DRAGO ROJSTVO GLEDALIŠČA GLEJ
Spomladi v novih prostorih
»Eksperimentalno gledališče Glej že skoraj leto dni ni uprizorilo nikakršne predstave, kar je velika škoda,« je v pogovoru za naše glasilo uvodoma povedal Polde Bibič, član izvršnega sveta naše občinske skupščine, sicer znani dramski umetnik.
Bralcem v pojasnilo: Gledališče eksperimentalnega tipa je nastalo v Ljubljani ob koncu petdesetih let, najprej v Križankah, pa v stari Pekarni, ob bazenu pri hali Tivoli ga je uničil požar, zadnjo posto- -janko svoje odisejade pa je imelo v dvorani krajevne skupnosti Poljane, od koder so kot najemniki spet morali na cesto.
»Dejavnost eksperimentalnega gledališča skozi vsa ta leta je bila za mlade gledališke umetnike izjemnega in življenjskega pomena,« je nadaljeval Polde Bibič. »Diplomanti akademije, mladi režiserji, scenaristi in dramaturgi praktično niso mogli kar takoj dobiti vstopne vize za osrednje gledališke hiše in tako je bil način, kot ga je gojil Glej, edini, da so umetniki lahko sploh kje začeli, opozorili na sebe in ne nazadnje začeli poskuse v gledališki umetnosti na nekon-vencionalen način. Prav tako je bil Glej velika šola in vstopnica za življenje mladih in nadarjenih avtorjev izvirnih dramskih besedil.
Ko je prenehala Ijubezen med krajevno skupnostjo Poljane in gledališčem Glej, smo začeli iskati nove prostore predvsem na ob-močju stare Ljubljane, torej v naši občini. Pri tem moram pripomniti, da smo imeli vsestransko podporo komiteja za družbeno dejavnost občineCenter in naposled smo prostoretudi našli, naGregorčičevi 3.
Zaenkrat je v dvorani, ki jo cenim na dobrih stopetdeset kvadratnih metrov, še skiadišče Državne založbe Slovenije, ki je tudi pokazala veliko razumevanja in bo prostor spraznila. Tako bo gledališče Glej naposled prišlo do lastnih prostorov, iz katerih jih ne bo nihče podil in kjer bo našlo sedeže dobrih sto gledalcev. Tudi adaptacija ne bo* posebno draga in zapletena, saj so praktično vse potrebne inštala-cije že v hiši, zato mislim, da bodo prve uprizoritve že spomladi.
Ob tem pa bi moral opomniti še na neko zanimivost, ki smo jo opazili ob iskanju prostorov. V hišah stare Ljubljane je namreč toliko raznih skrivnih in napol skrivnih prostorov, sobic, kleti, lukenj in temu podobnega, da se kar nismo mogli načuditi. Še bolj mi je zato nerazumljivo nerganje galerije Equrna, ki se je prav tako potegovala za prostor na Gregordičevi 3, dasiravpo je prostara za galerijsko dejavnost povsod po Ljubljani še obilo. Ne vem, iz kakšnega razloga pa so se zapičili prav v isti prostor kot Glejevci in tako dvignili prah, češ da so na cesti, ker jim tja ni uspelo priti. Še enkrat poudarjam -prostora je veliko...«
Ob koncu naj pripomnimo, da je gledališče Glej dobilo svoje institucionalno priznanje tudi s strani Ijubljanske kulturne skupnosti, kjer so mu odobrilt potrebne finance za nemoteno delo, medtem ko bo galerija Equrna šele prišla na vrsto.
Ena pa velja: z dobro voljo, z malo strpnosti in medsebojnega razumevanja, je mogoče urediti in zgladiti tudi spore, ki nastanejo na kulturniškem področju, samo če so Ijudje za to pripravljeni.
Tadej Bratok