114
Domovina.
(Povest.  —   Spisal Cvetinomirski.)
VII.                                       (Konec.)
akor da se je izpremenila neprijazna, meglena jesen v cvetočo, solnčnc pomlad, tako jim je bilo tem trpinom vsem skupaj pri srcu: smehljajoči so bili razorani obrazi; poskočne in vesele so bile misli in zvonkodoneče besede, Vsa gostilniška soba je bila polna prazničnega veselja. Še trudno jesensko solnce, ki se je držalo sicer vedno tako klaverno in pobito, se je blago-hotno nasmehnilo in poslala skozi zakajena okna par plašnih žarkov vesclim romarskim gostom za zadnji pozdrav.
»Zdi se mi, kakor da se je odprl pred nami raj!« je govoril Matija svečano in je dvignil polno kupo. »Kajne, Polde, zadnjikrat trkamo tej c-bljubljeni deželi v slovo. Nc bo dolgo do tiste ure, ko bomo na visokem morju. Že nas čaka barka; kmalu bodo razpeta jadra, kmalu bo potegnil vetcr . . . Vse je sedaj pozabljeno: trpljenje in pomanjkanje in. žalost, čisto vse. Saj bomo kmalu tam, kamor smo si želeli toliko let. Veselo in radostno mi je pri srcu, da bi zavriskal in zapel. — Trčimo!«
Vsi so dvignili kozarce, da je donelo zvonko. Berta, ki je sedela kraj Poldeta in malega Konradka, se je nagnila tuintam k Brekanovi materi in ji je povedala kaj veselega, da se je Rozalka radostno smehljala. Tudi Silvaf ki je imela novo, svetlo oblekico, se je držala na smeh, Samo Manči in gospod kipar Sebald sta bila bolj tiha in resna.
»Vesel bodt, Manči!« mu je namignil Polde in si prižigal počasi in. zadovoljno cigaro. »Saj nas boš kmalu dosel. Pa ne tak, kakoršen si sedaj, ampak imeniten in bcgat gospod.   Kajne, da bo tako, gospod Sebald?«
Z rahlim smehljajem na lepem, izrazitem obrazu je odgovoril gospod kipar:
»Nič batif . . . Fant je priden in razumen, da je veselje . . . Pa kaj tisto! . . , Saj bo lahko pisal domov, kadar se mu bo Ijubilo. Takrat pa, ocka in mamica, ko bo prišel k vam domov, bo za vas velik in slove-sen dan . . .«
Mati si jc otrla solzo v očeh,
»Vem, kako je,« je dejala, »Da bi le fant nc pozabil na Boga, pa bo vsc dobro.   Ampak nič sc ne bojim; saj vem, da je v skrbnih rokah,«
Manči ni rekel ničesar, komaj da je slišal materine besede, Hud6 mu je bilo, ko je videl vse tako vesele in radostne. Spomnil se je, da bo kmalu sam, da bodo odšli vsi drugi v domovino . . . Nenadoma so se mu udrle solze in komaj se je premagoval, da ni glasno zajokal.
»Nikar jokati!« ga je pobožala mati po zardelih licih.
Tcdaj je pa skril Manči glavo v dlani, sklonil sc globoko do mize in glasno zaihtel:
»Mama!   Mama! ...  Da bi vedeli, kako hudo je meni!«
115
Le s težavo ga je potolažila mati. Brisal si je solze z obraza in je strmel v (la, kakor da ga nekdo tišči s kamenom k tlom.
Tudi gospod Sebald je pobožal Mančeta po licih.
»Saj ti bodo pisali od dotna, Manči! Kmalu boš pozabil, da nimaš več svojih tukaj, pa bo dobro.   Saj si pri meni kakor doma . . .«
Sčasoma je res spravil Manči robec zopet v žcp in ni bil nič več žalosten. Prisedel je Konradek k njemu in pričela sta se veselo razgo-varjati . . .
