Psihologija skoz psihoanalizo I: Brentano in Freud DUŠAN RUTAR POVZETEK V našem prvem prispevku o razmerju med psihologijo in psihoanalizo smo skušali pokazati na razlike med Freudovimi koncepti (koncept psihičnih zastopnikov, koncept fantazme, koncept transfera, koncept nezavednega) in Drentanovim konceptom, v katerem je skušal utemeljili psihologijo z empiričnega zornega kota. ABSTRACT PSYCHOLOGY THROUGH PSYCHOANALYSIS 1. BRENTANO AND FREUD In our prst contribution to the relationship between psychology' and psychoanalysis, we've tried to elaborate some basic differencies between Freud's concepts ( concept of psychical ideas , concept of phantasies, concept of transference, concept of unconscious) and Brentano's concept of psychology in which he tried to settle down psychology from empirical point of view. Nc glede na to, da je "Filozofijo nc/a ved nega" (Die Philosophic des Unbe-wussten) E. von Harlmann spisal v letu, ko je imel Freud vsega 13 let in je Wundt, s katerim je Freud na svojem začetku delil skupno teoretsko ozadje, kot je pripomnil B. Nitzschke (1), zavrnil psihoanalizo kot eksperimentalno neprcvcrljivo, si nc bi smeli delati utvarglede teoretske narave tistih psihoanalitičnih konceptov, ki govorijo 0 načelu stabilnosti, pod katerega seje podpisal tudi takšen naturlilozofski romantik, kot je bil Fcchncr. Načelo stabilnosti, iz katerega je kasneje Freud razvil teorijo smrtnega gona, v teorijah večine avtorjev, ki berejo Freudova tlela, nastopa kot simptom, ki ga ne morejo predelati v teorijo. To nas seveda ne preseneča, zalo pa nas toliko bolj skrbi popolno ne/animanje psihologov tako za lastno historijo, kot za filozofijo. Naš napor bomo zaradi tega usmerili v primerjalno branje pionirjev akademske psihologije in ključnih konceptov S. Freuda. * + * Wundtovo eksperimentiranje z asociacijami ima mnogo skupnega s Freudovim prehodom od terapevtske metode, v kateri je uporabljal hipnozo, k metodi asociacij, kar pomeni, da psihologija veliko dolguje ne samo tej metodi, temveč ludi metodi interpretiranja , ki predstavlja naravno nadaljevanje prejšnje metode ter prvi nepremostljivi prepad - mnogi so poskušali postavljati med obema mostove (predvsem avtorji projektivnih tehnik ; naj omenimo samo največje: Rorschach, Murray, Roscnzweig) - med psihologijo in psihoanalizo. Še vedno pa ima mnogo skupnega s filozofijo (2) - Wundt jc bil namreč filozof. Freud je na očitke eksperimentalno usmerjenih psihologov upravičeno pripomnil, da eksperimentalno preverjanje - zlasti psihopatologije - v psihoanalizi ni brezpogojno potrebno. Pojasnjevanje Freudovega odklonilnega stališča do eksperimentalne psihologije z njegovim travmatičnim odnosom do Junga - kot jc to storil Roscnzweig (1985) (3) -, povsem zgreši cilj, čeprav hoče bili - kot je to danes v modi - psihodinamično. Takšno pojasnjevanje jc neustrezno žc zato, ker spregleda naravo dveh Freudovih tehnik (tehnika asociacij in tehnika interpretacije), s katerima je Freud demonstriral neodpravljivo strukturno naravo asociacij, kiji lahko sledi samo subjekt, ki dobro obvlada jezik in govorico, v kateri so asociacijo izražene. Teza: vsaka eksperimentalna psihologija mora temeljiti na spoznanjih psihoanalize in ne obratno, kaj l i psihoanaliza je veja psihologije z lastno metodologijo, verjetno pa tudi osnova psihologije. Omenjena načina (samo) razumevanja psihoanalizejeproti koncu življenja razvil sam Freud. Leta 1933 je namreč zapisal, da predstavlja psihoanaliza "Tiefenpsychologie oder