üDq m II) s > is indexed ß je indeksirana and abstracted in: in abstrahirana v: »□0 Communication Abstracts, Current Contents/Social & Behavioral Sciences, International Bibliography of Periodical Literature (IBZ), International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), Linguistics and Language Behavior Abstracts (LLBA), Peace Research Abstracts, Research Alert, Sage Public Administration Abstracts, ScienceDirect, Scopus (Elsevier), Social Sciences Citation Index (SSCI), Social SciSearch, Sociological Abstracts. Home page URL: http://www.euricom.si DECEMBER 2009 ČLANKI Slavko Splichal Slovensko politično novinarstvo v evropski perspektivi Igor Vobič Normativne vrste novinarstva in poročanje o politiki skozi optiko slovenskih novinarjev, politikov in državljanov Jernej Pikalo, Andreja Trdina Depolitizacija političnega Primer obravnavanja političnih tem v slovenskih dnevnikih Maja Turnšek Hančič Dostop do medijev - temeljni pogoj za kritično javnost Slavko Splichal Javno v zasebnem, zasebno o javnem Mnenjske poizvedbe v političnem procesu Aleksander Sašo Brlek Slaček Javno mnenje in javnomnenjske poizvedbe Pogled slovenskih novinarjev in politikov ABSTRACTS ISSN 1318-3222 UDK 3 ĐĐosd Ha •□o C® (0 5 21 41 63 81 99 117 C cu E jU ^ cn cn o o rN o > CQ LU cn > SLOVENSKO POLITIČNO NOVINARSTVO V EVROPSKI PERSPEKTIVI slavko splichal Povzetek V članku so predstavljena izhodišča in metodološka zasnova dveh raziskovalnih projektov, katerih rezultate obravnavajo prispevki v suplementu. Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi (2006-2010) je mednarodni projekt pod okriljem Evropske znanstvene fundacije, katerega cilj je na podlagi podatkov, zbranih z anketnimi vprašalniki, analizirati odnos med političnimi elitami in mediji v devetih državah zahodne Evrope: v Avstriji, na Danskem in Finskem, v Franciji, Nemčiji in Sloveniji, na Švedskem, v Švici in Španiji. Raznovrstnost in politična usmerjenost slovenskega dnevnega tiska 1990-2005 je raziskava, ki je do zdaj v prizadevanjih za ugotavljanje sprememb v vsebinski in oblikovni zasnovi ter temeljnih značilnosti obravnavanja političnih zadev v slovenskih dnevnikih na podlagi analize besedil oblikovala obsežno zbirko podatkov, ki zdaj šteje že nad 40.000 enot. Sicer metodološko raznorodni raziskavi povezuje osredinjenost na procese sodobnega mediatiziranega političnega komuniciranja ter profesionalne vloge in strategije njegovih akterjev - novinarjev in politikov - ter interes za krepitev demokratične politične kulture. Slavko Splichal je profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; e-pošta: slavko.splichal@fdv.uni-lj.si. O rN cn ■ LO cn si o o rN $ A 3 a 0 £ I * (R 0 C 1 m LO Letošnji suplement Javnosti - The Public je namenjen predstavitvi in teoretski kontekstualizaciji nekaterih izsledkov slovenske raziskave o raznovrstnosti in politični usmerjenosti slovenskih dnevnikov (do zdaj so zbrani in urejeni podatki za obdobje 1990-2005) ter slovenskega dela mednarodne primerjalne raziskave o kulturah političnega komuniciranja v zahodni Evropi, ki poteka v Avstriji, na Danskem in Finskem, v Franciji, Nemčiji in Slovenji, na Švedskem, v Švici in Španiji pod okriljem Evropske znanstvene fundaci'e (2006-2010). Raziskavi sta bili sicer zasnovani v različnih teoretskih okvirih in obdobjih, a ju povezuje osredinjenost na procese sodobnega mediatiziranega političnega komuniciranja ter profesionalne vloge in strategie njegovih akterjev - novinarjev in politikov. Povezuje ju tudi interes za krepitev demokratične politične kulture in v tem okviru še posebej odnos do javnosti in svobode medi|'ev. Svoboda in raznovrstnost medijev Svoboda tiska (medi'ev) se pogosto povezuje z zavezanostjo načelu objektivnosti v smislu, da je svoboda medi|'ev lahko zagotovljena samo pod pogojem, da medi|'i poročajo objektivno. Toda svoboda je hkrati in predvsem pravica do subjektivnosti in torej pristranskosti. Ali, kot je zapisal Mill (1859/1974, 71), priznanje človekove svobode je priznanje »absolutne svobode mnenja o vseh zadevah, praktičnih ali spekulativnih, znanstvenih, moralnih ali teoloških. Svoboda izražanja in objavljanja mnenj /.../ je od tega praktično neločljiva«. Če naj bi bila objektivnost pogoj svobode, bi svoboda tiska temeljila na - negaci|'i svobodnega objavljanja mnenj! Teorije objektivnosti poročanja razrešujejo ta paradoks na podlagi eksterne raznovrstnosti: objektivnost na vrednostni ravni se ne vzpostavlja z vsakim medlem posebej, ampak s celoto medi|'ev v družbi. Raznovrstnost ni posledica objektivnosti, ampak nasprotno: posamični medi|'i so subjektivni, torej pristranski, celota vseh pristranskih mnenj pa daje objektivno podobo družbe. Konkurenca naj bi zagotavljala objektivnost (in seveda ne nasprotno) - pod pogojem, da