1932 I 33 L-IV-ŠT'2 REŠITEV UGANK V 1. ŠTEV.: Rebus : Bog živLvse Slovene pod streho hiše ene! Mozaik: kolar, ključ, Vuk, boben, lok, dedek, noji Simon, krava, kokot, Judež, moj, Krk, Biograd, kralj, ris, krompir, gad. — Ljubo doma, kdor ga ima. Magični kvadrati: I. Sava, Fran, volk, Anka; II. osat, Sava, Hvar, Tara; III. most, oral, Sava, tlak; IV. kres, Roza, Ezav, Sava. Računska naloga: Kmet bi moral plačati delavcu 5,368.709-12 Din. Uganka za ICO Din: sto [•*- f v ■■ £ 1- ^ m L Otroci so pač dremotno poslušali učiteljeve besede, njih smisla pa niso razumeli, kajti njih misli so živele že vse izven puste, prašne šole. V mislih je deca posedala v hladni senci, se kopala v potočkih in rekah, se igrala na tratah, brcala nogometno žogo, lovila metulje in hrošče, trgala rožice... kdo bi mogel vse našteti in popisati, kje vse so frfotale misli trudne dece?... Neznosno počasi so kapljale zadnje ure šole, končno je vendarle odbila ura odrešitve. Burno je planila deca iz šole in veselo kričala. Le tistim, ki so se s spričevali bolj slabo odrezali, se domov ni nič kaj mudilo. Marsikdo je s strahom v razširjenih očeh tipal in drgal zadnjo stran svojega telesca — v predčutku neprijetnih dogodkov, ki jih je pričakoval od očetove ali materine roke ali šibe. Bezlajevim trem, — dvanajstletnemu Jakcu, devetletnemu Mihcu in sedemletnemu Brankecu se tega ni bilo treba bati. Posebno Jakec je s ponosno glavo brzel domov tako naglo, da sta ga bratca komaj dohajala. Dovršil je svoj razred z odliko. V vedenju sicer ni imel prvega reda, a ostali lepi redi so to napako sramežljivo skrivali in prosili starše za odpuščanje. Ponosno so Bezlajčki prisopihali domov. Bezlajeva mama jim je postregla z obilnim kolačem, jih vse po vrsti objela in poljubila. Le Jakca je radi reda v vedenju plosknila z roko po licu, pa je udarec občutil skoraj kot božanje. Oštela ga je, pa se mu je zdelo, kot da ga prijazno ljubkuje. Ko pa jim je mama oznanila, da pojdejo z mlekarico Micko na počitnice, so jo vriskaje vsi hkratu objeli, da ji je kar sapa pohajala, in skakali so okrog nje, da bi kmalu oglušela. »Kdaj pa mama?« »Kadar hočete! Takoj!« »Gremo!« »Potrpite!« Ni bilo treba dolgega trpljenja. Mama jih je deloma kar rada pustila z doma, dasi jih je močno ljubila. Bili so sicer dobri in pridni otroci, le malo živahni so bili in včasih kar prešerno poredni, brez zlobnih namer ali ne brez napravljanja večje škode. Tako neobrzdani brez šolskih vajeti bi utegnili v kratkem vse lepo stanovanje narobe obrniti, kar bi ji povzročilo mnogo nepotrebnega dela. Že naslednji dan so s skromno prtljago v rokah in v nahrbtnikih odrinili na veselo pot. Mnogo prezgodaj so prišli na postajo, kjer so nestrpno čakali na kamniški vlak. V tem dolgem čakanju je Jakca obletela hipna muha, da poskusi, kako bi mu dišala drobna cigareta. »Saj sem že velik fant,« si je mislil, »ne bo mi škodila!« Mišljeno, storjeno, a slabo storjeno. Baš ko je prisopel vlak na postajo, mu je postalo slabo. Meglilo se mu je pred očmi, vlak je v kolobarju zaplesal kraj njega. Kolena so se mu zašibila, da je z bratcema jedva zlezel v voz. Bled se je naslonil na steno, kmalu nato skozi okno, in užaljeni želodec je storil svoje. Oni popotniki, ki niso poznali pravega vzroka te slabosti, so Jakca pomilovali in tolažili, drugi sopotniki pa, ki so ga bili videli s cigareto v ustih, so se škodoželjno, zadovoljno smejali. Šale ni poznal sprevodnik, ki je Jakca kruto nahrulil in izprašal za naslov staršev, češ, da bodo morali plačati globo. Jakec se je bridko pokesal. »Slabo sem začel, da bi se le končalo dobro.« Na Ježici jih je Micka že pričakovala. »I, Jakec, kaj si pa tako bled? Menda nisi vajen vožnje z železnico, kaj?« »Res je nisem,« pritrdi Jakec. Bratca pa sta previdno molčala. Micka jih je peljala v preprosto, a čedno in prijazno hišo pod gozdnim hribom — k Mahnetovim, kakor se je ta kmečka družina pisala. Peljala jih je v podstrešno sobico, njim namenjeno, kjer so odložili svojo prtljago. v »Zdaj pa le pridni bodite! Pa pri delu nam pomagajte, če kaj znate! ... In če se boste v Savi kopali, pazite in ne hodite v pregloboko vodo, da mi ne utonete^— Bog in sveti križ nas varuj tega!« In je odšla za svojim delom na polje. Doma sta ostala le stara mati, gospodinja in ded na iklopici pred hišo, s pipico v brezzobih ustih. Bezlajčki so bili sprva v teh novih razmerah malo v zadregi, posebno še, ker jih je stara mati nekam nezaupno le od strani in molče ogledovala. Tudi hudi pes na verigi je renčal nanje in včasih divje zalajal. Tesno jim je bilo v hiši. Kam, kaj sedaj? ... Kam neki? Plavalne hlačice iz nahrbtnikov pa k Savi. In že so izginili. V veselju kopanja, plavanja jim je čas hitro potekel. Preslišali so opoldanski zvon, in šele srdito godrnjanje želodcev jih je opomnilo na novi dom. Požurili so se. Micka jih je ozmerjala. >1, kod pa hodite za božji čas vendar! Smo bili že v skrbeh, če niste vsi utonili! Brž h kosilu, hladno je že!« Željno so polegli krog sklede v travi pred hišo. Ej, ni bilo juhice, ne krožnikov, žlice pa so bile črne in oskrbljene. Spogledali so se in nobenemu od njih se ni mudilo zajemati. Ali lakota ima ostre zobe — pokusijo, a ne nasmeje se jim lice. Namrdnejo se vsi trije — v skledi je bila repnata kaša. Valjajo grižljaje v ustih. Brankec toliko, da na glas ne zajoka. Jakec parkrat zajame, nato po vtakne svojo žlico pokonci v strnjeno kašo. Bratca ga posnemata. Tako je ostala trioglata skleda zapuščena sama. Stara mati in ded sta glasno godrnjala o razvajenih mestnih »pamžih«, in se jezila nad Micko, zakaj jih je privlekla v hišo, in da se je takih paglavcev treba bati. Lačni Bezlajčki so premišljali in stikali kje in s čim bi se nasitili. To so dobro vedeli, da pritožba pri Micki ne bi bila prijazno sprejeta, nikar da bi jim dala boljše nadomestilo za kašo. S trebuhom za kruhom jo uberejo za hišo in po vasi in pod težko obloženo hruško se ustavijo. Hruške sicer niso bile dovolj zrele, a kaj se meni lačni in požrešni otroški zob za to! Naklatijo si hrušk in jih meljejo z zobmi •kot za stavo. Pa jih zaloti lastnik hruške, jih s polenom nažene z vrla. Poleno je Jakca zadelo prav nemilo na ramo. To pa ga ni prehudo bolelo, hujše so ga zadevale osorne besede, s katerimi jih je stara mati Mahnečka obmetala, ko se je oškodovani kmet pritožil pri njej. Prišla je ura popoldanske južine. Kislo mleko s črnim kruhom. To jim je šlo bolj v slast nego kaša, tudi robati črni kruh so veselo pomleli. Ribničan je dejal: »Dobre so hruške, kislo -mleko tudi, — oboje skupaj pa je preveč dobrot!« Res je tako! ... Želodčki so se toliki dobroti uprli. Bezlajčki so se nakremžili. Ej, slabo se je začelo, da bi bil le konec dober! V teh težavah je prišla ura večerje. Žganci, z maslom zabeljeni in obilna porcija kave, tolikšna, da bi se skorajda okopal v njej. Utrujeni so zgodaj zaspali na trdih slamnjačah, a se prav kmalu jeli prebujati drug za drugim. Nevihta v trebuščkih! Preveč dobrot. Slabo prespane jih je drugi dan že ob visokem soncu stara mati spet kaj neprijazno sprejela. Kaj da so počenjali ponoči, da ni bilo miru v hiši vso noč, in je grdo postrani poškilila na Micko. Kaj rada bi jih zlasala, pa se ni upala in se premagovala, saj so mestni »pamži«, pa bi jim njih starši gotovo mleko odpovedali in bi morda še njih druge stare, stalne odjemalce nahujskali. Ded jim je kazal hudomušno odprta usta z enim samim zobom, hlapec Janez pa jih je režaje se spraševal, če jim hruške na Ježici res fako dobro teknejo. Osramočeni so se Bezlajčki osmolili po naglem zajtrku spet iz hiše, k Savi, seveda. In spet so preslišali opoldanski zvon, vse se je vrstilo kot prejšnji dan, le da jih je za kosilo čakala mastna mlečna kaša, ki jim je dobro dišala. (Se nadaljuje.) otroIki ANICA ČERNEJEVA : MIKLAVŽEV