena kot freisinški fevd s starološko graščino s pripadajočim poljem vrsta domcev v Stari Loki in Binklju (11), Veštru (2), Trnju (3), Zabnici (2) in Hosti (1), dalje nekaj travnikov, gozd na Lubniku, desetina v Zmincu, ki jo je Baltazar kupil 1518, ter dve cajnarici v Podnu v Stari Loki. Eno od teh je pridobil že Jurij Siegesdor-fer 1488 (gl. str. 116).143 V naslednjih letih se je starološka posest še povečala, in to deloma s kmetijami, ki so nekoč pripadale rodbini Liemberger-jev (gl. str. 81).144 Za usluge ob kmetskem uporu se je škof izkazal hvaležnega tudi loškemu meščanu Wolfgangu Schmarzu, ki se je preselil v Škofjo Loko iz Nižje Avstrije. Nanj se je obračal freisinški škof, kadarkoli je šlo za ureditev posebno važnih vprašanj. Pod njegovim nadzorstvom je bilo vse gospodarsko upravljanje loškega gospostva, saj ni sodeloval le pri pregledovanju računov loškega kaščarja, marveč je imel celo enega od treh ključev loške blagajniške skrinje. Njegov ugled je pa segal tudi daleč prek loških meja. Njemu je zaupal važne naloge celo cesar Maksimilijan I., ki je Schwarza pritegnil k deželnoknežji finančni upravi in ga je hotel postaviti celo za kranjskega vicedoma, kar je pa Schwarz odklonil. Denar je Schwarz nalagal v posojila, pa tudi v deleže idrijskega rudnika.145 Pomoč Wolfganga Schwarza škofu ob uporu loških podložnikov in ob sporu s kroparskimi fužinarji je bila deležna vsega priznanja. Tako je škof Sikst v pismu na Schwarza še med uporom 1491 naglašal, da so mu odposlanci pripovedovali o njegovi zvestobi in pomoči, zaradi česar SI. 44. Plošča loškega meščana Wolfganga Schwarza na njegovi hiši na Placu iz leta 1513 se je škof čutil zadolženega.148 Vsekakor škof ni ostal pri prazni obljubi, čeprav v virih ni ohranjena vest o kaki daritvi v tem času. Verjetno je škof Sikst Schwarza že ob tej priliki vsaj delno obdaroval s fevdi, ki mu jih je škof Filip glede na prošnjo in zvesto službovanje 1517 dal v popolno last. Daritev je tedaj obsegala 2 hubi v Starem dvoru ter po 1 hubo v Stari Loki in Hosti; od teh 4 hub je bilo treba plačevati v loško kaščo po 63 beneških soldov odvetščine. Dalje je Schwarz tedaj dobil 4 hube v Binklju; od vsake je pripadalo loški kašči letno po 39 beneških soldov. Povsem neobremenjena je bila pa nadaljnja posest, ki je zajemala po 1 hubo v Stražišču, na Godešču, v Žabnici in pri Sv. Duhu, dalje 6 domcev, ki so očitno ležali v Stari Loki, in pa mlin na Studencu pred Škofjo Loko.147 — Druga Schwarzova posest se je omejevala predvsem na desetine. Tako mu je pripadala desetina na Bregu ob Kokri; to je skupaj z njivo v Vir- t šku in mesnico pri selških vratih v Škofji Loki podaril aniverzariju v cerkvah sv. Jurija v Stari Loki in sv. Jakoba v Škofji Loki.148 Mimo te posesti je imel Schwarz do 1516 v popolni lasti še 1 hubo v Podreči, pa v celoti desetino na Godešču od 12 hub in v Topolah na Selškem od 4 hub ter dvetretjinsko desetino od 12 hub v Četeni ravni in Zaprevalom na Poljanskem. To posest je namreč Schwarz z dodatkom 40 gld. v gotovini tedaj daroval beneficiju sv. Trojice, ki jo je zgradil v svoji hiši na Placu,149 o čemer priča plošča, ki še danes krasi omenjeno stavbo. Podatki kažejo, da je ležala velika večina navedenih loškemu gospostvu odtujenih hub in kajž na Sorškem polju. Še naprej pa je ostalo seveda glede freisinški škofiji odtujene posesti vodilno stražiško-besniško ozemlje. Pod Sv. Joštom se je od srednjega veka dalje razvijalo šentpetr-sko gospostvo, kjer je staro rodbino Peisser in njenega predstavnika Vol-benka 1499 zamenjal njegov svak Mihael Frosach. Šentpetrski freisinški fevdi so bili tedaj skromnega obsega; mimo 3 hub v Št. Petru in 1 hube v Bitnju so zajemali le še vinograd na Šmarjetni gori in njivo na Ošter-feldu. V 16. stol. so bili lastniki imenja gospodje Schrott, ki so tod postavili gradič, po katerem je gospostvo dobilo ime Schrottenthurn.150 Na besniškem ozemlju so se pa med razne rodbine razdeljeni freisinški fevdi v drugi polovici 15. stol. vse močneje kopičili v rokah loškega oskrbnika Jurija Lambergerja (gl. str. 81), ki je besniško posest sčasoma še bolj razširil in si pridobil med drugim tudi 6 hub v Stražišču. Ko je Jurij pridobil Kamen (1469), je ta veja Lambergerjev prevzela po gradu naslov. Jurijevo posest sta podedovala njegova sinova Jakob in Gašper, ki sta kot njun oče opravljala službo loškega oskrbnika (gl. str. 141 si.).151 Gašperju je pripadala tudi pristava na Štemarjih (gl. str. 169). Medtem ko so bili Lambergerji do freisinškega škofa v fevdnem razmerju, je bilo 7 besniških hub (od teh 6 v Spodnji Besnici) še naprej v deželnoknežji lasti. Cesar Friderik III. je to ozemlje zaradi gospodarskih zadreg zastavil rodbini Egkh z Brda pri Kranju. Ta se je tako zasidrala na besniškem ozemlju.152 Manj obsežna je bila tista freisinška posest, ki so jo sčasoma pridobivale cerkve in razne verske ustanove kot freisinški fevd in to deloma neposredno od loškega gospostva, deloma pa od raznih freisinških vazalov. Ne glede na drobna imenja v obliki posameznih parcel, desetin ipd., je bil tudi ta proces v največji meri usmerjen na severno stran loškega gospostva. Pod šmartinsko župnijo sta spadali med drugim 2 hubi na Jami, ki si jih je pridobila 1505 deloma z daritvijo, deloma z nakupom.153 Tako je bratovščina Matere božje v Šmartnem 1436 kupila hubo v Zabnici od Janža Liembergerja (prim. str. 81),154 drugo hubo pa v Št. Petru 1478 od Ahaca Peisserja;155 isti ustanovi je škof Sikst poklonil po 1 hubo v Zgornjem Bitnju in v Stražišču,156 cerkvi sv. Jerneja v Stražišču pa istega leta 1 hubo prav tam.157 — Na besniškem ozemlju so si pridobile do srede 16. stol. po 1 hubo kaplanija sv. Lenarta v Kranju (v Zabukovju), bene-ficiat sv. Katarine v Kranju, cerkev v Ovsišah (v Spodnji Besnici) ter cerkev sv. Janeza v Spodnji Besnici (v Zgornji Besnici).158 Zunaj tega ozemlja do novih odtujitev skoraj ni prišlo. Urbar iz leta 1501 sicer omenja 15 hub pod naslovom Coloni ecclesie v najrazličnejših delih gospostva, vendar so imeli vsi ti kmetje osnovne dolžnosti do loškega gospostva: plačevali so loškemu gospostvu tako letni davek kot tudi prispevek za sirnice.159 Kazno je, da so se od teh hub kasneje le posamezne kmetije zares vključile v cerkveno posest, tako na primer kmetija v Četeni ravni, ki jo kot tako omenja urbar iz 1630 (f. 187'). Iz zemljevida je razvidno, da so bile določene tendence razkroja še vedno omejene na besniško ozemlje in na Sorsko polje, medtem ko sta ostali obe dolini, Poljanska in Selška, še naprej tako rekoč kompaktno vključeni v loško gospostvo (prim. str. 83; gl. Z. 9). Statistična primerjava glede obsega drobljenja freisinške posesti kaže, da je bilo 1501 loškemu gospostvu v celoti odtujenih 91 hub, medtem ko naj bi spadalo po naši rekonstrukciji v to vrsto 1318 vsega 92 hub. Ker kažejo viri, da je bilo v zadnjih desetletjih pred 1501 loškemu gospostvu na novo odtujenih določeno število zemljišč (npr. 4 hube v Zmincu, po 1 huba v Bodovljah in na Lipici itd.), sklepamo, da je loškemu gospostvu verjetno v desetletjih neposredno po 1318 uspelo vključiti v svoj urbar vrsto zemljišč, ki so se mu dotlej izmuznila ali pa so bila zunaj loškega gospostva že od samih začetkov; na ta proces kaže primer na Go-dešču, kjer je loško gospostvo po 1318 dvignilo število svojih hub od 18 na 22 (glej tabelo str. 410). 6. Razmerje med freisinškim škofom in Habsburžani Notranjim težavam, ki so grozile omajati loško gospostvo v njegovih temeljih, se je obenem pridružila nevarnost od zunaj. Tudi na loškem ozemlju so se v tem času začele čutiti posledice koncepta deželnega kneza, ki je skušal načrtno izgrajevati centralno oblast v svojih deželah na škodo ondotnih fevdalcev. Nevarnost, ki je pretila lastniku loškega gospostva, je bila tem hujša, ker je z izumrtjem Celjanov (1456) pripadlo deželnim knezom Habsburžanom radovljiško gospostvo, s čimer so postali le-ti mejaši z loškim gospostvom. Nove razmere so imele najprej odmev pri razmerju med loškim gospostvom in deželnoknežjim mestom Kranjem. Mestni sodnik v Kranju je namreč od 15. stol. dalje upravljal za deželnega kneza kranjsko deželsko sodišče. Zanašajoč se na politiko deželnega kneza je Kranj 1479 začel spor glede deželskosodne meje, ki jo je hotel razširiti tako, da bi Kranju pripadalo tudi besniško ozemlje in območje Stražišča, torej teritorij, ki je bil že od vsega začetka le slabo povezan z loškim teritorialnim gospostvom (gl. str. 16). Na tem ozemlju, kjer so imeli Habsburžani kot dediči celjskih grofov v lasti vrsto kmetij, so hoteli uživati Kranjčani vse deželskosodske pravice, tj. razen sodstva tudi pobiranje raznih pristojbin, uživanje paše, gozdov ipd. Lastnik loškega gospostva je seveda vztrajal pri svojih pravicah in naglašal, da deželskosodna meja od nekdaj poteka po sredi kranjskega savskega mostu. Kranjčani so se spretno pozivali na deželnega kneza, češ da je on gospodar spornega ozemlja in da izvršujejo sodstvo samo v imenu deželnega kneza. Freisinški škof pa je imel oporo v pisanih dokazilih in v številnih pričah. Sestajale so se komisije, začela se je pravda, toda rešitvi se stranki nista prav nič približali. Spor je ostal še naprej nerešen.190 Nevarnosti, da se izmuzne izpod teritorialnega loškega gospostva celotno besniško ozemlje, je sledila še hujša preizkušnja. Ob izgrajevanju centralne oblasti je namreč deželni knez hotel pridobiti čim več pravic čez vso deželo. Tako se* je hotel polastiti tudi regala nad rudami in ■fužinami, pravice, ki so si jo pridobili freisinški škofje na svojem ozemlju že 1277 (gl. str. 17) in so jo vse dotlej nemoteno uživali. Po tej tendenci je deželni knez postavil proti koncu 15. stol. v nižjeavstrijskih deželah lastnega rudniškega sodnika, ki naj rešuje s fužinarji mimo gospostev razna rudarska vprašanja. Razumljiv je torej odnos freisinškega škofa do nekega Ambroža, ki je očitno istoveten z Ambrožem Hirterjem, mestnim sodnikom v Kranju.161 Ta je namreč hotel 1482 postaviti na besniškem ozemlju fužino, pa mu škofovi komisarji niso hoteli dati ustreznega dovoljenja. Ko se Ambrož na prepoved ni oziral, je škof ukazal oskrbniku Jakobu Lambergerju, da ponovno prepove graditi fužino, na kar je še posebej opozarjal svoje odposlance v instrukcijah za leto 1483.162 Iz istega časa potekajo poročila, da silijo na ondotno freisinško ozemlje sosedje, ki iščejo rudo in povzročajo prepire. Spori so bili tako resni, da je zemljiški gospod skušal rešiti položaj z zaslišanjem nekaj sto prič, obenem je pa naročil oskrbniku, naj skrbno pazi, da ne bi freisinški škofiji izmaknili njenih pravic.163 Trenja se tudi v naslednjih letih niso pomirila. Tako je 1493 oskrbnik Jurij Diirrer poročal škofu glede Ambroža Hirterja iz Kranja in Kranjčanov sploh, da kopljejo jame po loškem gospostvu.164 Zaradi vsega je razumljiva škofova rezerviranost tudi glede rude na Šmarjetni gori (1494),165 pa tudi zaskrbljenost, ki se kaže v pismu na loškega oskrbnika in kaščarja, ko ju je svaril pred vsakim prenaglje-njem in jima napovedal sestanek s cesarjem glede rudarskega vprašanja (1494).166 Mimo Kranjčanov so predstavljali veliko nevarnost za ogroženo ozemlje Kroparji. V Kropi sta bili proti koncu 15. stol. v obratu dve fužini, od katerih je pa ena do 1498 propadla.167 Pri iskanju železne rude so Kroparji silili na sosednje freisinško ozemlje — v Jelovico, kjer so tudi Zeleznikarji črpali rudo, zaradi česar so bili prepiri neizogibni. Nedvomno so bili Kroparji vsaj deloma soudeleženi že pri zgoraj omenjenih sporih. Konkretni podatki so pa na voljo iz leta 1506. Iz njih je razvidno, da so se Kroparji hoteli okoriščati s stališčem deželnega kneza, po katerem pripada le-temu vsa ruda v dednih deželah. Tako so kopali železno rudo globoko na ozemlju loškega gospostva, zaradi česar je prišlo do dejanskega obračunavanja med njimi in freisinškimi. Loški oskrbnik Gašper Lamberger je namreč na terenu zahteval od Kroparjev pojasnilo, s čigavim dovoljenjem kopljejo rudo po loškem gospostvu. Ker so se kroparski delavci postavili v bran ter celo začeli metati kamenje v oskrbnikovo spremstvo in služinčad, je nastal pretep, nakar je oskrbnik Kroparjem rudo odvzel, jih dal zapreti in jim za bodoče povsem prepovedal izkoriščanje rude po loškem ozemlju. Neposredno nato so se Kroparji skupno s svojim rudniškim sodnikom pritožili na cesarja, sklicujoč se na stare svoboščine. Ker so v pritožbi navajali, da leži sporna ruda na deželnoknežjem ozemlju, je cesar naročil kranjskemu deželnemu glavarju, naj omogoči Kroparjem nemoteno delo. Če pa hočejo ondi pridobivati rudo tudi freisinški podložniki, naj v soglasju z rudniškim redom poiščejo ustrezno dovoljenje pri deželnoknežjem rudniškem sodniku. Freisinški seveda niso odnehali. Tako je prišlo do obravnave pred deželno gosposko v Ljubljani. Kroparski zastopniki so vztrajali pri svojem, da namreč lahko povsod črpajo rudo, ker le-ta pripada deželnemu knezu. Freisinška stranka se je v odgovoru sklicevala na stare freisinške pravice do rude v mejah loškega gospostva. V svoji vnemi je trdila, da teče meja od nekdaj po potoku Kropi v neposredni bližini kroparskih fužin. Ker je ležalo sporno ozemlje dobre pol nemške milje od vode, je šlo kljub pretiravanju očitno za teritorij znotraj loškega gospostva, kjer so freisinški ljudje vse dotlej več kot stopetdeset let nemoteno uživali svojo posest. Ko sta obe stranki vztrajali pri svojem, deželni upravitelj v odsotnosti deželnega glavarja ni izdal končne razsodbe, pač pa je pozval obe stranki, da skleneta kratkoročno premirje, ki sta ga ena kot druga izrabili za posredovanje pri cesarju. Freising se je trudil, da bi sprožili komisijo, ki naj bi si na mestu ogledala mejo, medtem ko je šlo Kroparjem za to, da se rok premirja ne podaljša. Ko je premirje poteklo, so oboroženi Kroparji med hrupom in kričanjem prepovedali na spornih tleh freisinškim podložnikom vsako delo, češ da so si le oni pridobili to pravico na temelju rudniškega reda prek cesarjevega rudniškega sodnika.188 O nadaljnjem poteku medsebojnega obračunavanja viri sicer ne govore mnogo, vendar so se spori zaradi nepopustljivosti ene in druge strani očitno nadaljevali, kar nakazuje vir iz 1533; takrat so se namreč železni-karski fužinarji pritoževali proti fužinarjem iz Krope, Kamne gorice in Kolnice, češ da iščejo in kopljejo rudo po loškem ozemlju;169 leta 1550 je bil spor tako oster, da so loški podložniki Kroparjem celo odvzeli 35 tovorov rude.170 Le šest let po prvih omenjenih kroparskih dogodkih se je vprašanje rudarske kompetence pojavilo na povsem nasprotni strani loškega gospostva. Ko so namreč 1512 odkrili baker z močno primesjo srebra in zlata v Leskovici v bližini tolminske meje (»Liesk«), so se interesentje, med njimi tudi loški meščan Schalderman, obračali za dovoljenje na deželnoknežjega rudniškega sodnika, ne pa na loškega oskrbnika, čemur je oskrbnik Pavel Rasp oporekal, vendar je v isti sapi iskal navodil pri freisinškem škofu.171 Ti pojavi so predstavljali resen uvod v spor, ki je bil v 16. stol. stalno na dnevnem redu in ki je imel odločiti ali se bo škofu posrečilo obdržati pravico do rudarstva na tleh loškega gospostva na temelju frei-sinškega regala iz 1277, ali se mu bo pa ta posest izmuznila dokončno iz rok in se bo s tem nevarno zamajala enotnost loškega gospostva. 7. Potres 1511 in njegove posledice Loško gospostvo je torej na pragu novega veka preživljalo hudo krizo. Situacijo je dobro povzel latinski napis v heksametrih, ki so ga našli v kapeli sv. Trojice na Placu. V njem govori neznan pesnik o hudih nadlogah, ki so tedaj zadevale loško ozemlje: mimo uporov, vojn in drugih težav omenja pesem tudi potres, ki je 26. marca 1511 močno zamajal mesto in njegovo okolico.172 Na poročilo o nesreči je škof Filip že v avgustu 1511 javil v Škofjo Loko, da bo poslal dobrega stavbenika in zidarja (pawmaister vnd mawrer), ki bo pripravil vse potrebno za pozidavo.173 Res je Filip malo nato že sporočil, da pošilja v Škofjo Loko stavbenika, ki naj ga kaščar oskrbuje s hrano in pijačo.174 Med drugim so bile v Loki prizadete vse tri utrjene postojanke: grad pod Lubnikom, Zgornji stolp in loški grad. Prva dva objekta je potres tako poškodoval, da ju ni kazalo obnavljati. Iz obračuna za 1513 moremo sklepati, da je gospostvo gradivo teh dveh utrdb uporabljalo za obnovitev loškega gradu. Rušenje Starega gradu je prevzel Indeli Zymer-man proti odplačilu 4 talentov (= 2,5 marke), na Zgornjem stolpu je bilo podobno delo zaupano Wolhu za plačilo 26 talentov (= 17 mark). Razlika v vsotah kaže na to, da se je gospostvo pri Starem gradu zaradi odmaknjenosti zadovoljilo samo z odvozom razrušenega kamenja, medtem ko je bližnji Zgornji stolp veljal kot kamnolom, od koder je bilo mogoče kriti vse ustrezne potrebe pri obnovi gradu. Zaradi takega postopka je razumljivo, da Stari grad z ruševinami kljubuje zobu časa vse do danes, medtem ko je Zgornji stolp na Kranclju prerasla ruša v taki meri, da ga je bilo treba šele odkriti (1954).175 Delo na obnavljanju loškega gradu je v kratkem latinskem tekstu ovekovečeno na plošči, ki je bila vzidana na osrednjem stolpu in kasneje prestavljena v pritlični hodnik; druga plošča z nemškim tekstom enake vsebine je vzidana nad bivšim glavnim vhodom v grad. Iz teksta je razbrati, da je dal po potresu 1511 prizadeti grad popraviti škof Filip. Glavno obnavljanje je trajalo od 1513 do 1516, povsem dokončano je pa bilo šele kasneje.178 Potrdilo tega teksta najdemo tudi v sodobnih pisanih virih. Že 1513 je omenjen v obračunu med drugim mojster Jurgko Mawrer v družbi opekarskega mojstra in mnogih delavcev, ki so imeli posla na gradu. Apno so žgali v Lubniku in pri Bodovljah. V celoti so znašali stroški pri obnovi gradu v tem letu 729 mark 77 soldov.177 Obseg del pri obnovi daje slutiti podatek iz obračuna za 1517, po katerem so tedaj porabili na gradu 130.000 kosov zidnih opek in 24.750 korcev za streho. Med obrtniki srečamo razen zidarjev še opekarie. kovača, tesarja, mizarja, kamnoseka, stek- SI. 45. Plošča na nekdanjem osrednjem stolpu, prenešena na grajski hodnik, s podatki o potresu 1511 in ponovni pozidavi stolpa J - < > < - larja, pa tudi urarja in v zvezi z njim zvon, ki so ga pripeljali iz Velikov-ca in je tehtal 1 cent in 23 funtov.178 Mnogo gradiva je šlo v osrednji stolp, ki so ga okrasili in mu dali v stilu tedanjega časa renesančni karakter.179 Potres je seveda močno prizadel tudi mesto. Poročila pravijo, da je bila med drugim razrušena hiša mestnega sodnika in hiša bivšega loškega oskrbnika Gašperja Lambergerja, kjer je ob tej priliki zatekla smrt njegovega sina.180 Med javnimi poslopji v mestu je bila močno razmajana kašča, ki jo je dal obnoviti škof Filip, kot priča še danes ondi vzidana plošča. Prav gotovo so pa tudi meščani vsaj deloma neposredno p j potresu temeljito obnavljali poškodovana poslopja. Med temi je še posebej poudariti Homanovo hišo, ki je bila obnovljena 1529, kot kaže letnica nad portalom. Ob dokončavanju del na obnovi gradu se je škofu Filipu porodila misel da bi dal zgraditi še en stolp v smeri proti mestu. V oktobru 1516 je pisal mestnemu svetu v Škofji Loki, da bi mu poslali po slu že ob prvi kurirski poti v Freising podatke, kakšen naj bo stolp in koliko bi veljalo delo 181 Gradnja stolpa sicer ni takoj stekla, vendar misel ni zamrla Spomladi 1525 je namreč opozoril škofa loški oskrbnik in kaščar Baltazar Siegesdorfer, da bi bilo zelo potrebno ob gradu v smeri proti mestil postaviti stolp, kajti tam je stalo obzidje (zwingermawr) na temelju, ki je bil že dotrajan.182 Na ponovno Siegesdorferjevo opozorilo iz 1526, ces da so časi hudi in da bi bilo treba Škofjo Loko bolj utrditi,18« se je škof takoj odločil za gradnjo, kot dokazuje plošča, ki je vzidana na podnožju stolpa, v katerem je kapela, in je z nje razbrati, da je bil ta stolp dograjen ze SI. 46. Plošča na portalu loškega gradu s podatki o potresu in ponovni pozidavi gradu P.ElStUS: SI. 47. Plošča škofa Filipa na kašči 1526.184 Gradnjo stolpa je vsekakor narekovala potreba po obrambi. Po Stuklovi domnevi so prestavili kapelo v ta stolp šele v baroku.185 V virih najdemo izraz »capeln thurn« že 1529; ta stolp je bil tedaj pokrit z gladko opeko.186 Vsekakor je »capeln thurn« iz 1529 istoveten s tistim, ki je v skladu z virom 1676 ležal v smeri proti mestu. Vhod v stolp je bil 1676 naravnost z grajskega dvorišča, nasproti vrat pa je stal oltar. Prostor so SI. 48. Homanova hiša na Placu z na novo odkritimi freskami SI. 50. Plošča na stolpu, sezidanem 1526 sicer imenovali kapelo, ki pa ni bila posvečena; v resnici je bil tam le hišni oratorij.187 Iz podatkov je torej razvidno, da ni bila kapela prestavljena v stolp šele v baroku. S tem dejstvom ni v nasprotju posvetitev, ki naj bi jo škof opravil 1722, torej ob zaključku velikih gradbenih del na gradu (gl. str. 264). Na gradu so bila okoli 1525 opravljena še nekatera druga utrdbena dela, in sicer na prostoru med stolpom, imenovanim »paurnfeindt«, in kaščarjevo sobo. Leta 1525 je namreč poročal oskrbnik škofu, da je bil na tem mestu ob prvem kmetskem uporu postavljen zid na slabih temeljih in se je bilo bati, da se bo porušil. Zato je dal oskrbnik ta zid odstraniti in ondi izkopati jarek; ob jarku je postavil nov zid in ondotna vrata močno utrdil. V poročilu je dodal, da bo še takoj (tj. v letu 1525) postavil čez jarek most.188 Upoštevajoč upodobitev Škofje Loke s Krancljem iz 17. stol., je vodil vhod na grad čez most na severni strani grajskega kompleksa.189 II. LOŠKO GOSPOSTVO OD DVAJSETIH LET 16. STOLETJA DO TRIDESETIH LET 17. STOLETJA 1. Odmev vojnih dogodkov na tleh loškega gospostva Vojne nadloge tudi v 16. stol. niso prizanašale loškemu gospostvu. Veliko nevarnost so predstavljali še vedno Turki, ki so jih že v prejšnjem stoletju loški podložniki okusili na svojem zemljišču. Strah pred Turki je bil živ zlasti od nastopa Sulejmana Veličastnega dalje (1520—1566), ki je takoj v začetku vlade usmeril svojo vojsko proti Ogrski in 1521 zavzel ključ za nova osvajanja — Beograd. Padec Beograda je močno odmeval na loškem ozemlju. Loški oskrbnik in kaščar sta s skrbjo opozarjala škofa, da Turki tudi loškega gospostva ne bodo pustili na miru. Zato naj bi utrdili grad v smeri proti vrtu in ga opremili z večjo količino smodnika in kroglami ter 2—3 srednjimi topovi. Mesto naj bi bolje obzidali in obzidju dodali še strahovalno ograjo.1 Tudi meščani so prosili škofa, naj bi glede na turško nevarnost utrdili mestna vrata in jarek. V odgovor je škof ukazal kmetskim podložnikom in meščanom, naj za rešitev življenja skupno napravijo vse potrebno za obrambo, pri čemer jim bo pomagalo tudi gospostvo.2 Nervoza se je stopnjevala, ko so Turki na cvetno nedeljo 1522 nepričakovano udarili na ozemlje Prema, prodrli do Postojne in se čez Ortnek, Ribnico in Kočevje vračali med ropanjem, pobijanjem in požiganjem z ujetniki na grad Kostel ob Kolpi.3 V naslednjih letih strah ni popustil. Leta 1532 se je raznesel glas, da so Turki le še 4 milje oddaljeni od Ptuja, od koder je bilo do Škofje Loke samo tri dni potovanja. Do danes ohranjena imena tabor (npr. v Poljanah, Selcih, na Rudnem, v li 161 Ševljah) kažejo na utrjene postojanke, kjer si je podložnik iskal zavetišča. Po loških hribih so bile urejene grmade, pripravljeni so bili pazniki, da dajo znamenje s streljanjem in zvonjenjem. Da zavarujejo mesto pred presenečenjem, se je kaščar ukvarjal z mislijo, ali ne bi kazalo podreti hiše in kovačije v predmestju, saj predstavljajo nevarnost za mesto in grad. Mislil je tudi na premestitev v mesto ali na grad dveh po 15 centov težkih zvonov v Crngrobu in v Selcih, kjer ni bilo računati na obrambo proti Turkom, v mestu bi pa bila zvonova na varnem in v tolažbo nesrečnikom.4 Podložniki so bili obvezani, da pride v mesto na poziv staro in mlado; tod bi našli pribežališče, a hkrati bi jih lahko pritegnili k delu, ki bi ga zahteval položaj.5 Za obrambo gradu je kaščar pritegnil šest najemnikov, med katerimi so bili trije iz Idrije; poleg teh so bili na gradu bobnar, piskač, orožar, stražmojster. Ko je po 14 dneh kaščar najemnike odpustil, jim je dodal še poseben denarni prispevek, da bi jih v primeru potrebe laže dobil na grad.6 Strah je bil pa tokrat odveč. Loško gospostvo je bilo dokončno zavarovano pred najhujšim, saj je s tem letom prenehalo obdobje velikih turških vpadov. Vendar tudi v naslednjih letih ni bilo pravega miru. Kot drugje na slovenskem ozemlju so tudi po loškem gospostvu odmevali dogodki v zvezi z razširjenimi boji zlasti 1536 in s Kacijanerjevim pohodom proti Osijeku.7 Spomladi 1536 so se raznesli glasovi, da udarjajo Turki kljub premirju čez mejo in vlačijo s seboj ljudi.8 Glede na pretečo nevarnost je gospostvo poskrbelo tudi za obrambo gradu, kamor je poklicalo poleg lovcev in mojstrov (sodinov) .tudi osem Zeleznikarjev.9 Napetost tudi v naslednjih letih ni popustila. Leto za letom je Škofja Loka pričakovala Turke. Tako so se 1542 lovci in oba mojstra 11 dni zadrževali na gradu. Leta 1545 je gospostvo spet poklicalo v obrambo gradu Zelez-nikarje, mojstra in lovce.10 Leta 1552 je škof naročal oskrbniku, naj se ravna glede na hude čase po razumu in naj ne varčuje v skrbi, da zavaruje mesto in grad; najame naj hlapce in se oboroži predvsem z železnimi kroglami.11 Napetost je popustila šele s smrtjo Sulejmana (1566), ko je turška država začela počasi propadati. Tudi obe beneški vojni (1508—1516, 1615—1617) nista ostali brez odmeva na loškem ozemlju. Saj je bila v tistih letih izredno močno prizadeta trgovska povezava med loškim gospostvom in primorskim ozemljem. Loško prebivalstvo je trpelo veliko škodo tako zaradi omrtvičenja tranzitne trgovine kakor tudi zaradi zastoja neposrednega trgovanja z zahodnim sosedom. V prvi beneški vojni je prišlo do obračunavanja celo na samih loških tleh, ko so Benečani s prodorom prek Soče zasedli Idrijo in je prišlo do borb okrog Tolmina (gl. str. 129).12 V drugi beneški vojni se sovražnik sicer ni pojavil na loškem ozemlju, pač pa so morali loški podložniki priskočiti na pomoč s tovorjenjem v velikem obsegu.13 Tridesetletna vojna (1618—1648) je divjala sicer daleč od loških meja, vendar ni ostala brez posledic za loško gospostvo. Neposredno je prizadela sicer le posameznike, ki so se osebno udeleževali bojev (prim. Tav- carjevo Visoško kroniko). Bolj so bile izrazite posredne posledice. Saj je bila Bavarska sedem let glavno bojišče. Škofov sedež Freising je večkrat padel v švedske roke. Prijateljska vojska je pa samo do 1637 kar štiri-desetkrat korakala čez bavarsko freisinško ozemlje. Vse to je do temelja razmajalo freisinške finance. Razumljivo je, da je freisinška škofija vsepovsod iskala vire za saniranje, med drugim tudi na tleh loškega gospostva.14 2. Razvoj patrimonialnih gospostev znotraj deželskosodnih mej loškega gospostva; spori z loškim gospostvom Zunanje vihre sicer loškemu gospostvu niso prizanašale, vendar trajnejših posledic niso zapustile. Hujša nevarnost je rasla na samem loškem ozemlju, in to pred samim upravnim središčem, kjer sta se samostojno razvijali dve patrimonialni gospostvi, puštalsko in starološko, ki sta bili vse bolj nerazpoloženi proti deželskosodnemu loškemu gospostvu, iz katerega sta izšli. Drobni spori med freisinškim škofom in puštalskimi gospodi so sčasoma prerasli v resne konflikte. Z novim deželnim redom (1535), s katerim je bila pristojnost deželskih sodišč dejansko omejena na najožje kazensko sodstvo v malefičnih zadevah,15 si je Krištof Puštalski začel lastiti sodne kompetence nad svojimi podložniki. Še istega leta (1535) je prišlo na proščenju do pretepa, v katerem sta dva puštalska podložnika smrtno nevarno ranila loškega podložnika, ki pa ranam ni podlegel. Ko je loški oskrbnik oba krivca zaprl, je Krištof glede na nov sodni red zahteval, da loški oskrbnik krivca izroči njemu. Oskrbnik je bil pripravljen zahtevi ugoditi samo v primeru, če se Krištof obveže, da se bosta krivca na poziv zglasila na gradu. Glede na to se je Krištof pritožil na deželo, pozivajoč se na pravice, ki mu kot deželanu gredo. Res je dežela oskrbniku ukazala, naj puštalska podložnika izpusti iz zapora.16 Krištof je pa spravil škofa še v vse hujše zadrege. Zagrizel se je namreč v vprašanje tako imenovane osebne navzočnosti. To vprašanje je 1534. iz maščevanja sprožil bivši loški oskrbnik Krištof Gallenberger. Pozival se je na deželni ročin, ki ga je tolmačil tako, da mora biti stranka osebno navzoča pri vseh zadevah, ki se obravnavajo pred deželnim glavarstvom. Ob doslednem uveljavljanju takega stališča, ki je bilo v nasprotju z dotedanjo prakso, bi se freisinški škof znašel zaradi oddaljenosti od loškega gospostva v nemogočem položaju. Saj bi se moral praktično odpovedati vsakemu sodnemu nastopu pred ograj nim sodiščem proti vse pogostejšim kršitvam starih pravic. Prav tako bi se kompliciralo oddajanje fevdov, pri čemer je doslej škofa praviloma zastopal njegov pooblaščenec.17 Novotarije škof ni bil voljan priznati. Pozival se je na večkrat obnovljen privilegij iz 1397, ki ni predvideval takega postopka, vendar se je situacija nevarno zapletla. Deželni knez je bil sicer na strani frei- sinškega škofa, toda ozirati se je moral na deželne stanove, v katerih so najostreje nastopali deželani z loškega deželskega sodišča, med njimi zlasti Krištof Puštalski. Končno se je škofu Filipu le posrečilo, da so mu stanovi leto dni pred smrtjo 1540 odobrili dosmrtno oprostitev od sporne dolžnosti. Vprašanje osebne navzočnosti je bilo odslej stalno na programu, saj govori o tem še vir iz 1792, po katerem je moral vsak novi freisinški škof poskrbeti pri deželnem glavarstvu, da mu je spregledalo dolžnost osebne navzočnosti.18 Zaradi nerešenega vprašanja o osebni navzočnosti Krištof Puštalski sploh ni zaprosil za novo podelitev fevdov,19 s čimer se je ta posest loškega gospostva začela odtujevati. Medtem si je lastnik puštalskega gospostva lepo razvijal gospoščinsko imen je. O tem nazorno priča višina ocenitve davčne osnove; leta 1549 je znašala davčna osnova Krištofovega imenja 20 gld. 26 krc., ocenitev davčne osnove imenja Moricovih dedičev pa 32 gld. 33 krc.20 Ko je Krištof združil obe imenji, je puštalsko gospostvo doseglo ob njegovi smrti ocenitev 52 gld. 59 krc.21 Vsa dediščina je pripadla mladoletnemu Jakobu Puštalskemu. Stare napetosti tudi sedaj niso prenehale. Ko je bil proti koncu petdesetih let 16. stol. varuh mladoletnega lastnika Puštala Kozma Rauber, so puštalski podložniki ribarili za svoje gospode, začenši eno miljo od Škofje Loke navzgor vse do Goričan ne le na Sori, marveč tudi v njenih pritokih. Pri tem so uporabljali razen trnka tudi majhne in velike mreže. Loški oskrbnik nasilnemu ribarjenju ni mogel priti na kraj. Kakor hitro bi nastopil proti Puštalcem, bi le-ti zahtevali, da pride škof osebno na obravnavo (1567)22 Freisinški škof je posredoval na različnih koncih in krajih. Obrnil se je tudi na nadvojvodo Karla.23 Toda uspeha je bilo prav malo. Jakob Puštalski je postal še predrzne j ši in je pri svojem polju ob Sori postavil mrežo; ko je drugi dan loški oskrbnik storil isto, se je Puštalec pritožil pri deželi, češ da oskrbnik lovi ribe na njegovem ozemlju (1587).24 Ko je 1598 Jakob Puštalski umrl brez potomcev, je nastalo mnogo težav tako pri loškem gospostvu kot pri dedičih. Iz površno pisanih fevdnih knjig si niso mogli biti na jasnem, kaj vse pripada puštalskemu gospostvu kot freisinškemu fevdnemu ozemlju.25 Fevdne vezi z loškim gospostvom so bile namreč temeljito razrahljane. Kljub mnogim spremembam Puštalci zaradi trdovratnega stališča glede osebne navzočnosti škofa desetletja in desetletja niso obnavljali fevdne podelitve, ob kateri je bilo treba gospostvu plačati določeno takso.20 Po podatku iz 1600 je bil tedaj puštalski dvor vreden 12.000 gld. Poleg desetin na Krasu so mu pripadale še posamezne hube; razen kmetije pri Sv. Ožboltu so bile vse druge v območju Sorškega polja, od katerih je le del ležal znotraj meja loškega deželskosodnega gospostva (1 v Hosti, 1 v Žabnici, 2 na Godešču, 1 v Gorenji vasi). Posest zunaj loškega ozemlja se je omejevala na hube v Dragi (1), Sori (3) in Podreči (2).27 Očitno je bilo že tedaj v puštalsko gospostvo vključenih tudi 36 kajžarjev iz Puštala.28 ■ Zaradi nesporazuma med dediči in 7000 gld. dolga, ki so ga napravili Jakob Puštalski in njegovi dediči,29 je puštalsko gospostvo zašlo v pravcato krizo. Iz imenjske knjige je razvidno, da si je nekako polovico pu-štalske posesti 1604 pridobil loški trgovec z železom Lenart Kunstl. Ta posest je sčasoma prešla na starološkega graščaka Mihaela Paplerja, ki mu je sicer že 1604 pripadla približno šestina puštalskega imenja.30 Pri uveljavljanju pravic je z leti stopil v ospredje Andrej Paradeiser, po materi vnuk Krištofa Puštalskega, oziroma za njim Ana Marija Posarelli, roj. Paradeiser.31 Ta je združila s puštalskim gospostvom tudi vso puštalsko posest, ki jo je prehodno pridobil Mihael Papler.32 V nasprotju s prejšnjimi Puštalci je prejela 1623 od freisinškega škofa v fevd zgoraj omenjeno posest, kolikor je ležala v mejah loškega deželskosodnega gospostva, razen tega pa tudi celo dve hubi v Podreči, ki nista sodili v okvir loškega gospostva.33 Odslej se do konca 17. stol. puštalska posest bistveno ni več spreminjala.34 Podobne težave kot s Puštalci je imel freisinški škof tudi s staro-loškim gospostvom, ki mu je dal trdno osnovo Baltazar Siegesdorfer (gl. str. 150); le-ta je še naprej načrtno krepil svojo posest. V težnji, da pridobi le dosmrtno podeljeno posest trajno za svojo rodbino, je 1528 dosegel s škofom delno zamenjavo. Škofu je prepustil desetino 7 hub v Zmincu, za to pa je pridobil 4 hube v Vincarjih skupno z ondotnim grajskim vrtom, dalje 3 hube v Stari Loki in 1 hubo v Binklju; pač pa si je škof čez to posest izrecno pridržal pravico do sodstva in tlake.35 Baltazar je skušal pridobivati posest tudi na cerkvenih zemljiščih. Zelo značilna je zamenjava, ki jo je dosegel z Antonom Prešernom, kaplanom pri oltarju sv. Janeza v starološki župni cerkvi. Brez vednosti patriarha in freisinškega škofa kot fevdnega gospoda je kaplan izročil Baltazarju 5 kajž in 1 hubo v zameno za polje v obsegu ene dnine. Škof je ostro nastopil proti zamenjavi in zahteval, da se imen je vrne prvotnemu namenu, k čemur naj pripomoreta s posredovanjem tudi loški oskrbnik in kaščar.36 Uspeh posredovanja iz virov ni razviden. Freisinškemu škofu utrjevanje starološkega gospostva nikakor ni šlo v račun. Zato se ni čuditi poskusu, po katerem naj bi škof Baltazarju dosmrtno odstopil v oskrbo klevevško gospostvo na Dolenjskem, Baltazar bi bil pa pripravljen škofu prepustiti svoj dvor v Stari Loki z obzidjem in jarkom ter drevesnico pri pristavi.37 V veliko škodo za loško gospostvo pa do uresničitve tega načrta ni prišlo. Ko je Baltazar 1529 umrl, se je škof zavedal, do kakšnih zapletov utegne priti; na to kažejo instrukcije odposlancem, v katerih jim naroča, naj drže Baltazarjev reverz v tajnosti, da dediči ne bi zvedeli, kaj vse je Baltazar dobil.38 Baltazar je zapustil pet hčera. Amalija je bila poročena s Francem Rainerjem, Maruša z Andrejem Lambergerjem; druge tri, tedaj še samske, so se kasneje poročile, in sicer Agnes z Viljemom Raspom, Katarina z Adamom Gallom, Felicitas pa z Viljemom Gallom, oziroma po njegovi smrti z Andrejem Wernekherjem.39 Vsa posest starološkega gospostva se je delila na dediče, ki so bili 1553 pripravljeni škofu prodati starološki dvor. Škof tudi te prilike ni izrabil kljub kaščarjevemu nasvetu, da bi kazalo ponudbo sprejeti; kajti glede na puštalski primer se je treba zavedati, do kakšnih nevšečnosti utegne priti tako zaradi lova in ribolova kot drugih vprašanj, ki bi jih moglo sprožiti tik pred mestnim obzidjem razvijajoče se starološko gospostvo.40 Obseg starološkega gospostva izkazujeta urbarja iz 1534 in 1540. Posestno stanje se med tema letoma ni bistveno spremenilo. Leta 1540 je spadalo pod gospostvo vsega 27 hub. Od teh jih je 17 ležalo v mejah loškega deželskosodnega gospostva (6 v Stari Loki, 1 v Veštru, 4 v Vin-carjih, 1 v Virmašah, 2 v Zabnici, 1 na Češnjici v Selški dolini, 2 v Zmin-cu). Od drugih gruntov je bil 1 na Senici, 1 v Gameljnah, 1 v Stanežičah, 2 V2 v Polhovem Gradcu, 2 na Belici, 1 V2 pa v Horjulu. Razen tega je bilo vključenih v gospostvo 45 kajž. Od teh jih je bilo 34 v Stari Loki in Binklju, 2 v Vincarjih, 2 na Trnju, 3 v Veštru, 1 v Starem dvoru, 2 v Dor-farjih in 1 v Hosti. Vrh tega je graščini pripadalo nekaj desetin, ki so pa zajemale v splošnem ozemlje zunaj loškega gospostva.41 SI. 51. Nagrobni spomenik Raspa v starološkem gradu V najstarejši imenjski knjigi iz 1539 so Baltazarjevi dediči označeni pod enotnim naslovom.42 Iz naslednje imenjske knjige (1546—1549) je razvidno, da se je Baltazarjeva dediščina razdelila na petine, ki so bile priključene dotakratnim posestvom posameznih Baltazar j evih zetov. Kazno je, da je sedež graščine v Stari Loki po Katarinini smrti pripadel Baltazarjevemu zetu Andreju Lambergerju s Črnelega. Ta je sedež 1542 prodal svaku Viljemu Raspu.43 Viljem Rasp je imel že prej manjšo posest na loških tleh. Tej je priključil skupaj z bratom Seifridom pristavo v Škofji Loki s travnikom na Trati, ki sta jo kupila 1541 od Jakoba Lambergerja s Kamna.44 V kratkih letih je — vsekakor tudi s trgovanjem — svoje imenje znatno povečal (gl. str. 227). Urbar iz 1543 in 1544 omenja v sklopu starološke posesti Viljema Raspa 6 gruntov v Stari Loki, dalje 10 kajž, ki so ležale večinoma v Stari Loki in Binklju, ter desetine v obsegu, kakor jih zaznamujeta urbarja iz 1534 in 1540.45 Viljem je združil na novo pridobljeno imenje s tistim, ki ga je podedoval po očetu Pavlu Raspu, nekdanjem loškem oskrbniku. Leta 1554 je imenje znatno zaokrožil z zamenjavo. Takrat je namreč prepustil svaku Andreju Wernekherju s Poganka svojo ondotno posest, za kar je dobil ono petino, ki jo je ob Baltazarjevi smrti podedovala svakinja Felicitas. Razen petine desetine na Jamniku si je pridobil vrt v Vincarjih pa 6 hiš oziroma domcev v Stari Loki, Binklju in Veštru, od katerih mu je šlo v celoti letno poleg manjšega denarnega zneska 45 dni tlake.46 Za Viljemovih naslednikov imenje ni več napredovalo. Ko je Viljemov sin Baltazar imenje razdelil med sinova Viljema in Jurija, se je posest starološke graščine začela rahljati.47 Po podatku iz imenjske knjige je Jurij dal 1595 prepisati svoj delež pri starološki graščini na loškega meščana Mihaela Paplerja,48 ki je bil 1601 prepisan med viteze in je pridobil 1618 od Viljema Raspa še drugo polovico. Odprodaja je bila omejena le na starološko imenje v ožjem smislu, ki je zajemalo ne glede na dotlej propadle cajnarice v bistvu posest, ki jo navaja fevdno pismo iz 1521 (gl. str. 150). Sicer so Raspi še nadalje obdržali po loškem ozemlju marsikatero zemljišče in desetino.49 Nasprotno pa je Mihael Papler širil rodbinsko posest tudi po drugih območjih. Prehodno je zagospodaril celotnemu puštalskemu gospostvu (gl. str. 165). Leta 1634 je Mihael Papler starološko graščino prodal Juliju Scarlichiju, bratu ljubljanskega škofa Rajnalda.50 Podatek iz 1630, ki opisuje starološki grad, nazorno nakazuje takratno moč ondotnega gospostva. V gradu je bilo urejenih mimo lepo pobarvane dvorane in dveh posebnih sob za gospode in treh za gospe še 15 kamer, ena soba za služinčad in ena soba ob vratih. Grad je premogel dve kuhinji, 7 kleti, 3 velike žitne kašče, konjski hlev z 8 konji, kravji hlev, stolp in ječo. Poslopje na pristavi je bilo deloma zidano, deloma leseno. Dominikalnega polja je bilo za kakih 20 dnin. Na petih dominikalnih travnikih so letno nakosili za 250—270 voz sena in 40—60 voz otave. Na pristavi je bilo mogoče rediti 50 glav živine. Grad je obdajal jarek, kjer SI. 52 . Starološki grad, levo zadaj cerkev sv. Jurija v Stari Loki so gojili vrsto rib. Samo izgradnja jarka je veljala več tisoč goldinarjev. Graščini je bilo tedaj podložnih le še 8 hub in 26 kajz.5* Kot s Puštalci je bil freisinški škof tudi s starološkim gospostvom v neprestanem sporu. O prepirih beremo že leto dni po Baltazarjevi smrti Kljub določbi, da je škof ob zamenjavi 1528 obdržal pravico do tlake, se omenjeni podložniki na poziv loškega oskrbnika niso odzivali, češ da jim to prepovedujeta Baltazarjeva zeta Andrej Lamberger in Franc Rainer. - Pravi kamen spotike pa je postajalo vprašanje Farmacherjeve rodbine, ki je bila naseljena na hubi poleg staroloske graščine (pnm. stn 126) Hubo je namreč vezala dolžnost, vzdrževati težkega konja za borbo in so jo kot tako Freisinški ocenjevali kot nekak dvor, medtem ko so Starološki zastopali stališče, da je Farmacherjeva huba vključena v sta-rološko gospostvo. Spor se je vlekel dolga desetletja in se je zaključil sele 1582 s poravnavo, po kateri je bil tako imenovan Farmacherjev dvor priznanPloTkemu gospostvu, ki pa je bilo dolžno lastniku staroloskega gospostva plačati 1500 gld.52 Dolgoletna trenja so odmevala pri zasedanjih deželnih stanov, kjer so Raspi skupno s Puštalci sodili med najbolj odločne zagovornike spoštovanja deželnih svoboščin. Do izraza so prihajala v času ostrih verskih bojev, ko so Raspi podpirali luteranstvo in ščitili luteranske loške izgnance (gl. str. 250). Nasprotovanja so se kazala pri vprašanju pravic do pobiranja desetin od novih krčevin, pri osporavanju gmajn itd Kakšno je bilo medsebojno nastrojenje, kaže primer, ko je loški zemljiški go pod očital Paplerju, da hoče izsiliti pomerij, ko je nameraval postaviti zunaj 360318 gradu zidana vrata, s katerimi bi vrh tega zaprl loškim podložnikom v Stari Loki pot do edinega studenca na Fari. Spor se je tako zaostril, da je dal loški oskrbnik zmetati v jarek vse za gradnjo pripravljeno gradivo.53 Ob teh dveh trdnejših gospostvih so se pa razvijala v neposredni bližini Škofje Loke še manjša imenja; ta so bila prav tako v posesti posameznih rodbin, ki so izšle iz vrst loških gospoščinskih nameščencev. Med temi je gotovo na prvem mestu imenje Štemarje. Leta 1514 je bila ondotna pristava v posesti Gašperja Lambergerja, nekdanjega loškega oskrbnika (gl. str. 146). Štemarje se omenjajo v virih dolga desetletja kot lamberška pristava, ki so jo dajali v zakup (npr. 1618).54 Posebne posestne razmere so vladale še naprej na stražiško-besniškem ozemlju. Sentpetrsko gospostvo je prešlo prek rodbine Teuffenpach iz Kranja 1574 v roke takratnega loškega oskrbnika Filipa Siegesdorferja, ki je preuredil tri šentpetrske hube v pristavo in izdatno razširil posest tudi na izvenloško ozemlje. Njegovo delo je nadaljeval Lienhart Siegesdorfer, ki je gospodoval imenju, ocenjenem na davčno osnovo 48 gld. 43 krc. 2 V2 peneza.55 Od te posesti so bile 1625 v sklopu freisinškega fevdnega sveta 4 hube v Besnici, 2 v Zabukovju, po 1 pa v Stražišču in v Rako-vici.56 — Na besniškem ozemlju je prišlo v začetku 16. stol. do delitve lamberških posestev med Francem in Jakobom. Franc je dobil 5 hub in pustoto v Besnici, 2 hubi v Zabukovju, 1 v Rakovici, 2 v Stražišču in 2 na Jami. Jakobova posest je obsegala 4 hube v Besnici, 1 v Češnjici, 2 v Zabukovju, 2 v Stražišču, 2 na Jami in rovt v Dorfarjih. Oba sta imela tudi pravico do Besniškega gozda in do ondotnega ribolova. Po Francevi smrti se je njegova dediščina razdrobila in je deloma prešla v last šentpetr-skega gospostva (gl. zgoraj).57 Zaradi slabe povezave loškega gospostva s stražiško-besniškim ozemljem so bili še vedno na dnevnem redu spori s Kranjem glede deželsko-sodne meje (gl. str. 153). S tem vprašanjem so se leta in leta ubadale razne komisije, ki so skušale posredovati poravnavo med obema strankama. Toda nobena stran ni hotela popustiti. Spor je bil zaključen šele 1625. Takrat je prišlo do kompromisa. Meja je odslej potekala od vrha gaštejskega hriba proti poti na Kalvarijo in čez griče do Rakovice. Ozemlje pod to črto je pripadalo kranjskemu deželskemu sodišču, kamor pa niso bili vključeni freisinški kmetje na Gorenji Savi. Prav tako je freisinški škof obdržal lov na veliko divjad do Save. V mejah freisinškega dežel-skega sodišča je ostala Šmarjetna gora, kjer so Kranjčani sicer smeli pasti živino, grabiti listje in lomiti kamenje, niso pa imeli pravice do drvar-jenja. Kompromis so Kranjčani ocenjevali kot svoj poraz.58 Razvoj patrimonialnih gospostev znotraj loških deželskosodnih meja je torej predstavljal resen problem za trdnost loškega gospostva. Z dvigom teh patrimonialnih gospostev se ni rahljala samo freisinška zemljiška posest, marveč so bile nevarno načete tudi stare pravice loškega teritorialnega gospostva. Da prepreči vsaj za bodoče nastajanje novih zametkov patrimonialnih gospostev po loškem ozemlju, je freisinški škof že v drugi polovici 16. stol. prepovedoval vodilnim nameščencem, da bi si tod pridobivali posest.59 V nastavitvenem dekretu loškega glavarja Hansa Wangnerekha (1628) je bilo izrecno omenjeno, da glavar ne sme brez soglasja freisinškega škofa zase delati rovtov ali si pridobivati v last kmetije, njive ali desetine ne samo po loškem ozemlju, marveč tudi po tujih gospostvih, kolikor le-ta meje na loški teritorij.60 3. Uprava loškega gospostva Na čelu obsežnega loškega gospostva je bila proti koncu srednjega veka peščica nameščencev. Med njimi je bil vodilen oskrbnik, ki je odgovarjal za vodstvo celotnega gospostva. Ob strani so mu stali kaščar in dva gradiščana. Medtem ko je bila glavna kaščar jeva dolžnost skrbeti za to, da je bilo gospostvo čimbolj rentabilno, je bila gradiščanoma zaupana obrambna funkcija s sedežem v Zgornjem stolpu oziroma na Starem gradu. Funkciji oskrbnika in kaščar j a sta bili v srednjem veku ponovno zaupani eni osebi (gl. str. 44 si.), kar so znali nevestni posamezniki temeljito zlorabljati. Izrazit primer je Jakob Lamberger, ki je goljufal zemljiškega gospoda in podložnike hkrati (gl. str. 141). Škof Filip je po odstavitvi Jakoba Lamberger j a obe funkciji sicer ločil, vendar je v začetku 16. stol. ponovno zaupal mesto oskrbnika in kaščarja Gašperju Lambergerju (1503—1508).61 Toda hkrati je sklenil, da obe funkciji vendarle loči in obenem temeljito reformira upravo loškega gospostva. Ta namera je jasno razvidna iz dveh nedatiranih tekstov. Eden od teh tekstov je nastal v letih 1503—1508 — v njem je namreč omenjen oskrbnik Gašper Lamberger62 — drugi tekst pa je dodan urbarju iz 1515.63 Ko je zemljiški gospod razmejeval pristojnost oskrbnika in kaščarja, se je sprva nagibal k misli, da bi odvzel oskrbniku sodne funkcije in bi te posle prepustil kaščarju. V tem smislu je napisan koncept, v katerem je škof naknadno dostavljal popravke. Iz končne redakcije je razvidno, da je škof prepustil sodne funkcije oskrbniku.64 Obenem je škof vztrajal na stališču, da pripada na osnovi pridobljenih regalij krvno sodstvo zemljiškemu gospodu, ki zaupa izvrševanje te pravice določeni osebi. S tem je prišel v konflikt z deželnim knezom, ki si je lastil te pravice. Iz let med 1491—1508 je izpričano, da je tedaj kranjski deželni glavar oziroma deželni upravitelj postavljal v Loki za krvnega sodnika vsakokratnega mestnega sodnika (gl. str. 125), ki ga v tej dobi seveda ni več imenoval zemljiški gospod, marveč ga je volilo meščanstvo. Spor se je stopnjeval iz leta v leto. Leta 1535 je izšel kranjski red za deželska sodišča; na temelju tega reda je postavil deželni knez posebnega krvnega sodnika, ki naj bi mu bilo zaupano krvno sodstvo po vseh sodiščih na Kranjskem. Odslej je bil vicedom pripravljen pošiljati v Škofjo Loko rablja le pod pogojem, da je vodil sodne obravnave deželni krvni sodnik. Freisin-ški škof se je zaman upiral. Loško deželsko sodišče je sicer gospostvu ostalo, toda uvrščeno je bilo med neprivilegirana sodišča. Kot tako je moralo klicati za vodstvo krvnih pravd krvnega sodnika s privilegiranega sodišča in ga seveda plačati. Zemljiškemu gospostvu je pripadala le pravica zasliševanja; tja je gospostvo pritegovalo kot prisednike zlasti posameznike iz meščanskih vrst. Sporno je postalo tudi vprašanje apelacij. Doslej je predstavljal zadnjo instanco freisinški škof (gl. str. 99). Vsaj 1541 pa se je pojavila zahteva, da mora iti apelacija na deželnega glavarja. Škof se zlepa ni hotel odreči stari pravici. Toda deželni knez je odločno vztrajal pri svoji zahtevi in 1586 dosegel, da je škof popustil in pristal, da gre apelacija od loškega oskrbnika na deželno sodno oblast.65 Sodna funkcija je bila le ena od kompetenc, ki je pripadala v opisanem obsegu loškemu oskrbniku. Oskrbnik je bil osrednja osebnost med gospoščinskimi nameščenci. Ta je odgovarjal za vodstvo celotnega gospostva in skrbel za njegove meje. Kot namestnik zemljiškega gospoda je je le-tega zastopal tudi na deželnem zboru, ki se ga škof zaradi oddaljenosti seveda ni mogel redno udeleževati. Oskrbnik je postavljal in od-stavljal nižje gospoščinske uslužbence. Njemu je pripadala skrb za grad in mesto. Ob podpori kaščarja je sodeloval z meščani pri vzdrževanju mestnih zgradb in naprav ter pazil, da so bile mestne straže čuječe. Posebej je bila oskrbniku pridržana skrb za gozdove, pri čemer se je naslanjal zlasti na gozdarje. Da ne bi podložniki pretirano izsekavali go-spoščinskih gozdov, je oskrbnik na temelju kaščarjevih poročil odrejal obseg sečnega dovoljenja za posamezne primere. Oskrbniku je bilo pridržano vrhovno nadzorstvo nad lovom in ribolovom, enako pa tudi nad krmljenjem prašičev po loških gozdovih.66 Položaj loškega oskrbnika je bil tako ugleden in donosen, da so se za to mesto potegovali najrazličnejši odličniki. Tako so se npr. 1573 pojavili kar štirje kandidatje, med katerimi srečamo tedanjega deželnega glavarja Herberta Auersperga.67 V letih 1534—1551 je bilo vodstvo loškega gospostva v rokah barona Antona von Turna zum Creutz.68 Čeprav je bilo v reverzu poudarjeno, da mora Turn gospostvo osebno voditi, se te obveznosti ni držal, zlasti odkar je postal tudi kranjski deželni upravitelj.68 Kot vodja loškega gospostva je imel v Škofji Loki lastnega oskrbnika, sam pa si je začel lastiti naslov glavar (hauptmann).70 Toda nadvojvoda Ferdinand je 1548 izdal resolucijo, s katero je zabranil, da bi si vodilni loški nameščenec še naprej prisvajal ta naslov.71 Primer priča, kako so bili posameznim loškim oskrbnikom lastni interesi daleč nad koristmi gospostva, ki so ga upravljali. Medtem ko je bil oskrbnik predstavnik gospostva, ki je prihajal le malo v stik s podložniki, naj bi bil kaščar predvsem terenski delavec, ki je imel s podložniki mnogo neposrednih stikov. Zato je zemljiški gospod težil za tem, da opravlja kaščarske posle nameščenec z znanjem slovenskega jezika. Kaščar je moral paziti na to, da je bila zemlja čimbolj rentabilna. Skrbel je, da po možnosti pridobi kulturi dotlej neobdelano zemljo. Kolikor so posamezne kmetije ležale nezasedene, je moral kaščar skrbeti, da jim po možnosti čimprej najde obdelovalce. Da bi bili podatki v urbarjih čimbolj točni, so smeli podložniki prodajati in zamenjavati kmetije praviloma samo prek kaščarja, ki je moral vse spremembe sproti registrirati. . . Kaščar je pobiral urbarialne dajatve; pri tem je pazil, da so podložniki v redu poravnavali svoje obveznosti. Načeloma je imel sicer le zemljiški gospod pravico spreminjati dajatve, vendar je bilo kaščarju prepuščeno, da je po uvidevnosti popuščal, če je pretila nevarnost, da bi kmetija preobremenjenosti ne vzdržala in se tako uvrstila med pustote. Kaščar je prevzemal tudi vse druge izredne prispevke, kot žirnino, razne globe ipd. Pobiral je tudi deželne davke, ki jih je po sklepu deželnega zbora v soglasju z zemljiškim gospodom porazdelil na podložnike ob sodelovanju oskrbnika in drugih važnejših nameščencev. Mnogo naturalnih dajatev je sicer v teku stoletij odpadlo in so podložniki te obveznosti poravnavali v denarju. Kljub temu je bil dohodek v žitu še tolikšen, da gospostvo samo tega ni moglo porabiti. Zato je pripadala kaščarju naloga, da je žito spravljal v kaščo, ga v redu oskrboval in spravljal v denar. Kaščo so odprli navadno v februarju oziroma v marcu, ko so bile okoliščine za prodajalca najbolj ugodne. Dokler je bila kašča odprta, je bila vsaka druga prodaja žita po loškem gospostvu prepovedana. Uredba je gospostvu omogočala, da je laže navijalo cene. — Kaščar je od svojega urada letno ob sv. Juriju polagal obračun, v katerem je moral podrobno prikazati vse prejemke in izdatke.72 Sredi reformnih prizadevanj je potres zrušil Zgornji stolp in Stari grad. S tem sta odpadla iz vrste vodilnih loških nameščencev oba ondotna gradiščana, ki ju je zemljiško gospostvo v glavnem zadolževalo z obrambnimi nalogami, a ju je tu pa tam pritegovalo tudi k upravi.73 Ker je hotel zemljiški gospod z upravno reformo predvsem utrditi kontrolo nad poslovanjem vodilnih nameščencev, je organiziral gospo-ščinsko pisarno, ki naj bi jo vodil poseben nameščenec — protipisar. Njegova naloga je bila, da popisuje vse gospoščinske redne in izredne dohodke ter izdatke. V ta namen je moral voditi tri knjige. V posebno knjigo je vpisoval sodne obravnave in poravnave (npr. zaradi dediščin ipd.). Druga knjiga je zajemala odločbe, ki jih je gospostvo izdajalo v zvezi s spori med podložniki zaradi raznih meja, pravic do paše, lesa, potov ipd. V tretjo knjigo so sodili ukazi in odločbe zemljiškega gospoda oziroma njegovih odposlancev, ki so leto za letom urejali najrazličnejša " nerešena vprašanja. Knjige naj bi protipisar opremljal z letnico in jih ob koncu vsakega leta spravil v gospoščinski arhiv. — Protipisarju je bilo deloma zaupano tudi nadzorstvo nad denarnim prometom. Zato je moral voditi pregled nad izrednimi dohodki in izdatki za splošne potrebe, obenem pa sestavljati urbarje in davčne registre. Sicer je pa moral pomagati kaščarju, ki je bil tedaj po položaju nad protipisar jem.74 Pomen posameznih vodilnih nameščencev v raznih dobah jasno nakazujejo njihovi fiksni prejemki. Medtem ko sta prejemala oba gradiščana ne glede na prispevek za stražnike na Starem gradu od konca 14. stol. dalje stalno po 24 mark, so se dohodki drugih menjavali, kot nakazuje naslednja razpredelnica; ta upošteva le prejemke, ki jih je njim oddajalo neposredno zemljiško gospostvo. Mimo teh je pripadala oskrbniku še tlaka, lov in ribolov, kaščarju pa ribolov okrog Škofje Loke,75 kar je vodilo do raznih trenj. V območju Škofje Loke so namreč ribarili tudi Ločani, ki so ob narasli vodi rabili mreže s tako majhnimi okenci, da so uničevali ribji zarod. Z mrežami so lovili tudi železnikarski fužinarji; po dolinah je ribarila duhovščina, ki si je 1534 do preklica pridobila pravico do ribolova s trnkom v postnih dneh, z ribolovom naj bi se pa po kaščarje-vih besedah ukvarjali tudi kmetje. Veliko škode naj bi delali zlasti pu-štalski gospodje pa tudi ribiči loškega oskrbnika, ki so ponoči skrivaj z mrežami lovili ribe in jih pod roko prodajali Ločanom.76 — V oskrbni-kovo dobro so se stekale podložniške drobne dajatve, ki jih je bil deležen tudi protipisar; zadnji je imel kot priboljšek še delež pri taksah. Razen tega so bili vsi trije nameščenci deležni tudi dohodkov od glob, od katerih je bilo treba v začetku 16. stol. odvajati zemljiškemu gospodu samo polovično vsoto. Preostalo polovico so si delili vsi trije nameščenci. Od sodnih glob je odpadla četrtina na oskrbnika, druga četrtina le-teh pa je šla z enakimi deleži v žep kaščarja in protipisar j a; od kaščarjevih glob je pripadla zadnjima dvema po ena četrtina.77 Leto Oskrbnik Kaščar Protipisar 1396 80 mark 10 mark ovsa 50 modijev 1448 85 mark 64 soldov 32 mark ovsa ? 1512 109 mark 32 soldov 47 mark 12 mark pšenice 13 modijev 10 modijev 3 modi je rži 13 modijev 32 modijev 3 modi je ovsa 34 modijev 40 modijev 3 modije 1513 124 mark 32 soldov 63 mark 12 mark pšenice 16 modijev 10 modijev 3 modije rži 16 modijev 32 modijev 3 modije ovsa 60 modijev 60 modijev 3 modije 1524 124 mark 32 soldov 80 mark = 133 gld. 12 mark = 207 gld. = 20 gld. pšenice 16 modijev 17 modijev 3 modije rži 16 modijev 32 modijev 3 modije ovsa 60 modijev 70 modijev 16 modijev Dviganje plače v letih 1512 in 1513 je pripisati dejstvu, da sta prav tedaj odpadla iz nameščenskih vrst oba gradiščana. Delitev kompetenc med dva vodilna gospoščinska nameščenca, med Oskrbnika in kaščarja, ni< dolgo držala. Ze v dvajsetih letih 16. stol. naletimo na primere, da sta bili obe funkciji spet združeni v enotnih rokah.78 Od druge polovice 16. stol. dalje sta bili obe funkciji praviloma spet zaupani isti osebi. Položaj vodilnega nameščenca se je tako znova silno okrepil. Ker oskrbnik seveda ni opravljal drobnih kaščarskih opravil, je imel ob strani kuščarja, čigar veljava se tedaj ni bistveno ločila od'pristojnosti nekdanjega k aščarjevega pomočnika, kaščarjevega pisarja. Zaradi takega razvoja se je dvignil ugled protipisarja, ki je postal v gospostvu najvažnejša oseba za oskrbnikom. Fiksna plača teh treh funkcionarjev iz 1604 odlično ponazarja njihov položaj v gospostvu. Oskrbnik protipisar Kaščar 394 gld. 30 gld. 7 gld. 45 krc. pšenice 33 modijev 9 modijev — rži 48 modijev 9 modijev 2 modija ovsa 120 modijev 16 modijev 6 modijev Nadzorstvo nad vodilnimi nameščenci je škof še naprej zaupal svojim odposlancem, ki jih je leto za letom pošiljal s podrobnimi instrukci-jami v loško gospostvo.79 Med nižjimi nameščenci, ki jih je postavljal oskrbnik, naletimo mimo pisarjev, gozdarjev, stražnikov, vratarjev ipd. na mojstra, ki je opravljal posle sodina (gl. str. 46). Urbarialni naslov mojster se je sčasoma umaknil označbi podeželski sodnik (landrichter, služitelj deželskega sodišča, gl. str. 364)" na ta termin naletimo sicer povsem osamljeno že sredi 15. stol., ko je kaščar v tem svojstvu pobiral globe od kmetov, ki so se ukvarjali s prepovedano trgovino.8« Iz kasnejšega pripisa v urbarju 1501 je razvidno, da sta še v prvi polovici 16. stol. opravljali to službo dve osebi. Njun položaj je razviden iz dohodkov. Z začetku 16. stol. je gospostvo dajalo mojstru letno le po 1 V« marke, voz sena in tri modije rži. Izdatnejši vir dohodkov predstavljajo drobne dajatve županov in podložnikov, zlasti po Poljanskem in Selškem (jajca, kokoši, pogače, pšenica, oves, pre-divo, deloma tudi denar); v osmih ondotnih župah je imel mojster pravico do osmih tlaških voženj. Kadar je gospostvo poslalo mojstra na teren, mu je pripadala hrana, enako je bil deležen posebnega prispevka, ce so ujeli zločinca.81 Razdelitev na urade oziroma župe (gl. str. 128) v tem času ni doživljala sprememb. Iz virov 16. stol. je razvidno, da tedaj predstojniki zup niso vedno prebivali v naselju, po katerem se je župa imenovala; naletimo celo na primere, da je oskrbnik postavil za župana podloznika iz druge ZUP. Kalo je predstavljalo za žebljarje dodatni zaslužek (avanzo), kajti žeblji iz prihranjenega železa so pripadali žebljarjem, česar pa fužinarji niso vedno priznavali.118 Iz časa ok. 1630 so na voljo podrobni podatki glede porabe železa, teže izdelkov in stroškov pri izdelavi 1000 kosov posameznih vrst produktov. Poraba Teža Stroški železa izdelkov za v funtih v funtih delo canali communi in gundulini 15 11 15 krc. terni tratti 24 18 25 krc. 1 terni grossi 25 18 24 krc. quaderni tratti in quaderni grossi 29 22 26 krc. 2 da tre tratti in da tre grossi 43 33 32 krc. mantuani tratti in mantuani grossi 54 44 34 krc. da settanta tratti in da settanta grossi 85 70 64 krc. majhne narbe 25 17 65 krc. srednje narbe 50 34 85 krc. V stroške ni bila zajeta samo plača kovača, marveč tudi izdatek za žebljarjevega pomočnika in za oglje. Če je žebljar npr. izdelal dnevno 1000 kosov žebljev canalov, mu je pripadalo 15 krc. plače, od katere mu je odpadlo V2 krc. za oglje in kakih 4 V2 krc. za pomočnika; žebljarju je torej ostalo čistih 10 krc. na dan. S čistim zaslužkom bi mogel žebljar kupiti kakih 12,8 kg pšenice ali 5 funtov govedine ali 4 litre vina.119 Družba v Železnikih je bila torej v zelo različnem socialnem položaju. Najštevilnejši je bil pač sloj malega človeka, ki je predstavljal jedro železnikarske občine (gmajne). Vodilna vloga je pa pripadala fuži-narjem, ki so skušali sčasoma vse bolj potiskati gmajno v ozadje. Tako je občina 1567 prosila loškega oskrbnika za posredovanje glede volitve rudniškega sodnika, ki so ga tedaj fužinarji kar sami potrdili, namesto da bi ga volili kot dotlej skupaj z občino. Občina se je prav tedaj pritoževala proti fužinarjem glede pravic do paše na gmajni, ki so jo fužinarji ogradili in med seboj razdelili ne glede na stare pravice železnikarskega prebivalstva. Spor je loški oskrbnik skušal poravnati tako, da bi fužinarji to zemljišče uporabljali zase le od začetka maja do Jakobovega (25. julija), vendar se fužinarji tega niso držali. Zeleznikarska soseska je štela čez 150 revežev, ki niso premogli niti krpe zemlje.120 Razlike je bilo čutiti tudi v narodnostnem pogledu. Fužinarski element je že v 15. stol. izgubljal izrazit romanski pečat (gl. str. 86). Ta proces se je še stopnjeval v 16. stol., kot nakazujejo priimki takratnih železnikarskih fužinarjev. Fužinarski živel j se je v narodnostnem pogledu vse bolj izprepletal. Izrazitim romanskim imenom, kot Pierin, Per, Gompa, Fracule, se priključujejo tedaj nemški priimki, kot Junauer, Rotenman-ner, Warl, Wretzl; hkrati naletimo na fužinarje s tipičnimi slovenskimi priimki, kot Lukič, Modrijan, Planina. Nekateri priimki nakazujejo prvotno domovino njegovega nosilca, npr. Koroše, Rotenmanner. — Na tem majhnem prostoru se je torej znašel najrazličnejši narodnostni element, ki ga je vezala skupna lastnost — velika podjetnost. Mimo narodnostno mešanega fužinarskega življa pa je prebival tod delavski sloj, ki je bil prav gotovo v veliki večini slovenski. To dokazuje vir iz 1567; ko so škofovi odposlanci zaprisegali Zeleznikarje, je le-tem pisar Ober-hueber prebral tekst v slovenskem jeziku.121 Krepko gospodarsko uveljavljanje železnikarskih fužinarjev je vabilo vrsto podjetnikov, da so poskušali srečo še v drugih predelih obsežnega loškega gospostva. Te poskuse je freisinški škof spremljal z očitnim nezadovoljstvom, saj je s tem nevarnost razkrajanja gospostva nevarno rasla. Od tridesetih let 16. stol. dalje omenjajo viri rudnik vitriola v območju Bukovščice. Najstarejši meni znan podatek o tem rudniku poteka iz 1533. Tedaj je poročal loški kaščar Lienhart Siegesdorfer, da so pred leti tam odkrili vitriol; upati je, pravi, da bodo ob kopanju v večje globine naleteli na srebro.122 Po železnikarskem zgledu je bilo tudi pri tem rudniku razvito deležništvo. Lastništvo je bilo razdeljeno na deve-tine, ki so se pa sčasoma v posameznih primerih drobile celo na osem delov. Čeprav je 1555 loški oskrbnik Lienhart Siegesdorfer poročal o pritožbah loških podložnikov zaradi škode, ki jo je rudnik povzročal ondotnim gozdovom in da mu je dežela prepovedala vmešavanje,123 ga najdemo 1559 in 1561 med solastniki rudnika z devetinskim deležem (1561). Med deležniki so bili še Viljem oziroma Jurij Rasp, lastnika staro-loške graščine, pa nekateri loški meščani, kot Janž Naglič, Ožbalt Pre-libler (1559) pa Jakob Heinricher (1561) itd.124 Vir iz 1568 rudnik še omenja, v kasnejših letih pa naletimo tod le še na krajevno ime Knapi; to naselje, ki ga srečamo prvič v urbarju 1643, je premoglo le kajžarje kot naslednike nekdanjih rudarjev.125 Ne glede na freisinškega škofa je cesar Ferdinand dovolil fužinarju Matiji Notarju, da je postavil fužino v Farjevem potoku, v grapi južno od Jesenovca.126 Mullner datira ustanovitev fužine med leti 1604—1607.127 Iz vira 1609 vemo, da je tedaj polovico fužine kupil Janž Coronini,128 ki je kmalu nato postal lastnik celotnega obrata. Fužina se je že spočetka borila z velikimi težavami. Podjetju je nasprotoval loški oskrbnik, ki ni bil ravnodušen spričo krčenja gozdov, primanjkovalo je pa tudi rude, ki so jo kopali zlasti okrog Zetine in Srednjega brda in jo ob Blegošu prevažali v Farjev potok.129 Vsekakor je fužina še v teku 17. stol. propadla, verjetno pred 1654,139 saj jo Valvasor označuje kot opuščeno.131 Se manj sreče je imel Matija Notar v sami dolini. Ze 1596 je namreč hotel postaviti fužino na Češnjici, kar mu je pa spodletelo spričo protestov železnikarskih fužinarjev, ki so se bali konkurence. Ko je Notar prodal fužino v Farjem potoku, je znova skušal uresničiti staro zamisel. Leta 1612 je naslovil prošnjo na deželno komoro, toda Zeleznikarjem se je tudi tedaj posrečilo, da so preprečili postavitev nove fužine na tleh sosednje Cešnjice.132 Fužinarstvo je pa sililo tudi v Poljansko dolino in s tem začelo krhati zemljiškogospoščinsko posest še na drugem koncu gospostva. Med novimi podjetji je bila najpomembnejša fužina na Poljanskem ob izlivu Hobovščice v Poljanščico, kjer je še danes ohranjeno naselbinsko ime Fužine. Tod, na mejo med naseljenim in nenaseljenim ozemljem, so postavili 1549 nekateri loški meščani, med njimi Jakob Heinricher, novo fužino, ki je od vsega začetka povzročala zemljiškemu gospodu mnogo skrbi. Nerazpoloženje do novega podjetja se kaže očitno v poročilu, ki ga je naslovil loški kaščar Lienhart Siegesdorfer na škofa. V njem toži, da so začeli fužinarji brez njegove vednosti v sosedstvu pustošiti gozdove, kar škoduje gospostvu in kmetskim podložnikom. Fužinski obrat je v veliko oviro pri plavljenju lesa. Fužinarji so pozidali prostor, kjer so dotlej ob velikem vodostaju lovili les, ga tam zlagali in ga nato splavljali dalje po Poljanščici.133 Pozivajoč se na fužinarske svoboščine, so samovoljno izsekavali les, lovili ribe in trgovali, povsem pa pozabljali na plačevanje urbarialnih obveznosti. Po vsekakor pretiranem zatrjevanju loških vodilnih nameščencev so bili v nadlogo kmetskim podložnikom, ki so se pri fužinarjih zadolževali in jim zastavljali njive ter se izpostavljali nevarnosti, da so jih fužinarji v objestnosti celo metali v okovje. Zemljiški gospod je od fužinarjev odločno zahteval, da se odrečejo samovolji, da ne smejo več postavljati novih hiš, kmetom pa morajo vrniti zastavljeno zemljo.134 Podjetje je bilo organizirano po železnikarskem zgledu. Eksploatacija je bila razdeljena na osem tednov. Leta 1560 je bilo tod šest gospodarjev (Ivan Lingič, Jakob Zoren, Pavel Jančič, Jakob Heinricher, Lovre Cim-perman, Bastel Karner). Večini od njih je pripadal delež po en teden, le dva med njimi sta bila zastopana z dvema tednoma.135 Kot kažejo priimki, je bil vsaj del deležnikov nedvomno iz vrst loških meščanov (npr. Lingič, Heinricher), ki so si hoteli tod ustvariti vir za trgovino z železom in železnimi izdelki. Leta 1563 je bilo deležnikov pet; med njimi je bil lastnik skoraj polovice tednov Ločan Jakob Heinricher.136 Predpisane dajatve, ki so vezale fužino do loškega gospostva, dajejo vsaj do neke mere slutiti obseg podjetja. Gospostvo je prejemalo od fužine letno 5 renskih gld. Primerjava z Železniki, kjer je gospostvo dobivalo v ta namen od obeh fužin komaj 8 gld., ni preveč zgovorna. Zavedati se je namreč treba, da so bili Železniki od vsega početka privilegirani, medtem ko gospostvo Fužinam (Hobovšam) že od ustanovitve ni bilo naklonjeno. Prepričljivejša je dajatev za vzdrževanje višjega rudniškega sodnika. Medtem ko so Železniki dajali 1581 v ta namen v celoti 30 gld., je tedaj odpadlo na Hobovše 10 gld.137 Glede na ta podatek bi Hobovše glede na produkcijo predstavljale nekako tretjinsko kapaciteto železnikarskih fužin. Slabše razmerje je prikazano v seznamu, ki označuje hobovške fužinarje kot nepremožne in hkrati navaja, da so produ-cirali 'letno okrog 50 milenijev železa, medtem ko je tedaj znašala produkcija v Železnikih nekako 300 milenijev.138 Zilavost je pokazala hobovška fužina ob elementarni katastrofi 1565, ko je huda povodenj obrat razdrla in se je podjetje nekaj let nato spet dvignilo in ponovno nemoteno delovalo.139 V obnovljeni fužini se je odlikoval sin Jakoba Heinricherja Janž, ki je predstavljal hobovške fužinarje tudi pri volitvi višjega rudniškega sodnika 1573.140 Da je bilo tod deležništvo še tedaj razvito, dokazuje seznam iz 1588, v katerem se omenjajo hobovški fužinarji Valentin Ruembl, ki je bil hkrati rudniški sodnik v Hobovšah, dalje Štefan in Adam Pregl, Janž Khrabath ter Jurij Khunstl, ki je bil obenem trgovec z železnino v Škofji Loki.141 V naslednjih desetletjih se fužina vse manj omenja. Pač naletimo 1601 na hobov-ško fužino, ki se je skupno z Zeleznikarji pritožila na nadvojvodo proti rovtarstvu, češ da le-to grozi uničiti fužinarstvo. Iz 1612 je ohranjena vest o poglobljenem sporu z gospostvom, ko so predstavniki gospostva dejansko nastopili proti hobovškim fužinarjem in njihovim oglarjem ter jim razdrli kopišča.142 Sicer slišimo o tej fužini še 1616, ko se omenja tod še vedno kot fužinar Valentin Ruembl,143 pa 1647, ko poroča višji rudniški sodnik, da je umrl Janž Cornion, lastnik fužin v Hobovšah in Farjevem potoku.144 Sicer je podjetje omenjeno v vseh loških urbarjih do 1688, toda pisar je urbarialni tekst kratko malo prepisoval iz urbarja v urbar. Vendar navaja Valvasor, da je podjetje že pred mnogimi leti prešlo v roke upnikov fužinarja Corniona in je spričo neizkušenosti novih lastnikov kmalu nato propadlo.145 Mimo hobovške fužine so zrasli po Poljanski dolini še posamezni sorodni obrati, ki so pa bili v splošnem manj pomembni in kratkega življenja. Leta 1533 so nekateri posamezniki, med katerimi so bili tudi ne-freisinški podložniki, skušali začeti delo v novem rudniku na tleh hlevno-vrške župe v sosedstvu vrhniškega sodišča (»Grabenpach«). O tej nameri je poročal loški kaščar Lienhart Siegesdorfer freisinškemu škofu in obenem naglašal, da noče brez škofovega dovoljenja nič ukreniti.146 Kazno je, da je namera propadla, kajti kasnejši viri tega rudnika ne omenjajo več. Skoraj hkrati kot v Hobovšah se je pojavil fužinski obrat tudi v Brekovicah na žirovskem območju. Prva vest o tej fužini poteka iz 1550. Računski register tedaj omenja, da imata na novo zgrajeno fužino v posesti Jakob Heinricher in Jurij Pivek (Piwakgh).147 V poročilu iz 1551 je označen kot edini lastnik fužine Jakob Heinricher. Tedaj so namreč škofovi odposlanci poročali, da je loški meščan Jakob Heinricher, eden izmed fužinarjev v Hobovšah, kupil od Jurija Pivka v Brekovicah hubo, ki bi jo želel povezati z ondotno fužino (hamer). Odposlanci so škofu svetovali, da mu da ustrezno dovoljenje proti reverzu, da bo ubogljiv, SI. 55. Brekovice da ne bo ogrožal sosedov in ne bo lovil rib.148 V sklopu fužine, ki je gospostvu nesla letno tri marke, je bila še kovačija, žaga in dve kajži. Tudi tu se je ponovil hobovški primer. Ko je povodenj fužino razdrla, jo je gospodar kmalu obnovil.149 Očetu Jakobu je sledil kot lastnik sin Janž, ki ga srečamo na tem mestu še 1579. Seznam iz 1581 sicer obrata več ne omenja,150 pač pa srečamo še po tem letu tod kot lastnika peči, ki je bila že nekaj let sem opuščena, brata Gnecco, ki sta imela v lasti tudi vipavsko fužino Hubelj. Med 1590 in 1595 je obrat povsem propadel151 v zadovoljstvo zemljiškega gospoda, ki je bil z lastniki v stalnem sporu zaradi izsekavanja gozdov kot tudi zaradi nerednega plačevanja dajatev.152 Do neuspelega poskusa je prišlo ob potoku Brebovščici pod Lučnami. Z dovoljenjem nadvojvode Ferdinanda je tam postavil 1609 fužino Gašper Cblak, proti čemur je ostro protestiral loški oskrbnik. Protest sicer ni zalegel, vendar je podjetje, ki ga je imel 1612 v posesti Coronini, verjetno kmalu nato propadlo.153 Mlajšega postanka je bilo fužinarstvo nad Hotavljami ob Volaščici. V tridesetih letih 17. stol. je ondi nameraval postaviti fužino ljubljanski meščan Cornion. Freisinški škof seveda ni bil naklonjen tej zamisli. Sicer naj bi prišlo 1635 do poravnave med njim in Cornionom,154 vendar je škof še 1637 naročal oskrbniku, naj skupno s protipisarjem natančno pregleda ondotni kraj in naj obširno poroča o zadevi.155 Naslednje leto je škof ponovno opozarjal oskrbnika, da je treba glede te fužine dobro premisliti.156 Tako je prišlo 1639 do nove poravnave.157 Res je tod zraslo do 1642 obsežno podjetje; vanj sta bili vključeni dve brescianski peči, cajnarice, zraven je bila kovačija, kjer so izdelovali žeblje, dalje trgovina, mlin in žaga ter tri delavske hišice. Gospostvu so pripadale urbarialne dajatve od teh objektov v višini 13 gld. Les so sekali na Blegošu in zanj odštevali gospostvu letno po 18 gld. Navzlic začetnemu razmahu je podjetje kmalu propadlo (med 1658 in 1667).158 Fužinarska podjetja so torej v 16. in v prvi polovici 17. stol. na novo rasla na najrazličnejših koncih in krajih. Sicer niso nikjer pognala globljih korenin, vendar so predstavljala hudo nevarnost za homogenost loškega gospostva. Saj je gospostvu pretilo, da mu odpadejo tudi obsežni nenaseljeni gozdovi po zahodni strani gospostva, tako na Poljanskem kot na Selškem. V taki situaciji škof zlasti v začetni fazi ni nasprotoval rovtarski kolonizaciji, ki je zajela to ozemlje v 16. stol. in dosegla višek proti koncu stoletja. 5. Rovtarska kolonizacija Po hudih preizkušnjah s fužinarji je freisinški škof spoznal, da mu predstavlja najbolj solidno rento skrbno obdelana zemlja. Tako je vse večjo pozornost poklanjal pažnji, da so podložniki dobro vzdrževali kmetije. Veliko izgubo so pomenjale za gospostvo pustote, ki jih pod- SI. 56. Nova Oslica SI. 57. Mrzli vrh ložniki iz kakršnegakoli vzroka niso obdelovali. V želji, da bi pusto te spet obnovili, je škof poslal npr. 1510 na teren posebno komisijo, ki se je prav podrobno zanimala za to vprašanje. Komisija je tedaj v veliki meri uspela.159 Težnja po poselitvi pustot je sprožila, čeprav spočetka verjetno niti ne zavestno, obsežno rovtarsko kolonizacijo, ki je trajala več kot sto let. Na prve rovtarske kmetije namreč naletimo na območju, ki je bilo kultivirano že v času prve kolonizacije, a je bilo kasneje opuščeno. Prve zametke rovtarske kolonizacije srečamo v urbarju 1501. V njem so omenjene nove rovte na Selškem, za katere ni jasno, ali jih je treba lokali-zirati v Spodnje Danje ali v sicer opuščeno naselje Groblje nad Zalim logom.160 Pomembnejše so tri rovtarske kmetije v območju Stare Oslice pri Jezercu, ki leži na zahodnem robu prve kolonizacije.161 Do 1560 sta se le-tem med drugim priključila dva rovta v Klad ju, kjer je bilo 1291 in 1318 devet obdelanih kmetij, pa so se do 1501 obdržale v obdelavi le tri, medtem ko je bilo drugih pet tedaj v pusto ti, za eno je pa sploh izginila vsaka sled. Leta 1560 najdemo nove rovte tudi zahodno od tod na Kranjskem brdu, kjer sta bili že 1291 in 1318 le dve pustoti s pripombo, da tam ne more nihče vzdržati.162 — Delo pri obnavljanju pustot je napredovalo tudi v naslednjih desetletjih in to v taki meri, da srečamo v urbarju 1630 v obeh dolinah vsega komaj 18 neobdelanih kmetij, med katerimi jih je bilo na Poljanskem 6, na Selškem pa 12 (prim. str. 128—129). Vzporedno z obnavljanjem pustot pa je zemljiško gospostvo napravilo še korak dalje. Značilna je notica iz 1537, v kateri je zemljiški gospod naročal kaščarju Lienhartu Siegesdorferju, naj skrbi za to, da se število podložnikov pomnoži.163 Da škofov poziv ni naletel na gluha ušesa, dokazuje podatek, po katerem je bilo pred 1555 na ozemlju hotaveljske župe 25 rovtarskih novincev, a je njih število tedaj naraslo na 38.164 Naseljevanje je napredovalo v taki meri, da se je to ozemlje ločilo od hotaveljske župe in se osamosvojilo v samostojni osliški upravni enoti.163 — Rovtarsko kolonizacijo moremo podrobneje spremljati šele na podlagi številnih urbarjev od 1560 dalje, vendar je treba upoštevati, da v urbarjih niso dosledno sproti registrirali vseh novih naselitev; za rovtarje so namreč od 1588 dalje vodili poseben rovtarski seznam. Resnična kolonizacija se je torej lahko v marsikaterem primeru znatno razhajala s tisto, ki je vpisana v urbarjih. Upoštevajoč urbarje in rovtarske sezname, moremo soditi, da se je prvi kolonizacijski sunek pojavil na Poljanskem v hotaveljski župi, da pa je sicer kolonizacija dotlej povsem nenaseljenega ozemlja ubirala smer od zahoda proti vzhodu. Na ozemlju od tolminske meje vzhodno in jugovzhodno od Cerknega pa vse do območja žirovske župe je do 1630 zrasla cela vrsta naselij (Podlanišče, Nova Oslica, Mrzli vrh, Lani-šče, Novine, Podpleče, Hobovše, Podjelovo brdo, Tičje brdo, Sovodenj). Osliška kolonizacija je strnjeno silila tudi na ozemlje severnega dela žirovske župe, pa na dotlej nenaseljeno področje med žirovsko in hlevno- SI. 58. Lanišče SI. 59. Lavrovec vrško župo, kamor je treba skoraj v celoti postaviti 102 novinca, ki jih naštevajo viri na žirovskem ozemlju do 1588. Iz vpisov 91 novincev v času med 1588 in 1630 se da sklepati, da je šel tedaj žirovski tok proti vzhodu v smeri proti Račevi in Žirovskemu vrhu, kamor je pa z druge strani silil kolonist iz poljanske župe. Novinci poljanske župe so bili v glavnem usmerjeni proti Žirovskemu vrhu in Brebovnici, in to predvsem konec 16. in začetek 17. stol. Skrajni jugozahodni del na novo koloniziranega poljanskega ozemlja je segal v hlevnovrško župo, in sicer zlasti v območje Lavrovca. Le v neznatni meri naletimo na rovtarski SI. 60. Sovodenj živelj v vzhodnem delu Poljanske doline, naseljenem že v času prve kolonizacije. Tod srečamo posamezne rovtarje v glavnem na ozemlju, kjer se prva kolonizacija ni obnesla. Ta pojav je nazorno razviden iz naslednje tabele, ki primerja rezultate srednjeveške sistematične kolonizacije z obsegom rovtarskega naseljevanja.166 Zahodni del doline Vzhodni del doline Število Število Zupa domačij 1501 rovtarjev 1630 Zupa domačij 1501 rovtarjev 1630 Osliška _ 99 Brojska 43 16 Zirovska 92 149 Javorska 63 22 Hlevnovrška 36 27 Koroška 77 14 Hotaveljska 71 70 Poljanska 90 120 Skupaj 289 465 183 52 Druga kolonizacija, ki je zajela Poljansko dolino po dvestoletnem odmoru, je torej po številu gospodarstev presegala prvo naseljevanje (517 :472), na kar je seveda vplival zahodni del doline, kjer je rovtarska kolonizacija daleč prevladovala nad srednjeveško (465 :289); v vzhodnem delu je bila prva kolonizacija tako temeljito opravljena, da se rov-tarstvo ni moglo prav razviti (52 :183). Hkrati je prišlo do živahnega kolonizacijskega gibanja tudi na Selškem. Na prve sledove teh kolonistov naletimo v urbarju iz 1560. Med novimi naselniki, ki jih urbar vključuje v osliško upravno enoto, srečamo namreč šest rovtarjev, ki jih vir postavlja v območje Davče (»in der Alss«). Povezava z osliško župo je ostala živa do 1568, ko je bilo vse davško ozemlje, ki pa sploh ni mejilo na osliško območje, prepisano v župo Sorico, medtem ko naletimo na samostojno župo s sedežem v Davči šele 1610. Teh šest rovtarjev postavlja urbar iz 1560 na ozemlje okrog Črnega vrha, severno od Robidnice, kar kaže, da se je kolonizacija Davče začela s poljanske strani. Toda skoraj obenem so silili v Davčo tudi s sosednjega tolminskega območja. 2e urbar iz 1560 omenja, da je skušal nekdo iz Poč napraviti nove rovte v davškem območju. Prav tako najdemo v urbarju 1563 vest, da je napravil nove rovte neki Tolminec »Naprawitzi« (= Prvik v Zgornji Davči). V Davčo so pa silili tudi s selške strani, kar dokazujejo urbarialni vpisi nekaterih ondotnih rovtarjev, ki so bili že 1564 vključeni v soriško župo.167 Rovtarji tega obsežnega ozemlja so bili v urbarjih razdeljeni pod štiri naslove. Ime Per jesere = am Sellant, ki se pojavi v urbarjih že v 60. letih 16. stol., ni nikoli vključevalo več kot tri rovtarje. Ime je še danes ohranjeno v Zgornji Davči,168 kjer naletimo med drugim tudi na kmetijo Močnik; to ime srečamo v tej skupini že v urbarju 1714.169 — Ime Alss Egkch navaja prvič urbar iz 1564. V tej skupini so dosledno vsa leta omenjeni trije rovtarji. Ko se ime prvič pojavi, so bili ondotni rovtarji vpisani v soriško župo,170 kar kaže na to, da moramo urbarialno ime iskati v severnem območju Davče. Od treh ondotnih rovtarjev sta se od 1625 dalje pa vse do 1714 dva pisala Schuester.171 Upravna ureditev in priimek Schuester upravičujeta lokalizacijo urbarialnega imena v območje kmetije Šoštar, oziroma Šoštarjevega Kovka (1102 m) v Spodnji Davči.172 — Pod tem imenom je bil v kasnejših statistikah (npr. 1754) združen dobršen del davških domačij. Se nekaj več davških gospodarskih enot je bilo 1754 vključenih v skupino Jasterberdi (1754 Justimwerdo oder Dauzha).173 Na ime naletimo prvič v urbarju 1568, kjer so omenjeni štirje rovti. Do 1630 je število ondotnih domačij naraslo na šest obdelanih rovtov in eno pustoto. Urbarialno ime je vsekakor istovetno z imenom Jastrenk (1056 m), severovzhodno od kmetije Mrovlje na osojni strani potoka Davče. V to skupino je bila med drugim vključena kmetija, ki so jo uživali vsaj od 1625 dalje skozi stoletja člani rodbine Jemc (Homitz); Jurij Jemc je 1630 opravljal županske posle.174 Kmetija Jemc predstavlja danes središče celotne Davče. SI. 61. Davča — Zaprvič SI. 62. Davča — Na Jezeru V enoti Alss naletimo 1560 na šest rovtov (gl. str. 191). Lokalizacijo podaja že urbar 1560 sam. Gre za ozemlje, ki se razprostira po severnem pobočju Črnega vrha v smeri proti zahodu v območju nekdanje meje med loškim gospostvom in tolminskim ozemljem.175 Hkrati kot v Davči je prišlo do rovtarskega naseljevanja tudi v Martinjvrhu, ki je ostal ves srednji vek nenaseljen. Do 1570 omenjajo urbarji tod tri rovte, med njimi tudi Megušnico. Do 1630 se je število martinjvrških rovtarjev vključujoč Megušnico dvignilo na 35. Urbarialni podatki nakazujejo, da so se rovtarji tod naseljevali od vzhoda proti zahodu — torej neodvisno od davških naselnikov. Med davške in martinj-vrške rovtarje so se pa s selške strani vrinili naselniki Osojnika, Potoka (Farjevega Potoka) in Zale, ki so se ondi vsaj deloma naselili v zvezi š fužinarstvom (str. 183). Upravno so jih podredili brez točnejše razmejitve deloma davški, deloma pa selški župi, kamor je spadal ves Martinjvrh.176 V primeri s Poljansko dolino je bila rovtarska kolonizacija po Selškem skromnejša, kot kaže naslednja tabela.177 Število Zupa. domačij 1501 rovtarjev 1630 Strmiška Stirpniška Selška Rudenska 57 57 92 59 58 2 45 42 9 Soriška Davška 50 Skupaj 323 148 Ne glede na dotlej nenaseljeno davško in martinjvrško ozemlje se je rovtarstvo v večji meri usmerjalo le na stirpniško župo, kjer se srednjeveška kolonizacija ni posebno obnesla (gl. str. 129). Rovtarska kolonizacija se je bistveno ločila od srednjeveške sistematične kolonizacije. Medtem ko je srednjeveško kolonizacijo vodilo zemljiško gospostvo, ki je oddajalo zemljo po vnaprej določenem ključu, je rovtarsko kolonizacijo narekovala pobuda posameznikov, ki so več ali manj na lastno pest krčili gozdove in kultivirali zemljo. V nasprotju s tako pestro poljsko razdelitvijo, ki jo srečamo na ozemlju srednjeveške kolonizacije (gl. str. 24—27), je najti na vsem obsežnem teritoriju rov-tarske kolonizacije izključno le samotne kmetije in njih aglomeracije; vsaka domačija ima celotno zemljiško posest povsem zaokroženo. Rovti so bili silno različnega obsega. Mnogi rovtarji so premogli mimo skromne kajže le majhne krpe zemlje, drugi spet so si polagoma rovte povečali v taki meri, da po gospodarski moči niso bistveno zaostajali za pravimi gruntarji. Proces naraščanja rovtov dobro ponazoruje instrukcija škofa Ernesta (1588), v kateri je naglašal, da bi bilo znova treba gospostvo objezditi in popisati; zemljiški gospod je bil namreč prepričan, da se je obseg rovtov sčasoma močno spremenil in da so bili nekateri med njimi obremenjeni kot polhube, čeprav so v resnici ustrezali po obsegu eni ali celo dvema hubama.178 Približno ocenjevanje rovtarskega življa omogoča urbar iz 1630, ki navaja v večini primerov višino posevkov in število živine, ki so jo posamezni rovtarji gojili čez zimo. Ker urbar nekatere rovte naravnost označuje kot hubo ali polovično hubo ipd., je mogoče na osnovi takih primerov do neke mere ocenjevati tudi druge rovte. Tako sem pritegnil h kajžarjem vse domačije, pri katerih so letno posejali manj kot 5 mer (halben) žita in redili čez zimo kvečjemu po dve kravi. V tretjinske grunte sem uvrstil rovte s posevkom 5—10 mer in s kakimi 3—6 glavami živine, med polovične z 10—20 merami posevka in 7—10 glavami živine; rovte nad temi vrednostmi sem štel h gruntom. Razporeditev je seveda močno približna in tudi ne vedno dosledna, zlasti v primerih, v katerih višini posevkov ni vedno ustrezalo tudi število živine. Naslednja tabela torej prikazuje le okvirno kategorizacijo rovtov 1630. Zupa 1 grunt Vi grunta 'It grunta Kajža Poljanska dolina Brojska 16 4 12 Javorska 22 1 7 14 Koroška 14 6 2 6 Poljanska 120 2 16 15 87 Hotaveljska 70 5 25 40 Zirovska 149 19 47 40 43 Hlevnovrška 27 3 7 10 7 Osliška 99 37 29 33 Skupaj 517 61 111 103 242 Selška dolina Strmiška 2 2 Stirpniška 45 4 41 Selška 42 6 11 19 6 Rudenska 9 9 Soriška Davška 50 1 15 20 14 Skupaj 148 7 26 45 70 Podatki kažejo, da je bilo skoraj polovico rovtarjev na stopnji kaj-žarjev in da je bilo trdnih rovtov relativno dosti več na Poljanskem kot na Selškem. Rovtarji so potekali z različnih ozemelj. Del izmed njih je vsekakor domačega izvora; le-ti so predstavljali populacijski višek predvsem na sosednjem poljanskem in selškem območju. Drugi rovtarji so prihajali od drugod, v največji meri pač s Tolminskega. Ta izvor dokazuje že sama smer naseljevanja, o kateri urbarji izrecno govore. Posestne razmere pričajo, da je bila meja med loškim in tolminskim gospostvom zelo odprta. Tako so imeli v času rovtarske kolonizacije npr. Tolminci svoje senožeti v raznih predelih osliške župe, loški podložniki pa na tolminski strani. V Javorjevem dolu v žirovski župi naletimo 1630 celo na primer, da je imel rovtar gospodarsko poslopje na loški strani, stanovanjsko zgradbo pa na tolminskem ozemlju.179 Naseljevanje s tolminske strani nakazuje tudi farna pripadnost. Tako je spadal 1630 pod cerkljansko župnijo velik del rovtarjev iz osliške in davške župe. Spomin na tolminske koloniste je še danes živ; prebivalstvo iz Stare Oslice ima namreč svoje sosede v Novi Oslici še vedno za Tolmince. — Vsi ti rovtarji so bili domala seveda slovenskega rodu. Na delen odklon naletimo le v Podporeznu, kjer kaže govorica na nekdanjo povezavo z bližnjim nem-škorutarskim ozemljem; v nasprotju z Davčarji namreč izgovarja on-dotno prebivalstvo č, ž in š kot c, z in s, kar je sicer značilno za Nemško- SI. 63. Javorjev dol rutarje. Na to poreklo kažejo tudi nekatera domača imena, kot Plašajter, Majdlc, Pahman; pač pa je razvidno iz seznama ondotnih zemljiščnih imen, ki so v ogromni večini trdno slovenska, da je bil v času naseljevanja ondotni živelj v nasprotju s Soričani že močno sloveniziran.180 Do rovtarske kolonizacije so imeli pristojni faktorji kaj različne odnose. Zemljiški gospod poselitvi obsežnih gozdnih kompleksov ni mogel nasprotovati, čeprav ga je vznemirjalo npr. poročilo komisije (1585), ki se je pritoževala, da so opustošeni najlepši gozdovi; saj si je lahko obetal, da bo z urbarizacijo in z nastajanjem novih naselij, v katerih naj bi se tedaj po poročilu komisije število podložnikov pomnožilo za prek tisoč, posest samo utrdil in si zvišal redne dohodke.181 Novo kolonizacijo je z vnemo podprl kaščar, oziroma oskrbnik. Od poselitve si je namreč tudi on nadejal osebne koristi, saj je s tem raslo število takih podložnikov, katerih obveznosti do zemljiškega gospostva še niso bile trdno določene, kar oskrbniku ali pa kaščarju gotovo ni bilo v škodo. Od vsega začetka so bili pa rovtarstvu odločno nasprotni fužinarji, ki so si lastili gozdne površine. Sčasoma se je odnos zemljiškega gospoda do vse bolj razgibane urbarizacije začel spreminjati. Od novih podložnikov vse do 1561 sploh ni imel nikakih dohodkov, ker so se rovtarji izčrpavali s krčenjem in niso premogli nikakih dajatev,182 pa tudi sicer so zemljiškemu gospodu dohodki od novih kolonistov spričo neurejenosti le polagoma dotekali. Spričo takega položaja se je škof zamislil ob poročilih, po katerih naj bi bili celi hribi povsem opustošeni, nekdanji najlepši loški gozdovi pa uničeni v taki meri, da nanje ni bilo več vredno paziti (1573, 1585).183 Po poročilu loškega protipisarja naj bi pretila nevarnost, da bodo ostali gruntarji kot tudi loški meščani brez stavbnega lesa (1593).184 Glede na take in podobne vesti je škof npr. že 1560 naročil oskrbniku, naj svetuje, kako naj bi napravili konec pustošenjem.185 Loški oskrbnik se je znašel v križnem ognju. Glede na osebne koristi je bil gotovo bliže rovtarjem. Komisija se je zavedala, da oskrbnik spričo nerednega vpisovanja v urbar iz sebičnih razlogov ne nastopa proti rovtarstvu (1585).186 Očitki so padali tudi s škofove strani, češ da oskrbnik premalo pazi na rovtarje, ki delajo škodo po gozdovih; v bodoče naj oskrbnik sploh prepove vsako pustošenje.187 Stališče zemljiškega gospoda do rovtarjev se je tu pa tam še bolj zaostrilo. Tako se je npr. 1602 znašlo v loških zaporih 15 novih rovtarjev, ker se na prepovedi niso ozirali.188 SI. 64. Stara Oslica Se hujših napadov je bil oskrbnik seveda deležen s fužinarske strani. Verjetno ni bila brez osnove fužinarska pritožba iz 1568, češ da jim oskrbnik prepoveduje žgati oglje, da je pa razglasil, naj pridejo k njemu po dovoljenje tisti, ki hočejo napraviti rovte. Podobne pritožbe so se vrstile tudi v naslednjih letih. V začetku 17. stol. so fužinarji nastopili z ostrejšimi zahtevami. Rovte je treba uničiti, hiše pa požgati. Seveda s takim stališčem pri zemljiškem gospostvu niso mogli uspeti. Če je zemljiški gospod z žalostjo gledal, kako mu propadajo obsežni gozdovi, je vendar laže prenašal rovtarje, ki so jih polagoma le vpisovali v urbar in so bili uvrščeni med podložnike z utrjenimi dolžnostmi, kot pa fuži-narje, ki so bili gospostvu v tem času le še v breme.189 Značilna je npr. pripomba v urbarju iz 1630, po kateri je gospostvo na Zirovskem vrhu med drugim našlo štiri rovtarje; glede na pritožbe Zeleznikarjev jih trenutno ni obravnavalo, vendar jih je obdržald v evidenci za ugodnejšo priložnost.190 6. Agrarna struktura Ob koncu rovtarske kolonizacije je dajala agrarna struktura podložnikov loškega gospostva sliko, kot jo prikazuje naslednja tabela (po urbarju iz 1630, za Sorško polje 1637; kratice gl. str. 408). Zupa 4h 2h lh V«h '/.h k e P Sorško polje Bitenjska 1 197 100 18 Gadmarska 25 Godeška 76 19 9 Besniško ozemlje Polj šiška 25 27 2 Poljanska dolina Brojska 1 35 1 4 r 11 + 12 r 12 Javorska 3 57 lr 7 r 25 + 14 r 9 Koroška 2 72 3 + 6 r 2 r 6 r 14 2 Poljanska 1 1 83 + 2 r 16 r 15 r 36 + 87 r 9 3 Hotaveljska 3 68 5 r 25 r 45 + 40 r 18 Zirovska 3 79 + 19r 47 r 40 r 28 + 43 r 10 1 Hlevnovrška 36+ 3 r 7 r 1 + lOr 2 + 7 r 9 Osliška 37 r 29 r 33 r 5 Selška dolina Strmiška 3 58 2 r 11 8 2 Stirpniška 2 54 4 r 23 + 41 r 5 3 Selška 2 79+ 6 r lir 19 r 82 + 6 r 9 3 Rudenska 1 1 56 36 + 9 r 1 Soriška 46 19 2 Davška 1 r 15 r 20 r 14 r 7 1 Skupaj 2 22 1046 + 68 r 4 + 137 r 1 + 148 r 464 + 312 r 144 18 Primerjava stanja iz 1630 s položajem v letu 1501 (gl. str. 127) kaže, da se je v zadnjih dobrih sto letih število domačij v loškem gospostvu skoraj podvojilo (od 1173 enot je zraslo na 2204). Upoštevajoč samo Poljansko in Selško dolino je prirastek celo prekašal stare domačije (dvig od 787 na 1734). Iz analize podatkov je razvidno, da je prišlo hkrati s prirastkom do vse močnejše diferenciacije, ki je bila v začetku 16. stol. še dokaj skromna (gl. str. 126—127). Sicer tudi v začetku 17. stol. v mejah loškega gospostva ni zaznati večjega kopičenja hub. V obeh dolinah naletimo tedaj le na 21 primerov, da sta bili v enih rokah po dve hubi; ni izključeno, da je bilo tudi na Sorškem polju nekaj takih pojavov, ki jih pa razen v enem primeru ni mogoče dokazati, ker v podrobnem urbarju iz 1630 podatki za to ozemlje niso ohranjeni. Pač pa srečamo na Poljanskem kot na Selškem primer, da je posameznik užival celo po štiri hube, tako v Lučnah Jakob Oblak (prim. str. 326), kot na Rudnu železnikarski fužinar Jurij Plaveč. — Iz tabele je tudi razbrati, da je bilo drobljenje hub kot nekoč na Loškem skoraj neznan pojav. Primer v koroški župi kaže celo na to, da so se stari drobci polagoma krepili in so se s stoletji dvignili na stopnjo celih hub. Le na videz naj bi prišlo do takega razvoja tudi na soriškem ozemlju, kjer naletimo 1501 na cele hube le v Sorici in v sosednji Dolini, medtem ko je v vseh drugih soriških naselbinah urbar zaznamoval samo polovične hube, ki so pa v urbarju 1630 označene kot cele. Ta sprememba ni zvezana z naknadno urbarizacijo, marveč z ugodnostmi, ki jih je zemljiški gospod prvotno naklonil ondotnim kmetom, a je kasneje nanje »pozabil«. Pač pa se je v zadnjih dobrih sto letih tudi na ozemlju srednjeveške kolonizacije močno razmahnilo kajžarstvo, ki je bilo še 1501 zlasti v obeh dolinah zelo neznatno (gl. str. 130—131). Kajžarska poslopja so praviloma postavljali zunaj gruntarskih jeder. Znotraj prvotnih naselij so se mogle razviti le posamezne kaj že, ki so izjemoma zrasle na propadlih gruntih. Navadno so kajžarji postavljali poslopja brez pravega reda ob obstoječih naselbinah, in to v največji meri na srenjskem svetu ob robovih gruntarskega polja. Ne glede na rovtarske domačije so kajže v loškem gospostvu zajemale skoraj tretjino (29,55 °/o) vseh kmetskih gospodarskih enot. Upoštevajoč štiri osnovne geografske enote, je bilo to kajžarstvo najbolj razmahnjeno na besniškem ozemlju, kjer so kajžarji številčno presegli stare gruntarje. Na Sorškem polju in na Poljanskem so kajžarji zajemali nekako četrtino (28,47% oziroma 24,66%) vseh domačij, medtem ko se je na Selškem ta odstotek povzpel celo na 36,15 %. Lokalizacija nekaterih kajž, ki jih urbar omenja pod Selci in Dolenjo vasjo, v rovtarski Martinjvrh bi razliko med obema dolinama sicer nekoliko zmanjšala, vendar je bilo kajžarstvo tudi ob tem upoštevanju na Selškem bolj razvito kot na Poljanskem. Ob pritegnitvi rovtarjev se odstotek kajžarjev še bolj dvigne; zajema kar 35,21 % vseh domačij. Ta odstotek bi bil še bolj v prid kajžarstvu, če bi pritegnili k statistiki tudi domačije v mejah loškega deželskosod- SI. 65. Puštal z njivami na Stenu nega gospostva, ki niso bile vključene v loško gospostvo, za katere pa, žal, ne razpolagamo s točnejšimi podatki (npr. cerkvene kajže po dolinah, kajže v Železnikih, izrazito kajžarsko naselje Puštal pri Škofji Loki). Točnejši vpogled v razvoj kajžarstva daje šele podrobna analiza. Kajžarstvo v rovtarskem območju je v največji meri temeljilo na obdelavi zemlje, ki so jo mnogi rovtarji še naknadno pridobivali. Kajžarstvo v predelih srednjeveške kolonizacije pa se je od rovtarskega temeljito ločilo. Mnoga od prometa odmaknjena selišča niso premogla niti enega kaj žar j a, nasprotno pa so se zbirali številni prebivalci v prometnih in župnijskih središčih. Zato ni slučaj, da so dolinska naselja po Selški dolini kar po vrsti 1630 premogla več kajžarjev kot gruntarjev (Bukovica 8 : 7, Še vi je s Knapi 13 :4, Dolenja vas 23 :13 [gl. zg.], Selca 32 :16 [gl. zg.], Češnjica 11 :9, Zali log 10 :6), pri čemer niso imeli majhnega vpliva fužinarski Železniki. Podoben primer je najti tudi v Poljanski dolini. V Gorenji vasi so kajžarji številčno prerasli gruntarje (10 : 9), v Hotavljah pa so gruntarje krepko presegli (13 :4). V starem naselju v Zireh, ki je premoglo 7 gruntov, je bilo v sklopu loškega gospostva 12 kajžarjev, nadaljnjih 13 je pa pripadalo cerkvi; v sosednji Dobračevi je kajžarski živelj prerasel gruntarskega (10 :9). Zelo močno so bili kajžarji zastopani tudi na Sorškem polju, zlasti v Stražišču, Bitnju in Zabnici; toda ondi je bil gruntarski živelj številčno tako močan, da je bil le-ta še naprej številčno v premoči. Le manjšemu delu kajžarjev na ozemlju srednjeveške kolonizacije je predstavljala pomembnejši vir dohodkov zemlja. V to vrsto spadajo tisti redki posamezniki, ki so se okoristili z razpadajočimi starimi grunti. Ta pojav je bil v tem razdobju na ozemlju loškega gospostva povsem izjemen. Sicer pa kajžarjem do zemlje ni bilo vedno lahko priti. Naletimo na primere, da je gruntarski živelj le z nevoljo gledal na nov kajžarski sloj. Iz 1537 je npr. ohranjena pritožba Bitenjcev, ki so se razburjali, češ da jim kolektivna posest kopni, ker je nekaj časa sem zraslo toliko novih kajž. Zemljiški gospod je tedaj pritožbo zavrnil z ugotovitvijo, da je paše dovolj in da, upoštevajoč koristi zemljiškega gospostva, ne gre preganjati novih kajžarjev.191 Sčasoma so si kajžarji vendar znali razširiti-svoje spočetka borno zemljišče. Mnogi med njimi so pridobivali poljske površine z lazništvom, ki je bilo tedaj močno razširjeno tudi pri gruntarskem življu na starih kmetijah. — Tu pa tam so si nekateri kajžarji že tedaj pomagali tudi ob delitvah skupne zemlje. Tako so bili npr. na delu Sorškega polja kajžarji vsekakor udeleženi pri taki delitvi. Takrat so se namreč potegovale soseske vasi Suha, Trata, Lipica, Stari dvor, Praše in Jama, naj bi jim razdelili gmajno, in to po žrebu. Na ta način bi lahko prišel vsak do praproti, ki so jo dotlej bogati vedno prej odnesli, preden so jo uspeli spričo preslabotne delovne sile revni požeti.192 V splošnem se je delitev najprej usmerjala na travniški svet (seno-žeti). Ta proces je bil npr. v Selški dolini v glavnem končan do 1630, vendar so podložniki tu pa tam senožeti še tedaj skupno uživali.193 Delitev skupnih gozdov tedaj sicer še ni zajela večjih dimenzij, vendar naletimo na ta pojav ne samo ponekje na Sorškem polju (npr. v Stražišču 1602),194 marveč tudi ponekje v odmaknjenih naseljih na Selškem (npr. 1630 v Bukovščici in Hudem lazu).195 Sicer so se pa kajžarji na ozemlju srednjeveške kolonizacije prvenstveno ukvarjali z neagrarnimi gospodarskimi panogami. V fužinarskem območju so bili številni zlasti fužinarski delavci v neposredni proizvodnji, pa oglarji v bližnjih in oddaljenejših gozdovih. Zelo mnogo kajžarjev se je ukvarjalo z obrtjo, v nemajhni meri pa tudi s podeželsko trgovino in tovorništvom (gl. str. 119 si.). Med slednjimi so si mnogi s podjetnostjo ustvarili trdno gospodarsko podlago in prenekateri med njimi niso po imetju kar nič zaostajali za gruntarskim življem. Urbar iz 1630 vsebuje dragocene podatke o notranjem gibanju grun-tarjev in kajžarjev v obeh dolinah.196 Spremembe priimkov na posameznih gruntih in kajžah so sicer v veliki meri povezane z ženitvami, vendar je iz vira razvidno, da so posestva močno prehajala iz rok v roke. V naslednjo tabelo pritegnjeni podatki zajemajo dobo nekaj zadnjih desetletij pred 1630. Grunti Rovti in kajže Poljanska Selška Poljanska Selška dolina dolina dolina dolina <•/« •/. •/. l/o Negotovo 12,2 1,9 40,3 60,7 Dedovanih 60,8 73,8 25,4 21,9 Kupljenih 17,4 13,8 29,4 14,8 Zamenjanih 5,5 5,3 4,0 1,3 Na dražbi prodanih 4,1 5,2 0,9 1,3 100,0 100,0 100,0 100,0 Visok odstotek kajž in rovtov brez opredelitve zajema v glavnem pač posestva, ki so v teh desetletjih šele nastajala. Iz tabele je razvidno, da je bilo kupčevanje z grunti in kajžami močno razvito, da zamenjava posesti ni bila nikak izjemen pojav in da je bilo na dražbi prodanih dokaj večje število gruntov kot kajž. Vzporedno s kajžami so se pojavili na loškem podeželju že v 16. stol. tudi gostači, ki so bili še 1590 zelo maloštevilni, vendar posamično razporejeni čez vse loško gospostvo.197 V naslednjih desetletjih se je gostaški živelj številčno precej okrepil, kot je razvidno iz priložene tabele. Zupa 1590 1637 (AS, Urbar) Bitenjska 6 18 Gadmarska 3 Godeška 9 Polj šiška 2 Brojska 4 12 Javorska 3 9 Koroška I 14 Poljanska 9 Hotaveljska 1 18 Zirovska 4 10 Hlevnovrška 5 9 Osliška 3 5 Strmiška 8 Stirpniška 2 5 Selška 3 9 Rudenska 2 Soriška 2 Davška 7 Skupaj 39 144 Gostači so se preživljali predvsem z obrtjo, deloma mogoče tudi s trgovino pa kot dninarji pri premožnejših kmetih. 7. Kmetijstvo Temeljna gospodarska panoga na podeželju je bilo seveda kmetijstvo. Zgovorno sliko o gospodarskem življenju loških podložnikov najdemo v obsežnem urbarju iz 1630, ki pa, žal, ne zajema Sorškega polja. V urbarju je podrobno popisana vsaka kmetija z navedbo, kaj in koliko je posamezen podložnik sejal in koliko živine je redil čez zimo. Stopnjo poljedelstva v dolinah moremo ocenjevati na podlagi posevkov. Podrobni podatki o njih kažejo na določene spremembe v primerjavi s položajem v začetku 16. stol. (gl. str. 131). Medtem ko 1501 po loškem ozemlju še ne zasledimo ajde, je bila le-ta 1630 po Poljanskem in Selškem na splošno med vodilnimi žiti. Ajdo so gojili v velikih količinah zlasti stari gruntarji, posebno v obeh dolinah v ožjem smislu besede ter v njihovem zaledju na vzhodnem hribovitem ozemlju. Posamezni kmetje so letno posejali ajde tudi do 24 mer (helben, po ok. 15 litrov). Tudi pri poljanskih rovtarjih je bila ajda pomemben posevek; manj so jo rovtarji sejali po selški strani. Podobno, seveda v manjšem obsegu, so gojili ajdo tudi kajžarji. Izjemno sliko glede ajde daje soriško ozemlje, kjer so jo poznali, a le v manjših količinah, samo v nižjih legah; v višjih območjih po Soriškem ajde sploh niso gojili. Količinsko je bil ajdi najbližji oves. Oves so sejali v glavnem vsi, tako gruntarji kot rovtarji in kajžarji. Prav izjemno sliko pa daje dolina na Selškem, kjer ovsa pretežno sploh niso gojili. Na splošno pa velja, da je bil oves glede na ajdo po starem gruntarskem ozemlju nekako v ravnovesju, medtem ko je bil na rovtarskih področjih vodilen. Pri tem se odlikuje zlasti Davča, kjer so gojili kmetje predvsem samo oves. Isto velja za kajžarski živelj širom po loškem ozemlju. Pšenice in rži so v celoti posejali manj kot same ajde. Obe žiti, med katerima je zavzemala večje površine rž, so v splošnem gojili zlasti stari gruntarji, deloma tudi rovtarji, manj pa kajžarji. Vendar niso sodili med izjeme gruntarji, ki niso sejali pšenice oziroma rži. Tako npr. ni sejal 1630 pšenice noben gruntar v Goropekah in na Dolenjih Brdih na Poljanskem, pa v Dragobačku, Rastovkah in Gornjem Stirpniku na Selškem. Prav tako pa so rž gojili na Poljanskem npr. v Leskovici od sedmih gruntarjev le trije ali pa na Selškem v Spodnji Sorici od petnajstih grun-tarjev le devet izmed njih, medtem ko v naseljih pod Ratitovcem rži sploh niso sejali. Nasprotno je bila rž močno razširjena v naseljih selške župe, kjer so npr. v Topolah rži posejali 9-10-krat več kot pšenice. V mnogih primerih je izostanek ene teh kultur nadomestila druga; kjer niso gojili pšenice, so dali večji poudarek rži in obratno. Izjemen primer predstavlja soriško ozemlje, kjer sta bili tako pšenica kot rž zelo slabo zastopani. Ječmen je v splošnem glede posevkov zaostajal za pšenico oziroma ržjo. Zlasti po Poljanskem niso bila izjemna naselja, kjer ječmena sploh niso gojili (npr. Kladje, Hobovše, Hlavče njive, Dolenja in Gorenja Brda, Bačne). Večji posevek ječmena v Leskovici je pač v zvezi z majhno količino posejane rži. Pač pa naletimo na nekaj izjemnih primerov. Po ozemlju koroške kolonizacije na Poljanskem je bil ječmen glede na posevke v mnogih primerih enakovreden rži in pšenici. Ta pojav kaže na določeno kontinuiteto iz 12. stol.; kazno je, da so tod ječmen gojili tudi v času od 13. stol. dalje, čeprav tega žita med oddajami tedaj več ne srečujemo (gl. str. 131). Razmeroma močno je bil ječmen razširjen po selški župi. Zlasti pa so ga gojili na ozemlju soriške župe, kjer je bil vodilen med žitom — celo pred ovsom; z ječmenom so pač nadomestili sejanje pšenice, rži in ajde. Med posevki srečamo tudi soržico, ki so jo sejali v manjših količinah po Poljanskem in tudi tu pa tam po Selški dolini. Proso je daleč zaostajalo za drugimi žiti. Po soriškem in davškem ozemlju prosa tako rekoč niso sejali. Sicer pa ga je večji del kmetov gojil v obeh dolinah, toda v zelo majhnih količinah, več po Poljanskem kot po Selškem. Zelo je bil razširjen lan. Po vsej Poljanski in Selški dolini skoraj ni bilo grunta ali starejšega rovta, kjer ne bi gojili te rastline; s to kulturo so se pa ukvarjali tudi mnogi kajžarji in novejši rovtarji. Posevki lanu so v splošnem presegali količino posejane pšenice ali rži. Zlasti je bil lan razširjen v Selcih ter po ozemlju hotaveljske in koroške župe. Bob so gojili zlasti po Selškem, kjer se, razen v stirpniški župi, le pri redkih gruntih ne omenja. Manj je bilo boba po Poljanskem; nanj naletimo deloma po hlevnovrški, koroški in javorski župi (zlasti v obeh SI. 66. Kmetija v Leskovici SI. 67. Sorica Zetinah), tu pa tam po koroškem ozemlju, medtem ko v žirovski, poljanski in brojski župi boba urbar skoraj ne omenja. V rudenski, selški in strmiški župi pa v koroškem območju so gojili grah, a le v neznatni količini.198 Kazno je, da je bilo po loškem ozemlju razmeroma dobro razvito sadjarstvo. Ob tej gospodarski panogi se urbar iz 1630 izrecno zaustavlja na začetku strmiške župe, o kateri govori, da ima tam vsak kmet lep sadovnjak (f. 371). Na omembo sadnega drevja pa naletimo celo na rov-tarskih tleh (v žirovski župi, f. 51). Živinoreja je bila po obeh dolinah močno razvita. V območju dolin naletimo še vedno na sirnice, ki jih omenjajo viri od 13. stol. dalje. V urbarjih iz 1501 in 1630 so vpisani tudi podatki, ki omogočajo točnejšo lokalizacijo teh planinskih kmetij (prim. str. 131—132). Primerjava teh navedb daje zanimivo sliko. Tabela kaže, da se je število sirnic skozi stoletja kaj malo spremenilo. Kot je bilo v začetku 14. stol. na Loškem vsega 60 sirnic (gl. str. 71), enako število jih kaže urbar iz 1501, a le tri sirnice več je premoglo loško ozemlje 1630. Iz seznama je razvidno, da so sirnice še vedno prepisovali z ene kmetije na drugo, in to precej dosledno v okviru istih kate- Zupa Naselje Število sirnic 1501 1630 Poljansko Zirovska Dobračeva 2 2 Sovra 1 1 Brekovice 1 1 Gorenji Vrsnik .5 5 Govejek 1 2 Ledine 5 5 Pečnik l — 16 16 Hotavelj ska a Preserc 1 1 Leskovica 1 1 Kopačnica 1 1 čabrače 1 1 Srednje brdo 1 1 b Jezeršek — 1 Pogara 2 1 Suša 1 — Lajše — 1 8 8 Poljanska a Dob je 1 1 Gorenja vas 2 3 Sestranska vas 1 2 Dolenja Dobrava 1 1 Malenski vrh 1 — b Vinharje — 1 Lučne — 1 Zadobje 1 — Lajše 2 — 9 9 Javorska a Volča 2 2 Dolenčice 3 3 Gornja Zetina 1 1 Murave 1 1 Javorje 1 1 b Domače j k — 1 8 9 Zupa Naselje Število slrnlc 1501 1630 Brojska Breznica 1 1 Gabrovo 1 1 Visoko 1 2 Log 1 — 4 4 Skupaj 45 46 Selško Strmiška Pozirn — 1 Laško 2 2 Pševo 1 1 Javornik 1 1 Lavtarski vrh 1 — Cavrno 1 2 6 7 Stirpniška Praprotno 1 — Bukovica 1 2 Rovt 1 1 3 3 Selška Dolenja vas 1 1 Selca 1 2 2 3 Rudenska Rudno 1 2 Dražgoše pri Cerkvi — 1 Dražgoše na Pečeh 1 _ Log — 1 Jamnik 1 — Kališe 1 — 4 4 Skupaj 15 17 a - kmetije, ki so dajale žito — b = kmetije, ki so dajale šiling gorij (gl. str. 131). Tako najdemo 1630 sirnice v nekaterih naseljih, ki so bile 1501 brez njih, in obratno; toda kljub premeščanju sirnic v druga naselja je bilo 1501 in 1630 na Poljanskem skoraj enako število švajg (19 oziroma 20) v sklopu hub, ki so oddajale žito, ter enako število (6) pri kmetijah, ki so plačevale šiling. Živino so krmili deloma v hlevih, v veliki meri pa je bila navezana na pašo. Hlevsko krmljenje nakazujeta že imeni Hlevni vrh in Hleviše, ki ju srečamo v urbarju 1501. Nanj pa merijo travniki in senožeti, ki so bili do 163Q v glavnem že razdeljeni med posamezne kmete (gl. str. 201). Drugače je bilo s pašnimi površinami, ki so bile v Vfeliki večini 1630 še v skupni posesti. Navadno je imelo vsako naselje skupne pašnike okoli vasi, v posameznih primerih je pašnike uživalo več naselij skupno. Seveda je pri skupnem uživanju pašniških površin prihajalo tudi do sporov, kot kaže primer na Sorškem polju, kjer so uživali pašnik pod Godeščem mimo vaščanov iz Godešča in Reteč tudi tisti iz Gosteč in Pungerta. S poravnavo 1449, ki je bila obnovljena 1491, je bilo določeno, da morejo podložniki ondi pasti od sv. Jerneja (25. 8.) do osem dni po veliki noči vso živino, v preostalem času pa le konje in mladiče; vsaka vas je morala oskrbeti po enega pastirja, ki naj preprečuje škodo. Kdor je hotel v tem območju obdelovati njivo, ki je sicer pripadala njegovi hubi, je moral njivo ograditi, kakor je bila sicer navada po loškem gospostvu. Kdor se ne bi držal reda, mu je pretila kazen v višini 5 mark.199 Podložniki na SI. 68. Dolina pri Sorici samotnih kmetijah so pa imeli pašnike tudi v individualni posesti (gl. str. 194). Mimo mnogih rovtov in posameznih samotnih kmetij je spadalo v to skupino skoraj celotno ozemlje koroških kolonistov. Kot poudarja urbar iz 1630, je imel tod domala vsak kmet lep, obsežen zavod (sauad oder senashett), kjer je mogel rediti lepo število velike in male živine (f. 244). Urbar omenja tudi dva planinska pašnika, na Blegošu in na Poreznu. Sledeč urbarialnemu tekstu, so na Blegošu zaradi hudega mraza mogli pasti največ štiri tedne na leto. Čez dan je moral biti pastir stalno na oprezu zaradi medvedov in volkov; ponoči so živino spravljali v staje (hutten oder stali, f. 126). Na Poreznu so nekoč pasli Tolminci iz Gorij (Poresen oder Windt Alben). Do 1630 pa so Tolminci to pašo opustili; tedaj so tja gonili živino Soričani, in sicer 15 od njih iz Spodnje Sorice, dva iz Doline in deset iz Spodnjih Danj (f. 271' 272).200 Urbar ne omenja planine na Klomu in tudi ne Pečane, ki je bila že na bohinjski strani. V naslednje tabele so pritegnjeni podrobni urbarialni (1630) podatki; v njih je zajeta živina, ki so jo podložniki redili čez zimo. Ker pri nekaterih kmetijah ustrezni podatki niso vpisani, statistika seveda ni izčrpna. Zaradi poenostavljanja navajam v tabelah le dve kategoriji podložnikov. V prvo (a) sem pritegnil kot enote hube, drugo vrsto (b) predstavljajo kajžarji in rovtarji. Kjer urbar navaja drobnico v skupnem številu, sem prisodil polovico živali ovcam, polovico kozam. Število govedi po posameznih gruntih (a) in rovtih ter kajžah (b) Zupa 0 1—2 3—5 6—10 11—15 16—25 ? Vsega V vsej župi Poljansko Brojska a b 7 17 2 3 16 15 2 3 371 31 402 Javorska a b 10 27 4 6 28 3 24 6 1 1 688 86 774 Koroška a b 5 1 2 5 23 2 41 10 3 1 943 42 985 Poljanska a b 40 76 2 12 39 16 41 5 5 1 7 964 334 1298 Hotaveljska a b 19 65 22 35 6 33 2 2 2 796 212 1008 Zirovska a b 25 43 46 35 53 42 9 8 1 1018 777 1795 Hlevnovrška a b 5 3 8 7 20 4 12 1 4 2 493 155 648 Osliška a b 23 1 6 33 27 2 7 676 676 Skupaj na Poljanskem 7586 Župa 0 1—2 3—5 6—10 11—15 16—23 ? Vsega V vsej župi Selško Strmiška a b 2 1 11 5 52 4 1 490 12 502 Stirpniška a b 33 27 2 8 40 11 4 L 578 69 647 Selška a b 86 6 13 13 55 15 14 4 1 676 221 897 Rudenska a b 32 27 1 2 350 45 350 Soriška a b 2 10 6 16 1 22 8 588 43 631 Davška a b 1 1 17 5 1 218 218 Skupaj na Selškem 3245 Skupaj v obeh dolinah 10831 Število ovac po posameznih gruntih (a) in rovtih ter kajžah (b) 2upa 0 1—5 6—1» 11—20 21—30 ? Vsega V vsej župi Poljansko Brojska a b 21 24 1 1 8 2 6 2 154 15 169 Javorska a b 10 41 2 3 22 2 28 1 648 1 32 680 Koroška a b 2 7 21 5 54 1 2 947 1 34 981 Poljanska a b 32 130 6 26 13 30 658 7 125 783 Hotaveljska a b 13 100 1 2 24 10 33 1 812 2 103 915 Žirovska a b 32 107 8 38 36 29 9" 3 454 390 844 Hlevnovrška a b 2 11 11 25 4 2 2 1 6 268 2 101 369 Osliška a b 35 6 30 18 3 7 603 603 Skupaj na Poljanskem 5344 Zupa 0 1—5 6—10 11—2» 21- -30 ? Vsega v vsej župi Selško Strmiška a b 34 13 7 12 10 283 283 Stirpniška a b 30 62 3 2 14 4 10 1 288 44 332 Selška a b 60 110 2 6 9 6 12 1 261 109 370 Rudenska a b 34 45 2 25 1 273 273 Soriška a b 1 19 3 24 18 430 430 Davška a b 49 Skupaj na Selškem 1688 Skupaj v obeh dolinah ■ 7032 Število koz po posameznih gruntih (a) in rovtih ter kajžah (b) Zupa 0 1—5 6—10 11—2» 21—30 ? Vsega V vsej župi Poljansko Brojska a b 27 25 3 1 5 1 3 89 12 101 Javorska a b 54. 