Potrčevo razmerje1
BOJAN BORSTNER
V tekstu razvijam realistični pristop k univerzalijam, ki se deloma razlikuje od Potrčevega pojmovanja predvsem v opredelitvi razmerja (relacije) in odnosa abstraktno/konkretno. Relacija je vedno abstraktna, vendar to ne izključuje njene realnosti. Pri tem realnost ni pogojena z neodvisnostjo eksistence, ampak z možnostjo uprimerjanja v stanju stvari, ki je vedno partikularno, čeprav ga sestavljajo ne le partikularijc (v praznem pomenu), ampak tudi univerzalijc.
Ko človek prvič vzame knjigo M. Potrča Jezik, misel in predmet2 v roke, je šokiran, Če je seveda navajen na tipične filozofske tekste (pri tem je vseeno, ali so le ti nastali v domačih ali tujih glavah). Morda je ta šok v določenem trenutku celo potreben kol sredstvo, ki bi naj omogočilo prebujanje iz dremeža drugotnosti, interpretativnosti, majhnosti. Morda je to res nadaljevanje najboljše slovenske filozofske tradicije, ki pa je bila predolgo zanemarjena in celo nasilno skrita pred vedoželjnimi očmi slovenskih filozofov (ali vsaj večine med njimi).
Vzemimo, da zgornja podmena vzdrži kritično analizo in lahko torej upravičeno trdimo, da poskuša Potrč nadaljevati slovensko filozofijo na tistih metodoloških temeljih, ki jih je vzpostavil France Vcbcr. S tem nikakor ne trdimo, da predstavlja to delo nadaljevanje variante predmetnostne teorije, ampak samo, da se pri obeh mislecih v ospredju pojavljajo podobni problemi in da jih poskušata oba reševati na metodološko podoben način. To tezo ne bom podrobneje argumentiral, ampak jo bom samo ilustriral z resničnim dogodkom: Pred približno petnajstimi leti sem v Trubarjevem antikvariatu naletel na knjigo v mehkih platnicah, na katerih je pisalo Dr. France Vcbcr Estetika, Psihološki in normativni temelji estetske pameti, V Ljubljani 1925. O Francetu Vcbru sem tedaj vedel samo to, da je bil učitelj profesorice Almc Sodnikove, ki je učila nekatere moje tedanje profesorje. In to je bil (če sem odkrit poleg smešne cene - dva dinarja) dodatni razlog, da sem knjigo kupil. Ko sem jo hotel prelistati, sem doživel prvo presenečenje - knjiga še sploh ni bila razrezana. Torej sem se doma veselo lotil dela, vendar sem bil že po prvih straneh razočaran - tekst je bil razvlečen in povrh vsega
T, razprava predstavlja razširjeno verzijo prispevka, ki sem ga imel ob predstavitvi knjige M. Potrča. Razširitev temelji na ^.ultatih diskusije, v kateri so sodelovali N. Miščevič, M. Potrč in A. Ule. Za njihove pripombe sem jim hvaležen, vendar ne pričakujem, da bodo soglašali z vsemi mojimi ugotovitvami.
Potrč Matjaž, Jczik,miscl in predmet, Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1988.
jc bil bolj psihološko3 kot pa filozofsko naravnan.4 Kljub temu sem Estetiko le preletel do konca. Ko sem poskušal strniti osnovno podobo o delu, se mi jc neprestano po glavi vrtelo naslednje vprašanje: Ali Vebcr s tem,ko ne navaja virov, na katerih temelji njegov filozofem, poskuša izražati popolen prelom s svojimi koreninami in prehod na popolnoma novo področje - na razvoj lastne, avtohtone filozofije ali poskuša s tem zabrisati sledi tujih vplivov zato, da bi bil (ali vsaj izgledal) izviren? Odgovora takrat nisem našel - morda bi nam lahko danes pri tem pomagal prispevek Wolfganga G. Stocka Filozofija Franceta Vcbra. Bibliografija in register.5
V danem kontekstu lahko ugotovim, da sem se v enaki situaciji znašel, ko sem prvič prebiral dele rokopisa Potrčeve knjige. Tudi tu se mi (jc) pojavlja enako vprašanje (čeprav jc res, da brez predsodkov kot v Vcbrovem primeru), na katerega si nc znam zadovoljivo odgovoriti.