OBISK I. Napoved. — II. Obisk. Osebe: Sv. Miklavž. Angelčki. Parkelj. Mamica. I. NAPOVED: (pred zastorom, pripovedovalni ton!) Dragi otroci širom sveta, sveti Miklavž prihaja z neba. Tiho prihaja v čudežnem vlaku, v snežnem, svilenem in belem oblaku. V svetli obleki, v kapi visoki, z dolgo zakrivljeno palico v roki, z brado, ki je srebrno pretkana, z lici, ki ,?o že vsa razorana, s srcem, ki vam prinaša lepote in čiste sreče in božje dobrote prihaja na zemljo na god svoj veseli... Tiho ga spremljajo angelčki beli, kaže mu pota zvezdica zlata, zvončki mu rahlo odpirajo vrata. Zavesa se dviga. II. OBISK: (Iz daljave se čuje zvončkljanje cin... cin ... cin ...) (Preprosta sobica, v njej so zbrani otroci s svojo mamico.) Mamica: Dečica moja, pripravite se... tiho, le tiho! Že pride, že gre ... (Sliši se šumenje kril, zvončkljanje, rožljanje verig. — Otroci napeto in plašno strmijo v vrata, ki se počasi odpirajo.) Sveti Miklavž (z dvignjeno desnico blagoslavlja deco): Očka nebeški vas blagoslavlja, sveti Miklavž vas toplo pozdravlja. Dečica draga, dečica moja, vem, da me čakajo srčeca tvoja, vem, da bi marsikaj rada imela, vem, da bi marsičesa želela toda, Miklavž naj mamico vpraša: kakšna je bila dečica naša? Janček, 8 leten Minka, 10 letna1 Nacek, 2V2 leten Maja, 7 letna otroci. Mama: O sveti Miklavž, moja deca je dobra in Rada uboga, rada pomaga, draga, rada k angelu varuhu moli, pridna in dobra je tudi v šoli... (počasi) toda... veš ... Sv. Miklavž: Deca, glej, mamica ne pove, kadar je žalostno njeno srce. In vendar je tudi pri vas tako, da je mamici večkrat hudo. Parkelj (odpre vrata in nadaljuje): Nacek-pajacek najmlajši med vsemi kriči kot za stavo s starejšimi tremi, Minka - Marinka ne pazi na sinka, sestrica Maja mu še nagaja, Janček zaspanček tudi razgraja, mamica pa je trudna od dela in bi si malo počitka želela ... Sv. Miklavž (s prstom zažuga parkelju in se obrne k angelčku): Angelček, zdaj pa v knjigo poglej, kaj je o deci zapisano v njej. Najprej o Minki, o naši Marinki. Angelček (čita): Minka — Marinka je gospodinja, ki že na mamico svojo spominja; pridna je, skrbna, marljiva in redna dobra, a včasih — močno poredna. Parkelj (spet odpre in ga prekine): Močno poredna... Minkin jeziček! To je skušnjava, kadar je v miru, Marinka ni zdrava... (Verige zarožljajo, Minka se oklene mamice in zajoče ...) Sv. Miklavž. Tiho, le tiho! Marinka že čuje, da njen jeziček le redko miruje. Pa ga bo sama redu naučila, raje poslušala, manj govorila. Zdaj pa, Marinka, nič se ne boj, tisto pesmico mi zapoj, ki si jo mamici snoči zapela, da ji je solza v očeh zablestela!.. Marinka (poje): Očka, našega očka ni, mamica sama z nami živi... Mamica sama dela za nas, očka pa v raju moli za nas. Očka pa moli in prosi tako, da bi ne bilo nam prehudd. Sv. Miklavž: Angelček daj, poišči v košari... čeveljčki naše Marinke so stari. Mrzla in huda je botrca zima, Minka — Marinka pa suknjiče nima. Ta-le je gorka dovolj in debela, da nam bo Minko — Marinko pogrela ... Daj še orehov in čokolade ... Deca imajo zobke še mlade... (Marinka prejema darove.) Sv. Miklavž: Angelček, zdaj pa v knjigo poglej, kar je o Jančku zapisano v njej! Angelček (čita): Janček — zaspanček je v drugem razredu dober učenec v vsakem pogledu. Pameten dečko, glavica bistra, morda že zraste res do »ministra«. Toda — naš Janček, je pač zaspanček. Parkelj (ga prekine): Zjutraj ga posteljca miče in vabi, Janček pa svoje — dolžnosti pozabi. Posteljca topla ga vabi in miče — mamica ga prebuja in kliče, toda naš Janček, naš mali zaspanček mami nagaja, prepozno ji vstaja, včasih še v šolo prepozno prihaja... (Verige rožljajo, Janček zakriči: »joj«.) Sv. Miklavž: Tiho, le tiho! Naš dečko naš Janček ne bo več zaspanček. Skočil bo s posteljce, kadar bo sila, mamica se ne bo več jezila. Janček — zaspanček, pridi zdaj k meni! Tisto o bratcih mi razodeni... Janček (najprej boječe, potem vse glasneje): Bratci so vsi nam, ki govorijo, kakor nas mamice naše učijo. Bratci so naši v Trstu, v Gorici, v Istri - siroti, ob sinjem Jadranu, bratci so naši nam v Korotanu... Bratci so, ker jim v srčecih poje struna srebrna pesmice moje. Bratci so, ker so jim v dušah spomini in biserne sanje o domovini... Sveti Miklavž, na njč ne pozabi, knjižic jim nesi, deca jih rabi... Sv. Miklavž: Janček, seveda pojdem čez mejo kjer še otroci moliti ne smejo, kot jih je mamica skrbna učila, kot jim je vero v srca vsadila ... Pojdem v Primorje, pojdem čez Peco. Ange! — pripravi knjižic za deco. V knjigo nebeško mi pota zapiši, Jančku — zaspančku pa končno poišči kučmo in majico. Toplo, seveda! Takšen-le fant naj zimo pogleda, saj nam že raste med naše junake Daj mu še fige in medenjake. (Janček se zahvaljuje...) Sv. Miklavž: Angelček, zdaj pa v knjigo poglej, kaj je o Maji zapisano v njej... Angel: Maja je dobra in ljubezniva, kakor plamenček hitra in živa, kakor ptička vesela in zdrava — Maja vso svojo hišo zabava, Parkelj (vpade z besedo): toda — včasih se mamici zlaže in včasih svojo nalogo zamaže ... (Verige rožljajo, Maja zajoče.) Sv. Miklavž: Tiho — le tiho, Maja že ve: da mamici svoji lagati ne sme... Seveda, nikomur! — Maja, nikoli! Zdaj pa k angelu varuhu moli... Maja (jokaje): Angelček, ki z mano čuješ in me noč in dan varuješ, daj, da pridna bom postala, da bom pravo pot izbrala, da bo mamica vesela, da bom k očku v raj prispela. Angelček, ti z mano hodi, ti me k očku mojem vodi... Sv. Miklavž: Tvoja molitev, Majica mala, naj bi ti celo življenje ostala. Samo iskrena molitev je prava, samo taka v nebesa priplava! Angel, daj Maji, kar je želela, da ji bo dušica njena vesela... (Maja se veselo zahvaljuje.) Mama (dvigne Nacka, ki je dosedaj sedel na stolu in se boječe držal za krilo): Sveti Miklavž, glej, to je pa Nacek. Nacek — kobacek, mamin najmlajši, ki ga je očka imel najrajši. Ki ga je očka komaj poznal — legel je, ko ga je Bogec dal. Zdaj smo že v tretjem žalostnem letu, kar je naš Nacek brez očka na svetu. Nacek, gospoda Miklavža pozdravi z lepo rokico križek napravi! Nacek: »Meni ceta, duha amen ...« Miklavž (angelu, ki sproti izvršuje naročila): Angel — moj Nacek rabi že hlačke... Nacek še nima nobene igračke ... Mrzlo je v sobi, naj bo v copatkih; daj mu bonbončkov, dobrih in sladkih. Mama in deca: Sveti Miklavž — stotisočkrat hvala. Sv. Miklavž: Dečica draga, pridni ste bili, vsi ste Miklavža razveselili. Moje srce vas toplo pozdravlja, moja ljubezen Vas blagoslavlja. Zdaj pa odhajam. Zemlja je širna, srčeca mala so že nemirna. Čakajo me in k mnogim še gremo, (obrne se proti deci v dvorani): k vsem pa, otročki, nocoj ne dospemo. Rad bi potrkal na sleherna vrata, toda — saj veste — hudi so časi in moja ljubezen ni dosti bogata. Ako se sveti Miklavž ne oglasi, nič ne žalujte, dalje verujte, pa me za drugi god pričakujte! (Jih blagoslovi in pristavi): Če boste dobri in pridni — seveda, kajti Miklavž vam v srčeca gleda. (Zavesa pade.) Alojz Gradnik: Sveta Neža trosi bisere (S. za 8. rojstni dan) Snoči, ko so spali črički, miške, murnčki in ptički, Sveta Neža brez števila biserov je raztrosila po zelenih travicah, rožicam po glavicah. Gledale so zvezde blede in oblačkov bele črede. Sveta Neža pravi v šali: „Ce ne boste vsi molčali, vetru ukažem, da zakiha, vas oblačke, da razpiha, sončecu pa, da zasije in vas zvezdice zakrije." Rekli so oblački beli: „ Pusti nas, naj bomo celi. Sicer nismo kakor tisti, tisti mutasti menihi, ki jim pravijo trapisti, smo pa vendar vedno tihi." Rekli zvezd so roji bledi: „Le ne skrbi, v naši sredi ni nobene klepetulje Sonček ves pogovor čul je. čepel tam nekje je skrit, kjer stoji kitajski zid. Ali zjutraj, še zarana, ko je zemlja še zaspana, prav do teh zelenih trav segel z zlatimi je prsti in počasi in po vrsti vse je bisere pobral. LUDVIK MRZEL : UMRL JE FRAN MILČINSKI Slika: N. Pirnat V zadnji številki »Našega Roda«: je mali Zdravko Reven z Vrhnike vprašal v svojem napol pisanem, napol narisanem pismu: »...in ne vem, zakaj g. Fr. Milčinski nič ne piše.