47 2 3 4 100 100 Koroška a b 12 13 1 20 1 46 798 6 804 Poljanska a b 63 149 2 4 12 3 11 259 53 312 Hotaveljska a b 38 109 14 4 19 1 1 409 51 460 2irovska a b 57 172 13 4 14 1 1 175 25 200 Hlevnovrška a b 15 21 4 4 10 3 2 5 2 113 31 144 Osliška a b 97 2 9 9 Skupaj na Poljanskem 2130 Zupa 0 1—5 6—10 11- —5)0 21—SO ? Vsega V vsej župl Selško Strmiška a b 48 13 4 5 6 131 131 Stirpniška a b 43 68 2 8 5 131 131 Selška a b 66 120 1 7 2 9 2 191 46 237 Rudenska a b 45 45 5 9 3 148 148 Soriška a b 33 19 2 8 3 236 236 Davška a b 49 Skupaj na Selškem 883 Skupaj v obeh dolinah 3013 Število konj po posameznih gruntih (a) in rovtih ter kajžah (b) Zupa 0 i 2 3 4 ? Vsega V vsej župi Poljansko Brojska a 19 18 1 20 20 Javorska a 58 5 5 5 Koroška a 73 6 6 6 Poljanska a 59 17 11 1 42 42 Hotaveljska a 58 5 9 23 23 Zirovska a b 53 12 2 14 3 3 61 63 Hlevnovrška a 15 5 8 1 7 24 24 Osliška Skupaj na Poljanskem 183 Selško Strmiška a 17 41 5 51 51 Stirpniška a 42 12 4 20 20 Selška a 25 55 3 61 61 Rudenska a 10 22 30 82 82 Soriška a 44 2 2 2 Davška Skupaj na Selškem____216 Skupaj v obeh dolinah 399 Govedo Ovce Koze Konj: lrnTii*. število količnik število količnik število količnik število Stare enote Rovtarji in kajžarji Poljansko 5273 11,51 3941 8,60 1943 4,24 181 0,3 2313 3,47 1403 2,10 187 0,28 2 Stare enote Rovtarji in kajžarji Selško 2682 8,59 1535 4,92 837 2,68 216 0,6 563 1,77 153 0,48 46 0,14 Skupaj 10831 7032 3013 399 V zadnjih dobrih sto letih se je na loškem ozemlju tudi glede živinoreje marsikaj spremenilo. Do sprememb je prišlo že pri starih domačijah, kot kaže statistika, ki je na voljo za hlevnovrško in žirovsko župo. Tam je od 1510 naprej temeljito napredovala govedoreja; v hlevnovrški župi je število govedi poraslo za kako tretjino, v žirovski celo od 352 na 1018, kar je predvsem v zvezi z gospodarskim dvigom kmetij, ki so bile ob popisu 1510 zaradi plenjenja sovražne vojske tako silno prizadete (gl. str. 129). Nasprotno je drobnica zelo nazadovala. Število ovac se je v hlevnovrški župi znižalo za več kot polovico, rahlo so ovce nazadovale tudi na Zirovskem. Se bolj se je skrčilo v obeh območjih število koz. Tako se je na omenjenih starih domačijah razmerje med govedom in drobnico do temeljev predrugačilo; medtem ko je drobnica 1510 daleč presegala število govedi (1834:681), izkazuje statistika 1630 nasprotno razmerje (1010:1511). Se večjih sprememb je bilo loško ozemlje deležno zaradi močno razširjenega rovtarstva in kajžarstva. Sicer je bilo težišče živinoreje še vedno pri gruntarjih. Številni kajžarji in rovtarji živine sploh niso gojili; mnogi med njimi so premogli po 1—2 kravi. Toda med rovtarji so bile dokaj močno zastopane enote, ki so glede živine kaj malo zaostajale za starimi grunti. Ce upoštevamo, da v začetku 16. stol. na Poljanskem in Selškem še ni bilo razširjeno kajžarstvo in da je ozemlje kasneje zajela druga kolonizacija, dobimo šele pravi vtis, v kakšni meri se je tod v teh letih dvignila živinoreja. Položaj naj ponazarja naslednja tabela. Število živine pri gruntarjih pri rovtarjih ln kaj žar jih Govedo 7955 5476 2780 397 2876 1556 233 Ovce Koze Konji Fond živine se je torej na Loškem temeljito povečal. Daleč na prvem mestu je bila govedoreja, ki je celo številčno presegala vse druge panoge skupaj. Slabše je bila goveja živina zastopana predvsem v rudenski župi, kjer je dobra polovica gruntarjev redila le po 3—5 glav govedi. — Pri drobnici je bila ovčereja daleč pred kozjerejo, ki je imela hude nasprotnike v fužinarjih. — Konjereja je bila mnogo bolj razvita na Selškem kot na Poljanskem. Konje so gojili zlasti po rudenski, v veliki meri pa tudi v selški in strmiški župi; na to ozemlje je odpadlo skoraj polovico vseh konj s celotne Poljanske in Selške doline. Ta pojav je v zvezi s fužinarstvom, ki je bilo navezano na tovorjenje oglja, rude in železa. V Poljanski dolini je glede konjereje vidna prometno bolj živahna žirovska župa, kjer naletimo na posameznike, ki so vzdrževali celo po 3—4 konje čez zimo. Iz tabele (str. 213) je razvidno, da je bila živinoreja, z izjemo konjereje, na Poljanskem neprimerno bolj razvita kot na Selškem. Podrobna analiza kaže seveda razlike znotraj teh dveh ozemelj. Odlikuje se zlasti koroška župa. Tod je nad polovico gruntarjev redilo po 11—15 glav, osmina od njih pa celo 16—25 glav goveje živine. Prav tako so pa v izdatni meri gojili tudi drobnico. Skoraj ni bilo grunta brez ovac; dobri dve tretjini gruntov jih je premoglo celo 11—20. Glede drobnice je koroška župa daleč prednjačila pred vsemi drugimi na Poljanskem in Selškem; saj je na to ozemlje odpadlo 16,5 %> vseh ovac in kar 29,5 °/o vseh koz. Nasprotno so želo redki gruntarji gojili konje. Med gruntarji je prednjačil kmet na Valterskem vrhu, ki je redil čez zimo 20 glav goveje živine in 35 repov drobnice. Tako močan poudarek živinoreji v koroški župi je bil pač pogojen z dejstvom, da je imel skoraj- vsak grunt v koroški župi zaokroženo zemljišče z lastnim pašnikom. Podobne razmere so vladale tudi v bližnji hlevnovrški župi. Tam je redil vsak gruntar vsaj po 11 glav govedi, tretjina od njih pa je premogla 16—25 goveje živine. V veliki meri so gojili tudi drobnico; le posamezniki so bili brez ovac, več kot polovica pa jih je redila tudi koze. Razmeroma močno je bila zastopana tudi konjereja. Na selški strani je bila glede živinoreje vodilna soriška župa, kjer je del podložnikov imel tudi planinski pašnik na Poreznu. S kmetijstvom so se tudi v tem razdobju še vedno vsaj deloma ukvarjali tudi Ločani. Večina od njih je premogla večje ali manjše vrtove ob svojih hišah, pomembnejše pa je bilo polje predvsem znotraj mestnega zemljišča. Tod so polja razširjali, in to zlasti v Viršku, kjer so meščani še v začetku 16. stol. na nerodovitni gmajni z velikim naporom kultivirali zemljo.201 Še naprej so se Ločani ukvarjali tudi z živinorejo. Živine niso pasli samo v Zovščah (prim. str. 58), marveč tudi za loškim gradom v območju Kranclja, kjer je prihajalo pred potresom (1511) do trenj z ondot-nimi gradiščani. Le-ti so si namreč na Zgornjem stolpu uredili zelenjadni vrt in drevesnico ter ta svet obdali z ograjo, ki so jo pa Ločani podrli.292 Ko je Zgornji stolp izgubil svojo funkcijo, se podobni spori niso več ponavljali. Gospodarsko dokaj pomembna je bila oskrba z lesom iz gozdov, ki jih je Ločanom gospostvo prepuščalo v uživanje okrog mesta, zlasti pa v Hrastniški in Bodoveljski grapi. Prav na tem ozemlju je pa prišlo 1554 do hudih sporov med meščani in ondotnimi kmetskimi podložniki, ki so se čutili prikrajšane v svojih pravicah. Spor je skušal izgladiti loški oskrbnik Lienhart Siegesdorfer, ki je na mestu samem zaslišal vrsto prič in na podlagi izpovedi odkazal Ločanom prostor, kjer naj jim pripada pravica do lesa.203 Vendar se je spor še nadaljeval. Leta 1577 je vnovič posegel v prepir oskrbnik Filip Siegesdorfer. Po njegovi razsodbi naj bi ondotni kmetje uživali razen gozda, ki je predstavljal del njihovih gruntov, pri svojih gruntih še tolikšno gozdno površino zunaj ograjenega sveta, kolikor daleč je moč zagnati sekiro v smeri proti dolini. Gozdno površino zunaj tega območja naj bi uživali meščani in ondotni kmetje, ki bi pa morali na teh površinah vzajemno odstranjevati grmičevje in pospravljati kamenje.204 Razsodba je bila tako ohlapna, da je naravnost izzivala spore, ki so se še nadaljevali. V spor niso bili vmešani samo meščani in kmetje iz območja Hrastniške in Bodoveljske grape. Ločani so se prepirali npr. tudi s Sušani, ki so ondi kupovali les, a ga jim meščani niso dovoljevali voziti skozi Škofjo Loko (npr. 1594).205 8. Obrt in trgovina Kmetijstvo je Ločanom pač predstavljalo le dopolnilno gospodarsko panogo. Temelji vir za preživljanje sta meščanom seveda pomenila obrt in trgovina, ki ju je pa vse bolj ogrožala podeželska konkurenca. Te so se Ločani še naprej skušali otepati z nemogočimi monopolnimi težnjami, katerih uresničitev je postajala čedalje bolj problematična. Težišče obrti v Škofji Loki je slonelo še vedno na panogah, ki so bile organizirane v cehih (krznarji, kovači, čevljarji in usnjarji, krojači, lončarji — zadnji so vključevali v svoje vrste tudi zunaj mesta stanujoče obrtnike, gl. str. 111 si.). V 16. stol. je cvetelo zlasti lončarstvo, kar je v tesni povezavi z rastočim pomenom idrijskega .živosrebrnega rudnika (gl. str. 222). Z žganjem živega srebra in cinobra je bil namreč rudnik navezan na dobavo glinastih vrčev.206 Leta 1546 srečamo v Škofji Loki pet lončarskih mojstrov, od katerih so bili štirje poimenovani z značilnim loškim priimkom Hafner. Sicer so se pa z lončarstvom ukvarjali tudi v Stari Loki in Bitnju.207 Mimo teh obrtnikov srečamo v mestu še vrsto drugih. Številni so bili mesarji. V obračunih mestnega sodnika je omenjenih leto za letom 7—9 mesnic. Večina izmed njih je pripadala raznim ustanovam: dve cerkvi sv. Jurija v Stari Loki, po ena ustanovi klaris v Škofji Loki, ustanovi zgodnje maše v Stari Loki, beneficiju sv. Lovrenca v Stari Loki in Marijini cerkvi v Crngrobu. Druge mesnice so imeli zasebniki. Lastniki so dajali mesnice posameznikom v najem in plačevali določen znesek mestnemu sodniku 208 Mlinarstvo v mestu je bilo navezano na gospoščinske mline, ki jih je zemljiški gospod od nekdaj dajal v najem; najemnik je moral mlin v redu vzdrževati in od njega plačevati dogovorjeno vsoto.209 Podobno je zemljiški gospod ravnal tudi z gospoščinskimi cajnaricami.210 Na veliko je bilo v mestu razvito točenje vina. Razne pritožbe kažejo, da se je načelno s tem lahko ukvarjal vsak, ki je imel v mestu hišo in je redno izpolnjeval mestne obveznosti.211 Meščanskim krčmam so konkurirali tudi sami gospoščinski nameščenci, ki so točili vino in namenoma zavlačevali delo, da so podložniki pri njih več zapravili (1602).212 Nekatere obrti srečamo le mimogrede, čeprav so bile nedvomno bolj razvite. Tako je omenjen v mestu npr. jermenar (1531).213 V seznamu luteranov naletimo na peka Matevža Poznika.214 V začetku 17. stol. so odprli na rotovžu posebno kruharno, kamor so nosili kruh v prodajo peki in drugi loški meščani. Kruh je prodajal zapriseženi prodajalec (protkamrer). Za vzdrževanje je Škofja Loka po zgledu drugih mest — vendar brez škofove vednosti — naložila na vsako mero (star) žita 6 krc., česar pa so bili oproščeni obiskovalci tedenskih sejmov in kmetski podložniki.215 V kopališču je bil zaposlen poseben padar, ki je hkrati opravljal tudi brivsko obrt.216 V dobi reformacijskih bojev srečamo v Škofji Loki zlatarja Hansa Ulrika Premba, Švicarja, po rodu iz Zuricha. Ta si je v kratkih letih pridobil lepo premoženje.217 Tudi opeko so v Škofji Loki tu pa tam sami izdelovali. Leta 1529 se tod omenja gospoščinska opekarna. Zemljiški gospod tedaj ni nasprotoval, da bi tudi Ločani postavili proti določenemu plačilu svojo opekarno, seveda pod pogojem, da bi le-ta ne bila v škodo gospoščinski.218 V kasnejših letih so Ločani dobivali opeko iz Ljubljane.219 Potrebe po apnu je mesto na prošnjo krilo iz gospoščinske apnenice (1529).220 Poseben problem so predstavljali obrtniki v Puštalu. Puštal je bil namreč izrazita kajžarska vas in se je torej prebivalstvo moralo nujno preživljati tudi z neagrarnimi poklici. Spričo neposrednega sosedstva so bili Puštalci stalno pod kontrolo meščanov, ki niso bili voljni , prenašati konkurence na sami meji loškega mesta. Puštalski obrtniki so se sicer skušali včlanjevati v loške cehe, kar so jim pa Ločani odbijali. Naletimo celo na primer, da loški krznarji niso dovoljevali opravljati obrti cehovskemu mojstru, ki se je iz mesta preselil v Puštal.221 Nasprotstvo med Ločani in Puštalci se je tem bolj poglabljalo, ker so bili Puštalci podložniki puštalskih gospodov, ki so se odločno potegovali za svoje ljudi v skrbi za svoje dohodke, pa tudi iz kljubovalnosti do freisinškega škofa, s katerim so bili v stalnih sporih. Kazno je, da so morali loški cehi že v 16. stol. Puštalcem v marsičem popustiti, kar nakazuje podatek iz 1567. Ko so se namreč loški meščani ponovno pritožili proti novim gostilnam v mejah loškega deželskega sodišča, so škofovi poslanci poročali, da je po loškem gospostvu res dosti takih gostiln, toda večina jih je podrejena drugim zemljiškim gospostvom, kot npr. Lambergerjem in Puštalskim; pri teh pa freisinški škof glede na deželne svoboščine ne more nič opraviti.222 Glavne pritožbe loških cehov so se pa še nadalje obračale predvsem proti obrtnikom v obeh dolinah. Do kakšnih nesmiselnosti so vodile monopolistične zahteve loških obrtnikov, kaže primer loških mesarjev, ki niso zalagali z mesom samo Škofjo Loko, marveč tudi fužinarska središča po loškem gospostvu. Na pritožbo Železnikarjev, da jim dobavljajo iz Škofje Loke v poletnem času smrdljivo meso, je zemljiško gospostvo odločilo, da morajo loški mesarji tedensko prignati v Železnike po eno govedo in ga tam pobiti (1547). Ko so Zeleznikarji prosili, da jim gospostvo vendar .dovoli imeti za lastne potrebe eno mesnico (1549), jim je bila 1550 dovoljena mesnica samo za lastne potrebe, vendar le do preklica, in še to samo od Jurjevega (24. 4.) do Mihaelovega (29. g.).223 V letih pomanjkanja naletimo seveda na drugačno sliko. Tedaj so se loški mesarji pritoževali, da ne morejo mesta v dovoljni meri oskrbovati, češ da gonijo loški podložniki živino v velikem številu v Italijo. Tako se je mestni svet obrnil npr. 1586 na škofa, naj ukaže oskrbniku in kaščarju, da tega ne dopuščata.224 Podobno so praktične potrebe po čevljarski dejavnosti odločno govorile proti cehovski okostenelosti. Nedvomno je bila navzlic trdovratnemu cehovskemu stališču (gl. str. 121) čevljarska obrt na podeželju zelo razvita, na kar kaže posvet loških čevljarjev z oskrbnikom glede razmer po loških hribih, zlasti na ozemlju žirovske, poljanske, selške in soriške župe. V poročilu na škofa so bili gospoščinski nameščenci mnenja, da je treba to vprašanje uskladiti glede na potrebe, saj Škofja Loka ni v stanju, da bi oskrbovala z ustreznimi izdelki vse prebivalstvo po celotnem ozemlju loškega gospostva.225 Sčasoma se je položaj dokaj unesel. V skladu z virom iz 1638 je ceh dotlej že temeljito popustil. Tedaj so bili loški čevljarski in usnjarski mojstri pripravljeni sprejeti v ceh podeželske mojstre. Spoznali so pač, da širjenja te obrti praktično ni bilo mogoče zaustaviti, da pa so bili podeželski mojstri na boljšem, ker niso nosili cehovskih bremen.226 Neovirano se je pa na podeželju razvijalo mlinarstvo. Urbar iz 1630 omenja na Poljanskem in Selškem 173 mlinov. Mnogi med njimi so bili v kajžarski posesti; v žirovski župi naletimo celo na dva primera, da je imel kaj žar kar po dva mlina. Marsikateri mlini so bili spričo pomanjkanja vode v obratu le občasno, številni med njimi so propadali; v osliški župi jih je bilo npr. 1630 od 26 mlinov kar polovica opuščenih. V splošnem je šlo pri podeželskih mlinih za hišne obrate, kamor so pa dajali mleti tudi sosedje. Po Selškem je bila zelo razvita kolektivna posest. Tako so pripadali na soriškem ozemlju od 17 mlinov le štirje posameznikom, v vseh drugih primerih sta uživala mlin navadno po dva in dva kmeta skupaj; na skupne mline naletimo tudi po ozemlju Martinj-vrha, kjer so v štirih primerih uživali mlin skupaj po 2—4 sosedje. V manjši meri je bilo na podeželju razvito žagarstvo. Z izjemo žage v rudenski župi je bilo vseh drugih pet žag v posesti podložnikov, ki so premogli tudi mlin. Zanimivo je, da se je z žagarstvom ukvarjal predvsem kajžarski živelj, saj je bila le ena žaga v gruntarskih rokah. Le v dveh primerih so pripadale podložnikom mimo mlina tudi stope za volno (wollstampf, podložnik v Zameji v koroški župi, Preserc v Ho ta vi j ah). Zelo razvito gojenje lanu (gl. str. 204) priča, da je bilo platnarstvo prav močno razvito po vsem loškem gospostvu, na kar kažejo tudi podatki o trgovini s platnom (gl. str. 221—222). Da je tudi rovtarsko ozemlje dobro poznalo to obrt, pričajo podatki o desetini, ki so jo žirovski rov-tarji v veliki meri poravnavali s platnom.227 V zvezi s fužinarstvom se je že zgodaj razvijalo sodarstvo, in sicer zlasti na Češnjici in po sosednjih hribovskih naseljih, od koder so oskrbovali s sodčki (bariglami) ploščate oblike ne samo sosednje Železnike, marveč tudi Kropo in Kamno gorico. Računati je, da je tovorjenje iz teh središč leto za letom potrebovalo več tisoč sodčkov, ki jih je bilo treba sproti izdelovati, kajti pri vrnitvi so tovorniki tovorili vino in olje, ki je zahtevalo trdnejšo posodo.228 Sicer so pa sodarji iz Selške doline izdelovali tudi sodčke za vino, in to ne samo za domačo porabo, marveč celo za vladarjeve potrebe, kot kaže naročilo iz 1688.229 Zelo pomembno je bilo tudi gostilničarstvo. Vino je točila duhovščina po župniščih, s krčmarjenjem se je ukvarjalo kmetsko prebivalstvo, in to navzlic prepovedim, glede katerih oblast ni kazala preveč doslednosti. Na razširjenost krčm na podeželju kaže podatek iz 1532. Takrat so po besedah podložnikov iz žirovske, poljanske, hotaveljske, javorske, hlevnovrške in selške župe na ondotnem ozemlju plačevali v urbar letno okrog 36 mark krčmarine. Da so laže krili to vsoto, so tovorili vsako poletje in jesen na proščenja vino širom po loškem gospostvu. Oskrbnik je deloma to dovoljeval, deloma prepovedoval, medtem ko je stal zemljiški gospod na stališču, da je treba pustiti podložnikom to pravico, kolikor je bila že nekoč v veljavi (1533).230 Sicer je pa škof Filip že 1529 izrecno nastopil proti zahtevi Ločanov, da bi brez občutnega vzroka odpravili krčme v bližini mesta.231 V naslednjih letih se je podeželsko krčmarjenje še poglobilo z ustanavljanjem novih krčm navzlic ponovnim pritožbam loških meščanov.232 Urbar iz 1630 kaže, da so se s krčmar-stvom ukvarjali predvsem gruntarji. Tedaj so bile številne krčme ne samo na Sorškem polju, marveč tudi na Poljanskem in Selškem. Razporeditev gostiln nakazuje mimo pomembnosti posameznih naselij tudi smer in obseg prometa po loškem ozemlju. Med 24 gostilnami po Poljanskem je bilo vsaj 13 od njih razporejenih ob glavni prometni žili (1 v Pred-mostu, 2 v Srednji vasi, 3 v Gorenji vasi, 2 v Hotavljah, 2 v Dobračevi, 3 v Zireh). Pomembnost Selc kot sedeža župnije in največjega naselja v dolini potrjuje dejstvo, da je od 16 gostiln na Selškem kar polovica od njih bila razporejena v tej vasi. Tudi trgovina se je v Škofji Loki razvijala v znamenju stalnih napetosti (gl. str. 121 si.). S težavo je meščanstvo skušalo premagovati ovire, ki so se mu stavile na vseh koncih in krajih. Predvsem se je moralo ozirati na zemljiško gospostvo, ki je nastopalo v mestu kot izrazit monopolist pri trgovanju z žitom. Gospostvo je namreč še vedno dobivalo v kaščo dokajšnje količine žita deloma na račun dajatev, deloma kot desetino. To žito je daleč presegalo gospoščin-sko potrošnjo. Zato je gospostvo leto za letom prodajalo žito kar v kašči. Da bi žito brez večjih težav spravilo v denar, je določilo, da mora trgovina z žitom na tedenskem sejmu povsem prenehati tako dolgo, dokler je bila kašča odprta v trgovske namene. Kaščo so odpirali navadno v mesecih, ko je bilo žito najdražje. Ceno je določal zemljiški gospod sam ali prek odposlancev, ki jim je skrbno naročal, naj se dobro pozanimajo glede trenutne cene in pazijo, da bo žito prodano po najvišji možni ceni.233 Glavni odjemalec žita so bili mimo fužinarjev loški meščani, ki jih je prisiljen odkup precej prizadeval. V pritožbi je npr. 1605 mesto tožilo, da je trgovina ob odprti kašči tudi čez mesec dni zaostajala na tedenskih sejmih.234 Dosti večje skrbi pa je loškim trgovcem prizadevala podeželska trgovina, ki se že dolgo ni ozirala na kompromisno rešitev iz 1492 in kasnejša urejanja tega vprašanja (gl. str. 119, 123) zavedajoč se, da so na njeni strani višji kranjski deželni stanovi. Neurejenim vprašanjem je skušal napraviti konec Ferdinand I. (1542). Izdal je policijski red, s katerim je hotel v bistvu osredotočiti trgovsko življenje na tedenske in letne sejme v mestih in trgih, kjer je bilo po eno uro izobešeno tržno znamenje; v tem času naj bi smeli kupovati le meščani in ondotni gostači, nakar naj bi prišli na vrsto šele kmetski prebivalci, ki bi se pa smeli oskrbovati samo za lastne potrebe. Policijski red kranjskih deželnih stanov ni zadovoljil. Tako je izšel 1552 nov red, ki je pa spet obdržal načelo koncentracije blagovnega prometa na sejmih v mestih. Pač pa je bilo kmetom dovoljeno, da so smeli dalje prodajati nakupljeno živino, ki so jo nekaj časa redili; enako je bilo tovornikom dovoljeno, da so si nakupili potrebščin za povratno pot. Ze 1553 so pa kranjski stanovi dosegli omiljenje policijskega reda. Odslej je bilo kmetom dovoljeno prodajati svoje produkte pri svojih hišah. Podložniki so lahko kupovali pridelke pri zemljiških gospostvih, obenem jim je bilo v celoti dovoljeno tovorjenje blaga v Italijo, Goriško in Trst v zamenjavo za sol, vino, olje ipd.235 — Bistvenih sprememb tudi ni vseboval generalni patent Ferdinanda II. iz 1602, kjer je bilo določeno, s čim se lahko ukvarjajo na podeželju. Med številnimi trgovskimi predmeti je našteto žito, živina, meso, obutev, usnje, pa sol, vino In železo;239 pri zadnjih treh predmetih je bilo določeno, da jih morajo prinesti na prodaj v mesto.237 Po tem patentu je bila samo mestom pridržana trgovina z mnogimi vrstami tujega blaga, zlasti s finimi tekstilijami in kolonialnim blagom, faktično je pa bila večinoma v njihovih rokah tudi trgovina z domačim in tujim železom.238 Sicer pa je patent sam, ki je bil neposredno nato še nekajkrat obnovljen, ostal brez večjega učinka.239 Podeželska trgovina se je ob vseh teh policijskih redih kar lepo razvijala, kot je razvidno iz seznama (1620), ki zajema trgovce po Sorškem polju in v nekaterih župah Selške doline. Po teh podatkih je bilo tedaj v bitenjski župi 22 trgovcev, v godeški 7, gadmarski 2, strmiški 4, stirp-niški 2 in selški 9.240 Številni podeželski trgovci so predstavljali hudo konkurenco loškim podjetnikom, ki so hoteli vso trgovino znotraj loškega gospostva usmerjati predvsem na mestne tedenske in letne sejme, na katerih so imeli posamezni obrtniki ali pa trgovci svoja določena mesta; tako so npr. 1586 lončarji prodajali svojo robo na Placu pred kapelo sv. Trojice, apno in drva ter les je bilo nameščeno k šentjakobski cerkvi.241 Poseben problem so bili zlasti konkurent je po vaseh okoli Škofje Loke, tako v Zmincu, Stari Loki, posebno pa v Puštalu, kjer si je prebivalstvo lastilo meščanske pravice242 in je hotelo ustvariti skoraj lasten trg (po 1559).243 Pri tem so se zavedali, da je deželni zbor gluh za meščanske pritožbe (npr. 1567).244 Položaj se je še zaostril, ko se je del loških protestantskih izgnancev naselil v Puštalu in Stari Loki in tam nemoteno trgoval dalje, zlasti s suknom, oljem, železom in vinom. Izgnanci so hoteli pri kmetih ustvariti videz, da" brez njih ne gre; zaustavljali so na loški trg namenjene kmete in skušali od njih pokupiti najboljše blago.245 V sporih med mestom in podeželjem je na mestne pritožbe zemljiški gospod sicer poudarjal, da nima namena meščanom kratiti njihovih pravic, toda pri tem se je zavedal, da more gospostvo uspevati le ob trdnem podložniku. Hkrati se je gospod bal, da ne bi ob prepovedi trgovanja loškim podložnikom vskočili v trgovanje podložniki z drugih gospostev v okviru loškega deželskega sodišča, s čimer ne bi bilo pomagano meščanom, gospostvu bi pa bila prizadeta škoda.246 Tako je gospod tu pa tam odkrito stopil na stran kmetov, kot kaže npr. spor s Sušani 1594 zaradi oskrbe z lesom. Ločani so namreč zahtevali, da je treba les sploviti do Škofje Loke, kjer naj ga na rečnem pesku oceni mestni svet, ki ga nato po potrebi dodeli interesentom. Takratni najemnik loškega gospostva knez Eggenberg je brez privoljenja loške občine prezrl ocenitev mestnega sveta, medtem ko so Sušani šli tudi prek tega in so les nakupovali v gozdu neposredno od podložnikov. Ker so Ločani menili, da jim s tem kratijo stare pravice, niso pustili prevažati lesa čez mestno ozemlje, kar je vodilo od odkritega spora z Eggenbergom.247 Podeželsko trgovanje se je usmerjalo v veliki meri na proščenja. Ločanom je bil trn v peti posebno binkoštni sejem pri Sv. Duhu, kamor so z vseh strani prihajale velike množice ljudi, ker so bili ob tej priložnosti oproščeni mitnine.248 Čeprav je bilo vprašanje tega sejma na dnevnem redu tudi pri obravnavanju policijskega reda med kranjskimi stanovi in mesti 155 1 249 in je istega leta tudi škofov odposlanec škofu priporočil to premestitev v Škof j o Loko,250 je vendar ostalo vse pri starem. Sicer pa je cvetela podeželska trgovina tudi pri večjih središčih, med katerimi so opazni predvsem fužinarski predeli. Tako so se loški meščani npr. zaganjali proti novim fužinam v Hobovšah, kjer se je po njihovih besedah trgovalo z najrazličnejšim blagom, kot suknom, platnom, vinom, oljem, žitom, soljo, sirom, mastjo, svinjskim mesom ipd. Meščani so proti temu odločno protestirali in zahtevali od zemljiškega gospoda, da tako trgovanje prepove in usmeri fužinarje v Škofjo Loko; svoje potrebe naj krijejo z nakupi na tedenskih sejmih, kjer naj poravnavajo mitnino, ki se je otepajo.251 Oba konkurenta, loški meščani in loški kmetski podložniki, sta se pa srečavala tudi na tržiščih zunaj loškega gospostva. Trgovino v daljavo so hromile v določenih dobah različne ovire. Močno je bila prizadeta spričo vojn. Obseg nazadovanja trgovine ob prvi beneški vojni nakazujejo naknadno vpisani podatki v urbar 1501. Prepričljivo sliko dajejo npr. navedbe za živino. Pred vojno je bila dana ta mitnina v Zireh v najem za kakih 360—750 solidov, 1513 je vrgla komaj 240 solidov; podobno je bilo s to mitnino v Selcih, saj se je znižala za več kot polovico (relacija 5 :2).252 Trajnejšo nevarnost je predstavljala druga ovira. Ob naraščajočem povezovanju Ogrske s Primorjem je slabel pomen črnivške ceste. Hkrati so se pojavljala trenja med tuhinjsko in trojansko cesto. Okoli 1530 so zahtevali deželni stanovi, da se ukine obveznost tuhinjske ceste, češ da je smer daljša in da od Vranskega čez Tuhinj do Kamnika ni primerne krme in paše za ogrsko tranzitno živino. S preusmeritvijo povezave med Ogrsko in Primorjem, ki naj bi se izognila Kamniku, je pretila nevarnost tudi Skofji Loki, kamor je vodila z vzhoda najkrajša pot prav čez Kamnik in Smlednik.253 Na obseg trgovanja z Italijo je močno vplivala relacija med črnim beneškim in belim avstrijskim denaričem. V 70. letih 16. stol. se je namreč beneški novec hitreje slabšal kot avstrijski, spričo česar je nastajala vse večja zmeda na Kranjskem, ki je bila navezana na beneške trgovce; ti so plačevali s svojim denarjem in vztrajali pri svojem tečaju.254 Inflacija je spričo naraščajoče draginje, ki je bila najbolj izrazita pri živilih, že sama po sebi slabšala položaj meščanskega sloja.255 Loškim trgovcem so vse bolj presedali beneški, kakor so bili le-ti nekoč v Skofji Loki dobrodošli. Italijani so se namreč vrivali v drobno trgovino tako kot prodajalci — saj so številni med njimi prihajali v deželo kot kroš-njarji in obredli vse vasi in sejme,258 — pa tudi kot kupci. Značilen je primer iz 1622, ko naj bi se pojavilo na proščenjih ob Jurjevem v Skofji Loki in Kranju nad 500 Benečanov, ki so tudi sicer po deželi kupovali vse od kraja in blago prodajali v Italijo, če le mogoče daleč od mitnic.257 Med predmeti trgovanja so zavzemali zelo važno mesto domači produkti. Izredno je bilo razvito trgovanje s platnom. Saj je bilo prav na freisinškem ozemlju težišče in središče kranjskega platnarstva sploh.258 S platnom so trgovali tako Ločani kot kmetje. V skladu s poročilom iz ok. 1620 se je večina loških podložnikov ukvarjala s tkanjem, seveda v različnem obsegu. Marsikdo je izdelal komaj 5—10 laktov (stab) po ok. 276 cm259 in se mu ni splačalo, da bi izdelek nosil na prodaj v Škofjo Loko tudi do 30 km daleč, kjer bi več zapravil, kot je bilo blago vredno.260 Loško platno je slovelo daleč prek slovenskih meja. Kvalitetno belo platno je našlo tržišče daleč v Zgornji Nemčiji,241 še v večji meri pa v italijanskih tržiščih. Iz 1648 je ohranjeno poročilo, da so tedaj loški podložniki iz 14 žup odprodali del platna na kmetih, preostalo količino pa so to-vorili na proščenja v Gorico, Videm, Trst in na Reko.262 S kakšno nevoljo so Ločani gledali na ta promet, nakazuje spor, ki ga je 1620 sprožilo različno tolmačenje generalnega patenta iz 1602. Tedaj je namreč loški sodnik zaplenil kmetskim podložnikom štiri bale platna v vrednosti čez 1000 gld. Loški oskrbnik je bil na strani kmetov, češ da kaže izvleček iz deželnega ročina, da imajo kmetje pravico trgovati s platnom ne le v deželi, marveč tudi zunaj meja; enako dovoljenje da vsebuje tudi generalni patent iz 1618.263 Spričo oskrbnikovega stališča so se Ločani obrnili na deželnega upravitelja in vicedoma ter dosegli, da je vicedom ukazal loškim kmetom, da prenehajo trgovati s platnom. Tudi kranjska mesta so se potegnila za Ločane in zahtevala od dežele posredovanje pri loškem oskrbniku. Škofja Loka se je sklicevala na patent iz 1618, obenem pa tožila, da gre navzlic vsemu poleg drugega blaga tudi platno prek kmetske trgovine v množinah skozi Poljane, Ziri in Cerknega v Benečijo. Toda freisinški škof se je postavil na stran podeželja in Ločane zaradi eksekucije kaznoval s 15 dukati globe.264 Zelo pomembno je bilo seveda trgovanje z železom in zlasti z železnimi izdelki — žeblji. S to trgovino so se prvenstveno ukvarjali fužinarji, pa tudi loški trgovci, kot priča seznam iz 1588, po katerem je bilo tedaj v Škofji Loki kar sedem trgovcev te vrste.285 Loški trgovci so bili pri tej trgovini tako močno soudeleženi, da je 1589 višji rudniški sodnik celo nameraval ustanoviti posebno trgovsko družbo — tercerijo, ki bi jo sestavljali predvsem tedaj iz Škofje Loke izgnani protestantski trgovci (gl. str. 251). Načrt je spričo nasprotovanja fužinarjev — zlasti tistih iz Železnikov, ki so se bali konkurence, propadel.266 Po podatkih iz 1628 so v Železnikih vzdrževali sto konj, katerih velik del je prav gotovo služil tovorjenju železnih izdelkov.267 Med te trgovce so se nedvomno uvrščali — seveda bolj skromno — zlasti tisti žebljarji, ki so z dogovorjenim kalom premogli lastne zaloge (gl. str. 181). Žeblje so tovorili v lesenih sodčkih; v en tovor so spravili glede na velikost izdelkov 7500—30.000 žebljev.268 Žeblje so prodajali predvsem na italijanska oziroma sredozemska tržišča po tovorniški poti čez Bačo. Najvažnejše tržišče so bile v tem času Benetke, pa Štivan in Trst, od koder so žeblje prevažali v daljni svet.269 Domač izvozni produkt so bili tudi lonci. Lončarji so prodajali svoje blago največ v Idrijo. Ondotni rudnik je namreč potreboval letno 20.000 do 60.000 glinastih vrčev; glavni dobavitelji so bili prav loški lončarji. Iz 1605 so ohranjeni podrobni podatki, po katerih se je šest loških lončarjev obvezalo, da bodo do žgalne sezone v tem letu izdelali 33.000 vrčev, kar je znašalo okrog 330 tovorov blaga. Več niso zmogli, ker so imeli težave pri oskrbi z lesom. Ker ta količina ni krila takratnih potreb rudnika, je le-ta pridobil še ljubenske lončarje,270 s katerimi loški lončarji zaradi konkurence niso bili v najboljših odnosih; tako so npr. loški lončarji 1546 prosili škofa za zaščito, češ da ljubenski lončarji potujejo po loškem ozemlju in silijo celo v loški pomerij.271 Zelo živahno je bilo tudi trgovanje z živino. Posamezni kmetje so nakupovali na Ogrskem vole, bike, konje, koštrune, prašiče, in to prav malo za domačo uporabo. V glavnem so nakupljeno živino obdržali na svojih kmetijah le toliko, da so jo zredili, nakar so jo prodajali dalje, zlasti prek Tolminskega v Italijo.272 Obseg trgovine z živino ponazarja podatek, po katerem so trgovali s konji, voli in drobnico tako rekoč vsi podložniki loškega gospostva.273 Odlično mesto je zavzemalo trgovanje s kožami, ki so jih zlasti premožnejši loški usnjarji in drugi meščani nakupovali v velikih količinah med drugim tudi v Gradcu, Radgoni in na Ptuju; kože so prodajali na drobno revnejšim usnjarjem in čevljarjem v Škofji Loki in njeni okolici, pa tudi na proščenjih. Izdelano blago so razpečavali večinoma po Vipavskem deloma za gotovino, deloma za vino ali sukno.274 Ker je bilo trgovanje v daljavo v veliki meri zamenjevalnega značaja, so loški tovorniki ob vrnitvi iz primorskih krajev prevažali domov vrsto predmetov, ki so dobro šli v prodajo. Nedvomno je bila tudi na loškem ozemlju krepko razvita kmetska trgovina s soljo, saj je bilo to kupčevanje na Slovenskem stoletja v rokah kmetskega prebivalstva, ki je zamenjavalo žito za sol, in to glede na volumen v razmerju 1 : l.275 S primorskega ozemlja so tovorili med drugim tudi olje, zlasti pa vino, kar je omogočalo široko razporejeno krčmarjenje na podeželju (gl. str. 218). Živahno trgovanje je neslo lepe dohodke ne samo gospoščinskim mitnicam, marveč tudi deželi (gl. str. 121), ki je nalagala nabitke na trgovsko blago in izdajala v ta namen posebne bolete. Tovorniki z loškega ozemlja so si spočetka oskrbovali bolete kar pri loškem oskrbniku.276 Kasneje je bilo prestavljeno plačevanje nabitkov iz Škofje Loke v Kranj, kamor so morali hoditi tovorniki po bolete za vsakovrstno blago, ki so ga v kakršnikoli količini prodajali v Italijo,277 vendar je tudi za kasnejši čas izkazano (npr. 1585), da je izdajal ustrezna potna pisma (passbrief) loški oskrbnik ali pa protipisar.278 Stvarni položaj je narekoval deželi, da je pomnožila nakladno nadzorstvo. Tako je prišlo do določenih sprememb glede pobiranja naklad, ki jih je dežela dajala v najem. Odslej je prihajal nakladnik iz Kranja na loške letne sejme (ob Jurjevem, bin-koštih, Jakobovem, vnebovzetju, Mihelovem in sv. Katarini) in tod delil bolete, s katerimi so se tovorniki lahko izkazali pri nadaljnjem potovanju. Kdor je prišel npr. do mitnice pri šentmavrskem mostu (Most na Soči) z boletami, ki so jih izdajali v Kranju ali v Škofji Loki, je plačal navadno višino, sicer je pa moral odriniti dvakratno vsoto. Spričo po-jačanega prometa in odročne lege Kranja je dežela osnovala okoli 1622 mesto stalnega nakladnika v Škofji Loki. Ta je moral predvsem paziti na tihotapce, obenem je pa izdajal bolete tovornikom, ki jim je bila pot v Kranj predaleč. Leta 1622 je opravljal v Škofji Loki posle nakladnika Tomaž Kunstl. Da je bilo nadzorstvo še temeljitejše, je bil postavljen poseben nakladnik tudi v Selcih.279 Pobiranje deželne naklade (nabitkov) je ogrožalo dohodke gospoščinske mitnine, ki jo je škof navadno dajal v najem mestnemu svetu v Škofji Loki. Ker se je mesto čutilo prikrajšano pri mitninskih dohodkih, je prišlo do trenj, kar kaže npr. spor 1624. Takrat je deželni jeblajter zahteval v Škofji Loki od kakih desetih Tolmincev, ki so ondi nakupovali žito, novo naklado. Tolminci so se pritožili pri mestnem sodniku, ki je dal preglednika zapreti, Tolmincem pa pustil prosto pot domov, ne da bi plačali naklado od nakupljenega blaga. Prav tako je šlo devet loških meščanov, predvsem usnjarjev, s svojo robo na proščenje na Vipavsko, ne da bi se kdo od njih javil pri nakladniku zakadi bolet. Nakladnik se je hotel z njimi poravnati ob njihovi vrnitvi, a ni nič opravil, čeprav je cesarski red določal, da je treba naklado poravnati pri prvem uradu. Ko so kranjski stanovski odborniki spričo tega poklicali mestnega sodnika Andreja Standlerja v Ljubljano, jim je loški protipisar Korbinijan Fiirnpfeil odgovoril, da je za mestnega sodnika prva instanca freisinški škof oziroma njegov namestnik v Škofji Loki.280 Sicer so se pa loški tovorniki hoteli čimbolj izmikati plačevanju nabitkov, kar jim je uspevalo zlasti pri trgovanju z živino. Ko je cesar Friderik vpeljal nabitke, je namreč veljalo, da ta dolžnost ni vezala trgovanja z živino, ki so jo kupovali loški podložniki na ozemlju gospostva ali na tleh cesarskih deželskih sodišč za svoje potrebe.281 Taki kupci so dobivali v Škofji Loki, oziroma kasneje v Kranju, bolete, na podlagi katerih so mogli svobodno in brez plačila naklade goniti živino iz ljubljanske smeri na svoje domove.282 Pač pa so morali plačevati naklado za živino, ki so jo prodajali dalje v Italijo. Loški podložniki so se hoteli izogibati plačevanju z napačnimi deklaracijami. Pri nakupu volov in konj so izjavljali, da gre le za živino, ki bo krila domače potrebe. Prav tako jim je bilo odveč hoditi v Kranj po bolete, pa so prihajali na mitnico v Bači in v Colu brez potrdil. Zato so deželnoknežji komisarji 1524 sporočili loškemu oskrbniku in kaščarju, da bo odslej vsak tak prestopek kaznovan. Da bi preprečili napačne deklaracije, naj oskrbnik in kaščar javita, koliko nakupljene živine pride v poštev za lastno uporabo.283 Spori so se nadaljevali, kot kaže pritožba podložnikov iz 1532, češ da so se morali kupci z nakupljenim blagom zglasiti pri nakladniku tudi glede živine, ki so jo rabili doma. Koliko je taka deklaracija držala, je bilo seveda drugo vprašanje. Pritožniki so sami priznavali, da so posamezni kmetje prodajali živino nekaterim kmetskim sovrstnikom, ki so živino preprodajah na Tolminsko in v Italijo.284 Da je tihotapstvo po loškem ozemlju silno cvetelo, kaže vir, po katerem naj bi se kmetsko prebivalstvo tod kot na Tolminskem bolj ukvarjalo s tem poslom kot z obdelovanjem zemlje.285 Živahno podeželsko trgovanje je krepilo gospodarske temelje mnogih kmetskih domačij, obenem pa seveda do neke meje ogrožalo loške Hit jiaMrUv TAM vdcu uuj •deMMic č)tu. 4 Uit je i- Jtft -j- 14/U (A, W .iti 16 1^ Clm^ » « • • . - . /if} SI. 69. Nagrobnik Wolfganga Schwarza v Stari Loki trgovce, ki so vsekakor pretirano tarnali, češ da jih spada večina v vrste revnih obrtnikov, ki imajo več dolga, kot je vredno njihovo imetje (1556).286 Iz drugih virov vemo, da je bila tedaj v Škofji Loki vrsta trgovcev, ki so si ustvarili pomembno premoženje. Med temi je zavzemal posebno odlično mesto Wolfgang Schwarz (gl. str. 150). Ob smrti je zapustil le ženo Dorotejo. Še za življenja vdove je loško gospostvo pogodbeno znova vključilo v svojo posest mlin na Studencu, za kar se je pa škof obvezal, da bo dajal kaplanu pri sv. Trojici letno po 11 funtov črnih fenigov.287 Del posesti je vdova prodala loškemu kaščarju Lienhartu Siegesdorferju.288 Le-ta si je po smrti vdove Doroteje skušal pridobiti tudi drugo zapuščino, ki se je pa medtem drobila na razne posameznike. V zasledovanju svojih koristi je Lienhart Siegesdorfer opozoril freisinškega škofa, da zapade po običaju dolnjeavstrijskih dežel zemljiškemu gospodu zapuščina meščanov ali kmetskih podložnikov, ki ne zapuste pravega dediča.289 Freisinški škof se je res polastil nepremičnin, ki jih je prepustil Lienhartu Siegesdorferju. Medtem odtujeno posest naj bi pa kaščar skušal pridobiti na svoje stroške. Škof je privolil, da sme Siegesdorfer zaradi odročnosti nekaterih delov le-te zamenjati za enakovredne v mestnem pomeriju. Pač pa je bila dodana klavzula, da pripada posest po Lienhartovi smrti ali njegovem izstopu iz freisinške službe škofu proti plačilu 200 renskih gld.290 Koliko je pogodba uspela, je drugo vprašanje. V imenjski knjigi je znašala ocenitev davčne osnove imenja Lienharta Siegesdorfer j a 3 gl. 28 krc291 Pač pa je njegovo imenje naraslo v 50-ih in 60-ih letih 16. stol. na 16 gld. 5 krc. ocenitve. To imenje je kot dediščina pripadlo Lienhartovim sinovom, od tega na Filipa z ocenitvijo 3 gld. 23 krc.292 Schwarza po pomembnosti sicer ni dosegel noben drug loški meščan, vendar je bila med njimi še vrsta trgovskih in obrtniških rodbin, ki so si nabrale lepo posest. Stanovali so predvsem v svojih hišah na Placu, kjer je bilo središče loškega trgovskega življenja. Med temi rodbinami so bili npr. zelo pomembni Lukančiči. V urbarju iz 1568 srečamo Petra Lukančiča, ki je imel v posesti cajnarico pri mlinu na Studencu, kjer so stale prej stope za čreslo. Osnovo imenju Petra Lukančiča je predstavljala posest, ki si jo je pridobil 1555 od Jurija Wretzla iz Železnikov in je njena ocenitev davčne osnove znašala 1 gld. 45 krc. Leta 1577 je Petra nasledil Boštjan Lukančič, znani loški trgovec z železom. Boštjan si je pridobil vrsto desetin, med katerimi so mnoge potekale iz dediščine po Baltazarju Siegesdorferju (gl. str. 165—166). Te desetine so zajemale deloma kmetije po loškem ozemlju, zlasti po Poljanskem, kjer si je Boštjan 1620 pridobil desetinsko pravico na 63 hubah, deloma so pa segale na sosedstvo loškega gospostva.293 Boštjanov sodobnik je bil Gregor Lukančič. Ta je imel hišo na Placu, dve fužini s skednjem in vrtom ob Poljanščici, eno fužino s cajnaricami ter dve hiši v loškem Sovodnju, razen tega mu je pripadal še vrt ob Grabnu.294 Podoben vzpon je doživljala še marsikatera loška meščanska rodbina, a je bil često le prehodnega značaja. Med temi je bila npr. rodbina Junaver.295 Jernej Junaver je omenjen v imenjskih knjigah z ocenitvijo davčne osnove 9 gld. 15 krc. 1 den. Toda po njegovi smrti se je imenje razsulo in je v glavnem pripadlo posameznim članom rodbine Kunstl,296 Med loškimi Kunstli, ki izvirajo iz Pungerta pri Škofji Loki in ki so nekateri močno obogateli s fužinarstvom in trgovino z železom,297 si je pridobil v drugi polovici 16. stol. Urban največje imenje z ocenitvijo davčne osnove 9 gld. 50 krc.298 Mimo njega srečamo tedaj še Jurija Kunstla, ki je bil izredno podjeten trgovec in znan daleč prek loških meja.299 Imel je na Placu tri hiše; dve sta ležali pri vodnjaku druga poleg druge, tretja je bila blizu poljanskih vrat; razen tega je imel še dve hiši v pomeri ju zunaj obzidja, ena od teh je bila v Karlovcu. — Zelo premožen je bil Lenart Kunstl, ki je imel dve sosednji hiši na Placu pri grajski ulici, tretja je bila v zgornji ulici pod gradom, četrta s skednjem je ležala v Spodnjem Karlovcu. Hkrati je živel v Škofji Loki tudi Martin Kunstl, ki je imel hišo zraven kapele sv. Trojice.300 V seznamu loških protestantov srečamo še nekaj drugih imen premožnejših Ločanov. Tako je imel npr. Boštjan Križaj eno hišo na Placu, drugo v Peklu. V bližini Krevsovega mlina sta mu pripadala skedenj in vrt. — Janž Kos je bil lastnik nove hiše na Placu, dalje mu je pripadala hiša na vogalu Kar lovca; imel je dva skednja, enega na Grabnu pod gradom, vrt na Štemarjih ter dve lepi njivi, od katerih je ena ležala na Ošterfeldu, druga v Viršku. — Po eno hišo na Placu sta imela še Bernard Eržen in Jožef Oberhuber.301 Med trgovci srečamo tudi posamezne podjetne plemiče. Tako se je živahno udejstvoval v tej smeri npr. Viljem Rasp, ki je po podatku z dne 5. aprila 1533 poslal v Idrijo razen 14 tovorov pšenice tudi na dveh konjih prekajeno meso in mast.302 Podjetnost posameznih širokopoteznih loških trgovcev ponazarja primer loškega meščana Jakoba Schreiberja. Ta je bil nekaj časa oskrbnik loškega gospostva in so se prav zaradi tega someščani pritoževali proti njegovemu trgovskemu delovanju, češ da izrablja uradni položaj. V zagovoru je Schreiber navajal zanimive podatke. Od svoje mladosti se je čez 40 let ukvarjal s trgovanjem platna; v ta namen je šele v zadnjih letih nehal potovati v Italijo; sedaj daje platno, ki ga kupuje večinoma v Ljubljani, Kranju in Kamniku, sosedom, da hodijo z njim na proščenja. Ker daje platno na kredit, mora potrpežljivo čakati na termine. Trgoval je tudi z vinom, ki ga je nakupoval po Vipavskem in v Italiji ter ga je točil v Škofji Loki. Svojčas je vino izvažal tudi za škofa na Bavarsko. Leta 1595 je na poti v Gradec kupil 300 volovskih kož, ki jih je prodal dalje loškim usnjarjem. Železa je v zadnjih letih le malo kupil. Pred leti je nakupoval konjsko žimo, s katero je zalagal ondotne sitarje. Nasprotniki so mu hoteli prepovedati peči kruh v lastni hiši, čeprav naj bi po svoji izpovedi pekel le za dom in za svojo družino, žena pa prodaja kruh samo sosedom, ki jo za to prosijo. Mast in sir je nakupoval le za domačo uporabo. — Podatki so dovolj zgovorni in kažejo na izredno podjetnega meščana, ki je nedvomno pri trgovanju zlorabljal tudi svoj uradni položaj.303 Večino podjetnejših in premožnejših trgovcev v Škofji Loki predstavljajo vendar le posamezniki, ki niso ustvarili neke tradicije v rodbini; ta pojav je bil splošna značilnost v obsegu vse Notranje Avstrije.304 9. Obveznosti loških podložnikov Bremena, ki so težila loške kmete na prelomu iz srednjega veka v novi vek v taki meri, da je prišlo do ponovnega uporniškega gibanja (gl. str. 140 si.), tudi v 16. stol. niso popustila. Podvržena jim je bila kompaktna plast loških podložnikov, zunaj katere so bili prav izjemoma kmetje, ki so se uvrščali v sloj svobodnikov in kot taki niso bili podrejeni zemljiškemu gospostvu; zato je le-te bremenila samo obveznost do dežele. Na loškem ozemlju je bilo svobodništvo praktično povsem nepomembno. Redki loški svobodniki so se namreč uvrščali v ta sloj le s posameznimi parcelami ali desetinami, ki so si jih pridobili v last z nakupom, medtem ko so sicer glede na kmetijo, ki so jo obdelovali, sodili v sloj podložnikov tako kot njihovi sosedje. Tako naletimo v Stražišču na sedem svobodnikov kot solastnikov travniških parcel; podobno se je uvrščala med svobodnike rodbina Lušina na Gostečem z nakupom nekaterih ondotnih desetin, ali pa rodbina Križaj na Godešču, ki si je pridobila v last svobodniški travnik. Svobodniška drobna imen j a so pogosto menjavala lastnike in so neredkokrat prehajala v meščansko, fužinarsko ali plemiško last. V takem primeru je bil prejšnji lastnik izbrisan iz svobodniških vrst.305 Osnovne obveznosti podložnikov do zemljiškega gospostva so bile še vedno dajatve in tlaka, ki so se jim pridruževala še občasna bremena, zlasti v obliki raznih taks. Glede rednih obveznosti so še naprej najzgovornejši številni ohranjeni urbarji, zlasti tisti iz 1630; le-ta vsebuje vrsto podrobnih podatkov tako glede dajatev kot tlake, ki omogočajo podrobno primerjavo obveznosti do zemljiškega gospoda v letih 1501 in 1630 (gl. str. 133 si.). Primerjava kaže, da se dajatve gruntarjev od 1501 dalje v bistvu niso spreminjale. Še naprej so celotne dajatve deljene v dve skupini: v urbarščino, v kateri so obsežene razne podrobneje označene dajatve iz 1501, in županov račun, v katerega so 1630 kot nekoč prispevala določena naselja ob poklonu vsako tretje oziroma četrto leto nekoliko višjo vsoto denarja. Prav tako je tudi 1630 še veljala stara porazdelitev podložnikov v posamezne kategorije, ki so se med seboj ločile zlasti glede obveznosti oddajanja žita; ta dolžnost je zadevala tudi v začetku 17. stol. samo gruntarje po Sorškem polju in točno ista naselja po Poljanski dolini kot 1501. Ti obvezniki so oddajali z redkimi izjemami prav taka žita v enako imenovanih merah in V enaki nominalni višini kot 1501. Prav tako kaže analiza posameznih primerov po Poljanskem in Selškem, da so mnoge SI. 70. Dajaitvene obveznosti v soriški župi leta 1630 kmetije 1630 oddajale na račun urbarščine enake vsote denarja kot 1501, pri drugih so opazne razmeroma neznatne razlike. Če upoštevamo, da je v razdobju 1501 do 1630 kupna moč denarja padla, se torej podložnik glede višine urbarščine ni mogel pritoževati. Pač pa je gospostvo po 1501 pobiralo novo dajatev, tintnino (calamargelt) v višini 12 krc. in uporniški krajcar. Podložniki so sicer točno vedeli, kakšne vrste žita in koliko tega so oddajali na posameznih kmetijah skozi stoletja. Toda enaka nominalna vrednost sama še ni jamčila na nespremenjeno ustaljenost. Sčasoma so se namreč spreminjale tudi mere; prav tako pa je sam način merjenja gospoščinskim uslužbencem nudil obilo prilike za goljufije. Žito so namreč podložniki že od nekdaj oddajali zvrhano (gl. str. 63). Seveda je tak način merjenja vodil do stalnih prepirov. Škof Filip je hotel temu napraviti konec. Odločil je namreč, naj v bodoče podložniki oddajajo žito raženo ob nekoliko zvišani meri. Toda nepravilnosti so se navzlic temu nadaljevale, kot kaže pritožba Bitenjcev iz 1537. Ti so izjavljali, da gospostvo noče žita ražiti; kolikor ga pa kaščar raži, obdrži zrna, ki pri tem padajo na tla.306 Spori so trajali dalje. Na ponovne bitenjske pritožbe je preiskava pokazala, da so še 1586 žito oddajali po raženi meri, pri čemer so žito izravnavali z roko, medtem ko so nekaj let kasneje pritegnili pločevino; razlika med obema načinoma je bila menda v tem, da je žito, ki je padlo na pločevino, pripadalo kaščarju. Leta 1602 je škofov odposlanec ugotovil, da so žito spet oddajali po zvrhani meri.307 Od časa do časa je zemljiški gospod dovoljeval, da po Poljanskem niso oddajali žita, marveč so plačevali gospostvu v ta namen določeno vsoto, ki je bila nižja od vrednosti dajatve v žitu.308 Leta 1623 je pa zemljiški gospod odredil, da more oddajo žita zamenjati samo vsota, ki je v skladu z dnevno ceno blaga.309 Rovtarji so ob naseljevanju uživali določene ugodnosti. Za novince so vodili v prvih letih posebne registre, iz katerih so jih sčasoma prepisovali v urbar in jih s tem skušali glede dolžnosti vse bolj približati drugim podložnikom. Spričo postopnega naseljevanja rovtarjev so bili mnogi med njimi že vpisani v urbar in s tem pritegnjeni k urbarialnim obveznostim v času, ko je gospostvo za druge še vedno vodilo rovtarske registre. Razliko glede obveznosti rovtarjev je seveda še stopnjeval različen obseg zemljišč, ki so jih posamezniki uživali. Rovtarji-kajžarji so se sčasoma glede dolžnosti izenačili z drugimi sovrstniki po loškem gospostvu, med katerimi pa so glede obremenitev vladale precejšnje razlike; medtem ko so nekateri kajžarji plačevali na račun dajatev le nekaj krajcarjev, so razmeroma visoke dajatve bremenile tiste kaj žar je, ki so se ukvarjali z donosnejšimi posli (npr. mlinarji, Žagarji). Rovtarje, ki so se postopoma gospodarsko krepili, je gospostvo seveda vse bolj obremenjevalo in jih kar izenačevalo z gruntarskim živijem. Druga osnovna obveznost do zemljiškega gospostva je bila tlaka, ki je od 16. stol. dalje bremenila podložnike vseh žup, tudi tiste na soriškem in poljšiškem ozemlju.310 K tlaki je gospostvo pritegovalo tudi rovtarje, ki so pa razen tega enako kot kajžarji plačevali še določeno vsoto na račun robotnine. Z dviganjem moči gospodarskih enot je naraščala tudi robotnina.311 Primerjava s tlaškimi dolžnostmi iz 1501 kaže, da so se v bistvu obdržale vse stare obveznosti, ki so se pa deloma razširile na večje število podložnikov. Tako je tovorjenje sladkih vin za škofove potrebe v začetku 16. stol. zadevalo proti določeni odškodnini samo kmete po bitenjski župi (gl. str. 138). Iz urbarja 1501 ni razvidno, koliko tovornikov je moralo iti letno na pot. Število tovornikov je bilo pač odvisno od količine blaga, ki ga je bilo treba odpremiti škofu. V 17. stol. je prišlo prav glede tega vprašanja do sporov. Medtem ko je stal zemljiški gospod na stališču, da veže ta dolžnost vsako leto 16 podložnikov bitenjske župe, so le-ti trdili, da morajo letno na pot le štirje kmetje. Da podložniki niso uspevali v svojih namerah, kaže primer iz 1637, ko so bili le-ti dolžni iti na pot s 24—26 tovori. Sčasoma so bili k tovorjenju pritegnjeni tudi vidmarji, tj. mimo cerkvenih podložnikov tudi tisti kmetje, ki so morali vzdrževati oklepnega konja in se oboroženi udeleževati pohoda ob sklicu deželne vojske (gl. str. 236). Do 1640 so se tem tovornikom priključili še podložniki iz žirovske, hlevnovrške, hotaveljske, poljanske, javorske in go-deške župe. Spričo zelo številnih obveznikov je bila ob nespremenjenih potrebah ostrina te vrste tlake v veliki meri odbita.312 Za zemljiškega gospoda je bilo zelo vabljivo, da bi loške tovornike mogel usmeriti prav do Freisinga. Taki poskusi so deloma uspevali. Tako omenja vir iz 1596, da so loški tovorniki včasih tovorili še dalje od Mau-terndorfa. Podatek iz 1619 priča, da je bilo tedaj 16 bitenjskih Welzerjev dolžno tovoriti vino vse do Freisinga. Enako posnemamo iz drugega vira, da je moralo 12 loških vidmarjev tovoriti blago prav tako do Freisinga. Obenem pa razberemo iz virov, da je imel zemljiški gospod zaradi tega tovorjenja s podložniki stalne težave. Odpor loških tlačanov je bil razumljiv. Saj Mauterndorf ni bil niti na pol pota do Freisinga. Pot je bilo treba nadaljevati čez Ture na Radstadt in Werfen, dalje ob reki Salzach navzdol prek Gollinga in Halleina na Salzburg. Od Salzburga so uporabljali do Freisinga dve smeri. Ena je vodila čez Burghausen in Miihl-dorf, druga mimo Chiemskega jezera čez Wasserburg.313 (Gl. str. 92.) Tlačani so tovorili predvsem tako imenovana sladka vina, ki jih je škof leto za letom naročal predvsem za svoje potrebe, večkrat pa tudi za svoje ožje znance in sorodnike. Vino je nakupoval navadno loški kaščar, včasih se pa omenja tudi poseben nastavljenec (vinski mojster), ki je imel v oskrbi vinsko klet (gl. str. 175). Tako srečamo v drugi polovici 16. stol. na tem mestu brata Jakoba in Marksa Pečaherja,314 katerih prednik Krištof je bil v letih 1475—1485 gradiščan na Zgornjem stolpu.315 Kaščar oziroma vinski mojster je nakupoval v največji meri rebulo, pogosto se omenja tudi črnikalec, vipavec, izjemoma refoško. Mimo vina so tovorili tudi južno sadje, kot kostanj, mandeljne, fige, razne vrste rozin ipd. Sicer so pa zalagali škofa še z raznimi drugimi predmeti, kot s kunjimi kožicami, jelenjimi kožami, loškim platnom, izjemoma tudi s preprogami in konji.316 Če je vladala dokajšnja kontinuiteta glede obveznosti, ki so bile vpisane v urbar, je zemljiški gospod skušal priti na račun pri občasnih obremenitvah. Dajatev ob nastopu novega škofa (weihsteuer) je bila nadležna zlasti, če so bile spremembe v vodstvu freisinške škofije pogoste. Ob proščenjih so župani pobirali takso za ples (1585).317 Najrazličnejše takse, ki jih je bilo treba poravnavati v zvezi z izdajo dokumentov, je zemljiško gospostvo zlasti v času Eggenbergovega najema krepko dvigalo. Medtem ko je prej pri prodaji hube prodajalec plačal dvajseti denarič, kupec pa deseti, kar je zneslo 1—2 dukata, je zahteval protipisar po podatku iz 1593 razen 8—12 gld. še posebej 3—4 gld., ki jih je bilo treba stisniti njegovemu bratu. Vir iz 1595 navaja v tej zvezi celo takso v višini med 20 in 30 gld. Za izdajo pisma ob zamenjavi posesti, pisanega na papir, je protipisar zahteval 4 gld. 10 krc., za prodajno pismo 3 gld., za ženitovanjsko pismo 4 gld. V skladu s pritožbo naj bi se povečali tudi stroški ob dražbi kmetij. Prej je bilo treba plačati od hube, ki je prišla na boben, gradu do 6 gld., medtem ko naj bi Eggenbergova uprava zahtevala 20—30 gld. ali še več.318 Hudo obremenitev je pomenila desetina. Desetina od starih obdelanih površin je kot nekoč le deloma pripadala loškemu gospostvu (gl. str. 140). V Poljanski dolini je npr. 1630 samo brojska župa večino desetin oddajala freisinškemu škofu, v koroški župi je pripadala loški kašči le kaka polovica desetine, sicer so pa po Poljanskem stare kmetije komaj v tretjini primerov odrajtovale desetino v Škofjo Loko.319 Še bolj je bila desetina razdrobljena na Selškem. Na ravninskem ozemlju je škof 1587 pobiral desetino po Bitnju, Suhi, Trati, Godešču, Sv. Duhu, Virmašah, Pevnu, Moškrinu, Bodovljah in Zmincu.320 Vsa druga desetina je pripadala deloma zasebnikom, kot fužinarjem v Železnikih in Kropi, puštalskemu gospostvu, idrijskemu gospostvu, ali ustanovam, npr. samostanu klaris v Škofji Loki. Pač pa je desetina z rovtarskega ozemlja v celoti pripadala loškemu gospostvu; ondotni desetinski dohodek je izdatno presegal rovtarske urbarialne dajatve.321 Desetino je loško gospostvo le deloma pobiralo v lastni režiji bodisi kot deseti del pridelka, bodisi po vnaprej določenem obsegu v naturalijah oziroma denarju. Po podatkih iz 1586 je desetina iz ravninskih naselij nesla gospostvu 214 1/t starja ajde, 101 V2 rži, 76 1U pšenice, 65 s/i prosa, 4 s/4 ovsa, 2 ječmena.322 Sicer pa je zemljiški gospod rad dajal desetino v najem in to za dobo treh let za določeno vsoto denarja (v dolinah) ali za določeno količino žita (po ravnini). Tako je oddal v letih 1630—1632 desetino v ravninskih vaseh v najem za količino žita, ki se je le malo ločila od zgoraj omenjenega desetinskega dohodka (221 starjev ajde, 86 1U rži, 72 SU pšenice, 62 1U prosa, 10 ovsa, 8 lU ječmena).323 Rovtarsko ozemlje je bilo v posebnem položaju tudi glede desetine. Iz urbarja je razvidno, da je bila 1630 višina desetinske oddaje brez izjeme že naprej določena. V mnogih primerih so rovtarji plačevali v ta namen le v denarju, sicer so pa oddajali zlasti oves, deloma rž, po žirovski župi tudi platno. Vzporedno z gospodarskim dvigom se je večala tudi ta obremenitev, ki je znatno presegala urbarialne obveznosti. Podatki iz urbarja 1625 kažejo, da so npr. podložniki s celotne osliške župe tedaj plačali le 35 gld. 55 krc. urbarialnih dajatev,324 medtem ko je ondotna desetina leto dni nato gospostvu nesla 355 gld. in dve kunji kožici.325 Ker je rov-tarstvo hitro napredovalo, zemljiški gospod pa še zdaleč ni imel pregleda čez te podložnike, je bila dana ugodna prilika za temeljito izkoriščanje. Zato desetine tod ni bilo težko dati v najem. Dalj časa so imeli osliško desetino v najemu Pečaherji. Najemniki so znali tako gospodariti, da je po besedah starološkega župnika desetina v osliški župi nesla vsaj trikrat toliko, kot je vrgla zemljiškemu gospostvu.326 Preiskava 1585 je pokazala še večje goljufije. Rovtarji iz osliške župe so zatrjevali, da so plačali na račun desetine 190 gld., medtem ko je oskrbnik obračunal ta dohodek v urbarju le za letnih 32 gld.327 Podložnike je bremenila tudi obveznost do cerkve — bira, ki je v urbarju 1630 do podrobnosti popisana pri vsaki župi po Poljanskem in Selškem. Bire je bil deležen predvsem domači župnik, v nekaterih primerih tudi župnik s prafare v Stari Loki, izjemoma tudi cerkovnik s prafare, dalje kaplani pa cerkovniki pri župnih cerkvah in podružnicah. Bira je bila zelo mnogovrstna. Najbolj pomembna je bila oddaja žita (pšenice, rži, soržice, ječmena, ovsa, prosa); tu pa tam so podložniki prispevali pšenični kruh in potico. Sicer pa omenja urbar v tej zvezi zlasti sir, izjemoma mast, ter volno in predivo. Med dajatvami srečamo tudi fižol, jajca, klobase. Ponekod so kmetje dajali tudi drva in seno. Ob proščenju so tu pa tam prispevali obrok hrane ali pa so dajali v ta namen nekaj drobiža. V stirpniški župi so delali župniku tlako na polju, kolikor je bilo opravila v zvezi s pridelovanjem ajde. Dajatve cerkvi se sicer ne morejo primerjati z višino obveznosti do gospostva, vendar so predstavljale izdatek, ki ni bil nepomemben. Zlasti pa so podložnike obremenjevali davki, ki jih je nalagala dežela (gl. str. 140 si.). Od 1516 dalje je bila delna prevalitev davkov na podložnike dokončno priznana.328 Pobiranje davkov je bilo prepuščeno zemljiškemu gospostvu, ki naj bi pobrano vsoto v redu odvajalo dalje. Da se je tudi v tej zvezi dogajalo mnogo nepravilnosti, kaže primer iz časa Eggenbergovega najema. Tedaj je oskrbnik tako neredno odvajal pobrane davke, da je bila zaradi davčnih zaostankov v letih 1594—1602 zarubljena celotna vas Bitnje. Škofov odposlanec je ugotovil, da sta se znatne vsote polastila oskrbnik in sam Eggenberg. Po zaslišanju je oskrbnik položil na račun 1000 gld., enako vsoto je obljubil položiti tudi Eggenberg, nakar je bilo Bitnje rešeno rubeži. Navzlic vsemu so se podobne- nerednosti nadaljevale še 1604.329 Višina davka je spočetka močno nihala. Odvisna je bila od vladarjevih potreb in od odobritve deželnih stanov. Vladarjevih zahtev ni vedno narekovala brezizhodna nuja. Ko je šel npr. brat nadvojvode Ferdinanda Karel V. v Italijo zaradi kronanja, mu je Ferdinand hotel iti naproti, česar ni zmogel brez izdatne pomoči dežel. Tako je zahteval od Kranjske, naj mu prispeva v ta namen sto težkih konj z vsem potrebnim za šest mesecev na lastne stroške (7. junija 1526).330 Tako razmetavanje sredstev tem bolj preseneča, ker je bil položaj dežel hkrati dokaj kritičen spričo naraščajoče turške nevarnosti (gl. str. 161 si.). V letu 1526 je Kranjska odobrila v celoti 8000 renskih gld. davka. Od tega naj bi polovico plačala gospostva ob Jakobovem, drugo polovico naj bi poravnali podložniki ob Mihelovem.331 V naslednjih letih dežela ni nalagala davka v enotni višini. Tu pa tam je še vztrajala na tretjinski gilti (npr. 1534),332 tj. vsak deželan je moral prispevati tretjino svoje davčne osnove,333 uvajala je pa že tudi obveznost polovične gilte.334 V tem času še ni bil ustaljen delež, ki naj bi bil prevaljen na podložnike. Leta 1529 je dežela sklenila, da smejo zemljiški gospodje zvrniti na podložnikova ramena največ polovičen delež;335 po podatku iz 1531 naj bi pol gilte v celoti plačali podložniki,336 medtem ko je loški oskrbnik spraševal 1534 zemljiškega gospoda, če naj odobreno tretjinsko gilto v celoti prevali na podložnike.337 Leta 1538 je moral loški podložnik plačati že celo gilto,338 medtem ko sta 1543 od 2 V2 gilte, ki jo je moralo odriniti loško gospostvo, odpadli na podložnike dve gilti v višini 3504 gld. 6 krc. 2 denariča.339 S tem količnikom je realno breme krepko naraslo navzlic temu, da je vrednost denarja padala. Od 50-ih let 16. stol. dalje je količnik 2 V2 ostal tako rekoč pravilo.340 Podložniki so morali k temu prispevati po dve gilti, a s korekturo, po kateri ta dajatev v končni fazi ni smela prekoračiti vsote 2893 gld. 35 krc. Nastalo razliko je moral doplačati zemljiški gospod iz lastnega,341 ker je zmagalo načelo, da morajo biti obdavčeni tudi gospoščinski dohodki od mesta, fužin, mlinov, desetin, ribolova, gozdov, žirnine, mrtvaščine, kupne pravice, fevdov — skratka od vsega, kar je bilo zajetega v napovedi.342 Globalno obremenitev je razdeljeval kaščar individualno; k temu poslu je pritegoval kaščarjevega pomočnika, protipisarja, župane ipd. (npr. 1548).343 Na hubo je odpadlo praviloma 2—3 V« gld., na kajže 8—12 krc.344 V času 1576—1624 se je imenjski davek s količnikom 2 V2 povsem ustalil.345 Mimo tega davka je dežela uvajala še nove neposredne davke. Tako je 1568 pobrala mimo imenjskega davka davek na osebo (leib-steuer) in sicer od hube po 36 krc., od delov hub ustrezen količnik; na bogate kajžarje in gostače je odpadlo po 8 krc., na revne kajžarje po 6 krc. Župani, mlinarji in lovci so bili davka oproščeni.346 Ta davek se je kot tedenski denarič tudi sicer od 1576 dalje uvrščal med redno obremenitev.347 V začetku 17. stol. je tedenski denarič vrgel po loškem podeželju nekako 1200 gld. letno.348 V zadnjih desetletjih 16. stol. se je tem davkom pridružila še odkupnina namesto tlake pri gradnji Karlovca; gruntarji so dajali na ta račun letno po 4 krc., kajžarji in gostači pa po 12 krc.349 Leta 1590 se je na ta račun nabralo po vsem loškem gospostvu 266 gld.350 Leta 1608 je dežela uvedla davek goldinar na hubo, ki ga je 1616 zaradi beneških vojn zvišala z novo naklado za 75 °/o (tj. za 45 krc.). Mimo neposrednih davkov so podložnike vezali tudi posredni, kot čepnina od vina, sredstvenina ipd.35' Podložnike je bremenila do dežele tudi tlaka, in to zlasti v zvezi z vzdrževanjem prometnih zvez. Praviloma je bila ta skrb naložena podložnikom v ustreznem območju.352 Podložnike je torej težila vrsta obveznosti na razne strani. Analiza neposredne obremenitve Jurjočičevega grunta v Krnicah na Poljanskem je 1630 pokazala naslednjo sliko: 1. Dajatve, tlaka loškemu gospostvu 2. Desetina (od tega V3 loškemu gospostvu) 3. Deželni davek 4. Dajatve cerkvi Skupaj 3 gld. 29 krc. do 3 gld. 39 krc. in nekaj drobnih prispevkov v naravi 7 gld. 5 gld. 5 krc. 1 gld. 1,5 krc. do 1 gld. 24 krc. in nekaj drobnih prispevkov v naravi 16 gld. 35,5 krc. do 17 gld. 8 krc. in nekaj drobnih prispevkov v naravi v* * - *iM ■»! lu-nrJi A fiil - , ^ yZfof J-Ht.il> . j. It^UM Ckf ! Jttfj&r SI. 71. Podatki o Jurjočičevi kmetiji leta 1630 Kot je razvidno, je bila najhujša obremenitev desetina, sledil ji je deželni davek, ki je močno presegal dajatvene in tlaške obveznosti do gospostva, pa tudi dajatve cerkvi niso bile neznatne. Obravnavano kmetijo je Jurjočič kupil malo pred 1630 za 740 gld. Celotna neposredna obremenitev, brez upoštevanja drobnih dajatev v naravi, je torej znašala letno nekako 2,16 % do 2,29 °/o celotne kupne vsote.353 Dežela je pa gospostvo tudi vojaško obremenjevala. Po odobritvi deželnih stanov v kritičnem letu 1526, da so zemljiška gospostva dolžna na lastne stroške postaviti na vsakih 200 gld. davčne osnove po enega oklepnega konja, je moralo loško gospostvo oskrbeti 11 težkih konj. Ker je gospostvo dotlej vzdrževalo večinoma lahke huzarske konje, je oskrbnik le s težavo na hitro roko zadostil postavljeni zahtevi. Dežela je odločila, naj bo obleka konjenikov in pešcev enaka; loški oskrbnik je dal napraviti obleko iz slabega sukna, ki jo je dal vojakom na posodo.354 Že v naslednjih letih so se pa ustaljevale vojaške odobritve po ključu, da je gospostvo od vsakih 100 funtov davčne osnove dolžno samo vzdrževati enega težkega konja za čas od enega do dveh mesecev.355 Gospostvo je moralo konje po potrebi takoj postaviti na določeno mesto. Ker konj v sili ni bilo moč dobiti niti za drag denar, je moralo gospostvo poskrbeti za stanje, da bi bilo mogoče v danem trenutku vsaj do neke mere zadostiti zahtevam. Oskrbnik in kaščar sta morala že vrsto let vzdrževati pet konj — tri oskrbnik, dva kaščar (gl. str. 146). Glede na položaj je oskrbnik Baltazar Siegesdorfer pritegnil k tej službi nekatere loške podložnike, Vidmarje (gl. str. 231), med njimi Vidmarja iz Poljan in Sefertnika s Šeferta, pa Dienstmana iz besniške Češnjice.356 Spočetka so morali ti podložniki samo tovori ti blago za vojaške potrebe. Od tovornikov naj bi se prelevili v oborožence s težkimi oklepnimi konji. Spričo nove dolžnosti so bili oproščeni dajatev gospostvu.357 Spočetka so nove obveznike klicali z opremo le v Ljubljano, toda kmalu so morali odriniti na mejo in tam ostajati v pripravljenosti tudi do štiri tedne. Z vidmarji se je loško gospostvo le delno rešilo iz zadrege. Pokazalo se je namreč, da ti ljudje novi dolžnosti niso bili kos ne gospodarsko ne glede na telesne sposobnosti. Tako so že 1539 izjemoma prispevali v ta namen samo določeno vsoto denarja, trajno pa so bili oproščeni stare obveznosti šele v prvih desetletjih 17. stol.358 Dežela je seveda vztrajala pri zahtevah. Tako je moralo loško gospostvo 1532 poslati 18 oklepnih konj z vso opremo; vodil jih je osebno loški oskrbnik Krištof Gallenberger.359 Konec julija 1536 je poslalo loško gospostvo pod vodstvom oskrbnika deset jezdecev, bobnarja, piskača, dva lovca, sodina, krojača in kolarja. Posadki so bili priključeni tovorni konji in štirje vozovi z vozniki.360 Med opremo sta omenjena dva bakrena kotla, sklede, leseni krožniki, železne žlice, kozarci, namizni prti, brisače, svečniki itd.361 Posadka je ostala na pohodu ves mesec.362 V veliki zadregi se je znašlo gospostvo, ko je bilo 1537 glede na deželno odobritev dolžno v primeru potrebe poskrbeti za 22 konjenikov. Oskrbnik in kaščar sta imela polno glavo skrbi, kako organizirati to število. Po pogajanjih z mestom je Škofja Loka navzlic tarnanju o obubožanju zaradi zadnjih vojn pristala, da vzdržuje pet majhnih konj. Tudi Zeleznikarji so bili voljni poskrbeti za enega.363 Vojaška obveznost je pa zavzela še širši obseg. Ob neposredni nevarnosti za domače ozemlje je namreč veljala splošna obrambna dolžnost, čeprav plemstvo spričo kmetskih uporov ni rado dajalo podložnikom v roke orožja. Praktično je prihajala v poštev predvsem dolžnost pripravljenosti. Predvidena je bila mobilizacija določenega odstotka mož, ki so jih morali vzdrževati tisti, ki so ostali doma.364 Od vojaške dolžnosti so se znali nekateri odkupiti, spričo česar so bili drugi bolj prizadeti.365 Loške podložnike so novačili na naborih, ki so jim prisostvovali mimo mojstrov (sodinov) in lovcev tudi župani (npr. 15 65).366 Leta 1522 je dalo loško mesto in podeželje 400 mož, ki jih je loški oskrbnik skupno s kaščar jem osebno vodil proti Turkom.367 O podobnih pohodih beremo v virih tudi v naslednjih desetletjih. Tako je npr. 1552 loški oskrbnik na poziv trikrat peljal tretjega moža ob spremljavi bobnarja in piskača v Ljubljano 368 Leta 1558 je moralo npr. 29 kmetov vzdrževati tridesetega, kar je veljalo vsakega od njih 12 krc.369 Leto dni po nesrečni bitki pri Budačkem (1575) je peljal npr. Matija Benkovič z loškega gospostva 310 podložnikov v Metliko.370 Julija 1583 je spet odrinilo z loškega gospostva na naborno mesto v Mengeš 317 kmečkih vpoklicancev.371 Po potrebi so morali loški podložniki sicer proti odškodnini tudi tovoriti vojaški proviant. Leta 1618 naj bi glede na ukaz deželnega glavarstva odpremili z loškega gospostva na pot toliko tovornih konj, kolikor je bilo ondi kmetij, čemur se je loški oskrbnik upiral, češ da premore celotno loško gospostvo le kakih 80—100 tovornih konj.372 Bremena torej niso bila majhna. Ni čudno, da so spričo hudih obveznosti rasli davčni zaostanki in da davkov spričo pomanjkanja v posameznih letih sploh ni bilo mogoče pobrati.373 Ob naraščajočih obveznostih je rasla tudi nevolja med podložniškim slojem. Upor kmetov na Zgornjem Koroškem in Štajerskem 1525 je odmeval tudi po loškem ozemlju, kjer je bil oskrbnik ves čas na oprezu; saj je imel dva meseca v pripravljenosti 22 najemnikov, medtem ko je poslal v Kranj 18 konjenikov. Obenem je prosil škofa, naj mu pošlje puškarskega mojstra, ki ga doma ni bilo moč dobiti. Sicer je bil oskrbnik pripravljen na kmete pomirjevalno vplivati. V dopisu na škofa je navajal, da namerava v prihodnjih dneh poklicati župane in nekatere kmete in jih poučiti v prisotnosti nekaterih meščanov, ki so mu bili z nasveti ob strani. Če ne bo uspel, se bo po najboljših močeh potrudil, da bo upor stri.374 Strah je bil odveč. Spričo naglega ukrepanja stanov so se kmetje pomirili.375 Tudi v naslednjih desetletjih je bilo na Loškem mirno. Ob slovensko-hrvatskem kmetskem uporu 1573 je loški oskrbnik poskrbel za obrambo gradu, kamor je poklical lovce in druge pomočnike, ki so ostali na mestu 14 dni,376 toda do uporniškega gibanja na loških tleh ni prišlo. Širše uporniško gibanje na Slovenskem 1635 je sicer odmevalo tudi po loškem gospostvu,377 toda brez večjih posledic. Hudih bremen marsikatera kmetija ni mogla vzdržati. Mnogo izmed njih je šlo na dražbo. Upoštevajoč dobo nekaj desetletij pred 1630, je bilo na Poljanskem prodanih na dražbi kar 4,1 °/o gruntov,378 odstotek takih hub je bil na Selškem celo malo višji (4,6 °/o). Tod so gnali kmetije na boben predvsem zakupniki desetin, ki so si na tak način kopičili posest. Ne more biti slučaj, da je železnikarski fužinar Jurij Plaveč, zakupnik desetin, imel 1630 v posesti na Rudnem od devetih gruntov kar pet izmed njih, poleg tega mu je pripadala še ena kmetija na Češnjici; leta 1627 je gnal na boben neko bajto v rudenski župi, 1642 pa neko hubo v Dolenji vasi. Na podoben primer naletimo pri kroparskem fuži-narju Matiju Mazzolu, ki je imel prav tako po Selškem v zakupu mnogo desetin. Tako je gnal 1630 na dražbo eno hubo v Dražgošah na Pečeh ter eno v Zgornjih Lajšah, 1642 pa neko hubo na Jamniku; Štefan Mazzol je imel v posesti 1630 eno hubo v Podblici, 1651 oziroma 1656 pa dve hubi na Jamniku.37' Glede dražb je bil še vedno v veljavi star postopek (gl. str. 99), proti kateremu se oskrbnik ni smel pritoževati.380 Dražba je bila povezana s posebno ceremonijo, pri kateri je sodeloval zlasti mestni svet, kar je preostanek iz časa, ko je mestnemu sodniku pripadala sodna funkcija tudi na ozemlju zunaj samega mesta (gl. str. 170—171). Po običaju je upnik odrezal z zadolžene hiše košček lesa in ga oddal ustreznemu županu.381 Ta ga je odnesel v pisarno gospoščinskega protipisarja, proti-pisar ga je oddal na grad, od tam pa je bil iver dostavljen loškemu mestnemu sodišču. Pri vsakem od imenovanih je moral iver ležati po 14 dni. Po hudem zavlačevanju so se končno neke nedelje ob zahajajočem soncu zbrali mestni organi pri mestnem komunu in se vsedli okrog mize, medtem ko je mestni birič stal na lesenem stolu. Mestni pisar je prebral besedilo, da bo prišla na dražbo ta in ta posest, ki je bila mogoče od mesta oddaljena tudi 6—7 ur. Ko je pisar nehal brati, je birič dodal svoj rokodelski rek in s palico trikrat udaril. Po tej proceduri, ki je veljala dolžnika še nadaljnjih 8—10 gld., je gospostvo šele razpisalo prijavo upnikov.382 10. Cerkev in verske ustanove; šolstvo Z ustanovitvijo ljubljanske škofije (1461) sta prišli v njen sklop prafari Šmartin in Sora,383 medtem ko je ostala prafara s sedežem v Stari Loki še naprej v sklopu oglejskega patriarhata. Skupno z župnijami v obeh dolinah je bila vključena v gorenjski arhidiakonat. Mesto arhi-diakona je tu pa tam pripadalo prifarškemu župniku.384 Pač pa je rov-tarska kolonizacija pustila sledove tudi v cerkveni razdelitvi. Ozemlje, ki so ga kolonizirali Tolminci (gl. str. 195 si.), je bilo namreč v glavnem vključeno v cerkljansko župnijo in podrejeno tolminskemu arhidiako-natu.385 Patronat nad loško pražupnijo je pripadal freisinškemu škofu, ki je prezentiral duhovščino, medtem ko je investitura pripadala oglejskemu patriarhu.386 Ker je bila loška pražupnija še naprej inkorporirana freisinški škofijski menzi (gl. str. 78), so se stare medsebojne obveze v bistvu obdržale. Tako je 1501 prifarški župnik še vedno dobival od loškega gospostva žito v skoraj enaki višini kot 1437 (27 modijev pšenice, 20 rži, 7 prosa), od katerega je pa odstopal učitelju 2 modija pšenice, 4 rži in 4 prosa, prifarškemu cerkovniku po 2 modija rži in 2 prosa ter mestnemu cerkovniku po 1 modij rži in 1 prosa; prispevki v jagnjetih, kokoših in predivu so ostali povsem nespremenjeni, pač pa je župnik odstopil od tega 10 jagnjet učitelju (gl. str. 105).387 Loškemu župniku je freisinški škof občasno odstopal pravico, da je sam prezentiral duhovščino znotraj župnije (npr. 1567).388 Položaj loškega vikarja (prošta) je jasno razviden iz izjave novega prošta Mihaela Kunibarja 1567 Ambrožu Haumanu, starološkemu župniku, ki mu je na njegovo prošnjo podelil proštijo. Odnos do župnika kaže obveza, da ga bo ubogal v vseh duhovnih stvareh, da ne bo brez župnikovega dovoljenja zapustil ozemlja župnije prek noči, da bo za čas odsotnosti poskrbel za zmožnega namestnika ter da bo sodeloval pri dušnem pastirstvu na Fari. Kot je bilo že od nekdaj v navadi, bo plačeval župniku letno po 7 dukatov (po 80 krc.), in to polovico ob Mihelovem SI. 72. Portal loške proštije (?) drugo za post. Če bo še hotel ostati na tem mestu, se bo moral pobrigati za obnovitev namestitve vsako leto v ponedeljek po Mihelovem. Prošt se je med drugim obvezal, da bo dostojno živel in da bo nosil duhovniško obleko.389 Župnike v dolinah je še vedno bremenila obveznost do starološke pražupnije (gl. str. 76), kot je razvidno iz podatka 1589; tedaj je starološki župnik prejemal letno od žirovskega župnika po en dukat, od selškega po dva, od poljanskega pa po štiri dukate.390 Položaj teh župnikov je bil blizu položaja loškega prosta, kot kažejo primeri, da je bil selški župnik nameščen na loško proštijo (1572),391 in nasprotno, da je bil loški prošt prezentiran za župnika v Selcih (1621) 392 Naletimo pa tudi na primer, da sta bili obe mesti zaupani isti osebi (1525).393 Ustaljena stara meja župnij je doživela v prvih desetletjih 17. stol. v Selški dolini važno spremembo, na katero niso prvenstveno vplivali verski nagibi. V težnji, da se Železniki čimbolj odtujijo loškemu gospostvu (gl. str. 177—179), so se namreč ondotni fužinarji trudili, da se znebe freisinškega varuštva tudi v cerkvenem pogledu in dobe samostojno župnijo, ki naj bi bila neodvisna ne samo od župnije v Selcih, kamor so bili cerkveno vključeni Železniki s podružnično cerkvijo sv. Antona, omenjeno že v prvih desetletjih 16. stol.,394 marveč naj bi se s tem pretrgale tudi cerkvene vezi do freisinškega škofa kot patrona. Arhidiakon za Gorenjsko, na katerega so se v ta namen fužinarji obrnili pred 1619, tej zamisli spočetka zaradi bližine župnijskega sedeža v Selcih ni bil naklonjen.395 Toda Zeleznikarji niso odnehali. Ker so se zavedali, da bo njihovi nameri nasprotoval ne samo freisinški škof, marveč tudi župnik v Selcih, ki bi mu s samostojno župnijo v Železnikih odpadel del dohodkov, so nadaljevali akcijo le postopno. Potegovali so se za samostojno pokopališče, kar so s freisinškim pristankom tudi dosegli. Nato je na pobudo fužinarjev višji rudniški sodnik prosil, naj bi Železniki dobili svojega kaplana, za katerega so imeli pripravljeno hišo z vrtom in mašno opravo, na kar je pogojno pristal tudi freisinški škof.396 Ko pa so Zeleznikarji, med katerimi sta bila delavna zlasti fužinar j a brata Plavca, prišli z zahtevo po lastni župniji, se je selški župnik v spremstvu dveh mož odpravil v Videm protestirat pri patriarhu. Opravil ni nič, čeprav je bil nato 1622 skupaj z Jurijem Plavcem poklican pred patriarhovo sodišče. Kljub protestom je bila župnija v Železnikih 1622 ustanovljena,397 kar je vodilo do odkritega spora s freisinškim škofom. Le-ta se je pritožil patriarhu,898 obrnil se je pa tudi na papeža in v vlogi naglasil, da je patriarh ustanovil v Železnikih župnijo, ne da bi se prej glede tega obrnil nanj kot patrona, in da je postavil za župnika duhovnika, ki je bil prej zaradi slabega vedenja odstranjen iz Selc.399 Iz Ogleja je prišlo pomirjevalno pismo, češ da ostanejo kljub novi župniji župniku v Selcih vse pravice in da je patriarh pripravljen na razgovor s freisinškim komisarjem.400 Drugačna je bila slika na terenu. Ko je hotel selški župnik v Železnikih maševati, je ugotovil, da je bil odtrgan njegov pečat, kelih in mašno oblačilo pa sta mu bila nedostopna.401 Zeleznikarji so si lahko privoščili odkrit spor s freisinškim škofom, ker so imeli na svoji strani ne samo okolico oglejskega patriarha, marveč v prvi vrsti deželnega kneza, ki je znal iz tega spora kovati kapital, omajati v fužinarskem središču vpliv freisinškega škofa tudi v cerkvenem pogledu in tako še bolj utrditi deželnoknežjo oblast nad tem ozemljem. Deželni knez je odobril na novo ustanovljeni župniji za vzdrževanje duhovnika 200 gld. letne podpore, ki jo je bil pripravljen izplačevati vse dotlej, dokler ne bo gmotno vprašanje župnika rešeno s kakim benefi-cijem. Pravica do predlaganja vsakokratnega novega župnika naj bi po njegovi zamisli pripadala kranjskemu vicedomu, ki naj mu cerkveni ključarji predlagajo cerkvene obračune, česar se je npr. ključar Jurij Plaveč tudi držal.402 Freisinški škof ni bil pripravljen popustiti; imel se je še vedno za patrona in ni priznaval vicedomu pravice do nadzorstva nad cerkvenimi računi.403 Z leti so bili po loškem ozemlju ustanovljeni tudi nekateri novi beneficiji (gl str. 75, 106). Proti sredi 16. stol. so bile v Stari Loki tri kaplanije (med njimi kaplanija sv. Lovrenca v kostnici in kaplanija zgodnje maše). V mestu so bile štiri kaplanije; starima kaplanijama na gradu in zgodnje maše pri sv. Jakobu sta se pridružili še kaplanija pri sv. Trojici (1513) in kaplanija bratovščine sv. Katarine pri sv. Jakobu (gl. str. 152).404 Beneficij sv. Katarine je 1525 ustanovil župnik v Poljanah Urban Klemenčič.405 Kaplan pri sv. Trojici je skrbel za bogoslužje v samostanu klaris; ob nedeljah in praznikih je tam opravljal mašo s pridigo. Klarisam je sicer Jurij Lamberger 1474 ustanovil samostojno kaplanijo pri oltarju sv. Treh Kraljev,406 a se vsekakor ni obdržala. Kaplani so morali tudi sicer pomagati pri cerkvenih opravilih v mestu in v Stari Loki ter opravljati bogoslužje pri številnih podružnicah.407 Vzdrževanje cerkvenih ustanov je le v majhni meri neposredno obremenjevalo loško gospostvo, ki je dajalo npr. župniku v Stari Loki, prifarškemu in mestnemu cerkovniku pa klarisam kot prostovoljen prispevek določene količine žita, župniku tudi nekaj prispevkov iz pobrane desetine.408 Župnikom na ozemlju nekdanje loške prafare je zemljiški gospod do preklica dovoljeval, da so ob postnih dneh smeli loviti ribe, toda le s trnkom.409 Sicer so se pa cerkvene in verske ustanove vzdrževale deloma le z dohodki, ki so potekali iz rednih cerkvenih opravil, mnogim med njimi pa so predstavljala glavno in trdno osnovo imenja, ki so si jih postopno pridobivale. Obsežna je bila posest starološke župnije in njenih podružnic ter beneficijev. Župnija je dosegla v prvih imenjskih knjigah ocenitev davčne osnove 20 gld. 27 krc. 3 denariče.410 Zase obravnavajo imenjske knjige posest župne cerkve, ki je izkazovala dvakratno vrednost župnijske (42 gld. 28 krc. 1 den.).411 Glede ocenitve imenja starološke župne cerkve je prišlo do sporov, češ da je župnik Pominik dohodke pomotoma previsoko napovedal.412 Pritožbi je bilo ugodeno, zato je bila imenju še istega leta ocenitev znižana skoraj za polovico.413 Medtem ko iz virov podrobna posest župnije ni razvidna, je za župno cerkev ohranjen urbar iz 1555, ki omogoča točnejši vpogled v cerkvene premoženjske razmere. V urbarju so do podrobnosti opisani dohodki, zajemajoči v glavnem denarne dajatve. V največji meri so dohodki potekali od ustanov, ki so jih volili posamezniki v pobožne namene. V glavnem je šlo za manjše zemljiške enote, zlasti za njive, ki so tu pa tam lokalizirane, in to v okolici Škofje Loke, deloma pa tudi za hube, ki jim lega ni točneje določena.414 Z župno cerkvijo je bila združena tudi majhna posest bratovščine Rešnje-ga Telesa (urbar 1555), od 1544 dalje tudi prej samostojno obravnavano drobno imenje (2 gld. 31 krc.) župnijske večne luči.415 Med beneficiji, ki so se razvijali v okrilju starološke župne cerkve, je prednjačila kostnica sv. Lovrenca. Do 16. stol. sta se hubama na Labo-rah (gl. str. 105) pridružili še 2 hubi v Dorfarjih, 2 v Virmašah, dalje 6 kajž v Puštalu, 6 njiv in 2 travnika v okolici Škofje Loke ter mesnice v Škofji Loki; razen tega sta beneficiju pripadali še kaplani j a in domec v Stari Loki ter hiša v Karlovcu.416 Ocenitev davčne osnove imenja je znašala 12 gld. 55 krc. 1 den.417 Le nekaj manjša je bila posest kaplanije pri oltarju sv. Janeza v župni cerkvi z ocenitvijo davčne osnove 9 gld. 6 krc. 2 den.418 Podrobneje imenja ni mogoče lokalizirati; vsekakor mu je pripadalo nekaj časa med drugim 5 kajž in 1 huba.419 Z dohodki imenja je bilo mogoče vzdrževati duhovnika.420 — Nič slabše ni bila založena kaplanija zgodnje maše (12 apostolov) v starološki župni cerkvi. Njeno imenje, ki ga viri podrobneje ne razčlenjujejo, je bilo ocenjeno z 11 gld. 33 krc. 3 den. davčne osnove.421 V Škofji Loki je bil daleč na prvem mestu samostan klaris, ki je obsegal že ob ustanovitvi lepo imenje (gl. str. 107), a se je njegova posest tudi v naslednjih letih močno širila predvsem na ozemlju zunaj loškega gospostva. Ocenitev davčne osnove samostanskega imenja je dosegla 122 gld.,422 oziroma 120 gld. 33 krc. 3 den.423 V sami Škofji Loki je pripadal klarisam razen samostanskega poslopja še vrt ob njem,424 hiša pod samostanom,425 pa pristava v loškem predmestju; tu pa tam si je samostan skušal pomagati tudi z ograjevanjem novih parcel, npr. ob gospodarskem poslopju v predmestju.426 Dokaj premožen je bil beneficij sv. Trojice, ki ga je ustanovitelj Schwarz bogato dotiral (gl. str. 152). V imenjskih knjigah je bila davčna osnova beneficijevega imenja ocenjena s 15 gld. 43 krc.427 Po podatku iz 1584 je pripadalo beneficiju razen travnika in nelokalizirane desetine še 6 hub,428 od katerih jih je pet lokaliziranih v nedatiranem urbarju, in sicer po ena v Podreči, Stražišču in na Godešču, dve pa v Starem dvoru.429 Nekaj manjše imenje je pripadalo beneficiju zgodnje maše v mestu (10 gld. 54 krc.),430 pa beneficiju sv. Katarine, ki mu je ustanovitelj izročil razen travnika pred Škof j o Loko pri fužini in travnika v Stražišču tudi pet prostolastnih hub, ki so vse ležale zunaj loškega gospostva (tri od njih v Nadgorici v mengeški župniji).431 — Le malo manjše imenje je pripadalo beneficiju sv. Ane na gradu (8 gld. 29 krc. 1 den.).432 Med podružničnimi cerkvami je bila gotovo najbolj podprta božje-potna cerkev v Crngrobu. Sredi 16. stol. je znašala ocenitev davčne osnove njenega imenja 16 gld. 10 krc.; v imenju je bila obsežena tudi posest bratovščine Naše gospe v Crngrobu (3 gld. 42 krc. 2 den.), ki je bila 1544 priključena crngrobski cerkveni posesti.433 Cerkveni računi kažejo, da je imela crngrobska cerkev med drugim po eno hubo v Besnici, Zabnici, Crngrobu in Virmašah.434 — Druge podružnične cerkve so imele le manjša imenja (npr. cerkev pri Sv. Duhu z ocenitvijo davčne osnove 4 gld. 9 krc. 2 den.; v Bitnju cerkev sv. Tomaža 2 gld. 40 krc., cerkev sv. Vida in Nikolaja 2 gld. 46 krc. 1 den.; cerkev v Zabnici 1 gld. 32 krc.).435 Upoštevajoč vse imenje starološke župnije in njej podrejenih beneficijev in podružnic dobimo sredi 16. stol. v celoti zelo lepo posest, ki je dosegla ocenitev davčne osnove 158 gld. 45 krc. 2 den. Če pritegnemo še posest loških klaris, dobimo ocenitev 279 gld. 19 krc. 1 den., kar znaša dobro šestino ocenitve davčne osnove tako obsežnega loškega gospostva. Imenja cerkvenih ustanov v obeh dolinah so bila manjša. Posest poljanskega župnika je bila ocenjena s 5 gld. 42 krc. 1 den. davčne osnove; malo manjše imenje je bilo last cerkve v Poljanah in njenih treh podružnic (5 gld. 12 krc. 1 den.).436 Precej manjša je bila župnikova posest v Selcih (2 gld. 56 krc. 3 den.),437 pa imenje podružnične cerkve v Sorici (1 gld. 40 krc. 2 den.).438 Imenje šmartinske pražupnije z njenimi, na loškem ozemlju delujočimi podružnicami je bilo glede na posest starološke pražupnije dokaj skromno (gl. str. 152). Bratovščini Naše gospe v Šmartnem je pripadalo imenje z davčno osnovo 3 gld. 35 krc. 3 den.439 — Cerkev v Št. Petru je premogla majhno posest z ocenitvijo davčne osnove 1 gld. 15 krc.,440 skoraj enako imenje je pripadalo cerkvi v Spodnji Besnici (1 gld. 12 krc.),441 medtem ko je cerkev sv. Jerneja v Stražišču uživala posest z ocenitvijo 2 gld. 50 krc.442 Prva imenjska knjiga omenja tudi cerkveno posest na Šmarjetni gori (3 gld. 12 krc. 2 den.).443 Cerkveno posest so bremenile obveznosti do dežele. K saniranju finančnih težav naj bi med drugim pripomogle tudi cerkvene dragocenosti. Tako je 1526 Baltazar Siegesdorfer poročal škofu, da je dežela popisala vse take predmete, od katerih jih je bilo treba polovico oddati, v nevarnosti so pa tudi preostale dragocenosti.444 Kot druga imenja je bila obdavčena tudi cerkvena posest. Davčni vijak je spravljal v zadrego zlasti beneficije z manjšimi dohodki, ki bremen niso zmogli. Značilen je primer kostnice sv. Lovrenca v Stari Loki. Njen dolg je na račun davkov za leta 1553—1556 narasel na 107 gld. 31. krc. 2 den., zaradi česar je bilo imenje zarubljeno. Da se ne bi posest odtujila loškemu gospostvu, je poravnavo dolga in plačevanje za naprej prevzelo nase loško gospostvo, ki je dajalo v ta namen v naslednjih letih po 17—20 gld.445 Nekatere ustanove so si skušale pomagati z odprodajo cerkvene posesti, kar je moglo prinašati samo trenutne koristi. Odtujevanje cerkvene posesti je bilo širšega značaja, in to v taki meri, da se je zanimal za to vprašanje sam cesar. Tudi loškemu oskrbniku je bilo naročeno, da poizve, kaj je bilo od cerkvene posesti odtujenega. Ob tej priliki je oskrbnik škofa opozoril, da teži cerkev mimo kopnenja posesti še vrsta pomanjkljivosti, ki jih je treba odstraniti in tako preprečiti, da nekatere kaplani je niso zasedene.446 Poziv ni dosti zalegel. Iz 1551 je ohranjeno poročilo, ki govori o velikih zlorabah pri cerkvenih posestvih. Brez škofove vednosti so duhovniki in cerkveni ključarji svojevoljno zastavljali cerkveno posest posameznikom, ki so zemljo dalje odprodajah tudi za trikratno ceno, s čimer je bilo cerkvi onemogočeno posest odkupiti.447 Še istega leta je škof Henrik prepovedal prodajati kakršnokoli cerkveno posest v loškem gospostvu,448 s čimer pa zlo ni bilo odstranjeno. Na to kaže tarnanje loškega oskrbnika v naslednjem letu, češ da naraščajo dolgovi zlasti pri imenjih, ki temelje na desetinah. Take razmere gonijo posameznike z be-neficijev, cerkvena posest pa bo prehajala v veliko škodo gospostva v tuje roke.449 Da so bile take razmere precej splošen pojav, nakazuje Ferdinandova instrukcija za deželni zbor. V nji želi, naj bodo oproščene davkov župnije, ki ne premorejo podložnikov in so navezane na drobne desetine.450 Razmere na loških tleh kažejo, da je vse le malo zaleglo. Kljub prepovedim so npr. crngrobski cerkveni ključarji brez vednosti loškega oskrbnika in župnika še vedno barantali s cerkveno posestjo. Zato so škofovi odposlanci 1573 sklicali crngrobsko in dorfarsko sosesko in ukazali, da brez vednosti loškega oskrbnika ne sme priti do nobenih sprememb. Oskrbniku so pa naročili, da ne sme nič ukreniti brez župnika.451 Toda vse kaže, da se tudi na župnika ni bilo mogoče zanesti. Saj so mu očitali, da je npr. zamenjal hubo za majhno njivo, ki jo je pa tudi odtujil.452 V nekaterih primerih se je posrečilo odtujeno posest spet pridobiti, tako npr. pri imenju šentpetrske cerkve 1573, kjer je bila tedaj zarubljena posest z ocenitvijo davčne osnove 1 gld. 15 krc. pripisana na imenje Turn in Križ, pa je bila kmalu nato vrnjena cerkvi.453 Toda več je primerov trajnejše odtujitve. Z zadrego se je zlasti okoriščal loški kaščar Lienhart Siegesdorfer, ko si je kar po vrsti pridobival cerkveno posest. Leta 1558 mu je bilo od starološke župne cerkve pripisano imenje z davčno ocenitvijo 43 krc. 2 den., 1563 spet drugo z ocenitvijo 2 gld. 13 krc. 2 den., 1566 pa od kaplani je zgodnje maše v Stari Loki imenje z ocenitvijo davčne osnove 1 gld. 34 krc. 2 den.454 Značilno je poročilo starološkega župnika iz leta 1581, saj ugotavlja, da je mnogo ustanov prodanih, zamenjanih in z dedovanjem spremenjenih. Komisija je 1585 ugotovila, da so ustanove pri mnogih oltarjih propadle.455 Tako je starološki župnik 1639 poročal, da je pred desetletji beneficij sv. Katarine v šentjakobski cerkvi povsem izgubil vseh šest podložnikov.456 Odtujevanje cerkvene posesti so seveda pospeševale tudi verske zmede tistega časa. V tesni povezavi s cerkvijo je bilo šolstvo, saj so bili učitelji v veliki meri pritegnjeni k verskim obredom, zlasti kot pevovodje. Učitelja je v SI. 73. Poslopje loške šole s ploščo iz leta 1627 Škofji Loki nameščal in odpuščal mestni svet, toda v sporazumu z župnikom. Vsaj od 1538 je imela Škofja Loka šolsko poslopje v bližini cerkve sv. Jakoba. Leta 1627 se je šola preselila v novo šolsko poslopje, ki ga je dal sezidati loški meščan in starološki graščak Mihael Papler, o čemer priča še danes na hišo vzidana plošča. Primer učitelja Janža Standlerja, ki je znal nemški, slovenski, latinski in italijanski, kaže, da so bili posamezni učitelji razmeroma precej izobraženi. Toda njihovi dohodki so bili zelo skromni. Učitelji so bili v veliki meri odvisni od zemljiškega gospoda, ki jim je dajal nakazovati iz kašče dodatno plačo v naravi. Iz urbarja 1501 vemo, da je dobil takrat učitelj iz gospoščinske kašče 2 modija pšenice, 4 modije rži in prav toliko prosa, od župnika pa 10 jagnjet (gl. str. 239). Nekaj dohodkov je imel učitelj tudi kot pevovodja. V času razgibanih verskih bojev so loški luterani ustanovili svojo nemško šolo z nemškim učiteljem, ki jo je pa kmalu zatrla protireformacijska komisija, oziroma na novo postavljeni katoliški mestni svet, ki je črtal iz mestnega proračuna plačo za nemškega učitelja. Primer nemške šole kaže na to, da sicer v loški šoli ni povsem prevladovala nemščina. Vsekakor ni tvegana trditev, da je imela v šoli vsaj do neke meje svoje mesto slovenščina, ki so jo razumeli loški šolarji, med katerimi so bili tudi otroci revnih staršev.457 11. Reformacija in protireformacija; vprašanje mestne avtonomije Imenja cerkva in njihovih ustanov so se v veliki meri krepila z volili, ki jih je poklanjal vernik z loškega ozemlja. Globoko vernost loškega prebivalstva izpričujejo predvsem spomeniki, ki še danes stoje. Številne cerkve, ki jih je postavljal in jih prezidaval ter dozidaval tedanji človek, so zunanji izraz duha takratnega časa. Tako je bila v cerkvi sv. Jakoba v Škofji Loki okrog 1470 zgrajena mogočna dvoranska ladja, nekaj desetletij nato pa ji je sledil prezbiterij (nekako 1520—1524), vsaj do 1532 pa še stolp. Sklepniki na oboku z znamenji loških cehov (gl. str. 113, 114) dokazujejo, da so bili pri zidavi močno udeleženi loški obrtniki.458 Nekako v istem času je dobila nov, mogočen prezbiterij in stolp cerkev v Crngrobu, važnem romarskem središču na tleh loškega gospostva.459 Vernik pa je ostal le prepogosto razočaran nad razmerami v cerkvi in vedenjem raznih cerkvenih krogov. Kopičenje cerkvenih služb, ki jih nosilec ni mogel sam opravljati in je tja postavljal pogosto neuke in nevredne duhovnike (gl. str. 76), se je na prelomu v novi vek na loških tleh sicer sčasoma zaustavilo. Toda razne druge nevednosti prav gotovo niso spodbudno vplivale na vernike. Iz pisem škofa Siksta npr. veje nevolja zaradi razmer v nekaterih samostanih. Ko so se obrnili na škofa loški oskrbnik in nekateri meščani s predlogom, da bi poklicali v mesto frančiškane iz Ljubljane, jim je škof to odločno odbil, češ da frančiškanov ne bi nagnali iz Ljubljane, če bi živeli v redu. Iz istega pisma je tudi razbrati, da celo življenje loških klaris ni bilo vzgledno. Škof je bridko tožil, da je slišal o neredu v samostanu; v pismu je zagrozil, da klarisam ne bo odrekel samo deputata, ki ga jim prostovoljno daje, marveč jih bo izgnal iz Škofje Loke in naselil v samostan take redovnice, ki se bodo držale reda (1491).460 — V Sikstovih pismih beremo o raznih pritožbah vernikov proti duhovščini. Starološkega župnika je npr. škof močno karal, češ naj se ravna, kot se spodobi za pobožnega župnika; v teh hudih časih bi morali verniki pri njem najti tolažbo in zavetje, ne pa da se z njimi prepira.461 — Kot je bil sicer običaj na Slovenskem so se posamezni duhovniki tudi na loškem ozemlju ukvarjali s krčmarstvom, tako po žup-niščih462 kot tudi na loškem gradu, o čemer pričajo pritožbe loških meščanov proti grajskemu kaplanu.463 Krčmarjenje po župniščih in kaplani j ah gotovo ni spodbudno vplivalo na vernike. Taki in podobni pojavi so ustvarjali med ljudstvom nerazpoloženje proti duhovščini in po svoje pripomogli k širjenju protestantizma, s katerim so se Ločani zaradi močne trgovske povezave s svetom zgodaj seznanili. Na širjenje protestantizma na loških tleh so vplivali različni dejavniki, med katerimi so imeli veliko vlogo zlasti zunanji faktorji, predvsem deželni stanovi. Deželni knez je bil izrazito katoliško usmerjen. Njegovo vnemo so hromili deželni stanovi, ki so že iz nasprotovanja proti centralističnim tendencam deželnega kneza stali v prvih vrstah protestantizma. Med najbolj odločnimi člani deželnih stanov so bili zlasti puštalski gospodje in starološki Raspi, ki so s podporo loškim luteranom slabili moč freisinškega škofa, pobornika katolicizma, s katerim so bili dolga leta sem navzkriž. Protestantizma so se predvsem oprijeli loški meščani, zlasti premožnejši med njimi. Pri tem jih niso vodili samo verski motivi; v boju za versko svobodo so hoteli čimbolj razrahljati tudi odvisnost od freisinškega gospostva. Loškim protestantom so se v veliki meri priključevali tudi železnikarski fužinarji, ki so bili nekateri hkrati tudi loški meščani. , — Manj so se novotarij oprijemali kmetski podložniki. Pri opredeljevanju se niso mogli navduševati za skupen nastop z loškimi meščani, s katerimi so bili zaradi njihove težnje po trgovskem in obrtnem monopolu leta in leta v sporu. Tudi sicer bi se kmet težko odločil za skupen nastop s plemstvom, glavnim propagatorjem protestantizma, saj mu je bil še v živem spominu neuspeli upor, ki ga je plemstvo kruto zatrlo. Na protestantizem na loških tleh naletimo že 1526, torej neposredno po 1525, ko so se pojavili prvi dokazi o protestantizmu na Kranjskem.484 Loški kaščar Baltazar Siegesdorfer je namreč tedaj poročal škofu Filipu, da se nekateri močno ogrevajo za luteranstvo in da ga je loški župnik prosil, naj mu pomaga zatreti to gibanje. Kaščar je želel zaradi verske zmede navodil od škofa, da ne bi ukrenil ne preveč ne premalo. Seveda verska zmeda ni bila tolikšna, da ne bi gospostvo znalo nastopati proti sekti prekrščevalcev, ki so izvajali iz nauka o evangelijski enakosti tudi zahtevo po družbeni enakosti; na prekrščevalce naletimo na loških tleh le osamljeno (1536). Kako malo važnosti je pa gospostvo polagalo na lute-ransko gibanje, je razvidno iz tega, da iz sodobnih virov vse do 70. let 16. stol. ni o njem nič razbrati. Iz zasliševanj 1573 je razvidno, da se je luteranstvo začelo širiti v večji meri v Škofji Loki nekako v začetku 60. let 16. stol. Takrat so se namreč nastanili v Škofji Loki deželni odborniki, ki so se umaknili iz Ljubljane pred kužno nevarnostjo in so s seboj pripeljali predikante. Ker jim župnik ni dovolil pridigati v cerkvi, so opravljali bogoslužje po loških hišah. Sicer pa je tedaj vladala še velika nejasnost glede obredov, saj so takrat celo poborniki za katoliško vero opravljali marsikateri obred v obliki, ki je bila kasneje strogo prepovedana.465 Nov veter je zajel loško gospostvo, ko je 1566 prevzel vodstvo frei-sinške škofije škof Ernest, ki je potekal iz jezuitske šole in je vladal škofiji vse do 1612. Medtem se je protestantizem po loškem ozemlju, predvsem v mestu, že tako razmahnil, da škof ni zaupal niti starološkemu župniku, še manj po protestantsko nastrojenemu oskrbniku Filipu Sieges-dorferju. Luteranski meščani so uredili v zasebni hiši molilnico, kjer je opravljal obrede predikant iz Kranja. Da bi zavrl luteransko gibanje, je škof 1573 poslal v Škofjo Loko komisarje, ki naj bi napravili red v gospostvu. Zasliševali so župnika in oskrbnika, glavno pozornost so pa poklanjali meščanom, in to predvsem mestnemu svetu in sodniku Andreju Gompi, sicer fužinarju iz Železnikov. Komisarji niso mogli loških lute-ranov ne zlepa ne zgrda premakniti niti za ped. Mestni sodnik je na-glašal, da hočejo biti sicer ubogljivi v svetnih zadevah, glede verskih vprašanj pa hočejo ostati pri svojem, ker so odgovorni le Bogu. Da bi komisarji ne doživeli popolnega poloma, so odstavili mestnega sodnika; hkrati so zagrozili, da bodo sami postavili novega, če ne bi meščani takoj izvolili drugega sodnika, ki pa mora biti iz katoliških vrst. — Kmetskih podložnikov se komisija skoraj ni lotila. Zaslišan je bil edino gruntar Pavel Kuralt iz Dorfarjev. Ta je bil prav tako neustrašen in je odločno izjavil, da njegovo versko prepričanje nikogar nič ne briga.466 Komisija je sicer zavrla obiske predikantov v mestu, ni pa imela pri splošnem procesu nikakega uspeha. Sedaj je postalo tembolj živahno v Puštalu, na sedežu puštalskega zemljiškega gospoda, ki se mu ni bilo treba ozirati na freisinškega škofa. Ni slučaj, da je dal Puštalec prav 1573 v grajskem stolpu urediti prostor za opravljanje luteranskih obredov. Tja je prihajal predikant, ki je ondi pridigal, obhajal, krščeval in poročal. Tako je postal puštalski grad važna postojanka, kamor se niso stekali samo loški meščani, marveč tudi mnogi iz vrst sosednjih sosesk.467 Bruška pacifikacija (1578), v kateri je bila meščanom na splošno zagotovljena svoboda vesti, je tudi loškim protestantom vlila novega poguma. Ne glede na zemljiškega gospoda so Ločani že 1579 spet izvolili za mestnega sodnika zagrizenega luterana, ki ga oskrbnik ni hotel potrditi. Kljub temu odklonilnemu stališču so Ločani gosposki navkljub naslednje leto ponovno izvolili istega kandidata. Povsem luteransko na-strojen je bil notranji svet, zelo blizu luteranskemu gibanju je bil pa tudi 24-članski zunanji svet, ki ga v loških virih tod prvič srečamo v 80. letih 16. stol. Luterani so bili v Škofji Loki tako močni, da so ustanovili celo svojo šolo in so postavili na to mesto nemškega učitelja (gl. str. 246). Freisinška oblast nad Škofjo Loko se je nevarno zamajala.468 Zaradi vse bolj majave oblasti nad Škofjo Loko je škof 1585 spet sestavil posebno komisijo, ki se je povezala z nadvojvodo Karlom; ta ji je dodelil svojega zastopnika. Komisija je proti koncu septembra poklicala na grad mestnega sodnika, člane notranjega in zunanjega sveta ter zastopnike loške občine (gmajne). Ko je bilo mestno zastopstvo zbrano, je komisija dala zakleniti grajska vrata. Medtem ko je večina zunanjega sveta izjavila zvestobo katoliški cerkvi, je mestni sodnik skupno s prisotnimi člani notranjega sveta in manjšino zunanjega sveta ostal pri svojem. Tedaj so komisarji vse luteranske svetovalce skupno s sodnikom odstavili in postavili na njihovo mesto katoliško usmerjene Ločane. Novemu notranjemu svetu so naložili, da javi v treh dneh nove kandidate za članstvo v zunanjem svetu in štiri zastopnike občine. Nove kandidate so komisarji po posvetovanju z župnikom zaprisegli in jim predložili dva kandidata, izmed katerih naj meščani izvolijo novega sodnika. Tako je bil izvoljen za mestnega sodnika bogat meščan Andrej Lautner, ki so ga komisarji takoj potrdili. Nato so poklicali na grad glavne kolovodje lute-ranskega gibanja, jih vrgli v zapor in jim naložili visoko denarno kazen. Tedaj so nastopili deželni stanovi, ki so povabili loške komisarje na sestanek v Ljublj ano. Na sestanku so se deželni stanovi sklicevali na deželne svoboščine, ki jih komisarji kratijo. Končno so se sporazumeli, da bodo komisarji zapornike izpustili in jim omilili denarno kazen, deželni stanovi pa naj bi dosegli, da nepokorneži prenehajo kljubovati. Začudo viri iz 1585 nič ne govore o luteranstvu na podeželju. Pač pa poročajo o štiftarstvu, ki se je pojavilo 1584 med slovenskim podeželskim prebivalstvom; to je verovalo, da iščejo svetniki bivališče v nekaterih drevesih. V decembru 1584 je pisal loški oskrbnik Filip Siegesdorfer kranjskemu odboru, da se štiftarji branijo plačevati davek in da se kljub grožnjam še vedno drže v hribovju v smeri tolminskega in loškega dežel-skega sodišča, kjer so zgradili nove kapele. Ob prihodu komisije v loško gospostvo se je pojavila sekta v Selški dolini, kjer naj bi v nekaterih drevesnih deblih stanovala sv. Katarina. Komisarji so dali drevje posekati. Zaradi složnega nastopa katoliških in protestantskih oblasti se štiftarstvo kasneje na loškem ozemlju več ne omenja. Proti koncu oktobra 1585 je komisija zapustila loško gospostvo.469 Kljub hudim naporom komisija praktično ni dosegla nič. Loški luterani so kljub prepovedi v svojih hišah še naprej tajno opravljali luteranske obrede, vodili v mesto predikante in se udeleževali luteran-skega bogoslužja v mestnem sosedstvu, zlasti v Puštalu in Medvodah. Za redne nedeljske pridige so skrbeli kar sami meščani. Nedeljo za nedeljo sta se vrstila kot pridigarja žena odstavljenega mestnega pisarja Doroteja Oberhueber in bogat loški meščan Lenart Kunstl. Ni še preteklo pol leta, ko se je vrnila komisija v Freising, že se je 1586 odpravilo na pot novo odposlanstvo. Komisiji je bilo naročeno, da posameznik ne sme obravnavati niti najmanjše zadeve; o vsem mora razglabljati komisija kot celota in sklepati z večino glasov. Tudi tej komisiji je nadvojvoda Karel dodelil svojega zastopnika. Še preden je komisija prišla v Škof j o Loko, je škof odstavil oskrbnika Filipa Siegesdorfer j a v prepričanju, da je prav on v največji meri kriv za položaj na loških tleh.470 Komisija je poklicala predse mestnega sodnika in 26 Ločanov, predvsem iz premožnejših vrst. Lotila se je pa tudi podeželja, od koder je poklicala na zagovor šest podložnikov, in to po enega gruntarja iz Dor- farjev, Praš, Jame, Bitnja in Gabrka ter kajžarja iz bitenjske župe. Ker zasliševanje luteranov ni premaknilo, je komisija odločila, da morata dva med njimi še istega dne pred nočjo zapustiti mesto, druge je pa strpala v štiri zapore. Ukrep je odmeval pri deželnih stanovih v taki meri, da so se komisarji bali oboroženega spopada; zato so dali grad in mestna vrata zasesti s plačanimi najemniki. Zaradi hudih represalij so nekateri zaporniki, predvsem tisti s podeželja, delno klonili, drugi so končno obljubili pokorščino, ko jim je komisija znižala kazen v denarju oziroma v blagu, tretji so se rešili zapora pod pogojem, da v osmih dneh zapuste loško gospostvo. Končni uspeh komisije je bil pa več kot problematičen. Čeprav je postavila na vodilna mesta tako na gradu kot v mestu same katoličane, se verske razmere niso umirile. Loški luterani, ki so pod hudim pritiskom le marsikaj obljubili, so ostali po odhodu komisije še naprej neuklonljivi. Denarna kazen je ostala na papirju, izgnanci so se pa drug za drugim polagoma spet vrnili v mesto.471 Odločno katoliški oskrbnik je sedaj hotel sam ukrepati. V marcu 1587 je poklical na grad deset uglednih loških protestantov. Ker so imeli slabe izkušnje, so zahtevo odbili, češ da je zanje pristojen v prvi instanci mestni sodnik z mestnim svetom. V strahu pred represalij ami so se luterani umaknili v Ljubljano, kjer so našli zaščito pri deželnih stanovih. Le-ti so, sklicujoč se na dekret nadvojvode Karla, da se je treba držati v deželi običajnega instančnega sodnega postopka (1586), zastopali stališče, da pripada jurisdikcija nad mestnim pomerijem mestnemu sodniku in svetu, od koder gre apelacija naravnost na deželo; oskrbnik pa nima nad meščani nobene oblasti. S tem se je spor nevarno zaostril. Če so dotlej loški luterani stalno zatrjevali, da jih veže do zemljiškega gospostva pokorščina v vsem, razen v verskih vprašanjih, se je odslej verski spor začel prenašati tudi na politično polje. Škofja Loka se je vse bolj zavzemala za to, da se škofu sploh izmuzne iz rok in postane deželno mesto. Škof glede instančne poti ni smel popustiti. V svoji odločnosti je premaknil nadvojvodo Karla, da je 1588 priznal loškemu oskrbniku drugo instanco. Z likvidacijo instančnega spora je bil zadan loškim luteranom hud udarec, saj je odslej izmikanje pred oskrbnikovimi ukazi veljalo kot protizakonito.472 V takem ozračju je prišla proti koncu 1588 v Škof jo Loko nova mešana freisinško-deželnoknežja komisija. Na vest o prihodu nove komisije so se pomembnejši loški luterani po vrsti odpovedovali meščanstvu, s čimer so se hoteli rešiti odvisnosti od freisinške oblasti. Zadnje dni 1588 jih je več zapustilo Škofjo Loko in se deloma nastanilo v Puštalu in v Stari Loki. V začetku 1589 je komisija začela delati. Naslanjala se je na sezname, ki so jih sestavili tudi domačini iz neduhovniških vrst. V seznamih srečamo vsa imena najuglednejših protestantov iz 1586; med njimi najdemo celotni mestni svet z eno samo izjemo, kar očituje popoln neuspeh prejšnjih komisij, ki so postavljale na ta položaj katoliške meščane. Posebno skupino je sestavljal del železnikarskih fužinarjev, ki so imeli v službi tudi nekaj nemških protestantskih drvarjev.