Štev. Ii. V Ljubljani, dne i. listopada 1897. Leto XVII. Pavliha na Jutrovem. II. »Bogu *jßogu za hrbtom« torej! . . . No, Ime bi bilo res izvirno! Bogu za hrbtom ves ta kraj In staro selo to le mirno. za hrbtom.« O, pametni so to ljudje! Nikdar ne jezdijo oblakov . . . Premišljeno, po trdih tleh In treznih hodijo korakov . . . Če Allah ve za to-le vas, C) tem pač dvomi moja glava... Zaplankan od gora ves kot! Ah, tukaj svet se res nehava! Trg prazen skoro ves je dan; Bolj mrtvega ne najdeš kraja. Le včasi kje zamuka vol, Zariga osel, pes zalaja. Velika cesta — daleč lam! Železnica tu stvar neznana .. . Po enkrat v letu morda sem Se kaka zajde karavana. Na klopi tam sedi redar — Figura! Počil bi od smeha! — Dolg čibuk puši, vmes možak Na ves glas in široko zeha. Tu pijem vino že tri dni Na vrtu ,pri debeli vdovi', Gasim si žejo jutrovsko, Sloneč ob mizici jelovi . . . Otožno kliče mujezin K. molitvi ljudstvo z minareta; Fred manoj z metlo brezovo Župan sam ulico pometa . . . Prehodil vse sem ulice, Vsak kot, bi rekel, mi že znanje; Govoril tu, govoril tam . . . Poznajo vsi me že vaščanje. In jaz jih precej že poznani... Fantastičnega niso duha! Vse misli sučejo se jim Okoli žepa in trebuha. »Bogu za hrbtom«! . . . Toda, glej, Pred manoj časa spet je suha! Hej, kaj zadremal si, krčmar? Pijače sveže! Primaruha . . . Tako . . . izvrstno! A sedaj. Prijatelj, k meni sedi raji: Povej mi, kaj še videti Bi v lepem bilo vašem kraji? »Si li že videl na primer, Gospod Pavliha, tudi zmaja? Na kraj' vasi, tam pod goro Zverina grozna nam razsaja!« In stiskali so mi roke, Na rama!) me okrog nosili, In od veselja samega Ljudje so se na glas solzili. »»Kaj ? Zmaja ?!«« »Da! Otroke žre, Vsak dan po enega pohrusta! Ko ta-le vrata, rečem ti, Pošast ima velika usta! In posadili me nato Na iskrega so sivca v sedlo . . . „Ta bodi tvoj!* ... In daleč še Me staro, mlado je sprovedlo. Ker zmaja že smo vajeni, Ti nihče ni o njem govoril: Seve! . . . Kdaj pride pač junak, Ki spako to bi nam umoril?« A ko sem že poslavljal se, Župan še me je nagovoril: »Povej nam vendar za slovo: S čim pa si zmaja ti umoril?« »»In jaz sam tisti sem junak, Ki zmaja strašnega vas spasi! Sam pojdem nadenj! Mrtev bo, Verujte, jutri ob tem časi!«« * To gledali so drugi dan Vaščanje moji vsi debelo! Vse selo zmaja mrtvega Sedaj je videti hotelo. »»Prav rad!«« odgovorim mu jaz — »»Vzel ves sem dolgčas, ki vas tlači ,Bogu za hrbtom' dan na dan; Vzel praznoverstvo, ki vas pači; ln vzel sem kramarsko zavist, Ki vas sosede napihuje; In spletke vaške vse sem zbral, Kar jih med vami se nasnuje: A tu je ležal mrzel, trd, Pred luknjo svojo vznak, brez diha; Iz tisoč grl sem čul pozdrav: »Hura, hura, rešnik Pavliha!« Vse to na ponvi sem zvaril In vrgel strup ta v žrelo zmaju . . . Pogoltnil je — iztegnil se . . . Na mah je bilo z njim pri kraju.«« III. P< jShv ni pesnik, slavni Selim, Naš ponos in dika naša I Kdo pač tebe ne bi ljubil In ne čital pesmi tvojih: Vse pozna te, vse te čisla Od Kahire do Bagdada, Od Bagdada do Stambula, Od Stambula do Maroka. Allah s taboj, Allah s taboj! On pero naj vodi tvoje, Da napišeš nam še pesmi Selim. Misli polnih, čuvstev vročih. Plemenitih po jeziku . . . Krasna res je pesem slavčja, Ko iz dna mu vreje duše Sladka, nežna, ljubezniva; Veličasten gkis je levov, Ko zarjove sred' puščave Jezen, kakor kralj razdražen: Ti si lev in ti si slavec; Ti si, Selim, nam oboje ! Nežen v pesmih si ljubezni, Ali grozen, če srdiš se . . . Čitali smo pesmi tvoje. Romala po vsem je mest« Verzov zlatih tvojih knjiga; Romala iz rok je v roke, Čitalo jo vse je mesto. Veš, posodil je dijak jo, Siromak nam jo posodil. Tisti bledi Mehmed Ali. Mehmed Ali, dobra duša. Ne verjameš, ne verjameš, Kaj ta revež knjig nakupi! Ta čudak ti raji strada, Kakor da bi bil brez knjige . . . In še nekaj ti povemo — In to stvar je glavna danes! — Nekaj za-te se pripravlja. Nekaj čaka tc po smrti! Vlit iz brona, drag in visok Spomenik se ti postavi V mestu našem marokanskem. Vsota vsa je že nabrana: Tristo mošenj žoltih zlatov! To smo danes ti izdali, Pisali smo ti v tolažbo! Slišali smo. da si reven, Da uboštvo te preganja Po Kahiri tam bogati; In da beda duh tvoj smeli Vklepa v težki jarem sužnji . . . Nič ne maraj, nc obupaj! Saj po smrti bo drugače — Spomenik te čaka bronast!« * * * To-le pismo mi je čital Pesnik Selim v izbi svoji Majhni, nizki in podstrešni. Gledala sva skozi okno In kadila cigarete. Mesec plaval je po nebu In razlival luč srebrno Na Kahiro dol' pod saboj. Ki ležala je pred nama Ko kraljica lepa speča. A pod oknom, mimo naju Sveti Nil je tekel tiho. Daleč tam pa piramide Vzpenjale so se v oblake. In nato me je povabil Pesnik Selim na večerjo. Srebala sva črno kavo, Jedla sočno sva čebulo In orehe kokosove. A Aškerc. Pesem. J Lep je, lep jc tvoj bratec, Svctlolasek jc. kodrolasek, Gibčen in nežen in uren Ljubki njegov otročji je stasek. Lepa je tvoja sestrica, Lica nje v veden smeh so nabrane. Očki ima kaj ponosni. Laske ima mehko razčesanc. Živa oba sta in vedno Letata, švigata kot metuljčka, Pojeta in kričita Prava dva klepetuljčka. Vendar, ko prideš ti k meni, Pridi, cuj me, pridi le sama — Veš. nikogar ni treba, Ko sva tako, tako — med nama. Mrzla, glej, zunaj je zima. Veš, zato doma naj sedita — Potlej po leti, no z nama Pojdeta, se na kričita. Aleksandrov. Kam plovemo? Spisal Karol Dolenc. (Dalje.) XVIII. Ks gloicht tier Woge unser Menschenleben, Das, rnlielos. zuletxt zerschellt. G Oct he. ilo je petega večera pozneje. Bilo je pozno — šlo je že na deset. Zorič, ki je po usodnih dogodkih zadnje dni nekoliko bolehal, je še bedel. Sedel je v velikem, mehkem naslanjaču ob mizi. Obraz mu je bil poslednje dni obledel in upadel. Oči so bile brez svita, medle in nemirne. V visoko čelo mu je bila vdolbla grozna nesreča, ki je nenadoma zabesnela v vsej svoji divjosti črezenj, globoke gube; goste lase so mu prepregale sive niti. Uklonjen je bil, potrt, uničen od težkega udarca krute usode. — Na mizici pred njim je ležala odprta debela znanstvena knjiga. Viseča svetilka je lila na njo svetlo luč. Ni bral. Nagnil se je nazaj v naslanjač. Mračno je zrl pred-se pod mizo. Temne, težke misli so mu kakor grozeče pošasti obletavale dušo. — Tedaj pa je glasno pozvonilo. Zdravnik se je vzbudil iz mučnega tuhtanja ; skoro prestrašil se je. »Ze zopet . . .« je zamrmral skoro nejevoljno. Stopil jc k oknu ter je otvoril. »Kdo je?« — »Jaz . . . gospod doktor . . . brez zamere . . .« »Česa želite?« — »Gospod doktor Pečnik umirajo . . . Zele vas k sebi . . . oprostite . . .« »Ka-aj? . . . Pečnik . . .! Je-li mogoče . . .!« »Prosim — podvizajte se, gospod doktor . . . Vsako minuto lahko umro . . . brez zamere . . .« »Počakajte malo . . . Takoj pridem . . .« Zdravnik je močno, s hroščem zaprl okno. Hitro, hlastno je ogrnil vrhnjo suknjo, vzel klobuk ter ugasil luč . . . »Kako . . . je-li mogoče . . .?« je izpraševal, ko je stopil na ulico, kjer ga je čakal postaven, širokopleč, že bolj postaren mož. »Tako hitro! — Kako je vendar prišlo to? . . . In jaz nisem znal nič . . .« »Hitro . . . hitro . . .« je odgovarjal mož; drug tik drugega sta naglo stopala po tihih ulicah . . . »Pred petimi večeri — veste — so prišli gospod doktor povsem mokri domov . . . pozno v noči . . . nekam proti polnoči . . . Vsi premočeni — do niti, vam pravim . . .« Zdravniku je za trenotek zastal korak. — »Čudno — čudno«, je mrmral ter kakor osupel pogledal po strani spremljevalca. — Potem pa je dostavil počasneje in s poudarkom. »Pred petimi večeri, pravite?« »Da — ravno pred petimi . . . Počakajte — danes je petek . . . da, da — v ponedeljek je bilo.« »Hm . . . hm . . . neverjetno . . . čudno . . .« Zdravnik je zamišljeno zmajeval z glavo. »No — tako je torej bilo ... In nič niso povedali . . . Ko bi bili povedali, bi jim bila skuhala moja Cila — Cila je namreč moja zakonska žena — čaja, močnega in krepkega ... In vročega bi bili popili in v toplo posteljo legli ... In sobo bi bila zakurila ... In morda bi bilo dobro ... A nič in nič . . . Kar legli so. — Drugi dan pa je našla moja žena — oprostite, jaz sem namreč hišnik, in moja Cila streže gospodu doktorju — Cila je našla vso obleko mokro - . . do niti mokro — pravim . . .« Zdravnik je molče, verno in napeto poslušal. Stopal je hitreje, kakor bi se bal, da umre bolnik, predno dospe k njemu. — »Drugi dan popoldne pa so prišli pred -navadnim časom iz pi-samice. Slabo jim je bilo, mrzlica jih je tresla ... in morali so v postelj . . .« »Ste-li poklicali zdravnika?« — »I, seveda smo, t seveda . . . kam pa mislite — brez zamere . . . Mrzlica ima lahko kaj slabe posledice. Poznam jaz to . . . Tako, ravno tako je bilo tudi z mojim sinom — oprostite, če vas dolgočasim in nadlegujem s svojimi čenčami . . . Veste, prehladil se je bil revež, in začela ga je tresti mrzlica. — No, mislili smo in se tolažili, da bode že boljše, in pustili smo mrzlico v nemar; a postajalo je vedno slabše. Poklicali smo zdravnika, ki je spoznal, da je pljučnica . . . brez zamere ... In glejte, umrl je moj Josip — umrl . . . In kak sin je bil to — oprostite — študiral je tedaj na vseučilišču . . . In pisal je povesti — in take stvari . . . katerih ne spiše vsaki šušmar in bebec . . . brez zamere , . .« Mož je govoril z zamolklim, drhtečim glasom, in klobuk si je bil potisnil globoko 11a oči; temno je zrl predse 11a zmrzli, polzki tlak. Zorič je molčal; čudne misli so se mu pojile po glavi, razne slutnje so se mu vsiljevale. — »O, to vam je bil sin, to je bil dečko! — Toda vas, gospod doktor, to ne zanima . . . brez zamere . . . Pač! — Hvala . .. hvala ... Umrl jc torej za pljučnico — in ker smo se prepozno zatekli k zdravniku ... In tako, povsem tako je bilo tudi pri gospodu Pečniku; branili so se in branili, češ, ni tako zlo. A jaz nisem molčal — hvala Bogu in sveti Bogorodici — ne, povedal sem jim, kako je bilo z mojim Josipom — povedal sem jim kot svarilo. A niso se dali pregovoriti.,. In kolikokrat sem jim ponovil svojo prošnjo. — »Brez zamere« — sem jim govoril — »gospod doktor, vi ste učen mož, jaz pa sem neuk človek, a to pravim: zlo bode — zlo . . .« A niso hoteli poslušati mojih zlatih besed . . . niso hoteli . . . Bogu bodi potoženo. — Tedaj pa jim jc še govorila 11a srce moja Cila — o ta vam zna govoriti do srca . . . gospod doktor — brez zamere ... In slednjič so se ji morali vdati. Poklicali smo dr. Suhača ... In kaj je bilo? — Pljučnica! Delal je čudno resen obraz in rekel, da smo zamudili najboljši čas ... Tu ga imaš — nisem-1 i pravil, da bode tako ... A gospod Pečnik so učen mož, jaz pa sem neuk človek ... A sedaj morajo umreti . . . moj Bog — brez zamere . . . tako mladi . . . tako mladi . . . moj Bog . . .« »Zdravnik je torej rekel, daje vsaka pomoč prepozna, nemogoča?« »Ne, tega ni rekel — meni vsaj ne! . . . Morda je povedal gospodu doktorju, kako in kaj. Sinoči sta bila dolgo sama v sobi. — Ko je odhajal, je delal kaj mračen obraz. In ko sva ga s Cilo vpra- šala, ozdravi-li bolnik, je skomizgnil z rameni ter dejal: »Hodite na vse pripravljeni . . .«« »Aha« . . . »Bodite na vse pripravljeni — da, ravno tako je rekel ... In veste, gospod zdravnik — saj ne zamerite — jaz govorim odkrito, kakor mislim ... to je, veste, tako moja navada — moja maksima, je rekel moj pokojni Josip . . . Torej odkrito: jaz vem, kaj pomeni to . . . pri mojem sinu je govoril zdravnik tudi nekako tako, a drugi dan je bil mrzel in mrtev . . . brez zamere . . . No, to ni nikako zlo — zdravnik tudi ni Bog — brez zamere. In kar naravnost povedati, da je konec vsemu, je tudi težko — če oprostite!