ZA SPOMIN FRANCIJU NOVAKU-GRČI
ČLOVEK, ŠIROK KOT NEBO, TIH KOT MIRNA VODA
TATJANA DOLŽAN
Tistikrat sva se srečala po naključju. Konec poletja sem si zaželela škrlatice in materini skrbi navkljub (»Ja, pa kar sama tako visoko?« — »Oh, saj ta pot je bolj prometna kot cesta čez Jezerski prelazi«) odštopala proti Zgornjesavskl dolini. Drugi šofer, ki mi je ustavil na prav nepri-kladnem mestu na Črnivcu, je bil planinec. Domenila sva se, da greva skupaj na Škrlatico, ko sva že oba sama. Sprva mi je bilo nelagodno deliti korak s popolnim neznancem in še fantom povrhu. Očitno pa v gorah take zadrege ne bodejo globoko in je šlo — družabnost je pač prirezaia peruti moji samotni duši. Ko se je odprl pogled na trate v zadnji tretjini poti, je sredi zelenine zasvetil šotor. Kar vedela sem, da je tu prespal, morda celo počitnikoval Franci. Pogled v notranjost mi je to potrdil. Njega pa ni bilo nikjer. Morda bo na vrhu. Zdaj mi je biio že docela jasno, da si bom izlet sama s seboj privoščila kdaj drugič. Francija že dolgo nisem videla: odkar smo se razšli, odkar je naša kanjavška pote-puška druščina razpadla na pare in začela dobivati dva-, trikllogramske nove člane, nepoparjeni pa smo si drugje iskali vsak svoj par. Pravzaprav je bil Franci vedno čuden tič. Najraje je hodil sam in v^dno tovori! s seboj šotor, fotoaparat z obročki za makro fotografijo, kuhalnik, kakšno juho pa jajca, mast in spalno vrečo. Kot polž; lahko se je ustavil, kjerkoli mu je srce obstalo in prespal sredi trat in tišine. Tega drugi nismo zmogli; tudi nismo znali hoditi čisto počasi, se kar naprej ustavljati, prisluškovati, občudovati rože, drevesa in živali, brez naglice narediti posnetek ali dva. Raje smo si oprtali najlažje možne nahrbtnike in potem drveli z enega konca hribov na drugega, ustavljali pa smo se le za malice, poležavanje ali zabavljanje, prijateljska mačja pretepanja in nagajivostl. Tega pa Franci ni znal; te njegov širok trebušni smeh ga je izdajal, da mu naša igra ugaja. S Francijem sva se zares stopila, staknila, le enkrat pred to Skriatico. V Klinu, lovski koči v Kamniških, smo pripravili novoletno praznovanje. Takrat sem imela obdobje intenzivnega pletenja. Prosil me je, naj mu spletem pulover ali brezrokavnik, mi prinesel globoko modro volno in sredi novoletnega vznemirjenja je nastajalo novo oblačilo. V moje delo se ni vtikal, dogovorila sva se ie za kroj. Skončala
Franci Novak-Grča na lanskoletni Antenlni gorsko čistilni akciji
sem ga potem doma, V zahvalo mi je podaril sliko — gorsko pokrajino z osamelimi drevesi in skalami, svet, o katerem je sanjal njegov čopič, ko je z neakadem-skimi potezami nanašal oljne barve. To je bil najin spoj: izmenjata sva delo najinih rok in domišljije. Meni je ta slika dragocenejša od grafik in olj z znanimi podpisi. Njegovih pravljic in zgodb, ki jih je pisal z vso radoživostjo otroškega duha, njegove prelepe vile Fulate, nisem mogla tako tepo doživeti; preveč sem si dala ■opraviti s ta pravo književnostjo. Na poti proti vrhu sem mimogrede spraševala, če je kdo videt Grčo, kot je bilo Francijevo planinsko ime. Nekdo nama je pokazal proti vrhu — in res smo se sešli tam; tudi on ni bil presenečen: zakaj neki bi se vedno srečevala le v Ljubljani ali pri prijateljih. Kazal je med skale, kjer je že pred vojno stal križ; Franci je pred leti pritovoril gor novega, železnega, manjšega, in ga zaščitil z barvo. Pa nekomu ni bil po volji; takšna znamenja v socialističnih hribih ne smejo kaziti narave, onkraj meje jo pa lahko lepšajo. Bil je gre-
PLANINSKI VESTNIK^^M^^mmmm^M