^Od kmetskih podložnikov je v seznamih srečati le redke posameznike. Brez večjih težav je komisija opravila s fužinarji pa s kmetskimi podložniki, 11 po številu, ki so v bistvu klonili. Drugače je bilo z meščani. Pozivu na grad so se odzvali le manj razgibani protestantje; med njimi so bili npr. člani kovaškega ceha, ki so jim očitali, da pomagajo pokopavati krivoverce. Čeprav so zaslišani meščani v glavnem klonili, komisija ni dosegla zaželenega učinka, ker so se ji glavni vodje protestantskega gibanja izmaknili. Zato je komisija segla po drugem sredstvu. Na njeno posredovanje je namreč nadvojvoda Karel izdal resolucijo, s katero je vse upornike izgnal iz dednih dežel. Izgnanci naj bi morali do Mihaelovega prek pooblaščencev prodati nepremičnine ustreznim osebam in poravnati globo. Obsodba je bila prebrana na tedenskem sejmu v Škofji Loki v nemškem in slovenskem jeziku.473 Resoluciji je nekaj dni nato sledil tako imenovani reverz, s katerim se je mestna avtonomija krepko zamajala. Po besedilu reverza sta sodnik in mestni svet neposredno podrejena škofu. Pravica do prve instance je mestu sicer ostala, toda le do preklica. Druga instanca je pripadala oskrbniku, zaradi česar ni bilo več dovoljeno neposredno apelirati na deželo. Freisinški so imeli pravico klicati na grad vsakega meščana brez izjeme. Brez dovoljenja loškega oskrbnika ni mogel nihče postati loški meščan. Celotno vodstvo mesta mora biti za večne čase v rokah izrazitih katoličanov. Pri nakupu hiš ali zemljišč izgnanih meščanov je bilo potrebno oskrbnikovo soglasje. — Z reverzom je škof dosegel pomemben uspeh. Škofja Loka je morala opustiti sleherno misel, da bi se izmotala izpod njegove oblasti in postala podrejena neposredno deželi. Še več! S tem, da je mogel oskrbnik pozivati meščane na grad, je postala problematična tudi pravica mesta do prve instance. Mestna avtonomija se je zamajala v temeljih.474 Ko je komisija vsilila Ločanom reverz, je odpotovala in prepustila nadaljnje delo loškemu oskrbniku in župniku iz Kranja. Ponavljali so se stari prizori. Med kmeti, ki so jih gonili na grad biriči, je bilo samo nekaj novincev, drugi so bili stari znanci komisij. Deloma so jih ponovno klicali na grad, ker niso izpolnili danih obljub, drugi so znova prišli na grad zaradi izrazite nepopustljivosti. Večinoma so zaradi pretenj sledili ukazom in prinesli potrdila o prejemu zakramentov — spovedi in obhajila pod eno podobo, deloma za vso družino. Podobno je bilo poklicanih na grad pet železnikarskih fužinarjev, med katerimi je bil Janž Wretzl raje zapustil loško gospostvo, kot da bi se odrekel obhajilu pod obema podobama. Najtežje je bilo kljub reverzu spet z Ločani. Sicer so nekateri klonili in prinesli zahtevano potrdilo. Drugi pa so ostali dosledni in tvegali vse, prodajo nepremičnin in izgnanstvo, od koder se nekateri niso nikdar več vrnili. Sicer se izgnancem s prodajo ni mudilo; zanašali so se, da se bo ostrina polagoma unesla. Res so se loški luterani kljub izgonu iz vseh dednih dežel še naprej svobodno gibali v neposredni okolici mesta. V Puštalu in v Stari Loki so se moški še dalje ukvarjali s trgovanjem, njihove žene in služinčad pa so trgovale v mestu, pasle živino na mestnih pašnikih in se SI. 75. Napis Hans Hos (= Kos, protestantski izgnanec) nad gotskimi vrati poslopja v jedru Stare Loke oskrbovale z lesom kot drugi meščani. Ker izgnanci niso hoteli nositi mestnih bremen, so uživali celo prednost pred meščani, naseljenimi v Škofji Loki. Bili so tako samozavestni, da so od časa do časa uprizarjali prave demonstracije na račun freisinških oblastnikov. Izgnanci so šli še dlje. V vlogi na nadvojvodo Karla so skušali zabiti klin med loško gospostvo in deželnim knezom; nadvojvodo Karla so namreč opozarjali na vprašanje rudniškega regala, glede katerega sta bila oba katoliška sobojevnika toliko let v sporu (gl. str. 176 si.). Karel resolucije sicer ni umaknil, pač pa je odločil, naj bodo nepremičnine izgnancev prodane na dražbi, kjer pa ne sme priti do kake hude kršitve. Ko je gospostvo dalo izklicati posest loških izgnancev, kupcev ni bilo.475 Samozavest loških upornikov se je še bolj dvignila, ko je 1590 umrl nadvojvoda Karel. Zlasti pa so se oddahnili, ko je 1591 loško gospostvo vzel v najem knez Eggenberg (gl. str. 175). Mesto je upalo, da bo mogoče marsikatero ost omiliti, saj se najemnik ni tako skrbno zanimal za go-spoščinske pravice. Položaj so loški izgnanci znali dobro izrabiti in so se začeli polagoma vračati v mesto. Čeprav Eggenberg brez pristanka frei-sinškega škofa ni smel v gospostvu uvajati nikakih novotarij, ga vendar npr. ni nič motilo, da so meščani izvolili za mestnega sodnika nekdanjega izgnanca Lenarta Kunstla. V nasprotju z določbami reverza so se meščani v posameznih primerih obračali na posredovanje v Ljubljano in se upirali oskrbnikovemu pozivu, da se zglasijo na gradu. — Sicer je pa tedaj prihajalo do trenja tudi med posameznimi sloji meščanstva, na kar kažejo dogodki v zvezi z volitvami mestnega sodnika 1596. Tedaj je izbruhnil spor med gmajno in mestnim svetom glede volilnega postopka. Gmajna je namreč zahtevala, da postavi enega od treh kandidatov, medtem ko je notranji svet vztrajal pri stari pravici, da sam postavi vse tri kandidate. Gmajna kljub oskrbnikovemu posredovanju ni odnehala, vsiljenega sodnika ni priznala, pač pa se je ne glede na reverz obrnila na deželo; pritožba pa je polagoma splahnela. — Freisinški škof je s skrbjo zasledoval nemirne razmere na loških tleh. Bal se je, da ne bi določila reverza splahnela, prav tako mu pa tudi ni bilo všeč rastoče nezadovoljstvo podložnikov proti loški upravi.476 Loški luterani so si od novega položaja le preveč obetali. Razvoj v deželi je šel namreč drugo pot. Z nastopom jezuitsko vzgojenega Karlovega naslednika Ferdinanda II. (1596) so se začeli novi časi. Leta 1599 je Ferdinand udaril po meščanih z zahtevo, naj se vrnejo v katoliško vero ali pa naj zapuste dežele. Deželne ustanove je ohromil z grožnjo, da bo obrambo proti Turkom zaupal najemniški vojski.477 Taki ukrepi so ob ponovnem odločnem nastopu loškega oskrbnika in deželnoknežjega komisarja polagoma omehčali večino trdovratnih Ločanov. Sledil je epilog. Protireformacijska komisija ljubljanskega škofa Tomaža Hrena se je 1601 oglasila tudi v Škofji Loki. Pred njo so klonili še zadnji ostanki loških luteranov. Po sežigu luteranskih knjig na gradu se je komisija ob slovesnem streljanju napotila proti Ljubljani. Po tem dogodku so se vračali v mesto še zadnji izgnanci. Nekdanji izgnanci so se v mestu kaj hitro uveljavili, kar je nedvomno omogočal versko malo zainteresirani knez Eggenberg. Vendar so bila leta Eggenbergovega najema loškega gospostva šteta. Trenja med Eggenbergom in freisinškim škofom so rasla iz leta v leto, dokler ni 1604 loško gospostvo spet prevzela freisinška upra-vd,478 ki je skrbno bedela nad verskim življenjem loškega prebivalstva. Duh časa odlično ponazarja poročilo starološkega župnika iz 1639. Po njegovih besedah je luteranstvo sicer izginilo iz javnega življenja, še vedno pa so imeli posamezniki luteranske knjige. Župnik je tožil nad župljani, da so neubogljivi in se ne odzivajo, kadar jih kliče na zagovor zaradi njihovega verskega življenja. V svoji vnemi je župnik zatrjeval, da bi morali neubogljive župljane gospoščinski nameščenci s silo tirati v njegov urad.479 Po burnih verskih bojih razgrinjajo viri številne nerednosti v vrstah samih cerkvenih krogov. Zmeda je npr. zajela loške klarise. Leta 1599 je bila odstavljena opatinja, nakar so naslednjega leta izvolile prednico štiri redovnice, ki so prosile patriarha, da izvolitev potrdi. Leta 1627 je nepričakovano prišel v samostan vizitator, ki je odstavil prednico, čeprav je bila 24 let na tem mestu; s seboj je pripeljal iz Mekinj dve gospe in jima izročil vodstvo samostana.484 — Življenje nekaterih duhovnikov je bilo vse prej kot zgledno. Tako sta npr. župnika v Selcih in Poljanah živela s konkubinama. Oblast ni udarila po obeh duhovnikih, pač pa po konkubinah; ena je bila obsojena na torturo, drugo so postavili k sramotnemu stebru.481 Ponavljale so se pritožbe glede nerednosti pri cerkvenih obračunih. Po podatkih iz 1593 naj bi propadale cerkve v Zireh, Poljanah in Selcih, ker že vrsto let ni bilo obračunov.482 Upravljanje s premoženjem crn-grobske cerkve je bilo malomarno v taki meri, da je kazal cerkveni obračun iz 1625 za 852 gld. dolgov, ki jih posamezniki niso poravnali cerkvi.483 Starološkemu župniku so očitali, da vpisuje namesto nepismenih ključarjev kar sam vse dohodke in izdatke ter si prisvaja cerkvi namenjena darila.484 Ločani so 1600 tožili, da so beneficiji zaradi pomanjkanja duhovnikov nezasedeni in ostajajo v poletnih mesecih, ko je prošt v veliki meri zaposlen pri podružnicah, tudi po 15 tednov brez maše in pridige. V pritožbi so očitali, da uživajo sredstva, ki jih dajejo ustrezne ustanove, posamezniki, kar je v nasprotju s sklepi tridentinskega koncila.485 Da verska vnema ni bila na višku, kažejo dogodki ob ustanavljanju župnije v Železnikih; ustanovi je nasprotovalo loško gospostvo — pač zato, ker bi samostojna župnija pomagala slabiti povezavo tega fužinarskega naselja z loškim gospostvom, enako se je pa protivil tudi selški župnik, ker se je bal za svoje dohodke (gl. str. 240). Verski boji so sicer utihnili, toda njih posledice so se še naprej čutile v odnosu med loškim gospostvom in Škofjo Loko. Neposredno po Eggenbergovem odhodu se je vprašanje glede reverza močno zaostrilo. Ločani so že naslednje leto poslali v Freising odposlanstvo, ki naj bi doseglo ukinitev vsiljenega reverza. Odposlanci so naglašali, da je prišlo do reverza zaradi verskih vprašanj, ki so pa sedaj vsa rešena. Dosegli niso nič. Nasprotstva so se še poglobila. Ločani so odločno izjavljali, da niso več voljni držati se reverza; oporo so imeli vsekakor pri deželi. Stališče obeh strank je bilo tako nasprotno, da je prišlo do procesa, ki je trajal do končne poravnave nad 30 let. Medtem ko so se Ločani skušali naslanjati na deželno gosposko, so se freisinški sklicevali na deželnega kneza, češ da sme le on reševati tožbe glede pravic podložnikov v mestih in na podeželju. V času odprtega procesa so se vrstili mestni sodniki, ki so sicer prisegali pred loškim oskrbnikom, a ne po tekstu, ki ga je zahteval reverz. Ko 1636 oskrbnik ni hotel potrditi novega mestnega sodnika, je sledil še poseben sodni proces.486 Do končne poravnave je prišlo šele 1637, ko je pritisnila notranje-avstrijska vlada. Po njenem nasvetu je bila sestavljena posebna komisija, v katero je poslala mimo nasprotujočih si strank svoje zastopnike tudi vlada. Po dolgotrajnih pogajanjih, v katerih so bili loški zastopniki izredno tankovestni, je prišlo naposled do sporazuma, na podlagi katerega je reverz zamenjala tako imenovana transakcija. Na novo izvoljenega mestnega sodnika je sicer še vedno potrjeval loški oskrbnik, ki je pa smel potrditev odkloniti le na temelju res pomembnih vzrokov. Poudarjeno je bilo, da pripada prva instanca mestnemu sodniku. S transakcijo je bila oskrbniku izvita iz rok pravica, da je lahko po mili volji klical meščane na grad, kar je doslej resno ogrožalo Skofji Loki sicer priznano prvo instanco. Nič več ni bila poudarjena zahteva, da se mescam ne smejo obračati na kroge zunaj organov loškega gospostva. Predvsem pa je bilo važno, da je izvajanje pogodbe ščitil cesarjev pečat. Ce je dotlej mestni sodnik moral priseči škofu kot zemljiškemu gospodu, ga je odslej vezala prisega še do deželnega kneza, s čimer so se zemljiškemu gospostvu tudi v tem pogledu zožile stare pravice.487 III. LOŠKO GOSPOSTVO OD TRIDESETIH LET 17. STOLETJA DO VELIKIH REFORM V 18. STOLETJU 1. Uprava loškega gospostva Hudo krizo, ki je v 16. stol. tako nevarno zamajala freisinško oblast nad loškim gospostvom, je freisinška škofija končno srečno prestala. Odslej vojne vihre niso več neposredno ogrožale loškega ozemlja, uporniška gibanja so izgubila na svoji udarnosti, zagrizeni verski boji so povsem prenehali. Tako so odpadle najhujše, a še daleč ne vse preizkušnje, ki so grozile do temelja spremeniti odnose med zemljiškim gospodom in loškim prebivalstvom. Se naprej je bilo čutiti politiko deželnega kneza, da si načrtno prisvaja pravice, ki jih je dotlej nesporno užival deželsko-sodni zemljiški gospod, prav tako pa se je nadaljeval proces rahljanja same posesti znotraj nekdaj tako enotnega loškega gospostva. Navzlic takim nevarnostim in navzlic marsikaterim hudim preizkušnjam je freisinški škof po sili razmer moral prepuščati celotno upravo nad loškim gospostvom tujim ljudem, ki so skrbeli bolj za svoj blagor kot pa za uspešno reševanje gospoščinskih nalog. Vodilni nameščenec loškega gospostva je z združitvijo obeh temeljnih kompetenc, oskrbniške in kaščarske (gl. str. 173) svoj položaj utrdil v taki meri, da je daleč prevladoval nad vsemi drugimi gospoščinskimi uslužbenci. Njegov pomen naj bi prišel do izraza že v samem naslovu. Ne glede na Ferdinandovo resolucijo (gl. str. 171) se je sredi 17. stol. ustalil naslov: loški glavar, kar je priznal s posebno odredbo kranjski deželni glavar.1 Pomen glavarja je poudarjalo tudi slovesno umeščanje na gradu, ki so mu prisostvovali protipisar in kaščar, dalje mestni sodnik s svetom in z drugimi uglednimi meščani, z župani in nekaterimi drugimi podložniki iz vsake župe. Ob tej priliki je glavar prevzel ključe, urbarje in druge gospoščinske knjige ter akte in pozval prisotne k pokorščini.2 Za ugledno in donosno mesto seveda ni manjkalo kandidatov. Freisinški škof je postavljal glavarja do preklica; odpovedni rok, veljaven za obe strani, je bil polleten.3 Glavarja je škof le izjemno odstavljal. Pač pa naletimo na primer, da se je v to kompetenco vmešal sam cesar. V letih 1684 do 1704 je bil na čelu gospostva Bavarec Janez Krištof Mandl baron pl. Deutlenhouen. Mandl je bil obtožen, češ da je govoril proti cesarju; zato je cesar zahteval od škofa, da Mandla pri priči odstavi in postavi na to mesto človeka, ki ima na Kranjskem posest. Čeprav je škof vzel Mandla v zaščito, je glavar moral odstopiti.4 Vsak novi glavar je moral položiti kavcijo (600—4000 gld.).5 Če je prejšnji glavar odstopil ali umrl, je bil novi dolžan dati dedičem določeno odpravnino. Tako se je Rudolf Ferdinand Halden 1727 obvezal, da bo dajal deset let po 800 gld., podobno je prevzel novi glavar 1752 obvezo, da bo dal predhodniku ob odhodu 1000 gld., nato pa še pet let po 200 gld.8 Ob glavarjevi smrti so zapečatili uradne prostore, za kar je tu pa tam poskrbelo tudi deželno glavarstvo, ki se pa v samo inventarizacijo ni vmešavalo; to je opravila posebna komisija, ki jo je poslal v Skofjo Loko freisinški škof.7 Do nastopa novega glavarja je imela vdova po prejšnjem še določene pravice (npr. opremljati dekrete in pisma s pečatom).8 Dolžnosti in pravice loškega glavarja so bile določene s posebnim reverzom. Tako se je npr. novi glavar Rudolf Ferdinand Halden 1727 zavezal, da bo stanoval na gradu in skrbno pazil na pravice zemljiškega gospostva, vendar ni smel začenjati pravd brez pristanka zemljiškega gospoda. V važnih zadevah ni smel nič ukrepati brez protipisarja. Nikomur ni smel izdajati gospoščinskih tajnosti. Skrbno je moral nadzirati kaščarski urad in v redu voditi register dohodkov in izdatkov. Do podložnikov je moral biti korekten; brez vednosti škofa jih ni smel kaznovati s hujšimi kaznimi, vendar je moral paziti, da ni prišlo brez vzroka do večjih zaostankov pri dajatvah. Urbarščino je smel večati, kolikor je bilo to v skladu s pravicami, vendar je moral glede zviševanja gospoščinskih dohodkov prej opozoriti zemljiškega gospoda. Brez soglasja zemljiškega gospoda ni smel postavljati in odstavljati nižjih gospoščinskih uslužbencev. Brez posebnega dovoljenja ni smel nakupovati zase kmetij, njiv in desetin ne samo znotraj loškega gospostva, marveč tudi ob njegovih mejah (prim. str. 170). Enako ni smel dopuščati, da bi plemiči in deželani pridobivali posest na loškem ozemlju. Glavar se je moral odzvati pozivu in potovati na stroške zemljiškega gospostva v Freising. Prav tako je zemljiško gospostvo nosilo stroške za tri oklepne konje, ki jih je glavar moral vzdrževati. Spore med gospostvom in glavarjem so urejali komisarji, ki jih je imenovala vsaka stranka. Če je škof umrl, je bil glavar do nastopa novega škofa pokoren kapitlju.9 Točno odmerjeni glavarjevi dohodki, ki jih je dobival neposredno od gospostva, so bili nižji kot v začetku 17. stol. Letna plača je znašala 200 gld. ter 20 modijev pšenice, 26 rži in 60 ovsa; po pogodbi iz 1646 se omenja v tej zvezi še 14 starjev ajde (prim. str. 173—174). Razliko so spričo povečanja števila podložnikov nedvomno temeljito krili dohodki, ki so potekali iz drugih virov. Na račun tlake, ki bi jo sicer morali podložniki opravljati po en dan na leto, so mu dajali vnaprej določeno vsoto denarja.10 Mimo tega je glavarju pripadala majhna desetina in dajatev v jajcih (npr. 1646 nekako 1700 jajc), pa vrsta priložnostnih dajatev pri raznih taksah, dalje denarni prispevek namesto ovsa (habergeld: 20—24 gld.), mitninski prispevek namesto popra (pfeffergeld), četrtina sodnih in polovica kaščarskih glob. Glavarju je pripadal grajski vrt, dalje seno z gospoščinskih travnikov, les za njegove potrebe (a ne za prodajo) in slama, ki so mu jo dajali bitenjski podložniki. Imel je tudi pravico do lova in ribolova.11 — Sicer je imel razne reprezentančne stroške, kot prirejanje gostij raznim gostom ali dajanje podpor vojnim pregnancem, pogorelcem ipd.), vendar je take izredne izdatke skušal kriti s posebnimi dokladami, ki naj bi jih škof dajal v ta namen in bi jih glavar zase obračunaval.12 Iz reverza so razvidne glavarjeve kompetence, ki kažejo na to, da je bil odgovoren za celotno gospoščinsko poslovanje. Kot namestniku zemljiškega gospoda, ki je moral skrbeti predvsem za rentabilnost gospostva, mu je bila naložena zlasti dokončna odgovornost za vse denarno poslovanje, obenem so mu bile zaupane sodne kompetence, ki so pripadale loškemu deželskosodnemu gospostvu. Obračunavanje dohodkov in izdatkov je praviloma zajemalo čas od enega Jurjevega do drugega, kar je povzročalo določene težave, ker ob Jurjevem žito iz kašče večkrat še ni bilo odprodano.13 Ker je zemljiško gospostvo pobiralo tudi davke, ki jih je moralo odvajati dalje, je glavar polagal tudi te obračune. Da je pri denarnem poslovanju prišlo do mnogih nepravilnosti, dokazuje primer glavarja Wangnerekha. Ob glavarjevi smrti je preiskava dokazala, da je glavar npr. od pobrane izredne kon-tribucije za 1656 vnesel v register le dvotretjinsko vsoto in je tako ostalo v njegovem žepu 2598 gld. 45 krc. Razne izdatke je vpisoval po dvakrat v troškovnik. Iz obračuna je bilo razvidno, da bi moralo biti v blagajni 6560 gld., našli so pa samo 1416 gld. gotovine. Da bi gospostvo krilo razliko, je zaplenilo glavarjevo premoženje na loškem ozemlju, a je še vedno ostalo 2274 gld. nepokritih. To vsoto je gospostvo skušalo kriti z deležem pri Wangnerekhovi posesti na Koroškem pri Poreču.14 Sodne kompetence je na loškem ozemlju deželni knez zemljiškemu gospodu še nadalje kratil. Okoli 1670 je namreč izšel patent, po katerem loški glavar ni imel več pravice, da bi ponovno uvedel proceduro (resti-tutio in integrum; ad nouiter agendum vel audiendum). Ta pravica je bila namreč pridržana deželnemu knezu in se je bilo treba odslej glede takih postopkov obračati na deželno glavarstvo.15 Sicer je ostalo v bistvu pri starem sodnem postopku. Če je šlo za postopek proti osebi, ki je zagrešila zločin zunaj mestnega pomerija, je loški glavar še naprej pritegoval k zasliševanju tudi posamezne odličnejše meščane. Malefični protokol je pisal mestni pisar, hranil ga je pa mestni sodnik. Če so se zasliševalci sporazumeli za torturo, so poklicali iz Ljubljane rablja, ki je opravil mučenje. Sama obsodba je bila po tretjem zasliševanju seveda prepuščena krvnemu sodniku. — Če je šlo za kriminalno dejanje • znotraj mestnega pomerija, naj bi imel mestni sodnik pravico, da je zločinca trikrat zaslišal in ga nato predal na grad.16 Pri tem je prišlo večkrat do sporov z mestom. V posameznih primerih namreč ni bilo jasno, ali gre za kriminal ali za prestopek, ki je sodil v kompe-tenco mestnega sodnika. Spor se je tu pa tam tako zaostril, da je dal glavar mestnega sodnika celo zapreti (npr. 1644).17 Na gradu je bilo več zaporov. Iz 1676 je ohranjeno sporočilo, da je bila ječa v stolpu, ki se je imenoval kapela (gl. str. 159). Pod oltarjem je bil prostor, kamor je vodila skozi mrežo visoka lestev; ta prostor so uporabljali za zapor.18 Leta 1634 se omenjajo zapori v zadnjem (okroglem) stolpu, kjer je bila nameščena tudi tezalnica.19 Vir iz 1722 govori o štirih zaporih v grajskem pritličju in v podzemlju.20 Prostori so bili v zelo slabem stanju. Podstrešni tramovi na zadnjem stolpu so bili npr. 1634 tako slabi, da bi jih večji sneg utegnil porušiti.81 Niso bili osamljeni primeri, da se je zapornikom posrečilo iz slabo zavarovanih zaporov pobegniti. Za jetnike je bilo v zimskem času tako slabo poskrbljeno, da sta npr. nekemu na smrt obsojenemu jetniku zmrznili obe nogi in so ga morali na morišče odpremiti na konju. Spričo takega stanja je škof odobril glavarjev predlog, da zgradi v zadnjem grajskem stolpu štiri zimske in štiri poletne ječe, kjer bi bili jetniki dobro zavarovani.22 Iz obravnavanega obdobja je ohranjenih precej podatkov glede posameznih obravnav. Pred sodiščem so se znašli mimo ubijalcev in morilcev ter detomorilk tudi tatovi, zakonolomci in čarovnice. Zasliševanje je vodil loški glavar, med prisedniki pa srečavamo meščane, predvsem mestnega sodnika in posamezne svetovalce, kaščar j a, starološkega grašča-ka ipd. Zasliševanje je večkrat spremljala tortura, ki jo je opravljal rabelj iz Ljubljane s svojim hlapcem, nad posamezniki tudi dvakrat istega dne.23 Samo sodno obravnavo je vodil krvni sodnik iz Ljubljane ob prisotnosti določenega števila prisednikov; ta je izrekel sodbo. Hujše delikte (ubijalstvo, detomor, tatvine, tudi primer'čarovništva)24 so kaznovali s smrtjo. Smrtne obsodbe (obglavljenje, obešanje) je izvrševal rabelj iz Ljubljane na prostoru, ki z imenom spominja na krvavo rihto (Krvavo znamenje, Gavžnik). Smrtne obsodbe sicer niso bile nekaj izjemnega, vendar se je 1722 gospostvo našlo v zadregi, ko je bilo na procesu hkrati šest obdolžencev, izmed katerih so dva zaradi mladosti oprostili, a ju za vedno izgnali z ozemlja loškega gospostva, eden je bil obsojen na obglavljenje, trije pa na obešenje. Tedaj je glavar poročal škofu, da so se vislice pred mnogimi leti podrle, a da bi morali glede na deželni patent postaviti nove, in to na vzvišenem prostoru. Po glavarjevih besedah ni bilo moč dobiti obrtnikov in dninarjev za tako delo niti za trikratno plačilo.25 Gospostvo je imelo s temi procesi zelo občutne stroške. Plačati je bilo treba krvnega sodnika, sodnega pisarja kot namestnika tožilca, njunega slugo, rablja, ki je včasi pripeljal s seboj tudi ženo ali hčer,28 rabljevega hlapca, stražnike, ki so spravili obsojenca na morišče, duhovnika, grobarja ipd. Stroški so tu pa tam dosegali skoraj vsoto 100 gld.,27 večji proces 1681 je gospostvo veljal celo 176 gld.28 Glavarju je bil v pomoč pisar (amtschreiber),29 ki ga je moral glavar sam vzdrževati; za njegovo plačo in prehrano naj bi 1723 izdal čez 222 gld.30 Pisar je moral med drugim skrbeti za grajsko registraturo. V letih 1721—1722 je bil na gradu zgrajen obokan prostor za registraturo.31 Iz seznama leta 1668 je razvidno, da je registratura obsegala naslednje rubrike: Dovje, kaščar in žitne zadeve, davki, izredne kontribucije, freisinški ukazi in odgovori, loške mestne in gospoščinske obravnave, desetine, gozdovi in pašniki, zadeve raznih strank, ribolov, Goričane in loško gospostvo, duhovščina, mitnina in podeželska trgovina, grofija Gorje, Kranj, pojezde in deželskosodne meje, osebno prisostvovanje.32 Po glavarjevem mnenju so bile rubrike tako splošne in pomešane v taki meri, da je bilo težko kaj najti; zato je dal register urediti in oštevilčiti.33 Mimo glavarja je bil v loškem gospostvu najvažnejši nameščenec protipisar, ki je v glavarjevi odsotnosti vodil gospostvo (npr. 1719)34 in ga je moral glavar pritegovati pri reševanju važnih gospoščinskih vprašanj (gl. str. 256). Protipisarja so še naprej vezale stare dolžnosti (gl. str. 172), med katerimi so bile zlasti vidne denarne zadeve, tako pri depozitih, cerkvah, gradnjah cest, inventurah, mestnem denarnem poslovanju ipd. Njegove službene dolžnosti so posebno narasle spričo spremenjenih odnosov med gospostvom in deželo. Mnogo opravka so mu dajali rekruti in vojaštvo, ki ga je pogosto vodila pot čez loško gospostvo.35 Ker je imel protipisar dosti stika s podložniki, je gospostvo želelo imeti na tem mestu človeka z znanjem slovenskega jezika.36 Izjemoma naletimo na primer, da je gospostvo prepustilo to odgovorno službo za mesec dni vdovi po protipisarju, ki je ostala sama s petimi otroki.37 Po podatkih iz 1649 je znašala plača protipisarja 30 gld., 12 modijev pšenice v vrednosti 48 gld., 12 rži (36 gld.) in 22 ovsa (30 gld.). Mimo tega mu je pripadala osmina glob, kar je neslo okrog 50 gld., dalje pleča, kokoši (2 gld.) in jajca (2 gld. 20 krc.), nekaj sena in na Selškem enkratna tlaka letno s štirimi tovornimi konji, medtem ko so se na Poljanskem enaki tlaki podložniki upirali.38 Pač pa je protipisar moral vzdrževati enega oklepnega konja.39 Protipisarjevo delovno mesto"je bilo sicer na gradu, vendar je kazno, da je že proti sredi 17. stol. raje uradoval v mestu; v memorialu iz 1646 namreč sodi glavar, da bi moral biti protipisar na gradu — če že ne vsak dan — vsaj trikrat na teden (ponedeljek, sreda, petek).40 Kasneje je vsekakor uradoval na gradu vse do 1736, ko je gospostvo kupilo v Škofji Loki dvonadstropno hišo na Placu poleg mestnega komuna, ki jo je preuredilo za protipisarjevo uradno poslopje (kanzleihaus).41 Kot z glavarji gospostvo tudi s protipisar j i ni imelo vedno sreče. Tako so škofovi odposlanci 1659 tožili, da protipisar slabo opravlja svoj posel. Njegova registratura je bila v neredu. Gledal je predvsem na svojo korist, kar dokazuje tudi primer, da je v kratkih letih službovanja nakupil za 6000 gld. desetin in zemljišč.42 Težave je imelo gospostvo tudi 1736; takratni protipisar je hotel z intrigami spodnesti tla glavarju in sam prevzeti gospostvo v najem, pri podložnikih je bil pa tako osovražen, da so plačali za mašo, ki naj bi pospešila njegovo smrt.43 Kot glavar je imel tudi' protipisar svojega pisarja, ki mu je pomagal pri tehničnih opravilih.44 Med pomembnejše nameščence se je uvrščal tudi kaščar (kasten-probst, kastenverwalter), čigar pristojnosti so pa bile močno omejene (gl. str. 174). Navzlic temu je bil kaščar toliko pomemben, da je nadomeščal protipisarja ob njegovi odsotnosti in da ga je gospostvo pritegovalo k zaslišanjem, zlasti v primerih, ko je šlo za občutljivejše zadeve in ni kazalo tajnosti razkrivati pred tujimi osebami.45 Glavno njegovo opravilo se je pa tikalo kašče, kjer so mu bili zaupani predvsem tehnični posli. Ker je imel kaščar opravka s podložniki, je bilo zaželeno, da je obvladal slovenščino. Zaradi poslovanja z denarjem je moral ob nastopu položiti določeno kavcijo (1657, 1664 po 600 gld.).46 Včasih je kaščar opravljal hkrati tudi posle vinskega mojstra (weinprobst).47 V loškem gospostvu sta bili tedaj dve kašči, manjša na Taboru v Poljanah (1670), osrednja pa v Škofji Loki na Lontrku. Kaščar je sprejemal dajatveno in desetinsko žito, ga meril in pri tem pazil, da je bilo žito očiščeno, v nasprotnem primeru je oddajo zavrnil (npr. 1687).48 Zalog gospostvo glede na riziko pri prodaji ni delalo. Ceno žita in čas prodaje, ki je bil odvisen od letine, je določal glavar sporazumno z zemljiškim gospodom. Ce je žito dobro uspelo, so s prodajo prej začeli, ker so se bali, da bo cena padla; nasprotno se spričo hude zime v upanju na višje cene s prodajo ni mudilo. Prav tako so kaščo prej odprli, kadar je bilo med ljudmi malo denarja; zaostankarji so morali namreč poravnati dolg ob prvem izklicu.49 Prodaja se je včasi zavlekla prav do poletja.50 Ker je kaščar odgovarjal za zalogo, mu je glavar seveda zaupal duplikat ključa od kašče, vendar je imel nad kaščarjem stalno nadzorstvo. Kaščar je vodil posebno kaščarsko knjigo, kamor je vpisoval izkupiček za prodano žito in dohodke od glob, ki so bile podložnikom naložene v zvezi s prestopki pri oddaji. Prevzeti denar je moral kaščar sproti vsakih 14 dni odvajati glavarju.51 Tu pa tam je imel kaščar pri sebi tudi urbarje in razne akte, ki so pa morali biti praviloma shranjeni v grajski regi-straturi.52 Kaščar j evi redni dohodki so bili dokaj skromni. Na račun plače je prejel ok. 1652 komaj 7 gld. 45 krc., razen tega mu je tedaj pripadalo še 7 modijev ovsa v vrednosti 10 gld. in 2 modija rži (6 gld.); leta 1655 je bilo dodanih še 1 modij pšenice, 2 modija rži in 3 modiji ovsa. Računajoč še dohodke od 4 hub v Crngrobu, dalje nekatere desetine pa seno ipd. so znašali tedaj njegovi skupni letni prejemki nekako 93 gld. 25 krc.53 Sam glavar je bil mnenja, da oženjen kaščar s temi dohodki težko shaja. Navzlic pičlim dohodkom kandidatov za kaščarsko mesto ni manjkalo. Za to službo so se potegovali predvsem gospoščinski pisarji.54 Kaščar si je več ali manj znal pomagati s stranskimi dohodki. Podložniki so mu radi kaj stisnili, samo da so pri kašči dobro opravili.55 Iz 1677 poteka pritožba, da je kaščar prodajal razen činžnega žita tudi drugo zrno, kar je šlo očitno tudi v njegovo korist.56 Podjetnejši kaščarji so se ukvarjali tudi s trgovanjem (platno, žeblji).57 Kaščarju so pomagali štirje petarji iz bitenjske župe (pieter oder castenknecht, prim. str. 174). Od Jakobovega do božiča so morali biti dnevno v kašči, kjer so prenašali vreče, stresali žito in ga merili. Po božiču so delali v kašči le trikrat tedensko; en dan so žito mešali, da se ni pokvarilo, dva dni so ga pa merili in ga prodajali. Gospostvo se jim je oddolžilo s skromnim deputatom; dobili so le po 2 starja žita in 1 star ajde (1677); na prošnjo jim je bil deputat 1683 za dobo štirih let dvignjen za 2 starja rži.58 Položaj drugih nižjih nameščencev se v obravnavanem razdobju ni ločil od tistega v 16. stol. (gl. str. 174 si.), le število podeželskih sodnikov (gl. str. 364) se je samo prehodno dvignilo od dveh na tri (1630).59 Vodilno nameščenstvo v mnogih primerih ni moglo uspešno reševati trenj, do katerih je prihajalo spričo različnih interesov zemljiškega gospostva in družbenih slojev znotraj meja deželskosodnega gospostva. Stranke so se pogosto zapletale v pravdanje, s katerimi so se ukvarjale deželne instance v Ljubljani, pa tudi v Gradcu. Pravdanja so bila tako pogosta, da je gospostvo vodilo v ta namen posebno knjigo.60 Ker glavar sam temu delu ni bil več kos, je gospostvo najemalo svoje stalne odvetnike, ki jim je dajalo redno plačo v denarju in naturalijah (50 gld., 12 starjev in 2 mernika pšenice in prav toliko rži).61 Mimo odvetnikov je gospostvo najemalo tudi solicitatorje, ki so pred višjimi sodišči nastopali kot pomočniki odvetnikov.62 Solicitator je prejemal letno 18 gld. plače mimo 2 starjev pšenice in prav toliko rži.63 Spričo mnogih pravd, katerih izid je bil večkrat zelo problematičen, gospostvo ni varčevalo z darili, pri katerih je šlo v resnici za obsežno in načrtno podkupovanje. Na ta način je zemljiški gospod pridobival na svojo stran ne samo odgovorne deželne faktorje, marveč celo cesarjevo okolico na Dunaju. Zemljiški gospod zlasti ni pozabil na deželnega glavarja in deželnega upravitelja. Le-tema je ob imenovanju pošiljal poleg čestitk dragocena darila, kot srebrn jedilni pribor, svečnike, lavorje ipd. Ce v deželi takih dragocenosti ni bilo mogoče nabaviti, so jih kupovali v Munchnu ali Augsburgu. Kako je bilo podkupovanje na Kranjskem razširjeno, kaže podatek iz 1735, po katerem je loški glavar zaupno zvedel, da ima deželni glavar najrazličnejših srebrnih daril že preveč, pač pa bi ga razveselila porcelanska posoda, ki bi jo bilo treba nabaviti zunaj dežele. Taka darila so veljala na stotine goldinarjev. Med najdragocenejša spada pač kristalna vaza, ki jo je loško gospostvo poklonilo deželnemu glavarju ob robotni pravdi in je veljala 1100 gld.64 Upravljanje tako oddaljenega gospostva je bilo seveda iz Freisinga težko podrobneje nadzirati. Za redno povezavo med Škofjo Loko in Frei-singom so še naprej skrbeli odposlanci, ki jih je škof leto za letom pošiljal v Škofjo Loko, kjer so prevzemali obračune in poslušali razne pritožbe. Tu pa tam je prišel na loška tla tudi sam freisinški škof (gl. str. 44). Odposlancem, še v večji meri pa škofu, so v Skofji Loki priredili slavnostni sprejem. Poročilo iz 1659 navaja, da so odposlancem skoraj do Kranja prišli naproti protipisar, kaščar in starološki graščak Janez Papler. Zunaj loških mestnih vrat je . odposlance pozdravil loški odvetnik ob prisotnosti mestnega sveta in 12 mušketirjev v rdečih suknjičih, ki so odposlance spremljali na grad. Praviloma bi moralo mestno predstavništvo pri mestnih vratih ponuditi odposlancem mestne ključe, kar je bilo nadoknadeno šele naslednji dan z opravičilom, da je bil prihod odposlancev prepozno javljen.65 — Še slovesneje je bil 1698 pričakan škof Janez Frančišek. Daleč zunaj mesta so mu prišli naproti loški plemiči in 11—12 vazalov s služinčadjo. Pri mestnih vratih je škofa SI. 76. Območje selških vrat pozdravil mestni sodnik v latinščini in mu ob prisotnosti mestnega sveta izročil na srebrnem pladnju ključe mestnih vrat. Na Placu je škofa pričakalo meščanstvo, med katerimi je bilo kakih sto oboroženih mož. Med streljanjem topov na gradu in pokanjem pušk v mestu se je škof s številnim spremstvom v vozu pripeljal na grad, kjer je ostal več dni.86 Prav ta sprejem je povzročil slabo voljo pri deželnem knezu, ki se je čutil ogroženega v svojih kompetencah. Se istega leta je prišlo iz Gradca vprašanje na loškega glavarja Mandla in tudi na mestno upravo, s kakšno slovesnostjo so sprejeli loški meščani in podložniki škofa. Vprašanje še 1704 ni bilo razčiščeno. Tedaj je notranjeavstrijska vlada poslala v Škof j o Loko posebno komisijo, ki se je zanimala za ceremonije. Zaslišane priče so komisijo potolažile z izjavo, da škofovo spremstvo ni nosilo nad škofom baldahina (traghimmel), marveč le preprosto nebo (ombrell). Komisija je hotela tudi pojasnila, kako je potekala zaprisega podložnikov na gradu, in je poklicala predse mestnega sodnika, nekaj svetovalcev in nekatere župane. Navzoči so odposlancem zatrdili, da so podložniki prisegli škofu le kot zemljiškemu gospodu in da s tem aktom niso bile ogrožene deželnoknežje pravice.67 Ob bivanju na gradu se je škof Janez Frančišek lahko osebno prepričal, v kakšnem slabem stanju je bilo grajsko poslopje. Medtem ko je bil grad v letih po potresu 1511 deležen ne samo temeljite obnove, marveč je takrat zrasel ondi celo nov obrambni stolp (gl. str. 158), ni namreč prišlo v naslednjih desetletjih do nikakih večjih gradbenih po- segov. V glavnem je šlo le za nujna vzdrževalna dela, kot kritje strehe, krpanje grajskih poslopij in obzidja ipd. Varčevalo se je celo pri najbolj nujnih potrebah. Grad je bil npr. tako slabo oskrbljen z vodo iz ozkega in plitvega vodnjaka, da so morali ob zadnjem kmetskem uporu, ko je bilo na gradu več ljudi, vodo nositi na glavi iz mesta. Navzlic takemu stanju je bila komisija 1583 mnenja, da ni potrebno speljati na grad vodo po ceveh, ker bi polaganje cevi zahtevalo preveč sredstev.68 Značilno je, da so šele 1557 zgradili pekarno v posebni sobi, medtem ko so prej pekli kruh kar v oskrbnikovi sobi, od koder so se morali umikati pred vročino in nemirom ne le oskrbnik, marveč tudi tuji gostje.69 Zob časa je seveda temeljito načenjal slabo vzdrževane grajske objekte. Tako je 1667 glavar poročal, da je grajsko obzidje proti samostanu in njegovemu vrtu povsem razmajano in se je pod veliko grajsko sobo že podrlo. Popravilo obzidja je gospostvo veljalo 400 gld. Leta 1673 je glavar napravil proračun za najnujnejša dela pri spodnji grajski dvorani zraven knežje sobe, pri konjskem hlevu in prepereli ograji ob grajski poti v mesto. O slabem stanju grajskega obzidja je poročal glavar tudi 1683; po njegovih besedah je bil zid na mnogih mestih zelo načet, dotrajan je bil pridvižni most, okna v obzidju so bila razbita. Položaj je postal kar kritičen, ko je potres 1691 na mnogih mestih razmajal grajsko poslopje. Tedaj je glavar poklical iz Ljubljane stavbenika, ki je svetoval SI. 77. Maketa loškega gradu iz 17. stol., rekonstruirana podoba SI. 78. Maketa loškega gradu iz 17. stol., rekonstruirana podoba najbolj nujna dela; srednje nadstropje bi bilo treba na vseh štirih voglih povezati z želez jem, v knežji sobi in v zgornjem nadstropju pa dvigniti z opeko pokrita tla in povezati zidove s hrastovimi trami in železjem.70 Končno se je škof Janez Frančišek odločil za temeljitejše posege. Obsežna gradbena dela so trajala šest let (1716—1722). Škof je hotel najeti deželnega stavbenika, za nadzornika pa grajskega beneficiata. Živo gradbeno dejavnost ponazarja med drugim podatek iz obračunskega leta 1717—1718, ko je bilo obnavljanje najbolj razgibano in je delo počivalo le od januarja do marca. Tedaj je bil na gradu zaposlen zidarski mojster z 31 zidarji in dvema mešalcema malte ter tesarski mojster z 10 tesarskimi pomočniki. Mimo teh je delalo tod 24 dninarjev, med katerimi je bilo 7 žensk. Iz Ljubljane so zvozili 28.900 kosov zidne in 15.000 strešne opeke. Gradbeni stroški v tem letu so znašali 4598 gld.71 V sezoni 1719—1720 so bila dela usmerjena predvsem v območje severnega trakta, ki je bil v 17. stol. nizek in neenoten.72 V smeri proti samostanu je bilo staro obzidje tako razmajano, da je težko padajoče kamenje nevarno ogrožalo življenje na samostanskem vrtu. Obzidje so temeljito popravili in ga utrdili s škarpami. Star hodnik pri ondotnem poslopju so zrušili in povezali zgradbo z novo pozidavo.73 V prihodnjih dveh letih so se lotili osrednjega vzhodnega trakta, ki so ga povsem prezidali. Iz Ljubljane so med drugim pripeljali 13.000 svodne opeke, s katero so obokali ondotne prostore, namenjene registraturi (gl. str. 258). Celoten trakt so povezali z železjem in ga dvignili v enotno višino s skupnim podstrešjem.74 Grad je dobil nov videz, ki ga je obdržal dolga desetletja. 2. Razvoj kmetijstva Močna razvejanost uprave loškega gospostva je bila pogojena v veliki meri z rastočimi nalogami, ki so bile povezane med drugim tudi z odnosom do številnega kmetskega prebivalstva, od koder je gospostvo črpalo glavni vir dohodkov. Dober vpogled v razvoj kmetijstva do srede 18. stol. dajejo davčne napovedi v zvezi s formiranjem terezijanskega katastra; na njih sloni celotno poglavje, kolikor ne citiramo drugače.76 a) Poljedelstvo. Če so nam viri za prejšnjo dobo omogočali dober vpogled v vrsto posevkov in v določeni meri tudi njihovo medsebojno količinsko razmerje, moremo iz citiranega vira sklepati tudi marsikaj glede samega obdelovalnega načina. Po loškem ozemlju je bilo sredi 18. stol. močno razvito kolobarjenje s praho, tj. obdelovalni način, po katerem so kmetje obdelovali le del polja in pri tem menjavali vrsto posevkov (kolobarjenje), medtem ko so drug del polja puščali neobdelan (praha). V mnogih naseljih je bil tak način obdelovanja običajen na celotnih poljskih površinah. V to vrsto je sodila vsa soriška župa, v glavnem pa tudi ozemlje hlevnovrškega in osliškega rovtarskega območja, dalje velik del naselij po žirovski in poljanski župi, del koroške in stirpniške župe, sicer pa še tu pa tam posamezna naselja po Poljanskem in Selškem. Zelo številna so pa bila naselja, kjer so del polja obdelali leto za letom po sistemu kolobarjenja, medtem ko je bilo v drugem delu razvito kolobarjenje s praho. Niso pa bila osamljena naselja, kjer sredi 18. stol. sploh niso več puščali polja v prahi. Sem je sodilo skoraj v celoti Sorško polje (z izjemo pri Sv. Duhu, v Prašah in na Jami ter deloma tudi v Zabnici in na Gostečem) in besniško ozemlje ter večji del naselij po strmiški župi in le posamezna naselja po Poljanskem in Selškem. Seveda tudi kolobarjenje s praho ni bilo po vsem loškem ozemlju enako urejeno. Po ravninskem svetu je polje počivalo 2—3 leta; v tem razdobju so ondi pasli živino. Na hribovitih območjih pa je bilo razvito tudi pravcato ledinsko (prašno) poljedelstvo, kjer je ležalo polje v prahi zdržema tudi po 4—6 let; na takih tleh je rasla predvsem divja kisla detelja, ki so jo popasli, obenem se je pa zaraščalo tudi grmičevje, ki so ga po teh letih s koreninami izruvali in požgali ter zemljo na tak način pognojili s pepelom.76 V Dragobačku v Selški dolini naletimo celo na primer, da so zemljo obdelovali v 15 letnem ciklu, v katerem so vsako njivo samo enkrat obdelali; tod je šlo torej še sredi 18. stol. za pravcato požigalništvo. V največjem delu loškega ozemlja so sejali izključno le enkrat na leto. Le po eno setev je premoglo celotno ozemlje soriške, davške in hlevnovrške župe; v to skupino je spadala tudi večina žirovske, hotavelj-ske in javorske ter velik del poljanske, koroške in selške župe. Naletimo celo na primere, da v neugodnih, visokih in slani izpostavljenih legah včasi celo žito ni dozorelo. Nasprotno pa so v nekaterih teh območij v primeru zgodnje letine sejali tudi dvakrat letno. V ugodnejših legah, predvsem po Sorškem polju, pa tudi v posameznih predelih obeh dolin, pa so leto za letom poznali tudi setev na strniščnih tleh. Marsikje je na Sorškem polju, enako pa tudi po ozemlju poljšiške župe ter ponekod na sosednjem Selškem, drugi posevek zajel čez polovico vsega obdelanega polja. Druga setev je zajemala v večji meri z ržjo posejane površine, medtem ko je pšenica ponekod prepozno dozorela (npr. v Pševem). Pri enkratni setvi so gojili tako ozimno kot jaro žito; v mnogih predelih tako na Sorškem polju kot v hribovitem svetu je ozimna prevladovala nad jarim žitom. Kot drugi posevek je prišla od žit v poštev izključno le ajda. . . Višina pridelka je označena v citiranih virih samo pri pšenici ter rži in to v poprečku. Podatke je treba seveda vzeti z veliko rezervo, ker moramo upoštevati, da je hotelo zemljiško gospostvo prikazati deželi čim manjši dohodek. Upoštevajoč posevke, naj bi žetev vrgla v največ primerih 2- do 3-kratno setev; prav izjemen primer je naveden pri hribovitih Vinharjih, kjer se je količnik dvignil na 4. Navedba se prav nič ne sklada s sodobnimi podatki, ki kažejo, da je setev na Sorskem polju vrgla 5,5-kratno množino posevkov (gl. str. 386). Upoštevanja vreden je podatek pri nekaterih naseljih na Sorškem polju; po njem je bil pridelek dosti višji na starih, prvotno kultiviranih njivah, medtem ko je na kasneje pridobljenem obdelovalnem svetu v nekaterih letih žetev vrgla komaj količino posevkov. Med žiti je na splošno povsem prevladoval oves. V posameznih župah je po količini daleč nadkrilil vse druge posevke skupaj (npr. na celotnem rovtarskem davškem in osliškem ozemlju, pa tudi po vsej hlev-novrški in soriški župi). Vodilen je bil v večini naselij v žirovski, hota-veljski, poljanski, javorski in koroški župi, pa tudi v hribovitem svetu selške in stirpniške župe. Močno je pa oves zaostajal za drugimi posevki predvsem po celotnem Sorškem polju, pa tudi v dolinskem svetu na Poljanskem in Selškem, zlasti po ozemlju brojske in selške župe, pa tudi na besniških tleh. Rž in pšenico so gojili tako rekoč povsod, vendar v primeri z ovsom na večjem delu loškega ozemlja v mnogo manjših količinah. Ni najti naselja, kjer ne bi sejali vsaj enega teh žit. V splošnem je zavzemala važnejše mesto rž, ker je prej dozorevala kot pšenica. Prav redko so bila posejana naselja, kjer je pšenica prevladovala nad rzjo, in to predvsem tam, kjer je šlo le za neznatne količine enega m drugega žita. Zanimiv primer srečamo v Sušju v hotaveljski župi; tam so gruntarji posejali več pšenice, kajžarji, ki so stanovali v višjih legah, pa več rzi. V podrobnostih predstavlja loško ozemlje glede kulture rži in pšenice zelo pestro sliko. Neznatne količine so pridelali predvsem na ozemlju, SI. 79. Vinharje kjer je povsem prevladoval oves; na soriških tleh so gojili izključno le jaro žito. Niso bili osamljeni primeri, kjer pšenice sploh niso sejali (npr. v Goropekah, kjer je bilo zaslediti isti pojav tudi 1630, gl. str. 203, pa v sosednjem Logu in Martin j vrhu, dalje v Krnicah in Robidnici v ho-taveljski, v Bezovnici in na kmetiji Kraje v strmiški, pa v Smoldnem v stirpniški župi). Podobno niso gojili rži v Lučnah in Dolgih njivah v poljanski, pa v Domačejku in Jelovici v javorski župi. Ponekod so sejali samo soržico, mešanico pšenice in rži (npr. v vrsti naselij v žirovski ter tu pa tam v hotaveljski in poljanski župi). — Zelo važno mesto pa je pripadalo rži in pšenici po Sorškem polju; tod ne najdemo naselja, kjer ne bi bilo eno in drugo teh žit prevladovalo nad vsemi drugimi posevki, toda rž v večji meri kot pšenica. Važno mesto sta pa zavzemali rž in pšenica tudi na dolinskih tleh po Poljanskem in Selškem ter po besniškem ozemlju. Glede ječmena je opaziti znatne spremembe po 1630 (gl. str. 203 si.). Sredi 18. stol. ni bilo naselja, kjer ječmena sploh ne bi gojili, vendar mu ni nikjer pripadalo vodilno mesto. Več kot rži in pšenice skupaj so ga gojili samo po vsem soriškem ozemlju vključno s Podlonkom, na Poljanskem pa samo v naseljih pod Blegošem, medtem ko je bil v Davči nekako v ravnovesju. Neznatno so pa ječmen sejali po vsej osliški, hota-veljski in brojski župi, prav tako pa tudi po Sorškem polju. Posevki prosa so zavzemali neznaten obseg. Po vsem soriškem in davškem ozemlju se proso sploh ne omenja, pa tudi sicer niso bile redke naselbine po Poljanskem in Selškem, kjer prosa niso sejali. Kolikor so ga gojili, je šlo le za neznatne posevke. Pač pa je po Sorškem polju proso v mnogih naseljih le malo zaostajalo za ječmenom, po vaseh go-deške župe ga je celo nadkriljevalo. Mimo omenjenih žit srečamo v citiranih virih le še ajdo. Ajdo so sejali na poljih z enkratno setvijo, gojili so jo pa tudi kot glavni strniščni posevek; tu pa tam so jo sejali kot mešanico z ječmenom (Dole v hlevno-vrški, Malenski vrh v poljanski župi). Kot strniščni posevek je bila ajda močno razvita zlasti po vsem Sorškem polju, dalje po vsem besniškem ozemlju, po celotni rudenski, strmiški in brojski župi ter delu selške, stirpniške, koroške in poljanske župe. Tod je zajemala najmanj tretjino z ozimino posejanih površin, po ugodnejših legah pa je presegala celo polovico z ozimino obdelane zemlje. Pomembna pa je bila ajda tudi na SI. 80. Davča — Zaprvič v severozahodnem bregu Cimprovke ozemlju z enkratno setvijo, tako predvsem po vsem hlevnovrškem in osliškem ozemlju, pa po delu Davče, kjer ji je pripadalo drugo mesto med žiti (za ovsom). Lan je bil še vedno zelo razširjen. Ni najti naselja, kjer ga ne bi gojili, in to marsikje kar v izdatni količini. V Volaki (hotaveljska župa) je lan celo prednjačil. V vrsti naselij pa je zavzemal glede posevkov drugo mesto (za ovsom v desetih naseljih na Poljanskem, za ržjo v šestih vaseh na Selškem, kjer sta prednjačili predvsem Selca in Dolenja vas). V vseh naseljih (edina izjema so Rantovše na Selškem) se omenjajo tudi stročnice. Medtem ko je šlo po Poljanskem in Selškem (z izjemo Dolenje vasi in Sorice) le za manjše količine, so stročnice po Sorškem polju (tako na Suhi, pri Sv. Duhu, v Zabnici in zlasti v Bitnju) zavzemale zelo važno mesto. b) Glede sadjarstva so povsem prevladovala naselja, kjer se ta gospodarska panoga sploh ne omenja ali je bila povsem neznatna. Nasprotno pa je stari sloves ohranila Strmica na Selškem (gl. str. 205), kjer so vsi kmetje gojili sadovnjake, prav tako je bilo sadjarstvo razvito na Gorenji Savi in tako rekoč pri vseh kmetijah in deloma tudi pri kaj-žarjih na besniškem ozemlju. V večji meri so se ukvarjali s sadjarstvom SI. 81. Bukov vrh SI. 82. Rovt po Stari Loki in Zabnici,77 v Selcih in v niže ležečih naseljih po soriškem ozemlju, sicer so pa imeli tu pa tam sadovnjake le posamezniki. Iz virov ni razvidno, kakšno vrsto sadja so gojili. c) Mimo poljedelstva je bila temeljna gospodarska panoga živinoreja, ki je bila še vedno močno navezana na pašo. V največji meri so podložniki pasli skupaj bodisi iz enega, bodisi iz več naselij, in to ne samo na pašnem svetu v ožjem smislu besede, marveč tudi po gozdovih — po skupnih pa tudi po razdeljenih — in seveda po travnikih in ne-posejanem polju v prahi in med njivami, kjer je bila paša seveda slaba. Ponekod po Sorškem polju so spričo pomanjkanja paše puščali njive v prahi tudi v primerih, kjer zemlja ni bila potrebna počitka (npr. na Jami, pri Sv. Duhu). V marsikaterem naselju so pasli posamezniki na svojih zemljiščih vsak zase, obenem pa so gonili živino tudi na skupno pašo; ponekod so pasli doma govedo, na skupni paši pa samo drobnico (npr. v Kladju in pri Okrogličanu na Poljanskem, pa v Dragobačku in Črnovcu na Selškem). V Rovtu na Selškem je bila paša 1630 urejena tako, da so dopoldne vaščani pasli skupaj, popoldne pa je bila paša v individualni posesti.78 Povsem individualno so pasli po koroški in hlevnovrški župi, deloma pa tudi na rovtarskem ozemlju, zlasti po osliški župi. Na okrepljeno hlevsko živinorejo kažejo posevki detelje, ki so jo gojili skoraj čez vse loško ozemlje; izjemo so predstavljala le nekatera naselja po žirovski in hotaveljski župi, del Davče in najvišji zaselki pod Ratitovcem (Zgornje Danje, Trojar in Torka), kjer detelja ni uspevala. Hlevskemu krmljenju je seveda še naprej služilo seno, ki so ga deloma sušili na visoko ležečih senožetih, od koder so ga ponekod tru-doma na hrbtu prenašali na svoje domove (npr. na besniškem ozemlju). Citirani viri navajajo za celotno loško gospostvo tudi številčne podatke za govedo, konje, drobnico in prašiče. Ker smo mogli podobne tabele za 1510 in 1630 sestaviti le za posamezne večje in manjše dele gospostva (gl. str. 132, 133, 209—213), so ti podatki tembolj dragoceni, zlasti še, ker so pri tem navedene pri goveji živini in prašičih tudi posamezne kategorije. Toda ti podatki vsebujejo hkrati tudi hude pomanjkljivosti. V njih namreč ni zajeta vsa živina že glede na kategorije (pritegnjeni so npr. samo vprežni konji). Se pomembnejša je pa nezanesljivost podatkov, saj toč-nejše navajanje števila živine ni bilo v interesu ne podložnikov ne zemljiškega gospoda. Računati je torej s tem, da je bilo številčno stanje dejansko dosti višje, kot ga prikazuje naša tabela. Upoštevajoč zgornje pripombe, je primerjava s stanjem iz 1630 močno problematična, vendarle daje določeno sliko (prim. str. 209 si.). Ce se naslonimo samo na številke, bi mogli sklepati, da se je število govedi občutneje dvignilo samo v Davči, kar je v zvezi z ondotnim rovtarskim živijem, ki si je v tem razdobju utrjeval gospodarske temelje. Sicer je pa govedoreja životarila ali pa celo nazadovala, v celoti za kakih 7°/o. Na Sorškem polju je bila najbolj razvita po gadmarski župi, ki je zaostajala samo za koroško in hlevnovrško, kjer je prišlo poprečno 9—10 glav govedi na domačijo. Koroška župa je močno prednjačila tudi glede gojenja bikov, ki so jih sicer v omembi vredni količini redili tudi na ozemlju poljanske in žirovske župe. Ker so bili v statistiko 1754 pritegnjeni le vprežni konji, je primerjava s 1630 sploh izključena. Sledeč našim podatkom je bila konjereja pomembna samo v rudenski in selški župi in po besniškem ozemlju, kar je spravljati v zvezo s fužinarstvom, predvsem pa na Sorškem polju, na katero je odpadla po naših podatkih skoraj tretjina vseh konj v mejah loškega gospostva. Glede na Valvasorjevo poročilo, da goje mnogo lepih konj po Stražišču, Bitnju, Žabnici in Pevnu, ki jih prodajajo v Italijo,79 bi pričakovali v statistiki višja števila. Ovčereja je po Poljanskem in Selškem neznatno napredovala, in to predvsem na rovtarskem ozemlju. Sicer je pa nihala, ponekod naraščala, drugod pojemala. Na Sorškem polju je bila razen v godeški župi povsem nepomembna, na besniškem ozemlju naj bi pa po naših podatkih ovac sploh ne gojili; tam se omenjajo od drobnice samo koze. Kozjereja izkazuje .nekaj prirastka po rovtarskem ozemlju, malenkostno še v javorski in rudenski župi, sicer je pa nazadovala po Poljanskem in Selškem na vsej črti in to po 1630 za kakih 45 %>. Nazadovanje je vsekakor v zvezi z bojem proti kozam, kar nakazuje tudi deželni ukaz Zupa Vprež-ni konji Biki Pitani voli Voli Krave Teleta 2—3 letna Bitenjska 105 8 147 211 576 334 Gadmarska 14 — 25 45 122 70 Godeška 14 2 73 125 199 151 Polj šiška 51 — 21 6 133 55 Brojska 3 — 31 70 141 105 Javorska 6 — 35 224 276 216 Koroška — 64 53 283 216 263 Poljanska 24 30 71 259 431 308 Hotaveljska 2 — 29 130 371 283 Zirovska 4 36 ' 22 414 498 565 Hlevnovrška 5 4 29 185 173 222 Osliška — 8 27 116 232 205 Strmiška 10 1 49 111 183 224 Stirpniška 13 3 51 105 246 229 Selška 63 — 88 74 457 335 Rudenska 97 3 9 23 280 87 Soriška 5 — 21 78 244 122 Davška — — — 62 200 161 Skupaj 416 159 801 2521 4978 3935 poljanskemu, žirovskemu in selškemu županu (1724), po katerem ne smejo podložniki goniti koz v gozdove.80 Da je šlo pri tem večkrat na ostrino, kaže podatek iz 1728, po katerem je prišlo do krvavega pretepa med kmeti in cesarskim gozdnim varuhom, ki je na Plenšaku na Selškem zaplenil koze na paši.81 Na Sorškem polju koz tako rekoč ni najti. Statistiko o prašičih najdemo prvič v citiranem viru. Prašiče so gojili širom po loškem gospostvu. Podatki so pa zelo sumljivi, saj bi po njih ne prišel poprečno na domačijo niti en prašič. č) Uživanje gozdnih površin je doživljalo določene spremembe. Množile so se namreč vrste podložnikov, ki so jim povsem individualno pripadali gozdni kompleksi. V velikem delu loškega gospostva so kmetje — seveda po predhodni odobritvi zemljiškega gospoda — nadaljevali z delitvijo skupne zemlje. Delitev je močno spremenila posestne razmere; pri tem je šlo v glavnem za gozdove. Tako naletimo npr. na Poljanskem sredi 18. stol. na vrsto naselij, kjer so imeli podložniki gozdove v individualnem užitku. Na Sorškem polju sredi 18. stol. gozdov v skupnem užitku sploh ni bilo več. Skromne gozdne površine na žitorodnem ozemlju so povzročile, da so imeli podložniki v nekaterih ondotnih naseljih svoje gozdne deleže močno odmaknjene od svojih bivališč (npr. prebivalcem v Prašah so pripadali deleži nad Bitnjem). Pomanjkanje gozdov je bilo tako občutno, da so ponekod (npr. na Jami, v Prašah, Gorenji vasi) zaradi oskrbovanja s steljo pustili celo na njivah rasti hrast (prim. str. 201). Govedo skupaj Ovce Jag-njeta Ovce skupaj Koze Svinje Pitani prašiči Prašiči skupaj 1276 30 — 30 6 _ 118 118 262 — — — — — 31 31 550 194 48 242 — — 63 63 215 — — — 74 — 34 34 347 178 70 248 17 — 40 40 771 615 200 815 134 18 72 90 879 772 224 996 271 62 81 143 1099 750 269 1019 94 50 113 163 813 489 201 690 211 — 74 74 1535 379 228 607 116 67 169 236 613 165 70 235 40 40 78 118 588 480 212 692 37 23 55 78 568 397 — 397 29 — 66 66 634 342 3 345 66 11 83 94 954 593 593 156 115 115 402 229 75 304 214 — 61 61 465 355 — 355 191 30 54 84 423 179 67 246 65 1 38 39 12.394 6147 1667 7814 1721 302 1345 1647 Ponekod upravičenci niso delili celotnih skupnih gozdnih površin. Tako naletimo na pojav, da so imeli kmetje dele gozdov v zasebnem užitku, druge gozdove so pa še vedno uživali skupno. Srečamo tudi primere, kjer je bil užitek močno razvejan. Leta 1701 so npr. določili mejo med srenjama v Selcih in Kališah; še vedno pa sta en kompleks uživali obe srenji skupno tako, da so ondi imeli pravico do lesa srenjani iz Selc, pravico do košnje pa tisti iz Kališ; eni in drugi so pa lahko pasli v vsem kompleksu. Štiri leta nato so Selčani prosili zemljiškega gospoda, da smejo razdeliti skupne gozdove. — Pri delitvah tudi kajžarji niso ostali praznih rok. Na Studenem v Selški dolini so npr. kajžarji dobili v nekaterih kompleksih enake deleže kot gruntarji, v drugih kompleksih pa kajžarjev niso upoštevali.82 Zaradi večkrat preslabo razmejenih pravic spori med strankami niso bili izjemen pojav. Poučen je primer v območju koroške župe, kjer so bili med kmeti in loškimi meščani desetletja na dnevnem redu spori (gl. str. 215), ki so vodili celo do fizičnega obračunavanja s smrtnim izidom (1659).83 Seveda so ostali veliki kompleksi gozdov še nerazdeljeni. V to skupino sodijo npr. območja obsežnih gozdnih kompleksov, kot Blegoša, Besniškega gozda in Hrastnika v Selški dolini, kjer je gospostvo točno določilo mejo, do kam smejo podložniki. Skupni so bili gozdovi tudi marsikje po rov-tarskem ozemlju (npr. v Martinjvrhu), čeprav je šlo pri rovtarski kolo- nizaciji v veliki večini za samotne kmetije s povsem zaokroženim zemljiščem. d) Obsežne delitve skupnih površin so vplivale na intenzivnejšo izrabo zemlje. Poučen je primer v Zgornjem Bitnju, kjer so 1629 razdelili skupno zemljo za cerkvijo sv. Uršule.84 Do 1631 je bilo na tem svetu na novo kultiviranih 37 njiv.85 Podobno so rasle njive tudi po Selškem in Poljanskem v obliki lazov, in to ne samo po razdeljenih gozdovih, marveč v veliki meri zlasti po predelih, ki se je zanje vodil boj med loškim zemljiškim gospostvom in fužinarji. Zemljiški gospod sicer ni bil preveč naklonjen lazništvu, ki je gozdove pretirano pustošilo, vendar je rad za-tisnil oko, saj je v laznikih našel najboljše zaveznike proti fužinarjem (prim. str. 196 si.). Zaradi vse pogostejšega lazništva so se fužinarji znova in znova pritoževali pri deželi proti loškemu gospostvu. Na pritisk višjih instanc je gospostvo sicer popuščalo, a lazništva ni odločneje zatiralo. Obe stranki, fužinarji in kmetje, sta bili tako prepričani o svojih pravicah, da sta segali tudi po nasilju. Kmetje in lazniki so požigali fužinarska kopišča in fužinarjem nasilno branili sekati gozdove, fužinarska stran pa je neusmiljeno razdirala laze; pri tem je prihajalo tudi do fizičnega obračunavanja, ki je zahtevalo celo smrtne žrtve.86 3. Razvoj neagrarnih gospodarskih panog Kmetijstvo je bila sicer glavna, vendar daleč ne edina gospodarska panoga, s katero se je preživljalo podeželsko prebivalstvo. Izredno močno so bile namreč na podeželju razvite tudi neagrarne gospodarske panoge. Le-te so predstavljale za velik del kmetskega prebivalstva — upoštevajoč tudi razne trdne kmete — važno gospodarsko dopolnilo. Se večjega pomena pa so bile za kajžarski živelj; saj je velik del kajžarjev prav v neagrarnih panogah našel možnost za svoj obstoj. Naravnost eksistenčnega pomena so bile neagrarne panoge za gostače, ki so bili brez zemlje; ti so le deloma našli možnost za preživljanje z obdelavo zemlje kot poljedelski delavci, vsi drugi pa so si osnovali eksistenco povsem neodvisno od kmetijstva. a) Obrt Taka gospodarska nuja na podeželju je bila seveda zelo navzkriž z monopolističnimi tendencami loških meščanov, ki so pa že v prvih desetletjih 17. stol. precej popustili (gl. str. 217). Popuščanje glede podeželske obrti se je temeljito nadaljevalo v naslednjih desetletjih. Temeljilo je na dejanskem stanju. Obrt se je namreč kljub stoletnim prepovedim bujno razmahnila. Hkrati pa je bila podeželski obrti naklonjena tudi vse bolj uveljavljajoča se merkantilistična politika, ki je nasprotovala obrtni okostenelosti v cehovskih organizacijah kot ustanovah za vzdrževanje maloštevilnih mestnih privilegirancev. Po podatku iz 1673 naj bi bilo tedaj v Škofji Loki vsega 95 mojstrov in 30 vajencev.87 Popuščanje se zrcali tudi v navodilih freisinškega škofa loškemu glavarju iz 1659, v katerih je škof naročal, naj v Škofji Loki cehovska pravila tako revidirajo, da cehovska organizacija ne bo zajemala samo mestnih mojstrov, marveč naj bi vanjo pritegovali tudi podeželske mojstre, ki so oddaljeni od mesta do približno ene milje (tj. okoli 7 km). K reviziji pravil naj glavar pritegne mestni svet in mojstre, spremenjeno besedilo naj pa predloži tudi loškim meščanom.88 Kot kažejo cehovska pravila iz tega časa in iz naslednjih desetletij, so bila navodila glede članstva v celoti upoštevana. V urbarju čevljarskega ceha najdemo npr. podatke, da so 1662 sprejeli v ceh štiri usnjarje iz Puštala, dalje mojstra iz Virmaš in drugega iz Stare Loke, ki so se morali odkupiti z vplačilom 1—2 krone. Še več! V drugi polovici 17. stol. srečamo med člani čevljarskega ceha mimo jermenarja tudi ljudi, ki so bili daleč od te obrti. Med njimi je bil npr. svečar s Suhe, ki je cehu dobavljal sveče, pa tudi posamezniki, ki sploh niso bili iz obrtniških vrst, tako učitelj, ki je pisal zapisnike, in mestni duhovnik; leta 1695 so sprejeli v ceh celo mestnega sodnika, njegovo ženo in hčer.89 Loški cehovci so torej v monopolističnih težnjah bistveno popustili. Podeželska obrt, ki se je v prejšnjih časih krepila le v stalnem boju z mestnimi cehi, se je odslej dokaj svobodno razvijala dalje. Podeželski obrtniki so se deloma včlanjevali v cehe, drugih, zlasti oddaljenejših od Škofje Loke, pa tudi ta vez ni bremenila. Glede cehov je pa prišlo še do druge spremembe. Deželni knez, ki si je prisvajal korak za korakom več pravic, je namreč posegel tudi na to področje. Tako je cesar Leopold 1666 proglasil izdajanje in potrjevanje cehovskih svoboščin za regal deželnega kneza.90 Novotarija ni prizadela samo freisinškega škofa kot loškega zemljiškega gospoda, marveč tudi mestno vodstvo Škofje Loke. Ker so se vključevali v cehe tudi mojstri iz drugih mest, oziroma obrtniki, ki so se izučili na tujem, so se Ločani bali, da ne bi bila v primeru medsebojnih sporov ogrožena prvostopenjska sodna instanca loškega mesta; prav tako jih je skrbelo, da ne bi silili v mesto tuji obrtniki, ali pa nasprotno, da ne bi domači v pretirani meri zapuščali Škofje Loke. V nejasnem položaju so se 1669 vsi loški cehi obrnili na škofa s prošnjo, da jim ohrani stare pravice; če škof ne bi imel več te kompetence, naj posreduje pri cesarju, da jim le-ta potrdi stare svoboščine, sicer se bodo morali sami obrniti na cesarja. Položaj je ostal nejasen več let; saj je še 1673 loški glavar škofu poročal, kako skuša miriti loške cehe z obljubo, da bo škof vse uredil na cesarskem dvoru; zvedel pa je o korakih usnjarskega in čevljarskega ceha, ki da so skrivaj prek vicedomskega in višjega rudniškega sodnika prosili notranjeavstrij-ske stanove za podelitev cesarskih svoboščin.91 Šele čez nekaj let se je položaj povsem ustalil; odslej je cehovske svoboščine potrjeval oziroma izdajal le še deželni knez (1677, 1678).92 Zaradi nejasnega položaja so hoteli ribariti v kalnem sosedni obrtniki v Kranju, ki so hoteli v svoje cehe vključevati čimveč obrtnikov z loškega ozemlja. V njihove cehe so bili že dotlej organizirani nekateri loški obrtniki. Tako so npr. kranjski klobučarji skupno z loškimi 1633 ustanovili v Kranju ceh sv. Janeza Evangelista in Janeza Krstnika. V kranjski pekovski ceh, čigar svoboščine so potekale iz 163 8,93 so bili vključeni tudi loški peki.94 Temu zgledu so nekaj desetletij kasneje sledili barvarji; ko so 1673 ustanovili v Kranju nekako podružnico ljubljanskega ceha, so k njej pristopili tudi barvarji iz Škofje Loke, Tržiča in Radovljice.95 Kolikor se loški obrtniki niso prostovoljno vključevali v kranjske cehe, so obrtniki v Kranju v posameznih primerih segali tudi po nasilju. Pri tem so se sklicevali na cesarjev patent iz 1666 (gl. str. 275), kar je vodilo do sporov zlasti z nekaterimi na loških tleh nanovo se porajajočimi cehi. Proti sredi 17. stol. so snovali samostojen ceh loški sitarji. Konec 16. stol. so v Kranju ustanovili ceh tkalcev (platnarjev), Sitarjev in trgovcev s takimi predmeti; cehu so bile svoboščine potrjene 1599.96 V ceh so vstopili tudi nekateri sitarji z loškega ozemlja. Toda sčasoma so začeli loški sitarji misliti na lastno, izključno sitarsko organizacijo. Saj sta bila po njihovih besedah v Kranju samo dva sitarja, in še ta komaj iz časa, ko so ustanovili ceh, medtem ko je bilo na stražiško-bitenjskem območju čez 70 Sitarjev.97 Ko so loški sitarji izstopili iz kranjskega ceha, so jih hoteli Kranjčani s pretnjami vrniti v svoj ceh. Spor je prišel pred deželno instanco. Sledila je cesarjeva resolucija iz 1647, po kateri naj bi ostali v kranjskem cehu le tisti sitarji, ki so se svoj čas v hiši Eržena in Grazerja v Stražišču prostovoljno vpisali v kranjski ceh, medtem ko naj bi vsem drugim Sitarjem ostala svobodna izbira. Kljub resoluciji Kranjčani niso odnehali; zahtevali so apelacijo, ki pa je bila odbita.98 Spor se je nadaljeval. Vir iz 1657 navaja v podrobnem imena 51 sitarjev, ki so se tedaj sestali v Bitnju z zahtevo po lastni cehovski organizaciji; ta naj združuje vse sitarje znotraj meja loškega deželskega sodišča. Na sestanek so pritegnili tudi šest prič, med njimi loškega plemiča Jakoba Paplerja." Na priporočilo loškega glavarja je škof Albert Sig-mund 1658 potrdil pravila novega ceha, ki je združeval loške sitarje in trgovce z žimo (sib- vnd roBhaar). Cehu, ki mu je bila patron Devica Marija, je načeloval cehovski oče (zechvater); njemu sta stala ob strani dva namestnika (zechprobst), od katerih je bil eden naseljen v Stražišču, drugi v žabniški soseski. Volitve so bile vsaki dve leti. Pravila so določala točne mere izdelkov; za dosego mojstrstva so zahtevala izdelavo sita cva-jarčka (dvojkle). Člani ceha so se vsako kvatrno sredo udeleževali maše v Crngrobu.100 Kranjski ceh se tudi sedaj še ni pomiril. Opogumljen po cesarjevem patentu iz 1666, ki so ga Kranjčani tolmačili po svoje, je ponovno pritisnil na loške sitarje, da se vključijo v kranjski ceh. Proti tej zahtevi so se mu uspešno postavili po robu ne le loški sitarji, marveč tudi loški meščani, ki so se čutili ogrožene.101 Sredi 17. stol. so se hoteli organizirati v samostojen ceh tudi loški peki in se s tem zavarovati zlasti proti konkurenci, ki so jo uganjale ne- katere Ločanke — predvsem tiste iz gostaških vrst. Na priporočilo mestnega sveta in loškega glavarja je škof Albert Sigmund 1652 ceh res ustanovil in mu potrdil predložena pravila. Po njih je bilo prepovedano šušmarjenje; gostilničarjem in lastnikom vinotočev je bilo prepovedano peči kruh, drugim je bila peka dovoljena le za lastno uporabo. Ob nedeljah in praznikih so smeli peki peči samo v posebno nujnih primerih. Mojster ni smel dajati kruha v prodajo drugemu. V ponedeljkih noben mojster ni smel prinesti kruha v kruharno (brotisch) pred enajsto uro, ko naj bi bil star kruh že prodan. Kruh so tehtali vpričo tehtničnega mojstra, ki ga je postavil mestni svet, in enega peka, kot je bilo že od nekdaj v navadi. Ob postu so delali preste, in to po določenem tedenskem ali dnevnem redu. Za posebne prilike (npr. za poroko) so se morali držati pri peki vrstnega reda in niso smeli odjedati zaslužka drugim. Sicer pa je imel mestni svet po stari navadi pravico nadzirati pekovsko obratovanje tedensko ali mesečno s pritegnitvijo mojstra.102 Leta 1747 so loški peki prosili za dopolnitev teh pravil. Ker so se v loškem pomeri ju pojavljali razni šušmarji, ki so bili podložni različnim gospodom, naj bi pravila temu odpomogla tako, da bi bilo sicer gospodinjam dovoljeno doma peči kruh, ne bi pa smele dajati peči kruha gostačem ali drugim šušmarjem in ga prodajati. V Škofji Loki naj ne bi bilo čez 10 mojstrov; zato naj ne bi smeli do smrti kakega mojstra sprejemati v ceh nobenega novinca.103 Ker so bili loški peki pred ustanovitvijo lastnega ceha vključeni v sosednji kranjski pekovski ceh, so se kranjski peki 1668 pritožili in zahtevali, naj se loški peki vrnejo v kranjski ceh. Zaradi odpora loških pekov namera kranjskih pekov ni uspela.104 V 50. letih 17. stol. je bil na loškem ozemlju ustanovljen še tretji, mesarski ceh. Leta 1659 je škof potrdil pravila, ki so združevala v novo organizacijo ne samo mesarje v mestu, marveč tudi mesarje s podeželja v razdalji do 1 milje od Škofje Loke. Novemu cehu, ki sta mu načelovala oče (vater) in cehovski mojster (zechmaister), je bil patron sv. Jakob v cerkvi istega imena v Škofji Loki. V nasprotju z drugimi cehi, ki je v njih trajala učna doba tri leta, je ceh predpisoval štiriletno vajeništvo; vajenca so namreč celo prvo leto preskušali, če je sposoben za ta poklic. Za pomočnika je bilo predpisano dveletno potovanje v svet. Mojstrski kandidat je moral delati izpit v prisotnosti mestnega sodnika in dveh svetovalcev; glede na pravila je moral pobiti govedo, zaklati jagnje, ki ga je moral odreti, in prašiča ter obe živali raztelesiti. Noben nov mojster ni smel imeti prva tri leta ne pomočnika, ne vajenca. Podobno dolžnost je vezala tudi mojstra, ki je imel vsaj 16 let starega sina, sposobnega za to obrt in je bil tudi sam toliko krepak, da je lahko opravljal svoj posel. Mesarji so bili dolžni v redu z mesom oskrbovati nameščenstvo loškega gospostva, mesto Škofjo Loko, samostan in župnišče. Paziti so morali na pravilno tehtanje in se držati cen, ki jih je po stari navadi urejal mestni svet po svojih cenilcih in oglednikih; vrhovno nadzorstvo nad cenami je pripadalo loškemu glavarju. Strogo je bilo prepovedano z višjo ponudbo odtegovati živino, ki je bila obljubljena drugemu mesarju.105 Mesarski ceh je bil zadnji, ki mu je dal svoboščine zemljiški gospod. Sicer pa je vnema po ustanavljanju novih cehov popustila. Po dolgih letih šele so skušali ustanoviti nov ceh loški mizarji. Osnutek pravil iz 1729 je nakazoval še večjo popustljivost mestnih obrtnikov do podeželskih. Predvideval je organizacijo, v katero naj bi se včlanili mimo mestnih tudi podeželski mizarji v oddaljenosti 1 V2 milje od Škofje Loke. Število mojstrov naj bi bilo omejeno samo v mestu. Ker so trenutno opravljali obrt le štirje izučeni mojstri, naj bi tega števila v bodoče ne bi smeli prekoračiti. Zunaj mesta bi število mizarjev ne bilo omejeno, pač pa naj bi bilo podeželskim mojstrom prepovedano delati v mestu. Pravila tudi niso odločno nastopala proti šušmarjem; te naj bi preganjali na ravninskih tleh v razdalji ene milje od mesta, v hribovitem ozemlju pa samo eno uro hoda od Škofje Loke. Da se nove kompetence deželnega kneza še niso trdno zasidrale, dokazuje dejstvo, da so mizarji predložili osnutek pravil v potrditev loškemu glavarju oziroma škofu. Škof se je zavedal, da mu ta pravica več ne pristoji. Po škofovem naročilu se je loški glavar obrnil za nasvet na loškega pravnega zastopnika, ki je svetoval, naj prošnja obleži brez dekreta; pravila bi lahko obveljala, če bi se obrtniki privatno sporazumeli in le med seboj organizirali nek red.106 Podobno kot mizarji so se 1752 hoteli organizirati v svoj ceh tudi loški tkalski mojstri — platnarji.107 V Škofji Loki je bilo seveda mimo v samostojne cehovske organizacije vključenih obrtnikov še vrsta drugih rokodelcev.108 Od obrti, ki so izšle iz srednjeveških cehovskih organizacij, je bilo sredi 18. stol. v mestu najštevilneje zastopano kovaštvo; od 15 kovačev so bili trije podkovske stroke. Sorodni so jim bili ključavničarji (9). Dokaj številni so bili čevljarji (9) in usnjarji (6),109 ki so bili še vedno organizirani v enotnem cehu, čeprav so nekateri usnjarji hoteli organizirati samostojen ceh.110 Krznarjev je bilo 7, z enakim številom je bila zastopana krojaška obrt. — Lončarji so bili samo 4, toda v ceh so bili še vedno včlanjeni tudi pečarji (sredi 18. stol. jih je bilo v mestu 5) in zidarji (gl. str. 111). Sredi 17. stol. je prišlo do spora z zidarji, ki se niso držali pravil in so bili zato odstranjeni iz članstva. Zaradi sankcij — ceh je npr. prepovedal pečarjem, da bi k delu pritegovali zidarje — so se le-ti 1658 uklonili in zaprosili za ponoven sprejem v organizacijo. Ceh jih je sicer sprejel, vendar je imel z njimi tudi naprej stalne težave, ker niso v redu poravnavali članarine.111 — Premoženjsko stanje posameznih vrst obrtnikov je vsaj do neke mere možno slutiti iz statistike, ki kaže, koliko teh obrtnikov je premoglo lastno hišo. Ne more biti skoraj slučaj, da so vsi kovači, usnjarji in lončarji ter krznarji z eno samo izjemo stanovali v lastnih hišah, medtem ko so vsi pečarji in večina čevljarjev in krojačev izhajali iz gostaških vrst. Med obrtniki, ki so bili organizirani v nove cehe, so bili daleč najštevilnejši tkalci (21), ki so poklicali v svet tudi barvarje (5).112 Pekov je bilo 9, mesarjev 6, mizarji so bili le 4, njim po stroki sorodni tesarji so bili 3. Vsi peki, tesarji in barvarji so imeli lastne hiše, med drugimi obrtniki naletimo deloma tudi na gostače. Sicer so bili številnejši še glavnikarji (6) in sodarji (5); manj je bilo jermenarjev (3) in puškarjev (3) ter lectarjev (2), steklarjev (2), klobučarjev (2)113 in mešetarjev s konji (2) ter vrvarjev (1 vrvar, 1 vrvčar). Druge obrti so bile zastopane s samo enim obrtnikom (zidar, kolar, kamnosek, sedlar, izdelovalec gumbov, slikar). Mesto je premoglo tudi 2 pa-darja (oba z lastno hišo), dalje zlatarja, pozlatarja, pasarja in izdelovalca gosli. Večina teh obrtnikov je imela lastne hiše; med gostače se je pa uvrščala večina glavnikarjev, sodarjev in puškarjev. Zlasti pa je bilo v mestu razvito točenje vina. Seznam omenja v tej zvezi kar 33 imen, med katerimi srečamo tudi mestnega vikarja; le trije med njimi so bili gostači. Posebej so označeni tudi točilci piva (3, vsi z lastno hišo). Na podeželju so se v razdobju cehovskega popuščanja sproščeno razvijale najrazličnejše obrtne panoge.114 Vsi podeželski obrtniki so z redkimi izjemami (predvsem v vrstah platnarjev) potekali iz kajžarskih in gosta-ških krogov. SI. 83. Platnarstvo SI. 84. Sitarske statve Med vsemi podeželskimi obrtmi je daleč prednjačilo platnarstvo. Posebno na glasu je bilo platno iz hotaveljske župe (1641).115 Iz podatkov, ki jih vir iz srede 18. stol. navaja za vsako naselje posebej, je razvidno, da so lan kot surovino za predenje gojili tako rekoč povsod (gl. str. 269). Kljub temu je pa bilo domačega lanu premalo; predenje je bilo namreč po loškem ozemlju razvito v taki meri, da je pridelek lanu kril domače potrebe v splošnem le po delih Sorškega polja (npr. v Pungertu, na Go-stečem, Godešču, v Gorenji vasi, Retečah); v večini primerov so pa morali predivo uvažati, in to predvsem s Koroškega, kjer so prirejali posebne sejme v ta namen v Beljaku, Celovcu in Velikovcu.116 Kako je bilo predenje razvito, kaže podatek, da je predivo sodilo med najbolj redne oddaje na račun desetine. Kmetje se navadno niso ustavljali le pri predenju, marveč so izdelovali platno, zlasti hodnično (grobo) in srednjefino-ohlanično (rupfenlein-wat, oziroma reistenleinwat). Platnarstvo je bilo na loškem ozemlju splošno razširjena domača obrt, hkrati se je pa tkanje razvilo tudi na izrazito poklicni obrtni podlagi in to v taki meri, da je bila produkcija platna na loškem ozemlju pomembna celo v evropskem merilu.117 Seznam iz srede 18. stol. izkazuje v mejah loškega deželskosodnega gospostva na podeželju vsega 397 tkalcev-obrtnikov, ki so potekali tako iz vrst kajžarjev (187) kot gostačev (203), le 7 jih je bilo gruntarjev. Sicer je najti tkalce-obrtnike v večini naselij po loškem gospostvu, vendar so bili najštevilnejši deloma v neposredni bližini Škofje Loke, tako npr. v Stari Loki, kjer jih je bilo 40 (27 kaj žar j ev in 13 gostačev) in v Puštalu, kjer se je ukvarjalo s to obrtjo 15 kaj žar j ev. Zelo številni so bili tkalci tudi v Bitnju; tam so se ukvarjali s to obrtjo predvsem gostači (23), a le 4 kajžarji. Le osamljeno srečamo po 1 suknjarja v Zgornji Besnici in Smolevi. Razširjenost tkanja po loškem ozemlju ponazarja tudi podatek, da je bilo sredi 18. stol. v loških mejah 11 izdelovalcev kolovratov (po 1 v Stari Loki in na Zirovskem vrhu, vsi drugi pa v posameznih naseljih širom po Selški dolini). Pomembno je bilo sitarstvo (gl. str. 276), ki je bilo osredotočeno v glavnem na stražiško-bitenjsko območje. Daleč največ Sitarjev je stanovalo v Stražišču (47), lep del tudi v Bitnju (11); posamezne sitarje pa srečamo tudi na Gorenji Savi (3), v Št. Petru pod Šmarjetno goro (1), v Zabnici (3), Dorfarjih (1), Stari Loki (1) in na Jami (1). S sitarstvom so se ukvarjali zlasti kajžarji (47), deloma gostači (22), izjemno tudi gruntar (Št. Peter). — Izdelovali so različna sita tako glede velikosti kot tudi kakovosti in raznolikosti barv. Kot surovina jim je služila konjska žima.118 Mimo obrti, ki so bile dokaj specifične za loško ozemlje, so bile najbolj številno zastopane pač tiste, ki so krile vsakdanje potrebe podeželskega prebivalstva. _ Med temi so bili sredi 18. sto 1. po številu najmočnejši čevljarji (75); več kot dve tretjini jih je bilo gostačev. Razporejeni so bili širom po loškem ozemlju. Seveda je bilo zelo mnogo naselij, ki čevljarja niso premogla. Celo v Žireh je bil npr. samo en čevljar. Prav v izjemnih primerih naletimo v istem naselju na več čevljarjev, tako v Stari Loki (5), v Virmašah s Sv. Duhom (4), na Zalem logu, v Poljšici in Bitnju (po 3). — Surovino so oskrbovali usnjarji (13), od katerih so bili 4 v Puštalu, samo 2 na Selškem, drugi so bili raztreseni po Poljanskem. Značilno je, da niti eden od njih ni potekal iz gostaških vrst. — V Stari Loki omenja vir tudi likarja irhovine (weissmanger) kot edinega predstavnika te obrti na loškem podeželju. Krojači so bili številčno čevljarjem skoraj enakovredni (71). Tudi krojači so potekali predvsem iz gostaških vrst. Številnejši so bili le v Stari Loki (5), v Virmašah s Sv. Duhom (4), Poljšici (3), na Zalem logu (3) in v Jarčjem brdu (3!) na Selškem, sicer pa jih je najti tu pa tam po vsem loškem ozemlju. Številnejši so bili še tesarji in zidarji. Velika večina med tesarji — vseh je bilo 62 — je potekala iz gostaških vrst (44). Več jih je najti samo v Bitnju (3), Zabnici (3), na Studenem (3), na Cešnjici na Selškem (4), izjemoma v Poljanah z Dobjem celo 5, sicer so pa bili po loškem ozemlju dokaj enakomerno raztreseni. — Manj je bilo zidarjev (49), med katerimi je bilo komaj 13 kajžarjev, vsi drugi so bili gostači. Prevlada tesarjev nad zidarji mogoče vsaj do neke mere nakazuje razmerje med lesenimi in zidanimi hišami na podeželju. Več kot tretjina vseh zidarjev (17) je sta- novala v treh naseljih (Hobovše 4, Poljane z Dobjem 5, Selca 8). — Prav gotovo pa kaže na prevlado slamnatih streh pojav, da omenja vir med 10 krovci v sedmih primerih krovce s slamo, mimo krovcev pa še 3 slamo-rezce (2 v Stražišču, 1 v Virmašah). — Na kritje streh s skodlami meri pojav 2 skodlarjev v Dražgošah pri Cerkvi. Kovačev je bilo brez upoštevanja Železnikov 14; razporejeni so bili večinoma v območju obeh dolin. Specifična obrt v območju fužinarstva je bilo sodarstvo. Med 14 sodarji na podeželju jih je bilo v železnikarskem območju kar 13 (Rudno 4, Cešnjica 1, Dražgoše na Pečeh 1, Kališe 1, Rovt 1, soriško ozemlje 5). Odjemalci za sode so bili pač v glavnem tovorniki oziroma njihovi delodajalci. V nasprotju z drugimi obrtmi, s katerimi se je gruntarski živelj le izjemno ukvarjal, je bilo pa gostilničarstvo njegova domena. Na loškem podeželju je bilo sredi 18. stol. brez upoštevanja Železnikov vsega 53 gostiln. Samo v 6 primerih je bil gostilničar kaj žar, vse druge gostilne so bile povezane z grunti. Gostilne so bile — kot nekoč — najgosteje posejane ob prometnih poteh; število in razpored gostiln v prometnih območjih se je od 1630 dalje prav malo spremenil (gl. str. 218). Tako so bile gostilne na Poljanskem osredotočene predvsem na dolino: Predmost (1), Srednja vas (2), Gorenja vas (3), Hotavlje (2), Ziri (4). V zaledju doline naletimo na vsega 10 gostiln, od katerih sta bili po dve v Hlevnem vrhu in v Leskovici. — Na Selškem so prednjačila Selca, kjer je bilo razporejenih kar 9 gostiln, sicer pa srečamo gostilne še na Praprotnem (1), v Dolenji vasi (1) in na Cešnjici (3), v zaledju pa v Sorici (2). — Na Sorškem polju je bilo Bitnje (3) pred Zabnico (2), posamezne gostilne so bile pa tudi v Stražišču, Prašah, Virmašah, na Godešču in v Pungertu. — Da so bile nekatere izmed teh gostiln kar zajeten obrat, dokazuje Valvasorjev podatek iz Bitnja o gostilničarju, ki je imel v kleti 18 velikih sodov vsakovrstnega laškega vina.119 Med drugimi obrtmi so bili v večjem številu zastopani le še mlinarji. Mlini so bili zelo različnih kapacitet. V osnovi so se delili na take, ki so lahko stalno delali, in take, ki so bili odvisni od vsakokratne količine vode. Loško gospostvo jih je vrednotilo po naslednjem ključu: mlini s 4 kolesi v stalnem obratu oziroma mlini z 8 kolesi v občasnem obratu so ustrezali 1 hubi. Na loškem ozemlju so močno prednjačili mlini z nestalnim obratom. V celoti je bilo v mejah loškega gospostva 172 mlinov (1630 na Selškem in Poljanskem 173, gl. str. 217), od katerih jih je bilo samo 23 v stalnem obratu. Stalni mlini so bili razporejeni predvsem ob Poljan-ščici in Selščici ter njunih večjih pritokih. Premogli so po 1—3 stalno obratujoča kolesa, razen tega pa še 1—3 kolesa v občasnem obratu. Slabša polovica izmed njih je bila združena z grunti ali pa deli gruntov, drugi (12) so pripadali kajžarjem. — Velika večina mlinov je stala ob vodi, ki ni mogla leto in dan goniti koles. Največ je bilo takih, ki so premogli komaj po eno kolo, medtem ko jih je bilo 31 z dvema kolesoma in le 9 s 3 kolesi ter v Zaprevalu 1 s 4 kolesi. Ti mlini v veliki meri niso bili obrtnega značaja, SI. 85. Sorica, desno sredi Dolina marveč so služili predvsem domačim potrebam in najbližji okolici, kot kaže npr. pojav v Sorici, kjer je kar sedem gruntov premoglo lasten mlin, ali v Podlonku, kjer je vsak gruntar imel svoj mlin. Zaradi takega značaja mlinov je razumljivo, da je kar tri četrtine teh mlinov pripadalo gruntom oziroma njihovim delom, komaj četrtina je odpadla na kajže, medtem ko gostačev med samostojnimi mlinarji sploh ni srečati. Osamljeno (v Davči, na Zalem logu in Prtovču) naletimo na pojav, da je mlin uporabljalo sosedstvo kot celota. Ob nekaterih mlinih so bile tudi žage, kot npr. v Zadobju na Poljanskem in v Veštru pri Škofji Loki. Tudi glede oskrbe z mesom kmetje v splošnem niso bili navezani na mesarje, marveč so krili te potrebe kar sami. Tako naletimo na vsem loškem podeželju le na 3 mesarje, med katere je vštet tudi mesar iz Puštala; sicer so premogle lastnega mesarja le še Poljane in Ziri. Nekatere obrti so bile zastopane le s posamezniki. Tako sta bila v loškem območju 2 kamnoseka, pa po 1 mizar, kolar, sedlar, klepar, steklar in slikar. V naslednjo tabelo sem pritegnil za primerjavo podatke o številu obrtnikov v mestu in na podeželju, in to v mejah loškega deželskosodnega gospostva. Škofja Loka Podeželje tnfki Gostači Grunt ar j i Kajžarji Gostači Vseh Tkalci 15 6 7 187 203 418 Suknarji 1 1 2 Barvarji 5 5 Kolo vratar j i 6 5 11 Sitarji 1 47 22 70 Čevljarji 3 6 23 52 84 Usnjarji 6 13 19 Sedlarji 1 1 2 Jermenarji 3 3 Krznarji 6 1 1 8 Krojači 1 6 30 41 78 Kovači (brez Železnikov) 15 10 4 29 Sodarji 1 4 12 2 19 Ključavničarji 6 3 3 12 Kleparji 1 1 Tesarji 3 18 44 65 Zidarji 1 13 36 50 Krovci 3 3 Krovci s slamo 2 5 7 Slamorezci 1 2 3 Skodlarji 2 2 Peki 9 1 10 Lectarji 2 2 Mesarji 4 2 1 2 9 Gostilničarji-vinotoči 30 3 47 6 86 Pivotoči 3 3 Mlinarji (gl. str. 282) Kolarji 1 1 2 Lončarji 4 4 Pečarji 4 4 Žagarji 5 5 Mizarji 3 1 1 5 Vrvarji, vrvčarji 1 1 2 Klobučarji 2 2 Glavnikarji 1 5 6 Zlatarji 1 1 Pozlatarji 1 1 Slikarji 1 1 2 Steklarji 2 1 3 Pasarji 1 1 Kamnoseki 1 1 1 3 Puškarji 1 2 3 Goslarji 1 1 Likalci irhovine 1 1 Izdelovalci gumbov 1 1 Skupaj 135 46 55 386 426 1048 Iz tabele je razvidno, da so bile v Škofji Loki sicer razvite marsikatere obrti, ki jih podeželje kot specialne ni poznalo, da pa so podeželski obrtniki številčno daleč nadkriljevali mestne. Zlasti je bila obrt razvita v neposredni okolici Škofje Loke, tako v Stari Loki in v povsem kajžar-skem Puštalu, dalje po Sorškem polju v Zabnici, Bitnju in Stražišču, po dolinah pa predvsem v Selcih in Dolenji vasi ter v Poljanah in v Gorenji vasi (ne pa v Zireh!). Med podeželskimi so obrtniki iz gostaških vrst presegali obrtnike-kajžarje. b) Fužinarstvo Velik del podeželskega prebivalstva, predvsem na Selškem, pa je našel trden zaslužek v povezavi s fužinarstvom. Po propadu manjših fužinskih obratov je bilo fužinarstvo osredotočeno samo v Železnikih kot močnem obrtno-industrijskem središču. Lastništvo nad fužinami je še naprej doživljalo močne spremembe (prim. str. 178). Pravice do deležev so se dalje drobile, deloma pa tudi kopičile. Do 1747 je bilo med lastniki točno polovico takih, ki so imeli v lasti droben delež po en dan (v Zgornjih Železnikih 7, v Spodnjih kar 11), 9 fužinarjev je imelo po dva dni, 6 po tri do šest dni; v izjemnem položaju je bil v Zgornjih Železnikih Mihael Homan z 10 dnevi, enako število dni je pripadlo v Spodnjih Železnikih Martinu Urbančiču, medtem ko je imel ondi Jurij Kreutter v lasti celo 15 dni. Primerjava seznamov iz 1581 in 1747 kaže, da sta se v tem razdobju obdržala na mestu le rodbini Semen in Plavc. Rodbino Semen srečamo v fužinarskih vrstah že 1560,120 medtem ko naj bi se Plavci pojavili v Železnikih po Mullnerju 1572.121 Seznam fužinarjev iz 1747, v katerem ni srečati niti enega furlanskega priimka, kaže, da so bili fužinarji tedaj v veliki večini domačega rodu; deloma so izhajali iz selških kmetskih vrst, saj so nekatera imena prav značilna za to ozemlje (npr. Jelene, Megušar, Frohlich, Koblar, Pin-tar).122 Prav verjetno je med zadnjimi lastniki marsikateri izhajal iz rodbin, katerih člani so se nekoč ubadali z rudarstvom in oglarstvom, se sčasoma uvrstili med žebljarje, si pridobili ješo (= ješarji ali tim. pošte-rovci) in se končno dokopali do deleža pri fužini.123 Glede oskrbovanja fužin z železno rudo je možno iz virov tega obdobja razbrati že razne podrobnosti. Iz seznama je razvidno, da so tedaj še vedno kopali rudo na najrazličnejših koncih in krajih, tako v območju Jelovice pri Dražgošah: v Dražgoški gori (v tem kompleksu je treba iskati Železno goro = Eisenberg, ki se v virih pogosto omenja), na ozemlju Jamniškega in Lajškega vrha, dalje pod Ratitovcem, v Smolevi, za Lubni-kom, pri Starem vrhu, pri Poljanah in Hotavljah, pa Veharšah pri Idriji, na Gostečem itd.124 Vsekakor pa je bilo glede dobave rude še vedno najpomembnejše območje Jelovice, na kar kaže tudi podatek iz srede 18. stol., po katerem je bilo na Jamniku kar 9 rudarjev, v Dražgošah pri Cerkvi pa 6.125 Rude ni bilo na pretek; v mnogih primerih jo je bilo treba šele najti. Z iskanjem rude so se ukvarjali rudarji bodisi v službi fužinarjev, bodisi na lastno pest. Rudarji so izhajali iz vrst ondotnega kajžarskega ali pa bajtarskega prebivalstva; izjemoma je srečati med njimi tudi ženske. Pravico do uporabe rudniških nahajališč je podeljeval v imenu deželnega kneza višji rudniški sodnik. Te pravice je vpisoval v knjigo podelilnic (fužinske knjige, Empfachbiicher). Z delom v podeljeni jami je bilo treba začeti v pol leta, sicer je ugasnila pravica do izrabe. V glavnem je šlo za rove in jaške, deloma tudi za perišča (rudne luže), ki so bila ponekod potrebna za pranje rude. Podelitev so bili deležni mimo fužinarjev tudi rudarji. V posameznih jamah je večkrat kopal rudo en sam rudar; vendar so bili številnejši primeri, da so črpali rudo v kompanijah, ki so jih sestavljali 2—3, redkeje 4 rudarji. — Na Jelovici so kopali rudo tako za železnikarske kot za kroparske fužine (prim. str. 154—155). Kroparji so silili tudi na izrazito selško ozemlje, kot npr. na Jamniški vrh, Lajški vrh (tod je bila rudna jama in perišče na Močilih, ki se omenjajo v virih od 1630 dalje) in Dražgoško goro. Na tem območju omenjajo fužinske knjige podelilnic dolgo vrsto imen, s katerimi so bile označene posamezne rudne jame in perišča.126 Podobno kot rudna nahajališča je višji rudniški sodnik oddajal s posebno podelilnico tudi kopišča, in to ne samo fužinarjem, marveč tudi SI. 86. Podelilnica jame Sa lasi (= Za lazi) iz leta 1670 oglarjem. Kopiščem je pripadalo 3—5 oralov gozda. Podelilnica je veljala tako dolgo, dokler ni bil gozd izsekan, nakar je bilo treba za kopišče na novo prositi. Z obnavljanjem podelilnic so kopišča mogla ostati pri isti rodbini leta in leta, kar je moglo pripeljati do priposestvovanja. Zato je višji rudniški sodnik Nemitzhoffen 1746 izdal odlok, po katerem oglarji niso več dobivali kopišč na lastno ime, marveč le na ime fužinarja. Kopišča so se navadno držala starih mest; nova kopišča so morala biti toliko odmaknjena od starih, da le-tem niso škodovala. Oglje so spravljali v posebne shrambe (»kolperne«), od koder so ga dostavljali fužinam. Kopišča so bila razširjena zlasti po Jelovici, kjer je bilo samo v letih 1668—1678 izdanih 132 podelilnic; jelovški oglarji so zalagali fužine tako v Železnikih kot tudi v Kropi in Kamni gorici.127 Pri žganju oglja oglarji niso bili varni pred sosednimi kmeti, ki so jim včasih celo razdirali kopišča (npr. 1718 v Martinjvrhu, 1752 v območju Prtovča).128 O produkciji železa in njegove nadaljnje predelave v Železnikih je za to dobo na voljo malo konkretnih podatkov. Letna produkcija železa je znašala v Železnikih verjetno največ okrog 3000 centov in je bila precej konstantna.129 Med železarskimi delavci so bili pač najštevilnejši kovači, ki so se ukvarjali z žebljarstvom. V 17. stol. naletimo med žebljarji tudi na pošterovce z lastno ješo. Glede na normo iz 1669 so smeli pošterovci kovati na lastno pest le v primeru, če jim fužinarji niso dobavili cajn.134 Obseg žebljarske obrti nakazuje omemba, da so iz Zgornjih in Spodnjih Železnikov 1674 izvozili kakih 800 tovorov žebljev;131 s tem podatkom ni v nasprotju vir iz 1687, po katerem je tedaj Janez Peter Plavc prosil za prost prenos 600 tovorov žebljev, ki jih pa vsekakor niso izdelali samo v njegovem podjetju, marveč jih je deloma gotovo nakupil od drugih že-leznikarskih fužinarjev.132 Kot marsikje drugod se seveda tudi v Železnikih niso točno držali teže, ki je bila sicer točno določena za posamezne vrste žebljev. Tako je npr. teža canalov, katerih izdelava je v Železnikih daleč presegala druge vrste, padla od 11 na 10 funtov za 1000 kosov. Znižanje teže so označevali kot »vancanje«, ki je bilo podobno kot kalo v prid dobaviteljem.133 c) Trgovina Medtem ko so loški meščani glede nasprotovanja kmetski obrti povsem popustili, so se še naprej odločno borili proti kmetski trgovini, toda le s skromnim upanjem na uspeh. Kajti proti sebi niso imeli samo kmet-skega živi j a, marveč tudi zemljiško gospodo; le-ta se je namreč zavedala, da bi bili njeni dohodki ogroženi, če bi kmetom, ki večji del njih od same zemlje ni mogel živeti, povsem prepovedali trgovanje.134 Na pritisk meščanov so sicer v 17. stol. izšli razni patenti, ki so prepovedovali kmet-sko trgovanje,135 toda že samo obnavljanje takih patentov dokazuje, da je bil njihov učinek zelo dvomljiv. Podeželska trgovina je cvetela dalje. Podjetnejši med trgovci se pri nakupu blaga niso omejevali samo na ožje sosedstvo, marveč so hodili po trgovsko blago tudi na ozemlje zunaj loškega gospostva (npr. 1650, 1653).136 Pri podeželskem trgovanju kajžarji niso zaostajali za gruntarji; uspevali so pač podjetnejši med njimi. Po podatkih iz 1664 so nekateri kajžarji s trgovanjem tako obogateli, da so si ustvarili premoženje v vrednosti več tisoč goldinarjev.137 Meščanstvo seveda ob takem razvoju ni mirovalo. Tako je doseglo, da je 1721 spet izšel patent, po katerem naj bi bila trgovina pridržana samo meščanom. Glede na policijski red bi morali kmetje vse trgovske predmete, zlasti platno in sita, prodajati meščanom ali se preseliti v mesto in se pomeščaniti. Ob tej priliki so Ločani na zu^rovanju zahtevali, naj kmetom blago konfiscirajo; polovico zaplenjene robe naj dobi dvorna komora v Gradcu, po en četrt pa naj pripada tistemu, ki je krivca naznanil, in deželskosodnemu gospodu. Tedaj se je loški glavar odločno postavil za kmete (1726). Po njegovih besedah je bil citirani patent naperjen le proti tujim krošnjarjem, zlasti Italijanom in Francozom, ki niso bili v deželi naseljeni in torej niso nosili deželnih bremen. Če bi prepoved glede kmetskega trgovanja obveljala, bi po glavarjevih besedah na loškem ozemlju v kratkem nastalo nekaj sto pustot, za katere pa ne bo kupcev. Tak položaj ne bo oškodoval samo zemljiškega gospoda, marveč tudi dohodke cesarske komore.138 Stvar se je nerodno zapletla še istega leta, ko so mestni biriči ob asistenci oskrbnika iz Logatca loškim podložnikom zaplenili na logaškem ozemlju 27 tovorov platna v vrednosti čez 4500 goldinarjev in spravili konfiscirano blago na logaški grad. Platno so sicer na odločno zahtevo deželnih stanov vrnili, vendar se je loški glavar bal, da se bodo meščani pritožili na Gradec in Dunaj,139 tembolj ker so kmalu nato meščani kme-tom-tovornikom spet zaplenili 54 tovorov platna, ki so ga pa podložniki uspeli s silo dobiti nazaj.140 Zato je freisinški škof naprosil svojega administratorja na zemljiškem gospostvu v Enzersdorfu, barona Eberharda, da osebno posreduje glede kmetskega trgovanja pri ustreznih mestih na Dunaju. Eberhard je obletal vrsto visokih osebnosti in jih skušal dobiti na svojo stran, ko so tehtali dokazovanje ene in druge stranke. Vlada v Gradcu je namreč sporočila, v kako slabem položaju da živi meščanstvo na Kranjskem, saj dolguje na račun deželnoknežjih davkov kar 150.000 goldinarjev. Baron Eberhard je s svoje strani naglašal, da tudi obubožan kmet ne bo zmogel poravnati deželnih obveznosti. Njegovo posredovanje ni naletelo na gluha ušesa. Odšel je pod vtisom, da se je Dunaj nagibal na rešitev, po kateri bi smel kmet prodajati robo, ki jo je produciral sam skupno s hišno služinčadjo, ne smel bi pa takih predmetov preprodajati.141 Mesta v tej ofenzivi niso dosegla vidnejših uspehov. Saj je še patent iz 1737 v bistvu ponavljal določbe iz 1602, ki so kmetu z nekaterimi rezervami dovoljevale trgovino (gl. str. 219). Prav gotovo so na podeželju tedaj poznali tudi prodajalne, čeprav so bile prepovedane.142 Posebne težave so povzročali loškim trgovcem tudi Zeleznikarji, ki so po zatrjevanju Loča-nov uvajali tedenski sejem, česar pa fužinarji niso hoteli priznati.143 Sicer pa je meščanski trgovski živelj imel tudi svoje notranje probleme. Značilna je sodba loškega glavarja konec 17. stol., ko je v kranj- skem merilu ugotavljal, da nima niti četrtina meščanov dovolj premoženja za pravo trgovanje.144 V Škofji Loki je bilo menda še huje. Po besedah loškega glavarja je bilo celotno loško meščanstvo razen 3—4 izjem povsem obubožano.145 Ker meščani niso imeli denarja, jim je moral kmet blago prodajati pod ceno, a še na ta denar je moral dolgo čakati.148 Večina loških trgovcev se je ubadala z drobno kramarijo, ki je še vsa živela v cehovski mentaliteti. Značilna so npr. pravila lončarskega ceha. Le-ta so še 1713 do podrobnosti določala čas, kdaj smejo mojstri na določene dni začeti prodajati svojo robo. Na dan tedenskega sejma pred 8 uro niso smeli z blagom na Plac. Na letnem sejmu so smeli začeti prodajati šele po prvi maši. Dosti hujše omejitve so vezale tiste člane lončarskega ceha, ki so jih proti visoki dajatvi sprejeli v organizacijo kot nakupovalce ali kot prodajalce lončarskih izdelkov. Nekateri so se morali obvezati, da bodo trgovali samo s črno robo, drugim je bilo dovoljeno trgovati le z izdelki, ki so služili pri pečarstvu. Črne robe sploh niso smeli prodajati na Placu, z drugim blagom so lahko trgovali ob letnih, nikakor pa ne ob tedenskih sejmih.147 Ob takem živo tarj en ju meščanskih kramarjev so bili tembolj vidni posamezniki, ki so se v velikem obsegu ukvarjali s trgovino. Ti vele-trgovci niso samo trgovali, marveč so bili hkrati tudi založniki izdelkov podeželske obrti. Takih založnikov je bilo celo v slovenskem merilu prav malo in so potekali večinoma iz vrst doseljencev; živeli so samo v nekaterih mestih, kot npr. v Ljubljani, Beljaku. Ob takem položaju se je Škofja Loka tembolj odlikovala. Saj ni sodila glede založništva le med naša vodilna mesta, marveč je v določeni meri celo prednjačila. Posamezni veletrgovci-založniki na loškem ozemlju so namreč potekali iz vrst domačega, deloma tudi kmetskega prebivalstva. Podjetnejši kmetski sinovi so si namreč zgradili tako trdne gospodarske temelje, da so se preselili v Škofjo Loko, prišli tod do svojih hiš, se sčasoma visoko dvignili nad poprečne loške trgovce in se začeli baviti z založništvom. Kot drugod so si tudi loški založniki polagoma pridobivali plemstvo, kar jim je dvignilo družbeni položaj in jih rešilo nadzorstva mestne oblasti.148 Na tak način so se proti koncu 17. stol. močno uveljavili Oblaki pl. Wolkensperg (gl. str. 326—327). S poljanske Zetine je izvirala rodbina Demšar, ki je na veliko trgovala s platnom.149 S Sorškega polja je verjetno izvirala trgovska rodbina Jenko, ki je proti sredi 18. stol. pridobila plemstvo (pl. Jenkensheim) in si ustvarila trdno premoženje skoraj izključno s prodajo platna na veliko. Iz vrst loškega meščanstva je potekala rodbina Jugovic, iz katere so izšli prav tako založniki.150 Ob teh veletrgovcih srečamo tudi posameznike iz vrst plemstva, ki je bilo v službi zemljiškega gospoda (npr. Sigmund Furnpfeil von Pfeilhaimb) in se je pečalo z vsakovrstnim trgovanjem.151 Med te veletrgovce so se začeli uvrščati tudi Benečani, ki so vse bolj prevzemali posredniško vlogo med loškim ozemljem in Italijo sami v svoje roke (gl. str. 221). Medtem ko so se nekateri v Škofji Loki le začasno naselili, sta npr. bratranca Zanetti želela tod ostati stalno in sta si v mestu postavila trgovino. Navzlic ugovoru loških trgovcev in protestu loškega glavarja si je Jernej Zanetti pridobil tudi loško meščanstvo.152 Trgovci-založniki so bogateli zlasti na račun revnega obrtnika, ki ni zmogel stroškov, zvezanih s predelavo. Tipičen primer srečamo pri loških Sitarjih. Revni sitarji se niso mogli sami oskrbovati s surovino, ki jo je bilo treba večinoma uvažati, in so bili povsem navezani na petične trgovce. Ti so jih kot založniki zalagali s konjsko žimo, ki so jo Sitarjem oddajali na kredit. Izdelke so podjetniki zaračunavali po zelo nizki ceni, od katere so odtegovali zneske za posojeno žimo. Delavcu je torej ostajalo le malo gotovine. Ce je sitarja revščina premotila, da je oddal izdelke drugemu podjetniku, je padel v nevarnost, da svojemu podjetniku ne bo mogel poravnati dolgov na račun surovine. Tako je dobil založnik delavca povsem v svoje roke.153 Podobne razmere so vladale v Železnikih. Tam so bili založniki deloma fužinarji sami, ki so žebljarje oskrbovali z železom, deloma tudi z življenjskimi potrebščinami. S predujmi so jih navezali nase v taki meri, da so nekateri postajali od njih povsem odvisni. Med založniki so pa bili tudi trgovci z železom in železnimi izdelki; le-ti so zalagali fužinarje z denarjem v zameno za železo oziroma izdelke.154 Manj so bili od založnikov odvisni platnarji, ki so surovino vsaj deloma krili sami s svojim pridelkom. Trgovina v daljavo je bila usmerjena predvsem proti morju, tako v Trst kot na Reko. Od tam so blago prevažali dalje, zlasti proti Italiji na beneško ozemlje in celo v Apulijo ter na Sicilijo, deloma tudi v Dalmacijo in Dubrovnik.155 Središče kopenske trgovine je bil Videm. Vse do 18 stol. so se trgovci v največji meri posluževali tovornistva in to po poteh, ki so jih poznali že stoletja (gl. str. 90 si.). Pota so bila zelo slabo vzdrževana. Tako je bila npr. proti koncu 16. stol. pot od Cola do Veharš tako rekoč neprehodna. Položaj se na loških prometnih žilah tudi v 17. in 18. stol. ni spremenil. Iz leta v leto so se vrstile pritožbe o neprehodnosti potov proti Italiji v poljanski kot selški smeri (npr 1708 1709, 1721, 1722, 1736).157 Tembolj je bila torej stara loška smer proti Italiji prizadeta, ko je Karel VI. 1719 ustanovil svobodni pristanišči v Trstu in na Reki in je v tej zvezi položil nove temelje cestnega režima. Obe pristanišči je namreč hotel povezati z zaledjem s pravimi, glavnimi komercialnimi cestami, na katerih bi se mogla srečati dva voza. Glavni komercialni cesti naj bi se na loškem ozemlju pridružila stranska, ki bi vodila iz Škofje Loke do Jeperce. Cesto so res začeli urejati 1733, a se je delo na njej še istega leta zataknilo.158 Tako je Škof j a Loka ostala brez prave povezave z glavno prometno žilo. Cez Škofjo Loko so sicer še naprej vodila v daljni svet pota, ki so pa mogla služiti samo tovorniškemu prometu. Skofja Loka je bila postavljena na stranski tir. Vzdrževanje potov je slonelo v glavnem na ramenih ondotnih podložnikov, čeprav bi morale skrbeti zanje ustanove, ki so na njih zahtevale mitnino, tako loško gospostvo, deželna komora (gl. str. 223—224), pa tudi deželni stanovi, ki so prav tako pobirali posebne pristojbine (sred-stvenine, Mittelding) v obeh dolinah prek svojih posebnih nameščencev tako v Železnikih kot v Poljanah.159 Spričo toliko pristojbin in transportnih stroškov se ni čuditi, da so dosegli ti izdatki tudi do 50°/o cene blaga.160 Loško gospostvo je dajalo mitnino proti določeni vsoti še naprej vsaka tri leta v najem (gl. str. 224), ker bi moralo sicer vzdrževati več posebnih nameščencev. Mestno mitnino je zemljiški gospod navadno oddajal v najem mestnemu svetu, za podeželsko so se pa večkrat uspešno potegovali razen mestnega sveta tudi zasebniki, med njimi predvsem nekateri gospoščinski nameščenci. Iz najemnine je razvidno, da je podeželska mitnina nesla dosti več kot mestna.161 Proti sredi 17. stol. so na podeželju začeli gospostvu osporavati pravico do teh dohodkov.162 Kmetje so vztrajali pri zahtevi, da morajo biti oproščeni mitnine za blago, ki ga prodajo doma. Seveda so s tem prišli v spor z najemnikom mitnine Jeremijo Grundlerjem, ki je dal trdovratne podeželske trgovce rubiti za zaostanke.163 Ker je gospostvo vztrajalo pri svojem — najemnino je hotelo celo zvišati,164 — je spor zajel celotno loško podeželje, ki se je spustilo v pravdo z gospostvom.165 Prva razsodba je bila za gospostvo neugodna,166 nakar se je postopek zaradi priziva nadaljeval (1655, 1656).167 Končno sta se obe stranki sporazumeli za kompromis; podeželska mitnina je bila povsem ukinjena, za kar so kmetski podložniki plačali zemljiškemu gospostvu 1500 srebrnih kron.168 V začetku 18. stol. je gospostvo skušalo tudi z Železniki urediti vprašanje sporne mitnine za žito, s katerim se je naselje oskrbovalo. Po sporazumu z Zeleznikarji je bilo določeno, da bo mitnina za uvoženo žito poravnana z letnim pavšalom po 5 krc. od hiše.169 Loški trgovci so trgovali z najrazličnejšimi predmeti (gl. str. 221—223), s takimi, ki so jih producirali doma, pa tudi z robo, ki so jo nakupovali zunaj loškega ozemlja. Med predmeti, s katerimi so kmetski podložniki prekupčevali, naletimo celo na puške (172 6).170 Še naprej je bila razvita npr. trgovina z živino (z ovcami, kozami, prašiči, konji), zlasti pa z govedom, ki je prihajalo na loško ozemlje deloma čez Kamnik, deloma so ga pa nakupovali na Dolenjskem in ga prodajali dalje čez Cerkno v Italijo.171 V največji meri je bilo seveda razvito trgovanje s predmeti, ki so jih izdelali na loškem ozemlju. Zelo važno mesto je še vedno zavzemalo železo, oziroma železni izdelki. Z železom so trgovali mimo loških veletrgovcev tudi fužinarji (gl. str. 287). S prodajo železnih izdelkov so se pa v veliki meri ukvarjali tudi podeželski trgovci, ki so tovorili v svet podkve, zlasti pa žeblje.172 Med specifične predmete loške trgovine sodijo sita, ki so jih npr. po navedbah kranjske mitnice v letih 1712—1722 poprečno izvozili v Trst po 10 tovorov v vrednosti po ok. 4500 gld.173 Toda daleč najbolj je bilo razširjeno trgovanje s platnom. Glede tega trgovanja je bilo loško ozemlje izrazito vodilno na vsem Kranjskem. Po zatrjevanju loških trgovcev je bilo v platnarskem trgovanju stalno v obtoku ok. 500.000 gld. Med trgovci s platnom srečamo ne samo velike založnike, marveč tudi mnoge nepismene kmete z loškega gospostva, ki so se pojavljali s platnom na sejmih po jadranskih primorskih mestih in celo v Italiji. Veletrgovci so se nad takimi kmetskimi kramarji pritoževali, ker so mnogi teh kupovali platno po kmetih na kredit nekoliko dražje kot meščanski trgovci, ki so plačevali v gotovini, na sejmih pa so kmetje platno ceneje ponujali, ker so težko čakali na denar, da so mogli poravnati dolgove. Platno so prevažali predvsem na tržaško in reško tržišče; kolikor ga niso prodali v Trstu, so ga tovorili dalje v Videm. Obseg tega trgovanja nazorno prikazuje naslednja razpredelnica iz 1712—1722; le-ta navaja število tovorov (po 3 stare cente) raznih vrst platna, za katerega je 14 različnih kranjskih mitniških uradov pobiralo ustrezne pristojbine. Tedaj je bila v celoti transportirana naslednja količina platna: Fino Srf^je Grobo 143 4629 6166 Od tega je odpadlo na mitnico v Poljanah 41 1392 1796 v Železnikih 1 209 686 Glavni izvoznik platna v območju kranjskih mitnic je bil torej loški okoliš, saj je odpadlo na obe loški mitnici na Poljanskem in Selškem le nekaj manj kot tretjino finega, pa daleč čez tretjino srednjefinega in še večji odstotek grobega platna.174 Podatki obenem kažejo, da je bil izvoz platna čez Poljansko dolino neprimerno večji kot čez selško ozemlje. 4. Obveznosti loških podložnikov Redne osnovne obveznosti so morali podložniki kot dotlej v glavnem poravnavati zemljiškim gospodom, deželi in cerkvi. Kmetska bremena tega razdobja je mogoče v podrobnosti analizirati na temelju davčnih napovedi iz srede 18. stol. V njih so prvič ločeno opisane dajatve zemljiškim gospodom in davki, ki so jih podložniki plačevali deželi.175 Vse denarne dajatve zemljiškim gospodom na račun pravde (činža) so v citiranih virih strnjene v eno rubriko. Odmerjene so bile povsem individualno. Pri podložnikih loškega gospostva naletimo glede na to obremenitev na velike razlike. Na ozemlju stare kolonizacije je znašal razpon od 35 krc. (v Račevi v žirovski župi) do 4 gld. 33 krc. (v Srednji vasi v poljanski župi). Izjemen je primer Preserca v hotaveljski župi, kjer je dajatev dosegla 6 gld. 17 krc.; s povečano denarno dajatvijo se je ondotni podložnik odkupil oddaje žita. Rovtarsko ozemlje je bilo dokaj manj obremenjeno. Večina rovtarjev je plačevala pod 1 gld. Pač pa naletimo na nekatere kajžarje, ki so plačevali razmeroma visoko denarno dajatev (npr. v Hobovšah v hotaveljski župi po 54 krc. do 2 gld. 24 krc., v Sestranski vasi v poljanski župi 1 gld. 42 krc. itd.), ker so s to vsoto odpravili druge obveznosti, zlasti sicer razmeroma precej občutno robotnino. Podrobna analiza dajatev gruntarja v Krnicah kaže, da se položaj loških podložnikov glede denarnih dajatev na račun pravde zemljiškemu gospodu po 1630 ni bistveno spremenil.176 Še bolj je očitna ta kontinuiteta pri oddaji žita, s katero so bili še vedno obremenjeni podložniki po Sorškem polju in deloma na Poljanskem. Primerjava podatkov kaže, da so podložniki tako rekoč brez izjeme oddajali gospostvu enake vrste žita v enaki nominalni višini kot 1501, oziroma celo 1291 (prim. str. 134). Kot zelo poučen primer naj navedem oddajo žita na Suhi pri Škofji Loki. Sredi 18. stol. je 7 ondotnih podložnikov oddajalo po 1 mero (mess) pšenice, 1 mero rži in po 5 modijev ovsa, 14 od njih pa nič pšenice, a zato dvojno količino rži; prav taka obveznost je bremenila suške podložnike tudi 1501. Še več! Eden med suškimi podložniki je dajal samo polovično količino ovsa — prav tako kot njegov davni prednik na isti kmetiji 1501.177 Omenjeni odklon je SI. 87. Srednja vas, nad njo Dolenja in Gorenja Brda pa še starejši, saj sega prav v leto 1291, ko je bila podložniku Petru na tej kmetiji znižana skoraj za polovico oddaja v ovsu, zato ker je bila njegova huba okrnjena za nekaj njiv.178 Drugače je bilo s tlaško obveznostjo (gl. str. 230 si.). Medtem ko je tlaka predstavljala hudo breme za podložnike majhnih zemljiških gospostev, predvsem tistih, ki so v večji meri obdelovala polje v lastni režiji, tlaka v loškem gospostvu ni bila huda. Celo tovorjenje je sčasoma spričo povečanja števila obveznikov ob razmeroma majhnih potrebah zemljiškega gospoda izgubljalo ostrino. Zemljiški gospod je vse bolj čutil, da mu tlaka ne donaša ustreznih koristi in da bi prav na njen račun lahko vsaj deloma mogel zdraviti svoje močno ogrožene finance. Saj se je freisinška škofija še pred začetkom tridesetletne vojne, ki je do temeljev zamajala freisinške finance, borila s finančnimi težavami, kot kaže njen dolg državni blagajni v višini 100.000 gld. (1612). V iskanju načina, kako zvišati gospoščinske dohodke na račun tlake, je škof 1621 na pobudo svojega gospodarstvenika Puecherja178 ubral posebno taktiko. Loškemu glavarju je naročil, naj skliče vse župane in naj jim objavi sklep, da namerava urediti obsežno pristavo, ki naj bi vključevala dotedanjo hubno posest v Dorfarjih in pri Sv. Duhu. Temu ukrepu bi se bil zemljiški gospod voljan odreči, če bi bili podložniki pripravljeni tlaške obveznosti odkupiti z naprej določeno denarno dajatvijo — robot-nino. Če bi zemljiški gospod osnoval pristavo, bi seveda ondotni podložniki izgubili hube, ki bi jih odslej v gospoščinski režiji obdelovali tlačani s celotnega loškega gospostva. Spreminjanje hubnega ozemlja v pridvorno obdelavo tedaj sicer ni bil povsem neznan pojav na slovenskem ozemlju, vendar ga v,takem obsegu, kot ga je predvideval načrt, ni pri nas nikjer srečati. Glavar je županom naročil, naj se posvetuje s podložniki glede tega predloga in naj v teku enega tedna gospostvo ob-veste o stališču podložnikov. V istem roku naj bi podložniki obeh vasi, Dorfarjev in Sv. Duha, gospostvu predložili pisma glede svojih pravic do ondotnih hub. Kot je bilo pričakovati, so podložniki predloženo novo-tarijo v celoti tako odločno odklonili, da je dal glavar zapreti tri njihove glasnike. S tem se je začel boj med gospostvom in podložniki, ki je trajal več desetletij.180 Reševanje hudega vprašanja je freisinški škof zaupal Puecherju, ki je opustil načrt glede ustanovitve pristave. Pač pa je začel na lepem pobirati robotnino v višini 1/a do 1 gld. od hube, kar je navzlic hudemu ogorčenju večina podložnikov plačala, razen Bitenjcev, ki so se pritožili pri deželnem glavarstvu in tudi uspeli. Gospostvo je moralo pobrani denar vrniti.181 Toda Puecher ni obupal. Na vsak način je hotel uvesti izdatno robotnino, kar je vodilo do pravde, ki je trajala trideset let. Spreminjal je tekst kupnih pisem. Zamenjal je staro besedilo o tlaški dolžnosti, ki je bila od nekdaj v navadi po loškem gospostvu, s tekstom, po katerem naj bi bili podložniki dolžni opravljati tlako, kakršna je bila v veljavi na Kranjskem. V tem času so si namreč posamezni zemljiški gospodje na Kranjskem začeli lastiti pravice do vsakodnevne tlake; pri tem so se sklicevali na deželno pravo, po katerem naj bi bila taka obveznost v deželi običajna, čeprav v virih ni najti ustreznega dokaza. Podložniki na celih hubah bi torej morali biti gospodu na razpolago šest dni v tednu, manjši kmetje pa sorazmeren del. Puecherjevemu načrtu so se loški podložniki odločno uprli. Začeli so pravdo in jo 1633 dobili. Toda s tem pravdanja ni bilo konec in to tembolj, ker je prišlo prav tedaj v zvezi z izterjevanjem deželnih davkov zunaj loškega gospostva do pravcatega uporniškega gibanja, ki so se mu tudi loški podložniki priključili (Kos, Don., št. 139, str. 93). Pravdanje se je nadaljevalo. Nov sodnijski postopek je dal prav loškemu gospostvu (1638). Loški podložniki naj opravljajo v deželi običajno tlako, oziroma naj plačujejo robotnino. Spričo tega uspeha je zemljiški gospod začel osporavati celo odškodnino, ki jo je dajal tlačanom za prevažanje vina iz Italije.182 Toda na priziv podložnikov je 1640 prišlo do obravnave pri notranje-avstrijski vladi v Gradcu.183 Zemljiški gospod se je skliceval na v deželi veljavno tlako, medtem ko so podložniki vztrajali pri zahtevi, da ostane pri starem. Izid pravde je bil ugoden za podložnike, toda loški glavar je najavil revizijo. Ko je 1642 superdeklaracija odobrila staro tlaško obveznost, so podložniki bitenjske in godeške župe prešli v napad; začeli so pravdo, s katero so se — seveda zaman — skušali rešiti dolžnosti prevažanja vina.184 Boj se je nadaljeval. Podložniki so žrtvovali mnogo sredstev, ki so jih zbirali od kmeta do kmeta, da so krili stroške za svoje zastopnike; te so poslali celo na Dunaj, kjer naj bi tudi z darili skušali reševati stvar v svoj prid.185 Glede podkupovanja seveda kmetje niso mogli tekmovati z zemljiškim gospodom. Tako je Puecher pridobil zase deželno glavarstvo v Ljubljani in vlado ter tajno svetovalstvo v Gradcu. Imenovana je bila komisija, ki naj preišče to vprašanje na mestu samem.186 S podkupovanjem je bil gospostvu uspeh vnaprej zagotovljen. Ze nekaj dni po končanem zasliševanju (1651) se je gospostvo čutilo tako močno, da je podložnikom prepovedalo zbiranje prispevkov za njihove zastopnike.187 Toda podložniki se še niso dali zlomiti; najbolj vztrajni so bili kmetje po bitenjski župi. Navzlic prepovedim so se organizirali in postavili za svojega vodjo Jerneja Šifrerja, ki so ga imenovali Vojvodo. Izredno delavni Šifrer se je skrivaj sestajal s podložniki po gospostvu in tam zbiral sredstva za akcijo. Toda vsa prizadevanja so malo zalegla. Odslej je zemljiški gospod smel zahtevati od vsake hube robotnino poprečno po 4 gld. nemške veljave in en dan tlake na leto. Ako bi gospostvo v posameznih primerih zahtevalo večjo tlako, naj bi sorazmerno znižalo robotnino. Zemljiški gospod je tako dosegel mnogo več, kot je spočetka nameraval. Načrtno podkupovanje se mu je bogato obrestovalo.188 Toda podložniki so bili še dalje vztrajni in tudi pogumni. Saj je Sifrer poiskal cesarja v daljnem Regensburgu, ga prestregel na poti v cerkev in mu predal prošnjo. Dosegel seveda ni nič. Ne glede na ugovore je loški glavar naložil kmetijam poprečno na 4 gld. določeno robotnino tako, da bi slabotnejši kmetje plačevali pod 4 gld., trdnejši pa celo po 5 gld. Medtem ko se je do konca 1653 po Poljanskem in Selškem odpor polagoma polegel, so podložniki po Sorškem polju še naprej trmoglavih. Ko le-ti niso hoteli plačati robotnine, jim je loški glavar poslal v hiše vojake, ki so jih morali kmetje vzdrževati. Končno je posegel v spor deželni glavar. Loškemu glavarju je ukazal, da mora odpoklicati vojake, obenem je pa poslal v Škofjo Loko komisijo, ki naj bi preprečila nadaljnje samovoljno zviševanje robotnine. Tako je odpor tudi po Sorškem polju sčasoma splahnel.189 Odslej je zemljiški gospod nemoteno po vsem loškem gospostvu pobiral robotnino. Gruntarji so v ta namen praviloma plačevali znesek v razponu od 3 gld. 30 krc. do 5 gld. 45 krc. Kajžarji, ocenjeni kot tretjinski gruntarji, so dajali na ta račun v splošnem po 1 gld. 38 krc. do 1 gld. 44 krc., kajžarji brez zemlje s to dajatvijo niso bili obremenjeni.190 Da ta znesek v primerjavi z dotedanjimi obveznostmi do zemljiškega gospostva ni bil malenkosten, kaže primer Jurjočičeve kmetije v Krnicah; ondotni gruntar je moral odslej samo na račun robotnine odplačevati letno po 3 gld. 45 krc., medtem ko je dotlej z manjšim zneskom odbil vse obveznosti do zemljiškega gospostva (gl. str. 235). Upoštevajoč celotno loško gospostvo je nesla na novo vpeljana robotnina zemljiškemu gospodu precej več, kot je pritekalo v njegovo blagajno denarja na račun pravde, čeprav upoštevamo pri zadnjem dohodku tudi vrednost drobnih oddaj v naravi (npr. kokoši, jajca ipd.). Navzlic tej obremenitvi pa položaj loških podložnikov v primerjavi s podložniki drugih gospostev znotraj loških deželskosodnih meja ni bil najslabši. Ajmanovi grunti so npr. dajali na račun pravde po lgld. 20 krc., dalje 4 mernike ovsa in 1 kokoš, razen tega pa so plačevali po 10 gld. robotnine, dajali po 10 funtov prediva ter opravljali po 10 dni tlake na leto.191 Podložnika Schrottenthurna v Zabukovju sta plačevala na račun pravdne dajatve po 2 gld. 40 krc., dajala po 1 kozliča, 4 piščeta, 25 jajc in latvico skute, vrh tega ju je pa vezala robotnina po 8 gld. 30 krc., dalje sta morala dajati po 51 krc. za plug, po 34 krc. za lan, po 16 funtov prediva, oziroma 34 krc., razen tega sta pa še morala oskrbeti po 5 voženj lesa.192 Podložnik v Rakovici je moral biti do 1750 vedno na razpolago, da je šel na tlako bodisi sam, ali pa s konjem; šele od 1750 dalje se je toliko razbremenil, da ga je obremenjevala le 15 dnevna tlaka na leto in robotnina 10 gld. 12 krc.193 Tudi zahteve puštalskega zemljiškega gospoda niso bile majhne. Njegovi gruntarski podložniki so dajali na račun robotnine po 8—12 gld. nemške veljave, medtem ko so njegovi kajžarji po Puštalu opravljali ročno tlako, in to moški po dva dni, ženske pa po štiri dni na leto.194 Tudi kajžarji posvetnih gospodov po besniškem ozemlju niso bili na boljšem. Največjo obremenitev srečamo pri šent-petrskem gospostvu, kjer so kajžarji delali letno po 1 V« do 12 dni tlake. Različna stopnja obremenitev je bila očitna zlasti na besniškem ozemlju, ki je pripadalo najrazličnejšim zemljiškim gospodom. Zato se ni čuditi, da se je freisinški škof ob robotni pravdi kaj rad skliceval prav na razmere na ondotnem svetu.195 V ugodnejših razmerah kot podložniki po loškem gospostvu je bila le večina cerkvenih podložnikov. Dajatve teh kmetov po besniškem ozemlju so bile npr. vse pod poprečkom obveznosti ondotnih loških podložnikov. Podoben pojav srečamo tudi pri cerkvenih kajžarjih po Poljanskem in Selškem; dajatve teh kaj žar j ev posameznim cerkvam so se gibale večinoma v razponu 3—36 krc. (le izjemoma je dajatev dosegla 1 gld.), medtem ko jih je vezala 3 dni na leto ročna tlaka samo v primeru, kadar je bilo treba opraviti kakšna popravila pri domači cerkvi.196 Medtem ko so podložniki loškega gospostva že skozi stoletja uživali kmetije po kupnem pravu (gl. str. 101), naletimo pri nekaterih drugih gospostvih na Loškem (npr. pri Ajmanovi, puštalski, šentpetrski graščini) še vedno na zakupne kmetije,197 ki naj bi jih kmetje uživali le dosmrtno. Delitev kmetij v omenjeni dve skupini je bila v tem času več ali manj teoretična; dednost je bila namreč praktično uveljavljena tudi na zakupnih kmetijah. Podložnike so bremenile še naprej občasne dajatve, ki niso bile vpisane v urbar in so se z njimi tem laže znali okoriščati loški nameščenci v najrazličnejših prilikah (prim. str. 232). Vpogled v mnoge nepravilnosti dajejo zlasti pritožbe podložnikov, ki so vodile končno do poravnave 1677. Gotovo niso bile brez podlage pritožbe glede mrtvaščine. Ob smrti podložnika je dalo gospostvo ustrezne prostore zapečatiti; ponekod je nato opravilo inventuro, drugod zahtevalo samo plačilo. Glede na poravnavo naj bi odslej pečatili in inventarizirali samo bogate kmetije, pri drugih naj bi župan skupno s sorodniki ali sosedi kmetijo samo pregledal, in to zastonj. Različna vrednost kmetij je dajala dosti možnosti za samovoljno izkoriščanje pri odmerjanju višine mrtvaščine. S poravnavo je bilo določeno, da je treba odslej na račun mrtvaščine plačati od grunta po 25 gld., od delov grunta sorazmeren del, in to ne glede na kakovost kmetije in na starost umrlega gospodarja. Rovtarske kmetije so šteli za pol grunta, kajže za tretjinskega. Glede kupnih pisem je bilo določeno, da se mora glavar držati starih formul. Pri prodaji kmetij je gospostvu kot nekoč pripadalo 15 °/o kupnine, od katere so pa odbili vsoto, ki se je nanašala na premičnine.198 Glede odselnine, ki jo je bilo treba poravnati ob izselitvi z gospoščinskega ozemlja, so se sporazumeli tako, da morajo moški plačati 10 % od na loškem ozemlju pridobljene in odpeljane imovine, medtem ko so bile ženske te obremenitve oproščene. Glede odpravščin se niso mogli sporazumeti. Glavar je namreč vztrajal, naj bi starejši bratje in sestre, ki niso ostali na kmetiji in jih je gospodar odplačal, gospostvu odšteli na račun odpravščine deseti in dvajseti denarič. Na pritožbe, da zahteva glavar večjo takso za pečatenje (siegelgeld), kot mu pripada, je bilo sklenjeno, da je treba za pečatenje dokumentov, v katerih je šlo za vsoto pod 100 gld., plačati pol tolarja; če je vsota presegla 100 gld., je taksa znašala 1 tolar. Na pritožbo proti pisarniškim taksam je bila izdelana podrobna tarifa, ki se je razlikovala ne samo glede na vrsto dokumentov (ženitovanjsko pismo, pobotnica ipd.), marveč je tudi upoštevala kvaliteto materiala (papir, pergament). Za ženitovanjsko pismo je bilo treba plačati 30 krc., na pergamentu 1 gld.; za oporoko 1 gld., za izstavitev pobotnice 6 krc. itd.199 Toda s poravnavo je marsikatera točka sporazuma ostala le mrtva črka, kot kažejo pritožbe podložnikov v času, ko je vodil gospostvo glavar baron Anton Egkher (1713—1727). Mrtvaščino so pobirali tudi v primeru, če je oče še za življenja izročil posest svojemu zakonitemu nasledniku. Ce je kmetijo prodal tuji osebi, je bilo treba poravnati deseti in dvajseti denarič (1709).200 Tudi druge takse so temeljito narasle. Za izdajo pobotnice je bilo treba odšteti po 20 krc., za ženitovanjsko pismo 1 gld. 20 krc., za oporoko 4—5 gld. itd. Močno je razburjalo podložnike, ker so jih loški nameščenci ob raznih opravkih pri gospostvu silili k pitju. Od protipisar j a je bilo npr. težko dobiti rešitev, če mu niso dali zaslužiti pri pijači. Kmetje so navajali primere, da je bilo treba pri nekaterih županih včasi skoraj toliko zapiti, kolikor so znašali zaostanki, ki so jih le-ti izterjevali. Ni se jim zdelo prav, da so morali ob raznih prilikah dajati nameščencem posebne denarne prispevke (npr. pri rubežu podeželskemu sodniku 1 gld., petarju ali pa gozdarju 30 krc.; pri plačevanju glob nad 20 gld. podeželskemu sodniku od vsakega goldinarja po 2 groša; za oglede podeželskemu sodniku 1 gld. 46 krc. 2 denariča itd.). Očitali so glede razvade, da so morali pri dražbi prirejati drage zakuske, ki so veljale tudi 30—40 gld., obenem pa so morali dajati podeželskemu sodniku po pol mernika ajde, pol šopa čehulje lanu, sir in pšenico, čeprav je moralo loško gospostvo kot deželskosodna instanca vzdrževati ustrezno osebje.201 Desetina je še naprej le deloma pripadala loškemu gospostvu (gl. str. 232—233).2*12 Sicer pa je bila pravica do desetine zelo razdrobljena. Med drugimi lastniki so močno prednjačili puštalski gospodje, za katerimi sta zelo zaostajala starološka in Ajmanova graščina. Desetino so deloma uživale tudi razne loške rodbine (npr. Zewal, Kos, Jugovic), deloma so spadali med desetinske gospode dediči fužinarjev v Železnikih in na kroparskem območju (npr. Semen, Kapus). Številno so bile pri tem zastopane cerkvene ustanove ali njihovi predstavniki na loškem ozemlju in zunaj njega, tako v Škofji Loki loški vikar, oba samostana (klarise in kapucini) in beneficij sv. Trojice, dalje župniji v Stari Loki in Šmartnem pri Kranju, župnija v Sori, ljubljanska škofija itd. Le tu pa tam srečamo med desetinskimi gospodi tudi posamezne loške gruntarje. Nekateri loški podložniki so namreč desetinsko obveznost odkupili (npr. na Gostečem, Suhi, v Brodeh, Javorjah, na Praprotnem, v Dolenji vasi, kmet Novak pri Dražgošah). Posamezni med njimi so si pa znali pridobiti tudi desetinsko pravico pri svojih sosedih (npr. gruntarju Lušini na Gostečem so dajali desetino ondotni gruntarji, podobno je pripadala gruntarju na Praprotnem desetina na sosednjem gruntu, gruntar