imajo (vsa) pristranska mnenja možnost priti na mnenjski trg. Popolna konkurenca ne medi|'skem trgu kajpak ne obstaja, pa tudi ko bi obstajala, bi imela lahko celo negativne posledice, če bi jo vodilo donosno izražanje mnenj. Ključna vprašanja pri tem so, ali konkurenca spodbuja svoboden in enakopraven dostop do medi'ev na strani ponudbe (produkte) in na strani povpraševanja (kon-sumptije) na medii skem trgu in ali konkurenca spodbuja oz. povečuje medi|'sko raznovrstnost ne le glede na vsebino medi|'skih proizvodov, ampak tudi glede na obliko in žanr. Dostop do medi|'ev je lahko aktiven (kot realizaci|'a posameznikove ro i ci ^ m o rro> i7ro7ania mnonial ci 11 nacuron (\r f\ f ro "vi 11f ci f VnmimiVarncVo U £ pravice do javnega izražanja mnenja) ali pasiven (kot rezultat komunikaci|'ske strategie posameznika ali organizaci'e za zagotovitev medi'ske pozornosti). Aktiven dostop je bodisi neposreden z udeležbo v (so)upravljanju medi'ev (vključno z medi} skim lastništvom) ali posreden prek različnih možnosti sodelovanja, ki ^ jih medij ponujajo občinstvom. Z internetom, ki je široko odprl vrata dostopa do spletnih medi'ev, razlika med neposrednim in posrednim dostopom izginja, a pomembnost dostopa do »starih« medi'ev ni bistveno manjša kot v obdobju pred internetom (Splichal 2009). Kot kažejo tudi rezultati raziskave Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi, ki so predstavljeni v tej številki, internet po vplivu na procese političnega komuniciranja in (pripisani) pomembnosti še zdaleč ne dosega »starih« medi'ev(gl. tabelo 1).1 Zato ni presenetljivo, da je vprašanje kako-^ vosti medi'ev še vedno pretežno omejeno na »stare« medie. > « Tabela 1: Vpliv različnih medijev na politiko po ocenah slovenskih političnih in novinarskih elit m Medij: Vpliv medijev na politiko po oceni novinarjev (N = 150) po oceni politikov (N = 150) nadpovprečen zelo majhen nadpovprečen zelo majhen politični dnevniki 61,0 0,0 70,5 1,3 rumeni tisk 12,8 23,6 30,1 12,3 RTV Slovenija 65,7 0,7 72,1 1,3 komercialne televizije 62,2 0,0 78,4 0,0 spletne strani medijev 11,1 13,9 27,1 3,4 državljani na spletu 2,8 29,7 0,0 17,0 Kakovost medijskega delovanja je obsežno raziskovalno področje komunikologi-je, v katerem središčno mesto zavzema vrednotenje medijskih vsebin ali medijske ponudbe glede na vrsto normativnih kriterijev. Ta raziskovalna tradicija izhaja predvsem iz prizadevanj za uveljavitev javnega interesa v množičnih medijih, hkrati pa določa postopke nevtralnega znanstvenega opazovanja, s katerimi naj bi prišli do neodvisnih dokazov, relevantnih za javno razpravo o družbeni vlogi množičnih medijev (McQuail 1994, 252). Preprosto povedano, medtem ko je določanje nalog množičnih medijev naloga družbe v celoti in posebej tudi politike, je ugotavljanje medijske kakovosti ali t. i. performance stvar od politike neodvisnega teoretskega in aplikativnega raziskovanja. Ocenjevanje kakovosti medijev sicer ne more biti objektivno v pomenu neodvisnosti od specifičnih potreb in interesov različnih družbenih skupin, vendar to ne pomeni, da ni mogoče objektivirano meriti medijskih vsebin. Na tem področju je bilo opravljenih tudi več raziskav. Rosengren in sodelavci (1991) so opredelili štiri razsežnosti medijske kakovosti: (1) deskriptivno kakovost, ki naj bi merila stopnjo reprezentiranja dejanskosti v medijih; (2) uporabno vrednost za pošiljatelja (angl. sender use quality), ki naj bi merila uresničevanje ciljev založnikov in urednikov; (3) uporabno vrednost za prejemnika (angl. receiver use quality), ki naj bi merila stopnjo zadovoljitve želja, potreb in preferenc prejemnikov; (4) profesionalno kakovost, ki naj bi ugotavljala stopnjo uveljavljanja profesionalnih standardov. Če na primer natančno definiramo pojem raznovrstnosti in jasno operacionaliziramo indikatorje, ki jih je mogoče uporabiti v analizi besedil, ni nikakršnega posebnega problema priti do dovolj zanesljivih in veljavnih rezultatov, razen morda finančnega, saj je analiza besedil časovno zahtevno, s tem pa tudi razmeroma drago raziskovanje. Čeprav je merjenje medi ske raznovrstnosti nedvomno mogoče, pa je njena veljavnost (ali uporabnost) za oblikovanje medijskih politik vprašljiva. Razlogov za to je več: (1) Ne obstaja samo ena možna definicija raznovrstnosti in ni mogoče pričakovati, da bi raziskovalci o njej dosegli soglasje; težave so vsaj enake, če ne večje, pri odločitvah glede različnih možnih operacionalizacij . (2) Kakovost - in raznovrstnost je njen del - medijev ni stanje, ampak proces; raznovrstnost je ves čas v nastajanju, njen temeljni pogoj pa je javno razpravljanje. Najpomembnejši ni (trenutni) rezultat, ampak družbene okoliščine, ki spodbujajo javno razpravo. (3) Oblastno posredovanje v sferi množičnega komuniciranja lahko zelo