ivo vojnovič ekvinokcij

PREMIERA V ČETRTEK, DNE 4. FEBRUARJA 1954
IVO VOJNOVIČ
EKVINOKCIJ
Drama v štirih dejanjih
Nastopajo:
Kapitan Frano Dražič .............
Niko Marinovič — Amerikanec . . Ivo Ledinič — mojster, graditelj bark
Pavo — barkarjol..................
Slepi Vlaho — berač...............
Toni — mlad fant .................
Grobar ...........................
Anica — Franova hči...............
Jele
Ivova mati
Kata — Pavova žena . . . .
Marija — poštarica.............
Lucija — Franova služabnica .
Luka .... k .
Andro .............
I Ivo Perovič
Mladeniča | Marko Vojvodič Pristaniški delavec ............
Mornarja
Nace Res' Marijan Dolinar . . Jože Kovačič . . . . Janez Eržen .	.	Mirko Cegnar
. . France Trefalt . . . Gustl Perne . . . Metod Mayr . . Nada Bavdaževa Elvira Kraljeva k. g. Angelca Hlebcetova Mara Černetova . . Klio Maverjeva Vera Blanč-Kalanova . . . Lado Štiglic .	.	. Janez Grašič
.... Laci Cigoj .	.	Bogdan	Fajon
, . . . Jože Pristov
Sodelovali so:
Prevod .................................., Branko Rudolf
Režija................................PETER MALEC k. g
Scena.............................akad. slik. Maks Kavčič
Kostumi.......................r .... , Mija Jarčeva
Predstava traja dve uri in pol. Daljši odmor po II. dejanju
Prešernovo gledališče
Kranj
Opazke k Vojnovičevi drami Ekvinokcij
Nekateri so mnenja, da Vojnovičeva drama ..Ekvinokcij" izgubi skoraj vse, če ni igrana v originalnem dubrovniškem jeziku. Mislim, da bi lahko isto trdili o zelo različnih znanih dramah svetovne literature in še posebej o Shakespeareovih. Brez dvoma je jezik bistvena sestavina vsakega dramskega oblikovanja. Osnova vsake drame pa je vendar oblikovanje značajev in spopada med njimi. In v značajih, zapletih in razpletih, v spopadih m v drobnih duševnih napetostih, v katerih se gibljejo, je bistvena moč drame. In naj se pri prevajanju še toliko izgubi, — kljub vsem izgubam ostanejo pomembne Idrame v bistvu vendarle nedotaknjene in močne.
*
Dejstvo je, da je Ivo Vojnovič eden najmočnejših jugoslovanskin dramatikov. Viški njegovega dramskega dela spadajo k najbolj dragocenemu, ikar je kdajkoli kdo pri nas napisal in v kateremkoli našem jeziku. ..Ekvinokcij" je ponovno dokazal svojo žilavo življenjsko moč kot drama, kot opera (Marijan Kozina-Brkanovič) in tudi nazadnje v filmu „Nevjera“ (Nevihta), ki je bil doslej eden umetniško najmočnejših jugoslovanskih filmov. Podrobnejše raziskovanje kaže, da so ravno „velike linije" Vojnovičevih dram, osnovni značaji in osnovni spopadi, posebno močne, zdrave m polne življenja. Posebno močan je „center", osnovna dramska zamisel. Sicer je čisto tehnično Vojnovič samostojno prinesel v dramo marsikaj, kar je v njegovem času bilo še v zraku. V tistem desetletju kakor Čehov, posebno pa še hudožestveniki, ki so ga igrali, vendar pa popolnoma samostojno, je Vojnovič uvajal „razpo-loženja" s slučajnimi glasovi (n. pr. petelinje petje, koraki, škripanje vrat, mimogrede izrečene besede prchajačev...). Ti pripomočki prinašajo prostoru svežino, živo barvo življenja, včasih pa imajo tudi simbolični pomen. V ..Ekvinokciju" je takih mest nekaj, vendar ne mnogo, izrazito pa govori nevihta. V takih in podobnih sred-
stvih je bil Ivo Vojnovič v svojem času zelo moderen — in je še danes. Kajti taka sredstva pri njem niso zunanja, temveč duševno poglobljena. Prav tako moderno je njegovo tenkočutno prisluškovanje govorjenemu ritmu svojih postav, razpoloženju, na pol priznanim mislim in željam ali celo nehotenim izpovedim.
Zato seveda ni moderna vsa drobna obdelava. Zelo nemoderno je govorjenje „v stran" — samogovori. Prav tako resnično nemoderna poteza je pri Vojnoviču tu pa tam sentimentalnost, večja čustvenost, kakor jo prenese oder ali pa čustva poslušalcev. Takih pri Vojnoviču sicer ni (mnogo, nekaj pa jih je vendarle. Lahko domnevamo, da našemu dramatiku, človeku močnih realističnin instinktov, sentimentalnost ni bila posebno blizu, da se je pa v tem — kakor dramatiki nasploh — hote ali nehote uklanjal modi svojega časa.
Teže ije Slovencu razumeti in izraziti neko drugo posebnost dubrovniške dikcije. Kdorkoli je mogel opazovati Dubrovčane doma, slišali »plemenite" Dubrovčane, ki se razgovarjajo med seboj, Isi mora reči, da je v načinu dubrovniškega govora, v samem izgovarjanju besed neka samozadovoljnost, neko naglašanje lastne osebe, neka gizdavost, če še ne neka patetika. Te gizdavosti ni mogoče razumeti, če se posebej ne vživiš v te ljudi, aristokratske republikance, ki so v sovražnem svetu tako dolgo ljubosumno varovali čast svoje republike, da jim je ta način govora postal naraven. (V »Ekvinokciju n. pr. Ivo.) Slovencu vsekakor ta način izražanja ni blizu. (Povprečen Slovenec svojo osebo prej skriva kakor da bi jo poudarjal. Mogoče bi tu primerjal Cankarjevega Kantorja in kapitana Dražiča iz »Ekvinokcija". Oba sta nasilnika, ali Kantor učinkuje s hrupnim izbruhom, besede Frana Dražiča pa režejo kakor nož. Tu nikakor ne gre za temperament dveh različnih pisateljev, temveč za razloček v čutenju južnjakov in Sre-dozemcev v nasprotju s tistimi precej težjimi in bolj »alpskimi" Slovenci.