Psychologic des Unbcvvusstcn". Psihoanaliza pa nikakor ni samo globinska psihologija, saj jo jc sam Freud utemeljil tudi "als cine eminenl soziale Angclegcnheit", kar so mnogi kasnejši inter-preli psihoanalize spregledali ali napačno interpretirali (4). Socialne in politične zadeve so bile tudi ene osrednjih tem psihoanalitikov, ki so se zbirali kol "Psychologis-che Mittwoch-Gcscllschaft" in razpravljali o omenjenih problemih. Če se vrnemo za trenutek nazaj, bomo ugotovili, da obstaja še irctji način (samo)razumcvanja psihoanalize, kije nemara najpomembnejši in teoretsko najbolj produktiven. Primerjava psihoanalize z eksperimentalno psihologijo jc Freudu pokazala, da se med njima pojavlja razlika, na kaleri jc po Freudovem trdnem prepričanju treba vztrajati. Ta diferenca je ncomajljiva in predstavlja listi ključni momenl, zaradi kalerega jc Freud samo psihoanalizo razumel kol "'Erganzung' zur (akademisehen) Psychologic" (5). Ob tem seveda najprej pomislimo na dopolnjevanje med psihologijo in psihoanalizo, vendar bi bilo takšno razumevanje naivno in predleoretsko, zato ga vsekakor ne bi smeli podtakniti Freudu, še posebej zato ne, ker je zaradi razlike med obema Freud psihoanalizo razumel kot "Spczialvvissenschaft", ki mora trdno vztrajati pri omenjeni razliki. Psihoanaliza jc torej dopolnilo psihologije, vendar le kot dopolnilo, ki ohranja med obema nepremostljivo razliko. V tem smislu je psihoanaliza tudi osnova ali temelj psihologije. Vidni so napori avtorjev, da bi nekako zmanjšali razliko in združili obe znanosti, vendar ni treba posebej poudarjati, da so vsi tovrstni napori že vnaprej obsojeni na neuspeh. Psihoanaliza kol znanost je v odnosu do psihologije predvsem netolerantna do vsakega psihologiziranja, homogeniziranja in premagovanja temeljne razlike med psihologijo in psihoanalizo. Psihoanaliza se ukvarja s psihično realnostjo, ki je ne moremo opisati, ne da bi pri tem tvegali izključitev subjekta. Pri tem ne mislimo samo na nezavedni aspekl vsake psihične, i.e., simbolne realnosti, temveč bolj na subjektni vidik vsake realnosti, kar pomeni, da subjekt in realnost ne moreta bili predmet slučajne individualizaeijc in še manj nevtralne klasifikacije. Opisovanje subjektne realnosti zato zahteva, da sledimo subjektu in njegovim punktuacijam ter nezavednemu , i.e., njegovim mehanizmom. S tem smo rekli, da je psihoanaliza predvsem teorija subjekta in da je subjekt edini možni teoretik psihoanalize. Psihoanaliza kol teorija subjekta je tako dopolnilo vsaki psihologiji, njen temelj, ki ga psihologija skuša vztrajno utajiti, in razlika psihologije do nje same. Psihoanaliza jc tisto, kar psihologiji manjka, sama ni nič pozitivnega, deluje kot objekt želje, vsi pa vemo, da jc odnos do objekta želje per definitionem ambivalenten - do njega čutimo nepremagljivo privlačnost in uničujočo destruktivnost. V psihološkem znanstvenem obratu ni bilo nikoli prostora za subjektivnost v drugačnem smislu kot viru napake. Zaradi tega je bila subjektivnost moteč dejavnik pri neposrednem objektivnem opazovanju realnosti. Psihoanaliza, nasprotno, takšnega mnenja osubjckt(iv)nosti, kajti sama vidi subjektnost kot vzvod spoznavanja (Erkcnntnismittel) (6), ne deli. Psihoanaliza skuša slediti logiki subjektnosti, ki jo -subjektnost - razume predvsem kot generator realnosti, ki je vedno psihična realnost, kajti (empirična) realnost je podvojena (reprezentirana) v (psihični) simbolni realnosti. Tam, kjer psihologija vidi vir motenj pri spoznavanju realnosti, vidi