hitro pomeni kršitev pravic svobodnega izražanja in svobode medijev. Če bi dobila politična oblast pravico presojati kakovost novinarskega dela (objektivnost, raznovrstnost ...) na podlagi (»neodvisnih«) raziskav, potem ni razloga, da ne bi imela tudi pravice presojati (preverjati) kakovost dela sodnikov, profesorjev, zdravnikov ... Zgodba, ki jo je pred poldrugim stoletjem zapisal Marx (1842/1974) o paternalizmu predstavnikov plemstva v renskem deželnem zboru, se (je) ponavlja(-la) tudi v mnogih postsocialističnih državah, kjer so vlade (s cenzuro) poskušale nadzorovati medie, češ da še niso ustrezno usposobljeni za demokracij. Praktična vrednost medij'ske raznovrstnosti je za vladno medij'sko politiko majhna ali nikakršna, pomembna pa je iz dveh drugih perspektiv: (1) kritične teorie in (2) javne intervenci e raziskovanja s pozici e civilne družbe. Za oblikovanje medi ske politike je smiselno le procesno usmerjeno raziskovanje dostopa do medijev ob spoznanih značilnostih politične kulture in posebej kulture političnega komuniciranja, ki ni neposredno povezano z vsebino medijev in je zaradi večje formalnosti lahko tudi objektivnejše, predvsem pa neposredno zadeva družbene okoliščine, ki omogočajo ali preprečujejo doseganje medi'ske raznovrstnosti skozi javno razpravo. Značilnosti, ki jih uporabljamo za indikatorje raznovrstnosti, so tudi indikatorji splošne vsebinske usmerjenosti dnevnikov, s katerimi lahko merimo realizaci o uredniških politik, in uporabni kriteri'i za primerjavo oz. ugotavljanje skladnosti preferenc bralskih krogov z vsebinsko in oblikovno usmerjenostjo časopisov. Z medi'sko raznovrstnostjo razumemo različnost medi'skih vsebin glede na eno ali več specifičnih značilnosti. Politična usmerjenost, ki je zlasti med politiki videti edina pomembna specifična značilnost, je samo ena izmed mnogih. Splošneje je mogoče reči, da je raznovrstnost »stopnja, do katere se vsebine medi'ev /./ razlikujejo po enem ali več kriteri'ih« (van Cuilenburg 2000), pri čemer je od specifičnih okoliščin in interesov odvisno, kateri kriteri'i so (videti, upoštevani kot) bistveni. Tabela 1 razkriva, kako težavno je določiti bistvene kriteri'e in na njihovi podlagi presojati (ne)zadostnost razlik, s katerimi je določena raznovrstnost. Če primer-y jamo področja delovanja akterjev, o katerih so poročali slovenski dnevni časopisi v obdobju 1990-2005, ugotovimo, da je skoraj polovica vsebin (razen v Slovenskih novicah) analiziranih prispevkov namenjena politiki (in izrazito notranji politiki), nekaj več kot polovica pa vsem drugim 18 (!) področjem, med katerimi jih 12 ostaja z manj kot tremi odstotki vseh enot analize. Raznovrstnost je tako empiričen kot tudi normativen pojem. V empiričnem smislu lahko govorimo o odrazni (angl. reflexive) ali reprezentativni raznovrstnosti, torej medi'ski raznovrstnosti, ki zrcali/predstavlja razlike v interesih, prepričanjih, političnih preferencah in potrebah državljanov/občinstev, ki povprašujejo na medi skem trgu. Shematično jo predstavlja slika 1. Populaci ska krivulja predstavlja tematske in mnenjske preference oz. naklonjenost ljudi, medi'ska krivulja pa prednostne teme in uredniška mnenja medi'ev. V idealnem primeru, ko bi se preference ljudi in medi'ev popolnoma ujemale, bi se krivulji prekrivali. Toda v praksi vedno obstajajo značilna odstopanja od prekrivanja, ker je večina medi'ev usmerjena k povprečnemu prejemniku, zaradi česar prihaja do homogenizaci'skega C > pritiska: temam, ki so samo ali predvsem v interesu manjših delov prebivalstva, in manjšinskim stališčem se medi'i izogibajo, saj bi zaradi njih prej izgubljali kot pridobivali bralce, gledalce in poslušalce. Po drugi strani tudi popolna reprezentativna raznovrstnost negira odprtost za raznovrstnost idej, ki nimajo velike družbene (politične) podpore, medtem ko C^ popolna odprtost podcenjuje večinske usmeritve na račun družbenih manjšin. ^ Slika 1: Medijska raznovrstnost v odnosu do preferenc prebivalstva in političnih strank (hipotetično) Slika 2: Medijska raznovrstnost in odprta raznovrstnost V raziskavi o kulturah političnega komuniciranja so tako politiki kot novinarji ideji reprezentativne raznovrstnosti medijev izkazali vsaj relativno naklonjenost povsod razen na Švedskem, kjer jo večina zavrača. Očitna pa je razlika med srednjeevropskimi (Avstrijo, Nemčijo, Slovenijo in Švico) ter skandinavskimi državami (Dansko, Finsko in Švedsko); v prvih je ideja reprezentativne raznovrstnosti Tabela 1: Področja delovanja akterjev, o katerih so poročali slovenski dnevniki v letih 1990-2005 (v odstotkih glede na vsebino prvih treh in zadnje strani)* il O Področje delovanja Časopis Skupaj Delo Slovenske novice Dnevnik >0 Slovenec Republika Primorske novice gospodinjstvo 5,1 20,6 7,5 9,0 7,8 6,8 7,3 