Odhod domov! Poslov od tujine! Očetov obraz je bil jasen in brez gubice na čelu. Vtoplem ognju so gorele oči, lica so bila od radosti zardela,
>DoIgo lel smo se ubijalt na tuji zemlji in prodajali svoje mlade moči brezsrčnim tujcem,« je rekel. »Sedaj je pa konec temu. Izpametovali smo se tekom let, ko srao zadosti pretrpeli. Spoznali smo z bridkosljo v srcu, da ni vse zlato, kar se sveti. 0 sveta domača zemlja, preslaba si nam bila nekdaj, ko smo mislili, da bo povsod drugod le rodovitna Koro-mandija. Predobra si nam sedaj, ko vemo, kakšen je svet drugod. —- Polde! Samo enkrat je bilo treba pcgledati v svet, pa je bilo zadosti razočaranja!«
Polde je zažarel žarko v okrogla lica.
i.Dosti o tem! Ko je romar na vrhu hriba, se ne spominja rad truda-polne poti, lakoie in žeje; v solnce upira svoje oči in pozabi na trpljenje.«
»Rcsničnol Zadosti je tega!« je pokimala tudi mati, ki se je raz-govarjala prijazno z Berto.
Dolgo so se še veselo pogcvarjali. Potem so pa vstali in se odprav-ljali,   Samo eno uro časa je še bilo do vlaka, ki je vozil do morja.
Manči in gospod kipar Sebald sta spremila vesele vračajoče se potnike do kolodvora. Manči se je držal nekoliko sključeno in je bil zelo redkobeseden, kakor še nikdar.
Cel peron je bil nabito poln; možje in žene in otroci — vse se je trlo v splošni gneči in hrupu.
Ko se je prikazal izza ovinka gost oblak dima in je zabobnelo neraz-ločno v daljavi, se je mati okrenila.
»Manči!« je rekla. »Ločiti se bo treba. Ničesar drugega ti ne rečem kakcr to, da bodi priden in da ne pozabi na Boga.«
Tudi oče je pristopil bliže k zlatolasemu sinčku in.mu je dajal lepe nauke. Rozalka jc pa stala poleg njega in je imela oči solzne; ravnotako tudi mala Silva.
Kmalu je zadrdralo čisto razločno iz daljave in že je planil sivkast oblak dima skoro tik tal proti peronu. Takoj nato je prisopihal vlak hru-poma in ropotafe se je sunkoma ustavil.
»Sedaj pa Bog s teboj, Manči!« mu je segla mati v roko in je dvignila s tal ogromno prtljago.
Manči si je brisal solze z lic.
»Z Bogom!« jc rahlo zajokal.
Vsi povrsti so mu segali v roko, kakor tudi gospodu Sebaldu. Zadnji se mu je približal Polde.
116
»Fant, Bcg s ieboj!« mu je rekel in stisnil krepko njegovo desnico. »Ne pozabi na nas in piši nam kaj!«
Nato so odšli vsi skupaj na vlak. Samo Manči in gospod kipar Sebald sta ostala še na peronu. Kmalu je vlak zažvižgal in se jel pomikati od perona . . . Manei se je prestrašeno ozrl. Tedaj je ie zapazil pri nekera oknu materin in Silvin obraz. Obedve sta zamahovali z robcema skozi okno in glcdali proti peronu. Takrat je pa potegnil tudi Manči robec iz žepa in je odzdravljal . - .
Hitreje je ropotal vlak in je kmalu izginil v daljavo. Še cnkrat se je prikazal izza ovinka sivkasti oblak nad mnogoštevilnimi kupeji; še enkrat sta pozdravila bela robca skozi okno — nato je pa utonilo vse v nerazločni megli na daljni ravnini . . .
Takrat je bilo pa Mančetu, kakor da ga je vsekal nekdo z ostrim mečem v srce: omahnil bi bil, da ga ni prestregel gospod Sebald.
»Srečno pot vsem skupaj!« je želel Manči v svojem srcu, Nato se je pa okrenil in je odšel z gospodom kiparjem s perona v mesto • . .
Srečni potniki so se vozili med tem časom proti morju. Po bliskovo je hitel vlak preko neizmerne ravani. Prosteje so zadihala prsa, veseleje so pogledale trudne oči,
A tedai se je prikazalo začudenim očem kakor nebeški raj iz daljave. Vse je hitelo k oknom in strmelo vunkaj: tam daleč sinje, brezkončno morje! Rahlo šumljajo tik obrežfa valovi. Temno pesem po|6 zadaj na visoki svetli površini. In kakor potkano je to morje, kakor posejano z briljanti. Barka pri barki, čoln pri čolnu — vse do daljnega obzorja miglja)'oče, žareče v trudncm jesenskem solncu . . .
Bliže in bliže proti morju je drčal vlak. Pred začudenimi očmi pa se je odpiralo čimdaljebolj prekrasno, modro morje. Že so valovi razločno šumeii; že so se lesketale svetie barke v gorečih solnčnih žarkih; že ;e bilo čuli z belih krovov rezke klice pogumnih mornarjev . . .