v Javorjah je užival desetino SI. 88. Kmetija Novak v Selški dolini treh podložnikov v sosednji Mlaki, kajžar pri Sv. TomaŽu je dajal desetino trem gruntarjem v vasi). Lastnikom desetin je navadno desetinska oddaja pri posameznih kmetijah v celoti pripadala. V vrsti primerov so pa posamezne desetine deljeno uživali npr. trije lastniki (po V«, izjemoma tudi dva po Vi, eden pa 72) ali pa dva (Vs in 2A, po Vi). V naseljih pod Ratitovcem (v Zgornjih Danjah, pri Trojarju, v Zabrdu) je desetino eno leto pobiralo loško gospostvo, drugo puštalski gospod; pri Sv. Tomažu je dajal neki kajžar desetino z ene njive loškemu gospostvu, z druge pa ondotnemu gruntarju. Le v manjši meri so podložniki dajali zares deseti del pridelka. Ker je bila desetina močno razdrobljena med vrsto desetinskih gospodov, je bilo pobiranje desetine v snopih zelo naporno in zvezano z mnogimi stroski, zlasti od kar je kranjski desetinski red določal, da mora dese-tinski gospod žito v snopih z njiv pobrati v 24 urah (1721).203 Zato je bilo v korist desetinskega gospoda, da so podložniki dajali pavšalirano desetino, na katero so le-ti seveda pristajali samo v primerih, če jim je gospod priznal glede na poprečni donos ustrezen popust.204 Proti sredi 18. stol. je bila po loškem ozemlju desetina v večini primerov pavšali-rana. V mnogih primerih so podložniki dajali desetino le v naturalijah * med katerimi srečamo razen žita skoraj brez izjeme tudi predivo in perutnino, v manjši meri, in to največkrat na vsaka tri leta koštrune, jag-njeta, kozliče in teleta; zlasti po ozemlju žirovske, hotaveljske in poljanske župe so podložniki oddajali v precejšnji meri tudi platno. Sicer pa se je desetinska oddaja v naturalijah vse bolj spreminjala v denarno obremenitev. Vendar je le malo primerov, da podložniki mimo denarja ne bi oddajali vsaj nekaj drobnih naturalnih prispevkov (predivo, perutnino). Višina desetinske obremenitve je bila silno različna. Kjer so podložniki dajali zares deseti del pridelka, je bila oddaja seveda odvisna od letine, ki se je spreminjala iz leta v leto. V vseh drugih primerih pa je bila obremenitev sicer trdno določena, a je bila praviloma različna ne samo od naselja do naselja, marveč tudi od posameznika do posameznika znotraj naselja. Le malo je primerov, da so bili podložniki istega naselja, oziroma celo sosednjih naselij, enako obremenjeni (npr. naselja pod Ratitovcem). Razlike v desetinski obremenitvi nakazujejo do neke mere gospodarsko moč posameznih kmetskih enot. Kolikor so npr. podložniki po Sorškem polju plačevali desetino v denarju, se je vsota praviloma gibala v razponu med 7 gld. in 13 gld., v posameznih primerih tudi nad 13 gld.; podložniki na Okroglem pri Kranju so dajali razen drobnih prispevkov SI. 89. Zgornje Danje SI. 90. Kovski vrh v predivu in perutnini le 4 gld. 44 krc. do 5 gld. 6 krc. Upoštevajoč celotno loško gospostvo, pa kažejo podatki še večje razpone. Medtem ko se je desetina pri Sv. Tomažu na Selškem gibala med 4 gld. 15 krc. in 4 gld. 49 krc., naletimo v Kovskem vrhu na Poljanskem na razpon med 4 gld. 32 krc. in 18 gld. 8 krc. — Še večje razlike je opaziti pri kaj žar jih, ki v mnogih primerih desetine sploh niso oddajali, ker pač niso imeli zemlje. Sicer pa pri kajžarskem življu desetina največkrat ni dosegla višine 1 gld., hkrati pa srečamo primere, da je kajžar odrinil na račun desetine 3 gld. 24 krc. (Volča na Poljanskem) in celo 4 gld. 15 krc. (Breznica pri Škofji Loki), medtem ko je dvojni kajžar v Krnicah na Poljanskem oddajal desetinskemu gospodu letno po 6 mernikov pšenice, 6 soržice, 5 ječmena, 27 ovsa, 3 funte prediva, 2 petelina in vsaka tri leta 2 teleti. Deloma so razlike izvirale tudi iz različnega postopka desetinskih gospodov, kar nakazujejo primeri, v katerih je desetina pripadala različnim upravičencem. Tako je oddajal gruntar v Zabrekvah na Selškem desetino trem gospodom v tretjinskem iznosu, in to Semenovim dedičem v Železnike po 1 gld. 8 krc., loškemu gospostvu po 1, gld. 59 krc., pu-štalskemu gospostvu pa po 2 gld. 16 krc., podobno tudi kmet v Hudem lazu četrtinsko desetino Semenovim dedičem po 1 gld. 11 krc. in puštal-skemu gospostvu po 1 gld. 59 krc., medtem ko je pobiralo polovično desetino loško gospostvo v višini 3 gld. 24 krc. Loškemu gospostvu pripadajočo desetino je dajal zemljiški gospod v glavnem še vedno v najem za dobo treh let (prim. str. 232) in to navadno proti plačilu dogovorjene vsote, včasi tudi kot obresti za posojilo.205 Večkrat je bilo zelo težko najti najemnika; naletimo celo na primer, da je gospostvo posameznike kar prisililo v tako pogodbo (1646).206 Razumljivo je, da so bili žrtve podložniki, od katerih je hotel najemnik čimveč iztisniti. — Leta 1675 je dobilo gospostvo na račun desetine dohodek v višini 2526 gld.207 Obveznosti do cerkve so podložniki še vedno poravnavali z biro (gl. str. 233), in to največkrat z naturalnimi dajatvami, ki so se z leti samo v manjši meri spreminjale v denarne prispevke. V splošnem velja, da so bili gruntarski podložniki v starih naseljih z njo enako obremenjeni, če so spadali pod isto župnijo; kajžarji so bili navadno, vendar ne brez izjeme, bire oproščeni. Sicer je pa bila višina bire zelo različna. Medtem ko so npr. plačevali podložniki v Bitnju, kolikor so spadali pod starološko župnijo, v ta namen samo 5—6 krc., so njihovi sovrstniki, vključeni v šmartinsko župnijo, dajali po 3A» mernika pšenice, 1 funt prediva in 1 pišče. Se bolj nazorno sliko daje Davča, ki je bila cerkveno razdeljena med štiri župnije. V župniji Cerkno so dajali večinoma po 1 V2 mernika rži, prav toliko ovsa in 3 krc. 2 denariča. Kmetje iz poljanske župnije so bili zelo različno obremenjeni; medtem ko so nekateri poravnavali to obvezo z 1 mernikom ovsa, so najbolj prizadeti dajali po '/4 mernika rži in prav toliko ovsa. Kmetje selške župnije so odbili to obveznost z 2 funtoma masti. Najbolj so bili obremenjeni tisti, ki so spadali pod soriški vikariat;208 tja so oddajali po 1 mernik pšenice ter prav toliko ječmena in ovsa, dalje funt masti, 1 sir, razen tega pa še 31 krc. in ondotnemu cerkovniku posebej 14 krc. — Mnoga naselja v poljanski župniji so sestavljala glede obveznosti do župnika določene enote, kar se je izražalo v dolžnosti posameznikov, da so v ciklu 5, 7, 9, 11 in celo 42 let oskrbeli župniku kosilo. Mimo naštetih rednih bremen so podložnike vezale leto za letom tudi obveznosti, ki so jih morali poravnavati deželi na račun davka v ožjem smislu besede in kontribucije. Kontribucija se je spočetka imenovala ekstraordinarna, a je bila v resnici redna; zajemala je mimo davka na osebo še razna druga bremena.209 Davek je bil še naprej individualno razdeljen (gl. str. 234). Kazno je, da se je nominalna višina po 1630 dvignila, kot je sklepati iz primera v Dolenji vasi, kjer je plačal 1630 prvi v urbarju vpisani podložnik na ta račun 2 gld. 40 krc., medtem ko so ondotni vaščani 1754 dajali v ta namen 4 gld. 25 krc. do 4 gld. 48 krc. Davek, ki so ga plačevali deželi gruntarji, je znatno presegel denarno pravdo, ki je pripadala gospostvu, kot kažejo naslednji primeri: Davek Pravda Ravne (žirovska župa) Korita (žirovska župa) Trebija (hotaveljska župa) Log (brojska župa) Torka (soriška župa) Zali log (selška župa) 3 gld. 34 krc. 3 gld. 45 krc. do 4 gld. 21 krc. 4 gld. 45 krc. do 5 gld. 15 krc. 4 gld. 45 krc. do 5 gld. 15 krc. 4 gld. 25 krc. do 4 gld. 45 krc. 4 gld. 25 krc. do 5 gld. 15 krc. 2 gld. 1 gld. 51 krc. do 1 gld. 59 krc. 1 gld. 30 krc. 1 gld. 19 krc. do 1 gld. 35 krc. 1 gld. 57 krc. 1 gld. 57 krc. do 2 gld. 15 krc. Se večji razpon srečamo na rovtarskem ozemlju. V osliški župi, kjer npr. pravda praviloma ni dosegla niti višine 1 gld., je davek tu pa tam presegel celo višino 5 gld. Nekoliko drugačen — vendar v veliki meri le navidezen — je bil položaj pri kajžarjih. Kolikor le-ti gospostvu niso plačevali robotnine, je bila njihova pravdna dajatev nekoliko višja (gl. str. 293). Medtem ko so kajžarji plačevali deželi davek v razponu od 4 krc. do 1 gld. 48 krc. (a le izjemoma čez 1 gld.), je pravda praviloma presegala davek. Pri plačevanju davka so morali podložniki poravnati tudi po 12 krc. za vsakega svojih gostačev (schutzgeld); kdor je gostača zamolčal, je tvegal kazen v višini enega dukata. Berači in invalidi so bili tega prispevka oproščeni.210 Kontribucija se je po 1630 dokaj zviševala. Se 1630 je npr. gruntar v Krnicah na Poljanskem plačal deželi v celoti komaj 5 gld. 5 krc. (gl. str. 235). Leta 1754 so ondotni gruntarji plačali samo na račun davka v ožjem smislu besede 4 gld. 45 krc. do 5 gld. 15 krc. Leta 1639 je znašala npr. celotna izredna vojskina doklada na loško gospostvo 1752 gld.,211 sedem let nato govori vir že o ok. 2000 gld., ki naj jih polože loški podložniki na račun izredne kontribucije.212 Po besedah loškega glavarja (1652) je dežela prej zahtevala od gruntarjev po 3 gld. kontribucije, medtem ko naj bi tedaj uvedli še novo doklado v višini 15 krc. kot prispevek za cesarjevo potovanje.213 Leta 1659 je loški glavar na račun ekstraordinarne kontribucije pobral že 4 1/s gld. od hube in 1 V« gld. od kajže,214 tj. precej več, kot je določal patent iz 1660, po katerem naj bi plačevali kmetje od hub in trdnejši rovtarji po 3 gld. 15 krc., kajžarji pa 1 gld. 15 krc.215 Presežek je šel seveda v njegov žep. Do 1754 se je višina kontribucije ustalila. Tedaj je obveljal ključ, po katerem so plačevali kmetje v ta namen od cele hube po 6 gld., oziroma od manjših ali večjih enot ustrezen del (npr. 3 gld. od polovične hube). Kajžarji brez zemlje kontribucije niso plačevali. V prvi polovici 18. stol. se je pa stopnjevala tudi deželna tlaška obveznost. Medtem ko so bili podložniki do začetka 18. stol. dolžni skrbeti le za pota v bližini svojih domov (1701),216 je bila z gradnjo in vzdrževanjem komercialnih cest uvedena deželna tlaka tudi na teh objektih. Te tlake so bili oproščeni samo tisti na podeželju, ki niso imeli zemlje. Tlake se je bilo sicer mogoče izogniti z odkupom, ki pa ni bil malenkosten; obvezniki so seveda tudi lahko poslali na delo dninarja, kar tudi ni bilo poceni.217 Glede na poročilo loškega glavarja iz 1738 je loško gospostvo že 22 let dajalo po 68 tlačanov, od katerih jih je 36 sodelovalo z vprego, in to od maja do decembra.218 Tako so 1730 od 2. do 26. maja delali v območju Ljubelja, nakar so se preselili na vrhniško ozemlje.219 Le z nekaj manj tlačani je loško gospostvo sodelovalo pri takih delih tudi v naslednjih 40-ih letih.220 Med bremeni nikakor niso bila na zadnjem mestu tista, ki so bila povezana z vojaštvom. V 17. stol. so se sicer vojne operacije odmaknile z našega ozemlja, spričo česar so prenehale stare oblike vojske, ki jo je vezala obramba domače zemlje, in je država prešla na najemniški sistem. Toda kadar se je javilo premalo najemnikov, je država segala po nasilni rekrutaciji, ki je zajela predvsem revne sloje.221 Nekateri kmetje so prav zaradi te dolžnosti imeli na kmetiji samske hlapce, ki so se namesto gospodarja odzivali tej dolžnosti.222 V zvezi s prevozi za vojaštvo so pobirali v ta namen posebne prispevke. Ob večjih premikih vojaštva so pa morali podložniki sami proti skromni odškodnini prevažati proviant in drugo oskrbo. Približno sliko te obremenitve daje primer iz 1703, ko so morali podložniki iz 12 loških žup zvoziti od 4. septembra do 17. oktobra dnevno po 40 voz drv, skupno torej 1760 voz, v vojaški tabor, ki je bil nastanjen na pašnikih med Ljubljano in Savo.223 Vojaški premiki so pa tudi sicer močno prizadevali prebivalstvo; saj so morali, sicer proti odškodnini, ki jo je bilo treba šele naknadno s težavo izterjevati, oskrbovati pri njih nastanjeno vojaštvo.224 Tako so imeli podložniki' samo v letih 1648 in 1649 v zvezi z vojaško oskrbo stroškov za oves, seno in slamo 11.079 gld. 43 krc., kar jim je mogel loški glavar takoj le v neznatni meri poravnati.225 Hude obremenitve in številne nepravilnosti v tej zvezi so povzročale pri podložnikih stalen nemir. Tako je razumljivo, da je veliki tolminski punt 1713 močno odmeval na loškem ozemlju in tolminskim odposlancem ni bilo težko pridobiti loške podložnike za uporniško gibanje. Živahno je bilo predvsem na ozemlju godeške župe, zlasti na Go-stečem in v Pungertu, pa na sosednjem hribovitem poljanskem območju. Organizatorji, predvsem iz vrst trdnih gruntarjev, so znali prenesti uporniškega duha tudi na Selško. Sestavili so pritožbe, ki naj bi jih odposlanstvo neslo cesarju na Dunaj. V pritožbah so napadali zlasti zemljiško gospostvo, tako zaradi previsokih taks, kot zaradi nepravilnosti pri pobiranju raznih dajatev (npr. dajatev za lov na rekrute, za prehrano gospoščinskih uslužbencev ob proščenjih itd.). Nepravilnosti so očitali tudi desetinskim gospodom, ki da se ne ravnajo po predpisu, da morajo žito na njivah v 24 urah prevzeti.226 Gospostvo ni držalo križem rok. Prve dni 1714 je glavar sklical na grad v prisotnosti raznih odličnikov iz Škofje Loke in Ljubljane razen županov tudi številne druge kmete iz vseh žup loškega gospostva. Kmetje so po vrsti klonili, saj so bili prava izjema trije podložniki iz godeške župe, ki so izjavili, da so bili spočetka sicer voljni sodelovati pri uporniškem gibanju, a so na glavarjevo pojasnilo od tega odstopili. Po tako uspelem zboru je glavar vse prisotne podložnike zaprisegel in pogostil. Medtem je deputacija odšla na Dunaj in oddala loške pritožbe prav tisti dan, ko je glavar na gradu zasliševal loške podložnike. V strahu pred novimi zapletljaji je glavar pri cesarju dosegel resolucijo, po kateri naj bi oba člana deputacije zaprli. Spričo hudih groženj sta se odposlanca ob misli na svoji rodbini vdala in se znašla v zaporu, kjer je eden od obeh sedel prav do 1716. Uporniško gibanje je bilo sicer zatrto, vendar je glavar v strahu pred novimi nemiri skušal odpraviti nekatere najbolj napadane nepravilnosti v zvezi s taksami in s točenjem vina. Loško uporniško gibanje v letih 1713—1715 je vsekakor sprožil veliki tolminski punt, vendar sta se upora bistveno ločila med seboj ne samo po obsegu in dramatičnosti, marveč tudi po celotni usmerjenosti. Medtem ko so se Tolminci upirali proti državnim bremenom in državnim organom, so se loški podložniki borili proti gospoščinskim nepravilnostim in iskali kot že nekoč tudi tokrat — seveda zaman — zaščito pri cesarju.227 5. Razvoj mestne uprave; obremenitve in dohodki Skof j a Loka je stopila v novi vek kot edino privatno mesto na Kranjskem, ki ni bilo naravnost podrejeno deželnemu knezu, marveč je moralo priznavati odvisnost od vmesne instance — loškega zemljiškega gospostva. V razvijanju mestne avtonomije, ki je težilo za tem, da se vez do gospostva čimbolj razrahlja ali pa sploh pretrga, je Škof j a Loka doživljala v stoletjih plimo in oseko. Najbliže svojemu cilju je bila v dobi reformacijskih bojev; dogodki v naslednjih desetletjih temu razvoju niso bili naklonjeni. Škofja Loka je ostala trdno povezana z loškim gospostvom, ki je skrbno pazilo, da mu ne propadejo stare pravice nad mestom pod gospoščinskim upravnim središčem. Prvi pogoj za sodelovanje pri mestni upravi je bila seveda pridobitev meščanskih pravic, ki jih je bilo mogoče doseči šele na posebno prošnjo. Upoštevajoč podatke iz 1677, je bilo takrat v Škofji Loki samo okrog 120 oseb s temi pravicami.228 Proti sredi 18. stol. se je to število gibalo med 160 in 170. Tedaj so namreč zelo širokosrčno podeljevali meščanske pravice v prepričanju, da ni prav, če bi mestno prebivalstvo uživalo razne ugodnosti, ne bi pa sprejemalo nase tudi obveznosti. Za sprejem je bilo treba plačati dokaj visoko pristojbino, s katero se je pa mestna blagajna le malo okoriščala, ker je šel ta denar v veliki meri za Iikof.229 Mestna avtonomija se je razvijala v smeri, da so imele široke plasti meščanstva prav malo vpliva na vodstvo mestne uprave. Mestna uprava SI. 91. Merianova upodobitev Škofje Loke z Gavžnikom, levo Stara Loka, desno Puštal je bila v rokah maloštevilnega kroga meščanstva, ki se je tudi sicer v gospodarskem pogledu dvigal nad someščani. Celotno meščanstvo (občina, gmajna) so predstavljali samo štirje zastopniki. Na čelu mestne uprave je stal mestni sodnik, ki so ga volili sicer le za dobo enega leta, vendar se je sčasoma ustalil običaj, da je ostal mestni sodnik na tem mestu vsaj po dve leti. Sodniku sta stala ob strani 12-članski notranji in 24-članski zunanji svet (gl. str. 248). Pri vsakokratnih letnih volitvah je izpraznjena mesta v svetu izpopolnjeval svet sam. Notranji svet je jemal nove člane iz zunanjega sveta, zunanji svet je dopolnjeval število iz vrst gmajne. Nato je mogla slediti mutacija. Gmajna je imela namreč pravico odpoklicati iz notranjega sveta dva člana, notranji svet pa podobno štiri člane iz zunanjega sveta in jih zamenjati z novimi iz gmajne. Ob tej priliki so odstopili tudi štirje zastopniki gmajne, vendar so bili lahko znova izvoljeni na to mesto. Kandidate za novega sodnika je postavljal notranji svet; poleg prejšnjega sodnika je izbral še dva kandidata iz svojih vrst, nakar je celotno mestno prebivalstvo z meščanskimi pravicami izvolilo za sodnika enega izmed treh predlaganih.230 Mestne korporacije so bile prepogosto razdvojene; često ni bilo prave enotnosti niti med člani znotraj vsakega sveta, ki sta zasedala v istem prostoru. Niso bili osamljeni primeri, da je mestni sodnik samovoljno dosegal sebi ustrezne sklepe na način, da je vabil na sejo samo določene \tr von. vNoort vor< fUMttif i« ■»« t arohouttaPhma ^^ mmufcmm* frfir parjocuk »»5«« . . Jj! ftm b^jm atrij} fli ex>wyf.,w.»iIMIM. *, 0- «4« I. Ttia tn|b»JtWMt JrttfaKft "»»ni;: SI. 92. Škofja Loka leta 1697 A grad B župna cerkev C cerkev sv. Jakoba D nunski samostan E kapela sv. Trojice F kapela sv. Lovrenca v Stari Loki G cerkev pri Sv. Lovrencu H rotovž I kašča K selška vrata L poljanska vrata M spodnja vrata na Lontrku N vratca pri cvingerju na Lontrku O čevljarska vratca P Selščica Q Poljanščica R Stari grad S starološki grad T puštalski grad V Lubnik člane sveta. Nepravilnosti pri vodstvu mestne uprave je bilo občutiti zlasti pri mestni blagajni.231 Notranje spore in napake je znalo izrabiti zemljiško gospostvo, ki je bilo že od reformacije sem vse bolj nenaklonjeno razvoju mestne avtonomije kot nekakemu tujku znotraj gospoščinskih meja. Svoje občutje je kazalo že ob samih volitvah mestnega sodnika, ob katerih je imelo končno besedo, kajti sodnik je moral dobiti gospoščinski pristanek na izvolitev. Gospostvo sodnika ni kratko malo potrjevalo. Tako je prišlo do hudega spopada v 50. letih 17. stol., ko je bil že petič po vrsti izvoljen za sodnika eden naj premožnejših Ločanov — zlatar Jurij Frueperger, ki si je v tem razdobju pridobil plemiški naslov. Gospostvu je bil Frueperger trn v peti ne samo zaradi neustreznih sodnih obračunov, marveč tudi zato, ker je odkrito podpiral podložnike, ki so se z gospostvom pravdali. Ko je bil Frueperger petič izvoljen za sodnika, mu je loški glavar odrekel potrditev. Ker so Ločani zaradi tega začeli pravdo, je glavar zahteval, naj do končne razsodbe postavijo začasnega sodnega upravitelja, čemur pa Ločani niso hoteli ugoditi. Meščani so v pravdi sicer zmagali, vendar so 1658 izvolili na to mesto drugo osebo — Janeza Skerpina.232 Napetost med mestom in gospostvom tudi v naslednjih desetletjih ni popustila. Vmešavanje gospostva v notranje zadeve mesta je Skofja Loka vse teže prenašala. Kot v času reformacijskih bojev je Škofja Loka težila za tem, da se otrese odvisnosti od gospostva in postane deželnoknežje mesto (prim. str. 250 si.), kar se je pokazalo zlasti v zvezi z razpisom mestne tlake 1731. Glede na cesarsko resolucijo bi moralo loško gospostvo prispevati za ureditev ceste med Ljubljano in Vrhniko dnevno po 24 delovnih sil za ročno tlako in po 24 voženj. Po razporedu, ki ga je sestavil loški glavar, naj bi Škofjo Loko vezali po 2 vožnji in po 2 ročni tlaki. Tlaško obveznost je bilo mogoče poravnati tudi z odkupom, in sicer za 1 vozno tlako s 34 krc., za 1 ročno tlako s 17 krc. Mesto se je tej obveznosti odločno uprlo, češ da veže tlaška dolžnost le podložnike, ne pa meščanov. Loški glavar in z njim tudi dežela sta bila drugačnega mnenja. V imenjski knjigi je bilo mesto skupno z loškim gospostvom vpisano pod eno rubriko in je zato skupaj s podložniki dolžno opravljati cestno tlako. Ker se je Skofja Loka tej dolžnosti dotlej odtegovala, naj bi pod pretnjo vojaške eksekucije morala plačati zaostali znesek 186 gld. Tedaj se je mestni svet obrnil na deželnega kneza in dokazoval — seveda brez najmanjše osnove, — da je bila Skofja Loka deželnoknežje mesto, preden je prišla v posest freisinške škofije.233 S takimi neutemeljenimi stališči Ločani seveda niso mogli nikogar prepričati; freisinška oblast je trdno držala vajeti v svojih rokah, in to tembolj, ker so meščane še naprej razdvajali notranji medsebojni spori. Gmajna je namreč očitala ob izvolitvi mestnega sodnika Jožefa Ma-renika, ki je bil 1738 že šestič po vrsti izvoljen na to mesto, da ji sodnik in mestni svet omejujeta stare pravice, da stoji slabo z mestnim gospodarstvom in da ji notranji svet navzlic zahtevi noče prikazati, v kakšne namene je šel denar iz blagajne. Ko je gmajna prosila loškega glavarja, SI. 93. Škof j a Loka leta 1697, detajl — območje gradu, šentjakobske cerkve in selških vrat naj mestnega sodnika ne potrdi, ji je ta rad ustregel — saj mu sodnik sploh ni predlagal obračunov — in je postavil sodnega upravitelja, dokler se spor ne bi rešil. Zadnjo besedo je izrekel deželni glavar, ki je zahteval, da mora loški glavar sodnika potrditi.2*4 Spori med gmajno in mestnim svetom so se v naslednjih letih še bolj zaostrili. Med vodilnimi v gmajni je bil predvsem Jožef Kopfer, ki mu je uspelo, da je postal član zunanjega sveta, malo nato pa so ga pritegnili v notranji svet. Ko je kandidiral za mestnega sodnika, je prišlo do razcepa. Njegovi pristaši iz gmajne so zapustili volišče v cerkvi sv. Jakoba, vzeli s seboj sodno palico in na rotovžu izvolili Kopferja za sodnika. Hkrati pa sta zunanji svet in drugi del meščanov iz gmajne izvolili za sodnika Janeza Nikolaja Bogataja, ki ga je predlagal na to mesto notranji svet. Spor sta reševala deželno glavarstvo in notranjeavstrijska vlada v Gradcu. Le-ta se je 1743 postavila proti Kopferju in bila skupno z deželnim glavarstvom mnenja, da je možno take medsebojne spore v bodoče odpraviti le z reformo mestnega ustroja, do katere je res prišlo 1747.235 Naslanjajoč se na predloge loškega glavarja, je tedaj namreč kranjska deželnoknežja reprezentanca izdala nov loški mestni red, ki je sicer obdržal 12-članski notranji in 24-članski zunanji svet, odpravil pa je mutacijo. Tudi poslej so 4 zastopniki predstavljali občino, v katero pa niso več bili pritegnjeni vsi meščani, marveč le določeno število njih (36). Tako okrnjena občina je skupno s člani zunanjega sveta volila sodnika, in to za dobo treh let iz vrst kandidatov, ki jih je kot dotlej predlagal notranji svet. Občina je sicer mogla iz tehtnih razlogov ugovarjati izboru kandidatov in zahtevati nove ter zahtevo trikrat ponoviti, toda če je občina trmoglavo zavračala izvolitev iz vrst predlaganih kandidatov, je mogel notranji svet sam postaviti sodnika. Vpliv občine je bil okrnjen tudi simbolično; odslej namreč prejšnji sodnik ni več izročal sodne palice kot simbol oblasti predstavnikom občine (prim. str. 124). Notranji in zunanji svet sta se morala odslej — in to ločeno — sestajati vsakih 8—14 dni.238 Glede na reformo je bilo treba določiti, kdo od meščanov naj pride v članstvo občine. Loški glavar je šel še dalje. S pristankom deželnega glavarstva je znal izpeljati zamisel, da je treba razpustiti dotedanji notranji in zunanji svet in postaviti na to mesto nove kandidate, ki bi bili dovolj izobraženi in bi ne delali preglavic loškemu gospostvu. Ne glede na predloge dotedanjih mestnih korporacij je loški glavar sam sestavil SI. 94. Škofja Loka leta 1697, detajl — območje med gradom in kaščo listo novih članov notranjega in zunanjega sveta ter občine, kar je še istega leta (1747) potrdila deželnoknežja reprezentanca. Mestna avtonomija je bila temeljito razrahljana. S posegom loškega glavarja so prišli na vodilna mesta predvsem v notranji svet, ki mu je pripadalo v glavnem vodstvo, zlasti ljudje iz najbogatejših trgovskih krogov, za katere je menil glavar, da gospostvu ne bodo delali preglavic. Pravice širokih plasti loškega meščanstva so povsem zvodenele.237 Obremenitve mesta niso bile neznatne. Mesto je moralo kriti izdatke za tekoče vzdrževanje, kot privatno mesto je imelo obveznosti do zemljiškega gospostva, močno je bilo obremenjeno do dežele. a) Mesto je moralo vzdrževati nekaj stalnih nameščencev. Mestnemu sodniku je bil v pomoč mestni pisar, skrb za blagajno je bila naložena posebnemu blagajniku. Za javni red sta skrbela sredi 18. stol. dva stražnika, mestni sel je opravljal kurirske posle, dvema gozdarskima hlapcema je bila zaupana skrb za gozdove, iz katerih so si meščani pridobivali predvsem kurjavo. Mesto je deloma krilo tudi stroške za organista in učitelj-stvo.238 Položaj učiteljstva je bil kaj boren. Pouk je vodil učitelj (schulmei-ster), ki mu je stal ob strani pomočnik (untermeister). Pravica do name-ščenja je pripadala še naprej mestnemu svetu (gl. str. 245), vendar ne brez trenj z zemljiškim gospostvom. Le-to je namreč dajalo učitelju brez-obvezno deputat — navadno letno po 2 modija pšenice in 8 modijev rži — za katerega je pa moral učitelj na vsaka tri leta posebej prositi.239 Tako je prišlo v začetku 18. stol. do hudega spora, ko je mesto navkljub loškemu glavarju postavilo za učitelja svojega kandidata. Spričo grožnje, da bo gospostvo ustavilo deputat, je Škof j a Loka pristala na reverz, po katerem naj bi bilo mesto pri postavljanju učitelja vezano na soglasje zemljiškega gospostva. Navzlic reverzu so se pa trenja še naprej pojavljala.240 Delo v šoli je bila samo ena izmed učiteljevih dolžnosti. Učitelja so namreč v veliki meri bremenile tudi obveznosti do cerkve. Učitelj je sodeloval predvsem pri bogoslužju, in to zlasti s pevci-šolarji. Z delom v cerkvi si je učiteljstvo do neke mere pomagalo v svoji bedni eksistenci. Razen občasnih dohodkov je učitelju tu pa tam pripadal tudi stalen honorar. Tako je loškemu učitelju izplačevala bratovščina rožnega venca v Stari Loki letno po 6 gld.,241 bratovščina sv. Rešnjega Telesa v Škofji Loki pa po 10 gld.242 Pod mestno jurisdikc-ijo je spadal tudi špital.2*3 Ustanovitelja te dobrodelne ustanove sta bila župnik oziroma upravnik arhidiakonskega urada (erzpriesteramt) v Radovljici Nikolaj Skofič244 in njegova mati Marjeta. Z ustanovnim pismom sta 1547 podarila revežem svojo hišo pod samostanom klaris. S tem se je vsekakor močno razbremenila hiralnica, ki jo omenja vir iz 50. let 16. stol. v loškem predmestju v območju Ošter-felda.245 V špitalu naj ne bi našli oskrbe samo zdravi reveži, marveč naj bi bili deležni nege tudi revni bolniki. Ko je postalo poslopje pretesno, se je špital preselil na Lontrk.246 Ko je postal špital žrtev požara (1698),247 so s podporo dobrotnikov, med katerimi je bil najpomembnejši starološki župnik Hudačut,248 obnovili špitalsko poslopje. V pritličju so uredili dva večja prostora, medtem ko je bilo v prvem nadstropju 11 sobic na obeh straneh hodnika.249 Spital je bil deležen mnogih podpor; mimo manjših zneskov v obliki miloščin si je sčasoma pridobil kar lepo premoženje predvsem z raznimi volili, ki so jih špitalu med drugim naklonili npr. Ločan Mihael Papler, župnik Hudačut, trgovec Jugovic itd.250 Nazorno sliko o špitalskem premoženju daje obračun za leta 1666—1671, iz katerega posnemam naslednje podatke.251 Kapital 4204 gld. 48 krc. 2 denariča Letne obresti 210 gld. 2 krc. Letni dohodek od zemlje 5 gld. 33 krc. 1 denarič - Desetine 15 gld. Cinž od dveh hiš 17 gld. 28 krc. Najemnina od njive 2 gld. 40 krc. Skupaj 4455 gld. 31 krc. 3 denariče Špitalsko premoženje se je v naslednjih desetletjih še pomnožilo. Tako je npr. Ločan župnik Gašper Alojz Cebal zapustil špitalu 4000 gld. nem. veljave z namenom, da se ustanovi beneficij.252 V prvih sto letih špitalskega obstoja ni imelo loško gospostvo nikake pravice do nadzorstva nad njegovo upravo.253 Le-to je mesto zaupalo špi-talskim mojstrom. Leta 1596 se omenjajo hkrati trije mojstri.254 Sredi 17. stol. pa je gospostvo skušalo dobiti vpliv nad ustanovo, ki je bila materialno tako trdno podprta, a so jo po mnenju loškega glavarja zelo slabo upravljali. Glavar je špitalskim mojstrom očital, da si prilaščajo špitalski denar, ne skrbe pa za poslopje, ki je skoraj brez šip in peči, prav tako jim niso mar oskrbovanci, ki jih je dnevno videti v mestu beračiti. Na podlagi takih obtožb je 1659 loško gospostvo začelo zahtevati od mestnega sveta, da mu morajo predlagati špitalske, enako pa tudi sirotinske račune, ki so jih po zatrjevanju loškega glavarja nepravilno vodili. Mesto je obtožbe zavračalo in ni hotelo odstopiti od svojih pravic. Ko je glavar v tej zvezi nekaj svetovalcev postavil v zapor, je prišlo do pravde, ki jo je gospostvo izgubilo. Vendar se je pravda vlekla do 1662, ko je gospostvo z ape-lacijo doseglo v Gradcu razsodbo, po kateri je morala Škofja Loka odslej sicer špitalske obračune predlagati loškemu glavarju, vendar samo na vpogled.255 Tako so bili predloženi npr. obračuni za leta 1666—1671 škofovim komisarjem, ki so imeli mnogo pripomb. Očitali so, da ni podrobno prikazan inventar, da niso bile vnesene obresti od kapitala, ugotovili so zaostanke dolžnikov v višini 811 gld., za dolgove, ki so jih pri špitalu najemali posamezniki in ustanove (npr. loško mesto 128 gld.), niso bila predložena dolžna pisma itd.256 Podatki kažejo, da očitki glede nevestnega upravljanja s špitalskim premoženjem niso bili brez osnove. Zato je razumljivo, da se SI. 95. Škofja Loka konec 17. stol. je vodstvo špitala še naprej izmikalo nadzorstvu in se je spor med Škof j o Loko in gospostvom nadaljeval skozi desetletja. Ob tem prepiru se je gospostvo zaman trudilo, da bi, sklicujoč se na drugo instanco, dobilo odločilen vpliv nad špitalom.257 Mestu je bilo prepuščeno vzdrževanje javnih naprav in poslopij. Predvsem je moralo skrbeti za mestno obzidje in mestna vrata, za cestni tlak in za mostove, od katerih so bili trije zidani, eden pa je bil lesen (1731).258 Kolikor so razni objekti spadali pod neposredno gospoščinsko upravo (npr. na gradu, pri mlinih, jezovih), je ustrezne stroške krilo seveda zemljiško gospostvo, ki je pa znalo prenesti del vzdrževalnih izdatkov tudi na druga ramena: tako npr. pri mlinih, ki jih je dajalo v najem in je bilo po pogodbah gospostvo dolžno popravljati samo nepremičnine, medtem ko je bil najemnik obvezen držati v mlinu v redu vse predmete, ki so se gibali (npr. 1653).2S9 Gospostvo je moralo oskrbovati tisti del obzidja, ki je bil v neposrednem grajskem območju (gl. str. 262 si.), medtem ko je za obzidje okrog mesta morala seveda skrbeti mestna uprava. Če so mesto večkrat že redni stroški spravljali v finančne zadrege, se je znašlo v tem hujšem položaju ob raznih elementarnih nesrečah. Mestu je npr. stalno pretila nevarnost požara. Iz poročila škofovih odposlancev razberemo, da so bile 1567 strehe meščanskih hiš vse lesene.260 Slika se tudi do 1723 ni bistveno spremenila. Tedaj so bile strehe hiš in mestnega obzidja še vedno skoraj vse krite s skodlami;261 mogoče je bilo z opeko pokrito kopališče, kolikor je loški glavar uspel s svojim predlogom (1660).262 Dimnikov je bilo zelo malo izpeljanih z ognjišč; naprav po celo leto niso nadzirali.263 Nevarnost požarov večjega obsega je bila tembolj prisotna, ker v mestu tudi ni bila ustrezno urejena oskrba z vodo, česar se je mestni svet zavedal. Tako je le-ta 1549 nameraval speljati z vzpetin nad gradom v mesto vodo po dveh lesenih ceveh, tako na Plač kot na Lontrk. Ker mesto samo ne bi zmoglo stroškov, se je obrnilo na škofove odposlance s prošnjo, da mu gospostvo v ta namen popusti pri denarnih obveznostih, mu pokloni iz gozdov v rudenski župi ustrezno količino macesnovega lesa za cevi in ukaže kmetskim podložnikom, da opravijo potrebna tlaška dela.264 Čeprav je škof v bistvu 1551 ustregel tej prošnji s pridržkom, da mora mesto samo poskrbeti za vožnje, in čeprav je škof celo sam priganjal meščane, naj brez odloga napravijo vodnjak na cevi (1573), delo dolgo ni steklo; mestni svet se je izgovarjal, da mesto nima sredstev, ker je treba dati prednost mnogim neodložljivim vprašanjem.265 Vsekakor pa vir iz 1590 omenja na Placu cisterno;266 le-ta je mogoče istovetna z vodnjakom, o katerem pravi dokument iz 1790, da stoji že dolga leta sredi Plača.267 SI. 96. Del Plača v Skofji Loki, proti Poljanski dolini SI. 97. Škofja Loka — območje gradu Čeprav govore viri o požarih v mestu, je mestni svet vse premalo računal s to nevarnostjo. Ko je prišlo nekaj let pred 1656 v Škofji Loki do močnega požara in je ogenj napravil v mestu veliko škodo spet 1656, je loški glavar ukazal mestu, naj si nabavi nekaj gasilskih lestev in sekir ter veder za vodo, vendar je ostal ukaz brez odmeva.268 Spričo malomarnosti se ni čuditi, da je prišlo v mestu v drugi polovici 17. stol. kar do dveh katastrofalnih požarov. Leta 1660 je bil prizadet zgornji del mesta. Požar je izbruhnil 7. oktobra v noči med 22. in 23. uro, in sicer v zadnji sobici oziroma svislih hiše zraven rotovža, kjer je stanoval mestni pek. V nekaj urah je pogorelo 32—35 najlepših in najbogatejših hiš na Placu skupno s kapelo sv. Trojice in s samostanom sv. Klare.269 Požar je napravil tako škodo, da so dajale nekatere hiše še konec stoletja sliko pogorišča.270 Nič manjša katastrofa je prizadela 1698 spodnji del mesta. Tedaj je bil upepeljen skoraj celotni Lontrk; zgorelo je 48 hiš s kaščo in mlinom pri kopališču ter z lontrškim delom mestnega obzidja. Po poročilu iz 1699 je bilo razdejanje tako hudo, da bi bilo potrebnih 30—40 let za popolno obnovo; res navaja vir iz 1729, da so bila ondi še tedaj posamezna pogorišča.271 Spričo takih katastrof in glede na cesarski patent je mestni svet hotel osnovati poseben fond (feuercassa), s katerim bi skušali omiliti hude posledice elementarnih nezgod (1723). Tudi loški glavar je iskal v tej smeri navodil pri freisinškem škofu, vendar je menda ostalo le pri načrtu.272 Mnogo preglavic so delale mestu tudi poplave, zlasti takrat, ko je voda narasla v obeh dolinah. Tak primer je podrobneje opisan v urbarju loškega čevljarskega ceha. Ponoči 10. septembra 1658 se je utrgal oblak na hotaveljsko-javorskem območju. Voda je tod in na ozemlju Poljan ter Luše na Selškem tako narasla, da je odnašala ne samo mline in žage, marveč tudi hiše z ljudmi in živino. V Škofji Loki je voda napravila pravcato razdejanje; udarila je čez vrtove, razdirala jezove, odnesla žago na Poljanščici in čevljarske stope na Selščici (ki so jih morali povsem na novo postaviti) in tako temeljito poškodovala vse loške mline, da so bili Ločani nekaj časa navezani na tuje mline.273 Poplave tudi v naslednjih desetletjih niso prizanašale. Leta 1664 je npr. voda po poročilu loškega glavarja napravila še večjo škodo kot pred šestimi leti.274 Med poplavami, ki jih navajajo viri iz naslednjih desetletij, je bila zlasti huda v 1722, ko je odnašala po Poljanskem in Selškem hiše z živino, mostove in mline in ponovno divjala v spodnjem delu mesta.275 Strašno neurje je tu pa tam prizadelo tudi zgornji del mesta, tako npr. 1730, ko so bila poškodovana tudi okna in streha na gradu in se je podrl večji del ograje na stopnicah, ki so vodile na grad.276 SI. 98. Stara Loka z gradom in staro župno cerkvijo leta 1780 Mesto tudi po katastrofi 1511 ni bilo varno pred potresi, ki so mu grozili v naslednjih stoletjih (prim. str. 262). b) V primeri z vzdrževalnimi izdatki so bile denarne obveznosti do zemljiškega gospostva dokaj skromne, pa še teh so se Ločani spričo napetega razpoloženja do zemljiškega gospostva skušali otresti. Ze od nekdaj je meščane vezala do zemljiškega gospoda neznatna dajatev na račun hišnega zemljišča (hofzins, gl. str. 100). Ta znesek je škof občasno prepustil mestnemu sodniku pod pogojem, da to ugodnost lahko vsak čas prekliče.277 Sčasoma se je na to »pozabilo«. V starih kupnih pismih je bila klavzula, da je treba plačati gospostvu od zemljišča, na katerem stoji hiša, in za prostor okrog nje po 2 črna denariča, ki ju pobere mestni sodnik in izroči gospostvu; v novih kupnih pismih je tekst o zemljiškem gospodu odpadel.278 V skladu s tem mestni sodnik te dajatve ni več obračunaval z gospostvom (1639),279 kar ni vodilo samo do spora, marveč celo do pravdanja, ki se je vleklo dolga leta.280 Pravda se je za gospostvo slabo končala; škof tudi s prizivi ni imel uspeha.281 Meščane je enako kot kmetske podložnike vezala občasna dajatev ob nastopu vsakokratnega novega škofa (gl. str. 101). Ker so od nastopa škofa Vida Adama, ki je vladal 1618—1651, pretekla dolga desetletja, so Ločani računali s tem, da si gospostvo ni bilo več na jasnem glede te svoje pravice. Tako so se ob nastopu novega škofa Alberta Sigmunda skušali otresti te obveznosti. Kazno je, da spočetka zares samo vodstvo freisinške škofije ni vedelo, kako je s to dajatvijo, kajti 1656 je škof naročil loškemu glavarju, naj počaka s terjatvijo.282 Dve leti nato je pa že ukazal glavarju, naj Ločane prisili k plačanju. Kot navadno so Ločani tudi ob tej priliki iskali zaslombe pri deželi.283 Ko so naslednje leto prišli v Škofjo Loko škofovi odposlanci zaradi obračunov, so Ločani skušali barantati in so ponudili na račun te dajatve lepega konja, ki ga pa odposlanci niso hoteli sprejeti, marveč so vrgli tri mestne svetovalce v zapor.284 Spor je vodil do pravde. Deželni glavar je kot sodnik predlagal kompromis, po katerem naj bi Škofja Loka brez prejudica spričo škode ob povodnji odplačala na ta račun 200 gld. nem. veljave. Obe stranki sta zahtevali čas za premislek.285 Kako sta se sporazumeli, iz virov ni razvidno; vsekakor je pa mesto ob nadaljnjih spremembah v vodstvu škofije to dajatev odplačevalo.286 c) Občutnejše so bile obveznosti do dežele. Davkov meščani niso plačevali deželi neposredno, marveč preko loškega gospostva.287 Kot davčna enota je veljala hiša. V davčnih seznamih Škofje Loke iz različnih let naletimo stalno na 110 Ve hiš.288 Kot cela hiša so bila ocenjena le nekatera poslopja; večina pa je bila uvrščena med tretjinske hiše.289 Cela hiša je bila glede kontribucije ocenjena enako kot grunti na podeželju. Tako je določal patent iz 1660, naj bi plačevale hiše po 3 gld. 15 krc. kontribucije,290 torej enako, kot je tedaj znašala kontribucija od gruntov (gl. str. 303); leta 1754 je dosegla kontribucija od hiše 6 gld.,291 prav toliko so dajali tedaj kontribucije tudi grunti. Pač pa je bila celotna obremenitev do dežele v mestu manjša kot na kmetih. Medtem ko so dajali grunti 1755 poprečno 3—4 gld. 45 krc. davka, je bilo treba plačati od hiše v Škofji Loki 1755 nekako po 35 krc. davka, poleg tega pa še za hišni goldinar z novo naklado 1 gld. 45 krc.292 Z odvajanjem kontribucije in davkov je bilo mesto pogosto v zaostanku. Ker je bilo gospostvo kot vmesna instanca odgovorno za redno plačevanje, je tu pa tam zaradi nerednosti zaprlo celo mestnega sodnika.293 Posebno neprijetna je bila mimo vprašanja cestne tlake (gl. str. 307) dolžnost, da je moralo mesto porazdeljevati po hišah vojaštvo, ki ga je na pohodih pogosto vodila pot čez Škofjo Loko. Vojaštvo je po-razdeljevala na gospostva dežela glede na obseg njihovih imen j.294 Stroške za oskrbo je dežela sicer obračunavala pri kontribuciji, vendar je moralo imeti mesto sredstva takoj na razpolago.295 č) Obveznosti pa niso vezale vsega mestnega prebivalstva. Že od srednjega veka dalje so predstavljali v mestu poseben sloj tisti, ki so bili oproščeni nekaterih obremenitev s posebnim oprostilnim pismom, ki ga je izdajal zemljiški gospod (gl. str. 100). V ta sloj so se vključevali predvsem plemiči, ki so potekali v veliki meri iz vrst gospoščinskega nameščenstva, si v mestu nakupovali nepremičnine in se skušali s privilegiji čimbolj od-dvojiti od drugega mestnega prebivalstva. V to vrsto so sodili npr. Sieges-dorferji, ki so dobili oprostilno pismo za Kasarno, od katere jim ni bilo treba plačevati nikakih davkov in jih niso od te hiše vezale nikake me- Sl. 99. Kasarna, nad njo grad m : ■ ■ V______ . <*' . .......t. ' % ,, ; » f ......i i.....i :f fi S n m m ra « al B ; ,1 S i r Bil 11 s I 'f "5 ,4 rs ii m rti kz* | T i L. ** . 3 - v* flr-n s b ca a £C K E ffi H G E0 j!- i .. : ;; i 1 ; i ■ • "P*-" ««<•«11»*! SI. 100. Načrt Kasarne ščanske dolžnosti. Ta pravica se je držala hiše tudi takrat, ko so Kasarno kupili od Siegesdorferjev Fiirnpfeili.296 Kakor je bil svojčas zemljiški gospod temu sloju naklonjen, so ga bridke skušnje z njimi (npr. s Puštalci, s starološkimi graščaki itd.) vodile v nasprotno smer (gl. str. 163 si., 220 si.). Tako je škof ob raznih prilikah ukazoval mestnemu svetu, naj ne dovoljuje, da bi se v Škofji Loki ugnez-dili plemiči z nakupovanjem nepremičnin, ne bi pa hoteli obenem nositi tudi vseh bremen, ki sicer vežejo loške meščane. Mestni svet je bil dolžan zahtevati od vseh plemičev v mestu reverz, na podlagi katerega se obveže vsak na plemiško čast, da je podvržen enakim obveznostim kot meščani.297 Starih pravic si plemstvo seveda ni dalo odvzeti. Tako je npr. Vid Fiirn-pfeil hotel zavarovati star privilegij s tem, da ga je dal potrditi cesarju Leopoldu; le-ta je s tem aktom pokazal, da si prilašča tudi take pravice, ki je dotlej pripadala edino freisinškemu škofu kot lastniku zemljiškega gospostva.298 Seveda so plemstvu načeloma nasprotovali tudi meščani. Meščani so se posebno pritoževali proti Marksu Pečaherju in njegovima dvema sinovoma Marksu in Janezu, ki so si z dediščino, porokami in nakupi pridobili v mestu hiše in že nekaj let sem sploh niso hoteli plačevati sicer nizkih, nanje naloženih davkov. Ko so se Pečaherji skušali otresti teh dolžnosti, se je uprl tudi Rasp, ki je dotlej davke v redu plačeval. Vsi ti so obenem pregovorili tudi loškega protipisar j a Korbinijana Fiirnpfeila, ki se dotlej ni protivil tej dolžnosti.299 Navzlic tem pritožbam pa je razvidno iz poročila škofovih odposlancev (1659), da mestni svet ni bil dosleden. Takrat je živelo v Škofji Loki šest plemiških rodbin, ki so dajale od hiš le hišni Alt Ovl- ACfl/V liu^ VftM*. (Uljdio c/\(SL- v m H^ OutLiM. ^dtA. iuu, fcU^n t bMdttt^- /cmJOUUC H l^kUt^ del KvXLhl SI. 115. Skofja Loka, risba 1713 1 grad 4 nunski samostan 2 župna cerkev v Stari Loki 5 cerkev sv. Jakoba v mestu 3 kapucinski samostan 6 rotovž morale letno izplačevati po 333 gld. podpore kapucinom v Kranju.442 Do uresničitve Lukančičeve zamisli pa dolga leta ni prišlo. Še naprej so leto za letom prihajali v Škofjo Loko kapucini iz Kranja, ki so imeli na gradu svojo sobico ter sprejemali od loškega gospostva redno letno denarno podporo443 ter nekaj miloščine od klaris.444 V začetku 18. stol. pa je zadeva dozorela. Po dolgih desetletjih so v Skofji Loki odkrili že pozabljeno Lukančičevo oporoko in tako je bilo mogoče uresničiti željo Ločanov, da se kapucini v mestu za stalno naselijo. Mesto kot tudi loški glavar sta bila sporazumna, da zgrade tod cerkvico in samostan za kakih 5—6 kapucinov. Zamisel sta odobrila oglejski patriarh kot cerkveni poglavar ter freisinški škof kot zemljiški gospod (1705), nakar je dal pristanek tudi deželni knez.445 Do zapletljaja je pa prišlo pri klarisah, ki z velikim delom zapuščine niso več razpolagale in spočetka niso hotele niti slišati o kakem odstopanju. Po zaslugi loškega glavarja in deželnega zastopnika je končno le prišlo do poravnave, po kateri so klarise morale odstopiti Pungert.446 Del tega ozemlja je pripadel neposredno kapucinom, da tam zgrade cerkev in samostan ter urede vrt; drug del Pungerta pa naj bi mesto prodalo in izkupiček porabilo za gradnjo teh objektov. Klarisam naj bi glede na sporazum ostal hlev za konje in govedo ter prostor za mlačev ob cesti proti Stari Loki, medtem ko so se obvezale, da bodo hišo na vrtu podrle.447 Sčasoma so kapucini vendarle uspeli, da so z odkupom svojo posest povsem zaokrožili.448 Z gradnjo so začeli 1706. Delo je podprlo mnogo posameznikov, med katerimi je bil na vodilnem mestu loški trgovec Tomaž Jugovic, ki je daroval 2000 gld.; po 1000 gld. sta odrinila loški trgovec in lastnik pu- štalskega gospostva Marko Oblak ter loški protipisar Ivan Jakob Kos. Blagajno je vodil loški glavar. Po obračunu so ti dohodki znašali do marca 1713 nad 9000 gld.449 Mnogo lesa je darovalo loško gospostvo. Tako je dalo 1707 v ta namen v crngrobskih gozdovih posekati 50 smrek; za enako količino lesa je posredoval loški glavar pri škofu tudi v naslednjem letu.450 Kamenje so lomili na Kamnitniku. Pri tem poslu so se odrezali predvsem člani kovaškega ceha, ki so opravili mnogo brezplačnega dela.451 Delo je hitro napredovalo. Leta 1708 je bila cerkev že pod streho, enako tudi del samostana.452 Cerkev je provizorno blagoslovil gorenjski arhidiakon že na novega leta dan 1710, medtem ko je svečano posvetitev z dovoljenjem oglejskega patriarha opravil ljubljanski škof 1713.453 Kapucini kot beraški red niso imeli nikakega imenja. Živeli so od darov; tako jim je npr. loško gospostvo dajalo letno po 30 gld. miloščine.454 Cerkvam oziroma duhovščini po dolinah so pripadala različna imenja. Poljanski župnik je sredi 18. stol. užival hubo v Poljanah,455 razen tega pa še vrsto celih oziroma tretjinskih desetin po hotaveljski in žirovski župi, ki jih je dajal v najem.456 Imenje župne cerkve je obsegalo po 3 kajže v Poljanah in Hotovlji ter 1 hubo, 1 kajžo in 1 mlin v Logu. Mimo tega so bile cerkvi inkorporirane podružnice, ki so jim pa sredi 18. stol. pripadala le prav neznatna imenja.457 Tekoče stroške (npr. za nove oltarje, SI. 116. Kapucinska cerkev s samostanom SI. 117. Zlati oltar iz Dražgoš, razstavljen v kapeli na loškem gradu slike, zvonove ipd.) je bilo mogoče kriti z darovi, ki so leto za letom redno pritekali, kot kažejo npr. obračuni cerkve pri Sv. Volbenku.458 Številnejši so bili podložniki v sklopu župne cerkve v Žireh, ki ji je bilo podrejenih 15 kajž v sami vasi in 11 v Ledinici. Manjše imenje je imela ondotna kapela sv. Andreja; ustanovil jo je Martin Bogataj ter ji odstopil nekaj desetin z obvezo, da dobe od tega določeno mero žita reveži. Od župniji inkorporiranih podružnic je imela cerkev v Dobra-čevi 7 ondotnih kajž, cerkev v Krnici 2 kajži v sami vasi in cerkev v Gorenjem Vrsniku 1 tamkajšnjo kajžo.459 Tudi na Selškem je bilo sredi 18. stol. mnogo kajžarjev podložnih cerkvenim ustanovam. Zupni cerkvi v Selcih je bilo podrejenih v samem naselju 5 kajžarjev in 1 kovačija, na Češnjici 2 kajži in na Studenem 3 kajže; mimo tega so cerkvi pripadali razni drobni prispevki od mnogih vrtičev v Selcih (411). Podružnična cerkev v Dražgošah je imela v domači vasi 8 podložnih kajžarjev (412). Številni kajžarji so bili vključeni v imenje cerkve v Kališih (Kališe 2, Studeno 3, češnjica 2, Rudno 4, Pod-lonk 2, razen tega pa še 19 rovtov na omenjenem ozemlju, 414) in cerkvi na Jamniku (11 ondotnih kajžarjev, 417). Tudi drugim podružnicam je pripadalo nekaj drobne posesti v naseljih, kjer so stale posamezne cerkve, tako pri Sv. Lenartu 1 kajža (421), pri Sv. Tomažu 1 kajža (422), pri Sv. Miklavžu 4 kajže (420), na Bukovščici 2 kajži (418), pri Sv. Mohorju 3 kajže in 2 kopišči (416) in v Lajšah 3 kajže in 2 rovta (415). Medtem ko župnija v Železnikih razen zelo drobne posesti ni premogla nikakega imenja (364, 365), je bil vikariat v Sorici bolje založen. V Sorici mu je bilo podložnih 8 kajžarjev, 5 jih je bilo na Zalem logu in 4 v Davči (423). Tudi podružnica v Spodnjih Danjah ni bila brez imenja; na Zalem logu sta ji pripadali 2 kajži, po 1 kajža je pa bila vključena v njeno imenje v Spodnjih Danjah, Zabrdu, na Torki in Ravnem (413). Med podložniki šmartinske župnije in njenih podružnic je bila vrsta njih z ozemlja loškega deželskosodnega gospostva. Župni cerkvi sta bili SI. 118. Spodnje Danje SI. 119. Ravne pod Ratitovcem podložni 2 hubi in 1 domec v Stražišču, 2 hubi in 1 kajža na Jami, po 1 huba in 1 domec pa v Bitnju in Zabnici; ondotnemu župnišču so bile še posebej podrejene 3 kajže v Stražišču, bratovščini Naše ljube gospe pa po 1 kajža v Stražišču in na Jami. Med podružnicami je prednjačila cerkev sv. Jerneja v Stražišču, ki je imela prav tam 1 hubo, 4 domce in 10 kajž; cerkvi v Spodnji Besnici so pripadale 3 ondotne kajže in 2 kajži v Zgornji Besnici, cerkvi v Zgornji Besnici 10 kajž v isti vasi, cerkvi v Prašah pa 3 tamkajšnje kajže (101—107). K obračunavanju cerkvenih dohodkov in izdatkov so bili mimo cerkvenih ključarjev pritegnjeni tudi odličniki, kot loški glavar, kaščar, protipisar ipd. Marsikdaj ni šlo brez trenj. Zlasti so se stalno pojavljali nesporazumi med prifarškimi cerkvenimi ključarji in loškimi meščani. Prifarški cerkveni ključarji, ki so seveda potekali iz kmetskih vrst, so imeli namreč roko tudi nad šentjakobsko cerkvijo. Sicer so bili k letnim obračunom mimo loškega glavarja po stari navadi vabljeni tudi zastopniki mesta, ki so se oglašali z raznimi pomisleki, toda mnogo niso opravili. Tako so npr. z denarjem, ki se ga je nabralo v šentjakobski puščici letno kakih 50 gld., razpolagali prifarški ključarji, ki so si lastili tudi pravico do meščanskih volil. Skladno z loškimi pritožbami naj bi ta denar posojali kmetom proti nizkim obrestim, medtem ko se za opremo šentjakobske cerkve niso brigali. Meščani so okrog 1634 postavili v cerkvi dva nova oltarja, oskrbeli so nove orgle in popravili streho. V ta namen so hoteli dobiti pri cerkvenem obračunu 400 gld.; župnik jim je v imenu ključarjev sicer obljubil 200 gld., toda ključarji niso hoteli o tem nič slišati; vsote ni bilo mogoče izterjati. Po mnenju loškega glavarja naj bi spor, ki so ga Ločani predložili patriarhu, rešili tako, da bi se šentjakobska cerkev ločila glede obračunavanja od prifarške, vendar naj bi ob osamosvojitvi Prifarci obdržali do tedaj zbran kapital.460 Kot kažejo podatki iz 1695, vprašanje še dotlej ni bilo rešeno po loških zahtevah. Mesto je tedaj še vedno tožilo, da pobirajo denar iz šentjakobske puščice Prifarci, in obenem prosilo, da se obračunsko šentjakobska cerkev osamosvoji. Kot vzdržujejo vikariat in mežnarijo, bi ob samostojnem obračunavanju lahko vzdrževali tudi mestno cerkev.461 Huda verska nasprotstva iz časa reformacijskih bojev so se sčasoma pomirila (gl. str. 254). Sicer je starološki župnik še 1639 poročal, da imajo posamezniki luteranske knjige in da jih navzlic naporom ne more pripraviti k ubogljivosti,462 vendar so bili to le slabotni odmevi nekdanjih ostrih spopadov. Posamezne nepravilnosti duhovščine, ki se je tu pa tam vdajala pijači in tudi sicer vsa ni živela preveč zgledno,463 niso dajale pečata času. Ljudstvo je bilo v splošnem globoko versko vzgojeno, kar se je kazalo med drugim tudi v verskih manifestacijah, med katerimi so bile pač najpomembnejše loške pasijonske igre. Pobudo zanje je dal loški glavar Anton Ecker, predstojnik bratovščine sv. Rešnjega Telesa. SI. 120. Reteče Tekst, ki ga hrani kapucinski samostan v Škofji Loki, je napisan v slovenskem jeziku in z očitnim uveljavljanjem domačega narečja (1721). Prevod besedila je mogoče oskrbel loški kapucin o. Romuald (Lovrenc Marusič), ni pa izključeno, da je bilo pritegnjenih k delu več prevajalcev, na kar kaže pojav domačega narečja.463a Namen loških pasijonskih iger je bil prikazati Kristusa kot rešenika človeštva, ki je bilo spričo padca prvih staršev zapisano pogubi. Pasijon, ki so ga igrali vsak veliki petek v sprevodu, je bil razdeljen na 15 podob. Prizore so prikazovali deloma peš, deloma na vozovih oziroma konjih igralci v posebnih kostumih. Za izdelavo oblek — vseh je bilo 278 — je bratovščina sv. Rešnjega Telesa prispevala letno po 50 gld. nem. v. Velikanski sprevod se je pomikal po mestu z začetkom in koncem pri kapucinski cerkvi. V njem je sodelovalo mimo ljudstva s celotnega freisinškega Sorškega polja tudi loško meščanstvo, predvsem iz vrst cehov. Zaključne prizore so predstavljale skupine iz posameznih naselij, tako padec prvih staršev igralci iz Reteč in Gorenje vasi, smrt iz Žabnice, krvavi pot iz Dorfarjev in Crngroba, bičanje iz Pevna in Moškrina, včasih iz Zminca in Bodovelj, kronanje iz Starega dvora in Virmaš, skupino sv. Jeronima iz Gosteč, Pungerta in Hoste, Ecce homo iz Trnja in Veštra, Kristusa na križu iz Suhe in Trate, žalostno mater božjo iz Stare Loke in Binklja, skrinjo zaveze iz Vincarij, Kristusov grob loški meščani. — Loški pasijon je kot prvi slovenski gledališki tekst izredno pomemben za slovensko literaturo.464 9. Agrarna struktura S pomočjo rektifikacijskih dominikalnih aktov iz srede 18. stol. je do podrobnosti ugotovljena pripadnost loških kmetskih domačij posameznim gospodom. Ker so pa v tem viru vse kmetske gospodarske enote tudi točno kategorizirane, dobimo v njem hkrati natančen vpogled v agrarno strukturo na celotnem loškem ozemlju. Naslednja tabela zajema vse kmetske gospodarske enote v mejah loškega deželskosodnega gospostva, in to ločeno tiste, ki so bile vključene v loško gospostvo, in tiste (v oklepaju), ki so bile podložne drugim gospodom. Gostačev po tem kriteriju ni bilo moč ločiti in so zato navedeni v vsaki župi enotno.465 V tabeli je sicer izkazanih 11 različnih kategorij, toda v bistvu gre za dve osnovni vrsti: za grunte in za kajže. Med zadnje sodijo v mejah loškega gospostva tudi tim. tretjinski grunti; iz virov je namreč razvidno, da gre pri teh kmetijah praviloma za kajže, ki so se sčasoma toliko dvignile, da jih je gospostvo uvrščalo v višjo kategorijo,466 čeprav jih nekateri viri iz istega časa v mejah istega gospostva še vedno označujejo kot kajže.467 Naslednja tabela vsebuje zgornje podatke v štirih osnovnih enotah, in to v poenostavljeni kategorizaciji (a = domačije v loškem gospostvu, b = domačije pod drugimi gospodi; števila v oklepaju pomenijo odstotke; gl. str. 350). Sorško polje Bitenjska 200 3 145 7 • (44) (11) (36) (87) Gadmarska 25 1 7 4 (6) (D (1) (1) Godeška 76 (7) 1 23 373 3 73 Besniško ozemlje Poljšiška 26 1 32 4 (32) (3) (6) (2) (29) 64 Poljanska dolina Brojska 1 2 34 (6) 1 30 (1) • 66 Javorska 2 2 59 (1) 2 8 43 (2) 76 Koroška 1 1 3 1 2 70 (1) 8 14 (1) 4 56 Poljanska 1 1 1 1 3 89 (1) 7 21 117 (5) 5 107 Hotavelj ska 1 3 1 5 65 1 7 108 7 75 Zirovska 1 2 2 2 86 2 55 111 13 (36) 86 Hlevnovrška 1 38 15 10 1 18 Osliška 1 44 23 27 44 Selška dolina Strmiška 1 4 59 1 15 7 (5) 24 Stirpniška 2 3 53 4 67 1 (2) 62 Selška 95 1 13 100 2 6 (28) 100 Rudenska 1 63 1 1 45 9 (28) 51 Soriška 46 18 2 (12) 10 Davška 1 39 11 8 (4) 14 Skupaj 5 3 13 7 24 1129 14 202 923 2 78 .„„„ (97) (1) (15) (50) (2) (234) Nad lh lh Vi h Kajže Gostači Sorško polje a 301 (43,9) 5 (0,7) 186 (27,1) 449 b 57 (8,3) 12 (1,8) 125 (18,2) Besniško ozemlje a 26 (19,3) 1 (0,7) 36 (26,7) 64 b 32 (23,7) 3 (2,2) 37 (27,4) Poljanska dolina a 41 (3,4) 485 (39,7) 150 (12,3) 490 (40,1) 528 b 8 (0,7) 1 (0,1) 45 (3,7) Selška dolina a U (1,5) 317 (41,8) 60 (7,9) 291 (38,4) 261 b 79 (10,4) Skupaj a b 52 (1,8) 1129 (40,3) 97 (3,5) 216 (7,7) 16 (0,6) 1003 (35,9) 286 (10,2) 1302 Skupaj a + b 52 (1,8) 1226 (43,8) 232 (8,3) 1289 (46,1) 1302 Na prvi pogled je razvidno, da je kajžarski živelj brez upoštevanja polovičnih gruntov prerasel gruntarskega (46,1 °/o : 45,6 %). Se bolj je pa zgovorna primerjava stanja iz 1754 s položajem v letu 1630, h kateri je pa mogoče pritegniti, žal, le freisinško posest. Število pravih gruntar-skih domačij z upoštevanjem rovtov se je v tem razdobju dvignilo od 1138 na 1181. Med temi je 52 domačij, ki so premogle več kot po 1 grunt. V tej skupini so predvsem domačije, ki so že 1630 imele več kot po 1 hubo (gl. str. 199); tem so se pa priključili še tisti grunti, ki so bili na račun hišnega mlina više ocenjeni. Sicer pa povečanje števila gruntov ni v zvezi s kakim naknadnim naseljevanjem; porast gruntov gre marveč na račun rovtarskih domačij, ki so jim rovtarji v zadnjih dobrih sto letih z naknadnim kultiviranjem zemlje utrjevali gospodarske temelje. Le v nekaterih posamičnih primerih so se vključili med gruntarje tudi nekateri mlinarji s samostojnim mlinarskim poklicem (npr. dva primera v Selcih, po en primer v Dolenji vasi in na Češnjici). — Enako je tudi s porastom polovičnih gruntov (od 141 na 216). Pojav namreč ni v zvezi s kakim drobljenjem starih hub, ki so se še naprej s prav redkimi izjemami ohranile v prvotnem številu. Ker se je z gospodarskim utrjevanjem rovtarskega življa vrsta kajžarskih rovtov dvignila na stopnjo polgrun-tov, se je število kajžarjev z upoštevanjem tim. tretjinskih gruntov navzlic krepkemu novemu prirastku dvignilo od 925 komaj na 1003. Po dolgih stoletjih se je na tleh loškega gospostva prvič težišče premaknilo na stran šibkejših gospodarskih enot. Medtem ko je bilo 1630 razmerje med celimi grunti in drugimi enotami 1138 :1066, se je do srede 18. stol. premaknilo na 1181 :1219. To razmerje pa prihaja še bolj do izraza, če pritegnemo v statistiko tudi tiste gospodarske enote na loškem ozemlju, ki so pripadale drugim gospostvom. Vseh teh domačij je bilo sredi 18. stol. 399 od skupnega števila 2799 (tj. 14,3 °/o). Od teh jih je pripadalo 154 posvetnim, 245 pa cerkvenim gospodom. Bolj zgovorna je podrobna analiza, ki upošteva posestne kategorije in njihovo razporeditev po posameznih ozemeljskih enotah (p = posvetni gospod, c = cerkveni gospod). lh i/i h l/3h l/4h kajže Sorsko polje 23 p + 34 c 12 c 20 p + 17 c 68 p + 20 c Besniško ozemlje 23p+9c3p 5p+lc2p 6p+23c Poljanska dolina 2 p + 6 c 1 p lp+6c 38 c Selška dolina 79 c Skupaj 48 p + 49 c 4 p + 12 c 26 p + 24 c 2 p 74 p + 160 c Iz tabele je razvidno, da so bili grunti in njihovi deli približno enakomerno razporejeni med posvetno in cerkveno gospodo in seveda osredotočeni na Sorško polje in besniško ozemlje; pri kajžarskih enotah je pa daleč prevladovala cerkvena posest, razen na Sorškem polju, kjer se je kajžarstvo razvijalo tudi na ozemlju, ki ni bilo vključeno v loško gospostvo. Kazno je, da si je po Poljanskem in Selškem velik del kajž cerkev kar sama priposestvovala. Če so kajže rasle po gmajnskem svetu, so jih namreč nekateri župniki kar pripisovali cerkvi, kakor je razvidno iz memoriala 1696, v katerem je škof naročil loškemu glavarju, da v bodoče ne sme več dovoljevati takega postopka, marveč mora nove kajže vpisovati v freisinški urbar.468 Kako malo je ukaz zalegel, kaže dopis freisinškega škofa iz 1727 z enako vsebino.469 SI. 121. Puštal, grad sredi kajž, Hribec, v ozadju Suha — Škoparjeva hiša, sedaj v muzeju na prostem na loškem grajskem vrtu SI. 122. Puštal Kajžarski živelj je v splošnem izrazito prerasel gruntarskega zlasti v prometno razgibanih dolinskih območjih, še posebno v okolju župnijskih središč. Na Poljanskem je tak kompleks ožje poljansko (Predmost 2 gruntarja : 20 kajžarjem, Sestranska vas 5 :18, Dolenja Dobrava 3 : 20, Hotovlja 4 :18) in žirovsko ozemlje (Ziri 7 :29, Nova vas-Račeva 5 :42, Dobračeva 9 :17, Ledinica 3 :17). Podobno je bilo tudi na Selškem (npr. Češnjica 10 :16, Selca 21 : 37, Dolenja vas 14 : 25; prim. str. 199). Kajžarski živelj je daleč prerasel gruntarskega tudi v območjih nekdanjih rudarskih središč (npr. v Ševljah na Selškem 4 :22 ali v Hobovšah na Poljanskem 2 :21). Svojevrsten primer srečamo v Puštalu pri Škofji Loki kot izrazitem kajžarskem naselju (0 :40). V posebnem položaju je bilo seveda rov-tarsko ozemlje, kjer na razlike ni vplivala prometna lega, marveč specifičnost ob samem naseljevanju (prim. str. 199—200). V času tako izrazitega razvoja vse večje diferenciacije na podeželju pa je v številnih naseljih še vedno vladalo stanje iz časa ob končani sistematični kolonizaciji. Takih primerov ne najdemo samo v prometu odmaknjenih hribovskih naseljih (v Poljanski dolini okrog Vs, v Selški lU). Tak pojav ni izjemen niti na ravninskem ozemlju, kjer so bile v nekaterih naseljih razvite le cele hube in to v istem številu kot 1291 (npr. Okroglo 14, Peven 9, Moškrin 4, Lipica 5). Prav posebno se je v zadnjih dobrih sto letih razvilo gostaštvo. Medtem ko je bilo 1637 v mejah loške gospoščinske posesti vsega 144 gostačev SI. 123. Visoko s Sv. Volbenkom (gl. str. 202), jih je 1754 celotno loško ozemlje premoglo 1302. Poprečno je prišel en gostač na 2,15 kmetske domačije. Sicer pa niso bili izjemni domovi, v katerih so bili nastanjeni po trije gostači. V marsikateri domačiji se jih je nagnetlo še več, med njimi je bilo mnogo poročenih. Tako so imele npr. posamezne domačije v Poljanah in na Visokem po 4 gostače, ki so bili vsi oženjeni.470 Prvo mesto med temi domačijami si pač delita gruntar v Pungertu in kaj žar v Stari Loki, pri katerih je bilo nastanjenih kar po 6 gostačev.471 Gostači so bili številni zlasti po naseljih med Škofjo Loko in Kranjem (v območju Stare Loke 63, pri Sv. Duhu z Virmaši 52, v 2abnici 28, v Bitnju nad 83, Stražišču 99). Tudi v obeh dolinah naletimo le na posamezna naselja, kjer gostačev sploh ni bilo. Da so se gostači v veliki meri preživljali z obrtjo, kaže razpredelnica (str. 284), iz katere je razvidno, da so bili med njimi številni zlasti tkalci ter sitarji, pa čevljarji, tesarji, krojači in zidarji. ar. i- . • Sili lil . O " 1 t - D. OD TEREZIJANSKO-JOŽEFINSKIH REFORM DO SEKULARIZACIJE LOŠKEGA GOSPOSTVA • . - > 1. Temeljne terezijansko-jožefinske reforme Deželni knez je sicer uveljavljal centralistične tendence že od srede 16. stol. dalje, saj je sistematično krnil zemljiškemu gospostvu posamezne pravice, ki jih je le-ta stoletja nemoteno užival. Vendar pri tem v glavnem ni šlo za globlje spremembe pravne ureditve; vladar se je še naprej posluževal starih institucij.1 Proti sredi 18. stol. se je pa začel razvoj bistveno spreminjati. Novo dobo označujejo terezijansko-jožefinske reforme, s katerimi je vladar načrtno izgrajeval centralistično državno uradniško upravo in je prek nje postal sam nosilec pravnega razvoja. Nov čas so napovedovali novi upravni uradi, ki so bili odvisni samo od deželnega kneza. Mimo centralnih uradov na Dunaju ter deželne komore in reprezentance (1747—1763), oziroma deželnega glavarstva (od 1764 dalje) v Ljubljani je vladar ustanovil kresije kot vmesno instanco med deželno in patrimonialno upravo. Loško gospostvo je bilo vključeno v gorenjsko kresijo s sedežem v Ljubljani (1748). V okviru kresije, ki je bila povsem odvisna od navodil iz centra, se je izoblikoval birokratski aparat, ki mu je pripadala neomejena oblast nad zemljiškimi gospostvi; le-tem je država sicer še naprej puščala upravo in sodstvo, toda vse bolj je zahtevala od upravnega aparata ustrezno kvalifikacijo.2 Naslonjen na birokratski aparat si je vladar skušal zavarovati trdno finančno podlago in močno vojaško silo. Tako se je lotil predvsem reforme davčnega sistema. Ker ni kazalo večati davek nižjim že tako preobremenjenim slojem, je reforma podvrgla davku tudi zemljišča, ki so jih gospostva obdelovala v lastni režiji. Davke, ki so jih plačevali deželi podložniki, je sicer še vedno pobiralo zemljiško gospostvo, vendar je moralo le-to predložiti kresi j i točne sezname podložniške posesti (davčna rektifikacija); iz davčne napovedi je nastal prvi kataster na slovenskem ozemlju (terezijanski kataster). — Bistvenih sprememb je bila deležna vojska. Dotlej se je država opirala predvsem na najemniško vojsko (gl. str. 304). Leta 1770 je država ukinila vojaško najemništvo in uvedla novačenje. Vojaška služba, ki je bila do 1802 dosmrtna, je zadevala predvsem kmetske sinove, ki niso bili določeni za naslednike na posesti.3 Da dobi ustrezne podatke, je država uvedla štetje prebivalstva, in sicer v okviru starih župnij, ki jih je razdelila na manjše števne oddelke v obsegu 40—50 hiš. Le-ti so sestavljali tim. konskripcijske občine, ki so postale osnova davčnim občinam (katastrske občine). Višjo enoto so predstavljali kantoni; v obsegu posameznega kantona ali njegovega dela so nastali naborni okraji.4 Ker zemljiška gospostva v splošnem niso zajemala sklenjenih ozemelj, so bile osnova kantonov župnije. Vodstvo kantonov je bilo zaupano večjim tim. delegiranim, gospostvom. Med temi je bilo tudi loško gospostvo, ki mu je pripadal prvi kanton. Vendar ta ni obsegal celotnega loškega gospostva, pač pa mu je bilo dodeljeno deloma tudi sosednje ozemlje. Loški kanton je združeval teritorij naslednjih župnij oziroma vikariatov: Sora, Loka, Poljane, Ziri, Nova Oslica, Sorica in Zali log. Župnije Selca, Železniki in Ovsiše so bile vključene v drugi kanton pod vodstvom radovljiškega gospostva, Šmartin pa četrtemu kantonu pod vodstvom gospostva Tržič.5 Že v naslednjih letih je prišlo do določenih teritorialnih sprememb. Ko je bila nabornim okrajem 1785 zaupana naloga, da izdelajo davčni kataster, so bili le-ti že reorganizirani. Naborno gospostvo Loka — imenovano še vedno kanton — je tedaj obsegalo skoraj celotno ozemlje loškega gospostva. Zunaj njega sta bili le davčni občini Gosteče (pod nabornim okrajem Goričane) in Okroglo (pod nabornim okrajem Velesovo).6 2. Vpliv reform na upravo loškega gospostva Reforme so živo odmevale na ozemlju loškega gospostva, saj so pomenile pravo prelomnico v njegovem ustroju. Ze takoj spočetka je bilo — podobno kot pred mnogimi desetletji — postavljeno vprašanje naslova vodilnega loškega uradnika (prim. str. 171, 255). Leta 1750 je namreč poročal loški glavar, da je prejel vrsto patentov od kresi je, po katerih pri-stoji naslov glavar (hauptmann) samo vojaškim osebam, ne pa uradnikom, ki imajo pri raznih gospostvih posla z gospodarstvom. Loški glavar se je močno trudil, da bi ostal pri svojem. Naglašal je, da je treba loško gospostvo po ustroju razlikovati od večine gospostev v deželi, kjer se vodilni uradniki ukvarjajo predvsem z gospodarskimi posli svojega gospostva, medtem ko ima v loškem gospostvu opravka z gospodarstvom kaščarski urad, od koder je treba dostavljati račune glavarju. Manj odločen je bil freisinški škof. Če bi oblast vztrajala pri svojem, je škof glavarju naročil, naj prevzame naslov administrator. Sčasoma je pa zadeva zaspala in ostalo je pri starem.7 Z reformami je upravno poslovanje v loškem gospostvu iz leta v leto izredno naraščalo (prim. str. 388). Ljubljanska kresija se je vmešavala v celotno poslovanje, brez nje se v loškem gospostvu pravzaprav ni nič več odločalo. Odslej so iz Ljubljane deževali patenti in razni dopisi. Leta 1775 je npr. tožil loški glavar Edling, da pride sel večkrat z 20 patenti naenkrat. Delo v loški upravi je zlasti naraščalo v zvezi z davčno rektifi-kacijo, pa tudi z vojaško reformo. Leta 1769 je izšel patent, ki je nalagal zemljiškemu gospostvu, da mora do 1771 urediti zemljiško knjigo, ki naj bi obsegala tri enote. V prvo naj bi vpisovali vse parcele (grundbuch), v drugo bi sodili podatki o načinu pridobitve (dedovanje, nakup, gewahr-buch), v tretjo pa bi pritegovali podatke o dolgovih (intabulacijska knji- ga). Navzlic določenemu roku je Edling 1781 poročal, da ni bila urejena še nobena od teh treh knjig, da pa bo intabulacijsko knjigo uredil v enem mesecu. Ko je izšel 1786 cirkular, da morajo imeti vsa gospostva do konca leta pod pretnjo kazni 50 dukatov urejeno zemljiško knjigo, je tedanji loški glavar Leopold Paumgarten tožil, da je to delo zvezano z velikimi stroški. Gospostvo je imelo tedaj sestavljeno samo intabulacijsko knjigo, sicer pa je čakalo na ustrezne formularje.8 Glavna teža novega upravnega poslovanja je ležala na protipisarju. Od 1774 dalje je vodil te posle Ignac Anton Prenner, ki je prevzel glede na nastavitveni dekret naslednje naloge: letno je moral sestavljati urbar ter voditi davčni register, sodni protokol in pupilarne obračune; hkrati je moral paziti na glavarjevo in kaščarjevo delovanje.9 Protipisar j evo delo je bilo tembolj naporno v času, ko je opravljal posle loškega glavarja Leopold Paumgarten (1783—1795), za katerega so si vsi viri edini, da je bil nezmožen, vrh tega pa samovoljen in nadut. Oholega glavarja niso marali ne njegovi najbližji ne podložniki, pa tudi pri kresiji ni bil priljubljen, ker se je imel za enakovrednega kresijskemu glavarju.10 Glavar in protipisar sta imela povsem ločeni pisarni. Glavar je ura-doval na gradu. V svoji privatni sobi je imel shranjeno glavno blagajno, to je bil navaden lesen zaboj, pritrjen od znotraj z vijakom na tla.11 Protipisarjeva pisarna je bila že dalj časa nameščena v mestu, v hiši sredi Plača, ki jo je gospostvo svojčas kupilo v ta namen (gl. str. 259). Uradne ure so bile dopoldne in popoldne.12 Mimo protipisar j a sta delala tod še dva pisarja, ki ju je plačeval protipisar sam s pobiranjem raznih taks, in pisarniški praktikant; tod je bila shranjena seveda tudi vsa ustrezna registratura. Ko je protipisar Prenner zbolel, je prestavil celotno pisarno v svojo hišo.18 Zemljiški gospod je spričo stoletnih slabih skušenj hotel, da se vodilno uradništvo med seboj čimbolj nadzoruje. Saj so prav v zadnjem času prišle na dan malverzacije, ki jih je zagrešil loški glavar Edling. Freisinški komisar je npr. ugotovil, da je Edling vzel iz gospoščinske blagajne 3000 gld., ki jih je moral položiti kot kavcijo ob nastopu. V obračun je vnesel izdatke 8000 do 9000 gld. za stroške, ki naj bi jih imel z vzdrževanjem grajskega poslopja, medtem ko naj bi bilo po vsem Kranjskem znano, da Edling ni dal zabiti niti žeblja na zid. Pač pa si je opremil svoje stanovanje na gradu z dragocenim pohištvom, si nabavil bogate servise, kupil med drugim štirisedežni angleški voz, si uredil knjižnico itd. Mnogo je izdajal za potovanja, zlasti na Dunaj in v Freising, kjer se je dolgo zadrževal in trošil po več tisoč goldinarjev. Razen tega je po lastni izjavi imel mnogo stroškov za brate, ki da so rasli brez vzgoje in jih starši niso mogli podpirati. Enega brata je poslal na svoje stroške v Rim v Germanik, kjer je ostal 14 mesecev. Drugi brat je bil nadporočnik v španski mornarici in je Edlinga veljal več tisoč goldinarjev, da ga je spravil v službo. Po več tisoč goldinarjev je izdal za druga dva brata. Ob takem načinu gospodarjenja si je moral glavar seveda denar izposojati proti visokim obrestim. Skrušen je Edling prosil škofa milosti in ga rotil, da bi v obrokih plačeval poneverjeno vsoto. Toda prošnja je bila zavrnjena in 1783 je bil Edling odstavljen.14 Pač pa je po Edlingovi smrti (1793)15 škof priznal Edlingovi vdovi iz milosti letnih 600 gld.16 Skrb zemljiškega gospoda za potrebno medsebojno nadzorovanje vodilnega uradništva se jasno izraža v konceptu, ki odmerja naloge tega osebja. Protipisar je označen kot kontrolor, ki naj pazi na dobre odnose z deželnim knezom ter naj se ravna po njegovih odredbah. Vodi naj računske knjige z vsemi obračunskimi rubrikami, kamor naj lastnoročno vpisuje vse podrobnosti. Loški glavar že dotlej ne bi smel v važnejših zadevah nič samostojno ukrepati, vendar se tega ni držal; zato je prihajalo do raznih napak zlasti v denarnem poslovanju, tako pri mrtvaščinah, dajatvah ob prodajah in predajah posesti, odselnini ipd., čemur se je treba v bodoče v skupnem sodelovanju izogniti. Desetine naj skupno obravnavajo glavar, kontrolor in kaščar in naj jih vpisujejo v protokol. Vse protokole je treba paginirati. Kadar se vplačujejo takse ob glavarjevi odsotnosti, naj potrjujeta prejemke s podpisom kontrolor in kaščar. Davčne dohodke naj vodita glavar in kontrolor in sicer vsak s svojim registrom. Vsak izdatek naj označi mimo glavarja tudi kontrolor.17 Protipisar ju pripada tudi mesto aktuarja, ki mora biti navzoč pri sodnih obravnavah.18 Razumljivo je, da je spričo razpoloženja obeh vodilnih uradnikov nujno prišlo do medsebojne zaostritve. Glavarja je predvsem bodlo, da naj bi imel ob sebi kontrolorja in bil torej od njega odvisen. Kontrolorju je osporaval tudi pravico, da bi le-ta v njegovi odsotnosti pobiral denar. Pri tem je glavar poudarjal, da je dlje odsoten samo v poletnih mesecih (v juliju do oktobra), ko v glavnem ni denarnega prometa.19 Ta izgovor je bil seveda šibak. Sicer je še 1767 veljala stara navada, da sta določena meseca november in december kot prvi termin vsakoletnega plačevanja obveznosti gospostvu, kar se je pa sicer zavleklo do konca aprila, ko so podložniki poravnavali svoje obveznosti vsako soboto;20 toda po deželno-knežjem ukazu je moralo gospostvo sprejemati od podložnikov denar vsak dan. Ce bi kontrolorju ostala pravica do pobiranja denarja, naj bi po glavarjevem mnenju položil vsaj 1000 gld. kavcije, ki ji sedaj v nasprotju z glavarjem in kaščarjem ni bil podvržen.21 Hud spor se je vnel zaradi pobiranja taks. Protipisar je namreč moral odvajati glavarju na račun sodnih taks 85 gld. v letnem poprečku. Ko so bile z deželnoknežjo uredbo nekatere teh taks odpravljene (1. 5. 1782) in se je dohodek bistveno zmanjšal, je protipisar prosil zemljiškega gospoda, da bi ta dajatev glavarju odpadla. Naglašal je, da se pri sodišču večina strank poravna in da ustrezna taksa letno ne vrže niti 40 gld. Loški glavar je odločno ugovarjal, češ da se glavarjevi dohodki s to uredbo manjšajo, medtem ko se hkrati z uredbo glede taks v zvezi s pogodbenimi zapisi (verbriefungstaxe) protipisarju njegovi prejemki dvigajo.22 Prav kmalu nato pa je postal loški glavar pohlevnejši. Leta 1787 je namreč izšel cirkular, po katerem so morali vsi uradniki, ki so opravljali sodne funkcije, dokazati strokovno usposobljenost z izpitom pri apelaciji. Nezmožni loški glavar Leopold Paumgarten se je gladko izgovoril na svojega protipisar j a Prennerja, češ da je celotno sodstvo v loškem gospostvu v njegovih rokah. V zadregi je obljubil Prennerju, da se mu bo oddolžil pri taksah. Res sta se še istega leta pogodila, da bo šel k izpitu Prenner, ki naj prevzame celotno sodno poslovanje. Vse takse, ki so v zvezi s sodstvom, bodo pa brez izjeme pripadale njemu.23 Dotedanji protipisar je dobil sedaj naziv justiciar. Tudi sicer je prišlo do določenih sprememb glede deželskega sodstva. Od 1782 dalje je bilo deželsko sodišče podrejeno višjemu kriminalnemu sodišču v Celovcu; v zvezi z zakonom o kriminalnih zločinih in kriminalnih kaznih (1787), ki je omejil smrtno kazen, je izšla 1. 8. 1788 dvorna uredba, s katero niso več izvrševali smrtnih kazni v območju deželskih sodišč; v tej zvezi so zato na loškem Gavžniku podrli vislice. Z nastopom justiciar j a je loški glavar izgubil eno svojih glavnih funkcij, vendar je kot predstavnik deželskosodnega gospostva odgovarjal za celotno poslovanje justiciar j a.24 Položaj obeh uradnikov ponazarjajo njuni dohodki. Čista plača glavarjeva je 1792 znašala 1400 goldinarjev (medtem ko je justiciar prejemal letno 1000 gld.), kar je bila tedaj na Kranjskem ena najlepših plač v tem svojstvu.25 Tudi sicer so pripadli glavarju večji stranski dohodki kot justiciarju (npr. uživanje gospoščinskih travnikov, dajatev v slami, lov itd.). Pač pa je gospostvo odpravilo plačilo v žitu.2® Razdelitev pristojnosti med glavarjem in justiciarjem je bila navidezno preprosta: glavarju naj bi" pripadalo reševanje političnih zadev, justiciarju pa sodstvo. Toda v praksi je bilo drugače. Kompetenčno vprašanje je kaj kmalu sprožilo hude spore med obema. Leta 1789 je Prenner naglašal, da glavar ne sme glede na gospoščinsko uredbo ničesar enostransko podvzemati, sicer odklanja vsako odgovornost. Glavarju je očital, da je brez njega prek kaščarja pobiral od podložnikov zaostanke in oddajal v najem desetine. Ko je izšel cirkular (12. 5. 1789), naj gospostva postavijo usposobljene davkarje, ki naj pobirajo davke in imajo hkrati na skrbi civilne in kriminalne zadeve, se je Prenner pri zemljiškem gospodu potegoval tudi za to mesto, sklicujoč se na spričevala. Malo nato se je pritožil, da glavar brez njega odvaja davke v Ljubljano. Tudi 'sestavljanje uradnih obračunov naj bi po njegovem zatrjevanju pripadalo samo njemu.27 Sklicujoč se na sodne instrukcije iz 9. 9. 1785, naj bi spadale v njegovo kompetenco tudi zapuščinske obravnave in oskrbovanje sirotinskih in varuških zadev. Glavar je iskal tolmačenje pri ape-laciji v prepričanju, da mora justiciar vse depozite in pupilarni denar odvajati njemu. Apelacija je, sklicujoč se na dvorni patent z dne 11. 5. 1786, odgovorila, da je treba justiciarju predložiti le spore, ki so nastali pri konkurzih in zapuščinskih obravnavah ter eksekucijah in niso bili mirno poravnani pred gospodarskim uradnikom.28 Nesoglasja med glavarjem in justiciarjem so se tako poglabljala, da je škof 1790 poslal v Škofjo Loko komisarja barona Ignaca Matta, ki naj točno ugotovi njune kompetence.29 Stvari so bile tako zapletene, da se je Matt več let znova in znova vračal v Škofjo Loko in skušal reševati situacijo30 z dvomljivim upanjem na uspeh. Matt je že pri prvem nastopu skušal urediti vprašanje gospoščinskih pisarn, ki so imele slabo urejeno registraturo in so bile raztresene na treh različnih krajih. Glavar je imel svojo pisarno na gradu, justiciar v lastni hiši v mestu, enako tudi kaščar.31 Razbitost uradov je povzročala vrsto težav. Zato je Matt zahteval, naj se justiciar še pred njegovim odhodom preseli s pisarno na grad (1791), kakor je sekretar deželnega glavarstva odredil že 1773.32 Toda Prenner je imel še naslednje leto svojo pisarno z vsem inventarjem v svojem stanovanju;33 medtem je namreč justiciar zbolel in bi bilo zanj prenaporno, da bi dnevno po dvakrat moral prehoditi po 143 stopnic na grad.34 Justiciarjeva pisarna se je preselila na grad šele po Prennerjevi smrti (umrl 1793).35 Glede blagajne je Matt zahteval, da glavar oskrbi železno skrinjo, ki mora imeti dva ključa. En ključ je hranil glavar, drugega bi moral imeti glede na položaj justiciar, ki mu glede na denarno poslovanje ni bilo kaj očitati. Ker je bil pa Prenner z glavarjem sprt, je Matt drugi ključ izročil kaščarju.36 Tretji uradnik po položaju je bil kaščar. Glavno njegovo delo je bilo, kot že stoletja sem, sprejemanje in merjenje žita v kašči in prodaja, ki se je začela z marcem (prim. str. 259—260).37 Kaščar je tudi skrbel, da so dobili najrazličnejši upravičenci vsako leto iz kašče določene količine žita kot deputat, kot kaže tabela, ki je napravljena po stanju iz Pšenica Rž Glavar Protipisar Kaščar Župnik na Fari Klarise 20 modijev 12 modijev 2 modi j a 25 modijev 4 modije 2 mesla 4 star je 1 modij 26 modijev 12 modijev 6 modijev 13 modijev 4 modije Odvetnik v Ljubljani Učitelj Sel Gadmarski župan 1 star Mestni cerkovnik Prifarški cerkovnik Grajski vratar 4 modije 2~starja 6 starjev 2 mernika 2 modij a 4 modije 4 star je 4 bitenjski petarji skupaj Oba sodna služitelja Žirovski gozdar Poljanski gozdar Selški gozdar 4 star je 4 modije 1 star 1 star 1 star 1793, ko očitno niso imeli več pravice do te dajatve glavar, justiciar in kaščar. Podatke za te tri uradnike sem pritegnil iz seznama 1767 (1 modij = 1 star 2 V* quarta).'8 Ker je imel kaščar posla z denarjem, je moral ob nastopu položiti 600 gld. kavcije.39 V čim večji meri je gospostvo dajalo desetine v najem, toliko bolj se je krčilo kaščarjevo delo v kašči.40 Zato je gospostvo kaščarja pritegovalo tudi k raznim drugim opravilom. Med drugim mu je bila zaupana skrb nad gospoščinskimi mlini in kovačijami.41 Kaščarjeva plača je znašala 500 gld.42 Da tudi kaščar ni imel vedno čistih računov, kaže primer iz 1796, ko je znašal njegov zaostanek gospostvu 3846 gld., na račun katerega je bil še 1800 dolžan 2000 gld.43 Posebno vprašanje so bili uradni pisarji (amtschreiber), ki so bili dotlej v zasebni službi loškega glavarja in protipisar j a, a jih je odslej plačeval zemljiški gospod. V gospostvu sta bila po reformah nastavljena dva pisarja. Eden je bil dodeljen glavarju. Vodil je pisarniške posle v zvezi s konskripcijo in rekrutacijo v dveh nabornih okrajih (gl. str. 389), na skrbi je imel zemljiško knjigo, popis davkov, sestavljal je plačilne tabele, vodil pisarije v zvezi s policijskimi in sanitetnimi opravili ter cerkvenimi računi, upravljal je ročno blagajno in skrbel za ekspedit. — Drugi pisar je bil dodeljen justiciarju. Le-ta je opravljal predvsem posle v zvezi s sodstvom. Vodil je zapisnik o tožbah in zasliševanju, dalje dokazni in pogodbeni zapisnik (verbriefungsprotokoll) in priznambo (vor-merkung) o dovoljenjih za odhod iz nabornega okraja in o taksah.44 Oves Proso Ječmen Ajda 60 modij ev 22 modij ev 10 modij ev 1 star 2 star j a 1 star 1 star 7 starjev 2 mernika 16 starjev 8 starjev 2 star j a 2 star j a 1 star 1 modij Glede na škofovo instrukcijo je Matt pisarjema uredil tudi dohodke. Odpravil je deputat v žitu, ki je znašal za pisarja pri justiciarju v letih 1787 do 1791 po 2 starja pšenice, 3 starje rži in 3 starje ajde. Pisarjema je znižal tudi stalno plačo na 300 gld. (prej je pripadalo sodnemu pisarju 360 gld.), pač pa sta še naprej seveda lahko računala na stalen dohodek na račun taks in na stranski zaslužek.45 Mimo pisarjev je imelo gospostvo proti koncu 18. stol. še nekaj pomožnega osebja, ki je bilo zaposleno deloma na gradu, deloma na terenu. Del njih je delal v registra turi (npr. prevzem tožb podložnikov, pisarniško delo v zvezi s cestno tlako, razdeljevanje davčnih obveznosti itd.).46 Do zadnjih let 18. stol. sta bila nastavljena na gradu poseben grajski vratar in poseben grajski stražnik. Od 1793 dalje sta bili obe službi združeni. Tako je odslej grajski vratar prejemal letno po 25 gld. plače mimo de-putata v žitu.47 Terensko službo sta opravljala dva služitelja deželskega sodišča (tim. podeželska sodnika, landrichter, landgerichts diener) kot naslednika nekdanjih mojstrov oziroma sodij (gl. str. 174, 261). Kot nekoč jima je gospostvo tudi konec 18. stol. dajalo le skromno plačo. Mimo deputata v žitu sta dobivala letno skupaj komaj 5 gld.48 Ker je loški glavar 1754 naglašal, da imata lepe dohodke, je s tem pač mislil na prejemke, ki so jima dotekali naravnost od podložnikov. Skoraj dnevno sta bila na terenu v zvezi z raznimi procesi ali pa pozivi, morala sta pa tudi zasledovati razna dogajanja na podeželju in javljati gospostvu delikte. Kazno je, da služitelja sredi 18. stol. glede javljanja deliktov nista bila preveč službena. Leta 1754 je namreč loški glavar tožil, da že dve leti ni prejel nikakih prijav; po domnevi deželnoknežjega sodišča naj bi ju nagovarjala k temu duhovščina, češ da bi več zalegle cerkvene kazni. Loški glavar je predlagal zemljiškemu gospodu, da oba služitelja nažene, če bi tako nadaljevala.49 Gospostvo je imelo nastavljenega posebnega sla. Ker je nosil med drugim tudi denar, je moral ob nastopu službe položiti 200 gld. kavcije. Dolga leta je opravljal to službo Primož Zegner, ki je hodil dvakrat na teden v Ljubljano in je bil v dolgoletni službi kar 27-krat v Freisingu. Redne plače ni imel, marveč je imel dohodke do preklica. Mimo deputata v žitu je npr. 1794 prejel 12 gld.50 Delo služiteljev deželskega sodišča in loškega sla so še vedno močno dopolnjevali lovci-Pevenčani (gl. str. 49), ki se jim je posel še povečal, ker jih je gospostvo uporabljalo tudi za nabiranje rekrutov. Nekatera njihova opravila so bila posebej nagrajena. Tako jim je pripadala za straženje zapornikov in hudodelcev dnevno po 1 mera (mas, viertel -1,65 l)51 vina in 6 soldov za kruh; za pot na Dovje so prejemali po 34 krc. Ni jih vezala cestna tlaka ne dolžnost prevažanja za vojaštvo, nekaj časa (nekako do 1784) so bili oproščeni rekrutacije. Pač pa je moral vsak kmet iz Pevna vzdrževati lovskega psa ter ob lovu poskrbeti za enega gonjača. Enkrat letno so bili pri loškem glavarju na kosilu, ki so ga pa drago plačali (1 gld. 42 krc. brez vina); ta zloraba je bila 1795 odpravljena.52 SI. 124. Peven. Povezavi med gospostvom in podložniki so še naprej služili župani (gl. str. 47). Med drugim so bili dolžni javljati gospostvu vsako spremembo na terenu. Po Jurjevem jim je gospostvo pošiljalo seznam zaostankov pri dajatvah oziroma davkih z zahtevo, da čimprej poberejo ustrezne vsote in jih odvedejo gospostvu. Da bi to delo čim vestne je opravljali, je zemljiški gospod županom dovoljeval, da so smeli v svojo korist zaostankarjem naložiti 5 °/o obresti. Večina županov je imela vino-toče in znala tudi tako izrabiti svoj položaj; zato ni slučaj, da je več županov sodilo med naj premožnejše podložnike.53 Če župani niso v redu opravljali svojih dolžnosti, jih je zemljiški gospod oziroma njegov namestnik odstavil. Tako je npr. loški glavar Edling 1775 razrešil župana v Strmici in v Sorici, ker se nista držala ukazov in med drugim nista polovila postopačev in obvestila gospostva, kje so zrasle nove hiše.54 — Večkrat je bilo županu zaupanih več žup. Naletimo na primer, da so bile županu izročene na skrb kar tri župe (1776, 1777 hlevnovrška, žirov-ska in koroška).55 Proti koncu 18. stol. srečamo pet primerov, da je vodil posamezen župan po dve župi (soriško in davško, osliško in hotaveljsko, poljšiško in strmiško, koroško in bitenjsko, poljansko in javorsko). Podložniki so pa vendarle želeli, da bi imela vsaka župa lastnega župana, ki bi ga smeli sami izvoliti. Komisar Matt temu načelno ni bil nasproten, če bi postavljali na to mesto ustrezne ljudi. Po njegovem bi bilo dobro, da bi gospostvo v tem pogledu popustilo, kajti na Kranjskem je bilo splošno v navadi, da podložniki sami volijo župane oziroma rihtarje in jih gospodu le predlagajo v potrditev.56 Vsaka župa je imela 1—3 petarje — pač glede na obseg —, ki so morali biti v pomoč županu (prim. str. 174). Njemu so javljali predvsem razne spremembe na terenu, hkrati pa so pomagali vzdrževati javno varnost, za kar so jim župani dajali letno po 1 gld. 30 krc. Štirje petarji v bitenjski župi so bili še naprej predvsem v pomoč kaščarju (gl. str. 260).57- Gozdove so še naprej nadzirali gozdarji, in sicer dva s sedežem v Poljanski dolini (v Zireh in Poljanah), eden na Selškem (v Selcih),58 nadrejen jim je pa bil gozdarski mojster (waldmeister).59 Prav tako je loško gospostvo še vedno sprejemalo usluge stalnih odvetnikov (gl. str. 261). Leta 1780 je bil npr. v tej službi sin bivšega loškega glavarja Maksa Paumgartna baron Jožef Paumgarten, ki je obvladal slovenščino in je imel 300 gld. stalne plače.60 Spori med justiciarjem in glavarjem so odmevali tudi pri nižjih uslužbencih. Zlasti je bil oblasten glavarjev pisar Pogačnik (gl. str. 389), glede katerega so bili podložniki soglasni, da ima v glavi več kot glavar. Pogačnik je imel gostilno in med podložniki je vladalo prepričanje, da bo uspel tisti, ki pri njem več zapije. Ko je Pogačnik ob splošnem negodovanju podložnikov, češ da imajo že glavarja dovolj, ne pa da bi jim vladal še pisar, resigniral, mu je dal glavar na razpolago drugo sobo na gradu, ki je bila polna gospoščinskih spisov in knjig. Tako je zrasla tod posebna pisarna, kjer je Pogačnik delal kot nekak osebni tajnik loškega glavarja, brez katerega ni nezmožni glavar ničesar ukrenil.61 Sredi teh sporov je justiciar Prenner umrl (1793). Inventura je pokazala, da so njegova pasiva presegala aktiva in da je bil pri gospostvu zadolžen za 1260 gld. Glavar se je zagovarjal, da gospostvo brez njegove krivde ni bilo intabulirano, in je zlobno pristavil, da bi vdova ne mogla moža pokopati, če ji ne bi dal 200 gld.62 Da je trenje z justiciarjem povzročal predvsem nezmožni glavar, kažejo razmere po Prennerjevi smrti, ko je prevzel mesto justiciarja Andrej Alojz Prešern, ki je bil prav tako v stalnem sporu z glavarjem. Zaostrilo se je pa razmerje tudi med glavarjem in zemljiškim gospodom, kajti Paumgarten kratko malo ni več poslušal ukazov freisinškega škofa in je obenem grozil, da bo tožil komisarja Matta pri cesarju, češ da je vodil v Škofji Loki preiskavo brez vednosti dvora in da neosnovanih pritožb proti glavarju ni protokoliral. Ko je glavar vpričo podložnikov nahrulil justiciarja, je bila mera polna. Tedaj je škof poslal v Škofjo Loko posebnega komisarja z ukazom, da brez odloga suspendira Paumgartna, njegove posle s pisarno vred pa naj preda justiciarju Prešernu kot začasnemu administratorju (1795). Medtem je poslal Paumgarten v Freising poročilo, v katerem je napadel zlasti komisarja Matta, obenem pa na- glašal, da hoče izpolnjevati predvsem ukaze deželnega kneza in njegovih uradov, ter hkrati prosil za preklic suspenza. Ker se je freisinška komora zbala komplikacij, je Paumgartnu zares ugodila. Ko je Paumgarten v septembru 1795 spet prevzel posle glavarja, je sklical župane — pozivu so se odzvali samo nekateri —, jim na kratko izjavil, da je dokazal nedolžnost, in jih odslovil.63 Po loškem gospostvu je završalo. Podložniki namreč niso bili brezbrižni do dogajanj na gradu. Značilna je npr. vloga gruntarja Marka Jenka iz Gorenje vasi na Sorškem polju. Ta je ob smrti justiciar j a Prenner j a predlagal škofu, naj bi uradnike volilo ljudstvo, ki bi jih tudi nadziralo; tako se ne bi dogajalo, da bi spričo škofove velike oddaljenosti eden nabiral kapital, drugi pa zapuščal velike dolgove.64 Tako so podložniki tudi ob vrnitvi osovraženega glavarja napravili vlogo, opremljeno s 44 podpisi, na škofa. V nji so zahtevali, da Paumgartna, ki se hvali, da je s 25.000 gld. intabuliran na loškem gospostvu, za vedno odstavi. V vlogi so pristavili, da oni niso tu zaradi glavarja, marveč da je on tu zaradi njih. V taki zmedi se je škof zelo oddahnil, ko je konec leta 1795 glavar Paumgarten sam resigniral in postavil polletni rok za svoj odhod. Ko je Matt škofu čestital, mu je svetoval, naj mu pol leta daje plačo, sicer naj pa Paumgartnu dovoli, da lahko že prej odide.65 3. Propad mestne avtonomije Vzporedno s temi homatijami se je kompetenčno vprašanje še bolj zapletlo spričo upravnih reform, ki so živo zadele mesto Škofjo Loko. Cesar Jožef II. je namreč napravil tudi križ čez mestno avtonomijo. Leta 1785 je izdal uredbo, po kateri bi Škofja Loka obdržala stare pravice samo v primeru, če bi bila sposobna organizirati magistrat, ki bi opravljal razne splošnoupravne funkcije, predvsem pa sodne posle. Mesto bi moralo dokazati, da ima letno za organizacijo magistrata na razpolago vsaj 450 gld., od katerih bi odpadlo na plačo izprašanega sindika 300 goldinarjev, na uradnega pisarja 100 gld. in na sodnega slugo 50 gld. Mimo te obveznosti bi bilo mesto zadolženo postaviti sodnega predstojnika in tri svetovalce iz meščanskih vrst, ki bi opravljali službo brezplačno. Ce bi Škofja Loka tega ne zmogla, bi jo sodno vključili v kako gospostvo.66 Seveda so bili mestni dohodki mnogo preskromni, da bi Ločani mogli kriti mimo običajnih izdatkov še stroške za magistrat. Saj je mesto moglo izkazati v celoti samo 627 gld. 56 krc. dohodkov, in to v letu 1793, ko je v boju za dosego lastnega magistrata gotovo zelo optimistično ocenjevalo mestne prejemke.67 Dobra polovica vseh mestnih dohodkov je pri tem odpadla na takse pri tehtanju, ki ji je bilo podvrženo kakršnokoli tržno blago na komunu.68 Med omembe vrednimi dohodki so bile še pristojbine za kramarske bajte, nekaj so vrgle stojnice na semnjih, dalje kruharna, malo tudi mesnice.69 Med j avl j enimi dohodki je bila upoštevana tudi mitnina — dohodek, na katerega mesto ni moglo trdno računati, saj je z njim razpolagalo gospostvo, ki jo je kot nekoč na posebno prošnjo oddajalo v najem na tri leta ne samo proti določeni najemnini, marveč tudi proti reverzu, da se ne bo mesto ponovno lastilo pravice, po kateri naj bi bilo pobiranje mitnine del mestne kompetence. Najemnina se je navadno gibala med 50 in 55 gld. letno, hkrati pa je mesto dajalo pri obnovitvi pogodbe loškemu glavarju po dva dukata v njegovo počastitev.70 Med mitninske dohodke je spadala med drugim tudi pristojbina za gospoščinsko žito, ki so ga prodajali v kašči, in to od vsakega mernika po 1 denarič; najemniku mitnine je tako pripadal tudi pavšal, ki so ga plačevali Zelezni-karji za nakup žita (gl. str. 324).. Meščani in tlačani, ki so opravljali v mestu tlaška dela, so bili oproščeni na žito naložene mitnine. Ko je izšel cirkular, ki je določal, da smejo pobirati mitnino samo od tistega žita, ki so ga prodajali pri rotovžu na komunu, vse drugo žito pa je bilo mitnine prosto, se je ustrezni mitninski dohodek zelo zmanjšal (1782). Da je mitnina mestu že prej razmeroma malo nesla, priča poročilo freisinškega svetovalca iz 1780. To je naglašalo, da se zaradi oddaljenosti od deželne ceste skozi Škofjo Loko prevaža le malo blaga. Po besedah tega svetovalca je mitnina vrgla letno komaj kakih 70—80 gld.; zato je predlagal škofu, naj bi se zadovoljil s 25 gld. najemnine, kar bi bilo vsekakor donosneje, kot če bi gospostvo samo prevzelo pobiranje mitnine in bi moralo nastaviti posebnega mitničarja.71 Z utemeljitvijo, da Škofja Loka nima na razpolago ustreznih sredstev, je bilo mestno sodstvo z dvornim dekretom z dne 19. 12. 1785 zaupano loškemu gospostvu, ki je prevzelo tudi skrb za mestno gospodarstvo.72 Gospostvo je dobilo pravico, da postavi v mestu predstojnika (vorsteher), ki bi mu bili v pomoč 3—4 stražniki (wachter), oziroma policijski nadzorniki (polizey aufseher); predstojnik naj bi imel končno besedo glede vseh mestnih dohodkov in izdatkov. S takimi kompetencami naj bi gospostvo po mnenju kresije v Škofji Loki vzpostavilo red, ki naj bi bil tod že zelo omajan (1789).73 Za loškega predstojnika je loški glavar postavil gospoščinskega justiciarja Prennerja, ki je opravljal sodne posle kot plačani uradnik, medtem ko je politične in gospodarske funkcije v mestu vodil brezplačno.74 S tako podreditvijo zemljiškemu gospostvu se je Škofja Loka uvrstila med tim. municipalna mesta.75 Nova funkcija justiciarja Prennerja je dajala še več možnosti za spor med njim in loškim glavarjem. Tako je Prenner že 1790 prosil škofa, naj bi mu dal pooblastilo, na podlagi katerega bi upravljal Škofjo Loko v celoti, brez vmešavanja loškega glavarja; račune naj bi polagal naravnost freisinški komori. Če bi škof s tem predlogom ne soglašal, ga je Prenner prosil, da ga razreši političnih in gospodarskih dolžnosti v mestu.76 Po ustaljenem običaju je freisinška komora želela dobiti ustrezno izjavo loškega glavarja, vendar je že sama sodila, da si Prenner v pretirani meri sam lasti reševanja mestnih vprašanj.77 S Prennerjem sprti glavar je izrabil priložnost ter poročal v Freising, da je Prenner prva dva meseca sicer še iskal pri njem raznih odobritev, nato pa je začel vse bolj samozavestno nastopati. Ne da bi glavar čakal nadaljnjih navodil, je kar sam Prenner j a razrešil dolžnosti loškega predstojnika in v maju 1790 postavil na to mesto Feliksa Antona Radoviča, sina'bivšega loškega mestnega sodnika Jurija Antona. S to potezo je soglašal tudi komisar Matt, ki je Radoviča ugodno ocenjeval tako glede njegove strokovne izobrazbe kot glede vestnega opravljanja službe. Obenem je glavar pritegnil k upravi nekatere meščane, ki naj sodelujejo z Radovičem. Radoviču naj bi bila na predlog komisarja Matta zaupana proti letni odškodnini 100 gld. tudi skrb za ureditev sirotinjskih knjig, ki so bile že leta neurejene. Nagrada je bodla prejšnjega loškega predstojnika Prenner j a; tembolj je bil pa Prenner kot justiciar občutljiv glede svojih kompetenc, ko je glavar izročil Radoviču v oskrbo loško intabulacijsko knjigo. Radovič se na tem mestu ni dolgo obdržal. Po njegovem odhodu je postal loški predstojnik Jožef Matevž Feichtinger; hkrati je loški glavar odslovil meščane, ki jih je malo prej pritegnil v pomoč Radoviču.78 Medtem ko so se na račun Ločanov še bolj komplicirali nezdravi odnosi med vodilnim loškim uradništvom, so pa reforme v Škofji Loki povzročile pravcati preplah. Z njimi naj bi se naenkrat podrlo vse, za kar se je mesto borilo dolga stoletja. Sprva je mesto skušalo dokazati, da bi bilo sposobno organizirati lasten magistrat. Toda ves trud je bil brezuspešen, prošnja je bila odbita.79 Zato so se meščani trudili, da bi obdržali vsaj gospodarske kompetence. V vlogi na škofa so poudarjali, da odvzem sodnih kompetenc še ne vsebuje dolžnosti, da bi mesto moralo izročiti gospostvu tudi zemljiško knjigo. Toda po novem je bil mestni svet razpuščen, mestno premoženje pa je skupno z blagajno prišlo pod tujo upravo, ki da jo samovoljno vodi gospoščinski uradni pisar. Očitali so, da se tuja uprava prav malo briga za meščanske gozdove na Kranclju, v Vovčji dolini, na Kurniku pri Puštalu in na Tošcu.80 Vsaki hiši v Škofji Loki, tako v mestu kot v predmestjih, so namreč pripadali po štirje deleži, ki so bili razporejeni po teh gozdnih kompleksih; del gozda na Kranclju je posebej pripadal mestnemu svetu, kjer je leto za letom sekal smreke za mestne potrebe (1752).81 Po zatrjevanju meščanov so pustošili te gozdove zaradi brezbrižnosti tuje uprave kmetski podložniki v taki meri, da je gozdovom pretilo pravcato uničenje, kar bi bilo usodno za mesto, ki je bilo tako nevarno izpostavljeno požarnim nevarnostim. — Podobne nepravilnosti naj bi se dogajale tudi na pašnem svetu. Po zatrjevanju meščanov ni bilo nikogar, ki bi odganjal tujo živino ali preprečeval sosednjim kmetom ograjevanje posameznih delov tega sveta. Gospostvu so meščani hkrati očitali, da dovoljuje na tem svetu postavljati hiše, in to celo tujim, predvsem puštalskim podložnikom (1793).82 Zaradi takih tegob so meščani prosili škofa, da jim vrne njihove stare pravice.88 V naslednjih dveh letih (1794, 1795) so Ločani v vlogi na škofa svoje zahteve še točneje opredelili. Mestna gmajna naj bi imela pravico, da bi z večino glasov izvolila predstojnika, ki bi ga predlagala loškemu gospostvu v potrditev in bi mu dodelila na isti način izvoljeni osemčlanski odbor. Hkrati naj bi gmajna izbrala tudi dva člana kot svoja zastopnika. Brez izvoljenega odbora naj ne bi smel predstojnik ničesar ukrepati. Odbor naj bi se tedensko sestajal s predstojnikom, da bi obravnavali tekoče zadeve in pregledovali mestne račune, ki naj bi jih sestavljal predstojnik. Meščanstvo naj bi se zbiralo štirikrat letno na rotovžu, da bi razpravljalo o svojih opažanjih glede vodstva mesta ter podeljevalo prosilcem meščanske pravice. — Loško gospostvo naj bi po tem predlogu obdržalo sodne funkcije ter opravljalo naborne preglede, glede političnih in gospodarskih vprašanj pa naj bi imelo le nadzorno pravico.84 Mesto je imelo na svoji strani komisarja Matta, ki je Ločane sicer miril in prepričeval, da se je treba ravnati po cesarskih uredbah. Bil je pa mnenja, da je šlo gospostvo predaleč, kajti cesar z reformo prav gotovo ni mislil mesta tako okrniti v pravicah, da ne bi imelo nikakega vpogleda v upravo svojega premoženja; saj imajo celo vasi svoje rihtarje, ki jih same izbirajo. Po Mattovem predlogu naj bi stal predstojniku, ki naj ga postavlja loški glavar, ob strani odbor šestih meščanov, od katerih naj bi jih polovico izvolili meščani, drugo polovico pa naj bi imenovalo gospostvo. Ti naj bi skupno reševali tekoče zadeve. V ta namen naj bi se tedensko sestajali, vendar ne bi smeli pod vzeti nič večjega brez dovoljenja loškega glavarja. Enkrat na leto naj bi se zbrali vsi meščani, da bi se posvetovali o mestnem gospodarstvu. Podeljevanje meščanskih pravic naj bi bilo pridržano loškemu glavarju, ki naj bi pri izbiranju pazil, da ne bi odbijal pametnih ljudi, oziroma da ne bi prek mere množil obrtniškega sloja. Če bi obveljal Mattov predlog, naj bi gospostvo poudarilo, da gre le za milost, ki jo je mogoče vsak čas preklicati.85 Loški glavar ni bil sporazumen ne s predlogi meščanov ne z načrtom komisarja Matta. Po njegovem je Ločanom pritožbe gotovo napisal kak zakoten pisar iz Ljubljane. Bolj se je čudil Mattovemu projektu. Njegov predlog po glavarjevem mnenju ni bil v skladu z višjimi uredbami. Škofja Loka je municipalno mesto, ki so mu bile odpravljene vse dotedanje pravice, oziroma bolje rečeno zlorabe; po kresijskih uredbah je z organizacijo podrejeno loškemu gospostvu, za pravilno delovanje pa jamči glavar.86 Glede na položaj so se naslednje leto (1796) Ločani vdali. Pristali so na to, da pripada vodstvo uprave nad mestom loškemu gospostvu s pogojem, da gospostvo ne bo nalagalo novih naklad ali pa novih bremen na hiše. Podpis so pa odklanjali vse dotlej, dokler ne bo škof dal ustreznega reverza.87 4. Zunanja podoba Škofje Loke Zunanja podoba Škofje Loke se v zadnjih desetletjih 18. stol. ni bistveno spreminjala. V teh letih je bil celoten loški upravni aparat osredotočen na loškem gradu, ki od prvih desetletij 18. stol. dalje ni doživljal večjih stavbnih predelav. V središču celotnega grajskega kompleksa je bil stolp, imenovan tudi stari grad, ki se je dvigal nad vsemi SI. 126. Škofja Loka, del mesta med gradom in kapucinskim samostanom 24* 371 drugimi stavbnimi objekti.88 Na gradu je bilo kakih 18—19 sob.89 Večina jih je služila stanovanjskim in pisarniškim namenom; t. im. knežja dvorana je bila nedvomno reprezentativnega značaja. V stolpu s kapelo je bila soba, kjer so se pozimi zadrževali podložniki, da niso naenkrat stopali v gospoščinsko pisarno. Na južni strani so bili nameščeni gospodarski objekti, med njimi konjski in kravji hlev ter lope za vozove v nepravilni kvadratasti obliki, ki se je naslanjala na kapelo.90 Konec stoletja so bili grajski prostori želo zanemarjeni; če smemo verjeti viru, so bila tedaj okna, peči in tla tako dotrajana, da nobena soba ni bila primerna za stanovanje.91 Obsežen grajski vrt je bil proti zunanjemu svetu dolga stoletja sploh nezavarovan. Šele proti sredi 18. stol. je škof dovolil glavarju, da je vrt SI. 127. Vhod na loški grad s ploščo nad portalom SI. 128. Škofja Loka 1698 — cerkev sv. Jakoba, levo šola, zgoraj levo rotovž, spodaj kašča in mlin obdal s plotom. Toda plot ni dolgo vzdržal. Mimo je namreč vodila vozna pot, vrt je pa mejil na gozd, kamor so hodili Ločani po drva, in tako se jim je lesen plot le preveč ponujal. Misel na ureditev žive meje je moralo gospostvo opustiti, ker je bila ob grajskem vrtu javna paša in bi živina tako ograjo sproti uničevala. Zaradi izpostavljenosti vrta ljudem in živini je končno zmagala misel, da obda gospostvo grajski vrt z obzidjem. Delo so začeli sredi 18. stol. Vzporedno s postavljanjem zidu so izravnavali vrt na dotlej dokaj neurejenem pobočju. Delo se je nekajkrat zataknilo, saj še proti koncu 18. stol. obzidje ni bilo v celoti dograjeno.92 Za mestno obzidje je morala skrbeti Škofja Loka sama. Ob skromnih dohodkih mesto seveda ni bilo sposobno, da bi obzidje v redu vzdrževalo, zato se je zidovje dobesedno podiralo. Leta 1771 je Selščica odtrgala večji del obzidja v lontrškem območju; nekaj let nato se je podrl del obzidja pri lontrških mestnih vratih, skoraj hkrati se je sesedlo obzidje tudi na Grabnu. Prav tedaj so klicala po obnovi tudi Selška mestna vrata. Nastalo škodo je mesto sicer skušalo sproti odpravljati, vendar je končno popu- SI. 130. Zaga ob Poljanščici v Skofji Loki stilo, in to ne samo zaradi stalnih finančnih težav; mestna vrata so namreč močno ovirala promet, hkrati so pa, krita s skodlami, predstavljala stalno nevarnost za požar. Tako je mesto 1789 prosilo kresijo, da mu dovoli podreti in na javni dražbi prodati mestna vrata, kar je le-ta tudi odobrila.83 Skofja Loka je torej sama pomagala odstraniti del obzidja — nekdaj bistveni zunanji znak mestnih pravic. Med javne naprave v mestu je spadalo tudi cestišče, ki je bilo proti koncu 18. stol. marsikje potrebno temeljitih popravil. Tega posla se je lotil justiciar Prenner, ki je izboljšal in obnovil sredi Plača v območju vodnjaka zunanji del cestišča. Zaradi mnogih jam in preglobokega cestišča je dal Prenner na dveh mestih urediti cestni tlak; ker je tlak ponekod preveč dvignil, so sledile pritožbe posestnikov hišnih številk 93—95, češ da jim odslej voda ob nalivu vdira v kleti. Prenner je izboljšal cesto tudi v območju Stemarij; tam je namreč cesto stalno zasipala zemlja s sosednjih njiv da je cestišče postajalo vse ožje. Prenner je dal ob cesti postaviti zid, ki je ta proces zaustavil.94 — Mnogo popravil so zahtevali tudi mostovi, ki so vodili v mesto. Nastale stroške je skušalo gospostvo vsaj deloma prevaliti tudi na kmetske podložnike.95 Za hiše v mestu so seveda bolj ali manj skrbeli njihovi lastniki Nekatera poslopja, kot rotovž, šolo, hišo mestnega vikarja, mežnarijo in hišo mestnega sluge, je moralo vzdrževati mesto.98 Nekaj poslopij v mestu je pa še vedno spadalo naravnost pod zemljiško gospostvo, ki je moralo skrbeti za njihovo vzdrževanje. Mimo kašče so spadali v to skupino zlasti mlini, ki jih je dajalo gospostvo kot nekoč v najem vsaka tri leta (npr. mlin pod šolo, mlin na Studencu, mlin pri Krivem mostu — gl str 312)97 dalje žaga pri Krivem mostu ter kovačija prav tam.98 SI. 131. Grohcova hiša na Lontrku Seznam iz 1752 deli hiše v posamezne skupine. Znotraj obzidja srečamo imena: am obern platz (= Plač), am neuen markht oder untere platz (= Lontrk), auf der holl (= Pekel), in der rossgassen (= podnunski kompleks); med skupinami v predmestju naletimo na označbe: vor der statt an pollander thor (= Zgornji Karlovec), an der tratten (= Trata), vndter esl gassen (= Spodnji Karlovec), an der lakhen (= območje spodnjega Grabna), bey zwey prunnen (= Studenec), vor dem selzacher thor (= Kapucinsko predmestje).88 5. Upravni in gospodarski položaj Železnikov Podobno kot v Škofji Loki so jožefinske reforme tudi Železnike tako rekoč čez noč postavile v povsem nov položaj. Reformirana je bila zakonodaja glede gozdov, ki so bili dotlej pridržani za potrebe rudarstva, kar je vodilo do ukinjenja prednostnih pravic rudnikov in fužin.100 Patent z dne 1. 11. 1781 je popolnoma spremenil dotedanjo upravno ureditev. Odpravljena je bila funkcija višjega rudniškega sodnika, prenehala je oblast krajevnega rudniškega sodnika. Kompetence le-teh pa so bile odslej porazdeljene med dve oblasti. Za urejanje strogo montanističnih zadev (montanistica) je bila ustanovljena posebna rudniška substitucija 0>erg-substitution) za Kranjsko; v njeno kompetenco so spadali npr. fužinski dnevi, pravice do cajnaric .ipd.101 Sodna jurisdikcija in politična administracija z vodenjem zemljiške knjige, v katero so vpisovali hiše, ješe, cajnarice, shrambe za železo in oglje ipd., sta pripadali loškemu gospostvu,102 zaradi česar je prišlo do sporov med loškim gospostvom in Železniki, ki so branili svojo avtonomijo. Kot v Škofji Loki je bilo tudi za Železnike določeno, da morejo te pravice obdržati, če so sposobni na lastne stroške postaviti izprašanega justiciarja. Ker Železniki tega niso zmogli, so bili do nadaljnjega vključeni enako kot Škofja Loka v loško gospostvo in podrejeni loškemu justiciarju (gl. str. 368).103 Zeleznikarji se nikakor niso sprijaznili z dejstvom, da so jim pridobitve, ki so jih dosegli v boju z loškim gospostvom, tako nenadno propadle. Z vztrajnim naporom so od gubernija v Gradcu v aprilu 1785 dosegli, da smejo občasno iz svoje srede in na lastne stroške izvoliti razsodnika, ki naj bi skrbel za disciplino in urejal medsebojne spore s poravnavo, ne smel bi se pa vmešavati v kompetence, ki so bile sicer pridržane justiciarju v Škofji Loki. Na tem temelju so fužinarji gradili dalje. Še istega leta so izvolili na to mesto nekdanjega krajevnega sodnika Franca Antona Homana, in to za dobo dveh let. Opogumljeni nad tem uspehom so fužinarji nadaljevali akcijo; podobno kot Ločani so se trudili, da bi si pridobili vsaj gospodarske pristojnosti (gl. str. 370). Loško gospostvo je seveda temu nasprotovalo, medtem ko je bila kresi j a bliže fužinarjem že zaradi gozdov, glede katerih je bila toliko časa v sporu z loškim gospostvom. Konec 1788 je bila Zeleznikarjem priznana pravica do lastnega predstojnika, ki naj bi ga v štirih tednih izvolili za dobo dveh let. Pri volitvah naj bi se držali starega reda, tj. neposredno naj bi volili fužinarji in fužinarski mojstri, medtem ko naj bi se drugo prebivalstvo volitev lahko udeležilo posredno prek šestčlanskega zastopstva. Po sporazumu s kresijo so najprej izbrali tri kandidate, izmed katerih so nato vpričo kresijskega komisarja izvolili za predstojnika Martina Urbančiča. Novoizvoljeni je dobil 20 glasov, 2 sta bila proti, medtem ko se je zastopstvo širokih slojev volitev vzdržalo.104 Predstojnikove kompetence so bile kar obsežne. Njegove funkcije je izražal že sam naslov: politični-ekonomski-dominijski predstojnik. Železniki naj bi torej predstavljali poseben domini j, ki bi se lahko postavljal ob stran loškemu dominiju. Predstojnik je skrbel predvsem za gospodarstvo v zvezi s fužinami, železno rudo, ogljem ipd., paziti je moral, da so bile policijske zadeve skladne s patenti, vodil je zemljiško knjigo in še posebej blagajniško, kamor je vpisoval dohodke v zvezi z raznimi protokoli, ženitnimi pogodbami, intabulacijami ipd., in seveda tudi izdatke, med katerimi niso bili na zadnjem mestu davki; za čas od 1785 do 1788 so morali Železniki npr. plačati na ta račun 1930 gld.105 Predstojnik je skrbel za mirne poravnave med sprtimi strankami. Sodni postopki so seveda še vedno pripadali loškemu gospostvu, rudniške zadeve, kot vrstni red pri fužinah, razmejitev gozdov ipd., pa so bile pridržane deželni rudniški substituciji. Predstojniku je bil dodeljen poseben pomočnik, ki je meril oglje, tehtal rudo in bil predstojniku tudi sicer stalno pri roki. Predstojniku je pripadala letna plača v višini 200 gld., ki so jo krili iz skupne blagajne.106 Predstojnik je skušal sčasoma svoje kompetence še bolj razširiti. K naslovu dominijski predstojnik je dodal še naslov rudniški predstojnik (bergwerksvorsteher), kar je merilo na to, da mu pripadajo tudi izrazito montanistične kompetence.107 S ponovnim utrjevanjem krajevne oblasti v Železnikih so pa hkrati rasla tudi notranja nasprotstva med posameznimi sloji in znotraj njih. V tem so prednjačili predvsem fužinarji, ki so se glede premoženja zelo razlikovali med seboj. Lastniška razdrobljenost je bila namreč pri fuži-narskih obratih značilna tudi za zadnja desetletja 18. stol. (prim. str. 285). Podatki iz 1772 omenjajo v Zgornjih Železnikih 17, v Spodnjih Železnikih celo 19 lastnikov fužin. Med temi fužinarji srečamo še vedno rodbini Plavc in Semen, ki sta se torej obdržali v tem svojstvu vse od 16. stol. dalje (gl. str. 285). Vodilno mesto v Zgornjih Železnikih je pripadalo kot 1747 rodbini Homan z 10 dnevi, v Spodnjih Železnikih pa članom rodbine Urbančič, ki so imeli tod v celoti v lasti 19 dni, razen tega pa še dva dneva in skupaj s Plavci 3 dni v Zgornjih Železnikih. Do 1801 so tudi Plavci dvignili svoje deleže na 13 dni. Toda kar polovico fužinarskega sloja so 1772 predstavljali tisti, ki so premogli skromni delež po 1 dan (8 v Zgornjih, 10 v Spodnjih Železnikih). Marsikdo med njimi je izviral iz nižjega sloja in so ga premožni fužinarji že kot takega težko gledali. Večina je bila nepremožna in neizobražena. Zaradi revščine marsikateri fužinar ni mogel sam izrabiti deležnega dne in je v svojo škodo dajal svoje pravice v najem. Bogata fužinarska aristokracija je sicer z nevoljo gledala na te razmere in gotovo ni bila nasprotna zamisli B. Hacqueta, da bi namreč izključili iz fužinarskih vrst vse tiste z drobnimi deleži. Toda očitno je ostalo vse pri starem. Fluktuacija se je nadaljevala. Saj najdemo v listi fužinarjev iz 1800 kar 19 priimkov, ki jih 1772 v podobnem seznamu ne srečamo.108 Vodilnim fužinarjem so bili blizu mojstri pri pečeh (4), topljenju (4) in cajnah (3). V stalnem trenju z vodilnimi fužinarji pa so bili široki sloji, med katerimi so bili zlasti številni žebljarji. Nasprotstva so prihajala najbolj do izraza pri volitvah predstojnika. Ker je prihajalo večkrat do bojnega glasovanja, v katerem so včasih zmagali nepremožnejši fužinarji s pomočjo zastopnikov gmajne, je vrhna plast fužinarjev pod vodstvom predstojnika Franca Antona Homana predlagala spremembe volilnega reda v času, ko si je predstojnik lastil tudi montanističnih kompetenc. Glede na te pristojnosti naj bi bile namreč ljudske plasti izključene od volitev. Tako je 1793 12 fužinarjev izdelalo pogodbo, po kateri bi bilo njim zagotovljeno trajno mesto v predstojništvu. Ko jim to ni uspelo, je njihov predstavnik Franc Anton Homan predlagal kresiji, da bi volilni red spremenili toliko, da ne bi fužinarji glasovali po osebah, marveč po deležih (1795). Vodilni fužinarji tudi tokrat niso uspeli. Zeleznikarski predstojnik Franc Anton Homan pa ni ravnal samovoljno samo proti nižjim slojem. Pretirano zaverovan v svoje kompe-tence je zagrešil tudi nepravilnosti na škodo državnega erarja. Na zahtevo dvorne komore je kresija Homana odstavila, obenem pa ločila pred-stojniške funkcije. Odslej naj bi Železniki imeli dva predstojnika. Enemu naj pripadajo montanistične, drugemu gospodarske in politične kompe-tence (1797). Prvega naj bi volili fužinarji, ki so neposredno nato postavili na to mesto Janeza Petra Plavca. Drugega naj izberejo fužinarji skupaj s širšimi sloji po nekoliko spremenjenem postopku, ki ga je Zeleznikarjem raztolmačil kresijski komisar v nemškem in slovenskem jeziku. Volitve mora voditi kresijski komisar ob navzočnosti zastopnika loškega justiciar-ja ter predstavnika fužinarjev in predstavnika Zeleznikarjev, ki jim pripada še vedno samo šest glasov. Glasovanje ni bilo več javno. Volivce je klicala komisija posamič v posebno sobo, kjer so oddali volilni listek. Vsak volivec je moral glasovati sam. Po tem postopku so izvolili za predstojnika Martina Urbančiča.109 Ob vseh teh spremembah, ki so železnikarskima predstojnikoma dovoljevale mnogo kompetenc, pa je Zeleznikarje še vedno motila odvisnost od loškega gospostva oziroma njegovega justiciarja. Tako so v začetku 19. stol. znova in znova prosili, da bi jim bila priznana pravica do lastnega justiciarja. Čeprav so bili pripravljeni kriti stroške, zaradi nasprotovanja loškega gospostva niso uspeli.110 Reforme, ki so tako močno razgibale javno življenje v Železnikih, je bilo čutiti tudi v gospodarstvu. Oskrba z domačo rudo je postajala vse težja. Zaloge železne rude so v bližnji okolici močno pojemale. Sicer so še dovažali rudo z loškega ozemlja (območje Jelovice, Lajnar pri Sorici, območje Smartnega pri Kranju in Gorenje Save, okolica Poljan), toda hkrati so se oskrbovali s surovinami iz Veharš, Lesnega brda pri Vrhniki, Vrzdenca, Golega pri Zelimljem, z ozemlja turjaškega gospostva. Ruda ni bila kvalitetna, saj je odpadlo na žlindro celo več kot dve tretjini rude. Stroški z dobavo so pa zaradi oddaljenosti rasli. Tako je vse bolj pridobivalo na veljavi koroško železo, ki je bilo ne samo neprimerno bolj kvalitetno, marveč celo cenejše.111 Težave so pa bile tudi z dobavo oglja. Boj za gozdove se je nadaljeval, z njim pa stalni spori fužinarjev in oglarjev s sosednimi kmeti in lazniki, ki so še naprej silili v gozdove. Kako so se le-ti kaj malo ozirali na fužinarske zahteve, nakazujejo prepovedi glede napravljanja lazov; kajti le-te so se skozi desetletja, da stoletja ponavljale in so že s tem dokazovale svojo neučinkovitost. V nemoči je 1772 kresija segla celo po oboroženi intervenciji in poslala v loško gospostvo 20 vojakov, ki naj bi prisilili ljudstvo, da opusti lazništvo.112 Da tudi ta ukrep ni zalegel, kaže akt iz 1774, s katerim je kresija ukazala prebivalcem Zalega loga, da takoj opuste laze.113 Še teže je bilo z dobavo oglja, odkar so bile ukinjene pravice fužinarjev do rezervatnih gozdov. V novih razmerah je prišlo do številnih prodaj kopišč, katerih cena je sčasoma silno narasla (s pripadajočim delom gozda od 4—8 gld. na 100 gld.).114 Težave v zvezi z dobavo rude in spremembe pri oglarstvu so seveda močno vplivale na razmerje med železnikarskimi podjetniki. Zlasti se je zaostrilo razmerje med fužinarji in pošterovci, ki niso imeli deležev pri fužinah, in torej ne lastnih cajn, ter so morali železo kupovati. Čajne so izdelovali v štirih cajnaricah, od katerih je tista na Logu v Zgornjih Železnikih delala le občasno, če je zmanjkalo cajn. Ko je fužinar Jurij Globočnik 1790 prosil, da bi mu dovolili postaviti cajnarico na prostoru med Češnjico in Rudnim, so se fužinarji protivili, češ da za domače potrebe povsem zadostujejo obstoječi obrati. Število vigenjcev iz tega časa ni znano, pač pa omenjajo viri iz 1802 tam vsega 100—110 ješ.115 Seznam iz 1795 kaže, da je bilo tedaj 14 ješ v lasti pošterovcev, 1 ješo je imel pošterovec v najemu, 4 ješe pa so pošterovci uživali po akordu s posameznimi fužinarji. V posameznih ješah so bila tudi po 4 nakovala, vendar so pri pošterovcih daleč prevladovale ješe s komaj 2 nakovaloma.116 — V pritožbah proti pošterovcem so fužinarji naglašali, da stoje pošterovske ješe na fužinarskem svetu, da silijo pošterovci v fužinarske gozdove, da se poslužujejo fužinarskih potov in mostov itd. (1802).117 Fužinarji so skušali konkurenčne pošterovce onemogočiti z očitkom, da se ukvarjajo s tihotapstvom. Res naletimo na primer, da so fužinarji v pritožbi uspeli in je bila pošterovcu zaplenjena ruda in oglje.118 Toda taki primeri se proti koncu 18. stol. niso več ponavljali. Zelo značilen je izid spora med železnikarskimi fužinarji in Gregorjem Gašperinom. Ko so Gašperina 1794 zalotili pri tihotapstvu, so mu vzeli blago in ga po krajevni ceni prodali fužinar jem. Neposredno nato se je Gašperin uspel z nakupom enega deleža uvrstiti med fužinar je. Kot fužinar je mogel nabavljati železno rudo oziroma železo in oglje. Račun je pokazal, da so znašali stroški pri produkciji 1 milenija domačega železa 145—150 gld., medtem ko je bilo isto količino dobrega koroškega železa mogoče nabaviti za 130 gld. Gašperin vrsto let sploh ni sam izrabljal deleža pri železnikarski fužini, marveč ga je oddajal v najem. Obenem je pa kopičil velike zaloge oglja, ki ga je deloma prodajal dalje, deloma ga je pa nameraval uporabljati za predelavo koroškega železa. Večina železnikar-skih fužinarjev je Gašperina tožila pri nadrejeni oblasti, češ da uganja monopol; če ne bi Gašperin sam izrabil svojega deleža, naj bi oglje proti plačilu prepustil železnikarskim fužinarjem. Sicer je prišlo do preiskave, vendar fužinarji niso uspeli, in to tem manj, ker niso bili povsem enotni in je prišlo celo do oddvojenega mnenja. Dvorna komora je bila na Gašpe-rinovi strani. Menila je, da ni mogoče nikogar siliti, da bi si sam škodoval. Ker je po zatrjevanju samih železnikarskih fužinarjev pridobivanje železa zvezano z izgubo in nese le žebljarstvo, segajo pametni podjetniki pač po boljšem koroškem železu (1802).118 Spor se pa s tem še ni polegel. Naslednje leto (1803) je namreč Gašperin z dvema drugima železnikar-skima fužinarjema pridobil koncesijo, da postavi na Jesenovcu cajnarico in jez čez Selščico; toda njegovi nasprotniki se s tem niso strinjali in so jez podrli, nakar je moralo posredovati celo vojaštvo.120 Sicer pa Gašperin pri nakupovanju železa na Koroškem tudi v Železnikih še daleč ni bil osamljen, kakor je razvidno iz statističnih po-- datkov o produkciji in prodaji železa, oziroma železnih izdelkov v Železnikih. Pri statistiki je sicer treba upoštevati, da je ocena produkcije železa prenizka; ker je namreč bilo treba dajati erarju od vsakega centa po 2 krc., so fužinarji dajali napačne podatke. Volk naj bi tehtal po 13—14 centov, čeprav je bilo znano, da so v resnici dosegali 18—20, leta 1803 celo do 26 centov. V naslednjo tabelo, ki je, žal, zelo fragmentarna, sem pritegnil mimo domače produkcije železa tudi količino železa, ki so ga uvažali iz Koroške, razen tega pa tudi produkcijo žebljev (gl. str. 381). Kljub nepravilnemu prikazovanju podatkov si je vendar vsaj okvirno možno ustvariti določeno sliko o višini domače produkcije. Produkcija domačega železa je bila zelo nestanovitna in je nazadovala zlasti v letu 1796, kar je pač v zvezi, s požarom v Zgornjih Železnikih, ki je ohromil ondotno fužino za četrt leta. Ob obnovi fužine se je produkcija železa sicer dvignila, vendar se kaže tendenca nazadovanja tudi v naslednjih letih. Ker produkcija železa v Železnikih še daleč ni krila domačih potreb, so manjkajoče skušali nadomestiti z uvozom železa iz Koroške. Zal, so na voljo le podatki od 1800 dalje. Iz njih je razbrati, da ]e šlo za velike količine, ki so npr. 1806 presegale celotno domačo produkcijo.121 Prav tako so skopi tudi podatki o količini letne produkcije žebljev. Primerjava podatkov iz leta 1780 s podatki iz 1807 kaže, da je kljub padanju domače produkcije železa žebljarstvo močno naraščalo. Kot 1630 so tudi v tem razdobju še vedno prevladovali žeblji canali (gl. str. 181), ki so 1780 npr. zajemali kar tri četrtine celotne produkcije. Mimo canalov so izdelovali še šest različnih vrst žebljev (terni tratti, cesseni, quaterni, da bezzo, da soldo, mantuani). Kot kaže naslednja, po Miillnerju prevzeta Domača produkcija Nakup železa na železa v centih Koroškem v centih Produkcija žebljev v centih 1765 ok. 2250 1773 2016 1774 4132 1775 1950 1777 2020 1780 3960 1584 1782 4137,5 1786 3319 1795 3330 1796 2261 1798 3321,5 1800 3088 986 1801 2960 1547 1802 2560 1666 1803 2832 1525 1805 2512 1544 1806 2890 2950 1807 3406,8 1808 2497 2369 podrobna tabela, so le malo žebljev prodali doma; v glavnem so jih izvažali proti zahodu, zlasti v Trst.122 Leta 1807 so prodali v Železnikih naslednje količine žebljev (gl. tabelo, str. 382—383). 