KDAJ IN KAKŠNA        . LOKALNA SAMOUPRAVA
Kot kaže, je navdušenije nad ustanavljanjem novih (malih) občin splahnelo, kajti Ijudje so začeli računati, koliko (več) jih bo to stalo.
Oktobra bo v državnerm zboru druga obravnava zakona o loikalni sa-moupravi. Kako trd oreh je rreorgani-zacija lokalne samouprave, dokazuje dejstvo. da je prvi osnutek tega za-kona nastal še v času Petterletove vlade. ko je posebna koimisija še prejšnje trodomne skupščine , okrep-ljena s strokovnjaki lanskegaa marca. pripravila prvo resno podlago za raz-pravo. Toda parlament. tudi zato, keT je bil prezaposlen s priprawami na splošne volitve, zanjo ni našel ne volje ne časa. Po drugi strani so se vnele silovite polemike okrog študije dr. Vrišerja, ki je na podlagi stnokovnih meril skušal določiti meje Ibodočih skoraj 250 občin. Dobre pol leta po lanskih volitvah je novi parlament si-cer s težavo, a vendarle dal prvo ze-Ieno luč zakonu o lokalni samoupravi. Šele tretja je dokončna.
Medtem je postaJo jasno. da posta-vitev nove lokalne samouprave ni le problem strokovnjakov, temveč prvo-razredni politični projekt. Nesporna zahteva ljudi, da zadeve v svojem okolju urejajo, tako kot mislijco, da je prav. seveda ne more mimo pcolitičnih strank, kajti treba bo izvesti volitve v občinske svete. Te so si oblast v zdajšnjih občinah razdelile sskladno z volilnim uspehom na volitvalh 1990. Medtem je prišlo do pomeembnih ; splošnih političnih premikov, jpa tudi
konec štiriletnega mandata zdajšnjim tridomnim skupščinam ter njihovim izvršnim svetom se nezadržno bliža. Če so torej priprave na zakon o lo-kalni samoupravi lani zastale zaradi splošnih volitev, utegnejo zdaj zaradi lokalnih. Vsaj prvi zapleti v parla-mentu to potrjujejo. Vprašanje, kdaj izvesti tako pomemben upravni pro-jekt. kot je reorganizacija lokalne sa-mouprave, namreč ni tako nepo-membno.
Tudi prvi val navdušenja ljudi v slogu, končno bomn imeli lastno občino, se je precej ohladil. Čeprav se oblast ni pretirano trudila seznaniti jih s tem, kako naj bi bodoča občina izgledala (če izvzamemo napor stro-kovnjakov, da Slovenijo razdeli na najbolj ustrezno število občin), so po-časi začeli spoznavati, da lastna ob-čina niso le obrazci za birokratskimi pulti, temveč celovito urejanje skup-nega življenja, vključno z gospodar-skim. Tu pa so se začeli ozirati okrog sebe in skušali dognati, s čim bodo lahko gospodarili. Ljudje v majhnih, žepnih občinah. razen morda nekaj izjem, bi se v tem pogledu znašli na repu slovenskih občin. Poleg tega, ali so že precej postarana osnovna šola, cerkev, ena ali dve trgovini, kakšno majhno podjetje res tiste stvari. ki bi lahko zadovoljile osnovne potrebe občanov. Najbrž, ne. Še tisto, kar je
morda bilo glavni motiv za to, da svojo in morda še sosednjo krajevno skupnost prelevijo v občino, bi (spet) morali upraVljati na sedežu bodočega upravnega okraja. Država pa tega za-nesljivo ne bo postavila v vsako, če-tudi večjo vas. Mnogi namreč še zdaj zamenjujejo dTŽavno upravo (zdajšnje občine opravljajo več kot 80 odstot-kov nalog državne uprave) in lokalno samoupravo.
Kot Slovenci v glavnem znamo, so začeli tudi računati stroške: na pri-mer, mini komunalno podjetje bi jih zagotovo več stalo, kot veliko z že utečeno dejavnostjo. Lahko, da žu-pan ne bo svojega dela opravljal po-klicno, toda tajnica in fikus mu pripa-data. In tako naprej. Na drugi strani je gotovo precej ljudi, ki bi radi (p)o-stali občinski veljaki. Ti bodo najbrž storili vse, da se bo to tudi zgodilo.
Kakorkoli že, vsaj ena stvar v pred-loženem zakonu o lokalni samoupravi ni sporna. To, da se bodo ljudje za to, v kateri občini želijo živeti, odločali na referendumih, bo torej vsaj na-čelno svobodno. Nihče jim torej od zgoraj ne bo mogel predpisovati meja njihove občine. Kdaj bomo slišali startni strel, je težko reči, saj je zakon o volilni, kot smo že zapisali, za parla-ment zelo velik zalogaj prepletajočih se strankarsko političnih interesov, odločajo pa poslanci. ki so formalno sicer res predstavniki vsega ljudstva.
(nadaljevanje na 2. strani)
(nadaljevanje s 1. strani)
zares pa v glavnem glasujejo tako, kot jim ukaže njihova strankarska cen-trala. To je seveda za večstransko parlamentarno demokracijo nor-malno, vprašanje pa je, ali s tako daljnosežnimi odločitvami res velja hiteti, ali bi bilo bolje najprej odstra-niti ovire, ki zdaj dušijo občine (tro-domna občinska skupščina, na pri-mer) in potem zares pretehtati vse tnožne ureditve ter izbrati najboljšo. Najboljšo za ljudi v občinah, to pa pomeni, da jim bo jasno, o čem bodo na referendumu glasovali.
Povedano drugače, dovolj na-tančno morajo vedeti, kaj jim lokalna samouprava v podobi nove občine prinaša, koliko jih bo stala, v čem so prednosti te ali one odločitve, bodo svoje potrebe lažje (in cenejše) zado-voljevali kot dozdaj in tako dalje.
V tem pogledu je odločitev mestnih (ne občinskih) oblasti, da na zborih občanov skušajo uvcijaviti svoj po-gled na to, kje naj bi tekle nove meje mestne občine Ljubljana, morda ne-koliko preuranjena. Na drugi strani spet, nekje je treba začeti, saj so raz-mišljanja o novi ureditvi preveč in predolgo spala. Po tem predlogu naj bi se v mestno občino Ljubljana (MOL) vključila vsa dozdajšnja ob-čina Moste-Polje, razen njenega ju-govzhodnega dela. Na tem delu bi meja potekala na meji naselja Ljub-Ijana (tam, kjer so table LJUB-LJANA) s tem, da bi bili vključeni še naslednji kraji: Podgrad, Zagradišče, Češnjica, Podlipoglava, Šentpavel, Podmolnik in Sadinja vas. To je se-veda le predlog, odločiti morajo ob-čani, najprej na zborih volilcev in kas-neje dokončno na referendumih.
MO