»Sredozemstvo" Vojnovičevih ljudi se kaže iše v nečem drugem. Njegovi ljudje se izražajo v hitrih besednih obratih, v slikovitih primerjavah, frazah ali tudi psovkah, ki jih večkrat tudi samo na pol izrečejo, da se olajšajo, pri sobesedniku pa ne Izzovejo zamere. Prav tako uporabljajo reke, ki že sami po sebi pomenijo neki vsebinsko logični poudarek Kto o sv. Mihaelu, o koledah itd.). Ta način izražanja spet ni blizu slovenskemu, pač pa italijanskemu. S tem načinom govora je Vojnovič zadel posebnost slovanskega Dubrovnika, njegovo barvitost, strastnost in moč.
Kakor smo že rekli.— dejanje »Ekvinokcija" je samo po sebi mogočno. To je — kakor v vseh velikih dramah — obenem konflikt v značajih in socialni konflikt, kajti jasno je, da nosijo vsi globoko zasnovani značaji s seboj svojo okolico, svoja lastna doživetja, kakor tudi dobršno mero doživetij svojih soljudi.
Očitno ni odveč, če se spomnimo na to, da se je glasilo popolno ime pisca Ivo conte Vojnovič, saj je bil grof, dubrovniški aristokrat, ki ipa je bridko občutil osamelost dubrovniških „gosparov" in se je zato —< kakor nekdanji veliki Dubrovčani ,— z veseljem priključil ljudstvu ter izpovedal njegove demokratične in narodne ideale. Conte — in obenem demokrat. Ponosen Dubrovčan — in , obenem iskren Hrvat in Jugoslovan, razen tega pa še svetovljan — to so oznake pisca. Od tod jje v njegovem delu opazna ljubezen do ljudi in tudi nekako aristokratski poudarek na ponosu njegovih značajev. Sicer se tu nekoliko starejši Vojnovič sreča z našim Cankarjem, besede kakor »kralji v cunjah" so mu brez dvoma bile všeč...	,	\	i
' *
Vojnovič je povlekel prav genialno paralelo med spopadi v neživi naravi in med strašnimi spopadi jv človeški družbi, ki se očitujejo v značajih. Vojnovič je hote in nehote pokazal, da delujejo v ljudeh nasprostva (mnogokrat socialna nasprotstva), mogočna, pogostokrat elementarna kakor nevihte. Pri tem je kot močan realist zelo upravičeno uporabil dejstvo, da ekvinokcij (Ured. op., enakonočje: 21. marca in 23. septembra) s svojimi burjami in nevihtami močno vpliva na razpoloženje ljudi, da jih dela bolj nemirne, bolj razdražljive in bolj pripravne bodisi za spopade, bodisi za samoizpovadi.
Se neka posebnost ozadja drame: Jadransko morje v tej drami ni več modro, ljubo, bleščavo in {nasmejano, temveč sivo, razburkano, mračno in nevarno. Tudi kadar je mimo in modro, je predvsem »pusto more", pri tem ima »pusto" mogoče isti pomen kakor v slovenščini, ali pa pomeni nekaj prostranega, kar človeku ni posebno prijazno, temveč polno ovir, ravno zaradi velike razsežnosti. To gledanje na morje odgovarja natančno gledanju ljudstva, nasprotuje pa romantiki, — tudi Vojnovičevi romantiki. Ljudstvo vidi v Jadranskem morju predvsem rednika, ki pa ni posebno prijazen. Cisto znanstveno moramo priznati, daje Jadransko morje samo po sebi v resnici revno morje in je revščina ljudi posledica revščine »pustega" morja, pa naj se zdi turistu »objektivno" še tako zapeljivo lepo. Vojnovičevo gledanje na morje je
skrajno realistično. Tako brezobzirno realistično risanje človeka in morja pa je značilno tudi za vse osebe te drame. Tudi v „Ekvinokciju" ni mogoče razumeti, če se ne zavedamo, da jim je morje v najboljšem primeru samo nekaj, kar je |samo po sebi dejavno in tudi terja dejavnosti. Niku pomeni n. pr. priliko, da do njem odide v druge |kraje, „široko cesto".
Isto skrajno realistično gledanje je opazno pri risanju značajev in njegovem socialnem profilu. Vojnovič je izredno dobro poznal svoje Dubrovčane, zato je vedel, da jim je neke vrste aristo-kratstvo zlezlo v kri. Tu ne gre za to, da v ..Ekvinokciju" ni nobenega resničnega aristokrata. In to še ni vse. Kadarkoli pri Vojnoviču nastopajo aristokrati po krvi, so besno ponosni in zagrizeni, sterilno odporni proti (lastnim čustvom (Orsat in rodbina Orsole) ali pa se — kot izjeme i— zavedajo, da je treba biti preprost človek in delati za ljudstvo in biti z ljudstvom, kakor je zapisana na koncu „Dubrovačke trilogije".
V ..Ekvinokciju" sta kapitan Prano Dražič in „Amerikanec" Niko Marinovič — oba aristokrata v nekem patriarhalnem pomenu besede. Oba imata priviligiran položaj, sta „nekaj višjega", in če jim ljudje, ki so nižji od njiju, govorijo „ti“, izrekajo te besede s polnim priznanjem dejstva, da tem „gosparom“ nikakor niso enaki, pa čeprav so prepričani, da so gospari ničvredneži, ali — kakor pravijo Franu — morski razbojniki. Edina izjema je Lucija, ki formalno vika gospodarja, vendar se tudi ta trese pred njim. Če se mu upa drzno ugovarjati, je za to potreben skoraj večji pogum, kakor pa tisti, ki ga kažejo Moliereove dekle, Dorina, Martina ali Toinetta. Taka patriarhalnost je obenem stara in nova. Saj gre za čas okrog 1860. leta, ko se je podjetništvo, v Ameriki in v Evropi zelo močno razmahnilo. V igri „Brez dote" kaže Paratov obenem staro brezobzirnost aristokratov in novo, na zunaj včasih uglajeno grobost in moč denarnih mogotcev. Obe brezobzirnosti se stopnjujeta včasih druga v drugo, v absolutno zaničevanje soljudi, ki so jim samo sredstvo, predvsem tudi do zaničevanja in grdega ravnanja z ženami, ki jih vsi ti mogotci ljubijo skrajno egoistično in tiransko. V tej zadnji lastnosti sta tudi Prano in Niko docela enaka. Sicer pa oba nikakor nista shematično črnobelo risana grduna in pošastneža, temveč človeško razumljiva in —- prav zato še bolj nevarna. Saj nista čisto brez senc dobrote ali človeškega čutenja, celo takrat ne, ko očito hinavčita.