6. Položaj podložnikov v času velikih reform Terezijansko-jožefinske reforme so se v duhu fiziokratizma, ki je obrnil pozornost predvsem na zemljo kot glavni temelj državnega bogastva, močno odražale tudi na področju kmetovanja. Tako je fizio-kratizem dodobra spremenil gospodarski sistem na podeželju. V smeri krepitve individualnih pravic podložnikov je bila izdana odločba, po kateri bi morali 1769 razdeliti med vaščane vse skupne pašnike (gmajne), ki "naj bi jih po možnosti spreminjali v polja; v delitve pa niso bila zajeta planinska območja. Zaradi zmanjšanja pašniških površin je pridobivala pomen hlevska živinoreja, ki je omogočala izboljšano gnojenje njiv. Intenzivnejše uvajanje krmskih rastlin, ki so jih mimo stročnic uvrščali v kolobarjenje, je omogočalo še v večji meri kot dotlej opuščanje prahe (prim. str. 265); z nepretrganim uporabljanjem celotnih njivskih površin je seveda naraščal poljski pridelek.123 Delitve srenjskih površin na loškem ozemlju niso bile nič novega, vendar so se dotlej usmerjale mnogo bolj na gozdove kot na pašnike (gl. str. 201, 272—274). Oblast pred 1769 delitvam ni bila vedno naklonjena, kot Vrste sodčkov Vsega centov Prodano doma centov Canali Terni tratti Cesseni Quaterni Da bezzo Da soldo Mantuani 1436 608 420 42 112 136 85 1723,2 729,6 504 50,4 134,4 163,2 102 60 26,4 14,4 16,8 11 Skupaj 2839 3406,8 128,6 dokazuje primer iz 1764, ko so se Založani polastili ondotnega pašnika, ga ogradili in del njega oddali svojemu vikarju in cerkovniku, da bi tam napravila vrt in njivo. Loški glavar je tedaj Založanom ukazal, da morajo plot v dveh tednih podreti in povsem obnoviti prvotno stanje.124 Deželno-knežja odločba iz 1769 je napravila križ čez taka nasprotovanja. Odslej so se po loškem ozemlju v večji meri lotevali delitev gmajn. Tako se je npr. neposredno po 1769 obrnilo nekaj srenj, med katerimi so omenjene srenje na Suhi, pri Sv. Duhu in v Crngrobu, na kresijo, da jim dovoli razdelitev skupnega sveta. Kresija je seveda prošnji rada ugodila; razdelitev, pri kateri so bili soudeleženi tudi kajžarji, je zaupala posebnemu inženirju.125 Iz istega časa poteka tudi sporočilo o razdelitvi gmajne v območju loških vislic (1772).126 Delitev skupnih površin pa podobno kot drugje po slovenskem ozemlju tudi na loških tleh še zdaleč ni bila sistematično izpeljana, kot kažejo v podrobnostih preučene razmere v Selški dolini na podlagi katastrskih podatkov iz 1825. V večini naselij tedaj sicer niso več poznali skupne posesti, toda na drugi strani niso bili prav nič izjemni primeri, kjer je bila skupna posest še zelo razvita, zlasti v naseljih pod Ratitovcem in v Davči ter Martin j vrhu, pa tudi v dolini sami. Pri tem je šlo predvsem za pašniške površine, in to ne samo za tiste planinskega značaja, deloma tudi za gozd, v Podlonku in na Prtovču pa celo za senožeti. Skupen svet so deloma uživala posamezna naselja kot celota; v nekaterih primerih je bil položaj kar zapleten. Tako je npr. imela katastrska občina Sv. Križ, ki je obsegala Podlonk, Prtovč, Škovine in Dobroslico, kot celota ok. 70 ha skupne paše, Podlonk in Prtovč sta uživala skupaj čez 20 ha senožeti in 108 ha gozda in paše, medtem ko je pripadalo samemu Podlonku blizu 70 ha skupnega sveta.127 Vzporedno z delitvami, ki so pripomogle h kultiviranju dotlej le slabo gospodarsko izrabljenih površin, je podeželsko prebivalstvo ob tihi podpori loškega gospostva nadaljevalo z lazništvom, čeprav je temu pojavu izredno močno nasprotoval fužinarski živelj (gl. str. 274, 379). Ko so morali loški lazniki zaradi nepokorščine plačati 205 gld. globe, jih je loški glavar v skrbi za gospoščinske dohodke zagovarjal, češ da imajo nekateri podložniki laze že oddavnaj in da leže mnogi lazi v krajih, kjer niso v škodo po Prodano centov zunaj dežele PO Skupna vsota 50 gld. 1663,2 54 gld. 92.812 gld. 48 krc. 50 gld. 703,2 54 gld. 39.292 gld. 48 krc. 47 gld. 489,6 51 gld. 25.746 gld. 24 krc. 50,4 48 gld. 2.419 gld. 12 krc. 45 gld. 117,6 49 gld. 6.518 gld. 27 krc. 42 gld. 152,2 46 gld. 7.463 gld. 12 krc. 102 45 gld. 4.590 gld. 3278,2 178.842 gld. 51 krc. SI. 132. Prtovč fužinskim gozdovom (1769).128 Fužinarji niso odnehali, enako pa tudi ni popustilo kmetsko prebivalstvo; stoletni spori so se še naprej nadaljevali (gl. str. 274). Obseg polja je z novim kultiviranjem nedvomno narasel; čeprav iz razpoložljivih virov ni mogoče ugotoviti kvantitativnega obsega novih obdelovalnih površin, je vendar gotovo, da so se kmetske gospodarske enote — med njimi tudi kajže — na splošno znatno okrepile. Seveda so bili med kajžarskim življem, zlasti tistim, ki se je na novo naselil, tudi taki, ki so premogli samo kajžo (1790).129 Velike reforme so urejale tudi položaj podložniškega sloja. Z davčno rektifikacijo (gl. str. 357) je država dobila točen vpogled v obveznosti podložnikov do zemljiških gospodov, s tem pa je bilo omogočeno državno nadzorstvo nad zahtevami fevdalcev. Vsak podložnik je dobil posestno knjižico, v kateri so bile vpisane redne obveznosti, ki se jih je moral držati tudi zemljiški gospod in jih torej ni smel natezati. Za nadzorstvo je skrbela kresija, na katero so se mogli podložniki obračati s pritožbami.130 Redne dajatve, ki se v mejah loškega gospostva že sicer stoletja niso bistveno spreminjale, so bile glede na rektifikacijo konstantne tudi po vsem loškem ozemlju. Glede občasnih dajatev gospostvu je prišlo do nekaterih olajšav. Tako je bila npr. dajatev ob predaji kmetije sicer še naprej po višini izenačena z mrtvaščino (gl. str. 297), toda v primeru, če je brat v treh letih prepustil kmetijo sestri, je bila taksa ob predaji grunta znižana od 25 gld. na 6 gld., oziroma na ustrezno vsoto za dele grunta.131 Z odpravo osebne odvisnosti podložnikov (1782) je prišlo do sprememb tudi glede odselnine, ki jo je gospostvo pobiralo od podložnikov, če so se le-ti preselili v drugo gospostvo; s patentom Jožefa II. iz 1782 je bila odselnina znižana od 10 °/o na 5 °/o imetja, medtem ko je bila 1786 sploh odpravljena.132 Prav tako je bilo od 1773 dalje prepovedano pobirati dajatev, ki je dotlej podložnike bremenila ob nastopu novega škofa.133 Glede desetin loško gospostvo ni imelo pravega pregleda. Saj je 1774 tožil loški glavar, da že od 1630 dalje ni bila desetina zanesljivo popisana.134 Desetino je loško gospostvo še naprej dajalo v najem (gl. str. 302). Sicer bi bilo v prid gospostvu, da bi desetino prevzemali najboljši ponudniki, vendar se je gospostvo hkrati balo, da bi le-ti pretiravali pri pobiranju in bi tako ogrožali druge gospoščinske dohodke. Zato se je precej ustalila navada, da je gospostvo pritegovalo k najemu župane. Njim je bilo namreč prepovedano dvigati desetinske zahtevke, bili so redni plačniki, obenem so pa jamčili za pravočasno izterjevanje vseh zaostankov. Z oddajo desetine županom v najem je gospostvo hotelo hkrati župane obdržati pri dobri volji, kajti sicer se je bilo bati, da bi le-ti odlagali svoje funkcije.135 — Najemniki so po Sorškem polju npr. 1781 še vedno pobirali žitno desetino v naravi, deloma v snopih, deloma v zrnju; iz dolin sicer ni ustreznih podatkov, vendar je vsekakor verjetno, da je ostalo v glavnem pri starem (gl. str. 298 si.). p9 cesarski uredbi iz 1789 bi morali vse desetinske naturalne oddaje regulirati v denarno obveznost, vendar se tega niso dosledno držali.136 Velike jožefinske reforme glede tlake na tleh loškega gospostva niso odmevale. Leta 1782 je namreč Jožef II. izdal za Kranjsko patent, ki je določal maksimalno višino tlake. Podložnika na celem gruntu je smel zemljiški gospod klicati na tlako največ 208 dni na leto; dnevi so bili vezani na tedne (po 2 dni vprežne in 2 dni ročne tlake) in jih ni bilo mogoče prestavljati z enega tedna v drugega. Podložniki na manjših kmetijah so bili seveda manj obremenjeni; na najmanjši kmetiji (Vi« grunta) je odpadlo na tlako maksimalno 13 dni letno. Ker je bilo hkrati določeno, da ostane tlaka pri podložnikih, ki jih je dotlej vezala nižja obveznost, nespremenjena,137 je ostalo na loškem ozemlju glede tlaškega bremena do zemljiških gospodov vse po starem (prim. str. 294—296). Podložnike je pa vezala tlaška dolžnost tudi do dežele tako v zvezi s prevažanjem vojaškega prateža in provianta kot s popravljanjem komercialnih cest (gl. str. 304). Ker so bili hribovski kmetje težko dosegljivi, zlasti tisti iz oddaljenejših predelov, je prišlo med kmeti 1753 do sporazuma, po katerem naj bi te dolžnosti opravljali kmetje z ravnine ne le zase, marveč proti odškodnini tudi namesto loških hribovcev. Višina prispevkov ni bila trdno odmerjena. Ravnala se je po vsakokratnih potrebah. Leta 1776 so morali npr. prispevati za gradnjo ceste iz Škofje Loke proti Je-perci in Kranju hribovski podložniki naslednje zneske: gruntarji po 1 gld. 2 V2 krc., rovtarji po 31 V2 krc., kajžarji pa po 20 krc. 22/a dena-riča.138 Iz naslednjega leta je na voljo podatek, da so plačali gruntarji po 1 gld. 8 krc., rovtarji pa po 34 krc. za prevažanje vojakov in njihove oskrbe v letih 1774—1777.139 Denar so pobirali župani in ga ob pritegnitvi nekaterih uglednih podložnikov iz gmajnskega odbora izročali v obračunavanje sovrstniku, ki so ga le-ti izbrali in ki je dobil za svoje delo od kmetij naprej določen pavšal. Tudi loško nameščenstvo pri tem ni odšlo praznih rok. Tako je pri na triletnem obračunavanju stroškov za vojaško prevažanje odpadlo na loškega glavarja 50 gld., na protipisarja 25 in na kaščarja 8 gld. V času, ko so bili na loškem gradu na dnevnem redu spori glede kompetenc posameznih nameščencev (gl. str. 360 si.), je loški glavar izzval prepir tudi glede oseb župana — zaupnika. Tako je odstavil s tega položaja godeškega župana Marka Jenka, ki je dolga leta opravljal ta posel, in postavil na to mesto svojega človeka.140 Podložniki so glavarju kaj malo zaupali. Hribovci so se npr. 1794 pritoževali, da je glavar od njih zahteval več, kot so bili dolžni prispevati, obenem pa so se ravninski podložniki hudovali, da jim odškodnina ni bila v redu izplačana. Zahtevali so, da jim glavar predlaga ustrezne obračune, kar je pa le-ta kljub ukazu freisinškega škofa, sklicujoč se na kresijsko komisijo, odklonil. Prav tako glavar ni ustregel zahtevi podložnikov, da bi zamenjal svojega posrednika med njimi in gospostvom in postavil na to mesto spet godeškega župana Marka Jenka. Na glavarjevo posredovanje je kresija Jenku izrecno prepovedala pobirati prispevke. Glavar ni ostal samo pri tem; nad Jenkom se je maščeval še huje s tem, da je njegovega sina strpal v rekrute; mladi Jenko bi moral odriniti dalje, če se ne bi zanj zavzel freisinški komisar Matt, ki ga je spravil v rezervni korpus.141 Se naprej so kmeta močno bremenili deželni davki in kontribucija (gl. str. 303), ki jih je pobiralo gospostvo in jih odvajalo dalje. Skrb, da so podložniki v redu opravljali, oziroma poravnavali svoje obveznosti tako do gospostva kot do dežele, je gospostvo prepuščalo županom, ki so zaostanke kaznovali s sankcijami.142 Zaostanke v oddaji žita je gospostvo od 1. septembra do 1. julija sicer dopuščalo, a zunaj tega termina so morali podložniki poravnavati na ta račun kazen v višini 5 %>. Od drugih zaostankov je gospostvo pobiralo 10 °/o kazni z izgovorom, da porablja ta denar za kritje stroškov pri takih tožbah,143 v resnici pa so predstavljale kazni važen vir dohodkov, od katerih je del odpadel na plačo loškega glavarja, del tudi na župane (gl. str. 365) vse do 1787, ko je vlada prepovedala pobirati kazni na račun zaostankov.144 — Kontri-bucijo je moralo gospostvo poravnavati vsako leto do decembra, enako tudi davke z raznimi drugimi obremenitvami (npr. mesni krajcar, krajcar za vkvartiranje) do aprila naslednjega leta ne glede na to, ali so podložniki obveznosti poravnali ali ne; v nasprotnem primeru je moralo gospostvo plačati 10 °/o obresti, ki jih po reformi ni smelo zaračunati podložnikom; če po treh mesecih dolg ni bil poravnan, je gospostvu grozila vojaška eksekucija.145 Ob sicer številnih virih, iz katerih si je mogoče ustvariti le okvirno sliko o donosnosti kmetijstva pa o obveznostih posameznih podložnikov do nadrejenih oblasti, pogrešamo podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče dobiti vpogled v kmetijske obrate kot gospodarska podjetja. Saj ne moremo iz virov dobiti konkretnejših podatkov npr. o postranskih dohodkih iz neagrarnih gospodarskih panog (npr. trgovine), prav tako pa iz virov domala nič ne izvemo o stroških v zvezi z vzdrževanjem družine, o neposrednih proizvodnih izdatkih ipd. Tako je nemogoče odgovoriti na vprašanje, kakšen je bil gospodarski rezultat kmetovanja, kakšna je bila stopnja čistega kmetskega računa.146 Tembolj je torej dragoceno poročilo županov s Sorškega polja iz srede 18. stol., ki povsem okvirno izkazuje dohodke iz kmetijstva ter stroške v zvezi s kmetovanjem in obveznostmi do nadrejenih.147 Glavni vir dohodkov na Sorškem polju je bilo pač žito. Po tem okvirnem računu naj bi srednjemočan grunt pridelal letno poprečno 60 starjev, tj. 240 helmov žita, kar je pomenilo, računajoč na 1 helm 1 gld. nem. v., v celoti 240 gld. nem. v. dohodka. Od tega žita so odpadle letno naslednje količine: 1. Na setev je šlo 11 starjev. Podatek je zelo zanimiv, saj dokazuje, da je vrgla žetev 5,5-kratno množino posevka; ker moremo računati, da so župani za množino posevka navajali prej previsoke kot prenizke količine, je podatek v tem večjem razkoraku z gospoščinsko napovedjo, po kateri naj bi žetev vrgla komaj 2—3-kratno, le prav izjemoma 4-kratno setev (gl. str. 266). 2. Na oddajo žita gospostvu na račun pravdne dajatve so odpadli 4 star ji. 3. Na račun desetine so župani v poročilu odbili deseti del, tj. 6 star-jev žita. V celoti je torej treba odšteti od pridelka 21 starjev žita, kar je znašalo v denarju 84 gld. nem. v. K tem odbitkom so prišteli še izdatke na račun raznih denarnih obveznosti do nadrejenih, kar je znašalo letno nekako 16 gld. nem. v. Od vrednosti žitnega pridelka bi torej ostalo po teh računih srednjemu gruntarju še kakih 140 gld. nem. v. letnega dohodka v žitu. Na poprečnem gruntu so delali razen gospodarja in gospodinje še po en hlapec, dve dekli in en pastir; za težka dela so še posebej najemali dninarje, ki so jim dajali obilnejšo hrano kot sicer. Ustrezne stroške razporeja vir takole: 1. Hlapec — plača in obleka vsaj 17 gld. dež. v. 2. Dekla — plača in obleka vsaj 16 gld. dež. v. 3. Pastir (ki je pasel med njivami) — plača in obleka 5 gld. dež. v. 4. Vzdrževanje poslopij 15 gld. dež. v. 5. Obleka za gospodarja in gospodinjo 18 gld. dež. v. 6. Nepredvideni stroški 10 gld. dež. v. 7. Hrana ipd. za omenjenih 6 oseb po 4 krc. dnevno 146 gld. dež. v Skupaj 227 gld. dež. v., * • tj. okrog 170 gld. nem. v. Brez upoštevanja nedoraslih članov rodbine naj bi torej glede na dohodek od žita zmanjkalo letno ok. 30 gld. nem. v. Da je ta račun precej prikrojen, nakazuje sam vir; prehrambeni stroški so npr. izračunani v deželni valuti, toda pri seštevku je v viru pritegnjena ista vsota v nemških goldinarjih. Pri tem obračunu je seveda treba upoštevati, da je pridelek žita sicer predstavljal temeljno postavko v dohodku posameznih kmetij na Sorskem polju, vendar je bil le eden izmed virov za vzdrževanje. Že strošek za obleko je družina v glavnem krila z doma izdelanimi oblačili. Prikazani primanjkljaj, ki je nastal pri tem obračunu predvsem v zvezi s prehrambenimi stroški, se seveda bistveno zniža, če upoštevamo, da se je družina hranila ne samo z žitnimi proizvodi, marveč v veliki meri z drugimi, doma pridelanimi hranili, kot z zeljem, repo, stročnicami, sadjem ipd. Če hočemo dobiti vpogled v donosnost kmetijskih obratov, je treba pritegniti tudi živinorejo, o kateri župani sicer govore, vendar poudarjajo, da ta panoga po Sorškem polju zaradi pomanjkanja krme ni bila posebno razvita; sena so le malo pridelali, v škodo žita so gojili deteljo, večkrat naj bi uporabljali za krmo celo slamo s streh. Tako so po poročilu županov le malo živine priredili za prodajo; pač pa so kmetje kupovali konje za delo na polju in so jih po opravljeni nalogi prodajali dalje ter pri tem zaslužili tudi po 6—8 gld. pri enem konju. Kmetsko trgovanje se pa po Sorškem polju prav gotovo ni omejevalo samo na prekupčevanje s konji; nedvomno je zajemalo tudi vrsto drugih predmetov, o katerih župani ne poročajo, so pa z njimi trgovali ne samo doma, marveč tudi v daljnjem svetu (prim. str. 287 si.). Poročilo županov s Sorškega polja govori le mimogrede o kmetijah po loškem hribovju, ki da so sicer večje kot na Sorškem polju, toda srednji kmetje so le redko pridelali po 40—45 starjev žita. Sicer so si pomagali z živinorejo in platnarstvom. Kadar je bila dobra letina, so še nekako shajali, ob slabih letinah so pa kmetije padale v dolgove. 7. Konskripcija in vojaške obveznosti Velik del novih nalog, ki so bremenile upravo loškega gospostva ob uvajanju številnih reform, je bil povezan z vojaškimi zadevami. V zvezi z vojaškimi reformami so bila štetja prebivalstva, ki jih je država uvedla še v času, ko še ni bilo ukinjeno vojaško najemništvo (1753). Ker državna oblast ni razpolagala z uradniškim aparatom v manjših enotah od kresi j navzdol, je sprva zaupala to nalogo zemljiškim gospostvom in župnijam. Tako je prišlo spočetka do dveh vzporednih štetij. Z uvedbo prisilne rekrutacije 1770 je prešlo štetje v kompetenco vojaških konskripcij. Odslej so po deželi potovale komisije, ki so jih sestavljali oficirji in civilni komisarji. Pri tem ni šlo le za štetje, marveč za nekak vojaški nabor, ki ga je oficir tajno opravljal; malo nato so prišli biriči in odpeljali tiste, ki jih je oficir določil za vojaško službo.148 Med gradivom teh štetij, ki je v .slovenskem merilu le deloma ohranjeno, so tudi podatki iz 1780 za ozemlje, ki je spadalo pod loški kanton149 in torej, žal, ne zajema naselij celotnega loškega gospostva (gl. str. 358). Iz razdelitve na rubrike je razvidno, da je pri tem štetju povsem prevladoval vojaški vidik. Medtem ko so bile vse ženske zajete v eni sami rubriki, so bili moški porazdeljeni v deset skupin. V prvih sedmih skupinah so bili zajeti tisti, ki niso prišli v poštev za rekrutacijo, tj. duhovniki, plemiči in njihovi moški potomci, uradniki in honoraciorji (npr. odvetniki, zdravniki ipd.), meščani in podeželski poklicni obrtniki, kmetje (tj. posestniki vsaj četrtinskega grunta), nasledniki ali neposredni dediči meščanov, poklicnih podeželskih obrtnikov in kmetov (tj. sinovi ali zet je, ki so bili določeni, da prevzamejo kmetijo). Mimo teh slojev, ki so bili vsi oproščeni vojaščine, so sestavljali posebno skupino še vsi tisti, ki jih prav tako ni vezala vojaška dolžnost. Med te so sodili vsi drugi oženjeni moški, kajžarji, zasebni nameščenci, sinovi uradnikov; med temi so bili tudi rudarji ter fužinski oglarji, česar se pa oblast ni vedno dosledno držala. V skupino oproščenih so bili nekaj časa vključeni tudi Pevenčani, ki so pa v 80. letih izgubili to ugodnost. V tri rubrike so bili pa porazdeljeni moški, ki so prišli v poštev za vojaško evidenco. V eni so bili zajeti neposredni obvezniki, v drugi dve je bil vključen naraščaj, in to fantje od 13. do 17. leta ter dečki do 12. leta.150 Po naših podatkih je loški kanton v celoti zajemal 18.679 ljudi, med katerimi je bilo neposrednih vojnih obveznikov 505, fantov 580, dečkov 2271. Hkrati s prebivalstvom so popisovali tudi živino, seveda samo tisto, ki je prihajala v poštev za vprego (konji, voli).151 Eksekucija je bila v loškem nabornem okraju predvsem v rokah glavarjevega pisarja (prim. str. 363), ki naj bi s- po mnenju županov moral obračati nanje, da bi župani s pomočjo petarjev poskrbeli za nabiranje rekrutov. Iz pritožb županov je razvidno, da se pisar ni držal tega reda, marveč je pošiljal na podeželje biriče (tj. lovce, sluge deželskega sodišča),152 ki so surovo ravnali z rekruti. Po besedah samega loškega glavarja so biriči ponoči gonili rekrute kot živino, jih vezali in kovali v železje.153 Hudih očitkov je bil deležen zlasti pisar Maks Pogačnik (prim. str. 366), ki ga niso neutemeljeno označevali kot trgovca z ljudmi. V pritožbah srečamo primere protizakonite samovolje in hudega podkupovanja. Na gradu je npr. tri dni zadrževal godeškega kmeta s tretjinskega grunta in ga dal nato odpremiti v Ljubljano. Nezakonito je dal privesti gruntarja s Priles-ja, a ga je odpustil, ko mu je le-ta stisnil 8 dukatov. Podobno je poslal domov rekruta, ki se mu je odkupil s 16 gld. Vsaka zamera pri Pogačniku je imela hude posledice. Justiciar Prenner je npr. pustil županom in večjim kmetom po enega hlapca. Pogačnik se na to ni prav nič oziral. Če je prišel z župani navzkriž, jim je hlapce pobiral kar na cesti; na podoben način je odvzel z vednostjo loškega glavarja hlapca tudi samemu Pren-nerju.154 Surovosti ob sami rekrutaciji in dosmrtnemu vojaškemu službovanju so se skušali marsikateri obvezniki izogniti z begom. Iz vrst beguncev so potekali rokovnjači, ki so se vsaj deloma preživljali z ropanjem. Proti begunstvu se je hotelo gospostvo zavarovati s tem, da je kmetom prepovedovalo dajati prenočišče in hrano sumljivim osebam.155 V duhu časa, ki je tako pazil na vojaško vzgojo, se je v Skofji Loki rodila misel na ustanovitev meščanske kompanije, ki ni bila brez določene tradicije (prim. mušketirje, str. 261). Meščanska kompanija naj bi bila oborožena uniformirana formacija, ki bi bila sicer bolj manifestativnega značaja, a bi po potrebi mogla dobro služiti tudi pri vzdrževanju javnega reda. Načrt je našel močnega zagovornika v osebi loškega glavarja Edlin-ga. Se preden so si zavarovali ustrezno materialno osnovo, so Ločani 1778 kompanijo res ustanovili in jo opremili z vsem potrebnim. V prvem zaletu je kompanijo sestavljalo 60 članov približno enake rasti. Oblečeni so bili v pestro uniformo; imeli so zelene suknjiče z rdečimi našitki in rdeče telovnike; na glavi so nosili pokrivala s čopi na trivogeljnikih. Vsak član je bil oborožen z mušketo, bajonetom in sabljo z zelenordečimi resastimi obeski. Oficirji so se ločili od navadnih članov po svilenem črnozelenem pasu. Kompanija je imela tudi svojo godbo (t. i. turško godbo) z bobnarji in piskači in je štela 16 mož; glasbeno izobrazbo so ti godbeniki pridobili v Idriji pri ondotnem rudniku. Stroški za kompanijo niso bili majhni. Ob sami ustanovitvi so narasli na 2950 gld. 30 krc., medtem ko naj bi veljalo nadaljnje vzdrževanje kompanije letno kakih 190 gld.156 SI. 133. Škofja Loka, v ozadju Ratitovec Ker je bilo jasno, da mesto takih stroškov ne bo zmoglo, se je Škofja Loka obrnila za pomoč na loškega glavarja, ki je sam založil iz gospoščin-ske blagajne potrebno vsoto v prepričanju, da bo škof Ludvik Jožef, po katerem naj bi se formacija imenovala Ludvikova kompanija, radevolje priskočil na pomoč. V vlogi na škofa je Edling predvsem poudarjal, da bo kompanija pomirjevalno vplivala na rekrute, ki bi se ob pogledu na to formacijo otresali silnega strahu pred vojaškim službovanjem. Skliceval se je na posamezna zemljiška gospostva, ki da so že podprla taka patriotska stremljenja. Zlasti pa je naglašal, da dvor pazljivo spremlja take in podobne težnje, ki jih zaenkrat, sicer le tajno, tudi forsira. S podobno utemeljitvijo so se Ločani obrnili naravnost na vladarja, ki je res še istega leta dovolil obstoj loške kompanije (1779).157 Proti pričakovanju pa niti škof niti vladar nista kompanije finančno podprla. Škof se je sicer zanimal za nastale stroške, a je bil mnenja, da je vzdrževanje kompanije stvar mesta samega. Edling ni odnehal. Leta 1781 je predlagal škofu, da bi za začetek poklonil kompaniji 400 gld. vredno srebrnino, ki jo je gospostvo svojčas nabavilo kot poklon za deželnega glavarja, kar pa je bilo po novem prepovedano. V bodoče naj bi pa kompaniji dajal letno po 200 gld.; razen tega naj bi ji odobril letnih 70 funtov smodnika na račun streliva, ki so ga dotlej letno potrošili kak cent za streljanje proti nevihtam, kar pa je bilo sedaj prepovedano. Edling tudi tokrat pri škofu ni uspel. Le-ta je odbil vsako podporo, češ da so kompa-nijo ustanovili proti njegovi volji.158 Po Edlingovem odhodu iz Škofje Loke se seveda zadeva ni obrnila na bolje, kot kaže tarnanje loškega justiciarja Prennerja 1793, češ da ga je glede na izdatke za kompanijo zapeljal Edling v praznem upanju, da bo vse ustrezne stroške poravnal freisinški škof, in je zaradi tega zašel v dolgove.159 O nadaljnji usodi loške kompanije iz virov ni mogoče nič razbrati. Od konca turških pohodov in beneške vojne v začetku 17. stol. naše ozemlje ni doživljalo vojnih operacij. Tako so naši fantje krvaveli zunaj slovenskega teritorija širom po Evropi. To dobo zatišja so prekinile francoske vojne, ki se jim tudi loško ozemlje ni izognilo. Po avstrijskem porazu v Italiji je Napoleon udaril proti vzhodu in 12. marca 1797 prekoračil Piavo.160 Ko je prišel glas o tem v Škofjo Loko, so na gradu pripravili vse potrebno, da spravijo blagajno in arhiv na varno.161 Res se je nato selila registratura v Ljubljano, od tam pa dalje v Brno.162 Odmev vojnih dogodkov je čutiti v stroških loškega gospostva, ki jih je izdajalo za vojaštvo v Žabnici in Bitnju, za zdravila in za sle.163 Dne 23. marca so bili Francozi že v Idriji, 30. marca pa v Ljubljani. Toda že 7. aprila je bilo sklenjeno premirje v Leobnu in Napoleon je hitel v Italijo, da zaduši upor. Dne 8. maja 1797 je Ljubljano zapustil zadnji francoski vojak.164 Ti dogodki so v loškem arhivu zapustili le malo sledov. Sredi aprila se je za šest dni mudilo v Loki šest francoskih vojakov; štiri je vzdrževalo loško gospostvo, po enega pa puštalski Wolkensperg in starološki graščak Jožef Demšar. V zvezi s premirjem je 20. aprila prišlo v Škofjo Loko francosko vojaštvo, ki mu je loško gospostvo oskrbelo zajtrk; Francozi so še isti dan Škofjo Loko zapustili. Dne 11. maja najdemo v freisin-škem seznamu že stroške za avstrijske vojake, ki so korakali skozi Škofjo Loko.165 Medtem ko je rekrutacija obremenjevala samo nižje družbene plasti, so pogosti vojaški premiki zadevali široke sloje loškega prebivalstva, ki je bilo dolžno skrbeti za nastanjenje in prehrano vojaštva (gl. str. 304). Kazno je, da se je vprašanje nastanjenja vojaštva v mestu sčasoma bolje uredilo. Medtem ko so nekoč vojaštvo sproti porazdeljevali po hišah, kaže vir iz 1752, da je bilo tedaj vojaštvo nastanjeno v prostornem poslopju ob Selških vratih, ki je tedaj pripadalo mestu in še danes nosi značilno ime Kasarna.160 Seveda je prehranjevanje vojaštva povzročalo meščanom še naprej razne nevšečnosti. Medtem ko so se širši krogi Ločanov pritoževali, da vpliva vojaštvo na dviganje cen, so npr. mesarji poslušali očitke, da dobavljajo vojaštvu slabo meso in da bi morali glede na ukaz kresi je tedensko dvakrat klati; pivovarjem je bilo očitano, da ne kuhajo redno piva itd.167 8. Cerkvene razmere Vzporedno z izvajanjem velikih reform je prišlo do mnogih sprememb na cerkvenem področju. V duhu reform naj bi bila cerkev podrejena kontroli države. Cerkvena oblast naj bi se združevala v rokah škofov, ki naj bi bili predvsem predstavniki vlade, položaj duhovščine naj bi se pa približeval stanju državnih uradnikov.168 Tedanji ljubljanski škof Karel Janez Herberstein je bil zagovornik vladarjevih nazorov glede verskih zadev v prepričanju, da je treba versko vzgojo smotrno urejati brez navlake iz preteklih dob.169 Na Herbersteinovo pobudo je prišlo do teritorialnih preureditev škofij. Ze pred tem je papež na zahtevo Marije Terezije 1751 ukinil oglejski patriarhat in ustanovil za njegov avstrijski del nadškofijo v Gorici,170 s čimer je prišlo ozemlje nekdanje loške pražupnije v sklop te nadškofije. V tej povezavi je pa loško ozemlje le malo časa ostalo. Kajti Herbersteinu je uspelo pridobiti Jožefa II. za misel, da bi se meje ljubljanske škofije razširile na vso Kranjsko. Po večletnih pogajanjih je papež pristal na tako preureditev; 1787 je zatrl goriško nadškofijo in namesto nje ustanovil ljubljansko nadškofijo.171 Med tem urejanjem je prišlo do velikih sprememb tudi v manjših enotah. Arhidiakonate so zamenjali dekanati, predvsem pa so rasla nova dušnopastirska mesta, in to že za vlade Marije Terezije, še v večji meri pa za Jožefa II. Po njegovi zamisli naj bi pri ustanavljanju novih župnij moralo veljati načelo, da župnije ne bi smele obsegati več kot 700 ljudi, oddaljenost od župne cerkve pa naj ne bi presegala uro hoda.172 Sredstva za novo ureditev naj bi pritekala z ukinitvijo samostanov, ki se niso ukvarjali z nego bolnikov, šolstvom oziroma študijem, in s premoženjem nekaterih beneficijev ter za kult nepotrebnih cerkva in kapel, ki jih je oblast zapirala. Iz teh virov je bil ustanovljen verski fond, iz katerega je država črpala dodatke za duhovščino, ki sicer ni razpolagala z dovolj-nimi dohodki.173 Vse te reforme so izredno močno odmevale po loškem ozemlju. Reforme so ogrožale oba loška samostana, samostan klaris in kapucinski samostan. Klarisam je bilo sicer 1778 ukazano, da odpro trivialno šolo, čemur so pa redovnice odločno nasprotovale. Sprva so se izgovarjale na klavzuro in kor. Ko jim je dvor odpravil klavzuro, učiteljice pa oprostil dolžnosti kora, so se izmota vale, češ da v majhnem samostanu nimajo ustreznega prostora. V Škofjo Loko je prišla na vrat na nos deželna komisija, ki je dala v samostanu izprazniti sobo, v kateri so redovnice hranile cerkveno opremo; sobo je opremila s pečjo in novimi vrati ter jo določila za učil- nico. Navzlic ukazu, da morajo klarise začeti s poukom, so le-te prosile za posredovanje goriškega nadškofa, ki se je prav tedaj mudil na Dunaju. Klarisam je tudi tokrat spodletelo, kajti pod pretnjo 100 dukatov kazni jim je bilo prepovedano, da bi se v takih zadevah obračale na nadškofa.174 Z našim virom se malo sklada atestat loškega mestnega sveta iz 1782; po njem naj bi pred stoletji prišle klarise v Škofjo Loko z namenom, da tod osnujejo dekliško šolo, ki da so jo vse dotlej skrbno vodile. V korist klaris je posredoval tudi loški glavar Edling.175 Posredovanje, podprto s potvorjenimi dejstvi, ni uspelo. Leta 1782 je bil samostan, ki je tedaj izkazoval imetje v višini ok. 100.000 gld., razpuščen. Toda navzlic ukinitvi reda klaris se je samostan še naprej obdržal. V Škofjo Loko so se namreč še istega leta naselile uršulinke iz Gradca, ki so se posvečale šolstvu in jim je bil tako zagotovljen obstoj. Le-tem redovnicam so se pridružile tudi nekatere loške klarise, ki so prestopile v uršulinski red. Uršulinkam je loško gospostvo odobravalo na vsaka tri leta deputat v žitu v enaki višini kot nekoč klarisam (v vrednosti nad 58 gld. letno), razen tega so pa prejemale tudi ustrezen dodatek iz verskega fonda.176 Razpustitev je grozila tudi loškim kapucinom, kot je kazal primer v Kranju, kjer je bil ukinjen kapucinski samostan 1786.177 Ukinitev samostana bi loško dušebrižništvo hudo prizadela, saj so bili loški kapucini SI. 134. Uršulinski samostan glede dušnega pastirstva v mestu vodilni, kot kaže zapis iz 1783, po katerem je bila kapucinska cerkev od 5.—11. ure vedno polna in je k spovedi vse tekalo le h kapucinom.178 Navzlic reformi se je red v Skofji Loki ne le obdržal, marveč se je spočetka celo okrepil s kapucini iz Kranja, ki so se po razpustitvi večinoma preselili v Škof j o Loko.179 Nevarnost pa je samostanu pretila še nekaj let, kot kaže poročilo freisin-škega odposlanca Matta iz 1792; ker je vladalo mnenje, da kapucinom izpodmaknejo naraščaj, je Matt računal celo z možnostjo, da bo loški kapucinski samostan sčasoma izumrl. V strahu, da ne bi stalni gospoščin-ski prispevek kapucinom prešel v verski fond, je freisinški odposlanec odredil, naj se kapucini vsako leto sproti zglase v gospoščinski pisarni, kjer naj jim dajejo odločbo glede te miloščine.180 Kapucini so res na tak način dobivali leto za letom od gospoščine po 30 gld. in kurjavo iz gospo-ščinskih gozdov.181 Končno se je vihar unesel in kapucini so odslej nemoteno delovali v mestu. Medtem ko sta loška samostana v bistvu preživela jožefinske reforme, so pa bile 1783 po loškem gospostvu kot sicer po slovenskem ozemlju ukinjene cerkvene bratovščine.182 Hkrati pa je po loškem ozemlju vse bolj pridobivala veljavo težnja po ustanavljanju novih vikariatov oziroma župnij. Resno je bilo načeto vprašanje ustanovitve samostojne župnije v Skofji Loki. Reševanja tega vprašanja se je 1782 lotil gorenjski arhidiakon Inocenc Ignacij baron Taufrer. Po njegovem načrtu naj bi ustanovili v mestu samostojno župnijo, brž ko bi umrl starološki župnik oziroma loški vikar (prošt). Mestnemu župniku naj bi pomagala dva kaplana. Gospodarsko osnovo novi župniji naj bi dali beneficiji sv. Ane na gradu, sv. Trojice na Placu, oba špitalska (Cebalov in Jugovicev) ter na Hribcu. Arhidiakon se je zavedal težav, ki bi nastopile pri tem reševanju tako glede patronov nad beneficiji, ki bi s tem izgubili patronat, kot glede duhovnikov-beneficiatov, ki so bili po njegovem mnenju nedelavni in nekateri niti niso živeli v Skofji Loki, marveč so imeli tod le svojega namestnika.183 Beneficiate so namreč vezale prav neznatne dolžnosti. Po besedah loškega glavarja je moral beneficiat Cebalovega beneficija letno brati 144 maš in katehizirati vse nedelje v šentjakobski cerkvi; od bruto dohodkov mu je ostalo letno čistih 173 gld. — Beneficiat Jugovičevega beneficija je moral letno opraviti 260 maš; njegovi čisti dohodki so znašali letno 200 gld. — Grajski beneficiat je moral vsak petek maševati v grajski kapeli, za kar mu je letno pritekalo 46 gld. čistega prejemka. — V najboljšem položaju je bil beneficiat pri sv. Trojici, ki je moral tedensko štirikrat maševati, njegovi čisti dohodki so pa dosegali vsoto 273 gld. 44 krc.184 Sam loški vikar je bil proti načrtu, po katerem bi ne bilo vernikom glede oddaljenosti od župnije nič pomagano, saj bi v bistvu vikar samo zamenjal naslov v župnika. Po njegovem naj bi ustanovili nov vikariat v Brodeh, sredstva zanj naj bi pa dal beneficij sv. Trojice, medtem ko naj bi drugi beneficiji ostali. Prav nič seveda niso bili navdušeni bene-ficiati. Beneficiat gospodarsko trdnega beneficija sv. Trojice je predvsem naglašal, da nima pravice do samostojnega ukrepanja brez goriškega nadškofa, ki ga je kanonično investiral, enako ne more spreminjati navadnega beneficija (simplex) v dušebrižniškega (curatum) brez freisinškega škofa kot patrona. Grajskega beneficiata je predvsem zbodla arhidiako-nova kritika. Naglašal je, da ne živi v brezdelju; po potrebi pridiguje, opravlja krste in poroke, spoveduje in že sedem let vodi velikonočno izpraševanje; pa tudi sicer zastonj pomaga mestnemu vikarju. Beneficiat Jugovičevega beneficija v špitalu se je izgovarjal na ustanovno pismo. Ker je šlo za pogodbo med Jugovici in freisinškim škofom, je pogodbo moč razdreti samo s pristankom obeh pogodbenikov.185 Različna stališča so vodila do zapletov in to zlasti v zvezi s špitalom. Kresi j a namreč ni delala razlik med premoženjem, ki je bilo namenjeno za vzdrževanje revežev, in med ustanovo rodbine Jugovic. Čeprav je bil špital upravno podrejen mestu (gl. str. 311), naj bi bilo glede na stališče kresije loško gospostvo odgovorno za slabo gospodarsko poslovanje v špitalu. Kresija je gospostvu med drugim očitala, da je kapital 7500 gld. na škodo revežev povsem nezakonito naložen po 3 °/o in da bi bilo treba obrestno mero dvigniti na 4 %> (1785). V naslednjih letih je kresija gospostvo sicer razbremenila odgovornosti za denarni primanjkljaj v špitalu, še vedno pa je vztrajala pri zahtevi, naj bi bil kapital 7500 gld. naložen po 4 % obresti in to pri deželi.186 SI. 135. Klopčarjeva hiša s cehovsko trgovinico na Lontrku SI. 136. Spital Navzlic raznim težavam je delo pri ustanavljanju samostojne župnije v Škofji Loki napredovalo. V zvezi s temi prizadevanji je bila sekulari-zirana kapela sv. Trojice, funkcije ondotnega beneficija so pa prešle na šentjakobsko cerkev.187 Prav tako so zaprli špitalsko cerkev z utemeljitvijo, da zadostujejo za bogoslužne namene šentjakobska, nunska in kapucinska cerkev.188 Mesec dni po smrti Jožefa II. je loški justiciar sicer vložil prošnjo na kresijo, da bi špitalsko cerkev znova odprli. Prošnjo je med drugim utemeljeval tudi z zatrdilom, da bi to ne bilo v škodo verskemu fondu, ker skrbe za cerkveno razsvetljavo Lontrčani. Kresija je prošnjo gladko odbila in se obenem čudila, da je vlogo podpisal justiciar. V odgovoru je naglašala, da bi odpiranje takih cerkva ne bilo v prid veri, kajti s tem bi bila dana vernikom možnost, da se izognejo javnemu bogoslužju in pridigam. Oškodovan bi bil pa tudi verski fond, ki bi ob naraščajočem prebivalstvu lahko prodal stavbo v stanovanjske namene.189 Po dolgih pripravljalnih delih je bila župnija v Škofji Loki končno ustanovljena, vendar šele leto dni po sekularizaciji freisinškega loškega gospostva (1804). Do temeljitih sprememb je prišlo na loškem podeželju. Mimo 1731 ustanovljenega vikariata v Ovsišah190 sta sredi 18. stol. zrasla vikariata v Stari Oslici (1753) in v Dražgošah (1756).191 Obenem se je pojavilo vprašanje, kako urediti bogoslužje na območju Nove Oslice, ki je bila zelo oddaljena od župnijskih središč in ni premogla niti lastne cerkve. Iz pisma tolminskega arhidiakona (1752) je razvidno, da so bili prebivalci novoosliškega območja pripravljeni sezidati cerkev, ki naj bi bila kot podružnica cerkljanskega vikariata odvisna od tolminskega arhidia-konata; pri cerkvi naj bi bil nastavljen kaplan oziroma kurat.192 Načrt je vsekakor podprl tudi goriški nadškof Karel Mihael, ki je 1761 na vizitaciji po loškem gospostvu ugotovil, da bi bilo treba spričo velike oddaljenosti vernikov od župnih cerkva ustanoviti v mejah gospostva 3—4 vikariate; v tej zvezi je prosil freisinškega škofa, da odrine na račun obresti 6000 gld. Loški glavar je sicer ugovarjal, češ da zahtevajo kmetje vikarje le iz lagodnosti, hkrati pa je opozarjal, da bi z ustanavljanjem vikariatov trpeli škodo župniki po loškem ozemlju.193 Toda gotovo ni slučaj, da so se neposredno nato pojavili vikariati oziroma lokalije (kaplanije) na Zalem logu (1762), v Leskovici (1762), v Novi Oslici (1764), v Javor j ah (1765) in v Besnici (1779).194 Z nastopom Jožefa II. se je ustanavljanje novih cerkvenih središč še pospešilo. Leta 1788 so bile ustanovljene mimo župnije na Trati v Poljanski dolini še lokalije v Lučnah, na Vrhu (Sv. Trije Kralji), v Za-vratcu, naslednjega leta župnija v Bukovščici, 1790 pri Sv. Lenartu in 1796 v Ledini.195 Načrt iz 1785 je predvideval tudi ustanovitev lokalnih kaplanij na Jeperci, v Fojkah (pri Sv. Ožboltu), v Brodeh, v Cabračah, na Bukovici, v Davči in Crngrobu; pod Crngrob, ki je tedaj že premogel župnišče, naj bi bila vključena naselja Spodnje Bitnje, Zabnica, Šutna, Forme in Planica. Do uresničitve te zamisli pa tedaj ni prišlo.198 Važen temelj dohodkov starejših župnij so še vedno predstavljala imenja, ki v tem razdobju niso doživljala večjih sprememb; jožefinske župnije so seveda v splošnem tak temelj pogrešale. Ustanavljanje novih župnij in vikariatov je zmanjševalo obseg starih župnij in tako vplivalo na zmanjšanje dohodkov le-teh iz bogoslužja. Gospodarski položaj se je pa razen tega poslabšal predvsem pri tistih župnijah, ki so bile v večji meri navezane na dohodke od točenja vina (posebno ob krstih, porokah, pogrebih ipd.). Proti temu običaju je namreč nastopal goriški nadškof in končno je bilo 1773 točenje vina po župniščih sploh prepovedano. Prepoved je zadela na loških tleh zlasti žirovskega župnika, ki mu je vinotoč nesel letno najmanj 300 gld.; odslej so žirovsko župnijo prištevali med najrevnejše.197 Vprašanje absenta (penziona), ki ga je dajal loški župnik freisinški škofiji, in žitnega deputata, ki ga je župnik prejemal iz gospoščinske ka-šče, je bilo še vedno predmet pogajanj (gl. str. 335). Spričo nerednega odplačevanja absenta škof 1762 ni več zahteval tega plačila, zato je pa obenem ukinil tudi deputat. Vendar dolgo ni pri tem ostalo. V naslednjih letih je prišlo do raznih modifikacij. Tako je npr. loški glavar Edling 1779 škofu predlagal, naj bi se zadovoljil s 150 gld. absenta, medtem ko naj bi župniku pripadal deputat v stari višini.198 Navzlic vsemu so bile stare župnije še vedno gospodarsko krepko podprte. Da se je bilo prosilcem vredno zanje potegovati, nakazujejo darila, ki so jih mimo gospoščinskih taks prosilci po uspeli rešitvi poklanjali loškemu glavarju. Višina daril vrednoti tudi gospodarsko pomembnost posameznih cerkvenih ustanov. Tako je prejel loški glavar ob taki priložnosti od starološkega župnika 120 dukatov; beneficiat pri sv. Trojici mu je stisnil 35, soriški vikar pa 6 dukatov. Vsak od teh je dal diskretno darila tudi glavarjevi ženi in njegovim otrokom, praznih rok pa niso ostali niti najnižji gospoščinski uslužbenci.199 Ob župnikovi oziroma beneficiatovi smrti je pripadala gospostvu inventura, pri kateri je pa hotel sodelovati tudi arhidiakon (1781).200 Ob - tej priložnosti je bilo treba plačati posebne takse, ki niso predstavljale samo plačilo za opravljeno delo, marveč jih je gospostvo pobiralo tudi kot mrtvaščino. Na ta račun je bilo treba oddati najboljšega konja.201 Vendar so se s taksami okoriščali predvsem gospoščinski nameščenci, ki so sodelovali pri inventuri. Glavni delež je pripadal glavarju, drugo sta si porazdelila protipisar in kaščar. Tako so plačali npr. dediči poljanskega župnika 30 dukatov, dediči loškega celo 200 dukatov.202 Manj se je delo splačalo pri pasivnih bilancah, kakršen primer srečamo npr. pri kapeli sv. Trojice. Ondotno inventuro, ki sta jo opravila v prisotnosti loškega župnika protipisar in kaščar, je izkazovala 473 gld. premoženja, medtem ko so dolgovi znašali 907 gld.203 Poglobljenemu verskemu življenju naj bi v duhu jožefinizma ne služila samo preureditev župnij, temu namenu naj bi veljal tudi boj proti zunanji pobožnosti. V skladu s tem naj bi odpadle tudi razne javne verske manifestacije. Tako so odpravili v Škofji Loki 1751 ali 1773 pasijonske igre (gl. str. 347).204 Hkrati je oblast ukrepala proti nerednostim, ki so se dogajale med službo božjo na proščenjih.205 Duhovščina je nastopala proti godbi in plesu ob nedeljah in praznikih, predvsem pa na proščenjih, česar pa loški glavar ni odobraval.206 Glavarju so namreč fantje morali dajati posebno plesno takso (npr. v Poljanah 3 gld. 30 krc., v Stari Loki 2 gld.).207 9. Reforme in šolstvo V želji, da se okrepi država in vladarjeva oblast, so se terezijansko-jožefinske reforme lotile tudi šolstva. Šola naj bi namreč vzgajala mladino k pokorščini in jo seznanjala z nemškim jezikom, kar vse naj bi služilo predvsem vojski z nemškim poveljniškim jezikom, hkrati pa omogočalo boljši stik med oblastjo in prebivalstvom. Ker bi izobraženejši kmet uspešneje obdeloval zemljo v duhu novih fiziokratskih načel, bi se tako utrjevala tudi njegova davčna sposobnost. Tako je izšla 1774 splošna šolska uredba, ki je uvajala obvezen pouk za otroke od 6. do končanega 12. leta. Po tej uredbi naj bi ustanovili enorazredne trivialke v manjših mestih in v vseh krajih na podeželju, kjer so bile župnijske cerkve ali od njih oddaljene podružnice. V trivial- kah naj bi poučevali verouk, branje, pisanje in računstvo. Višjo stopnjo so predstavljale glavne šole, kjer bi se naštetim predmetom priključili še nekateri drugi, kot zemljepis, zgodovina, risanje itd. Te šole naj bi bile samo na sedežih okrožij in v zelo omejenem številu drugih mest. V glavnem mestu dežele naj bi pa ustanovili normalke s širšim programom.208 Šolstvo se je na loškem ozemlju pred 1774 držalo stare, utrjene poti (gl. str. 310). V Škofji Loki je poučeval mladež učitelj, ki ga je nastavljal mestni svet. Mesto z učiteljem ni imelo posebnih stroškov. Z brezplačnim stanovanjem je v glavnem odbilo svoje obveznosti do njega. Za skromno preživljanje je moral učitelj iskati sredstev drugje. Šolnina, ki so jo plačevali le maloštevilni učenci, učitelju seveda ni zadostovala. S poukom se je namreč mimo učitelja ukvarjala tudi tista duhovščina, ki je niso vezale službene dolžnosti v dušnem pastirstvu. Na ponovne pritožbe je bilo duhovščini sicer tako odjedanje učencev prepovedano, vendar se naskrivaj prepovedi ni držala (1768). Učitelj je bil torej nujno navezan na žitni deputat, ki mu ga je po milosti na prošnjo dajalo gospostvo. Ce si je učitelj hotel izboljšati eksistenco, se je moral zaposlovati pri cerkvenih opravilih (petju, orglanju ipd.), kar ga je pri rednem šolskem opravilu oviralo v taki meri, da je moral za delo v šoli na svoje stroške najemati pomočnika (untermeister, unterlerer).209 O šolah, zunaj mesta vse do reform v virih ne najdemo nikakih sledov. Kazno je, da podeželje tedaj ni premoglo nobene šole, da pa so bili vendarle vsaj nekateri otroci deležni pouka po raznih župniščih. Srečne okoliščine so hotele, da je bil prav v času reform na čelu loškega gospostva grof Janez Edling (1774—1783), ki je bil ves zavzet za dvig šolstva. Njegovo delo v šolstvu je daleč presegalo loški okvir. Leta 1777 je postal referent šolske komisije v Ljubljani (gotovo ni slučaj, da srečamo tedaj kot višjega nadzornika za šole na Gorenjskem pisarja loškega gospostva), že dve leti nato je bil imenovan za šolskega komisarja v vsej Notranji Avstriji.210 Kot loški glavar se je Edling — seveda zaman — trudil, da bi bil loški učitelj podrejen gospostvu, ne pa mestu, ki je tedaj učitelju dajalo prav nizko plačo. Težko je prenašal, da je moral učitelj še vedno segati po stranskem zaslužku v cerkvi, čeprav je višja oblast želela, da bi se posvečal samo šoli.211 Njegova skrb za šolstvo na tleh loškega gospostva se zrcali iz poročila škofu 1781. V njem toži, da je študijski fond v deželi boren, niti pomisliti pa ni, da bi v zvezi s šolo na kakršenkoli način bremenili podložnike, ki so v vseh dednih deželah oproščeni prispevkov za šolo. Dosti manjše blejsko gospostvo daje mnogo več, kot je kdajkoli znašal prispevek loškega gospostva. Če bi komisija študijskega fonda obremenila gospostva po goriškem in šlezijskem vzorcu, po katerem je veljal kot merilo za prispevek obseg deželskega sodišča in število prebivalstva v njem, bi na loško gospostvo vsekakor odpadlo najmanj 1100 do 1300 gld. dajatve. Da bi rešil gospostvo take obremenitve, je pritisnil na bratovščini sv. Rešnjega Telesa in Rožnega venca, ki sta navzlic revščini in razburjanju v duhovniških vrstah dali prispevke prek svojih moči.212 V Škofji Loki je tedaj delovala glavna šola, na katero bi bilo treba postaviti po Edlingovem mnenju za pouk verouka kakega kapucina. Mnogo težav so povzročale klarise glede na odklonilno stališče v zvezi z nameravano ustanovitvijo trivialke (gl. str. 392—393). — Edling je organiziral tudi pouk v obeh dolinah. Leta 1778 se omenjajo šole v Selcih, Poljanah in Zireh;213 med ondotnimi učitelji srečamo 1781 dva duhovnika. Gmotni položaj učiteljev je Edling skušal izboljšati s predlogom, da bi jim gospostvo dajalo določen žitni deputat iz kašče.214 Če upoštevamo sicer sumljiv podatek, da naj bi tega leta delovalo na vsem Kranjskem samo 10 trivialk,215 moremo izrazito izjemen položaj šolstva na loških tleh vezati pač z delovanjem glavarja Edlinga. Mnogo skrbi je povzročalo vprašanje šolskih prostorov. Pod Edlin-govim vplivom je mesto iz lastnih sredstev popravilo svoje šolsko poslopje, medtem ko so podložniki v Zireh glavarju na ljubo na novo zgradili šolo, ki je veljala najmanj 500 gld. V Poljanah in Selcih je Edling na lastno pest našel za šolske namene dve zasebni hiši (1779) in učilnici opremil s šolskimi klopmi, obenem pa je skušal pregovoriti domačine, da bi po žirovskem zgledu postavili lastni šolski poslopji. Pri tem je založil iz lastnega 160 gld. 30 krc. v upanju, da mu bo gospostvo stroške povrnilo, v nasprotnem primeru bi mu pa bilo žal, da bi bil za gorečnost tako poplačan.216 Istega leta, ko je Edling zapustil kot loški glavar loško gospostvo (1783), je Jožef II. izdal odločbo, po kateri naj bi ustanovili trivialke v vsakem kraju, kjer je v območju pol ure hoda 90—100 za šolo zrelih otrok. Stroške naj bi z enakimi deleži nosila zemljiška gospostva, občine in šolski patroni.217 Glede na odločbo je loški glavar 1785 poročal, da v vikariatih na Zalem logu, v Sorici in Novi Oslici zaradi goratega sveta ne morejo pošiljati otrok v šolo, saj so zaradi premajhnega obiska zaprli celo nekatere že obstoječe šole, ker so namreč zaradi oddaljenosti od šole, pomanjkanje hrane in del na domu otroci le preradi ostajali doma. Patronat nad šolo v Škofji Loki je pripadel mestu, nad šolami na podeželju pa loškemu gospostvu, ki naj bi opravljalo tudi nadzorniško službo. Loški glavar je to nalogo zaupal justiciarju Prennerju, ki je dolžnost zaradi slabe nagrade le z nevoljo prevzel. Sicer pa sta po poročilu iz 1787 šolo v Selcih in Zireh tedaj nadzirala ondotna župnika.218 V poljanski župniji je bilo 1785 v oddaljenosti pol ure hoda od sedeža župnije samo 50 šolskih otrok, v Zireh glede na isti kriterij 121, v Selcih pa 224; medtem ko naj bi v Poljanah in Zireh zadostoval po en učitelj, bi bila v Selcih potrebna dva. Učitelji naj bi prejemali letno po 130 gld. plače. Ta denar naj bi črpali deloma iz dotedanjih dohodkov cerkovnikov, namesto katerih naj bi postavili po dva hlapca z nižjimi prejemki, kritje za razliko do 130 gld. bi bilo pa treba šele oskrbeti. V Poljanah so npr. znašali cerkovnikovi dohodki letno 121 gld. 34 krc.; dva hlapca bi prejemala skupno 80 gld., za učitelja bi torej s teh sredstev ostalo 41 gld. 34 krc.219 Seveda pri takih in podobnih posegih ni šlo brez trenj z duhovščino, kar kaže primer v Poljanah. Ko je kresija ukazala poljanskemu župniku, naj odstopi cerkovniške dohodke in stanovanje novemu usposobljenemu učitelju, cerkovniku pa odpove službo, se je župnik uprl. Na pritisk deželnega glavarstva je učitelj sicer mogel začeti s poukom, toda župnik mu je še vedno osporaval pravico do cerkovniških prejemkov, ljudi pa pozival, naj ne pošiljajo otrok v šolo.220 Tudi v Skofji Loki navzlic stoletni tradiciji pouk ni tekel v redu. Leta 1787 je kresija ostro grajala šolske razmere v mestu, za kar je krivila gospostvo, ki ni poskrbelo, da bi bile izpolnjene šolske uredbe. Očitala je, da nihče ne vodi predpisane knjige s seznami šoloobveznih otrok. Solo obiskuje samo 82 dečkov, čeprav je v mestu gotovo 160, s pritegnitvijo do pol ure od mesta oddaljenih krajev pa 200 šoloobveznih dečkov. Gospostvo naj bi ukrepalo proti staršem, ki nočejo pošiljati otrok v šolo; cehom naj bo naročeno, da smejo odslej odpuščati izučene vajence le z vednostjo šolskega nadzornika. Otroke poučuje samo en učitelj; glede na določilo, da je treba postaviti na 50 šoloobveznih otrok prek določenega maksima (tj. 90—100) še enega učitelja, bi morala loška šola dobiti še eno učno moč. Za to naj bi poskrbel gvardijan kapucinskega samostana; če ta ne razpolaga z nobenim izprašanim redovnikom, naj pošlje koga v normalko, kjer si bo le-ta pridobil potrebno znanje in bi mogel biti nastavljen na loško šolo. Na zahtevo po drugem učitelju je mesto odgo- SI. 137. Poljane vorilo, da zaradi skromnih dohodkov ne more nastaviti še ene učne moči. V nadaljnjem je kresija očitala, da v šoli verouka sploh ne poučujejo, čeprav v mestu ne primanjkuje ne duhovnikov ne redovnikov; starolo-škemu župniku je naročila, naj uredi to vprašanje. Grajala je dalje, da so vsi učenci strpani v en sam prostor; gospostvu je naročila, da sebi podrejenemu mestu odredi, naj učitelj izprazni sobo, v kateri je stanoval; sobo naj opremijo z vsem potrebnim, učitelju naj pa dodele drugo, dostojno stanovanje. Kresija se je trudila, da bi učitelju zagotovila primerno eksistenco. Grajala je, da je moral učitelj vsaka tri leta prositi mesto za plačo (letno 40 gld. nem. v.), gospostvo pa za žitni deputat, ki je preračunan v denar nesel letno kakih 50 gld. Plača naj bi bila stalna, deputat naj bi pa učitelj dobival vse dotlej, dokler ne bi tega dohodka nadomestila sredstva od ukinjenih podružničnih mežnarij; navzlic tej nameri je ostal deputat še naprej v veljavi. Učiteljeve dohodke naj bi izboljšala šolnina, ki naj jo plačujejo šoloobvezni otroci z izjemo tistih iz revnih rodbin; starši otrok, ki ne obiskujejo pouka, naj bi plačevali mesečno dvojno šolnino; to vsoto naj bi oddelili do naslednje vizitacije, ki naj bi ukrepala glede tega denarja. Končno je kresija naglasila, da nima šola nobenega nadzornika, ki naj bi med drugim seznanjal učitelja s tekočimi šolskimi uredbami. Na to mesto je gospostvo predlagalo sina loškega mestnega sodnika Feliksa Antona Radoviča, ki je bil pripravljen prevzeti nadzorstvo tudi nad šolama v Poljanah in Žireh.221 Vsa prizadevanja kresije, da bi se izboljšale življenjske razmere loškega učitelja, torej niso mnogo zalegle. Tedanji učitelj Piterlich je navzlic skromnim dohodkom vzorno opravljal svojo nalogo. Čeprav je bil hkrati organist, šolskih obveznosti ni zanemarjal. Vsak predmet je poučeval v slovenskem in nemškem jeziku in pri tem dosegal take uspehe, da je njegove pedagoške sposobnosti občudoval škofov odposlanec Matt, enako pa tudi komisija, ki je prisostvovala pouku.222 Mimo deške šole je tedaj v mestu delovala tudi uršulinska šola za deklice, ki se je delila v notranjo in zunanjo; učenke notranje šole so stanovale v nunskem internatu. Ker so loške uršulinke obiskovale pre-usmerjevalne tečaje za učitelje v Ljubljani, so v svoji šoli dosegale lepe uspehe.223 Čeprav so šolske reforme zasledovale namero, da bi se šolska mladina predvsem seznanjala z nemškim jezikom in se je že v prvem razredu poučevala tudi nemščina, so bili rezultati take šole izredno pozitivni. Kajti šola je predvsem naučila brati in pisati zelo velik del loških otrok, zlasti v mestu, deloma pa tudi na podeželju.224 E. POPULACIJA NA LOŠKEM SKOZI STOLETJA - - •' ■ . Pri ocenjevanju populacije se je mogoče za dobo pred štetji nasloniti predvsem na urbarje, ki so za loško ozemlje ohranjeni v izdatnem številu. Medtem ko navajata oba srednjeveška urbarja iz 1291 in 1318 le število hub v vsakem naselju posebej (z izjemo v koroški župi 1291, kjer je podan podroben imenski seznam kmetov), vsebujejo vsi urbarji iz novega veka imenske sezname vseh podložnikov v vsakem naselju. Na podlagi teh seznamov je mogoče točno ugotavljati število domačij, ki so trdna osnova za ocenjevanje populacije. Ker je ugotovljeno, da je na ozemlju, ki je bilo kolonizirano v srednjem veku, od 16. stol. dalje posamezen podložnik z redkimi izjemami obdeloval po eno hubo, smemo domnevati, da tudi v srednjem veku ni bilo bistveno drugače in da torej v splošnem lahko enačimo hube z domačijami (gl. Z. 10). SI. 138. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol., v ospredju Sovodenj K statistiki sem pritegnil pet temeljnih urbarjev. Razumljivo je, da sem pri tem upošteval oba srednjeveška urbarja (1291, 1318), ki sta izredno pomembna, ker se je tedaj zaključevala srednjeveška sistematična kolonizacija.1 Za ocenjevanje populacije v začetku novega veka je najvažnejši urbar iz 1501, ki je med ohranjenimi urbarji tistega časa naj-temeljitejši.2 Izmed kopice nadaljnjih urbarjev je pač najbolj zgovoren urbar iz 1630, ki prikazuje rezultate končane rovtarske kolonizacije in navaja že podrobnejše podatke o vse bolj razvijajočem se kajžarstvu, omenja pa pri posameznih naseljih tudi gostače; žal urbar ne zajema Sorškega polja, za katerega sem pritegnil urbar iz 1637.3 Najdragocenejše urbarialno gradivo o populaciji pa je mogoče črpati iz urbarja 1754, ki ga dopolnjujejo Bekantnus Tabele; pripomniti pa je treba, da se podatki v obeh virih vedno ne krijejo, čeprav potekata vira iz istega leta.4 Z rekonstrukcijo števila domačij v posameznih naseljih seveda ni podano absolutno število ondotnega prebivalstva. Take podatke dajejo šele štetja od 1754 dalje, katerih rezultati so pa za čas do začetka 19. stol. le delno ohranjeni. Tako so rezultati prvega štetja iz 1754 na voljo samo za tista loška naselja, ki so bila vključena v župniji Šmartin in Soro. SI. 139. Loški grad — osrednji stolp z okolico SI. 140. Loški grad z vrtom Čeprav zajema ohranjeno gradivo le neznaten del loškega ozemlja, je izredno dragoceno, saj gre za pramaterial, v katerem so navedeni pri vsaki domačiji z imeni in starostnimi podatki razen članov rodbine tudi njihovi posli, enako pa tudi gostači, kolikor le-ti niso zajeti v posebne, tem podatkom priključene sezname.5 — Miinchenski Kreisarchiv hrani sezname štetja iz 1780, in sicer za prvi kanton, ki torej tudi ne zajemajo celotnega loškega ozemlja, ker so bile župnije Selca, Železniki, Ovsiše in Šmartin vključene drugam (gl. str. 358). Podatki so urejeni po župnijah, vendar brez vsakega pravega reda.6 — K statistiki sem pritegnil tudi rezultate štetja iz 1817, ki sicer časovno ne spada več v naše razpravljanje, a predstavlja prvo podrobno statistiko, ki zajema vsa naselja po loškem ozemlju.7 Ob primerjanju podatkov iz 1780 in 1817 z urbarialnimi zapisi naletimo na določene težave, ker so zapisovalci — predvsem na ozemlju samotnih kmetij in njihovih aglomeracij — v mnogih primerih upoštevali drugačne popisovalne enote, kot jih najdemo v urbarjih. Zato je treba nekatera naselbinska enačenja v tabelah (npr. v koroški, žirovski, poljanski, osliški župi) vzeti s pridržki, kar vsaj deloma pojasnjuje določena očitna razhajanja med statističnimi podatki. V podrobno statistiko niso zajeti fragmentarni podatki iz ok. 1160, sicer pa so v celoti pritegnjene vse kmetske gospodarske enote ne glede na lastništvo (loškemu gospostvu odtujene enote so v oklepaju). Pač pa vsebuje naslednji povzetek podrobne statistike tudi sumarne podatke za Poljansko in Selško dolino iz ok. 1160, ker kaže, da so v njih zajete več ali manj vse takrat obstoječe ondotne kmetije (gl. str. 20). Srednjeveški podatki upoštevajo število hub (le v koroški župi za 1291 število domačij), podatki iz novega veka pa podajajo le število domačij. statistični podatki o domačijah ter Številu prebivalcev in hiS (na Kratice: h = huba, r = rovt, k = kajža, p = pustota, g = gostač Bavarska 1291 1318 1501 1637 (bitenjska) župa 2)h lh '/ih 2 h lh '/ih k S h h lh k 2h lh k g Okroglo 14 14 12 1 12 1 Gorenja Sava 2 5 5 2 5 3 (3) Stražišče 17 19 7 9 7 (10) (8) (8) (8) 12 viničarskih hub v gadmarski St. Peter (4) (4) (4) (4) Bitnje 47 47 49 7 48 17 3 (2) (2) (1) Žabnica 36 36 1 36 6 35 (8) (8) (8) (9) Šutna Dorfarje 7 7 7 7 Forme Sv. Duh 23 23 23 10 23 11 4 Virmaše 12 13 13 12 (8) (7) (7) (8) Stari dvor 5 5 5 3 6 (2) Trata 1 1 2 2 2 (4) (4) (3) (3) Lipica 5 5 4 4 (1) (1) Suha 21 21 1 19 21 Puštal 1 1 (2) (2) (3) (36) Hosta 2 2 2 8 (2) Peven 8 1 7 9 (1) (1) Stara Loka 1 17 2 1 17 2 1 18 6 12 5 (3) (3) (7) (16) (34) Virloh 2 2 Grenc Vešter 5 5 3 3 (3) Crngrob 1 1 2 (3) (3) (2) (4) Nelokalizirano 2 52 2 Skupaj 1 226 2 1 232 2 1 1 3 214 36 1 197 100 18 (48) (42) (43) (58) (73) a Vključenih 12 viničarskih hub (gl. gadmarsko župo). b V Bek. Tab. v celoti le 79 gostačev, po štetju pa 83 gostačev samo v Zg. in Srednjem Bitnju. IN GOSTACIH (NA OSNOVI URBARJEV) OSNOVI ŠTETIJ) NA KMETSKEM PODEŽELJU 1751 Prebivalci Hiše lh '/s h Vi h k g 1754 1780 1817 1780 1817 14 3 87 91 19 5 1 5 11 103 159 27 7 21 2 99 738a 785a 123 (7) (5) (9) župi (3) (4) 7 69 91 14 49 1 43 83b 64ic 126d 741 201 126 (2) d) 38 10 28 315 273 50 54 (4) (2) (4) 9 177 152 28 35 7 / (3) 10 113 130 19 26 (1) (1) 19 27 50 60 9 10 1 52 351 295 49 51 (4) (2) (4) 12 (8) 248 218 36 40 (2) 3 4 3 83 100 12 15 (2) (1) 2 1 1 66 72 12 12 * (3) (1) 4 2 44 34 7 8 (1) 21 1 3 10 202 224 30 35 (6) (34) 335 304 48 50 (2) (D 36 31 5 6 9 1 93 99 13 15 6 (9) 22 63 535 468 66 72 (17) (29) 100 101 15 18 103 91 15 15 3 1 153 115 18 19 (1) (D (1) 1 50 40 8 8 (3) 00 3 142 7 373 1638 3180 4674 460 798 44) (11) (36) (87) c Zgornje in Srednje Bitnje. d Spodnje Bitnje. Gadmarska župa 1291 1 h 1318 lh 1501 2 h 1 h k 1630 oz. 1637 lh k g Binkelj 5 5 5 1 5 Moškrin 4 4 4 4 Trnje 4 4 4 4 (2) Vincarje 4 (1) 4 (1) 1 3 (5) Stražišče v bavar. župi 12 12 Skupaj 17 (1) 17 (1) 1 28 1 25 (5) (2) Godeška župa Godešče Reteče Gorenja vas Gosteče Pungert Praše Jama (freisinški del) Nelokalizira.no Skupaj Poljšiška župa Poljšica Ovsiše Češnjica Dobravica Brezovica Spodnja Besnica Zgornja Besnica Rovte Rakovica Zabukovje Skupaj 18 (8) 8 (1) 10 7 (2) 9 13 7 72 (H) 18 (8) 8 (D 10 7 (2) 9 13 7 72 (11) 22 (4) 8 (1) 10 7 (2) 9 13 7 76 (7) 22 (4) 8 (1) 10 7 (2) 9 13 7 76 (7) 19 19 7 8 1 6 8 6 4 4 4 4 4 2 2 3 3 7 (3) (3) (2) (2) 3 3 3 3 1 1 1 2 1 2 1 (12) (12) (U) (11) 1 1 2 2 2 (13) (13) (12) (12) 3 3 5 1 (2) (2) (2) (1) (2) (1) (6) (6) (6) (6) 18 19 1 23 1 25 27 (36) (36) (33) (1) (33) (1) .5 1 1754 1 h V« h V» h Vi h k g Prebivalci | 1754 1780 1817 Hiše 1780 1817 5 4 1 4 5 12 (D (1) (6) (1) 12 1 2 3 125 112 41 38 98 91 51 26! gl. bitenj. župo 17 18 6 7 14 14 7 7 25 1 7 4 3 (6) (1) (1) (1) 315 267 44 46 22 8 24 (4) 8/1 4 (1) 10 1 11 7 3 6 (2) 9 2 14 13 4 10 7 14 5 B-— 16 283 220 102 114 112 119 96 148! 75 106 92 76 172 149 199e 204e 44 48 17 19 18 20 16 16 17 18 33 44e 76 1 23 74 1 (7) 573 737 957 112 198 8 12 7 4 4 2 7 3 16 5 (2) (1) 3 1 .2 1 17 (H) (2) (2) (10) 2 4 18 (11) (1) (3) (2) (17) 3 6 6 1 (2) (6) (2) 4 125 66 116 28 21 187 222 293 323 64 96 217* 20 14 17 4 5 30 49 16 36f 26 1 32 4 64 (32) (3) (6) (2) (29) 576 1182 191 e Celotna vas. f Vključena tudi Pševo in Javornik iz strmiške župe. Brojska župa 1291 i h p 1318 1 h p 1501 2h 1 h k p 1630 2 h lh Vt h '/s h k g Breznica Sv. Lovrenc Gabrovo Šija Zovšče Bodo vi je Zminec Brode Sefert »Grauenek« Okrogličan Gabrk Log Visoko Smoldno Nelokalizirano 7 4 2 1 5 7 5 2 3 3 1 3 3 3 3 1 7 4 2 1 5 7 5 2 3 3 1 3 3 3 3 1 7 1 4 v koroški 4 (1) 3 (4) 6 v koroški 1 3 3 3 3 7 1 3 2 4 župi 4 3 (1) 3 (4) 5 1 1 1 župi 1 3 2 2 3 (D 1 1 3 2 1 4 r 12 r 6 Skupaj 45 8 45 8 37 1 (5) 1 35 1 11 12 (6) 4 r 12 r JavoTska župa Volča Podobeno Lom Dobeno Dolenčice Zetina Dolenja Zetina Gorenja Domače j k Jelovica Murave Javorje Delnice Pod vrh Cetena ravan Zapreval Nelokalizirano 4 3 5 2 7 8 6 3 13 6 3 3 (1) 7 4 3 5 2 7 8 6 3 13 6 3 3 (1) 7 4 3 5 2 7 4 4 1 2 2 1 3 13 6 3 3 (1) 1 1 5 12 lr 6 3 1 5 1 1 7 1 4 8 4 1 1 2 1 3 1 13 4 6 3 11 3 1 3 (1) 3 lr 1 . lr 5 r 14 r 2 Skupaj 70 (1) 70 (1) 1 61 8 (1) 3 57 25 9 (1) lr 7 r 14 r e 1811 22 9 11 22 14 9 20 6 16? 10 139 18 8 14 16 14 15 7 9 23 17 9 8 5 163 Koroška župa Osovnik 4 h 2'/» 2 i'/« 1291 l'h lh «/, 'U Vi 1318 2 1 2 l V« l V< 1501 l h 2 V« V« 2 h lh '/«h 1630 '/«h k g P 2 h 1'/« IV« IV« 1 Vi 1754 lh V« V« k g Prebivalci 1754 1780 1817 Hi£e 1780 1817 Območje Sv. Barbare (Obršnik, Osojnik, Bernik, Močeradnik) Sv. Barbara 1 3 A 4 1 1 2 3 1 1 4 159 108 24 26 Sv. Barbara^ zajet tudi del Hrastnice Območje Sv. Barbare (Podlesnik, Jamnik, Zirovnik, Kozjak, Vodnik) 5 3p 5 1 1 1 2 5 2 1 2 101 76 13 14 Sv. Andrej, zajet tudi del Fojk in Hrastnice Fojke 1 2 4 1 4 1 1 4 159 153 29 31 Sv. Ožbolt, zajet tudi del območja Sv. Barbare, del Fojk in Hrastnice 1 1 lp 5 (1) 3 8 (D 1 8 (1) (1) 2 3 Sv. Petra hrib Valterski vrh (Hrib) 1 2 lp 3 2 1 6 5 1 1 7 3 1 1 9 45 48 42 38 38 61 8 6 6 7 6 6 Staniše Sv. Petra hrib Bukov vrh 2 3 2 1 3 2 1 1 8 3 - 3 1 7 5 1 3 3 6 5 41 35 200 170 6 36 6 37 Zajet tudi del Hotovlje in mogoče Zameja Hotoveljnik) 2 2 1 1 1 noiovija (iviuna, Drnovšek) 1 1 2 1 1 2 Gl. op. h v poljanski župi Zameja (Bozovičar, Brložnik, Zore) Gabrška gora Sopotnica 1 1 4 1 3 ---- 2 8 7 1 1 1 1 1 1 8 7 3 2 2 2 7 5 66 59 125 124 10 17 14 18 Območje Sopotnice Zovšče Nelokalizirano 1 1 6 2 1 2 P 34 2 2 P 18 7 79 2 1 8 3 8 6 r 2 r 6 r 1 1 9 4 41 49 6 6 Skupaj 1 1 7 2 1 34 2 4p 18 7 1 79 3 1 2 lp 34 4p (1) 4 28 4 2 72 (1) 3 6 r 2 r 6 r 14 2 1 1 3 1 2 70 (1) 8 14 (1) 4 56 1017 921 161 171 Poljanska župa 1291 2h lh p 1318 2 h 1 h p 1501 2 h 1 h Vi h p 4 h2h 1 h Vi h 1630 V»h k g p Predmost 2 2 2 2 Dobje 3 3 3 3 1 Poljane 1 1 2 r 3 (1) (1) Srednja vas 6 6 1 4 1 4 Žabja vas Gorenja vas 9 9 2 6 9 10 1 Sestranska vas 4 4 4 4 Trata Dobrava 3 3 4 3 Dolenja Dobrava 4 4 4 4 3 Gorenja Brda Gorenja 4 4 4 4 5 Petelin 2 2 1 1 Brda Dolenja 7 7 7 7 6 1 Malenski vrh 4 4 4 4 4 Jablanovica 3 3 Vinharje 3 3 3 3 Bačne 4 4 2 2 4 Brdo 1 1 1 1 Kremenik 3 3 3 3 1 Zadobje 1 1 1 1 4 3 Prilesje 3 3 1 1 3 Podlesje — ' 2 2 Suš je Lučne 4 5 1 3 1 1 1 2 1 Brebovnica 3 Zirovski vrh 1 Sv. Antona Stržine Dolge njive 4 3 1 1 2 1 1 Suhi dol v žirovski župi 1 1 1 Goli vrh Todraž 2 2 2 2 Lajše 3 3 3 3 »Jesaulach« 2 1 2 1 2 Ravni Dolenje 3 3 2 1 2 1 Ravni Gorenje 2 2 2 2 Jazbine 3 3 3 3 2 Lovsko brdo 2 1 2 1 2 2 Hotovlja gl. kor DŠko župo Nelokalizirano 2 r 16 r 13 r 87 r Skupaj 1 88 5 1 88 5 8 79 2 2 (1) 1 1 83 2 r (1) 16 r 15 r 36 87 r 9 3 h Verjetno vključena Zameja iz koroške župe. 1754 Prebivalci Hiše Z h 1 */. 1 Vi 1 »/s 1 Vi -1 h V. »/t k g 1789 1817 1780 1817 2 19 1 75 78 9 11 3 1 1 1 236 256 29 35 (1) (2) 28 6 94 100 14 16 5 3 41 49 6 9 9 7 1 8 219 254 30 41 1 1 3 17 1 4 10 54 170 55 198 8 27 10 30 1 2 19 1 1 144 193 23 29 1 6 2 14 5 4 79 85 12 14 4 7 2 71 68 11 13 1 7 5 8 96 106 17 20 4 4 4 52 63 10 12 3 2 3 48 45 7 9 1 3 1 1 1 68 79 11 12 3 2 2 45 37 8 8 3 1 2 52h 54h 11 9 3 4 31 33 5 6 2 2 41 52 7 9 5 2 6 2 1 70 86 00 00 ►f*. co 11 15 16 17 1 1 1 12 99i 102* 14 16 1 1 36 26 7 6 1 373 313 6 8 2 1 31 17 6 6 3 2 1 3 29 22 4 3 2 1 28 38 4 5 3 2 66 65 10 12 2 1 1 38 37 5 5 2 2 17 (3) 1 199 226 30 33 89 (D 21 117 (5) 107 2335 2542 I 357 420 1 Vsaj en del prebivalcev treba vključiti v Kladje (hotaveljska župa). 3 Upoštevano tudi ozemlje, ki je bilo zunaj loškega gospostva. Hotaveljska župa 1291 lh p 1318 lh p 1501 2h lh P 2h 1 h t/t h 1630 t/s h te g Kladje 6 3 6 3 3 4 3 2r »Inferiori Raun« 3 3 Hobovše 3 3 2 2 Kranjsko brdo lr Fužine Dobrava-Mežnar 2 2 1 1 1 Jezerc 1 1 1 1 1 3r 4 Izgorc 4 4 1 3 1 1 Suša 2 2 2 2 Homovc 2 2 2 2 1 1 1 Debeni 3 3 3 3 1 Trebija 4 4 4 4 Pogara 5 5 5 5 4 Krnice 5 6 5 1 5 4 Lajše 2 2 2 2 1 Robidnica 3 1 3 1 3 3 1 »Werchchoteuel« 2 2 Studor 3 3 3 3 2 Preserc v Hotavl. 3 3 1 1 1 1 Hotavlje 4 4 4 4 13 1 Hlavče njive 3 3 3 1 1 6 Srednje brdo 5 5 5 5 5 Kopačnica 3 3 3 4 4 1 Leskovica 7 7 7 7 1 Na Lazah Volaka 3 3 3 3 2 1 Čabrače 5 5 5 5 2 1 Nelokalizirano 2r 25r 40r 12 Skupaj 84 6 85 6 1 67 3r 10 3 68 5r 25r 45 40r 18 1V1IV1 lVi lVi 1754 lh >/i V« '/J k g Prebivalci 1780 1817 1780 Hiše 1817 4 2 9 81k 72k 13 12 2 14 7 8 51 63 9 11 1 1 99 104 19 22 1 1 1 1 2 3 1 3481 3311 55 59 2 5 1 1 1 1 3 1 2 49 38 7 7 1 1 2 3 7 62 59 11 11 5 4 6 82 94 12 16 4 1 5 58 78 9 10 1 1 1 5 2 30 32 6 6 3 1 2 40 34 6 6 3 3 3 37 55 6 9 1 3 5 4 14 6 197 225 32 39 4 3 5 6 65 70 11 11 5 5 3 72 .64 12 13 4 2 6 4 84 82 16 15 7 15 6 123 111 24 23 39 42 8 9 1 1 1 1 4 4 92 72 17 16 1 4 2 7 81 72 12 14 13 1 5 65 1 7 108 7 75 1690 1698 285 309 k Gl. op. i v poljanski župi 1 Ta naselja so bila nekako upoštevana kot Stara Oslica Žirovska župa 1291 1 h p 1318 1 h p 2 h 1501 lh k p 2 h 1 h 1630 »/2 »/s k g p Ledinica 3 3 3 3 1 Dobračeva 8 8 1 7 9 10 Kranjsko brdo 2 2 gl. hotaveljska župa Selo 3 3 2 2 3 Zabrežnik Stara vas 3 3 3 3 li Nova vas 3 3 1 1 Račeva 2r lr lr Žir. vrh Sv. Urbana Žirovski vrh Goropeke 7 7 4 1 4 1 Brekovice 3 1 1 Martinj vrh 2 2 2 2 Sovra A C 3 3 Obm. Gorenj. Vrsnika— Loga—Žirovnice 0 2 1 Ravne 2 2 2 5 1 3 Vrsnik Dolenji 6 6 1 4 5 1 Vrsnik Gorenji 7 7 8 8 1 Ledine 5 6 6 6 Korita 4 1 5 4 4 Breznica 6 6 6 6 Suhi dol 2 2 gl. poljanska župa Ziri 6 6 8 1 5 12 (13) Pečnik 4 4 4 Ideršek Krnice 3 3 3 Log 2 2 Govejek 2 2 Srnjak 1 1 2 Osojnica Rupe 2 2 lr 4r Mrzli vrh 2r Obm. Javorjev dol Jarčja dolina Koprivnik 9r 6r 4r Nelokalizirano 6 7r 36r 32r 43r 10 Skupaj 69 7 83 4 3 83 6 1 3 79 19r 28 47r 40r(13) 43r 10 1 2 h lVi I1/« lVi 1 h 1754 V. >/« »/« k g Prebivalci 1780 1817 HiSe 1780 1817 3 6 (11) 43 41 6 6 9 2 10 (7) 7 224 251 31 35 2 2 4 1 ( 45 l 22 58 42 8 6 8 6 1 2 1 6 1 7 127 146 19 23 1 3 1 14 35 7 213 72 166 292 201 82 189 362 25 14 26 50 32 16 28 59 1 3 4 53 58 9 10 1 2 1 4 46 60 11 10 2 1 1 gl. Opale v novrški župi tilev- 3 1 2 30 28 4 5 2 1 2 30 49 6 6 5 1 9 54 66 8 8 1 4 2 (1) 6 61 52 10 10 8 4 2 9 96 105 15 15 6 1 1 4 59 75 9 10 4 2 30 31 5 5 6 13 66 68 10 11 1 1 5 3 13 1 (15) 10 271 267 40 44 4 1 1 33 88 39 67 4 14 5 14 3 (2) 29 53 6 8 1 2 2 gl. Opale v ] novrški župi llev- 2 37 67 6 8 2 2 25 25 4 5 1 3 5 1 11 5 1 74 79 14 14 3 1 10 17 2 46 87 184 49 108 235 8 12 35 8 16 38 86 2 55 111 13 86 (36) 2603 2953 415 463 Hlevnovrška župa 1501 2 h IVi l1/« lh 'U Vi '/j k 1630 1 h Vi Vi k g Dole Potok Podklanec Črna Zavratec Izgorje Opale Račeva Hleviše Vrh Hlevni vrh Obm. Lavrovca Nelokalizirano 2 2 6 5 4 2 1 1 2 1 1 2 1 1 lp 1 2 1 lp 1 10 3 5 1 4 1 1 2 1 4 1 4 1 3 1 4 1 1 3 r 7 r lOr 7r Skupaj 1 1 1 19 2 5 6 1 2 P 36 7 r 12 9 3 r 10 r 7r Osliška župa Podlanišče Lanišče Nova Oslica Sovodenj Mrzli vrh Novine Podpleče Obm. Hobovš Podjelovega brda Tičjega brda Na Peči Nelokalizirano 4 r 2 r 6 r 2 r t 2 r 4 r 1 2 r 1 r 5 r lr 15 r 15 r lr 3 2 r 4 r 1 r 32 r 1 Skupaj 37 r 29 r 33 r 5 a Vključuje tudi Martin j vrh in Log iz žirovske župe 1154 Prebivalci Hiše l v« IV. 1 h v. »/» k g 1780 1817 1780 1817 10 139 151 17 19 28 28 5 5 36 30 7 6 12 3 102 18 l 4 2 1 96 12 4 31 49 7 7 2 77 72 11 12a 4 4 2 54 50 11 10 4 1 2 7 89 94 14 16 3 4 3 2 3 61 55 9 13 3 5 3 1 8 85 97 16 16 1 38 15 10 1 18 708 728 112 122 5 , 2 9 6 68 81 17 12 s 133 137 22 22 1 6 1 1 8 48 42 7 7 71 109 13 16 5 2 b 2 1 5 2 42 26 6 6 3 3 3 3 64 50 11 12 75 71 11 11 19 14 9 20 221 209 37 38 49 35 8 7 4 2 3 C 1 44 23 27 44 771 760 132 131 b Gl. Mrzli vrh v žirovski župi c Gl. davško župo (= Poljanska Davča) Strmiška župa 1291 2 h lh 1318 2 h 1 h 2 h 1501 1 h p 2 h lh 1630 '/s k g P Hudi laz 4 4 2 2 2 Zabrekve 5 5 1 3 5 2 Bezovnica 4 4 2 1 1 Potok 2 2 1 1 Pozirn 6 6 6 6 1 1 Hrib 2 2 2 2 4 Laško 3 3 3 3 Bukovščica 1 1 2 2 1 Strmica 6 6 4 2 1 4 1 2 Štibrnica 3 3 1 2 1 2 Čepule 3 3 3 3 Javornik 7 7 1 5 7 1 1 Pševo 6 6 1 4 6 2 Planica 4 4 4 4 1 Kraje 2 2 1 1 1 Lavtarski vrh 2 2 2 2 Srednik 2 2 1 1 Križna gora 5 (1) 5 (1) 6 » 6 1 1 Cavrno 2 2 2 2 Nelokalizirano 2 r Skupaj 1 68 (1) 1 68 (1) 7 50 7 3 58 2 r 11 8 2 1 'h 1 '/< 1754 lh »/t »/s Prebivalci 1754 1780 1817 Hiše 1780 1817 2 5 1 2 6 2 1 6 1 4 7 6 4 1 2 1 6 (3) 1 (2) 56 64 123 123 150! 31 27 92 108 21 19 29 49 37 7 Gl. Zabukovje v polj šiški župi. 30 33 5 6 4 4 15 18 59 15 7 (5) 24 120 202 601 31 104 Stirpniška župa 1291 2h lh p 1318 2 h 1 h p 1501 2 h 1 h i/j h k p 1630 2h lh 'lih '/lh k g P Praprotno Sv. Tomaž Rantovše Luša Zgornja Mlaka Podmlaka z Jarčjim brdom Črnovec Rovt Ravne (Sv. Lenart) Območje Raven Rastovke Dragobaček Stirpnik Luša Spodnja Območje Luše Bukovica Se vi je Knapi Nelokalizirano 3 3 3 4 12 7 4 3 3 3 4 12 7 4 4 r 1 1 13 2 41 r 2 Skupaj 1 81 1 81 8 49 1 5 2 54 4 r 23 5 3 41 r Selška župa Dolenja vas 13 13 13 1 13 23* (3) Topole 6 6 1 4 6 Selca 18 18 18 1 15 32* 6 (1) (5) Studeno 10 10 10 10 Smoleva 4 4 4 4 3 Češnjica 9 9 9 1 9 11 Dobroslica 2 2 2 2 r Ostri vrh 5 5 5 5 1 Golica Dolenja C e 1 1 1 1 o Golica Gorenja D o 2 1 2 & Zali log 6 1 6 10 Penovnike 3 3 3 3 Podlonk 2 2 6 6 1 Skovine 3 3 3 3 3 2 Megušnica lr Martin j vrh 5 r 9 r 19 r 1 r Nelokalizirano 1 1 5 r 2 Skupaj 81 3 81 3 2 74 12 4 2 2 79 lir 19 r 82 9 3 (1) (8) 6 r 6 r * Marsikatera tod omenjena kajža je bila v resnici v Martinjvrhu. 2 h 1 '/i h 1 h 'U 1754 »/« ■ V. »/< k g Prebivalci 1780 1817 1780 Hiše 1817 1 6 4 1 4 157 26 3 2 2 (1) 5 1 1 6 7 78 13 6 3 74 65 11 11 1 9 5 62 47 7 7 1 3 1 6 2 6 3 1 9 2 (1) > 320 52 2 3 3 1 2 2 4 1 7 5 122 22 7 9 10 124 24 4 22 9 136 26 78 15 2 3 53 4 67 1 (2) 62 136 1127 18 196 14 19 2 (4) 7 304 47 6 1 4 20 1 30 2 30 422 69 (5) 10 4 (6) 4 131 19 4 1 3 4 10 1 10 2 9 200 27 (4) 1 1 5 2 5 63 7 3 2 2 3 1 112 15 6 9 2 (7) 9 214 200 26 27 7 1 (2) 5 2 1 4 10 19 20 311 46 95 1 13 100 2 6 100 214 1743 26 257 * (28) Rudenska župa 1291 1 h p 1318 1 h p 2 h 1 h 1501 •/s k p 4 h 2 h 1 h 1630 k g P Rudno 9 9 9 1 5 Novak 2 2 2 2 1 2 1 Dražgoše pri Cerkvi 8 8 8 8 Dražgoše na Pečeh 9 9 9 9 Jelenšče 2 2 2 2 Lajše Zgornje 4 4 4 1 2 Lajše Spodnje 5 5 1 3 4 1 Podblica 7 7 5 1 6 lr Nemil je 5 5 1 3 4 Log 2 2 2 2 Kališe 7 7 7 7 2 Jamnik 4 4 4 4 Rovte — del 2 2 (gl. poljš. ž.) Njivica 4 Nelokalizirano 29 8 r Skupaj 64 2 64 2 2 56 6 1 1 56 35 1 9 r Soriška župa Sorica 15 15 15 15 Dolina 2 2 2 Danje Spodnje 1 8 10 Dan je Zgornje 4 4 Troj ar 1 2 2 Zabrdo 3 3 2 Torka 2 2 Ravne 4 4 1 Prtovč 4 4 1 Groblje 5 2 Nelokalizirano 6 13 1 r 12 15 Skupaj 21 31 18 + 1 r 27 12 5 46 19 2 a Območje Sv. Križa 1754 Prebivalci Hiše 1 Va 1 h Vi Vi k g p 1780 1817 1780 1817 11 10 3 161 29 (4) 1 8 3 2 5 181 26 (8) 9 13 1 16 226 36 2 1 1 4 2 f (3) 114 19 1 3 3 6 1 5 1 6 120 22 4 1 2 1 2 64 12 2 5 3 7 2 2 91 14 (2) 4 2 5 102 17 (11) f 2 2 42 7 l 236a 27a 1 63 1 1 45 9 44 1337 209 (28) 15 14 1 3 209b 231b 25b 27b 2 (o) 145c 140c 14c 14c 10 1 104 122 12 12 4 51 39 7 7 (1) I 2 3 1 1 2 69 46 6 6 (1) 2 23 22 3 3 (1) 4 2 1 68 71 7 7 (1) 4 5 V ] | 46 18 2 10 1 669 671 74 76 (12) | b Zgornja Sorica c Spodnja Sorica z Dolino Davška župa 1630 1 h »/i h V« h k g P Pri Jezeru Območje šoštarjevega Kovka Območje Jastrenka Farjev potok 3 r 3 r 5 r 1 5 1 Območje Črnega vrha (Davča poljanska) lr 3 r 2 r lr 1 Nelokalizirano lr 18 r 13 r Skupaj 1 r 15 r 20 r 14 r 7 1 Za dobo pred štetji je možno populacijo le bolj ali manj približno ocenjevati s količnikom, ki naj pove, koliko ljudi je prišlo poprečno na eno hubo, oziroma eno domačijo. Absolutno zanesljivo osnovo za ugotavljanje količnika na ožjem ozemlju daje poimenski pramaterial štetja iz 1754, ki je zajelo 13 naselij znotraj loškega deželskosodnega gospostva. Količnik v teh naseljih se giblje v razponu 5,4 (Okroglo) do 11,01 (Stra-žišče); popreček znaša 7,64. Tako izračunan količnik se skoraj povsem sklada s količnikom 7,7, ki sem ga izračunal za poljansko župnijo v začetku 18. stol., oziroma 7,6, ki sem ga rekonstruiral za poljansko ozemlje prvih desetletij 19. stol.8 S tem poprečkom se sklada tudi količnik 7,6, ki je veljal sredi 18. stol. v dovški župi.9 Količnik 7,64 je torej možno uporabljati za loško ozemlje za čas sredi 18. stol. Potrjuje ga tudi primerjava podatkov o številu prebivalstva v župniji Ziri po štetju 1778; po naši cenitvi naj bi namreč štela župnija Ziri, ki je vključevala ozemlje žirovske in hlevnovrške župe, 3093 ljudi, medtem ko je bilo po podatkih štetja iz 1778 na istem prostoru 3148 prebivalcev.10 V prejšnjih razdobjih je bil količnik seveda dosti nižji. Pri ugotavljanju njegove približne višine v posameznih starejših razdobjih se je mogoče do neke mere nasloniti prav tako na pramaterial iz 1754. Iz statistike je namreč razvidno, da je bilo 1630 na vsem loškem ozemlju kakih 144 gostačev. Če odbijemo v omenjenih 13 naseljih v štetje 1754 pritegnjene gostače in obdržimo celotno število poslov, dobimo vsaj približno sliko o populaciji v teh 13 naseljih za leto 1630. Kolikor smemo te silno okvirne podatke upoštevati na celotnem loškem ozemlju, bi znašal količnik za leto 1630 nekako 5,75. Se nižji je bil vsekakor količnik v srednjem veku, vključujoč tudi leto 1501, ko gostačev na loških tleh sploh ni bilo, prav gotovo so pa bili v zgodnejši dobi zelo redko posejani tudi posli. Če odštejemo našemu pramaterialu iz 1754 vse gostače in posle, je odpadlo v srednjem veku na domačijo poprečno nekako 4,9—5 oseb. Mogoče torej ne bomo "°več pogrešili, če računamo na srednjeveško loško domačijo kakih 5 ljum. Tak popreček bi se močno skladal z ugotovitvijo, do katere je prišel z vso rezervo F. Lot pri računanju srednjeveškega ruralnega prebivalstva lh V* h 1754 '/ih k g Prebivalci 1780 1817 1780 Hiše 1817 4 1 55 59 6 6 Podporezen 13 5 383 289 49 50 Davča 17 6 14 30 18 3 3 Osojnik 6 17 16 3 3 Zala 1 82 57 11 11 Farjev potok 5 1 (4) 41 63 7 11 Davča poljanska 1 39 11 8 (4) 14 608 502 79 84 Francije (5), odstopal pa tudi ne bi preveč od količnika, ki so ga za to dobo izračunali italijanski zgodovinarji (4—5); količnik 5 bi se močno približal tudi računu za Prekmurje in del Slovenskih goric iz 1445, ki kaže na količnik 5,27 za posamezni kmetski dom, odstopal pa tudi ne bi preveč od količnika 5,4, ki ga je izračunal F. Gestrin za gornjegrajsko ozemlje (1426).11 Seveda predstavljata oba naša količnika, tako 5 za srednji vek vključno 1501 kot 5,75 za leto 1630 samo izrazito zasilno ocenitev. Ce upoštevamo navedene količnike, dobimo sliko o populaciji na loškem ozemlju v raznih razdobjih, kot jo nakazuje naslednja tabela. Pri ocenjevanju populacije v srednjem veku je treba upoštevati, da je velik del prebivalstva po loškem ozemlju potekal od zunaj, in to že okrog 1160 iz Bavarske in Koroške, a so se mu do srede 14. stol. pridružili še novi prišleki iz Koroške in Tirolske (gl. str. 20, 32 si., 126 si.). Na osnovi urbarialnih podatkov moremo računati, da so bili na več kot 230 domačijah nastanjeni iz tujine pritegnjeni podložniki, kar bi predstavljalo vsaj Vs vsega tedanjega loškega kmetskega prebivalstva. Preostalo prebivalstvo je potekalo z domačega slovenskega ozemlja, vendar bi mogli težko misliti, da so novinci izhajali samo iz domačega loškega viška. Primerjava števila hub v posameznih naseljih namreč jasno dokazuje, da je njihovo število po končani sistematični kolonizaciji ostalo v bistvu dolga stoletja nespremenjeno. Z drugimi besedami: število podeželskega prebivalstva je izrazito stagniralo — ponekod, kot zlasti v stirpniški, deloma tudi v javorski, koroški, hotaveljski, strmiški, rudenski pa sprva celo nazadovalo (gl. str. 128). Sicer pa je stagnacija plod svojega časa; še bolj je naraščala ob velikih epidemijah, ki se prav gotovo tudi loškemu ozemlju niso izogibale, pa zaradi vojnih nadlog, ki tudi niso prizanašale loškemu prebivalstvu. Tako je nataliteta komaj držala korak z mortaliteto in ni mogla ustvarjati viškov. Doba od 1501 do 1630 kaže velik porast populacije. Tako se je število domačij v tem razdobju dvignilo od 1264 na 2413. S pritegnitvijo količnika 5,75 bi se torej prebivalstvo več kot podvojilo, saj naj bi naraslo od 6320 na 13.874. Dvig je bil deloma povezan z naseljevanjem dotlej ne- SI. 141. Moškrin naseljenega ozemlja, zlasti pa je bil pogojen z vse večjim zaposlovanjem podeželskega prebivalstva pri neagrarnih gospodarskih panogah, kar je močno vplivalo na živahen razvoj kajžarstva (gl. str. 199 si.). Nove domačije so le deloma ustvarjali prišleki, zlasti tisti s Tolminskega, v večji meri pa so bili novinci domačini, kar bi kazalo na to, da je v tem času nataliteta prevladovala nad mortaliteto, čeprav tudi tedaj govore viri o epidemijah. Kazno je, da je bilo loško ozemlje nekajkrat obvarovano pred kužno boleznijo, ki se je sicer pojavljala po Kranjskem. Tako je loški oskrbnik Pavel Rasp poročal 1510 škofu, da divja kuga po Ljubljani in po deželi, a Škofje Loke na srečo še ni zajela.12 Podobno je pretila loškemu ozemlju kuga 1564, saj se je vse bolj bližala gospostvu.13 Leta 1567 je npr. prenočil na loškem gradu nadvojvoda Karel, ki drugje zaradi epidemije ni dobil primernega mesta.14 Prav tako je v Škofjo Loko pribežal v 60. letih 16. stol. deželni odbor, ki se je zaradi kuge umaknil iz Ljubljane.15 — Naletimo pa tudi na drugačna poročila. Tako je npr. v Škofji Loki za kugo med drugimi umrl loški protipisar Matevž Maurer.16 Zlasti pa je bilo hudo 1599 na Sorškem polju. Na Godešču se je bolezen najprej pojavila v dveh hišah; ker so prizadeti o tem 14 dni molčali, se je epi- Zupa a ca. 1160 b 1291 1318 1501 1630 1751 1780 Stetjix 1817 prebivalci hiše Bitenjska Gadmarska Godeška Sorško polje 277 h 18 h 83 h — 1385 pr — 90 pr — 415 pr 378 h — 1890 pr 278 h 18 h 83 h — 1390 pr — 90 pr — 415 pr 379 h — 1895 pr 297 h 30 h 83 h — 1485 pr — 150 pr — 415 pr 410 h — 2050 pr 429 d 32 d 102 d — 2467 pr — 184 pr — 586 pr 563 d — 3237 pr 530 d 46 d 107 d — 4049 pr — 351 pr — 818 pr 683 d — 5218 pr 4818Y 315 1108z 4674 267 957Z 5898 798 46 198z 1042 Poljšiška Besniško ozemlje Hlevnovrška Osliška Strmiška Stirpniška Selška Rudenska Soriška Davška Poljanska in Selška dolina 167 h — 835 pr 173 h — 865 pr Skupaj 167 h — 835 pr 173 h — 865 pr 54 h — 270 pr 54 h — 270 pr Brojska 45 h + 8 p — 225 pr Javorska 71 h — 355 pr Koroška 73 h + 4 p — 365 pr Poljanska 89 h + 5 p — 405 pr Hotaveljska 84 h + 6 p — 420 pr Zirovska 69 h + 7 p — 345 pr 70 h 82 h 81 h + 3 p 64 h + 2 p 21 h 350 pr 410 pr 405 pr 320 pr 105 pr 749 h + 35 p — 3745 pr 55 h — 275 pr 55 h — 275 pr 45 h + 8 p — 225 pr 43 h — 215 pr 71 h — 355 pr 63 h + 8 P — 315 pr 80 h — 400 pr 77 h + 5 P — 385 pr 89 h + 5 p — 445 pr 90 h + 2 P — 450 pr 85 h + 6 p — 425 pr 71 h + 10 p — 355 pr 83 h + 4 p — 415 pr 92 h + lp — 460 pr 36 h + 2 P — 180 pr 70 h — 350 pr 57 h + 7 P — 285 pr 82 h — 410 pr 58 h + 5p — 290 pr 81 h + 3 p — 405 pr 92 h + 2 P — 460 pr 64 h + 2 p — 320 pr 58 h + 6 P — 290 pr 31 h — 155 pr 58 h + 5 P — 290 pr 781 h + 28 p — 3905 pr 59 h — 295 pr 59 h — 295 pr 795 h + 53 p — 3975 pr 86 d 495 pr 86 d — 495 pr 1764 d + 18 p — 10142 pr 1181 h + 35 p — 5905 pr 1215 h + 28 p — 6075 pr 1264 h + 53 p — 6320 pr 2413 d + 18 p — 13874 pr 135 d — 1031 pr 70 d — 402 pr 75 d — 573 pr 108 d — 621 pr 119 d — 909 pr 92 d + 2 p — 529 pr 106 d — 810 pr 242 d + 3 p — 1392 pr 252 d — 1925 pr 186 d — 1069 pr 198 d — 1513 pr 272 d + 1 p — 1564 pr 309 d — 2361 pr 66 d — 379 pr 65 d — 496 pr 99 d — 569 pr 95 d — 725 pr 74 d + 2 p — 426 pr 92 d — 703 pr 124 d + 3 p — 713 pr 132 d — 1008 pr 214 d + 3 p — 1230 pr 245 d — 1875 pr 102 d + 1 p — 586 pr 148 d — 1130 pr 65 d + 2 p — 374 pr 78 d + 1 p — 596 pr 50 d + 1 p — 288 pr 63 d — 481 pr 135 d — 1031 pr 1977 d + lp — 15105 pr 2795 d + 1 p — 21354 pr 1182 191 1182 879 765 139 1018 994 163 1017 921 171 2335 2542 420 1690 1698 309 2603 2953 463 708 728 122 771 760 131 601 104 1127 196 1743 257 1337 209 669 671 76 608 502 84 17342 24422 191 2844 4077 Kratice: h — huba d — domačija p — pustota pr — ocenjeno število prebivalstva h —število hiš X — Pri statistiki je treba upoštevati opombe na str. 410 si. Y —Štetji upoštevata nekdanjih 12 viničarskih hub v Stražišču v okviru bitenjske župe. Štetje za Okroglo, Gorenj o Savo, Stražišče, Št. Peter, Zgornje in Srednje Bitnje je iz 1754. Z —Štetji 1780 in 1817 upoštevata celotno Jamo. Podatki za Praše in Jamo so iz 1754. \ gO Mil .1 ■ • išil#ir*cttibaD • t--:,'-. iq 2E8 — A rai e^ansbuH " I ' ' - • :«••• H IfitfSfunob — b lirf olivii . r i rž i srf ^ !o ■ demija razširila skoraj v vse hiše in zahtevala več smrtnih žrtev. Hkrati se je v Bitnju bolezen pojavila v štirih hišah, v Žabnici v eni, Moškrinu v treh, v Stari Loki pa v šestih hišah. Vse prizadete naj bi loški oskrbnik po lastnih besedah moral oskrbovati s kruhom in moko, mesom, oljem, soljo, vinom, kisom in svečami. V mestu so štirje člani mestnega sveta morali paziti, da bi iz teh naselij nihče ne prišel v Škofjo Loko, pa tudi sicer naj bi prebivalci prizadetih naselij ostajali doma, kar pa je bilo težko doseči.17 Navzlic precejšnji razširjenosti pa se je bolezen hitro polegla (1600).18 Poročila kažejo, da so v mejah možnosti proti bolezni le ukrepali in dosegali, da epidemija ni zavzemala večjega razmaha. Krepko je prebivalstvo naraščalo tudi v naslednji fazi 1630—1754. Število domačij se je sicer dvignilo komaj od 2413 na 2795, toda na dvig populacije so vplivali predvsem gostači, deloma pa tudi posli. — Število gostačev se je dvignilo v teh letih od 144 kar na 1302. Verjetno jih je pa bilo celo več, kot kaže primerjava podatkov iz Bek. Tab. s tistimi, ki jih navaja štetje 1754. Po Bek. Tab. naj bi bilo npr. v celotnem Bitnju vsega 79 gostačev, medtem ko jih našteje štetje imenoma samo v Zgornjem in Srednjem Bitnju kar 83. Velika večina gostačev je bila poročena (npr. v žirovski župi od 86 — 76, v koroški od 56 — 51 itd.). — Tudi število poslov se je v tem razdobju gotovo dokaj dvignilo, kot je razbrati iz podatkov štetja 1754 za 13 loških naselij. Glede na te podatke je imela posle velika večina gruntarjev, premogli so jih pa tudi marsikateri kajžarji in celo gostači (npr. v Stražišču). V splošnem velja, da so glede poslov prednjačile domačije na Sorškem polju, kjer niso bili nikaka izjema grunti, ki so premogli hlapca, deklo in pastirja. Marsikje so pa opravljali delo poslov strici in tete. Med posli so bili nekateri komaj dorasli; naletimo pa v njihovih vrstah celo na otroke. Med hlapci in deklami niso bili nikaka izjema 15—16-letni dečki oziroma deklice, srečati je pa tudi desetletnega hlapca in enajstletno deklo ter vrsto 8—10-letnih pastirjev. Upoštevajoč količnik 7,64 bi torej število prebivalstva znotraj meja loškega deželskosodnega gospostva od 1630 do 1754 poskočilo od 13.874 na 21.354. Kazno je, da so se v tem razdobju že uspešneje bojevali proti kužnim boleznim. Tako je ohranjena vest, da je 1646 razsajala kuga v Seničici, kjer je v eni hiši umrlo pet oseb; okrog vasi so postavili stražo in zagrozili, da bo ustreljen vsak, ki bi zapustil okuženo stanovanje. Ob tej novici je ukrepal tudi loški oskrbnik Fiirnpfeil, ki se je glede zastraženja posvetoval z mestnim sodnikom, mestnim svetom in staro-loškim župnikom.19 Populacija je po loškem ozemlju seveda zelo neenakomerno naraščala. Na tleh hlevnovrške in osliške župe je celo rahlo nazadovala, le malo je napredovala v vrsti naselij, zlasti marsikje po hribovitem ozemlju, izredno močno se je pa dvignila v krajih z močno razvito obrtjo, v povezavi z železnikarskim fužinarstvom in v območjih župnijskih središč. V ponazorilo naj navedem le nekaj primerov z upoštevanjem zgoraj navedenega ključa. Število prebivalstva 1291 1501 1754 Sedeži župnij Poljane s Predmostom in Dob jem 25 35 229 Ziri 30 40 298 Selca 90 90 443 Fužinarsko območje Rudno 45 45 214 Dražgoše pri Cerkvi 40 40 160 Dražgoše na Pečeh 45 45 176 Jamnik 20 20 130 Hribovska območja na Poljanskem Murave 15 15 23 Todraž 10 10 15 Debeni 15 15 30 Breznica v žirovski župi 30 30 46 Hribovska območja na Selškem v strmiški župi Bezovnica 20 10 23 Laško 15 15 31 Planica 20 20 38 Križna gora 30 30 53 (Gl. statistični pregled, str. 408 si.) Pri ugotavljanju populacijskega razvoja po 1754 se moremo nasloniti predvsem na sumarne podatke iz 17 78,20 dalje na podrobno štetje iz 1780 (gl. str. 388, 407 si.), na vir, ki opisuje Kranjsko iz ok. 1780,21 in seveda štetje iz 1817 (gl. str. 407 si.). Od vseh naštetih virov zajema celotno loško ozemlje v podrobnosti samo štetje iz 1817; štetje iz 1780 vključuje le ozemlje loškega (prvega) kantona (gl. str. 357—358); medtem ko navajajo podatki iz 1778 in ok. 1780 le sumarno število prebivalstva po župnijah, pa so nekatere med njimi (Šmartin, Sora) zajemale v precejšnji meri ozemlje zunaj loškega okvira. Ker so podrobni podatki štetja iz 1780 urejeni po župnijah, je mogoče primerjati te rezultate s sumarnimi navedbami iz 1778 in ok. 1780. 1778 1780 Ok. 1780 Župnija Loka 7.248 7.260 7.337 Župnija Poljane 6.019 5.954 6.185(!) Župnija Ziri 3.148 3.145 3.177 Vikariat Nova Oslica 677 680 709 Vikariat Sorica 1.098 " 1.107 1.095 Vikariat Zali log 328 343 345 18.518 18.489 18.848 Med podatki iz 1778 in 1780 ni bistvenih razlik, medtem ko se nekatere navedbe iz 1780 in ok. 1780 med seboj precej razlikujejo; rahlo nazadovanje je opaziti v soriškem vikariatu, v vseh drugih enotah je število prebivalstva v zmernem porastu, do izrazitega skoka pa je prišlo v poljanski župniji. Rezultati štetij vsekakor kažejo, da je vir, datiran v čas ok. 1780,22 nastal po 1780. Primerjava rezultatov štetja v loškem kantonu iz 1780 s podatki naše ocenitve za 1754 more biti seveda le močno okvirna. Iz podrobne statistike je razvidno, da je v teh desetletjih prebivalstvo povsod dosledno naraščalo; v Poljanski dolini naj bi se dvignilo od 9321 na 10.988. Iz primerjave je pa obenem razvidno, da je naš količnik za 1754 vsekakor dokaj stvaren. S točnejšimi podatki pa razpolagamo pri primerjavi stanja 1780 s tistim v letu 1817. V teh letih se je situacija precej spremenila. Omembe vreden napredek srečamo le v treh poljanskih župah (v poljanski od 2335 na 2542, žirovski od 2603 na 2953, v hlevnovrški od 708 na 728. Na izrazito stagnacijo naletimo v hotaveljski (1690:1698) in soriški (669 :671) župi. Povsod drugod po loškem kantonu je pa prebivalstvo nazadovalo in to najbolj izrazito na Sorškem polju, kjer je npr. v bitenjski in gadmarski župi skupaj padlo od 5132 na 4941. V tej enoti se je število SI. 142. Nova Oslica SI. 143. Skofja Loka s Puštalom in Staro Loko, v ozadju Ratitovec sicer v posameznih naseljih neznatno dvignilo (najbolj na Suhi — od 202 na 224), pač pa je temeljito padlo v vrsti drugih vasi (npr. v Zabnici od 315 na 273, v Virmašah od 248 na 218, pri Sv. Duhu od 351 na 295, v Stari Loki od 535 na 468, v Puštalu od 335 na 304). Pri tem je zanimivo, da je v vseh teh naseljih zraslo število hiš (npr. v Stari Loki od 66 na 72), ki so bile tudi sicer v splošnem v porastu. Padec prebivalstva po 1780 je vsekakor v zvezi z ogromnimi žrtvami v času francoskih vojn pa tudi z lakoto, ki je kosila prebivalstvo v letih 1815—1817.23 Medtem ko je bilo vsaj do neke mere možno rekonstruirati število kmetskega prebivalstva v freisinškem času, je ocenjevanje števila ljudi za čas pred štetji v Skofji Loki in Železnikih zelo problematično. V urbarjih ni najti ustreznih podatkov, pritegovanje navedb iz matičnih knjig, ki segajo še v 17. stol., pa more dati le izredno približne, včasih tudi tvegane rezultate, kot kažejo Globočnikove cenitve (gl. spodaj). V začetni fazi je bilo prebivalstvo v Skofji Loki prav maloštevilno. Predmestja so bila plod kasnejšega razvoja, mesto znotraj obzidja pa ni nastalo istočasno (gl. str. 54 si.). Vrste mestnega prebivalstva so se okrepile šele z razširjenjem naselja na lontrški del in s postopno rastjo predmestij. Ob upoštevanju živahnega obrtnega in trgovskega uveljavljanja proti koncu srednjega veka bi lahko dejali, da predpotresna Skofja Loka glede populacije ni bistveno zaostajala za mestom iz prvih stoletij novega veka. Statistika iz 1780 in 1817 razčlenjuje podatke po petih enotah. Zase je obravnavano mestno jedro znotraj obzidja in zase štiri predmestja. Leta 1780 je bilo stanje naslednje: Hiše Rodbine Duhovščina Plemstvo Vseh ljudi (Žensk) Mestno jedro 128 278 15 6 1025 (602) Kapucinsko predmestje 16 39 19 121 (61) Karlovec 49 90 327 (173) Studenec 14 30 96 (57) Trata 13 25 84 (46) Skupaj 220 462 34 6 1653 (939) Mestno jedro je torej štelo 1780 le malo nad tisoč prebivalcev. Na hišo sta prišli poprečno dobri dve rodbini. Med prebivalci so prevladovale ženske. Njihova izrazita prevlada v mestnem jedru gre deloma pač na račun ženskega samostana klaris. Številna duhovščina v kapucinskem predmestju je v zvezi s kapucinskim samostanom. SI. 144. Lontrk, pogled proti bivšemu mlinu SI. 145. Skofja Loka v prvi polovici 19. stol. Do 1817 je prišlo v mestu le do neznatnih sprememb, kot je razvidno iz naslednjih podatkov: Hiše Prebivalci Mestno jedro 126 1072 Kapucinsko predmestje 20 112 Karlovec 51 310 Studenec 15 101 Trata 13 83 Skupaj 225 1678 Železniki so predstavljali tudi glede populacije otok sredi kmetske pokrajine. Na cenitve ondotnega prebivalstva naletimo že v 17. stol. Glede na vicedomsko poročilo iz 1621 naj bi ondi živelo nad 3000 ljudi.24 Podatek iz 1628 je že nekoliko skromnejši; Železniki naj bi tedaj šteli s fužinarji in njihovimi delavci čez 2000 prebivalcev.25 Pri obeh cenitvah gre za izredno pretiravanje, a je razumljivo, ker so Železnikarji skušali na tak način doseči lastnega duhovnika oziroma ustanovitev samostojne župnije. V obeh primerih so seveda pretirano šteli k Železnikom vse SI. 146. Zupna cerkev v Škofji Loki, levo Homanova hiša ljudi, ki so bili kakorkoli povezani s fužinarstvom. Ti cenitvi sta torej brez vsake podlage. Z vprašanjem populacije v Železnikih v 18. stol. se je ukvarjal že Globočnik. Ugotovil je, da so epidemije 1743, 1758 in 1764 redčile on-dotno prebivalstvo. Navzlic temu naj bi se po njegovi rekonstrukciji iz matičnih knjig število v Železnikih bivajočih ljudi dvignilo od kakih 1200 v začetku 18. stol. na okrog 1800 v letih 1741—1770 in na skoraj 2000 v času 1770—1800.2« Po njegovem naj bi torej v drugi polovici 18. stol. Železniki glede na število prebivalcev dokaj presegli Škofjo Loko. Vendar je stvar nekoliko drugačna. Sodobni statistični podatki kažejo naslednjo sliko: Leto Hiše Rodbine Prebivalci Vir 1778 ca. 1780 128 131 358 1260 Notaten, gl. str. 488, op. 10 1339(!) Ganz kurz gefasste Beschreibung, gl. str. 488, op. 21 1781 1784 1796 1817 126 126 133 132 čez 1200 AS, Montanistica, fasc. 20 čez 1200 AS, Montanistica, fasc. 20 AS, Montanistica, fasc. 21 1258 NUK, gl. str. 488, op. 7 Kot kažejo podatki vključno z Globočnikovo navedbo za začetek 18. stol., so Železniki ne glede na osamljeno sumljivo navedbo iz ok. 1780 vse 18. stol. izrazito stagnirali. Železniki so torej šteli nekako 3A škofjeloškega prebivalstva. Obe središči, Škof j a Loka in Železniki, po številu prebivalstva razmeroma nista bili neznatni, saj je štel npr. Trst v 17. stol. komaj nekako 3060—5630 prebivalcev, medtem ko naj bi ves tržaški mestni teritorij premogel v času 1650—1720 med 5280 in 7830 ljudi.27 Če povzamemo ugotovljene podatke, bi se populacija v okviru de-želskosodnega loškega gospostva v omenjenih stoletjih gibala nekako takole: Leto Kmetsko Skofja podeželje Loka Celotno Železniki loško ozemlje 1291 1318 1501 1630 1754 1778 1780 1817 5905 6075 6320 13874 21354 24422 1653 1678 1260 1258 27358 ■ Y F. ZATON FREISINŠKE OBLASTI NA LOŠKEM OZEMLJU . ■ •HS j • /tfafcjJ . ./; i .^AjHf H - ' ■ v • Pravni absolutizem je s sistematičnim organiziranjem absolutističnega državnega aparata do temeljev razmajal zgradbo zemljiških gospostev. Pri tem splošnem razvoju seveda loško gospostvo ni moglo biti izjema. Nekdaj tako monolitna zgradba, v kateri je bila celotna oblast trdno v rokah zemljiškega gospoda, je sicer že zgodaj občasno kazala razpoke, ki pa niso bile tako nevarne, da jih zemljiški gospod ne bi mogel pravočasno odstranjevati. Toda položaj je z novim vekom postajal zanj vse bolj nevaren, dokler ni prišlo z velikimi reformami v drugi polovici 18. stol. do pravcatega razkrajanja gospostva. Sicer je bila gospostvu še vedno pridržana določena vloga pri upravi in sodstvu, toda na vsak korak je bilo čutiti strogo nadzorstvo državnih organov, brez katerih in proti katerim gospostvo ni nič pomenilo, če je loško gospostvo pri takem razvoju delilo usodo z drugimi podobnimi ustanovami v deželi, pa je bil njegov položaj zaradi raznih posebnosti še težji. Zemljiški gospod je bil daleč od Škofje Loke, gospostvo pa so vodili ljudje, ki so svoj položaj krepko zlorabljali. V najbolj kritičnih časih je stal na čelu uprave loški glavar Leopold Paumgarten — plemič, ki je bil SI. 147. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol. SI. 148. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol. enako nadut kot nezmožen (gl. str. 359 si.). Gospodarstvo je bilo močno zavoženo. Pri dohodkih, ki iz leta v leto niso bili enaki, a so občasno močno presegali 50.000 gld., je v razdobju 1772—1783 znašal poprečni letni saldo komaj 13.613 gld. Upravičeno je bilo slišati pritožbe, da so šle ogromne vsote v izgubo po krivdi nameščencev.1 Zaradi take bilance je škofu protipisar Prenner predložil načrt, kako povečati gospoščinske dohodke. Na račun podložniških obveznosti seveda ni bilo mogoče doseči nikakega zvišanja. Pač pa je Prenner predvideval vrsto drugih možnosti, ki bi okrepile gospoščinsko blagajno, obenem pa koristile njemu samemu. Ponudil se je namreč, da prevzame organizacijo v svoje roke. Predvsem bi bilo treba ugotoviti dejansko stanje na terenu. Izkazalo bi se npr., da mar-sikak gozd trenutno ne nese nič; če pa bi zgradili most ali poskrbeli za pot, bi mogli iz marsikaterega gozda doseči lep dohodek. Podobno bi si bilo po Prenner j evem mnenju možno obetati dobiček od gmajn in planin, ki niso trenutno nič vrgle; enako bi bilo lahko doseči izboljšanje tudi pri raznih najemninah itd. Ker izboljšav ne bi bilo mogoče doseči prek noči, naj bi zemljiški gospod sklenil pogodbo s Prennerjem za dobo 30 let. Po tej pogodbi naj bi si obe stranki delili stroške in dobiček na polovico.2 Kazno je, da gospostvo ponudbe ni sprejelo, marveč je ostalo vse pri starem. Zemljiški gospod je namreč mislil na drugačno rešitev. Že nekaj časa se je škof ukvarjal z mislijo, da bi se na najlažji način znebil vseh nevšečnosti, če bi dal loško gospostvo v najem. Tako rešitev je zagovarjal predvsem freisinški komisar Matt, ki je dodobra spoznal gnile razmere na loškem gradu (gl. str. 361 si.). Seveda so govorili proti oddaji gospostva v najem pomisleki, ki pa jih je Matt sproti zavračal. Če bi šel najemnik v skrbi za svoj žep predaleč v svojih zahtevah, se bodo podložniki kaj kmalu oglasili s pritožbami; če se bo gospostvo zapletlo v nerednosti zaradi deželnoknežjih kontribucij, je dana garancija s kavcijo, ki naj bi jo najemnik položil.3 Kandidatov za prevzem gospostva v najem je bilo na pretek. Med prvimi so se oglasili loški podložniki, ki so se zavedali, da si od najemnika nimajo obetati nič dobrega. Prosili so za prednostno pravico; pripravljeni bi bili položiti kavcijo 25.000 gld., najemnino bi plačevali četrtletno naprej, postavili bi se pa v varstvo starološkega graščaka Jožefa Demšarja, ki bi opravljal sodne posle (justizpfleger).4 Prošnja je ostala brez odmeva. Mimo loških podložnikov se je javila še vrsta drugih prosilcev. Poleg loškega justiciarja Prennerja, ki je ponujal 16.300 gld. letne najemnine v SI. 149. Škof j a Loka s Hribcem SI. 150. Skofja Loka, območje Selščice štirih obrokih, se je prijavil dr. Jožef Luznar iz Ljubljane, ki je bil pripravljen plačati enako vsoto. Nekaj manj je ponujal baron Bernhard Rosetti, ki je želel skleniti pogodbo za 16 let, najboljše pogoje pa je postavil oskrbnik ižanskega gospostva Sonneg Krenn; gospostvo naj bi prevzel za deset let z letno najemnino 19.300 gld., ki bi jo plačeval za pol leta naprej.5 Vprašanje oddaje gospostva v najem je pa postalo izredno pereče 1795, ko je odstopil loški glavar Leopold Paumgarten (gl. str. 367) in je vodstvo gospostva le provizorno prevzel baron Ignac Matt.6 Ker spočetka še ni bilo jasno, kaj misli škof ukreniti, so se nekateri potegovali za podelitev donosnega mesta loškega glavarja. Med prosilci je bil npr. baron Daniel Wolkensperg iz Puštala. V vlogi je navajal, da je bil paž pri cesarju Jožefu II., da je študiral pravo na Dunaju ter bil v službi cesarja Leopolda II. Znal je vrsto jezikov; razen nemščine in slovenščine je obvladal francoščino, italijanščino in latinščino.7 Prošnja ni bila ugodno rešena. Ker so čisti dohodki z loškega gospostva še naprej padali — za desetletje od 1783/1784 do 1792/1793 je znašal poprečni dobiček le še 11.117 gld., v letu 1793/1794 celo komaj 8.384 gld. 56 krc.8 —, se je škof odločil, da da gospostvo v najem, in sicer baronu Rosettiju. Po pogodbi naj bi Rosetti prevzel gospostvo za devet let; v prvih osmih letih naj bi letno plačeval po 18.500 gld., v devetem letu naj bi se najemnina dvignila na 19.000 gld., plačljivo v četrtletnih obrokih. Rosetti naj ne bi bil navaden, marveč administrativni najemnik, ki ne bi smel v gospostvu nič spreminjati; na gradu naj bi še naprej ostala dotedanji justiciar Andrej Alojzij Prešeren in kaščar Ignacij Jakob Cebal. Vrhovno nadzorstvo je pripadalo baronu Mattu, ki ga je škof postavil za generalnega administratorja vseh freisinških gospostev; sedež je imel na Dunaju.9 Po stari navadi je Rosetti j a instaliral v gospoščinski pisarni na gradu freisinški predstavnik baron Matt ob navzočnosti vseh županov in nekaterih drugih uglednih podložnikov ter mu predal gospoščinsko blagajno.10 Ob prevzemu gospostva Rosetti ni imel lahkega stališča. Grad je bil v izredno slabem stanju (gl. str. 372). Da opravi najnujnejša dela na gradu, je škof Rosettiju dovolil odpis 500 gld. Najemnik je našel v velikem neredu tudi blagajniško poslovanje. Kaščar Cebal je imel npr. kar 3.846 gld. zaostanka; do 1800 je mogel ta zaostanek znižati samo na 2000 gld., drugo je ostalo še naprej odprto.11 Preden je potekla devetletna pogodba, je zadela freisinško škofijo prava katastrofa, ki so ji botrovale napoleonske vojne. V spopadu med Avstrijo in Francijo je bila avstrijska vojska 1800 pri Marengu v severni SI. 151. Škof Jožef Konrad, zadnji freisinški lastnik loškega gospostva Italiji poražena. Naslednje leto je bil sklenjen mir v Lunevillu, po katerem je Francija vključila v svoje meje celotno ozemlje do Rena; mir je obenem določal, da dobe nemški posvetni knezi za izgubljeno ozemlje na levi strani Rena odškodnino na račun cerkvene posesti. Mirovno določilo je bilo uresničeno 1803 s sklepom o sekularizaciji cerkvene posesti.12 Ob tej priliki je freisinški škof v začetku leta 1803 z mediatizacijo izgubil položaj posvetnega kneza, hkrati pa je bila škofiji odvzeta (sekula-rizirana) posest. Freisinška posest na Bavarskem je postala državna last Bavarske, freisinška gospostva po Avstriji pa so bila vključena v avstrijsko komorno ozemlje. Tako je freisinška škofija izgubila tudi loško gospostvo. Freisinški škof Jožef Konrad pl. Schroffenberg se je po izgubi svoje rezidence v Freisingu preselil v Berchtesgaden, kjer je pa že 4. aprila istega leta (1803) umrl.13 S sekularizacijo loškega gospostva se je obrnil nov list v zgodovini loškega ozemlja. Stoletja trajajoča povezava med njim in Freisingom je bila čez noč pretrgana. Loško gospostvo je postalo komorna last, s čimer se pa notranji ustroj ni bistveno spremenil. Do temeljnih sprememb je prišlo šele v revolucionarnem letu 1848, ko se je z ukinjenjem fevdalizma tudi loško ozemlje znašlo v povsem novih razmerah. DODATEK I. Da bi dobili posamezni podatki stvarnejšo podobo, dodajam povsem okvirno sliko o merah, denarju in cenah na tleh loškega gospostva za posamezna razdobja. 