GEOGRAFSKI OBZORNIK PARAGVAJ Igor Fabjan UDK: 908(892) COBISS: 1.05 IZVLEČEK Paragvaj Država sredi Južne Amerike je bila zaradi svoje lege in v zadnjih stoletjih zaradi številnih vojaških dikta- tur že od nekdaj dokaj izolirana. Območje današ- njega Paragvaja so ob prihodu Spancev naseljevali le nomadski Indijanci Gvarani. Zdaj jih je v sestavi prebivalstva le dobre 3 %. Med mestici se je ohra- nil poseben jezik, katerega pomen je skoraj enako- vreden španščini. Gospodarstvo temelji predvsem na kmetijstvu; politična in gospodarska oblast je že dol- go v rokah majhne elite bogatih lastnikov zemlje. KUUČNE BESEDE Paragvaj, Južna Amerika, regionalna geografija ABSTRACT Paraguay Due to its position in the midst of South America and the numerous military dictatorships of the past few centuries, the country has been rather isolated ever since. At the time of the Spanish conquest, the terri- tory of present Paraguay was populated with nomadic Indians, the Guarani, only. There are only about 3 % of the Guarani in the population structure now. A spe- cial language that has survived among mestizzos has the importance nearly equal to that of Spanish. The economy is based primarily on agriculture; political and economic power has already long been in the hands of a small elite group of rich land owners. KEY WORDS Paraguay, South America, regional geography AVTOR Igor Fabjan Naziv: univerzitetni diplomirani organizator dela Naslov: Sarhova 34, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0)1534 33 91 E-pošta: igormarie@ hotmail.com 16 Paragvaj meri pr ibl ižno toliko kot Nemči- ja, vendar ima le okrog 5 mili jonov prebival- cev. Večina jih je osredotočena v vzhodnem delu države. Zahodni del, imenovan Chaco, je zara- di hude vročine in pomanjkanja vode zelo red- ko poseljen. V gozdovih ob meji z Bol iv i jo je še mogoče naleteti na posamezna indijanska plemena, medtem ko savanske ravnice soraz- merno uspešno obdelujejo evropski menoniti, pripadniki evangeličanske verske ločine, ki po ortodoksnem načinu živl jenja spominja na mormone. V Paragvaj so prišl i v tridesetih letih 19. stoletja, večinoma i z Severne Amerike in Evrope. V njihovih naseljih je še vedno prevla- dujoč jezik nemščina. Paragvaj leži v notranjosti Južne Amerike, med Argentino, Bolivijo in Brazil i jo. Zaradi odmaknje- nosti in političnih razlogov so njegovi prebival- ci že od nekdaj odrezani od sveta. Španski kolonizatorji so se zavedali izoliranosti sredi pro- Slika 1: Na tleh današnjega Paragvaja je nekaj dobro ohranjenih nekdanjih jezuitskih misijonskih postaj, v katerih so razmeroma dobro živeli številni Indijanci. Danes predstavljajo skoraj edino turistično zanimivost v državi (foto: Igor Fabjan). GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Reka Paragvaj, ki se izliva v Atlantski ocean, je najpomembnejša prometnica za povezavo s svetom (foto: Igor Fabjanj. stranih gozdov in iz povsem praktičnih razlogov niso pretirano preganjali prvotnih prebivalcev; z njimi so raje zaživeli v nekakšnem sožitju. Od Indijancev so dobivali hrano in se poročali z nji- hovimi ženskami, v njihovih rokah pa je bila trd- no zasidrana oblast. Tako so današnji prebivalci Paragvaja večinoma mestici, mešanci Indijancev Gvaranov in Spancev, le kakšne 3 % je ostalo pra- vih Gvaranov, 2 % prebivalstva pa sestavljajo beli priseljenci. Med slednjimi je veliko Nemcev. Japonci so se tod naselili po 1. svetovni vojni. V Paragvaju je tako kot v večjem delu Juž- ne Amerike uradni jezik španščina, skoraj enakovredna pa mu je indijanska gvaranščina, ki je predvsem pogovorni jezik, čeprav jo v zadnjih letih uvajajo tudi v