Toda, namen mojega razmisleka ni cclovita occna Potrčeve knjige v kontekstu njegovega lastnega filozofskega razvoja, niti occna knjige kot samostojne celote, ki poskuša braniti spccifično eksternalistično tezo s posebnim poudarkom na predmetu,6 ampak zgolj analiza dela (pogfavja), ki nosi naslov Razmerje. Morda jc to krivično do avtorja in njegovega dela, vendar menim, da je to poglavje eno od zanimivejših (vsaj zame), ker povezuje misel, jezik in predmet.
Najprej si poglejmo, kaj razmerje sploh je. Če hočemo govoriti o razmerju, potem se moramo najprej odločiti med dvema možnostima: ali obstaja razmerje samo kot tako (kot ens realc) - ali pa obstajata zgolj dva relata, katerima pripisujemo, da sta v določenem razmerju (odnosu, relaciji). Prva možnost jc običajno označena kol realizem in druga kot nominalnem.
Začnimo najprej z nominalistično pozicijo: The world is a world of individuals.7 Nominalizcm predstavlja v Goodmanovem pojmovanju zavračanje razredov. Vedno, kadar govorimo (ali hočemo govoriti) o bitnostih, moramo imeti pred očmi dejstvo, da so bitnosti konstruirane kot individui (as an individuals). Posamezne bitnosti so za Goodmana najnižji tipi določenega sistema. Torej, če imamo v svetu dve različni bitnosti, potem lc-ti nc moreta biti narejeni iz istih bitnosti (če dve bitnosti, ki sta različni, delimo na dele, potem ugotovimo, da v tem proccsu delitve pridemo do določene bitnosti, ki je vsebovana zgolj v eni sami bitnosti). Smo na točki, kjer se stikata ekstenzionalizem in nominalizcm. Ekstcnzionalizcm izključuje možnost, da bi v svetu obstajala več kot ena sama bitnost, katera je sestavljena iz natančno istih bitnosti (za ekstenzionalizem sta dve bitnosti enaki, če jih lahko razbijemo v dva ista člana -
3	Takrat sem bil trdno prepričan da se knjiga ukvarja predvsem s psihološkimi problemi, kar jc predstavljalo pomembno oteževalno okoliščino za nadaljne prebiranje, ker sem na osnovi Camapovih dognanj menil, da psihologija sploh ni znanost.
4	Predstavljajte si grozo nekoga, ki je v tistem trenutku zastrupljen z Wittgensteinovim I-ogisch-Philo«ophische Abhandlung -Logično filozofskim traktatom, ki je bil leto kasneje tudi poslovenjen.
5	Na nek način je za nas Slovence simptomatično, da se z dosežki nalih znanstvenikov, umetnikov, politikov... morajo najprej začeti ukvarjati v tujini, da postanemo na njih tudi mi sami znova pozorni. Zato pač ne preseneča, da jc Vcbrova bibliografija in register nastal v Gradcu in da ga jc napisal Nemec v okviru projekta "Gralka Sola".
To delo jc bilo, vsaj meni, v veliko pomoč pri ponovnem prebiranju in vrednotenju Vcbrovih dosežkov. Upam, da bo tek«1 iziel tudi v Sloveniji, vendar ne le v nadaljevanjih v Dialogih, ampak kot sestavni del "Zbranih del F. Vcbra".
6	O problematiki ekstemalizma in intemali/ma sem pisal v dveh prispevkih: Ontologija mentalnih stanj, procesov in dogodkov ter pojasnitev prepričanj, I. in II. v Znamenja 2 in 4 (1988). Zato ni potrebno, da ta vpraSanja načenjam v danem tekstu J« enkrat.
