817 POVZETKI IN SKLEPI 142. SKUPŠČINE SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠKEGA DRUŠTVA Pavel Poredoš, Igor Švab, Vesna Plevnik-Vodušek, Dunja Obersnel, Anton Židanik, Matjaž Rode, Borut Kolšek obstajajo med različnimi specialnostmi, kot tudi znotraj iste specialnosti. Ključni elementi razvoja družinske medicine v Sloveniji v prihodnosti so: – ustanovitev nacionalnega inštituta za osnovno zdravstvo, – informatizacija zdravnikovega dela, – razvoj mreže mentorjev-svetovalcev, – sistematično uvajanje kakovosti, – razbremenitev zdravnikov družinske medicine. Različnost dela v zdravstveni dejavnosti postaja s širitvijo Evropske unije in z ustvarjanjem enotnega evropskega trga pomembna. Slovenija je že večkrat dokazala, da ima dobro zdravstveno varstvo, ki se lahko enakovredno primerja z bolj razvitimi državami. Uresničitev zgoraj navedenih projektov bi omogočila, da ta ugled tudi obdržimo. Vloga in mesto pediatra na primarni ravni 1. Dobrobit naših varovancev mora biti izhodišče strategije zdravstvene politike, kar zadeva organizacijo primarne pe- diatrije. Pediatri – kot advokati naših otrok – apeliramo na zdravstveno politiko, naj se izogne odločitvam, v katerih ne bo upoštevana ta osnovna premisa. 2. Država mora z zakonskimi akti natančno opredeliti mesto pediatra na primarni ravni. Ministrstvo za zdravje RS mora v nacionalnem programu z akcijskim planom in mrežo po vsej državi zagotoviti strokovno, dostopno in pravično zdravstveno varstvo za otroško populacijo (do 19. leta sta- rosti). 3. Strokovno edino sprejemljivo je, da za otroka (tako v bole- zni kot zdravju) skrbi en zdravnik – pediater. 4. Prednostne naloge strategije razvoja primarne pediatrije v Sloveniji, ki smo ga aprila 2005 predstavili Ministrstvu za zdravje RS, so: – Realizacija akcijskega plana razvoja pediatrije na primar- ni ravni – do leta 2013 je potrebno razpisati 178 speciali- zacij iz pediatrije. – Realizacija 24-urnega zdravstvenega varstva otrok in mla- dostnikov z vzpostavitvijo dežurnih centrov za otroke in mladostnike (DCOM). – Postavitev centralne institucije za zdravstveno varstvo otrok in mladostnikov. – Računalniška podpora za delo pediatra. Realizacija zgoraj navedenih nalog je odvisna izključno od strategije razvoja osnovnega zdravstvenega varstva, ki jo bo zastavila Vlada RS. 5. Slovenski pediatri Ministrstvu za zdravje RS dajemo pobu- do, da organizacijsko shemo osnovnega zdravstvenega var- stva – glede na vrsto strokovnjakov, ki so nosilci timov – predstavimo drugim evropskim deželam kot model za najk- valitetnejšo in tako kratko kot tudi dolgoročno najracional- nejšo obravnavo naših varovancev. Ginekolog na primarni zdravstveni ravni 1. Specialist ginekologije in porodništva je in ostane edini no- silec preventivnega in kurativnega zdravstvenega varstva žensk na primarni ravni. 2. Podpiramo postopen prenos dejavnosti primarne gineko- logije iz bolnišnic. 142. SKUPŠČINA SZD V okviru stanovske teme, ki je bila letos posvečena dodiplom- skemu in podiplomskemu izobraževanju slovenskih zdravni- kov, je bil predstavljen študijski program na Medicinski fakul- teti v Mariboru in Ljubljani ter pomen stalnega podiplomske- ga izobraževanja zdravnikov. Na novo ustanovljeni Medicin- ski fakulteti v Mariboru je študij problemsko naravnan in po- teka v skladu s sodobnimi trendi po čim večji učinkovitosti in pridobivanju praktičnih znanj. Na Medicinski fakulteti v Ljub- ljani pa je študij še vedno precej »tradicionalno« naravnan, vendar se je že bivše in zlasti še sedanje vodstvo fakultete za- vzelo za čimprejšnjo prenovo študija. Po obsežni in temeljiti razpravi so prisotni predlagali naslednje sklepe: 1. Program študija medicine je na Medicinski fakulteti v Mari- boru zasnovan v skladu s sodobnimi trendi, tako da si štu- dent v čimkrajšem času pridobi čim več uporabnega zna- nja. Za realizacijo takšnega programa pa je potrebna izdat- na materialna podpora in zagotovitev kadrov. Pri tem je potrebno sodelovanje med fakultetama in kadrovska pod- pora s strani Medicinske fakultete vLjubljani. 