Cerkvene zadeve. Pridiga, katero so govorili premilostljivi knez in škof lavantinski dr. Mihael Napotnik v začasni cerkvici oo. Iraneiškanov o priliki blagoslovljenja peterih novih zvonov za novo Sarno cerkev blažene Device Marije, matere railosti, v Mariboru na devetnajsto pobinkoštno nedeljo, 13. oktobra 1895. Danes, ko slišite glas njegov, ne otrpnite v svojib srcih. (Ps. 94, 8). V Gospodu pobožno zbrani kristijani! Prijetna je godba, kadar vbrani glasovi done po zraku, in nič ne moti, nič ne kazi in ne kvari umetne skladnosti. Vojščak, še tako vtrujen in spehan, zopet oživi, in pogum mu širi in širi prsa, da bi mahoma udaril na sovražnika, ko zasvira blagoglasna godba. — Krasno je petje, ki prihaja iz čistih grl dobro izurjenih, navdušenih pevcev. Golo resnico govori modri Hiponec, sv. Avguštin, ko pravi: »Kako vendar semmilo jokal pri popevanju hvalnic in psalmov. Glasovi somi doneli nauho, resnica paje silila v srce, in plamen strahu božjega je švigal iz njega. Vroče solze ganutja sem točil, in bilo mi je tako milo pri srcu in tako prijetn.ovduši.« — Lepe so orglje, kadar njih veličastni glasovi bučijo po cerkvi, bodisi da oznanjujejo sveti mir Božičnega praznika, ali veselo alelujo Velikenoči, bodisi da vzbujajo žalost in otožnost na resnomili dan vernih duš. Godba, pelje, orglje — kako moč imajo vendar do človeškega srca. Sedaj je zelo razveselijo in sedaj globoko užalijo. In potem takem kaj čuda, da jih je posvetila sveta eerkev službi božji? Pa ta naša skrbna mati, ki nas spremlja od zibele do groba in še črez grob, ker moli za svoje umrle otroke, ona je našla poleg godbe, petja in orgelj še drug primeren pripomoček, da govori k srcu svojih vernih otrok in da jih vodi kakor Ijuba raati svojega dragega otroka in to ne le samo doma, temveč tudi daleč proč od liiše božje. In to je zvon, ki nekako razširja in razteza službo božjo, ker ne opominja le obiskovalcev cerkve, marveč spodbuja tudi popotnika na cesti, jetnika v ječi, vojaka na straži, delavca na polju, bolnika na postelji, uradnika v pisarni, učenjaka pri preiskavah, naj mislijo vsi na Boga in naj služijo njemu. 0 kdo bi pač vredno ocenil pomen, ki ga zvon ima za povzdigo cerkvenega mišljenja in življenja! Srečna duhovnija, katera sluje zaradi lepega cerkvenega petja, ki tako globoko sega v človeško dušo. In tako blagoglasno in miločutno petje se razlega pogostoma po tej cerkvid Bogu v slavo in vernikom v spodbudo in povzdigo k višim rečem. Toda nič manj srečna je župnija, ki ima vbrano, leposkladno zvonjenje. In tudi to ima od danes naprej tukajšnja predmestna fara. Oskrbeli ste si, predragi župljani, z združenimi močmi, kakor novo cerkev, tako nove miloglasne' zvonove. In jaz sem na željo Vašega častitega, za božjo čast in vzveličanje Vaših neumrljivih duš nevtrudno delavnega župnika-oskrbnika o. gvardijana Kalista Heric-a prav rad sem došel, da posvetim in blagoslovim nove zvonove. Po slovesni sv. maši bodem opravil to veselo delo, in dne 27. tega meseca se bode posvečenih zvonov mili glas prvikrat razlegal po Mariborskem mestu in njegovi lepi okolici, se bode razlegal po prijaznih gričih, vinskih gorieah in divnih dolih, vabeč Vas, da pojete hvalo večnemu Bogu za pridobljeni dar, za prejete dobrote božje. Predragi kristijani! Največe veselje današnje nedelje so nedvomno novi zvonovi. Kjerkoli se srečata danes dva farnika te duhovnije, govorita gotovo o tej novi, cerkveni pripravi. In potem kaj čuda, da sem se tudi jaz odločil za kratko besedo o posvečenju in o pomenu cerkvenih zvonov? Zvonovi, dasi so mrtvi in mutasti, govore vendar dovolj glasno in umevno za pobožnega kristijana. In resni so nauki in koristne so resnice, katere oznanjajo eerkveni zvonovi. Zato Vam, preljubi v Gospodu, kličem s svetim psalmistom: »Danes, ko slišite njihov glas, ne otrpnitevsvoj ih srcih.« Ti pa, o sveti Duh, delivec vseh milostij in naš posvečevalec, pridi, pridi ter napolni mene in moje mi mile poslušalce s svojimi sedmerimi darovi! Salve regina, mator misericordiae! Geščena si kraljica, mati milosli! . (Dalje prih.)