« Pa takrat je Fran Milčinski še zmerom pridno pisal. Najbrž je pisal vsak dan in vsak večer in pisal je za male in za velike ljudi. V ponedeljek, dne 24. oktobra pa je v resnici za zmerom odložil svoje pero. Takrat je nanagloma umrl. Zadela ga je kap. Fran Milčinski se je rodil dne 3. dec. 1867. v Ložu na Notranjskem. Če bi še živel, bi bil prav letos že pet in šestdeset let star. Njegov oče je bil sluga na sodišču, on sam pa je postal sodnik. Sodni sluge in sodniki so tisti ljudje, ki najbolj od blizu poznajo gorje človeka na svetu. Vse največje strahote sveta, vsi največji grehi in največje nesreče ljudi — vse gre skozi njihove roke. Vse morajo videti na svoje oči, vse morajo razumeti s svojimi srci in vse morajo soditi. Ko je bil še čisto majhen, je Fran Milčinski iz domače hiše s svojimi otro- škimi očmi videl, koliko je hudega med ljudmi in kako neskončno je človek potreben ljubezni. Potem je študiral gimnazijo v Ljubljani in je na Dunaju doštudiral za sodnika. Potem je služboval v Ljubljani in po drugih slovenski mestih. Postal je tudi član najvišjega sodišča v Jugoslaviji, ki ima svoj sedež v Zagrebu. Zadnja leta je bil odvetnik v Ljubljani. Povsod pa, koder je hodil, v vsem, kar je storil in zapisal — v vsem se je poznala za njim ena sama srebrna sled: sled velikega, toplega, ljubečega srca. Izmed vseh ljudi se na svetu najbolj hudo godi otrokom. Velikim ljudem je lahko. Veliki ljudje imajo vso moč in oblast v svojih rokah. Veliki ljudje imajo vso besedo pri hiši, ki se ji reče svet. Otroci pa lahko samo lepo molčijo na vse. In kadar imajo kakšno reč na srcu, morajo zmerom prej lepo vzdigniti roko. Zato ni prav nič čudnega, da njihovi učitelji in očetje, pa še celo njihove matere tako malo vedo o njih. Dokler so ljudje majhni, že še vedo, kaj se to pravi: biti otrok. Ampak kadar le malo zrasejo, zmerom takoj pozabijo na vse. — Že stari modrijani so zapisali, da je skoraj vse hudo na svetu samo od tega, ker ima človek tako slab spomin. Fran Milčinski pa je bil eden tistih redkih ljudi, ki so podobo otroške duše in otroškega življenja ohranili v svojem srcu do konca. Ko je bil sodnik v Ljubljani, se je najbolj zanimal za usodo malih in nebogljenih, zavrženih in zanemarjenih otrok. Ali veste, kateri otroci so to? — Jaz sem iz Trbovelj doma. Ko sem bil še zelo majhen, sem imel prijatelja, ki mu je bilo ime Liki. Pri nas v Trbovljah je bila svoj čas navada — kako je zdaj ta reč, ne vem — da so rudarski otroci že na vse zgodaj začeli kaditi. Ta Liki je bil tako majhen, da mu je zadaj skoraj še srajca gledala na dan in da še ni znal prav izgovarjati r in č. Pa je že tekal za rudarji, ki so s prižgano cigareto v roki in s sekiro čez ramo šli na delo skozi Petelinovo vas, in je prosjačil za njimi: »Stlic, daste cik?« Rudarji so dobri ljudje in Liki je dobil od njih marsikateri čik. Ampak Liki je bil pošten fant. Ko je zrasel, se je šel učil za natakarja. Zdaj ima prav gotovo dobro službo nekje in se mu čisto lepo godi. Ampak vsi niso takšni, kakor je bil ta Liki. Navadijo se kaditi, in če drugače ne pridejo do cigaret, gredo in kaj ukradejo. Saj od začetka ne ukradejo kdo ve kaj. Ampak iz malega raste veliko in nazadnje je konec prav žalosten. — Pa tako se godi po navadi samo otrokom iz revnih družin. In da je tako, niso krivi niti otroci niti njihove matere. Kriv je samo svet, ki je tako urejen, kakor je: enim ljudem je dodeljeno vse bogastvo sveta, drugim pa samo beda. * Fran Milčinski je bil sodnik. Sodniki imajo opravka z usodami ljudi. Najbolj težke so usode otrok. Fran Milčinski je njim daroval vso ljubezen svojega srca. Ko so ti mali nepridipravi prihajali pred sodišče, ni mogel ž njimi napraviti nič drugega, kakor da je zanje skrbel in da je skušal rešiti njihova življenja. Iz tega njegovega dela se je rodila ena najlepših njegovih knjig, »Ptički brez gnezda.« To knjigo bi moral poznati vsak majhen človek na Slovenskem. Ptički brez gnezda — to so prav za prav vsi otroci tega sveta. Vsak ptiček pod nebom in vsak človek se rodi v kakšnem gnezdu. Ampak vsak ptiček in vsak človek iz tega gnezda polagoma izleti in si mora svoje novo gnezdo šele poiskati. To je usoda vseh otrok tega sveta. Fran Milčinski je vse te reči razumel tako dobro kakor nihče drug. Fran Milčinski je vse svoje življenje imel opravka s svetom, v katerem živi otrok. Svet pravljic je to — saj je ves svet za otroka in za človeka samo pravljica, ki se nikdar ne konča. In tako je pisal svoje »Pravljice« in svojega »Tolovaja Mataja.« In tako je pisal svoje zgodbe o pogumnem dečku, ki mu je svet zmerom prizadejal mnogo krivice in mnogo gorja in ki je nazadnje zmerom zmagal in je bil bogato poplačan. Zakaj vse, kar na svetu je, je samo za otroke, ki so zdaj še majhni in ki bodo nazadnje prav gotovo še gospodarji sveta. Tako je pisal svoj »Mogočni prstan* in vse svoje igre, ob katerih so otroci zmerom imeli toliko veselja. Včasih so jih igrali, včasih so jih samo gledali. In iz vsega, kar je Fran Milčinski napisal, iz vsega sije smeh. Vsi ljudje na svetu se znajo smejati, dobri in slabi, razumni in nespametni. Zgodbe, ki jih je pisal Fran Milčinski, pa so smešne in vesele od čistega, razumnega, ljubezni polnega srca. Tako so vesele matere, kadar bi rade razigrale svoje otroke, pa čeprav so jim glave polne skrbi in jih v očeh pečejo solze. Zdaj je Fran Milčinski umrl. Za njegovim pogrebom je šlo veliko velikih ljudi in veliko otrok. Vse šole v Ljubljani so šle za njim. In nihče ni šel za tem pogrebom s tako lepo mislijo, kakor so šli otroci. Šli so za pogrebom človeka, ki je vse svoje življenje tako dal za njihovo stvar, kakor ga morda ne bo mogel dati noben drug človek na svetu. Vida Taufer: Sinček na grobu V črnem grobu spita mamica in oče, ob lesenem križu, droben sinček joče. Joče, milo prosi: »Dajta, vstanita in domov se zopet v hišico vrnita. Ovco sem napasel, mleka nam bo dala. Drva sem prinesel, kaša je že zbrana. Ogenj naredimo, skuhamo kosilo, nič ne bomo lačni, vsega bo obilo. Mamica in oče, tako dolgo spita priden sem in prosim da se spet zbudita. OROSLAVA SLOKANOVA: TAM, KJER ŠUME PALME IN TRTA ZORI Sladka je pravljična pesem o Indiji Koromandiji, kjer »bonbončki visijo raz veJe «• A kaj, ko »vse poti vodijo v Rim, (ja v Indijo, (ja v Koromandijo, pa roka ne kaže nobena«. Indija Koromandija je le pravljica. Tam v Prlekiji, kjer šume palme in zori (r(a, pa je, ko da se je (a pravljica utelesila. Nikjer ni jesen tako lepa kot v Prlekiji. Nikjer ni sonce tako žarko, kot v Prlekiji. Nikjer ni vince tako rujno, kot v Prlekiji. In nikjer ne more biti človek bolj srečen, kot v Prlekiji. Ob meji vinograda stojim. Trte šume okoli mene. Izza listov se grozdje zlato smehlja. Sončni žarki se vpijajo vanj ter se v tisočerih odsevih odbijajo od zlatih jagod. In so še rdeči grozdi, ki v soncu krvavo žare in modrikasto črni, težki, da upogibajo trs. Sladko, opojno diši šmarnica, siromakov trs. Pravijo, da je njeno vino opojno, da omami človeka ter mu vzburka kri, da človek postane zver. In vendar diši šmarnica tako lepo, njeni grozdi so tako sladki, tako vabljivi. V venec so se sklenili prleški griči. Šume, polja in vinogradi se prepletajo med seboj v čudovito pisano preprogo. Sloke palme na vrhovih so kot lestvice, segajoče do neznanih svetov v vsemirju. Prleške palme. Njihove šibke in manj lepe sestre, ki rastejo pri nas, nazivamo jagnedi. Prlek jim pa pravi palme. In res so kot velikanske veje tropičnih palm Srce ti vztrepeče v posebnem občutju, ko zreš prleške palme ves majhen, neznaten. Svetinjska cerkvica se beli na