2. Podpiramo prenovo študija na Medicinski fakulteti v Ljub- ljani, ki naj upošteva naslednja izhodišča: – študij naj bo bolj klinično naravnan, tako da se študent sreča s klinično medicino in bolniki že v prvih letnikih študija, – pouk klinične medicine naj bo problemsko zastavljen, tako da se študijska snov študentom predstavi s klinični- mi primeri, – potrebno je omogočiti interaktivni pouk, pri čemer štu- dentje ves čas aktivno sodelujejo, – prenova študija na način, kot je bil predlagan, zahteva veliko več osebnega angažiranja nosilcev pouka, zato so za njegovo izvedbo potrebne kadrovske okrepitve in ustrezna finančna podpora, – specializacije, ki so temeljna oblika podiplomskega iz- popolnjevanja zdravnikov in zobozdravnikov, morajo bi- ti organizirane na način, da si kandidati pridobijo čim več uporabnega – praktičnega znanja, in to na čim višji strokovni ravni. Prednost naj imajo tiste ustanove, kjer bo specializant lahko opravil čim več tistih posegov, ki so za obvladovanje določene veščine nujno potrebni, – podpiramo decentralizacijo specializacij, zato naj se vsem tistim zdravstvenim ustanovam v državi (ne le klinikam), ki izpolnjujejo strokovne in kadrovske pogoje, dodeli sta- tus učne baze, – Slovensko zdravniško društvo, ki sodeluje pri pripravi strokovnih programov specializacij, pa bo tudi v bodoče skrbelo za druge oblike podiplomskega izobraževanja. Predlagamo, da strokovna združenja pripravijo enotni minimalni nacionalni program strokovnega izpopolnje- vanja zdravnikov in zobozdravnikov, ki bi ga koordini- ralo SZD in bi bil tudi osnova za dodeljevanje licenčnih točk. Drugi dan srečanja je bil posvečen primarnemu zdravstvene- mu varstvu: organizaciji, predstavljene so bile prednosti in sla- bosti zasebništva ter vloga specialista (pediatra, ginekologa, stomatologa) na primarni ravni zdravstvenega varstva. Razlike v obremenjenosti zdravnikov primarne ravni izhajajo iz različnih standardov, ki imajo zgodovinsko ozadje. Razlike 818 ZDRAV VESTN 2005; 74 3. Specializacija iz ginekologije in porodništva mora biti enot- na. 4. Ginekologi morajo imeti možnost sodelovanja na vseh rav- neh, in to v obliki: skupnih konzilijev z bolnišničnimi gine- kologi, vključevanja v delo na oddelkih ter vključitve v ur- gentno in dežurno službo. Sodelovanje mora biti prosto- voljno, enakopravno in pravno-normativno enotno ureje- no za vse. To ne sme biti pogoj za podaljšanje licence. 5. Ne pristajamo na nobene spremembe v financiranju, ki bi poslabšale zdravstveno varstvo žensk. Organiziranost zobozdravstva na primarni ravni Glede na obstoječo patologijo, doseženo razvojno stopnjo zo- bozdravstvene dejavnosti in razpoložljive družbene možnosti je potrebno v Sloveniji na novo opredeliti usmeritev zobozdravstvenega varstva, kot pomembnega sestavnega de- la zdravstvenega varstva. Predvsem moramo usmeriti razvoj zobozdravstvenega varstva v večjo kvaliteto in učinkovitost. Dispanzerska metoda dela vseh prebivalcev mora postati zna- čilnost celotnega osnovnega zobozdravstvenega varstva. Tudi v bodoči shemi organizacije zobozdravstvenega varstva je pomembna dostopnost za vse državljane R Slovenije. Ra- ven splošne dostopnosti do zobozdravstvenega varstva dolo- či država s pravicami iz obveznih javnih zdravstvenih zavaro- vanj do zobozdravstvenih storitev (ali dela teh storitev), ki jih pripravi stroka z ustreznimi strokovnimi in poklicnimi stan- dardi. Javno zobozdravstveno službo opravljajo zasebniki – konce- sionarji, ki lahko združujejo delo v javnih zdravstvenih zavo- dih ali pa so tudi drugače organizirani. Deli dejavnosti so še: zobotehnični laboratorij, RTG kabinet in pripadajoče službe, ki so vezane na celovito dejavnost zo- bozdravstva. Stanje oralnega zdravja slovenske odrasle populacije nam ne omogoča prehoda celotne odrasle populacije v nekoncesij- sko zobozdravstveno zasebno oskrbo. Še manj pa dopušča razmišljanja, da zobozdravstvene storit- ve odrasle populacije v celoti izločimo iz sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja Osnovni pogoj za programiranje in tudi funkcioniranje slo- venskega zobozdravstva je izdelava mreže potreb po zobo- zdravnikih v R Sloveniji. Pomembna je vsaj ohranitev mreže javnega zobozdravstve- nega varstva za odrasle in še posebej splošnega in speciali- stičnega zobozdravstvenega varstva otrok in mladostnikov. 