7	Za osnovo ifltcrprctacijc nominalistične pozicije sem vzel tekst N. Goodmana Individuals, v Problems and Projects. The Bobbs-Merrill Company, Indianapolis and New York, 1972. Tekst je bil napisan leta 1956 in nato popravljen za novo izdajo 1971.
razlikovanje (ali nerazlikovanje) je utemeljeno na samem "članstvu"). Dočim je za nominalizem značilno, da to še zaostri - dve bitnosti sta enaki, če jih lahko na kakršen koli način razbijemo na enake dele. Za nominalizem je svet sestavljen iz individuov, ki lahko skupno predstavljajo samo vsoto le-teh - celota sistema) je vedno zgolj vsota posameznih delov (individuov). Za nominalizem ni smiselno govoriti o razliki med dvema individuuma, če ne moremo razlikovati vsebine - če sta sestavljena iz enakih atomov (pri tem uporabljamo atom v izvornem pomenu - tisto, kar ni deljivo naprej). Vse razlike med stvarmi so pojasnljive na osnovi razlik med njihovimi atomi. Če zapišemo aRb in nato bRa, potem je to v skladu z nominalizmom ista stvar (sistem), če pri tem vemo, da sta a in b atoma.
Poglejmo si še drugo stran - realizem (nekateri bi tu postavili kar enačaj za platonizem, kar pa ni korektno, ker lahko govorimo o realizmu razmerij tudi na aristoteljanski način). Sprejemam realizem, ki je utemeljen na kartezijansko zasnovani osnovi - začnemo vedno s tistim, za kar smo gotovi, da obstaja. Pri tem seveda ne vztrajamo pri Descartesovi nedvoumni osnovi (v logičnem smislu). Kaj je tisto, kar lahko danes sprejmemo na tak način, čeprav kljub vsemu ne nedvoumno? V skladu z Armstrongom8 je to svet prostora in časa. Prepričanje, da tak svet obstaja, je izraz Blažjega naturalizma. Če pa to tezo še zaostrimo, potem dobimo Strogi naturalizem, ki trdi, da tu ni ničesar drugega kot samo tisto, kar obstaja v prostoru in času.9
Če se znajdemo v situaciji, ko moramo izbirati med tema oblikama naturalizma, potem imamo naslednjo možnost:
(a)	sprejmemo Blažji naturalizem, ker nam le-ta omogoča, da ohranimo abstraktne bitnosti - metafizična pozicija, za katero si prizadevamo, nam mora ohraniti čiste možnosti (razrede, univerzalije, števila, predmete misli - slednje v pomenu "zlata gora"...).
(b)	obstaja še druga možnost, ki temelji na drugačnem pojmovanju abstraktnih bitnosti in hkrati ne zanika Strogega naturalizma. Ta teza je zasnovana na argumentu supervenience. Vzemimo, da imamo določeno naturalistično osnovo - npr. prostorsko -časovni svet, ki vključuje vsaj dva elementa - bitnosti. Trdimo, da ti dve bitnosti že vsebujeta neko drugo bitnost, ki je običajno označena kot abstraktna bitnost - razred (a,b). To vsebovano (vključeno) bitnost lahko imenujemo supervenientna bitnost in ne predstavlja (v ontološkem smislu) nikakršnega dodatka k osnovi, na kateri trdimo, da je svet zgrajen.
Uporabimo predhodne ugotovitve na Potrčevem primeru. Začnimo najprej z ugotovitvijo - človek se s svojimi miselnimi vsebinami usmerja na predmete. Če so te miselne vsebine usmerjene na abstraktne bitnosti - recimo števila, razrede - potem se nam nujno postavi vprašanje - kaj sploh so zanj te abstraktne bitnosti? Potrč si prizadeva zato, da bi nas prepričal, da o abstraktnih bitnostih ne moremo govoriti drugače kot na način predmetov - morda bi bilo bolj korektno, če citiramo avtorja:
"Najprej lahko sploh dvomimo v obstoj takih abstraktnih bitnosti ne glede na njihovo zavezanost predmetom. Priučimo se jih namreč tedaj, ko zaznavamo predmete. Pa tudi, če trdimo, da zaznavamo abstraktne bitnosti, bi še bilo vprašljivo, ali jih
8 D.M. Amslrong A Theory of Umvcrsals, I. in D. Cambridge, 1978; D M. Amslrong The Nature of Mind and Other Essays. New York, 1980.
Blažji naturalizem je teza, ki jo velika večina filozofov sprejema brez pomislekov, saj v končni konsekvenci pušča odprt prostor celo za take konstrukte, kot so Bog, Dula, Bitnosti sveta 3...
zaznavamo kot nekaj zgolj samostojnega, specifičnega, kajti prvič je na razpolago dokazni material, da jih v mnogih potezah zaznavamo podobno kot predmete v svojem okolju, drugič pa je dvomljivo, ali nam je na voljo kakšen poseben zaznavni ali spoznavni mehanizem, ki bi nam abstraktne bitnosti omogočal dojeti drugače kot predmctc"(228).