Seveda sta oba plebejca, ne ponosna na rodbino, temveč — („moderno“ kapitalistično) na delo svojih rok in svojo oblast, v
kateri uživata. Istočasno jima je — kot Dubrovčanoma — nekje v zavesti zraslo prepričanje, da sta zato, ker sta postala gospoda v denarju, zrasla tudi v veljavi. In — ne motita se — ljudje ju imajo za „gospara“, za gospodo, precej enako resničnim aristokratom; to pomeni samo, da ju enako ne marajo in da ju samo na zunaj enako spoštujejo. Za preproste Dubrovčane razloček med staro in novo gospodo gotovo ni posebno velik, saj jim je predvsem pomembno dejstvo, da so sami prej ko slej ostali siromaki v nekem sožitju, ki mu dajejo blagoslov stari običaji, čut solidarnosti, nekoliko pa tudi cerkev, ki jih tolaži v nevoljah.
Kar je verskega čustvovanja v »Ekvinokciju", ni nikjer 'mistično povezano z idejo drame, ampak je le izraz karakterjev in načina njihovega čustvovanja. Kot tako ne moti enotnosti konflikta, oziroma ideje drame.
B.R.
Slepi Vlaho
(Odlomek iz Zivkovičeve »Galerije dubrovačkijeh oridjinala")
Slepi Vlaho in Gusto Agazzi sta bila dubrovniška kolendara (kolednika), da jima ni bilo Ipara. Gusto, prav tako slep, je brenkal na liro, a Vlaho in Gustov sin sta pela. Vlaho je bil tudi pesnik, pa je uganil včasih kako prav duhovito. Koledovala sta po večkrat na leto: na sv. Katarino, na sv. Miklavža, sv. Lucijo, na božič ter pred Novim letom. Gusto je zabrenkal, Vlaho pa je povzdignil svoj glas:
»Došli smo vam kolendati, ovom dvoru dare dati —
U našega gospara prid dvore, pjevajmo, bračo, do zore ...“
Za Vlaha lahko rečemo, da je bil zadnji dubrovniški trovatuv (trubadur). Saj je napisal precej pesmi, ljubavnih ali pa koledni-ških. Po materi, ki je bila doma z Malte, so ga zvali Vlaho Maltez. Poročil se je štirikrat, pa niti z eno ženo ni bil zadovoljen, zmerom se je pritoževal. Sosedom je bil gorak, v svoji avtobiografiji pa se je kazal pravega svetnika. O svojih pevskih sposobnostih takole poroča:
»Ko sem shodil in sem lahko že pohajal po mestu, sem si polagoma zapomnil ulico za ulico. Kadar sem dobil kaj denarj«,
Slepi Vlaho
sem ga varno shranil. Zbiral sem ga pred cerkvenimi vrati. Ce so me pevci ‘ugledali v cerkvi, pa so me brž poklicali na kor. Pok. dum (župnik) Mato Gjupanovič je dejal: „Un orecchiante simile e difficile trovare." (Takega pevca s tako dobrim glasom je težko najti.) Glas sem imel manjifik (čudovit), toda noto (melodijo) sem ponekod zgrešil. Ali sem bil neroden! Ostal sem bariton zato, ker sem si izmišljal note, ki niso bile zame (za sopran), a nihče me ni na to opozoril. Spodrknilo mi je včasih, ko feem potegnil noto više, da bi ne zaostal za drugimi." ;
Svojo biografijo takole zaključi:
„A kad ovi svijet ostavim, i raja (se je dobavim, molit ču se za vas Bogu, sve što više ja uzmogu, da vam Bog da svijem slogu!"
Vlaho je bil tudi igralec. V njegovi diletantsko igralski karieri je bil spomina vreden dan 13. april, 1903. leta. Takrat smo lahko na deskah gledališča Bondina videli med našimi vrlimi diletanti v ..Ekvinokciju" poleg našega gospara (gospoda) Iva Vojnoviča tudi njega ... Naš Vlaho je ..Slepega Vlaha" dosti dobro zaigral. Da mu ni bilo prav lahko, ni težko razumeti. Ni bilo prav enostavno vzeti vlogo osebe, ki sprašuje Jelo Lediničevo: „A kako to, da ne pitaš, zašto me mekakva žena rodila i ostavila ispred vrata od ošpcdala (bolnišnice)?" — „Ma, gospari, nč, nijesam se ja tako rodio ...“ zapazi Vlaho pri prvi bralni vaji in nekaj truda je bilo treba, preden so ga pomirili, da si je gospod avtor v svoji umetniški fantaziji tako zamislil. — Zgodilo se je na neki skušnji, ko je bila po Jelinih ganljivih besedah vrsta na njem, da je umolknil
in nikakor ni mogel naprej......Vi ste me, gospod j o, komovili
(ganili)...“ je skušal opravičiti svoj molk, obrnjen jproti ge. Gj. Lesič-Bukovac, brisoč si svoje slepe, zasolzene oči.
Umrl je 16. januarja, 1907. leta, star 69 let.
*
Opomba: Pesmi (tekst in melodija), ki jih poje v naši uprizoritvi ..Ekvinokcija" slepi Vlaho (F. Trefalt) — so originalne „kolende" slepega Vlaha.
Nekaj o Vojnoviču,
o .Ekvinokciju' in o Dubrovnikovi preteklosti
Republiko Dubrovnik je renesanca zelo rano obiskala, toliko da ne ob istem času kakor Italijo, kjer je tekla njena zibel. Primorska mesta so bila trgovsko, versko in politično povezana z Italijo in tako ni prav nič čudno, da se ije vpliv renesance tako naglo dotaknil naše obale in rodil bogate književne sadove tudi pri nas. Seveda niso bili povsod idealni pogoji za njihovo rast. Po vsem Balkanu so nenehno grozili turški vpadi; Dalmacija pa je le v majhnih presledkih svobodno zadihala, dušila jo je nadoblast mletske republike, ki je izkoriščala podrejena mesta predvsem v vojaške namene. Ljudstvo je bilo politično zatirano in kulturno zaostalo, ker so se Mlečani v duhu svoje aristokratske republike naslanjali le na plemiče in krvavo zatirali vsako revolucionarno gibanje.