819 Delo SZD 142. SKUPŠČINA SLOVENSKEGA ZDRAVNIŠKEGA DRUŠTVA MARIBOR, 14. IN 15. OKTOBER 2005 Davorin Dajčman Letošnja, že 142. skupščina Slovenskega zdravniškega društ- va (SZD) je potekala v prostorih Univerze Maribor in Medi- cinske fakultete Maribor. Skupščino sta organizirala Sloven- sko zdravniško društvo in Zdravniško društvo Maribor. Čast- ni pokrovitelj je bil prof. dr. Ivan Rozman, rektor Univerze v Mariboru, med ostalimi pokrovitelji pa so bili Splošna bolni- šnica Maribor, Zdravstveni dom Adolfa Drolca Maribor in Za- vod za Zdravstveno varstvo Maribor. V Zdravniškem društvu Maribor smo s ponosom organizirali skupščino v prostorih nove mariborske Medicinske fakultete na Univerzi v Maribo- ru, s čimer smo želeli slovenski strokovni javnosti predstaviti nim članom Slovenskega zdravniškega društva in naziva pri- marij. Svečanost je bila v kazinski dvorani Slovenskega naro- dnega gledališča (SNG) v Mariboru, ki nam je z velikim vese- ljem ponudilo dvorano kljub intenzivnim pripravam na Bor- štnikovo srečanje. Uvod v svečanost so pričeli glasbeniki godalnega kvarteta Feguš, ki so odigrali Godalni kvartet v F-duru Maurica Ravela. Minister za zdravje mag. Andrej Bru- čan je v imenu Ministrstva za zdravje 14 zdravnikom podelil naziv primarij. Na predlog Zdravniškega društva Maribor je Glavni odbor SZD podelil naziv častni član primariju Bojanu Gračnerju, specialistu oftalmologije, in Dušanu Pušelji, spe- cialistu čeljustne kirurgije. Oba sta si naziv zanesljivo prisluži- la s svojim dolgoletnim požrtvovalnim delom v društvu, sve- čano plaketo pa jima je podelil predsednik Slovenskega zdrav- niškega društva prof. dr. Pavel Poredoš. Naziv častni član SZD je na predlog Sekcije upokojenih zdrav- nikov prejel tudi Niko Sadnikar, dr. med. Udeležba na sveča- ni podelitvi je bila izjemna, zdravniki smo dodobra napolnili kazinsko dvorano SNG Maribor. Po uradnem delu je sledil še družabni del, ki ga je s svojo glasbo popestril ansambel NOOR- Dung. Ob prijetni glasbi jazza in bluesa je bilo poskrbljeno Sl. 2. Podelitev plakete častnega članstva v Slovenskem zdrav- niškem društvu Dušanu Pušelji. Sl. 1. Primarij Bojan Gračner prejema plaketo o častnem član- stvu v Slovenskega zdravniškega društva. Plaketo sta podelila prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenskega zdravniškega društva, in prim. asist. Martin Bigec, predsednik Zdravniške- ga društva Maribor. rezultate velikih prizadevanj regije, njenih zdravnikov in fa- kultetnih delavcev pri razvoju nove, moderno zasnovane me- dicinske fakultete, ki bo izšolala nove zdravnike in s tem pri- pomogla k reševanju problema pomanjkanja zdravnikov v Sloveniji. Ob tem smo imeli tudi vso podporo Slovenskega zdravniškega društva in njegovih odborov, na čelu s predsed- nikom prof. dr. Pavlom Poredošem. Skupščina je potekala v petek, 14. oktobra 2005, dopoldne. Sledil pa ji je izobraževal- ni del, ki je bil razdeljen na stanovske teme in strokovne te- me. Uvodoma so skupščino pozdravili predstavniki vseh po- kroviteljev, v imenu Univerze v Mariboru pa kot častni pokro- vitelj prof. dr. Ivan Rozman. Pridružili so se mu dekana obeh medicinskih fakultet, predstavniki Ministrstva za zdravje, Zdravniške zbornice Slovenije, zdravniškega sindikata Fides ter predstavnik škofovske konference. Ker je Slovensko zdrav- niško društvo nepolitičen predstavnik civilne družbe, ki skr- bi za strokovnost slovenskih zdravnikov, so bile v stanovskih temah predstavljene novosti študijskih programov obeh uč- nih ustanov, tokrat prvič z možnostjo primerjave med Medi- cinsko fakulteto v Ljubljani in Medicinsko fakulteto v Maribo- ru. Predstavljena je bila Bolonjska deklaracija, posebnosti spe- cializacij v Evropski skupnosti in njene zdravniške asociacije. Predstavniki Društva študentov medicine pa so predstavili svo- je poglede na študij medicine in se nato aktivno vključili v razpravo. Delovni program prvega dne je bil s tem končan, sledila pa mu je svečana prireditev in podelitev nazivov čast- tudi za svečano večerjo v organizaciji restavracije TOTI Ro- tovž in gledališke kavarne SNG Maribor. Poleg skupščine in tematskih sklopov nam je tudi svečani večer ponudil mož- nost srečanja kolegov in prijateljev ter plodnih medsebojnih razprav oziroma izmenjav stališč z namenom, da ne samo ohra- nimo pomembno vlogo Slovenskega zdravniškega društva in društev v njegovi sestavi, kot je Zdravniško društvo Maribor, ampak razmišljamo še o novih, bolj smelih in kritičnih kora- kih za utrditev vloge zdravništva in civilne družbe sploh pri načrtovanju sprememb v zdravstvu na Slovenskem v bodoče. Družabni večer ob prijetni glasbi in dobri hrani se je tako raz- tegnil globoko v noč, ko pa so že stekle prve misli tudi k na- slednjemu dopoldnevu, posvečenemu strokovni temi. Stro- kovna tema letošnje skupščine je bila posvečena ambulantni dejavnosti v osnovnem zdravstvu, ali kot običajno rečemo, na primarni ravni. Ob bok plodnim razpravam ob skupščini, stanovskim in stro- kovnim temam se lahko v imenu organizacijskega odbora le- tošnje skupščine Slovenskega zdravniškega društva pridru- žim mnenjem, ki poudarjajo, da je ljudem v naši državi po- trebno razložiti dolgoročne in