7,9 gospodarske dejavnosti 13,5 6,7 12,5 10,3 12,2 9,3 17,2 12,1 šolstvo 1,4 ,3 1,7 ,8 2,6 1,2 1,1 1,3 znanost, stroka 1,2 1,0 1,7 1,8 1,9 1,4 2,8 1,5 zdravstvo 1,5 1,7 1,9 1,3 ,9 1,2 1,3 1,5 socialno in pokojninsko varstvo ,2 ,2 ,6 ,2 ,3 ,5 ,2 ,3 kultura** 5,4 9,5 4,5 7,0 5,4 5,9 10,6 6,2 šport 1,7 6,7 1,9 2,7 1,2 ,8 2,1 2,4 ekološka dejavnost ,1 ,3 ,2 ,2 ,3 ,5 ,2 zaščita in reševanje ,2 2,0 ,4 ,8 ,1 ,1 ,6 ,5 civilna družba, interesne skupine 3,9 1,3 2,6 3,7 3,4 2,3 3,5 3,3 politične skupnosti 2,4 ,7 2,3 2,0 2,5 1,5 1,6 2,1 marginalne skupine ,9 ,2 1,5 ,8 1,7 2,2 1,8 1,1 katoliška cerkev 1,2 1,3 1,3 ,9 2,6 ,6 2,4 1,3 druge cerkve ,2 ,3 ,3 ,3 ,6 ,5 ,2 ,3 politika 46,1 20,1 41,9 38,8 42,9 48,2 32,8 41,1 javna uprava 11,6 10,9 12,3 12,6 11,9 14,5 9,1 11,8 nelegalna dejavnost 2,6 15,0 3,7 6,4 1,5 2,0 3,0 4,6 mediji ,7 1,0 1,2 ,6 ,5 ,6 2,0 ,8 N = 17819 3745 6345 7056 1744 1549 1771 40029 Vzorec in enote analize so opisani v nadaljevanju članka. Ta kategorija vključuje umetnost, kulturo, naravno in kulturno dediščino ter razvedrilo. deležna večinske podpore, medtem ko ima na severu le malo več zagovornikov kot nasprotnikov (ki so v večini na Švedskem). Podobno kot novinarji in politiki so ji naklonjeni tudi slovenski državljani, naključno izbrani pri telefonskem anketiranju, in državljani, ki so sodelovali pri anketiranju v spletu (tabela 2).2 Tabela 2: Deleži (ne)strinjanja s trditvijo »V demokraciji je naloga medijev, da dajo besedo različnim družbenim skupinam sorazmerno z njihovo pomembnostjo ■,—i med novinarji, politiki in državljani (v odstotkih) ______LD Novinarji Politiki Državljani -telefonska anketa Državljani na spletu 1 - sploh se ne strinjam 14,6 6,0 5,2 11,2 2 11,1 11,2 8,8 12,3 3 16,0 29,9 22,9 17,8 4 28,5 34,3 37,6 24,3 5 - popolnoma se strinjam 29,9 18,7 25,5 34,5 N = 147 144 331 383 Normativno pojmovanje postavlja medij sko raznovrstnost zunaj območja empirične uporabe medijev. Da bi dosegli enako začetno verjetnost za uveljavitev vseh različnih individualnih mnenj in s tem praktično uveljavili temeljni pogoj pravice (do) komuniciranja, da bi torej preprečili pojavljanje pristranosti in negativnih stereotipov (predsodkov), morajo množični mediji izražati različna mnenja in ideje enakopravno, ne glede na delež pristašev med prebivalstvom. Medtem ko reprezentativna raznovrstnost udejanja načelo enakega dostopa vseh ljudi do medijev, pa odprta raznovrstnost udejanja načelo enakega dostopa vseh (različnih) idej do medijev: različne ideje naj bi bile enako, statistično uniformno predstavljene v medijih, kot ponazarja krivulja popolne medijske odprtosti na sliki 2. S tako rešitvijo naj bi se po Brighousu (1995) udejanjilo načelo pravičnega trga idej. Z regulacijo naj bi bila vsakemu mnenju oz. vsaki odločitveni možnosti - ne pa posamezniku ali kolektivnemu mnenjskemu akterju - zagotovljena enaka količina časa oz. prostora v medijih. To je seveda idealizacija, saj je v praksi mogoče dodeljevati čas ali prostor samo delujočim subjektom, npr. političnim organizacijam ali interesnim skupinam, ki bi dejansko organizirale alokacijo prostora in časa posameznim zadevam. Če bi torej posamezne stranke ali skupine imele enako mnenje, bi bile skupaj - ne glede na velikost članstva - upravičene samo do ene enote časa ali prostora v medijih. Model pravičnega trga idej je poskus ločevanja procesov oblikovanja in izražanja mnenj v javni razpravi od temeljnih neenakosti državljanov, ki jim onemogočajo, da bi imeli enake možnosti vplivanja na javne zadeve. V osnovi Brighousova ideja ni kaj posebno novega, saj so že na začetku stoletja nastajali podobni predlogi v ZDA in Evropi. Da pa bi zakonska regulacija učinkovito in skladno z namenom usmerjala delovanje, mora temeljiti na realističnih predpostavkah, in tu se začnejo težave. Predpostavke modela pravičnega trga idej - zahtevalo bi preveč prostora, če bi jih tu hoteli obravnavati - so žal nerealne. Tako razumevanje raznovrstnosti zavrača ideološko zamrznjene kriteri e objektivnosti v smislu nekakšnega objektivnega predstavljanja delovanja in stališč politične pozicije in opozicije. Pri taki zahtevi v resnici sploh ne gre za objektivnost, ampak za zvajanje odrazne raznovrstnosti na zrcaljenje in zadovoljevanje interesov političnih strank, kot hipotetično kaže bimodalna krivulja strankarskih interesov (vladajočih in opozicijskih strank) na sliki 1. Vsaj nenavadno bi bilo zahtevati od medijev, da morajo objektivno predstavljati delovanje in stališča političnih strank, ki same k objektivnosti niso zavezane, in to naj bi bil celo edini vsebinski kriteri pluralnosti. Taka zahteva očitno postavlja medije v transmisijsko vlogo v odnosu do strank, okrnjeno avtonomno pa nagrajuje z državnimi subvenci|'ami. Seveda je intervencionizem tudi v (ideološki) opreki