Z Dubrovnikom je bilo drugače. Imel je za sabo že svojo tisočletno svobodo. Kadar pa je moral priznavati nadoblast ali Benečanov
ali Bizantincev ali Turkov, ni bila ta nesvoboda v drugem, ko v plačevanju davkov ter v nekih formalnostih. V vseh političnih situacijah pa si je znal s spretno diplomacijo očuvati svoje trdnjavske zidove pred močnejšimi rokami osvajalcev. Svojo samostojnost je zgubil šele 1806. leta v času, ko je .Napoleon neusmiljeno gazil po Evropi proti jugu in vzhodu.
Kot trgovsko mesto je imel Dubrovnik trgovske stike in pogodbe z vsemi balkanskimi državicami, postal je glavno uvozno in izvozno izhodiščei za vso trgovino na Balkanu. Tako je razumljivo, da so se s trgovskimi potmi, ki so vodile preko Jadrana, odprle možnosti tudi za kulturno sodelovanje. V Italiji, Jti je bila v XV. stoletju kulturno središče Evrope, so se lahko šolali kajpada samo plemiški sinovi. Kmalu pa je Viječe poklicalo v republiko italijanske humaniste, ki so osnovali šole po svojem vzoru. Tako je postalo XV. stoletje pričetek cele tristoletne iepohe nove književnosti, ki je zrasla iz narodnega jezika in v duhu preporoda, renesance, iz humanizma, ki je reševal človeka srednjeveške morale in miselnosti.
Sto let po padcu Dubrovnika ni zgodovina zabeležila ničesar razen dolgočasne literature, ki je životarila ,v senci evropskih velikanov. Šele Vojnovičev »Ekvinokcij« je bil resnično življenje s pravim pogovornim jezikom. Res je, da je Vojnovič (bil aristokrat in da je z netim domotožjem občutil propadanje in izumiranje dubrovniških »gosparov« in da ni bil čisto objektiven do te zgodovinske nujnosti.
O Vojnoviču bi Engels prav gotovo me mogel reči isto kot o Balzacu, ki (ie vse življenje stremel, da bi bil sprejet med aristokrat, pa jih je kljub temu kritično obdelal, tako da je lahko Engels z vso upravičenostjo dejal, da ne bi mogel 'nikjer drugje dobiti tako popolne slike o družbenem procesu v Franciji v dobi restavracije kot ravno v Balzacovih romanih. Ni ipotrebno dokazovati, da so biie Vojnovičeve simpatije na strani dubrovniških »gosparov« in da je hotel ovekovečiti prav ta aristokratski Dubrovnik (»Dubrovačka trilogija«). Dragocenosti »Dubrovniški trilogije« (ki je zgrajena iz treh enodejank: Allons enfants, Zaton, Na taraci) niso v njeni poetizaciji, s katero želi avtor zbuditi simpatije do aristokracije, niti v psihološkem zagovarjanju svojih likov, pač pa edinole v zgodovinski verjetnosti stoletnega propadanja dubrovniške aristokracije, ki jo je prikazal po svoji — sicer že malo okrnjeni realistični zasnovi.
»Ekvinokcij« (napisan 1895. leta) je njegovo najmočnejše realistično delo. Sicer se tudi v njem opažajo literarni tokovi takratnega časa (brez patetike, teatraličnosti in pretirane simbolike tudi tukaj ni šlo), vendar pomeni za vso jugoslovansko književnost precejšen kora« naprej). Tako realistične atmosfere nekega kraja dotlej še nihče m prinesel na oder.
Vsebina Ekvinokcija:
Dejanje nas postavi sredi med dubrovniške siromake, ribiče in ladjedelce| med vse one, ki jim grozi, da se bodo morali nekoč pridružiti »Amerikancem«, zapustiti družino za negotovo srečo izseljencev. Med njihovimi vsakdanjostmi vsakdanjega življenja srečamo ljubezen mojstra Iva in Anice, hčerke bogatega in oderuškega kapitana. Za srečo te ljubezni se bori Ivova mati Jele, junakinja naše drame. Tedaj se namreč vrne iz Amerike Niko Marinovič, da bi si nabral med revnimi okoličani ceneno delovno silo za svoje rudnike, pa tudi zato, da odpusti neke stare dolgove kapitanu Dražiču — za ceno njegove hčerke Anice. Takrat pa Jele v grozi spozna, da je Niko njen pobegli zaročenec in oče njenega sina. Kljub velikemu ponižanju (ko se Niku razodene in jo ta zavrže) ubrani Ivu, da ne ubije svojega tekmeca — svojega očeta. Nazadnje ji le uspe, da pribori srečo mladi ljubezni. Sama pa mora umreti.
*
Posebnost te drame je prav katastrofa. Vojnovič sam jo je neštetokrat korigiral, bolj ali manj so se mu korekture posrečile, za učinkovit dramski razplet pa je ekspozicija katastrofe le prenerodna in seveda predolga. (Starcij ki so se zbrali v cerkvi, da bi z božjo pomočjo sodili grešnikom — nekakšna današnja porota — oprostijo Jeli veliki greh, ker je po pravici ubila rablja zaradi časti in sreče svojega otroka.) »Božja sodba«, ki jo vodi župnik, 'je zanimiv zgodovinski rekvizit ljudskega pravosodja, Vojnoviču pa očividno ni Šlo le za rekonstrukcijo tega ljudskega sodišča; jasno je, da je hotel z njim juridično oprati krivdo ubijalke Jele. S tem pa je dejanje precej zavrl, niti ni podprl Jeline nekrivde, ki je (moralno dovolj očitna.
' • Malec se je zato" odločil, da bo »božjo sodbo« črtal in pustil dejanje bolj naravno izteči.
Življenje in delo Iva Vojnoviča:
Rodil se je 1857. leta v plemiški družini; mati mu je bila italijanskega rodu. Gimnazijo je obiskoval v Splitu in Zagrebu, kjer je tudi študiral pravo. Kot sodni in administrativni uradnik je služboval po raznih krajih Hrvatske in Dalmacije, nekaj časa pa je bil dramaturg zagrebškega gledališča. Zadnjih petnajst let pred svojo smrtjo — umrl je 1929. leta v Beogradu — se je ukvarjal samo še a književnostjo. Kakor našega Cankarja, tako je tudi njega avstrijska oblast med prvo svetovno vojno zaprla v Šibeniku, ker je v Beogradu prisostvoval premieram svojih dram) ki proslavljajo Kosovo.
