—. 91 «— DAVORINOV: Bajka o citrončku. * i i i ¦ " ^iha pomlad je prišla, vir sladkosti in veselja. Dahnila m ijj je na zeniljo, da so vstale zelene bilke, da je pognalo brstje na golein drevju. Pod zemljo jc donel glas, silen in močan; slišali so ga zvončki, vijolice, trobentice in bele marjetice in so vstali. Začudeni so bili nad prirodo, ker je sijalo ^h Jf sclnce in se smejalo življenju. Ptičke so se vrnile iz /m*" Jm\ dai'nili krajev in pozdravile pomlad; veseli glasovi ' ^\ ^^L so plavali čez poljano ... * * Solnce je zbudilo tudi citrončka, ki je spal v mali bubi pod široko streho. Izpredel se je iz postelje in si pomel oči, ko jc ugledčil svetlo solnce nad seboj. Pogladil in oznažil si je mala rumena krilca, brčice si je naviiial in se odpravil v svet. Plaval jei po zraku kot izgubljen žarek zlatega solnca in iskal znancev. Siv krt je šetal po razoru. Zagledal je v zraku rumenega prijatelja in mu zaklical: »Kam pa, kam, citronček?« »Ej, stric,'< je odgovorii citronček, »ravnokar sem se zbudil, na po-jedino sestre Pomladi grem.« In je odletel dalje... Priletel je na gozdni breg, kjer je sedela Pomlad in kjer so stale mize iz zelenega maliu. Pornlad, sestra citrončkova. je sedela na zeleni travi in sprejemala goste. Lepa je bila in ponosna, vsa posuta s cveticami in z zeleno krono na glavi. Vse stvarstvo je bilo njeno, in solnce ji je sijalo iz lepih oči... Veliko živalc ie bilo že iain: zelene žabice s hreščečimi trombami, rjavi hrošči, dolge pisane gosenice, lokavi kačji pastirji, kavalirske mu-šice, čebele v spremstvu os in trctov, vitke enodnevnice in rejeni čmrlji, citrončkovi prijatelji, Prišle so tudi malt pikapolonice; zibale so se in se prikljanjale zbrani družbi. Tudi črni muren in kobilica, vsa zeleno oblečena, sta obiskala družbo in zaigrala pesem, da so si navzoči brisali solze navdušenja. Ko se je gostija že davno začela, je prišel leni polž in opravičeval svoj pozni prihod. Na modernem aeroplanu se je pripeljal lahki komar, obletaval goste in jim kazal svojo umetnost... Citronček, opravl.ien za ples in veselje, je prisedel k mizi prijateljev čmrljev. Urne natakavice mravlje so točile pijačo pri zvončkih in troben-ticah in jo nosile na mize. Na male krožnike marjetic so prinašale ročna zelišča in sladke koreninice; gostje pa so srkali pijačo z modrih kelihov pomladanskega žefrana. Jztočile so veliko pijače in ker se jirn je zdel citronček najlepši, so inn je prinesle največ. Runieni kavalir pa je izpil vse, zakaj v prešerni radosti je pozabil na inero in moč pijače in se upi-janil. . ¦. ^. 92 ¦- Pozno popoldne, ko jp jelo zaiiajati solnce, je končala Pornlad svojo gostijo; poslovila se je od gostov in odšla... Tudi gostje so se razšli. in citrcnček je odfrfral domov. Postrani je letal, krilca so udarjala ncetiiikoinevno, da ni čutil bližajočega se vetra. Na grmu sredi polja je sedel kos, mežikal v solnce in si žvižgal ve-černo pesem. Ugledal ic metulja, zmedenega in vihravega, in nehal peti... Citronček je letel dalje; toda Dripihal je veter in ga odnesel v razor. Ondi, na črni vlažni zemlji, je počival metulj in zaspal. Prišla je noč, zvezdnata, mrzla pomladanska noč; citronček je poginil, rumena pega v razoru... Ko je zjutraj posijalo solnce, je prisel iz luknje med njivo stric krt. Ugledal je metuljčka, mladega citrončka, v razoru in se vrnil v zemljo. In ni ga bilo ve~: nazaj tisti dan ...