« . . . »Kdo bi bil mislil . . . kdo bi se bil tega nadejal!« . . . 5,Ne res — kaj — ni-li res ? . . . Smrt — smrt . . . kakor bi jo veter prinesel, je tukaj . . . Zvečer si zdrav, drugo jutro pa morda umiraš . . . brez zamere . . Zdravnik si je brisal pot s čela. — Hišnik pa je besedičil dalje: »Tako je torej rekel zdravnik; jaz pa sem mislil: sakra-miš, slaba bo . . . In modroval sem tako-le : Kar nič ne bi bilo napačno, če bi poslali po gospoda. Toda oprostite, kako naj to povem gospodu doktorju . . . Res, jaz rad storim vse na svetu, kar ni greh, a da bi se kar tako meni nič, tebi nič vtikal v stvari pametnih in učenih ljudi, to pa ni moja krepost . . . ali slabost ... ali kako že bi rekel — brez zamere . . .« »Sva-li že skoro pri vas?« »To ulico še — in potem še šolsko ulico ... in doma sva — hvala Bogu . . . Upam, da še ne bode ravno prepozno.« »Upajmo . . .« »— Torej kje sem nehal ? . . . Da, veste, gospod zdravnik, ker meni v takih slučajih ni dana moč govora, sem rekel Cili: »Cila, draga moja, poslušaj besede mojih ust . . . Stavim sto proti eni, da je z gospodom Pečnikom slaba. — Kaj, Cila draga moja, ali misliš tudi ti tako . . . kaj ? — In glej, ne pomislijo na konec — kar nič ne mislijo. — Veš, to je pač taka navada pri gospodi. — A dober gospod so, pošten gospod, plemenit . . . in škoda bi jih bilo, če bi umrli kar tako, kakor pogan . . . Cila, draga, ljuba — idi in govori jim na srce ... da ne bi bilo napačno, če bi. poslali po »gospoda«, saj jim radi tega še nikakor ni treba umreti — radi tega še lahko žive sto let . . . Cila, ljuba, mila, ti znaš staviti besedice, kakor najboljši dohtar — gotovo se ti posreči in zadeneš pravo struno . . . Dej, Cila — dej . . .« »Torej se je izpovedal ? . . . « »I, seveda — no . . . Cila pa jim je tudi govorila na srce, da sem se kar čudil . . . Rekla je tudi, kakor sem jo poučil: »Nikar ne mislite, gospod doktor« — je rekla — »da bi radi tega morali že umreti , . . Sto in sto se jih je dalo že prevideti, in vendar še žive . ..« Tako je rekla . . .« »Pustite, pustite« — so se branili gospod doktor — »kaj boste to . . . Jaz sam najbolje vem, da bode skoro vsemu konec.« — »Tako — tako — sem si mislil — gotovo sta se z zdravnikom pogovorila . . .« »Torej pa pošljite« — so rekli — »pošljite po gospoda.« »In poslali smo. — In vse se je izvršilo lepo in po krščanski navadi ... da ne bi umrli kakor pogan . . .« Bližala sta se stanovanju. — »Kdaj je bilo to?« . . . »Danes dopoldne. — Popoldne je bil zdravnik dvakrat pri bolniku ... Na večer je postalo hujše — in poslali so po vas . . .« — Bila sta doma. Hitro sta stopala po lesenih, slabo razsvetljenih stopnicah v prvo nadstropje. — »Semkaj — gospod doktor — prosim . . .«, je hitel hišnik ter odpiral vrata. — V sobi je bilo vroče, zaduhlo; razprostiral se jc po nji ščemeči duh zdravil in potu. »Torej si vendar prišel ... si le prišel . . .«, je govoril bolnik s tihim, suhim, drhtečim glasom, ko sta vstopila in se je Zorič približal postelji. Poskusil je dvigniti roko ter jo podati zdravniku, a omahnila mu je nazaj na odejo . . . »Slab sem . . slab ... A hvala ti, da si prišel. — Zeljno sem te pričakoval . . .« Bolnikov obraz se je bil oblil z nezdravo, vročo rdečico. Globoko vdrte oči so mu sevale v nemirnem ognju; zdaj in zdaj jih je kakor utrujen zaprl za par trenotkov . . . »No, kako je? . . . Menda ne bo velike nevarnosti!« Bolnik se je bolestno nasmehnil . . . >0 — nevarnost — kaka nevarnost? Konec se bliža —drugega ni nič . . .« »Morda pa jc pomoč vendarle še možna« . . . »Ne — ne . . . Jaz ugasujcm — to čutim sam — in tudi zdravnik jc bil odkritosrčen . . .« S trepetajočo roko je gladil mehko odejo . . . »A da si le prišel — da si le prišel . . . predno umrem . . .« Umolknil je. — Zdravnik pa je prisluškoval njegovemu težkemu, počasnemu dihanju in utripanju žile na vroči roki. — Hišnik in njegova žena sta tiho zapustila sobo, da ne bi motila. Zdravnik je sedel k postelji. — »Najpoprej — Ivan — te prosim, da pozabiš, kar je bilo . . .« je šepetal Pečnik s prosečim glasom, polagoma in pretrgano. »Ne — Dolfe — jaz sem storil tebi krivico ... ti meni nobene. — Nasprotno! — Pozabi ti in — odpusti! . . .« »Ze davno — že davno sem ti vse odpustil — če je bilo sploh potrebno, kaj odpuščati.« Spet je umolknil. Govorjenje mu je bilo mučno in ga je vidno utrujalo. Zorič mu je prigovarjal, naj molči. In res je nekoliko časa ležal mirno in tiho. Le na licu mu je zdaj in zdaj — hipno, komaj vidno — zatrepetala vroča, potna koža. Bilo jc, kakor bi mu težilo misli nekaj težavnega, zagonetnega. Po daljšem molku je začel — natihoma, kakor sam za-se, zamišljeno in polagoma: »Ločil sc bom . . . Res, cvetlic mi ni sejala in sipala usoda na mojega življenja poti . . . Trpel sem od mladosti do sedaj, ubijal se od trenotka, ko sem se začel zavedati življenja svojega, pa do smrti.. . In sedaj, ko dajem vsemu slovo, ko zapuščam vse, se mi stavi na pot nova zagonetka — liki temno, neumljivo vprašanje zlovešče sfinksc: Kam plovem? . . .« Spet je uprl oči v strop ter nepremično zrl v eno in isto mesto, kakor bi napeto, globoko in resno premišljeval to vprašanje vseh vprašanj . . . Zdravnik pa ga je silil, naj molči. A tudi sam je postal tih in zamišljen,. tudi njemu je rojilo po glavi to težko, to veliko vprašanje. — Čas je potekal počasi, leno. — Zdravnik se je parkrat nagnil k bolniku, kakor bi ga hotel nekaj povprašati; a ko mu je zrl v upadli, razgreti ot>raz, se je zopet premislil ter molčal. Tiho je bilo v sobi, le težko, hropeče dihanje bolnikovo je motilo to tišino ; nasproti postelji pa je enakomerno, počasi, zamolklo udarjalo dolgo, svetlo nihalo stenske ure. Na mizi je vztrepetaval svetli plamen luči . . . Slo je na polnoč, ko je zdravnik vendar pretrgal molk. »Hišnik mi je pravil med potom, da si prišel pred nekoliko večeri do cela premočen domov. — To ti je najbrž nakopalo bolezen.« »Najbrž . . . najbrž . . .« jc mehanski ponavljal bolnik. Na lahno je nagrbančil belo čelo, kakor bi se hotel nečesa domisliti ali pa se otresti kake neprijetne misli. — »In kje si se zmočil — in kako? . . . Dolfe, povej mi, prosim te najprisrčnejše — popolno resnico. Nc smatraj mojega vprašanja za samo radovednost. Morda — ali najbrž imam važne in veletehtne vzroke, da te vprašam, kaj se ti je pripetilo oni večer.« Pečnik je nekoliko časa še molčal; pomišljal se je, ali bi vse povedal — ker se mu je domnevalo, da ni samo brez vsakega pomena, ampak da je zanj gotovo tudi smešno, ako bi zadnje trenotke svojega življenja tratil s pomenki o onem večeru. Zorič je uganil njegove pomisleke, videl njegov boj. — »Pomisli, Dolfe, da te prosim kot prijatelj prijatelja . . . Nemara mi razjasni tvoja jzpoved marsikaj — vsaj slutim nekaj takega. In take slutnje so me varale le redkokdaj . . .« Pečnik je vprašaje uprl vanj velike, mokre oči. — »No — hotel sem rešiti neko neznano žensko iz valov reke . . . Ravno pred menoj je planila v razburkano valovje . . .« Zdravnik je prebledel. »A . . .« Stisnil jc bolniku vročo roko, da je ta strmeč pogledal nanj ter ga hlastno vprašal, čuteč in sluteč nekaj nenavadnega. »Ali se je nemara zvedelo že kaj natančnejšega o samomorki?« — »Gotovega nič. — A jaz slutim . . .« »Kaj . . .?« Zorič je molčal. Obžaloval je že, da je pokazal bolniku svoje presenečenje in svoje slutnje; videl je namreč, da se bolnik vznemirja in razburja. »Govori — prosim — govori«, je silil Pečnik. »Ej — same slutnje . . . nemara do cela neosnovane.« »Povej! — Govori!«— — »Vdova Merkova — njeno prijateljstvo z ritmojstrom Stanskim ti je bilo znano — je izginila tisti večer . . . Popoldne so jo videli še pri ritmojstru — a od onega večera je ni več . . .« »Ah — ritmojster — Stanski . . .« Kakor v sanjah je ponavljal še parkrat te besedice. Zaprl je oči. — Črez trenotek pa je šepetaje nadaljeval: »Že pri najinem prvem sestanku mi je bil ta mož nesimpatičen. — Nekaj kakor nekaka tajna bojazen pred njim mi je vedno tlela v srcu. Dozdeval se mi je kakor moja zlovešča usoda . . .« Spet je nekoliko umolknil ter si oddahnil. »Da, ko sem ga tako zrl pred seboj, mi je često bilo, kakor bi sanjal težek sen in bi v sanjah zrl satana z njegovim škodoželjnim obrazom.« Umolknil je. — Gas je potekal. — Bolniku je postajalo slabše in slabše. Moči so mu pešale vidno. Čutil je to tudi sam . . . Zdravnik je tiho sedel ob postelji — pol ure, eno uro, poldrugo uro . . . Po polnoči je bolnik že komaj govoril. Vsaki trenotek je bilo pričakovati smrtnega boja. Hipoma se je vzpel Pečnik nekoliko kvišku ter zahropcl: »Davi me . . .« Zorič ga je podpiral z rokami. »Skoro bode končano . . je jecljal bolnik tiho, težko, pretrgano . . . »končano bode vse . . . vse . . . Odpusti — Ivan — In bodi srečen . . . srečen z njo — z Evelino . . . Tudi ona bodi srečna . .. ti jo osrečuj . . .« Zdravnik — popolnoma potrt od lastne nesreče, razburjen po tej novi, nepričakovani epizodi — jc kakor otrpnil pri teh besedah; potile so ga, uničile ga popolnoma. Pozabil je, da leži pred njim bolnik v zadnjem boju. Ni pomislil, da morda njegove besede, izpoved njegove grozne nesreče zagrene umirajočemu zadnje trenotke. Ne — le eno je čutil, da ga zapušča evest prijatelj v pravem, v najplemenitejšem, najsvetejšem pomenu besede — prijatelj, ki bi morda edini sočuvstvoval z njegovo bridko usodo, z njegovo veliko boljo. A sedaj ga zapušča — zapušča na veke. In predno se loči, predno zapre oči k večnemu počitku, mu mora potožiti svojo neodoljiVo bol. — Mora — res, čutil je neko nepremagljivo potrebo, da se razodene vsaj enemu, da ga nc zamori, nc potere to grozno čuvstvo, zaklenjeno in zakopano za vedno v srca globine! . . . Obupno se je privil k bolniku in kakor na pol nezavesten je jecal: »Ti si jo ljubil?« — Bolnik je težko dihal. — — »Ljubil!« — Kakor grozen, obupen vzkrik se mu je izvila ta izpoved iz hro-pečih prsi. Vsa bol, vse gorje, ki ga je moral pretrpeti radi te nesrečne ljubezni, je zvenelo iz te kratke besedice. Nastal je globok, mučen molk. Lice zdravnikovo je vztrepetavalo; videlo se je, da se je boril sam s seboj, da je hotel še nekaj pripomniti, a se vendar ni mogel do cela odločiti. — Zopet je pričel bolnik: »Odpusti . . . Jaz sem ti zavidal — radi Eveline . . .« Molk. — »Zavidal . . . ?« Glas zdravnikov je trepetal. »Zalibog . . .« »O, o« — je jecal Zorič — »Loči se mirno . . .« »Kako . . .? — Kaj misliš? —« »Istega večera, ko si hotel rešiti ti vdovo Merkovo, ljubico rit-mojstrovo, iz valov, je Evelina ubežala z ritmojstrom . . .« Zdravnik je govoril počasi, trdo, določno. — Bolnik se je hotel vzpeti pokoncu, a takoj je spet omahnil v blazine. Vroči obraz mu je za trenotek prebledel. Potem pa se mu je žalil s krvavo rdečico. Roke je sklenil na težko, počasi se dvigajočih prsih. Oči je zatisnil, kakor bi hotel natančneje premisliti to grozno novico. Zdravnik pa je zagrebel v mehko odejo svoj upadli, a še vendar lepi in pravilno oblikovani obraz; poluzadušeno, zamolklo je jecal in stokal. »Ubežala . . . ubežala . . .« je zamrmral po daljšem odmoru bolnik, kakor v težkem snu. — »Ubežala!« — Dolgo, dolgo je ležal Pečnik mirno, z zaklopljenimi očmi, s sklenjenimi rokami, s stisnjenimi zobmi; niti ganil se ni, bil je kakor otrpel. — Na licu pa so mu cvetle vročnice rdečkaste rože . . . Prs[ so se mu visoko dvigale in spet upadale — enakomerno, počasi. Težko dihanje bolnikovo se je spajalo v čudne akorde s po-luzadušenim ječanjem zdravnikovim. Na karminasti steni pa je polagoma, odmerjeno tikalo svetlo, rumeno nihalo. — Črez dalje časa se je bolnik še enkrat zavedel. »Ubežala . . . ubežala . . .