Že v zgodnji mladosti se je seznanjal z evropsko književnostjo. In seveda z vsemi literarnimi tokovi svojega časa. Realizem, verizem, simbolizem, dekadenca, ekspresionizem. Vsak od teh — izmov je znatno vplival na njegovo plodnost. Na splošno pa prevladujeta ali sim-
bolizem ali realizem (slednji v »Dubrovniški trilogiji« in v »Ekvinokciju«), Drugo skupino dram, v katero štejejo tudi »Ekvinokcij«, imenujejo tetralogijo majke: »Smrt majke Jugoviča« (mati žrtvuje za domovino svoje otroke), »Lazarjevo vstajenje« (mati se odreče sinu, da bi rešila svojo vas pred turško osveto) ter »Imperatrix*. Manj popularni in bolj evropski sta začetna komedija »Psyhe« in »Gospodja sa suncokretom«.
Mnoga njegova dela, zlasti »Ekvinokcij«, so prevedena v druge jezike in nemalokrat tudi igrana. Med Nemci je »Ekvinokcij« uglasbil F. Neuman
\	J. 2.
Režiser Peter Moleč o sebi
Ko sem se leta 1935. vrnil z Dunaja, kjer sem študiral na Akademiji za igralsko umetnost pri prof. Klitschu, — pravi o sebi režiser Peter Malec, — sem debutiral z „Izdajo pri Novari" v ljubljanski Drami s kar lepim uspehom. JV vseh glavnih vlogah sem imel zasedene danes že pokojne prvake ljubljanske Drame (Kralja, Pluta, Levarja, Lipaha, Marijo Vero). Angažmana kajpak nisem mogel dobiti zaradi velike finančne krize, s katero se je uprava takrat borila.	,
Ker pa" je prav tedaj odšel iz Maribora Vladimir Skrbinšek v Skoplje, jje ostalo za njim režisersko mesto prazno. In tako sem ostal v mariborski Drami vse do vojne. Uspehe sem imel s Čapkovo „Belo boleznijo", Begovičevim „Božjim človekom", Laveryjevo „Prvo legijo", Knittelovo „Via Malo", Schillerjevimi tragedijami „Marijo Stuart" ter „Kovarstvo in ljubezen". V tem obdobju sem delal tudi z Elviro Kraljevo, ki gostuje zdaj v ..Ekvinokciju" v glavni vlogi matere Jele. Vsi, kakor tudi !vsa mariborska publika, smo jo cenili ne le kot Veliko igralko, marveč tudi kot dragocenega človeka. Njena skromnost in predanost |gledališkemu delu sta bili vsakomur dobro znani. V teh letih je odigrala ogromen repertoar. Zanimivo je, da je 11919. leta — prčcej ko je prišla h gledališču — nastopila v vlogi Anice v ..Ekvinokciju" in bržkone bo slavila drugo leto svoj tridesetletni jubilej umetniškega dela prav v ..Ekvinokciju" z vlogo matere Jele.
Med vojno in eno sezono po vojni sem bil aganžiran kot igralec in režiser v ljubljanski Drami. Nato sem delal dve leti in pol v Kranju, nakar sem sprejel angažman najprej v Dubrovniku, kjer sem ostal tri sezone. Najbolj iso mi ostale V lepem spominu uprizoritve »Kralja na Betajnovi", »Razvaline življenja" ter
Režiser P. Malec
..Globoko so korenine". Za letos sem povabljen, da dokončam y znamenitem Kneževem dvoru „Celjske grofe", ki [smo jih študirali že pred leti, pa smo morali študij opustiti, ker nismo dobili kostumov.
Med tem časom so me večkrat vabili v Ptuj, — kot gosta in tudi kot stalnega umetniškega [vodjo. Sprva sem precej okleval, ker sem imel ponudbo za Zader in Reko. Potem pa se je le tako naključilo, da sem zajadral ,v „Prlekijo". Spočetka sem imel o o tem koncu sveta precej skromno mnenje, ko pa sem se zasidral, pa pem se med temi ljudmi -kar znašel in do kraja vživel. S skromnim In požrtvovalnim ansamblom smo naštudirali Veroniko Desert iško, Prebrisano norico, Ljubezni in morja valovi itd.
Za dramo ..Ekvinokcij" sem se navdušil že kot študent, prvič pa sem jo tvidel na odru v Dubrovniku, kjer jo igrajo po isti koncepciji že od 1926. leta. Zlasti sta me navdušila glavna ženska vloga Jele in pa dubrovniški dialekt.
2e leta in leta sem stikal za slovenskim prevodom, pa ga nikjer ni bilo idobiti. Zato smo se letos odločili v Ptuju, da damu delo prevesti. Veseli me, da bo premiera tega prevoda prav v Kranju, kjer sem toliko časa z ^eseljem delal. Zavedal sem se pa, da zahteva delo močne igralske osebnosti, kar še posebno velja za
Jelo. Zato sem zaprosil upravo, da je povabila kot gostjo članico ljubljanske Drame Elviro Kraljevo. S tem pa seveda še zdaleč n« podcenjujem domačega ansambla.
Vrnil se bom nato nazaj v Ptuj, kjer bom še letos delal Gotzu-vo „Dedinjo“ in pa ..Ekvinokcij". Neke stare obveznosti do mariborskega gledališča pa kar nekako odlašam. Ob kraju sezone pa zatrdno upam, da bom šel za par tednov na Dunaj, da si spel naberem pobud in razgledov za svoje nadaljnje delo.