psihoanaliza prav pogoje same realnosti. Psihologija realnost predpostavlja kot takšno, nato pa jo skuša čim natančneje spoznati, pri tem pa je dolgočasnejša od deskriptivne botanike, kar je sicer vedel že Hegel. V nasprotju s psihologijo psihoanaliza ne predpostavlja obstoječe realnosti, temveč verjame v obstoj realnosti, do katere jc šele treba priti; to pa pomeni, da moramo realnost vedno šele konstruirati. Seveda tako konstituirana realnost ne more biti "tista, objektivna, empirična realnost," ki jc v svoji transparentnosti in inerciji "tam zunaj" že od nekdaj, še več, v tako razumljeni realnosti izraz "neodvisna, objektivna realnost" sploh ni več pertinenten za spoznavanje realnosti in za sam njen status. Naslednja razlika med psihologijo in psihoanalizo je , da psihologija stavi na opažena dejstva (pri tem pozabi, da "dejstva" konstruira sama), psihoanaliza pa na lragmcntc, ki niso dejstva, i.e., za sebe ne vedo, kaj so. S tem nočemo reči, da bi se morali odpovedati racionalno strukturirani realnosti, ravno nasprotno, trdimo samo, da racionalna struktura realnosti temelji na iracionalni osnovi (verjetja), zato smo prisiljeni njeno strukturo nenehno (pre)oblikovali. Sklep: psihoanalitična metoda ni pripomoček pri spoznavanju že obstoječe realnosti, ki v svoji totalnosti in vsebinski polnosti čaka na "pravo" spoznanje, temveč njen Predmet, i.e., psihoanalitična metoda je sama sebi predmet spoznavanja. Razlike med psihologijo in psihoanalizo tako ne moremo zasnovati na kriteriju paradigmatičnosti, po katerem naj bi bila psihologija paradigmatična znanost, psihoanaliza pa kvazi-paradigmatična (7). Ob pregledu Freudovih definicij psihoanalize (1923) vidimo, da velja ravno nasprotno ,saj Freud psihoanalizo definira predvsem kot raziskovalni postopek (eines Verfahrens zur Untcrsuchung), s katerim psihoanalitik raziskuje/preiskuje duševne postopke, ki so sicer komaj dostopni. Freud ni rekel, da psihoanaliza raziskuje nekaj, kar jc cvidenlno, tudi ni rekel, da jc psihoanaliza deskriptivna, klasifikatorična itd., kar vse velja za psihologijo, pač pa je zapisal, da skuša psihoanalitik z analizo združili tiste elemente, za katere nikakor ne bi mogli trditi, da so cvidcnlni,saj, navsezadnje, če bi bilo tako, ne bi nikoli smelo priti do nobene nevroze. Psihoanaliza kot - predvsem - spoznavna praksa se tako ukvarja s problemom reprezcntacijc - ali podvojenosti - realnosti v duševnem aparatu človeka. Problem reprezcntacijc realnosti v človekovem duševnem aparatu je najtesneje povezan s problemom, s katerim sc je Freud soočal tik pred konccm XIX. stoletja (v letih od 1894, ko jc napisal "Die Abwchr-Ncuropsychosen",do leta 1897, ko jc razčistil s problemom fantazme) , i.e., s problemom transferja ("Ubcrlragung" kot "falsehe Verknoplung"). Transfer ima značaj prisile ponavljanja, zato seje Freud upravičeno vprašal o statusu tc prisile. Transfer ne smemo razumeti kol prenos, kar sc lako rado in pogosto zgodi, pač pa ga moramo razumeti v kontekstu subjcklovcga odnosa do realnosti, za katero smo žc rekli, da jc reprezentirana v njegovem duševnem aparatu. Transfer ima zaradi tega spoznavno funkcijo, vsaj subjekt verjame, da jo ima. Brez njegovih verjetij transfera nikoli nc bi bilo, saj pacient ne bi imel nikakršnega razloga, da postavi analitika na mesto svojega očeta, če ne bi verjel, da analitik - ta uboga para - na tistem mestu lahko opravi določeno nalogo. Cilj analitičnega zdravljenja tako nikakor ni v spominjanju ali celo razsvetljevanju