« je ponavljal s turobnim, tihim, za-mirajočim glasom. Na široko je odprl svetle oči; kakor bi nečesa iskal, je zrl napeto pred se v prazni zrak. — »Ušla . . . ubežala ... O svet ... o življenje ... o ljubezen in zvestoba . . .« »Rad umrjem . . . rad se ločim . . . Mene življenje res ni božalo ... A še zadnjo uro mi je zagrenilo . . . Upam, da — mi — bo — Bog — milostljiv ... in vnidem ... v boljše . . . življenje . . .« Bolnik je govoril tako tiho, da se je Zorič moral nagniti popolnoma k njemu. Zdravnik je poklical hišnika in njegovo ženo. — »Umirajo — umirajo,« je tarnal hišnik. »Moj Bog,« je ihtela Cila ter prižigala blagoslovljeno svečo, katero je imela že pripravljeno za ta slučaj — »moj Bog, skoro bi umrli brez sveče . . . Toda, gospod doktor, morda pa še vendar ni tako hudo — nemara so se gospod samo onesvestili.« Zdravnik je molčal, nepremično je zrl v bolnika, niti trenil ni z očesom. — »Umirajo . . . umirajo,« je zopet začel hišnik. »Cila, res umirajo. In tako mirno — kakor bi jih bil usopil sladek sen . . . Cila, ljuba moja, ravno tako je umiral najin Josip — Bog mu daj dobro . . . ravno tako . . . tako polagoma, mirno, tiho — kakor bi se pogrezal in zaziba val v dolg sen ... In dolg je res ta sen, dolg . . .« In poštenjak se je obrnil v stran, da bi skril solze, ki so mu silile v oči. — Žena pa je držala svečo; po okroglem, sicer dobrovoljnem, a sedaj jako resnem, turobnem obrazu sta ji polzeli dve debeli solzi, ki sta se v brlečem svitu mrtvaške sveče lesketali liki dva brušena demanta. Desnica bolnikov«!, katero je držal zdravnik v svoji, je postajala težka, mrzla, trda . . . Bolnik je sopel počasi, težko ... še par vzdihov — težkih, globokih, zateglih, hropečih . . . In doktor Pečnik je bil mrtev — — XIX Von Knie sind, zur Kr de werden wir. Voll Angst und Kummer sind auf Krilcu wir .' Du gehst von hinnen, doch es w:«lnt diu Well, Und keiner hat ihr Räihsel aufgehellt Fi rdnxi — Sch aek Mrliča so preoblačili. — Zdravnik je hotel iti. »Gospod doktor,« je povzela žena hišnikova, »skoro bi bila pozabila: Gospod Pečnik so mi izročili včeraj zjutraj neko pismo za vas. — Pisali so predvčerajšnjim večer pozno v noč — v postelji. — Naročili so mi, naj vam je izročim, če ne bi okrevali . . . Prišli ste sicer sami. A ker gospod doktor niso zahtevali pisma nazaj, vam je moram izročiti . . . Nemara je kaj važnega.« Hitela je v drugo sobo ter prinesla pismo. Zorič ga je takoj odprl. — In stoječ ob mrliču, črez katerega veli, upadli, voščenobledi obraz je trepetala polumračna svetloba mrtvaške sveče, je čital: »Ko bodeš bral moje pismo, izpoved mojega izmučenega, potrtega srca, bode že zaplaval angelj smrti nad menoj, in njegov ledeni, vse moreči dih bode že jzpihnil slabo brlečo luč mojega bednega Življenja. In porečeš nemara: ,Mir mu bodi! — Bil je včasih čuden človek. A v prsih je nosil srce — srce čuteče in mehko, srce nemirno in nesrečno. — Mnogo jc grešil, a težko se je pokoril — in pokora izbriše greh — in smrt izbriše vse, podere in uniči vse, kar je zgradilo življenje; a kar je življenje podrlo, to smrt zakrije in zavije s temnim plaščem pozabnosti. — Zaceli tudi rane, ki jih je vsekalo življenje; naj zaceli tudi ono, katero sem Ti prizadejal jaz/ Dragi mi: — Odpusti! — Za menoj leži življenje — ne življenje mirno in tiho, lahko in prijetno, brez napasti in bojev — ne — moje življenje ni potekalo lahno in mirno, kakor teče tiho in mirno kak potočič v senci zelenih jelš in vrb, prijetno in bajno šumljajoč — božajoč nizko obrežje, posuto s svežo zelenjavo in pestrim cvetjem . . . Ne, mene življenje ni božalo, mene ni pestovala, negovala in poljubljala prijetna usoda. — Težko, resno je bilo moje življenje; a ob enem je bilo pusto, mrzlo, mračno, brez ogrevajočega in razsvetljujočega solnca. — O, nekdaj sem sanjal drugače o življenju! — Spominjam se neke priče, katero sem bral za mladih let; pii-povedovala je, kako je molil neki svet in pobožen mož pozno v mraku v neki hiši božji. In ko se mu je v goreči, zbrani molitvi srce dvigalo k Bogu, se je hipoma odprla nad njim visoka kupola, in svetec je s strmenjem zrl veličastvo in kras nebes, in duša se mu je polnila z rajsko milino in slastjo. In od tedaj se mu je dozdeval ves svet pust in prazen; nikdar več ni mogel pozabiti one tajne krasne prikazni izza onega mračnega večera. Vsi dnevi, ki jih je moral še prebiti na zemlji, so mu potekali v žarnem, neutešnem hrepenenju in koprnenju, da bi spet gledal oni divni kras in nadzemski čar. A to hrepenenje mu je ostalo na tej zemlji neizpolnjeno — in s tem neutešenim koprnenjem je legel k večnemu snu . . . Tako je tudi z nami. — V navdušenih sanjarijah mladostnih dni se nam — navidezno — odgrinja temne prihodnjosti črni, zagonetni zastor. Domišljivost naša se dviga v nedosežne višine ter nam ustvarja pisane, cvetne prizore. Navdušeni, idealni vzlet mladostnega, po nedosežnem hrepenečega duha gleda prekrasne podobe . . . A žal — to je le mamljiva in hitro minljiva fata morgana, nerealen stvor bujne fantazije. Usoda — realna, mrzla, trda in neizprosna pa odločuje drugače... In pridejo trenotki, ko obrne človek svoje duševno oko nazaj v svoje življenje — še enkrat pokliče duh njegov kakor z mogočnim, čarobnim poveljem preteklost nazaj; kakor z neko magično močjo pričara spet pred-se vse prizore, ki so se že davno pogreznili v brez-brežni ocean minolih časov. Liki lahne, meglene sence se vrste spet pred njegovim duhom podobe oseb, ki so kdaj z blagodejno, ljubečo, ali pa tudi z neprija-teljsko, kruto roko posegale v njegovo življenje. Spet se spominja vseh, s katerimi je prišel kedaj v življenja prostrani, širni areni v ožjo dotiko. — Pred vsem pa mu najživeje, naj izraziteje, najjačje stopajo pred dušo njegovi nekdanji upi, nekdanje nade. V sreči mu tako rekoč zopet oživi in vzplamti z močnim žarom nekdanje hrepenenje, koprnenje in stremljenje . . . A hkrati vidi, da se od vsega, kar je nekdaj upal, po čemer je hrepenel, za čimer je drcvil kakor blazen, ni izpolnilo nič — ali skoro nič. •— Zre le razvaline fantastičnih gradov, katere si je zidal v oblake, zre le veliko pusto plan — življenje svoje — na kateri zamre v kalu vse, na kateri ne rodi sadu nobeno drevesce. — In tedaj spozna človek pustost in grozno ničnost vsega . . . Meni se je zgodilo tako.-- Res, jaz sem izgrešil svoje življenje! — O, nekdaj sem tudi jaz upal, tudi jaz sem sanjal o sreči in krasoti Življenja. A vse to je bil le sen l — Goljufal sem se — trpko, grozno goljufal . . . — Nekdaj sem mislil, da bodem kdaj s svojimi močmi koristil domovini; mislil sem, da sem domovini potreben! — Potreben! — Čudno — smešno! Kdo ji je sploh potreben?! Nemara se spominjaš znamenitih, krasnih in tako pretresljivih besed, katere govori s stoiško resignacijo in ob enem z grozno trpkostjo Ani Odincovi nihilist Basarov '), ko umira, zastrupljen pri rezanju mrliča: ». . . Umreti moram! — In vendar sem upal, da še veliko, veliko dovršim . . . Umreti! Jaz! Niti ne mislim na to. Imam zadačo . . . jaz sem velikan! . . . In sedaj jc cela zadača velikana to, da umre primerno, dasi to nikogar na svetu nc zanima . . . Zabili me boste. Živim mrtvi niso mari . . . Moj oče vam bode rekal, da izgubi domovina z menoj moža, ki bi dovršil še velikanske stvari . . . Otročarije ! — — — Jaz potreben domovini! . . . Ne, nc dozdeva se . . . Kdo ji je potreben ? . . . Črevljar je potreben, krojač je potreben, mesar ... ta prodaja meso . . — Čudno! . . . Jaz torej potreben domovini . . . Kdo je sploh potreben naši domovini? — Kričači so ji potrebni, ki se kakor besni zaganjajo ob vse, kar ni prikrojeno njih separatistnim nameram in zahtevam, ki kličejo prokletstvo nebes nad vse, ki se protivijo le z besedico njih tesnosrčnim in omejenim vzorom in nazorom. ») Tnrgenjev: »Otci in sinovi«. Opazka pis. Brezdvomno —našemu narodu ni potreben niti mesar! Naš narod živi prav zadovoljno — z neko zadovoljnostjo, ki je vsem drugim narodom in plemenom neznana — naš narod živi ob medsebojnem prepiru. Čim bojevitejši je kdo izmed nas, čim besneje se zaganja v druge, ki so boljši od njega — čim glasneje in drzoviteje kriči, čim bolj hvalisa samega sebe, čim bolj povzdiguje svoj smešni, puhli »jaz« — tem večji je, tem bolj ga časte, tem glasnejše slavospeve mu pojo. 0, marsikaj je gnilega v tem rodu! — A povej jim to — in s koli te pobijejo . . . In lastnih, samoniklih nazorov — teh pri nas ne smeš imeti .. . Bog varuj! — Kaj pa bi bilo z avtoriteto! — Pri drugih narodih se upoštevajo mlade moči — in čim več jih ima kak narod, tem ponosnejši je. In zato jih goje, jih podpirajo. . . A pri nas se ne smeš javiti, dokler nimaš sivih las, ali vsaj — pleše ! Ne — vere mi, tako donkišotovstvo sodi na mesec! A propos! Nismo-li mi vsi nekoliko Don Kišoti v svojem življenju? . . . Ta je cel bedak, drugi le na pol ... A Don Kišoti smo vsi — bolj ali manj. — A večina ljudi prekosi slavnega viteza le v budalostih, a v plemenitosti zaostaja v nevidni daljavi za njim. — Nekaterniki res hočejo biti v vsem njegovo nasprotje — a smešijo se le še bolj, nego se je vitez žalostne postave. Dasi smo torej vsi manj ali bolj Don Kišoti, se do enega svoj-stva — do njegove veličastne, občudovanja vredne plemenitosti — dvigne le malokdo — do one plemenitosti, katero je tako krasno pokazal vitez iz la Manche še v zadnjih trenotkih. Da, veliko jih je, ki niti na koncu svojega življenja nočejo spoznati svojih zmot, ki se niti pred vstopom v nejasno, zagonetno prihodnjost nočejo skesati svojih krivd, nočejo zaprositi odpuščanja one velike množice, kateri so hote ali nehote škodovali v svojem življenju — škodovali vsaj negativno, ko ji namreč niso koristili; ker to je pač naloga vsakoga, in kdor je ni izpolnil, je kriv, je j zgreši l namen in smoter svojega življenja! — Kako veličastne in krasne so besede, ki jih govori Don Kišot ob koncu svojega viharnega življenja ! ». . . Ne, za vselej je minilo! — In jaz prosim vseh odpuščanja .. . Nisem več Don Kišot — ne, spet sem Alonso Dobri — kakor so me zvali nekdaj . . . Alonso el bueno.