Elvira Kraljeva
gostuje v Prešernovem gledališču
V prijetnem kramljanju je minil večer in ko sem zdaj, naslednjega dne, sedel za mizo, vidim, da bo treba vse tisto, kar sem si med tem kramljanjem zabeležil, — (bilo je mišljeno kot intervju, — „umetno“ razširiti. Gospa Kraljeva je skromna o sebi, toda večer je bil prelep in zdaj mi je žal, da nisem vsaj petine tega zapisal, kar se je vrstilo mimo mene v njenih spominih. Pa je že tako, da sem jprišel k njej s strogo formuliranimi vprašanji in da sem se jih tudi zvesto držal. Ne vem, če je to kaj v zvezi z tzačetno prakso...	i	i
Gospa Kraljeva se je rodila v Trstu. Sama pravi, če prioe še do ene vojne, da se bo za gotovo spet znašla v Trstu, kajti prva vojna jo je vrgla v Maribor, druga v Ljubljano... tretje si pa nihče ne želi. In zato ji vsi želimo, da bi ostala v Ljubljani. — Se kot otrok je že nastopala v tržaškem Narodnem domu, ki so ga kasneje Italijani požgali. Bila je tudi v Skrbinškov! dramski šoli. V Mariboru jo je znameniti igralec in režiser Nučič vzel iz svoje šole naravnost v gledališče, kjer je odigrala vse mladostne partije (Hedvigo v „Divji rački", Ofelijo, Julijo itd.), zelo zgodaj pa je uspela v karakterjih (Sv. Ivana. Ofelija, Elizabeta v »Mariji Stuart", Desdemona v „Othelu" itd.) Naj kdo verjame ali ne: na isti dan je igrala 14-Ietno deklico, nato pa 80-letno starko! Ko mi je to povedala, sem se spomnil, s kakšno lahkoto obvlada vso tonsko in barvno lestvico svojega glasu.
1941. leta je morala z mnogimi mariborskimi igralci bežati v Ljubljano. In tako smo jo dobili v neposredno soseščino tudi mi Iz ljubljanske Drame bi omenil njeno Ifigenijo (Gothe) »Ponzio, zlobno deklo, ki s svojimi spolzkimi zgodbicami muči hčere gospo
Albe v „Domu Bernarde Albe"; strpljivo lcktori< o v »Povabilu v grad" ter zločinsko Marfo v Tolstojevi drami „Moč teme".
To je vse in če je malo, govori to le o njeni skromnosti in u. moji nesposobnosti, da bi proslavil njeno ime v nanizanih diliram-bih. Kljub temu, — kdor jo vidi le enkrat na odru, je ne bo pozabil. Da pa je bila res zlata teta v filmu »Vesna", menda ni potrebno še posebej spominjati.
Kratek pogled nazaj in naprej
Pravzaprav bi moral takole pričeti: Križi in težave z režiserji v sezoni 1953/54. Pa bi preveč poglobil to zadevo in mogoče bi kdo pričakoval še kakšno posebno debato o zakulisnih spektaklih, ki so sicer čisto običajna nujnost tako obsežnega družinskega življenja, ne ustvarjajo pa resnih problemov, ki bi se vlekli skozi vse leto, in jim zatorej ne pritiče zgodovinska veličina.
V početku je vse kazalo, da bo sezona potekala brez velikih pretresov. Za Vse leto je bil kot vsako leto sestavljen repertoar, podpisane so bile pogodbe, oz. načelno obljubljene režije, prišel
Škufca - Trnuljčica
je Slavko Jan s svojimi „Hlapci", z delom je pričel stalni režiser PG Djurdjica Fleretova — tu pa se je začelo. Ze proti koncu svoje režije je delala s stalno temperaturo, po premieri pa je morala precej |zapustiti hišo in je še zdaj v bolniškem stanju.
Zdaj pa na lov za režiserji! ((Posebno priljubljen šport med dramaturgi!) Na vso smolo je bil prav takrat mobiliziran Ing. Viktor Molka, ki je bil predviden za tretjo režijo. Čez noč je bilo treba nekoga stakniti. Na srečo smo dobili iz ljubljanskega MG Jožeta Galeta, ki je Zemljanovo „Odločitev“ naštudiral v pičlih 16 dneh. 'Stvar je ibila na moč aktualna, pa smo pohiteli. Nato pa smo cel teden strmeli v „luknjo“, ki je zazijala pred „Trnulj-čico“. Srečka Tiča pred njegovo premiero jeseniških ..Krajnskih komedijantov" pod nobenimi pogoji nismo mogli privabiti v 'Kranj. — Z ..Ekvinokcijem" je Peter Malec pravočasno startni in vse je spet v najlepšem redu. Zanaprej pa smo še kljub jasnim načrtom skeptični optimisti. Na kakšne nepričakovane ..počitnice" smo kar pripravljeni. Gostje imajo pač tudi drugje svoje obveznosti in nam na ljubo jih seveda ne bodo zanemarjali.
Če se zdaj ozremo nazaj in preštejemo dela po običajnih statističnih merilih, kakor sc obračunava po navadi ob prvi polovici sezone in pa na koncu, potem so domača jdela v taki večini kot malokdaj in malokje. In če ne* pozabimo, da smo se obvezali, da bomo podpirali, mlado slovensko dramatiko, potem ne pozabimo še na krstno uprizoritev. V celoti torej, če zaključujemo polletno bilanco z ..Ekvinokcijem":
Cankar: Hlapci Gehri: Šesto nadstropje Zemljan: Odločitev Škufca: Trnuljčica Vojnovič: Ekvinokcij
3 slovenska, 1 hrvaško in 1 francosko delo;
3 drame, 1 komedija, 1 pravljica.
V drugi polovici sezone bomo gledali pretežno komedije: 3 komedije in 1 tragedijo.
Obnovili pa bomo po vsej priliki še „Volpona“.
Seznanili se bomo najprej s komedijo španskega klasika Lope de Vego, ki jo je iz Bonna prinesel naš tehnični šef in igralec Lado Štiglic. Trenutno prevod še ni na razpolago — prevaja Jože Vovk — tako da tudi primernega naslova te komedije nimam pri roki. Režiral bo Dino Radojevič.
Sledila bo tragedija modernega ameriškega dramatika Max-wella Andersona: „Zašlo je sonce". Zgodba iz newyorškega predmestja, tragedija dveh mladih bitij v svetu gangsterskega podzemlja. Režiral jo bo stalni režiser ljubljanske Drame France Jamnik.
Predzadnji ali zadnji komad bo komedija prav tako ameriškega pisatelja Kesselringa: „Arzen in stare čipke", ob njej pa bomo uprizorili ali kakšno salonsko komedijo Oskarja Wilda, morebiti pa tudi neko še neprevedeno bulvarsko pikanterijo pri nas šele komaj odkritega Francoza Roussina. Na oba ne morem priseči. Da bomo zaključili sezono s komedijami, drži. Da pa se še pogajamo za zadnje režije, 'pa tudi drži. Nekaj bo že zraslo iz tega.