temačnih globočin nezavednega in potlačenega, temveč v analizi transfernega razmerja, za katerega jc ugledni psihoanalitik že pred leti pripomnil, da služi kot stožer, okoli kalerega sc vse skupaj vrti. In res se vrli, zato ga je tudi treba analizirati in pokazati, kakšno vlogo igra pri tej zmešnjavi subjekt, za katerega ne bi mogli reči, da si nc prizadeva iz vsega potegnili nekaj koristi tudi zase, saj s celotno logiko transfera ni ravno najbolj zadovoljen, zdi se mu celo, da bi sc nekaj stvari dalo popraviti. To je navsezadnje tudi razlog, da sc -oprostite, ravno sem šel mimo, pa sem mislil... - oglasi pri analitiku. Subjektov odnos do realnosti je nujno transferni odnos, zato smo lahko skeptični do vseh odgovorov, ki na vprašanje o subjektovih spoznavnih močeh ne spregovorijo o transferu. Transferni odnos je ljubezenski odnos, zato subjekt realnost, ki jo spoznava/konstruira, ljubi kot svoj simptom. Skozi transfer se na neko instanco, ki se imenuje mesto ideala jaza, naslavlja določena zahteva, v kateri bi morala vsaka refleksija pokazati na logiko želje, ki sc skriva pod zahtevo. Spoznavna praksa je tako vedno tudi analiza transfera, s pomočjo katerega subjekt edino lahko doživlja realnost kot koherentno. Lahko bi rekli, da subjekt ni samo bitje, ki jc sposobno za nezavedno, reči moramo, da jc sposobno tudi za transfer. Neposredni odnos subjekta do realnosti zato ni nič drugega kot "die falsehe Verknopfung"- napačna povezava -, pravo mesto spoznavanja pa v analizi transfera, kjer analizo iransfera razumemo tako kot jo jc razumel Freud - gre za rcinterprctacijo subjektovega mesta, ki ga zavzema v realnosti, ki je reprezentirana in podvojena v njegovi glavi. Glede na subjektov nujno transferni odnos do realnosti bi lahko rekli, da se sleherni človek znajde v podobni strukturni situaciji, v kakršni se jc znašel leta 1885 Freud. Gre za situacijo, ko sc nenadoma odločimo v nasprotju z vsemi načrti, pričakovanji in upi. V tem času (1885) jc imel Freud vse možnosti, da postane docent na področju nevropatologijc, vendar sc jc zadnji trenutek odločil drugače. Na to odločitev jc verjetno vplival tudi njegov predhodni študij. V pismu z dne 1. maj 1873 jc Freud zapisal: "Ich habe fcstgcstcllt, Naturforsehcr zu vverden." Dva mcscca kasneje, 17. julija , jc Freud v pismu svojemu pismu mladostnemu prijatelju E. Silberstcinu zapisal: "Vom nachsten ersten Univcrsitatsjahr kann ich Dir die Nachricht gcben, da ich cs ganz und garauf rcin humanistisehe Studien verwenden werdc, die mit mcinen Faeh noch nichts zu lun haben, mir aber gar nicht unniitzlich scin sollen .... - Zu^dcm bczcichncten zvvcckc besuehe ich im ersten Jahrc die philosoph. Fakultiit (8)." H.-P. Brauns in A. Schopfv svoji razpravi z naslovom "Freud und Brcntano. Dcr Mcdizinstudcnt und dcr Philosoph" (9) pripominjata, da jc humanistični študij v tem trenutku nastopal kot nekakšen ovinek (Umwcg), čeprav seje kasneje pokazalo, kar jc seveda ugotovil tudi Freud sam, da jc bilo ravno nasprotno; študij medicine jc bil samo ovinek na poli k humanističnemu študiju. Problem jc torej v tem, da vsakdanja, zdravo razumska realnost deluje skozi naravoslovni pogled - vsakdanji pogled je torej nekako podoben naravoslovnemu pogledu -, zalo lahko predstavlja samo ovinek na poti k refleksiji te realnosti. S tem se tudi dokazuje neupravičenost primata naravoslovnih znanosti nad humanističnimi. Odccpilev psihologije od filozofije v XIX stoletju jc lahko samo ovinek do avtonomnega statusa