1. Mere a) Žitne mere. Gospostvo je uporabljalo kot osnovno enoto modij (mut), ki se je delil na 6 mensur (messl). Mesto Skofja Loka je imelo svojo mero (lokischmez, stattmess), ki se je v novem veku imenovala star; star se je delil na 4 helme (helben, vierling), helm pa na 4 quartle. S starji so računali tudi kmetje (npr. posevke). Ker je bilo v interesu mestnega prebivalstva, da se obseg mestne mere, po kateri se je žito prodajalo na trgu, poveča in je tudi gospostvo zaradi podložniških dajatev imelo podobne tendence, je razmerje med go-spoščinsko in mestno mero nihalo. Tako naletimo v 15. stol. na primere, da se helm ni razlikoval od mensure in bi po tej relaciji na 1 modij odpadlo 1,5 mestnega starja; po tem razmerju bi bila torej v veljavi naslednja relacija: 1 modij = 1,5 mestnega starja = 6 mensur oz. helmov Po podatku iz 1502 pa je šlo na 1 modij 1,4 mestnega starja.1 Ker naletimo v nekaterih virih na podatke o relaciji med loškim modij em in ljubljanskim star jem, ki je držal od konca 15. stol. do vključno 18. stol. 106 litrov (z odstopi: do 110 litrov),2 moremo okvirno izračunati tudi obseg loškega modija. Po podatku iz 1577 je 70 modijev 3 messli rži vrglo 81 ljubljanskih starjev;® po tej relaciji je modij torej držal 121,78 litrov, mensura pa 20,29 litrov. Od tega računa le malo odstopa modij iz prvih desetletij 17. stol., na katerega je šel 1 ljubljanski star in 2 V* quartla4; loški modij bi torej držal 122,57 litrov, mensura pa 20,43 litrov. Od te vrednosti bistveno ne odstopa mera po podatku iz 1754, po katerem je držal loški gospoščinski mernik (= nekdanja mensura) 37/48 ljubljanskega mernika (= 26,5 litrov).5 Po tej relaciji je torej loški gospoščinski mernik obsegal 20,4 litrov, modij kot šestkratnik mernika pa 122,4 litrov. Če prevzamemo podatek iz 1543, po katerem je tedaj 5 loških starjev ustrezalo 4 ljubljanskim,6 bi torej loški star meril 80,48 litrov, helm pa 20,12 litrov; med helmom in mensuro (mernikom) je bila torej tudi po podatku iz srede 16. stol. prav majhna razlika. Povzetek: 1 modij = 121,7 do 122,4 litre 1 gospoščinski mernik = 20,29 do 20,4 litre 1 loški star = 80,48 litrov 1 loški helm = 20,12 litrov b) Vinske mere. Loško vedro (lacker emer) je bilo približno dvakrat večje od klevevškega (marich emer), za katerega so na voljo podatki iz novega veka. Klevevško pravdno vedro je v začetku 17. stol. držalo 10 bokalov, medtem ko je na gorninsko vedro v 16. stol. odpadlo 12 bokalov.7 Ker je bokal držal 1,65 litrov,8 bi šlo na klevevško vedro po teh računih nekako 16,5 do 19,8 litrov; kolikor smemo prenesti to vrednost v konec 14. stol., bi torej loško vedro tedaj držalo nekako 33—40 litrov. c) Mera za platno. V veljavi je bil lakat (ele, stab), ki je meril vsaj od prve polovice 16. stol. dalje ča. 276 cm.9 2. Denar V srednjem veku je bila med višjimi enotami najbolj v uporabi marka, ki je štela 160 denarjev. Od konca 14. stol. dalje se vse bolj uveljavlja solid, ki ga viri tu pa tam povsem istovetijo z denarjem, a je bila sicer njegova vrednost za eno sedmino manjša od denarja.10 Konec 14. stol. se začenja na loškem ozemlju pojavljati goldinar, oziroma dukat (zlatnik). Med zlatniki se omenja v naših virih 14. in 15. stol. najčešče florentinski goldinar. Relacija do marke ni bila trdna. Proti koncu 14. stol. so zamenjavali florentinski goldinar za 86 do 93 oglejskih soli-dov, nekaj desetletij kasneje je bilo treba zanj odšteti 126,67 do 131,5 solidov; do konca 15. stol. se to razmerje ni več bistveno spreminjalo.11 V prvi polovici 16. stol. je prišlo do bistvenih sprememb. Marka s solidom se je povsem umaknila goldinarju, ki je imel dvojno veljavo. Renski goldinar se je delil na 60 krajcarjev (goldinar kranjske = deželne veljave). Po prevedbi je bila nova valuta na loških tleh uveljavljena po relaciji 5 krajcarjev = 8 solidov. Na 1 marko je torej odpadel 1 renski goldinar in 40 krajcarjev. Mimo renskega goldinarja sta krožila po loškem ozemlju še ogrski goldinar, na katerega je šlo 80 krajcarjev (= goldinar nemške veljave) in dukat z enako vrednostjo.12 Krajcar se je delil na 4 denariče, oziroma 3 črne denariče, denarič pa na 2 vinarja.13 V virih srečamo tudi beneško srebrno krono in državni tolar, ki se je jima cena spreminjala. Tako je veljala beneška krona 1646, 1650 : 1 gld. 50 krc., 1663 :2 gld. 8 krc., 1669, 1681 : 2 gld. 13 krc. (deželne veljave). Podobne razlike srečamo pri tolarju; 1602, 1611 je veljal 70 krc., 1630, 1646 :1 gld. 30 krc., 1702 : 1 gld. 46 krc. 2 denariča.14 3. Cene a) Nepremičnine. Podatki za srednji vek so zelo skopi, vendar morejo služiti za orientacijo. Tako je npr. freisinški škof kupil 1313 na Dolenjskem 10 hub za 60 mark,15 leta 1321 so bile škofu na Godešču za- stavljene 3 hube za 24 mark;18 1352 je kupil Nikolaj Loški v Škofji Loki na Lontrku zidano hišo z dvorom za 40 mark.17 Pač pa so iz prve polovice 17. stol. na voljo številni podatki o prodajnih cenah posameznih kmetskih gospodarskih enot, na podlagi katerih je sestavljena naslednja tabela.18 a) Kmetije Cena Grunti Rovti Kajže Do 50 gld. 20 16 Od 51 dO 100 gld. 29 36 Od 101 do 150 gld. 3 12 19 Od 151 do 200 gld. 9 13 10 Od 201 do 250 gld. 3 4 1 Od 251 do 300 gld. 10 9 1 Od 301 do 350 gld. 9 5 Od 351 do 400 gld. 13 4 Od 401 do 450 gld. 5 1 Od 451 do 500 gld. 11 5 Od 501 do 600 gld. 19 Od 601 do 700 gld. 12 Od 701 do 800 gld. 7 Od 801 do 900 gld. 2 Od 901 do 1000 gld. 3 Nad 1000 gld. 1 107 102 83 Iz tabele, ki zajema seveda le del kmetskih enot, je razvidno, da so kajže le izjemno presegle ceno 200 gld., podobno so bili tudi rovti prodani v pretežni meri do vsote 200 gld., medtem ko so bili grunti zelo različno ocenjeni. Najcenejši grunt je šel v prodajo za 130 dukatov (Ja-vornik), najdražji je bil prodan na Suhi za 1387 gld. II. SEZNAM FREISINŠKIH ŠKOFOV (Do Janeza Frančiška po: J. Schlecht, Die deutsche Freisinger Bi-schofs-Chronik, Vierzehntes Sammelblatt des Historischen Vereins Frei-sing (E. V.), 1925; J. Schlecht-B. Arnold, Die deutsche Freisinger Bi-schofs-Chronik, Sechzehntes Sammelblatt d. Hist. Ver. Freising (E. V.), 1929. — Od Janeza Teodorja dalje po: MM, fasc. 179.) Abraham 957—994 Goteskalk 994—1006 Egilbert 1006—1039 Nitger 1040—1053 Ellenhard 1053—1078 Meginvard 1078—1098 Henrik 1098—1137 Oto 1138—1158 b) Žito Leto Pšenica Rž * ~ Belo Črno Mešano Soržica mešano mešano Proso Ječmen Ajda Oves 1 modij 1396 64—76 d 52 d 32 d 1437 60 s 48 s 32 s 36 s 28 s 1501 1 helm 1640 30 k 1641 36 k 1765 1 gl. 32 k lgl. 16 k 1767 1 gl. 49 k lgl. 28 k 1768 1 gl. 45 k 1 gl. 18 k 1769 1 gl. 32 k 1 gl. 11 k 1770 1 gl. 22 k lgl. lk 1772 1 gl. 42 k 1 gl. 18 k 1773 2 g. 7 k 2 dč 1 gl. 28 k 1774 2 g. 7 k 2 dč 1 gl. 35 k 1775 2 gl. 12 k 1 gl. 38 k 1776 lgl. 59 k 1 gl. 25 k Kratice U = P. Blaznik, Urbarji D = Fr. Kos, Doneski d = denarji dč = denarič s ' solid g., oz. gl. = goldinar k = krajcar 24 s 30—36 s 28 k 26 k 20 k 12 k 32 k 28 k 22 k 1 gl. 22 k lgl. 35 k 1 gl. 27 k lgl. 18 k 1 gl. 8 k 1 gl. 26 k 16 k 10 k lgl. 15 k 59 k 37 k lgl. 15 k 1 gl. 5 k 37 k lgl. lik 1 gl. 4 k 34 k 1 gl. 1 k 58 k 58 k 34 k 1 gl. 1 k 51 k 48 k 34 k 1 gl. 5 k 1 gl. U k 1 gl. 5 k 37 k lgl. 28 k lgl. lik lgl. 18 k 40 k 1 gl. 28 k 1 gl. 15 k 1 gl. 18 k 40 k lgl. lik lgl. 14 k lg. lik 40 k 1 gl. 8 k 1 gl. 8 k 1 g. 4 k 40 k Citat U 270 20—24 d H0 278 U 279 do 287 U 312 D 164 109 D 172 126 D 623 301 D 632 304 D 637 305 D 646 307 D 653 309 D 657 310 D 662 311 D 664 312 D 670 313 D 673 314 Cene v 18. stol. so vse v nemški veljavi. Prva številka pri D se nanaša na številko, druga na stran. c) Živali Leto Konj Zrebl- ček Vol Tele Ko-štrun _ Ovca z °vca jagnj. Jagnje Prašič Petelin Kokoš Kopun citat 1291 60 denarjev 12 denarjev 16—20 denarjev 14—30 denarjev Urbarji 128—167 1437 2 solida Urbarji 282 1501 3 solide Urbarji 299 1513 40 solidov Urbarji 357 1573 18 dukatov KM, fasc. 38, št. 202 1577 57 krc. 3 krc. Kos 1892 str. 28 1602 a) 20 dukatov b) 20 tolarjev KM, fasc. 38, št. 203 1618 • 2—3 krc. 4 V* do 6 krc. Don. št. 89 str. 65 1630 36 krc. Kos 1892 str. 27 1646 13 J/io krc. 4 krc. Kos 1892 str. 27—28 1650 36 '/s srebr. kron Don., št. 257, str. 168 1659 69 gld. KM, fasc. 38. št. 202 d) Primeri raznih cen v srednjem veku Leto Dnina Vino Kun j a 1 vedro koža Platno 1 lakat Platno hodnično Vrv 1 lakat Deske 100 Žeblji Apno za Smodnik truga skodle i cent 100 Citat 1396 26 solidov 37 denarjev 24 denarjev Urbarji 271, 273, 275 1437 mojster pomočnik zidar 14 s 10 s 8 s 19—21 solidov 27 solidov 5 solidov 32 solidov 7 solidov 10 Vi marke Urbarji 285, 286 Albert 1158--1183 Oto 1184—1220 Gerold 1220—1230 Konrad 1231—1258 Konrad 1258—1279 Friderik 1279—1282 Emiho 1283—1311 Gotfrid 1311—1314 Konrad 1314—1322 Janez 1323—1323 Konrad 1324—1340 Janez 1341—1349 Albert 1349—1359 Pavel 1359—1377 Leopold 1378—1381 Bertold 1381—1410 Konrad 1410—1412 Herman 1412—1421 Nikodem 1422—1443 Janez 1443—1452 (protiškof Henrik 1443—1448) Janez 1453—1473 Sikst 1473—1494 Rupert 1495—1498 Filip 1498—1541 Henrik 1541—1552 Leo 1552—1559 Mavricij 1559—1566 Ernest 1566—1612 Štefan 1612—1618 Vid Adam 1618—1651 Albert Sigmund 1652—1685 Jožef Klemen 1685—1694 Janez Frančišek 1695—1727 Janez Teodor 1727—1763 Klemen Venčeslav 1763—1768 Ludovik Jožef 1769—1788 Maksimilijan 1788—1789 Jožef Konrad 1790—1803 III. VODILNO GOSPOŠČINSKO NAMEŠČENSTVO Kjer letnice ne tečejo v strnjenem redu, je posameznik utegnil biti na označenem mestu tudi daljšo dobo, kot je sicer naznačeno. K citatom sta praviloma pritegnjena le prvi in zadnji ugotovljeni vir pri vsakem primeru. a) Oskrbniki oziroma glavarji 1248 Wilhalmus (notarius de Lok, Fra 31, št. 152, str. 148) pred 1253 Halleck (Fra 31, št. 168, str. 166) 1262—1267 Wernher (P. Blaznik, Sorško polje, str. 176) 1273 Wilhelmus (notarius, Fra 31, št. 300, str. 323) 1297 Johan (schreiber, Fra 31, št. 422, str. 462) 1318 Johannes (notarius, Fra 36, str. 130) 1343 Jacob (der alt schreiber, AS, list. 13. 6. 1343) 1349—1367 Nikolaj Loški (1349 Niclav schreiber vnd amman ze Lok; 1352 Nyclas phleger vnd amptman ze Lok, P. Blaznik, Urbarji, str. 33) 1388 Truflein (capitaneus, HM, Urkd., fasc. 655, list. 4. 11. 1388) 1396 Baltazar Lamberger (P. Blaznik, Besnica, str. 251) 1397 Jeori (schreyber, AS, Priv. a. XXXI., fasc. 3) 1413 Lienhart Tumpearger (verweser, AS, Priv. a. XXXI, fasc. 1) 1417 Niklas Gutenberger (P. Blaznik, Urbarji, str. 238; KM, fasc, 1422 40, št. 205) 1422 Herbert Auersperger (P. Blaznik, Urbarji, str. 242) 1426 Niklas Gutenberger (P. Blaznik, Urbarji, str. 238) 1431—1438 Fregnano (P. Blaznik, Urbarji, str. 279) x x Andrej Tschugl (KM, fasc. 37, št. 201) 1448—1449 Gal Puštalski (P. Blaznik, Urbarji, str. 35) 1455—1474 Jurij Lamberger (AS, list. 29. 1. 1455; HM, Urkd., fasc. 138, list. 5. 5. 1474) 1474—1480 Jurij Tschernembl (MM, 8°, fasc. 59, f. 155; Fr. M. Mayer, Uber die Correspondenzbiicher des Bischofs Sixtus von Frei-sing 1474—1495, AOG, 68 Bd., 1886, str. 430) 1481—1491 Jakob Lamberger (HM, Urkd., fasc. 138, list. 24. 4. 1481; MM, 8°, fasc. 62, f. 174) 1491—1494 Jurij Diirrer (MM, 8°, fasc. 62, f. 174; 8°, fasc. 63, f. 155) 1497—1503 Jurij Turn (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 15; št. 11) 1503—1508 Gašper Lamberger (HM, Urkd., fasc. 139, list. 13. 8. 1503; KM, fasc. 49, št. 367) 1508—1524 Pavel Rasp (AS, list. 30. 5. 1508; HM, Urkd., fasc. 140, list. 24. 12. 1524) 1524—1529 Baltazar Siegesdorfer (HM, Urkd., fasc. 140, list. 24. 12. 1524; KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5) 1529 Lenart Siegesdorfer (KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5) 1529—1533 Krištof Gallenberger (KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5; fasc. 45, št. 276) 1534—1551 Anton Turn (HM, Urkd., fasc. 140, list. 26. 9. 1534; KM, fasc. 38, št. 202) 1551—1572 Lenart Siegesdorfer (KM, fasc. 38, št. 202; HM, III A/3, št. 38) 1572—1586 Filip Siegesdorfer (Fr. Kos, 1892, str. 3; KM, fasc. 42, št. 218) 1586 Hans Gaisperg (KM, fasc. 49, št. 361) 1587—1591 Johann Krištof Horwart (Fr. Kos, 1892, str. 3; KM, fasc. 37, št. 201) 1592—1595 Gabrijel Kupferschin (Fr. Kos, 1892, str. 3) 1595—1601 Jakob Schreiber (Fr. Kos, 1892, str. 3; KM, fasc. 41, št. 210) 1601—1602 Andrej Albreht Seidlshoffen (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1603—1604 Jožef Oberhuber (KM, fasc. 40, št. 208; fasc. 38, št. 202) 1604 Peter Krištof Slabatio (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1604—1621 Jakob Fankel (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1622—1623 Hans Jurij Puecher (komisar, Fr. Kos, 1892, str. 4) 1624—1627 Korbinijan Fiirnpfeil (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1628—1647 Hans Wangnerekh (LR, 17/1970, str. 35) 1647—1650 Korbinijan Fiirnpfeil (LR, 17/1970, str. 35) 1650—1659 Hans Wangnerekh (LR, 17/1970, str. 35; KM, fasc. 38, št. 202) 1659—1684 Franc Matija Lampfritzhaimb (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1684—1704 Johann Krištof Mandl (KM, fasc. 29, št. 31; Fr. Kos, 1892, str. 4) 1704—1713 Jožef Anton Evzebij Halden (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1713—1727 Anton Egkher (Fr. Kos, 1892, str. 4) 1727—1752 Rudolf Ferdinand Jožef Halden (Fr. Kos, 1892, str. 5; KM, fasc. 29, št. 35) 1752—1774 Maksimilijan Anton Paumgarten (KM, fasc. 29, št. 35; Fr. Kos, 1892, str. 5) 1774 Jožef Adeodat Paumgarten (Fr. Kos, 1892, str. 5) 1774—1783 Janez Edling (Fr. Koš, 1892, str. 5; KM, fasc. 47, št. 334) 1783—1795 Leopold Paumgarten (KM, fasc. 32, št. 62; fasc. 30, št. 51) 1795 Andrej Alojz Prešeren (začasni administrator, KM, fasc. 30, št. 51) > 1796—1803 Bernhard Rosetti (najemnik-administrator, KM, fasc. 31, št. 58; fasc. 32, št. 71) b) Gradiščani Na Zgornjem stolpu in Starem gradu 1262 Wernher, Konrad, Jakob (Loški vitezi, P. Blaznik, Urbarji, 33) 1295—1309 Konrad (Loški vitez, P. Blaznik, Urbarji, str. 33) do 1315 Lichtenstain (LR, 3/1956, str. 83) 1315 Markvard in Rudiger Polhograjski (LR, 3/1956, str. 83) 1347 Nyclaw (z Bleda, AS, list. 23. 4. 1347) 1357 Ulrik Stubenberg (LR, 3/1956, str. 83) 1358 Ortolf de Poomok (LR, 3/1956, str. 83) Na Zgornjem stolpu 1367 Henrik Werdenburger (LR, 3/1956, str. 83—84) 1374 Elblinus (AS, Priv. a. XXXI, fasc. 1) x x Hans in Lienhart Paradeiser (LR, 3/1956, str. 84) 1422 Jakob Stermuler (LR, 3/1956, str. 84) 1423 Melhior Loški (P. Blaznik, Urbarji, str. 34) 1442 Andrej Tschugl (AS, list. 14. 8. 1442) 1449 Ahac Peysser (LR, 3/1956, str. 84) 1473—1483 Krištof Pečaher (MM, 8°, fasc. 59, f. 48; fasc. 61, f. 178) 1485—1509 Joahim Puštalski (LR, 3/1956, str. 84; KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 17) 1509—1511 Krištof Puštalski (KM, fasc. 45, št. 264) Na Starem gradu x x Sigmund Master (LR, 3/1956, str. 84) 1389 Štefan Loški (P. Blaznik, Urbarji, str. 33—34) 1400—1401 Musicz (LR, 3/1956, str. 84) 1422 Janž Peisser (P. Blaznik, Urbarji, str. 37) 1423 Hans Landtliemberger (P. Blaznik, Urbarji, str. 36) x x Friderik Stain (LR, 3/1956, str. 84) 1449 Andrej Frolich (LR, 3/1956, str. 85) 1451 Osterman Liebenberger (P. Blaznik, Urbarji, str. 36) 1473—1503 Jurij Siegesdorfer (MM, 8°, fasc. 59, f. 48; KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 12) 1504—1508 Baltazar Siegesdorfer (P. Blaznik, Urbarji, str. 36) c) Protipisarji 1510 Ludvik Freysleben (KM, fasc. 45, št. 247) 1525 Ludvik Freysleben (KM, fasc. 34, št. 125) 1530—1543 Matija Krabat, imenovan Maurer (HM, Urkd., fasc. 140, list. 23. 3. 1530; KM, fasc. 41, št. 210) 1550—1573 Hans Oberhuber (KM, fasc. 42, št. 216; fasc. 38, št. 202) 1575—1587 Hans Standler (KM, fasc. 37, št. 201; Rep. 53, fasc. 296, št. 26) 1588—1589 Marko Wetauer (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 28) 1589—1595 Andrej Novak (Fr. Kos, 1892, str. 6) 1596—1604 Matija Treiber (MM, Heck. Frsg., fasc. 142, str. 531; AS, list. 24. 10. 1604. 1604—1613 Dionizij Schreiber (KM, fasc. 29, št. 33; Fr. Kos, 1892, str. 6) 1615—1617 Gašper Grundler (KM, fasc. 29, št. 33; AS, rkp. 1/45, f. 138) 1617—1647 Korbinijan Furnpfeil (LR, 17/1970, str. 33) 1647—1667 Jeremija Grundler (Fr. Kos, 1892, str. 6) 1667—1682 Janez Grundler (KM, fasc. 29, št. 33; detto) 1682—1695 Gabriel Standler (KM, fasc. 29, št. 33; detto) 1699 Sebastijan Dolenc (KM, fasc. 28, št. 9) 1700—1732 Janez Jakob Kos (Fr. Kos, 1892, str. 6) 1736—1743 Janez Krištof Wutt (KM, fasc. 30, št. 48; fasc. 28, št. 9) 1743—1762 Leopold Feichtinger (KM, fasc. 28, št. 9) 1767—1773 Jožef Ignacij Zore (Fr. Kos, 1892, str. 6; KM, fasc. 28, št. 9) 1774—1793 Ignacij Anton Prenner (v zadnjih letih justiciar, KM, fasc. 28, št. 9; fasc. 30, št. 50) 1793—1797 Andrej Alojz Prešeren (justiciar, KM, fasc. 28, št. 9; fasc. 30, št. 58). d) Kaščarji, od srede 16. stol. dalje kaščarjevi pomočniki 1253 Wernher (officialis, P. Blaznik, Sorško polje, str. 176) 1262—1267 Wernher (gl. str. 450) 1269 Nicolaus (celerarius, Fra 31, št. 280, str. 305) 1273 Martin (officialis, Fra 31, št. 300, str. 323) 1293—1295 Dietreich Prenner (amman des vrbors, Fra 31, št. 403, str. 343; Fra 31, št. 409, str. 450) 1315 Albertus (officialis, Fra 36, str. 125) 1318 Konrad Raynisch (clauiger, Fra 36, str. 126) 1336 Jansil (der amman von Lok, B. Otorepec, Gradivo za zgodo- vino Ljubljane v srednjem veku I„ št. 43, list. 20. 12. 1336) 1343 Johann (der alt amman, AS, list. 13. 6. 1343) 1349—1367 Nikolaj Loški (gl. str. 450) 1396—1397 Ortolf (P. Blaznik, Urbarji, str. 270; AS, Priv. a XXXI, fasc. 3) 1422—1443 Andrej Tschugl (AS, list. 8. 12. 1422; AS, list. 12. 10. 1443) 1447 Konrad (župnik v Stari Loki, AS, list. 20. 7. 1447) 1455—1474 Jurij Lamberger (gl. str. 451) 1474—1480 Jurij Tschernembl (gl. str. 451) 1481—1491 Jakob Lamberger (gl. str. 451) 1491_1497 Jurij Siegesdorfer (MM, 8°, fasc. 62, f. 174'; P. Blaznik, Urbarji, str. 36) 1497 Jurij Turn (HM, Urkd., fasc. 138, list. 6. 4. 1497) 1498—1503 Jurij Siegesdorfer (P. Blaznik, Urbarji, str. 36) 1503—1508 Gašper Lamberger (gl. str. 451) 1509—1529 Baltazar Siegesdorfer (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 17; Fr. Kos, 1892, str. 3) 1529—1568 Lenart Siegesdorfer (KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5; AS, list. 15. 5. 1568) 1542—1560 Marko (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 38; AS, list. 26. 3. 1560) 1564—1572 Ulrik Kos (AS, list. 11. 1. 1564; KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 11) 1579—1582 Matija Benkovič (KM, fasc. 38, št. 203; Fr. Kos, 1892, str. 7) 1584—1585 Gašper Arnol (Fr. Kos, 1892, str. 7; KM, fasc. 38, št. 203) 1585 Pavel Schreiber (KM, fasc. 38, št. 203) 1586—1593 Jakob Schreiber (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 26; fasc. 35, št. 186) 1638—1647 Jeremija Grundler (Fr. Kos, 1892, str. 7) 1649—1657 Sigmund Fiirnpfeil (Fr. Kos, 1892, str. 7) 1658—1663 Tomaž Hoffinger (KM, fasc. 33, št. 96) 1664—1673 Jurij Bogataj (KM, fasc. 49, št. 378; fasc. 33, št. 96) 1673—1699 Boštjan Dolenec (KM, fasc. 49, št. 378; fasc. 29, št. 33) 1699—1720 Janez Jakob Pavlin (KM, fasc. 33, št. 96; fasc. 34, št. 101) 1732—1734 Janez Jožef Zewall (Fr. Kos, 1892, str. 7) 1745—1767 Franc Anton Pogačnik (KM, fasc. 29, št. 46) 1769—1797 Jakob Ignac Zewall (KM, fasc. 33, št. 89; fasc. 31, št. 58) IV. MESTNI SODNIKI 1271 W. (MHK, 17/1862, str. 198) 1315 Jakob (Fra 36, str. 125) 1318 H. (P. Blaznik, Urbarji, str. 62) 1347 Henrik (bivši sodnik, AS, list. 23. 4.) 1348 Niklas (Wien, Staatsarchiv, Rep. II, list. 28. 7. 1348) 1367 Heinclin (HM, Urkd., fasc. 137, list. 17. 4. 1449) 1389 Henrik (bivši sodnik, HM, Urkd., fasc. 135, list. 21. 10. 1389) 1396—1398 Hans (auzz dem Turen, P. Blaznik, Urbarji, str. 34) 1407—1408 Jakob Treppell (AS, list. 14. 11. 1407; Ust. 7. 2. 1408) 1422 Melhior (aus dem Turn, AS, list. 8. 12. 1422) 1432—1449 Friderik (AS, list. 9. 8. 1432; HM, Urkd., fasc. 137, list. 5. 4. 1449) 1453 Ožbalt (MHK, 21/1866, str. 257) 1456—1459 Friderik (AS, list. 19. 2. 1456; KM, fasc. 47, št. 337) 1459 Peter Witschek (AS, list. 4. 8. 1459) 1466 Ožbalt (zet Witscheka, AS, list. 30. 3. 1466, 15. 9. 1466) 1473 Ožbalt (MM, 8°, fasc. 59, f. 48) 1476 Matjaž (AS, list. 9. 1. 1476; 29. 4. 1476) 1479 Peter Larensakh (AS, list. 24. 2. 1479) 1485 Lenart Zukenmandl (AS, Priv. a. XXXI, fasc. 5, f. 27', list. 2. 6. 1485) 1486 Lenart Laykeb (AS, list. 17. 9. 1486) 1487—1488 Urban Schuester (MM, 8°, fasc. 61, f. 265'; AS, list. 19. 9. 1488) 1491 Peter Larensagkh (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 4) 1492—1493 Gregor Stargklitsch (AS, list. 5. 5. 1492; Priv. a. XXXI, fasc. 5, list. 7. 3. 1493) 1494—1495 Kolman Kramer (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 7; AS, list. 21. 4. 1495) 1496 Gregor Stargklitsch (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 8) 1497 Matevž Lusnigkh (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 9) 1499—1500 Jakob Kursner (AS, list. 26. 7. 1499; 10. 8. 1499) 1500—1503 Ožbalt Naglitsch (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 11) 1503—1504 Matevž Lusnygk (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 11, 16) 1504 t Jakob Kuersner (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 16) 1506 Matevž Lussnikh (HM, Urkd., fasc. 139, list. 23. 3. 1506; KM, fasc. 37) 1507—1509 Wolfgang Aigner (KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 1, f. 16', fasc. 47, št. 337) 1510—1511 Jakob Naglicz (AS, list. 1. 10. 1510; KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 1, f. 16) 1512—1513 Jurij Fridl (AS, Gr. a. XXVIII. fasc. 2/24, list. 6. 9. 1512; P. Blaznik, Urbarji, str. 358) 1515—1516 Anton Stingeli (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 23; HM, Urkd., fasc. 139, list. 1. 9. 1515) 1517—1519 Jurij Fridl (AS, list. 22. 8. 1517; Gr. a. XXVIII, fasc. 2/25, list. 7. 6. 1519) 1520 Anton Stingeli (Fr. Kos, 1892, str. 154) 1524—1525 Jurij Fridl (AS, list. 6. 5. 1524; KM, Rep. 53., fasc. 295, št. 26) 1525—1527 Anton Stingeli (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 26—28) 1528—1529 Matevž Reisser (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 27; Fr. Kos, 1892, str. 8) 1530—1534 Jernej Junauer (KM, Rep. 53, fasc. 295) 1535—1536 Blaž Winkhler (KM, Rep. 53, fasc. 295) 1538—1539 Urban Britbar (AS, list. 10. 11. 1538) 1541 Blaž Khasamornikh (AS, list. 13. 2. 1541) 1542—1543 Jernej Junauer (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 38) 1546 Lenart Triller (KM, fasc. 41, št. 210) 1548—1550 Jernej Junauer (KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 43; fasc. 41, št. 210) 1550—1551 Urban Khunstl (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 1; AS, list. 25. 5. 1550) 1557—1558 Urban Khunstl (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 4) 1561 Jurij Feichtinger (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1566—1567 Urban Khunstl (AS, list. 15. 8. 1566; KM, fasc. 38, št. 202) 1567—1568 Jurij Feichtinger (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 8, 10) 1573 Andrej Gompa (KM, fasc. 38, št. 202, odstavljen) 1573 Tomaž Khunstl (KM, fasc. 38, št. 202) 1577 Tomaž Khunstl (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 16) 1579 Tomaž Khunstl (AS, list. 12. 7. 1579) 1579—1580 Boštjan Lukančič (KM, fasc. 38, št. 203; fasc. 42, št. 221) 1582—1584 Janez Kos (Fr. Kos, 1892, str. 8; AS, list. 5. 3. 1584) 1584—1585 Jurij Khunstl (MM, Heck. Frsg., fasc. 142; KM, fasc. 38, št. 203; odstavljen) 1585—1587 Andrej Lautter (KM, fasc. 38, št.203; fasc. 49, št. 3611 1587—1589 Andrej Papler (KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 27; fasc. 40, št. 205) 1589—1590 Janž Smole (KM, fasc. 41, št. 210, 215; Fr. Kos, 1892, str. 8) 1591—1592 Urban Skherpin (KM, fasc. 47, št. 337) 1592—1594 Hilarij Feichtinger (Fr. Kos, 1892, str. 8; KM, fasc. 41, št. 213) 1594—1596 Urban Skerpin (Fr. Kos, 1892, str. 8; KM, fasc. 46, št. 317) 1596 Lorenc Semen (KM, fasc. 46, št. 317) 1596—1597 Urban Skerpin (KM, fasc. 46, št. 317) , 1601—1603 Andrej Haberl (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1603—1605 Lenart Khunstl (KM, fasc. 40, št. 208; fasc. 45, št. 277; fasc. 41, št. 210, odstavljen) 1605—1606 Andrej Haberl (KM, fasc. 41, št. 210; fasc. 38, št. 202) 1611—1613 Andrej Standtler (AS, list. 4. 1. 1612; list. 8. 7. 1612) 1615—1616 Andrej Standtler (AS, list. 22. 11. 1615) 1618 Jernej Benkovič (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1620—1621 Andrej Standtler (AS, list. 23. 11. 1620) 1623—1624 Andrej Koss (AS, list 24. 9. 1623) 1630—1631 Andrej Standtler (KM, fasc. 46, št 332, 11. 3. 1631) 1631—1634 Janž Papler (KM, fasc. 42, št. 219; Fr. Kos, 1892, str. 8) 1635—1637 Matija Papler (KM, fasc. 46, št 332; fasc. 45, št. 272) 1637—1639 Janž Papler (AS, 1/45 r., f. 145'; Don., št. 159, str. 106) 1639—1641 Jurij Friiperger (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1643 Jurij Haberl (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1643—1644 Sigmund Fiirnpfeil (AS, 1/45 r., f. 152', 12. 7. 1643; AS, list. 25. 2. 1644) 1646—1647 Jurij Friiperger (Fr. Kos, 1892, str. 8; Don., št. 222, str. 151) 1647 Sigmund Fiirnpfeil (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1647—1648 Jurij Friiperger (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1649 Jurij Haberl (Fr. Kos, 1892, str. 8; KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 1) 1650—1652 Janž Crisay (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 2; fasc. 34, št. 174) 1652—1657 Jurij Friiperger (KM, fasc. 34, št. 157; fasc. 37, št. 201) 1658—1660 Janez Skerpin (KM, fasc. 34, št. 157; AS, list. 14. 4. 1660) 1660—1662 Janž Crysey (KM, fasc. 34, št. 157; Rep. 53, fasc. 303, št. 5) 1663—1667 Janez Standtler (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 6; št. 9) 1668 Janez Crisay (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 10) 1669 Gabriel Standtler (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1670 Janez Crisay (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 11) 1671—1673 Gabriel Standtler (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 12; 13) 1673—1674 Janez Crisay (Fr. Kos, 1892, str. 8) 1676—1679 Gabriel Standtler (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 14; 15) 1680—1681 Marko Oblak (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 16) 1681—1683 Daniel Sager (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 17; 18) 1683—1686 Marko Oblak (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 19; št. 21) 1686—1692 Pavel Yppar (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 22; 26) 1693—1694 Matija Tscherre (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 27) 1694—1699 Pavel Yppar (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 28; št. 31) 1699—1700 Matija Tscherre (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 32; Fr. Kos, 1892 str. 9) 1701—1705 Marko Anton Homan (KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 33; Fr. Kos 1892, str. 9) 1705 Pavel Yppar (Fr. Kos, 1892, str. 9) 1706—1711 Marko Anton Homan (Fr. Kos, 1892, str. 9; KM, Rep. 53 fasc. 303, št. 38) 1711—1715 Janez Gašparin (Fr. Kos, 1892, str. 9; KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 41) 1715 Lorenc Feichtinger (KM, fasc. 43, št. 235) 1716 Janez Tomaž Jugovic (AS, Civitatensia-Loka, list. 12. 10. 1716) 1723—1724 Lorenc Feichtinger (Fr. Kos, 1892, str. 9; Don., št. 579, str. 288) 1731 Lorenc Feichtinger (Fr. Kos, 1892, str. 9) 1733—1738 Jožef Marenik (LR, 5/1958, str. 130) 1743 Janez Nikolaj Bogataj, protisodnik Jožef Kopfer (LR, 5/1958, str. 130) 1746 Janez Jakob Bogataj (LR, 5/1958, str. 135) 1747 Janez Nikolaj Bogataj (KM, fasc. 45, št. 267) 1749—1750 Jožef Anton Feichtinger (KM, fasc. 40, št. 205) 1762 Jakob Jugovic (Fr. Kos, 1892, str. 9) 1764—1788 Jurij Anton Radovič (Don., št. 623, str. 301; KM, fasc. 29, št. 41) 1788—1789 Franc Stenouiz (KM, fasc. 32, št. 62, 27. 3. 1789) 1790 Ignacij Anton Prenner (predstojnik, KM, fasc. 32, št. 62) 1790—1792 Feliks Anton Radovič (predstojnik, KM, fasc. 32, št. 62; fasc. 30, št. 49) 1795—1800 Jožef Matevž Feichtinger (predstojnik, KM, fasc. 30, št. 50; fasc. 35, št. 189) SEZNAM KRATIC Agrarne panoge — Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zvezek Agrarno gospodarstvo, SAZU, 1970 AN — Archivio di Stato, Videm—Udine, Archivio Notarile AS — Arhiv Slovenije AV — Arheološki vestnik Bek. Tab. — Bekanntnuss Tabellen Blaznik, Besnica — Pavle Blaznik, Zemljiška gospostva na besniškem ozemlju, SAZU 1, Razprave, 2/1953 Blaznik, Bitenj — Pavle Blaznik, Bitenj, GV, 4/1928 Blaznik, Cehi — Pavle Blaznik, O cehih na Slovenskem (Posebni odtisek iz Zbornika slovenskega obrta 1918—1938), 1940 Blaznik, Dovje — Pavle Blaznik, Freisinška županija Dovje, ZC, 9/1955 Blaznik, Eggenberg — Pavle Blaznik, Loško gospostvo v času Eggenbergovega najema (1591—1604), LR, 11/1964 Blaznik, Enote — Pavle Blaznik, Enote kmetskih gospodarstev na Slovenskem, Kr„ 9/1961 Blaznik, Nastanek Škofje Loke - Pavle Blaznik, K problemu nastankaškof j e Loke in njenega notranjega razvoja v srednjem veku, ZC, 19—2U/i9bD do 1966 Blaznik, Obrt v Skofji Loki — Pavle Blaznik, O obrti v Skofji Loki v srednjem veku, LR, 7/1960 Blaznik, Obzidje — Pavle Blaznik, Loško mestno obzidje, LR, 4/1957 Blaznik, Podeželska obrt — Pavle Blaznik, O podeželski obrti na loškem ozemlju do začetka 16. stoletja, LR, 6/1959 Blaznik, Poljanska dolina — Pavle Blaznik, Kolonizacija Poljanske doline, GMS, 19/1938 Blaznik, Popis kmetij — Pavle Blaznik, Popis kmetij na ozemlju loškega gospostva leta 1510, LR, 5/1958 Blaznik, Posestne razmere — Pavle Blaznik, Posestne razmere v Selški dolini, GV, 10/1934 Blaznik, Prometne povezave — Pavle Blaznik, Stare prometne povezave med Škof j o Loko in Freisingom, LR, 15/1968 Blaznik, Prometne zveze - Pavle Blaznik, Prometne zveze preko Poljanske doline v freisinški dobi, LR, 13/1966 Blaznik, Reformacija — Pavle Blaznik, Reformacija in protireformacija na tleh loškega gospostva., LR, 9/1962 Blaznik, Selška dolina — Pavle Blaznik, Kolonizacija Selške doline, 1928 Blaznik, Sorsko polje — Pavle Blaznik, Kolonizacija in kmetsko podložništvo na Sorskem polju, SAZU 1, Razprave, 2/1953 Blaznik, Spremembe — Pavle Blaznik, Spremembe v pravnem položaju loškega teritorialnega gospostva v 16. stoletju, SAZU 1, Razprave, 5/1966 Blaznik, Tolminski punt — Pavle Blaznik, Odmev velikega tolminskega punta na ozemlju loškega gospostva, LR, 10/1963 Blaznik, Trgovske zveze — Pavle Blaznik, Trgovske zveze Škofje Loke z Reko v luči notarske knjige Antona de Renno de Mutina (1436—1461), LR, 8/1961 Blaznik, Upori — Pavle Blaznik, Upori loških podložnikov konec XV. in v začetku XVI. stoletja, LR, 2/1955 Blaznik, Urbarji — Pavle Blaznik, Urbarji freisinške škofije, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 4, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 4, 1963 Blaznik, Zahodna meja — Pavle Blaznik, Zahodna meja loškega gospostva po urbarju iz 1630 in po skici iz 1771, LR, 16/1969 Blaznik, Zgornji stolp — Pavle Blaznik, Zgornji stolp na Kranclju in Stari grad pod Lubnikom ter njuni gradiščani, LR, 3/1956 f. — folio fasc. — fascikel Fra — Fontes rerum austriacarum, Osterreichische Geschichts-Quellen, II. Abteilung 31, 35, 36 Gašperšič, Oglarstvo — Joža Gašperšič, O oglarstvu na Jelovici, LR, 6/1959 Gašperšič, Rudarstvo — Joža Gašperšič, O jelovškem rudarstvu, LR, 7/1960 Gašperšič, Tehnika rudarjev — Joža Gašperšič, O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici, Kr., 10/1962 Gašperšič, Vigenjc — Joža Gašperšič, Vigenjc, VTMS 7, 1956 Gašperšič, Zebljarstvo — Joža Gašperšič, O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem, Kr., 8/1960 Gašperšič, Žeblji — Joža Gašperšič, Loški žeblji in žebljarji, LR, 4/1957 Gašperšič, Železarstvo — Joža Gašperšič, Gorenjsko železarstvo v XIV in XV. stol., Kr., 7/1959 GB — imenjska knjiga (hrani AS) Gestrin, Trgovina — Ferdo Gestrin, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, SAZU 1, Dela 15, 1965 gld. — goldinar Globočnik, Eisnern — Anton Globočnik, Geschichtlich-statistischer Ueberblick des Bergortes Eisnern, MHK, 22/1867 GMS — Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo Grafenauer, Kmečki upori — Bogo Grafenauer, Kmečki upori na Slovenskem, 1962 Gratfenauer, Zgodovina — Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda, 1/1964*, 2/19652, 3/1956, 4/1961, 5/1962 GV — Geografski vestnik HM — Hauptstaatsarchiv, Miinchen IMK — Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko KM — Kreisarchiv, Miinchen Koblar, Drobtinice — Anton Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov, IMK, 1-4/1891—1894 Kos, 1892 — Franc Kos, Zgodovinski pobirki iz loškega okraja, IMK, 2/1892 Kos, Don. — Franc Kos, Doneski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja, 1894 Kos, Gr. — Franc Kos, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 1-5, 1902—1928 Kos, Zgodovina — Milko Kos, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, 1955 Kr. — Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino krc. — krajcar list. — listina LR — Loški razgledi MHK — Mitteilungen des historischen Vereins fur Krain Miklavčič, Župnije — Maks Miklavčič, Predjožefinske župnije na Kranjskem v odnosu do politične uprave, Posebni odtis iz GMS, 25—26/1944—1945 MM — Metropolitanarchiv (sedaj Diozesanarchiv), Miinchen (Heckenstallers Frisingensia) Mullner, Eisen — Alfons Miillner, Geschichte des Eisens in Krain, Gorz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfange des XIX. Jahrhunderts, 1909 Narodi Jugoslavije — Zgodovina narodov Jugoslavije, 1/1953, 2/1959 nem. v. — nemška veljava o. d. — omenjeno delo Polec, Svobodniki — Janko Polec, Svobodniki na Kranjskem, GMS, 17/1936 RDA-G — rektifikacijski dominikalni akti za Gorenjsko r. — rodbina rač. knj. — računska knjiga (v HM, Freising Hochstift III. A/4, za 14. stol. — Nr. 69, za 15. stol. — Nr. 70) SAZU — Slovenska akademija znanosti in umetnosti Schmidt, Šolstvo — Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem 1, 1963 SE — Slovenski etnograf . , i : Štukl, Loški grad — Franci Štukl, Gradivo za stavbno zgodovino loškega gradu, LR, 14/1967 Tremel, Friihkapitalismus — Ferdinand Tremel, Der Friihkapitalismus in In-nerosterreich, 1954 Urkd. — HM, Freising Hochstift, Urkunden Valvasor, Ehre — Johann Weichard Valvasor, Die Ehre deG Herzogthums Crain, 1689 ':' Vilfan, Mere — Sergij Vilfan, Prispevki k zgodovini mer na Slovenskem s posebnim ozirom na ljubljansko mero (XVI,—XIX. stoletje), ZC, 8/1954 Vilfan, Pravna zgodovina — Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, 1961 VTMS — Vodniki Tehniškega muzeja Slovenije Zahn, Leistungen — Josef Zahn, Die Leistungen der freisingischen Untertha-nen in Krain am Beginne des 14. Jahrhunderts, MHK, 16/1861 Zahn, Privilegienbuch — Josef Zahn, Das Privilegienbuch der ehemaligen freisingischen Stadt Lack in Krain, MHK, 14/1859 Z C — Zgodovinski časopis Zwitter, Kranjska mesta — Fran Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, 1929 Zwitter, K predzgodovini mest — Fran Zwitter, K predzgodovini mest in meščanstva na starokarantanskih tleh, ZC, 6-7/1952-1953 Zwitter, Prebivalstvo — Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od XVIII. stoletja do današnjih dni, 1936 Zontar, Kranj — Josip Zontar, Zgodovina mesta Kranja, 1939 Zontar, Platnarstvo — Josip Zontar, Platnarstvo in sitarstvo v loškem gospostvu v 18. stoletju, LR, 3/1956 Zontar, Policijski redi — Josip Zontar, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. stoletja za dolnjeavstrij-ske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine, ZC, 10-11/1956-1957 Zontar, Zebljarstvo — Josip Zontar, O našem starem žebljarstvu, LR, 2/1955 Zontar ml., Mestni red — Jože Zontar, Novi škofjeloški mestni red iz leta 1747 T."R R/1QRQ ......- - ■ : • •• ■ C " ■ . 'T ' ' - ' - ■ • - . . OPOMBE I. A. LOŠKO OZEMLJE DO FREISINŠKE DOBE 1. Kos, Zgodovina, str. 59. — 2. Zontar, Kranj, str. 10. — 3. J. Korošec, Neolitična naselbina v Drulovki pri Kranju, AV 7/1956, str. 3—i; idem, Dru-lovka, Zbornik filozofske fakultete v Ljubljani 4/1960, str. 10, 18. — 4. Fr. Leben, Nova arheološka odkritja v okolici Škofje Loke, LR 6/1959, str. 83—88; idem, Arheološka izkopavanja v Kevdercu in Lubniški jami, LR 7/1960, str. 219 do 220; idem, Materialna kultura in izsledki arheoloških izkopavanj v Kevdercu in Lubniški jami, Acta carsologica 3/1963, str. 213—274; idem, Opredelitev neolitske in eneolitske keramike iz jamskih najdišč jugovzhodnega alpskega prostora, AV 23/1972, (v tisku); idem, Kulturna pripadnost jamskih najdb na področju jugovzhodnih Alp v prazgodovinskem obdobju, disertacija, Ljubljana 1971, str. 134—140. — 5. S. Gabrovec, Mesto Kranj v prazgodovini slovenskega ozemlja, 900 let Kranja, Spominski zbornik 1960, str. 14. — 6. J. Pečnik, Prazgodovinska najdišča na Kranjskem, IMK 14/1904, str. 127—128. 7. Globočnik, Eisnern, str. 1; Blaznik, Selška dolina, str. 12, 70. — 8. Fr. Leben, Nova arheološka odkritja, o. d., str. 88—90; J. Eržen, Arheološki objekti na Sorškem polju, LR 10/1963, str. 75—76. — 9. Blaznik, Sorško polje, str. 143. — 10. R. Brank, Villa rustica v Zabnici, LR 18/1971, str. 71—73. — 11. Valvasor, Ehre 5, str. 258. — 12. Blaznik, Sorško polje, str. 143. — 13. IMK 7/1897, str. 36. — 14. A. Valič, Arheološke najdbe pri Kranju in okolici od leta 1960 do 1970, Kranjski zbornik 1970, str. 188—189. — 15. A. Valič, Kranj z okolico v rimski dobi, 900 let Kranja, str. 33, 35. — 16. J. Eržen, Najdba rimske fibule, LR 7/1960, str. 220—221. — 17. Prazgodovinska najdišča, o. d., str. 127. — 18. Blaznik, Poljanska dolina, str. 2. — 19. P. Petru, Okvirna časovna in tipološka klasifikacija gradiva iz južne nekropole v Bobovku pri Kranju, AV 9-10/1958—1959, str. 22; Fr. Leben, ustna informacija. — 20. P. Petru, o. d., str. 21—22. — 21. Blaznik, Zahodna meja, str. 108; R. Brank, Še nekaj o »Vratih« na zahodni meji loškega gospostva, LR 17/1970, str. 277; Claustra Alpium Tuliarum, Katalogi in monografije, Ljubljana 5/1971, str. 82. — 22. J. Kastelic, Staroslovenski Kranj, 900 let Kranja, str. 38. — 23. Fra 31, št. 37, str. 36—37; št. 38, str. 38 do 39. — 24. R. Ložar, Poročilo o arheološkem delu Narodnega muzeja v Ljubljani v letih 1928—1930, GMS 11/1930, str. 34—35. — 25. A. Valič, Staroslovansko grobišče v Smokuču pri Žirovnici in Srednjem Bitnju pri Kranju, AV 13-14/ 1962-1963, str. 570. — 26. Kos, Zgodovina, str. 128; Grafenauer, Zgodovina l2, str. 256—257, 313 si. — 27. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 53—54. B. LOŠKO GOSPOSTVO DO SREDE 15. STOLETJA I. Ustanovitev loškega gospostva in njegov razvoj do srede 14. stoletja 1. Blaznik, Sorsko polje, str. 144. — 2. Blaznik, Poljanska dolina, str. 4. — 3. ... trans Zouram usque ad summitatem ipsius montis Zourae adiacentis, qui extenditur orientem versus, et ita per eundem montem perque convalles usque ad castrum, quod vulgo Bosisen vocatur, et sic deorsum de ripa..., Kos, Gr. 2, št. 445, str. 340; Blaznik, Poljanska dolina, str. 4.-4. ... usque ad castrum, quod vulgo Bosisen vocatur, statimque de eodem castro usque in rivu-lum, qui vocatur Goztehe et cacumina montium ad Zouram respicientia perin-deque ubi prefatus rivulus australi parte decurrens hostium vadit in Zouram, Kos, Gr. 2, št. 490, str. 383. — 5. Kos, Gr. 2, št. 445, str. 340; št. 490, str. 384. — 6. Kos, Gr. 2, str. 339; Blaznik, Poljanska dolina, str. 4. — 7. R. Brank, Castrum Bosisen, LR 19/1972, str. 48—57. — 8. Kos, Gr. 2, št. 490, str. 383. — 9. Kos, Gr. 5, št. 243, str. 131. — 10. Kos, Gr. 3, št. 9, str. 5—6. — 11. Blaznik, Urbarji, str. 26. — 12. Blaznik, Dovje, str. 7—25. — 13. Blaznik, Urbarji, str. 26. — 14. Blaznik, Selška dolina, str. 15. — 15. Blaznik, Zahodna meja, str. 106—108. — 16. R. Brank, Se nekaj o »Vratih«, o. d., str. 277. — 17. Blaznik, Zahodna meja, str. 108—109. — 18. Prim. Krajevni leksikon Slovenije, 1968, str. 366. — 19. Zontar, Kranj, str. 26—27. — 20. Kos, Gr. 5, št. 232, str. 124—125. — 21. Fra 31, št. 189, str. 195. — 22. Fra 31, št. 226, str. 238—239; Zontar, Kranj, str. 27. — 23. Blaznik, Sorsko polje, str. 147—148. — 24. Fra 31, št. 297, str. 320. — 25. P. Blaznik, Zemljiška gospostva v območju freisinške dolenjske posesti, SAZU 1, Razprave 4/6, 1958, str. 8. — 26. Blaznik, Sorsko polje, str. 148—149. — 27. Fra 31, št. 165, str. 161—163. — 28. Fra 31, št. 413, str. 454. — 29. Fra 35, št. 467, str. 40—41. — 30. Fra 31, št. 374, str. 397—398; št. 375, str. 398—399. — 31. Fra 35, št. 477, str. 52—54. — 32. M. Kos, O izvoru prebivalcev Ljubljane v srednjem veku, ZC 10-11/1956-1957, str. 14—15. — 33. Fra 31, št. 188, str. 194. — 34. Fra 31, št. 306, str. 328—330. — 35. Fra 31, št. 331, str. 352—353. — 36. Fra 31, št. 366, str. 391; št. 375, str. 398—399; Fra 36, str. 56; Blaznik, Urbarji, str. 28—29. — 37. Kos, Gr. 3, št. 284, str. 174—175. — 38. Kos, Zgodovina, str. 154. — 39. Blaznik, Urbarji, str. 74—75. — 40. Blaznik, Urbarji, str. 134—135, 184—185. — 41. Blaznik, Urbarji, str. 121. — 42. Blaznik, Sorsko polje, str. 151. — 43. Blaznik, Urbarji, str. 15, 127—128. — 44. Prim. S. Vilfan, ZC 8/1954, str. 270. — 45. Blaznik, Urbarji, str. 129—167, 179—213; gl. str 29, 47. — 46. Fra 31, št. 431. — 47. Blaznik, Urbarji, str. 313—315. — 48. Blaznik, Posestne razmere, str. 40. — 49. Blaznik, Selška dolina, str. 52—57. — 50. Blaznik, Poljanska dolina, str. 15—16. — 51. Blaznik, Poljanska dolina, str. 22. — 52. KM, fasc. 34, št. 114 iz 1790. — 53. Blaznik, Bitenj, str. 88—98. — 54. M. Kos, Urbarji salzburške nadškofije, AZU, Viri za zgodovino Slovencev 1, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 1, 1939, str. 50—53. — 55. Fra 31, št. 275, str. 300. — 56. Blaznik, Urbarji, str. 164. — 57. Blaznik, Trgovske zveze, str. 76. — 58. AU, fasc. 668, podatek B. Otorepca. — 59. Arhiv v Piranu, Notar. knj. II, f. 87—88, 154, podatek F. Gestrina. — 60. K str. 32—52 M. Kos, Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, Z C 19-20/ 1965-1966, str. 144. — 61. Arhiv v Piranu, Testamenti VI, 1. 8.1371; Notar. knj. 112, f. 61', podatek F. Gestrina. — 62. Blaznik, Trgovske zveze, str. 75. — 63. Kos, Gr. 3, št. 11, str. 10. — 64. Ustrezne Bek. Tab. — 65. Blaznik, Sorško polje, str. 163— 175. — 66. Blaznik, Urbarji, str. 160—161, 206—207. — 67. Blaznik, Urbarji, str. 361: Miklavčič, Župnije, str. 52. — 68. Zahn, Leistungen, str. 1. — 69. Fr. Zahn-brecher, Die Kolonisationstatigkeit des Hochstifts Freising in den Ostalpen-landern, Beitrage zur Geschichte, Topographie und Statistik des Erzbistums Munchen und Freising, 10. Band, N. F., 4. Band 1907, str. 100. — 70. Blaznik, Poljanska dolina, str. 24—26. — 71. Blaznik, Urbarji, str. 351; idem, Selška dolina, str. 47. — 72. Fra 31, št. 89, str. 89. — 73. Blaznik, Urbarji, str. 133. — 74. Blaznik, Urbarji, str. 235, 239. — 75. Fr. Zwitter v Narodi Jugoslavije 1, str. 715, 719. — 76. Fra 31, št. 126, str. 126. — 77. Blaznik, Urbarji, str. 350. — 78. Blaznik, Urbarji, str. 223. — 79. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str. 153 do 154. — 80. C. Avguštin, »Zgornji stolp« na Kranclju in nekdanja župna cerkev v Stari Loki, LR 1/1954, str. 108; M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, 1959, str. 315—316. — 81. C. Avguštin, »Zgornji stolp«, o. d., str. 112—113. — 82. Fra 36, str. 122. — 83. Fra 31, št. 212, str. 219. — 84. Fra 31, št. 283, str. 308—309. — 85. Fra 31, št. 126, str. 125. — 86. C. Avguštin, »Zgornji stolp«, o. d., str. 112—113. — 87. Fr. Stukl, Inventar škofjeloškega gradu iz leta 1315, LR 11/1964, str. 205—208; F. Tancik, Orožje v škofjeloškem gradu v prvi četrtini 14. stoletja, LR 13/1966, str. 44—66. — 88. Blaznik, Zgornji stolp, str. 80. — 89. Prim. AS, list. 13. 6. 1343. — 90. Blaznik, Zgornji stolp, str. 82 do 83. — 91. Blaznik, Selška dolina, str. 18—20. — 92. Blaznik, Urbarji, str. 58 do 61, 63. — 93. Prim. Zontar, Kranj, str. 49. — 94. AS: der alt amman, des alten schreiber, der alt richter. — 95. Fra 31, št. 212, str. 220; v urbarjih 1291 in 1318: Blaznik, Urbarji, str. 166, 212, 142, 153, 166, 191, 202. — 96. Blaznik, Urbarji, str. 64. — 97. Fra 31, št. 212, str. 220. — 98. Prim. Fra 36, str. 141. — 99. Blaznik, Urbarji, str. 213; Fra 36, str. 125, 129. — 100. Blaznik, Urbarji, str. 67, 213. — 101. Fra 31, št. 279, str. 304; št. 305, str. 280. — 102. Fra 31, št. 153, str. 150. — 103. Blaznik, Urbarji, str. 153, 202. — 104. Fra 31, št. 212, str. 220; 1273, Fra 31, št. 300, str. 323. — 105. Blaznik, Urbarji, str. 68. — 106. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 99. — 107. Blaznik, Urbarji, str. 70. — 108. Blaznik, Urbarji, str. 70—71. — 109. Blaznik, Urbarji, str. 71. — 110. Fra 31, št. 168, str. 165—167. — 111. Fra 31, št. 395, str. 431—432. — 112. Fra 36, str. 125. — 113. Fra 31, št. 130, str. 129 do 130. — 114. Fra 31, št. 168, str. 165—167; št. 272, str. 295—297. — 115. Fra 31, št. 212, str. 219—220. — 116. Fra 31, št. 273, str. 297—298. — 117. Fra 35, št. 457, str. 26—27. — 118. Fra 31, št. 279, str. 303—304. — 119. Fra 31, št. 273, str. 297—298. — 120. Fra 31, št. 275, str. 299—300. — 121. Fra 31, št. 280, str. 304—305, — 122. Fra 31, št. 283, str. 308—309. — 123. Prim. Kos, Zgodovina, str. 290. — . 124. Fra 31, št. 308, str. 331—332. — 125. Blaznik, Urbarji, str. 29. — 126. Fra 31, št. 373, str. 396—397. — 127. Blaznik, Urbarji, str. 164, 158. — 128. Blaznik, Urbarji, str. 136. — 129. Fra 31, št. 403, str. 440—443. — 130. Fra 31, št. 409, str. 449; Fra 35, št. 479, str. 55. — 131. Fra 35, št. 472, str. 47—48. — 132. Fra 31, št. 405, str. 444. — 133. Fra 35, št. 484, str. 60. — 134. Fra 35, št. 457, str. 26—27. — 135. Fra 35, št. 494, str. 69—71. Upoštevajoč, da je vrsta članov rodu Loških vitezov opravljala gradiščanske posle na tleh loškega gospostva, je deloma potrjena Valvasorjeva trditev, da je ta rod izhajal s Starega gradu (Valvasor 11, str 36—37). Valvasorjev podatek potrjuje tudi pojav šmartinskega župnika Ulrika de Vildenlok, ki je bil, sodeč po virih, v sorodstvu z Loškimi vitezi. — 136. Kos, Gr. 3, št. 21, str. 16. — 137. Blaznik, Urbarji, str. 128. — 138. Blaznik, Sorsko polje, str. 175. — 139. Blaznik, Sorško polje, str. 179. — 140. Fra 35, št. 439, str. 8—9. — 141. Fra 31, št. 409, str. 449—450. — 142. Fra 31, št. 153, str. 149. — 143. Fra 31, št. 306, str. 329. — 144. Fra 31, št. 306, str. 329. — 145. Fra 31, št. 323, str. 346. — 146. Blaznik, Urbarji, str. 136, 143, 157, 186, 192. — 147. Fra 36, str. 62. — 148. Fra 36, str. 128. — 149, Blaznik, Urbarji, str. 213. — 150. Blaznik, Urbarji, str. 131, 134, 135, 143, 157, 181, 184, 185, 192. — 151. Fr. Zwitter, Problemi zgodovine slovenskih mest, Jugoslovenski istoriski časopis 3/1937, str. 243; prim. Zwitter, K predzgodovini mest, str. 241. — 152. Fra 35, št. 499, str. 75. — 153. Fra 36, str. 62. — 154. Blaznik, Obzidje, str. 15—20. — 155. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str. 155. — 156. Fra 31, št. 231, str. 244 do 245; št. 232, str. 245—246. — 157. Blaiznik, Urbarji, str. 137, 186, 187. — 158. Blaznik, Urbarji, str. 157. — 159. Blaznik, Urbarji, str. 143. — 160. Blaznik, Obrt v Škofji Loki, str. 80—87. — 161. Zwitter, K predzgodovini mest, str. 241. — 162. Kos, Zgodovina, str. 241; Gestrin, Trgovina, str. 198, 210. — 163. Zontar, Kranj, str. 36. — 164. Fra 31, št. 208, str. 216. — 165. Fra 31, št. 212, str. 220. — 166. Fra 31, št. 231, str. 244; št. 232, str. 246. — 167. Blaznik, Urbarji, str. 133, 166. — 168. Blaznik, Urbarji, str. 183, 212. — 169. Blaznik, Prometne zveze, str. 37. — 170. AU — Notar Benvenuto iz Čedada, podatek B. Otorepca. — 171. Arhiv v Piranu, Notar. knj. 1350/1-II, f. 87'—88, podatek F. Gestrina — 172. Fra 31, št. 231, str. 244—245; št. 232, str. 245—246; Zwitter, Kranjska mesta, str. 16—17, 42. — 173. Blaznik, Urbarji, str. 213. — 174. Fra 36, str. 130. — 175. KM, fasc. 45, št. 247. — 176. Blaznik, Urbarji, str. 186. — 177. Zwitter, Kranjska mesta, str. 27—28, 30. — 178. MHK 17/1862, str. 78. — 179. Fra 36, str. 129. — 180. Fra 36, str. 129. — 181. Fra 31, št. 409, str. 450; št. 413, str. 454. — 182. Urkd., fasc. 137, Ust. 17. 4. 1449. — 183. Zontar, Kranj, str. 89. — 184. Zwitter, Kranjska mesta, str. 35; idem, K predzgodovini mest, str. 232, 240; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 157. — 185. Zontar, Kranj, str. 48. — 186. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str. 156. — 187. Vilfan, Pravna zgodovina, Str. 161, 162. — 188. Kos, Gr. 3, št. 284, str, 174. — 189. Blaznik, Urbarji, str. 129—167, 179—213. — 190. Blaznik, Urbarji, str. 86. — 191. Blaznik, Urbarji, str. 98. — 192. Blaznik, Urbarji, str. 90—92. — 193. Blaznik, Urbarji, str. 95. — 194. A. Dopsch, Ein Verzeichnis des Besitzes der Herzoge von Karnten in Krain und der Mark (von 1311), Mitteilungen des Instituts fur osterreichische Geschichtsforschung 22, str. 461. — 195. Blaznik, Urbarji, str. 100—106. — 196. Blaznik, Urbarji, str. 219—221. — 197. Blaznik, Urbarji, str. 118—121, 129 si. — 198. Blaznik, Urbarji, str. 153, 202. — 199. Blaznik, Urbarji, str. 122—123. — 200. Blaznik, Urbarji, str. 118—123, 139, 188. — 201. Slovenska peč, Vodniki Tehničnega muzeja Slovenije, 11/1954, Fr. Baš, str. 22—24; C. Rekar, str. 56—57. — 202. Gašperšič, Tehnika rudarjev, str. 9. — 203. Gašper-šič, Žeblji, str. 37—38. — 204. Blaznik, Urbarji, str. 187. — 205. Blaznik, Podeželska obrt, str. 91—97. — 206. AU, fasc. 670. — 207. AU, fasc. 669, f. 9', 12', 15, podatka pod 206, 207 B. Otorepca. — 208. Kos, Zgodovina, str. 163. — 209. Kos, Gr. 3, št. 284, str. 174—175; XV, LIII. — 210. Fra 31, št. 101, str. 99, leto 1141. — 211. Fra 31, št. 414, str. 455. — 212. K. Kovač, Ein Zehent-verzeichnis aus der Diozese Aquileja vom Jahre 1296, Mitteilungen des Insti-tuts fiir osterreichische Geschichtsforschung 30/1909, str. 634. — 213. A. Koblar, Zgodovina Sorske in Preske fare, Ljubljana, 1884, str. 6. — 214. Fr. Pokorn, Besnica pri Kranju, 1909, str. 67. — 215. Miklavčič, Župnije, str. 33, 49. — 216. Blaznik, Sorško polje, str. 146—148; idem, Besnica, str. 245 si. — 217. Blaznik, Selška dolina, str. 28. — 218. MHK 17/1862, str. 78; 1293: ze Lok in sant Jacobes chapelle, Fra 31, št. 403, str. 443. — 219. Fra 36, str. 147. — 220. KM, fasc. 47, št. 337. — 221. Blaznik, Urbarji, str. 163. — 222. Koblar, Drobtinice 1/1891, str. 30. — 223. Fra 35, št. 714, str. 306—307. — 224. Urkd., fasc. 135, list. 3. 5. 1384, — 225. M. Zadnikar, Romanska arhitektura na Slovenskem, str. 160, 167, 239; E. Cevc, Umetnostni pomen škofjeloške okolice, LR 1/1954, str. 67. — 226. Fra 31, št. 222, str. 233. — 227. K. Kovač, o. d., str. 104. — 228. Fra 35, št. 714, str. 306—307. — 229. Urkd., fasc. 135, list. 3. 5. 1384. — 230. Koblar, Drobtinice 3/1893, str. 108. — 231. Urkd., fasc. 135, list. 24. 10. 1382 in list. 3. 5. 1384. — 232. J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, 1908, str. 81. — 233. Koblar, Drobtinice 3/1893, str. 184. — 234. Koblar, Drobtinice 1/1891, str. 30. — 235. J. Gruden, Cerkvene razmere, o. d., str. 108. — 236. MHK 17/1862, str. 78. — 237. J. Gruden, Cerkvene razmere, o. d., str. 109—110. — 238. Fra 31, št. 222, str. 233; Blaznik, Urbarji, str. 134. — 239. Fra 31, št. 300, str. 323. — 240. Blaznik, Urbarji, str. 134. — 241. MM, fasc. 58, str. 391; Fra 31, št. 225, str. 238; št. 311, str. 334—335; št. 384, str. 408. — 242. Koblar, Drobtinice 3/1893, str. 244. — 243. H. F. Schmid, Die rechtlichen Grundlagen der Pfarr-organisation auf westslavischen Boden und ihre Entwicklung wahrend des Mittelalters, Weimar 1938, 1292 str. — 244. Kos, Gr. 3, št. 284, str. 174—175. — 245. Fra 36, str. 140—141. — 246. Fra 36, str. 140. — 247. Fra 36, str. 141. — 248. Blaznik, Sorško polje, str. 199—201. — 249. Urkd., fasc. 135, list. 24. 10. 1382, 3. 5. 1384. — 250. VI. Leveč, Iz furlanskih arhivov, IMK 13/1903, str. 10—11. — 251. Fra 36, str. 73—74. — 252. Fra 35, št. 535, str. 115—117. — 253. Fra 35, št. 538, str. 119—121. — 254. Fra 35, št. 458, str. 28. — 255. Fra 35, št. 473, str. 49. — 256. Koblar, Drobtinice 1/1891, str. 24—25. — 257. KM, fasc. 35, št. 191. — 258. Fra 35, št. 705, str. 297—298; Koblar, Drobtinice 3/1893, str. 184. — 259. Fra 31, št. 367, str. 392; št. 403, str. 443. — 260. Fra 31, št. 395, str. 443. — 261. Fra 36, str. 73, 125—130, 139, 144. II. Loško gospostvo od srede 14. do srede 15. stoletja 1. Blaznik, Urbarji, str. 29. — 2. KM, fasc. 49, št. 361. — 3. Blaznik, Urbarji, str. 29. — 4. Urkd., fasc. 135, list. 8. 5. 1383. — 5. Blaznik, Urbarji, str. 29—30. — 6. Blaznik, Urbarji, str. 31. — 7. Blaznik, Urbarji, str. 30—31. — 8. 2ontar, Kranj, str. 80, 209. — 9. AS, list. 13. 12. 1352. — 10. Blaznik, Urbarji, str. 33—34, 38. — 11. Blaznik, Urbarji, str. 34—35. — 12. Blaznik, Urbarji, str. 35—36. — 13. Blaznik, Urbarji, str. 37. — 14. Blaznik, Besnica, str. 247—248. — 15. Blaznik, Dovje, str. 9. — 16. Gašperšič, Železarstvo, str. 5. — 17. Do nedavna je veljalo mnenje, da poteka prvi dokument v zvezi z železnikarskim fužinarstvom iz 1348. Dokazom, ki govore proti temu datiranju (Blaznik, Urbarji, str. 43), naj dodam še bolj očitnega: v obeh ustreznih listinah namreč nastopa freisinški škof Albert II., ki je freisinški škofiji zavladal šele 1349 (H. Strzewitzek, Die Sippenbeziehungen der Freisinger Bischofe im Mittel-alter, 1938, str. 153, 186, 187; prim. I. Mohorič, Dva tisoč let železarstva na Gorenjskem, Ljubljana 1969, str. 52 si., kjer srečamo še vedno napačno letnico 1348). _ 18. Fra 35, št. 711, str. 303. — 19. Gašperšič, Vigenjc, str. 8; idem, Železarstvo, str. 6; idem, Tehnika rudarjev, str. 12. — 20. Gašperšič, Železarstvo, str. 7. — 21. Blaznik, Urbarji, str. 270. — 22. Blaznik, Urbarji, str. 255. — 23. Blaznik, Urbarji, str. 240. — 24. Gašperšič, Železarstvo, str. 7; idem, Zebljarstvo, str. 10. — 25. Gašperšič, Tehnika rudarjev, str. 12, 18. — 26. Gašperšič, Zebljarstvo, str. 10. — 27. Gašperšič, Zebljarstvo, str. 18. — 28. Gašperšič, Vigenjc, str. 11, 20—31. — 29. Gašperšič, Železarstvo, str. 8. — 30. Blaznik, Urbarji, str. 255. — 31. Urkd., fasc. 135, list. 21. 10. 1389; fasc. 136, list. 17. 5. 1396; fasc. 137, list. 17. 8. 1405. — 32. Blaznik, Trgovske zveze, str. 75—76. — 33. Blaznik, Urbarji, str. 322, 324, 328. — 34. Fra 35, št. 711, str. 303. — 35. Blaznik, Selška dolina, str. 71—73. — 36. Urkd., fasc. 135, list. 29. 4. 1379, — 37. Urkd., fasc. 135, list. 21. 10. 1389; fasc. 136, list. 17. 5. 1396. — 38. Urkd., fasc. 137, list. 17. 8. 1405. — 39. Globočnik, Eisnern, št. 5, 6, 7, 9, 10, str. 9. — 40. Blaznik, Urbarji, str. 322. — 41. MM, 8«, fasc. 62, f. 162. — 42. S. Gigante, Libri del cancelliere, Monumenti di storia Fiumana 2/1912, str. 82. — 43. M. Zjačič, Knjiga riječkog kancelara i notara Antuna de Renno de Mutina, Vjesnik Državnog arhiva u Rijeci 5/1959, str. 339. — 44. B. Otorepec, Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku 11/1966, Fevdna knjiga Jamskih 1453—1480, f. 11'. — 45. MM, 8», fasc. 59, f. 237. — 46. Prim. Blaznik, Zgornji stolp, str. 80—81. — 47. Blaznik, Trgovske zveze, str. 78. — 48. Blaznik, Obrt v Skofji Loki, str. 82. — 49. Staatsarchiv Wien, list. 30. 3. 1410. — 50. Blaznik, Obrt v Skofji Loki, str. 84. — 51. Blaznik, Urbarji, str. 285; od konca 14. stol. dalje se je vse bolj uveljavljal solid, ki ga viri deloma povsem istovetijo z denarjem (gl. str. 448), a je bila sicer njegova vrednost za eno sedmino manjša od denarja (Blaznik, Urbarji, str. 98). — 52. Rač. knj., Nr. 70, f. 57; Blaznik, Urbarji, str. 285. — 53. Blaznik, Prometne zveze, str. 37—38. — 54. Kos, Zgodovina, priloga k str. 240. — 55. Gestrin, Trgovina, str. 210-211. - 56. Urkd., fasc. 137, list. 14. 2. 1425. — 57 Gestrin Trgovina, str. 213. - 58. Urkd, fasc. 137, list. 14. 2. 1425. - 59. Blaznik' Prometne zveze, str. 38-40. - 60. Gestrin, Trgovina, str. 213. - 61 Blaznik' Prometne zveze, str. 40. — 62. Gestrin, Trgovina, str. 200-202. - 63 Blaznik' Urbarji, str. 273; rač. knj., Nr. 69, f. 32', 81, 92', 94, 146'. - 64. Blaznik, Urbarji' oŠ IT'.,2841 raČ' knj" Nr" 7°' 1 51'» 56'' 71'"> 124" ~ 65- KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 25. — 66. Kos, Zgodovina, priloga k str. 240. — 67. MM, fasc 142 str 226-228. - 68. Gestrin, Trgovina, str. 217-220; Blaznik, Prometne zveze,' str." 77. - 69. Arhiv v Piranu, Not. knj. 1369/71, f. 154; 112, f. 61' iz 1417, podatek prof. F. Gestrina. — 70. Blaznik, Trgovske zveze, str. 75—82 — 71 Blaznik Urbarji, str. 287. - 72. Blaznik, Urbarji, str. 272, 287. - 73. Blaznik Urbarji' str. 279; rač. knj., Nr. 70, f. 47, 54, 68. — 74. Blaznik, Urbarji, str 272 — 75' Blaznik, Urbarji, str. 279. - 76. Blaznik, Urbarji, str. 279. - 77 Blaznik Urbarji, str. 279; rač. knj., Nr. 70, f. 47, 54. - 78. Blaznik, Urbarji, str.' 279-rač. knj, Nr. 69, f. 31', 80, 92'. - 79. 1437-1438: 36, Blaznik, Urbarji, str 279! 1438-1439 : 42, 1439-1440 : 40, 1440-1441: 57 soldov, rač. knj, Nr 70 f 47* 54, 122, 125'. - 80. Fra 36, str. 128. - 81. Blaznik, Urbarji, str. 271; rač. knj' Nr. 69, f. 31', 79, 91. - 82. Blaznik, Urbarji, str. 271; rač; knj, Nr. 69, f. 31', 79, 91', 144. — 83. Blaznik, Urbarji, str. 95. Loško vedro je bilo približno dvakrat večje od klevevškega vedra, za katero so na voljo podatki iz kasnejše dobe. Ondotno pravdno vedro je v začetku 17. stol. držalo 10 bokalov, medtem ko je na gorninsko vedro v 16. stol. odpadlo 12 bokalov (Blaznik, Urbarji str 95). Ker je bokal držal 1,65 litra (Vilfan, Mere, str. 52, 85), bi šlo na klevevško vedro po teh računih nekako 16,5 do 19,8 litrov; če smemo prenesti to vrednost v čas konec 14. stol, bi torej loško vedro držalo nekako 33—40 litrov. — 84. F. 71', 124; mogoče Doberdob (1494 Guttenach oder Dobrodob, M. Kos, Urbarji Slovenskega Primorja, Viri za zogodovino Slovencev 3, str. 213) — 85 Gestrin, Trgovina, str. 213. — 86. Blaznik, Urbarji, str. 284; r'ač. knj, Nr. 70, f. 51', 56', 71', 124. — 87. Blaznik, Urbarji, str. 284; rač. knj, Nr. 70, f.' 56', 71',' 124. — 88. S. Vilfan, Zegnanja v slovenski pravni zgodovini, Etnolog 17/1944,' str. 16—25; idem, Vprašanje »opasila«, SE 9/1956, str. 255. — 89. Zwitter K predzgodovini mest, str. 238. — 90. Zontar, Policijski redi, str. 37. — 91 1437 Blaznik, Urbarji, str. 282; rač. knj, 1441, Nr. 70, f. 123. — 92. Zahn, Privilegien-buch, str. 75—76; KM, fasc. 42, št. 221. — 93. Blaznik, Trgovske zveze, str. 75-76. — 94. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 158—159. — 95. AS, list. 6. 1. 1393. — 96. Zahn, Privilegienbuch, str. 76; Blaznik, Spremembe, str. 333—334. — 97. Zahn, Privilegienbuch, str. 76. — 98. KM, fasc. 28, št. 21. — 99. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str. 157. — 100. Blaznik, Urbarji, str. 62. — 101. Blaznik! Nastanek Škofje Loke, str. 157. — 102. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str.' 158. — 103. S. Vilfan, Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani, ZC 6-7/1952-1953, str. 425. - 104. Zahn, Privilegienbuch, str. 76; Zwitter, Kranjska mesta, str. 41-42. — 105. S. Vilfan, Zgodovina neposrednih davkov, o. d, str. 432. — 106. Blaznik, Nastanek Škofje Loke, str. 158—159. — 107. Blaznik, Urbarji, str. 284; rač. knj., Nr. 70, f. 51', 71'. 124. — 108. Blaznik, Urbarji, str. 284; rač. knj., Nr. 70, f. 51', 56', 71', 124. — 109. Blaznik, Urbarji, str. 271, 280. — 110. Blaznik, Urbarji, str. 111. — 111. Blaznik, Urbarji, str. 84—85. — 112. AS, Priv. a. XXXI, fasc. 3-Tayding, str. f. 1—2'. — 113. Blaznik, Urbarji, str. 231. — 114. Blaznik, Urbarji, str. 236. — 115. Fr. Štele, Slikarstvo v Sloveniji od 12. do 16. stoletja, Ljubljana 1969. — 116. Blaznik, Urbarji, str. 358—362. — 117. Blaznik, Urbarji, str. 292. — 118. Blaznik, Urbarji, str. 312. — 119. Krajevni leksikon dravske banovine 1937, str. 242. — 120. Blaznik, Urbarji, str. 271, 275—277. — 121. Blaznik, Urbarji, str. 280—282. — 122. Blaznik, Sorško polje, str. 190. — 123. AS, list. 26. 2. 1436; prim. str. 75. — 124. AS, list. 1. 3. 1442. — 125. KM, fasc. 37, št. 201. — 126. Urkd., fasc. 135, list. 28. 9. 1389. — 127. Blaznik, Urbarji, str. 274; rač. knj. Nr. 69, f. 33, 81', 94, 146'. — 128. Urkd., fasc. 136, list. 7. 8. 1393. — 129. Blaznik, Urbarji, str. 273; rač. knj., Nr. 69, f. 32', 81', 94. — 130. Rač. knj., Nr. 69, f. 94. — 131. Fr. Pokom, Loka, Dom in svet 7/1894, str. 659. — 132. Fra 35, št. 727, str. 317—318; Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 659—660. — 133. Fra 35, št. 730, str. 321—322. — 134. Fra 35, št. 732, str. 323—324. — 135. Fra 35, št. 730, str. 321—322. — 136. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 660. — 137. Blaznik, Urbarji, str. 276; rač. knj., Nr. 69, f. 33', 79', 92, 144'. — 138. Urkd., fasc. 136, list. 7. 8. 1393. — 139. AS, list. 29. 9. 1395; J. Gruden, Cerkvene razmere, o. d., str. 101. — 140. AS, list. 29. 9. 1395, 8. 12. 1422, 22. 4. 1427, 14. 8. 1442. C. LOŠKO GOSPOSTVO OD SREDE 15. STOLETJA DO VELIKIH REFORM V 18. STOLETJU I. Loško gospostvo na pragu novega veka 1. Zahn, Privilegienbuch, str. 73—75, 77—80. — 2. Loški arhiv, Seznam članstva lončarskega ceha iz 1511; urbar lončarskega ceha. — 3. Prim. Zwitter, Kranjska mesta, str. 57. — 4. Loški arhiv, št. 1, 2. — 5. Zahn, Privilegienbuch, str. 80; prim. Blaznik, Cehi. — 6. Zahn, Privilegienbuch, str. 77—80. — 7. Blaznik, Cehi, str. 8. — 8. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 23 iz 1515. — 9. E. Cevc, Kipar HR, LR 3/1956, str. 164. — 10. Blaznik, Cehi, str. 10. — 11. MM. 8», fasc. 59, f. 222. — 12. MM, 8°, fasc. 59, f. 237. — 13. Blaznik, Obrt v Škofji Loki, str. 81—82. — 14. MM, 8°, fasc. 61, f. 300—300'. — 15. Zahn, Privilegienbuch, str. 79; Gašperšič, Žeblji, str. 38—39; MM, 8», fasc. 62, f. 51. — 16. Gašperšič, Zebljarstvo, str. 11. — 17. Gašperšič, Zebljarstvo, str. 10. — 18. Blaznik, Urbarji, str. 322. — 19. Gašperšič, Vigenjc, str. 63. — 20. Blaznik, Podeželska obrt, str. 91—97. — 21. Zwitter, Kranjska mesta, str. 51; Zontar, Policijski redi, str. 39. — 22. Grafenauer, Zgodovina 3, str. 13—14. — 23. MM, 8°, fasc. 63, f. 109. — 24. MM, 8», fasc. 63, f. 140. — 25. KM, fasc. 37, št. 201. — 26. KM, fasc. 37, št. 201. — 27. Blaznik, Obrt v Škofji Loki, str. 86. — 28. KM, fasc. 37, št. 201. — 29. KM, fasc. 41, št. 211. — 30. Blaznik, Obrt v Škofji Loki, str. 86. — 31. KM, fasc. 37, št. 201. — 32. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 23. — 33. Blaznik, Urbarji, str. 356—358. — 34. Gestrin, Trgovina, str. 212, 213, 222. — 35. KM, fasc. 37, št. 201. — 36. Urkd., fasc. 138, list. 14. 9. 1499. — 37. KM, fasc. 37, št. 201. — 38. KM, fasc. 42, št. 221. — 39. KM, fasc. 37, št. 201; MM, 8°, fasc. 63, f. 109, 109'. — 40. KM, fasc. 37, št. 201. — 41. KM, fasc. 37, št. 201. — 42. Zontar, Policijski redi, str. 35—38. — 43. Zontar, Policijski redi, str. 39, 65. — 44. Blaznik, Spremembe, str. 333. — 45. Blaznik, Urbarji, str. 63, 358. — 46. Blaznik, Urbarji, str. 62. — 47. AS, Gr. a. Škofja Loka, fasc. 32; Zontar ml., Mestni red, str. 128—129. — 48. Blaznik, Urbarji, str. 299. — 49. Blaznik, Spremembe, str. 334—335. — 50. KM, fasc. 38, št. 202. — 51. AS, list. 5. 5. 1492; KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 6/7; MHK 1862, str. 55; AS, Priv. a., XXXI, fasc. 5. — 52. KM, fasc. 38, št. 202. — 53. Blaznik, Urbarji, str. 23—24, 288—366. — 54. Blaznik, Urbarji, str. 317—318; prim. P. Blaznik, Struktura agrarne posesti na tleh loškega gospostva do srede 18. stoletja, LR 12/1965, str. 25—29. — 55. Blaznik, Urbarji, str. 32. — 56. Blaznik, Popis kmetij, str. 121. — 57. Blaznik, Urbarji, str. 41—42. — 58. Blaznik, Urbarji, str. 314, 322, 324, 328. — 59. Blaznik, Urbarji, str. 261, 262, 294, 298, 311. — 60. Blaznik, Urbarji, str. 330, 336—337, 354. — 61. Blaznik, Urbarji, str. 108, 301 si. — 62. Blaznik, Urbarji, str. 121. — 63. Blaznik, Urbarji, str. 79. — 64. Blaznik, Urbarji, str. 122, 288—340. — 65. Blaznik, Popis kmetij, str. 124—126; KM, fasc. 45, št. 247. — 66. Blaznik, Urbarji, str. 106—115. — 67. Blaznik, Urbarji, str. 293 si. — 68. KM, fasc. 373, št. 2 a. — 69. Blaznik, Urbarji, str. 111. — 70. Grafenauer, Kmečki upori, str. 54. — 71. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 312—314. — 72. Grafenauer, Kmečki upori, str. 54. — 73. Blaznik, Spremembe, str. 325. — 74. MM, 8», fasc. 61, f. 102. — 75. MM, 8», fasc. 61, f. 193. — 76. S. Jug, Turški napadi na Kranjsko in Primorsko do prve tretjine 16. stoletja, GMS 24/1943, str. 33. — 77. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 7. — 78. Blaznik, Upori, str. 66. — 79. MM, 8», fasc. 61, f. 175. — 80. Npr. MM, 8°, fasc. 61, f. 243; fasc. 62, f. 293. — 81. MM, 8», fasc. 61, f. 234. — 82. MM, 8», fasc. 63, f. 26'. — 83. MM, 8», fasc. 62, f. 113'. — 84. MM, 8°, fasc. 62, f. 174'. — 85. Blaznik, Upori, str. 67. — 86. MM, 8°, fasc. 62, f. 26', 27. — 87. MM, 8», fasc. 62, f. 106, 113. — 88. MM, 8°, fasc. 62, f. 116, 118. — 89. Grafenauer, Kmečki upori, str. 87. — 90. MM, 8«, fasc. 62, f. 161, 161', 173', 174, 175, 179. — 91. MM, 8», fasc. 62, f. 179'. — 92. MM, 8°, fasc. 62, f. 180'. — 93. MM, 8«, fasc. 62, f. 187'. — 94. MM, 8°, fasc. 62, f. 208', 209'. — 95. KM, fasc. 45, št. 252. — 96. KM, fasc. 45, št. 252 z dne 2. 6. 1508. — 97. KM, fasc. 41, št. 210. — 98. KM, fasc. 45, št. 252. — 99. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 1, f. 83. — 100. KM, fasc. 42, št. 216. — 101. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 22. — 102. Blaznik, Upori, str. 68. — 103. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 1, 1'. — 104. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 15, 15'. — 105. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 3. — 106. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 3'. — 107. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 4, 5, 5'. — 108. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 6. — 109. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 7'. — 110. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 5', 6'. — 111. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 22. — 112. KM, fasc. 41, št. 211. — 113. KM, fasc. 38, št. 202. — 114. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 22. — 115. KM, fasc! 41, št. 211. — 116. Blaznik, Spremembe, str. 328. — 117. Grafenauer, Kmečki upori, str. 102—103, 106, 154. — 118. Grafenauer, Kmečki upori, str. 107, 121—122, 155. — 119. Grafenauer, Kmečki upori, str. 131, 137, 139, 140. — 120. Grafenauer, Kmečki upori, str. 143; Blaznik, Upori, str. 69. — 121. Blaznik, Upori, str. 69. — 122. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 22. — 123. Blaznik, Upori, str. 69. — 124. Grafenauer, Kmečki upori, str. 144. — 125. KM, fasc. 41, št. 211. — 126. KM, fasc. 41, št. 2U z dne 18. 1. 1516. — 127. KM, fasc. 41, št. 211. — 128. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 62—63. — 129. Grafenauer, Kmečki upori, str. 148. — 130. Blaznik, Spremembe, str. 322; 1489, MM, 8», fasc. 62, f. 55', 71, 74. — 131. KM, fasc. 37, št. 201. — 132. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 17. — 133. KM, fasc. 45, št. 264. — 134. KM, fasc. 45, št. 264. — 135. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 251'. — 136. KM, fasc. 37, št. 201. — 137. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 214. — 138. KM, fasc. 37, št. 201. — 139. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f, 274'. — 140. KM, fasc. 157, št. 210. — 141. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5, f. 121'. — 142. Blaznik, Urbarji, str. 350. — 143. Blaznik, Sorško polje, str. 182—183; idem, Urbarji, str. 36—37. — 144. Blaznik, Sorško polje, str. 182—183. — 145. J. Zontar, Ločan Volbenk Schwarz, LR 4/1957, str. 25—34. — 146. MM, 8°, fasc. 62, f. 180'. — 147. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 267. — 148. J. Zontar, Ločan Volbenk Schwarz, o. d., str. 26. — 149. Urkd., fasc. 139, list. 1. 9. 1516. — 150. Blaznik, Sorško polje, str. 185. — 151. Blaznik, Besnica, str. 251—252. — 152. Blaznik, Besnica, str. 247—248, 259. — 153, AS, list. 21. 1. in 25. 4. 1515. — 154. AS, list. 10. 4. 1436. — 155. AS, list. 5. 1. 1478. — 156. AS, list. 25. 6. 1475. — 157. AS, list. 26. 6. 1475. — 158. Blaznik, Besnica, str. 257—260. — 159. Blaznik, Urbarji, str. 331. — 160. Zontar, Kranj, str. 77, 79—88. — 161. Prim. Zontar, Kranj, str. 81. — 162. MM, 8«, fasc. 61, f. 161'; fasc. 63, f. 136'. — 163. MM, 8», fasc. 62, f. 209—210. — 164. MM, 8», fasc. 63, f. 136'. — 165. MM, 8», fasc. 63, f. 145. — 166. MM, 8°, fasc. 63, f. 123. — 167. Gašperšič, Železarstvo, str. 8. — 168. KM, fasc. 42, št. 216. — 169. Globočnik, Eisnern, št. 14, str. 10. — 170. KM, fasc. 42, št. 216. — 171. KM, fasc. 42, št. 216. Nahajališče je zelo verjetno istovetno s prostorom na vzhodnem pobočju hriba Škofje, kjer so 1857 pridobivali baker (J. Sorn, Baker nad Poljanami, antimon pri Trojanah, Kr. 20/1972, str. 154). — 172. MHK 19/1864, str. 87. — 173. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 1, f. 83. — 174. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 1, f. 90'. — 175. LR 3/1956, str. 85. — 176. P. Simonič, Spominski plošči o potresu leta 1511, LR 11/1964, str. 208—210. — 177. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 21. — 178. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 23. — 179. Stukl, Gradivo, str. 65; KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 167'. — 180. A. Dimitz, Geschichte Krains von der altesten Zeit bis auf das Jahr 1813, 2, Laibach 1875, str. 15. — 181. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 2, f. 133'. — 182. KM, fasc. 41, št. 215. — 183. KM, fasc. 45, št. 251. — 184. Stukl, Gradivo, str. 62. — 185. Gradivo, str. 66. — 186. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5, f. 144'. — 187. KM, fasc. 46, št. 322. — 188. KM, fasc. 41, št. 215. — 189. Štukl, Gradivo, str 64. II. Loško gospostvo od dvajsetih let 16. stoletja do tridesetih let 17. stoletja 1. KM, fasc. 46, št. 322 iz 1521. — 2. KM, Rep. 53, fasc. 42, št 3 f 35' 36 iz 1522. - 3. KM, fasc. 41, št. 211. - 4. KM, fasc. 41, št. 211. _ 5 km' Rep. 53, fasc. 295, št. 30 iz 1532. - 6. KM, Rep, 53, fasc. 295, št. 30 - 1 Grafenauer, Zgodovina 3, str. 113. — 8. KM, fasc. 41, št. 211. — 9 KM fasc 45, št. 264. - 10. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 38, 40. - 11. KM, Rep. 5s! fasc. 42, št. 8, f. 109'. — 12. Grafenauer, Zgodovina 3, str. 65. — 13. Blaznik, Sorsko polje, str. 223. — 14. Blaznik, Sorško polje, str. 223—224. — 15. J. Zontar Kranjski sodni red za deželska sodišča iz leta 1535, ZC 6-7/1952-1953 str 566 do 587; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 198; Blaznik, Spremembe, str'. 335 -16. KM, fasc. 37, št. 201. - 17. Blaznik, Spremembe, str. 323. - 18. Blaznik Spremembe, str. 322—325. — 19. KM, fasc. 159, št. 257. — 20. GB II - 21' f' 67; Blaznik' Sorško Polje. str. 179. - 22. KM, fasc. 38, št."202 -23 KM,-fasc. 38, št. 203. - 24. KM, fasc. 37, št. 201. - 25. KM, fasc. 42 št 217. - 26. KM, fasc. 159, št. 257 iz 1604. - 27. KM, fasc. 46, št. 295 - 28 Blaznik, Sorško polje, str. 180. — 29. KM, fasc. 49, št. 378, fasc. 157 št 209 - 30. GB IV, f. 67; GB V, f. 123; Blaznik, Sorško polje, str. 180 - 31 Blaznik, Sorško polje, str. 180. - 32. GB V, f. 48, 123'. - 33. KM, fasc. 15?' st. 210. — 34. Blaznik, Sorško polje, str. 180. — 35. KM, fasc. 45, št 278 — 36. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 6, f. 28, 39 iz 1531. - 37. KM, fasc. 49, št. 371 - 38. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5, f. 104 iz 1529. - 39. AS, Skofja Loka-mesto in gospostvo; Genealogija; list. 25. 8. 1554; Landmannsbriefe, št. 27 - 40 KM, fasc. 49, št. 364. - 41. AS, Gr. a., XXVIII, fasc. 2, št. 2, 3. - 42. GB I f. 356'. — 43. Blaznik, Sorško polje, str. 183. — 44. AS, list. 1. 6. 1541 — 45' AS Gr. a. XXVIII, fasc. 9. - 46. AS, list. 25. 8. 1554. - 47. Blaznik, Sorško polje, str. 183. - 48. GB IV, f. 101, 353. - 49. Blaznik, Sorško polje, str. 183 do 184. — 50. Blaznik, Sorško polje, str. 184. — 51. KM, fasc. 42 št 217 — 52. KM, fasc. 48, št. 356; fasc. 38, št. 203. - 53. KM, fasc. 48, št. 355 iz 1621. — 54. Blaznik, Sorško polje, str. 193; Kos, Don, št. 88, str. 64 — 55 GB IV, f. 94' 96; GB V, f. 77. - 56. KM, fasc. 432, št. 63. - 57. Blaznik Besnica, str. 251-254. - 58. Zontar, Kranj, str. 79-88, 209. - 59 KM fasc' 38, št. 202 iz 1573. - 60. KM, fasc. 29, št. 31. - 61. Blaznik, Urbarji, str. 3s" - 62. KM, fasc. 36, št. 194. — 63. Blaznik, Urbarji, str. 364—366. — 64 Blaznik, Urbarji, str. 62. — 65. Blaznik, Spremembe, str. 334—337. — 66 Blaznik Urbarji, str. 59-60. - 67. KM, fasc. 38, št. 202. - 68. Urkd., fasc. 140, list! 26. 9.; KM, fasc. 38, št. 202. — 69. MM, fasc. 10. — 70. MM, fasc. 142, str. 273—276. — 71. KM, fasc. 48, št. 354. — 72. Blaznik, Urbarji, str. 60—61. — 73 Blaznik, Urbarji, str. 62, 64. - 74. Blaznik, Urbarji, str. 65. - 75. Blaznik Urbarji, str. 65, 67. - 76. KM, fasc. 49, št. 364; Urkd., 19. 6. 1534. - 77. Blaznik' Urbarji, str. 65, 67. — 78. Baltazar Siegesdorfer 1525, KM, Rep. 53, fasc. 43, št. i f. 58; 1527—1529, Kos, 1892, str. 3; Lienhart Siegesdorfer 1529, KM, Rep. 53^ K str. 173—188 fasc. 42, št. 5, f. 107. — 79. Blaznik, Urbarji, str. 63, 65, 66. — 80. Zahn, Privi-legienbuch, str. 76. — 81. Blaznik, Urbarji, str. 64—65. — 82. Blaznik, Urbarji, str. 67—68. — 83. Blaznik, Urbarji, str. 69. — 84. Blaznik, Urbarji, str. 70—71. — 85. Blaznik, Urbarji, str. 70. — 86. Blaznik, Urbarji, str. 72. — 87. Blaznik, Eggenberg, str. 43—49. — 88. Blaznik, Spremembe, str. 328. — 89. Blaznik, Spremembe, str. 328—329. — 90. Blaznik, Spremembe, str. 329. — 91. Blaznik, Spremembe, str. 330—331. — 92. Miillner, Eisen, str. 146. — 93. Globočnik, Eisnern, št. 26, str. 11, 3. — 94. Miillner, Eisen, str. 150. — 95. Blaznik, Spremembe, str. 332—333. — 96. Globočnik, Eisnern, št. 52, str. 14; št. 80, str. 20; Blaznik, Spremembe, str. 330. — 97. Globočnik, Eisnern, št. 49, str. 14; št. 95, str. 22; Blaznik, Spremembe, str. 330. — 98. Globočnik, Eisnern, št. 65, str. 15. — 99. Blaznik, Spremembe, str. 329—330. — 100. KM, Rep. 53, fasc. 297, št. 5. — 101. KM, fasc. 42, št. 216 iz 1576. — 102. Globočnik, Eisnern, št. 63, str. 17. — 103. Kos, Don., št. 24, str. 31. — 104. Miillner, Eisen, str. 232—233. — 105. Koblar, Drobtinice 1894, str. 75. — 106. Blaznik, Selška dolina, str. 82—84. — 107. Blaznik, Spremembe, str. 330. — 108. Prim. Miillner, Eisen, str. 205. — 109. Gašperšič, Vigenjc, str. 42. — 110. Miillner, Eisen, str. 207—208. — 111. Kos, Don., št. 115, str. 80 iz 1618. — 112. Prim. Gašperšič, Oglarstvo, str. 98, 100, 101. — 113. KM, fasc. 40, št. 206. — 114. KM, fasc. 42, št. 216. — 115. Miillner, Eisen, str. 223. — 116. Koblar, Drobtinice 1894, str. 74—75; Kos, Don., št. 115, str. 79. — 117. Zontar, Zebljarstvo, str. 85—86; Gašperšič, Vigenjc, str. 44; prim. str. 89. — 118. Gašperšič, Vigenjc, str. 42. — 119. Zontar, Zebljarstvo, str. 86; Gašperšič, Vigenjc, str. 42, 73. — 120. Blaznik, Spremembe, str. 330. — 121. KM, fasc. 38, št. 202. — 122. KM, fasc. 49, št. 364. — 123. KM, fasc. 37, št. 202. — 124. KM, fasc. 42, št. 216. — 125. Blaznik, Selška dolina, str. 77—79. — 126. KM, fasc. 42, št. 216. — 127. Miillner, Eisen, str. 646—647. — 128. KM, fasc. 37, št. 201. — 129. Miillner, Eisen, str. 212, 647. — 130. Globočnik, Eisnern, št. 104, str. 23. — 131. Valvasor, Ehre 3, str. 382; Miillner, Eisen, str. 649; Blaznik, Selška dolina, str. 76. — 132. Miillner, Eisen, str. 648—649; Blaznik, Selška dolina, str. 77. — 133. KM, fasc. 37, št. 201; fasc. 38, št. 202; Blaznik, Poljanska dolina, str. 38. — 134. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 8, f. 40', 42'—43'. — 135. Kos, Don., št. 24 d, str. 19. — 136. Blaznik, Poljanska dolina, str. 38. — 137. Miillner, Eisen, str. 233, 638. — 138. Miillner, Eisen, str. 477. — 139. Blaznik, Poljanska dolina, str. 38. — 140. Miillner, Eisen, str. 135, 637. — 141. Miillner, Eisen, str. 150—151. — 142. Miillner, Eisen, str. 211—212. — 143. Miillner, Eisen, str. 160. — 144. KM, fasc. 42, št. 216. — 145. Blaznik, Poljanska dolina, str. 38. — 146. KM, fasc. 42, št. 364. — 147. Blaznik, Poljanska dolina, str. 39. — 148. KM, fasc. 38, št. 202. — 149. Blaznik, Poljanska dolina, str. 39. — 150. Miillner, Eisen, str. 476—178. — 151. Miillner, Eisen, str. 621—624, 639, 720. — 152. Blaznik, Poljanska dolina, str. 39. — 153. Miillner, Eisen, str. 212, 644. — 154. Globočnik, Eisnern, št. 88, str. 21. — 155. Kos, Don., št. 148, str. 98. — 156. Kos, Don., št. 151, str. 100. — 157. Globočnik, Eisnern, št. 91, str. 21. — 158. Miillner, Eisen, str. 644—645; Blaznik, Poljanska dolina, str. 39—40. — 159. Blaznik, Popis kmetij, str. 119—127. — 160. Blaznik, Urbarji, str. 315. — 161. Blaznik, Urbarji, str.., 300. — 162. Blaznik, Urbarji, str. 145, 194; idem, Poljanska dolina, str. 41. — 163. KM, fasc. 39, št. 204. — 164. Blaznik, Poljanska dolina, str. 40. — 165. Blaznik, Poljanska dolina, str. 40. — 166. Blaznik, Urbarji, str. 293—318; urbar 1630; prim. Blaznik, Poljanska dolina, str. 40—47. — 167. Blaznik, Selška dolina, str. 85—87, 90. — 168. Fr. Planina, Davča in Podporezen, LR 18/1971, str. 111. — 169. AS, Gr. a. II. — 170. Blaznik, Selška dolina, str. 86. — 171. AS. Gr. a. II. — 172. Z lo-kalizacijo teh dveh imen popravljam ustrezen tekst v Selški dolini, str. 87. — 173. Urbar v AS, RDA, fasc. 2, št. 43. — 174. AS, Gr. a. II; urbarji od 1625 dalje; urbar 1630, f. 278—279; prim.. Fr. Planina, Davča in Podporezen, o. d., str. 111 si. — 175. Prim. Blaznik, Selška dolina, str. 87—88. — 176. Blaznik, Selška dolina, str. 91—92. — 177. Blaznik, Urbarji, str. 313—315, 319—329; AS, Urbar 1630. — 178. HM, Hochstift Freising, Lit. 689. — 179. Blaznik, Poljanska dolina, str. 47. — 180. Blaznik, Selška dolina, str. 88—89, 93. — 181. KM, fasc. 38, št. 203; Blaznik, Urbarji, str. 321; idem, Selška dolina, str. 97; idem, Poljanska dolina, str. 55; idem, Sorsko polje, str. 200; idem, Besnica, str. 261—262. — 182. KM, fasc. 38, št. 202. — 183. KM, fasc. 38, št. 202, 203. — 184. KM, fasc. 41, št. 214. — 185. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 9, f. 3. — 186. KM, fasc. 38, št. 203. — 187. Blaznik, Selška dolina, str. 103. — 188. KM, fasc. 38, št. 203. — 189. Blaznik, Selška dolina, str. 103—104. — 190. AS, Urbar 1630, f. 170. — 191. KM, fasc. 39, št. 204. — 192. KM, fasc. 38, št. 203. — 193. Blaznik, Posestne razmere, str. 56. — 194. KM, fasc. 38, št. 203. — 195. Blaznik, Posestne razmere, str. 21. — 196. AS, Urbar 1630; zaradi bogate vsebine je bil urbar deležen objav v izvlečku (Fr. Kos, Loško gospostvo 1. 1630, IMK 7/1897, str. 89—96, 123—130; M. Kos, Zemljiške razmere po Selški dolini leta 1630, Carniola, N. v. 2/1911, str. 46—51, 260 do 286). — 197. Kos, Don., št. 55, str. 54. — 198. AS, Urbar 1630; Blaznik, Posestne razmere, str. 57. — 199. Urkd., fasc. 138, list. 20. 5. 1491. — 200. Blaznik, Posestne razmere, str. 56. — 201. MM, fasc. 142. — 202. MM, 8«, fasc. 108', 109. — 203. KM, fasc. 45, št. 251. — 204. KM, fasc. 45, št. 273. — 205. KM. fasc. 45, št. 264. — 206. M. Verbič, Gospodarski stiki Loke z Idrijo v 16. in 17. stoletju, LR 10/1963, str. 97—103. — 207. KM, fasc. 34, št. 170 C. — 208. Npr. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 26, 30. — 209. KM, fasc. 41, št. 214. — 210. KM, fasc. 42, št. 219. — 211. KM, fasc. 45, št. 275 iz 1543, 1544. — 212. KM, fasc. 38, št. 203. — 213. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 6, f. 251'; Blaznik, Reformacija, str. 85. — 214. Blaznik, Reformacija, str. 84. — 215. KM, fasc. 49, št. 379; fasc. 38, št. 202. — 216. Blaznik, Reformacija, str. 85. — 217. Blaznik, Reformacija, str. 92—93. — 218. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5, f. 119'. — 219. KM, fasc. 38, št. 203. — 220. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5, f. 119'. — 221. KM, fasc. 37, št. 201; fasc. 40, št. 209. — 222. KM, fasc. 38, št. 202. — 223. KM, fasc. 42, št. 216. — 224. KM, fasc. 45, št. 273. — 225. KM, fasc. 38, št. 203 iz 1535. — 226. Kos, Don., št. 152, str. 101—102. — 227. AS, Urbar 1630, f. 40—65. — 228. Gašperšič, Vigenjc, str. 55. — 229. Globočnik, Eisnern, št. 130, str. 24. — 230. KM, fasc. 45, št. 276. — 231. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 5. — 232. KM, fasc. 38, št. 202. — 233. MM, 8°, fasc. 62, f. 36', 87'; KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 9, f. 83', — 234. KM, fasc. 45, št. 277. — 235. Zontar, Policijski redi, str. 71—72, 108, 114. — 236. KM, fasc. 41, št. 214. — 237. KM, fasc. 37, št. 201. — 238. Zwitter, Kranjska mesta, str. 53—54. — 239. Grafenauer, Zgodovina 4, str. 16—17. — 240. KM, fasc. 37, št. 201. — 241. KM, fasc. 45, št. 269. — 242. KM, fasc. 37, št. 201. — 243. KM, fasc. 45, št. 251. — 244. KM, fasc. 38, št. 202. — 245. Blaznik, Reformacija, str. 98. — 246. KM, fasc. 38, št. 202. — 247. KM, fasc. 41, št. 213. — 248. KM, fasc. 38, št. 201. — 249. Zontar, Policijski redi, str. 100. — 250. KM, fasc. 38, št. 202. — 251. KM, fasc. 37, št. 201. — 252. Blaznik, Urbarji, str. 357—358. — 253. S. Vilfan, Ustna informacija. — 254. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 307—308. — 255. Zontar, Kranj, str. 156, 161. — 256. Zontar, Kranj, str. 199. — 257. AS, Stan. a, fasc. 295, str. 543. — 258. Zontar, Platnarstvo, str. 89—90. — 259. Vilfan, Mere, str. 62—64, 86. — 260. KM, fasc. 37, št. 201. — 261. Tremel, Fruhkapitalismus, str. 128—129. — 262. KM, fasc. 37, št. 201. — 263. KM, fasc. 49, št. 379. — 264. KM, fasc. 37, št. 201. — 265. Miillner, Eisen, . str. 154. — 266. Miillner, Eisen, str. 115, 724—726; Globočnik, Eisnern, št. 31, str. 12. — 267. Gašperšič, Vigenjc, str. 51. — 268. Zontar, Žebljarstvo, str. 86. — 269. Gašperšič, Vigenjc, str. 51—52; Gestrin, Trgovina, str. 182, 187. — 270. M. Verbič, Gospodarski stiki, o. d, str. 99—102. — 271. KM, fasc. 34, št. 170 C. — 272. KM, fasc. 45, št. 276 iz 1532; Tremel, Fruhkapitalismus, str. 125. — 273. AS, Vic. a., fasc. 82. — 274. Kos, Don, št. 152, str. 101—102 iz 1638. — 275. S. Vilfan, K zgodovini kmečkega kupčevanja s soljo, Kr. 10/1962, str. 135. — 276. KM, fasc. 45, št. 276; fasc. 49, št. 374. — 277. KM, fasc. 37, št. 201. — 278. AS, Vic. a., fasc. 82. — 279. AS, Stan. a, fasc. 295, str. 543—544, 587, 623—625, 655—656, 687—693. — 280. AS, Stan. a, fasc. 32, snopič 11. — 281. KM, fasc. 37, št. 201. — 282. KM, fasc. 45, št. 276; fasc. 49, št. 374. — 283. KM, fasc. 41, št. 211. — 284. KM, fasc. 45, št. 276 iz 1532. — 285. AS, Stan. a, fasc. 295, str. 624. — 286. KM, fasc. 41, št. 122. — 287. Urkd, fasc. 140, list. 22. 3. 1522; KM, fasc. 47, št. 337. — 288. KM, fasc. 49, št. 370. — 289. KM, fasc. 49, št. 364 iz 1533. — 290. KM, fasc. 49, št. 370. — 291. GB II, III. — 292. GB IV, f. 94'. — 293. GB IV, f. 356'; GB V, f. 370; Blaznik, Sorško polje, str. 184. — 294. Blaznik, Reformacija, str. 83—84. — 295. Prim. P. Blaznik, Loški meščan Jernej Junaver, LR 8/1961, str. 83. — 296. GB II, III, IV, f. 351'. — 297. R. Andrejka, Polhograjski baroni, GMS 25—26/1944—1945, str. 105. — 298. GB IV, f. 351', 355, 355'. — 299. Tremel, Fruhkapitalismus, str. 130. — 300. Blaznik, Reformacija, str. 83—84. — 301. Blaznik, Reformacija, str. 83—84. — 302. AS, Ust. — 303. KM, fasc. 46, št. 317. — 304. Tremel, Fruhkapitalismus, str. 130. — 305. Polec, Svobodniki; Blaznik, Sorško polje, str. 192—193. — 306. KM, fasc. 39, št. 204. — 307. Blaznik, Eggen-berg, str. 45—46. — 308. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 11. — 309. AS, Urbar 1630, f. 98. — 310. Blaznik, Urbarji, str. 352. — 311. AS, Urbar 1630. — 312. Blaznik, Prometne povezave, str. 50—51. — 313. Blaznik, Prometne povezave, str. 50—51. — 314. KM, fasc. 34, št. 172; fasc. 40, št. 209. — 315. Blaznik, Zgornji stolp, str. 84. — 316. Blaznik, Prometne povezave, str. 50. — 317. KM, fasc. 38, št. 203. — 318. Blaznik, Eggenberg, str. 45. — 319. Blaznik, Poljanska dolina, str. 35. — 320. KM, fasc. 42, št. 217. — 321. AS, Urbar 1630. — 322. KM, fasc. 42, št. 217. — 323. KM, fasc. 27, št. 1. — 324. Kos, Don., št. 110, str. 75. — 325. Kos, Don., št. 112, str. 78. — 326. KM, fasc. 38, št. 202. — 327. KM, fasc. 38, št. 203. — 328. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 316. — 329. Blaznik, Eggenberg, str. 47. — 330. KM, fasc. 41, št. 210. — 331. KM, fasc. 41, št. 211. — 332. KM, fasc. 41, št. 211. — 333. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 314. — 334. Npr. 1529, KM, fasc. 41, št. 210; 1531, fasc. 41, št. 211. — 335. KM, fasc. 41, št. 210. — 336. KM, fasc. 41, št. 211. — 337. KM, fasc. 41, št. 211. — 338. KM, fasc. 41, št. 211. — 339. KM, fasc. 40, št. 209 — 340. KM, fasc. 41, št. 211. — 341. KM, fasc. 36, št. 197. — 342. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 2 iz 1552. — 343. KM, fasc. 41, št. 210. — 344. KM, Rep. 53, fasc. 299, št. 3. — 345. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318. — 346. KM, fasc. 41, št. 211 z dne 17. 2. 1568. — 347. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318. — 348. Kos, Don., št. 75, str. 60—61. — 349. 1587, KM, Rep. 53, fasc. 302, št. 10; 1588, Rep. 53, fasc. 299, št. 6. — 350. Kos, Don., št. 55, str. 54. — 351. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 317—318. — 352. Blaznik, Prometne zveze, str. 40—41. — 353. P. Blaznik, Analiza neposredne obremenitve grunta v Krnicah v Poljanski dolini 1630, Kr. XVII/1969, str. 20—23. — 354. KM, fasc. 41, št. 211 z dne 26. 7. 1526. — 355. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 316. — 356. KM, fasc. 41, št. 211; Rep. 53, fasc. 42, št. 6, f. 99' iz 1531; Rep. 53, fasc. 295, št. 30 iz 1532. — 357. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 6, f. 99'. — 358. KM, fasc. 41, št. 211; Blaznik, Prometne povezave, str. 50. — 359. KM, fasc. 41, št. 211. — 360. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 35. — 361. KM, fasc. 45, št. 264. — 362. KM, Rep. 53, fasc. 295, št. 35. — 363. KM, fasc. 41, št. 211. — 364. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 209, 319. — 365. KM, fasc. 46, št. 333. — 366. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 7. — 367. KM, fasc. 41, št. 211. — 368. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 2. — 369. KM, fasc. 41, št. 210. — 370. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 15. — 371. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 23. — 372. Kos, Don., št. 82—84, str. 62—63. — 373. 1542, KM, fasc. 41, št. 211; 1567 fasc. 38 št. 202. — 374. KM, fasc. 41, št. 215, na vnebovzetje 1525. — 375. Grafenauer, Kmečki upori, str. 173—174. — 376. KM, fasc. 42, št. 221. — 377. Kos, Don., št. 138, 139, str. 92—93. — 378. Blaznik, Poljanska dolina, str. 60. — 379. Blaznik, Selška dolina, str. 114—115. — 380. 1567, KM, fasc. 38, št. 202. — 381. Prim. J. Grimm, Deutsche Rechtsaltertiimer, IV. Ausgabe, Bd. 1, Leipzig 1922, str. 239, kjer je omenjen podoben običaj v Niirnbergu 1564; ob sodni predaji hiše so namreč novemu posestniku izročili trsko, ki jo je birič izrezal z vratnega podboja tiste stavbe; podoben običaj je bil v Frankfurtu v veljavi še 1828. — Vilfan, Pravna zgodovina, str. 407. — 382. KM, fasc. 28, št. 21; prim. P. Blaznik, Slovenica v arhi-valijah freisinškega loškega gospostva, LR XVIII/1971, str. 78. — 383. J. Gruden, Cerkvene razmere med Slovenci v petnajstem stoletju in ustanovitev ljubljanske škofije, Ljubljana 1908, str. 44, 54, 55. — 384. Npr. 1597, Koblar, Drobtinice 1, str. 25; 1658, MM, Pfarrakten. — 385. Miklavčič, Župnije, str. 28, 32, 60. — 386. KM, fasc. 35, št. 191. — 387. Blaznik, Urbarji, str. 343, 349. — 388. KM, fasc. 40, št. 206. — 389. KM, fasc. 40, št. 206. — 390. KM, fasc. 40, št. 206. — 391. KM, fasc.. 40, št. 206. — 392. KM, fasc. 49, št. 359. — 393. Urkd., fasc. 139. — 394. Blaznik, Urbarji, str. 361. — 395. Kos, Don., št. 93, str. 67. — 396. Koblar, Drobtinice 4, str. 74—75; Kos, Don., št. 96, str. 68 iz 1619; št. 118, str. 81; št. 133, str. 90; št. 125, str. 86. — 397. Koblar, Drobtinice 4, str. 76. — 398. Kos, Don., št. 101, str. 71 iz 1622. — 399. Kos, Don., št. 102, str. 72. — 400. Kos, Don., št. 104, str. 73. — 401. Kos, Don., št. 103, str. 72—73. — 402. Kos, Don., št. 114, str. 78; št. 116, str. 80; št. 133, str. 90 — vse iz 1628; Koblar, Drobtinice 4, str. 75. _ 403. Kos, Don., št. 133, str. 90 iz 1633. — 404. KM, Rep. 53, fasc. 299, št. 1. — 405. Urkd., fasc. 139, list. 8. 7. 1525. — 406. AS, list. 27. 9. 1474. — 407. KM, fasc. 49, št. 360 iz 16. stol. — 408. Blaznik, Urbarji, str. 280—282, 343, 364. — 409. Urkd., fasc. 140, list. 19. 6. 1534. — 410. GB II, III, IV, f. 140. — 411. GB II, III, IV, f. 233. — 412, KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 8 iz 1558. — 413. GB IV, f. 233. — 414. KM, fasc. 36, št. 193. — 415. GB I, f. 213', II, III, IV, f. 233'. — 416. Kos, Don., št. 24 u str. 45 iz 1560; KM, fasc. 36, št. 193. — 417. GB II, III. — 418. GB I, f. 101'. II, III. — 419. KM, Rep. 53, fasc. 42, št. 6, f. 28, 39 iz 1531. — 420. KM, fasc. 49, št. 360. — 421. GB III, IV, f. 174'. — 422. GB II. — 423. GB III, V, f. 12. — 424. KM, fasc. 45, št. 251 iz 1526. — 425. KM, fasc. 38, št. 202 iz 1551, 1573. — 426. KM, fasc. 38, št. 202 iz 1573. — 427. GB II, III. — 428. KM, fasc. 49, št. 360. — 429. KM, fasc. 41, št. 215. — 430. GB II, III. — 431. Urkd., fasc. 139, list. 8. 7. 1525. — 432. GB II, III. — 433. GB II, IV, f. 323. — 434. KM, fasc. 40, št. 206. — 435. GB II, III. — 436. GB II, III, IV, f. 149, 253. — 437. GB II, III, IV, f. 151. — 438. GB III. — 439. GB IV, f. 290. — 440. GB I, f. 154', II, III. — 441. GB II, III. — 442. GB I, f. 155', II, III. — 443. GB I, f. 156'. — 444. KM, fasc. 4, št. 211. — 445. KM, fasc. 41, št. 211; Rep. 53, fasc. 296, f. 4 iz 1557; Kos, Don., št. 24 u, str. 45. — 446. KM, fasc. 41, št. 210 iz 1543. — 447. KM, fasc. 38, št. 202. — 448. KM, fasc. 47, št. 337. — 449. KM, fasc. 40, št. 209. — 450. KM, fasc. 41, št. 210 iz 1555. — 451. KM, fasc. 38, št. 202. — 452. HM, Freising Hochstift, Lit. 367. — 453. GB IV, f. 204. — 454. GB IV, f. 94'. — 455. KM, fasc. 38, st. 203. — 456. HM, Freising Hochstift, Lit. 367. — 457. Blaznik, Urbarji, str. 343, 364; KM, fasc. 33, št. 98; fasc. 37, št. 201; fasc. 42. št. 221; fasc. 45, št. 273, 276; Rep. 53, fasc. 295, št. 36, 43; fasc. 296, št. 43; J. Jamar-Legat, Začetki loškega šolstva, LR 15/1968, str. 66—71. — 458. E. Cevc, Kipar HR, LR 3/1956, str. 161—174; idem, Novi podatki o stavbni zgodovini in stav-barju prezbiterija in zvonika loškega sv. Jakoba, LR 8/1961, str. 84—91. — 459. E. Cevc, Poznogotski stavbenik Jurko iz Loke, LR 11/1964, str. 50—61. — 460. MM, 8», fasc. 62, f. 187. — 461. MM, 8°, fasc. 59, f. 301—303; fasc. 60, f. 176. — 462. MM, 8°, fasc. 63 iz 1493. — 463. 1543, KM, fasc. 37, št. 201; 1545, fasc. 38, št. 202. — 464. Grafenauer, Zgodovina 3, str. 103. — 465. Blaznik, Reformacija, str. 71—72. — 466. Blaznik, Reformacija, str. 72—76. — 467. Blaznik, Reformacija str. 76. — 468. Blaznik, Reformacija, str. 76—77, 81. — 469. Blaznik, Reformacija, str. 77—82. — 470. Blaznik, Reformacija, str. 82—83. — 471. Blaznik, Reformacija, str. 83—88. — 472. Blaznik, Reformacija, str. 86, 89—91. — 473. Blaznik, Reformacija, str. 91—93. — 474. Blaznik, Reformacija, str. 93—94. — 475. Blaznik, Reformacija, str. 94—98. — 476. P. Blaznik, Od reverza (1589) do transakcije (1637), LR XIV/1967, str. 52-53. - 477. Grafenauer, Zgodovina 4, str. 13—15, 18—20. — 478. Blaznik, Eggenberg, str. 45—48; gl. str. 175. — 479. HM,' Freising Hochstift, Lit, 367. — 480. Koblar, Drobtinice 3, str. 246 — 481 Km' fasc. 42, št. 219 iz 1629; fasc. 46, št. 328 iz 1627. - 482. KM, fasc. 41, št 214 -483. MM, Pfarrakten, št. 1461. — 484. KM, fasc. 42, št. 219 iz 1631. — 485 KM fasc. 41, št. 210. — 486. P. Blaznik, Od reverza do transakcije, o. d., str. 53-56. — 487. P. Blaznik, Od reverza do transakcije, o. d., str. 56—59. III. Loško gospostvo od tridesetih let 17. stoletja do velikih reform v 18. stoletja 1. KM, fasc. 48, št. 354. — 2. KM, fasc. 29, št. 35 iz 1648, 1704, 1713. — 3. KM, fasc. 28, št. 10. — 4. MM, fasc. 128, str. 279; KM, fasc. 29, št. 36. — 5 KM fasc. 29, št. 31, 35, 36. - 6. KM, fasc. 29, št. 35. - 7. KM, fasc. 29, št. 35- fasc' 38, št. 202. - 8. KM, fasc. 38, št. 202. - 9. KM, fasc. 28, št. 10; fasc. 37, št 201 - 10. Npr. 1713: 897 gld. 42 krc., KM, fasc. 29, št. 35; 1727: 959 gld. 32 krc KM, fasc. 128. — 11. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1727; fasc. 37, št. 201 iz 1646 — 12. KM, fasc. 37, št. 201 iz 1646. — 13. KM, fasc. 37, št. 201. — 14. KM, fasc. 38, št. 202. — 15. KM, fasc. 45, št. 249; prim. str. 171. — 16. KM, fasc. 42, št. 222.' - 17. KM, fasc. 49, št. 379. - 18. KM, fasc. 46, št. 322. - 19. Kos, Don., št. 135, str. 92. - 20. KM, fasc. 48, št. 353. - 21. Kos, Don., št. 135, str. 92. - 22. KM, fasc. 48, št. 353. - 23. Npr. 1672, KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 13; 1678, Rep. 53, fasc. 303, št. 15. — 24. Npr. 1651, KM, fasc. 47, št. 337. — 25. KM, fasc. 48, št. 353. — 26. Npr. 1673, 1676, KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 13, 14. — 27. Npr. 1704,' KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 35. — 28. KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 17. — 29 Km' fasc. 38, št. 202 iz 1659. - 30. KM, fasc. 29, št. 35. - 31. KM, Rep. 53, fasc. 304,' st. 10. — 32. KM, fasc. 47, št. 337. — 33. KM, fasc. 29, št. 35 iz 1725. — 34. KM, fasc. 29, št. 35. — 35. KM, fasc. 27, št. 2. — 36. KM, fasc. 29, št. 36. — 37. Km' fasc. 28, št. 9. — 38. KM, fasc. 29, št. 36. — 39. KM, fasc. 27, št. 2. — 40 Km' fasc. 37, št. 201. — 41. KM, fasc. 30, št. 48. - 42. KM, fasc. 38, št. 202. — 43' KM, fasc. 30, št. 48. — 44. Npr. 1657, KM, fasc. 33, št. 96. — 45. Npr. 1646 KM fasc. 37, št. 201; 1719, KM, fasc. 29, št. 35. — 46. KM, fasc. 33, št 96 — 47' Km' fasc. 33, št. 96 iz 1649. - 48. KM, fasc. 47, št. 343. - 49. KM, fasc. 28, št 10' fasc. 48, št. 358. - 50. KM, fasc. 43, št. 227. - 51. KM, fasc. 33, št. 96; fasc 4s' st. 358. - 52. Npr. 1727, KM, fasc. 33, št. 96. - 53. KM, fasc. 29, št. 36; fasc. 33,' št. 96. — 54. KM, fasc. 33, št. 96. — 55. KM, fasc. 38, št. 202, leta 1659. — 56 KM, fasc. 43, št. 227. - 57. KM, fasc. 33, št. 96. — 58. KM, fasc. 40, št 209" fasc. 47, št. 343. — 59. KM, fasc. 48, št. 355. — 60. KM, fasc. 43, št. 227 iz 1673. — 61. Kos, Don., št. 100, str. 70; št. 157, str. 105. — 62. S.Vilfan, Odvetništvo na Slovenskem in ljubljanska odvetniška zbornica, Pravnik 23/1968, str. 383 — 63. KM, Rep. 53, fasc. 297, št. 6 iz 1639—1640. - 64. KM, fasc. 45, št. 257; Blaznik, Sorško polje, str. 229. — 65. KM, fasc. 38, št. 202. — 66. KM, fasc. 52, št. 34; Blaznik, Prometne povezave, str. 53—54. — 67. KM, fasc. 52,' št. 34 iz 1704,' 1705. — 68. KM, fasc. 38, št. 202, 203. — 69. KM, Rep. 53, fasc. 296, št. 4. — 70. KM, fasc. 48, št. 353. — 71. KM, Rep. 53, fasc. 304, št. 5. — 72. Stukl, Loški grad, str. 64. — 73. KM, Rep. 53, fasc. 304, št. 20. — 74. KM, Rep. 53, fasc. 304, št. 9, 10; Stukl, Loški grad, str. 64. — 75. AS, Bek. Tab., G., 2/1-12. — 76. AS, RDA-G., fasc. 2, št. 61. — 77. Zabnico omenja v taki zvezi tudi Valvasor, Ehre 2, str. 124. — 78. Blaznik, Posestne razmere, str. 46. — 79. Valvasor, Ehre 2, str. 117, 123—125. — 80. Kos, Don., št. 582, str. 289. — 81. KM, fasc. 46, št. 289. — 82. Blaznik, Posestne razmere, str. 9, 11. — 83. KM, fasc. 45, št. 251. — 84. Blaznik, Bitenj, str. 91. — 85. KM, Rep. 53, fasc. 297, št. 5. — 86. Blaznik, Selška dolina, str. 83—84, 103—107. — 87. J. Zontar, F. V. Hornigkova statistika obrtnikov slovenskih mest in trgov iz leta 1673, Kr. 18/1970, str. 82. — 88. KM, fasc. 34, št. 171 B. — 89. Loški arhiv; prim. podoben ustroj lončarskega ceha v začetku 16. stol., str. 114—115. — 90. KM, fasc. 43, št. 233; fasc. 35, št. 190 M. — 91. KM, fasc. 43, št. 233. — 92. KM, fasc. 35, št. 190 K. — 93. Zontar, Kranj, str. 195. — 94. KM, fasc. 43, št. 233. — 95. Zontar, Kranj, str, 196. — 96. Zontar, Kranj, str. 195. — 97. KM, fasc. 34, št. 170 G; po Valvasorjevih nekaj desetletij mlajših navedbah je bilo sitarstvo razvito v Pevnu, posebno pa v Bitnju, kjer naj bi se s to obrtjo ukvarjala večina prebivalstva, Valvasor, Ehre 2, str. 117, 123. — 98. KM, fasc. 34, št. 170 E, F. — 99. KM, fasc. 34, št. 170 D. — 100. KM, fasc. 34, št. 170 A; M. Oman, Od žime do sita (Sitarska obrt v Stražišču pri Kranju), LR 3/1956, str. 79; prim. K. Kobe-Arzenšek, Sitarstvo na Gorenjskem, Publikacije Tehničnega muzeja Slovenije 13,. Ljubljana 1967, str. 39. — 101. KM, fasc. 43, št. 233 iz 1668. — 102. KM, fasc. 34, a-b, št. 169. — 103. KM, fasc. 45, št. 267. — 104. KM, fasc. 43, št. 233. — 105. KM, fasc. 34, št. 171 A iz 1659. — 106. KM, fasc. 35, št. 190 A, B, C, G, O, T. — 107. Zontar, Platnarstvo, str. 94. — 108. Ce ne navajam drugače, sloni naslednji tekst na viru: AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 9, 18, 41, 59. — 109. Prim. D. Gorišek, Usnjarska obrt v Škofji Loki, LR 8/1961, str. 166. — 110. KM, fasc. 35, št. 190 U. — 111. Loški arhiv, Urbar lončarskega ceha. — 112. Prim. D. Gorišek, Barvarska obrt v Škofji Loki, LR 6/1959, str. 158. — 113. Prim. D. Gorišek, Loški klobučarji, LR 5/1958, str. 173 si. — 114. Ce ne navajam drugače, temelji naslednji tekst na AS, Bek. Tab. — G, 2, 19, 73, 75, 81—86, 101, 144, 177, 183, 239, 277, 289, 313, 411 do 428. — 115. KM, fasc. 39, št. 204. — 116. Zontar, Platnarstvo, str. 90; AS, RDA-G, fasc. 2, št. 59. — 117. Zontar, Platnarstvo, str. 90—92. — 118. Zontar, Platnarstvo, str. 97—101. — 119. Valvasor, Ehre 2, str. 118. — 120. Kos, Don., št. 24 n, str. 31. — 121. Mullner, Eisen, str. 231. — 122. Mullner, Eisen, str. 231—233, 236—238. — 123. Prim. Gašperšič, Vigenjc, str. 68. — 124. Mullner, Eisen, str. 205; Gašperšič, Rudarstvo, str. 68—73. — 125. AS, Bek. Tab-G, 2. — 126. Gašperšič, Rudarstvo, str. 63—74; prim. ime naselja Jamnik. — 127. Mullner, Eisen, str. 266; Gašperšič, Oglarstvo, str. 99—101. — 128. Globočnik, Eisnern, št. 157, str. 26; št. 179, str. 28; prim. str. 273. — 129. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 767. — 130. Mullner, Eisen, str. 311. — 131. Mullner, Eisen, str. 730. — 132. Mullner, Eisen, str. 243. — 133. Gašperšič, Vigenjc, str. 45—46; prim. str. 181. — 134. KM, fasc. 46, št. 325. — 135. Zontar, Kranj, str. 199. — 136. KM, fasc. 46, št. 314. — 137. KM, fasc. 37, št. 201. — 138. KM, fasc. 46, št. 325 iz 1726. — 139. KM, fasc. 46, št. 325. — 140. I. Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih, Ljubljana 1886, str. 173. — 141. KM, fasc. 46, št. 325 iz 1726. — 142. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 772. — 143. KM, fasc. 46, št. 289 iz 1734. — 144. Grafenauer, Zgodovina 4, str. 112. — 145. KM, fasc. 46, št. 325 iz 1721. — 146. KM, fasc. 48, št. 357. — 147. Loški arhiv, Cehovski urbar. — 148. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 774; Grafenauer, Zgodovina 4, str. 111—113. — 149. Blaznik, Sorško polje, str. 185. — 150. Zontar, Platnarstvo, str. 91, 95; KM, fasc. 46, št. 225. — 151. KM, fasc. 34, št. 172 iz 1655. — 152. KM, fasc. 34, št. 172. — 153. Zontar, Platnarstvo, str. 100—101. — 154. Gašperšič, Vigenjc, str. 55—56; Miillner, Eisen, str. 318. — 155. Zontar, Platnarstvo, str. 92. — 156. Gašperšič, Vigenjc, str. 52. — 157. AS, St. a., fasc. 527 a, d, f. — 158. Blaznik, Prometne zveze, str. 40—41. — 159. AS, St. a., fasc. 32 iz 1675; fasc. 527 a iz 1703, 1708. — 160. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 767. — 161. KM, fasc. 43, št. 235; MM, Pfarrakten. — 162. Kos, Don., št. 248, str. 164. — 163. KM, fasc. 37, št. 201 iz 1648; Rep. 53, fasc. 297, št. 7 iz 1651. — 164. Kos, Don., št. 324, str. 199 iz 1652. — 165. Kos, Don., št 398, str. 233 iz 1654. — 166. Kos, Don., št. 402, str. 234 iz 1654. — 167. Kos, Don., št. 412, str. 239; št. 426, str. 246. — 168. Kos, Don., št. 487, str. 265; Urkd., fasc. 142, list. 8. 7. 1672. — 169. KM, fasc. 46, št. 289. — 170. I. Vrhovec, Ljubljanski meščani, o. d., str. 173. — 171. Npr. KM, fasc. 46, št. 314 iz 1650, 1653. — 172. KM, fasc. 43, št. 235 iz 1652. — 173. Zontar, Platnarstvo, str. 97. — 174. Zontar, Platnarstvo, str. 90—95. — 175. Za loško gospostvo: RDA-G, fasc. 2, št. 43; Bek. Tab.-G, 2/1-12. — 176. P. Blaznik, Analiza neposredne obremenitve grunta v Krnicah v Poljanski dolini, Kr. 17/1969, str. 20—23. — 177. Blaznik, Urbarji, str. 336. — 178. Blaznik, Urbarji, str. 133. — 179. I. Striedinger, Hans Georg Puecher (Freiherr von Puech) ein Freisinger Diplomat des 17. Jahrhunderts, XII. Sammelblatt des Hist. Ver. Freising 1920, str. 49. — 180. Blaznik, Sorško polje, str. 226—227. — 181. I. Striedinger, o. d., str. 17—19; Blaznik, Sorško polje, str. 227. — 182. Blaznik, Sorško polje, str. 227—228. — 183. I. Striedinger, o. d., str., str. 22. — 184. Blaznik, Sorško polje, str. 228—229. — 185. Kos, Don., št. 266, str. 171. — 186. I. Striedinger, o. d., str. 28. — 187. Blaznik, Sorško polje, str. 229. — 188. Blaznik, Sorško polje, str. 230. — 189. Blaznik, Sorško polje, str. 231—232. — 190. AS, Bek. Tab.-G, 2. — 191. AS, RDA-G, fasc. 239, št. 36. — 192. AS, RDA-G, fasc. 289, št. 22. — 193. Blaznik, Besnica, str. 272. — 194. AS, Priv. a., CX, fasc. 3 iz 1696—1705; fasc. 4 iz 1726—1745. — 195. Blaznik, Besnica, str. 272—273. — 196. AS, RDA-G, fasc. 411—424. — 197. AS, RDA-G, fasc. 239, 277, 289. — 198. KM, fasc. 36, št. 198. — 199. Blaznik, Tolminski punt, str. 86, 88; prim. str. 232. — 200. KM, Rep. 53, fasc. 297, št. 13. — 201. Blaznik, Tolminski punt, str. 88—89. — 202. Ce ne citiram drugače, temelji naslednji tekst na AS, Bek. Tab.-G, 2/1-12. — 203. KM, fasc. 27, št. 2. — 204. KM, fasc. 27, št. 1. — 205. Npr. 1648, Kos, Don., št. 251, str. 165; št. 268—269, 272, str. 173—175. — 206. Kos, Don., št. 220, str. 150. — 207. Kos, Don, št. 494, str. 267. — 208. Prim. Z. Reven, Cerkev na Slovenskem 1971, str. 95; Kos, 1892, str. 13. — 209. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 318, 321. — 210. KM, fasc. 30, št. 47. — 211. Kos, Don, št. 157, str. 105. — 212. Kos, Don, št. 223, str. 152. — 213. Kos, Don, št. 328, str. 200. — 214. KM, fasc. 38, št. 202. — 215. KM, fasc. 34, št. 168 B. — 216. AS, St. a, fasc. 527 a. — 217. AS, St. a, fasc. 527 b iz 1722. — 218. AS, St. a, fasc. 527 f. — 219. KM, Rep. 53, fasc. 297, št. 15. — 220. AS, St. a, fasc. 527 i. — 221. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 751—753. — 222. KM, fasc. 45, št. 251 iz 1659. — 223. Kos, Don, št. 549, str. 280. — 224. Kos, Don, št. 256, str. 167; št. 262, str. 170 iz 1650. — 225. Kos, Don, št. 281, str. 178. — 226. Blaznik, Tolminski punt, str. 90, 92. — 227. Blaznik, Tolminski punt, str. 92—95. — 228. KM, fasc. 43, št. 227. — 229. Zontar ml. Mestni red, str. 130. — 230. Zontar ml. Mestni red, str. 128—129; AS, Gr. a. Škofja Loka, fasc. 32. — 231. Zontar ml. Mestni red, str. 131—132. — 232. KM, fasc. 34, št. 157; Kos, Don, št. 430, str. 247—248 iz 1656; št. 450, str. 253 iz 1657; št. 454— 455, str. 254—255 iz 1658. — 233. KM, fasc. 40, št. 205 iz 1731, 1732. — 234. Zontar ml. Mestni red, str. 130. — 235. Zontar ml. Mestni red, str. 130. — 236. Zontar ml. Mestni red, str. 132—133. — 237. Zontar ml. Mestni red, str. 133— 135. — 238. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 239. Kos, Don, št. 100, str. 70 iz 1621; KM, fasc. 33, št. 98 iz 1702. — 240. KM, fasc. 33, št. 98. — 241. Kos, Don, št. 517, str. 273 iz 1681. — 242. Kos, Don, št. 583, str. 290 iz 1727; prim. J. Jamar-Legat, Začetki loškega šolstva, LR 15/1968, str. 69. — 243. KM, fasc. 33, št. 74. — 244. Fr. Pokorn, Loka, Dom in svet 7/1894, str. 756. — 245. HM, III A/3, št. 37, f. 204'; AS, Gr. a. 2, fasc. 34. — 246. KM, fasc. 33, št. 74; fasc. 46, št. 322. — 247. Fr. Pokorn, Loka, o. d, str. 756. — 248. KM, fasc. 33, št. 74. — 249. Fr. Pokorn, Loka, o. d, str. 756. — 250. KM, fasc. 33, št. 74; fasc. 43, št. 227; fasc. 49, št. 360. — 251. KM, fasc. 46, št. 290. — 252. Fr. Pokorn, Loka, o. d, str. 757. — 253. Kos, Don, št. 415, str. 240 iz 1655. — 254. Kos, Don, 63, str. 56. — 255. KM, fasc. 49, št. 360. — 256. KM, fasc. 43, št. 227. — 257. KM, fasc. 43, št. 228. — 258. KM, fasc. 40, št. 228. — 259. Kos, Don, št. 350, str. 211. — 260. KM, fasc. 38, št. 202. — 261. KM, fasc. 43, št 235. — 262. KM, fasc. 48, št. 353. — 263. KM, fasc. 43, št. 235. — 264. KM, fasc. 37, št. 201. — 265. KM, fasc. 38, št. 202. — 266. KM, fasc. 41, št. 210. — 267. KM, fasc. 32, št. 62. — 268. AS, 1/45 r, f. 190; KM, fasc. 34, št. 162. — 269. KM, fasc. 34, št. 157, 168. — 270. KM, fasc. 43, št. 235; gl. votivno sliko v loškem muzeju. — 271. KM, fasc. 43, št. 235; Rep. 53, fasc. 304, št. 2; fasc. 28, št. 21; gl. votivno sliko 18, str. 55. — 272. KM, fasc 43, št. 235. — 273. Loški arhiv. — 274. KM, fasc. 48, št. 353. — 275. KM, fasc. 27, št. 6. — 276. KM, fasc. 48, št. 353. — 277. Kos, Don, št. 416, str. 241. — 278. KM, fasc. 34, št. 162 iz 1632; fasc. 37, št. 201 iz 1642. — 279. Kos, Don, št. 159, str. 106. — 280. Kos, Don, št. 164, str. 109 iz 1640; št. 172, str. 126 iz 1641; št. 245, str. 164 iz 1648. — 281. Kos, Don, št. 248, str. 164 iz 1648; št. 398, str. 233 iz 1654. — 282. KM, fasc. 34, št. 162. — 283. KM, fasc. 42, št. 224. — 284. KM, fasc. 38, št. 202. — 285. KM, fasc. 42, št. 224 iz 1659. — 286. Npr. 1698, KM, fasc. 52, št. 34; 1728, fasc. 40, št. 205. — 287. Npr. 1734, KM, fasc. 40, št. 205. — 288. Npr. 1660, KM, fasc. 36, št. 195; 1732, fasc. 40, št. 205; 1750, AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 289. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 9. — 290. KM, fasc. 34, št. 168 B. — 291. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 292. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 293. KM, fasc. 49, št. 360 iz 1655. — 294. Npr. 1655, KM, fasc. 34, št. 172. — 295. Npr. 1663, KM, fasc. 27, št. 6. — 296. P. Blaznik, Iz življenja loškega plemstva v 17. stoletju, LR 17/1970, str. 35. — 297. MM, Pfarrakten iz 1642; KM, fasc. 49, št. 379 iz 1642. — 298. KM, fasc. 40, št. 209 iz 1673. — 299. MM, Pfarrakten, str. 19. — 300. KM, fasc. 38, št. 202. — 301. Npr. 1677, KM, fasc. 43, št. 227. — 302. Kos, Don., št. 180, str. 129; št. 324, str. 199. — 303. Npr. 1634, MM, Pfarrakten; 1723, KM, fasc. 43, št. 235. — 304. KM, fasc. 40, št. 209. — 305. KM, fasc. 43, št. 235. — 306. Npr. 1682—1687, KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 18—22; 1689—1699, Rep. 53, fasc. 303, št. 24—32; fasc. 43, št. 235 iz 1699. — 307. MM, Pfarrakten; KM, fasc. 35, št. 178. — 308. KM, fasc. 43, št. 235 iz 1658. — 309. KM, fasc. 43, št. 227. — 310. Npr. 1656, KM, fasc. 34, št. 162. — 311. Npr. 1723, KM, fasc. 43, št. 235. — 312. Npr. 1649, KM, Rep. 53, fasc. 303. — 313. KM, Rep. 53, fasc. 303; prim. str. 258. — 314. KM, fasc. 43, št. 235. — 315. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 316. KM, fasc. 37, št. 201 iz 1642. — 317. MM, Pfarrakten; AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 318. AS, RDA-G, fasc. 2/1, št. 39. — 319. Miillner, Eisen, str. 134, 145, 146, 194. — 320. Globočnik, Eisnern, št. 26, str. 11. — 321.'Miillner, Eisen, str. 162—166. — 322. AS, Kresija, Montanistica, fasc. 21. — 323. Globočnik, Eisnern, št. 110, str. 23 iz 1663; št. 120, str. 24 iz 1677. — 324. Globočnik, Eisnern, št. 114, str. 23 iz 1673. — 325. Miillner, Eisen, str. 162—169. — 326. Miillner, Eisen, str. 169—196. — 327. Globočnik, Eisnern, št. 81, str. 20. — 328. Npr. Kos, Don., št. 125, str. 88 iz 1631; št. 133, str. 90 iz 1633; št. 151, str. 100 iz 1638. — 329. Kos, Don., št. 393, str. 320. — 330. Globočnik, Eisnern, št. 101, str. 22. — — 331. Globočnik, Eisnern, št. 87, str. 21 iz 1633. — 332. Kos, Don., št. 125, str. 80. — 333. Kos, Don., št. 125, str. 86. — 334. Globočnik, Eisnern, št. 79, str. 20 iz 1630. — 335. Kos, Don., št. 133, str. 90 iz 1633. — 336. Kos, Don., št. 133, str. 90 iz 1633. — 337. Kos, Don., št. 216, str. 147—148 iz 1646. — 338. Kos, Don., št. 216, str. 149. — 339. Globočnik, Eisnern, št. 136, str. 25. — 340. Globočnik, Eisnern, št. 137, str. 25. — 341. KM, fasc. 46, št. 289. — 342. KM, fasc. 45, št. 246. — 343. KM, fasc. 46, št. 289. — 344. Kos, Don., št. 314, 316, 317, str. 195—196. — 345. KM, fasc. 46, št. 289. — 346. KM, fasc. 157, št. 209, 210. — 347. KM, fasc. 157, št. 210. — 348. Blaznik, Poljanska dolina, str. 59. — 349. Blaznik, Sorsko polje, str. 180. — 350. KM, Rep. 53, fasc. 303, št. 16, 19, 20; Kos, 1892, str. 9. — 351. Blaznik, Sorško polje, str. 180. — 352. AS, Priv. a., CX, listine. — 353. KM, fasc. 49, št. 378. — 354. KM, fasc. 49, št. 378. — 355. Blaznik, Sorško polje, str. 180—181. — 356. J. Zontar, Trgovska računica loškega veletrgovca Franca Oblaka-Wolkensperga iz leta 1677, LR 7/1960, str. 88—93. — 357. AS, Priv. a., CX, fasc. 17, št. 1 a. — 358. Blaznik, Sorško polje, str. 181. — 359. AS, Priv. a., CX, fasc. 35. — 360. GB VI, f. insert 9', 21, 22. — 361. Blaznik, Sorško polje, str. 181; AS, Priv. a., CX, fasc. 14, 17, št. 1 a. — 362. Blaznik, Sorško polje, str. 181. — 363. AS, Seznam diplom, št. 68. — 364. KM, fasc. 157, št. 199. — 365. KM, fasc. 158, št. 224. — 366. Blaznik, Sorško polje, str. 184. — 367. GB V, f. 370, 370'. — 368. Blaznik, Sorško polje, str. 184. — 369. GB VI, f. 275—277. — 370. Blaznik, Sorško polje, str. 184—185. — 371. Blaznik, Sorško polje, str. 186. — 372. Blaznik, Sorško polje, str. 192—194. — 373. Blaznik, Sorško polje, str. 194; idem, Besnica, str. 254—255. — 374. 1636 Mazoll, KM, fasc. 157, št. 198; 1676 Žigon, 1746 Grošelj, Blaznik, Besnica, str. 253, 257—260. — 375. Blaznik, Besnica, str. 257—260. — 376. KM, fasc. 30, št. 47. — 377. Kos, 1892, str. 4. — 378. Valvasor, Ehre 11, str. 127—128. — 379. Blaznik, Sorško polje, str. 152, 186. — 380. KM, fasc. 27. — 381. MM, fasc. 266 iz 1733; Urkd, fasc. 142, list. iz 1734. — 382. Blaznik, Sorško polje, str. 187. — 383. Blaznik, Sorško polje, str. 193. — 384. Kos, 1892, str. 6—7. — 385. KM, fasc. 29, št. 33. — 386. KM, fasc. 40, št. 209, — 387. AS, 1/45 r; Seznam diplom, št. 25, 26. — 388. KM, fasc. 37, št. 101; fasc. 40, št. 209; MM, fasc. 142; Kos, 1892, str. 7; Blaznik, Loško plemstvo, str. 33—39. — 389. Kos, 1892, str. 3; KM, fasc. 41, št. 210; gl. str. 227—228. — 390. Kos, 1892, str. 4. — 391. KM, fasc. 40, št. 209. — 392. AS, Gr. a. II, ustrezni urbarji; prim. str. 231, 236. — 393. Kos, Don, št. 164, str. 110; št. 256, str. 167. — 394. AS, Priv. a, CX, fasc. 4. — 395. Kos, 1892, str. 13. — 396. Fr. Pokorn, Zgodovina Besnice pri Kranju, Ljubljana 1909, str. 70; Miklavčič, Župnije, str. 49. — 397. KM, fasc. 27, št. 7. — 398. Kos, 1892, str. 16. — 399. KM, fasc. 27, št. 7. — 400. Kos, Don, št. 121, str. 82. — 401. KM, fasc. 27, št. 7. — 402. KM, fasc. 27, št. 7. — 403. 1593, KM, fasc. 38, št. 202; 1596, MM, fasc. 142; 1597, Koblar, Drobtinice 1891, str. 25, 1893, str. 187; 1633, MM, fasc. 142; Pfarrakten; 1664, KM, fasc. 40, št. 209. — 404. KM, fasc. 27, št. 7. — 405. AS, RDA-G, fasc. 81, št. 4. — 406. AS, RDA-G, fasc. 19, št. 9; prim. str. 241—242. — 407. Npr. KM, fasc. 27, št. 7. — 408. KM, fasc. 49, št. 360; MM, Pfarrakten iz 1647. — 409. KM, fasc. 27, št. 7. — 410. KM, fasc. 27, št 7. — 411. KM, fasc. 27, št. 7. — 412. MM, Pfarrakten. — 413. MM, Pfarrakten s. d. — 414. AS, RDA-G, fasc. 84; Bek. Tab. 84. — 415. AS, RDA-G, fasc. 83. — 416. AS, RDA-G, fasc. 86. — 417. AS, RDA-G, fasc. 85. — 418. MM, Pfarrakten. — 419. Kos, Don, št. 287, str. 181; MM, Pfarrakten. — 420. AS, RD-G, fasc. 20. — 421. MM, Pfarrakten; Kos, Don, št. 287, str. 181. — 422. Kos, Don, št. 477, str. 261. — 423. AS, RDA-G, fasc. 34. — 424. AS, RDA-G, fasc. 82. — 425. 1614, MM, Pfarrakten; Kos, Don, št. 583, str. 289. — 426. 1727, MHK 1852, str. 51; Fr. Pokorn, Loka, o. d, str. 757. — 427. 1738, KM, fasc. 34, št. 147; fasc. 33, št. 74. — 428. KM, fasc. 34, št. 125 iz 1706. — 429. MM, Pfarrakten. — 430. Blaznik, Sorško polje, str. 191. — 431. Kos, Don, št. 586, str. 290—291. — 432. Blaznik, Sorško polje, str. 191. — 433. Kos, Don, št. 484, str. 264. — 434. Koblar, Drobtinice 1893, str. 246. — 435. Koblar, Drobtinice 1891, str. 30. — 436. Koblar, Drobtinice 1893, str. 247. — 437. AS, RDA-G, fasc. 3, št. 2; Blaznik, Sorško polje, str. 190. — 438. Blaznik, Urbarji, str. 364; Kos, Don, št. 100, str. 70 iz 1621; št. 157, str. 105 iz 1639. — 439. Kos, Don, št. 247, str. 164 iz 1648; KM, fasc. 46, št. 310 iz 1736. — 440. KM, fasc. 45, št. 252. — 441. Zontar, Kranj, str. 216. — 442. KM, fasc. 28, št. 23; Fr. Pokorn, Loka, o. d. str. 731. — 443. KM, fasc. 28, št 23; fasc. 48, št. 353. — 444. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 731—732. — 445. 1706, KM, fasc. 28, št. 23; fasc. 40, št. 205; fasc. 46, št. 330; Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 732. — 446. KM, fasc. 28, št. 23; Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 732. — 447. KM, fasc. 28, št. 23. — 448. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 755. — 449. Kos, Don., št. 568, str. 285. — 450. KM, fasc. 28, št. 23. — 451. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 754. — 452. KM, fasc. 28, št. 23. — 453. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 754—755. — 454. KM, fasc. 28, št. 24; fasc. 34, št. 121. — 455. Blaznik, Poljanska dolina, str. 50. — 456. AS, RDA-G, fasc. 73, št. 1, 4. — 457. AS, RDA-G, fasc. 177, št. 6. — 458. Kos, Don., št. 531, 535,' 540, str. 275—277 iz 1692, 1695, 1701; št. 552, 554, str. 281—282 iz 1704, 1705. — 459. AS, RDA-G, fasc. 183, 424—428; v naslednjih treh odstavkih citirane številke v oklepaju pomenijo ustrezne fascikle v AS, RDA-G, oziroma Bek. Tab. — 460. MM, Pfarrakten. — 461. KM, fasc. 34, št. 163. — 462. HM, Freising Hochstift, Lit. 367. — 463. Npr. 1627, KM, fasc. 46, št. 328; 1628, fasc. 47, št. 334; 1651, MM, Pfarrakten. — 463 a. Fr. Koblar, Slovenska dramatika 1, Ljubljana 1972, str. 12, 13. — 464. A. Koblar, Pasijonske igre na Kranjskem, IMK 2/1892, str. 110—125; F. Kalan, Obris gledališke zgodovine pri Slovencih, Novi svet 3/1948, str. 79—81; M. Rupel, Slovenski biografski leksikon 9/1960, str. 131—132; ustni podatki akad. prof. dr. Fr. Koblarja. — 465. AS, RDA-G, fasc. 2, 3, 19, 20, 34, 73, 75, 81—86, 101—107, 144, 177, 183, 239, 277, 289, 292, 313, 315, 335, 340, 364, 365, 411—428 in ustrezne Bek. Tab. — 466. Npr. RDA-G, fasc. 2, št. 43 iz 1754 (AS). — 467. Npr. AS, RDA-G, fasc. 2, št. 47 iz 1755. — 468. KM, fasc. 47, št. 340. — 469. KM, fasc. 28, št. 10. — 470. AS, Bek. Tab. 2, št. 1—10. — 471. Kapiteljski arhiv v Ljubljani, fasc. 116; AS, Bek. Tab. 313. D. OD TEREZIJANSKO-JOZEFINSKIH REFORM DO SEKULARIZACIJE LOŠKEGA GOSPOSTVA 1. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 747. — 2. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 365, 376; Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 801. — 3. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 802—803. — 4. Vilfan, Pravna zgodovina, str. 376—377. — 5. J. Polec, Kraljestvo Ilirija, str. 132—133; Miklavčič, Župnije, str. 35; KM, fasc. 32, št. 66. — 6. Miklavčič, Župnije, str. 36, 40, 41; KM, fasc. 30, št. 48 iz 1792. — 7. KM, fasc. 48, št. 354. — 8. KM, fasc. 32, št. 95. — 9. KM, fasc. 28, št. 8, 11. — 10. KM, fasc. 28, št. 28; fasc. 29, št. 41; fasc. 30, št. 48. — 11. KM, fasc. 30, št. 48, 49. — 12. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1785. — 13. KM, fasc. 28, št. 8; fasc. 29, št. 40. — 14. KM, fasc. 47, št. 334. — 15. Fr. Kidrič, Slovenski biografski leksikon 1, str. 146. — 16. KM, fasc. 34, št. 119; fasc. 245, št. 26. — 17. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1786. — 18. KM, fasc. 30, št. 48 iz 1786. — 19. KM, fasc. 28, št. 10. — 20. KM, fasc. 36, št. 198. — 21. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1785. — 22. KM, fasc. 29, št. 40 iz 1785. — 23. KM, fasc. 28, št. 19. — 24. KM, fasc. 28, št. 19; fasc. 31, št. 58; fasc. 32, št. 62; fasc. 34, št. 112; fasc. 35, št. 189; Zontar, Kranj, str. 241; Vilfan, Pravna zgodovina, str. 402. — 25. KM, Rep. 53, fasc. 298, št. 4; fasc. 30„ št. 49. — 26. KM, fasc. 30, št. 49 iz 1792. — 27. KM, fasc. 28, št. 11. — 28. KM, fasc. 32, št. 62. — 29. KM, fasc. 30, št. 52. — 30. KM, fasc. 30, št. 51. — 31. KM, fasc. 30, št. 49. — 32. KM, fasc. 28, št. 8; fasc. 30, št. 49; fasc. 32, št. 62. — 33. KM, fasc. 30, št. 48. — 34. KM, fasc. 28, št. 8. — 35. KM, fasc. 30, št. 50. — 36. KM, fasc. 30, št. 49. — 37. KM, fasc. 29, št. 40; fasc. 32, št. 66. — 38. KM, fasc. 27, št. 3; fasc. 36, št. 198 iz 1767. — 39. KM, fasc. 33, št. 89. — 40. KM, fasc. 30, št. 49. — 41. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1785. — 42. KM, Rep. 53, fasc. 298, št. 4. — 43. KM, fasc. 31, št. 58. — 44. KM, fasc. 29, št. 44; fasc. 35, št. 177. — 45. KM, fasc. 29, št. 44. — 46. KM, fasc. 35, št. 117. — 47. KM, Rep. 53, fasc. 298, št. 4; fasc. 27, št. 3. — 48. KM, fasc. 27, št. 3 iz 1793. — 49. KM, fasc. 33, št. 78, 79. — 50. KM, fasc. 28, št. 28; Rep. 53, fasc. 298, št. 9. — 51. Vilfan, Mere, str. 85. — 52. KM, fasc. 30, št. 47, 50; Blaznik, Urbarji, str. 70. — 53. KM, fasc. 33, št. 78 iz 1754. — 54. Kos, Don., št. 671, 672, str. 313—314. — 55. Kos, Don., št. 675, str. 314; št. 681, str. 316. — 56. KM, fasc. 30, št, 50 iz 1794. — 57. KM, fasc. 33, št. 78 iz 1754; fasc. 34, št. 114 iz 1790. — 58. KM, Rep. 53, fasc. 298, št. 9. — 59. KM, fasc. 32, št. 70. — 60. KM, fasc. 29, št. 32, 35. — 61. KM, fasc. 30, št. 50. — 62. KM, fasc. 28, št. 47. — 63. KM, fasc. 30, št. 50, 51. — 64. KM, fasc. 28, št. 9 iz 1793. — 65. KM, fasc. 30, št. 50, 51. — 66. KM, fasc. 34, št. 126; prim. Zontar, Kranj, str. 239—240. — 67. KM, fasc. 29, št. 46; fasc. 30, št. 50. — 68. KM, fasc. 30, št. 47. — 69. KM, fasc. 30, št. 47, 50. — 70. KM, fasc. 30, št. 47. — 71. KM, fasc. 28, št. 21. — 72. KM, fasc. 30, št. 51. — 73. KM, fasc. 28, št. 11. — 74. KM, fasc. 32, št. 62. — 75. Prim. Zontar, Kranj, str. 240. — 76. KM, fasc. 28, št. 11; fasc. 32, št. 62. — 77. KM, fasc. 34, št. 103. — 78. KM, fasc. 30, št. 49, 50; fasc. 32, št. 62. — 79. KM, fasc. 28, št. 11; fasc. 30, št. 50; fasc. 32, št. 62. — 80. KM, fasc. 30, št. 50. — 81. AS, RDA-G, fasc. 2, št. 9, 18. — 82. KM, fasc. 30, št. 50, 51. — 83. KM, fasc. 30, št. 50 iz 1793. — 84. KM, fasc. 30, št. 50, 51. — 85. KM, fasc. 30, št. 50. — 86. KM, fasc. 30, št. 51. — 87. KM, fasc. 32, št, 65. — 88. KM, fasc. 30, št. 47 iz 1792. — 89. KM, fasc. 30, št. 48. — 90. KM, fasc. 28, št. 14. — 91. KM, fasc. 31, št. 58 iz 1800. — 92. Blaznik, Obzidje, str. 21—22. — 93. Blaznik, Obzidje, str. 22; Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 374. — 94. KM, fasc. 30, št. 58 iz 1790. — 95. Npr. 1780, Kos, Don., št. 694, str. 319. — 96. KM, fasc. 28, št. 21 iz 1776. — 97. KM, fasc. 33, št. 77; fasc. 190; Kos, Don., št. 610, 611, str. 297—298. — 98. AS, Kreisamt-Acten, Herrschaft Lack-Waldstreitigkeiten. — 99. AS, RDA-G, fasc. 2, št. 9—18 a, 41. — 100. V. Valenčič, Gozdarstvo, Zgodovina agrarnih panog I., str. 448—449. — 101. Miillner, Eisen, str. 248, 744; Globočnik, Eisnern, str. 3; št. 185, str. 29. — 102. Globočnik, Eisnern, str. 3; Miillner, Eisen, str. 248, 713. — 103. Globočnik, Eisnern, str. 3; št. 185, str. 29; Miillner, Eisen, str. 246, 247. — 104. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 21. — 105. KM, fasc. 30, št. 49. — 106. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 21; Globočnik, Eisnern, str. 3; št. 185, str. 29—30. — 107. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 21. — 108. Mtillner, Eisen, str. 239, 241—243, 248, 311. — 109. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 21. — 110. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 21; prim. Mtillner, Eisen, str. 247—248. — 111. Mtillner, Eisen, str. 205, 219—222, 226. — 112. Kos, Don., št. 659, str. 310—311. — 113. Kos, Don., št. 668, str. 313. — 114. Mtillner, Eisen, str.' 266; Gašperšič, Oglarstvo, str. 101. — 115. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 20. — 116. AS, Kres, a., Montanistica, fasc. 21. — 117. AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 20. — 118. Mtillner, Eisen, str. 311. — 119. Mtillner, Eisen, str. 218—222. — 120. Globočnik, Eisnern, št. 192, str. 30; AS, Kres. a., Montanistica, fasc. 20. — 121. Mtillner, Eisen, str. 222—225. — 122. Mtillner, Eisen, str. 224, 226. 123. B. Grafenauer, Narodi Jugoslavije 2, str. 814—815. — 124. Kos, Don., št. 621, str. 300. — 125. KM, fasc. 34, št. 134. — 126. KM, fasc. 34, št. 112. — 127. Blaznik, Posestne razmere. — 128. Kos, Don., št. 650, str. 308. — 129. KM, fasc. 34, št. 114. — 130. B. Grafenauer, Narodi Jugoslavije 2, str. 807. — 131. KM, fasc. 36, št. 198 iz 1767. — 132. KM, fasc. 34, št. 141. — 133. KM, fasc. 30, št. 47. — 134, KM, fasc. 27, št. 2. — 135. KM, fasc. 28, št. 10 iz 1785; fasc. 34, št. 114 iz 1790. — 136. KM, fasc. 28, št. 11. — 137. B. Grafenauer, Narodi Jugoslavije 2, str. 809—810. — 138. Kos, Don., št. 674, str. 315. — 139. Kos, Don., št. 681, str. 316. — 140. KM, fasc. 29, št. 46-1, 9. — 141. KM, fasc. 30, št. 50; fasc. 35, št. 189. — 142. KM, fasc. 34, št. 114. — 143. KM, fasc. 28, št. 18 iz 1786. — 144. KM, fasc. 28, št. 24. — 145. KM, fasc. 36, št. 198 iz 1767; fasc. 30, št. 47 iz 1793. — 146. B. Grafenauer, Gospodarski obrat kmetije, Zgodovina agrarnih panog 1, str. 620. — 147. KM, fasc. 47, št. 346. — 148. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 802—804; idem, Kolonizacija in populacija, Zgodovina agrarnih panog 1, str. 34—38. — 149. KM, fasc. 47, št. 338. — 150. Fr. Zwitter, Kolonizacija in populacija, Zgodovina agrarnih panog 1, str. 38—39; KM, fasc. 30, št. 50; fasc. 47, št. 338; Mtillner, Eisen, str. 308—309. — 151. KM, fasc. 47, št. 338. — 152. KM, fasc. 30, št. 50 iz 1794. — 153. KM, fasc. 34, št. 151 iz 1779. — 154. KM, fasc. 28, št. 8 iz 1792; fasc. 30, št. 50. — 155. Kos, Don., št. 675, str. 314 iz 1776; št. 682, str. 316 iz 1777. — 156. KM, fasc. 34, št. 151. — 157. KM, fasc. 34, št. 151. — 158. KM, fasc. 34, št. 151. — 159. KM, fasc. 28, št. 9. — 160. A. Dimitz, Geschichte Krains 4, 1876, str. 250—252. — 161. KM, fasc. 32, št. 65. — 162. KM, fasc. 35, št. 189. — 163. KM, fasc. 35, št. 189. — 164. A. Dimitz, o. d., str. 256 do 259. — 165. KM, fasc. 35, št. 189. — 166. AS, RDA-G, fasc. 2, št. 18 1/2. — 167. Kos, Don., št. 638, 640, 644, str. 305—307 iz 1768; KM, fasc. 28, št. 9 iz 1780. — 168. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 817—819. — 169. Miklavčič, Župnije, str. 20—21. — 170. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 817—819. — 171. Miklavčič, Župnije, str. 21. — 172. Miklavčič, Župnije, str. 21—24; Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 818. — 173. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 818—819; KM, fasc. 32, št. 62. — 174. KM, fasc. 29, št. 38 iz 1781. — 175. J. Jamar-Legat, Začetki loškega šolstva, LR 15/1968, str. 66; idem, Loško šolstvo v dobi razsvetljenstva, LR 16/1969, str. 142. — 176. Fr. Pokorn, Loka, o. d., str. 693; MHK 1860, str. 71; KM, fasc. 34, št. 165 iz 1783. — 177. Zontar, Kranj, str. 243. — 178. KM, fasc. 34, št. 147. — 179. Zontar, Kranj, str. 243. — 180, KM, fasc. 30, št. 48 iz 1792. — 181. Npr. 1793, 1801, KM, fasc. 28, št. 24. — 182. KM, fasc. 34, št. 152. — 183. KM, fasc. 34, št. 147. — 184. KM, fasc. 28, št, 25 iz 1787. — 185. KM, fasc. 34, št. 147. — 186. KM, fasc. 29, št. 37 iz 1788. — 187. KM, fasc. 28, št. 27. — 188. KM, fasc. 32, št. 62; fasc. 34, št. 147. — 189. KM, fasc. 32, št. 62. — 190. Z. Reven, Cerkev na Slovenskem, 1971, str. 88. — 191. Miklavčič, Župnije, str. 21. — 192. Kos, Don., št. 604, str. 294—296. — 193. KM, fasc. 45, št. 257; fasc. 46, št. «327. — 194. Miklavčič, Župnije, str. 21; Z. Reven, o. d., str. 65, 79. — 195. Miklavčič, Župnije, str. 52; Z. Reven, o. d., str. 75. — 196. KM, fasc. 28, št. 25; Miklavčič, Župnije, str. 25. — 197. KM, fasc. 27, št. 4, 7. — 198. KM, fasc. 27, št. 7. — 199. KM, fasc. 27, št. 7; fasc. 34, št. 127. — 200. KM, fasc. 33, št. 99. — 201. KM, fasc. 34, št. 127. — 202. KM, fasc. 27, št. 7. — 203. Kos, Don., št. 636, str. 305. — 204. A. Koblar, Pasijonske igre, o. d., str. 125; M. Rupel, o. d., str. 132; Fr. Koblar, Slovenska dramatika, o, d., str. 21. — 205. Kos, Don., št. 651, str. 309 iz 1769. — 206. KM, fasc. 31, št. 108; fasc. 35, št. 85 iz 1768. — 207. KM, fasc. 30, št. 47 iz 1792. — 208. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 821; Gra-fenauer, Zgodovina 5, str. 62—64; Schmidt, Šolstvo, str. 178—179. — 209. KM, fasc. 33, št. 98 iz 1749, 1768; fasc. 29, št. 38 iz 1771, št. 41 iz 1787. — 210. Schmidt, Šolstvo, str. 246, 247. — 211. KM, fasc. 29, št. 38. — 212. KM, fasc. 29, št. 38 iz 1781. — 213. Kos, Don., št. 689, str. 318. — 214. KM, fasc. 29, št. 38. — 215. Schmidt, Šolstvo, str. 197. — 216. KM, fasc. 29, št. 38 iz 1781. — 217. Schmidt, Šolstvo, str. 191. — 218. KM, fasc. 29, št. 41. — 219. KM, fasc. 29, št. 38, 41 — 220. Schmidt, Šolstvo, str. 209—210. — 221. KM, fasc. 29, št. 38, 41. — 222. KM, fasc. 29, št. 38. — 223. Schmidt, Šolstvo, str. 252; J. Jamar-Legat, Loško šolstvo, o, d., str. 143. — 224. Prim. Fr. Zwitter, Narodi Jugoslavije 2, str. 822. E. POPULACIJA NA LOŠKEM SKOZI STOLETJA 1. Blaznik, Urbarji, str. 129—167, 179—213. — 2. Blaznik, Urbarji, str. 288—366. — 3. AS, Gr. a. 2. — 4. AS, RDA-G, fasc. 2; Bek. Tab.-G, 2. — 5. Kapit. arh., Ljubljana, fasc. 116. — 6. KM, fasc. 47, št. 338. — 7. NUK, rokopisni oddelek, III. 44995. — 8. Blaznik, Poljanska dolina, str. 57. — 9. Blaznik, Dovje, str. 12. — 10. Notaten oder eigentlich Materialien zu weiterer Aus-arbeitung das Herzogtum betrefend, AS 11/22 r. — 11. M. Kos, Kolonizacija in populacija, Zgodovina agrarnih panog 1, str. 84—85. — 12. KM, fasc. 45, št. 264. — 13. KM, fasc. 46, št. 332. — 14. KM, fasc. 38, št. 202. — 15. Blaznik, Reformacija, str. 72. — 16. KM, fasc. 41, št. 210. — 17. KM, fasc. 42, št. 217. — 18. KM, fasc. 41, št. 210. — 19. Kos, Don., št. 231, str. 156. — 20. Notaten, gl. str. 428. — 21. Ganz kurz gefaste Beschreibung von dem Herzogtum Krain. AS 11/24 r. — 22. Zwitter, Prebivalstvo, str. 102. — 23. Zwitter, Prebivalstvo, str. 40. — 24. Globočnik, Eisnern, št. 54, str. 14. — 25. Kos, Don., št. 115, str. 79. — 26. Globočnik, Eisnern, str. 5, 7. — 27. Zwitter, Prebivalstvo, str. 14. F. ZATON FREISINŠKE OBLASTI NA LOŠKEM OZEMLJU 1. KM, fasc. 32, št. 65. — 2. KM, fasc. 28, št. 11 iz 1789. — 3. KM, fasc 30, št. 47 iz 1793. - 4. KM, fasc. 28, št. 47 iz 1792. - 5. KM, fasc. 30, št. 47 iz 1792. — 6. KM, fasc. 27, št. 3. — 7. KM, fasc. 30, št. 51. — 8. KM, fasc. 32, st. 65. — 9. KM, fasc. 31, št. 58. — 10. KM, fasc. 32, št. 65. — 11. KM, fasc. 3l| št. 58. — 12. Fr. Schnabel, Das Zeitalter Napoleons, Propylaen Weltgeschichte VII/1929, str. 128—129. — 13. A. Ammer, Der weltliche Grundbesitz des Hoch-stiftes Freising, Wissenschaftliche Festgabe zum zwolfhundertjahrigen Jubilaum des heiligen Korbinian, Munchen 1924, str. 336; M. Buchberger, Aus- und Nachwirkungen der Sakularisation im Erzbistum Munchen und Freising, isto-tam, str. 479, 483. DODATEK 1. Blaznik, Urbarji, str. 90—93. — 2. Vilfan, Mere, str. 84. — 3. KM, Rep. 53, fasc. 296. št. 16. — 4. MM, 8», fasc. 198. — 5. Blaznik, Sorško polje, str. 202. — 6. Blaznik, Urbarji, str. 94. — 7. Blaznik, Urbarji, str. 95. — 8. Vilfan, Mere, str. 52, 85. — 9. Vilfan, Mere, str. 62—65, 86. — 10. Blaznik, Urbarji, str. 98. — 11. Blaznik, Urbarji, str. 98—99. — 12. Blaznik, Urbarji, str. 99—100; Kos, 1892, str. 25. — 13. Kos, 1892, str. 25. — 14. Kos, 1892, str. 26. — 15. Fra 35, št. 494, str. 69—71. — 16. Fra 35, št. 544, str. 125—126. — 17. Blaznik, Urbarji, str. 33. — 18. Podatki za obe dolini so prevzeti iz urbarja 1630 (AS), za Sorško polje pa iz HM, Freising Hochstift, Lit. 521. entstehung und entwicklung der freisinger herrschaft loka (lack in oberkrain) bis zur sskularisation 1803 I. Das Gebiet von Loka war mindestens seit dem Neolithikum besiedelt; dies beweisen mehr die zufallig entdeckten Funde als die fach- und planmaBig durchgefiihrten Grabungen. Unter diesen Fundorten ist von besonderer Be-deutung die neolithische Fundstatte im Lubnik; sie zahlt zu den bisher am hdchsten gelegenen Fundorten dieser Art in Jugoslawien. Zahlreichere Funde stammen aus der Hallstattzeit (unter ihnen ist am wichtigsten die Schlacke auf der Stalica in der Selška dolina — Selzacher Tal) und auch aus der La-Tene-Zeit mit bedeutsamen Graberfeldern auf den Godeške Dobrave. In verschiedensten Teilen des ebenen und hiigeligen Gebietes kamen Reste aus der Romerzeit zutage, darunter der beriihmte Limes, errichtet vor dem Jahre 430 zum Schutze gegen die Volker der Barbaren auf ihren Ziigen nach Italien. Auf die stiir-mische Zeit der Volkerwanderung weisen einige befestigte Platze im Bereich der Selška und Poljanska Sora. Die groBen Volkerbewegungen brachten sehr friih die Slawen in das Gebiet von Loka; an dies erinnern die in Dokumenten der letzten Jahrzehnte des 10. Jahrhunderts festgestellten slowenischen Namen. Sie beweisen, daB sich bereits damals einzelne, noch heute bestehende Siedlun-gen entwickelt hatten. Zugleich mit ihren Nachbarn wurde die Bevolkerung dieses Gebietes allmahlich in den germanischen Westen eingeschlossen. Seit der zweiten Halfte des 10. Jahrhunderts machte sich hier der deutsche EinfluB ungehindert geltend und fiihrte beschleunigt seine Gesellschaftsordnung in der Form des Feudalismus ein. Vor genau tausend Jahren verschrieb der deutsche Herrscher, der mit unserem Boden frei verfiigte, in zwei aufeinander folgenden Schen-kungen dem Bistum Freising in Bayern die gesamte Selška dolina, die ostliche Halfte der Poljanska dolina (Pollander Tal) und einen groBen Teil des Sorško polje (Zeierfeld). Dem weiten Territorium schloB das Bistum Freising zu Beginn des 11. Jahrhunderts den Bereich von Stražišče—Besnica, in den folgenden Dezennien aber noch den restlichen Teil der Poljanska dolina an. Mit der Erwerbung von Pungert und Gosteče auf dem Sorško polje (um 1215) und des Dorfes Okroglo auf dem linken Saveufer (1263) erreichte der Freisinger Besitz im Gebiet von Loka jene Grenze, die man in den spateren Jahr-hunderten nicht mehr iiberschritt, aber auch wesentlich von ihr nicht zu-riickwich. Die umfassende Herrschaft war zwar wegen seiner ausgedehnten Gren-zen in den ersten Jahrhunderten dem Drucke der Nachbarn ausgesetzt, doch hinterlieCen die Streitigkeiten mit Ausnahme des nordostlichen Bereiches (Ortenburger) keine nachhaltigen Folgen. Der Grundherr festigte seinen Besitz, indem er in der zweiten Halfte des 13. Jahrhunderts die Landgerichtshoheit (1257, 1278) und das Bergregal (1277) erwarb und richtete so als vollkommener Eigentumer hier eine territorial geschlossene Grundherrschaft auf. Bei dem Ausbau der Herrschaft schwand immer mehr der Stand der Altfreien. Gesellschaftlich war aber der Stand der grundherrlich abhangigen Bevolkerung nicht einheitlich. — Im kleineren Teil der Herrschaft fuhrte der Herr zunachst Fronhofe ein, die aber friih an Bedeutung abnahmen. Schon Mitte des 12. Jahrhunderts verpachtete der Bischof alle vier damaligen Fronhofe auf dem Sorško polje, was aber keine festen Wurzeln fafite. Am langsten — noch in die Mitte des 14. Jahrhunderts — hielt sich die Wirtschaftsform der Fronhofe im Weinbaugebiet um Škofja Loka (Bischoflack) und Stražišče. — Einen groBen Teil der Bauern siedelte der Herr bereits in der Anfangsphase auf Huben an. In das Hubensystem schloB er die alten bisher hausgemein-schaftlich organisierten Siedlungen, in noch groBerem MaB aber den neu kultivierten Grund und Boden ein. Die Untertanen auf Huben waren besser gestellt als die Unfreien auf den Fronhofen, obwohl der Herr — auch diese besonders in der unmittelbaren Nahe — zur Bebauung des Herrenlandes heranzog. Das umfangreiche, sparlich besiedelte Gebiet begann der Grundherr friih zu kolonisieren. Die planmafiige mittelalterliche Kolonisation war gegen die Mitte des 14. Jahrhunderts abgeschlossen. Die Besiedelung des Sorško polje war im 13. Jahrhundert so grundlich ausgefuhrt, daB in den folgenden Jahrhunderten dort kein Raum fur neue Huben vorhanden war. Bis zum Ende des 13. Jahrhunderts war auch die von Osten ausgehende Besiedelung in der ostlichen Halfte der Selška dolina beendet, wahrend die Besiedelung im Gebiete der Sorica damals erst kaum begonnen hatte und zwar von westlicher Seite her; sie endete in Etappen bald nach 1318. Die mittelalterliche Besiedelung der Poljanska dolina reichte mit der Kolonisation des Gebietes von Hlevni vrh sogar in die Mitte des 14. Jahrhunderts. Auf die planmafiige Kolonisation in Gruppen weist die durchaus iiber-wiegende kollektive Flurverteilung hin, ebenso auch die Verteilung der Felder in geschlossener Streifenflur, wahrend die Blockflur besonders in einem Teile der ostlichen Poljanska dolina fur eine Besiedelung durch Einzelne spricht. Die verschiedene Weise der Besiedelung stand in keiner Beziehung zur geo-graphischen Lage. Den Bauerngutern in der Blockflur waren auch Walder und Weiden zu individuellen Genufi zugeteilt, wahrend sie die Untertanen sonst regelmaBig gemeinsam in den einzelnen Einheiten genossen. Auf eine grofizu-gige Kolonisation weisen einzelne Dorfer auf dem Sorško polje hin, wahrend die meisten Siedlungen in den Talern nur 2—4 Huben einschlossen. RegelmaBig umfaBte jede Bauernwirtschaft je 1 Hube, die sehr verschiedenen Umfang haben konnte; eine Ausnahme stellt das Karntner und Hlevni vrh Amt in der Poljanska dolina dar, wo die Halfte der Untertanen je 1 Hube hatte, bei den iibrigen trifft man aber auf die Spannweite von l/4 bis zu 4 Huben. Die planmaBige Kolonisation wurde sehr griindlich ausgefuhrt, denn unter Hun-derten von Huben findet man nur einzelne Wiistungen. Die Herkunft der Siedler war sehr bunt. Der GroBteil des Sorško polje gehorte in das bayerische Amt. Wie die Analyse der Orts-, Personen- und Flurnamen zeigt, war hier der deutsche Bevolkerungsanteil ziemlich stark mit dem Mittelpunkte in dem groBen einheitlich aufgebauten Dorf Bitnje — Zab-nica. Doch waren alle Siedlungen im bayerischen Amte bei weitem nicht bayerisch. Unter den ausgesprochen slowenischen ist z. B. Suha, das bereits in der Schenkungsurkunde von 973 erwahnt wird. Im Gegensatz dazu weisen aber in derselben Quelle genannte slowenische Siedlungen Zabnica, Stara Loka, Stražišče spater ein starkes deutsches Bevolkerungselement, das somit die alte slowenische Bevolkerung assimilierte. Das deutsche Element war auf dem Sorško polje noch im 16. Jahrhundert so stark vertreten, daB der Pfarrer von Stara Loka auch in deutscher Sprache predigte. — Die Kolonisten in der Poljanska und Selška dolina waren im Wesen slowenischer Herkunft, unter ihnen auch die Mehrzahl der dortigen Karntner einschlieBlich des Gebietes von Hlevni vrh. Wenigstens ein Teil von ihnen gelangte hieher aus der Umge-bung des Worthersees. Wohl aber sind deutscher Abstammung die Bewohner von Sorica, die aus dem Bereich von Innichen hieher iibersiedelten und in dem abgelegenen Gebiet lange Jahrhunderte ihre Sprache bewahrten. Im naturlichen Mittelpunkt der Herrschaft erstand unzweifelhaft sehr friih eine befestigte Stelle, der Obere Turm auf dem Krancelj, wo sich der alteste Sitz der herrschaftlichen Verwaltung befand. Noch vor AbschluB der systematischen Kolonisation iibersiedelte sie in die neue Befestigung, das Untere SchloB, spater das SchloB von Loka genannt. Abseits von den Ver-kehrsverbindungen lag unter dem Lubnik der »Stari grad« (Wildenlack), der wahrscheinlich in der vorfreisinger Periode erbaut wurde. In der Anfangsphase kam die fiihrende Rolle in der Herrschaft wohl dem Burggrafen des Oberen Turmes zu. Wahrend der fortschreitenden Kolonisation waren dem Burggrafen nur noch die Befestigungen des Oberen Turmes und von Wildenlack anvertraut, wahrend die Leitung der Herrschaft dem Pfleger als Vertreter des Grundherrn zufiel. In seinen Wirkungsbereich ge-horten auch die wirtschaftlichen Aufgaben, soweit bei gelegentlicher Verteilung der Kompetenzen dieselben nicht der Kastner verrichtete. Als solcher fiihrte er die planmaBige Kolonisation, gleichzeitig aber sorgte er fiir die regelma-Bigen Eingange der Rente. Der Pfleger hatte die Gerichtskompetenzen, seit dem Erwerb der Hochgerichtsbarkeit auch die Abhandlung schwerer Delikte. — Unter den niederen Angestellten waren am zahlreichsten (16) die Reprasentanten der Amter (beziehungsweise der Zupen in der Neuzeit), in der Mehrzahl als Zupane bezeichnet; die Herrschaft setzte sie gewissermafien als herrschaftliche Vertrauensmanner aus den Reihen der Untertanen ein. Neben den Forstern und Fischern waren zahlreicher die Jager, die auch Agenden des Schergen ausiibten, wahrend der »sodin« (Meister) ein Gerichtsvollzugsorgan war. Bei der groBen Entfernung war die Verbindung der fuhrenden Organe mit Freising ziemlich lose, was zu peinlichen Mifibrauchen fuhrte. Charak- teristisch ist das Beispiel der Ritter von Loka. Sie machten sich im Dienste des Grundherrn, besonders als Kolonisatoren, denen jede zehnte neu gegriindete Hube zufiel, so selbstandig, dafi sie den Versuch wagten, die eigentlichen Herren des Territoriums von Loka zu werden. Mit auBersten Anstrengungen gelang es endlich dem Bischof, vor allem die beiden Taler von gefahrlichen Rissen zu befreien, wahrend sich der Kern der entfremdeten Bauerngiiter auf das schon sonst stark gefahrdete Gebiet von Stražišče—Besnica konzentrierte. Gleichzeitig wurde aber der Herrschaft teilweise auch das Sorško polje ent-fremdet, wo verschiedene herrschaftliche Angestellte unterschiedlichen Grund und Boden erwarben. Unter dem Schlosse begann sich friih Skofja Loka zu entwickeln. Als Siedlung von Handwerkern und Kaufleuten erlebte sie den ersten grofleren Aufstieg gegen den Beginn des 13. Jahrhunderts. Dem alteren »Platz« schloS sich bis zum Ende des 14. Jahrhunderts auf der unteren Terasse jiingere »Lontrk« an. Die Siedlung wird 1274 als Stadt bezeichnet. Die stadtische Ring-mauer, durch die 1397 fiinf Tore fiihrten, wird im Jahre 1314 urkundlich er-wahnt; sie wurde am Ubergange vom 14. ins 15. Jahrhundert griindlich erganzt. Der bauerliche Besitz hatte sich zwar mit dem Hubensystem in der Richtung zum Sorško polje durchwegs Skofja Loka genahert, doch war in der ersten Periode auch in der Stadt der Ackerbau stark vertreten. Manche Biirger erreichten im 13. Jahrhundert sogar, daB ihnen der Grundherr einzelne Felder, Teile aufgeloster Huben in der unmittelbaren Umgebung verlieh, viele von ihnen kultivierten den nachbarlichen Boden. Ubrigens standen aber den Biirgern in der nachsten Umgebung auch Wald- und Weideflachen zur Verfu-gung die sie teilweise zum Schaden des hubmaBigen Bodens vergroBerten. In Ver-bindung mit dem Saumverkehr entfaltete sich auch die Viehzucht. Die Haupt-quelle fiir den Lebensunterhalt war den Burgern allerdings das Gewerbe und der Handel Unter den Berufszweigen, die die taglichen Bediirfnisse deckten, waren stark vertreten das Metzgerhandwerk, das Miihlen- und Gasthaus-wesen ferner das Kiirschner- und Schmiedehandwerk. Der Kleinhandel wickelte sich vor allem auf den Wochenmarkten ab; es entfaltete sich aber auch der Fernhandel (z.B. nach Cividale-Cedad, Piran). Skofja Loka war eine grundherrschaftliche, vrivate, dem Bischof von Freising untergeordnete Stadt. Die Biirger waren personlich frei. Ihrem Herrn zahlten sie die Steuer, den Grund und Boden genossen sie nach dem Stadt-recht als freie Erbpacht mit geringen Verbindlichkeiten. Anfangs war die gesamte Gewalt in den Handen des Grundherrn vereinigt; sein Verwaltungs-organ war der von ihm bestellte Stadtrichter. Die Biirger bildeten die »Ge-mein« (communitas civium); sie versammelten sich auf der »veča«, aus der die stadtische Selbstverwaltung hervorging. Neben den Burgern bildete der Adel und die Geistlichkeit den oberen Stand mit freieigenem Besitz; zu dem niederen Stande zahlten die Inwohner, die personlich frei waren. Mit dem Auflassen der Fronhofwirtschaft schwanden mehr und mehr die sozialen Unterschiede auf dem platten Lande. Zur Zeit der ersten Urbare (1291, 1318) genossen die Bauern in der Regel den Grund und Boden zu Mietrecht; folglich konnte ihnen der Herr - was aber in der Praxis wohl nur theoretisch galt — das Bauerngut jederzeit abnehmen. In einer Ausnahmsstellung waren die Untertanen im Karntneramte — sie hatten die Bauerngiiter zu Kaufrecht und durften ihren Besitz teilen und auch verkaufen. Die Untertanen banden an den Grundherrn vor allem die Abgaben, die teilweise in Geld, teilweise in Naturalien geleistet wurden. Trotz groBer Unter-schiede in den Verpflichtungen kann man die verschiedenen Gebiete in vier Einheiten gliedern. Die niedrigsten Abgaben (etwa 50 Denare) banden die Untertanen des Gadmar Amtes; sie waren aber als Winzer stark mit Fron belastet. Nur wenig hohere Abgaben (60—67 Denare) galten fiir die Untertanen in der Selška dolina und dem groBeren Teil der Poljanska dolina. Diese beglichen den GroBteil ihrer Verbindlichkeiten in Geld (Schillinger). In schlechterer Lage waren die Bauern im restlichen Teil der Poljanska dolina (90—131 Denare). Bei weitem am schwersten belastet waren die Untertanen auf dem Sorško polje, besonders im bayerischen Amt (165—209 Denare), wo der Wert des abzuliefernden Getreides ziemlich den gesamten AusmaB aller iibrigen Abgaben uberstieg. Bezuglich der letzteren naherten sich diese Untertanen stark der zvveiten und dritten Gruppe. Allgemein gilt, daB die alteren Kolonisten groBere Verpflichtungen an Abgaben besassen als die jungeren, die sich in schlechteren Verhaltnissen ansiedelten. Des Frondienstes waren die Untertanen nur selten vollkommen befreit, so die Bewohner des Sorica Amtes, die sich in schwer zuganglicher Gegend niederlieBen, ferner die Untertanen im Bereiche von Besnica, der schwach mit der Herrschaft verbunden war. Mit dem Auflassen der Fronhofwirtschaft und der zunehmenden Zahl der Untertanen ging der Frondienst mehr und mehr zuriick. So fiihrte die Herrschaft bis zum Ende des 13. Jahrhundert entspre-chende Verbindlichkeiten in Geld ein, die besonders die Untertanen im bayerischen Amte belasteten. Wahrend damals die Herrschaft Untertanen aus den weiteren Gebieten zur Spannfrone fiir den Wein aus Unterkrain und Italien berief und zu verschiedenen SchloBverrichtungen beniitzte, verpflichtete man die Winzer noch immer zum Frondienst in den Weingarten. Als die Herrschaft den Weinbau auflieB, zog man die einstigen Winzer in reichlichem MaB zu den kleinen SchloBverrichtungen und Arbeiten des Kastneramtes heran. Seit dem Auflassen der Frondienste konnte sich der Bauer mehr seiner Arbeit widmen. Wahrend auf dem Sorško polje der Ackerbau den haupt-sachlichen Wirtschaftszweig bildete, lag anderswo der Schwerpunkt auf der Viehzucht. In der gesamten Herrschaft baute man den Hafer, besonders auf dem Sorško polje auch Weizen und Roggen. Friih war die Kultur der Gerste auf dem Sorško polje entwickelt, ebenso auch auf dem Boden der Karntner Kolo-nisation, wo sie aber vermutlich bis Ende des 13. Jahrhunderts stark einging; gleichzeitig mit der Gerste kultivierte man auf dem Sorško polje den Hopfen. Der Flachs war in der ganzen Herrschaft verbreitet, wahrend der Weinbau nach dem allgemeinen Riickgang bis Ende des Mittelalters vollkommen verfiel. Das Vieh weidete man vor allem auf dem Gemeindeland, nur im Karntner Amte besaB jedes Bauerngut seine Weide. Im Bereiche der Davča wird die Almweide erwahnt. Allgemein war die Schaf- und Schweinezucht verbreitet, in betrachtlichem MaBe wahrscheinlich auch die Rindviehzucht und in Verbindung mit dem Saumverkehr die Pferdezucht. Gefliigel ziichtete man iiberall, Bienen aber besonders im Amte Javorje. Von allem Anfang an entwickelte sich auf dem platten Lande das Ge-werbe, das die taglichen Bedurfnisse der Bewohner deckte (z. B. Schuster-, Schneiderhandwerk); besonders stark verbreitete sich das Weber- und Miil-lerhandwerk, auf den Schwaigen die Kasebereitung, das Bierbrauen auf dem Sorsko polje, die FaBbinderei und das Hafnergewerbe in der Nachbarschaft der Stadt Škofja Loka, in den kirchlichen Mittelpunkten Backer, Fleischer und Tabernen. Friih entstand das Eisengewerbe (Gorenja Sava, Rudno in der Selška dolina). Ursprunglich war der Eisenarbeiter gewohnlich der Bauer, der das Erz hauptsachlich auf der Oberflache gewann und auch selbst schmelzte. Ebenso entfaltete sich friih auf dem Gau, besonders an den Sitzen der Pfarreien der Handel, vor allem mit den Eigenprodukten der Bewohner (gefechsten bzw. erzeugten Gegenstanden). Doch zogen die Bauern mit ihnen auch auf entfern-tere Marktplatze. Auf dem Territorium von Loka, das in kirchlicher Beziehung unter den Patriarchen von Aquileia gehorte, auBerten sich wahrscheinlich schon gegen Ende des 10. Jahrhunderts Keime dreier Urpfarren. Die Urpfarre von Stara Loka umfaBte das Gebiet, das der Bischof von Freising 973 gewann; in die Urpfarre Sora waren Gosteče und Pungert mit dem Osovnik eingeschlossen d. h. wesentlich der Bereich, den der Bischof zu Beginn des 13. Jahrhundert hinzukaufte. Die Urpfarre von Smartin bei Kranj aber vereinigte vor allem das Gebiet, das das Bistum von Freising 973 noch nicht besaB (das Gebiet von Besnica, Okroglo). Parallel mit der systematischen Kolonisation erwuchs friih eine Reihe von Kirchen auch auBerhalb der Urpfarrorte. Auf dem ausge-dehnten Territorium der Urpfarre von Loka wurden allmahlich Vikariate begriindet in Škofja Loka, Poljane, Ziri und Selca mit Vikaren, sonst treffen wir aber innerhalb der Herrschaft auch Benefiziate (z. B. in dem Karner von Stara Loka, auf der Smarjetna gora). An den Sitzen der Pfarren wirkten Pfarrschulen (in Loka wenigstens seit 1271). Die Geistlichkeit ging wenigstens teihveise aus den privilegierten Standen hervor. Das grundlegende Einkommen stellten die Zehenten dar, die 1074 der Aquileier Patriarch dem Freisinger Bischof gegen eine bestimmte Entschadi-gung iiberlieB. Bis zum 14. Jahrhundert gingen die Zehenten in das Eigentum der Urpfarren iiber. Nach den Angaben aus 1318 kaufte damals der Bischof von Freising die Zehenten vom Pfarrer in Stara Loka; dies wiederholte sich auch 1319. Unter dieselben Einkommen gehorten auch die Stolgebuhren, ferner der Grundbesitz einzelner Urpfarreien. Den Pfarrern in den Urpfarren fielen noch besondere-obligate Beitrage zu, die ihnen jahrlich die Vikare zahlten. Trotz der schonen Einnahmen waren keine Ausnahmen Falle, daB einzelne Personen kirchliche Amter zusammenscharrten und den Dienst anstatt der-selben Hilfspriester verrichteten. SchlieBlich erwarb das Bistum Freising durch Inkorporation die ergiebigen Einnahmen der Pfarre Stara Loka, dem Pfarrer aber gab es eine jahrliche Kongrua. Daneben verblieben dem Pfarrer noch die Rechte, die er vom Papste beziiglich der Einkommen von Kirchen und Benefizien in seinem Sprengel erhielt. Mit der erfolgreich abgeschlossenen systematischen mittelalterlichen Kolo-nisation stellte die Herrschaft Loka eine starke wirtschaftliche Einheit dar, der aber eine Reihe von Gefahren drohte. Das Verhaltnis zwischen den Habs-burgern als Landesfiirsten und dem Bischof von Freising war nicht ohne Reibungen. Bald spurte man, dafi die Landesfiirsten bestrebt waren, auf bestimmte Rechte Anspruch zu erheben (z. B. bei Sedisvakanz). Verhangnisvoll konnten sich die Beziehungen der Freisinger Bischofe zu ihrer Herrschaft gestalten, als einige von ihnen die Finanzen auf Kosten der Herrschaft zu retten suchten, indem sie dieselbe verpfandeten. Ebenso widerhallten auf dem Territorium von Loka die Konflikte in der Leitung des Bistums selbst. In grofie Bedrangnis geriet die Herrschaft, als sie wahrend des Kampfes zwischen den Cillier Grafen und Habsburgern Statte blutiger Kampfe wurde, die noch nach dem Aussterben der Cillier fortdauerten. Gefahr drohte der Herrschaft auch von innen, wo einzelne Familien sich erhoben und an Bedeutung gewannen, deren Mitglieder meist im Dienste der Herrschaft ihren Besitz auf Rechnung ihres Herrn erweiterten. Mitte des 14. Jahrhunderts trat der Stamm des Nikolaus von Loka hervor; ihm gehorte der Zwinger mit dem nachbarlichen Komplex am Lontrk, ferner eine Reihe von Huben auf dem Sorsko polje und im Gebiet von Besnica. Wahrend diese Familie im Laufe der Zeit spurlos verschwand, entwickelte sich in unmittelbarer Nachbarschaft von Škofja Loka mit dem Sdtz in Puštal eine Herrschaft, die sich mit der Zeit von der Freisinger Herrschaft absonderte. Friih zeigten sich auch Keime der Herrschaften von Stara Loka und Šentpeter. Nur in geringerem MaB nahm damals der Besitz der Kirchen und religiosen Stiftungen, ferner teilweise einzelner biirgerlichen Familien zu. Das entfrem-dete Gebiet beschrankte sich hauptsachlich noch immer auf das Sorsko polje und besonders auf den Bereich von Besnica, wo kaum die Halfte der Bauern-guter unter der unmittelbaren Verwaltung Freisings stand. Dagegen blieb der Freisinger Besitz in der Poljanska und Selška dolina fast durchaus einheitlich. Gleichzeitig mit dem AbschluB der systematischen Kolonisation erwuchsen bis zur Mitte des 14. Jahrhunderts auf dem Boden, wo die Kolonisation nicht gelungen war, Železniki. Dort lieBen sich Friauler nieder, die der Grundherr berief, damit sie die fortschrittlichere Weise der Eisengewinnung einfiihrten. Mitte des 14. Jahrhunderts waren da fiinf Schmieden, wo man die Eisenmasse in Stangen schmiedete. Die Windofen wichen allmahlich den vergroBerten Stuckofen mit Wasserbetrieb; diese ergaben so groBe Masse, daB sie nur durch groBe Hammer zerteilt werden konnten. Mit der Vereinigung des Schmelzofens und Hammers unter einem Dache erstanden wohl bis Ende des 14. Jahrhunderts zwei Hammerwerke. Neben dem oberen Hammer lagen Schmieden mit klei-neren Zainhammern, wo man Zaineisen als Halbfabrikat zur Nagelerzeugung herstellte. Allmahlich machte sich immer mehr die Arbeitsteilung geltend (Bergarbeiter, Schmelzer, Schmiede, Holzfaller, Kohler, Nagelschmiede). Der gesamte ProzeB lag in den Handen der Gewerke. Da die Betriebe bedeutende Geldmittel erforderten, entvvickelte sich die Teilhaberschaft, wobei sich neben den Friaulern auch das deutsche und slowenische Element anschlofi. An die Herrschaft band den Hammergewerken der Gerichtsstand, eine kleine Geld-abgabe und die Verpflichtung zur Verteidigung. Beim Antritt eines neuen Bischofs zahlten sie wie die iibrigen Untertanen einen bestimmten Geldbetrag. Wohl aber hatten die Bewohner von Železniki wahrscheinlich schon im 15. Jahrhundert einen eigenen Richter. Mit der Entfaltung von Železniki trat auf dem Boden der Herrschaft Loka neben dem bauerlichen und biirgerlichen Stand ein drittes Element, die Hammergewerken auf. Mancherlei kniipfte zwar diese Stande, so die Arbeit bei der Kohlerei, dem Bergbau, den Saumfahrten und in den Hammer-werken, bei der Belieferung des stadtischen Handels mit Eisenprodukten, doch waren die gegensatzlichen Kraftlinien starker. Die Bauern und Gewerken stritten wegen der Walder, ohne deren die Hammer nicht bestehen konnten, die Biirger wurden immer lauter mit ihrer Forderung nach dem Gewerbe-und Handelsmonopole, was zu Streitigkeiten mit den Gewerken, in noch groBerem MaB aber mit den Bauern fiihrte. Der Handelsverkehr wickelte sich auf Wegen ab, deren Bedeutung weit den Rahmen von Loka iiberstieg. Nach Škofja Loka fiihrte namlich iiber die Tuhinjska dolina und Smlednik der Weg aus der Steiermark, iiber beide Taler der Sora war Škof j a Loka mit Cividale verbunden. Uber die Poljanska dolina leitete der Weg nach Cerkno und Kobarid, wo er sich mit der Ver-bindung vereinigte, die von Tarvis hieher fiihrte, und an der Nadiža (Natisone) Cividale erreichte; durch die Selška dolina aber gelangte man nach Cividale iiber Sorica, Petrovo brdo und Bača, wo ein Weg nach Gorica und ins Vene-tianische abzweigte. In der Poljanska dolina bog von der Cividaler Richtung ein Weg ab, der Ziri mit Godovič, Črni vrh und Col verband. Von dort fiihrte eine Richtung nach Gorica, die andere aber iiber Vipava nach Trst und Piran. Von grofier Bedeutung war der Weg, der Škofja Loka iiber Ilirska Bistrica mit Reka verband. Die Grundherrschaft stand in enger Verbindung auch mit Freising und zwar iiber Jezersko bzw. Ljubelj sowie auch iiber Korensko sedlo (Wurzenpafl). Der Verkehr wickelte sich in der Form der Saumerei ab. Nach den erhaltenen Angaben aus Reka (1436—1461) ist ersichtlich, daB es groBtenteils ein Tauschhandel war. Aus Škofja Loka und Železniki saumte man z.B. nach Reka Eisen und Erzeugnisse aus Eisen, besonders Nagel, als Riickfracht brachte man nach Škofja Loka vor allem 01 und wahrscheinlich auch Salz. Die Kaufe wurden teilweise kreditiert, wobei die Biirger von Loka in groBerem MaBe Glaubiger als Schuldner waren. Das Kreditieren wurde durch Notariatsvertrage sichergestellt. Aus ihnen ist zu ersehen, daB z.B. 1441 die Kaufleute von Reka den Burgern von Loka 60 Dukaten schuldeten, folglich hatten die Kaufleute von Loka damals nur auf Kredit bei 17,5 bis 19 Tonnen Eisen verkauft, was aber nur einen Teil der Ausfuhr von Loka nach Reka darstellte. Mit einer ahnlichen Menge Waren kehrten die Saumer wieder heim. Mit dem Handel befafite sich auch der Grundherr. Fiir den Handel waren vor allem einige Abgaben der Untertanen bestimmt, die die laufenden Bediirfnisse zur Erhaltung der herrschaftlichen Angestellten bedeutend iiber-stiegen, so Kase, besonders aber Getreide. Der Verkauf war dem Kastner anvertraut. Das Getreide verkaufte man im Winter und gegen den Fruhling, wo die Preise fiir die Herrschaft am giinstigsten lagen. Sobald der Kasten geoffnet wurde, war in der ganzen Herrschaft jeder derartige Handelsverkehr eingestellt und der Grundherr konnte den Preis diktieren. Die Getreidepreise schwankten in allgemeinen stark und waren hoher als sonst auf dem ge-wohnlichen Markte. Die Herrschaft gab auch die der Giite nach problematische Weinfechsung aus der Herrschaft Loka auf den Markt und bestimmte dafiir denselben Preis als fur den Wein von dem Unterkrainer Freisinger Besitz. Gleichzeitig aber kaufte der Grundherr fur den Eigenbedarf in Trst die so-genannten SuBweine, die ihm die Untertanen von Loka zugleich mit einigen anderen Gegenstanden (z. B. Marder- und Fuchsfellen, Leinwand) als Saum-fracht zubringen muBten. Lebhaft war ferner der Handelsverkehr auf dem Gau. Die Bauern be-faBten sich mit dem Kaufmannshandel sowohl in ihrem Bereich als auch auswarts. Gunstig beeinfluBte die Entwicklung des Gauhandels die Entstehung kirchlicher Mittelpunkte, wo sich an Kirchweihfesten groBe Mengen von Leuten versammelten. Der lebhafte Gauhandel muBte bei den Burgern Un-willen verursachen. Der Freisinger Bischof stand anfangs mehr auf der Seite der Biirger von Loka, denen er 1451 umfassende Privilegien verlieh; der gesamte Handelsverkehr solite sich demnach auf dem Stadtmarkte, besonders an den samstagigen Wochenmarkten abwickeln. Die Biirger, unter denen Mitte des 15. Jahrhunderts bei weitem der slo-wenische Bevolkerungsanteil iiberwog, festigten mehr und mehr die stadtische Autonomie. Aus der »Gemein« schied allmahlich ein engeres Organ von 12 gewahlten Beisitzern, dessen Nachfolger der innere Rat von 12 Mitgliedern (Zwolfer von 1393) war. Der Stadtrichter, den noch Mitte des 15. Jahrhunderts der Grundherr einsetzte, war die erste Gerichtsinstanz nicht nur fur die Stadt sondern auch fur das platte Land; als erste Berufungsinstanz fungierte der Pfleger von Loka, als letzte aber der Freisinger Bischof. Der Adel und die Geistlichkeit waren freilich von der Kompetenz des Stadtrichters ausgenom-men. Dem Stadtrichter war die Leitung der Stadtverwaltung anvertraut. Als fuhrender stadtischer Funktionar war er ein Vertrauensmann des Grundherrn, der ihm verschiedene Begunstigungen gewahrte (z. B. Mautpacht, Zehenten, Kastendeputat). — Die global bemessene Steuer, deren Hohe sich bei einer erniedrigenden Tendenz allmahlich festigte, teilte wahrscheinlich die Stadt selbst unter die stadtischen Verpflichteten auf. Die Belastung galt fiir alle Hausbesitzer innerhalb der Stadt, sofern der Bischof nicht Einzelne durch besonderes Schreiben davon befreite. Dies war eine Immobiliarsteuer und belastete auch sonst privilegierte Personen. Ubrigens waren die Biirger noch zu verschiedenen kleinen Verpflichtungen verbunden, so zum Beitrag fiir das Bad, den Hofdienst und zum empfindlichen Geldbetrag beim Antritt eines neuen Bischofs. In den Verbindlichkeiten der Untertanen auf dem platten Lande gegen-iiber der Herrschaft ergaben sich bestimmte Veranderungen. In der gesamten Herrschaft Loka iiberwog bis Ende des Mittelalters vollkommen die Erbpacht nach dem Kaufrecht. Die Abgaben in Naturalien wurden mehr und mehr in Geldverpflichtungen verwandelt, mit Ausnahme der Getreideabgabe in einem Teile der Poljanska dolina und besonders auf dem Sorško polje. Mit der kleinen Fron waren im allgemeinen die Bauern in der Nahe der Verwaltungs-mittelpunkte starker belastet. Zu den schwersten Verpflichtungen zahlt das Saumen der SiiBweine aus den Kiistenorten, obwohl die Saumer eine Ent-schadigung daftir erhielten. Den Wein brachte man in dieser Zeit tiber Skofja Loka bis Wolz bzw. bis Judenburg. Unter den gelegentlichen Abgaben er-wahnen die Quellen das Sterbrecht (Sterb- oder Todfall), das durch eine fixierte Geldsumme abgelost wurde, und ebenso die Verpflichtung bei dem Antritt eines neuen Bischofs. Gelegentliche Gaben waren sicher zahlreicher (z. B. Schreibegebiihren fiir Urkunden), doch erwahnen sie die Quellen nicht. — Der Zehent war in groBem MaBe Gegenstand von Kaufvertragen und gehorte den verschiedensten Herren; nur ein Teil der Untertanen von Loka reichte ihn dem Freisinger Bischof, teils ganz, teils einen Drittel — und zwar groBtenteils in Geld. Fiir das religiose Leben sind die zahlreichen Kirchen kennzeichnend, die in der Ebene und im Hiigellande erstanden. Auf dem Territorium der Urpfarre Loka waren sie als Filialkirchen nur mit einem kleineren Teile unmittelbar der Pfarre Stara Loka angeschlossen, sonst gehorten sie zu den ehemaligen Vikariaten — sowohl zu den Pfarreien in den Talern als auch zur Propstei in Skofja Loka. Eine klednere Zahl von Filialen entstand auch im Bereich der Urpfarren Smartin und Sora. Neben den Benefizien aus der vorigen Periode erscheinen neuen Kaplaneien, Altarpfriinden (so z. B. bei dem Altar des hI. Johannes d. Taufers und d. Evangelisten in Stara Loka, ferner in der neu erbauten SchloBkapelle), die der Bischof reichlich forderte. Unter den neuen religiosen Stiftungen war die wichtigste das Klarissinnenkloster, das 1352 unter dem Schlosse von Loka Otakar von Blagovica (Glogowitz) erbauen lieB; neben ihm erwuchs bis Ende des 14. Jahrhunderts eine der Jungfrau Maria geweihte Kirche. Otakar hatte das Kloster reichlich mit Giitern versehen. Er schenkte ihm 37 Bauerngiiter, die groBtenteils auBerhalb der Herrschaft Loka, besonders in der Pfarre Dob lagen. Das Kloster fand eine Stiitze auch im Freisinger Bischof, der den Nonnen ein besonderes Deputat aus dem Kasten gewahrte. Charakteristisch ist der Vertrag mit dem Pfarrer von Stara Loka, der fiir sein Einkommen fiirchtete. Darin wurde die Geldentschadigung be-stimmt, gleichzeitig aber der Wirkungskreis des Nonnenkaplans genau be-messen. Auf das ausgebreitete religiose Leben in der Stadt und nachster Um-gebung weist auch die Grundung verschiedener Kirchenbruderschaften hin. II. Im Bestreben nach gewerblichem Monopole begannen die Burger Mitte des 15. Jahrhunderts Ziinfte zu errichten (in den 50-ger Jahren die Schneider, Schuster, Kiirschner, Schmiede; 1511 die Hafner mit den Ofensetzern und den Maurern). Die Ziinfte besassen starken religiosen Charakter; einige von ihnen entwickelten sich ja aus kirchlichen Bruderschaften, doch erst auf Grund der Errichtungsurkunde des Freisinger Bischofs. Allen Zunftordnungen ist die Forderung gemeinsam, daB das Handwerk nur Mitglieder der Organisation ausiiben diirfen. In die Organisation nahm man in der Regel nur Biirger auf, wohl aber schloB die Hafnerzunft schon in den ersten Jahrzehnten ihres Bestandes auch Gauhandwerker ein. Die Ziinfte waren dem Stadtrat bzw. dem Stadtrichter untergeordnet. Gewahlte Zechmeister standen ihnen vor. Die monopolistischen Bestrebungen der Biirger von Loka stieBen auf starke Gegnerschaft. Dadurch verscharfte sich das Verhaltnis zu den Gewerken in Železniki, denen nur die Herstellung von Rohprodukten und Halbfabrikaten erlaubt sein solite, wahrend die weitere Bearbeitung des Eisens den Schmieden von Loka vorbehalten bliebe. In der Tat gewannen zunachst die Zunftmitglieder von Loka durch Vermittlung der bischoflichen Abgesandten einen Teilerfolg in ihren Forderungen, doch die weitere Entwicklung verlief nicht zu ihrem Gunsten. Die Nagelerzeugung in der Stadt ging schon in der ersten Halfte des 16. Jahrhunderts zuriick, in Železniki dagegen nahm die Zahl der Essen zu, in denen sogar zu 50 oder noch mehr Nagelschmiede arbeiteten. Wahrend die Essen in groBtem MaBe Eigentum Einzelner waren, standen die Hammerwerke unter gemeinsamer Verwaltung. Im Jahre 1501 hatten die Hammerwerke je acht Anteile. Den Gewerken gehorte je ein Anteil, nur ausnahmsweise je zwei. Die Anteile waren auf Wochen aufgeteilt. Weil auf einen Anteil etwa 30 Tage entfielen, hatte der Eigentiimer des Anteiles beilaufig funfmal jahrlich je sechs Tage das Recht mit den Einrichtungen des Hammerwerkes sein Eisen-erz mit eigener Holzkohle zu schmelzen. Verbissener waren die Streitigkeiten mit dem bauerlichen platten Lande; sie dauerten lange Jahrhunderte hindurch. Das Kompromiss vom Jahre 1492, nach dem das Gauhandwerk nur in der Entfernung einer deutschen Meile von der Stadt, der Handel aber an den Kirchweihfesten gestattet war, befriedigte weder die eine noch die andere Partei. Die Biirger regten sich besonders iiber die Schmiede und insbesonders iiber die Schuster auf, da angeblich bereits fast jedes Dorf je einen, hie und da sogar je zwei Schuster besafi. Durch Vermittlung von Freisinger Abgesandten erlaubten die Biirger je einen Schmied in Ziri und Poljane, ferner in Selca und Sorica, wahrend sie sich bezuglich der Schuster nicht einigen konnten. Ohne Riicksicht auf das Kompromiss (1492) und die biirgerlichen Forderungen trieben sowohl die Besitzer von Huben als auch die Keuschler den Kaufmannshandel weiter, wobei sie sich zum Schaden des Stadtmarktes von Loka teihveise auf den Markt von Kranj orientierten. Unter den bauerlichen Kaufleuten zeichneten sich besonders die Zupane aus, die das Recht miBbrauchten, wonach sie der herrschaftlichen Maut befreit waren, soweit sie Waren fiir den Eigenbedarf kauften. Die herrschaftliche Maut hob man in der Stadt und auf dem platten Lande ein. An den Wegen, die in die Ferne ftihrten, erscheinen seit der Mitte des 15. Jahrhunderts auch landesfiirstliche Mautamter. Den Burgern von Loka ging inzwischen immer mehr auch das Monopol im Fernhandel verloren. Auch an den fernen Markt-platzen begegnete man die bauerliche Bevolkerung von Loka. Die Bevvohner von Sorica z. B. kauften Leinwand in den Gebirgen von Loka zusammen, ebenso Nagel in Železniki und verkauften die Waren nach Friaul. Ahnlich handelten die Bauern mit Schweinen, die sie in Ungarn einkauften. Diesem Zwischenhandel schlossen sich auch Friauler und Italiener an, ebenso einzelne Adelige aus Loka. Der Gegensatz zwischen Škofja Loka und dem platten Lande war keine isolierte Erscheinung. Wahrend man diese Konflikte im ganzen Lande zu begleichen suchte, was aber keinen Erfolg ergab, nahm der Gauhandel noch weiter zu. Mehr Erfolg hatte die Stadt bei dem Ausbau der stadtischen Autonomie. Seit den letzten Jahrzehnten des 15. Jahrhunderts hatten die Biirger das Recht, den Stadtrichter selbst zu wahlen. Die »Gemein«, die an der Verwaltung mit vier Abgesandten vertreten war, wurde immer mehr durch den inneren Rat von 12 Mitgliedern verdrangt. Die Vollzugsgeschafte verrichtete der Stadt-schreiber. Zur Deckung der Kosten (Erhaltung stadtischer Bauten und Anlagen) iiberlieB die Herrschaft einige Einnahmen standig (Miete der Fleischbanke, BuBen), andere gab sie gelegentlich in Pacht (die Maut); bei auBerordentlichen Ausgaben genehmigte sie eine Unterstiitzung. Den Richter wahlte die »Gemein« auf der obligaten Zusammenkunft aus der Reihe dreier Kandidaten, die ihnen der innere Rat vorschlug. Die Wahlen wurden rechtskraftig, sobald die Herrschaft den Richter bestatigte und ihn der Pfleger vereidigte. Die neue Lage beeinfluBte die Veranderung der richterlichen Zustandigkeit, denn der Stadtrichter iibte auch die Blutgerichtsbarkeit aus, die in den neuen Verhaltnissen in die Kompetenz des Pflegers ubergehen solite. Strittig war die Frage, wer den Bannrichter bestellen solite, die Grundherrschaft oder das Landesorgan, wahrend der Pfleger zugab, daB der Landesvizedom angefordert den Anklager und Scharfrichter seit langst vergangenen Zeiten nach Škofja Loka schickte. — Das planmafiige Verdrangen der »Gemein« in eine bedeutungslose Lage fiihrte zu schweren Reibungen und gelegentlich sogar zu Ausschreitungen der »Gemein«. Auf dem platten Lande wurde nach der systematischen Kolonisation durch Jahrhunderte keine neue Siedlung gegrundet. Auch die Agr ar struktur erlebte nur in geringem MaB Anderungen. Noch weiter iiberwogen bei weitem Bauerngiiter, die je eine Hube umfaBten; in ganz geringem MaBe — und dies beinahe in allen Zupen — stieg die Zahl der Einheiten, die mehr als je eine Hube hatten. Das Zersplittern von Huben war eine durchaus unbekannte Erscheinung, wenn man den Ausnahmezustand in der Karntner und Hlevni vrh Zupa nicht beriicksichtigt. Eigentiimlich war die Lage im Gebiete von Sorica, wo aber die halben Huben keine Folge der Zersplitterung waren, sondern die Herrschaft reihte die Bauerngiiter in diese Kategorie ein, um sie zu begunstigen. Wohl aber ging in der zweihundertjahrigen Periode die Zahl der in die Herrschaft Loka vereinigten Wirtschaftseinheiten zuriick, teilweise durch Ent-fremdung, teilweise durch Entstehung von Wiistungen. In geringem MaBe wirkte auf die letzteren die voreilige Kolonisation (Groblje und der Bereich von Luša in der Selška dolina), ferner kriegerische Ereignisse (Tiirken, der venetianische Krieg). Einige von diesen Bauerngiitern verfielen vollkommen, andere teilte der Grundherr in einstweiligen NutzgenuB den Nachbarn als Wiesen zu, die man in bestimmter Frist wieder besiedeln solite. Nur selten wurden sie endgiiltig mit den nachbarlichen Bauerngiitern vereinigt. Im Jahre 1501 waren in der gesamten Poljanska dolina 28, in der Selška dolina 25 Wustungen, d. h. 5,7 % bzw. 7,5 °/o aller Wirtschaftseinheiten. Seit dem 15. Jahrhundert machte sich auf dem platten Lande der Stand der Keuschler bemerkbar, die sich anfangs auf dem Gemeindeboden niederlieBen. Greifbarere Angaben iiber Keuschler geben uns erst die Urbare vom Ubergang aus dem 15. ins 16. Jahrhundert. Ohne Rucksicht auf Železniki, wo unstreitig das Keuschlerwesen kraftiger entwickelt war, obwohl wir in den Quellen diesbeziigliche Angaben vermissen, waren 1501 in der Selška dolina kaum 17 Keuschler, die meisten davon im Gebiete von Sorica. Noch rarer waren die Keuschler vertreten in der Poljanska dolina und dem Gebiet von Besnica. Zahlreicher waren sie auf dem Sorško polje, worauf neben der Nachbarschaft von škofja Loka und Kranj auch der verfallende Weinbau einwirkte. — Die Zunamen der Keuschler zeigen, daB sich dieselben in dieser Periode vor allem mit einem Handwerk befaBten. Der Vergleich urbarialer Abgaben aus dem Jahre 1501 mit jenen aus dem Mittelalter zeigt keine grofieren Unterschiede beziiglich des Ackerbaues in den letzten Jahrhunderten, wenn man die Gerste und den Hopfen nicht beriicksichtigt, die aus dem Verzeichnis durchwegs entfielen. — Auch beziiglich der Viehzucht sind die Urbare wortkarg, denn die einstigen Abgaben in Vieh beglich man damals in der Hauptsache mit Geld. Desto wertvoller ist die detaillierte Beschreibung in den Zupen Hlevni vrh und Ziri (1510). Besonders zeichnete sich das Gebiet von Hlevni vrh aus, wo unter 8 Siedlungen gleich 2 nach Stallen benannt sind (Hlevni vrh, Hlevišče). Dort war ein Hiibler fuhrend, der 20 Kuhe, 44 Stiick Kleinvieh und 1 Pferd ziichtete. Wahrend in der Zupa Ziri 87 °/o Bauern nur je 10 Stiick Rinder hatten, besaB auf dem Gebiete von Hlevni vrh ein Drittel der Hiibler mehr ais je 15 Stiick. Auch Kleinvieh gab es in der Zupa Ziri verhaltnismaBig weniger; iiber 20 Schafe hatte dort z. B. nur ein Bauer, wahrend auf dem Boden von Hlevni vrh in diese Gruppe etwa 23 °/o der Bauernguter zahlten. Wohl aber hatte die Pfer-dezucht in der beziiglich des Verkehrs mehr entfalteten Zupa von Ziri den Vorrang vor dem Gebiet von Hlevni vrh. — Kostbar sind die Angaben in den Urbaren iiber die Schwaigen; wegen der groBeren Abgaben hatte man sie von den armeren Bauerngiitern auf die reicheren iibertragen, doch blieb ihre Zahl (60) seit Beginn des 14. Jahrhunderts unverandert. Die meisten Schwaigen waren in der Poljanska dolina (3A), nur in der Zupa Ziri befanden sich mehr Schwaigen, als deren die ganze Selška dolina besaB. Die Verpflichtungen der Untertanen zu Abgaben gegenuber der Herr-schaft zeigen in gewisser Hinsicht ausgesprochene Kontinuitat. Auch 1501 zerfielen die Untertanen in den Talern und dies in denselben Siedlungen in zwei grundverschiedene Gruppen; ein Teil zahlte den Schilling, den anderen verpflichtete das St. Jorgenrecht. Die Getreideabgabe auf dem Sorško polje war in seinem Wesen bis zu Einzelheiten gleich jener im Jahre 1291; die Getreideabgabe in der Poljanska dolina war nicht mehr abhangig von der Fechsung; die Untertanen lieferten eine in voraus bestimmte Menge ab. Wohl aber kam es zu einigen Anderungen. Am ausgesprochensten war die Neuheit, daB jeden Bauern die Steuer belastete; sie war ganz individuell bemessen, wobei empfindliche Unterschiede nicht nur beziiglich der Zupen, sondern auch beziiglich der Untertanen innerhalb derselben Siedlung bestanden. Die Zupen Sorica und Poljšica genossen noch weiter einige alte Erleichterungen. — Die Gaben der Keuschler waren allgemein auf einen Geldbetrag, meist je 12 Soldi jahrlich begrenzt. Die Frondienstverpflichtungen waren zwar sehr mannigfaltig, doch ging es wesentlich nur um kleine, genau unter Hiibler und Keuschler verteilte Verrichtungen, die den Bediirfnissen des Grundherrn und der fuhrenden An-geetellten, der Erhaltung der Schlofigebaude und der Arbeit im Kasten, teil-weise auch den stadtischen Bediirfnissen dienten. Den Fronarbeitern gebiihrte fiir einige Verrichtungen eine bestimmte Entschadigung in Kost bzw. in Geld. Bei der groBen Zahl von Untertanen waren die Fronverpflichtungen nicht ubertrieben, mit Ausnahme des Saumens von SiiBweinen und anderer Be-durfnisse fiir den Bischof — in dieser Zeit schon bis Mauterndorf — was die Untertanen der bayerischen Zupa belastete. Die Lage der Untertanen von Loka verschlechterte sich in der zweiten Halfte des 15. Jahrhunderts und dies besonders wegen der Tiirkeneinfalle. Diese fielen 1476 zweimal in das Gebiet von Loka ein; auch sonst drohte die tiirkische Gefahr standig. Mit der Landesverteidigung stiegen die Landes-steuern auf die Gultrente, die man anfangs nur ausnahmsweise auf die Untertanen iiberwalzen durfte, aber schon im 15. Jahrhundert in der Herrschaft Loka den Grundherrn und die Bauern belastete. Gleichzeitig wurde auch die Frondienstverpflichtung in Verbindung mit der Verteidigung gesteigert. Die Unzufriedenheit der Bauern vertiefte der Pfleger Jakob Lamberger von Loka, der seine Stellung zum Schaden der Untertanen mifibrauchte. Die Verhalt-nisse fiihrten bereits 1484 zu aufstandischer Bewegung, die sich in den folgen-den Jahren kraftig entfachte. Unter den Aufruhrern war neben den Bauern auch ein Teil der Biirger. In dieser Gefahr setzte der Bischof den verhaBten Pfleger ab und gestand sogar zu, daB die Bauern selbst die Steuern aufteilen diirften. Als der Aufstand weiter dauerte, rief der Bischof den Landeshaupt-mann von Krain zu Hilfe, der 1492 die aufstandische Bewegung endlich unter-druckte und auch viele gehorsame Untertanen bestrafte. Der Aufstandsfunke glomm weiter, denn den alten Plagen gesellten sich neue Beschwerlichkeiten bei. Die Spannung vermehrte der Krieg mit Venedig (1508—1516), der den Bauern und Burgern stark schadete, ferner schwere Steuerlasten fiir das Land, die die herrschaftlichen Exekutoren auch zu eigenem Nutzen eintrieben. Wegen wachsender MiBstimmung standen die Untertanen der gesamten Herrschaft Loka beim Ausbruch des allsloivenischen Bauernaufstandes auf der Seite der Aufruhrer, unter ihnen auch die Bewohner von Železniki. Der Bischof Philipp taktisierte vorsichtig; die Untertanen suchte er zu beschwichtigen, schlug ihnen eine personliche Unterredung vor und setzte den verhaBten Pfleger Kaspar Lamberger ab, den Abgesandten trug er aber auf, fiir die Verteidigung zu sorgen. Die Bauern wandten sich an den Kaiser. Dieser bestimmte eine Kommission unter Vorsitz des Freisinger Bischofs Philipp, die die Bauern verhoren solite. Bevor die Kommission ihre Arbeit aufgenommen hatte, kam es zur blutigen Abrechnung, bei der auch der Kaiser gegen die Aufstandischen vorging. In vier Monaten war der Aufstand blutig unterdriickt. Den Aufstandischen wurde eine Geldstrafe aufgelegt. Neben dem »Bundkreuzer«, den die Untertanen von nun an jahrlich begleichen muBten, sollten die Aufstandischen je 1 V2 Gld. Steuer und zwar in 8—10 Tagen bezahlen. Die Herrschaft hat diese Steuer sogar gesteigert. Nur wenige vereinzelte Personen waren dieser Verpflichtung befreit, sonst aber zahlten sie zu diesem Zwecke V2 bis 3 Gld., sowohl die Hiibler als die Keuschler, aber auch ledige Knechte. Nur die schwache Halfte des eingesammelten Geldes fiihrte die Herrschaft ab, das iibrige blieb dem Grundherrn als Entschadigung. Weil der Kaiser die Bauern vor dem iibertrie-benen Ausbeuten durch die feudalen Herren bewahren wollte, setzte er eine Kommission ein, die auf dem Terrain Angaben uber die Einforderung der Strafsteuer erheben solite, kam es zu Reibungen zwischen der Kommission und der Herrschaft. Der Bischof gestattete die »Bereitung« nur in Anwesenheit des Kastners von Loka. Der Kaiser verstand jedenfalls seinen Standpunkt ge-geniiber den feudalen Herren geltend zu machen. Daher wandten sich die Bauern trotz schlechter Erfahrungen auch nach dem Aufstande mit Vertrauen an die kaiserlichen Vertreter. Im Kampfe gegen die aufstandischen Bauern stutzte sich der Bischof auch auf die herrschaftlichen Angestellten, die gleichzeitig Freisinger Vasallen waren. Unter ihnen waren die Herren von Puštal fiihrend, die sich moglichst zu verselbstandigen suchten. Es kam zu Gegensatzen, die sich steigerten, teil-weise wegen der Weiderechte, vor allem aber wegen der Aneignung des Jagd-und Fischereirechtes. — Mit der Unterdruckung der aufstandischen Bewegung war die Familie Siegesdorfer enge verbunden. Gestiitzt auf diese Verdienste erweiterte Balthasar planmaBig seinen Besitz. Spatestens 1517 fiel ihm das SchloB von Stara Loka zu, dem Balthasar Schritt fiir Schritt den Besitz ver-groBerte. — Anerkennung fand auch Wolfgang Schwarz, ein Biirger von Loka, der sich bei den Bauernaufstanden hervorgetan hatte und sich der Bischof auch sonst in allen wichtigeren Angelegenheiten an ihn wandte. Seine Giilt umfaBte eine Reihe von Bauerngutern und Zehenten in den verschiedensten Teilen der Herrschaft Loka. — Gleichzeitig mit dem Lockern des Freisinger Besitzes auf dem Sorško polje blieb dem Bischof noch weiter ein umfassender Teil des Territoriums von Stražišče—Besnica entfremdet. Im Bereiche von Stra-žišče entwickelte sich die Herrschaft Šentpeter, seit dem 16. Jahrhundert Schrottenthurn genannt. Der Freising entfremdete Besitz im Gebiete von Besnica vereinigte sich teilweise als Freisinger Lehen immer mehr in den Handen der Familie Lamberger, teilweise gelangte er als landesfurstliches Gut in Verbindung mit der Familie Egkh auf Brdo bei Kranj. — Von geringerem Umfange war jener Freisinger Besitz, den allmahlich Kirchen und verschiedene religiose Stiftungen gewannen; auch dieses Entfremden der Herrschaft Loka richtete sich auf das Sorško polje und das Gebiet von Besnica. Bei allem Zersplittern des Freisinger Besitzes blieben die gesamte Poljanska und Selška dolina noch weiter sozusagen kompakt in die Herrschaft Loka eingeschlossen. Parallel mit diesem Lockern des Freisinger Besitzes wuchs die Gefahr von Seiten des Landesfiirsten, der planmaBig die zentrale Gewalt in seinen Landern ausbaute. Im Vertrauen auf diese Politik begann die landesfurstliche Stadt Kranj einen Streit wegen der Landgerichtsgrenze, der Jahrhunderte hindurch bis 1625 dauerte; damals kam ein Kompromiss zustande, wonach unter das Landgericht von Kranj mit Ausnahme von Gorenja Sava das Gebiet vom Hiigel Gaštej bis Rakovica gehorte. Eine noch grofiere Gefahr drohte der Herrschaft Loka unmittelbar von Seiten des Landesfiirsten, der Regalrechte auf Erze und Hammerwerke in Anspruch nahm. Gestiitzt auf diese Politik begannen die Bewohner des landesfiirstlichen Kropa Eisenerze weit auf dem Territorium der Herrschaft Loka zu graben, was zu scharfen Streitigkeiten fiihrte, die man teilweise durch die Landesobrigkeit, teilweise aber durch physische Auseinan-dersetzungen an Ort und Stelle zu entscheiden suchte. Den schweren Priifungen gesellte sich auf der Schwelle der Neuzeit noch ein Erdbeben (1511), das die Stadt und die Schlofigebaude stark erschutterte. Das SchloB Wildenlack und der Obere Turm wurden so stark beschadigt, daB sie der Grundherr nicht mehr erneuerte, wohl aber die Triimmer vom Krancelj zum Aufbau des Schlosses von Loka verwandte (1513—1516). Einige Jahre spater (1526) lieB der Bischof aus Furcht vor den Tiirken auf dem Schlosse noch einen Turm errichten. Die Turkenfurcht liefi bis zum Tode Suleimans II. (1566) nicht nach. Auf dem platten Lande richtete man Tabore ein, einige Male zog der Pfleger Verstarkungen, unter anderem auch Gewerken von Železniki auf das SchloB. Die venezianischen Kriege lahmten nicht nur den Handelsverkehr, sondern widerhallten teilweise sogar unmittelbar auf dem Territorium von Loka; durch den dreiBigjahrigen Krieg kamen die Freisinger Finanzen ins Wanken, was auch die Bevolkerung von Loka empfand. Mehr als die auBeren Sturme brachten die heimischen Zwistigkeiten die Herrschaft Loka in Gefahr. Die alten Streitigkeiten mit den Herren von Puštal wuchsen in ernste Konflikte aus. Mit der neuen Landge-richtsordnung (1535) begann Christoph von Puštal auf Gerichtskompetenzen Anspruch zu erheben, besonders verbifi er sich in die Frage der personlichen Erscheinung des Bischofs, wonach die ProzeBpartei bei allen Angelegenheiten, die vor der Landeshauptmannschaft behandelt werden, personlich anwesend sein mufite. Bischof Philipp war nicht willig diese Neuheiten anzuerkennen, die ihn in eine unmogliche Lage versetzen wurden. Der Gegensatz wurde endlich so bereinigt, daB die Stande den Bischof Philipp lebenslanglich dieser Pflicht befreiten; eine ahnliche Einwilligung muBten sich auch alle Nachfolger Philipps besorgen. Bei diesem Streite lockerten sich in noch groBerem MaBe die Bande zwischen den Freisinger Bischofen und den Herren von Puštal, die die Lehensverleihung nicht mehr erneuerten, und dies um so mehr, da sie manche Huben auch auflerhalb der Grenzen der Herrschaft Loka erwarben. Im Jahre 1598 starb der Stamm der Herren von Puštal aus, ihr Besitz aber wechselte wegen vieler Streitigkeiten unter den Erben stark seine Herren. Ahnliche Schwierigkeiten verursachte die Herrschaft Stara Loka, die ihren Besitz auch auf das Gebiet aufierhalb der Herrschaft Loka enveiterte. Weil Balthasar Siegesdorfer ohne mannliche Nachkommen verstarb, wohl aber 5 Tochter hinterlieB, wurde seine Hinterlassenschaft in Funftel aufgeteilt; am Sitze in Stara Loka faflte allmahlich die Familie Rasp Wurzel. Wahrend Wilhelm Rasp die Gult durch Tausch bedeutend abrundete, begann sich der Besitz unter seinen Nachfolgern zu lockern und ging allmahlich in die Hande des Michael Papler bzw. Julius Scarlichi iiber. Auch mit der Herrschaft von Stara Loka war der Freisinger Bischof in bestandigem Streite. Die langjahrigen Gegensatze widerhallten sowohl auf den Sitzungen der Landstande, wo die Rasp zu den entschlossensten Verteidigern der Landesfreiheiten zahlten, als auch in den religiosen Streitigkeiten. Der Aufstieg zweier patrimonialer Herrschaften mit dem Sitze im eigen-tlichen Kern der Territorialherrschaft Loka stellte ein ernstes Problem dar. Um die Entstehung neuer ahnlicher Falle zu verhindern, begann der Bischof den leitenden Angestellten zu verbieten, daB sie ohne Bewilligung Besitz weder auf dem Territorium von Loka noch auch in seiner Nachbarschaft erwerben. Wegen der Mifibrauche suchte der Bischof die Verwaltung zu refor-mieren und die Funktionen des Pflegers und Kastners zu trennen. Der Pfleger hatte als Vertreter des Bischofs in jeder Hinsicht die fuhrende Rolle. Ihm standen auch die gerichtlichen Funktionen zu; weil aber das Landgericht von Loka unter die unprivilegierten zahlte, hatte er nur das Recht des Verhorens, wozu er auch angesehenere Burger von Loka heranzog, iibrigens gehorten aber Malefizsachen in die Kompetenz des Bannrichters. Allmahlich verlor der Bischof das Recht der Appelation, die von nun an vom Pfleger an die Gerichtsobrigkeit des Landes ging. — Der Kastner mufite auf die Rentabilitat der Herrschaft achtgeben; er sorgte vor allem fiir das regelmafiige Abfuhren aller Verbindlichkeiten der Untertanen und fiir den Verkauf der Naturalab-gaben. — Neu wurde der Dienst des Gegenschreibers organisiert; er solite die Ubersicht iiber die Einnahmen und Ausgaben fiihren sowie die Verwal-tungs- und Gerichtsangelegenheiten protokollieren. Da bald nach der Reform die Funktionen des Pflegers und Kastners wieder vereinigt wurden, besorgte die kleinen Verrichtungen des Kastners ein Gehilfe, zwar Kastner genannt, der aber in seiner Position weit hinter dem Gegenschreiber zuriickstand. Die Zahl der niederen Angestellten, die der Pfleger einsetzte, stieg teilweise. So erledig-ten die Dienste des einstigen »sodin« zwei Meister (Diener des Landgerichts), wahrend den Zupanen die »Bieter« Hilfe leisteten. Mit nur teilweise erfolgreichen Verwaltungsreformen suchte der Bischof die Herrschaft zu festigen auch wegen des Streites mit dem Landesfursten, der Regalrechte auf Erze und Hochwalder in Anspruch nahm. Dem widersetzte sich der Bischof Jahrzehnte hindurch entschlossen, denn es drohte, daB ihm dadurch der ganze westliche unbesiedelte Teil der Poljanska und Selška dolina entzogen wird. In diesem ungleichen Kampfe gestand der Bischof 1588 dem Landesfursten das Recht zu allem, was in unmittelbarer Beziehung zu dem Bergbau stand, zu, wahrend er auf der Forderung verharrte, daB ihm die Jurisdiktion iiber die Bevolkerung zugehore. Železniki waren bestrebt in dieser Lage moglichst viel zu gewinnen. Zwar banden die Bewohner noch einige Verpflich-tungen an die Herrschaft, so der Treueid und die festgesetzte Geldleistung beim Antritt eines neuen Bischofs, ferner die Verteidigungspflicht; alle ubrigen Verbindlichkeiten aber lockerten sich mehr und mehr, so dal? die Bewohner von Železniki sogar die Landgerichtskompetenz von Loka zu bestreiten be-gannen. Die neue Lage war vor allem zu Gunsten der diinnen Schicht der Gewerken, die sich durch die Teilung der Anteile allmahlich erweiterte. Das Erz gewann man in grofltem MaB in der Jelovica, die erforderlichen Mengen Holzkohle bekam man aus den Waldern im breiteren Bereiche von Železniki. Zahlreich waren die Schmiede, besonders die Nagelschmiede, denen die Ge-werken das Eisen lieferten und die nach Bestellung verschiedenste Nagel erzeugten. Die sozialen Unterschiede fiihrten zu einer Reihe von Streitigkeiten zwischen der »Gemeinde« und den Gewerken, die in nationaler Hinsicht sehr mannigfaltig waren (Romanen, Slowenen, Deutsche). Schwellend war besonders die Frage des Richters, den die Bewohner von Železniki bis 1567 selbst wahlten; damals bestatigten die Gewerken ohne Teilnahme der »Gemeinde« den Richter selbst. Nach der Bergwerksordnung Erzherzogs Kari solite den Richter der Oberbergrichter als Vertreter des Landesfursten ernennen; dadurch fiihlten sich die Gewerken in ihren Rechten geschmalert; so hatte man 1585 in Železniki plotzlich zwei Richter, den einen wahlte man nach altem Brauche, den zvveiten hatte der Oberbergrichter eingesetzt. Die Hammerwerke in Železniki regten die Entstehung einer Reihe neuer Unternehmen in beiden Talern an. In der Selška dolina war im Bereich von Knapi einige Jahrzehnte ein Bergwerk von Vitriol im Betriebe, im Farjev potok vegetierte bald darnach ein Hammerwerk. In der Poljanska dolina war bedeutsamer das Hammerwerk an der Miindung der Hobovščica in die Poljan-ščica (Fužine), das nach dem Muster von Železniki organisiert war; ein Teil der Teilhaber stammte aus Škofja Loka. Zu den kleineren Unternehmen zahlten die hammerwerklichen Betriebe am Bache Brebovščica und an der Volaščica oberhalb Hotavlje. Keines dieser Unternehmen faBte tiefere Wurzeln, wohl aber stellten alle eine schwere Gefahr fiir die Homogenitat der Herrschaft Loka dar, da dadurch drohte, daB das gesamte unbesiedelte Waldgebiet auf der Westseite entzogen wird. Nach den schweren Erfahrungen mit den Gewerken kam der Bischof zur Uberzeugung, daB der bebaute Grund und Boden die solideste Rente gewahre. PlanmaBig begann er daher Wiistungen zu erneuern, was zur umfassenden Kolonisation der Gereutler anregte. Der erste kolonisatorische AnstoB erfolgte zwar in der Poljanska dolina in der Zupa Hotavlje, doch die Hauptrichtung in der Besiedelung verlief von Westen nach Osten. Auf dem Gebiet von der Grenze von Tolmin gegen Osten und Sudosten von Cerkno bis zur Zupa Ziri erwuchs in hundert Jahren eine ganze Reihe von Siedlungen. Gleichzeitig drang die Kolonisation auf das Gebiet des Zirovski vrh und Lavrovec. Die zweite Kolonisation in der Poljanska dolina iibertraf die erste (517:472), wobei der westliche Teil des Tales mafigebend war (465:289). Die Kolonisation der Gereutler in der Selška dolina war bescheideneren Umfanges, die neuen Bauerngiiter erreichten ja nicht einmal die Halfte der mittelalter-lichen Wirtschaftseinheiten. Davča begann man zwar von der Poljanska dolina aus zu besiedeln, doch der Kern der Siedler kam vom Gebiet von Tolmin, teilweise auch aus der Selška dolina. Unabhangig von den Gereutlern aus Davča besiedelte man Martinjvrh von Seite der Selška dolina. Die Gereutler waren slowenischen Stammes, nur der Dialekt in Podporezen weist auf die einstige Verbindung mit dem nahen Gebiet des Nemški Rut (Deutschgereuth). Die Gereute, ausschliefflich in der Form von Einzelhofen und ihren Agglo-merationen, waren sehr verschiedenen Umfanges. Die Schatzung mit Bezug auf die Ansaat und die Viehzahl zeigt, daB fast die Halfte der Gereutler auf der Stufe der Keuschler war, und daB in der Poljanska dolina auch relativ bedeutend mehr feste Gereute waren als in der Selška dolina Das Gereute-wesen wurde verschieden beurteilt. Der Grundherr folgte mit gemischten Gefuhlen dieser Kolonisation; die Besiedelung des bedrohten Territoriums brach zwar die Expansionskraft der Hammergewerke, gleichzeitig versprach sie auch einen Aufstieg der Einnahmen; doch gingen zugleich dem Herrn die schonsten Walder zugrunde. Die Gewerken waren naturlich entschiedene Gegner des Gereutewesens. Der Pfleger bzw. Kastner forderten die neue Kolonisation kraftig, da sie ihnen aufierordentliche Einnahmen brachte, besonders in der Zeit, da die Neulinge noch nicht genau bestimmte Verpflichtungen an die Herrschaft banden. Mit dem Zuwachs der Gereutler hatte sich die Zahl der Bauerngiiter in beiden Talern mehr als verdoppelt; die neuen Bauerngiiter vertieften gleichzeitig noch die soziale Differenzierung, die mit sparlichen Ausnahmen kein Produkt weder des Haufens noch des Splitterns von Huben war. In den letzten hundert Jahren entfaltete sich namlich in der Herrschaft Loka auf dem Gebiet der mittelalterlichen Kolonisation kraftig das Keuschlerivesen; wenn man die Gereutler beizieht, gehorten den Keuschlern geradezu 35,21 »/o aller Bauernwirtschaften (1630). Wahrend das Keuschlerwesen im Bereich der Gereute in der Hauptsache auf der Bearbeitung des Bodens fuBte, entwickelte es sich auf dem Territorium der mittelalterlichen Kolonisation vor allem in den Verkehrsmittelpunkten. Nur einem kleineren Teile dieser Keuschler war der Boden Hauptquelle zum Lebensunterhalt, den sie durch Errichtung von Neubru-chen erweiterten, teilweise auch bei der Aufteilung des gemeinsamen Bodens; sonst befaBten sich die Keuschler hier vor allem mit nichtagrarischen Berufen (Eisenwesen, Kohlerei, Saumerei, Gewerbe, Handel). Im 16. Jahrhundert erschei-nen bereits die Inwohner, die sich mit dem Handwerk ernahrten. Ubrigens war aber auf dem platten Lande der grundlegende Wirt-schaftszweig die Landivirtschaft; detaillierie Angaben gibt das Urbar von 1630; leider umfasst es das Sorško polje nicht. Unter den Getreidesorten waren Hafer und mit Ausnahme des Gebietes von Sorica, auch der Heiden fuhrend, den das Urbar von 1501 noch nicht erwahnt. Weizen und Roggen sate man insgesamt weniger als Heiden allein. Weniger sate man allgemein Gerste, mit Ausnahme der Zupe Selca, Sorica und besonders der Karntner Zupa, was auf eine bestimmte Kontinuitat aus dem 12. Jahrhundert hinweist. Stark verbreitet war der Flachsbau. — Eine auBerordentliche Kontinuitat bezeugen auch die Schwaigen sowohl beziiglich ihrer Zahl als Verteilung. Wohl aber hob sich der Viehbestand stark, vor allem in Verbindung mit dem fortschreitenden Gereutewesen, teilweise auch mit dem Keuschlervvesen. Die Viehzucht war besonders entwickelt im Bereich grofierer Weideflachen. In der Poljanska dolina waren fiihrend die Zupa Hlevni vrh und ganz besonders die Karntner Zupa, wo beinahe jeder Bauer gleichzeitig eine eigene Weide besafi; in der Selška dolina war an erster Stelle das Gebiet von Sorica, wo ein Teil der Unter-tanen eine Almweide auf dem Porezen hatte. — Fiihrend war die Rindvieh-zucht, die der Zahl nach weit alle anderen Zweige iiberstieg, Bei dem Kleinvieh war die Schafzucht weit vor der Ziegenzucht, die schlimme Gegner in den Hammergewerken hatte. Die Pferdezucht war viel mehr in der Selška dolina entfaltet (Eisenwesen) als in der Poljanska dolina, die sonst in der Viehzucht fiihrend war. Mit der Landwirtschaft befafiten sich noch weiter wenigstens teilweise auch die Bewohner von Loka; auf dem stadtischen Territorium kultivierten sie den Gemeindeboden und weideten das Vieh, wahrend sie sich mit Holz besonders in dem Graben von Hrastnica und Bodovlje versorgten und dies nicht ohne Gegensatze mit den Bauern in der Nachbarschaft. Zu verbisseneren Streitigkeiten fuhrten noch immer die Bestrebungen der Biirger nach dem Gewerbemonopole, doch wurde die Verwirklichung desselben immer mehr problematisch. Wegen der zahlreichen Bediirfnisse, die die Stadt nicht im Stande war zu decken, begann auch die ziinftige Verknocherung allmahlich nachzulassen; man begann bereitwilliger auch Landmeister in die Ziinfte auf-zunehmen. Einige gewerbliche Zweige hatten sich auf dem platten Lande bereits bisher freier entfaltet. So gab es 1630 z. B. in der Poljanska und Selška dolina 173 Miihlen, grofitenteils Hausmiihlen, die teilweise nur gelegentlich im Betriebe standen; einige Miihlen waren in kollektivem Besitze. Sehr stark ent-wickelt war in der gesamten Herrschaft die Leinweberei, im Bereiche von Železniki die Fafibinderei, besonders an den Hauptverkehrsadern das Schank-gewerbe, womit sich besonders die Hiibler befafiten. Im Zeichen des Nachlassens der Unternehmer von Loka entwickelte sich auch der Handel. In der Stadt selbst mufiten die Biirger von Loka dem Grundherrn sogar ein Monopolrecht zugestehen; war ja jeder private Getreidehandel verboten, solange der herrschaftliche Kasten geoffnet war. Den Gauhandel suchte zwar eine Reihe von Polizeiordnungen mit verschiedenen Beschrankun-gen zu regeln, doch fruchteten sie nicht, ja sogar der Grundherr selbst trat hie und da in seinem Bestreben fiir Einnahmen offen auf die Seite der Bauern. Der Bauer trieb den Handel noch weiter nicht nur auf dem Territorium von Loka, vor allem im Bereich der grofieren Mittelpunkte, vielmehr fiihrte ihn der Weg auch in die weite Welt. Den Fernhandel hemmten zwar verschiedene Beschwerlichkeiten, wie der venezianische Krieg, die Konkurrenz der Strafie iiber Trojane, die Škofja Loka auswich, ferner die Verwirrung im Munzwesen; trotz allem blieb der Fernverkehr noch weiter sehr lebhaft. Die Biirger und Bauern handelten mit Leinwand, die weit iiber die slowenischen Grenzen beriihmt war. Der Eisenhandel, besonders mit Nageln, war in der Hauptsache in den Handen der Gewerke und der Kaufleute von Loka bzw. einzelner Nagel-schmiede. Die Hafner verkauften ihre Ware meist nach Idrija. Lebhaft war das Handeln mit Hauten, besonders noch der Zwischenhandel mit Vieh, das die Bauern in Ungarn erkauften und nach Italien verkauften. Der Handel trug schone Einnahmen den Mautamtern, sowohl den herr-schaftlichen als Landesmautamtern. Das Land fiihrte zu diesem Zwecke Bolletten ein, die sich die Saumer besorgen muBten. Anfangs gab man die Bolletten in Škofja Loka aus, spater in Kranj. Wegen verstarkten Verkehrs errichtete das Land in den ersten Jahrzehnten des 17. Jahrhunderts die Stelle eines standigen Aufschlagers in Škofja Loka, spater noch in Selca. Trotz sorgfaltiger Aufsicht bliihte der Schmuggel iippig. Das lebhafte Handeln hob den Wohlstand einzelner biirgerlicher Familien (z. B. Wolfgang Schwarz, Schreiber, Lukančič, Junaver, Kunstl), von denen aber keine eine festere Tra-dition schaffen konnte. Der Handelsbetrieb starkte ebenfalls die wirtschaft-lichen Grundlagen vieler bauerlicher Wirtschaftseinheiten trotz schwerer Lasten, die die landliche Bevolkerung damals tragen muBte. Die urbarialen Verbindlichkeiten gegenuber der Herrschaft beglichen die Untertanen mit Ausnahme der Getreideabgabe auf dem Sorško polje haupt-sachlich mit Geld, was fiir sie gunstig war, da die Kaufkraft des Geldes ge-sunken war. Die Gereutler stellte die Herrschaft mit Bezug auf den Umfang und Ertrag des Grund und Bodens anderen Untertanen von Loka gleich. Die Fronverpflichtungen, von denen die Untertanen der Zupen Sorica und Poljšica nicht mehr befreit waren, belasteten natiirlich auch die Gereutler. Da sich die Fron in der Hauptsache auf die Deckung der SchloBbediirfnisse richtete, war sie bei der groBen Zahl der Untertanen nicht schwer; eine schlimmere Belastung stellte nur das Saumen des Weines fiir den Freisinger Bischof dar; dazu zog die Herrschaft allmahlich noch die Untertanen aus der Zupa Godešče und den meisten Zupen der Poljanska dolina heran; trotz Widerstandes suchte sie der Bischof geradezu bis Freising damit zu verpflichten. — Freier konnte der Grundherr mit den gelegentlichen Gaben schalten, die im Urbar nicht ein-getragen waren (z. B. Todfall, Ausstellung von Akten bei Verkauf, Tausch, Versteigerung von Bauerngiitern, Heiratsbriefen, Gabe bei Antritt eines neuen Bischofs usw.). Empfindlich war der Zehent, der auf dem Territorium der mittelalterlichen Kolonisation noch weiter nur in geringerem Mafi dem Bischof zugehorte; iibri-gens genossen ihn verschiedene Privatpersonen und Stiftungen. Im Gegensatz dazu hatte im Bereich der Gereute der Bischof das Recht zum Bezug des gesamten Zehents; diese Einnahmen betrugen mehr als die dortigen urbarialen Gaben. Die Gereutler lieferten 1630 den Zehent im Unterschied zu den iibrigen Untertanen konsequent ohne Riicksicht auf die Fechsung ab und dies teilweise nur in Geld, sonst aber auch in Naturalien. Der Bischof gab den Zehent in grofiem MaBe in Bestand. Die Verbindlichkeiten zur Kirche beglich man mit der Kollekte, die sehr verschiedene Produkte umfaBte. Stark belastete die Untertanen das Land. Die Hohe der Steuer war von den Bediirfnissen des Herrschers und der Genehmigung der Landstande ab-hangig. Eine bestimmte Quote zahlte der Grundherr, das ubrige iiberwalzte er auf die Untertanen. Die gesamte Last teilte der Kastner individuell auf. Mitte des 16. Jahrhunderts entfiel auf die Hube regelmaBig 2—3 Vi Gld., auf Keuschen 8—12 Kreuzer Steuer. Allmahlich fiihrte das Land noch neue di-rekte und indirekte Steuern ein. Die detaillierte Analyse zeigt, daB unter allen Lasten die schlimmste der Zehent war, dem folgte die Landessteuer, die stark die Abgaben und Fron-verpflichtungen der Herrschaft gegenuber iibertraf; aber auch die Abgaben der Kirche gegenuber waren nicht gering. Das Land belastete die Herrschaft auch in militarischer Hinsicht. Auf Aufforderung muBte sie eine bestimmte Zahl schwerer Reiter mit gepanzerten Pferden und gesamter Ausriistung stellen. Zu diesem Dienste zog der Pfleger auch die Untertanen — Vidmar genannt, heran, die anfangs militarisches Gut zu saumen verpflichtet waren, allmahlich aber schwer bewaffnete Reiter werden sollten; dieses Dienstes wurden sie erst in den ersten Jahrzehnten des 17. Jahrhunderts befreit. Ubrigens galt aber bei unmittelbarer Gefahr die allgemeine Pflicht zur Verteidigung; vor-gesehen war die Mobilmachung eines bestimmten Prozents von Mannern, die von den zu Hause verbliebenen erhalten wurden. — Angesichts der schweren Lasten hielt manches Bauerngut nicht aus; in der Poljanska dolina wurden z. B. in Jahrzehnten vor 1630 4,1 °/o der Huben versteigert, in der Selška dolina sogar 4,6 °/o. Trotz dieser Lage fanden die Bauernaufstande von 1525, 1573 und 1635 auf dem Territorium von Loka nur geringen Widerhall. Weit mehr auBerten sich die religiosen Bewegungen. Mit der Griindung des Bistums von Ljubljana (1461) kamen in sein Gefuge die Urpfarren Šmartin und Sora, wahrend die Urpfarre Stara Loka noch weiter im Rahmen des Patriarchates Aquileia verblieb; das Patronatsrecht gehorte dem Freisinger Bischof, die Investitur dem Patriarchen von Aquileia. Neu wurde 1622 trotz Widerspruchs des Freisinger Bischofs und Pfarrers in Selca die Pfarre in Železniki gegriindet. Im Laufe der Jahre entstanden auf dem Territorium von Loka einige Benefizien. Die Erhaltung der kirchlichen Stiftungen fuBte nur teilweise auf dem Einkommen aus kirchlichen Funktionen; meist bildeten die Hauptgrundlage Giilten, die die Glaubigen zu frommen Zwecken vermacht hatten. Besonders umfassend war der Besitz der Pfarre Stara Loka, ihrer Filialkirchen — darunter an erster Stelle die Wallfahrtskirche in Crngrob — und der Benefizien. Das schon bei seiner Errichtung kraftig dotierte Kla-rissinnenkloster in Škofja Loka haufte noch weiter seinen Besitz vor allem auBerhalb der Herrschaft Loka. Den angefiihrten Stiftungen gehorende Giilten erreichten ein Sechstel der Gultschatzung der so umfangreichen Herrschaft Loka. — Die Giilten der Kirchen in beiden Talern waren unbedeutender, ahnlich auch die Giilten der Pfarre Smartin und ihrer Filialkirchen innerhalb der Grenzen der Herrschaft Loka. Empfindlich war die Steuerbelastung vor allem fiir die Benefizien mit kleineren Einkommen; in Verlegenheiten suchten sich einige Stiftungen mit Verpfandung und Verkauf kirchlichen Besitzes zu helfen. Dabei kam es auch zu MiBbrauchen, weil Einige kirchlichen Grund sogar um dreifachen Kaufpreis weiter verkauften. MiBbrauche warf man teilweise auch kirchlichen Kreisen vor, denen man auch sonst viele Ordnungswidrigkeiten vorhielt. Diese Er-scheinungen bahnten ihrerseits dem Protestantismus den Weg, fiir den sich die Landstande eifrig einnahmen; darunter waren besonders die Herren von Puštal und Stara Loka verbissene Gegner des katholischen Freisinger Bischofs. Anhanger des Protestantismus wurden vor allem die Biirger von Loka und die Gewerken in Železniki, die im Kampfe um die religiose Freiheit bestrebt waren die Abhangigkeit vom Freisinger Herrn moglichst zu lockern; weniger Widerhall fand der Protestantismus bei den Bauern, die sich fiir ein gemein-sames Auftreten mit den Biirgern und dem Adel nicht begeistern konnten. Den ersten Spuren des Protestantismus auf dem Boden von Loka begeg-net man zwar schon 1526, zur eigentlichen Entfaltung kam er zu Beginn der 60-iger Jahre des 16. Jahrhunderts. Den anfanglichen Unklarheiten wollte der von Jesuiten erzogene Bischof Ernst (1566—1612) ein Ende bereiten. Im Jahre 1573 sandte er Kommissare nach Škofja Loka, die durch Einvernahmen und Drohungen nichts erreichten. Der innere Stadtrat blieb durchaus luthera-nisch, der aufiere Rat von 24 Mitgliedern, der damals in den Quellen das erste Mal auftritt, war der neuen Bewegung nahe. Die Biirger von Loka wahlten noch weiter einen Lutheraner zum Richter, griindeten sogar ihre Schule, den Gottesdienst hielt man aber vor allem im SchloB von Puštal. — Im Jahre 1585 kam eine neue Kommission, die mit dem katholischen Erzherzog Kari in Verbindung trat. Sie setzte den Richter und alle protestan-tischen Rate ab, liefi katholisch orientierte Leute wahlen, die Hauptgegner bestrafte sie aber mit Gefangnisstrafen und BuBen. Die Kommission erreichte nichts, nur das Auftreten der »Stifter« wurde auch mit Beistand der protestan-tischen Behorden im Keime erstickt. — Schon einige Monate spater (1586) gelangte nach Skofja Loka eine neue Abgesandschaft, die sich auch an die einzelnen Bauern heranmachte, die ungehorsamen ins Gefangnis steckte, zwei sogar verbannte. Doch gaben sie nur auf den Druck bis zur Abreise der Kommission nach. Der Konflikt verscharfte sich derart, dafl die Biirger von Loka dem Pfleger die Gerichtsinstanz fiir die Stadt bestritten; auf gehar-nischten Befehl Erzherzog Karls mufiten sie nachgeben. — Als 1588 eine gemischte Freisinger und landesfiirstliche Kommission nach Škofja Loka kam, entsagte eine Reihe von Lutheranern dem Biirgerrecht. Der Kommission mel-deten sich die Gewerken, ebenso auch die kleine Zahl der lutheranischen Bauern und die weniger selbstbewuBten Protestanten von Loka, die wesentlich nachgaben; die Hauptfiihrer meldeten sich nicht. Jetzt erreichte die Kommission, daB Erzherzog Kari die Widerspenstigen, die in bestimmter Frist ihre unbeweglichen Guter verkaufen und die BuBe zahlen sollten, aus den Erblandern auswies. Schliefilich kam ein Revers zustande, der die Freisinger Obrigkeit in solchem Mafle festigte, daB die Stadt ohne herrschaftliche Zu-stimmung in keiner wichtigeren Angelegenheit beschlieBen konnte. Die stadtische Autonomie geriet in ihren Grundlagen ins Wanken. Trotz ihrer Ausweisung bewegten sich die Verbannten frei und trieben Handel in der Nachbarschaft von Loka, auch genossen sie den Frieden wahrend der weiteren Einvernahmen auf dem Schlosse. Als die Herrschaft ihren Besitz zur Ver-steigerung ausrufen lieB, meldeten sich keine Kaufer. Als Erzherzog Kari starb (1590) und unmittelbar darauf (1591) die Herrschaft Loka Furst Eggenberg pachtete, begannen die Widerspenstigen in die Stadt zuriick zu kehren, wo ihr Gesinnungsgenosse sogar zum Stadtrichter gewahlt wurde. Wesentlich anderte sich aber die Lage mit dem Antritt Ferdinands II; auf seine Politik gestiitzt bestellte Thomas Hren, der Bischof von Ljubljana, die Gegenrefor-mationskommission, vor der 1601 die Reste der Lutheraner von Loka nach-gaben. Nachdem in der Religionsfrage die Beruhigung eingetreten war, suchten sich die Burger von Loka des aufgezwungenen Reverses zu befreien. Der iiber 30 Jahre andauernde ProzeB fuhrte auf Vermittlung der innerosterreichi-schen Regierung zur Transaktion, die den Burgern die alten Freiheiten zuriick-gab, gleichzeitig aber verminderte sie die Kompetenzen des Grundherrn, da der Stadtrichter von nun an auch dem Landesfursten Treue schworen muBte. Bei dem starken Anwachsen der Untertanenzahl gewannen die fuhrenden Angestellten noch an Bedeutung. So kam Mitte des 17. Jahrhunderts fiir den Pfleger der Titel Hauptmann von Loka in Gebrauch. Seine Rechte und Pflichten waren in einem besonderen Reverse festgesetzt. Als Vertreter des Bischofs war er fiir die gesamte herrschaftliche Geschaftsfiihrung verantwort-lich. Vor allem muBte er fiir die Rentabilitat der Herrschaft sorgen; daher war ihm die endgiiltige Entscheidung fiir die gesamte finanzielle Gebarung auf-getragen. Noch weiter behielt er bestimmte landgerichtliche Kompetenzen. Soweit es um Kriminaldelikte im stadtischen Bereiche ging, verhorte den Verbrecher zunachst der Stadtrichter. Die Verurteilung zum Tode gehorte noch immer in die Zustandigkeit des Bannrichters aus Ljubljana, von wo auch der Henker kaim. Er hatte die Tortur und die Exekution auszufuhren. Neben dem genau bestimmten Jahresgehalt in Geld und Naturalien gehorte dem Hauptmann eine Reihe ordentlicher und gelegentlicher Einnahmen, wie z. B. ein Anteil an den Taxen und BuBen, der Geldbeitrag anstatt der Fron usw. Wohl aber erhielt er selbst den Schreiber, der unter anderem auch fiir die SchloBregistratur sorgte. Mehr Kontakt mit den Untertanen hatte der Gegenschreiber; seine Ver-pflichtungen wuchsen wegen der veranderten Beziehungen zum Lande stark an (Rekruten, Militar, StraBenbau). Sein Arbeitsplatz war zwar auf dem SchloB, doch amtierte er lieber in der Stadt. Bei technischen Geschaften half ihm ein Schreiber. — Der Kastner verwaltete die Speicher in Škofja Loka und Poljane. In ein besonderes Buch trug er die Einnahmen vom verkauften Getreide ein, die er regelmaBig dem Hauptmann ablieferte. Die unternehmen-deren Kastner verstanden ihre bescheidenen Einnahmen sowohl mit dem Zwischenhandel als mit Bestechungen zu vermehren. Bei den Schwerarbeiten halfen dem Kastner die »Bieter«. — Wegen der haufigen Rechtsstreite hatte die Herrschaft standige Anwalte und ihre Gehilfen, die Solizitatoren auf-genommen. Auf den Erfolg der Prozesse wirkte nicht selten die planmaBige Bestechung der Landesfaktoren, aber auch der kaiserlichen Umgebung. — Fiir die regelmaBige Verbindung mit Freising sorgten noch weiter die Ab-gesandten, die der Bischof alljahrlich nach Škofja Loka schickte; nur hie und da besuchte der Bischof die Herrschaft selbst. Die hohen Gaste wohnten im Schlosse, das nach den groBen Arbeiten zu Beginn des 16. Jahr- hunderts nur schlecht erhalten wurde. Wegen des stark gelockerten SchloO-gebaudes entschloB sich Bischof Johannes Franziskus fiir eine griindliche Reparatur. Mit umfassenden Bauarbeiten, die sechs Jahre (1716—1722) dauerten, erhielt das SchloB ein neues Aussehen, das es bis zu den letzten Jahren des 19. Jahrhunderts behielt. Die groBen Kosten der Herrschaft deckte freilich im Wesen das bauerliche platte Land mit seiner stark verzvveigten Wirtschaft, die sich aus den Quellen des 18. Jahrhunderts naher- erkennen lasst. Gute Einsicht in die Entvvicklung der Landwirtschaft gewahren die Steuerbekenntnisse in Verbindung mit dem Theresianischen Kataster. Fiir den Ackerbau war die sehr verschiedene Art der Bebauung charakteristisch. Stark verbreitet war der Fruchtwechsel mit Brache. In vielen Siedlungen in der Poljanska und Selška dolina war diese Art auf den gesamten Oberflachen iiblich; in den ebenen Lagen ruhte das Feld 2—3 Jahre, auf hiigeligem Boden auch 4—6 Jahre; vereinsamt ist das Beispiel in der Selška dolina, wo die Brandwirtschaft mit einem 15 jahrigen Zyklus bestand. Ubrigens war sehr verbreitet das System, wobei man einen Teil des Feldes nach dem Fruchtwechsel mit der Brache bebaute, auf den ubrigen Oberflachen aber Jahr fiir Jahr die Fruchtwechselwirtschaft betrieb. An manchen Orten, in den meisten Fallen aber auf dem Sorško polje, lieB man das Feld iiberhaupt nicht mehr brachliegen. Es iiberwog die einmalige jahrliche Aussaat mit Ausnahme der giinstigeren Lagen, vor allem auf dem Sorško polje, wo m^n auf den Stoppelfeldern den Heiden sate. — Auf dem Sorško polje gab die Fechsung eine bis zu 5,5 fache Menge der Ansaat, anderswo entsprechend weniger. — Der Hafer uberwog in den hiigeligen Gebieten, besonders im Bereich der Gereute. Roggen und Weizen waren von Bedeutung in den ebenen Boden in der Poljanska und Selška dolina; durch-wegs ubertrafen sie alle anderen Getreidesorten zusammen auf dem Sorško polje; hie und da sate man auch Mischkorn — eine Mischung von Weizen und Roggen. Gerste baute man noch weiter, besonders im Gebiete von Sorica, Hirse aber auf dem Sorško polje. Stark verbreitet war der Heiden, teilweise auch auf Feldern mit einmaliger Ansaat, ferner der Flachs. — Der Obstbau war besonders in Strmica in der Selška dolina und auf dem Sorško polje verbreitet. Die Viehzucht war zwar noch weiter teilweise auf die Weide angewiesen, auf eine kraftigere Stallfiitterung weist der Kleebau hin, den man fast auf dem gesamten Territorium von Loka betrieb. Nach statistischen Angaben, die nicht verlaBlich, aber auch unvollstandig sind, war die Rindviehzucht am meisten in der Karntner und Hlevni vrh Zupa entwickelt; in der Pferdezucht war das Sorško polje fuhrend; die Schafzucht stagnierte, die Ziegenzucht ging zuriick. Der gemeinsame NutzgenuB der Gemeindeboden begann allmahlich zu-ruckzugehen. Die Teilungen, die im allgemeinen zunachst die Bergwiesen erfaBten, richteten sich mit Genehmigung des Grundherrn vor allem auf die Walder; bestimmte Anteile fielen bei der Teilung auch den Keuschlern zu. Hie und da teilte man nur Teile der gemeinsamen Flachen auf. Durchwegs blieben ungeteilt die umfassenden Dominikalwaldkomplexe (Blegoš, Wald von Besnica, Hrastnik in der Selška dolina). — Die Teilungen begiinstigten Neubriiche, denen sich die Gewerken entschieden widersetzten, was sogar zu physischen Auseinandersetzungen fiihrte. Gleichzeitig nahm aber die Spannung zwischen dem platten Lande und der Stadt beziiglich des Gauhandiverks ab, denn die merkantilistische Politik war den verknocherten Ziinften wenig geneigt. GemaB dem Zeitgeiste ver-langte der Bischof, daB auch die Landmeister bis zur Entfernung einer Meile von der Stadt in die Ziinfte von Loka aufgenommen werden (1659). Die Burger von Loka nahmen die Neuerung an, was zur Entstehung neuer Ziinfte fiihrte. Der Reihe nach organisierten sich in selbstandigen Ziinften die Siebmacher und Backer, die sich bisher den Ziinften in Kranj angeschlossen hatten, ferner die Metzger; allen bestatigte der Bischof die in betrachtlichem MaBe nach mittelalterlichen Mustern verfaBten Regeln. Einige Jahre spater (1666) erklarte der Kaiser die Verleihung von Zunftfreiheiten fur ein landesfurstliches Regal. Die neue Lage suchte die benachbarte Stadt Kranj auszunutzen, doch war sie vergeblich bestrebt neuerlich die abgefallenen Handwerker in ihre Reihen heranzuziehen. In den folgenden Jahrzehnten wollten die Tischler eine eigene Zunft grunden, spater noch die Leinweber, doch blieb es nur bei dem Versuche. Ein detailliertes Verzeichnis aus der Mitte des 18. Jahrhunderts zeigt, daB in der Stadt neben den Gastwirten bzw. Weinschenken am zahlreichsten die Schmiede, Weber, Schuster mit den Lederern waren, iibrigens treffen wir noch 29 verschiedenste Gewerbezweige. — Das platte Land blieb beziiglich der Zahl der Gewerbe nicht hinter der Stadt zuriick; besonders entfaltet war das Gewerbe in der unmittelbaren Umgebung von Skofja Loka, auf dem Sorško polje und in den groBeren Mittelpunkten der Taler. Mit dem Handwerk befafiten sich regelmaBig nur die Inwohner und Keuschler. Bei weitem war an erster Stelle die Leinweberei, die in europaischen MaBstabe von Be-deutung war; die Leinweber waren am zahlreichsten in Stara Loka und Puštal. Obwohl man den Flachs sozusagen iiberall baute, muBte man das Spinnmaterial einfuhren und zwar vor allem aus Karnten. Bedeutsam war das Siebmachergewerbe in Bereich von Stražišče—Bitnje. Kraftig entfaltet waren die Gewerbe, die die taglichen Bediirfnisse deckten (Schuster, Lederer, Schneider, Zimmerer, Maurer, Schmiede, FaBbinder). Zahlreich waren die Wirtshauser besonders in den Verkehrsmittelpunkten; im Gegensatz zu den anderen Gewerbszweigen befafiten sich mit dem Gasthauswesen mit seltenen Ausnahmen nur Hubler. Die Zahl der Muhlen anderte sich in den letzten hundert Jahren nicht (172), doch kaum 23 — vor allem an der Poljanščica und Selščica — besassen 1—3 standig im Betriebe stehende Rader. Wahrend die Mehrzahl der gelegentlich arbeitenden Muhlen im Gefuge der Huben stand, gehorten die standig betriebenen Muhlen im betrachtlichen Mafi auch Keuschlern. Ein grofier Teil der Bevolkerung des platten Landes fand Verdienst in Verbindung mit dem Eisenwesen in Železniki. Die Zahl der Eigentumer der Eisenhammer stieg mit der Zersplitterung der Anteile noch weiter, denn der Halfte der Unternehmer gehorte nur je ein Tag; nur wenige einzelne Personen brachten mehrere Anteile zusammen. Das Erz gruben mit Genehmigung des Oberbergrichters an verschiedensten Stellen der Herrschaft Loka die dortigen Keuschler — teilweise im Dienste der Gewerke, teils auf eigene Faust. Ein ahnliches Verfahren galt fiir die Zuweisung von Kohlenmeilerstatten bis 1746, wo die Erteilung derselben nur an den Namen des Gewerken gebunden war. Die Jahresproduktion von Eisen betrug bis etwa 3000 Zentner. Unter den Nagelschmieden begannen die Posterschmiede mit eigener Esse zu erschei-nen. Die fiihrende Rolle fiel jedoch den reicheren Gewerken zu, unter denen Verleger aufzutreten begannen, die die Nagelschmiede mit Eisen, teilweise auch mit Lebensmitteln versorgten. In grofierem MaB war das Verlagssystem in Skofja Loka vertreten. Aus der breiten Schicht kleiner Kramer mit zunftiger Denkart erhob sich ein Haufchen von Unternehmern-GroBhandlern, die aus den Reihen der heimischen, teils bauerlichen Bevolkerung stammten, wie z. B. Oblak-Wolkensperg, die Familien Demšar, Jenko, Jugovic; unter die GroBhandler reihten sich auch einzelne Venezianer, die die Vermittlerrolle in ihre Hande brachten (z. B. Za-netti). Die Verleger bereicherten sich auf Rechnung des armen Handwerkers, der die mit der Bearbeitung verbundenen Kosten nicht erschwang. Unter die hauptsachlichen Ausfuhrgegenstande zahlte neben dem Eisen und den Eisener-zeugnissen die Leinwand, denn das Territorium von Loka war in dieser Hin-sicht fiihrend in Krain; mit dem Leinwandhandel befaBten sich neben den Verlegern viele analphabetische Bauern, die sogar auf den italienischen Markten auftraten. Die alten Wege, die aus der Herrschaft Loka in die ferne Welt fiihrten, wurden immer unwegsamer. Die Erhaltung derselben belastete in der Haupt-sache die dortigen Untertanen, obwohl dafiir jene Obrigkeiten sorgen miiBten, die die Maut einhoben, folglich auch die Herrschaft Loka, der aber die Untertanen Mitte des 17. Jahrhunderts das Recht auf die Maut auf dem platten Lande zu bestreiten begannen. Mit der Zahlung von 1500 Silberkronen befreiten sich die Bauern endlich dieser Verpflichtung. Verhangnisvoll wirkte auf den Transitverkehr von Loka die Grundung der Freihafen von Trst und Reka (1719), die mit dem Hinterland durch HauptkommerzialstraBen verbunden wurden. Obwohl noch weiter die Wege in die Ferne iiber Skofja Loka fiihrten, war doch die Stadt von nun an auf ein Nebengeleise gestellt. Genaue Einsicht in die Verpflichtungen der Untertanen geben die Steuer-bekenntnisse aus der Mitte des 18. Jahrhunderts. Wahrend die urbarialen Abgaben der Herrschaft Loka gegeniiber eine ausgesprochene Kontinuitat zeigen, kam es hinsichtlich der geringen Frondienstverpflichtung zu empfind-licher Anderung, die den erschiitterten Freisinger Finanzen abhelfen solite. Diese Aufgabe suchte der Freisinger Okonomist Puecher zu losen. Den urspriinglichen Plan der Errichtung eines groBen Meierhofes lieB er fallen, wohl aber begann er unenvartet ein Frongeld einzuheben, was zu einem bis 30 Jahre dauernden ProzeB mit wechselndem Erfolge fiihrte. Die Untertanen opferten bedeutende Mittel fiir ihre Vertreter, die sogar in Wien und unmittel-bar bei dem Kaiser in Regensburg intervenierten, den Enderfolg sicherte aber der Herrschaft die Bestechung, mit welcher die Bauern nicht wetteifern konnten. Im ungleichen Kampfe siegte der Grundherr; seitdem zahl te man auf der gesamten Herrschaft Loka das Frongeld und zwar die Hiibler von 3 Gld. 30 Krz. bis 5 Gld. 45 Krz, Untertanen mit weniger Grund und Boden aber den entsprechenden Teil. Das Frongeld trug der Herrschaft mehr ein, als alle Einnahmen von den urbarialen Abgaben ausmachten. — Trotz der neuen Be-lastung waren die Untertanen der Herrschaft Loka noch immer besser daran als ihre Genossen anderer Herrschaften innerhalb der Landgerichtsgrenzen von Loka, was besonders auf dem Territorium von Besnica zum Ausdruck kam, wo die Untertanen den verschiedensten Herren gehorten; wohl war aber in gtinstigerer Lage die Mehrheit der kirchlichen Untertanen. — Streitigkeiten verursachten auch gelegentliche Belastungen und zwar vor allem wegen des unberechtigten Ausniitzens durch die Angestellten von Loka. Ubrigens war mit dem Ausgleich (1677) genau der Tarif fiir alle Arten von Rechtsgeschaften bestimmt (Todfall, Verkauf der Bauerngiiter, die Abwanderungsgebiihr, die Abfertigungsgebiihr, das Siegeln von Urkunden), doch wiederholten sich Beschwerden in den folgenden Jahren. Das Recht zum Bezuge von Zehent war sehr zersplittert; hie und da trifft man unter den Zehentherren auch Untertanen von Loka, die ihre Verpflichtung abgekauft hatten und das Zehentrecht bei den. Nachbarn zu erlangen ver-standen. Mitte des 18. Jahrhunderts war der Zehent groBtenteils pauschaliert; die Abgabe in Naturalien verwandelte sich immer mehr in eine Geldlast. Die Hohe der pauschalierten Zehenten war sehr verschieden sogar innerhalb derselben Siedlung, was bis zu einem gewissen Mafi auf die wirtschaftliche Kraft bauerlicher Einheiten hinweist, teilweise aber geheri die Unterschiede auch aus dem verschiedenen Verfahren der Zehentherren hervor. Die Kollekte war noch weiter hauptsachlich eine. Naturalleistung; die Keuschler waren gewohnlich davon befreit. Die Hohe war sehr verschieden und dies vor allem auf dem Gebiet, das unter verschiedene Pfarreien auf-geteilt war. Die Geldleistungen gegeniiber dem Lande beglichen die Untertanen mit Steuern und der Kontribution. Die Steuer allein — fiir die Inwohner zahlten sie ihre Quartiergeber — iiberschritt bedeutend die urbarialen Geldabgaben, die der Herrschaft gebuhrten. Die vvachsende Verbindlichkeit auf Rechnung der Kontribution blieb seit der Mitte des 18. Jahrhunderts unverandert; die Hiibler zahlten von der ganzen Hube je 6 Gld., sonst den entsprechenden Teil, die Keuschler ohne Grund und Boden waren der Kontribution nicht unter-worfen. Mit dem Bau von KommerzialstraBen fuhrte das Land auf denselben den StraBenrobot ein, dem man nur mit einem empfindlichen Losegeld aus-weichen konnte. Bei groBeren militarischen Durchziigen verpflichtete man die Untertanen zum Transport. Ubrigens kam es trotz eingefuhrten System von Soldnern auch zu gewaltsamer Rekrutierung, die die armeren Schichten traf. Wegen der schweren Belastungen und zahlreichen Ungerechtigkeiten rief der Bauernaufstand im Gebiet von Tolmin eine aufstdndische Bewegv.ng auf dem Boden von Loka hervor (1713—1715), die sich gegen die herrschaftlichen UnregelmaBigkeiten wandte; die Aufstandischen suchten auch diesmal-na-tiirlich vergebens- Schutz bei dem Kaiser. Auch die Spannung zwischen der Herrschaft und Škofja Loka liefi nicht nach. Die stadtische Verwaltung war in den Handen eines kleinen Kreises; der EinfluB der »Gemein« ging zuriick, obwohl sie bei den Wahlen das Recht besafi, zwei Mitglieder aus dem inneren Rate abzuberufen, der innere Rat aber ahnlich 4 Mitglieder aus dem auBeren Rate und sie mit neuen Mitglie-dern aus der »Gemein« zu ersetzen (Mutation). Die Herrschaft verstand die Streitigkeiten auszuniitzen, die sogar die Mitglieder des inneren Rates ent-zweiten, besonders aber den Gegensatz zwischen der Leitung der Stadtverwal-tung und der »Gemein« vertieften. Der Hauptmann mischte sich in die inneren Angelegenheiten der Stadt ein und bediente sich einige Male des Rechtes, der Wahl eines neuen Richters nicht zuzustimmen. Auf seine Anregung bestimmte die Reprasentanz des Landes Krain 1747 eine neue Stadtordnung fiir Loka, die die Mutation abschaffte, die »Gemein« auf 36 Personen beschrankte; von nun an solite die »Gemein« gemeinsam mit dem auBeren Rate den Richter auf drei Jahre wahlen. Mit Zustimmung des Landes stellte der Hauptmann von Loka neuerlich die Liste der Mitglieder des inneren und aufieren Rates als auch der »Gemein« zusammen. Unter den standigen stadtischen Bediensteten (z. B. dem Schreiber, dem Kassier) war der bescheiden bezahlte Lehrer, dem die Herrschaft auf sein be-sonderes Ansuchen fiir drei Jahre ein Getreidedeputat genehmigte. Einen Teil seiner Einnahmen ergaben seine Verpflichtungen beim Gottesdienst. In der Reformationszeit hatten die Lutheraner in Loka einen besonderen deutschen Lehrer. — Die Stadt besaB ein mit Vermachtnissen gut dotiertes Spital; im 17. Jahrhundert bekam die Herrschaft das Recht zur Einsicht in die Spitalwirt-schaft, iiber die es viele kritische Bemerkungen gab. — Manche Ausgaben hatte die Stadt mit der Erhaltung offentlicher Anlagen und Gebaude. In schwere fi-nanzielle Verlegenheiten geriet sie bei Elementarungliicksfallen, z. B. den kata-strophalen Branden 1660 und 1698, ferner bei Uberschwemmungen. — Die Geldverpflichtungen gegenuber dem Grundherrn blieben noch weiter gering, aber noch dieser suchten sich die Burger von Loka zu befreien. — Empfind-licher waren die Forderungen des Landes. Die Belastungen in Geld beglichen die Burger iiber die Herrschaft. Die Steuereinheit war das Haus. Beziiglich der Kontribution waren die Hauser den Bauerngiitem gleichgestellt, doch war die Mehrzahl der Gebaude in die Drittel-kategorie eingereiht. Niedriger als auf dem platten Lande war auch die Steuer. Die Stadt wurde zur LandesstraBen-robot herangezogen, bei Militardurchziigen muBte sie aber -zwar gegen Entschadigung- Quartier und Verpflegung besorgen. — Eines ansehnlichen Teiles der burgerlichen Pflichten war der Adel auf Grund alter Freiheitsbriefe trotz Gegnerschaft der stadtischen Bevolkerung und Widerspruchs des Grundherrn noch weiter befreit; eine privilegierte Stellung suchten sogar einige Nobilitierte zu schaffen. Die Ausgaben deckte die Stadt in groBem MaB mit Hilfe des Grundherrn, der auf ein besonderes Ansuchen alle drei Jahre — jedoch nicht ohne Aus-nahmen — der Stadt die Maut in Bestand uberlieB und ihr jedesmal nach bestimmtem Schliissel die mehrmals problematisch bemessenen Bufien abtrat; der Grundherr deckte regelmaBig die auBerordentlichen Kosten in Verbin- dung mit den Gerichtsprozessen. Ein Teil der Einnahmen floB in die Stadt-kasse unabhangig vom Grundherrn (Stadtwagegefalle, Getreidemasserei, Standgelder u. a.). In Železniki festigte sich die Macht der Gewerken, was zu Zwistigkeiten nicht nur mit der Herrschaft sondern auch mit der landesfiirstlichen Gewalt fiihrte. Lange Jahre waren die Gewerke im Streit mit dem Oberbergrichter Rosetti; unter anderem warfen sie ihm vor, daB er selbst den Ortsbergrichter anstelle und so ihre Autonomie verletze. Im Jahre 1677 erkampften sie ein Patent, daB von nun an den Ortsbergrichter die Gewerken mit den Meistern und Zainarbeitern unmittelbar, alle librigen aber durch sechs Vertreter wahlen sollten. Ihr Richter regelte die laufenden Angelegenheiten, wahrend die schwe-reren Falle der Oberbergrichter behandelte, die Kriminalsachen aber die Land-gerichtsinstanz, was aber nicht ohne weiteres anerkannt wurde. Der Jahr-zehnte dauernde Streit wegen des verbindlichen Einkaufs von Getreide der Bewohner von Železniki aus dem Kasten von Loka endete mit einem Kom-promisse. Die Bewohner wurden von dieser Pflicht befreit, indem jedes Haus der Herrschaft jahrlich je 5 Krz. zahlte. Die Herrschaft gab auch beziiglich des Fischfanges innerhalb des Weichbildes von Železniki nach, wahrend die Jagd noch weiter den Bewohnern von Železniki verboten war. Mehr Erfolg erzielte der Freisinger Bischof im Verhaltnis zu den patri-monialen Herrschaft en innerhalb der Landgerichtsgrenzen. Der Jahrhun-derte dauernde Streit mit der Herrschaft Puštal endete, als dort die Familie Oblak-Wolkensperg die Herrschaft iibernahm. Sie erkannten den Freisinger Bischof als Lehensherrn an und regelten einverstandlich das Recht des Fisch-fangs. Die unternehmungslustigen Oblak hoben zwar als Handler mit Eisen und Leinwand, aber auch als Zwischenhandler mit Grundherrschaften kraftig ihre Giilt, doch die Verschuldung wegen der zu umfassenden Handelsgeschafte er-schiitterte ihre Lage gefahrlich. Es beruhigte sich auch das Verhaltnis zur Herrschaft von Stara Loka, wo sich nach dem Wechsel der Eigentumer fiir einige Jahrzehnte die Lukančič, eine kaufmannische Familie aus Loka festigte; ihr folgte die Familie Erberg und Mitte des 18. Jahrhunderts der Leinwandhandler Matthaus Demšar. Auch auf dem Gebiete von Stražišče—Besnica erlitt die Herrschaft Loka keine neuen Verluste. — Wohl aber erwuchs im 17. Jahrhundert in der unmittelbaren Nahe von Škof j a Loka eine neue Herrschaft Ehrenau (Ajma-nov grad), die Franz Matthias v. Lampfritzhaimb begriindete; sie wechselte eini-gemal die Eigentumer. Obwohl sie ihren Besitz besonders auf dem Sorsko polje und in Gebiete von Besnica verbreitete, verursachte sie der Herrschaft Loka keine Beschwerlichkeiten. — Auf Grund eines Dienstverhaltnisses gegeniiber der Herrschaft Loka gewannen kleinere Giilten in unmittelbarer Umgebung des Zentrums von Loka noch einige andere Familien (z. B. Furnpfeil, Grundler, Petschacher u. a.), doch keine faBte festere Wurzeln. Giilten stellten noch weiter eine kraftige wirtschaftliche Grundlage auch vieler kirčhlicher und religioser Stiftungen. Unter ihnen stand noch immer neben dem Klarissinnenkloster an erster Stelle die Pfarre Stara Loka. Der Pfarrer zahlte zwar dem Freisinger Bischof auf Rechnung der Einkommen ein bestimmtes Absenzgeld, das er teihveise durch Beitrage der Pfarrer von den alten Pfarreien in beiden Talern, in noch groBerem MaB aber mit den ergie-bigen Einnahmen deckte, die vor allem die untertanigen Bauerngiiter brachten. Unter die wirtschaftlich kraftigeren Stiftungen gehorten die Benefizien bei der Kapelle der hI. Dreifaltigkeit und bei dem Spitale in Škofja Loka. Die alten Pfarr- und einige Filialkirchen in den Talern gewannen nach und nach eine Reihe von Keuschen in ihrem Bereiche. Zur Abrechnung der Kircheneinnahmen und — ausgaben, die nicht immer ohne Reibungen verlief, zog man neben den Kirchenpropsten auch fuhrende herrschaftliche Angestellte bei. Manche kirchliche Stiftungen hatten aber keine Giilten, so z. B. die Propstei in Škofja Loka, die Pfarre in Železniki und selbstverstandlich das Kapuzinerkloster in Škofja Loka. Den Bau des Kapuzinerklosters und der Kirche ermoglichte vor allem die Anregung des Kaufmanns Sebastian Lukančič aus Škofja Loka. Zu diesem Zwecke hinterlieB er namlich ein groBes Vermogen (1647), das einst-weilig die Klarissinnen in Škofja Loka genossen. Als man das vergessene Testament nach Jahrzehnten entdeckte, errichtete man das Kloster und die Kirche mit Hilfe der Herrschaft und der Biirger von Škofja Loka, doch nicht ohne Zwistigkeiten mit den Klarissinnen (1706—1713). — Der Zeitgeist kam auch in den religiosen Manifestationen zum Ausdruck, unter denen die be-deutendsten die Passionsspiele in Škofja Loka waren, die sich bis Joseph II. hielten. Eine detaillierte Ubersicht uber die gesamte genau kategorisierte Anzahl der Ba.uernwirtscha.ften innerhalb der Landgerichtsherrschaft Loka gibt der Theresianische Kataster. Der Vergleich des Zustandes im Jahre 1754 mit jenem in den 30-er Jahren des 17. Jahrhunderts ist leider nur fiir den Freisinger Besitz ermoglicht. Ein leichtes Ansteigen der Hubenzahl und ein starkeres Anwachsen der halbhubigen Einheiten, die sich in groBem MaB aus Keuschen entwickelt hatten, geht hauptsachlich auf Rechnung der durch nachtragliches Kultivieren verstarkten Gereute. Mit der Zunahme neuer Keuschlereinheiten verloren die Huben auf dem Boden der Herrschaft Loka das erstemal die ziffernmaBige Ubermacht iiber die schwacheren Kategorien (1181:1219). Diese Erscheinung ist noch mehr markant, wenn man die der Herrschaft Loka entfremdeten Grundstucke beizieht. Das Keuschlerelement wuchs iiber das Hublerelement besonders in den bezuglich des Verkehrs entfalteten Bereichen der Taler, ganz besonders in der Umgebung von pfarrlichen Mittelpunkten hinaus. In diesen Bereichen wuchs noch mehr die Zahl der Inwo.hner, ohne deren auch sonst nur sparliche Siedlungen im Territorium von Loka waren. Trotz immer groBerer Differenzierung am platten Lande waren aber nicht vereinsamt Beispiele, wo noch immer der Zustand aus der Zeit der abgeschlos-senen mittelalterlichen Kolonisation herrschte. III. An Stelle der in Etappen erfolgenden Lockerung der Rechte des Freisinger Bischofs traten Mitte des 18. Jahrhunderts die radikalen theresianisch-josephinischen Reformen mit der planmaBig ausgebauten zentralistischen staatlichen Beamtenverwaltung. Bei der Verwaltungsreform wurde die Herr- schaft Loka in das Oberkrainer Kreisamt als Zwischeninstanz zwischen der Landes- und patrimonialen Verwaltung eingegliedert. Mit der Reform des Steuersystems wurden auch die Dominikalgriinde der Steuer unterworfen. Zu militarischen Zwecken fuhrte man die Zahlung der Bevolkerung im Rahmen der in Nummerierungsabschnitte geteilten Pfarreien aus; die hohere Einheit stellten die Kantone dar. Die Leitung des ersten Kantons fiel der delegierten Herrschaft Loka zu; sein Territorium deckte sich anfangs nicht mit den Gren-zen der Herrschaft Loka; mit der spateren Reorganisation blieben auBerhalb derselben nur die Steuergemeinden Gosteče und Okroglo. Mit den Reformen nahm die Verivaltungsgebarung aufierordentlich zu; neben der Erledigung der zahlreichen laufenden Agenden, die auch mit militarischen Aufgaben verbunden waren, solite die Herrschaft in bestimmter Frist das Grundbuch anlegen. Die Hauptlast fiel auf den Gegenschreiber (Kontrollor), dessen Ansehen sich dadurch zwar hob, gleichzeitig aber das Verhaltnis zu dem Hauptmann verscharfte, da sich nach den Weisungen des Bischofs die Ange-stellten moglichst gegenseitig beaufsichtigen sollten. An den Tag kamen die Veruntreuungen Johann Edlings, des Hauptmanns von Loka, den der Bischof absetzte; ihm folgte der unfahige Leopold Paumgarten. Als der Hauptmann wegen seiner gerichtlichen Funktion die Priifung vor dem Appelationsgericht ablegen solite, iiberliefi er diese Aufgabe dem Gegenschreiber Ignaz Prenner, dem als Justiziar fortan die Gerichtsfunktionen zustehen, wahrend der Hauptmann vor allem politische Angelegenheiten erledigen solite. Mit der wachsenden Verwaltungstatigkeit haufte sich die Arbeit der Schreiber des Hauptmanns und Justiziars, die nach der neuen Ordnung die Herrschaft bezahlte. — Dem Kastner ging mit der Verpachtung der Zehenten die Arbeit im Kasten zuriick, daher zog ihn der Bischof zu anderen Verrichtungen bei; unter anderen vertraute er ihm die Sorge fiir die herrschaftlichen Muhlen und Schmieden. — Unter dem Hilfspersonal waren noch weiter am zahlreichsten die Zupane, obwohl nicht selten den Zupanen zu zwei Zupen anvertraut waren. — Wegen verringerter Getreidevorrate hob der Bischof allmahlich den fuhrenden Ange-stellten das Getreidedeputat auf. Die Abgrenzung der Kompetenzen zwischen dem Hauptmann und Justiziar war nur scheinbar einfach; die Unstimmigkeiten vertieften sich standig. Die Kompetenzfrage verwickelte sich noch mehr, als Škofja Loka auf Grund einer Anordnung Josephs II. die stadtische Autonomie verlor, da sie die Kosten fiir die Organisation eines Magistrats nicht vermochte (1785). Die Stelle