J. Ž.
Zapiski o gledališkem življenju na Dunaju
V	času Hitlerja je neki Dunajčan pisal: »Dunaj je sedaj zares v hudi nevarnosti, da postane mesto muzejev, kamor bodo turisti hodili obiskovat le rojstne hiše in grobove velikih ljudi. Postalo bo navadno provincialno mesto v barbarizirani Nemčiji.« Hitler je mrtev, Dunaj se bije za novo življenje. Njegova kulturna pomembnost postaja iz leta v leto večja. Zato je tudi gledališko življenje živo.
Kaj uprizarjajo? V suši avstrijske dramatike poskušajo dvigniti mlade avtorje. Theater der Courage uprizarja Bobnarčka, ki ga je napisal Turgott Krischke. Kritiki zelo hvalijo njegovo dramatsko znanje in umetniške sposobnosti. (Krischke postavi Bobnarčka v čas 30-letne vojne. Vojaška krdela se valijo preko dežele in sredi njih je »čisti norec« bobnarček, ki na pohodu spozna mlado dekle in jo skrije pred pohoto vojakov. Vzljubi jo. Deklico pa izda konjar hotljivim vojakom. Grozna je bobnarčkova krivda, ki ni imel poguma, da bi z ljubljeno deklico zbežal),
V	gledališču Esterhazy igrajo delo dramske pisateljice Margh Malline: Sedem jader v viharju. Pisateljica se sama prikaže na odru pred zastorom. Predstavi nam sedem mladih mož našega časa. Po zakonu iniso krivi, sodišče jih ni obsodilo, ona pa jih obsodi zaradi njihovega egoizma, strahopetnosti, brezbrižnosti, umora mlade deklice, (ki je sicer storila samomor, a vanj so jo pritirali fantje). — Kritika je to izredno zanimivo dramo neprijazno sprejela zavoljo »tendenčnosti«. Pisateljici očitajo, da premalo živi in čuti z osebami, ki jih predstavlja na odru. Pravijo, da gleda nanje zviška. Vse kaže, da gre za preveč suho analizo izredno perečega problema, ki pa je svež in nov v dramatski tvornosti.
Zanimivo je tudi, da igrajo v Volkstheatru Obleganje, dramo, ki je nastala iz slavnega Camusovega romana Kuga. Kugo so prevedli že v celo vrsto jezikov in je brez dvoma eden najboljših francoskih romanov, ki so izšli po zadnji vojni. (Izšel je tudi v Beogradu.) Albert Camus je tudi dramski pisec in njegovi drami Kaligula in Pravičniki

predstavljata enega izmed vrhov današnjega dramskega vzpona na Francoskem. Ta veliki modrijan zahodne Evrope (in veliki prijatelj nove Jugoslavije), se v Obleganju bori proti nasilju, proti omejevanju človeka v njegovem najboljšem in najčudovitejšem hotenju, proti ponižanju človeka v navadno številko, ki ni več sposobna samostojno živeti.
*
Franz Kafka je srednjeevropski pisatelj (češkoslovaški Žid nemškega jezika), ki je s svojimi deli odločilno vplival na sedanje evropsko pisanje. Njegova dela je izdal šele po smrti njegov najzvestejši prijatelj Max Brod. Zdaj pa je Max Brod predelal za oder Kafkin roman »Grad«. S tem sta oba glavna Kafkina romana (Grad in Proces) dobila tudi odrsko obliko. (Proces sta priredila za oder A. Gide in J. L. Barrault).
*
Friedrich Diirenmatt razburja Dunajčane v Volkstheatru. Napisal je komedijo Zakon go sp oda Mississippija. Ta groteskna komedija zbuja veliko pozornost že zavoljo svoje posebne dramske tehnike, kajti pisec začne s koncem,, se sredi igre pomakne za pet let nazaj in — v celoti obrne na glavo gledališke 'jn prostorninske zakone. Zakaj pa ne, če na ta način nazorneje posreduje gledalcem zmešano in obubožano .moralo današnjega časa? Pripoveduje nam namreč o državnem pravniku Florestanu Mississipiju, ki se »obsodi« v zakon z Anastazijo. Oba sta prej ubila svoja bivša zakonska tovariša: ona iz ljubosumja, on iz pravičnosti. Zdaj pa začenjata živeti znova, a zgodba, ki jo morata živeti, je smešna, strašna in absurdna . . .
',l	l *
Josehp Kramm je za svojo dramo Labiriut dobil 1. 1952 znamenito Pulitzerjevo nagrado in je imel seveda v Ameriki s svojim delom velik'uspeh. Zdaj so njegovo dramo igrali tudi na Dunaju, ampak dunajsko občinstvo in kritika nista s kaj vročim navdušenjem ploskala drami ali jo hvalila. Vendarle pa drama brez dvoma'predstavlja velik umetniški vzpon amerikanske dramatike in s svojo kritiko ameriške'družbe podobno kot Smrt trgovskega potnika na poseben način posveti v labirinte človeškega srca. Kramma so igrali v gledališču Josephstadt.
, *
V gledališču Kosmos pa so uprizorili Marčeve Ide, delo amerikanskega pisatelja Thorntona Wilderja, ki so ga po romanu priredili za oder. Kritika ocenjuje delo kot izredno mikavno, napeto, duhovito in po dramatski strani odlično. Dejanje se prične par mesecev pred Cezarjevo smrtjo. Pred nami stoji ičlovek. ki ne brodi samo po krvi, temveč tudi napeto razmišlja o problemih svojega časa, o nujnosti diktature, o pesništvu, o ljubezni, o verovanju. Človek je, ki ljubi kot ljubijo drugi ljudje in ni heroj, temveč le močna osebnost. — Wilderjev roman je napisan v pismih in je dosegel v Ameriki zelo velik uspeh. Vse kaže, da je vžgala tudi dunajska uprizoritev.