holmu, iz dalje jo pozdravlja Jeruzalem. Kar očrnela od starosti je cerkvica vrh Jeruzalema. Starodavna, mogočna lipa je nekdaj stala pred njo. Sedaj je ni več. Vsa shirana in onemogla od viharjev in starosti, je slednjič podlegla viharja. Iz njenih korenin so zrasle štiri nove, krepke lipe. Sredi njih, tam, kjer je nekoč stala stara lipa, pa je mizica in klopice za redke popotnike, ki pridejo na Jeruzalem, da posedijo in se zamislijo v one davne čase, ko so goreli kresovi po vseh teh neštetih holmih in oznanjali ubogim ljudem, da se bliža rdečehlači sovrag. In kako so potem junaške Prlečanke rešile Jeruzalem Turkov! Morda pomisli popotnik tudi na čase, ko je šiba božja sejala po teh lepih holmih svoje gorje. Kuga! Ob križpotih ga nešteta kužna znamenja spomnijo tega. Kakor v jeseni muhe so takrat padali ljudje. Možje, matere, otroci, starci, nikomur ni prizanesla kruta morilka. Neštete družine so izumrle, cele vasi. Domovi so ostali zapuščeni, polja so prerasle šume. Pogoste so v Prlekiji šume, katerih zemlja je izorana od davnega orača, pa ni bilo sejalcev, ki bi sejali in je čas zasejal drevje v zapuščene razore. Samo kužna znamenja so osiala, stoječa na visokih gomilah davno umrlih. Čas jih razjeda in uničuje kol iz lela v lelo vse bolj uničujoče spomin na tiste davne, žalostne dni. Vendar je v podzavesti Prleka še vedno ostalo nekaj tiste davne groze, iz časov, ko jim je bila vsaka ptica, vsak oblaček slabo znamenje. Nešteto vraž se je ohranilo. Še sedaj živi v neki vasi »čarovnica«, ki more baje pregnati hudo uro. Pravijo, če starka dela na polju ali drugje, kadar se pripravlja k nevihti, vselej hitro teče domov in se zapre v kočo. Ko je sama, začne »coprati« in huda ura se vselej odvrne od tiste vasi. Zakaj letos ni odvrnila tudi suše, ne vem. Baje suša ne spada v njeno področje. Krepka starka je ta »coprnica« in veliko spoštovanje uživa pri ljudeh. Majhne in nizke so prleške kočice. S slamo so krite, neredko imajo lesen ali lončen dimnik. V času, ko so jih postavljali, še niso poznali žag, samo vrtali so tram z nekakšnimi svedri in jih vlagali drug v drugega, zato vogali hiš ob straneh niso gladki, temveč vzbokli. Na majhnih okencih se zibljejo bohotne prleške »dekline«, belagonije in fuksije. Prlečanke ljubijo cvetje. Neredke imajo ob podstenjih hiš cele vrtove rož, vsajenih v stare lonce in sklede. Tudi hiše si večinoma belijo žene same. Spomladi, pred Veliko nočjo in neredko še v jeseni pred trgatvijo. Katera se hoče posebno postaviti, okrasi svojo hišico spodaj s pisanimi črtami, pikami ali zvezdicami. Ljubka je starinska hišica v taki pisani obleki. Vsa mlada, prerojena je. A čar davnine, čar stoletij, ki jo zavija v pravljičnost, ostane. V dolgih zimskih večerih oživi. Takrat oživijo z njim drobne fotografije prababic in pradedov, viseče po stenah in izpregovorijo o težkih in zlatih starih časih. Zunaj je mraz. V izbi prijetno greje trebušasta peč. Luč meče mrakotne sence na slike po stenah. Na obrazih prisotnih je svečana resnost. In si pripovedujejo vesele in žalostne dogodke, ki so jih doživeli oni pred njimi. Obrazi na slikah oživljajo, se smejejo in jočejo. Ure hite. Zgodbe postajajo vse bolj tajinstvene, pravljične. Pripovedujejo o babici, ki se ji je ponoči prikazal škrat. Tri zelene luči je imel v glavi. In o dedu, ki je našel lonec srebrnikov pod hišnim pragom. Zgornji so bili vsi krvavi. — Pa sosed Ambrož, ki je vse življenje za zabavo razdiral mravljišča. Ko je umrl, so prišle mravlje, debele kot čmrlji, napolnile vso hišo in krsto, ter pokrile truplo, da jih je bil ves črn. In o hiši, v kateri že sto let straši. Stara beračica, ki se ni bala ne vraga ne zlobnega človeka, je zadnja stanovala v njej. Ko pa je umrla, je ostala hiša prazna in nihče si ne upa ponoči mimo uje. Tako si pripovedujejo. Resnica se prepleta s pravljico, preteklost s sedanjostjo, mrtvi z živimi... A kaj to, sedaj je jesen, sonce sije in trte šume okoli mene. Vse praznične se smehljajo kočice in zidanice po holmih in bregovih. Kmalu bo trgatev. Takrat bosta pesem in vrisk napolnila hrame in izbe. Sredi vinograda klepeče klopotec. Nešteti mu odgovarjajo, z nizkimi in visokimi toni, kot stare klepetulje, če se sprejo. Na oseh klopotca plešeta lutki v štajerski narodni noši. Fant v irhastih hlačah in golenicah, z zavihanimi brki in peresom za klobukom. Dekle z avbico na glavi, svileno ruto okoli pleč in naškrobanimi spodnjicami. Pri plesn frfotajo svileni trakovi okoli nje kot okoli razvnetih plesalk na »gostiivanju«. Mlad pastir je naredil ta klopotec in plesalca. Nihče ga ni učil umetnosti. Prleki pravijo, da se umetnost sploh ne da priučiti. — Te pa hodi ali, kosilo bo mrzlo! Ozrem se. Mali se smehljajo med trtami. Polno naročje zlatih breskev imajo. — In pismo je prišlo iz Ljubljane. — Iz Ljubljane? Odprem ga. — Pridi takoj. Tu neprestano dežuje. Hladno je . Krčevito stisnem pismo v pest. Skozi sadovnjak greva. Sonce greje skoraj iropično. Drevje se šibi pod debelimi jabolki. Mati neprestano »gučijo«: — Da, da, toliko je letos tega ljubljenega sadu. Le proda se žmetno (težko). Trikrat preberejo, preden kupijo. Pa nekaj bomo že prodali. Drugo bomo pa »stukli«. Saj jabolčnica je zdrava pijača, kri čisti, če bi je ne pila, bi ne bila še tako krepka. Kot veverica skače od veje do veje Franček in trga jabolka, zelena, modrikasto rdečkaste »Aleksandre«, debele kot otroške glave. Lizika trese slive. Vsa modra je trata od njih. Mati pravijo: — Da, da, to je naša ljubljena Prlekija. Mnogo dela imamo. Jutri bomo »tukli« jabolčnico, potem bomo kuhali žganje, drugi teden pa pojdemo brat. Pogač in gibanic bo morala napeči Lizika, da bodo brači bolj vesele volje. O, pogače, z vrhnjo vmesene in sladke prleške gibanice! V pest stiskam pismo, neizmerno hudo mi je pri srcu. O Ljubljana, ko bi vedela, kako daleč si mi in kako želim, da bi mi bila še mnogo, mnogo delj... MARIJA KMETOVA: Ilustriral Fr. Pavlovec O GOSPODIH PAJKIH Zakaj rečem »gospodje« pajki? Ker se meni zdijo zares gospodje. To so živalce posebne sorte. Imajo svoje gradove, pajčevine, in gospodarijo v njih ko hudi graščaki — vitezi. Na vrtu imamo kotiček samih smrek. Na teh smrekah so doma sami pajki. Njih gradovi se blestijo v soncu, v vsakem takem gradu gospoduje hud gospodar pajek. Z mojim zvestim spremljevalcem, štiriletnim Štefančkom, sva jih hodila v počitnicah vsak dan obiskovat. »Pojdiva malo h gospodom pajkom!« je rekel Štefanček. »Pojdiva!« sem rekla. In sva šla. — Spodaj je bila široka pajčevina. S Štefančkom sva pihnila vanjo in brž se je prikazal pajek. »Kaj pa je?« je zarohnel. (Seveda ga midva s Štefančkom nisva zares slišala, pa sva ga vendar slišala. Ali razumete kako?) In jezno je pogledal naokoli. Midva sva se smejala. »Ali je jezen!« je rekel Štefanček. »Pa še kako!« sem rekla jaz. Stal in stal je pajek, jezno godrnjal in čakal. Midva sva ga spet podražila in pihnila v grad. Tedaj pa se je gospod pajek ustrašil in ikot bi mignil zbežal prav v kot med veje. Tam notri je imel svojo sobo, svoje stanovanje. Čakal je in premišljeval, kaj bo. Čez čas se je obrnil in spet pokukal na prosto. Midva s Štefančkom sva spet ponagajala. Tedaj je pa pajek švignil na rob pajčevine, si brž napravil nitko — vrv, in se spustil nizdol in izginil. Iskal je sovražnikov, gledal okoli, si mislil, kaj da ga ne pustiva pri miru in skrbel, kaj bo zdaj v njegovem gradu, ko njega ne bo doma. Medtem se je ujela v nevidne mreže majhna muha. Cvilila in vpila je, se otepavala, izmotavala, pa ni nič zaleglo. Ujeta je bila. Brez dvoma je klicala na pomoč in Štefanček je rekel: »Ali je muha koristna?« — »Ni, še škodljiva je, ker prenaša bolezni.« »Potem ji pa ne bom nič pomagal«, je sklenil Štefanček. Pa se tudi ni dalo nič pomagati, ker je bil že pajek nazaj. Nekaj hipov je poslušal ob robu pajčevine, nato je planil ko ris na muho, jo zgrabil za vrat in odnesei v svojo sobo. »Zdaj jo bo umoril?