šole. Oba jezika sta prisotna v knjigah, časopisih in na radiu. Nad uporabo indijanskega jezika so se nekoč zgražali evropski misijonarji, toliko bolj priljub- ljen pa je bil pri vojaških oblasteh, tako da so v nekaj velikih spopadih s sosednjimi država- mi uporabo španščine pri poveljevanju iz var- nostnih razlogov celo prepovedali. Paragvaj je preživel več hudih vojaških dikta- tur, kar ga je ob nesmiselnih vojnah s sosednjimi državami še bolj pahnilo v osamo. Neodvisna republika je postal leta 1811, toda že kar prvi predsednik je vladal kot diktator. V vojni z Bra- z i l i jo , Argentino in Urugvajem med leto- ma 1865 in 1870 je Paragvaj izgubil obsežna ozemlja in skoraj polovico prebivalcev. Po končani vojni je državo zajela dolgotrajna kri- za, polna vojaških prevratov. Prebivalci kolikor toliko mirno živi jo šele od leta 1989, ko so se rešili še zadnjega diktatorja in ko se je zače- la država odpirati navzven. Do takrat je bil več kot trideset let na oblasti general Alfredo Stroessner, ki je bil hkrati vrhovni poveljnik voj- ske. V času njegove absolutistične vladavine, na oblasti se je obdržal predvsem zaradi kru- tega ravnanja s svojimi nasprotniki, je v zao- stali državi vendarle prišlo do določenega družbenega in gospodarskega napredka. Vsaj v večjih mestih so bili prebivalci deležni brez- plačnega izobraževanja in zdravstvene oskr- be. Stroessnerjeva tajna služba je imela med 17 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 3: Trgovanje z vsem mogočim blagom je glavna dejavnost prebivalcev obmejnega mesta Ciudad del Este /foto: Igor Fabjan). ljudmi pravcato armado ovaduhov, ki so neu- morno iskali državne sovražnike. S terorjem je diktatorju uspelo zadušiti tudi kulturno življenje, zato se je večina pisateljev, pesnikov in drugih umetnikov umaknila v tujino. Vračati so se zače- li šele po njegovi odstavitvi, ko so Paragvajci končno svobodneje zadihali. Razmere v državi danes spominjajo na raz- mere v nekdanjih socialističnih državah. Mno- gi pravijo, da z odhodom zadnjega diktatorja gospodarstvu ne gre nič bolje, na račun »de- mokracije« pa se je precej razbohotil kriminal. V obdobju Stroessnerjeve vladavine sta se z njegovim blagoslovom v državi zelo razmah- nila tihotapljenje in uvažanje blaga brez carin. Na ta način so si bogati vladajoči izbranci nakopičili velikansko bogastvo. Njihova dediš- čina je še vedno opazna, saj so trgovine in večje tržnice presenetljivo dobro založene. Napro- daj je prav vse, od najsodobnejših avtomobilov in zabavne elektronike do cigaret in alkohol- nih pijač najbolj znanih svetovnih znamk. In to po cenah, ki so pri elektroniki podobne zahod- noevropskim, medtem ko so tekstilni izdelki in hrana mnogo cenejši. S sosednjimi državami še vedno poteka na pol legalno trgovanje. Naj- lepšo podobo tovrstnega kupčevanja kaže mesto Ciudad del Este na tromeji z Brazi l i jo in Argentino. Ulice in trgovine so polne ljudi in najrazlič- nejšega blaga, med katerim je veliko tehničnih predmetov. Predvsem zaradi njih sem po naku- pih prihajajo Brazilci in Argentinci, medtem ko Paragvajci nakupujejo v Brazil i j i predvsem pre- hrambene izdelke. Mesto, ki živi od nakupoval- nega turizma, »pravim« turistom kaj dosti ne ponuja. Edino turistično zanimivost so žal žrtvo- vali gospodarskemu napredku. Na bližnji reki Paraná so nekoč šumeli eni izmed največjih sla- pov v Južni Ameriki, ki so žal izginili v vodah mogočnega zajezitvenega jezera največje hidroelektrarne na svetu, imenovane Itaipu, ki z elektriko oskrbuje predvsem brazilska mesta. Brazilci so namreč priskrbeli večino denarja za ta megalomanski projekt. Jezero za 2 2 0 metrov visoko betonsko pregrado meri več kot 1300 km2. Prebivalci glavnega mesta Asunción vedo povedati, da si lahko nekoč brez skrbi hodil po mestu tudi sredi noči. Tajna policija je bila namreč povsod in če nisi nasprotoval režimu, se nisi imel česa bati. Danes se je v večernih urah dobro izogibati najbolj razvpitim mestnim predelom. Kljub temu je Asunción še vedno veli- ko varnejše mesto kot večina zahodnoevropskih mest! Glavno mesto ima le okoli 8 0 0 . 