*

Heinz Coubier je napisal dramo Jutri je še en dan. Igrali so jo v Theatru der Courage. Coubierova igra je zabavna in hkrati resna mešanica stare in moderne odrske tehnike. Po vsebinski strani je lahkotna, a vendar ne brez globine. Osnovna značilnost komedije je: slavospev življenju. Prikazuje nam Janino, ki kar naprej in naprej klepeta o moških in jih zelo neugodno ocenjuje, ne da bi o njih kaj dosti premišljala. Ko pa se njena hči Janette sklene z mladim moškim, ki je že vsega življenja sit, postane Janina, ki je bila doslej površna ženska klepetulja, pravi angel, ki bedi nad svojima varovancema ter jv vodi skozi nevarnosti življenja. Ni čuda, da vzklika: »Naj živi življenje!«
*
Ze iz teh drobnih podatkov je videti, da se stremljenje dunajskih gledališč skuša Obračati za najznačilnejšim, kar danes na področju dramatike pišejo po svetu. Zato tudi niso mogli mimo angleškega dramatika Christofora Fryja. V gledališču Parkring so uprizorili njegovo dramo En feniks je preveč. Na duhovit in hudomušen način opisuje Fry v izredni pesniški obliki Dynameno, ki ji umre mož. nakar se ona odloči, da bo na njegovem grobu čakala smrti. A življenje je nepremagljivo: mlad rimski vojak vdre v grobnico, se zaljubi v Dynameno, ona pa vanj. Nastane vrsta moralnih zapletov. Razumljivo je: zmaga je strani tistih, ki jih vodijo svetle sile življenja.
Vse kaže, da tudi dunajsko gledališko življenje vodijo zdrava načela v izbiranju programa. To lahko spoznamo že iz skopih zapiskov, v katerih smo hoteli prikazati le najpomembnejše novosti, ki so se pokazale v odrskih lučih zdnjega časa.
i	J. J.
Igralec - človek
Rad bi, da bi pri gledališču spet postala važnejša slika kakor pa okvir, važnejši pesnik in njegova bit, važnejši v celoti dozorel igralec kakor prometejski pretvarjalec. Rad bi pomagal pesnikom in podpiral oblikovalce človeških duš, ali z drugo besedo: igralce. Konstruktivno nadarjeni pisatelji časovnih iger, društveni bardi, ščuvalski pridigarji in lovci na aktualnosti se zlahka uveljavijo. Pesniki, (ki so glasniki tega, kar je večno aktualno, kar je vsem skupno, kar druži v človeško občestvo vse gledališke oblikovalce od galerije do prve vrste parterja — ti pesniki pa imajo težave.
Res je, da pravi pesniki ne ustvarjajo plakatirane reportaže, ki mora vpiti, da bi jo ljudje slišali. Rad bi pomagal pritajenim, samo po sebi umevnim, smiselnim pisateljem, ki govore o človeku, kakršen je vedno bil in bo, da bi se uprizarjala njihova dela.
, *
Igralec, ki naj igra pesniška dela, mora biti predvsem človek. Tako bogat, kot je le mogoče; otroško občutljiv; kar se da blizu
povezan z vsem, kar človeka uničuje in osrečuje; kar je onstran mnogoterim vtisom mnogoterega življenja, resničen v sebi, ljubeče vsake morale, toda povsem tostran etike; ki nosi v sebi zavest nekega — vseeno kako občutenega in predstavljenega veličastja.
Temu igralcu — temu oblikovalcu iz osnove — bi bil rad v oporo. Toda ne nekdo, ki bi ga učil hoditi po bergljah učinka. Rad bi mu razvezal spone, rad bi ga ,vodil k njegovemu najbolj lastnemu Jazu in mu dal vero v prirodno povezanost tega Jaza. Rad bi ga — če bi bilo treba — pahnil v dvom, ki naj bi ga ustvarjalno razjedal ali mu, če bi bilo spet treba — vzbudil čut samozavesti, da bi s trdnim nagibom do igranja, (kakor je dan otroku, šel po svoji poti. Rad bi bil nekdo, ki bi ga prepričal o tem — kadar bi pričel spoznavati globoko nekoristnost svojega poklica, da je neprecenljiv dar za verni in dvomeči svet da je kažipot v otroške in nebesne daljave. Da mu je dana velika sreča, da lahko s svojo igro predstavlja nasprotje pokvarjenosti in njemu nasproti popolnost nedeljivega človeka. Rad bi ljudem vedno znova dopovedal, da je igralec nadvse važen in da ga ni mogoče pogrešati v brezbarvni puščavi civiliziranega sveta — da je živopisani preostanek srečne prvobitnosti, ki zajema v sebi vse skale človeških občutij od Kabbana do Ariela.
Igralca ni mogoče narediti. Lahko pa ga prevzgojimo iz navadnega pretvarjalca v oblikovalca /tako, da mu vrnemo vero vase ter zbudimo v njem fanatizem, da bo odkrival zadnje resničnosti svoje biti, da bo pokazal v praktičnem delu, da more taka resnična bit dati mnogim pesniškim podobam, podobam mnogoterih stopenj in oblik živo resnico in resničnost.
Heinz Hilpert
Gledališki list Prešernovega gledališča. Letnik IV. (sezona 1953-54), štev. '. Obseg i/iDole Naklada 500 izvodov. Lastnik in izdajatelj uprava Prešernovega gledališča; predstavnik Alojz Gostiša; urejuje uredniški odbor; odgovorni urednik J. Žmavc; tisk Gorenjske tiskarne. Vsi v Kranju.
„HhM iUoui'
Vam nudi : vse vrslc kvalilelnih namiznih vin, prvovrstna buteljčna in vslcklcničena vina, likerje, pristni domači sadjevec in ostale alkoholne pijače po konkurenčnih cenah. — Vse vrsle brezalkoholnih pijač, pivo „Union“ v sodih in steklenicah. Radensko vodo, si;on in vse vrste kisa po najnižjih cenah in v vsaki količini. — Cenjene obiskovalce opozarjamo, da v vseh trgovinah in gostilnah zahtevajo v svoje zadovoljstvo naše kvalitetne alkoholne pijače! Za vsa naročila in informacije kličite telefon Kranj 336, 324, 297, Skolja Loka 26, Tržič 49 Kvaliteta, nizke cene, solidna postrežba Skladišča: Kranj, Škofja Loka, Tržič
Piua Htaujf
V ..DELIKATESI" - KRANJ
je bilo 12. aprila 1953 otvoritev
novega gostinskega lokala
Kvalitetna vina, desertna vina, likerji, turška kava in vsakovrstna mrzla jedila itd.
NOVO ZA VAS!
J-slečene čestitke uset/n nacacnikam za Houo teto. 1954-!
Gorenjska tiskarna in knjigoveznica
Kranj






presernovo gledališče kranj sezona 1953-54