s prepričanjem sodobnih (zlasti konservativnih) strank, da prav trg, torej svobodna konkurenca, zagotavlja pluralnost medi'ev. Vendar pri objektivnosti niti ne gre predvsem za praktično vprašanje. Objektivnost zaradi teoretske kompleksnosti in protislovnosti ne more biti kriteri praktičnega presojanja brez ustrezne operacionalizacije. Odsotnost operacionaliza-ci|'e namreč omogoča oz. celo povzroča popolnoma voluntaristično presojanje. Poglejmo samo nekatere pojmovne razsežnosti objektivnosti, ki jih lahko zasledimo v razpravah o medlih in novinarstvu. Ključnega pomena je spoznanje, da objektivnost (s)poročanja ne zadeva samo dejstev, ampak tudi vrednote, in da imajo dejstva tudi vrednostne posledice. Na dejstveni ravni zahteva po objektivnosti (lahko) pomeni preverljivost poročanja, ločenost poročanja od komentiranja, točnost poročanja in izčrpnost obravnave (celote, in ne le dela). Objektivnost na dejstveni ravni vključuje tudi relevantnost, ki ne zadeva načina predstavljanja, ampak selekcip dejstev: medi|'i naj poročajo o dejstvih, ki so za družbo/naslovnike najpomembnejša, torej predvsem o javnih zadevah. Na ravni vrednotenja objektivnost pomeni predvsem nepristranskost: na eni strani uravnoteženost (enako pozornost nasprotnim pogledom, mnenjem, strankam ...), na drugi pa nevtralnost (brez komentiranja). Če k temu dodamo še vprašanje specifičnih okvirov poročanja (angl. framing), med katerimi se odločajo novinarji in uredniki, je očitno, da so zahteve po objektivnosti poročanja ali (celo) objektivnosti obravnave ideološko določene. Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi (angl. Political Communication Cultures in Western Europe) je primerjalna raziskava, katere cilj je analizirati odnos med političnimi elitami in mediji v devetih državah zahodne Evrope: v Avstri|'i, na Danskem in Finskem, v Francki, Nemči|'i in Slovenci, na Švedskem, v y Švici in Španci. Projekt, ki se je začel leta 2006 in se končuje leta 2010, poteka pod okriljem programa Evropske znanstvene fundacije EUROCORES, v njem pa sodelujejo raziskovalci univerz v Innsbrucku, Roskildu, Helsinkih, pariške Sorbonne, berlinske Freie Universität ter univerz v Ljubljani, Halmstadu, Zürichu in Barceloni. Temeljni cilj je raziskati stališča, norme in vrednote, ki določajo razmerja med ključnimi političnimi akterji in novinarji ter s tem prispevati k razkrivanju osnovnih vzorcev političnega komuniciranja v zahodnih demokracijah. Usmeritve akterjev v političnem komuniciranja so konceptualizirane kot politična kultura komuniciranja, ki je del splošne politične kulture v državi. V celoti torej lahko te usmeritve obravnavamo kot kulturo političnega komuniciranja posamične države. Vsaka država naj bi imela značilno (dominantno) kulturo političnega komuniciranja v pomenu norm, ki usmerjajo interakcij e med političnimi akterji in političnimi novinarji, povezano s specifičnim nacionalnim kontekstom, ki se izraža tudi v posebnostih političnega in medi skega sistema. V skladu s ključno hipotezo raziskave, da značilnosti medijev in političnih sistemov vplivajo na kulturo političnega komuniciranja, je cilj projekta določiti značilne vrste kulture političnega komuniciranja na podlagi odkritih podobnosti in razlik med državami, vključenimi v raziskavo. 0 C ¥ I C > II r\j Načrt raziskave in metode ro Za merjenje mnenj, zaznav, vrednotenj in vzorcev (profesionalnega) vedenja v ra- -i—i ziskavo vključenih akterjev smo razvili anketni vprašalnik, ki omogoča sistematičen CD opis in primerjavo strukturnih značilnosti sistemov političnega komuniciranja, o katerih lahko sklepamo na podlagi spoznanj, vrednotenj in pričakovanj ključnih akterjev političnega komuniciranja. Po načrtu vzorca naj bi v vsaki državi v raziskavi sodelovalo 300 respondentov, ki predstavljajo elito v nacionalnem političnem komuniciranju: 150 politikov, izbranih iz vlade, parlamenta (vključno z evropskim), političnih strank, politične administracije, interesnih skupin ter njihovih predstavnikov za odnose z javnostmi in komunikacijskih svetovalcev ter 150 novinarjev, ki poročajo o politiki za najpomembnejše nacionalne medie (dnevne časnike, politične reviie, televiziiske in radi'ske postaje, tiskovne agencije in spletne medie), in medij'skih urednikov. Ker naj bi na obeh straneh v vzorec vključili najpomembnejše odločevalce in mnenjske voditelje, smo elite določili s položajnim pristopom, tj. najprej izbrali najvišje položaje znotraj izbrane organizaci'e. Respondentom je bila zagotovljena anonimnost. V Sloveniji je anketiranje potekalo od konca novembra 2008 do konca marca 2009. Anketiranci so bili najprej pisno obveščeni o poteku in namenu raziskave, v pismu pa so prejeli tudi naslov spletne strani in svojo osebno kodo za izpolnjevanje spletnega