Hrupoma je pridrvžl vlak v obmorsko mesto in se je ravnotako hrupoma ustavil. V hrupu in trušču so se gnetli 1/udje — iz kupejev skozi peron na prosto.
»Ljudi je pa tukaj kakor listja in trave!« je rekel Klanškov Polde očetu Matiji in si je popravil silno težko in nerodno culo. na hrbtu. Glo-boko se je sklfučil in je ncnadoma kihnil, ker sc mu je bilo zaletelo.
Počasi so stopali potniki proti pristanišču. Mati in Rozalka in Silva so hodih- skupaj; zadaj pa sta bila Berta in mali Konradek, spredaj pa Matija in Polde.
Celo pristanišče je bilo polno življenja. Kakor mrgoli v raravljišču mravelj, tako je mrgolelo tukaj ljudi.
Svctle barke so se zibale tik obrežja in zadaj na visokem morju. Tudi vsepolno urnih čolncv jc rezalo semintja drhteče valove. Na belih, bleslečih krovih je bjlo pa videti krepke, trdne mornarje z razoranimi, od solnca opaljenimi obrazi io z bosimi nogami in z medvedjimi podplatt.
m
Rahel, hladen veter je pihal od morja. Barke na lesketajocih se valovih so se urno premikale; jadra so bila napeta. Mnogokrat je zabelelo na daljnem morju visoko jadro v solncu, nagnilo se v vetru globoko vstran in je utonilo hipoma v megli - . ,
Čakali so vcseli, vračajoči sc potniki in bilo jim je, kakcr da so vsi skupaj nanovo pomlajeni in poživljeni. Vcdra so jim bila lica; radostna so bila srca; prepevajoče so bile besede.
Takrat se je pa pripeljala vclikanska barka v pristariišče. Bcli krov je bil poln potnikov, Kakcr hudournik je hitela množica z barke na suho. Večina teh potnikov je bila slabo oblečena. Cule so imeJi preko ramen in v rokah. Globoko upognjeni so bili in so stopali mukoma iz pristanišča v mesto. Pač ljudje, ki so prišli s trebuhom za kruhom v Ameriko . . .
>'Ti prihajajo, mi odhajamof« je rekel očc. »Črn oblak je viset in bo visel odslej nad ubogimi trpini . . , Mi se pa vračamo, v tujini dodobra izkušeni, z ljubeznijo v srcu do mile domovine. Da bi nam bilo odsedaj vsaj Še  solnce naklcnjeno!«
Poslušali so potniki očeta in. veseli so bili v svojih pomlajenih srcifa. Kakor da so začutili nov zrak   okrog   sebe,   tako   globoko so dihali iz -močnih, krepkih prs,   Tako svobodno so se upirale njihove, prcj trudne oči na šumeče, od solnčnih žarkov lesketajoče se raorje , . .
Dolgo so čakaJi, Tedaj \e pa zabrlizgalo pretresljivo na velikaoski barki. ZaČuli so se kričeči glasovi mornarjcv. Hrcšce so zaškripale jam-bore.   Še raalo časa je bilo do odhoda.
»IdimoU jc rekel Polde.   »Zadnji čas je . . .«
Kmalu so bili na barki. Tam se je potnikov kar trlo. Z vsakim tre-notkom se je večal hrup in šunder,
Še cnkrat je zabrlizgalo — in barka se je zazibala in zamajala na. drhtecih \alovih.   Močan veter je polegnil z bučečega raorja.   Silnejc so zaškripale visoke Jarabore in debele, dolge vrvi,   V vetru so zaplahutala široka jadra in se napenjala plapolaje.   Barka se je oddaljevala zibaje se iz piistani&ča na visoko, odprto, brezmejno morje . . ,
Na obrežju so pa stali Ijudje in so mahali z belimi robci. S krova so istotako cdzdravljali, Toda barka se je oddaljevala ztnerom boljinbolj. Močneje sc je uprl veter v razprostrta jadra, da so se jamborc škripaje pripogibale in so se debelc vrvi brne natezale in pokale . . . Hitrcje je rezala bark« valove. Že je ostajal zeleni breg daleč v migljajoči svetlobi; že je ginil izpred oči v daljavi, kmalu je popolnoma izginil . . .