kratkoročne razvojne trende zdravstva na Slovenskem, pri čemer lahko prav SZD odigra vlogo nepristranskega, predvsem nepolitičnega dela civilne družbe. Tudi z letošnjo skupščino je SZD plodno poseglo na področje razvoja sistema vrednot, ki so ključne v razvojni po- litiki slovenskega zdravstva na eni strani, in mehanizmov izo- braževanja zdravnikov, tako na dodiplomskem kot kasnejšem strokovnem izpopolnjevanju. DELO SZD 820 ZDRAV VESTN 2005; 74 Da ne bi zdravstvo ostalo na okopih politične reformacije in protireformacije, potrebujemo kakovostna nepristranska sta- novska srečanja, ki bodo manifestirala stališča in namere sta- nu v procesu reformiranja zdravstvenega sistema. Ena izmed takih manifestacij je zanesljivo bila tudi letošnja 142. skupšči- na SZD. V imenu organizatorjev se iskreno zahvaljujem vsem sodelujočim, razpravljalcem in tistim, ki so nam pri njeni iz- vedbi pomagali. Strokovna srečanja SICOT – SIROT 2005 XXIII. SVETOVNI KONGRES Srečko Herman V dneh od 2. do 9. 9. 2005 je bil v Istanbulu v Turčiji redni triletni kongres svetovnega združenja ortopedov in travma- tologov, ki mu je bil priključen še kongres raziskovalnega zdru- ženja SICOT – SIROT. Turške republike in da je na kulturnem programu v ponede- ljek zvečer sodeloval tudi njihov kulturni minister. Oba kon- gresa (SICOT, SIROT) sta potekala v Istanbulskem kongre- snem centru na Taksimu. Lahko rečem, da je bila organizacija zelo dobra, prav tako tudi umestitev in seveda program. Kongres SIROT je pričel v petek ob 13.30 uri in je potekal vsak dan do 17.30 ure. V soboto je program tekel od 8. ure do 17.30 in tudi v nedeljo od 8.00 do 16.30 ure. V nedeljo je bilo treba skrajšati program za 1 uro zaradi svečane otvoritve kon- gresa SICOT, ki je bila v nedeljo ob 17. uri. Vseh referatov na SIROT je bilo 84, organizirani pa so bili po načinu simpozijev. Naj navedem le nekatere simpozije: anali- za gibanja, vzgajanje tkiv, zdravljenje (celjenje) zlomov kosti, implantati in biomehanika, raziskave o hrustancu, biomateri- ali in za konec je bil še simpozij strokovnjakov iz različnih delov sveta, ki je obravnaval današnje kontinuirano izobraže- vanje ortopedov. Bilo je tudi 21 posterjev, predavanja pa so potekala v 2 dvora- nah. Svečana otvoritev kongresa SICOT je bila v nedeljo ob 17. uri. Na njej je govoril tudi deveti predsednik turške republike De- mirel. Vsak dan je bilo na začetku strokovnega dela od 8. do 9. ure plenarno predavanje vabljenega uglednega tujega go- sta. Tako so imeli plenarna predavanja prof. Weczey z Duna- ja, prof. Leong iz Hongkonga, prof. Sedel iz Pariza, žal pa je odpadlo predavanje prof. Ganza iz Berna v Švici. Tudi na tem V letošnjem letu je bil tako to že 2. veliki kongres ortopedov in travmatologov v Evropi. Aprila je bil namreč kongres evrop- skega združenja ortopedskih in travmatoloških nacionalnih zvez (EFFORT) na Portugalskem. Dva tako velika kongresa iste stroke v tako kratkem časovnem presledku in na isti celi- ni se mi zdita skoraj preveč, zlasti če upoštevamo, da je vmes še nešteto specializiranih manjših kongresov in sestankov. V tako kratkem času spraviti skupaj dober strokovni program, povabiti in privabiti dobre strokovnjake je težko, kajti le-ti ima- jo omejen čas, ki ga lahko prebijejo na kongresih. Menim, da bosta obe združenji SICOT in EFORT morali v bodoče nekoli- ko razmisliti o koledarju kongresov. Kongres EFFORT je si- cer vsako drugo leto, medtem ko SICOT organizira kongres na tri leta. Čeprav SICOT organizira kongrese na različnih ce- linah, se je letos zgodilo, da sta bila oba v Evropi. Glavni organizator kongresa SICOT – SIROT v Istanbulu je bil neumorni profesor Ege, ki je kljub svojim 80 letom še vedno živahen tako telesno kot duševno. Prepričan sem, da je njego- va zasluga, da je na otvoritveni slovesnosti govoril predsednik kongresu so bila organizirana predavanja v obliki simpozi- jev. Organizirana pa so bila tudi krajša srečanja, npr. združe- nja za pes ekvinovarus, za kostne tumorje, biomateriale itd. Vseh predavanj je bilo približno 600, potekala pa so v 6 dvo- ranah. Predavanja so bila kakovostna in zanimiva ter tehnič- no zelo dobra. V posebni dvorani, ki je bila pridružena dvora- ni za razstavljalce medicinske opreme, pa je bilo tudi 185 po- sterjev. Razstavljalcev medicinske opreme je bilo 68.  Uradni jezik je bila angleščina. Vseh udeležencev je bilo ne- kaj čez 2000, kar je za tak kongres sorazmerno malo. Iz Slove- nije nas je bilo 6.  