« je vprašal Štefanček. »Da, zdaj ima pečenko,« sem mu dejala. In res se je pajek prav zadovoljno mastil z muho in bržkone bil zelo lačen, ker se ni niti zgenil od nje. S Štefančkom sva se obrnila k drugi pajčevini. Ondi je baš padla od nekod mala prešička. Saij poznate tiste žužke, ki imajo toliko nog in se držijo sten in plezajo naglo po njih? Mi jim pravimo prešioke. Prešička je zacepetala po pajčevini in že je prihitel gospodar, gospod pajek. Planil je na prešičko, a brž odskočil. »Ho,« je zavpil, »kdo pa si ti?« — »Av,« je rekla prešička, »pri miru me pusti, saj nisem muha!« — »Požrl bi te rad,« jo je nahrulil pajek. »Aha,« je rekla prešička, »pa me ne boš.« In res se je pajek zaman zaletaval obnjo. Prešička je migotala in migotala z nožicami, dokler ni napravila luknje v pajčevini. Pajek je brundal in brundal okoli nje, pa kadar jo je naskočil,Je prav tako naglo odskočil nazaj. »Zakaj neki kar skače okoli?« je vprašal Štefanček. »Gotovo ima prešička pretrd oklep,« sem rekla. Medtem se je prešička nekako zvila v klobčič in čof! — se vrgla na tla. »Oho!« je zavpil pajek, »marš nazaj!« »Ho, ho, ho,« se je zahihitala prešička od spodaj, »nazaj seveda, ali bi ti dišala, kaj?« In je še nekoliko postala, kakor da bi bila mrtva in nato odbrzela med travice in domov. »Zdaj gre gotovo povedat domov mami, da jo je hotel požreti pajek,« je rekel štefanček. »Najbrž,« sem rekla — »in drugič bo vedela, kaj so pajki in se ne bo več vjela.« »Zdaj ima pajek luknjo v mreži,« je rekel Štefanček. — »Pa jo bo koj popravil,« sem rekla jaz. In res je začel pajek plesati krog luknje, seveda se je neznansko jezil na ničvredno sodrgo, ki ne spoštuje tuje lastnine in kako da se za prešičke še ne briga ne, in je kmalu popravil vrzel v svoji pajčevini. »Hu, hu, hu« — kaj pa je to?« je vprašal Štefanček. »O, suha južina, sestrična gospodov pajkov!« sem odvrnila. »Koliko nog pa ima, pa kakšne velikanske!« je vzkliknil Štefanček. Res je lomastila suha južina s svojimi dolgimi, neokretnimi nogami po pajčevini in strašila pajka — »hu — hu — hu.« Pajek se je zaletel vanjo, se zagrizel v eno izmed nog, jo privezal v mrežo, prav tako v drugo in tretjo. »Ne uideš mi, nepridiprav,« se je hudoval na suho južino. A ta — tebi nič meni nič — je potegnila noge iz ovojev, in se prestopila in bila že na varnem. »Saj te še ne maram ne,« je zavpil pajek za njo. »Saj kar smrdiš, brigam se zate!« — Suha južina ni nič odvrnila, ta je sploh redkobesedne sorte in je molče odlo-mastila med kamenčke in na bližnjo steno. Gospod pajek je bil zelo hud. Kar pred sobo se je vstopil in razmišljal o hudobiji nekaterih svojih sorod-kov. Danes je bil zares slabe volje, najrajši bi bil polovil vse muhe, ki so brenčale okoli. »Zakaj še letati ne znam,« je zavzdihnil in zadremal. A nekoč je zašla majhna gosenica na pajčevino. S svojimi številnimi nožicami je brzela po pajčevini kot bi bila doma. Pajek jo je nekaj časa gledal, gledal, nato jo je zgrabil. A gosenica, ne bodi lena, je rekla: »Boš šel!« in ga ugriznila v nogo. »Ass!« je zacvilil pajek in odskočil. Potem ji je hotel zastaviti pot in jo prestrašiti. »Joj, kako pleše okoli!« je vzkliknil Štefanček. In res je pajek naglo obkrožal gosenico. Ali je pri tem delal mrežo, kdo ve? Ali je pa tekal okoli in rekel: »Ali me vidiš, kdo sem? Ali me vidiš, kakšen sem? Ali veš, da sem pajek, gospod vitez pajek, da sem hud in strašen? Ali me vidiš, kakšne čeljusti imam, kako hudo gledam, kako te kar zmanem, če hočem in kako strašno sem hud?« A gosenica? če se je je pajek le dotaknil, ga je čavsnila, zdaj s čeljusti, zdaj z repom, čof, čof, čof, je šlo po pajku. »Zmagala bo!« je rekel Štefanček. »Ali se pajek jezi!« — »Pa še kako se jezi!« sem rekla in sva gledala dalje. — »Oh,« je rekel pajek, nikar ne misli, da si močnejša! Jaz se le šalim, ko mačka z miško, ampak, ko bo zares, boš pa videla, kaj bo!« — Čof! je čavsnila gosenica spet po pajku — in pajek že ni vedel, kaj in kako bi. Zdrznil se je, odmeknil in obstal pred svojo sobo. Gosenica se je motovilila in motovilila. »Hu!« je zagrmel pajek in planil ko besen nanjo. »Av!« je zavpil in spet odskočil. »Ej, ej, gospod pajek,« je rekla gosenica, »saj niste vsemogočni, ne! Kako muhico, nič ne rečem, že zmorete, je neumna in trapasta živalca. Ampak mene, ki bom nekoč krasen metulj, ne boste spravili pod kapo, ne!« In res se je zdelo, da bo ušla. Pajek je bil pa zdaj od jeze tako bojevit, da nalašč ni hotel popustiti. Zgrabil je gosenico za tilnik. »No, no, tako se pa ne gremo,« je rekla gosenica in se izvijala in izvijala iz pajkovih klešč, pa ni nič zaleglo. »Ti baraba, ti,« je rekla, »kaj sem ti pa naredila?« — Pajek je molčal in jo tiščal. Gosenica je udrihala z repkom, pa ga ni mogla doseči. Vrtela je glavo, odpirala čeljusti, pa ni šlo. Pajek se je odmikal, odskakoval, a izpustil je ni. Že je gosenica omahovala, a obenem je predrla pajčevino. Nič ni vpila, nič rekla, a svoje si je mislila. Čim je pajek za hip popustil, ker ga je od tiščanja vse bolelo, se je gosenica — smuk! — spustila skozi luknjico in ušla. »A!« je rekel Štefanček, »je že ušla!« »A!« je rekel tudi pajek in obstal, ko okovan. Tekal je okoli, gledal, postajal, se oziral — nič — gosenice ni bilo več. — A nekoč jo je pajek le premagal. Takrat je imel gostijo za tri dni. — Nekateri pajki so silno plašni, nekateri zelo korajžni, nekateri neznansko previdni, nekateri spet topoglavi. In drugačni so tisti, ki imajo vodoravne mreže, kar nekam zmetane med vejevjem, in drugačni spet tisti, ki imajo svoj grad pokončno razpet med vejevjem. Te pokončne pajčevine so lepo v krogu spletene in so kar umetniške. Tudi njih gospodar, vitez-pajek, je lepši, ličnejši in bolj brihten ko oni z vodoravnih pajčevin. Tudi takega pajka, zares gospoda, sva opazovala s Štefančkom. Tudi ta je imel svoj grad pri smrekah na vrtu, in zmeraj je bil en sam tak pajek. Ali imajo pajki tako urejeno, da je med mnogimi navadnimi pajčevinami ena sama taka gosposka? Kako je bil ta pajek lep, kako lepo pisan, črn in rumen in velik. Neka slamica je padla nekoč na tako umetniško pajčevino. Gospod pajek je čepel prav na sredi pajčevine, prav v središču kroga. Kaj je storil ko je padla slamica na njegov grad? Potresel je pajčevino na vso moč. »Kaj pa dela?« je vprašal Štefanček. »Vidiš, da stresa, da bi otresel slamico.« »Joj, kako zna, le kdo ga je naučil?« »Vse Bogec, vidiš, ko tudi za pajka skrbi.« »Tudi za pajka?« se je začudil Štefanček. »To je pa Bogec zares priden!« Pajek je drezal in drezal z nožicami, pa ni nič opravil, slamica ni hotela dol. Bržkone je tudi vpil: »Hej, kaj je to? Stran odtod! Kdo se je drznil spraviti tako navlako v moje domovje? Proč, pravim! Sicer bom zgrabil, bom hud, bom vse pomandral! Sodrga ničvredna! Ali ne vidite, kakšno umetniško zgradbo imam? Hm, kako bom hud!« A slamica je ostala — in — čof! — je hušknila še muha v mrežo. Seveda, kako ne bi, ko je bila pajčevina tako nevidno razpeta med vejicami! Gospod, zares gospod, umetniški gospod pajek je bil kar brž pri muhi. Ni planil nanjo za vrat, kot delajo oni pajki z vodoravnih mrež — ne. Prijel jo je lepo krog pasu in jo pokonci vrtel, vrtel, vrtel naglo ko blisk okoli in jo vso zavil v pajčevino, da muha še dihniti, še zastokati ni utegnila in je bila ko punčka v povojčkih. Gospod pajek je to napravil v hipu in spet odbrzel v sredo svoje mreže. »Je ne bo pojedel?