vprašalnika. Vendar so lahko izbrali tudi drugačen način izpolnjevanja vprašalnika; če so želeli, smo jim poslali natisnjen vprašalnik ali pa smo anketiranje izvedli po telefonu. V Sloveni^ so bili v vzorec politikov izbrani poslanci v Državnem zboru Republike Sloveni'e in Evropskem parlamentu, člani vodstev parlamentarnih političnih strank in sindikatov ter župani in podžupani mestnih občin. V vzorec novinarjev so bili zajeti člani Društva novinarjev Sloveni'e, ki kot novinarji in uredniki poročajo (izključno ali pogosto) o politiki, ter uveljavljeni novinarji, ki niso člani društva. V Sloveniji so bili v vzorec politikov izbrani poslanci zadnjih dveh sklicev Državnega zbora Republike Sloveni e in Evropskega parlamenta (povabljenih 139, sodelovalo 46), člani vodstev parlamentarnih političnih strank (153 : 77) in sindikatov (20 : 13), župani in podžupani mestnih občin (35 : 5) ter predstavniki za stike z javnostjo v političnih strankah in poslanskih skupinah (povabljenih 13, sodelovalo 11). V vzorec novinarjev so bili zajeti člani Društva novinarjev Sloveni'e, ki kot novinarji in uredniki poročajo (izključno ali pogosto) o politiki, ter uveljavljeni novinarji, ki niso člani društva. Realizaci'a vzorcev je bila med politiki 41,6-odstotna, med novinarji pa 21-odstotna (kasneje so bil izločeni tisti, katerih delovno področje ni politika). Posebnost slovenskega dela projekta je v tem, da smo v raziskavo edini vključili tudi državljane. Računalniško podprto telefonsko anketiranje smo opravili s 350 naključno izbranimi polnoletnimi državljani (realizaci'a vzorca je bila 31-odstotna), na portalih Dela, Dnevnika in 24ur.com pa smo odprli spletno anketiranje, v kateri so lahko sodelovali obiskovalci spletnih strani po svojem izboru (spletni vprašalnik je izpolnilo 385 obiskovalcev treh portalov). Vprašalnik je obsegal vprašanja o štirih osnovnih problemskih sklopih, med katerimi so: (1) stanje in problemi sistema političnega komuniciranja, (2) značilne strategie in operaci'e v medi'ski produkcij novic, (3) odnosi med novinarji in politiki, (4) politična usmerjenost akterjev in njihove profesionalne vloge. Da bi zagotovili možnost primerjave ocen in usmerjenosti tako med različnimi skupinami akterjev znotraj posamične države kot tudi med državami, je bil največji del vprašalnika sestavljen iz vprašanj z zaprtimi odgovori. Posebna pozornost je bila namenjena zagotavljanju ekvivalentnosti vprašanj in možnih odgovorov v sedmih jezikih. Tabela 3: Deleži anketiranih slovenskih novinarjev, politikov in državljanov, ki imajo poklicne izkušnje z delom v politiki in novinarstvu (v odstotkih glede na anketirance, ki so odgovorili na vprašanje) Imam poklicne Izkušnje z delom v: Novinarji Politiki Državljani - telefonska anketa Državljani na spletu politiki 11,3 100,0 6,6 22,9 novinarstvu 100,0 20,1 4,1 28,5 N = 145 139 349 371 Tabela 4: Število dobrih znancev ali prijateljev, ki jih imajo novinarji med politiki in politiki med novinarji (v odstotkih) U S i 0 £ * i * (R 0 C « Število znancev ali prijateljev imajo novinarji med politiki imajo politiki med novinarji 1 15,1 8,1 2 12,3 14,1 3 19,2 13,1 4 4,1 15,2 5 23,3 22,2 6-10 19,2 19,2 več kot 10 6,9 8,1 N = 149 127 Čeprav se politiki in novinarji glede na svoj položaj v političnem komuniciranju in političnem sistemu precej razlikujejo, pa rezultati raziskave kažejo, da se v mnenjih pogosto ujemajo. Vzrok lahko po eni strani iščemo v tem, da politika in novinarstvo nista medsebojno izključni dejavnosti (profesiji), ampak med njima potekajo intenzivni procesi horizontalne mobilnosti. Kot kaže tabela 3, ima pomemben delež politikov poklicne izkušnje z novinarstvom, pa tudi novinarjev s politiko. Po drugi strani pa je razlog za razmeroma visoko stopnjo soglasja politikov in novinarjev v tem, da socialna in prijateljska omrežja sekajo profesionalne elite, kot kaže tabela 4. Vključenost novinarjev v socialna omrežja politikov in vključenost politikov v socialna omrežja novinarjev sta v Slovenji skoraj povsem simetrični in zelo visoki, tako rekoč incestni, saj noben novinar in noben politik nimata vsaj enega prijatelja ali dobrega znanca iz druge elitne skupine. V drugih evropskih državah je najmanj tretjina novinarjev in politikov brez prij ateljev/znancev iz druge profesionalne skupine; na Danskem je ta delež celo 60,5- in na Švedskem 56-odstoten. Medtem ko so videti odgovori novinarjev in politikov presenetljivo podobni, pa je - na prvi pogled - še presenetljiveje, kako različni so odgovori naključno LO izbranih anketirancev v telefonski raziskavi in odgovori državljanov v spletu S1 - obiskovalcev medi skih spletnih strani, na katerih so se sami odločili izpolniti anketni vprašalnik. Vendar je pojasnitev precej preprosta, kot kaže tabela 3: polovica obiskovalcev