Tudi za turistični del je bilo dobro poskrbljeno, tako je bil v ponedeljek zvečer ob 8. uri v avditoriju, to je glavni dvorani kongresnega centra, kulturni večer s pevci in plesalci, ki so nam prikazali turške plese in pesmi. V torek popoldan pa je bil organiziran z avtobusi ogled mesta Istanbula in njegovih znamenitosti za vse udeležence, zvečer pa je bilo možno ku- piti omejeno število vstopnic za nočno križarjenje po Bospor- ju. V četrtek zvečer je bila posebno svečana večerja predse- 821 dnika organizacijskega odbora kot tudi predsednika SICOTA v eni od sultanovih palač. SICOT je namreč praznoval 75-let- nico obstoja. Tudi letos so bili med kongresom organizirani izpiti za pre- verjanje znanja iz ortopedije. Prijavilo se je 19 kandidatov. Kot sem že lani pisal, izpit sestoji iz pisnega dela, ki traja 4 ure, nato pa še ustnega izpita iz 4 različnih področij ortopedije. Na vsakem področju sta 2 izpraševalca. K ustnemu delu je pripuščen le kandidat, ki je uspešno opravil pisni preizkus. Za letošnje izpite smo morali eksaminatorji vnaprej poslati zanimive kazuse in deloma teorijo, centrala SICOTA v Bruslju pa je vse skupaj združila na CD tako, da je vsak kandidat lah- ko na sliki videl in prebral, kaj ga eksaminator sprašuje. S tem je bila odpravljena jezikovna pregrada, ki se je pri prejšnih izpitih včasih kazala kot ovira za razumevanje med izpraše- valcem in pa kandidatom. Glavni eksaminator je bil angleški prof. Tony Hall iz Londona, iz ostalih predelov sveta pa nas je bilo še 16. Imel sem srečo, da so me tudi letos povabili med eksaminatorje. SICOT je, kot rečeno, svetovno združenje ortopedov in trav- matologov. Združuje ortopede in travmatologe iz vsega sveta in je organizirano po načinu regionalne pripadnosti. Tako ima- mo znotraj SICOT evropsko sekcijo, afriško sekcijo, azijsko sekcijo, ameriško itd. Vsako državo zastopa 1 nacionalni de- legat, enkrat/letno se sestaja mednarodni komite, ki ga sestav- ljajo vodstvo SICOT in pa nacionalni delegati. Na teh sestan- kih se po predhodnih kandidaturah določajo tudi mesta no- vih kongresov in pa spremembe statuta, finance itd. Sam sem Slovenijo v SICOT zastopal 13 let, od letos naprej pa je naci- onalni delegat prof. dr. V. Antolič iz Ortopedske klinike v Ljub- ljani. V znak priznanja za uspešno delo sem dobil diplomo. Letna članarina za članstvo v SICOT je 125 evrov. V tem je vštet tudi strokovni časopis International Orthopaedics, ki ga član dobiva zastonj, prav tako pa ima vsak član velik popust pri kotizaciji za udeležbo na kongresih. Člani lahko kandidi- rajo tudi za razne štipendije. V SICOT človek resnično sreča ljudi iz vsega sveta, tako lahko neposredno naveže stike, spozna njih in njihovo medicino in deželo, sam pa predstavi lastno državo. V letih med glavnim 3-letnim svetovnim kongresom SICOT organizira vsako leto regionalni letni kongres, ki je vedno na drugi celini. Tako je bil enkrat že v Parizu, naslednjič v Kairu, naslednje leto pa bo konec avgusta v Buenos Airesu v Argen- tini. Rezervirajte si čas že sedaj, da se boste tega kongresa lah- ko udeležili. Aktualni pogovor POGOVOR O TEČAJU PROBLEMSKO ZASNOVANEGA POUKA (PBL) NA MEDICINSKI FAKULTETI V MARIBORU Prof. dr.  Orsola Genzel-Boroviczény, dr. med., specialistka pediatrinja, zaposlena v Otro- ški bolnišnici Univerze v Münchnu. Od leta 1997 se ukvarja s poučevanjem tutorjev za PBL. Prof. dr. Frank Christ, dr. med., specialist anesteziolog, zaposlen v Oddelku za anestezi- ologijo Univerze v Münchnu. Je soorganizator izpopolnjevanj za tutorje v sklopu Harvard- München. Prof. dr. Matthias Siebeck, dr. med., speci- alist kirurg, je zaposlen na Oddelku za kirurgijo Univerze v Münchnu. Prof. dr. Ivan Krajnc, dr. med., specialist in- ternist, je redni profesor za interno medicino in dekan Medicinske fakultete Univerze v Mari- boru. Njegova ožja specialnost je revmatologi- ja, iz katere ima tudi objavljeno večino del in raziskav. Prof. dr. Radovan Hojs, dr. med., specialist internist, je izredni profesor za interno medi- cino in prodekan Medicinske fakultete Univer- ze v Mariboru. Njegova ožja specialnost je ne- frologija, iz katere ima tudi večino objav in raz- iskav. ZV: Pojasnite nam najprej izraz, terminološki pojem PBL (pro- blem based learning). Ali je to isto kot kazuistična medicina? F. Christ: PBL je nekaj povsem drugega kot kazuistična medi- cina (casuistic medicine, case-based-learning). Pri slednjem uporabimo številne primere bolnikov, na katerih razložimo bolezen in njeno zdravljenje. PBL pa je sistem učenja. V ospredju je klinični ali predklinični problem, ki ga skušajo študenti ali