« je vprašal Štefanček. »Menda še ne,« sem rekla. In res je ni. Tam jo je pustil. Nič ne vem, zakaj. Ali zato, ker ni bil lačen? Ali ni utegnil in je čakal na kaj drugega? Ali je^ imel kak sestanek, kako sejo, kako važno delo? Ali mu muhe niso bile všeč, če so bile kar sveže? Ali je imel navado, da je vsako meso prej obesil na zrak? Da se je nekako presušilo? Da je bilo boljše, ko pri nas šunka? Bog ve, zakaj je ravnal tako. Ko sva pozorneje gledala s Štefančkom, sva videla, da je bilo ondi v pajčevini še več takih »punčk«. Najbrž ta lepi pajek ni utegnil jesii kar tako in je imel svoje določene ure za jed, ko mi. Morda zjutraj, morda zvečer. Najbrž je določen čas le lovil in se je ravnal po pravilu, da »je čas zlato« in ni hotel ta »zlati čas« po nepotrebnem tratiti s samo »jejo in pijo«. V takole mrežo je nekoč zašla mravljica. »Oh, dajva, rešiva jo!« je rekel Štefanček, ki ve, da so mravljice pridne živalce. Pa je ni bilo treba rešiti. Ko je namreč gospod pajek zagledal mravljico, se ji je pač približal, jo pogledal, a se je ni doteknil. Mravljica je smela nemoteno oditi. Pa kako je znala hoditi po pajčevini! »Saj sta prijatelja!« je vzkliknil Štefanček. »Pa sta res!« sem se tudi jaz začudila in mi je bilo to kar novo. Kaj pravite, morda so pa Pajki jn mravlje zares prijatelji?« Morda imajo domenjeno, da se ne bodo sovražili? Ali se pa drug drugega preveč bojijo? V tem slučaju se mi je zdelo, da sta si rekla pajek in mravlja: Pajek: »No, kam pa ti, ali se me ne bojiš? »Še vprašaš,« je rekla mravlja, »ali ne veš, da sem tudi jaz huda?« — »No, pa sem jaz vendar veliko večji in strašnejši ko ti! To moraš vendar priznati!« je rekel hudomušno pajek. »Saj priznam,« je odvrnila mravlja, »a tudi tebi je dobro znano, da sem jaz zelo huda, da te z mojo kislino kar brž omrtvim in je najbolje, da me pustiš pri miru.« — »No, no, saj nič ne rečem,« jo je miril pajek, »kar pojdi v božjem imenu, saj se ne bom pričkal s teboj. A rajši imam, da mi ne hodiš prevečkrat pred -oči, veš, bi te utegnil zamenjati z muho in...« — »2e prav,« je rekla mravljica, »saj ne pridem nalašč, le kadar pot tako nanese.« — »Tak adijo,« je rekel pajek. — »Adijo,« je rekla mravljica, se nasmehnila in odbrzela na bližnjo cvetko in nato nizdol na zemljo. Še drugič sva opazovala s Šte-fančkom, kako sta se srečala pajek in mravlja, pa sta šla zmeraj mirno vsak po svoji poti. Še nekaj drugega sva opazila s Štefančkom. Te dni je bilo, pa sta se v pajčevinah pojavila dva pajka: eden je bil večji in srboritejši, drugi manjši in skromnejši. »Poglej, poglej,« je rekel Štefanček, »zdaj ima pa pajek obisk! Ali sta si brata? Ali so starši, ata in mama?« »Nič ne vem,« sem rekla, »glej, glej!« Kaj sva videla? Mušica se je ujela. Pritekel je pajek-gospodar, najin stari znanec in je hotel zgrabiti mušico. Pa je pritekel drugi, večji pajek, ki ga nisva nikoli videla prej, in je kar mirno odrinil prvega pajka in se sam polastil mušice. »Poglej, kako je oni pajek žalosten!« je rekel Štefanček. »Zakaj se neki ne marata?« Kdo bi to vedel! Najin znanec-pajek je stal ob vhodu v svoj grad in je moral — kakor pravimo — »križem rok« gledati, kako se je njegov tovariš — ali bral? sestra? gospod? gospa? — mastil s pečenko. »Tudi koščka mu ne bo privoščil« je zaskrbelo Štefančka. »Nič ne vem,« sem odvrnila. »A ne boj se, si bo najin znanec že še priskrbel pečenko, ko bo lačen.« Pogledala sva drugam in zapazila tudi drugje po dvoje pajkov in čez nekaj dni je bil povsod spet en sam — a ne prejšnji gospodar, marveč oni drugi, ki se je pritepel kdove odkod. »Morda ga je požrl,« je rekel Štefanček, »tale novi? Ali ga je spodil? Ali ni mogel plačati stanovanja in je moral iz hiše?« Vse je mogoče. Na vsak način so gospodje pajki zelo zanimive živalce. In tudi koristne. Uničujejo po toliko in toliko muh, ki so v samo napotje človeku in v nesnago. Nekaterim so pajki zoprni, studijo se jim, kar brž jih pobijajo. Ni prav tako. Pravico imajo do življenja in po svoje koristijo človeku. Kadar je zima in je tam na vrtu v kotičku med smrekami sam sneg in mraz, nikoli ne pozabi Štefanček vprašati: »Kaj pa zdaj gospodje pajki?« »Spijo,« pravim, »in čakajo pomladi.« »Kdo pa zdaj skrbi zanje?« vpraša Štefanček. »Bog jih gleda in drži roko nad njimi.« »Tudi pozimi?« se začudi Štefanček. »To je pa čudno. In tudi za ptičke skrbi in za mravljice?« »Prav za vse.« »Kakšno veliko roko ima pač Bog, da more držati z njo vse te stvari!« vzklikne Štefanček. »Ko je pa nas vseh Oče!« »Potem pa že,« razume Štefanček. »Če je Oče, pa že.« In zares prilezejo pajki sleherno leto mladi in sveži tja med smreke in gradijo svoje gradove in so graščaki in vitezi in zares gospodje. KAKO KONTROLIRAM SAM SEBE V SEŠTEVANJU, ODŠTEVANJU, MNOŽENJU IN DELJENJU V novejšem času uporabljajo razne računske stroje, da ugotove, če je račun pravilno seštet, odštet, zmnožen in razdeljen. Seveda ti stroji so precej dragi in marsikdo si ga ne more nabaviti. Zato hočem pokazati v naslednjih primerih in sicer v vseh štirih računskih operacijah, kako se lahko sami sebe kontroliramo in to na enostaven način ter hitrejše kot z računskim strojem. Ta način kontrole bo služil ne-Ie učencem osnovnih, meščanskih, srednjih šol, temveč tudi onim, ki se dan za dnem ukvarjajo z različnimi računi, posebno pa trgovcem in obrtnikom ter ostalim stanovom. Omeniti pa moram, da pri tej kontroli ne smemo delati nikake razlike med navadnimi ali celimi števili in decimalnimi števili; z drugo besedo rečeno: decimalna pika ne dela nikakih ovir, kakor da bi je ne bilo. Iz naslednjih primerov bo lahko vsak spoznal, kako naj se kontrolira. Začnimo: j. Seštevanje: 123-45 — 1 +2+3+4+5 = 15 = 1+ 5 — 6 8246-02 =8+2+4+6+2 = 22 = 2 + 2 = 4 172-25 = l+ 7 + 2 + 2+ 5 =17=1 + 7 = 8 3-69 = 3 + 6 + 9 =18 =1+8 = 9 2971-40 = 2 + 9+ 7+1+4 = 23 = 2 + 3 = 5^ 11516-81 = 1 + 1 + 5 + 1 + 6 + 8+ 1 =23 32 2+3=5 3+2=5 torej: 5 =5 Ako se število, dobljeno iz seštevancev (5), ujema s številom, dobljenim iz vsote (5), je račun pravilen; v nasprotnem slučaju je račun nepravilen. II. Odštevanje. 8469-67 = 8 + 4 + 6+ 9 + 6 + 7 = 40= 4 2504-08 = 2 + 5 + 4 + 8 = 19 = 10=1 5965-59 = 5 + 9+ 6 + 5 + 5 + 9 = 39= 12=3 3+1 = 4 torej: 4 = 4 III. Množenje. 457-8 X 23-07 9156 13734 32046 1084-986 množenec X množitelj 4 + 5 + 7 + 8 = 24 = 2 + 4=6 X 2 + 3 + 7 = 12 =1+2=3 6X3=18=1+8 = ^ zmnožek 1 + 8 + 4 + 9 + 8 + 6 = 36 = 3 + 6= 9_ torej: 9 = 9 IV. Deljenje. 3122-08 : 63-2 31220-8 : 632 49-4 5940 252 8 količnik X d e 1i 1 e 1 j 4 + 9 + 4 = 17-1 + 7-8 X 6 + 3 + 2=11 = 1 + 1=2 8X2 = 16 = 1+ 6 = 7_ d e 1 j e n e c 3+1 + 2 + 2 + 8=16 = 1 + 6 =_7_ torej: 7 = 7 V slučaju pa, da imamo ostanek, se ta prišteje k vsoti, ki smo jo dobili iz količnika in delitelja, n. pr.: 824-671 : 2-75 = 82467-1 : 275 = 299-8 2746 2717 2421 22 1 ostanek količnik X delitelj 2 + 9 + 9 + 8 = 28 = 2 + 8=10—1 X 2 + 7 + 5 = 14 = 1+4=5 1 X 5 =_5_ ostanek 2 + 2 + 1 =_5_ 5 + 5= 10=J_ d e 1 j e n e c 8 + 2 + 4 + 6 + 7+1=28 = 2 + 8=10 =_1_ torej: 1 = 1 Josip Macarol. MODRECA IN PREPROGA Diogenes je bil biser med dragimi kameni. Preprost, bister, jedek, šaljiv, neustrašen, bratski, ljubezniv. Ni stanoval v palači, ni poznal čaše. Njegova obleka bi bila za cunjavca preslaba. Lase si je le redko strigel. Ni zamujal časa z obutvijo, Bos, razoglav, preluknjan je hodil po mestnih ulicah s plaščem, skozi katerega bi lahko videl v Sirakuze. Imel je prijatelja. Ime mu je bilo Plato. Nekoč ga je šel obiskat, da vidi če se modrec ni preveč pomehkužil. Plato je stanoval v lepi hiši. Krasno stanovanje je bila njegova last. Dragoceno pohištvo njegovo veselje. Diogenes je vstopil. Prekrasna sobana! Po tleh se je vila čudovita preproga, pravo perzijsko blago, pravi zaklad. Gost pa je stopil na preprogo, jo začel teptati, drsati po njej, še pljunil je nanjo in v sveti jezi vzkliknil: »Teptam Platonovo ničemurnost«. Brž ko je Plato slišal, da je pri njem na obisku veliki modrec Diogenes in je čul njega pozdrav, je urno dodal: »Z Diogenovo ošabnostjoc. Diogenes je popustil. Kajti spoznal je resnico besed slovitega Platona. Jože Pokorn. SREDI LEPE JL po mj in po m + # + STOJI JE VES UMAZAN. MU SILIJO V ^ IN POKRIVAJO ^3. PO JE ČRN & mm v KO GA (m, * KAKOR KO GA tp\ , IN ZAGLEDAJO, A VZKLIKNEJO: „TA NJEGOVIH BO NAŠ!