Potrčeva teza izgleda sprejemljiva, ker v osnovi ne trdi ničesar, kar ne bi trdili že sami - v svetu obstajajo posamezne prostorsko -časovne bitnosti, ki imajo določene lastnosti (monadične univerzalije) in so v določenih razmerjih (dvo ali več stranskih). Toda Potrč govori neprestano o predmetu. Kaj bi lahko v taki interpretaciji predmet bil? Če smo dosledni Strogemu naturalizmu, potem bi predmet lahko interpretirali kot stanje stvari, ki vključuje partikularije10 in univerzalije Pri tem je nemogoče govoriti zgolj o partikularijah, ne da bi hkrati poudarili tudi univerzalije - oba 'dela' stanja stvari sta realna, čeprav pa za univerzalije ne morem trditi, da obstajajo neodvisno na način platonskih idej, ampak zgolj uprimerjeno (Aristotel). Potrčev predmet je torej tisto, kar označujemo v tem kontekstu kot 'stanje stvari'.
Pri tem storimo majhno digresijo k Wittgensteinu (na način Skyrmsovega" Traktatovskega nominalizma) - svet razpade na dejstva; vse, kar se primeri, je obstoj stanja stvari; stanje stvari je zveza predmetov (reči, stvari). Imamo svet, kjer ne govorimo o individuih, niti o razmerjih in lastnostih, ampak zgolj o dejstvih. Individui in razmerja so zgolj abstrakcije v odnosu do dejstev (Bojan je abstrakcija iz vsa dejstva -o-Bojanu; rdeče je abstrakcija iz biti -rdeč-dejstvo). Tako imamo situacijo, ko so dejstva (morda le v tem metajeziku, čeprav bi podobno veljalo najbrž tudi za Potrčev metajezik) objekti in so posamezniki in razmerja v poziciji, ki jo lahko označimo kot nekaj, kar služi objektom prvega reda.
Analizirajmo:
"Vsebina misli je razmerje... Sama relacija je lahko nekaj abstraktnega, tudi tedaj, ko med sabo povezuje dve docela kontrektni bitnosti. En relat miselne vsebine ima materialno podlago v bioloških procesih nevronskih in sinaptičnih sklopov. Drugi relat pa ima navadno materialno podlago v predmetu... Vsebina misli je torej razmerje med materialno podlago misli ter med predmetom misli" (229,231).
V tem citatu so vsebovane tri osnovne trditve:
a) vsebina misli je razmerje = je nekaj abstraktnega (abstraktna bitnost);
10 Ko govorimo o partikularijah, moramo ločevati med dvema pristopoma:
-	partikularija v polnem pomenu (thick particular pri Amstrongu) predstavlja stvar (a thing) 7. vsemi njenimi lastnostmi;
-	partikularija v praznem pomenu (thin particular pri Amstrongu) predstavlja stvar, kateri smo odvzeli vse druge lastnosti razen tiste, po kateri ta stvar je partikularija - zgolj njena partikulamost.
To razlikovanje ni razlikovanje, ki bi temeljilo na naravnih razlikah, ampak izhaja zgolj iz naše potrebe po različnih kategorizacijah, ki bi nam naj omogočile primemo ontološko pojasnitev. V svetu ne obstajajo partikularije v praznem smislu. Če bi to dopustili, potem bi bili na poziciji nominalizma - imeli bi stvari brez lastnosti. Razlikovanje, ki smo ga vpeljali, jc upravičeno Šele v opredelitvi stanja stvari.
Stanje stvari jc konjunkcija partikularije v praznem smislu in vseh njenih lastnosti (in relacij). Če trdimo, da jc svet sestavljen iz stanj stvari, potem mislimo pri tem, da jc sestavljen iz partikularij v polnem smislu.
Vzemimo stanje stvari: Ta knjiga je rdeča.' Če to prevedemo v naš zapis, potem dobimo.-'Partikularija a ima lastnost F.*
a - ta knjiga; F - biti rdeč ali s pomočjo univerzalije -rdečost
To stanje stvari ni ponovljivo - jc torej že partikularija.