psihologije, zato psihoanalizo štejemo kot znanost, ki jc ta ovinek prva prehodila in se po pravi dialektični poti skozi odtujitev v naravoslovju utemeljila kot samostojna znanost. V primeru psihologije ne gre za vrnitev k filozofiji, od koder jc želela pobegniti, temveč za vrnitev k psihoanalizi. Freudovi interesi so bili v času, ko seje pripravljal za vpis na fakulteto (maturiral jc leta 1873), izrazito usmerjeni k naravoslovju, literaturi in filozofiji. Zlasti ga jc zanimal, ob prebiranju Platona in Aristotela, problem tclcološkosti, za katerega bi lahko rekli, da predstavlja eno od metafizičnih vprašanj, o katerih jc v zimskem semestru 1874/75 predaval F. Brcntano. Freudova pot k psihologiji, za katero se je odločil v akademskem letu 1874/75, je pokazala na hkratno problematičnost in produktivnost znamenitih tez, ki jih jc v svojem nastopnem predavanju na univerzi predstavil Brcntano. Teze so naslednje: - tudi za filozofa jc skušnja lahko edina učitcljica; - napredek v filozofiji lahko pričakujemo samo ob napredovanju naravoslovnih znanosti: - razrešitev socialnih vprašanj in problemov psihologije lahko pričakujemo le ob napredovanju filozofije; - resnična metoda filozofije je lahko samo metoda naravoslovnih znanosti (10). * .Ugotovil sem, da bom poslal prirodoslovcc. 7-a prihodnje prvo univerzitetno leto ti lahko sporočim, da ga bom v celoti porabil za čisti humanistični študij, ki z mojim poklicem Sc nima nič opraviti, vendar zame ne bo čisto neuporaben .... V ta namen bom prvo leto obiskoval filozofsko fakulteto. Nc smemo pozabili, da jc bil Brcnlano filozof in eden od utemeljiteljev sodobne psihologije. Psihologija ni imela nobenih možnosti , da bi postala samostojna in avtonomna veda, saj sc jc ozirala po naravoslovju , šc preden jc dobro zapustila filozofijo, pri (cm pa jc zapopadla samo naravoslovje na način, ki ni omogočal, da bi sc iztrgala iluzijam, ki so obremenjevale samo naravoslovje. Brcnlanova hierarhija je povsem razvidna i/, njegovih tez: najvišje stojijo naravoslovne znanosti, tem sledi filozofija, na dnu pa so psihologija in socialna vprašanja. Da se naravoslovje nc ukvarja s socialnimi vprašanji, je najbrž jasno vsakomur, pa tudi filozofija jih z metodo naravoslovnih znanosti nc more niti dobro definirati, kaj šele načrtovali njihove razrešitve. Naravoslovje jc namreč predpostavljalo naravo kol objektivno danost, ki jo posamezniki spoznavajo in s svojimi izjavami opisujejo, medtem ko so socialni problemi nekaj, kar ljudje kot govoreča bilja nenehno ustvarjajo . Predvsem pa je filozofiji, psihologiji in literaturi skupno lo, da se nahajajo v univerzumu, za katerega jc značilno preobilje pomena, dvoumnosti in nasprotujočih si interpretacij, medtem ko matematika kot vzor naravoslovju kraljuje v enoznačnem in nedvoumnem univerzumu; nihče namreč ne more dvoumno interpretirati trditve, da jc kvadratni koren iz devet tri. Možnost psihologije jc tako vsekakor ležala povsem drugje. * * * V okviru Brentanove logike jc Freud ohranil in razvil model treh funkcij, ki sc izražajo v govorici. Besede v tem modelu nastopajo kol znaki (Zcichcn) za psihične vsebine; so pravi nosilci pomena (Bcdcutungstragcr), med seboj se povezujejo asociativno (11). Ob tem velja omeniti, da v času, ko jc Freud Brcnlanov slušatelj, Freuda veliko bolj od konkretnih psiholoških problemov zanimajo načelni metafizični problemi. Eden od takšnih problemov je lutli problem odnosa med dušo in telesom. Problem lorej, katerega učinkovito zapopadenje obcla še bolj