35 Delam žirafo Tomaž Šalamun OBEŠENA POKRAJINA Deset ljudi po polju gre, v rokah nosijo seno. Cvetejo, cvetejo lilije, se poležijo čez drevo. Se delajo kocke, kot dvorane, med dvorano in dvorano ni zraka. Je zemlja vlažna, je zemlja še vedno vlažna in bo še bolj. Bodo vse revolucije zmagale. Bodo hlod odpel j ah s konji. Bo vseh deset ljudi z obrazom proti mehkemu oblaku, vseh deset z razrezano srajco. Iz tvojih ust bom zakričal iz telesa dojenčka: Orfej! Med! Naredil iz rdečih opek krog okrog sebe in se potem s prsti vlekel proti nebu. 36 Tomaž Šalamun HIMNE Ob pol šestih zjutraj IZ LJUDI si še ne vidimo v oči. Nekateri so privzdignili ovratnike v burji. Sanjamo o sredici kruha. Peke grejejo luskine. In ko motor avtobusa zamre, se še vozimo v njem. Luže pod dežniki in mrzle kljuke kljub topli megli. Ob pol šestih zjutraj držimo v celoti odprte oči samo mi, heroji, na poti v tovarne možganskih celic. GOSPODU TUŠU Dečki se tušajo pod golobi. Hraste se odlepljejo od obročev. Makaroni se mi hladijo v pločevinki. Fej! Fej! SUMMA Summa teologiae je velika dolga kišta polna snega, TEOLOGIAE ki se potaplja v morje naprej z delom, ki je dlje od mene. NAD NJIM SO BILI OBLAKI ŽE PRECEJ ČRNI Ko sem pogledal v ograjo in skozi ograjo, v živo mejo in skozi živo mejo, sem zagledal kmeta, kako pije iz flaše, voda ga je sama držala na gladini ribnika. GORI, GORI Slu sem izdrl zob in mu ga skril v svojo gobo. Sli so utrujeni kot dekle, zbiti na običajno količino žarenja 37 Delani žirafo števil med ljudmi. Ljudje neprestano molijo, pa ne vejo. Ljudje neprestano štejejo, pa ne vedo, da so vse civilizacije potonile, ker se je skrhal lak na dvojki. Ej vzpenjanje konj preden se vzpnejo na število! Pitagora ima dušo zlizano, prekate na skalah zašiljene. Kruh v šinah voden, deževalo je in iz dolin ali drobnih usekov v skalo v planinah duh nikamor ne odteče. čokec! Čokec! Moja je dlan na koži tvojih udov! BLED Modri hribi: sonce jih potiska proti sem. Kaos knjig: prst obrišem v hlače, ko sem sčistil stroj. VIBA — SENCE Molk se seseda in poka vrečo. Ne ve se, ali bo padla pod most. Roj nas je. Stavimo, a nihče ne spleza tja in ji pomaga. Miza na Krasu in Kras na mizi. Dve nadstropji zaljubljenih jabolk. Živimo, Kolumbi in lotosi drstičja nas ne ganejo. Žerjavica! Z mojih rok ti ni vrnitve! Niti šestnajst let nimaš materialno. Niti rok s šivanim ali posutim srebrom ne moreš GON PO VODI Tomaž Šalamun zastaviti v blok marmorja, ki so z njim po skrivnih žilah kot podzemeljski hodniki povezani tvoji tihi utripi srca z mano. KROGLA Topla roka je polento z veseljem. S KROGLO Ledenik je pa grič in nad gričem ima razprostrta krila črn velik ptič. Če nočeš videti sonce, moraš ustreliti s pištolo in še ga vidiš samo skozi majhno, okroglo odprtino. Odtajaj grič, zmeči ga z lopatami v tramvaj. Če se ti znižaš, bo senca ožja. Okrogla odprtina v krilih velikega črnega ptiča ne bo več tako bistvena. LA GIO Tok podob, tok podob, NEI MONTI vozel iz treh prstkov otroških rok. Naberi si kožo in jo daj v topla usta. Takšna odločitev za dejanje ima v evropski zgodovini isto pot kot zibka sultana, ki so jo z zlatimi strunami pripeli na Pegaza ob svojem času. Zažvižgaj, da bo zavrela mast, da ne bo nepotrebnih trupel in opeklin! OBRAT Te bom boksnu v trebuh, ampak to je samo metafora, ker sem ti zares hotel dati prst v rit. Pa daj! Jaz bom pa naredil lepo belo kroglico, jo najprej malo valjal pod svojim nebom, potem ti pa slino pljunil v uč na trepalnico, da se boš reflektiral, žverca! DELAL SEM Delal sem žirafo. ZIRAFO Bilo me je blazno strah, da bi ji uničil telo. Zagrejem se, preskakujem in ljudje se spet zbrišejo. 38 Delam žirafo Tisti ljudje, ki sem jih jaz naredil. Delal sem žirafo. Z nogami sem se uprl v rob banje. Večjo moč obstoja imajo. SVETNIK Svetnik hoče v bika vsaditi drevo, IN SELMA lonček nosi petsto milj. Na kolenih ima mozaik zemlje od drgetanja z novci. Na oblačku bo nekaj eksplodiralo. Bo razneslo oblaček? Kam bo pomočil svoje rumene prste, če ne bo vode? Na drugi strani doline je zagledal Selmo, oprostite, da vas prekinja. Priklicati jo mora. Dolina pa je široka. OD DALMATINOVE NA MASARYKOVO Moč stoji na lulčku. Oficir ima Vipavo. Na vratih piše Uroš. Na pločniku leži odlomljena vejica. Prikolica je prekrita z bosansko preprogo in na vogalu, ča ča ča. Ne vem, kje bo prej zelena luč, v tisto smer bom šel. Z Ledine že padajo punčke, spet se mi je vse prebutalo. Kosilo in tapetnik Narobe, brat grem knjigo Para los dioses turcos. Tu spodaj, kot četrta kitica, naj bo pa golobček in iz njega naj žari duh, ki je bil v vsem, kar sem pogledal na poti od Dalmatinove na Masarvkovo. 39