drugi sodelujoči pri pouku oz. pri treningu rešiti. Torej rešujejo problem, iščejo celostno rešitev za specifični primer bolnika s svojo boleznijo. Enako pomembno ali še bolj se je naučiti postavljati vprašanja, jih strukturirati, kot pa iska- ti znanje, tisto, ki ga že imajo, in tudi novega. Študentje se naučijo iskati vire, spoznati, česa ne vedo, in se postavijo v vlogo učitelja, učečega. Na ta način bolje razumejo in znajo pojasniti tudi manj zavzetim. Torej gre za rešitev problema. O. Genzel-Boroviczény: Pomemben del PBL je učenje ob pri- meru ves čas, ko se s specifičnim potekom bolezni ukvarja- mo. Sledimo učečim v posebnostih v različne smeri, tako da lahko pridejo različne skupine študentov pri istem primeru do različnih zaključkov. Pri kazuistični medicini pa ima uči- telj v lasti primer bolnika in bolezni in usmerja študente. On postavlja vprašanja in študentje so sorazmerno pasivni. ZV: Povejte nam nekaj o zgodovini te metode, kje in kdaj je bil sistem razvit? O. Genzel-Boroviczény: Prvi so PBL začeli uporabljati na uni- verzi McMaster v Hamiltonu v Kanadi na začetku prejšnjega stoletja. Od tam so jo prevzeli na poslovni šoli v Harvardu v STROKOVNA SREČANJA 822 ZDRAV VESTN 2005; 74 Bostonu v ZDA in jo izdelali v podrobnostih. Univerza McMa- ster je prevzela sistem PBL za Kanado ponovno od Harvarda in od tu se je leta 1986 razširil v Maastricht na Nizozemskem in New Castel v Avstraliji. F. Christ: Začetniki PBL so torej v Kanadi na Univerzi McMa- ster, Manchester se jim je pridružil 15–20 let pozneje. Na Har- vardu so zelo profesionalno pripravili izvedbo PBL v prvih dveh letnikih študija medicine, to pomeni predvsem pri teo- retičnih predmetih. V našem kurikulumu v Münchnu imamo hibridni sistem, drugačen od tistih v omenjenih univerzah, s poudarkom na kliničnem delu. ZV: Koliko časa v Münchnu uporabljate ta sistem pri študiju medicine? F. Christ: Prvi smo začeli z uvajanjem PBL v Nemčiji leta 1996 s pilotnimi tečaji za vse študente. Nato smo sistem spreminja- li, dograjevali in ga od leta 2004 uporabljamo tudi v vseh treh letnikih kliničnega študija. Seveda pa ne uporabljamo samo sistema PBL, ampak v študij vključujemo vse druge oblike uče- nja, treninga, od predavanj, vaj in seminarjev. ZV: Je to edini sistem, ali je več sistemov PBL? Uporabljate v Münchnu harvardski sistem? F. Christ: Na Harvardu smo se učili. Harvardski sistem nam je bil osnova, ki smo jo priredili svojim potrebam. Sedaj mi po- učujemo ta modificirani sistem po svetu. Kjer koli smo bili, ima vsaka univerza, vsaka dežela zgrajen lastni sistem PBL. Zagotovo pa so osnovna načela, kot smo že omenili, ista. To pomeni, da študent usmerja učni proces. Dokaj značilno je tudi v vseh sistemih število študentov na tutorja, to je 8 : 1. Šte- vilo 10 je preveliko, število 6 pa ne da kritične mase za timsko delo. M. Siebeck: Naslednji pomembni vidik je skupinsko delo, ki ga imajo študentje radi in ob tem uživajo. Študentje radi dela- jo skupaj, to jim pomeni intelektualno zadovoljstvo. Naučiti se skupinskega dela je pomembno zanje tudi za kasnejše zdravniško delo. ZV: Kaj je smoter PBL in kakšna so pričakovanja, pričakova- ni rezultati? F. Christ: Eden pomembnih smotrov je samoopredeljevanje študentov, opredelitev problema, kako poiskati informacije, ki jih potrebujejo za rešitev problema in kako usmerjati celot- ni proces dela. Vsak študent ima svoj postopek pri obravnavi primera. Sam postopek je ena od velikih nalog. Študentje so bolj motivirani za branje podatkov, ki jih pri primeru potre- bujejo. Npr.: Pomnenje informacij s predavanja znaša po treh mesecih med 5–8%. Če vključite interaktivni multimedijski pri- stop, znaša 20%, samostojno reševanje problemov pod vod- stvom tutorja pa prinaša celo 40–60% pomnjenja. Podobno visoko je pomnjenje, če študent obravnava individualnega bol- nika. Glavni razlog za to je, da študentje razpravljajo in raz- iskujejo primer bolezni. Skoraj 90% ameriških medicinskih fakultet vključuje vsaj nekatere oblike PBL v kurikulum. Po- dobno gibanje opažamo v Nemčiji in Angliji. Pomembno je, da se ljudje naučijo delati drug z drugim, spoštovati drug dru- gega in skupaj reševati primer bolezni. O. Genzel-Boroviczény: Važno je aktivno učenje. Študentje prispevajo, tutor ne izstopa. Za izobraževanje v poklicu pa je kar ustrezno učenje ex katedra. ZV: Kako študentje presežejo razkorak pri reševanju proble- ma, ko nimajo dovolj niti osnovnega znanja niti informacij? M. Siebeck: Presenetljivo je spoznanje, da ima vsaka skupina študentov nekaj