0 0 0 pre- bivalcev in se razprostira na dokaj veliki povr- šini. Prevladujejo nizke stavbe, le v samem mestnem središču je nekaj stolpnic in arhitek- tonsko izstopajočih vladnih zgradb. Pred sled- njimi je danes povsem normalen vrvež, medtem ko so še pred nekaj leti vsakega turista s fotoa- paratom priprli. Asunción je tudi najpomemb- nejše pristanišče v državi. Od tod gre po reki Paragvaj večina državnega izvoza in uvoza. Po reki lahko namreč plujejo tudi velike tovor- ne ladje, ki prestolnico povezujejo z več kot tisoč kilometrov oddaljenim Atlantskim oceanom. Največje naravno bogastvo države sta vodna energija in les. Toda lesne zaloge se 18 GEOGRAFSKI OBZORNIK izredno hitro zmanjšujejo, saj so v zadnjih tri- desetih letih posekali kar polovico gozdov v državi. Kljub temu, da je zdaj nekontrolira- no trgovanje z lesom prepovedano, ga še ved- no veliko izvozi jo ilegalno. Paragvaj nima pomembnejših rudnih bogastev, tako da mora večino kovin in naftnih derivatov uvažati. Indu- strija je slabo razvita in ustvarja le dobrih 15 % bruto domačega proizvoda. Usmerjena je predvsem v predelavo kmetijskih pridelkov, ob živilski pa je pomembna še tekstilna, usnjar- ska in lesna industrija. Tovarne so osredotoče- ne predvsem v okolici prestolnice in v vzhodnem delu države, ob meji z Brazi l i jo in Argentino. Temelj paragvajskega gospodarstva je kme- tijstvo z gozdarstvom, ki zagotavlja kar 7 6 % vrednosti celotnega izvoza. Poleg mesa z veli- kih živinorejskih posestev prinašajo največ zaslužka poljščine, zlasti koruza in kasava, in čaj. V zadnjih letih predvsem za izvoz uspešno pridelujejo sojo in bombaž. Kmetijstvo zaposlu- je več kot 3 0 % aktivnega prebivalstva; mnogim delo na zemlji omogoča komaj kaj več kot zgolj preživetje. Večina obdelovalnih zemljišč je namreč v lasti nekaj sto veleposestnikov, ki boga- tijo tudi na račun slabo plačane delovne sile. Južno od Asunciona turiste privabljajo ostanki nekdaj zelo uspešnih jezuitskih misijo- nov - redukcij, v katerih so dokaj dobro žive- li tudi Indijanci Gvarani. Misijonarska naselja Slika 4: Večina prebivalcev je danes katoliške vere, o čemer pričajo številne cerkve (foto: Igor Fabjan). so zavojevalci pričeli ustanavljati že ob koncu 16. stoletja. Na ozemlju današnjega Paragva- ja jih je bilo okrog trideset. To so bile nekakšne velike samoupravne skupnosti, v katerih je žive- lo tudi več kot 5 0 0 0 prebivalcev. V teh nase- ljih pod nadzorom jezuitov so imeli Spanci in Indijanci enak družbeni položaj. Goji l i so živi- no in obdelovali polja, jezuiti pa so skrbeli za poučevanje o kmetijstvu, mizarstvu in drugih obr- teh, ki so takrat cvetele v Evropi. Zanemarjali niso niti kulture, saj so Indijance učili tudi slikars- tva in kiparjenja. Jezuiti so Gvarane učili brati in pisati; razvili so celo pisno obliko gvaranš- čine. Med drugim so poskrbeli tudi za prevod Biblije. V prvi polovici 18. stoletja je v misijo- narskih naseljih živelo že skoraj 150 .000 pre- bivalcev, ki so imeli v lasti precejšnje premoženje. Zavistni španski priseljenci, ki niso bili deležni te pogače, so se začeli pritoževati španskemu kralju. Ko so v misijonih začeli ustanavljati tudi lastno vojsko, se