« Kako velikansko, kako pretresljivo! Si li moremo misliti kaj večjega, kaj plemenitejšega. Vseh prosi odpuščanja . . . nič druzega mu ni mari, nego da bi bil zopet, kar je bil nekdaj — Alonso Dobri . . . Alonso el bueno ! — Da, blagor mu, kdor spozna, da imajo vrednost le dela — dobra dela, ki jih stori kdo svojim sobratom! Da, vse mine — vse ... Le dobra dela trajajo; in kdor si imena ni uvekovečil z njimi, je zapisal svoje ime v vodo, in valovi ga izplaknejo in zagrnejo njegov spomin! — A jaz — jaz nimam dobrih del! Glej, prej omenjeni Basarov je izgrešil namen svojega življenja: dobrih del ni imel. In od tega vse njegovo gorje, vsa trpkost njegove duše! In tako sem izgrešil tudi jaz svoj namen. In s tem sem postal vsem in povsod nepotreben! — Kaj sem storil dobrega? — Nič! Nekdaj — no, nekdaj sem čutil res v sebi moč za delovanje ... vprav gigantovsko moč. In mislil sem: Kje na zemlji je sila, ki bi se ji moral ukloniti človeški duh — ta mogočni in silovito misleči in tvoreči, vseobsežni in vse vladajoči, veke in veke preživeči duh. A zahrula je črez-me mrzla burja trpke, nemile usode — in moj duh se ji je uklonil. A vse to sem zakrivil sam. Ne da bi bil delal za človeštvo, domovino — sem raje svoje srce in z njim svoje moči izročil v suženjstvo majhnemu, neznatnemu atomu človeške družbe — devi, ki je postala žena drugega — tvoja žena I In to je bila moja tragiška krivda . . . No, ker je bilo moje življenje prikrojeno po vzorcu Don Kišo-tovem, bi ga rad — vsaj nekoliko — posnemal tudi pri slovesu od sveta ter te prosim: Odpusti! To nemara storiš in sicer tem raje, če pomisliš, da je bila vprav ta ljubezen za me izvor vsega neizrečnega, neodoljivega gorja, ki sem ga moral pretrpeti v zadnjih letih . . . Kako čuden, otročji sem bil! — Ker se usoda ni prilagodila moji volji, ker ni izpolnila mojih želj, sem se pogreznil v popolno agonijo in apatijo . . . Zmračila se mi je duša — in srce, poprej vneto za vse lepo, navdušeno za vse dobro in sveto, mi je začelo bolehati . . . A polagoma sem spoznal, da ljudje z mračno dušo, z bolnim srcem nimajo pravice do življenja. Da, jaz jim odrekam to pravico! Priznavam jo le onim, ki vkljub tej duševni bolezni še vendar ohranijo dovolj energije — ter posvečujejo slej kakor prej vse svoje moči, vse talente domovini, narodu. Drugi pa so odveč na svetu — povsem odveč; nepotrebni, mrtvi udje živega organizma so. In kot taki se morajo odsekati, iztrebiti. Življenje je delo — in le v delu je življenje, v delu je moč! Delo je namen in smoter vsem in vsemu . , . Le z bojem si priborimo zmago, le s trudom in znojem si zaslužimo počitek — a tukaj ne — ne, v življenju nima nihče pravice počivati. Smrt mora najti vsakoga pri delu I . . . A tega jaz nisem umeval — in to je bila druga moja krivda . .. Življenje mi je potekalo brezdelno — v nemem, brezposelnem pričakovanju, da se mi slednjič vendar izpolnijo moji upi in nade moje... In nisem znal — in to je tretja krivda — nisem znal, da bodi življenje naše odpoved in z a t a j e v a 11 j e, da se često moramo odreči vsemu, kar nam je ljubo in drago . . . Da, da — to je življenja težka, temna uganka. A izmed tisočerih jo prav spozna le malokdo . . . Sedaj jo umejem. A sedaj je prepozno . . . Prepozno! Grozna beseda — grozna v poslednjem trenotku, ko človek vidi, da na noben način ne more več popraviti tega, kar je zamudil, da je res za vselej — za vselej prepozno . . . A bodi! — Ločim se . . . A predno pojdem v neznane, tuje kraje, zahvaljujem svojega Boga, da me je varoval duševne smrti, predno sem odmrl telesu; zahvaljujem ga, da ni pripustil, da bi sam pretrgal nit svojemu življenju. Da, od samomora je človek res v svojega življenja temnih trenotkih oddaljen le majhen korak; le ena besedica: »Bodi« — le ena misel:— J »Končano« — je med življenjem in smrtjo . . . Zahvaljujem vse človeštvo, da me je učilo, spoznavati ga in ga ceniti po zasluženju, namreč zaničevati ga . . . Zahvaljujem slednjič svet sam, da me je učil spoznavati lastno slabost, ničnost in minljivost vsega . . . Skoro zapustim vse ... A težko ne odhajam . . . Ne morem več . . . Truden sem . . . Ti pa bodi srečen! —« Pretreslo je zdravnika to pismo. Videlo se mu je to pismo mogočen izliv vseh Čuvstev, katera je nesrečni prijatelj nosil globoko skrita v plemenitem, čutečem, mehkem srcu; da, to je bil »confiteor« velike duše, moža, ki je do dna izpraznil življenja grenko kupo, moža, katerega je potrlo bridko spoznanje, da svet ni tak, kakor si ga je slikal v mladostni domišljiji, ki je videl na svojo bridko žalost, da človeška družba propada na vseh straneh in koncih, ki je z obžalovanjem, s trpkostjo spoznal, da je ugasnil vzorov in navdušenja sveti plamen — oni plamen, ki bi naj polnil in ogreval s toplimi žarki plemenitosti tisočero in tisočero src, oni plamen, okrog katerega bi se naj zbiralo človeštvo, kakor se zbira nepokvarjena obitelj okrog domačega ognjišča . . . Naravno je, da mu je na tem svetu brez vzorov in krepkih, resnih nazorov, v tem društvu, zastrupljenem s slavohlepjem in egoizmom, prešinjenem s svetohlinstvom in suženjsko-nizkim mišljenjem, življenje bilo težko, mučno, neznosno . . . Blagorovati ga mora vsakdo, da je smel in mogel odložiti to pezo, dočim drugi še stokajo pod njo . . . Sedaj si odpočiva od življenja težke hoje, od srčnih bojev! — Minile so napasti, utihnili srca viharji in burje krog njega. Srcc — poprej prevroče, predovzetno, prečuteče — je zastalo, je nehalo utripati — za vedno. Nehalo je čutiti bol in jad. Ne hrepeni več za nedosežnim, ne koprni več po ljubezni one, katero mu je odrekla sovražna usoda .. . Brez upa je bila ta ljubezen — a vendar je ni mogel izruvati iz srca globine, ker je ta iskra tlela in tlela — ga žgala in žgala. Kar je tisočerim izvor blagodejne sreče, je bilo njemu vir neznosnega gorja . . . Sah takemu življenju! — Končano je . . . Dopolnjeno! — Odigrana je njegovega življenja ... ^ pretresljiva tragedija . . . Dolgo se je boril, hrabro je stal. A slednjič je padel — kakor mora prej ali slej pasti vsakdo! — A padel je kot mož - poštenjak, plemenit, velik, občudovanja vreden, ker je padel v interesu druzega — zaradi neznane samo-morke! — S kratka: padel je kot junak! — In sedaj je ležal tukaj: miren . . . utrujen od težkega boja ... bled, brezčuten . . . mrzel, mrtev . . . Stisnjene ustnice mu je senčil lahen nasmeh — kakor tiha za-dovoljnost po srečno prebitem boju . . . Ob vzglavju je stalo razpelo . . . Ob vsaki strani je brlela sveča. In bleda luč je čudno, magiški vztrepetavala črez mrzlega bojevnika ... se zibala z rumenkastim svitom črez njegovo upadlo, koščeno lice, črez sklenjene, trde roke — je skoro pošastno obsevala črno obleko . . . Svetli prameni so plali po sobi . . . obsevali tla, se odbijali od sten, od stropa ... se izgubljali v zelenkasti boji za-storov na oknih . . . — Zdravnik pa je stal s sklonjeno glavo, z resnim obrazom ob mrliču . . . Oči je zamišljeno, z mehkim, žalobnim izrazom, ljubeče upiral v mrtvega prijatelja, kateremu je v življenju storil tako veliko krivico. — »Počivaj v miru . . . Zaslužil si pokoj . . .« je mrmral tiho, s trepetajočimi ustnicami . . . Sklonil se je. Pritisnil je vroč poljub na mrzlo, voščeno čelo mrličevo . . . Svetla solza je kanila na bledi njega obraz. Hitro se je obrnil v stran ter urno šel iz sobe . . . Zunaj pa se je budil mladi dan, in novo življenje je začelo plati po ulicah . . . (Kouec prihodnjiCi) Frančišek baron Trenk, vodja pandurjev. Spisal Ivan Steklasa. (Dalje.) 5. Trenk v boju s Prusi. er je Marija Terezija na zapadu tako sijajno napredovala, da se je moral cesar Karol VII. po bitki pri Lompadni (1743) umakniti celo iz Bavarske, dedne svoje države, tedaj so jele te zmage skrbeti Friderika II., in vnovič je napade! Marijo Terezijo ter zasedel Češko. Tako je torej bila Marija Terezija, kakor smo že povedali, prisiljena, odzvati svojo vojsko od Rena ter jo poslati proti Prusom. Tako so morali tudi Trenkovi pandurji zapustiti Francosko ter se od tega časa biti s Prusi. Na tem pohodu sta vodila prednje straže Trenk in Nadažd, in novograjski prelaz, ki je bil edini dobri pot na Češko in ga je varovala trdnjava Novi grad na bavarsko-češki meji, je hitro osvojil Trenk s svojo četo, in avstrijski vojski je bila odprta pot iz Bavarske. Deželo češko je našla naša vojska v pruskih rokah. Združenih sovražnikov osnova je bila ta, da namreč Francozi avstrijsko vojsko preženo iz Bavarske na Češko, kjer naj bi jih Prusi dočakali in pokončali ; potem pa bi udarili naravnost na Dunaj. Toda Francozi niso uspeli s svojim načrtom, in tako so morali Prusi vstati na Češkem, kjer so se umikali našim od mesta do mesta, dokler se niso naposled umaknili brez vsake večje bitke v Šlezijo. Zapovedništvo nad vso vojsko je prevzel zopet princ Karol, a Trenkova četa se je proslavila tudi v teh bojih proti Prusom, jim otela več čeških mest, ujela njih posadke ter zaplenila mnogo zastav in različne prtljage. Princ Karol je zategadelj novič javno pohvalil Trenka in njegovo četo vzpričo nenavadne hrabrosti; Trenku je celo dovolil, da sme svojo četo urediti po načinu drugih polkov. Toda Trenk se je zahvalil za to milost; saj je dobro vedel, da bi njegova četa na ta način izgubila mnogo svoje dosedanje nepremagljivosti naproti sovražnikom. Ob enem je sporočil Trenk glavnemu zapovedniku, da more še nekaj časa podpirati vladarico s svojimi sredstvi. — Obe sovražni vojski sta se dne 22. vinotoka tako približali, da bi se bila morala dogoditi bitka. To je kralj Friderik II. tudi želel, toda vojvoda Karol je odločil drugače. Ravno o pravem času pride namreč Trenk v tabor h Karolu ter potrdi glas, da se mora pruska vojska v kratkem umakniti iz Češke v Šlezijo radi pomanjkanja hrane. To je bil tudi razlog, da se vojvoda Karol ni hotel s Prusi biti, ker je bil prepričan, da osvobodi Češi co brez vsakega velikega poboja. Od zdaj se je pomikal sovražnik vedno bolj proti severju, a avstrijska vojska za njim. Trenkovci pa so po stari svoji navadi sovražnika neprenehoma vznemirjali, kjer se je le dalo. Bilo je že sredi meseca novembra, in še vedno je mamil Friderik II. Avstrijce na bitko, katere pa oni niso hoteli sprejeti. Pruska vojska se je bila utaborila med Podjebradom in Kraljevim Gradcem, kjer je hotel Friderik II. tudi prezimovati, samo da bi mogel Avstrijcem zapreti pot črez Labo. Zato je jako učvrstil Novi Kolin in Pardubice. Toda avstrijska vojska je prešla pri Telšicah črez Labo. Friderik II. je bil takrat s svojo gardo v Kolinu. Zvečer 18. listopada so zapodile prve Trenkove čete pruske straže v mesto. Vsa okolica je bila polna vojske. Kralj je stopil hitro v zvonik bližnje cerkve z daljnovidom v roki; videlo se mu je, da je bil silno vznemirjen. Kmalu zapove, da se čete iz prvega predmestja pomaknejo v drugo, in da čakajo vse oborožene. Toda kmalu za tem se nebo stemni, in hudo začne deževati. Okoli devete ure pride Trenk s svojo Četo v mesto ter da zažgati nekoliko hiš. To je Pruse še huje vznemirilo. Niso znali, kam bi se obrnili; eni so odhajali, drugi pa dohajali ter tako provzročili še večjo zmešnjavo. Med tem za pove Trenk rove okoli trdnjave zasuti, in tako so v mestu stoječe čete prišle do pasa v vodo. Da je mogel Trenk izvesti svojo nakano do kraja, bi bil kralj Friderik z vso svojo vojsko ujet ter tako storjen konec tej dolgotrajni in brezuspešni vojni. Vendar se ni tako zgodilo; Trenk je bil v nogo tako hudo ranjen, da so ga morali z bojišča odnesti; ko so pandurji to opazili, so se prenehali boriti, in Friderik II. se je tako rešil sužnosti. Trenka so odpravili v Znojm na Moravsko, kjer se je zdravil; mesto njega je prevzel zapovedništvo nad pandurji podpolkovnik Dalne. — Marija Terezija je skrbela za Trenka ter mu poslala zdravnika z Dunaja, kajti rana je bila nevarna. Štiri mesece je moral ležati in ob berglah hoditi, dokler je ozdravel. S početka so mislili zdravniki, da je rana neozdravna, ter so sklenili, da se mora noga odrezati, ker je pretil prisad. Ko je to Trenk zvedel, se je temu ukrepu uprl ter sklenil, da raje umre, nego da bode hromak. Poklical je zatorej svojega izpo-vednika, nekega kapucina, ter se z njim pripravljal za smrt; tudi oporoko je sam napisal. Za glavnega dediča vsega svojega premoženja je postavil Marijo Terezijo; hotel se je na ta način pokazati zahvalnega, kajti večji del imetja si je bil pridobil v službi cesarski. Mestecu Hamu, ki so ga bili pandurji razdejali, je zapisal 12.000 goldinarjev; toliko so dobili tudi razni samostani za pobožne ustanove. Tudi se je spomnil svojih sorodnikov 11a Pruskem. Mirno je pričakoval Trenk smrti; ali 011a ni prišla, četudi mu niso odrezali noge. Prijavil se je namreč neki zdravnik iz Časlave, češ, da Trenka ozdravi, samo ako se podvrže mučni vračitvi. Trenk je ponudbo z veseljem sprejel, nadejajoČ se, da bode mogel še kdaj nadaljevati vojaško življenje. Zdravnik ga je začel zdraviti; zvrtal mu je luknje v bolno nogo, da bi na ta način z nekimi zdravili oživil mozeg. Neizmerne bolečine je prenašal Trenk potrpežljivo v sami nadi, da popolnoma ozdravi; toda moral je dolgo čakati. Med tem časom prisiljene samote in brezdelnosti je pisal spomine iz svojega življenja, ki so se ohranili in so res polni zanimivih dogodkov. V Znojmu ni hotel dolgo ostati, hrepenel je po Dunaju, kjer se je hotel predstaviti svoji cesarici. Četudi so mu svetovali zdravniki, da se mora čuvati, vendar se ni dal pregovoriti, nego se je kmalu odpeljal iz Znojma ter prispel na Dunaj 13. prosinca leta 1745. Ko so Dunajčanje zvedeli, da pride Trenk v njih mesto, so ga dočakali z velikim veseljem na javnem trgu. — Že 17. prosinca ga jc sprejela Marija Terezija na dvoru cesarskem. Ko je cesarica opazila, kako težavno se pomika ob berglah, je bila vidno ganjena; tolažila ga je ter pohvalila radi njegovih velikih vojnih zaslug. Ravno tako častno je bil sprejet pri princu Karolu, svojem glavnem zapovedniku. Na Dunaju se je v kratkem času izlečil popolnoma; in o pravem času je ozdravel, kajti čakala so ga že nova vojaška podjetja. — O hudi borbi v Kolinu se je izjavil Friderik II. svojim Častnikom, kakor pripoveduje v svojih spominih Trenkov stric Friderik, ki je služil v pruski vojski, tako-le: »Trenk bi me bil lahko pokončal, da ga ni v tem trenotku zadela krogla ter ranila v nogo . . .