Sama je jadrala barka na širokem cdprtem morju. Valovi so bučali in peli svojo tcmno pesem. Hladen veter je dihal potnikom v lica. Toda solnce se je biagohotno nasmebnilo in je posijalo razkošno na svetlo barko in na vesele potnike, ki so se vračali v domovino. Takrat, v tistem trc-notku, ko je sijalo na razgrete obraze vračajočih se potnikov trudno jesensko soJnce, ko so se napenjala jadra ponosno v močnem vetru, da jc hitela barka po morju kakcr jadrna ptica pod obzorjem — takrat so
118
se širila od sladke radosti prsa potnikov in vsem skupaj je bilo pri srcu, kakor da ne bo odvrnilo od njih gorko solnce nikdar več svojih prijaznih oči . . .
Izpolnilo se je večletno hrepenenje. Brekanovi in Klanškovi so bili zopet doma.
Vesel je hodil oče Matija na polje; vescla je pospravljala mati po prijazni domači izbi. Rozalka je pomagala materi pri iem in onem delu; Silva pa se je sukala venomer semlertja kakor zlatokrilat metuljčck. Hoteli je vse videti in vedeti;   zato so fo imeli vaški otroci zelo radi.
Hribarjev Blaž je odpotoval kmalu po tistem, ko so se vrnili Ameri-kanci, na Ncmško k svojemu sinu. Matija mu ni plačal kmetije kar na-enkrat; ni mogel, ker je imel premalo denarja. Blaž se je zadovoljil z obljubo, da mu bo izplačal Matija vsaj tekom nekoliko let ves denar.
Novo življenje so pričeli Brekanovi, Dan na dan delo; od zore do mraka na polju — kmet v svoji zadovoljnosti; težko je delo, toda obilno je poplačan ves trud, počitek je sladak, Polegtcga pa prijetna zavest, da si doma, na gorkem, da stojiš s trdnimi, krepkimi nogami na sveti domači grudi, ki jo gnojiš z lastno krvjo in znojem. Zato ti pa zemlja hvaležno rodi iu povrne stotero vse skrbi in težavc . . .
Vedel je Matija, kaj mu je domača gruda, in zato jo je ljubil, kakor ljubi skrbna mali svojega otroka. Pridno jo je obdeloval in je pazil, da je bilo na polju vse o pravem času storjeno. Kadar je hodil poleti tik zlatega, valujočega polja, mu je bilo sladko in dobro pri srcu, in nasmehnil se jc zadovoljno. Težko so sopla polja, rahlo so šumela v božajoči sapici in so nemirno podrhtevala, kakor probujena iz sladkega spanja. Na trav-nikih so se košatile senčnate jablane in mogočne tepke; polno sadja je bilo na vseh drevesih, da so se klonile preobložene vcje kar k tlom in so se lomile . . . Na drugi strani polja, za potokom, so pa hrumeli črni, temni gozdovi in so bučno pozdravljali. Matija je občutil v svojem srcu neizmerno sladkost, kadarkoli se je ozrl na te črne gozdove za potckom, nad vasjo; zdelo se mu jc, da gleda svcje nekdanje znance iz vesele nepoz,abne rala-dosti: tako prijazno so šumeli in bučali ti gozdi. Kakor temnooki vojaki so se zdeli ti gozdovi cvetoči Rozalki in mali nagajivi Silvi, ki je hodila z materjo mnogokrat samo zategadelj v hosto, da si je nabrala kaj gob. Kakor na gozdove, tako se je oziral Matija z radostjo v srcu tudi proti sevcrni strani za vasjo, kjer so stali nizki vinorodni griči s prijaznirai, belimi, vabečimi zidanicami, Zakaj tudi Brckancv vinograd je bil tamkaj, in ranogo cvetočih breskev z lepimi rožnonadahnjenimi cvetovi jc bilo raztresenih med bogatimi trtami in na gosto zarastlimi brajdami tik nizke, s slamo krite zidanice navrhu pozdravljajočega  holmca.
Mirno je teklo Brekanovim to življenje v sreči in zadcvoljnosti. Posebno Iepo je bilo ob solnčnih nedeljah. V praznični obleki se raduje v tihi, zelcni, od ene strani z bučnimi gozdovi, od druge strani s prijazno-vabečimi vinorodnimi griči obdani dclini bela vas.  Jasno je nebo in modro
kakor morje. Niti enega oblaka ni na obzorju, Še tistih majhnib, medlih, cunjpm podobnih meglic ni nikjer, ne nad gozdovi, ne nad obronki visokih, daljnih ^ork. Okna belih hiŠ v vasi se leskečejo žarko v sclncu in veselo posnežikavajo. Široka, svetla, malo prašna cesta se vije iz bele vasi preko bisernih travnikov in valujocih polj kraj Šumljajočega potoka. Včasih se vzdigne izza ovinka, izza cvetočcga drevja ncnadoma oblak prahii na cesti, in crn koleselj z iskrim bclcem švigne mimo bele krčme zunaj vasi v zlatif solnčni dan. Tudi zamiglja tuintam, izza kostanjev ob cesti, iznad težko-sopečih žitnih polj ob vasi, kak širok, bel slamnik, in svetlo krilo se zalcsketa v solncu . ..