des Vorstehers von Škofja Loka iibernahm der Justiziar Prenner, der neben der Gerichts- auch politische und wirtschaftliche Funktionen verrichtete; wahrend seiner Amtierung gestattete das Kreisamt, dafi Škofja Loka bei der Einrichtung des StraBenkorpers die Stadtore niederreiBen lieB. Da Prenner Einmischungen des Hauptmanns von Loka nicht duldete, enthob ihn dieser sei-nes Amtes und setzte seinen Kandidaten als Stadtvorsteher. Nach erfolglosen Versuchen der Stadt ein eigenes Magistrat zu organisieren, waren die Burger von Škofja Loka bestrebt, wenigstens die wirtschaftlichen Kompetenzen zu behalten, Obwohl Škofja Loka auf seiner Seite den Kommissar Baron Ignaz Matt hatte, den der Bischof wegen der Spannungen zwischen dem Hauptmann und Justi- ziar einigemale nach Škofja Loka gesandt hatte, fiel der Plan der Biirger von Škofja Loka wegen Opposition des Haupmanns durch. Mit der Entsetzung Prenners horten die Streitigkeiten zwischen dem Hauptmann und Justiziar nicht auf; es verscharfte sich aber auch das Ver-haltnis zwischen dem Hauptmann und Bischof. Die Spannung erreichte den Hohepunkt, als der Bischof den unfahigen Hauptmann trotz der Suspension neuerdings in den Dienst aufnahm; die Krise entschied endlich der Hauptmann, indem er freiwillig abtrat. Die Reformen trafen auch die Bewohner von Železniki. In montanistischen Angelegenheiten waren sie der Bergwerksubstitution in Krain untergeordnet, iibrigens aber in die Herrschaft Loka eingeschlossen und dem Justiziar in Škofja Loka unterstellt. Mit ausdauerndem Kampfe erreichten sie das Recht zu einem eigenen nach alten Verfahren gewahlten Vorsteher, der bei weiter bestehender Unterordnung von Železniki der Landessubstitution und der Herrschaft Loka eine Reihe laufender lokaler Agenden besorgte. Mit der neuerlichen Festigung der Ortsgewalt wuchsen die inneren Gegensatze sowohl zwischen den Gewerken und den Posterschmieden, als auch innerhalb der Ge-werkenschicht selbst, wo zahlenmaBig die armeren Gewerken iiberwogen, die sich besonders bei den Wahlen mit den Vertretern der »Gemeinde« verbanden. Die reichen Gewerken bemiihten sich vergeblich das Wahlverfahren zu ihren Gunsten abzuandern und, als sie zum Schaden des Arars gegen Bestimmungen verstieBen, trennte das Kreisamt die Funktionen des Vorstehers; den Vorsteher mit montanistischen Funktionen wahlten die Gewerken, jenen mit vvirtschaftlicher und politischer Kompetenz aber alle Bevolkerungsschichten mit geheimer Abstimmung. — Die Wirtschaft driickten viele Beschwerden. Die Belieferung mit Holzkohle wurde immer schwieriger nicht nur wegen fort-schreitenden Neubriichen, sondern auch weil das Recht der Gewerken zu den Reservatwaldern aufgehdben wurde. Immer schwieriger wurde auch die Ver-sorgung mit dem heimischen Erze; so gewann das billigere und an Qualitat bessere Karntner Eisen an Geltung, das die Menge der heimischen Produktion immer mehr einholte. Trotz fallender Tendenz der heimischen Eisenproduktion stieg die Nagelerzeugung; zu Hause verkaufte man nur wenig Nagel, groBten-teils fiihrte man sie besonders iiber Trst aus. Die Reformen spiirte auch das platte Land. Gemafi den Ideen des Physio-kratismus solite der gemeinschaftliche Boden aufgeteilt und in Felder ver-wandelt werden. Der AufteilungsprozeB erfafite zwar viele Flachen, doch blieb der gemeinsame Besitz noch weiter bestehen, in der Selška dolina besonders im Bereiche des Ratitovec, der Davča und des Martinjvrh. Der Umfang der Felder wuchs mit den Aufteilungen, aber auch mit Neubriichen unzweifelhaft und starkte die vvirtschaftliche Kraft der bauerlichen Einheiten, denen die Herrschaft mit Hinsicht auf die Rektifikation die Lasten nicht erhohen durfte. Die gelegentlichen Abgaben der Herrschaft wurden teilweise sogar erniedrigt; ganz aber wurde die Leistung beim Antritt eines neuen Bischofs abgeschafft. — Nach der kaiserlichen Anordnung (1789) sollten alle Zehentnaturalabgaben in Geldverpflichtungen verwandelt werden, doch hielt man sich nicht konse-quent darnach. Josephs II. Reformen beziiglich der Fron fanden in der Herr- schaft Loka keinen Widerhall, weil hier die Untertanen schon fruher eine niedrigere Fron verpflichtete. Die Fron gegeniiber dem Lande verrichteten einverstandlich die Bauern aus der Ebene, wofiir ihnen die Gebirgsbauern eine bestimmte Entschadigung zahlten. Die geldlichen Verpflichtungen gegeniiber dem Lande hob die Herrschaft ein, die in bestimmten Terminen die gesamte Summe dem Lande begleichen muBte. — Die Sorge fiir die regel-mafiige Bezahlung dieser Verpflichtungen sowohl gegeniiber der Herrschaft als dem Lande iiberlieB der Grundherr den Zupanen, die die im Ruckstand geblie-benen bis 1787 mit Geldstrafe belegten; damals verbot die Regierung solche Strafen aufzulegen. Eine bestimmte Einsicht in den bauerlichen Betrieb als wirtschaftliches Unternehmen ermoglicht der Bericht der Zupane vom Sorško polje aus der Mitte des 18. Jahrhunderts. Vom Werte der Getreidefechsung blieben dem mittleren Hiibler jahrlich 140 Gld. deutscher Wahrung, wahrend die Erhal-tung des Bauerngutes 170 Gld. kostete. Den Abgang von 30 Gld. ware moglich besonders mit der Viehzucht und dem Handel, ferner natiirlich auch mit einer Reihe von Agrarprodukten und den zu Haus erzeugten Kleidungen zu decken. In Verbindung mit den militarischen Reformen fiihrte der Staat die Volkszahlung durch (1753), die seit der Einfiihrung der Zwangsrekrutierung 1770 von den Herrschaften und Pfarreien in die Kompetenz der Militarkon-skriptionen iiberging. Nach den Angaben von 1780 erfaBte der Kanton Loka 18.679 Personen; wegen der vielen Befreiungen waren nur 505 unmittelbar militarpflichtig — allerdings aus den niederen sozialen Schichten. — Burschen hatte man 580, Knaben aber 2271 gezahlt. Die Exekution war in den Handen des bestechlichen Schreibers des Hauptmanns, der mit Hilfe von Biitteln die Rekru-ten zusammenbrachte. — GemaB dem Zeitgeiste grundeten die Biirger von Skofja Loka mit Unterstutzung des Hauptmanns Edling die Biirgerkompanie (1778); wegen der ausgiebigen Kosten, die der Bischof zu decken nicht bereit war, vegetierte die Kompanie nur. — Wahrend seit Beginn des 17. Jahrhunderts das Territorium von Loka nicht mehr unmittelbar Kriegsoperationen ausgesetzt war, unterbrachen das Stilleben die Franzosenkriege, die seit 1797 auch das Territorium von Loka nicht verschonten. Stark kamen zum Ausdruck die kirchlichen Reformen. Nach der Aufhe-bung des Patriarchates von Aquileia bzw. des Erzbistums Gorica wurde auch das Gebiet der einstigen Urpfarre Loka in das neuerdings begriindete Erz-bistum Ljubljana eingereiht. Nach dem Plane Josephs II. solite das Pfarrnetz grundlich vervollstandigt werden, die Mittel dazu aber mit der Aufhebung verschiedener Benefizien und Kloster, die sich nicht mit der Krankenpflege und Unterricht befaBten, gewonnen werden (Religionsfond). Als sich die Klarissinnen von Skofja Loka weigerten, mit dem Unterricht zu beginnen, muBten sie 1782 weichen, doch erhielt sich das Kloster, da sich in demselben Jahre dort die Ursulinerinnen niederlieBen, die sich dem Schulwesen widmeten. Die Auflosung drohte auch den Kapuzinern, doch behauptete sich das Kloster und kraftigte sich anfangs sogar mit den Kapuzinern aus Kranj, die groBten-teils nach der Aufhebung des dortigen Klosters nach Skofja Loka iibersiedelten. Wohl aber wurden die kirchlichen Bruderschaften aufgehoben (1783). — GemaB den Josephinischen Reformen solite in Skofja Loka eine selbstandige Pfarre gegrundet werden, der die dortigen Benefizien die wirtschaftliche Fundierung geben sollten. Die Grundung (1804) verzog sich stark wegen des Widerstandes der mit geringen Verpflichtungen versehenen Benefiziaten in Skofja Loka. Gleichzeitig wuchsen beschleunigt zahlreiche neue Pfarreien, Vikariate und Lokalien auf dem platten Lande. — Wahrend die neuen Stiftungen in groBem MaBe auf den Religionsfond angewiesen waren, stellten den alteren Pfarren die Gtilten noch immer eine wichtige wirtschaftliche Grundlage dar, wohl aber entfiel wegen des Verbots z. B. das Einkommen vom Weinschenken. Die Reformen machten sich auch an das Schulivesen heran, das zum Ge-horsam und der Erlernung der deutschen Sprache erziehen solite. Zur Zeit der Reformen, die obligaten Unterricht einfuhren und moglichst das Netz der Schulen vervollstandigen sollten, stand der Herrschaft Loka Graf Johann Edling (1774—1783) vor, der voli Eifer fiir die Hebung des Schulwesens war. Trotz seiner Bemiihungen waren die Verhaltnisse in der Herrschaft Loka weit von den Forderungen entfernt. In Skofja Loka besuchte den Unterricht eine schwache Halfte der schulpflichtigen Knaben (82), die in einem Raume ein einziger Lehrer unterrichtete. Trotz der kreisamtlichen Anweisungen, man solle dem Lehrer eine geziemende Existenz mit entsprechendem standigen Gehalte und Schulgeld sichern, war derselbe noch immer auf das Getreidedeputat und das Nebeneinkommen aus dem Kirchendienst angewiesen. Die Madchen be-suchten die Schule bei den Ursulinerinnen. — Edling organisierte Schulen auch in den Talern an den Sitzen der alten Pfarreien, wo schon bisher einzelne Kinder in den Pfarrhofen Unterricht genossen. In Ziri erbaute man ein beson-deres Schulhaus, sonst aber geschah der Unterricht in Privathausern. In der Zahl der schulpflichtigen Kinder war Selca fuhrend. Schwieriger war die Grundung von Schulen im gebirgigen Terrain, wo die Bevolkerung nur schwach auf die Anordnungen reagierte. — Die Lehrer sollten vor allem mit den Einkommen der Mesner erhalten werden; diese sollten schlechter bezahlte Knechte ersetzen. IV. Die zu Verfiigung stehenden Quellen-fiir die altere Periode besonders die zahlreichen Urbare, fiir die Zeit seit der Mitte des 18. Jahrhunderts aber die Volkszahlungen- ermoglichen uns einen Einblick in die Populationsbeivegung seit dem Hochmittelalter. Fiir die Jahrhunderte vor den Zahlungen vermag man die Population nur zu schatzen und zwar mit Hilfe eines Quotienl,en, der besagen soli, wie viele Personen durchschnittlich auf einer Bauernwirtschaft lebten. Wahrend Mitte des 18. Jahrhunderts der Quotient beilaufig 7,6 betrug, kamen nach unserer — natiirlich nur sehr annahernden- Schatzung 1630 etwa 5,75, im Mittelalter etwa 4,9—5 Personen auf eine Bauernwirtschaft. Im Mittelalter nahm die Population bis zum AbschluB der planmaBigen Kolonisation zwar stark zu, doch in ergiebigen MaB durch das Beiziehen von Kolonisten aus der Fremde und der Nachbarschaft. Nach beendeter Kolonisation stagnierte die Bevolkerung des platten Landes ausgesprochen, teilweise nahm sie sogar ab. — In der Periode von 1501—1630 hatte sich die Bevolkerung mehr als verdoppelt. Auf diese Hohe wirkten nur teilweise die Zugewan-derten aus dem Gebiete von Tolmin, ubrigens schufen sie besonders die Keuschler, die vor allem in nicht agrarischen Wirtschaftszweigen tatig waren. Trotz gelegentlicher Pestepidemien iiberwog die Natalitat iiber die Mortalitat. — Kraftig nahm die Bevolkerung auch in den Jahren 1630—1754 zu; das Auf-steigen beeinfluCten vor allem die Inwohner, die meistens verehelicht waren, teilweise auch das Gesinde. Natiirlich hob sich die Population auf dem Territorium von Loka ungleichmaBig; wahrend sie besonders in gebirgigen Ge-bieten an manchen Stellen sogar stagnierte, stieg sie auBerordentlich an Orten mit entwickeltem Gewerbe, in Verbindung mit den Hammerwerken und im Bereiche der pfarrlichen Mittelpunkte. Die Bevolkerung des platten Landes wuchs in den ersten Jahrzehnten nach 1754 noch weiter an, in der Periode zwischen 1780 und 1817 aber anderte sich die Lage wesentlich. Auf dem groBeren Teile deš Territoriums von Loka, besonders auf dem Sorško polje, fiel die Bevolkerungszahl, obwohl gleichzeitig ein Zuwachs von Hausern festzustellen ist; der Ruckgang steht in Verbindung mit den Franzosenkriegen und der Hungersnot. — Nach unserer Rekonstruktion soli das bauerliche platte Land Ende der mittelalterlichen Kolonisation etwas iiber 6000 Einwohner betragen haben, bis zum Abschlusse der Ansiedlung von Gereutlern diirfte sich die Zahl auf etwa 14.000 gehoben haben und 1754 ca. 21.500 Personen erreicht haben, wahrend die Zahlung 1817 24.422 registrierte. Schvvieriger lafit sich die Bevolkerungszahl von Škofja Loka rekonstru-ieren, die jedenfalls mit der allmahlichen Entwicklung der Vorstadte zunahm. Wegen starken wirtschaftlichen Geltendmachens der stadtischen Bevolkerung gegen Ende des Mittelalters ist nicht gewagt vorauszusetzen, daB die Population damals einen Stand erreichte, den die Stadt in den folgenden Jahrhunderten wesentlich nicht mehr uberschritt. Absolute Angaben enthalt erst die Statistik aus 1780 und 1817, die zeigt, daB damals die Stadt 1653 bzw. 1678 Einwohner zahlte. — Železniki stellten auch beziiglich der Population eine Insel mitten der bauerlichen Landschaft dar. Die statistischen Angaben aus der Zeit der Volkszahlungen zeigen, daB damals auch Železniki stagnierten und etwa '/« der Einwohnerschaft von Škofja Loka besaflen. Der rechtliche Absolutismus erschiitterte bis zu den Grundfesten den Bau der einst so monolithen Herrschaft Loka, die gleichzeitig wirtschaftlich auch von den fiihrenden Angestellten untergraben wurde. Als die Einnahmen von Jahr zu Jahr zuriickgingen, entschloB sich der Bischof die Herrschaft auf 9 Jahre dem Baron Bernhard Rosetti zu verpachten, der aber in der Herrschaft nichts andern diirfte. Bevor jedoch die verabredete Zeit verflossen war, wurde die Herrschaft 1803 mit Bezug auf die Friedensbestimmungen von Luneville sakularisiert und dem osterreichischen Kammeralterritorium einverleibt. Die Jahrhunderte dauernde Verbindung mit Freising brach ab, -die innere Orga-nisation der Herrschaft anderte sich aber nicht bis 1848, als sich mit der Aufhebung des Feudalismus auch fiir das Territorium von Loka ein durchaus neues Verhaltnis ergab. krajevno in osebno kazalo Abraham, freisinški škof 11 Abruci 93 Agnes, iz rodu loških vitezov 49 Agneta, hči Walterja de Stayn 52 Ajdovski britof 6 A j man 296, 297, 298, 330 Albert, freisinški škof 78, 106 Albert Sigmund, freisinški šikof 277, 316 Albreht, grof goriško-tirolski 17 Albreht Ortenburški 79 Alheda 51 Alss (gl. Davča) Ambrož 154 Amoita Lovire, fužinar 86 Andechsi 16 Andreasch Jakob, fužinar 86, 87 — Jeme, fužinar, 86 Apfaltrer Ferdinand Elmest 325 Apiulija 93, 291 Arar, loški trgovec 98 Arel, loški trgovec 98 Amold, Majnhardov ministerial 18 Arnolt von Mvntalbam, von Snalz 17 Assarch Worlicus 73 Auersperg Ferdinand, knez 326 — Herbert, deželni glavar 171 — Viljem, deželni glavar 142 Augsburg 11, 261 Avguštin Cene 42 Avstrija 221 — Dolnja 226 — Nižja 150, 154 — Notranja 228, 2'54 Bača 90, 121, 222, 224 Bačne 127, 203, 414 Bajželj 36 Baltazar Loški 81 Bavarci, Bavarska 20, 53, 141, 163 22'7, 255 Belica 166 Beljak 92, 99, 280, 289 Benečani, Benetkie, Benečija 11, 93, 162, 221, 222', 289, 290, 326, 327 Benedičič Katarina 323 Benedikt, mesar 113 Benkovič Matija 237 Benvenuto, notar 60 Beograd 161 Berchtesgaden 446 Bernhard Spanheimski 17, 49 Bernhard, kovač 57 Bernik, kmet med 413 in 414 BertoJd, freisinški škof 57, 79, 86, 105, 106, 108 Bertold, loški meščan 57 Bertrand, oglejski patriarh 75 Besnica 74, 81, 123, 169, 243 — Dvor 330 — Pod Rovnikom 81, 330 — Spodnja 74, 104, 130, 152, 243, 330, 346, 410 — Zgornja 81, 104, 152, 281, 330, 346, 397, 410 — območje 3, 14, 16, 24, 29, 49, 51, 52, 53, 63, 67, 74, 79, 80, 81, 82, 83, 127, 130, 152, 153, 154, 169, 198, 199, 265, 266, 267, 268, 271, 296, 297, 329, 330, 349, 350, 351 Besniški gozd 273 Bezovnica 267, 422, 432 Bigach, Vi?ach, loški trgovec 98 Binkelj 5, 20, 36, 69, 80, 111, 130, 150, 151, 165, 166, 167, 339, 348, 410 Bischof Janž, loški meščan 81 Bischoflack 32 Bitnje 3, 19, 20, 26—28, 31—33, 36, 81, 105, 123, 152, 174, 201, 215, 232, 233, 243, 250, 269, 271, 272, 276, 281, 282, 285, 302, 353, 391, 408, 431 — Spodnje 102, 103, 243, 336, 397, 409 — Srednje 6, 13, 20, 74, 409, med 430 in 431, 431 — Zgornje 13, 74, 104, 152, 274, 409, med 430 in 431, 43i — Bitenjci 201, 230, 294, 335 Blagajski, grofje 327 Blagonam, loški trgovec 98 Blegoš 183, 186, 209, 268, 273 Bobach, loški trgovec 98 Boczana, Bosanga (Pečana) 6, 14 Bodovlje 103, 153, 156, 232, 336 — Bodorveljščica 326 — Bodoveljska grapa 31, 215 Bogataj Janez Nikolaj, mestni sodnik 308 — Martin 344 Bohinj 90, 209 Bojani Ulrik, župniki 76 Bolder Sailder Doltar, loški trgovec 98 Bonferdini, loški trgovec 98 Bosisen, grad 6, 11, 12, 13 Bosna 141 Bovec 90 Bozovičar, kmet 121, med 413 in 414 Božna Mala, potok 12 — Velika, potok 12 Božnar, kmet 12 Brank Rajko 12 Brda Dolenja 104, 203, 414 — Goirenja 203, 414 Brda Goriška 90 Brdo, pri Kranju 152, 330 — na Poljanskem 414 Brebovnica 191, 414 Brebovščica 186 Breg, ob Kokri 151 — graščina 327 Brekovice 185, 186, 206, 418 Brevc, kmet 90 Breznica, pri Škofji Loki 207, 301, 412 — pri Zireh 73, 104, 418, 432 Brezovica 74, 334, 410 Breže 77, 91 Brložnik, kmet med 413 in 414 Bmo 391 Brode 103, 140, 298, 394, 397, 412 Bruck 248 Budački 237 Bukovica 103, 200, 207, 397, 424 Bukov vrh 104, med 413 in 414 Bukovščica 28, 104, 182, 201, 345, 397, 422 Burghausen 93, 231 Cajnarjev vrh 15 Canetich Nikolaj, železar 86, 93, 98 Cantzler Nikolaj, vikar 75 Carar (gl. Harrer), loški trgovec 98 Casparin Janž, fužinar 86 Cavrno 207, 422 Cebal 394 — Gašper Alojz, župnik 311, 337 — Ignacij Jakob, kaščar 445 Cegnar 36 Celje 60, 78, 80, 83, 99, 116, 153 Celovec 92, 323, 361 Čereh, Zerch, loški trgovec 98 Cerdii Martin, trgovec 93 Cerkljansko 3 Cerkno 6, 15, 90, 192, 195, 222, 238, 291, 302 Chiemsko jezero 231 Chluch, loški trgovec 98 Chong, loški trgovec 98 Chos, Cossich, loški trgovec 98 Chotabla, Cotabla (gl. Hotaveljščica) Chuptz 38 Cimperman Lovre, fužinar 184 Chlobugich, loški trgovec 98 Cof 36 Col 91, 224, 290 Comiom Janž, fužinar 184, 186 Coronini Janž, fužinar 183, 186 Cramer, loški trgovec 98 Cmgrob 30, 31, 74, 102, 103, 105, 121, 138, 162, 215, 242, 243, 253, 260, 276, 336, 339, 343,, 348, 382, 397, 408 Cubelin, krznar 57 Oud0 Xelexo Petrus, loški trgovec 88, 98 Cabrače 104, 206, 397, 416 Čedad 60, 73, 76, 90, 93, 102, 122 Celo U Cepule 422 Cešnjica, na Selškem 3, 5, 166, 183, 200, 218, 238, 281, 282, 345, 352, 379, 424 — na Besniškemi 169, 236, 410 Cešnjiški gozd 178, 179 Cetena ravan 104, 152, 153, 412 Cirčiče 331 Črna 420 Crnelo 16, 167 Črnivec 221 Črni vrh, pri Godoviču 91, 122 — pri Jamniku 14 — pri Robidnici 14, 191, 193, 428 — pri Soriški planini 14 Črnomelj ski Jorg, loški oskrbnik 116 Cmovec 28, 270, 424 C rt 14 Dalmacija 290 Danje Spodnje 24, 39, 104, 188, 209, 345, 426 — Zgornje 14, 24, 271, 299, 426 Dašnica, potok 86 Davča 5, 6, 70, 191, 193, 203, 268, 269, 271, 283, 302, 334, 345, 382, 397, 421, 428, 429 Davčar 195 Debeni 416, 432 Dekher 130 Delnice 412 Demšar r. 289 — Jožef, graščak 391, 443 — Matevž 329 Dienstman, Dienstmann 236 — Mihael 330 — župnik 337 Dietmar 53 Dimuda, iz rodbine loških vitezov 49 Dinzl r. 330 Dobeno 412 Dobje 206, 281, 282, 414, 432 Dobračeva 90, 104, 200, 206, 218, 344, 352, 418 Dobrava (Mežnar), v hotaveljski župi 416 — v poljanski župi 90 — Dolenja 206, 352, 414 — Gorenja 104, 414 •— na Sorskem polju 6 Dobrave 58 Dobravica 334, 410 Dobro&lica 382, 424 Dobrost Logaški 17 Dole 133, 268, 420 Dolenc Luka 330 — hči Marija Katarina, njen mož Ivan Viljemi Hubenhofer 330 Dolenčice 206, 412 Dolenja vas 28, 199, 200, 207, 238, 260, 282, 285, 298, 302, 350, 352, 424 Dolenjska 68, 69, 76, 137, 138 Dolge njive 267, 414 Dolina, pri Sorici 24, 199, 209, 426, 427 Dolter (gl. BoiLder) Damačejk 206, 267, 412 Dorfarje 19, 36, 105, 166, 169, 242, 248— 250, 281, 294, 335, 336, 348, 408 Dovje 14, 16, 79, 92, 258, 364, 428 Draga 164, 336 Dragobaček 203, 265, 270, 424 Drava 37, 73 Dražgoše 76, 285, 298 — pri Cerkvi 104, 207, 282, 285, 345, 397, 426, 432 — na Pečeh 6, 207, 238, 282, 426, 432 Dražgoška gora 285, 286 Drnovšek, kmet med 413 in 414 Drulovka 3 Drvenik 93 Dubrovnik 290 Dunaj 91, 92, 99, 261, 288, 295, 304, 305, 357, 359, 393, 444, 445 Durrer Jurij, loški oskrbnik 125, 143, 154 Dvelacher, loški meščan 57 Eberhard, baron 288 Ecker, Egkher Anton, baron, loški glavar 298, 347 Edling Janez, grof, loški glavar 358— 360, 365, 389—391, 393, 397, 399, 400 Eggenberg Rupert, grof 175, 220, 232, 233, 252, 253, 254 Egilbert, freisinški škof 53 Egkh r. 152 Ehrenau, grad 330 Eisenberg 285 Elizabeta Blagoviška 107 Ellenhard, freisinški škof 76 Emiho, freisinški škof 51, 52 — de Altzeya, župnik 75, 77, 78 Emona 4 Engelschalch de Trasichs (Stražiški) 16 Enzersdorf 92, 288 Erberg Ivan Adam 329 — Wolf Adam 329 Ernest, freisinški škof 175, 194, 248 Eržen 318 — Bernard 227 Eržišče 15 Fainar, loški trgovec 98 Fankhl Jakob, loški oskrbnik 333 Fano 93 Fara (gl. Stara Loka) 39, 169, 239, 362 Farjev potok 183, 184, 193, 428, 429 Farmacher r. 168 — Mihael 126 Feichtinger Jožef Matevž, loški predstojnik 369 Ferdinand I. 171, 219, 233, 244, 255 Ferdinand II. 183, 186, 219, 253, 333 Fermo 93 Filip, freisinški škof 125, 144—149, 151, 156—158, 164, 170, 218, 230, 247 Flachenfeld r. 330 — Marija Renata, roj. Lampfritzhaimb 330 Fojke 81, 397, med 413 in 414 Forme 330, 397, 408 Fracule, fužinar 182 Francija 429, 445, 446 Francozi 288, 391 Frankut, ljubljanski sodnik 17 Freising 11, 43, 81, 92, 93, 142, 158, 163, 231, 249, 254, 256, 261, 331, 337, 359, 364, 366, 368, 446 Friderik III. Habsburški 80, 83, 90, 152, 224 Friderik, freisinški škof 52 — de Gloyach, kanonik 77 — loški sodnik 97, 99 — Ortenburški 16, 79 — ortenburški ministarial 16 — župnik 73 Froelich Janž 80 Frolich, fužinar 285 Fronovn 81 Frosach Mihael 152 Frtica 6 Frueperger Jurij, zlatar 307 Furlani 84, 122, 285 Furlanija 6, 85, 121, 122 Fiirnpfeil von Pfeilhaimb r. 318, 331, 333 — Jurij 331 — Korbinijan, loški oskrbnik 224, 333, 337 431 — Sigmund, kaščar 289, 333 — Vid 318 Fužine 90, 183, 184, 416 Gabriel, fužinar 86 Gabrk 250, 412 Gabrovo 57, 207, 412 Gabrovec 16 Gabrška gora 38, 74,104, med 413 in 414 Gal Puštalski 81 Gall Adam 165 — Viljem 165 Gallenberg 75 Gallenberger Krištof, loški oskrbnik 163, 236 Gameljne 166 Gašper, mesar 113 Gašperin Gregor, fužinar 379, 380 Gaštejski hrib 169 Gavžnik 258, 361 Geori, pisar 102 Gerloh Polhograjski 17 Germanik 359 Gestrin Ferdo 429 Geyselpreht Vrhniški 17 Gizela, opatinja 107 Globočnik Anton 434, 437, 438 — Jurij, fužinar 379 Gloyach, Friderik de —, kanonik 77 Gmiind 92 Gnecco, brata-fužinarja 186 Godešoe 19, 20, 21, 53, 63, 64, 66, 81, 102, 103, 134, 138, 151—153, 164, 203, 228, 232, 242, 280, 282, 336, 337, 389, 410, 430 Godeške Dobrave 4 Godovič 91, 121 Goldruna, Goldieruna, loška meščanka 57, 75 Golica Dolenja 424 — Gorenja 424 Goli vrh 414 Golling 231 Golo, pri Zelimljem 379 Golo brdo 14 Gompa, fužinar 182 — Andrej, mestni sodnik 248 — Felicijan, fužinar 178 — Janž, fužinar 178 Gorajte 57, 82 Gorenja Sava 6, 36, 53, 64, 70, 72, 138, 169, 269, 281, 379, 408, med 430 in 431 Gorenja vas, na Dolenjskem 51 — na Poljanskem 24, 104, 200, 206, 218, 282, 285, 326, 414 — na Sorškem polju 12, 14, 66, 134, 164, 272, 280, 348, 367, 410 Gorenjska 240, 399 Gorica 90, 91, 96, 222, 392, 393, 397 Goričane 164, 258, 326, 358 Goriška 1*76, 219, 399 Gorje 75, 209, 258 Gornji grad, ozemlje 429 Goropeke 104, 203, 267, 418 Gortner 39 Gosids Logaški 17 Gosposvetsko polje 92 Gosteče 6, 13, 66, 73, 76, 102, 104, 134, 208, 228, 265, 280, 285, 298, 304, 329, 335, 348, 358, 410 Gosteški potok 6, 12, 14, 16 Gotfrid, freisinški škof 53 — mesar 57 — vikar 75 Govejek 206, 418 »Grabenpach« 185 Gragar, loški trgovec 60 Gradec 223, 227, 261, 262, 288, 295, 308, 311, 376, 393 Gradišče, pri Peftniku 15 Grahovo 90 »Grauenek« 412 Grazer 276 Grebinje 91 Gregor, oglejski patriarh 17 Grenc 408 Groblje, soriške 24, 129, 188, 426 — pri Starem dvoru 5 Grundler Jeremija von Grundlern zum Grienperg, protipisar 291, 320, 331 — Janez, protipisar 331 Gutenberg 16 »Gutenlagk« 96 h., sodnik 61 Haberle 39 Habsburžani 17, 18, 78, 80, 153—156 Hacquet Baltazar 378 Hadmvot 38 Hafner, Haffner 36, 119, 130, 215 — Andrej, župnik 336 — Jurij, župnik 336 Hak Hildebrand, Hilprand, župnik 75, 106 Haldetn Rudolf Ferdinand, loški glavar 255, 256 Hallein 231 Harrer (gl. Carar), loški trgovec 98 Hartman 36 Hauman Ambrož, župnik 239 Hausner Erazem, kanonik 144, 146 Heidenricus de Helke, kaščar 49 Hednczlein, loški sodnik 61 Heinricher 36 — Jakob, fužinar 183—185 — Janž 184, 186 Henrik, freisinški pratiškof 80 — freisinški škof 244 Henrik II. 13 — Koroški, vojvoda 18 — ortenburški ministerial 16 — župnik 75 — Loški, notar 57, 75 Herbeirstein Karel Janez, ljubljanski škof 392 Herman, freisinški škof 79, 80 — Celjski, grof 80 — iz Stražišča 16 Hirter Ambrož 154 Hlavče njive 203, 416 Hleviše 133, 208, 420 Hlevni vrh 15, 16, 24, 36, 104, 133, 138, 209, 282, 420 Hobovščica 183 Hobovše (gl. Fužine) 177, 183—186, 203, 220, 282, 293, 352, 416 — v osliški župi 188, 420 Hoč 14 Hohenwart 325 Holpfern 93 Homan r. 36, 157, 377 — Franc Anton, krajevni sodnik 376 378 — Mihael, fužinar 285 Homovc 416 Horjul 166 Hosta 36, 81, 150, 151, 164, 166, 330, 337, 348, 408 Hotaveljščica, potok 6, 11 Hcntavlje 24, 90, 104, 186, 200, 218, 282, 285, 315, 416 Hotoveljnik, kmet med 413 in 414 Hotovlja 343, 352, med 413 in 414, 414 Hrastnioa, ozemlje med 413 in 414 — potok 58, 326 Hrastnik 31, 314 Hrastniška grapa 215 Hren Tomaž, ljubljanski škof 253 Hrib, na Poljanskem med 413 in 414 — na Selškem 422 Hribe, pri Puštalu 13, 327, 394 Hrvatska 141 Hubelj 186 Hubenhofer Ivian Viljem 330 — Marija Katarina Dolenc, Ivanova žena 330 Hudačut, župnik 311 Hudi laz 201, 301, 302, 422 Hum 14 Ideršek 15, 418 Idrija 162, 215, 222, 227, 232, 285, 389, 391 Idrijca 102 Igale 16 Ilirska Bistrica 91 Indeli Zymerman 156 Innichen 37—39 Inocenc, papež 73 Inticherios, apud — (gl. Vinharje) Istra 121 Italija 6, 60, 68, 90, 93, 120, 122, 143 181, 217, 219, 221—224, 227, 233, 271. 289—292, 295, 391, 446 Italijani. 122, 221, 288, 429 Izgorc 416 Izgorje 420 Jablanovica 414 Jacomat, fužinar 86 Jacomo, železar 83 Jaese, loški trgovec 60 Jagerndorf (gl. Peven) Ja(kob), loški vitez 49, 50 Jakob Puštalski 164, 165 Jakob, železar 83 Jama 6, 14, 16, 74, 81, 104, 107, 131, 152, 169, 201, 250, 265, 270, 272, 330, 339, 346, 410, med 430 in 431 Jamnik 14, 104, 167, 207, 238, 285, 345, 426, 432 — kmet pri Sv. Barbari med 413 in 414 Jamniški vrh 285, 286 Jančič Pavel, fužinar 184 Janez 43, 86 — freisinški škof 81, 97, 99, 111 — Frančišek, freisinški škof 261, 262, 264 — oglejski patriarh 107 Janž Loški 80, 81 Jarčja dolina 418 Jarčje brdo 37, 104, 281, 424 Jastrenk 192, 428 Javorje 5, 28, 37, 104, 206, 298, 315, 397, 412 Javorjev dol 195, 418 Javarnik, pri Sv. Joštu 74, 111, 207, 411, 422 — kmet 90 Jazbine 414 Jazne 15 Jelene, fužinar 285 Jelenšče 426 Jelenšek 90, Jelovica, na Poljanskem 267, 412 — na Selškem 14, 85, 154, 179, 285— 287, 378 Jemc 192 — Jurij 192 Jenko pl. Jenkemsheim 289 — Marko, kmet 367, 385, 386 Jenšterle 39 Jeperca 12, 14, 290, 385 »Jesaulach« 414 Jesenovc 86, 183, 380 Jesenovec, nad Podlomkom 14 Ješe 86 Jeterbenk 17, 327 — gospodje 17, 75 Jevta, iz rodu loških vitezov 49 Jezerc, v osliški župi 188 — v hotaveljski župi 416 Jezero, v Davči 191, 428 Jezerski vrh 3 Jezersko 60, 91 Jezeršek 206 Jirn 14 Joahim Puštalski 149 Joiraj, fužinar 86 Jožef II. 357, 367, 376, 381, 384, 385, 392, 394, 396—398, 400, 444 Jožef Konrad pl. Schroffenberg, freisinški škof 446 Judenburg 91, 101 Jugovic r. 289, 298, 311, 338 — Janez Tomaž 337, 342 Juliani Marija Elizabeta 328 Junauer r. 227 — fužinar 182 — Jernej 227 Jurij Puštalski 81 Jurgko Mawrer 156 Juriočič 235, 236, 296 Kacijaner 162 Kaiser 36 Kalatz, Kaletz 119, 130 Kališe 3, 5, 72, 102, 104, 207, 273, 282, 345, 426 Kalvarija pri Gašteju 169 Kamen 16, 152, 167, 330 Kamna gorica 155, 218, 323 Kamnik 60, 106, 221, 227, 291 Kamnitnik, pri Škofji Loki 20, 57, 69, 343 Kapus 298 Karel V. 233 Karel VI. 290 — nadvojvoda 164, 176, 177, 248—252, 263, 430 — Mihael, nadškof goriški 397 Karlovec, mesto 234 — loško predmestje 435, 436 Karlovška grapai 90 Karlsburg 76 Karner Bastel, fužinar 184 Kartečine 90 Katarina, Ločanka 75 Kemperle 39 Khrabath Janž, fužinar 184 Khunstl Jurij, fužinar 184 Kisovec, kmet med 413 in 414 Kladje 188, 203, 270, 415, 416 Klane 91 Klavžar, kmet 91 Klemančič Urban, župnik 241 Klement IV., papež 78 Klevevž 50, 53, 70, 96, 101, 148, 165 Klom 209 Klosterneuburg 92 Knapi 183, 200, 424 Kneža 90 Knežak 91 Kobarid 90 Koblar, fužinar 285 Kočevje 161 Kokra 151 Kolnica 155 Kolpa 161 Konrad I., freisinški škof 49, 52 — II., freisinški škof 16, 17, 52, 57 — III., freisinški škof 43, 56, 77 — kaplan 52 — loški vitez 49, 50 — sin loškega viteza Wernherja 51— 53 — Oglejski 52, 54 — Puštalski 54 Konstanca 93 Kopačnica 15, 206, 416 —• potok 11 Kopfer Jožef, loški meščan 308 Koprivnik 15, 418 Korensko sedlo 92 Korita 303, 418 Koritnica 90 Korošci 20, 36—38, 45, 68, 70, 101, 209 Koroše, fužinar 182 Koroška 11, 36, 37, 93, 122, 146, 237, 257, 280, 380, 381, 429 Kos, loški meščan 298 — Franc, zgodovinar 12 — Ivan Jakob, protipisar 343 — Janž 227 Koseze 91 Kostel 161 Kovk, Soštarjev 428 Kovski vrh 301, med 413 in 414 Kozjak, kmet med 413 in 414 Kozjek 16 Kraje, kmet 267, 422 Kranj 12, 14, 20, 80, 91, 123, 130, 138, 152—154, 169, 221, 223, 224, 227, 237, 248, 251, 258, 261, 275—277, 330, 341, 342, 353, 379, 385, 394 Kranjska 11, 17, 18, 51, 75, 78, 83, 120, 141, 146, 147, 170, 176, 180, 221, 234, 247, 255, 261, 288, 291, 294, 305, 326, 359, 366, 376, 385, 392, 400, 430, 432 Kranjska krajina 11 Kranjsko brdo 188, 416, 418 Krapina 99 Kras 121, 164 Kremenik 5, 12, 414 Krenn, oskrbnik na Igu 444 Kretter Jurij, fužinar 285 Kreyger 95 Krištof Puštalski 149, 163—165 Krivo brdo 37 Križaj r. 228 — Boštjan 227 Križna gora 103, 138, 422, 432 Križna gara, pri Colu 91 Krk 93 Krnice, pri Hotavljah 24, 267, 301, 416 — pri Žireh 24, 104, 235, 293, 296, 303, 344, 418 Kropa, Kroparji 14, 74, 154, 155, 218, 232, 286, 287, 298, 323, 330 Krvavo znamenje 258 Kucna 330 Kukavec Marin, fužinar 86 Kunibar Mihael, loški prošt 239 Kunigunda (gl. Levtold) 16 Kunstl r. 227 — Jurij 227 — Lenart, trgovec 165, 227, 249, 252 — Martin 227 — Urban 227 — Tomaž 224 Kuralt 36 — Pavel 248 Kurnik, pri Puštalu 369 Labore 5, 105, 242, 335 Lack ipd. (gl. Stara Loka, Skofja Loka) Ladenska gmajna 5 Ladja 5, 6 Lajnar 14, 378 Lajše, v hotaveljski župi 206, 416 — v poljanski župi 5, 206, 414 — Spodnje 426 — Zgornje 104, 238, 426 Lajški vrh 285, 286 Lamberger r. 217, 330 — Adam 331 — Andrej 165, 167, 168 — Franc 169 — Gašper, loški oskrbnik 125, 143, 144, 146, 152, 154, 157, 169, 171 — Jakob, loški oskrbnik 118, 141—143 150, 152, 154, 171 — Jakob 167, 169 — Jurij, loški oskrbnik 81, 98, 99,120, 152, 241 Lampfritzhaimb Franc Matija, loški glavar 330 — Marija Renata, por. Flachenfeld 330 Langerholc 36 Lanišče, nad Podlaniščem 15 — območje Mrzlega vrha 15, 188 Larensakh, Lerensack (gl. Prazno- vreča) Laško 6, 207, 422, 432 Laufein 93 Lautner Andrej 249 Lavrovec 190, 420 Lavtarski vrh 207, 422 Laze, na Poljanskem 416 — pri Savi 327 Ledine 6, 24, 26, 104, 129, 132, 133, 206, 397, 418 Ledinica 104, 352, 418 Lenart, sin Frankuta 17 Leoben 391 Leonhardus, loški vitez 49 — mitničar 60 Leopold I. 275 — II. 444 — freisinški škof 86 Leskovica 104, 129, 155, 178, 203, 206, * 282, 397, 416 Lesno brdo 379 Levgardis 16 Levtold, loški meščan 57 — ortenburški vazal, žena Kunigunda 16 Liebenberger 81 — Elizabeta 81 Liemberger r. 150 — Janž 81, 152 Lienhard, z Gutenberga 16 Lienhartt, iz Binklja 130 Lingič Ivan, fužinar 184 Lipica 11, 36, 153, 201, 339, 352, 408 Lipnica, potok 13, 14. 74 Ljubelj 3, 60, 92, 304 Ljubin 90 Ljubljana 78, 90, 91, 99, 107, 122, 125, 142, 143, 147, 155, 216, 224, 227, 236 do 238, 246, 247, 249, 250, 253, 257, 258, 261, 263—265, 289, 295, 304, 305, 307, 324, 343, 357, 358, 362, 370, 389, 391, 399, 402, 430, 444 Ljubljanska kotlina 11 Ljubno 222, 223 Log, v brojski župi 207, 303, 343, 412, 413 — v rudenski župi 207, 426 — v Železnikih 379 — v žirovski župi 207, 418, 420 Logatec 17, 249, 288 Logonder 36 Loka (gl. Stara Loika, Skofja Loka) 75 — Ločani 94, 173, 248, 249, 251, 253, 254, 275, 277, 288, 307, 311, 315, 316, 326, 337, 367, 369, 370, 373, 376, 389 Lom 412 Lonca (gl. Stara Loka, Skofja Loka) 6, 39 Lot F. 428 Lovsko brdo 414 Lubei 38 Lubek 327 Lubnik 6, 11, 30, 43, 79, 150, 156, 285, 336 — Kevderc 3 — Lubniška jama 3 Lučne 6, 16, 17, 24, 26, 91, 104, 186, 199, 206, 267, 397, 414 Ludvik Jožef, freisinški škof 390 Luel Jakob, altarist 105 Lukančič r. 226, 328, 329 — Andrej 328 — Boštjan 226, 329, 341, 342 — Gabriel 328 — Gregor 226, 328 — Ivan Gothard 328, 329 — Jurij 328 — Peter 226 Lukič, fužinar 182 Luneville 446 Lurnsko polje 37 Luša 37, 129, 315 — Spodnja 424 — Zgornja 424 —■ območje 424 Lužina r. 228, 298 Luznar dr. Jožef 444 v . Magach, loški trgovec 98 Macher 36 Madžari 11 Majdlc, kmet 196 Majnhard, grof goriško-tirolski 17, 18, 51 Maksimilijan I. 97, 123, 150, 176 Malenski vrh 104, 206, 268, 414 Maler Niklein, — Nikel 89 Mandl Janez Krištof von Deutlen- houen, loški glavar 255, 262 Marchlin de Purchstal 53 Marengo. 445 Marenik Jožef, mestni sodnik 307 Margareta, Ločanka 57, 75 Marija Terezija, cesarica 265, 357, 381r- 392, 398 Marka 75 Martinj vrh na Selškem 193, 194, 199, 217, 273, 382, 424 Martinj vrh, na Poljanskem 267, 418, 420 Marušič Lovrenc, p. Romuald 348 Mat, Niclas der —, fužinar 86 Matigicho, loški trgovec 98 Matija, fužinar 86 Matt Ignac, freisinški odposlanec 361, 362, 366, 369, 370, 386, 394,.402, 443 do 445 Maurer 119 — Matevž, protipisar 430 Mauterndorf 92, 93, 138, 231 Mazzol Matija, fužinar 238 — Štefan 238 Medvedje brdo 104 Medvode 249 Megušar, fužinar 285 Megušnica 193, 424 Meja 14 Meinhalm de Zevra 17 Meinhart Logaški 17 Mekinje 16, 253 Melhior, gradiščari 81 Melk 92 Mengeš 16, 107, 237 Mesar, loški trgovec 98 Metlika 237 Mežnar (gl. Dobrava) Michil^ loški trgovec 60 Mihael, Jtlerik 75 Mirje 5 Mlaka, nad Bodovljami 31 — na Poljanskem 16 — na Selškem 37, 299, 424 Močeradnik, kmet 16, med 413 in 414 Močila 286 Močnik, kmet 192 Modrijan, fužinar 182 Mojstrana 83 Moli, reka 37 Monfiodin, železar 83 Morhardus, loški vitez 49 Moric Puštalski 149, 164 Morlin 51 Most na Soči 121, 223 Moše 331 Mpškrin 20, 36, 69, 111, 232, 348, 352, 410, 431 Mošnje 77 Motnik 60 Mravlja, kmet 192 Mrzli vrh, pri Jaznah 15 — v o&liški župi 87, 420 — v žirovski župi 418, 421 Muha, kmet med 413 in 414 Miihldorf 231 Mullner Alfonz 183, 285, 380 Munchen 76, 261, 407 Mura 92 Murave 206, 412, 432 Muron Silvester, železar 83 Mvntalban 17 Nadgorica 242 Nadiža, dolina — 90 Naglic Janž, fužinar 183 Naklo, urad 80 Napoleon 391, 445 Nemci 32, 36—39, 47, 180 Nemčija 93, 222 Nemilje 426 Nemitzhoffen, višji rudniški sodnik 287 Nemškorutarji 38, 195, 196 Neumarkt 91, 92 Niclas, fužinar in loški meščan 86, 88 Nicolaus, loški trgovec 60 Nikolaj, kletar 51 — sin loškega viteza Wernherja 51, 52 — von Stain 52 — Walpotonov sin 57 — loški oskrbnik 61 — Loški 80, 81, 100 — mož Gizele Blagoviške 107 Nikodem, freisinški škof 79, 80 Niunsaezze, Niusazinhun (gl. Godešče) Njivica 426 Notar Matija, fužinar 183 Novak, kmetija 298, 426 Nova vas-Račeva 252, 418 Novine 188, 420 Oberhueber, pisar 182 — Doroteja 249 — Jožef 227 Oblak Gašper, fužinar 186 — Jakob 199, 326 Oblak von Wolkensperg (gl. Wolkens- perg) 326, 334 Obršnik, kmet med 413 in 414 Oglej 17, 39, 73, 75—77, 90, 105—107, 238—241, 343, 392 Ogrska 122, 161, 221, 223 Okrogličan, kmet 270, 412 Okroglo 14, 16, 36, 74, 300, 352, 358, 408, 428, med 430 in 431 Opale 133. 419, 420 Ortenburžani 16, 42, 79, 82, 83 Ortnek 161 Ortolf, kaščar 102 Osijek 162 Oslica 102, 178, 233 — območje 265, 266 — Nova 188, 195, 358, 397, 400, 420, 432 — Stara 90, 104, 188, 195, 397, 417 Osojnica 418 Osojnik, na Selškem 193, 429 — kmet pri Sv. Barbari med 413 in 414 Osovnik 13, 16, 51, 52, 73, med 413 in 414 Osridich, loški meščan 57 Ostri vrh 21, 424 Ostrož 16 Ošterfeld 57, 152, 227, 310, 335 Otakar, kralj 17, 51, 75, 78 — arhidiakon 75 — Blagoviški, župnik 106, 107 Oto, opat 77 Otobon, patriarh 52 Oton II. 11 Oton III. 11 — de Purchstallo 53 — spanheimski ministerial 17 Otting 93 Ovsiše 74, 152, 334, 358, 396, 407, 410 Ožbalt 116 Pahman, kmet 196 Papler r. 333 — Jakob 276 — Janez, graščak v Stari Loki 261 — Mihael, graščak v Stari Loki 165, 167, 168, 245, 311, 341 Paradeiser Andrej 165 — Ana Marija, por. Posarelli 165 Pauernfeindt Jurij, padar 116 Paumgarten Leopold, loški glavar 359, 361, 366, 367, 441, 444 — Maksimilijan, loški glavar 366 — Jožef, baron, Maksimilijanov sin 366 Pavel, freisinški škof 78, 79 Peč 42f0 Pečaher zum Schoffart r 233 318, 333, 334 — Andrej 333 — Jakob 231 — Janez 318, 328, 333 — Krištof 231 — Marks 231, 333 — Marks 318, 333 — njegov sin Marks 318 Pečana 6, 14, 209 Pečnik Jernej 3 Pečnik, pri Ideršku 15, 418 — pri Ledinah 24, 206 Peer, Per r. 182 — Marko, fužinar 178 — Peter, fužinar 86 Peisser r. 152 — Ahac, gradiščan 81, 152 — Ana 81 — Janž, gradiščan 81 — Marjeta 81 — Volbenk 152 Penovnike 424 Pernhardus. 46 Pesaro 93 Petelin, kmet pri Godoviču 91 — kmet v poljanski župi 414 Peter, kmet 293 Peterlein Fuštalski 81 Petrovo brdo 14, 90 Peven, Jagerndorf 36, 49, 103, 111, 175, 232, 271, 348, 352, 364, 408 Piava 391 Pierin, fužinar 182 Pilštanj 76 Pingcho, Pincho, Pingich, loški trgovec 98 Pintar, fužinar 285 Pinter, Pintter 119, 130 Piran 60, 91, 93 Pirlart, loški trgovec 98 Piro Matija, fužinar 86—88 Pischolfflagk (gl. Škofja Loka) 39 Pišece 99 Piterlich, učitelj 402 Pivek (Piwakgh) Jurij, fužinar 185 Pivka 91 Planica 103, 397, 422, 432 Planina, fužinar 182 Planina, na Cerkljanskem 90 — pri Postojni 91 Plašajter, krnet 196 Plavc, Plaveč r. 285, 377 — Gašper, fužinar 178 — Janez Peter, fužinar 287, 378 — Jurij 178, 199, 238, 240, 241 Plenšak 272 Plumssa, Plumschein, loški trgovec 98 Poče 191 Podblioa 32, 51, 52, 238, 426 Podbrdo 6 Pod ceglom 326 Poden 116, 122, 150, 335 Podjelovo brdo 188, 420 Podklanec 90, 420 Podlanišče 15, 188, 420 Podlesje 414 Podlesnik med 413 in 414 Podlonk 21, 24, 39, 268, 283, 345, 382, 424 Podmlaka 424 Podobeno 412 Podpleče 188, 420 Podporezen 195, 429 Podreča 74, 152, 164, 242, 327, 337 Podvelb 91 Podvrh 5, 412 Podwelopetsch (gl. Podblica) Pogačnik Maks, pisar 366, 389 — Matevž 330 Poganek 167 Pogara 5, 206, 416 Pokorn Franc 74 Polhov gradeč 17, 80, 146, 166 Poljane 6, 74—76, 90, 102, 104, 120—122, 161, 222, 236, 240, 241, 243, 253, 260, 281—283, 285, 291, 292, 315, 335, 353, 358, 363, 366, 379, 398 _ Tabor 260 Poljanska dolina 3, 6, 11, 13, 20, 24, 26—30, 41, 49, 52, 54, 60, 63, 64, 70, 73, 83, 90 91, 101, 127—132, 136, 137, 140—142, 153, 174, 176, 183, 186, 188, 190, 191, 193, 195, 198—200, 203, 204, 206, 207, 209—214, 217, 226, 228, 230, 232, 233, 238, 259, 265, 267—272, 274, 281—283, 290, 292, 293, 296, 297, 301, 303, 304, 326, 327, 331, 332, 335, 349 do 352, 366, 397, 407, 428, 432, 433 Poljšica 24, 74, 81, 281, 334, 410 Pominik, župnik 241 Ponoviče 327 Poreč, na Koroškem 257 Porenje 54 Porezen 14, 209, 214 Posarelli r. 325 — Ana Marija 165, 325 — Franc 325 Posočje 3 Postojna 91, 161, 326, 327 Potok (gl. Farjev potok), pri Hlevnem vrhu 15, 420 — v strmiški župi 422 Pozirn 207, 422 Poznik Matevž, pek 216 Praprotno 31, 207, 282, 298, 424 Praprotno brdo 16 Praše 6, 12, 14, 71, 74, 121. 134, 201, 250, 266, 272, 282, 346, 410, med 430 in 431 Praznavreča, Praznovreča, Prasnovre-chie (Larensakh) Peter, loški trgovec 32, 98, 117 Prebaoevo 328 Predel 90 Predmost 74, 218, 282, 352, 414, 432 Pregl Adam, fužinar 184 — Štefan, fužinar 184 Prekmurje 429 Prelibler Ožbalt. fužinar 183 Prem 161 Premb Hans Ulrik, zlatar 216 Prenner Ignac Anton, protipisar, justi-ciar 359, 361, 362, 366—369, 375, 389, 391, 400, 442. 443 Preserc 206, 218, 292, 416 Prešern Andrej Alojz 366, 445 — Anton 165 — Ivan Jurij, graščak 329 Prežek 53 Pribislav 13, 18 Prifarci 347 Prilesje 389, 414 Primet (gl. Praše) Primorje 221 Primskovo, urad 80, 82 Prtovč 24. 283, 382, 426 Prunner Gašper, freisinški odposlanec 144—146 Prvik 191 Pševo 74, 207, 266, 411, 422 Ptuj 60, 161, 223 Puchspach 93 Pučar Ivan 330 Puecher Hans Geotrg, freisinški gospodarstvenik 294, 295 Pungert 13, 66, 73, 134, 208, 227, 280, 282, 304, 348, 353, 410 Pusch Ahac, dvorni mojster 144 Pusti grad 16 Pustotnik, kmet 16 Pušar Ivan, loški meščan 331 Puštal, pri Škofji Loki 53, 57, 68, 81, 112, 121, 123, 164—166, 200, 216, 220, 242, 248—251, 275, 281, 283, 285, 296, 327, 335, 352, 369, 408, 444 — nad Trnjem 4, 43 Pyrinn Peter, fužinar 86, 87 Pyro (gl. Piro) Račeva 190, 292, 352, 418, 420 Radgona 223 Radovič Feliks Anton, loški predstojnik 369, 402 — Jurij Anton, mestni sodnik 369 Radovljica 80, 92, 276, 310, 358 Radstadt 231 Raeblinus 46, 57 Rainer Franc 165, 168 Rainisch Dominik, loški meščan 54 Rakovec, svobodnik 330 Rakovica 81, 130, 169, 296, 330, 410 Rantovše 296, 424 Rasp r. 168, 247 — Baltazar 167 — Jurij 167, 183 — Pavel, loški oskrbnik 125, 146, 149, 155, 167, 430 — Seifrid 167 — Viljem 165, 167, 227 — Viljem 167, 183 Rastovke, gozd 179, 203 — v stirpniški župi 424 Ratitovec 6, 14, 26, 30, 271, 285, 299, 300, 382 Rauber Kozma 164 »Raun, Inferiori —« 416 Ravne, soriške 24, 345, 426 — (Sv. Lenart) 424 — žirovske 303, 418 Ravni Dolenje 414 — Gorenje 414 Regensburg 295 Reimbrecht, loški meščan 54 Reinhardus, mitničar 60 Reka 91, 93, 94, 222, 290 Ren 446 Renno, Anton de — de Mutina, notar 93 Reteče 20, 21, 63, 64, 66, 71, 76, 103, 134, 208, 280, 335, 348, 410 Ribče 327 Ribnica 161, 327 Richerus, loški meščan 57 Rihza, iz rodu loških vitezov 49 Rim 79, 359 — Germanik 359 Rimljani 6 Robidnica 191, 267, 416 Robidniško brdo 14 Romuald p. (gl. Marušič) Ronclrošt 14 Rosetti Bernhard, baron 322, 323, 444, 445 Rotenmann 92 Rotenmanner, fužinar 182 Rovt 207, 271, 282, 424 Rovte 74, 334, 410, 426 Rudgerus 51 Rudno 6, 72, 161, 199, 207 238, 282, 345, 379, 426, 432 Rudolf Habsburški 17, 18, 51 Rudolf IV. 78 Ruembl Valentin, fužinar 184 Rumpler Andrej, fužinar 86 — Jurij, fužinar 86 — Lovrenc, fužinar 86 Rupa 91 Rupe 418 Sadgnidam, Sodignidam, loški trgovec 98 Sager 119 Sailder (gl. Bolder) Salzach 93, 231 Salzburg 93, 138, 231 Sava, reka 4, 12—14, 16, 64, 74, 169, 304, 327, 339 Scarlichi r. 328 — Franc Karel 328 — Julij 167, 328 — Rajnald, ljubljanski škof 167 Schalderman, loški meščan 155 Schmid 119 Schneider, Schneyder 119, 130 Schofialocha ipd. (gl. Škofja Loka) 3? Schreiber Jakob, loški oskrbnik 175, 227 333 Schroffenberg Jožef Konrad, freisinški škof 446 Schrott, gospodje 152 Schrottenthurn 81, 152, 296 Schuben, Scubsn, loški trgovec 98 Schuertzer 50 Schurianag, Scuriana?, loški trgovec 98 Schuster, Schuester, Schuestar 119, 130, 192 211 Schwarz Wolfgang 111, 143, 144, 150— 152, 226, 242, 337 — Doroteja, žena 226 Sedmograška 76, 77 Selca 6, 28, 74, 75, 103, 120, 121, 161, 162, 199, 200, 218, 221, 240, 243, 253, 269, 270, 273, 282, 285, 334, 335, 344, 345, 350, 352, 358, 366, 400, 407, 424, 432 — Selčani 273 Selevčev vrh 16 Selo 418 Selška dolina 6, 20, 21, 28—31, 37, 38, 41, 43 52, 54, 64, 66, 70, 73, 83, 90, 123, 127—130, 132, 134, 136, 137, 140— 142, 153, 174, 176, 186. 191, 193, 195, 198—204, 2101—214, 217, 218, 220, 228, 232, 233, 238, 249, 259, 265—274, 281, 282, 285, 292, 296, 297, 301, 304, 315, 325, 329, 344, 349, 351, 352, 366, 382, 407, 432 Semen r. 285, 298, 301, 302, 377 Senica 166 Seničica 431 Sestranska vas 206, 293, 352, 414 Seueld, župnik 77 Sicilija 290 Siegesdorfer, r. 117, 150, 317, 318, 333 — Agnes, por. Rasp 165 — Amalija, por. Rainer 165 — Baltazar, kaščar 146, 150, 158, 165, 167, 168, 226, 236, 243, 247 — Felicitas, por. Gall, Wemekher 165 — Filip, loški oskrbnik 169, 215, 226, 248 249 — Jurij, gradiščan 116, 122, 143, 150 — Katarina, por. Gall 165, 167 — Lienhart, kaščar 169, 182, 183, 185, 188, 215, 226, 244 — Marija, por. Lamberger 165 — Seifrid 150 — Wolf Jakob 331 Sikst, freisinški škof 111, 124, 139, 141, 150—152, 246 Silvester Muron, železar 83 Skerpin Janez, mestni sodnik 307 Skofič Nikolaj, župnik 310 — Marjeta 310 Skok 14 Slamovje 15 Slati, Slatichurac, Slaticurag, Stlachu- rag, Xlatichurae, loški trgovec 98 Slovani 6, 7 Slovenci 36—38 Slovenija 141, 223, 238, 247 Slovenj Gradec 337 Slovenska krajina 18 Slovenske gorice 429 Smid, Smidt 130 Smlednik 221 Smoldno 267, 412 Smoleva 21, 281, 285, 424 Smrečje 16 Smrekove 16 Snalz 17 Soch, loški trgovec 98 Soča 90, 162 Sodar 119 Sodignidam (gl. Sadgnidam) Sonneg 444 Sopot 15 Sopotnica 37, 74, 103, 111, med 413 in 414 Sora, vas 17, 73, 76, 104, 164, 238, 298, 336, 358, 406, 432 Sora, reka 11—14, 19, 68, 80, 138, 164, 326 — Poljanska 3, 11, 24, 41, 57, 58, 81, 90, 183, 226, 282, 315, 326 — Selška 3, 6, 11, 21, 41, 58, 282, 315, 380 Sorioa 24, 27, 28, 38, 90, 104, 121, 122, 199, 243, 269, 282, 283, 334, 345, 358, 365, 378, 398, 400, 426, 433 — Spodnja 203, 209, 426, 427 — Zgornja 426, 427 — ozemlje 63, 127, 129, 203, 204, 217, 268 — Soričani 38, 64, 66, 196, 209 Soriška planina 14 Sorško polje 3—6, 11, 13, 14, 20, 21, 27 —29, 31—33, 36, 41, 53, 54, 64, 65, 69 —71, 73, 79. 82, 83, 100, 101, 127, 130, 131, 137, 140, 142, 152, 153, 164, 198, 199, 201, 203, 208, 218, 219, 228, 265— 272, 280, 282, 285, 289, 293, 296, 300, 330, 335, 348—351. 367, 384, 386—388, 406, med 430 in 431, 430, 431, 433 Sostar, loški trgovec 98 Soška dolina 6 Sovodenj na Poljanskem 188, 420 — v Škofji Loki 326 Sovra 206, 418 Spanheimi 17 Spindler, fužinar 86 Spittal 92 Srednik 422. Srednja vas 90, 218, 282, 292, 414 Srednje brdo 202, 225, 416 Srnjak 418 Standler Andrej, mestni sodnik 224 — Janž, učitelj 245 Stanežiče 166 Staniše med 413 in 414 Stara Loka (gl. Fara) 6, 19, 28, 36, 39, 57, 69. 71, 73—76, 81, 105, 1-21—123, 126, 150—152, 165—167, 169, 215, 220,. 233, 238, 240—244, 250—253, 270 275, 281, 285, 298, 310, 319, 329, 330, 334, 335, 337, 338, 342, 348 353, 358, 398, 408, 431, 432, 434 Stara vas 418 Stari dvor 5, 19, 151, 166, 201 242, 330, 337, 348, 408 Stari grad 43, 44, 52, 69, 75, 79, 81, 137, 143, 150, 156, 170, 172 Stari trg, pri Slovenj Gradcu 337 Stari vrh 285 Starklič Gregor, loški meščan 126 Stersenn Andrej fužinar 86 Stirpnik 424 — Gornji 203 Stlachurac (gl. Slati) St. Lambrecht 77 St. Michael 92 Stražišče 3, 5, 13,16, 19, 20, 36, 53, 69, 74, 81, 131, 134, 138, 151—153, 169, 201, 228, 242, 243, 271, 276, 281, 282, 285, 330, 337, 346, 353, 408, 428, med 430 ih 431, 431 Stresoubrod 6, 12 Strmica 6, 269, 365, 422 Stržine 414 Studenec 435, 436 Studeno 273, 281, 345, 424 Studor 416 Suha 6, 21, 36, 71, 103, 121, 122, 201, 232, 269, 275 293, 298, 348, 382, 408, 434 — Sušani 6, 215 Suhi dol 16, 335, 414, 418 Sulejman Veličastni 161, 162 Sumrekkar 95 Suša 206, 416 Sušje, v hotaveljski župi 266 — v poljanski župi 414 Sv. Andrej 103, med 413 in 414 Sv. Barbara 51, 52, 103, med 413 in 414 Sv. Duh 36, 57, 102, 103, 121, 123, 131, 138, 151, 220, 232, 243, 265, 269, 270, 281, 294, 330, 336, 337, 353, 382, 408, 434 Sv. Jošt 11, 74, 152 Sv. Križ 382, 426 Sv. Lenart 103, 104, 345, 397, 424 Sv. Lovrenc 102, 103, 412 Sv. Miklavž 104, 345 Sv. Mohor 104, 345 Sv. Ožbolt 52, 74, 103, 164, 397, med 413 in 414 Sv. Petra hrib med 413 in 414 Sv. Tomaž 6, 104, 299, 301, 345, 424 Sv. Trije kralji (gl. Vrh) Sv. Trojica, v Škofji Loki 156, 337 Sv. Volbenk 104, 344 Szovrska Dubravua, Zourska Dobra. uua 6 Šance 6 Sefert 66, 134, 236, 3Ž6, 328, 333 334, 412 Sefertnik 236 Sembije 91 Šenčur 331 Senkov turn 328 Sevlje 162, 200, 352, 424 Šibenik 93 Sifrer 36 — Jernej Vojvoda 295 Sija 412 Škofja Loka 4, 5, 12, 13, 16, 17, 19 20, 32, 39, 41—44, 46, 50—65, 69 70, 74, 80—82, 86, 88—94, 96—102, 116, 118 —125, 130, 136—138, 141, 142, 144-152, 156, 158, 161, 162, 164, 167, 169 —171, 173, 175, 178. 184, 215—218, 220—224, 226—228, 232, 237, 242, 245 —254, 256, 259—262, 275—278, 281, 283—285, 289, 290, 293, 296, 298, 301, 305, 307, 310—312, 314—318, 320, 322 —324, 326—328, 330, 332, 334, 341, 342, 348, 352, 353, 361, 362, 366—376, 385, 389—394, 396, 398—402, 430, 431, 434—438 — Ločani 214—216, 218, 220—222, 390 — Eslgasse 376; Graben 56, 57, 226, 227, 333, 373, 376; Kapucinsko predmestje 376, 435, 436; Karlavec 57, 227, 242, 435, 436; — Spodnji 227, 333, 376; —Zgornji 376; Kran. celj 41—43, 99, 149, 156, 161, 214, 369; an der Lakhen 376; Lontrk 40, 56, 57, 80,100,150, 260, 310, 313, 314, 373, 376, 435; — Lontrčani 396; — Novi trg 40, 56, 150; Pekel 227, 376; Plač 40, 56, 57, 152, 156, 220, 226, 227, 259, 262, 289, 313, 314, 328, 359, 375, 376, 394; Podnune 376; Ross-gassen 376; Pungert 69, 341, 342; Sovodenj 226; Studenec 59, 151, 226. 376, 435, 436; Trata 137, 167, 337, 376, 435, 436; — hiše: Dagarinova 56, Homanqvia 157, Kasarna 317, 318, 333, 391, Krona 40, Martinova 56, Žigonova 40 Škofje 14 Škovine 21, 83, 382, 424 Šlezija 399 Šmarjetna gora 3, 20, 72, 74, 121, 152, 154, 169, 243, 281 Šmartin 49, 52, 74, 76, 78, 104, 152. 238, 243, 298, 302, 334, 345, 358, 378, 406, 432 Šneberk 326 Šoštar, Schuester ipd., kmet 192 Šoštarjev Kovk 192 Štajerska 90, 138, 237 Štalica 3, 4. 72 Štefan Loški, gradiščan 80 Štemarje 152, 169, 227, 331, 375 Štibrnica 422 Štivan 222 Štukl Franc 159 Št Peter 53, 81, 152, 243, 244, 281, 297, 330, 408, med 430 in 431 Št. Vid, na Koroškem 92 Šutoa 330, 397, 408 Švedi 163 Švicar 216 Tabor, v Poljanah 260 Taller Hans 325 — Hans Jožef 325 Tamsweg 138 Tauern, Unter — 93 — Rotenmanner 92 Taufkirchen 93 Taufrer Inocenc Ignacij, baron 394 Tavčar Ivan 162, 163 Tegernbach 53 Terdo Seleso Georgius 88, 98 Tešar, kmet 91 Teuffenpach 169 Tičje brdo 188, 420 Tirolska 429 Todraž 414, 432 Tolmin 90, 162 Tolminec 191, 195, 209, 224, 238, 305 Tolminsko 60, 90, 102, 188, 190, 193, 195, 223, 224, 238, 249, 304, 397, 430 Tome, loški trgovec 98 Tone, fužinar 86 Toperzer Ivan Sigmund 330 Topole 152, 203, 424 Torka 24, 271, 303, 345, 426 Tošč 16, 369 Trata, na Poljanskem 397, 414 — na Sorškem polju 36, 81, 111, 201, 232, 348, 408 (gl. Škofja Loka) Trbiž 90 Trebija 303, 416 Trident 254 Triller 36 Trnje 4, 20, 36, 69. 150, 166, 335, 348, 410 Trojane 221 Troj ar 24, 271, 299, 426 Trst 91, 96, 101, 122, 219, 222, 290—292, 381, 438 Tržič 16, 276, 358 Tuhinj 221 Ture 92, 93, 231 Turjak 379 Turki 129, 141, 161, 162, 237, 253 Turn in Križ 244 Turn Anton, loški oskrbnik 171 — Jurij, loški oskrbnik 120, 125 Ulmerfeld 92 Ulrik, kaplan, notar 43, 49, 78 — mesar 57 — župnik 52, 75 Urbančič r. 377 — Martin, fužinar 285, 377, 378 Valterski vrh 103, 214, med 413 in 414 Valvasor 5, 183, 184, 271, 282, 330 Veharše 15, 90, 285, 290, 379 Velesovo 358 Veliko brdo 14 Velikovec 91, 157, 280 Vešter 71 105, 150, 166, 167, 283, 335, 348, 408 Vigach (gl. Bigach) Vid Adam, freisinški škof 316 Videm 122, 222, 240, 290, 292 Vidic 73 Vidmar 236 Vildenlok (gl. Stari grad) Vilfan 36 Viljem, vojvoda 78 — Loški, župnik 78 Vincarje 19, 36, 57, 69, 105, 150, 165— 167, 327, 329, 339, 348, 410 Vinharje 37, 206, 266, 414 Vinji vrh 51 Vipava, Vipavsko 91 223, 224, 227 Virloh 111, 408 Virmaše 81, 108, 111, 166, 232, 242, 243, 275, 281, 282, 335—337, 348, 353, 408, 434 Viršk 58, 151, 152, 214, 227, 335 Visoki vrh 14 Visoko, na Poljanskem 207, 353, 412 — pri Kranju 331 Vitovec Jan 80 Vlahi 6 Vodnik, kmet 413 in 414 Volaka 6, 269, 416 Volaščica 6, 11, 186 Volča 104, 206, 301, 412 Volčji potok 328 Volgemut 36 Vovčja dolina 369 Vransko 221 Vrata, na Vratih, sedlo 6, 15 Vrba 75 Vrbsko jezero 38, 77 Vrh (Sv. Trije kralji) 104, 397 420 Vrhnika 17, 91, 185, 307, 379 — območje 304 Vrhulce, prelaz 15 Vrsnik Dolenji 418 — Gorenji 104, 132, 206, 344, 418 Vrzdenec 379 Xlatichurag (gl. Slati) Wagner 119 Waigenstain (gl. Podblica) Walchvn 38 Waldenberg (Pusti grad) 16 Walpoto 57 Walter de Stayn 52 Wangnerekh Hans, loški glavar 170, 257, 337 Warl, fužinar 182 Wartenberg 16 Wasserburg 231 Weber, Webar 119, 130 — Catzian, loški meščan 89 »Werchchoteuel« 416 Werfen 93, 231 Wernekh 327 — Jurij Sigmund 329 Wernekher Andrej 165, 167 Wern(her), loški vitez 49—52 — sin Wernher 51, 52 — dediči 50—52 Wernher 57 Wernherus, orožar 46 Werso 17 Weyer 92 Wildunch 38 Wilhelmus de Lok, župnik 49 Windischer 33 Winther Puštalski 53, 54 Wngo Jan, loški meščan 81 Wdlfel 38 Wolflinus, učitelj 75 Wolh 156 Wolkensperg auf Ziegelfeldt (gl. Oblak) r. 289, 326, 391 — Daniel 444 — Franc Janez 326, 327; žena Terezija Zanetti 327; sin Franc Anton 328; brat Janez 327 — Marko 326, 343 Wolz 91,' 101 — Ober 138, 146 Worlicus (gl. Assarch) Wretzl, fužinar 182 — Janž 251 — Jurij 226 Wuizo, loški meščan 57 Wulfing, kovač 57 Zabrdo 24, 299, 345, 426 Zabrekve 104, 301, 422 Zabrežnik 418 Zabukovje 51, 74, 81, 152 169, 296, 330, 410, 423 Zadnikar Marijan 42 Zadobje 28, 206, 283, 414 Zaeur, Zewer (gl. Sara) Zahn Jožef 37 Zahnbrecher Fran 37 Zala 193, 429 Zali log 24, 39, 188, 200, 281 283, 303, 345, 358, 379, 397, 400, 424, 432 — Založani 382 Zameja 218, med 413 in 414, 414 Zanetti r. 289, 330 — železar (gl. Canetich) 86 — Jernej 290 — Terezija por. Wolkensperg 327 Zaingkhl Wolfgang, loški meščan 117 Zapf Anton, kranjski meščan 330 Zapreval 152, 282, 412 Zavratec 90. 104, 133, 397, 420 Zbilje 327, 331 Zegner Primož, sel 364 Zelsah 6 Zenugoi 38 Zerch (gl. Qerch) Zevritz (gl. Sorica) Zewal r. 298 Ziherl 36 Zimerman 119, 130 Zminec 81, 150, 153, 165, 166, 220, 232, 327, 329, 339, 348, 412 Zobodin 38 Zore med 413 in 414 Zoren Jakob, fužinar 184 Zouriza 6 Zschab Barthlme, železar 83 Ztoyan 38 Zymerman Indeli 156 Zwetz 38 Žabja vas 90, 414 Zabnioa 5, 6, 20, 21, 27, 28, 33, 36, 49, 72, 79, 81, 103, 111, 138, 150—152, 164, 166, 201, 243, 265, 269—271, 281, 282, 285, 329, 330, 335—337, 348, 353, 391, 397, 408, 431, 434 — potok 6, 12—14, 20, 79 Žeje 74 Železna gora 285 Železna kapla 91 Zeleznikarji 85—88, 98, 118, 144, 154, 162, 175, 176, 178, 182, 183, 198, 217, 237, 240, 241, 247, 288, 291, 323—325 368, 376, 378, 436 Železniki 4, 83, 85, 86, 88, 89, 93, 95, 117, 118, 130, 176—182, 184, 200, 217, 218, 222, 226, 232, 240, 248, 254, 282, 284, 285, 287, 290—292, 298, 301, 322 —324, 345, 358, 376—378, 380, 381, 407, 431, 434, 436—438 — Spodnji 86, 87, 178, 285, 287, 322, 377 — Zgornji 86, 87, 178, 285, 287, 322, 377, 380 — Log 379 Zelimlje 379 Zetina 99, 183, 205, 289 — Dolenja 412 — Gorenja 206, 412 Ziri 17 24, 73, 74, 76, 102, 120, 121, 200, 218, 221, 222, 240, 253, 281—283, 285, 335, 344,' 352, 362, 397, 400, 402, 418, 428, 432, 433 Žirovnica 418 Zirovnik, kmet med 413 in 414 Zirovski vrh 16, 90, 190, 198, 281, 418 — Sv. Antona 414 — Sv. Urbana 418 Zovšče 58, 1Ž7, 214, 412, med 413 in 414 stvarno kazalo Absent (penziom) 335, 336, 397 administrator 288, 358, 366, 445 agrarna struktura 126, 127, 198—202, 343_353 ajda 203, 232, 233, 256, 266, 268, 269, 298, 363, ob 449 aktuar 360 altarist (gl. beneficiat) aniverzarij 152 apnenice, apno 68, 69, 137, 138, 216, ob 449 arheološka najdišča 3—7 arhidiakon, arhidiakonat 73, 75, 238, 240 310, 337, 343, 392, 394, 395, 397, 398" arhiv 43, 172, 391 Bajta, bajtar 238, 286, 367 baker 155 baldahin (traghimmel) 262 barigla 218 barvarji 276, 279, 284 bekantnus tabele 406, 408, 431 beneficiat (altarist) 75, 152, 264, 337, 338, 394, 395, 398 beneficij 16, 20, 21, 53, 75, 78, 152. 215, 241—244, 253, 298, 311, 335—337. 392, 394—396 — curatum 395, simplex 395 berači 303, 311 besednik 99, 125 biki 223, 271 bita 233, 302, 336 biriči (preco, walputo; gl. lovci) 47, 49, 175, 238, 251, 288, 388, 389 bob 204, 205 bobnar 162, 236, 237, 389 bokal 448 bolete (nabitki) 223, 224, 324 bolezen, bolniki (epidemija, kuga) 247, 310, 392, 430, 431, 437 bratovščine 108, 111, 152. 241—243, 310, 338, 347, 348, 394, 400 brisače 236 britje, brivec 216 brod 64 brv 102 bukev 341 Cagle 85 čajna, cajnar, cajnarica 85 89, 116— 118, 122, 123, 150, 167, 186, 216, 226, 287, 323, 376, 378—380 calamargelt (tintnina) 230 carina 17 castrum 12, 42 cehi 111—114, 117, 122, 215—217, 246 251, 274—279, 289, 315, 343 348 — spori 116—121, 216—218, 275—278 — podeželsko članstvo 111—112, 217 275—278 cene 65, 89, 94—96, 181, 182, 219, 236, 259, 260, 277, 291, 324, 379 380, 387, 391, 448, 449, ob 449 — cenilec 277 cerkev 37, 62, 72—78, 82 83, 97, 102— 108, 200, 233, 238—246, 253, 259, 292, 295, 302. 310, 334—348, 351, 392-^ 399, 402; — — cerkve: pražupnija Loka—Bitnje Spodnje 102, 103, 243, 336; Bodovlje 103, Brda Dolenja 104, Breznica 104 Brode 103, Bukovica 103, Bukovšči-ca 104, 345, Bukov vrh 104 Crn-grob 74, 102, 103, 215, 242, 243, 246, 253, 336, Cabrače 104, Cetena ravan 104, Danje Spodnje 104, 345, Dobračeva 104, 344, Dobrava Gorenja 104, Dražgoše 104, 345, Gabrška gora 38, 74. 104, Godešče 102, 103, Gorenja vas 104, Goropeke 104 Hlevni vrh 104, Hotavlje 104, Hribe 327, Jarnnik 104, 345, Jarčje brdo 104, Javorje 104, Kališe 102, 104, 345, Križna gora 103, Krnice 104, 344, Lajše Zgornje 104, 345, Ledine 104, Ledinica 104, Leskovica 104. Lučne 104, Malenski vrh 104, Medvedje brdo 104, Oslica Nova 397, Oslica Stara 104, Ovsiše 152, Peven 103, Planica 103, Poljane 74, 243, 253, 343, Reteče 103, Selca 74 243, 253, 323, 344, Sopotnica 74 102, 103, Sorica 104, 243, Stara Loka 69, 81, 105, 106, 152, 165, 215, 241, 242, 244, 253,, Suha 102,, 103, Sv. Andrej 103, Sv. Barbara 103, Sv. Duh 102, 103, 243, 336, Sv. Lenart 103, 104, 345, Sv. Lovrenc 102, 103, Sv. Miklavž 104, 345, Sv. Mohor 104, 345, Sv. Ož-bolt 103, Sv. Tomaž 104, 345 Sv Trije kralji 104, Sv. Volbenk 104, Škof. J a Loka: sv.Jakob 61, 74, 106, 113, 114, 124, 152, 220, 244—246, 308, 346, 347, 394, 396, kapucinska 341—343, 348, 396, nunska 107, 108, 339, 396, špitalska 338, 390, Valterski vrh 103, Volča 104, Vrh 104, Vrsnik Gorenji 104, 344, Zavratec 104, Zabnica 103, 243, 336, Železniki 104, 240, Ziri 74, 253, 344; — pražupnija Sora-Gosteče 102, 104; — pražupnija Smartin-Besnica Spodnja 74, 152, 243, Besnica Zgornja 104, 346, Bitnje Srednje 274, Bitnje Zgornje 104, 243, Jama 104, Praše 346, Stražišče: Šmartin 345, sv. Jerneja 346, Smairjetna gora 243, Št. Peter 243, 344; — Inni-chen 39 — oltarji 75, 105, 106, 159, 165, 244, 257, 339, 343; prt 43 — obračuni, posest 105—107 152, 153, 165, 200, 241—244, 253, ' 335—347, 350, 351, 362, 363, 392 398, 446 — ključarji 241, 244, 253, 337, 346, 347 — cerkovnik, mežnarija 233 239, 241, 302, 322, 347, 362, 375, 382, 401, 402 ceste (gl. prometne zveze) cevi 89, 263, 313 cinober 215 ciuis, civitas 54 cvelfarji (gl. dvanajstija) Čarovništvo 258, 324 čebelarstvo 71 čeber 69 čevljarji, čevljarstvo 72, 89, 111, 113 114, 119—121, 123, 215, 217 219, 223, 275, 278, 281, 284, 353 činž 60, 70, 86, 87, 116, 123, 177, 292 296, 302, 303, 311, 321 čreslo 226 Dajatve 48—50, 52, 62—67, 69—71, 100 —102, 131, 133—136, 138, 141, 142, 172, 173, 175, 177, 178, 186, 196, 197, 215, 216, 228, 230, 233, 235, 236, 256, 292. 293, 296, 297, 303, 324, 360, 361, 365, 384, 386. 447 — naturalne 45, 49, 50, 58, 61—67, 72, 94, 95, 101, 131, 134, 135, 172, 208, 219, 228, 230, 235, 256, 260, 292, 293, 296, 361, 385, 387 — denarne 58, 60, 61, 63—68, 100, 101, 131, 134—136, 147, 172, 208 228, 230, 235, 257, 292, 293, 296, 302,' 303 335, 360, 368 — občasne 62, 64, 67, 87. 101, 130, 139, 172, 228, 232, 234, 297, 298, 304, 316, 324, 360, 384, 398 darila podkupovanja 261, 295, 334, 341 —343, 368, 398 davek, deželi (gl imenja, kontribucija) 140—144, 147—149, 172, 233— 237, 243, 249, 257, 258, 265, 288, 292, 302—303, 305, 316—318, 320—322, 357—361, 363—365. 377, 384, 386,398 — gospostvu (steura) 61, 63, 80, 100, 134—136, 153, 174, 178 dediščine 172, 202, 226, 244, 318, 339, 358 dekanat 392 dekle 387, 431 delitev (gl. posest) denar (obči pojem) 64, 72, 94, 99, 100, 113, 114, 122. 136, 137, 144, 174, 228, 230, 232—234, 259—261, 362—365 — relacije 63, 64, 66, 67, 144, 147. 221, 335 448 deputat 260, 310, 336, 341, 362, 364, 393, 397, 399, 400, 402 desetina 69, 75, 76, 99. 101, 104, 105, 140, 150—152, 165—167, 170, 226, 228, 232—236, 238, 241, 242, 244, 256, 258—260, 280, 298—302, 311, 327, 329—333, 336, 338, 341, 343, 344, 360, 36L 363, 384, 387 — kanonična 75, slovanska 76, rovtar-ska 168, 232, 233 — celotna 101, 152, 232, 299, 343, dve-tretjinska 152, 299, polovična 299, 302, tretjinska 101, 299, 301, 343, če-trtinska 299, 302, majhna 256 — v naravi 75. 104, 105, 140, 218, 219, 232, 233,260,299—301, 384, vdenarju 101, 104, 105, 140, 232, 233, 300, 301, 384, pavšalirana 232, 299 — nakup 228, 256, odkup 76. 298, najem 232, 233, 238, 302, 343, 361, 363, 384 — gospodje 101, 140, 226, 232, 233, 298, 299, 301, 304 _ 299 304 deske 68, 69, 122, 137, ob 449 detelja 265, 271 detomor 258, 323 dežela 140, 141, 144, 163, 233, 234, 259, 274, 310, 316 — svoboščine 168, 217, 249 deželan 163, 164, 234, 256, 326 deželni knez 17, 18, 51. 60, 65, 78, 79, 140, 150, 153—155, 163, 170, 171, 175 —178, 241, 247 251—255, 262, 275, 286, 305, 307, 322, 342, 357, 360, 367, 382; reprezentanca 310 — glavar 125, 142—144, 155, 163, 164, 170, 171, 176, 237, 255—257, 261, 262, 294, 295, 308, 309, 316, 324, 357, 362, 401 — upravitelj 125, 155, 170, 171, 222, 261, 337 — prejemnik 146 — zbor 171, 172. 220, odbor 247, 430, instrukcije 244 deželsko sodstvo (gl. sodstvo) divjad 149, 169 dnina, dninarji 62, 2'02, 258, 264, 304, 387, ob 449 dolg, dolžniki, posojila 59, 94, 99, 141— 143, 150, 165, 238, 243, 253, 290, 292, 302, 311, 326, 327, 335, 338, 346, 358— 360, 363, 366, 367, 386, 391, 398 domačija (gl. grunt, kmetija) 24, 28, 189, 194, 199, 213, 224, 271, 272, 348, 350, 353, 405—431 domec 29, 47, 81, 108, 150, 151, 167, 346 dominij 377 dota 339 dražba 202. 232, 238, 252, 298, 329, 375 drevesnica 165, 214 drobnica (gl. koze, ovce) 60, 213, 214, 223, 270, 271 drva, drvarji 69, 71, 85. 138, 169, 176, 180, 220, 233, 250, 304, 336, 373 duhovščina 36, 61. 73, 75, 78, 99, 173, 218, 239, 240, 244, 246, 247, 249, 253, 258, 275, 335, 364, 388, 392, 394, 396— 400 — dohodki 75—77, 106, 239—241, 246, 247, 335—337, 362, 363, 394, 395, 397, 398 — prezentiranje 75, 77, 239, 240, 334, 337, 338 — nastavljanje 73, 239, 240, 246, 336, 337 — vedenje 240, 246, 253, 254, 347 dvanajstija, cvelfarji 98 dvor, dvorec 16, 19—21, 70, 80, 81, 100, 164—166, 168, 330 — polovični 80, 81 Fevdi, fevdalizem 11, 16, 18, 49—54, 58, 61, 62, 80—83, 85, 89, 150—152 164, 165, 167, 169, 234, 325, 326, 330, 446 fige 94, 231 fiziokratizem 381, 398 fižol 233 forum (gl. trg) frančiškani 246 freske 102 friscingus (gl. ovca, jagnje, prašič) 66 fužinarstvo, fužinarji 83—89, 98, 117, 118, 130, 144, 146, 150, 154—156, 173, 175—186, 193, 196—199, 214, 217, 218, 220—222, 226—228, 232, 234, 238, 240, 242, 250, 251, 254, 271, 274, 282, 285— 288, 290, 291, 298, 322—325, 376—380, 382. 384, 431, 432, 436, 437 — mojstri 85, 323, 377, 378, delavci 176, 201, narodnost 85, 86, gmajna (občina) 176, 177, 182, 322, 323, 378 — kladivo 86, 118, 178, ročno — 72, veliko — 84, 88, meh 84, 323, volk 84 380 Gadmar 47, 137 gasilstvo 314 germanizacija 36 gilta (gl. imenje) glavar, loški (gl. dežela; oskrbnik) 170, 171, 255—263, 275—278, 288, 289, 294 do 298, 303—305, 307—309, 311, 313, 315, 316, 320, 324, 330, 333, 334, 336, 337, 342, 343, 346, 347, 351, 358—370 372, 382, 385, 386, 389, 390, 393, 394, 397-400, 441, 444 glavarina 140 glavnikar 279, 284 glina 137 globe 46, 113, 114, 118, 126, 172—174, 222, 251, 259, 298, 320, 321, 323, 324, 382' — kaščarske 173, 256, 260 sodne 173, 256 gmajna (gL fužinarstvo, občina, pašnik) 70, 130, 168, 177, 351, 381, 382 — delitev 201, 381, 382 gnojenje 68, 265, 381 godba 389, 398 gonjači 97, 364 gos 70 goslar 279, 284 gospod zemljiški, freisinški (gl. škof) 18—21t 28, 31, 41, 44, 49, 51—54, 57, 60, 62, 63, 65, 69, 71, 76, 78, 83, 86, 89, 91, 96—100, 102, 121, 123, 125 129, 136, 142, 147, 148, 168, 170—173, 175—177, 183, 188, 197, 216, 218—221, 226, 230, 231, 233, 234, 241, 246, 248, 256, 260— 262, 271, 278, 287—289,291,294—296, 316 do 318, 320, 360, 361, 363—366, 384, 385 — drugi (gl. cerkev) 11, 80 81, 149 do 153, 163—169, 292, 294, 296, 297, 325 do 334 gospodarstvo, pridvorno 18—20, 30, 62, 67, 294, naturalno 39, denarno 39 gospostvo, teritorialno 11—18, 78, 81, 153, 154, 163, 164, 169—171, 199, 200, 258, 259, 261, 280, 281, 283, 324, 329, 330, 345, 348, 361, 428, 438 — meje 14—17, 102, 143, 148, 149, 154, 155, 169, 171, 190, 192, 193, 195, 256, 258 — uprava 41, 43—49, 144, 170—175, 255—265, 358—367 — dohodki in izdatki 44—46, 50, 172, 265, 320, 442—445 — zastavljeno 78—80 — v najemu 175, 252, 253, 443—445. — delegirano 358 gospostvo, patrimonialno 78, 81, 163 do 170, 296, 325—331, 348 — klevevško 53, 70, 76, 96, 101, 148, 165 — Ajmanovo 296, 298, 330, 331 — puštalsko 53, 54, 81, 112, 149, 163 do 165, 167, 168, 173, 216, 217, 232, 247, 248, 296—299, 301, 302, 318, 325 do 329, 333, 343, 391 — starološko 81, 150, 165—168, 247, 298, 328, 329, 391 — šentpetrsko (Schrottenthurn) 81, 152, 296, 297, 330 — besniška 152, 296 gospostvo, zunanje 12, 80 153, 154, 232, 326, 338, 358, 379, 399, 444, 445 gostači 62, 180, 198, 202, 219, 234, 274, 277, 279—281, 283—285, 303, 349, 350, 352, 353, 407 si, 428, 429, 431 gostilničarstvo (krčmarstvo) 59, 71, 72, 93, 120, 121, 216, 218, 223, 247, 277, 282, 284, 366 govedo, govedoreja 70, 71, 121, 132, 133, 182, 209, 210, 213, 214, 217 270, 271, 273, 277, 291, 342 gozd 7, 18, 21, 29—31, 49, 50, 52, 58, 61, 64, 81, 85, 88, 150, 153, 171, 176 do 179, 183, 186, 194 196—198, 201, 215, 220, 234, 258, 272—274, 287, 310, 313, 320, 322, 323, 341, 343, 366, 369, 373, 376, 377, 379, 381, 382, 384, 442 — visoki (regal) 175—177 — gospoščinski 30, 50, 52, 100, 169, 171, 394 — skupni 71, 270, 272, 273, 382 — individualni 29, 201, 209, 272 — oproščeni 176, 177 — rezervatni 379 — spori in pustošenja 176 178—180, 183, 186, 196—198, 215, 273, 274, 324, 369, 376, 379 gozdar 49, 63, 171, 174, 272, 298, 323, 362, 366 grad, gradovi (gl. mesto, Zgornji stolp) — v središču gosipostva 80, 136—138, 147, 330 — loški 42—44, 47, 50, 57, 68, 69, 78, 107, 137, 138, 141, 143, 144, 146, 148, 156, 158, 162, 171, 178, 180, 214, 237, 238, 247—257, jl259, 261—305, 312, 313, 324, 342 359, 362, 364, 366, 367, 370—372, 385, 389, 391, 430, 443, 445 — obzidje 158, 263, 264 — stolpi 42, 43, 142, 156, 158, 159, 257, 258, 262, 370, 372 — prostori 43, 44, 159, 161, 257, 258, 262—265, 315, 342, 359, 370, 372 — inventar in pritikline 43, 69, 137, 138, 157, 159, 161, 162, 256^ 263—265, 315, 362 grad, Stari — 43, 44, 52, 69, 75, 79, 156, 170, 172 gradovi znotraj loškega teritorialnega gospostva, Bosisen 11—13, v Dorfar-jih 19, puštalski 248, Schrottenthurn 152, starološki 167, 168, stražiški (Wartenberg) 16 gradovi zunaj loškega gospostva, Kamen 152, 330, ljubljanski 141, logaški 288 gradiščan 44, 50, 52, 61, 68, 80. 81, 99, 143, 149, 150, 170, 172, 173, 214, 231 gradišče 4, 6, 13, 43 grah 205 graščak, graščina 130, 150. 165—167, 245, 258, 261, 318, 328—330, 333, 341 grb 96, 331 grnaade 162 grmičevje 215, 265 grof, grofija 78—80, 258, 327 grunt, gruntair (gl. huba, kmetija) 27, 122, 129—131, 133, 137—139, 180, 194, 195, 199—203 213—215, 218, 228, 230, 234, 235, 248, 249, 266, 273, 280—284, 288, 294, 296. 298, 299, 301—304, 326, 350, 352, 353, 367, 385, 387—389, 431 gumbi, izdelovalec 279, 284 Harreht 67, 135 hiralnica 310 hiše 36, 40, 89, 94, 100, 117, 147, 148, 152, 157, 167, 177, 180, 183, 186, 195, 198, 216, 2.19, 226, 227, 238, 240, 242, 245 247, 248, 251, 259, 296, 310, 311, 313—318, 324, 326, 328, 331, 333, 338, 342, 357, 359, 362, 365, 369, 375, 376, 387, 391, 400, 430, med 430 in 431, 431, 435, 436, 438 — lesene 167, 281, 313, zidane 167, 281, dimniki 313 — oproščene 100, 317, 318 — število 408—429 hlapci 44, 138, 147, 148, 162, 258, 304, 310, 322, 336, 387, 389, 400 hleb, hlebček 65, 101 hlev 59, 69, 133, 208, 342 — konjski 43, 167, 263, 342, 372, kravji 167, 372 — hlevsko krmljenje 208, 271, 381 hlodi 69, 137 hmelj 64, 66, 70, 71, 131 hofzins (gl. stavbnina) hrana, prehrana 65, 156, 174, 233, 290, 336 387, 389, 400 hrast 264, 272, 341 hube (gl grunti, kmetije) 16, 19—21, 24, 26 28—30, 44, 47—53, 60, 62, 63, 65, 70, 71, 75, 76, 80—82, 105, 126, 127, 131, 133, 140, 144, 147, 150—153, 164—166, 169, 185, 188, 194, 198, 199, 203, 208—213, 226, 234, 238, 242. 260, 282, 294, 296, 303, 327, 329—331, 335 do 337, 339, 343, 346, 349—351, 384, 405, 407—428, med 430 in 431, 431 — obseg 31, 194, slovenske 62, bavarske 20, 21 — kupne 62, 101, 297, zakupne 62, 63, 101 297 — delitev 28, 57, 62, 126, 127, 130, 199, 349 350 — kopičenje 28, 62, 126, 127, 199, 326, 349 350 — prodaja 44, 62, 72, 101, 129, 139, 152, 172 232 — predaja 360, 384 huzarji 146 Imena, naselbinska 6, 32, 36, 70 — osebna 32, 33, 36—39, 98, 192 — domača 196 — zemljiščna 6, 32, 33, 36, 37, 39, 70, 196 — vodna 6 ,— slovenska 33, 36, 38, 98. nemška 32, 33, 36—38, 98, romanska 98, prevedena 32, indiferentna 32, 38 — obrtniška 32, 98, svetniška- 32, poklicna 98, 130, zafrkljiva 98 imenje (gilta) 140, 152, 164, 165, 167, 169, 226, 227, 234, 241—243, 327, 329, 330, 333, 339. 343—345, 397 — knjiga 165, 167, 226, 241—243, 307 imuniteta 62 intabulacija 358, 359, 366, 367, 369, 377 invalidi 303 inventar inventarizacija 256, 259, 297, 311, 323, 366, 398 irhovina 281 izgoni 168, 220, 222, 250—253, 258 jagnje 63, 64, 66, 70, 78, 105, 121, 122, 239, 246, 273, 277, 300, 335, ob 449 jajca 65, 70, 174, 233, 256, 259, 296 jarek (gl. mesto) 56, 57, 60, 80, 137, 150, 161, 165, 321 jeblajter 224 Ječmen 66, 70, 71, 95,131, 136, 203, 204, 232, 233, 267, 268, 301, 302, 363, ob 449 jelen 232, 325 jermenar 216, 275. 279, 284 ješa 85, 112, 113, 179, 285, 287, 376, 379 jez 116, 137, 312, 315, 341, 380 jezuit 248, 325 jožefinizem 398 justiciar 361—364, 366—369, 375, 376, 378, 389, 391, 396, 400, 443, 445, Kajžarstvo (gl. rovtarji) 118, 122, 127, 130, 131, 137, 138, 147. 150, 152, 165 do 168, 180, 183, 186, 194, 195, 198 do 204. 209—213, 216—218, 230, 231, 234, 242, 250, 266, 269, 273, 274, 279—286, 288, 292, 296, 297 299, 301—303, 329 do 331, 335—337, 339, 343—346, 348 do 353, 384, 385, 388. 430, 431, 449 kamenje 68, 138, 215, 264 — lomljenje 138, 156, 169, 343 kamnosek 156, 279, 283, 284 kanonik 75—77, 144 kanton 357, 358 — loški 358, 389, 407, 432, 433 kapela 43, 74, 75, 106, 107, 152, 156, 158, 159, 161, 220, 227, 249, 257, 314, 337, 344, 372, 392, 394, 398 kapitan 44 kapitelj 14, 76, 79,"146, 256 kaplan 43, 49, 52, 75, 78. 105—107, 152, 165, 226, 233, 240—242, 244, 247, 334 do 337. 394, 397 kapucini 298, 341—343, 348, 393, 394, 400, 401, 435, 436 kasarna 317, 318, 333, 391 kašča, na Lontrku 45, 69, 78, 94, 95, 99, 107, 151, 157, 172, 174, 219, 231, 246, 257, 259, 260, 314, 324, 336, 362, 363, 375, 397. 400 — na gradu 43, v Poljanah 260, v Stari Loki 167 kaščar 44, 45, 49, 61, 78, 90, 95, 97 99, 100, 102, 120, 137, 138, 141, 143, "l44, 147—150, 154, 156, 158, 161, 162, 166, 170—174, 176, 183, 185, 192, 196, 217, 224, 226, 230, 231, 234, 236, 237, 244, 247, 255, 256. 258—260, 337, 346, 361 do 363, 368 — kaščar pomočnik; 174, 234, 255, 259 do 261, 331, 333, 337, 346, 358—363, 366, 385, 397, 398, 445 kataster 24, 357, 358, 382 kavcija 255, 260, 359, 360, 363, 364, 443 kazen (gl. tortura), denarna 147, 208, 249, 250, 303, 359, 386, 393, v blagu 250, telesna 46, 147, 253, 257, 258, 323, zaporna 155, 179, 180, 249, 250, smrtna 45, 147, 148, 258, 361, 382, cerkvena 364 kis 121, 431 klade 68 klarise 95, 106—108, 143, 215, 241—243, 246, 253, 263, 298, 310, 329, 339—342, 362, 392, 393, 400, 435 — cerkev 107, 108, 339, 396 — posest 107, 215, 232, 242, 263, 264, 339, 341, 342 klepar 283, 284 klet, kletar 43, 45, 51, 69, 167, 231, 282, 375 ključar 45, 57 ključavnica, ključavničar, ključi 181, 255, 278, 284, 362 klobase 233 klobučarji 276, 279, 284 kmetije (gl. grunti, hube, kaj že, rovti) 26, 27, 129, 131—133, 170, 186, 188, 192, 203, 205, 209, 213, 228, 256, 269, 385, 386, 407—428 — obrat 300, 301, 384,, 386—388, 431 — dedovane 201, 297, 298, priženjene 201, prodane 44, 172, 201, 232, 244, 297, 298, 330, 339, zamenjane 44, 172. 201, 232, 244 kmetijstvo 69—71, 75, 126—133, 202 do 215, 265—274,' 381, 382, 384 knjige 43, 366, gospoščinske 255, inta-bulacijska 358, zemljiška 358, 363, 369, 377, matične 434, 437 — sežig 253 knjižnica 359 kokoši 70, 105, 174, 239, 259, 296, 335, ob 449 kolar 236, 279, 283, 284 kolobarjenje 265, 381 kolonizacija, načrtna 20—30, 44, 50, 62, 63, 66, 67, 74, 83, 87, 100, 101, 126, 188, 191, 194, 199, 292, 352, 406, 429 — rovtarska 186—198, 213, 230, 238, 273, 274, 350, 406, 430 — slovenska 32, 33, 36—38, 195 — nemška 32, 33, 36—39, 47, 335, soriška 128, 129, neimškorutarska 38, 39, 195, 196 — koroška 27—29, 34—38, 74, 101, 204, 209, hlevnovrška 36, 128 — tolminska 195 kolovrat, kolovratar 281, 284 kolperne (gl. oglje) komisarji, komisije 145, 147—149, 154. 188, 196, 197, 224, 240, 248, 249, 251, 253, 254, 256, 262, 263, 295, 296, 311, 324, 359, 361, 366, 369, 370, 378, 385, 386, 388, 392, 443 komora, komornik 46, urad 100, premoženje 100, 446 — deželna 290, dvorna 288, 323, 327, 378, 380, freisinška 367, 368 kompanija, meščanska 389—391 komun, čedajski 102, loški 338, 259, 367, 368 konji, konjereja 59, 70, 93, 114, 131 do 133 137, 138, 167, 208, 212—214, 222 do 224, 227, 232, 236, 258, 271, 272, 291, 296, 316, 336, 342, 387, 388, 398, ob 449 — oklepni 140, 146, 168, 231, 234, 236, 256, 259, huzarski 236 — tovorni 236, 237, 259, vprežni 271, 272, 387—389 konskripcije 363, 388, 389 kontribucija 257, 258, 302, 303, 316, 317, 320—322, 386, 443 kontrolor 360 kopališče 61, 68, 69, 100, 137, 138, 216, 313 314 kopišča 177, 180, 184, 274, 286, 287, 379 kopun 70, ob 449 kosci 138 kostanj 231 kostnica 75, 241, 243 košnja 273 koštruni 121, 122, 223, 300, ob 449 kotel bakreni 236 kovači (gl žebljarji) 57, 59, 71, 72, 85, 88, 89, 111, 112, 114, 117—120, 122, 123, 156, 180, 181, 215, 251, 278, 282, 284, 287, 343 kovačnica (gl. vigenjc) 72, 84—86, 112, 116, 162, 186, 345, 363 koze 70, 121, 132, 133, 211—214, 271, 272, 291, 296, 300 kože, kožice 43, 96, 120, 121, 227, 232, 233, ob 449 — strojenje 96, 121 krave 71, 167, 213, 272 krčevine (gl. rovti) 168, 197 kresija 357—359, 368, 375, 376, 378, 379, 382, 384, 385, 388, 392, 395, 396, 399, 401, 402 kriminal 257, 361 krmljenje 221, 381, 387 krogle 161, 162 krojači, krojaštvo 72, 89, 111, 119, 120, 215, 236, 278, 281, 284, 353 krošnjarji 221, 288 krovci 138, 282, 284 — s slamo 282, 284 kruh 64, 65, 71, 101, 135, 138, 174, 216, 277, 364, 431, s prigrizkom 64 — pšenični 233, ržen 101, potica 233, preste 277 — kruharna 216, 277, 321, 367, prodajalec 216, 217, 277 krznarji, krznarstvo 57, 59, 111, 215, 216, 278, 284 kuharica 336 kuhinja, grajska 43, 64, 69, 167 kuna 96, 232, 233, ob 449 kurat 397 kurjava 31, 310, 394 Lakat, laket 221, 448 lakota 434 lan 68, 70', 76, 78, 204, 218, 269, 280, 296, 298 — trenje 70 late 68, 137 lazništvo (gl. rovtarstvo) 201, 274, 379, 382, 384 lectarji 279, 284 lemež 89 les 58, 86, 100, 136, 137, 172, 180, 183, 186, 215, 220, 222, 252, 256, 273, 296 — stavbni 31, 68, 69, 71, 136, 137, 197, 336, 343 — splavljanje 137, 183, 215, 220 letina 64, 66, 76, 136, 260, 300, 388 likarji irhovine (weissmanger) 281, 284 lisica 96, 149 listje 169 lokalija (gl. kaplanija) lonci, lončarji 71, 111, 215, 220, 222, 223, 278, 284, 289 — glinasti vrč 215, 222 lov, lovci 7, 49, 102, 149, 166, 169, 171, 173, 175, 256, 324, 330, 361, 364 — pravice 50—52, dajatve od lova 50 — gospoščinski 36, 49, 121, 162, 175, 234, 236, 237, 364, 389, mojster 175, gonjači 364, psi 364, ptice, ptičarji 175 lovščina 64, 67 luteranstvo (gl. reformacija) Macesen 313 magistrat 367, 369 mandelji 231 mast 71, 120, 122, 220, 227, 233, 302 maša 75, 105, 106, 124, 215, 241, 253, 259t 276, 335 — pripomočki 43, 106, 240 med 71 medved 102, 209 mera, merjenje — žitna 97, 131, 228, 230, 321, 447, 448 — zvrhana 63, 230, ražena 63, 230 — chaufmez 63, 66, furtmez 63, 64, 66, helben, helm, vierling 203, 447, 448, mensura 63, 66, 447, mernik 448, imez 63, 66, modij 63, 66, 447, 448, quartl 447, star 216, 447 mera — vinska, bokal 448, loško vedro 96, 448, klevevško pravdno vedro 448, klevevško gorninsko vedro 448, urna 96 mera — dolžinska, lakat, laket 221, 448 mera, relacije 63, 65, 363, 447, 448 — loška 65, 105, 447, 448, ljubljanska 447, župnijska 78, 105 merkantilizem 274 meso, mesarji, mesnice 58, 64, 65, 67, 68, 113, 123, 152, 215, 217, 219, 220, 227, 242, 277, 279, 283, 284, 323, 367, 391, 392, 431 — oskrba 180, 217, 277, 278, 323 mesta 60, 63, 120, 123, 147, 218—222, 289, 399 — deželnoknežja 119, 153, 154, 250, 307 — privatno (Skofja Loka) 40, 54 56, 57, 59—62, 146, 147, 159, 162, 171, 214, 215, 234, 237, 251, 252, 259, 261 d© 263, 274, 275, 277—279, 283, 284. 305—322, 331, 333, 346, 395, 362,367 do 370, 373, 375, 394, 395, 399, 400, 402, 434, 435 — javne zgradbe 47, 54—58, 60, 80, 81, 99, 124,141,149,150,152, 161, 166, 171, 216, 227, 250, 261, 262, 308, 313—314, 322, 341, 368, 370, 373, 375, 376, 434, 435 — predmestje 123, 162, 242, 310, 369, 376, 434—436 — svoboščine 61, 62, 98—100, 120. 123—126, 251, 258, 275, 305, 307 do 310, 322, 367—370 — sodnik 46, 61, 81, 97—99, 102, 112, 121, 123—126, 138, 141, 157, 170, 215, 222, 224, 238, 248—252, 254, 255, 257, 258, 262, 275, 277, 306—310, 316—322, 326, 368—370, 402, 431 — gmajna (občina) 61, 97, 98, 124—126, 220, 248, 249, 306, 303 do 310, 369, 370, 400 — svet 102, 112, 125, 126, 141, 158, 217, 220, 224, 238, 246, 248, 250, 251, 255, 258, 261, 262, 275, 277, 291, 307, 308, 310, 311, 313—315, 318, 320, 321, 367, 369, 393, 399, 431 — svet notranji 98, 124, 125, 248, 249, 252, 306, 308—310 — svet zunanji 248, 249, 306, 308 do 310 — mutacija 306, 309 — predstojnik 368—370 — dohodki in izdatki 124, 307, 310 do 313, 320—322, 367, 368, 447 meščani 61, 186, 226, 248, 288, 289, 330, 331, 388 — loški 54, 57—64, 75, 80—82, 86, 88 do 90, 95, 97—100, 111—126, 143, 144, 146, 150, 155, 157, 161, 167, 170, 171, 176, 183—185, 197, 215, 216, 218 do 221, 223, 224, 226—228, 237, 245 do 251, 257, 258, 262, 273—276, 287 do 289, 305, 306, 308—310, 313 316, 318, 320, 321, 328, 331, 337, 346, 348, 368—370, 391 mešetar 279 misijonarji 73 mitnica 17, 90, 91, 120—122, 221, 223, 224, 291, 292 mitničar 46, 60, 368 mitnina 46, 61, 90, 96, 97, 99, 121, 122, 124, 220, 221, 224, 256, 258, 290, 291, 320, 368 mizar 156, 278, 279, 283, 284 mlin, mlinarstvo 20, 58, 59, 71, 81, 138, 151, 186, 226, 227, 231, 234, 282—284, 312, 314, 315, 341, 343, 350, 363, 375 — grajski 69, 136—138, 375, obrtni 71, 282, hišni 71, 217, 282, 283, 350, sosedski 283, občasni 217, 282, opuščeni 217, kolo 282 mojster (gl. sodin) most 14, 56, 58—60, 80, 86, 154, 161, 223, 312, 315, 341, 375, 379, 442 — pridvižni 263 mušketa, mušketirji 261, 389—391 Nadškof, nadškofija — ljubljanski 392, goriški 392, 393, 395, 397 najem, najemniki 46, 60, 61, 121, 124 169, 175, 215, 216, 220, 221, 223, 224, 232, 233, 237, 238, 252, 253, 259, 291, 302, 311, 312, 320, 363, 368, 375, 377, 380, 442—445 nameščenci, loški 31, 43, 44, 63—65, 79, 81, 99, 122, 149, 170—175, 216, 217, 255, 256, 259—261, 277, 291, 304, 317, 358—369, 385, 398 — nerednosti 175, 227, 228, 233, 259, 297, 298, 304, 305, 359, 360, 363, 366, 442, 443 narbe 181 naselje (gl. vas) 20, 21, 24, 26, 28, 31, 126—128, 133, 136, 188, 196, 199—201, 203, 206—208, 228, 265—270, 272, 280 do 282, 300, 302, 348, 352, 353, 382, 388, 397, 405—429, 431, 434 nemščina 39, 75, 251, 335, 398, 402, 444 nesvobodnjak, servus 19, 62 njive 7, 19, 29, 57, 68, 85, 108, 151, 152, 170, 177, 178, 183, 208, 227, 242, 256, 266, 270, 272, 274, 299, 311, 331, 333, 335, 375, 381, 382 — ograjevanje 308 notar 43, 44, 49, 60, 75, 78, 93, 94 — knjiga 73, 93, 94, 98 Občina (gl. mesto, fužinarstvo) davčna 357, 358, konskripcijska 357 obračunavanj a 44, 45, 49, 50, 99, 141, 257, 261, 316, 359, 361 obresti 94, 311, 338, 395, 397 obrt, obrtniki 19, 39, 58, 59, 71, 72, 88, 89, 108, 111—121, 201, 202, 215—218, 220, 226, 258, 274—285, 370, 434 — podeželska 39, 71, 72, 89, 96, 119 do 121, 123, 130, 131, 215—218, 274 do 277, 279—285, 289, 290, 353, 387, 388, 431 obstagium 59 odposlanci (gl komisarji) škofovi 44, 118, 120, 123, 126, 142, 144, 146, 148, 150, 154, 165, 172, 174, 175, 182, 185, 216, 219, 220, 230, 233, 244, 259, 261, 262, 313, 316, 318, 320, 394, 402 — kmetski 145 odpravščina 297 odvetniki 261, 322, 337, 362, 366 odvetščina 17, 65, 67, 135, 151 oglarji, oglje 72, 85, 88, 118, 176, 179 do 181, 184, 198, 201, 214, 285, 287, 377, 379, 380, 388 — shrambe (kolperne) 118, 287, 376 olje 43, 93, 94, 96, 106, 122, 218—220, 223. 431 opeka, opekarji, opekarne 156, 159, 216, 264, 265, 313 oporoka 298, 341, 342 organist, orgle 310, 322, 346, 399, 402 orožar, orožje 43, 46, 89, 162 oskrbnik loški (gl. glavar) 43, 44, 48, 49, 61, 62, 64, 68, 69, 78, 80, 81, 86, 95, 97—99, 116, 118, 120, 124—126, 137, 138, 141—144, 146, 148—150, 152, 154, 155, 157, 158, 161—165, 167—171, 173—176, 178, 179, 182, 183, 186, 196, 197, 215, 217, 218, 223, 224, 227, 233, 234, 236—238, 243, 244, 246, 248—255, 262, 263, 333, 431 — ižanski 444, logaški 288 otava 137, 167 ovce, ovčereja 62—64, 66, 70, 71, 132, 133, 210, 211, 213, 214, 271, 273, 291, ob 449 — sv. Jurija 64, 66, 133 oves 50, 51, 64—66, 69, 70, 78, 94, 95, 101, 105, 131, 134—136, 138, 140, 173, 174, 203, 232, 233, 256, 259, 260, 266, 267, 269, 293, 294, 296, 301, 302, 304, 363, ob 449 Padar 59, 116, 216, 279 papež 73, 77, 78, 240, 392 pasar 279, 284 pasijonske igre 347, 348, 398 pastir 208, 209, 387, 431 pašnik, pašništvo 6, 7, 18, 26, 29, 31, 58, 60, 61, 64, 125, 126, 149, 153, 169, 172, 201, 214, 221, 251, 258, 265, 270, 272, 273, 304, 369, 373, 381, 382, 387 — vaški 70, 182, 208, 270, 273 — planinski 6, 70, 102, 209, 214, 381, 382 — individualni 70, 209, 270, ograjevanje 125, 182, 369 — spori 208, 214, 369 patriarh, patriarhat, oglejski 17, 39, 52, 73, 75—77, 90, 105—107, 165, 238 do 241, 253, 337, 342, 343, 347, 392 patron, patronat 73—75, 114, 239—241, 276, 277, 394, 395, 400 paž 444 peč, pečar, pečarstvo 72, 83—85, 111, 186, 278, 284, 289, 311, 323, 378, 392 pečatenje 255, 297 pek, pekarna 69, 71, 72, 216, 227, 263, 276, 277, 279, 284, 314 perje 70 perutnina 70, 300, 301 petar 174, 260, 298, 362, 366, 389 petelin 70, 135, 301, ob 449 petje, pevovodja 75, 107, 244, 246, 310, 399 pisar, pisarna — gospoščinski 102, 172, 174, 184, 258—260, 265, 359, 362—364, 369, 389, 391, 394, 445 — mestni 98, 124, 238, 249, 257, 310, 322, 367 pismo kupno 232, 294, oprostilno 100, 317, 320, potno 223, ustanovno 395, ženitovanjsko 232, 298, 377 pišče 65, 70, 76, 78, 135, 296, 302 pivo, pivovarništvo 43, 71, 279, 284, 392 planina 14, 209, 442 platno, platnarstvo 89, 96, 120—122, 218, 220—222, 227, 232, 233, 260, 276, 278—281, 288—292, 300, 326, 329, 388, ob 449 plavž 118, 178 pleča 50, 64, 96, 121, 135, 175, 259 plemstvo 61, 62, 80, 81, 99, 100, 146, 228, 256, 261, 276, 289, 307, 317, 318, 320, 325, 326, 329, 331, 333, 380, 435 ples 232, 398 plot 373, 382 plug 296 podkupovanje 261, 295, 389, 391 podkovstvo, podkve 89, 120, 181, 291 podložniki 16, 18—20, 28, 31, 47—50, 53, 60, 62—69, 71, 72, 79, 86—88, 90, 93—96, 99—102, 117,119—123,126, 127 130, 131, 133—135, 137—148, 150, 155^ 161—164, 170—176, 182, 183, 185, 188 195, 196, 198, 199, 203, 208, 209, 214,' .215, 217—222, 224, 226, 228—238, 244, 247—252, 254—256, 259, 260, 262, 271 do 273, 290, 291, 294, 296, 298, 307, 313, 316, 336, 337, 357, 360, 361, 364 do 367, 369, 372, 375, 381—389, 397 do 400, 405, 429, 442, 443, 445 — poreklo 31—39, 47, 195, 196, 429 — obveznosti 49, 62—69, 72, 94, 96 100 do 102, 122, 123, 133—142, 146-^149, 196, 197, 199, 228—238, 292—305, 384 do 387, 443 — spori in pritožbe 98, 119—123, 141 do 144, 175, 182, 217, 218, 230, 260, 261, 273, 274, 294—297, 304, 305 307, 364, 382, 384, 389, 443 — beg z zemlje 102, 122, 389 pogodbe, zapisnik (verboefungsproto- koll) 363 pogreb 114, 397 pojezde 45, 48, 64, 65, 67, 98, 125, 135, 136, 139, 258 pokopališče 240), 251, 335 policija, policijski red 219, 220, 363, 368, 370, 377 polje 150, 167, 199, 333, 381, 382, 384 — parcele 26, 40, 94, 152, 228, 358 — ograjevanje 182, 214, 215, 242, 382 poljedelstvo 7, 19, 57, 58, 69, 70, 88, 131, 203—205, 265—269, 274, 398 — požigalniško 7, 265, orno 7, prašno 265. 270, 281, kolobarjenje 265 poljska razdelitev 24—29, 31, 36 53 194, 209, 274 — etnična teorija 27 poper 256 populacija 54, 195, 289, 402—438, količnik 428, 429, 431, 433 porok 49, 54, 59, 324 poroke 122, 248, 277, 395, 397 posest, dominikalna 19, 20, 30, 139, 167, 357 — odtujena loškemu gospostvu 21, 24, 52—54, 76, 80—83, 107, 108. 128, 149 do 153, 163—170, 175—180, 182—186, 226, 255, 256, 335—341, 350, 351, 407 do 429 — skupna 7, 30, 31, 71, 201, 208, 217, 228, 270, 272—274, 381, 382 — individualna 7, 29, 71, 201, 270, 272 do 274, 369, 381, 382 posevki 194, 203, 204, 265—269, 447 — strniščni 266, 268 posli 407, 428, 431 pošterovci 285, 287, 323, 379 potres 143, 148, 149, 156, 157, 172, 214, 262, 263, 316 povodenj 184, 186, 315, 316, 341 požar 112, 129, 147, 148, 256, 310, 313 do 315, 339, 369, 375, 380_ praprot 201 prašiči, prašičereja 63—65, 67, 70, 96, 97, 122, 134, 171, 175, 223, 271—273, 277, 291, ob 449 — divji 102 pravda (gl. činž) 154, 256, 261, 291, 294 do 296, 307,. 311, 316, 337 pravo, kupno 62, 101, 297 — zakupno 62, 101, 297 — mestno 60, 62, 75 pražupnija (gl. župnija) 39, 72—78, 102—104, 233, 238, 240, 241, 243, 335, 336, 392 predenje 105, 174, 233, 239, 280, 296, 300—302, 335 prekrščevalci 247 preproge 232 preužitkar 131 priimki 32, 36, 83, 130, 182, 201, 285 pristanišče, svobodno 290 pristava 138, 152, 165, 167, 169, 242, 294, 328, 331, 333 priznamba (vormerkung) 363 prometne zveze 3, 4, 6, 12, 14, 40, 60, 86, 90—93. 99, 133, 172, 200, 218, 221, 222, 231, 282, 290, 304, 307, 312, 343, 368, 375, 385, 442 proso 70, 78, 94, 95, 105, 140, 204 232, 233, 239, 246, 268, 363, ob 449 ' proščenje 97, 120, 122, 123, 163, 175, 218, 222—224, 227, 232, 233, 304, 398 prošt 75, 77 — v Škofji Loki 102, 103, 124, 239, 240, 253, 335, 337, 394 protipisar 172—176, 197, 223, 224, 232, 234, 238, 255, 256, 259, 261, 298, 318, 320,331, 333, 343, 346, 359—363, 385, 398, 430, 442 pšenica 66, 70, 78, 94, 95, 99, 105, 107, 131, 134, 140, 173, 174, 182, 203, 204, 227, 232, 233, 239, 246, 256, 259—261, 266—268, 293, 298, 301, 302, 310, 341, 362, 364, ob 449 pustota 28, 29, 44, 47, 58, 83, 126—130, 143, 147, 169, 171, 172, 186, 188, 198, 199, 201, 288, 407 si. puška, puškar 237, 262, 279, 284, 291 Rabelj 125, 170, 257, 258, hlapec 258 računska knjiga 89, 91, 92, 94—97, 99, 100, 104, 106, 131, 360 reformacija, protireformacija 168, 216, 220, 222, 246—253, 305, 307, 347 reforme, terezijansko-jožefinske 357, 358, 367, 369, 370, 376, 377, 381, 384, 385, 388, 389, 392—402, 441 rektifikacija, dominikalni akti 348, 358, 384 repa 96, 137, 387 reverz 165, 171, 251, 252, 254, 256, 257, 310, 318, 335, 337 reveži 310, 336, 395 ribe, ribolov 49, 81, 137, 149, 150, 164, 166, 169, 171, 172, 178, 183, 186, 234, 256, 258, 320, 321, 324^326, 330 rihtar 366, 370 ročin deželni 163, 222 rokovnjači 389 rovtarstvo (gl. lazništvo) 72, 82, 126, 127, 131, 169, 170, 178, 184, 186—198, 200, 202—205, 209—213, 218, 230, 232, 233, 265, 266, 270, 271, 292, 297, 303, 324, 335, 337, 345, 350, 352, 385, 407 do 429, 449 rozine 231 rubež 69, 233, 243, 244, 291, 298 rudarstvo (gl. fužinarstvo) 17, 18, 72, 83—86, 88, 118, 154—156, 175—180, 182—185, 214, 215, 222, 252, 285—287, 352, 376—379, 388, 389 rž 65, 66, 70, 78, 94, 95, 99, 101, 105, 107, 131, 134, 140, 173, 174, 203, 204, 232, 233, 239, 246, 256, 259—261, 266 do 268, 293, 302, 310, 341, 362, 361, ob 449 Sadje 205, 269, 270, 333, 387 — južno 175, 231 samostan (gl. kapucini, klarise) 77, 95, 146, 147, 176, 246, 263, 264, 277, 314 schepho fel. sodin) sedlar 279, 283, 284 sejmi 219—221, 280, 292, 367 — podeželski 97, 123, 288, 324 — letni 89, 97, 121, 123, 219, 220, 223, 289 321 — tedenski 60, 89, 121—123, 216, 219 do 221, 251, 288, 289, 324 sekanje, sekira 137, 215, 314 sekularizacija 14, 396, 446 sel 20, 47, 158, 175, 310, 322, 358, 362, 364 391 seno 49, 65, 68, 69, 101, 137, 138, 167, 174, 233, 256, 259, 260, 271, 304 senožet 30, 195, 201, 208, 271, 382 sentenciator (gl. sodin) setev 265—269, 386 sindik 367 sir, sirarstvo 45—47, 70, 71, 95, 101, 120, 121, 138, 220, 227, 233, 298, 302 simica, švajga 46, 63, 69, 71, 102, 131, 132, 136, 153, 205—208 sirote 311, 323, 361, 369 Sitarji, sitarstvo 227, 276, 281, 284, 288, 290, 291, 353 skedenj 68, 69, 137, 138, 226, 227 skodlar, skodle 42, 282, 284, 313, 375, ob 449 skuta 296 slad 71 slama 68, 138, 256, 282, 284, 304, 361, 387 slamorezec 282, 284 slanina, Drek a j ena 96 slikar, slike 89, 96, 279, 283, 284, 344 slovenščina 171, 182, 251, 259, 260, 366, 378, 402, 444 slovenizacija 36, 39 služinčad 43, 167, 251, 258, 261, 288, 336, 367, 375 smodnik 161, 391, ob 449 smreka 343, 369 sod, sodarstvo 43, 65, 69, 71, 89, 93, 96, 121, 218, 222, 279, 282, 284, 382 sodin, sodja, schepho, sentenciator, mojster, podeželski sodnik 46, 162, 174, 236, 237, 261, 298, 362, 364, 389 sodstvo, patrimonialno 46—48, 99, 163 — deželsko 17, 18, 45, 65, 67, 80, 125, 153, 154, 163—165, 169—172, 174, 176, 178, 185, 216, 220, 224, 249, 255, 257, 258, 276, 288, 298, 307, 323, 325, 327, 357, 360, 361, 364, 377, 389, 399, 441, 443 — instance 99, 171, 224, 250, 251, 254, 257 275 361 — rudniško 86, 87, 154, 155, 176—178, 184, 222, 240, 286, 322—324, 376, 377 — deželno 78, 79, 163, 164, 258, priziv-no 295, 311 — reforme 124, 125, 163, 164, 170, 171, 360, 361 sol, 120, 121, 219, 220, 223, 431 solicitator 261 soržica 204, 233, 267, 301, ob 449 soseska 7, 201, 244, 276 srebro, srebrnina 155, 182, 391 srenja, srenjani 61, 199, 273, 381, 382 staja 102, 209 stanovi deželni 123, 164, 168, 177, 219 do 221, 224, 233, 236, 237, 247, 249, 250. 253, 275, 288, 291 staroselci 20 statistika, tabele 20, 28, 29, 47, 66, 67, 132j 133, 173, 174, 181, 191, 194, 198, 202, 206, 207, 209—213, 235, 272, 273, 284, 292, 303, 311, 349—351, 362, 363, 381—383, 407—429, med 430 in 431 435, 436, 438, 449, ob 449 stavbenik 156, 263 staivbnina, hofzins, klain hofzins, par- uus census 100, 316 steklar 156, 157, 279, 283, 284 stelja 31, 71, 272 stifterius 47 stojnice, stojnina 321, 367 stolp, Zgornji 41—44, 47, 54, 68, 81, 149, 156, 170, 172, 214 — grajski 42, 43, 142, 156—159, 257, 258, 370, 373 — v obzidju 56, 80, 81, 142 — starološki 167 — v Zgornji Besnici 81 stope 130, čevljarske 226, 315, za volno (wollstampf) 218 straža, stražarina 47, 60, 143, 146, 162, 171, 172, 175, 258, 310, 321, 322, 364, 368, 431 streha 156, 346, slamnata 282, 387, s skodlami 282, 313, z opeko 313 strelivo, streljanje 137, 253, 262, 391 stročnice 269, 381, 387 suknjar, sukno 94, 220, 223, 236, 281, 284 sveča, svečar, svečnik 236, 261, 275, 431 svisli 314 svoboda, osebna 60—62 svobodin, Iiber 19, 62 svobodnik 228, 330 svobodnjak 18, 61 smreka 341 Šiling, šilingerji 63, 64, 66, 131, 134 do 136, 208 škof, škofija (gl. gospod zemljiški) v Ftreisingu 11, 13, 14, 16—18, 20, 24, 36—38, 43—45, 49—54, 57, 58, 60, 61, 64, 65, 67, 69, 73—83, 86, 87, 89, 90, 96, 97, 99—101, 104—108, 111, 118, 120, 121, 124—126, 136, 138—158, 161 do 171, 174—178, 181—183, 185—190, 194, 197, 216, 217, 220, 222—226, 230 do 233, 237, 239—241, 243, 244, 247, 248, 250—252, 255, 256, 258, 259, 261, 262, 275—278, 288, 294, 297, 307, 311, 313, 315, 316, 318, 320, 322, 324—326, 331, 334—338, 342, 351, 358—360, 364, 366—370, 372, 384, 385, 390, 391, 395, 397, 399, 430, 442, 444—446, 448 — ljubljanski 146, 167, 238, 298, 343, 392 šola, šolstvo 75, 244—246, 248, 310, 326, 375, 392, 393, 398—402 — nemška 246, 248 šperovci 68, 137 špital 310—312, 337, 338, 394—396 — cerkev 338, 396 štetja, število prebivalstva 357, 388, 389, 406—429, med 430 in 431, 432 do 438 štiftarstvo 249 štiridesetarji 46 š vaj ga (gl. simica) Tabor 161, 304 takse 139, 164, 173, 228, 256, 297, 298, 304, 305, 323, 324, 359—361, 363, 384, 398 tehtanje, tehtarina 118, 277, 321 tele 121, 272, 300, 301, ob 449 tesar, tesanje 68, 71, 137, 138, 156, 264, 281v 284, 353 tihotapci 223, 224, 324, 379 tintnina, calamargelt 230 tkalci, tkalstvo 71, 89, 221, 276, 278 do 281, 284, 353 tlaka, gospostvu 48, 50, 61, 63, 65—69, 90, 96, 100, 101, 131, 135—139, 141, 143, 165, 167, 173, 174, 230—232, 235, 236, 256, 259, 294—297, 307, 336, 385 — robotnina 67, 68, 135, 136, 231, 256, 261, 294—296, 303 — oprostitev 66, 67, 136 — mestu 313, 368 — cerkvi 233, 297 — deželi 141, 143, 234—236, 303, 304, 307, 317, 364, 385 — reforme 385 top 161, 262 tortura 253, 257, 258 tovorništvo 50, 59, 60, 70, 71, 88, 91> do 94, 96, 101, 121, 131, 138, 155, 162, 180, 201, 214, 218, 219, 222—224, 231, 236, 237, 259, 282, 287, 288, 290—292, 294, 295, 324, 364 tožilec 125, 258 tram 138, 264 transakcija 254 trava, travnik 20, 29, 68, 69, 108, 129, 137, 138, 150, 167, 177, 178, 201, 208, 228, 242, 256, 270, 330—333, 335, 361 trg, forum) 54, 120, 123, 219 trgovina 39, 59, 60, 83, 85, 88—98, 117 do 123, 165, 167, 172, 183, 184, 186, 202, 215, 217—228, 247, 251, 260, 271, 287—292, 310, 311, 323, 324, 326, 327, 329, 337, 341, 342, 380—383, 387, 388, 434 — podeželska 72, 73, 89, 96, 97, 119 do 123, 131, 174, 201, 202, 219—226, 258, 287—289, 291, 292, 386—388 — gospoščinska 94—06, 172, 219, 260, 324 — plemstvo 122, 227, 289, 326, 327 — notranja 59, 60, 89, 90, 96, 97, 219 do 221, 289 — v daljavo 60, 73, 89—97, 120, 122, 143, 162, 217, 221—228, 287, 288, 290 do 292, 326, 327, 388 — založništvo 181, 289, 290, 292 — kreditno poslovanje 94, 227, 290, 292 tržišče 40, 54, 61, 72, 97, 122, 181, 220 do 222, 292, 447 — znamenje 219 Učitelj 75, 2'39, 244, 246, 275, 310, 362, 392, 399—402 — nemški 246, 248 — pomočnik 310, 322, 399 — učilnicai 392, 393, 400 upniki 94, 99, 184, 238 upori, kmetski 140, 142—150, 161, 176, 230, 237, 238, 247, 255, 263, 295, 304, 305 urar 157 urbarji, registri 14, 19—21, 24, 28, 29, 32, 37—39, 46, 47, 49, 52, 53, 58, 61 do 64, 67, 70, 71, 75, 81, 83, 85, 87, 100, 102, 103, 118, 126, 130, 131, 133, 136, 145, 147, 149, 150, 153, 166, 172, 174, 177, 178, 183, 184, 186, 190, 192 do 195, 198, 199, 201—203, 205, 208, 209, 217, 218, 221, 226, 228, 230, 231, 233, 241, 242, 246, 255, 260, 275, 297, 302, 315, 330, 351, 359, 360, 405—407, 429, 434 urbarizacija 196,, 199 uršulinke 393, 402 usnjarji, usnje 121, 215, 217, 219, 223, 224, 227, 275, 278, 281, 284 uteži 97 Vancanje 287 vas (gl. naselje) 24, 201, 220, 221, 269 do 271, 292, 302, 344, 346, 381, 431, 434 vazali 16, 149, 152, 261 veča 61, 98 vedro 96, 314, 448 vera (gl. reformacija) 103, 244, 246, 253, 347, 398 — verouk 399, 400, 402 — fond 392—394, 396 vicedom 125, 150, 170, 222, 241. 275, 322, 323, 436 vidmar 121, 231, 236 vigenjc 85, 118, 179, 180, 379 vikar, vikariat (gl. prošt) 74—76, 78, 102, 239, 279, 298, 302, 334, 345, 347, 358, 375, 382, 394—398, 432, 433 viničarji 19, 20, 31, 36, 47, 52, 63, 68, 69, 80, 128, 400, med 430 in 431 vino 43, 50, 60, 65, 67—70, 91, 92, 96, 101, 134, 135, 137, 138, 175, 182, 218 do 220, 223, 227, 231, 295, 297, 431, ob 449 — vrste 73, 96, 101, 138, 231, 282 — mojster 175, 231, 260 — točenje 71, 120, 122, 216, 277, 279, 284, 298, 305, 336, 366, 397 vinograd, vinogradništvo 19, 20, 57, 68 do 71, 93, 130, 131, 137, 152 vitezi 44, 167, Loški 49—54, 75, 80 * vitriol 182 voda, vodovje 18, 68, 137, 138, 169, 314, 375 — oskrba 146, 263, 313 — pogonska sila 84, 85 vodnjak, cisterna 68, 69, 146, 227, 263, 313 375 vojaštvo 140, 141, 143, 144, 146—148, 162, 168, 176, 231, 236, 237, 253, 259, 296, 303, 304, 307, 317, 357, 358, 364, 379, 380, 385, 386, 388—392, 398 — oficirji 388, 389 — piskač 162, 236, 237, 389 — najemniki 140, 141, 143, 144, 146, 162, 237, 250, 304, 357, 380 — rekrutacija 237, 259, 304, 357, 358, 363, -364, 370, 386, 388—391 vojna 95, 129, 133, 213, 255, 256, 304, 429 — s Celjani 80, s Turki 140, 141, 161, 162, 175, 234, 236, 237, 253, 391, beneška 129, 133, 143, 162, 178, 221, 391, tridesetletna 162, 163, 294, francoska 391, 434, 445, 446 voli 62, 70, 97, 133, 223, 224, 227, 272, 389 ob 449 volila 82, 242, 246, 311, 346 volk 209 volna 233, stope za volno 218 vosek 71, 106, 114 voz 90, 137, angleški 359, lopa 372 vprega 70, 389 vratar, grajski 47, 174, 362, 364 vrč, glinasti 215, 222 vreča 71, 93, 260 vrt 20, 40, 58, 68, 117, 137, 138, 149, 161, 165, 167, 178, 214, 226, 227, 240, 242, 256, 264, 315, 321, 331, 333, 338 342, 345, 372, 373, 382 vrv, vrvar, vrvčar 71, 89, 279, 284, ob 449 Zabela 71 zadruga 19 zajci 149 zapah 121 zaplemba 222, 257, 288, 324, 379 zapor 142, 143, 167, 197, 249, 250, 257, 258, 305, 316, 323 zaprisega 182 zapuščina 226, obravnave 361 zastavljanje 52, 99, 183, 244, 328 zavod, sauad oder senashett 209 zdravstvo 363, 388, 391 zelje, zelnik 69, 137, 387 zid, zidar 111, 156, 263, 264, 278, 279, 281, 282, 284, 351, ob 449 zlatar, zlato, pozlatar 89, 155, 216, 279, 284, 307 zločin, zločinci 49, 174, 257, 258, 361 zvon, zvonjenje 157, 162, 344 Žafran 94, 122 žaga, Žagar, žagarstvo 137, 186, 217, 218, 230, 283, 284, 315, 375 žebljarji, žebljarstvo 85, 89, 93, 112, 117, 118, 120—122, 180—182, 186, 222, 260, 285, 287, 290, 291, 378, 380—383, ob 449 železarstvo, železo (gl. fužinarstvo) 3—5, 72, 83—89, 93, 94, 96, 116—122, 165, 180, 181, 184, 219—220, 222, 227, 264, 265, 287, 290, 291, 326, 329, 376— 383 — koroško 93, 379—381 — turjaško 93, 379 žetev, donos 266, 386 žima, konjska 227, 276, 281, 290 žir, žirnina 64, 172, 234 žito 45, 63—67, 69, 70, 94, 95, 101, 120, 121, 131, 134—137, 172, 174, 194, 203, 216, 219, 224, 228, 230, 232, 233, 239, 241, 258, 260, 266—269, 291, 299, 300, 341, 344, 361, 362, 364, 368, 384, 386 —388, 399, 400, 402, ob 449 — jaro 266, 267 — ozimno 266, 268 — pridelek 266, 386—388 — prodaja 45, 69, 94, 95, 172, 174, 178, 219, 220, 257, 260, 291, 321, 324, 362, 368, 447 živina, živinoreja 6, 7, 19, 31, 58, 65. 69, 70, 88, 97, 102, 120—123, 131—133, 146, 167, 169, 194, 203, 205—214, 217, 219, 221, 223, 224, 251, 265, 270—273, 278, 315, 369, 373, 381, 387—389 živo srebro 121, 215, 222 žreb 201 žrebiček ob 449 župa, urad 65—69, 101, 122, 125—129, 132—134, 136, 137, 174, 222, 230, 233, 255, 304, 305, 365 — mala 7, velika 47, svobodna 18, 47, favorizirana 63 — bitenjska, bavarska 32, 36, 47, 49, 63, 66, 69, 127, 128, 130, 134, 136, 138, 174, 198, 202, 219, 231, 250, 260, 272, 294, 295, 349, 365, 408, 409, 411, med 430 in 431, 433 — brojska 47, 58, 64, 66, 125, 127, 128, 130—132, 134, 137, 191, 195, 198, 202, 205, 207, 209—212, 232, 266, 268, 272, 303, 349, 412, 413, med 430 in 431 — davška 190, 193, 195, 198, 202, 210— 212, 265, 266, 268, 272, 349, 365, 421, 428, 429, med 430 in 431 — dovška 125, 428 — gadmarska 32, 47, 52, 63, 65, 66, 68, 69, 127, 128, 130, 134, 198, 202, 220, 271, 272, 349, 409-^11, med 430 in 431, 433 — godeška 32, 47, 64, 66, 68, 70, 79, 127, 128, 134, 136, 198, 202, 220, 231, 268, 271, 272, 295, 304, 305, 349, 410, 411, med 430 in 431 — hlevnovrška 36, 127—130, 132—134, 136, 137, 185, 188, 191, 195, 198, 202, 204, 209—214, 218, 231, 265, 266, 268 —272, 349, 365, 419, 420, 421, 428, med 430 in 431, 431, 433 — hotaveljska 47, 64, 66, 127, 129, 131, 132, 134, 188, 191, 195, 198, 202, 204, 206, 209—212, 218, 231, 266—269, 272, 280, 292, 293, 300, 303, 343, 349, 365, 415—418, 429, med 430 in 431, 433 — javorska 37, 47, 64, 66, 71, 127, 131, 132, 134, 139, 191, 195, 198, 202, 204, 206, £09—212, 218, 23lt 266, 267, 271, 272, 349, 365, 412, 413, 429, med 430 in 431 — koroška 27—29, 36, 38, 45, 47, 48, 58, 62, 64—66, 70, 71, 73, 126—128, 134, 136, 139, 191, 195, 198, 199, 202, 204, 209—212, 214, 218, 232, 265, 266, 268, 270—273, 333, 349, 365,405,407, 412, 413, med 413 in 414, 414, 415, 429, med 430 in 431, 431 — osliška 191, 192, 195, 198, 202, 209— 212, 233, 265, 268, 270, 272, 303, 349, 365, 407, 420, 421, med 430 in 431, 431 — poljanska 47, 66, 71, 127, 128, 131, 132, 134, 190, 191, 195, 198, 202, 205, 206, 209—212, 217,218,231,265—268, 272, 292, 293, 300, 349, 365, 407, 413, med 413 in 414, 414, 415, 418, 428, med 430 in 431, 433 — poljšiška 47, 63—66, 82, 101, 127, 134, 136, 198, 202, 230, 266, 272, 349, 365, 410, 411, 423, 426, med 430 in 431 — praška 32, 47, 64, 66, 70, 79, 128 — radenska 47, 127, 132, 135, 194, 195, 198, 202, 205, 207, 210—212, 214, 217, 238, 268, 271, 272, 313, 349, 426, 427, 429, med 430 in 431 — selška 47, 85, 127, 130, 132, 135, 139, 194, 195, 198, 202—205, 207, 210—212, 214, 217, 218, 220, 266, 268, 271, 272, 303, 349, 424, 425, med 430 in 431 — soriška 21, 24, 47, 66, 125, 127, 130, 134, 136, 191, 192, 194, 195, 198, 199, 202, 204, 210—212, 214, 217, 265, 266, 272, 282, 303, 349, 365, 426, 427, med 430 in 431, 433 — stirpniška 47, 127, 129, 130, 132, 137, 194, 195, 198, 202, 204, 207, 210— 212, 220, 233, 265—268, 272, 349, 424, 425, 429, med 430 in 431 — strmiška 47, 52, 127, 132, 137, 194, 195, 198, 202, 205, 207, 210—212, 214, 220, 265, 267, 268, 272, 349, 365, 411, 422 423, 429, med 430 in 431, 432 — žirovska 47, 64—66, 127, 129, 130, 132—134, 188, 191, 195, 198, 202, 205, 206, 209—214, 217, 218, 231, 233, 265 —267, 271, 272, 292, 300, 303, 343, 349, 365, 407, 414, 418, 419, 421, 428, med 430 in 431, 431—433 župan 7, 47, 48, 63, 65, 120—122, 133, 138, 148, 174, 192, 232, 234, 237, 238, 255, 262, 272, 294, 297, 298, 305, 362, 365—367, 384—386, 388, 389, 445 — račun 133, 135, 136, 228 župnije (gl. pražupnije) 72, 75—77, 102, 103, 200, 218, 238—240, 244, 253, 302, 334, 335, 352, 357, 358, 388, 392, 394, 396—398, 406, 407, 432, 433 — Bukovščica 397, Cerkno 195, 238, 302, Dob 107, Javorje 37, Ledine 397, Lučne 397, Mengeš 107, 242, Ovsiše 334, 407, Pilštanj 76, Poljane 37, 104, 302, 343, 400, 428, 432, Selca 103, 240, 302, 323, 334, 400, 407, 432, Sara 76, 104, 107, 298, 406, 432, Stara Loka 76—78, 103, 105, 106, 239, 241, 298, 302, 335—337, 432, Sv. Lenart 397, Škofja Loka 394—396, Smartin 52, 75, 77, 152, 243, 298, 302, 334, 345, 406, 432, Trata 397, Vrh 397, Zavratec 397, Železniki 240, 241, 254, 345, 407, 456, Ziri 104, 344, 397, 400, 428, 432 župnik 76, 77, 120, 233, 240, 241, 251, 311, 334, 337, 351, 397 — pomočnik 78 — gorjanski 75, kamniški 106, mošenj-ski 77, poljanski 240, 241, 243, 253, 335, 343, 398, 401, radovljiški 310, selški 240, 243, 253, 254, 335, 400, starološki 36, 75—78, 105, 106, 233, 238—241, 244, 246—249, 253, 310, 311, 335—337, 347, 394, 397, 398, 402, 431, starotrški 337, škofjeloški 394, šmartinski 49, 52, 75, 77, 78, žirov-ski 240, 253, 335, 397, 400 župnišče 106, 247, 277, 336, 346, 397, 399 f SEZNAM SLIK SI. 1. Lubnik, vhod v Selško dolino, v ozadju Ratitovec (str. 4) SI. 2. Štalica (str. 5) SI. 3. Škof Abraham, v ozadju Skofja Loka (str. 12) SI. 4. Darilna listina iz novembra 973 (str. 13) SI. 5. Noticia bonorum iz ok. 1160 (str. 22, 23) SI. 6. Odlomek iz urbarja 1318 — župa Selca (str. 25) SI. 7. Sklenjene proge v Bitnju (str. 26) SI. 8. Samotne kmetije na Kovskem vrhu v koroški župi (str 29) SI. 9. Zali log (str. 30) SI. 10. Samotna kmetija Cetrtnik na Kovskem vrhu (str. 31) SI. 11. Odlomek iz urbarja 1291 — koroška župa (str. 34, 35) I, ,o £arSje brdo s cerkvijo sv. Valentina (nekoč kapela sv. Jakoba; str. 37) SI. 13. Spodnje Danje (str. 38) SI. 14. Ruševine Zgornjega stolpa na Kranclju (str. 41) SI. 15. Ostanki Zgornjega stolpa na Kranclju (str. 42) SI. 16. Gospoščinska kašča na Lontrku (str. 45) SI. 17. Gospoščinska kašča na Lontrku (str. 46) SI. 18. Požar na Lontrku 1698 (str. 55) SI. 19. Ostanki mestnega obzidja na poljanski strani (str. 55) SI. 20. Mestno obzidje na poljanski strani, nanj naslonjena Martinova hiša (str. 56) SI. 21. Mlin pod šolo 1698 (str. 59) SI. 22. Tekst govori o Soričanih in Dovžanih, ki so bili oproščeni tlake s pripisom, da olajšava ne velja več (str. 68) SI. 23. Pogled na Dražgoše, v ospredju kmetija Novak (str. 77) SI. 24. Skof Konrad V., ki ga je umoril njegov sluga (str. 79) SI. 25. Grad Schrottenthurn (str. 82) SI. 26. Plnada v Zgornjih Železnikih (str. 84) SI. 27. Skof Leopold, ki se je smrtno ponesrečil na kamnitem mostu (str. 87) SI. 28. Stara zupna cerkev v Stari Loki (str. 103) SI. 29. Sv. Volbenk na Poljanskem (str. 104) SI. 30. Notranjščina cerkve v Crngrobu (str. 105) SI. 31. Virloh (str. 107) SI. 32. Prvi seznam članov lončarskega ceha (str. 112) SI. 33. Sklepniki na stropu šentjakobske cerkve (str. 113) SI. 34. Bandero in skrinjica loškega čevljarskega ceha (str. 114) SI. 35. Skrinjica loškega čevljarskega ceha (str. 115) SI. 36. Skrinjica in vrč kovaškega ceha z letnico 1708 (str. 115) SI. 37. Bandero z zavetnikom kovaškega ceha sv. Alojem (str. 116) SI. 38. Bandero z zavetnikom lončarskega ceha sv. Florjanom ter skrinjica in vrč (str. 117) SI, 39. Plavž v Zgornjih Železnikih, desno Plavčeva hiša (str. 119) SI. 40. Maketa dvojnega Spanovega grunta na Suhi (str. 128) SI. 41. Ledine na Poljanskem (str. 129) SI. 42. Brode (str. 139) SI. 43. Skof Filip (str. 145) SI. 44. Plošča loškega meščana Wolfganga Schwarza na njegovi hiši na Placu iz leta 1513 (str. 151) SI. 45. Plošča na nekdanjem osrednjem stolpu, prenešena v grajski hodnik, s podatki o potresu 1511 in ponovni pozidavi stolpa (str. 157) SI. 46. Plošča na portalu loškega gradu s podatki o potresu in ponovni pozidavi gradu (str. 158) SI. 47. Plošča škofa Filipa na kašči (str. 159) SI. 48. Homanova hiša na Placu z novo odkritimi freskami (str. 159) SI. 49. Freska na Homanovi hiši na Placu (str. 160) SI. 50. Plošča na stolpu, sezidanem 1526 (str. 160) SI. 51. Nagrobni spomenik Raspa v starološkem gradu (str. 166) SI. 52. Starološki grad, levo zadaj cerkev sv. Jurija v Stari Loki (str. 168) SI. 53. Železniki (str. 179) SI. 54. Zgornji Železniki s plavžem (str. 180) SI. 55. Brekovice (str. 185) SI. 56. Nova Oslica (str. 187) SI. 57. Mrzli vrh (str. 187) SI. 58. Lanišče (str. 189) SI. 59. Lavrovec (str. 189) SI. 60. Sovodenj (str. 190) SI. 61. Davča — Zaprvič (str. 192) SI. 62. Davča — Na Jezeru (str. 193) SI. 63. Javorjev dol (str. 196) SI. 64. Stara Oslica (str. 197) SI. 65. Puštal z njivami na Stenu (str. 200) SI. 66. Kmetija v Leskovici (str. 204) SI. 67. Sorica (str. 205) SI. 68. Dolina pri Sorici (str. 208) SI. 69. Nagrobnik Wolfganga Schwarza v Stari Loki (str. 225) SI. 70. Dajatvene obveznosti v soriški župi leta 1630 (str. 229) SI. 71. Podatki o Jurjočičevi kmetiji leta 1630 (str. 235) SI. 72. Portal loške proštije (?; str. 239) SI. 73. Poslopje loške šole s ploščo iz leta 1627 (str. 245) SI. 74. Plošča na loški šoli iz leta 1627 (str. 245) SI. 75. Napis Hans Hos (= Kos, protestantski izgnanec) nad gotskimi vrati poslopja v jedru Stare Loke (str. 252) SI. 76. Območje selških vrat (str. 262) SI. 77. Maketa loškega gradu iz 17. stol., rekonstruirana podoba (str. 263) SI. 78. Maketa loškega gradu iz 17. stol., rekonstruirana podoba (str. 264) SI. 79. Vinharje (str. 267) SI. 80. Davča — Zaprvič v severozahodnem bregu Cimprovke (str. 268) SI. 81. Bukov vrh (str. 269) SI. 82. Rovt (str. 270) SI. 83. Platnarstvo (str. 279) SI. 84. Sitarske statve (str. 280) SI. 85. Sorica, desno sredi Dolina (str. 283) SI. 86. Podelilnica jame Sa lasi (= Za lazi) iz leta 1670 (str. 286) SI. 87. Srednja vas, nad njo Dolenja in Gorenja Brda (str. 293) SI. 88. Kmetija Novak v Selški dolini (str. 299) SI. 89. Zgornje Danje (str. 300) SI. 90. Kovski vrh (str. 301) SI. 91. Merianova upodobitev Škofje Loke z Gavžnikom, levo Stara Loka, desno Puštal (str. 306) SI. 92. Skofja Loka leta 1697 (med str. 306 in 307) SI. 93. Skofja Loka leta 1697, detajl — območje gradu, šentjakobske cerkve in selških vrat (str. 308) SI. 94. Škofja Loka leta 1697, detajl — območje med gradom in kaščo (str. 309) SI. 95. Škofja Loka konec 17. stol. (str. 312) SI. 96. Del Plača v Škofji Loki, proti Poljanski dolini (str. 313) SI. 97. Škofja Loka — območje gradu (str. 314) SI. 98. Stara Loka z gradom in staro župno cerkvijo leta 1780 (str. 315) SI. 99. Kasarna, nad njo grad (str. 317) SI. 100. Načrt Kasarne (str. 318) SI. 101. Nagrobnik Marksa Pečaherja ml. v Stari Loki (str. 319) SI. 102. Puštalski grad s Hribcem (str. 326) SI. 103. Cerkev na Hribcu (str. 327) SI. 104. Diploma Johana Antona pl. Wolkensperga, desno zgoraj puštalski grad (str. 328) SI. 105. Starološki grad leta 1780 (str. 329) SI. 106. A j mano v grad (str. 331) SI. 107. Diploma bratov Korbinijana in Sigmunda Furnpfeila (str. 332) SI. 108. Sefert (str. 333) SI. 109. Loški grad z njivami na Ošterfeldu (str. 334) SI. 110. Lontrk s špitalom in špitalsko cerkvijo (str. 338) SI. 111. Spitalska cerkev (str. 339) SI. 112. Koširjev, nekdaj nunski mlin (str. 340) SI. 113. Crngrob (str. 340) SI. 114. Lipica (str. 341) SI. 115. Škofja Loka, risba 1713 (str. 342) SI. 116. Kapucinska cerkev s samostanom (str. 343) SI. 117. Zlati oltar iz Dražgoš, razstavljen v kapeli na loškem gradu (str. 344) SI. 118. Spodnje Danje (str. 345) SI. 119. Ravne pod Ratitovcem (str. 346) SI. 120. Reteče (str. 347) SI. 121. Puštal, grad sredi kajž, Hribec, v ozadju Suha (str. 351) SI. 122. Puštal — Skoparjeva hiša, sedaj v muzeju na prostem na loškem grajskem vrtu (str. 352) SI. 123. Visoko s Sv. Volbenkom (str. 353) SI. 124. Peven (str. 365) SI. 125. Osrednji stolp na loškem gradu z okoljem (str. 371) SI. 126. Škofja Loka, del mesta med gradom in kapucinskim samostanom (str. 371) SI. 127. Vhod na loški grad s ploščo nad portalom (str. 372) SI. 128. Škofja Loka 1698 — cerkev sv. Jakoba, levo šola, zgoraj levo rotovž, spodaj kašča in mlin (str. 373) SI. 129. Škofja Loka, desno od cerkve mežnarija (str. 374) SI. 130. Zaga ob Poljanščici v Škofji Loki (str. 374) SI. 131. Grohcova hiša na Lontrku (str. 375) SI. 132. Prtovč (str. 383) SI. 133. Škofja Loka, v ozadju Ratitovec (str. 390) SI. 134. Uršulinski samostan (str. 393) SI. 135. Klopčarjeva hiša s cehovsko trgovinico na Lontrku (str. 395) SI. 136. Spital (str. 396) SI. 137. Poljane (str. 401) SI. 138. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol., v ospredju Sovodenj (str. 405) SI. 139. Loški grad — osrednji stolp z okolico (str. 406) SI. 140. Loški grad z vrtom (str. 407) SI. 141. Moškrin (str. 430) SI. 142. Nova Oslica (str. 433) SI. 143. Škofja Loka s Puštalom in Staro Loko, v ozadju Ratitovec (str. 434) SI. 144. Lontrk, pogled proti bivšemu mlinu (str. 435) SI. 145. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol. (str. 436) SI. 146. Zupna cerkev v Škofji Loki, levo Homanova hiša (str. 437) SI. 147. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol. (str. 441) SI. 148. Škofja Loka v prvi polovici 19. stol. (str. 442) SI. 149. Škofja Loka s Hribcem (str. 443) SI. 150. Škofja Loka, območje Selščice (str. 444) SI. 151. Škof Jožef Konrad, zadnji freisinški lastnik loškega gospostva (str. 445) seznam zemljevidov Z. I. Teritorialni razvoj loškega gospostva (str. 15) Z. II. Sklenjene proge v Bitnju (str. 27) Z. III. Število hub v loškem gospostvu leta 1291 (str. 30) Z. IV. Razmerje med slovenskimi in nemškimi zemljiščnimi imeni na Sorškem polju (str. 33) Z. V. Tloris Škofje Loke po katastrski mapi iz leta 1825 (str. 40) Z. VI. Upravna razdelitev loškega gospostva na župe leta 1291 (str. 48) Z. VII. Prometne zveze loškega ozemlja z Italijo čez Poljansko dolino (str. 91) Z. VIII. Prometne povezave med Škofjo Loko in Freisingom (str. 92) Z. IX. Loško teritorialno gospostvo 1. 1501 (str. 561) Z. X. Loško teritorialno gospostvo 1. 1754 (str. 563) +Kepa LOŠKO TERITORIALNO GOSPOSTVO L. 1501 '\Hruški vrh Brezovica Mojstrana O KROPA Cešnjica Ovsiše ,+ Skrnatarca Rovte Poljšiccr Jam ni k Podblica Besnica * Pihavc ,+ Rja vin a pri Cerkvi Dražgoše !< na Pečeh Okroglo Novak Rudno Ratitovec Kal/še Travh O K RAN J P od Ion k BS Torka B Ravne Za brdo H Prtovč, fl® Cešnjica . Studeno S Povrne 55 Dobroslico 55 Dolina Sorica Dolenja vas ■v G robi je 'Železniki Penovnike Smoleva Golica Zabnica H Stirpnik Jama Dragobaček ■5Rastovke Rovt -55 Ravne Porezen Črnovec , Virmaše [Binkeli Zapreval Mlaka Trata. Zetina Dol. Trnje in ca rje S Lipica Suha j- Pun^erfJ]! H Podvrh Cetena ravan / s\ , JesaulachL_ \Gabrovo Murave jiS Dolenčice Dobeno S PuštcJ, Bodovlje< Breznica Domačejk sr- Javorje Robidnica Sffor. Ravni \ TI I i jfiJazbine \ 5S \ Siom \S!Ma!enski vrh I m Lovsko brdo J S>. Lovrenc ® Jelo vica S ♦ --^Sopotnica Gabrška gora - Leskovica Podob eno ao Okrogličan Zminec I Studor Krnice Brode Debeni Gaberk Cabrače Smoldno O CERKNO Volaka <£Petelin^ Volča J Kopačnica S Osovnik b Hrastnica / F v Sv. Barbara F in [ V Sv. Ožbalt J. MHlavče njive 'Hotavije KovsUi vrh SS^ Valtarski vrh ^BB Homovc Gorenja/vas Bukov vrh. Hot ovija \Sestran-skavas. Stara Oslica Pogara Vmharje 55 piečno brdo 1030 jsr— o ^ Pasja ravan Dobrava I Gor. Bačne 55 Toaraž 55 Pod/esom Kremenik OČRNI VRH BI Hobovše M Kladje ,Zadobje \SB Zameja Zemljiški gospodje fužinarji šiling+pustote Prilesje Freisinška ^ Lučne Dobračeva Cerkvene ustanove Ledinica: \Stara vas Kaplanija su Lenarta v Kranju Beneficiat sv.Katarine v Kranju Cerkev v Ovsišah Cerkev sv. Janeza v Sp.Besnici Bratovščina sv.Matere Božje v Šmart. Cerkev sv. Martina všmartnem pri Kr. Kaplan pri o It. sv. Janeza v Stari Loki Bavarska X • Sorica XI' Brode XH • Javorje XM- Poljane XS- Koroška XV■ Hotavije XE' Žiri XM- Hlevni vrh X7UT- Dovje Gradišče Gadmarska \ Korita Ledine Krnice Gor opeke Pečnik \ S maki Poljšica Strmica jjjjj Biekovce\ Gor. 58 Vrsnik G o vej k •Račeva Selca Stirpnik Rudno Sovra Posvetni gospodje ^*^J^bGorl'vrsnik-loj T*-IV Rodbina Lamberger (Kamen) Deželni knez Jakob Jursnik Mihael Frosach Joahim Puštatski Rodbina Siegesdorferjev v Stari Loki Zabukovnik 'Izgorje O IDRIJA 4 Hlevni vrh Število kajž oziroma pustot brez lokalizacije v posameznih županijah H leviš če Merilo za štetje hub Zavratec Lastništvo negotovo 563 Pavle Blaznik ŠKOFJA LOKA IN LOŠKO GOSPOSTVO (973—1803) Izdalo in založilo Muzejsko društvo Škofja Loka Naklada: 3000 izvodov Natisnila tiskarna »Toneta Tomšiča« Ljubljana 1973