« Leta 1745. se Je vojna nadaljevala, četudi je nje glavni začetnik Karol VII. umrl že dne 20. prosinca. Tem bolj se je trudil Friderik II., da prežene Avstrijce iz Slezije, in v vseh vojnih podjetjih proti Prusom so se zopet vrlo odlikovali Trenkovi pandurji, bodisi na Šlc-skem, bodisi na Češkem; kajti potrebovali so jih sedaj tukaj, sedaj tam. Naposled so se Avstrijci odločili za bitko pri Zarovi na Češkem. Glavnemu zapovedniku Karolu se je zdela prilika prav ugodna, ker je bila pruska vojska razdeljena ravno takrat na tri oddelke, a najslabejša četa je bila ravno na Češkem, dočim sta druga dva oddelka bila nameščena na Saškem in v Šleziji. Avstrijska vojska je štela 86.000 mož, pruska pa le 25.000; igra se je zdela princu Karolu že dobljena, in 30. kimavec je bil odločen za bitko. Friderik II. pa je zvedel za bojno osnovo Karolovo ter se je izvrstno utaboril. Trenk in Nadažd sta bila postavljena z vojsko tako, da napadeta sovražnika za hrbtom, toda šele tedaj, ko se bi dalo znamenje za to. Ko pa sta opazila, da je prazen pruski tabor, sta ga popolnoma oplenila. — Pri tej priliki so osvojili Trenkovi pandurji Friderikov šator z blagajnico, dragocenostmi in pisarnico vred, potem prtljago princa pruskega in hesenskega, konje, orožje in mnogo raznih predmetov. — Trdi se, da je bila tačas zaplenjena tudi šahovnica Friderika II., katera je shranjena zdaj v zagrebškem arheološkem muzeju. Kraljeva prtljaga in srebrnina je bila že natovorjena, in Trenk je bil vesel, da ni bilo treba gubiti časa z nalaganjem. — Frideriku II. in njegovemu spremstvu ni na ta način ostalo nič drugega, nego kar so imeli na sebi in pri sebi. Ugrabili so Trenkovci tudi pisma, katera je pisal Friderik II. glavnemu zapovedniku Karolu, in po njih se je odkrila mnoga tajna. V blagajnici so našli 80.000 cekinov, a drugi plen so računali na dva milijona vrednosti v cekinih. Cesar niso mogli odnesti, so uničili, med ostalim 100 voz prtljage in smodnika. — Ujetih je bilo tudi 400 Prusov, med njimi največ odličnih dvorskih činovnikov. Toda dokler sta Trenk in Nadažd plenila tabor, je premagal Friderik našo vojsko, katere je ostalo 19.000 mož na bojišču, preostali pa so se pomeknili nazaj proti Dunavu. Vzrok te velike nesreče je bil Karolov pobočnik, ki je bil zašel ter prispel k Trenku in Nadaždu s poveljem, da udarita na Friderika, ko je bila bitka že izgubljena. — Razno govore poročevalci o tej bitki. Večji del dolže Trenkove pandurje, češ, da so oni mislili le na plen, ne pa na borbo. Da so Trenkovci zares hrepeneli za plenom pri vsaki priliki, to je sploh znano; toda pleniti so smeli vselej šele po zmagi, in kadar jim je dovolil Trenk. A tukaj je to storil prej, nego se je znalo za konec bitke. Računali so pa vsi seveda na gotovo zmago. Trenk sam v svojih spominih dolži pobočnika, češ, da je prispel prekasno z zapovedjo glede napada. To je poprej verjetno, če uvažimo Trenkov značaj, ki je gotovo bolj hrepenel za slavo, nego za plenom, in posebno še v tem slučaju, ko se je imel boriti s samo kraljevsko vojsko. To dokazuje tudi izpričevalo, katero je vročil o Trenku zapovednik Karol, ter ga prav jasno opravičuje takih napadov. Pa tudi prirojena čud Trenku ne bi bila dopustila, da bi bil z mirnim okom gledal, kako se drugi bijejo, zlasti ko bi bil vedel, da mu je ukazano po zapovedi višjih, naj se spusti v boj; saj nam je dobro znano iz dosedanjih dogodkov, da je on vršil natanko vse, kar se mu je zapovedalo. Friderik II. je bil vrlo mnogo izgubil s tem, ker so mu pandurji oplenili tabor; vendar kaj je bila vsa ta izguba v primeri s tako sijajno zmago. Trdi se, da mu je bilo sporočeno, ko je bitka najhuje razsajala, kaj se je zgodilo z njegovim taborom, toda on je baje čisto hladno odgovoril: »Tem bolje, vsaj se imajo moji sovražniki s čim baviti; jaz tako ne bi rad, da bi me motili pri mojem glavnem poslu«... Tudi poslej so bili Prusi srečni v bojih proti Avstrijcem in Sasom, in po slavni zmagi starega generala Dessava blizu Draždan (15. grudna) je bil kmalu (25. grudna) sklenjen mir v Draždanih, po katerem je bila Frideriku zagotovljena Slezija, on pa je za to priznal Frančiška I. za cesarja nemškega ter je Saško povrnil kralju Avgustu III. 6. Trenkova pravda, obsodba in smrt. Zdaj so nastopili za Trenka žalostni dnevi. Po končani vojni in sklenjenem miru je pohitel na Dunaj, da se tukaj odpočije ter pripravi za novo vojevanje v prihodnjem letu Toda le malo časa je užival mir; kajti sovražniki so ga iz zavisti očrnili na dvoru, češ, da je bil v bitki pri Zoravi ujel Friderika II., toda ga zopet izpustil za nagrado celih treh milijonov goldinarjev. To pa je bila predrzna laž, kajti Friderik II. ni bil na dan bitke v svojem šatoru od polnoči, nego je jahal od šatora do šatora ter dajal svojim častnikom sam ustne zapovedi, in že ob petih zjutraj se je začela bitka, katero je ravnal kralj sam. Toda četudi je bilo vse to jasno ko beli dan, so vendar Trenkovi sovražniki upotrebili to laž, samo da ga ugonobe. V svesti si svoje nedolžnosti in hoteč prehiteti svoje sovražnike, je Trenk sam napisal pojasnilo o tej stvari ter je predal cesarici. Poštenemu vojaku in vernemu častniku — pravi 011 — ki se je izpostavljal noč in dan skozi šest let za čast svoje premilostljive vladarice mnogim skrajnjim nevarnostim z največjim veseljem, pač mora biti hudo pri srcu, ko vidi, da ga hočejo njegovi sovražniki s takim obrekovanjem popolnoma pokončati. On je trdno prepričan, da samo zato razmišljajo njegovi sovražniki, kako bi mu ugrabili čast in dobro ime, da bi po tem pod kako pretvezo razdelili med seboj njegovo premoženje. Ker je to izprevidel, zatorej najponižneje prosi premi-lostljivo vladarico, da ga varuje take nezgode, vzpričo katere bi moral prepustiti svojim sovražnikom svojo čast in premoženje. On je pripravljen, svoje častniško dostojanstvo ter vse svoje imetje bodisi že pod kakršnim koli imenom izročiti svoji vladarici, ki naj razpolaga z njim po svoji volji, samo da njemu izplačuje malo letno mirovino, da bode mogel v tuji zemlji pod tujim imenom, rešen svojih sovražnikov, preživeti zadnja leta svojega bednega življenja, neutešno razžaljen radi tega, ker so ga prisilili njegovi sovražniki, da za vselej zapusti slavno službo svoje vzvišene vladarice . . . Ta prošnja Trenkova je vidno ganila Marijo Terezijo; saj je dobro znala za njegove velike zasluge, za katere ga je bila prav po-gostoma odlikovala. V resnici je bil glavni povod tej tožbi grda sebičnost in pohlep za velikim imetkom Trenkovim. V ta namen so se poslužili ti sovražniki 23 častnikov, katere je bil odpustil Trenk iz svojega polka radi različnih prestopkov. Le-ti častniki so bili raz-trobili tudi laž, da je Trenk izpustil pri Zoravi ujetega Friderika II. Vrhu tega so ga dolžili, da je ravnal prav okrutno ne samo v sovražnih deželah, nego tudi po avstrijskih, češ, da je tu pobiral veliko vojaško odkupnino; tudi so trdili, da je oplenil cesarsko blagajnico, a po Bavarskem porobil samostane in cerkve ter si na ta način pridobil tako ogromno imetje. Ob enem so mu očitali, da je nečloveško ravnal s svojo četo ter samovoljno častnike odpuščal. Da bi ložje uspeli s svojo tožbo, so ga celo obdolžili, da bi sčasoma utegnil biti nevaren sami cesarici, Češ, da je poslal 30.000 zaplenjenih pušk v Slavonijo na svoja posestva; tako bi se ondu lahko, kadar bi bila ugodna prilika, pobunil. Na ta način so prisilili celo cesarico, da je zapovedala vse te stvari natančno preiskati. Trenku je bilo to po volji, saj je že sam poprej zahteval pravično preiskavo. Res jc Marija Terezija imenovala za sodnika pravič nega in poštenega maršala Korduo. Le-ta se je šele po dolgotrajni preiskavi uveril, da so vse točke obtožbe večji del izmišljene; včasih da je pač Trenkova četa prekoračila mejo pravega vojaškega reda, in tudi Trenk sam se je včasih prenaglil v kaznih proti častnikom; toda v vojnem času se taki prestopki niso smatrali za velike ter so mogli kvečjemu dati povod preiskavi radi kršenja vojaškega reda. Popolnoma neumestno pa se je videlo maršalu, da so za vojsko tako zaslužnega moža preganjali s takimi neosnovanimi tožbami ter ga na ta način zadrževali v vršenju vojaškega poklica. Da se častniki umirijo, je svetoval maršal Kordua, naj plača Trenk kot nekako odškodnino 12.000 goldinarjev. Trenk pa, ki je bil silno ponosen in nagle jeze, ni hotel plačati niti novčiča. To je imelo zanj usodne nasledke. Že v začetku leta 1746. je šel Trenk zopet v Slavonijo, da uredi svoje domače reči. Njegovi sovražniki pa so porabili to njegovo odsotnost ter ga iz nova zatožili na Dunaju, češ, da je odpeljal pri tej priliki ogromne zaklade na svoje grajščine v Slavoniji, kjer se lahko upre Avstriji sami. Toda Trenk jih je pobil s tem, da je nabral iz nova 600 pandurjev za vojsko, ki je bila takrat v Belgiji, ter jih odpeljal sam na novo bojišče, kjer se je združil z ostalo svojo četo. Trenk je s to svojo četo vojeval od meseca malega travna pa do konca listopada. Kakor v poprejšnjih bojih, tako so se Trenkovi pandurji odlikovali tudi zdaj; a ko se je povrnil Trenk na Dunaj, je predal zapo-vedništvo svojemu podpolkovniku. Svoje verne čete ni Trenk od tega časa nič več videl, četudi je ostala na bojišču pod njegovim imenom do konca vojne do- leta 1748., ko se je sklenil mir v Ahenu. Konec meseca listopada je prišel Trenk z Nizozemskega na Dunaj, da se opraviči proti tožbam, katere so bili obnovili njegovi sovražniki in sicer ne brez uspeha, kar se je kmalu pokazalo. Ko je hotel namreč Trenk nekega dne od doma, ga zaustavi cesarski častnik ter mu sporoči, da je dobil po višji zapovedi hišni zapor. Častnik na vprašanje Trenkovo ni vedel povedati pravega vzroka. Trenk izprevidi, da bi bil vsakršen odpor brezuspešen, ter reče: »Rad se uklonim volji cesarice, ki mi more zapovedati, kakor hoče; toda neizmerno mi je žal, da se mi tako plačuje za mojo dolgo in verno službo; vendar pa naj zmaga moja stanovitnost nad zavistjo, in jaz bodem tako pokoren, kakor sem v vsem nedolžen!