Tako pridemo do formule:
partikulamost + univerzalnost = partikulamost
Princip razlikovanja partikularij jc pomemben pri interpretaciji sveta - svet jc partikularija (vendar v polnem smislu, kar Domeni, da vključuje že univerzalije).
1 B. Skyrms Tractarian Nominalism, Philosophical Studies, 40, 1981.
b) nevronski in sinaptični sklopi so nekaj konkretnega ;
Začnimo s prvo trditvijo - razmerje jc lahko docela abstraktno, toda to nc izključje dejstva, da jc realno. Vprašanje realnosti ni povezano z razliko abstraktno/konkretno.12 Vendar nas izraz realno ne sme zavesti, da bi trdili, da obstaja relacija sama kot taka. V tem primeru bi se znašli na platonski poziciji - univer/alije so transcendentne in ker so relacijc univerzalije, potem lc-tc eksistirajo neodvisno od bilnosti,ki nastopajo kot relati v njej. Ko trdimo, da so relacije realne, ostajamo znotraj stanja stvari, v katerem so uprimcrjcnc. S tem pa nc trdimo, da je uprimerjenost nujno določena s tu in sedaj , ampak jc vezana na celoto prostora in časa - na svet, ki pa jc partikularija. Morda sc bi na tej točki lahko pojavilo vprašanje, kako pojasniti tip določenega stanja stvari, kjer nastopa relacija. Uporabimo preprost primer, ki ga navaja Potrč: prst kaže na konja. Imamo relacijo 'kazati na ' (R) in materialna relata 'prst' (a), 'konj' (b) - aRb. Če zanemarimo trditev, da jc v tem primeru sama relacija usmerjena (prst kaže na konja in nc obratno), jc mnogo pomembnejša nadaljna ugotovitev:
"Videli smo tudi, da sam prst oziroma njegova konkretna materialnost ni pomembna za obstoj relacije. Prav tako ni pomemben konj kot tak, vsekakor pa mora obstajati vsaj nekaj, kar opravlja njuno vlogo, in v tem smislu ta dva tvorita podlago relacijc" (230).
Tisto, kar je zanimivo v tem delu, jc ugotovitev, da lahko namesto konkretnega stanja stvari 'prst kaže na konja' vpeljemo 'nekaj kaže na nekaj drugega'. Ali govorimo sedaj o univerzaliji (rclaciji) ali pa o stanju stvari? Težava jc torej v odnosu kazati na nekaj drugega, ker jc stanje stvari po osnovni opredelitvi partikularija, in univerzalijo, ki izraža tipičnost tega tipa stanja stvari. Ali če to formuliramo drugače: ali sc tip stanja stvari 'nekaj biti v rclaciji kazati na nekaj 'razlikuje od relacijc (univerzalije) 'kazati na '? Ko govorimo o tipu stanja stvari, imamo situacijo, v kateri nastopajo tako imenovane kompleksne univerzalije - v primeru prst, konj in kazati na = aRb - tip tega stanja stvari sc lahko izrazi s pomočjo univerzalij prvega reda, ki nastopajo kot partikularizirajoče univerzalije (biti prst = F; pri tem F ni znak za predikat, ampak za univerzalijo; biti konj= G). Imamo situacijo, kjer jc 'kazati na nckaj'= H, lastnost tipa stanja stvari. Tako je biti H določeno z nekaj biti F ter stati v razmerju R do nekaj biti G. Tip stanja stvari, ki smo ga na ta način opisali, jc partikularija, tako kot jc lahko posamezna univerzalija F, G, R, ki sc pojavlja v H (FRG)(stanju stvari drugega reda), partikularija drugega reda -čeprav jc izvorno univerzalija prvega reda in ponovljiva v smislu eno čez mnogo n, jc sedaj partikularizirajoča univerzalija. Pojasnitcv tipa stanja stvari jc možno le na osnovi partikularizirajočih univerzalij, vendar tako, da sc osnovno načelo parlikulamost + univerzalnost = partikularnost ohrani. Vrnimo sc k osnovni trditvi, da jc razmerje lahko nekaj abstraktnega. Ugotovimo lahko ,da ta trditev drži, vendar moramo dodati šc -razmerje jc vedno abstraktno, če nastopa kot lastnost partikularij. Čc pa sc razmerje pojavlja v parlikulizirajoči obliki, potem jc lahko kontrcktno.Analizirajmo drugo trditev
12 . .....