bazičnega znanja. To znanje je sicer fragmen- tarno in ne doseže gotovosti in obsega, ki je potreben na izpi- tu. Ponovno in ponovno smo bili presenečeni, koliko podrob- nosti ljudje vedo in so jih tudi sposobni uporabiti. Hkrati so izjemno motivirani za učenje osnovnega, ker to pridobivajo ob realnem problemu, ki ga morajo reševati. Vedo, zakaj se učijo. V resnici gre bolj za notranjo motivacijo kot za osvaja- nje lekcije. O. Genzel-Boroviczény: PBL traja vedno več kot en dan. To tudi rešuje zagato premajhnega osnovnega znanja pri študen- tih. Pričakuje se, da bodo to znanje poiskali, se naučili in prišli z njim naslednjič. Pri PBL je najbolj važno tisto, kar se zgodi med dvema zaporednima urama. En primer pri PBL traja na- vadno dve ali tri sicer zaporedne ure, vendar v intervalu več dni. I. Krajnc: Po enem letu imamo že kar nekaj izkušenj s PBL. V prvem letniku je bila snov pretežno naravnana na predmete, ki so jih v tem letniku obravnavali, to je anatomija in biologija celice. V drugem letniku bodo primeri usmerjeni bolj na fi- ziologijo, v tretjem na interno medicino in kirurgijo. Pri izvedbi pouka je potrebno upoštevati določena didaktič- na pravila. Prvo pravilo je pravilo sedmih korakov. Gre za or- ganizacijo pouka, ki vključuje disciplino, da razprava ne po- stane anarhična. V prvem koraku poskušajo študentje s po- močjo tutorja razložiti neznane in nejasne izraze in pojme. V drugem koraku poiščejo bistvene probleme iz nekega prime- ra. Primer je le osnovno, zagonsko gradivo, o katerem je po- trebno probleme identificirati. V tretjem koraku je potrebno pojasniti smisel oz. bistvo problema. V četrtem koraku je po- uk v treh delih trikrat po eno uro, študentje poskušajo defini- rati učne cilje in povezavo med temi problemi. To je v bistvu že peti korak. Šesti korak je individualno delo, ko se študentje z ustrezno literaturo poskušajo sami dokopati do potrebnega znanja in rešitve. V sedmem koraku je vloga tutorja najpo- membnejša. V skupini razpravljajo o spoznanjih, do katerih so prišli vsak posebej. Ponovno gre za timsko delo in spora- zumevanje. Komunikacijske spretnosti, ki si jih študentje pri tem pridobijo, pa so sočasni učinki študija, ki si jih ni mogoče pridobiti pri klasični obliki kurikuluma. ZV: Zdi se mi, da je najkritičnejši element vsega pouka tutor, čeprav se večinoma drži v ozadju. Najbrž je potrebno poseb- no izobraževanje za tutorja tudi iz psihologije, sociologije, komunikologije, skupinske dinamike itd. Kako jih izobražu- jete, kdo je lahko tutor? F. Christ: Edukacija tutorjev je ključni del vsakega programa, kjer mi sodelujemo. Brez profesionalnega treninga bodočih tutorjev skoraj ni mogoče vzpostaviti te nove oblike učenja. Na naši univerzi je že približno polovica učiteljev in asisten- tov končala program za tutorje. Menim, da je takšno učenje v resnici pomemben del pri oblikovanju zdravnika. ZV: Kolikšen del nemških, ameriških in angleških medicinskih fakultet vključuje PBL v svoj študij? F. Christ: Kot sem rekel, v Ameriki ima več kot 90% medicin- skih fakultet vsaj nekatere vidike PBL. Pri nekaterih je to celo 50% celotnega študija, pri nekaterih 29%, lahko pa je tudi 100%, kot je to v univerzi McMaster v Kanadi, kjer je ves medicinski kurikulum naravnan k reševanju problemov. Ne mislim, da je to tisto, kar si želimo. Podobno kot v Nemčiji ravnajo tudi v angleških medicinskih fakultetah, kjer večina vključuje vidi- ke PBL. Vse vodilne nemške medicinske fakultete, kot so Hei- delberg, München, Tübingen, Dresden, Bochum in Münster, imajo neko obliko PBL. V Aachnu, Hamburgu in Berlinu so začeli vključevati PBL. Dejansko se širi po vseh medicinskih fakultetah v Nemčiji. O. Genzel-Boroviczény: Naši državni predpisi zahtevajo, da vključujemo elemente PBL v pouk. Zato se tudi tako hitro širi. 823 I. Krajnc: Vprašali ste, zakaj ima toliko fakultet PBL. Mislim, da so bili za to odločilni elementi PBL, kot so timsko delo, komu- nikacijske spretnosti, ki jih razvija, odgovornost za organiza- cijo pouka s strani študentov in neke vrste zgodnja prisila štu- dentov, da iščejo ustrezno literaturo, vire za študij. Vsi ti ele- menti so pomembni za samostojno zdravniško delo. Ogleda- li smo si delo na medicinski fakulteti v Manchestru v Angliji, kjer je celotni kurikulum v obliki PBL. Imajo le minimalno število klasičnih predavanj, pa še ta imajo eksperti na osnovi najnovejših objav in diskusijskih pregledov. ZV: Ali je sistem PBL dražji in zahteva več osebja, več časa, kot klasični študij medicine? F. Christ: Mislim, da