« Toda Trenku ni bilo obstanka med štirimi stenami; zavest, da trpi po nedolžnem, ga jc tako silno razburila, da se je ustavil celo zapovedi cesarice svoje. Dal je zapreči najlepši voz ter se odpeljal v gledališče, kjer je prisostvovala predstavi tudi cesarica sama. Že to je bilo presmelo, a še hujše je bilo, kar se je zgodilo v gledališču. Tukaj zagleda Trenk v sosednji loži nekega grofa in nekega častnika, ki sta bila njegova najhujša sovražnika in glavna tožnika. Ves besen skoči v ložo, pograbi grofa za prsi ter ga hoče vreči v pritličje. Grof potegne meč, toda Trenk ga prestreže ter se pri tem hudo poreže. Hitro priskoči straža ter reši grofa nevarnosti, Trenka pa pusti domov. Toda pred Trenkovim stanovanjem je bila odslej nameščena vojaška straža, ki mu je branila prosti izhod. Vsa ta stvar je prišla pred vojaško sodišče, pri katerem je bil imenovan za predsednika Trcnkov največji neprijatelj; le-temu so izročili tudi upravo vsega Trenkovega imetja. Lc-ta sovražnik Trenkov je v tem ugodnem položaju začel misliti, kako bi popolnoma ugonobil svojega nasprotnika. Poskrbel je radi tega, da se izpremeni vsa obtožba proti Trenku v kazensko pravdo, kajti na ta način bi imel od vsega največ koristi. In zares je zavlačeval pravdo skozi celih petnajst mesecev. Po časopisih je pozval vse osebe, ki bi imele tožiti Trenka radi kakršne koli stvarce, ali pa pričati proti njemu, naj se zglasijo pri vojaškem sodišču. Vsakemu je obljubil za vsaki dan odškodnine pet cekinov. Lahko si torej mislimo, da se je našlo dovolj takih ljudi — slednjič do 54 — ki se niso bali niti krive prisege. Trenkovo imetje se je na tak način precej zmanjšalo. Koliko premičnega imetka je bilo na Trenkovih posestvih v Slavoniji, zvemo iz spominov stričnika našega Trenka; oče Frančiška Trenka je namreč odredil v svoji oporoki, da bode ta stričnik Friderik glavni dedič vsega imetja, ako umre Frančišek brez potomcev, in zategadelj se je ta stričnik Friderik za stvar zanimal in sledeče napisal: »Pečenka (t. j. Trenkova imovina) je bila mastna, ne toliko radi posestev, kolikor radi dragocenosti, ki so bile tukaj nakopičene. Moj stričnik je poslal z Bavarskega, iz Alzacije in Šleske nekoliko z blagom natovorjenih ladij v Slavonijo. Bilo je pa med plenom mnogo platna, zlata in srebra v celih šibah. Posebno je bila znamenita zbirka pušk, sedel in srebrno namizje cesarja Karola VII.; tudi veliko srebrno na-mizje kralja Friderika II. je bilo vmes. Trdijo, da so ti zakladi bili več vredni, nego vsa Trenkova posestva po Slavoniji. Pravil mi je pred nedavnim časom častitljiv vojak, znamenit general, da so odpeljali iz Trenkove grajščinc v Mihaljevcih več težkih voz srebra in dragocenosti; to sta mu pripovedovala dva pandurja, ki sta bila Trenkova zaupnika in čuvaja njegovih zakladov. Vsaki je vzel, ko se je po gradu plenilo, po eno škatljico biserjev, iz z njimi sta pobegnila na Turško ter postala tamkaj imovita trgovca. Drugi so odpeljali krasne konje, celo govejo Živino so zaplenili po pristavah. V orožnici je bilo več nego 3000 najdragocenejših pušk. Trenk sam se je izjavil, da je nabral po raznih tvornicah v Sleziji platna v vrednosti črez 50.00a goldinarjev ter ga odpravil v Slavonijo v zabojih. — Iz kratka: vse so pokradli, razvlekli, odpeljali in poplenili. Ko se je imelo po cesarski zapovedi pripeljati na Dunaj vse premično blago Trenkovo za glavnega dediča, so se našle le še malenkosti, med drugim dve pruski puški, katerih ne bil hotel nihče, tudi ako bi mu ju bil ponudil zastonj . . .c Trenkova pravda se je razvijala prav počasi, stroški pa so strahovito naglo rasli; v štirih mesecih se je zaračunilo že 15.000 goldinarjev na stroške Trenkove imovine. Največjo pozornost pa sta vzbudili dve točki obtožbe, namreč da je Trenk izpustil Friderika II., ujetega pri Zoravi, in da se je namerjal v Slavoniji pobuniti proti ccsarskemu dvoru. Proti prvi trditvi je svedočil sam glavni vojaški zapovednik princ Karol s svojim izpričevalom, proti drugi pa je pričala priznana neomejena vdanost Trenkova do cesarske rodovine, izkazana ves čas njegovega vojaškega delovanja. Pri desetem zaslišavanju so oponesli Trenku, češ, da je največ on kriv, da so cesarski izgubili bitko pri Zoravi. Zastonj se je Trenk pozival na izpričevalo, katero je bil o tej stvari poslal glavni vojaški zapovednik Karol na odločilno mesto; dokazoval je brez uspeha, daje bil kriv pobočnik glavnega zapovednika, ker je bil prekasno prišel z zapovedjo v njegov tabor — vse to ni bilo dovolj predsedniku sodišča, ki se je predrznil celo objaviti, da je to izpričevalo bržkone nepristno, in da sposobnosti princa Karola kot glavnega zapovednika niso bile nič kaj posebno odlične. To sumniČenje pa je bilo Trenku že preveč — zdajci zgrabi generala za prsi, ga vzdigne visoko kvišku ter bi ga bil gotovo vrgel skozi okno iz četrtega nadstropja na ulico, da ni prihitela straža v dvorano ter rešila generala iz rok Trenkovih. Ta dogodek je položaj nesrečnega Trenka še posebno pohujšal; precej so ga uklenjenega odpeljali v njegovo stanovanje, odtod pa o polnoči v orožnico in potem v vojaško kaznilnico; pred ozko temnico pa so postavili oboroženo stražo. Kmalu potem so mu roke in noge navzkriž sklenili. To kazen je moral trpeti v največji vročini celih i$ dni, niti mu niso dovolili, da se preobleče; šele ko mu je začela v bitki pri Kolinu ranjena noga otekati, so mu sneli z nje verige. — Navzlic svojemu groznemu položaju pa je pisal Trenk, ki ni veroval nič več v pravičnost človeštva, svoje spomine. (Konec prihodnjič.) Mara Rendiča. Črtica iz Bosne. Napisal R. Perušek. (Konec.) VIII. omu naj bi se bila tedaj v svoji stiski zatekla? Da pri tujcih in inovercih ne najde ljudi, ki bi se zanimali za »lahkomiselno deklino«, kakor so jo najmilejše imenovali, inače pa ji robatejša imena dajali, to ji je bilo jasno. Tako se ji tudi pri sovernikih ni bilo nadejati sočutja po prizorih, ki so se vršili pri mitropolitu, in po strogih nazorih, katere je gojilo pravoslavno občinstvo o takih stvareh. Mara in Savka sta dolgo premišljevali svoj položaj, ko jima pride pomočnik, kakor »deus ex machina«. To je bil njen nekdanji skrbnik, stari čižmar Vukovič. Nekega dne je stopil v sobo ter stal pred presenečeno Maro, ki je obledela in zopet zardela ter bila v vedni zadregi. Vukovič, kateremu so se jasno poznali sledovi pijanstva — krvave oči, nemirni pogled, zabuhlo lice — in ki je zaudarjal po rakiji, je dejal: »Nič se me ne strašil Nisem prišel, od tebe česa zahtevat. Čeprav imam raztrgano suknjo in umazano perilo, nisem prišel prosit, da me ti podpiraš. Jaz vem, kako je s teboj. In da vidiš, kako sem bil vedno dober varuh, ti stavljam to-le ponudbo: »Pojdi zopet k meni na dom, ki ti je vedno odprt. Pridi tja — dobro te hočem čuvati in za-te skrbeti kakor oče.« Mari sicer ni bilo nič posebno milo, vračati se v hišo čižmarjevo, toda velika stiska njena in prigovarjanje Savkino sta jo pripravili, da je sprejela ponudbo Vukovičevo. Tako se je torej zgodilo, da se je preselila v ono hišo na Alifakovcu, kjer se je bila začela njena tragedija, in kjer se je imela zvršiti. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da so Vukoviča vodila zgolj blaga čuvstva Človekoljubja in usmiljenja Kakor drugi ljudje, tako je bil čul tudi on, da je bivši ljubimec Marin ostavil šeststo goldinarjev zapušČenici. Šeststo goldinarjev je bilo za one ljudi v onih razmerah velikanska vsota, pravo bogastvo; njemu pa je primanjkovalo najna-vadnejših sredstev, s katerimi bi si tešil svojo žejo. Obšla ga je želja, da bi bil vsaj tudi 011 nekoliko deležen tega, po njegovih mislih, ne-usehljivega vira. — Bržko je stopila Mara v njegovo hišo, se je kmalu požuril ter stopil pred policijskega ravnatelja, mu ponižno razložil, da je on nekak sorodnik in varuh Mare Rendiča, ki se je vrnila v veliki stiski v njegovo hišo, in da jo je on drage volje in Človekoljubno zopet sprejel. Povedal mu je pa tudi in sicer s prav živimi besedami, kak siromak da je sam, kako si celo sam za-se težko služi vsakdanji kruh, kamoli da bi mogel še Maro hraniti ter skrbeti za-njo, posebno sedaj, ko pričakuje poroda. Prosil je torej gospoda predsednika, naj njemu izroči ono vsoto, katera je namenjena Mari, in katero je ona tako brezpa-metno zavrnila. Njegova prošnja pa ni imela takoj zaželjenega uspeha. Nadejal se je, da mu policijski ravnatelj kar meni nič tebi nič izroči denar, a da bode on z njim razpolagal po svoji voljici. A ta mu je razložil, da se mora o vsej stvari najpreje poučiti, je-li Mara res pri njem, ima-li on kake stroške z njo, je-li ona zadovoljna, da se njemu izroči denar itd. Nezadovoljen je odšel od neizprosnega gospoda. Zato pa je z yso zgovornostjo pripravil Savko, da je tudi ona pregovarjala Maro, naj sprejme ostavljeno vsoto. Mara se je naposled združenim prigovorom res vdala, uklonila svoj ponos ter sprejela v sili oni denar, katerega je bil Alfred ostavil kot odkupnino. Odšli so torej vsi trije k policijskemu predsedniku ter mu odkrili svoj sklep. Govoril je za vse stari Vukovič. Savka je bila prisotna le zato, da ne bi stari čižmar kako prevaril svoje oskrbovanke. — Maro je bilo silno sram, in vedno si je zakrivala obraz ter samo pri-kimovala ali malobesedno odgovarjala na vprašanja predsednikova. Toda tudi sedaj je bilo veselje čižmarjevo samo polovično; policijski predsednik jim je razložil, da se mora polovica denarja ostaviti pri sodišču kot vrhovnem skrbništvu za dete. Obljubil je, da ta posel sam opravi in tudi sam poišče primernega skrbnika za dete. Drugo polovico vsote je izročil s privoljenjem Marinim Vukoviču, ki je sprejel bankovce s tresočo se roko, saj jih ni bil še nikdar toliko skupaj videl, kamoli v rokah imel. Za te novce se je moral pa zavezati, da bode skrbel za svojo nečakinjo in njeno dete, dokler si bode Mara zopet mogla sama kruh služiti. Tako so odšli zadovoljni domov. -X- -X- * Preteklo je nekaj mesecev, in zavladala je huda zima; bilo je v začetku meseca januvarja okoli pravoslavnega bogojavljenja, ko je Mara porodila dekletce, kateremu so nadeli pri krstu isto ime, kakor materi. Novega člana Človeške družbe ni bil nihče vesel; tudi čuvstva matere so bila različna, ko je premišljala usodo, ki čaka njenega deteta, ki mu jc vtisnjena na čelo, kakor podedovani greh, sramota nezakonstva, in ki mu bode dedina beda in siromaštvo materino. Hudi duševni udarci, kateri so ves čas padali na ubogo Maro, in materijalna beda, v kateri je bila živela že več časa, vse to ji je zmajalo trdno zdravje; nihče ne bi bil po razmer no tako kratkem času spoznal nekdanje cvetoče dekline. Tudi dete je bilo drobno in slabo. Obedve, mati in hči, sta bili potrebni največe nege; potrebovali bi bili obe krepke hrane, a nestajalo je hrane i materi i detetu. Neizkušenost in nevednost Marc in Savke in zanikarnost Vukovičeva poleg siromaštva in ukoreninjene navade so bile krive, da niso pazili ni na skromnejše zahteve higijene. Zato sta hirali mati in dete. Sreča pa je bila, da je Savka posluževala tudi v hiši nekega avstrijskega višjega uradnika; in tako je zvedela o bednem položaju Marinem tudi urad-nikova soproga, ki je bila že preje čula govorico o Mari. Nekaj iz dobrosrčnosti, nekaj iz radovednosti se je jela pobliže zanimati za-njo ter ji je pošiljala perila in čvrste hrane in poučila tudi Savko, kako naj ravna z bolnico in z detetom. Nauki in podpora te plemenite dobrotnice bi bili morebiti pro-vzročili ugoden prevrat v zdravju obeh, Mare in njene hčerke, ako ne bi bil nepričakovan dogodek