je Karel III. leta 1767 odločil jezuite izgnati z vseh španskih ozemelj. Zgled- no urejeni misijoni so začeli propadati, Indijan- ci pa so se vrnili k tradicionalnemu nomadskemu načinu življenja ali pa so odšli delat na velika kolonialna posestva. Nekateri izmed jezuitskih misijonov so še vedno lepo ohranjeni in pred- stavljajo eno največjih zanimivosti, kar jih lah- ko Paragvaj ponudi sicer maloštevilnim turistom. V Paragvaju prevladuje toplo in vlažno sub- tropsko podnebje. Sredi poletja, ki se tu zače- nja januarja, se temperature pogosto vzpnejo krepko nad 30°C. Morda tudi zato v Parag- vaju vstajajo zgodaj, kar v Južni Ameriki ni rav- no običajno. Zato pa si po dvanajsti uri privoščijo obvezen počitek - siesto. Takrat se prebivalci večjih mest hladijo v parkih, kjer si je mogoče ob provizoričnih kuhinjah privošči- ti poceni kosilo in popiti hladen čaj. V senčnih parkih so še številne stojnice, kjer prodajajo izdelke različnih obrti. Posebno zanimive so bar- vaste čipke, po katerih so znani nekateri manj- ši kraji v okolici Asunciona. Naprodaj so tudi kasete z raznovrstno glasbo, v kateri imajo vid- no vlogo izvajalci tradicionalne glasbe. Čeprav jo imenujejo polka, z izjemo uporabe harmo- nike ritem in petje nimata dosti skupnega s pol- ko, kakršno poznamo pri nas. Parki nudijo 19 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 5: Asunción ni posebej moderno mesto. Se največjo privlačnost mu dajejo nekatere starejše zgradbe in številni senčni parki ¡foto: Igor Fabjanj. senčno zatočišče tudi ljubiteljem domina, igre, v kateri ob majhnih stavah številni glasno uži- vajo ure in ure. Mnogi domačini se ustavljajo tudi pri pro- dajalcih raznih tropskih zdravilnih zelišč, kore- ninic in lubja. Iz njih kar na ulicah pripravljajo zdravilne mešanice za vsakovrstne bolezni. Domačini uličnim zeliščarjem zaupajo in se nanje obračajo celo pogosteje kot na prave zdravnike. Razlog za to je tudi v mnogo cenej- ših pripravkih tradicionalne medicine. Poleg zdravilnih čajev je zelo priljubljen zeleni čaj jer- ba mate. V Paragvaju ga imenujejo terere, kot poživljajočo in osvežilno pijačo pa ga ljubite- lji, za razliko od drugih čajev v Južni Ameriki, uživajo ohlajenega. Tovrsten čaj i z listov in poganjkov paragvajske bodike so uživali Indi- janci že pred stoletji. Beli priseljenci so se z njim spoznali prek jezuitskih misijonarjev, ki so delovali ob zgornjem toku reke Parane. Caj je hitro postal priljubljen in danes ga obožujejo vsi sloji prebivalstva. Nekoč so imele bogatej- še družine posebnega služabnika, k i j e skrbel le za pripravo in strežbo čaja mate. Caj je bil še posebno priljubljen med gavči, južnoame- riškimi kavboji, ki so skrbeli za črede govedi na velikanskih posestvih. Pitje čaja je za večino ljudi veliko več kot le srkanje poživljajoče tekočine. Ta obred je edi- no opravilo, ki presega etnične, razredne in poklicne razlike. Povabilo na terere je zname- nje prijateljstva in ga, kljub grenkemu okusu, ni vljudno odkloniti. Caj se pripravi tako, da se v bučko ali okroglo posodico iz različnih materialov da nekaj čajnih lističev in se jih preli- je z vročo vodo, nakar se tekočina ohladi. Hlad- no pijačo potem srkajo po nekakšni kovinski slamici. Bombilja, kot se imenuje, je najpogo- steje aluminijasta ali posrebrena, najdragocenej- še pa so izdelane iz čistega srebra in okrašene z zlatom. Na spodnjem koncu ima majhno čebu- lasto cedilo, ki preprečuje, da bi čajni lističi lah- ko prišli v cevko in jo zamašili. 1. Bernhardson, VV. 1993: Argentina, Uru- guay & Paraguay. Lonely planet. 2. Natek, K. in M. 1999: Države sveta 2000. Mladinska knjiga. Ljubljana. 2 0