630
saj je pa gospod Govekar tudi jasno povedal svoje mnenje o liberalni stranki: „S sovražniki svojega ljudstva ne sedajmo nikdar za isto mizo." To so politične tendence v igri, ki popolnoma zakrivajo njen notranji umetniški značaj. Vse je nekako sirovo in neotesano. O globljem dušeslovnem razvoju se seveda ne more niti govoriti, ker so te osebe le šablone, ne pa resnični ljudje.
Levstikov Krpan je šaljiva povest, ki se pripoveduje na čelešniku ob zimskem večeru v kmečki koči. Tu lahko Krpan izvršuje najne-verjetnejše stvari, in čimbolj je robat in junaški, tembolje, da jo le zabrusi po kranjsko in po ribniško.
Na odru postane vsa stvar drugačna. Martin Krpan, ki ga kot nemogočega, samo kot epič-nega, simbolnega junaka občudujemo v povesti, se mora v vsej svoji nemogočnosti v istini pokazati na odru. To je tehnična zapreka, ki je Govekar ni mogel premagati. Ta Krpan, ki bi igral izvrstno vlogo v kakem „Kasperl-theatru", je na resnem odru ravnotako nemogoč, kakor njegova kobila, ki je — in to je značilno — na ljubljanskem odru igrala pravzaprav glavno vlogo . . . Tudi cesarski dvor, ki si ga kmečka pravljica lahko slika po domače v svoji prirodni naivnosti, postane v tem okviru na odru samo smešna karikatura. Narodna pravljica vidi cesarski dvor le v megleni, nedosežni daljavi, in zato vanj lahko zanese svoje naivne predstave. Na odru pa mora nastopiti dvor pred nami v svoji konkretni obliki — in tu se pokaže dramatska nemogočnost. V pravljici lahko cesar nastopa kakor kak kmečki župan — na odru pa je le nerodna figura. In tako so v vsej igri same figure, a ni nobene osebe. Zato je pisatelj imenoval svojo igro dramatsko pripovedko. Pripovedka pa mora biti narodno naivna. Tendenca, ki jo je položil pisatelj v igro, pa ni naivna, in to razdere vso harmonijo; nezdružljiva elementa igre se borita med seboj tako, da drug drugega izpodriva in uničuje. In to je slaba stran te igre, ki „vleče" le, kolikor je v njej razposajenega humorja.                         R. -\- L.
CESKA.
Ant. Klaštersky: Sny a toulky. Basne. Poeticke Besedv Maje č. 3. Naklad, družstvo Maje. 1905. Cena K 1. — Ako se ne motim, je izdal A. Klaštersky že osemnajst pesniških zbirk, ali le-ta je izmed njih najboljša, zakaj nahajajo se v nji tako lepe pesmi, da jih nekateri kritiki  štejejo  med  najboljše proizvode
češke lirike. Jaroslav Vrchlicky je označil pesniški profil Klašterskega (v delu „ Češka Poesie XIX. veku") s temi-le besedami: „V prvih pesniških knjigah je Klaštersky genrist kakor Coppee in Theuriet, v poznejših knjigah je lirik tihega notranjega življenja, ki črpa mnogo iz življenja, umetnosti, narave in lastnega srca in se kloni k optimističnemu svetovnemu nazoru. Oblika njegovih verzov je čista, skoraj boječe vzorna; razen tega je pester v gradivu, večjidel melanholičen, tupatam poln šaljivosti." Tudi v svoji najnovejši pesniški zbirki se kaže Klaštersky kot absoluten lirik, ki ima globino' čuvstev in refleksij. Verzi imajo klasično obliko. Njegovo obzorje je polno krasote in dražesti.
Phnketa Frangeševa.
»Jačajmo se!"
Jan Karnik: Chudobna žžnV Verše. Vydal „Novy Život" v Prostejove. Cena K 120. — Pesnik te zbirke se takoj na čelu knjige skromno izgovarja:
„Povadly kvety na drsnem pni, nastava hodina chudobnych žni"
in na drugem mestu pravi:
„Že nejsem basnik — dobre vim%
a sodi preskromno o sebi. To ni „chudobna žen" (revna žetev), ampak bogata žetev. Zbirka ne prinaša sicer cvetov iz tujih vrtov, cvetov omamljivih dišav, ali za to izobilje cvetja s čeških travnikov in vrtov. Pesnik je po svojem
631
poklicu zdravnik, in mi se le čudimo, da mu zdravniški nož ni otopil veselja do pesništva. Zbirka ima tri oddelke brez posebnega naslova. Iz prvega oddelka odmeva struna ljubezni do rodbine in do trpečega ljudstva; v drugem je nekoliko misli o nadzemeljskem življenju; tretji oddelek je najbolj obsežen. V nekaterih pesnih se je I. Karnik trudil izraziti svoje misli na modern način, ali ni se mu posrečilo. Najboljše pesmi Karnikove so tiste, ki so najbolj preproste, brez vse posebne umetnosti.