šiloma končal Marine drame. IX. Odkar je bilo denarja v hiši, da ga Vukovic nikdar ni toliko skupno videl, so se začeli za starega pijanca veseli dnevi; privoščil si je sladko žgoče tekočine vsaki dan nekoliko, a one prilike, ko se je prekomerno napil, so se vedno množile, tako da je bil v nekaki neprestani omotici. Posledica je bila, da so se novci tajali, kakor sneg ob pomladnem solncu, in da je bil že dve tretjini denarja odnesel v vinarnico in žga-njarnico. Kaj bo, kadar zmanjka denarja, na to ni mislil. Mara in Savka si nista upali ziniti, a tudi mislili nista, da denarja tako brzo nestaja. Nekega večera je prikolovratil čižmar popolnoma pijan domov. Težavno je našel ključ v žepu svojih širokih čakšir1) in še težavneje ga je vdel v luknjo ključalnice in srečno odklenil vrata. Ko se je priplazil skozi vrata, se je ponavljal isti prizor pri zapiranju vrat. Naposled je ostavil ključ v vratih in prišel v svojo spalnico . . . Noč je bila izredno mrzla. Sneg je škripal pod nogami, in na mnogih mestih so bile cestne luže do dna zmrzle. Burja pa je brila ter prihajala ponočnim potnikom skozi obleko do kosti. Soba, v katero je stopil Vukovic ves premrzel, ni bila zakurjena, saj njenega stanovalca ni bilo ves božji dan doma. Ker okna in vrata niso bila dobro zadelana, ni bilo čuda, da se je čutila burja celo v sobi. Vukoviču je bilo mraz; zategadelj je začel sam s seboj govoriti, da v tako mrzli sobi ne more spati. Sklenil je zanetiti ogenj, a ne v peči nego na mangali. -) Poiskal je kresilo in gobo, ukresal ogenj, na tlečo gobo je vrgel nekoliko kučinein potem je nasul oglja. Ko se je kučina zapalila, je jel vanjo pihati, da je vzplamtela, in da se je na njej oglje vnelo. Ker je bil še vedno močno vinjen, se jc na nogah nemirno zibal, in ko se je pripognil do mangale, da bi na njej zopet pihnil v oglje, jo je zvrnil, in žareči kosi kučine in oglja so se raztresli po tleh. Vukovic je hitro zgrabil mangalo, jo postavil zopet na noge in kar z rokami pobiral oglje in kučino ter metal na mangalo, ostalo pa je potlačil z mokrimi opanki. Potem je še enkrat natresel kučine in oglja ter se končno zvrnil na ležišče, kjer je kmalu zadremal in spal, kakor da bi bil ubit . . . ») hlač. 2) Železni skledi za žerjavico na visokih nogah, 3) otre, ogreb, zadnje najslabše gradivo. Ko se je pa bila mangala zvrnila, je odskočilo nekoliko isker dalje, nego jc moglo motno oko starega opančarja videti. Neznatna iskrica je skočila v kup kučine, ki je bila nameščena blizu vrat. Prepih, ki je vlekel od okna do vrat, je netil iskro, ki je dobivala obilo hrane v kupu kučine. Odtod je jel plamen lizati bližnji minder, na katerem so bile slamnice ugodna tvarina razjedajočemu plamenu. Hipoma je jela suha slama goreti; ob enem pa sc je napolnila soba z gostim dimom, ki je pijanega starca tako omamil, da se ni mogel dvigniti. Skoro je jela tleti tudi obleka, goreti leseno pohištvo. Švigajoče iskre so se ujele v raztrganem stropu, in skozenj je slednjič plamen prejedel tudi leseno streho ter odprl pot obilemu zraku, tako da je bil skoro oni koncc hiše, v katerem je stanoval Vukovič, ves v plamenu. Stene same, ki so bile iz črpiča napravljene, so jele tleti, ker se je bila vnela rezan i ca, pomešana v ilo črpičevo. Hipoma je zbudil strel z žolte trdnjave spavajoče Sarajevce iz sna. To znamenje je provzročilo vselej velik strah, ker vsaki ogenj v soseščini je bil grozno nevaren, posebno ob burji. Ker so bile ulice jako tesne, poslopja pa večinoma iz lesa in črpiča postavljena, so se sosednje hiše kaj lahko vnele. Vse je torej skočilo pokoncu, ko je strel naznanil nočni požar. Ko so sosedje opazili v svoji bližini ogenj, so bili kaj hitro na nogah; na pol oblečeni so hiteli venkaj, da vidijo, kaj da je. Moški so zlezli 11a krove in čakali s kebli vode, katere so jim podajali domačini, ako bi bilo treba gasiti; ženske so tarnale, otroci cvilili od strahu in mraza. Da bi bil kdo izkušal gorečo hišo Vukovičevo gasiti, to ni prišlo nikomur na um; kdor ni imel baš strahu, da mu se zapali lastna hiša, je stal od daleč in zijal radovedno, kako se širi ogenj in razjeda hišo Vukovičevo. Sele ko so prihiteli vojaški požarniki, je nastal red; radovedne gledalce so odpodili in potem so začeli svoj posel z vojaško določnostjo, tako da se jim je posrečilo očuvati sosednje hiše, na katere so padali goreči snopi slame in žareče oglje. .. Ko je zagrmel strel s trdnjave, se je prebudila v svoji izbi tudi Mara, ki je bila že preje, na pol prebujena, čula nekako prasketanje; tudi jo je dušil razširjajoči se dim. A globoko spanje in omamljajoči dim ji ni dal priti povsem de sebe, dokler je ni grom z bližnje trdnjave popolnoma prebudil. Hipoma je razumela, kaj da se godi. Skočila je z ležišča, hitela k vratom ter jih odprla, a pri tej priči se ji je privalil nasproti gost dim, skozi katerega se je bliskal plamen. Tu ni bilo več Časa se premišljati. Zgrabila je dete in na pol gola, v sami koŠulji in v lahkem krilu je hitela k vratom ter jih odklenila, ker je bil po sreči Vukovič ključ v njih ostavil. Prišla je srečno na piano, a tedaj ni vedela ni kod, ni kam. Ljudje se niso brigali za-njo, ker sosedje so imeli sami zadosti skrbi, da se ne bi ogenj polastil tudi njih poslopij, tujci pa so radovedno gledali čudno prikazen in niso vedeti, kako bi ji pomogli. TalV planinski koči«. »Pesen o roži«. — Jako napredoval je Gangl v tem oziru, da mu fantazija ne plove več v onih nejasnih nadzemskih višinah, kjer se izgubi v meglenosti ter izgine pogledom navadnih Zemljanov; navadil se je trdno upirati svoj pogled v istinito življenje, kjer se mu kažejo: »Sence črne, jasne luči, Hotenje, köprnenje*. Pesmi kakor so: »Pred sliko«, »Okna«, »Slikar«, »Pesnik«, bi delale čast tudi najboljšim našim pesnikom; vidi se, da se je Gangl z lepim uspehom uglobil v življenja bedo, strasti in bolesti. In pesem: SV drevoredu* ! To Je pristna slika naše prave in jare gospode, po drevoredu se šetajoče, glasove godbe poslušajoče in pri "tem pridno med seboj se opravljajoče: . . . »Šepetanje Med akorde se oglaša vmes Ljubkovanje, ostro opravljanje.« Jako nežna je: »Šivilja*, ljubko šaljivi pa sta pesmi: »Pred gostilno* in „Pri vinu!* Na ton narodnih pesmi nas spominja: »Rasti, rožica!« — Narodna pesem! Čudno, da se tako malo brigamo za-njo! In vendar se glasovi veljavnih kritikov strinjajo v tem, da so celo nekatere najboljše Goethejeve pesmi potekle iz narodne poezije. In mi tako zanemarjamo to krasno du-htečo cvetko in gledamo, kako vene. Gojimo jo vendar z večjo ljubeznijo; naši liriki to gotovo ne bi bilo na škodo. — Ponosno-mogočno srce kipi Ganglu za naš slovenski rod, kateremu poje: »Tvoje plemstvo je ponos in čast. Srčnost in odločnost tvoja last, Grb tvoj je značaj in moštvo zdravo, Sam priboril si ime in slavo«. — Tudi v knjigi življenske filozofije je pridno prebiral, in »Casovnik« daje mladeničem navodilo za življenje, češ: . . . »Srce varuj, Strasti ne tebi, ti jim gospoduj!« — Kar se tiče oblike, ji nimamo kaj očitati, lahko rečemo, da je Gangl v tem oziru zadostil vsem zahtevam, katere moremo staviti do vsakega pesnika, vzpričo dosedanje že tako uglajene tehnike naše. Omenimo le to-: iiko, da je na to stran izdatno napredoval od lanskega leta, ko je izdal r svoje »Pisanice«. Zgoraj razpravljanemu vprašanju glede duševnega obzorja in glede oblike torej lahko na podlagi sedanje zbirke ugodno odgovarjamo, in na tem obojnem napredku iz srca čestitamo dičnemu pesniku. T. Doksov. Mittheilungen des Musealvereines für Krain. V zadnji številki »Zvonovi* smo imeli priliko, vnovič opozoriti na mnogobrojne zgodovinske članke, ki so natisnjeni v nemškem zborniku »Mittheilungen des Musealvereines für Krain«, češ, da niso nič druzega nego zgolj izpiski in pona-tiski iz starejših letnikov Laibacheričinih, ne da bi bili kot taki označeni; omenili pa smo pohvalno, ela v letošnjem 5. zvezku imenovanega zbornika podaje dr. O. Gratzv pod zaglavjem »Die Höhlen und Grotten in Krain. — Eine vollständige Aufzählung derselben sowie Angabe der über diese bestehenden Literatur«. Danes pa moramo žal, to hvalo oporeči, že z ozirom na glavno krivico, ki je izražena takoj v zaglavju tega sestavka, in na katero nas je opozoril strokovnjak. Pisatelj tistega članka namreč nikakor ni dr. O. Gratzy, nego letos umrli vladni svetovalec Fr. Kraus. Od njega je urednik nemških »Mittheilungen« prejel rokopis z naročilom, da ga prijavi. To urednik sam pripoveduje v svojem predgovoru, a na kratko ome-nivši zasluge znamenitega preiskovalca našega Krasa, meni, da smo mu dolžni pietete mi — on nam pa se je odzval tej dolžnosti na ta način, da je v prejetem rokopisu — prečrtal ime pisateljevo in na njega mesto postavil — svoje! Pa to mu ni bilo še dovolj, prisvaja si avtorstvo kar naravnost z oholimi besedami: » Dass der Verfasser die Krau suchen Angaben durch eigene Forschungen noch erweitert hat. dürfte dem Kataloge nicht zum Schaden gereichen*- I.e »die Kraus'sehe Namensschreibung der Grotten und Höhlen wurde aus Pietät beibehalten» itd. — Mi menimo, da bi bil urednik pošteno ravnal, ako bi bil ime pravega avtorja pustil, in ako je res na katerem mestu spis sam razširil, je zahtevala apieteta*, da bi bil vsaki svoj pristavek označil z vidnim znamenjem (n. pr. z zvezdico) ter ga tako ločil od Krausovcga dela! Država, dežela in Kranjska hranilnica pomagajo z velikodušnimi podporami, da bi Muzejsko društvo izvrševalo svojo znanstveno nalogo ter pri-občevalo domoznanske preiskave v slovenskem in v nemškem jeziku — v nemškem zlasti tedaj, ako so namenjene širšemu krogu učenjakov, katere hočemo obvestiti o zgodovinskih in prirodnih posebnostih kranjske dežele. Naše skromno, pa trdno prepričanje je, da način, po katerem sedanje uredništvo nemškega zbornika izvršuje svojo nalogo, ne doseže druzega, nego da vzame društvu dobro ime ne le v domači deželi, nego tudi pri onih, ki »als Gelehrte aller Länder« iščejo v Mittheilungen »das richtige Organ«, da dobe gradivo in znanje o Kranjski. Ali bo Muzejsko društvo še nadalje pustilo svoj nemški zbornik zlorabiti na tak način? — Se drug enako vreden nemški pisan znanstven (?) list izhaja v Ljubljani v neprisiljenih (!) obrokih; tudi o njem smo zvedeli laskavo sodbo nemškega strokovnjaka, ki je profesor na dunajski visoki šoli. Po le-tega mnenju bi se moral oni list policijski prepovedati; kajti večina v njem pri-občenega gradiva je — izposojena. — Proti takemu literarnemu šušmarstvu, ščeperečenui se v naši sredini, četudi v nemškem jeziku, treba, da odločno protestujemo, ne samo v imenu solidne vede in znanosti, ampak tudi iz rodoljubnih nagibov, ker vnanji, poimence nemški svet, po onih šnšmarskih proizvodih presoja tudi naše, t. j. slovensko prosvetno' stremljenje, češ, če so že nemški proizvodi na Kranjskem tako puhli, kakšna morajo šele biti dela. slovenskih sodeže-žanov, ki so seveda mimo nemških »minderwertig«. Novih knjižnih pošiljatev se nam je nabralo prav v zadnjih dneh toliko, da jih nismo mogli niti površno pregledati, n. pr. publikacije družbe sv. Mohorja, »Slovenska knjižnica«, ki je prinesla P. Pajkove roman »Slučaji usode« s podobo pisateljici no, »Prva nemška vadnica« ravnatelja H. Schrei-nerja in dr. J. Bezjaka, Stritofov »Deutsches Lesebuch für die I. u. II. Classe slovenisch-utraquistischer Mittelschulen und verwandter Lehranstalten«. Tudi z nekaterimi drugimi nam doposlanimi knjigami smo še zaostali, a prosimo in nadejamo se, da nam gg. pisatelji in čitatelji to zamudnost oproste; polagoma pride vse