učinkovito reševanje odnosa med subjektom in empirično realnostjo ter odnosov med samimi subjekti. Vemo, daje eden od Brcntanovih ključnih konccptov koncept o intcncionalnih duševnih aktih. Freud sc jc ustavil ob problemu intencionalnosli in si zastavil vprašanje o relaciji med dušo in telesom. Na vprašanje jc skušal odgovorili s konceptom psihičnih zastopnikov (psychischc Reprascntanz.cn). Ta koncept je zelo pomemben, saj predstavlja enega od vogelnih kamnov psihoanalize. Freud spregovori o zastopniku (Vcrlrctcr) in predstavi (Darstcllung), ki ni podoba, slika, temveč prej opisovanje ali prikazovanje (razlaga) telesnih vsebin v duševnem aparatu. Koncepta psihičnih zastopnikov ni mogoče razumeti, če nc vpeljemo še dveh dodatnih konccptov, ki tudi pojasnita razliko med Freudom in Brcntanom. Dodatna koncepta sla konccpt nezavednega (drugi vogel ni kamen psihoanalize) in koncept želje (trelji vogelni kamen psihoanalize). Duševni akii - naj bodo inlencionalni ali nc, to nas sedaj nc zanima - sc lahko konstituirajo samo na osnovi sposobnosti duše za refleksivno samoopazovanjc. S tem sc strinjata tako Brentano kot Freud, vprašanje pa je naslednje: ali lahko iz tega potegnemo sklep o zgolj zavestni naravi duševnega in ali lahko sklepamo, da so duševni akli avtonomni in neodvisni proizvod subjekta. Brcnlano jc sklepal, da jc duševnost zavestna in jo konstituira subjekt sam in avtonomno. Skozi samoopazovanjc nastajajo duševni akti, ki seveda zahtevajo nadaljnje samoopazovanjc itd. Freud ses tem sklepanjem ni mogel strinjali. Brcntano, ki jc bil dualist, jc razdelil realnost na fizično realnost (das Ding) in psihično realnost (vse, kar jc psihično, je akt). Slvar jc materialna, trpna in predstavlja pogoj sleherne psihične realnosti. Psihično realnost ustvarja subjekt in predstavlja odnos subjekta do fizične realnosti. Zaradi lega jc subjektov odnos do zunanje, fizične realnosti dvoumen, medtem ko jc odnos do notranje realnosti nekaj, o čemer ni mogoče dvomiti. To jc seveda povsem razumljivo - o psihičnem aktu pač ni mogoče dvomili, saj za lo potrebujemo drugi akt, zatrjevanje realnosti pa je pred njenim zanikanjem - čeprav ne pojasni veliko, saj psihično reprezentira v sebi vse vsebine, kar pomeni, da ni mogoče dvomili niti o zunanji niti o notranji realnosti. Iz zgornjega razmišljanja sledi, da jc inteneionalnost porok za obstoj objektov, i.e., realnosti. Glede na to, da jc realnost podvojcna/rcprczcnlirana v psihizmu subjekta, je koncept o neodvisnem obstoju fizične realnosti odveč. Freud ni bil dualist, saj jc bil monist. Gola, empirična realnost ni listi stožer, stabilno mesto, kamor smo namenjeni in v odnosu do kalcrc so vse stvari negotove , minljive in nepopolne. Resnica niso gola dejstva, pač pa jc resnica omejena s pomeni, ki jih subjekt pripiše reprezentirani realnosti. Pripisovanje pomena predpostavlja inteneionalnost, ki dobi svoje mesto v refleksivni samoevidenlnosti duševnega. Vaklu refleksije postaja zavest sama sebi evidentna, vendar ni mogoče iti mimo dejstva, da obstaja tudi zavest, ki ni samocvidenlna. Takšna jc nezavedna zavest. Brcntano seje s tem strinjal in dodal, da jc nezavedno zavest, ki ni dostopna sama sebi. Nezavedno je zavest, ki ne vc, da to jc, bi lahko komentirali. Za Brcntana je pomembna možnost, da zavest postane samocvidenlna in s tem subjekt duševnega aparata. Kljub temu, da je priznal obstoj nezavednega, je Brcntano navedel štiri argumente proti konceptu nezavednega. To jc storil v svojem delu iz leta 1