Ob takih prelepih solnčnih nedeljah je prišel Klanskov Polde z ženo in s siučkom v Brekanovo hiso. Mnogokrat je obiskal tudi Rižnerjev Janez Matijo, da bi se pomenil z njim kaj o nekdanjih časih. Sedeli so vsi skupaj v kotu za veliko domačo orehovo mizo in so se važno razgovarjaJi- Rozalka je bila pogrnila mizo z lepim belim prtom in se je sukala spretno po izbL Mati pa je prinesla gostom polič sladkega toJkovca in pol hleba tečnega "ržanega kruha. Pili in jedli so in so se menili toinono, kar je prišlo ravno na jezik. Zunaj pa jc bil lep dan. Zvonovi so zvonili; po cesti skozi vas so pa hodili fantje v žametastih telovnikih in deklcta v živopisanih rutah in rdečih, 7. dolgimi kiiami obloženih jopah . . .
Tako jc šlo življenje svojo solnčno pot in hilro je mineval mesec za mesecem, leto za letom . ..
Mnogckrat jc pisal ManČi iz Amerike in se je pohvalil, da mu gre dobro. Ob takih prilikah je bilo očetu in materi dobro pri srcu. Vsakega pisma se je razveselila tudi Rozalka in Stlva še posebno. Pa tudi od doma so pisaii Mančetu v Ameriko; poleg materinih pozdravov je bilo zmercm še največ Silvinih.
Vroč poleten dan je bil. Tako) po južini so vstali kmetje in so se odpravili na polje, kjer jih je čakalo seno. Vsc je delaio in hitelo, da bi rm ininil dan brez koristr. Kamcrkoli fe segalo oko, povsod le travniki, daljni, široki in prostrani, od bele vasi do bučnih gozdov tik potoka; od vinorodnih gricev zunaj vasi do tihih, s srebrnimi brezami porastlih dobrav pod strmimi hribi. Na teh travnikih pa migljajoče morje žensk in raoških: beiele so iz gneče fine, polne rok^ z grabljami, žareli so potni obrazi in dihati dehteč vonj suhega scna vase. Kajti daleč naokrog je puhtelo iz travnikov in je dišalo opojno kakcr po vijolicah. Na nebu je gorelo solnce v vsi svoji krasoti; topli žarki so lili v polnih tokovih na zemljo, da so se potili hlapci in dekle na travnikih. Vse je bilo kakor potcpljeno v jezero gorečih valov in dišečega, z neba in iz zemlje puhtečega vonja . . ,
Takrat se je zasvetil zunaj vasi izza ovinka na prašni ccsti bel slamnik in prikazal se )e mlad lep gospod s tenko, srebrnookovano palico v roki. Močno se jc pctil in si je brisat venomer z robcem zardela Hca in Čelo. Ime] je visok, bel ovratnik in lepo modro kravato pod vratom. Svetli rumeni čeveijčki pa so bili zelo zaprašeni.
120
Naravnost v vas se je napotil raladi gospod in se je oziral na vse strani, Ko je dospčl v vas, je vprašal nenadoma mimoidočo deklo za Brekanovo hišo, Dckla je najprvo osuplo pogledala, nato se je zasmejala na ves glas, da so se ji zasvctili ko sneg beli zobje izza rdecih usten. In je pokazala, kje stoji Brekanova hiša. Mladi gospod se je zahvalil, okrenil se je naglo in je hitel prožnih korakov proti odkazanemu mu kraju. Dolgo je strmela dekla za njim in je ugibala sama pri scbi, kdo bi bil pac ta tujt, lepo obleceni gospodič; toda uganiti ni mogla. Zmajevala je neverjetno, popravila si je grablje na rami in je odšla na travnik iz vasi . ..
Samo Silva je bila doma, ko so se odprle naenkrat duri in je stopil mladi gospod s slamnikcm na glavi v izbo.
»0 Manči, kaj si til« je kriknila Silva vsa srečna, ko je spoznala brata.