na vrsto. Boginja Živa in Bogomila nje svečenica. Prešeren je, pojasnjujoč enajsti verz vvoda h »Krstu pri Savici«, napravil v dostavku opombo: ^Živa, boginja ljubezni, slovenska Včn era*. — Mislim, da se ne motim, ako trdim, da se je s to malikinjo s slovanskega Olimpa naš pesnik seznanil pri Valvasorju. V prvem poglavju sedme knjige str. 379. pripoveduje Valvasor, da je bila Živa boginja Polabcev: »Polabci so jo posebno častili, zlasti Race-buržani. Ta malikinja je držala obe roki na hrbtu in v eni roki vinski grozd in zelen trsni list, v drugi pa zlato jabolko ali pomarančo; lasje, nazaj počesani, so ji viseli zadaj po hrbtu doli do kolen. To je bila baje pri Polabcih Venera ali boginja ljubezni. Molili so jo pa na tako zvani stolniški gori (Dörnberg) v Raceburgu, na kateri je pozneje Henrik Lev sezidal stolno cerkev, ki še dandanes stoji; prej pa je bila tista gora po-rastena z gozdičem, ki je bil tej boginji posvečen, in v katerem je stala njena podoba«. — Isto ponavlja Valvasor na 38 i. strani rekoč: »Živa, kateri so viseli lasje do meč. Imela pa je obe roki na hrbtu, in v eni vinski grozd z zlatim peresom, v drugi pa zlato j abolko«. Za pričo je naveden pri Valvasorju in za poroka temu poročilu Dr. Johannes Micraelius in njegova »Pomeranska kronika«. — Enako poroča, sklicujoč se na saško kroniko, tudi Konrad Schwenk v svoji knjigi »Mythologie der Slawen«, da je baje bil log boginje Žive na holmu, kjer je dal pozneje Henrik, saksonski vojvoda iz rodovine Velfske (1139 — r 181), s priimkom Lev, leta n72. sezidati v romanskem slogu lepo stolnico ali katedralo. Ta holm so baje pozneje imenovali palmovnik ali palmovo goro (Palmberg). Vzrok tega poimenovanja ni povedan. — Kot boginja ljubezni je bila Živa tudi boginja rodovitnosti. Prav pomembno so jo torej upodabljali, da nastopa v mladi lepoti in bujni životvornosti spomladi, držeč za hrbtom jesenske darove; za cvetjem pomladnim pridejo darovi plodovite jeseni. Bajeslovno to lice polabskih Slovanov, ki je Prešeren zasledil pri Valvasorju, je prenesel po potrebi svoje basni tudi k poganskim našim prednikom, k Slo\rehCem gorenjskih pokrajin. Ali je to ravnanje v vsakem oziru upravičeno ali ne, toga vprašanja se ne mislimo dotikati. Tudi tega ne moremo razsojati, ali sploh smemo govoriti o boginji Živi ali Sivi, ali nam je staviti na nje mesto le Devo ali Devano. Temeljitejšega pojasnila o tem bi nam bilo iskati v I. J. Hanušovi razpravi »o bohine Žive«. (Primeri: »Krek, Einleitung (n die slav. Literaturgeschichte 403«). Toliko pa lahko . rečemo, da sestavu in ustroju Prešernove epične pesmi to bajeslovno lice iz slovanskega panteona ugaja izborno. Priznati moramo, da je pesnik boginjo Živo prav primerno vpletel v svoj »Krst pri Savici«, in to tndi v -tem slučaju, ko bi utegnila biti ta boginja samo slutvo afridota miših prednikov, samo poznejša iznajdba basnoslovcev, a ne proizvod bajeslovno ustvarjajoče narodove domišljije iz prastarih dob. — Ker jo pa Prešeren, kakor je videti, nekaj potez za svojo boginjo Živo posnel po grški Afroditi, oziroma po rimski Veneri, nc bo neumestno, če se ozremo nekoliko tudi na to bajeslovno bitje iz staroklasične dobe. Afrodita je boginja ljubezni, s katero o pomladnem razvoju ljubijo nebesa mater zemljo, ne tešče in neplodne, ampak bujnorodne ljubezni, ki s svojo oživljajočo močjo v mladem letu kot životvorna iskra prošinja vse čiherno stvarstvo. Afrodita je poosebljena životvornost v naravi, vzbujalka vsega čihernega življenja, ki iz vlage osnavlja vsakovrstno rast in vse klice opiemenja in oživlja. Tam na Kipru, od razpenjenega morja oplakovanetn otoku — tako pripoveduje grška bajka — je na suho stopila dična boginja, rojena iz morske pene. Trata je buhtela pod njenimi stopinjami in bujno poganjala, ko se je mlada boginja z lahnimi stopaji gibala po livadi, in Eros jo je spremljal in sladki Himeros. — Njena čud med smrtniki in neumrljivi bogovi je vedno le devsko milovanje in smehljanje, sladka ljubezen in razkoš in milotna nežnost. Slaja in milota njenega smehljanja se ljubko izraža v pridevku oiao'Aopo&TTj. Nežen dih cefirov jo je prinesel v mehkih penah velešumečega vodovja na obalo kipersko. Hore so jo sprejele, jo oblekle v rajsko oblačilo, jo bujno okrasile in jo peljale v zbor nesmrtnih bogov, ki so jo vsi, za-divljeni od njene lepote, vzradoščeni pozdravljali — vsi so si jo zaželeli za ženo. Tako nam jo opisuje Homer v svojem himnu »Afroditi«. Zlata Afrodita in sjadkonasmehljiva, leponakitna in vekotrepalna, to so nje navadni pridevki; ona ima zapeljivo ljubeznivostno opasico, v kateri tiči ves čar in vsa dražest, vsa pohot in prikupljiva zapeljivost, ki celo modra srca preomami in iznemodri. Drugi pridevki poudarjajo bleščečo „ lepoto nje oči, zapeljivost pogleda, beloto tilnika iu nedrija, ljubkost njenih ust, podobnih brstnemu rožnemu popku. Lepa žena se skratka primerja vselej z Afrodito. Posvečena ji je cvetna pomlad, nje pisano cvetje in nežno rastlinje, zlasti mirte in rože, pa tudi kar sploh raste po vrtih in podmoklih tratah. In tako je kot boginja životvorne vlage zlasti znana 'AoooSit/; iv z.vfcoic, sv xaAay.O'.c, sv sasi t. j. Afrodita v vrtih, v trstju, v mužah. Častili so jo kot AHero brstna kakor Heba*. Ovid v omenjenem 17. pismu heroid primerja lepo svečenico Hero z Diano in Venero, češ, da, izimši milotni obličji teh dveh boginj, ga ni najti lepšega obraza mimo dražestnega obličja krasne svečenice Here. Kolikor zaostajajo druge svetle zvezde za srebrno lučjo Luninih (Dianinih) žarkov, meni Leander, za toliko nadkriljuje krasota njegove Here vse druge krasote. — Prispodabljanje z znamenitimi vzori je mogočnejše nego podrobno opisovanje! Toda naš Prešeren., je razumel še vse lepše nego s primerjanjem s slovečo Hero povzdigniti lepoto in mijoto svoje Bogomile: »Nedolžnost vnema ji^ oči in lica, Lepote svoje sama le n e_v id i .... Ovenčal jo je z najsijajnejšo obstretjo prave ženskosti, s skromno naivnostjo. — L. P. »Dalibor« v dunajski dvorni operi. Veliko, sijajno zmago si je stekel slovanski genij dne 4. oktobra v naši prestolnici; uspeh opere »Dalibor« je bil izreden; glasba in uprizoritev sta zmagovito izpodbili vse na-sprotniške namere. Politični položaj, strastni parlamentarni boj — vse to bi imelo biti povod demonstraciji proti proizvodu češke muze in s to demonstracijo naj bi se tudi preprečilo imenovanje nadarjenega dirigenta — po rodu Žida — za direktorja dvorne opere. Zato se je očito hujskalo dan na dan v protisemitskih listih proti poslovanjenju dunajske opere, dasi v tem zavodu že od nekdaj prevladujejo italijanski in francoski umotvori, ne da bi se bil kdo nad tem spotikal — samo Slovana ne! Res smo se bali, da se posreči našim neprijateljem mrzka nakana, saj še nismo bili pozabili, da so 1. 1883. s škandali preprečili ponovitev Dvorakove opere »Selma sedlak« ter s tem za več nego za deset let onemogočili uprizoritev vsake slovanske skladbe. Na Nemškem sta uspevala Glinka in Čajkovski", na Dunaju pa si elo razstave 1. 1892. ne bi bil nihče upal uprizoriti niti kakega dela Avstrijca Smetane, samo zategadelj, ker je bil Čeh. V tem letu pa se je predrl led; Smetanova dela so zmagovito nastopila po vseh nemških odrih, in opere »Prodana nevesta«, Poljub« in »Dalibor« so se udomačile v vseh nemških repertoarjih. »Dalibora« je torej podala letos tudi dunajska opera, in z njim si je kakor že preje s »Prodano nevesto« vrlo popolnila svoj repertoar. Obe operi se najskrbljiveje proizvajata ter v vsakem oziru dovršeno uprizarjata. Smetana je zložil »Dalibora« 1. 1868. To je važno za oceno dela; kajti tačas Wagner jeva preosnova nemške opere še ni bila završena. in Wagner se je moral še vedno hudo boriti za svoje nove ideje, a Smetana je že tedaj spoznal in sprejel njegova načela kot prava, ne da bi bil pri tem postal posnemalec ter le količkaj svoje izvirnosti izgubil. »Dalibor« je nalik VVagnerjevim muzikalnim dramam daleko prehitel svoj čas, zato sovrstniki niso prav poznali niti Wagnerja niti Smetane, niti niso vedeli ceniti njiju del, katera si šele sedaj pridobivajo največje priznanje. Takisto so se Čehi sicer navduševali za »Prodano nevesto« — ki je sicer res posebne vrste biser med operami — toda napram »Daliboru* so bili malomarni ter so šele pozneje poravnali svojo krivdo. — O glasbi »Daliborovi« naj navedem le ta le izrek iz ocene strokov-njaškega lista: »Oest. Musik- und Theater-Zeitung«: »Glasba te opere nam razodeva polno moč Smetanovega silnega bogatstva melodij, sijajne njegove instrumentacije in preoriginalnih njegovih ritmov; — še. bolj pa, nego vsi ti faktorji, pride v poštev karakteristika glavnih oseb. ki je proizvedena z največjo umetniško dovršenostjo, zlasti karakteristiškega naslovnega junaka. — Marsikaj kaže še obrise stare opere, a pretežno največji del tega veličastnega dela priča, da je mojster že trdno stal na stališču moderne muzi-kalne drame«. — Dunajsko občinstvo, ki je dokazalo svojo objektivnost in dozorelost ter osramotilo vse hujskače z navdušenim sprejemom tega dela, bo gotovo tudi nadalje nepristransko sodilo slovansko godbo samo z umetniškega stališča; gotovo Čajkovskemu, čigar »Evgen Onegin« se uprizori (namesto prvotno nameravane »Jotanthe«), ne bo nasprotovalo samo zato, ker je slovanski skladatelj. In tako upamo, da doživimo v kratkem še marsikako zmago mogočnih, a doslej preziranih in zabranjevanih slovanskih skladateljev tudi v dunajski operi, ki ima nalogo prikazovati vse, kar je najboljšega na opernem polju. *** »Matica hrvatska«« je razposlala poročilo o glavni skupščini, katera se je vršila dne 20. junija t. 1. v Zagrebu pod predsedstvom vseučiliškega profesorja Tadeja Smičiklasa. — Letno poročilo je prečital Matičin tajnik, g. Ivan Kostrenčič. Opisal je delovanje Matičino, zahvalno omenil daril, med njimi dar deželne vlade (2000 gld.) in dar prve hrvaške hranilnice, ki je o priliki svoje petdesetletnice poklonila Matici 2000 gld. Za leto 1897. se pripravljajo te-le knjige: Hoičeve »Slike iz opčeg zemljepisja«, v katerih bodo opisane Rusija, Bolgarska, Srbija in Črna gora. Prof. Klaič je priredil delo o »bribirskih knezih iz plemena Subicey«. Prof. Robert Pinter je spisal za »Slike iz svetske književne zgodovine* »Razvitek njemačke književnosti u XVIII. in XIX. vijeku«. V »Slavenskoj biblioteci« izidejo v Div-kovičevem prevodu »Lovčeve bilješke« Turgenjevljeve. — V »Zabavni biblioteci« izda Matica letos Senoini povesti »Prosjak Luka« in »Branko«, dramo 9Kraljevič Radovan*, katero je spisala Ida Fürstova, in povest iz hercegovskega življenja »Bez svrhe«, katero sta spisala Osman-Azis, in po eno povest stalnih sotrudnikov Matičinih, Novaka in Leskovarja. — Med prevodi iz klasičnih književnosti izide letos Kolomana Raca prevod Cezarjevih komentarjev o galski in domači vojni, potem pa simpozij, katera sta spisala Platon in Ksenofont. Končno izda Matica letos drugi zvezek narodnih junaških pesmi in sicer o kraljeviču Marku. — Članov je imela Matica hrvaška: 1598 utemeljiteljev (ki plačajo po 50 gld., ali, ako so juristovske osebe plačajo 100 gld. na enkrat ali v petih obrokih) in 9927 prinosnikov (po 3 gld. na leto), skupno torej 11.525 članov, prihodkov pa 38.475 gld. 81 kr. — Ves. glavniški imetek Matice znaša 88.334 gld. Poleg tega ima Matica veliko hišo Zagrebu, ki je tudi tpliko vredna. — Vsi prejšnji odborniki so bili zopet izvoljeni razen g. prof. dr. M. Kišpatiča, ki ni hotel več sprejeti odborništva, katero je opravljal 21 let, za kar mu je bila izrečena zahvala.