“ IN SPLEZAJO PO IN SE SKRIJEJO V ^. MIMO PRIPELJE A. PA GA ZAGLEDA HITRO SE /)W4\ POŽENE IN SKOČI V J, PREMERI GA OD IN MO REČE: ,TAKIH UMAZANIH ivO&žn/V NE MARAMO V S ! POJDI POD IN SE UMIJI“ IN 8033. GODRNJAJE SKOČI ZAVPIJE : „VI STE ^5^!“ TA ZAŽUGA S ZAPODI SE ODPELJE MIMO. BLIŽA SE . TA JE VIDEL Ji KO JE SKOČIL S TO JE PREPOVEDANO, ZATO A ^>0 BI RAD /Ml. STRESEL ZA ALI ,/M\ PRAVOČASNO ZAGLEDA \5y POKAŽE MU ^ IN ZBEŽI PO . BEŽI MIMO VELIKIH , LEPE PRITLIČJU VELIKA V IZLOŽBAH SO TO SO , KI IMAJO V I DOBRE IN VSE MOGOČE, ALI grrrra -> v STRANSKO VEČJA MU NI &£) ZA „TA IMA PA URNE , GORKE A SE NE USTAVI, IN SMUKNE SKOZI V VELIKO titil. V VEŽI SE OZRE, ČE /is POTEM PA POČASI STOPA PO KAJ?“ SE SMEJE NA t^L/. „TA BI ŠE TEBE SPRAVIL V W> l“ ODGOVORI /)E\ MI JE VŠEČ. LEPE fcŽ MI JE VŠEČ. LEPE IMA!“ MENI „TA VEDNO VIŠE STOPA iMi PO DESNO IN LEVO. PRED IN V a POD SE ŠELE USTAVI. ODPRE IN VSTOPI. NIČ NE POZDRAVI. ZA SEDE IN GRDO GLEDA. ffK , ^ IN /VPi ZLEZEJO PO ^ NA TLA, SE SKRIJEJO POD PRI TEM . „TU JE LEPO, OSTANEMO DO REČEJO IN ČAKAJO, DA PRIDE m (Se nadaljuje.) Sfr. ^Kunaver: Zima prihaja RUŽA LUCIJA PETELINOVA: ŠOLSKA MIŠKA MOJE PRVO POROČILO \/ Šolska Miška — to sem jaz, drobna, urna, tenkoslušna, bistrovidna, nič hudobna, radovedna, mnogovedna, vsepovedna, resnicoljubna in seveda pismena, kot se spodobi šolski Miški. Moja spalnica je pod odrom prvega razreda, moja obednica — kjerkoli kaj prijetnega diši, moja učilnica povsod in moja pisarna v skladnici starih knjig na podstrešju. O, je veliko učenosti v tistih knjigah in nekatere še zdaj diše po špehovki. Moja šola ima šest razredov. Čisto v začetku sem hodila v prvega. Moji starši niso hodili po razredih. Živeli so preprosto življenje in so se zelo čudili, ko sem jim razodela, da hočem študirati. Dejala sem jim, da hočem postati pisateljica, pa so se mi smejali, češ: imenitna boš, sita pa ne od tega. Zdaj sem dovršila že vseh šest razredov in glejte, tako se mi je vseh šestero priljubilo, da jih ne morem pozabiti in posečam zdaj tega, zdaj onega za nove izkušnje in nova doživetja. Tepena nisem bila nikoli, ker me nihče ni videl, poslušna pa vedno, zato, ker je prijetno poslušati, kadar je kaj zate. Mar ne? Pa kaj bi le o sebi klatila! Zaupam vam skrivnost iz petega razreda. Tam imajo pesnika, zato mi je peti razred še posebno pri srcu. Ime mu je Milko. Glejte, pa sem si dejala, zakaj bi ostala skrita taka bistra glava!? Moramo pokazati svetu našega Milka. Če noče drugi, stori to šolska Miška. Le kako bi to ukrenila? Ima vam dečko skrbno spravljen vsak listek. Le svojemu najboljšemu prijatelju včasih kaj zaupa. Glejte, pa sem ujela pravi trenutek. Gospodična učiteljica je bila tistega dne nekako mehkega srca. Otroci so to hitro opazili in se začeli oglašati. In tedaj, pomislite, vstane Drago in pravi: »Gospodična, ali lahko povem Milkovo pesem?« Najraje bi bila skočila gospodični na mizo, jo milo pogledala in ji dejala po domače: »Nute no, pustite naj pove!« In kakor da je vedela za mojo tiho željo, je dejala smeje se: »Veselilo me bo. No, le poslušajmo!« Vse je utihnilo. Mirno sem čepela za svojim gobčkom in strme poslušala. Drago je resno in kakor gre deklamatorju, začel: »Ko sem copatke nosil, še vbogajme sem prosil, sladkorčkov sem dobil in se lepo redil. Zdaj škornjice imam, prositi me je > sram, sladkorčkov ne dobim in se grdo sušim.« Ste slišali? Mislim, da sem si dobro zapomnila. Če je kaj napak, naj mi Milko oprosti. Pravi, da sladkorčkov ne dobi, no pa drugega gotovo ne strada, ker je junaško velik in bister. Zadnjič pa... Eh, nič, ne bom vam vsega danes pravila. Če ne pošljete mačka nadme, pa vam še drugič kaj povem. Šolska Miška že kaj izvoha. Pozdravljeni, prijateljčki! MLADINA PIŠE našemu najljubšemu prijateljuj Šele tisti dan, ko so pokopavali Frana Milčinskega, smo zvedeli, da je umrl. Ko smo •etos dobili prvo številko »Našega roda,« smo v njem zaman iskali njegovega imena. Sedaj vemo, da ga ne bomo nikoli več čitali. Vemo, •udi, da nam je umrl naš najljubši prijatelj. Toda nikdar ga ne bomo pozabili. Kadarkoli bomo čitali njegove pravljice, nas bo s smehom učil. Učenci 1. razreda višje narodne šole v Šmartnem ob Paki. TRGATEV. V soboto smo trgali. S seboj smo vzeli kad in čeber. Trgat nam ni nihče pomagal, •rgali smo jaz, oče in mati. Oče pa je nosil brente. Ko se je zvečerilo, smo šli domov. P0ma smo grozdje zmečkali. Kar smo zmečkali, so oče znesli v klet, kjer je bila pripravljena kad. V to kad so znosili stisnjeno grozdje, da je lahko šumelo. Nato smo šli potrgat v Staro goro. Tam je bilo jako zrelo grozdje. Nekaj lepih grozdov smo dali teti lz Čakovca, nekaj smo dali učiteljem, nekaj smo jih spravili za poznejše čase. Zvečer so nam mati napravili likof. Spekli so potice, oce so pa prinesli mošta. Sodja Lojze iz Štrekljevca. NAŠA VAS. . . Naša vas se imenuje Ponikva ob juž. žel., ki jo menda že vsi poznate. V Ponikvi sta se rodila dva slavna moža in sicer — naš veliki A. M. Slomšek in Blaž Kocen. Ponikva je zelo lepa vas, ki jo obdajajo rodovitne njive, zeleni travniki, lepi gozdovi •n majhni hribčki. Nad vasjo se dviguje mali hribček, na njem stoji cerkvica sv. Ožbalta. Tu je Slomšek v svojih mladostnih letih pasel zivinico. Sredi vasi stoji lepa — velika cerkev, ki je ni take daleč naokrog. Tudi šolo imamo zelo lepo. Na pročelju šole sta vzidani dve spominski plošči — Slomška in Blaža Kocena. Imamo tudi šolski radio, ki ga večkrat poslušamo. Vas Ponikva je ena izmed najlepših in najslavnejših vasi v Šmarskem srezu. Zdolšek Marica, Ponikva ob juž. žel. »DRAGI NAŠ ROD«! Majhna Korošica sem. Hodila sem do-zdaj v 1. razred osnovne šole, ki je bil slovenski. Ker sem se pridno učila, znam dobro slovensko čitati in pisati. V 2. razredu bo nemško. Vesela sem, da dobim lepi »Naš Rod« in lepe slovenske knjige. Zelo rada jih čitam in moja mama pravi, da zato ne bom pozabila slovenskega jezika. Ako bo Vam ugajalo moje slabo pismo se bom še večkrat oglasila. Srčkane pozdrave Vam pošilja Korošica Marica Kušej iz Pliberka na Koroškem. MOSTE. Doma sem v Mostah. Pravi se zato v Mostah, ker so trije mostovi. Jaz sem Mo-ščanka. Blizu nas je gozd. V gozdu sta dve umelni jezeri, prvo je majhno, drugo večje. V Mostah so tri kovačnice, tri gostilne in trije mlini. Ferjan Marija z Breznice. KOSTANJEVIŠKI SAMOSTAN. Na Opatovi Gori pri Kostanjevici so nekoč vladali razbojniki. Glavar se je imenoval »hajduk«. Razbojniki so napadli samostan. Ko je zahajalo sonce, se je priklatil v samostan glavar razbojnikov. Skril se je za vrata. Ko je pa prišel vratar — menih zaklepat vrata, je razbojnik skočil izza vrat in je vratarju odsekal glavo. Potem je vzel vratarjevo obleko in se je preoblekel v meniha. Meniha pa je oblekel v razbojnika. Potem je šel ven pred vrata. Razbojniki niso vedeli, da je to poglavar ter so mu odsekali glavo. Ko so ga slekli, da bi mu odnesli obleko, so videli, da je to njihov poglavar. Tako so se prestrašili, da so se razbežali. Od takrat pa se niso več prikazali. V spomin na ta dogodek je nad vhodom v samostan še sedaj slika, ki predstavlja ta prizor. To sliko sem si tudi preteklo poletje ogledal, ko sem bil tamkaj na počitnicah. Boris Bohinc, uč. V. r. o. š. na Rakeku. »DRAGI »NAŠ ROD« ! Vsak mesec te z veseljem sprejmemo in vedno Te radi čitamo Posebno radi pa povesti, ki jih je spisal Fran Milčinski. Toda v prvi letošnji številki «Našega roda« nismo našli njegovega imena Ko smo v torek 25. t. m. poslušali radio, je gospod napovedovalec povedal, da je Fran Milčinski umrl. Vsi smo bili žalostni. Še bolj pa smo bili žalostni, ker je bil naš