nak, a istočasno se je že režal, ko je imel nove načrte v mislih. Malega človeka ni mogoče poteptati, je preveč na tleh; ničesar ne more izgubiti, zato se vedno znova vzravna. Franci pa ni bi! kar tako Grča; njegov ponos je bi! nad politiko in vsakdanjostjo drugih. »Veš, da sem prvi in najbrž edini gorski smetar v naših hribih?« me je vprašal, ko smo plezali nazaj na sedlo. »Se zmeraj pobiraš smeti?« Pokimal je in me povabil: »Spodaj na sedlu, okrog tistega balvana, vsi malicajo, tam bom zdaj počistil, Škrlatico smo tudi že očistili; veš, padel sem in se potolkel, lahko bi zgrmel dol. Potem je šel tja na nevaren del Brane, navezan.« Kar sijal je: na Antenini akciji so spravili ne vem koliko vreč s Triglava. Vsak konec tedna je prinesel v dolino najmanj eno vrečo odpadkov, raje dve ali tri, kolikor je pač zmogel nesti, »Še vedno hodiš kar sam?« »Ja, le včasih se mi pridruži Brane. Poleti sva spet delala na Vršiču; veš, okoli tiste kočice Gorske straže PTT sva sadila rože za arboretum.« »Še zmeraj?«
Kočico smo postavili skupaj s člani GS PD PTT Kanjavški potepuhi nekje 1977,, Brane in Franci sta okoli nje nasadila planike, svišče, klinčke, sončeca, murke in podobno cvetje, ki pa je le preveč vabilo ljudi in nikdar ni moglo v miru rasti. Ta dva zagnanca pa sta kljubovala in vedno znova zasajala. Morali smo ju naglas občudovati.
Potem sem se spomnila njegovega truda pozimi. V Kamniški Bistrici in tudi okoli Ljubljane je imel po gozdičkih cele jate ptičnic, precej plače je dal za zrnje in lojeve pogače, da je krmil ptice vsako dolgo zimo. Ej, Franci! Ni ti uspelo dobili dekleta, ki bi te razumelo, zato pa ti je prijateljica vsa narava, vsaka trava, skala, roža, ptica, gamsi. Širok si kot sonce, tih kot voda, ki pronica skozi zemljo; kdo od nas posvetnih ljudi bi zmogel hoditi s teboj, biti tako zvest ljubezni do narave, tako temeljit v tem hrepenenju! Okoli balvana so sedeli ljudje in malicali, klepetali, prihajali in se odpravljali. Moj popotni tovariš je malo debelo pogledal rdečo vrečo in potem Francija, pa je razumel in vsi trije smo mrzlično začeli pobirati in iskati konzerve, tetrapake, staniol in drugo navlako.
Franci je naglas komentiral: »No, vidiš, kar pod skalo vtaknejo pa so srečni, da se nič ne vidi, in so prepričani, da so prispevali k čistoči gora! Potem pa sneg, voda, živa! kamen premakne — in potem pridem jaz pa poberem...« Pridno sva z Ivanom pomagala na ves glas 22 udrihati čez planince, ki celo pivo pri-
nesejo gor, prazna steklenica pa je pretežka za pot navzdol. Spogledovali smo se in škilili proti naokoli sedečim, ki so čudno gledali; nekateri so se počutili nelagodno, drugi so nas na glas hvalili, pomagal pa ni nihče. Zame je bilo to doživetje prve vrste; takole na delu tega gorskega smetarja še nisem nikoli videla; z zavistjo sem ga opazovala, kako naravno si je naložil že drugo polno vrečo odpadkov.
20. oktobra 1988 smo se Kanjavški potepuhi spet zbrali. Na ljubljanskih Žalah. Slab teden prej je Franci v avtomobilski nesreči za vedno odšel na planinske trate, v skale, med ptice in rože. K Naravi, s katero sta se tako ljubila.
Jutro na Jezerskem
NEŽA MAURER
Jutro z belimi skalami in zelenim
nebom,
s smrekovimi iglicami — trepalnicami
noči —,
sanjavimi od sanj, s smehljajem molčečega Človeka.
Iz njegovih oči bo vzšlo sonce.
Naj ne vzide! Naj ostane prvi svit, pričakujoče drhtenje s povešenimi trepalnicami noči In skalami,
belimi kot otroški smeh.
Prosim, besnim, rotim
NEZA MAURER
Prosim, besnim, rotim planino, naj bo trdna. Skušam jo očarati, varati,
kot ona mene. Mučim se.
Srage mi drse po licih in se mešajo s solzami. Kalne oči so napol slepe, vendar vidijo:
Kamen za kamnom se krušl s stene.