medijskih spletnih strani ima poklicne izkušnje z delom v novinarstvu in (ali) politiki. Ne preseneča torej, da so pri večini spremenljivk njihovi odgovori bliže odgovorom politikov in novinarjev kot sodržavljanov, ki so sodelovali pri telefonskem anketiranju. Raznovrstnost in politična usmerjenost slovenskega dnevnega tiska 1990-2005 Druga raziskava, katere delni preliminarni rezultati so predstavljeni v tej številki Javnosti - The Public, poleg ugotavljanja splošnih sprememb v vsebinski in oblikovni zasnovi dnevnikov išče odgovore na naslednja raziskovalna vprašanja: (1) Katere so temeljne značilnosti obravnavanja oz. razpravljanja o političnih zadevah v slovenskih dnevnikih (kdo so ključni politični akterji; kako se spreminja pojmovanje skupnega interesa in demokracije; kako pogosto so v časopisih izpostavljeni mnenjski konflikti; kako so v različnih časovnih obdobjih določene meje razpravljanja; kako pogosto se kaže odklanjanje razprave o kaki politični zadevi)? (2) Kolikšno stopnjo (ne)zaupanja izražajo mediji v politične in družbene akterje (stranke, parlament, vojsko, policij o, cerkev ...) in kako odražajo (ne)zaupanje državljanov v politični sistem? (3) Kolikšna je stopnja soglasja o tem, o katerih glasovih oziroma političnih mnenjih je treba poročati (kateri so ključni uradni viri, prepoznavnost virov, stopnja kritičnosti uporabe uradnih virov)? Kdaj drugi mediji nastopajo kot viri; kako se je spreminjal odnos do svetovnega spleta? (4) Katere tematike se v različnih časovnih obdobjih postavljajo kot najpomembnejše (prednostne teme) in katere kot najrelevantnejše za oblikovanje slovenske identitete? (5) V kolikšni meri je (ne)raznovrstnost vsebin povezana z dostopom različnih akterjev (posameznikov in skupin, ki se pojavljajo kot viri informaci) do časnikov? Kakšna je vloga pisem bralcev in drugih prispevkov, ki vključujejo bralce (intervjujev, poizvedb)? (6) Kolikšen pomen se pripisuje javnemu mnenju (npr. kako pogosto se na javno mnenje sklicujejo različni politični akterji)? Katere teme so predmet javnomnenjskih poizvedb in v kakšnem odnosu so do siceršnjih ključnih tem dnevnikov? (7) Kako se spreminja uporaba vizualnih sredstev za predstavitev obravnavanega dogodka ali problema in za pritegnitev pozornosti (fotografij, slik, skic, zemljevidov, svetovnega spleta)? Vzorec in izvedba analize V raziskavo so bili vključeni vsi slovenski informativno-politični dnevniki, ki so izhajali v obdobju 1990-2005, torej tudi tisti, ki danes ne izhajajo več. Posebej zanimivo je prav vprašanje vsebinskih razlik med dnevniki, ki so se obdržali na trgu, in dnevniki, ki jim to ni uspelo. V raziskavi smo se odločili za rotaci ski časovni vzorec, tako da je bila za analizo izbrana vsaka petnajsta številka dnevnika v vsakem izmed izbranih štirih let (1990, 1995, 2000, 2005), skupaj torej 96 številk vsakega dnevnika, ki je izhajal v celotnem šestnajstletnem obdobju. Tak vzorec zagotavlja reprezentiranost časopisnih specifik, vezanih na določen dan v tednu (npr. ponedeljek vs. petek) ali določen mesec ter odsotnost sistematične napake (kot je privilegiranje določenih dni v tednu ali določenih mesecev), kar je pogoj veljavnosti raziskave. Seveda pa posebej ne upošteva specifičnih (pomembnih) dogodkov (npr. volitev, izbruha politične afere). Enota analize je bila z dvema spremenljivkama (virom in akterjem) določena kot del prispevka, ki ima specifičnega akterja ali stališčni predmet (nekaj ali nekoga, o čemer/komer vir (bodisi preverljiv bodisi nepreverljiv, gl. tabelo 6) govori ali ga predstavlja na sliki, lahko tudi abstraktni pojem/predmet, npr. kapitalizem); ko se bodisi vir bodisi stališčni predmet spremeni, imamo novo enoto. Tabela 5: Število in delež analiziranih enot v posameznih dnevnikih v obdobju analize U S i 0 £ * i * (R 0 C « UD LO Časopis Leto Skupaj 1990 1995 2000 2005 Delo 5252 4599 3702 4459 18012 59,3% 35,7% 50,5% 37,9% 44,1% Slovenske novice -- 991 1026 1872 3889 -- 7,7% 1 4,0% 15,9% 9,5% Dnevnik 1953 1819 1206 1631 6609 22,0% 14,1% 16,5% 13,9% 16,2% Večer 1658 2126 1390 2002 7176 18,7% 16,5% 19,0% 17,0% 17,6% Slovenec -- 1784 -- -- 1784 13,8% -- -- 4,4% Republika -- 1575 -- -- 1575 -- 12,2% -- -- 3,9% Primorske novice -- -- -- 1 81 2 1 81 2 -- -- -- 15,4% 4,4% N = 8863 12894 7324 11776 40857 Delež 21,7% 31,6% 17,9% 28,8% 100,0% Analizirane so bile prve tri in zadnja stran vsakega izbranega izvoda dnevnika. Analizo je v intervalih med leti 2003 do 2009 izvajalo 31 posebej usposobljenih analitikov. Povprečna zanesljivost dvojic analitikov v določanju enot analize in vrednosti vseh spremenljivk na izbranih enotah, merjena s Pearsonovim korelaci-skim koeficientom, je bila r = 0,853. Korelaci'ski koeficienti med vsemi dvojicami analitikov so bili statistično značilni (p<0,01). V