Vmcstitev razlike abstraktno/konkretno bi bila utemeljena s sprejetjem I;rcgc/Dummettovcga razlikovanja med abstraktnimi
in konkretnimi bitnosti. Frege opredeljuje objekt kot tisto bitnost, na katero sc lahko referira s pomočjo singulamega termina.
Zanj so objekti celovite bitnosti. Dočim dopušča na drugi strani tudi obstroj necelovitih - nepopolnih bitnosti - konceptov,
relacij in funkcij vsakokratnega reda (nivoja). Biti koncept prvega reda (lastnost stvari) tako pomeni biti take vrste stvar, ki jo
lahko izrazimo s pomočjo enomestnega predikata - ta izraz sloji na mestu koncepta prvega reda. Vidimo, ua razlikovanje med
bitnostmi pri Fregcju in Dummcttu ni zgolj stvar ontologije, ampak tudi filozofije jezika. Kadar sc sprašujemo, kake vrste
objektov so določene bitnosti, potem jc utemeljeno spraševanje po obstoju izrazov, ki funkcionirajo kot nc-prazni singulami
termini določene vrste. (Dummctt M. Frege, Philosophy of language, Duckworth 1973, str. 55-77.)
13 Argument za univerzalije, ki temelji na tezi o 'enem čez mnogo', lahko srečamo ?.e pri Platonu v Parmcnidu. Eno od najpomembnejših mest je 131 b-c: čc bi z. enim platnom za jadra pokrili mnogo ljudi...
- nevronski in sinaptični sklopi so nekaj konkretnega. Ta trditev je vprašljiva, ker so sinaptični sklopi teoretske bitnosti in jim jc konkretnost v smislu srednje razsežnih predmetov težko pripisovati (vsaj na stopnji trenutnega razvoja nevro-znanosti). Ontološki pristop k nevronskim in sinaptičnim sklopom nam zagotavlja naslednjo pojasnitev - na eni strani imamo nevrone v pomenu praznih partikularij in na drugi strani vse njihove lastnosti in relacije, ki se lahko vzpostavljajo med njimi. Nevroni skupno z lastnostmi in relacijami tvorijo stanje stvari - sinaptični (nevronski sklop), ki predstavlja vsakokratno uprimerjanje partikularij in univerzalij. Težava je v tem, da Potrča zanima tip sinaptični (nevronski) sklop, ki predstavlja osnovo za enega od materialnih relatov razmerja. S tem se znajdemo v podobni situaciji, ki smo jo analizirali v primeru "prst kaže na konja". Imamo tip stanja stvari, ki je abstrakten, čeprav jc realen. Ostane nam še tretja trditev - predmet v našem okolju jc vedno nekaj konkretnega. Ker smo predmet opredelili kot stanje stvari, ki vključuje partikularije in univerzalije in je vedno realen, moramo vgrizniti v kislo jabolko intencionalnosti. Kaj je intcncionalni predmet? Odgovor ni enostaven. Običajno se predpostavlja Brcntanovo pojmovanje o intcncionalni neeksistcnci teh predmetov v odnosu do realnih predmetov. Vendar jc ta pozicija za materialista (bolje fizikalista) nesprejemljiva, ker bi v tem primeru poleg bitnosti, ki eksistirajo v prostoru in času (so v svetu), imeli še druge bitnosti, ki so zunaj tega sveta. Obstoj takih bitnosti bi lahko dopustili, vendar jc vprašanje, kako vemo, da so14. Druga možnost je, da izhajamo iz ugotovitve, ki jo zagovarja tudi Potrč, da jc vsako duševno dejanje v intencionalni relaciji do stanja stvari. Pri tem pa jc vseeno, ali to stanje drži ali ne. Govorimo lahko o intencionalnem nexusu, ki jc med duševnim dejanjem - bolj natančno med vsebino duševnega dejanja - in stanjem stvari. Vendar intencionalnost ni cmergcntna lastnost, ker bi potem bitnosti, ki bi posedovale intencionalnost, morale biti podvržene ne samo fizikalnim zakonom, ampak še nekim drugim zakonom 15. Zato je edini izhod naslednja interpretacija:
(i)	Vzrok vseh človeških gibanj jc zgolj v fizikalnih procesih, ki delujejo v skladu z zakoni fizike;
(ii)	prepričanje povzroča človeško delovanje;
(iii)	Torej, prepričanja niso nič drugega kot fizikalni procesi, ki delujejo v skladu z zakoni fizike.