M. U. Dr. Duchos lav Panyrek: Zna-menani. Korunova knihovna Maje sv. 3. Cena KI. — Dr. Panyrek ima že svoje bravce. On je priljubljen pisatelj zlasti damskega sveta, ki vsakikrat z veseljem pozdravi novo knjigo svojega ljubljenca, naj jo izda pod lastnim imenom ali pa pod psevdonimom dr. I. Kvet. Dr. Pa-nyrek pa tudi zna mično pisati in svoje čita-telje izvrstno kratkočasiti! Svoje črtice, slike, povesti črpa naravnost iz življenja, ki ga dobro pozna kot zdravnik; a svojim čitateljem najrajši opisuje predmete iz neznane jim stroke. Njegova knjiga „Znamenani" (zaznamovani) bo osobito zanimala tiste, katerim je posvečena in s katerimi se pisatelj bavi v knjigi. V knjigi namreč opisuje pisatelj „znamenane". Gotovo pozna vsak tiste ljudi, ki imajo svoja posebna znamenja; eden je škilast, drugi ima nenavaden nos, tretji je šepav itd. In taki „zazna-menovani" ljudje so predmet črtic zbranih v ti-le knjigi. Po daljši črtici „Hofi" sledi „Šilhavemu nevef", „Formička na pokroutky", „Kulhavi", „0 čtyrrokych", „0 všelijakych no-sech", „Die gute Tante". Nekatere črtice so ginljive po svoji vsebini, druge so humori-stične. Knjiga je vobče zanimiva in dobra.
Humorcsky. Napisal Vaclav Štech. Korunova knihovna Maje, sv. 6. Cena KI. — Čehi nimajo mnogo humorističnih pisateljev, lahko se seštejejo na prstih ene roke. Najboljši izmed njih so trije: Vaclav Štech, Ignat Herr-mann in Karel Sipek. Delikatni Karel Sipek je v zadnjem času umolknil, torej je sedaj najboljši češki humor zbran v skupini dveh imen. Najnovejša knjiga Štechova je izboren plod dobrega češkega humorja. V. Štech je humorist nele po mislih, ampak tudi po besedah, zaraditega se tudi njegove   najnovejše  humo-
reske odlikujejo po jedrnatem zlogu in izvirnih mislih. Riše v njih društveno življenje malih mest in posamezne figure iz češke samouprave („Napoleon", „Policajt Štyl". „Hledan byt"), spominja se veselih dijaških let („Na mizine", „Ranni polevka"), tupatam seže tudi v motno vodo vsakdanjega življenja („Arimatejsky spo-lek", „Mentograf"). Naj obdeluje ta ali oni predmet, vsakikrat pisatelj provzroči srčen smeh.
Fr. Št.
IZ DRUGIH KNJIŽEVNOSTI.
L. Pintar: Zur Etymologie von „pre-šustvo", iz Archiv f. si. Philologie 27, 2. 314 do 320. Besedo ,prešuštvo' je obiralo že mnogo jezikoznancev, a se jim ni posrečilo določiti njenega izvira in prave pisave. V svoji razpravi je podal g. Pintar zgodovino njenega preiskovanja, odkoder izvemo, da je imel že Kopitar opravka ž njo in se obrnil zastran nje do Dobrovskega, ki jo je obsodil, da izhaja od češk. šoustati, Wetzen, reiben (!) Miklošič jo je pisal prešeštvo (za njim je pobral napako tudi Pleteršnik v svoj slovar) in jo izvajal od štd ter prisojal pomen prestopek, transgressio, čemur se je vprl že P. Škrabec, ki mu je dokazal, da se prav piše z u, vsled česar je iz-podbil tudi izvir šbd; a zadovoljivega izvira ji tudi P. Škrabec ni mogel določiti. Srečna se zdi L. Pintarjeva razlaga, ki jemlje za prvotno obliko — šustvo in jo izvaja od strsl. šutt, v pomenu Lapp, nugator; šut-f-stvo: šustvo, kakor iz bit-f-stvo: bistvo.
Beseda ,prešuštvo' je za stopnjo krepkejša od nesestavljene ,šustvo', ki so jo stari pisavci še poznali v pomenu fornicatio, pozneje pa jo je izpodrinila sestavljenka prešuštvo; a sedaj jo zopet vzemimo v službo, da bomo imeli v slov. moralki nasproti prešuštvo adulterium tudi za fornicatio dober izraz: šustvo. Pisava te besede je sedaj zatrdno dognana. Ker se beseda pogosto rabi in prav mnogokrat napačno piše, je tu zopet prilika, da v imenu Škrabca in Pintarja povzdignemo glas in opomnimo, da se piše z u: prešuštvo (in ne: prešeštvo), na voljo nam je dano pisati: prešuštvo ali prešuštvo in tudi naglašati: prešuštvo ali prešuštvo, ker je oboje opravičeno; enako tudi v izpeljankah.                                             A. B.