Krištof Šmid
(Konec.)
Kakov srebrn potoček napajaj&č zeleue lirade, po katerih mirno teče in ob katerega bregorih rasM nežne cvetice, tako mirDO in dobrodejno je teklo življenje Krigtofa Šmida. Da-si čez osemdeset let star, bil je veadar še zmi-rom 6yrst in zdmv na dnhn in telesn, samo o slabem vrenienn je čutil htzde bolečine in nekako trganje po telesu. Tefkrat je ilejal: »moja žile so po-dobne struoam na pltuiki (barfi); o vlažnem Trementi se mi zde hlapoe, o lepem pa zategiijeae." Emalu so se pokazale slabosti njegove starosti in Ijlagi starfiek je začel vidno hirati. Ksdar ga je falo spreniljal po natadnih spre-hajališHh, veSkrat nin jc bilo trelm sesti na kako klop, da se je nekoliko od-dahoil. In kako prijetno je bito videti sivega stari?ka z rudečiiui lici, kadar mu je kak otrok prinesel cvetico iu mu poljnbil roko. Prijazno se nui jo nasmehnil, zahvalil in dejal: Jaz nijsem več tako ra'en in skočen, kakor si ti, ljubo moje dete; poglčdi me, jaz sem nžč na ve{eru svojega življenja." Po-lagoma je korakal proti svojej hišiei, a kmalu je prišel Cas, da je nij mogel več zapustiti. Bil je Se \-edno delaven in bistrega duhl Malo dni pred smrtjo je še spisa! dogodlje svojoga življenja na prošnjo dragega mu prija-telja, umrtega kardinala pl. Diepenbrocka, Vratislavskega knezoSkofa. Te do-godbe so zc!6 mlkavnc, le Skoda, da nijso tlogotovljene.
Leta 1853., na dan sv. KiiStofa, povabU je starček k sebi na kosilo svoja dva Se živefa brata ia dvo sestri. Vsi skupaj so bili stari 380 let. Pri jedi je bil KriStof Šinid zel6 vesel. S pobožniuri občutki jili je spomiujal, kolike sirote so bili po ofietovej smrti; kako je živela mati t pomanjkanji in trpljenji, bres norcev in pomoči; kako bridko so plakali pri grobu dolivega očeta in kako čudno je ljulri 13og skrbel za vse, da so se preživeli in toliko Btarost dosegli. ,,HTalite Boga", dejal je ganjenim bratom iu sestram, nkateri tako čndEO skrbi za Sloveka."
God, katercga ,je Kr. Šmid ta dan ptaznoval, bil je poslednji v njegovem življenji. Kmalu potem so se vratile razli&e nadloge Sez ubozega starfka. V začetku zime mu je izbolela sestn Franja, ki jo toliko let živela ž njim v veselji in zadoToljnosti. Po cele noči je Krištof Šmid sedd pri postelji bolne sestre in jej je stregel, kolikor je mogel in znaL V tem težavnem poslu mu je pomagala sestra Keza, ki je prišla takij k njenni, ko je avedela o ueTaraej bolezni sroje sestve. Bilo je diie 18. julija ob dfeli zjulraj, da rou je uinrla blaga sestra Franja, njegova najboljša poskežnica.   Kato lmdo
91                                                      —
je ta smrt zadelt blizu 86 let starega starfka, tega moje pero popisati n<! rnore. ln kaj ga ne bi, ako pomislimo, da mu jo m*lo nc vse sTOJe živ ljenje stregla s toliko Ijubezuijo, kakoršna se tualokdaj nahaja nietl brati iit BestramL Krištof Smid se je vdal popolnoma v loljo božjo. Augaburžani so mu iikazovali veliko sočutja v njegovej bridkosti. A n&jbolj ga je ganilo sočntje, katero so mu pokazali takrat v Augsbiirgu zbrani bavarski Skofje. Vsi so ga prišli obiskat in tolafit r njegoveni trpljenji. Pred slovesom je prosil Krišiof Šmid grofa Keisacha, uionakoiski-ea škoia, za sv. ljlagoslor, rekoS: Bstar seta užd in skoraj mi bode ninreti. V življenji ne bodem ve5 imel te Telike sreče, da bi videl svoje prcčastite cerkvene poglaTarje; zatorej Vas proHim sv. blagoslova." To rek^ii pokleknil je ubogi starček na tresoči se koleoi. Cerkveni poglavarji so ga obstopili v škofovskej obleki in nad* vladika je vzdignU roki aad sivo glavo jioniiiiega starčka, da mu podeli B^. blagoslov. To trenotje ji; bilo zel6 velidastno, kaj tacega se malokdaj pri-peti v čloreškein življrnji. To je bU zaduji blagoslov, ki ga je prejel Kr. Šmid na večor srojega življenja. Od tega C-asa sn je začelo za ojcga maogo trpljenja. KolBra, ki se je bila v Monakovem zatela, priJla je tudi v Augs-linrg. Tu je najpred nmorila njegovo 82 let staro sestro Rezo, katero je bil pustil ondu bivajočanii strijcu v postvežbo. KriStof Šniid je bil tudi pri njenej smrtnej po.stclji naTzoč, njolil je in tofil Ijridke solze, ko je izililinUa s^ojo blago dušo v roke vseinogoCncga Boga. Kmalu i& njo je umrl š« jeden živeji njegor bi-at in njegov najljubeznivejsi prijatelj, korar VLncencij pL Pavla liader. Tako je od žalosti vea pobiti staržek ostal sam. Nij g» ime] filoveka, da bi mu biJ lajšal njegove srčne bolečiue. A čudovita je bilft njeggnii kršč&aska udaaoat v voljo božjo po toliko bridkih kkužtijsji. Saox se je tolažil in dejal: ^tako jebožja volja; Bcgjs mcja toiažba in moja mo5; on me ne bode zapnstill" Iu res ga Dij pustil dolgo samega in ločenega od svojih Ijubljencev. Kmalu se je gutil zM slabotnoga in moral je v posteljo, ¦— & dnizega due nij mogel vee vstati. Skrbuo se je pripiavljal ta svojo zadnjo ui"o. Proje] je sv. zakramente luuirajoeUi in z najvačjo potrpežljivostjo čakal sinrti, da ga preseli tja, kjer xiij več uobenih tuiSav in nobencga trp-ljenja. Tudi on dobi kolero in bilo je 3. septembra aeko nedeljo zjutraj o polu osmii, da izdibne prtljubeznjiri prijate^j otrok svojo blago dušo t roko 6nega nobeSkega ueitelja, ki je dejal: pustite maliui k jneni priti, kcr njfli je nebeško kraljustvo.
V vtorek po pGIadne so pokopali njegovo trnplo. 0 drugGin času bi bilo gotovo pol raeaU šlo za pogrebom, a tako jih jo šlo \o malo za njegovo krsto (trage), tudi uij bilo niti cvetic niti otrok, katere je pokojuik ves Cas avojega življenja tako zeI6 ljubiL Velik gtrab pred kolero je bil tega kriv. 0 veteaem soliincm sritu so izpuatili krslo mcd uiolitvanii za ujegovo duSo t Crno jaino. Vsi, ki so stali okoli groba dragega prijatelja nedolžnih otrok, bridko so čutili t« veliko izgubo ter se sponiiujaU njegofih besed. s kaberimi jih je tolikokrat opomiujal k bogoljubnemu živijenju. Otroei, kadar koli bo-dete čitali njfgove prefepe spise, sponmite se tudi vi njcgovega žirljenja, ka-teio \aia seiu tukaj popisal v izpodbudo io posucino!
Alojzij Jerše