je vse odvisno od tega, kako organizirate delo na fakulteti. Če pogledam medicinske fakultete s hibri- dnim kurikulumom, kot so v Nemčiji, potem je res nekaj več ur in zahteva nekaj več kadra. Pri nas v Münchnu znaša to 15– 20% več učnih ur. Nekatere fakultete pa so se organizirale dru- gače in število ur se ni povečalo. Zagotovo pa se spremeni kakovost poučevanja. O. Genzel-Boroviczény: Prej je 120 študentom predaval en predavatelj. Ta pouk je vključeval seminarje, pa tudi na semi- narjih so bile pogosto skupine študentov zelo velike. Semi- narske ure je zlahka moč uporabiti za učenje po sistemu PBL. Zelo težko pa je primerjati oba sistema. ZV: Kakšni so problemi in tudi možne nevarnosti PBL? F. Christ: Problem številka ena so nepripravljen študent in ne- pripravljeni pedagoški delavci na fakulteti. O. Genzel-Boroviczény: Posebno problematično je, če peda- gogi pripravijo gradivo kot kuharsko knjigo in študente na- potijo, naj jo zdaj obravnavajo, delajo po njej povsem na kla- sični način. Nevarno je ločiti proces učenja in vodenja prime- ra od študentov. ZV: Ali je težava v resničnem življenju nemotiviranost štu- dentov pri pouku PBL? F. Christ: Bodimo stvarni, vedno bodo študentje, ki niso moti- virani. Kljub temu večina ni takih, a nekateri ne marajo PBL. Nekateri pa bodo to delali zgolj iz dolžnosti. Vendar delamo z majhnimi skupinami študentov, s katerimi se dobro spozna- mo in na ta način uspemo večino zainteresirati in pridobiti za skupno delo. To so moje izkušnje. ZV: Kakšne so dosedanje izkušnje s PBL v mariborski Medi- cinski fakulteti po prvem letniku, tako s strani študentov kot tutorjev? R. Hojs: Študenti niso bili v svojem predhodnem izobraževa- nju, vsaj v večini, vajeni reševanja problemov, kar je bistvo PBL. Še posebej niso bili vajeni dela v skupini. V letu dni, kar teče PBL, je opazna velika sprememba. Študentje so sedaj spo- sobni uporabiti znanje, ki ga pridobivajo pri drugih predme- tih ter iskati in reševati probleme. Sposobni so kvalitetnega medsebojnega komuniciranja. Pri delu so postali samoinici- ativni. Ker je reševanje problemov povezano z realnimi kli- ničnimi primeri, imajo že v prvem letniku občutek, da so po- vezani s klinično medicino. Seveda je bilo do sedaj premalo tutorjev usposobljenih za delo z njimi in so bile skupine pre- velike, tutorji so imeli malo praktičnih izkušenj s tem nači- nom učenja. Odzivi na PBL so tudi s strani tutorjev pozitivni, sami so prav tako opazili pomemben napredek v letu dni de- la s študenti. ZV: Kako je potekal tečaj za tutorje za študij PBL v mariborski Medicinski fakulteti v dneh 14. do 16. oktobra 2005, koliko tutorjev ste izobrazili, kako so se odrezali na testih? I. Krajnc: Učna delavnica je potekala v prostorih Medicinske fakultete Univerze v Mariboru v času od 14. do 16. oktobra 2005. Na tečaju je sodelovalo 45 bodočih tutorjev, naših uči- teljev, in to 32 iz Splošne bolnišnice Maribor, 4 iz Zdravstve- nega doma Maribor, 6 iz Splošne bolnišnice Celje in 3 z Medi- cinske fakultete Univerze v Mariboru. Tečaj so vodili trije pro- fesorji iz Medicinske fakultete München in en tehnični sode- lavec. Aktivno so kot tutorji na tečaju sodelovali tudi trije naši učitelji, ki so si to predhodno znanje za tutorstvo pridobili na podobni učni delavnici na Medicinski fakulteti Zagreb. Naši tutorji so sedaj usposobljeni za praktično in teoretično izvaja- nje te nove didaktične metode pouka in bodo v PBL pouk vključeni v vseh štirih letnikih, kolikor ta poteka. Večje število tutorjev nam bo omogočilo izvajanje pouka v manjših skupi- nah, tj. od 8 do 10 študentov. ZV: Kako je vključen študij PBL v medicinski študij na mari- borski Medicinski fakulteti (število ur po letnikih, usklajenost s predmeti letnika, obveznosti študentov kot pogoj za vpis ipd.). I. Krajnc, R. Hojs: Kurikulum Medicinske fakultete je sestav- ljen iz klasičnega reformiranega kurikuluma z dodatki pouka PBL, ki teče od 1. do 4. letnika, in sicer 3 ure na teden, kar znaša na semester 45 ur oz. na leto 90 ur (6 ECTS). V enem semestru obravnavamo do 12 primerov, v katerih so proble- mi, ki jih študentje s tutorjem obravnavajo, seveda prilagojeni znanju študentov in obravnavani problemi omogočajo po- glabljanje znanja iz predmetov tistega semestra oz. tistega let- nika. Obveznost študentov je vsaj 80-odstotna prisotnost pri pouku PBL, kar pa sploh ni problem, ker se ga študenti zelo radi udeležujejo. Pogovor je v imenu uredništva Zdravniškega vestnika vodil J. Drino- vec 15. oktobra 2005 v Mariboru. AKTUALNI POGOVOR