pri- Lelnar Silvester NAŠ IZGUBLJENI PES SE JE VRNIL. DRAGI CITATELJI IN ČITATELJICE ! Nekega dne, bilo je mrzlo vreme, sonca ni bilo videti nad našim mestom, sta se oče in pes Valdi peljala z vlakom v precej daljno mesto Šoštanj. Iz Šoštanja sta šla peš v hribe 3 ure daleč. Ko sta prišla v gozd ter nekaj časa hodila, je začelo snežiti in je snežilo ves dan. V tistem gozdu je pa dosti srn. Pes, precej dober za lov, jih je začel loviti. Med lovom pa se je vedno bolj oddaljeval od očeta. Ko pa je že oče dolgo čakal, se mu je zdelo to sumljivo, mislil je, da psa ne bo več nazaj, kajti sledu bi ne mogel najti, ker je venomer snežilo in sproti zabrisalo sled. Oče je začel najprej žvižgati, nato klicati in naposled celo streljati. Vse zaman! Psa ni bilo od nikoder. Ko je oče videl, da je vse zaman, se je po svojih opravkih vrnil na šoštanjsko postajo. Pripeljal se je domov ter nam povedal, kaj se je zgodilo. Vsi smo bili jako žalostni, ker imamo Valdija jako radi. Dva dni po tem — očeta ni bilo doma, smo sedeli otroci v sobi. Kar popraska nekaj na vrata. Začuden sem odprl ter zagledal — veste koga? — našega psa! Vsi smo se začudili ter razveselili. Pes je bil zelo izmučen, komaj je sirota hodil. Pa tudi lačen je bil, to smo opazili, ker je pojedel dve skledi kave in žgancev. Nato sem šel jaz spat. Ko sem legel v posteljo, priteče tudi pes za menoj. Sestra mu je prinesla stare odeje, kamor se je pes vlegel. Zjutraj, ko je vstal, je bil že bolj živahen, ker se je ponoči precej spočil. Res je čudno, kako je pes vedel, v katero smer se naj obrne, da pride domov. Prirodopisci pravijo, da vodi živali nagon ali instinkt. Rogina Albert iz Slovenjgradca. V LOVSKI KOCI. Lepa in topla pomlad nam je prinesla mnogo veselja in zabave. Skoro vsako nedeljo gremo v lovsko kočo, ki se nahaja v Raskovcu. Stoji sredi lepega gozda, kjer je zelo dober zrak. Večkrat vidimo kako srno ali srnjaka. Včasih pa tu tudi prenočimo. Od te koče naprej je druga koča na Slemenih, ki pa je manjša od prve. Tu pa je krasen razgled na Triglavsko pogorje. Naprej od koče je Bukov vrn, ki meri 700 m. Tu je lep razgled na trg Vrhniko, na Barje, na Ljubljano in lepe Kamniške planine. Nasproti Bukovega vrha je Bodič vrh, ob vznožju katerega je velika Kraška dolina s strmimi skalnatimi stenami, ki se imenujejo Stranski dol. Oče mi je pravil, da so tu še med vojno gnezdile črne štorklje. Vsako leto gre moj oče v aprilu in maju na Bukov vrh na divjega petelina, v juniju, juliju in avgustu pa na srnjaka. Kadar imamo pri nas domači praznik (kolino), tedaj pojemo te pesmi: Mi smo čuli praviti, da ste prasico davili, naj bo prešič al’ presica, men’ pa sliši klobasica. Ko Poljane prašiče kolje, je cel teden dobre volje, ima muziko in špas, dokler je še kaj klobas. Ko klobas in mesa zmanjka, mu je dobra župa grenka. Naj še drugi kaj pristavi, tam v daljavi! Antonija Pečolar, v Selih pri Slovenjgradcu. OGLED SADNE RAZSTAVE. Veselo sem pričakoval dneva, da se odpravimo proti Ptuju. Zgodaj sem že vstal in pričakoval uro, da krenem od doma proti postaji. Kmalu prisopiha vlak od Osluševec proti nam. Vsak je hotel biti prvi v vagonu ter je bilo tako prerivanje, da človek niti koraka ni mogel narediti. Kakor bi z očesom trenil smo bili že v Ptuju. Zbrali ?mo se na kolodvoru v dolgo vrsto in po četrt urni hoji dospeli do sadne dvorane. Bilo je veliko prerivanja med učenci, ker je vsak hotel biti prvi. V dvorani sem videl najprej jabolka, vsa v cvetlicah vrtnarja Vauda iz Ptuja. Prišli smo do velike zaloge jabolk od Sadjarske zadruge Maribor in Sadjarske zadruge Ptuj. Bile so razne vrste jabolk, da si niti imena nisem mogel zapomniti. Dalje je bilo sadjarsko orodje, n. pr.: cepilni noži, razne žage, strgalniki itd. Videl sem stroj za sortiranje jabolk. Sestoji iz dveh valjarjev, na katerih je omotana vrv. Jabolka se vsipljejo na mizico, stoječo poleg stroja. Valjarja sta na enem koncu bolj razširjena kakor na drugem. Vrv poriva jabolko naprej dokler ne pride do točke, da pade v zaboj, stoječ pod strojem. Dalje so bile tu razne škropilnice, ena tudi motorna. Videl sem stroje za razsipanje umetnih gnojil.JBili so razstavljeni tudi razni stroji, ki služijo za uničevanje raznih sadnih škodljivcev in bolezni. Z razstave smo šli v Ferkov muzej. Tam sem videl železne obleke, ki so jih nekdaj nosili vitezi v boju. Dalje so bile različne izkopanine iz starih časov. Iz muzeja smo šli na grad, kjer smo imeli lep razgled po vsem mestu. Po večurnem ogledovanju smo šli k obedu in si nakupili raznih potrebščin. Nato smo šli v ljudski vrt, kjer smo se igrali in se dali slikati. Prepevaje in vriskaje smo se odpravili domov. Od postaje proti domu smo šli v noči in tudi dež nas je pral. Albin Kostanjevec. Miklavž! Miklavž!! Miklavž!!! \ »Hahahahahahaha!« »Tonček, Tonček, kaj pa ti je?!« ] Vedno je bil tako žalosten in tih, danes pa* ga je sam smeh, sam vrisk. »Zakaj si tako vesel?« »Ne povein«, je rekel Tonček in zbežal. Otroci za njim. »Povej, zakaj si tako vesel!« Široko se je Tonček smejal: »Miklavž mi nekaj prinese!^ Kaj? Povej, kaj?« »Ne povem, ne povem!!! in je odrčal proti domu. Vsi so bili strašno radovedni. No, zvečer je pa le izdal svojemu najboljšemu prijatelju, a prav potihoma v uho: »Knjigo mi prinese. Lepo knjigo »MIKLAVŽEVA NOČ!« »Prava reč — knjiga!« se je zasmejal prijatelj. »A take še nisi videl! O Mia klavžu govori in o pridnem ubogem otroku. O igrkčkah vseh vrst, o rožičih in dateljnih. V cirkus te pelje, med leve in tigre. V avto te posadi, da zdrčiš kar po zraku. Pajacelne vidiš in škrate, peklenščke in ■angelčke. V pekel pogledaš. Žalostna in vesela je knjiga, jočeš in smeješ se obenem!« , ;i »Pa kdo ti je pravil o njej?« • »Mama jo je videla!« »Pa ima tudi slike?« , »In koliko jih ima! Na vsaki strani so slike.« »Meni so všeč samo barvane!« »Saj take so! Vse v barvah, v štirih živih barvah1« ».O da bi prinesel Miklavž tudi meni tako knjigo!« In tako spret jema Miklavž vsak dan pisma: Sv. Miklavž prinesi mi Ribičičevo knjigo »Miklavževa noč!« Odpre drugo pismo in čita: Prinesi mi »Miklavževo noč!« Odpre tretje pismo: Tisto lepo barvano knjigo o Miklavžu bi prosil. In še 4nica, ki ne zna še dobro pisati, prosi: »Sv. Klavž plinesi Klavzevo noc!« Sv. Miklavž je že v skrbeh. Da t?i mu knjige zmanjkde? Ne! Pri Mladinski matici v Ljubljani v Frančiškan* ski ulici št. 6 jih ima še veliko zalogo. Kdor piše do 30. novembra, jih še lahko dobi. Po 16 Din so in trdo vezane po 22 Din. Niso tako poceni, a Miklavž ne gledp na pare in dinare, če so le otroci dobri. Hudobni pa je res ne dobijo. Za te je šiba! REBUS (Sestavili učenci in učenke II. r. viž ak. v Mošnjah ) * REBUS (Štefan J. S c h e i n.) a a a Plod. č c T Nedol. glagola »grem« T d e Vas pri Ljubljani. e e e Prva mati. e i i Zver. i i i Del glave. 1 n n Žensko krstno ime. o o r Vbodljaj z iglo. r s š Ni oseba ne stvar. t v v Sorodnik. z v ž Očetov oče. Začetne črke čitane navzdol izražajo željo vseh čitateljev. Miklavž Vam prinese lep hranilnik (»šparovček«), če boste prosili mamico ali atka, tetko ali strička, naj ga gre iskat v Ljubljano v »Hranilnico Dravske banovine« (preje: .Kranjska hranilnica*), Knafljeva ulica $1. 9. Ali veste zakaj boste prosili za šparovček ? Zato, do boste spravljali denar, da boste potem lahko kupili mamici ali atku kaj za god, ali sebi lepe knjige, zvezke, barve, obleko, kolo iti pa kaj drugega; lahko pojdete tudi na izlet, ali kam taborit, ali morda v Ljubljano, ali. pa še kam drugam — 8 a m O Če boste pridno spravljali denar. ZA MIKLAVŽA zelo prikladna darila nudi tvrdka A. & E. SKABERNČ LJUBLJANA V 24 urah ovratnike, zapestnice itd. — barva, plisira in kemično čisti obleke, klobuke itd. Škrobi in svetlolika srajce, Pere, suši, monga in lika domače perilo tovarna JOS. REICH, Ljubljana