Mladi gospod se je pa zvonko zasmejal,
»Jaz sem, Silva, jaz, Manči!«
Naglo sta si segla v roke, Silva je povedala, da so domači zunaj na travniku.  Tam spravljajo scno v kopicc.
»Grem pa na travnik,«  je dejal Manči.
Silva se je okrenila.
»PoČakaj, saj ne veš, kje je . . .   Grem sama s teboj!«
Obadva sta hitela iz hiše in sta bila kmalu na travniku, Mati in cče sta se razveselila in Rozalka ravnotako.
»Poglej nol ManČi! .., Vendar enkrat ... po toliko letih se zopet vidimo , ..«
Radostnih obrazov so si segali v roke; materi se je pa zasvetila od veselja solza v očesu. Pcgovarjali so se živahno in Manči je povedal, da je žc dve leti kipar in da je že zaslužil ranogo denarja.
Manči je ostal na travniku. Ko se je nagibal dan proti večeru, so odšli vsi skupaj domov. Mati je pogmila mizo z belim prtičem in je pri-nesla-kruha in polič jabolčnika.
Sedeli  so za mizo:   sami jasni, veseli obrazi.   Lahke so bilc misli,
sladka  in  doneča  je  bila  vsaka  izgovorjena   beseda.   Prsa  so   se  rahlo
dvigala od tihe radosti.   Praznično in svečano je bilo vse v izbi kakor o
'Veliki noči, ko buče zunaj zvoncvi v spomladanskera vetru in se vije dolga
procesija z vihrajočimi, plapolajočimi zastavami proti cerkvi na holmu.
»Koliko časa misliš ostati tu?« \e vprašala mati Mančeta in mu je odrezala z velikim nožem kos kruha od okroglega dišečega hleba na mizi,
ManČi je pcmislil.
»Teden dni morda,« je odgovoril. »Potem grem pa dol na Laško. Tam imam delo že priskrbljeno , .. Toda nikamor se mi ne mudi sedaj, ko sem enkrat doma. Morara si nekoliko ogledati svoj rojstni kraj, na katerega sera zmerom mislil v tujini.«
»Prav si govoril!« jc rekel oče. »Saj se dolgo nismo nič videli. — Da si le nekaj postal, to me veseli najbolj. Ne bo se ti treba tako ubijati, ko nam drugim. Seveda, tudi jaz nimam vzroka sedaj, da bi se pritoževal; saj nam gre, hvala Bogu, vse po sreči. Sam6 da bi mogel izplačati kmeiijol^
Tedaj je pa planil Manči na noge in je zažarel v rdeča lica.
»Kaj, ali šc ni vse izplačano?«
*Še zmerom ne vsc!« je pritrdil oče in je nagnil glavo globoko k mizi.
Manči je posegel z roko naglo v žep in je potegnil iz njega veliko nabasano denarnico, Odprl jo je, zagrabil polno pest modro-zelenih ban-kovcev in jih položil na mizo pred očcta.
»AH bo zadosti?«   je vprašal,
Oče je naglo štel in je preštel.
/Zadosti, čisto zadostiU   je rekel radostno.
Pogovor se je potem pletel naprej, Tudi Rozalka, ki je biJa že veliko dekle, je mnogo govorila. Silva se je pa smejala s svojim srebrnim, zvonko-donečim glasom.
O mraku je pa vstopil hrupoma KJanškov Polde v izbo. Ko fe zapazil pri mizi mladega gospoda, ga je takoj spoznal.
»0 Manči, Lepo'pozdravljen! . , .  Po desetih letih si nas veselo došel!<-
Podal mu je naglo desnico in je prisedel k mizi. PoJič je bil prazen, pa ga je Rozalka urno pograbila in je odhitela v klet. Kmalu se je vrrrila in postavila v pozdrav posodico vina na beli prt. Mati pa je bila napravila med tem luč.
»No, kako kaj?«  se je nagnil Polde k Mančetu.   »Ti gre dcbro, he?«
»Dobro, hvala Bogu!« je rekel Manči s smchom okrog mehkih, rdečih usten,
Radostnih obrazov in Žarkogorcčih oči so se potem menili o nek-danjih časih. Manči jc povedal, da je krojač Volbenk Krejči umrl na jetiki in da si je zlomil mizar Miha nekoc po neumnosti levo roko.
Razgovarjali so se domače in prijazno. Vsem skupaj pa so bila prsa tako polna prazničnega vesclja, kakor da sc je prikazalo iz mraka toplo solnce in jih svatovsko pozdravilo , . .