Tako smo pri koncu:
"Vsebina misli je torej razmerje med materialno podlago misli ter predmetom misli. Obstaja kot abstraktna informacija oz. usmerjenost. Kot razmerje jc vsebina usmerjenost in ni glede tega nič manj abstraktna od drugih razmerij, ki jih lahko zasledimo v prostoru. Gre torej za razmerje do predmeta, ki pa predmet zajame zgolj kot relat, nič več kot je tudi sicer potrebno za vsako relacijo." (231)
14 Bitnosti, ki niso zmožne vzročnega delovanja, so za nas nespoznatne. Seveda u teza ni nekaj novega, saj jo lahko najdemo že v Platonovem Sofistu, kjer tujec iz Eleje predlaga, da je sila znak bitja (274 d - e). Če bitnost ne poseduje sile, potem ne more imeti možnega učinka - tako tudi, če bi že obstajala, ne bi mi nikoli imeli dobrega razloga, da bi bili prepričani v njen obstoj. Kot možen protiprimer tej lezi lahko navedemo nekatere interpretacije EPR eksperimenta, ki izhajajo iz predpostavke, da lahko dobimo informacijo o spinu na eni strani ne da bi bili v vzročni zvezi z njim - to je posledica dejstva, da smo izmerili spin na drugi strani. Tako bi v skladu s to interpretacijo imeli znanje o stvari (spinu), ne da bi bili z njo vzročno povezani. Vendar je cena za to velika - dopustiti moramo obstoj transcendentnih univerzalij (plalonizem) in zavreči vzročno teorijo za upravičbo znanja.
Podobno tezo zagovarja Davidson, ko govori o anomalnem monizmu (D. Davidson 'Mental Evaits' v Essays on Actions and Events, Oxford, O.U.P., 1980).
Razmerje torej ni nič manj realno in nič manj konkretno kot tisto, kar v Potrčevem primeru funkcionira kot relat. To lahko ilustriramo s tipičnim primerom relacijc, na kateri jc zasnovana sodobna znanost - relacija vzročnosti 16. V nasprotju s humovsko tradicijo lahko govorimo o vtisu - impression - vzročnosti, čeprav je to na nek način theory laden tako kot vtis o barvah. Če lahko imamo vtis o rclaciji vzročnosti 17, potem jc sama relacija ravno tako konkretna, kol so konkretni njeni relati.
Z analizo kratkega poglavja sem poskušal pokazati nekatere možne implikacijo, ki izhajajo iz Potrčevega opredeljevanja naturalizma in materializma v območju splošnosti (univerzalij) in predvsem relacij in ki pravo podobo dobijo šele tedaj, čc jih apliciramo na področje problema vzročnosti, kar pa nc more biti predmet te razprave.
16	Več o tem v B. Borstncr Nature of Laws of Nature v Proceedings of XIV. Wittgenstein Symposium (1988), v tisku.
17	Ta trditev temelji na ugotovitvah psihologa A. Michotla v delu The Perception of Causality, Mclhucn, 1963, da obstaja neposredno vizualno zavedanje vzročnih sckvcnc. Rezultati eksperimentov sicer kažejo na dejstvo, da so vizualna zavedanja lahko včasih zmotna, vendar to ne izključuje direktnosti (neposrednosti) vizualne zaznave določenih vret vzročnih sekvcnc. Kot trdi Michotte, je najboljši primer, ki zagotavlja podkrepitev njegove predpostavke, taktilna zaznava. Pri tem ima v mislih Zaznavo pritiska na naše telo. Čc nekaj pritiska, potem deluje vzročno (ta trditev jc tipičen primer analitične trditve). Čc SC neposredno zavedamo pritiska, kar običajno drži (ali vsaj izgleda tako), potem se neposredno zavodamo vzročnosti.