celoti je bilo od skupno 40.857 analitičnih (pomenskih) enot 18,2 odstotka objavljenih na prvi strani, 33,9 odstotka na drugi, 29,8 na tretji in 18,1 odstotka na T—I CD Preverljivost vira Leto Skupaj 1990 1995 2000 2005 preverljiv vir 61,0 62,6 68,4 71,7 65,9 nepreverljiv, delno razviden vir 24,7 25,2 20,9 19,0 22,5 nepreverljiv in nerazviden vir 14,4 12,2 10,6 9,2 11,5 N = 8.863 12.893 7.324 11.776 40.856 Tabela 7: Derutinizacija poročanja v slovenskih dnevnikih v obdobju 1990-2005 (v odstotkih enot analize) Narava obravnavanega dogodka Leto Skupaj 1990 1995 2000 2005 psevdo dogodek 28,9 26,0 25,3 26,4 26,6 rutinski dogodek 39,8 36,8 34,5 31,4 35,5 spontani dogodek 19,0 18,7 18,9 19,7 19,1 novinarski dogodek 12,3 18,5 21,3 22,5 18,8 N = 8.848 12.879 7.310 11.765 40.802 Določitev indikatorjev za te štiri razsežnosti kakovosti medijev/novinarstva je - zlasti, vendar ne izključno pri drugi in tretji razsežnosti - izrazito določena zadnji strani. Naključno izbrani prispevek je povprečno vključeval tri analitične enote; 53 odstotkov prispevkov je imelo tri analitične enote ali manj, največ (24,1 odstotka) pa samo eno enoto. Velikost analitične enote je variirala od enega stavka (40,1 odstotka enot) do več kot enega odstavka (23,5 odstotka enot). Ne upoštevaje fotografij in druge grafične opreme, je bila po površini polovica prispevkov (51,7 odstotka) manjša od osmine strani. Večina analiziranih prispevkov (81,2 odstotka) je bila po novinarski zvrsti informativnih. Analiza besedil vključuje 26 spremenljivk, s katerimi je operacionaliziranih sedem prej zapisanih raziskovalnih vprašanj; večina spremenljivk se nanaša na značilnosti in dejavnosti akterja (delujočega posameznika, skupine, organizacije, države ...), ki je obravnavan v prispevku, naslednja pomembna skupina spremenljivk pa na naravo novinarske obravnave, ki naj bi omogočala - vsaj posredno - sklepanje o kakovosti novinarske obravnave. Že ob analizi raznovrstnosti, ki je posebna vrsta ocenjevanja kakovosti, se je pokazalo, kako težko in problematično je določiti indikatorje medij ske kakovosti. Še težja je teoretska konceptualizacija medij ske kakovosti, ki so jo Rosengren in sodelavci (1991) opredelili s štirimi dimenzi ami kot (1) deskriptivno kakovost, ki naj bi merila stopnjo reprezenti-ranja dejanskosti v medijih; (2) uporabno vrednost za pošiljatelja, ki naj bi merila uresničevanje ciljev pošiljateljev; (3) uporabno vrednost za prejemnika, ki naj bi merila stopnjo zadovoljitve potreb prejemnikov in (4) profesionalno kakovost, ki naj bi ugotavljala stopnjo uveljavljanja profesionalnih standardov in norm. Tabela 6: Povečevanje preverljivosti virov v slovenskih dnevnikih v obdobju 1990-2005 (v odstotkih enot analize) z družbenim in s političnim okoljem oz. politično kulturo in z interesi, s čimer je pojem medi ske kakovosti močno relativiziran in zelo subjektiven. Problem ostaja nerazrešen tudi, ko gre za profesionalno kakovost, kar ilustrirata primera (ne)preverljivosti virov in narava novinarske obravnave. Medtem ko ni sporno, da se kakovostno novinarstvo samo v izjemnih okoliščinah lahko sklicuje na nepreverljive ali celo nerazvidne vire, da bi jih npr. zaščitilo pred morebitnimi negativnimi sankcijami (npr. v preiskovalnem novinarstvu), je vprašanje narave novinarske obravnave mnogo tesneje povezano z uporabno vrednostjo poročanja in časopisa v celoti za založnike, urednike, novinarje in bralce. Kot kaže tabela 6, se v slovenskih dnevnikih delež nepreverljivih virov zmanjšuje, kar gre v prid povečani kakovosti. Derutinizaci'o poročanja, ki jo zasledimo v slovenskih dnevnikih v analiziranem petnajstletnem obdobju - tj. zmanjšanje števila sporočil, ki poročajo o rutinskih, vnaprej napovedanih dogodkih -, sicer lahko podobno kot preverljivost štejemo za prispevek k višji kakovosti novinarstva, toda na operacionalni ravni nastanejo težave z določanjem dopustnega (primernega) deleža rutinskih dogodkov (najnižji - dvakrat nižji od povprečja - delež rutinskih dogodkov zasledimo v tabloidnih Slovenskih novicah, samo 18,8 odstotka). Zmanjševanje deleža rutinskih dogodkov spremlja povečevanje deleža novinarskih dogodkov, ki nastanejo kot plod novinarjevega dejavnega iskanja informaci ali analize (npr. preiskovalno novinarstvo, komentarji, intervjuji), kar je spet značilno tako za resni informativno-politični kot za tabloidni tisk (Slovenske novince imajo z 42 odstotki tudi najvišji delež novinarskih dogodkov). Še težje bi kot čisti indikator kakovosti obravnavali delež spontanih, nepričakovanih dogodkov, ki se v petnajstletnem obdobju v Sloveni^ v povprečju ves čas giblje na ravni tik pod 20 odstotki. Vse to so lahko - skladno z van Cui-lenburgovo definicij raznovrstnosti - veljavni indikatorji raznovrstnosti, vendar povsem neuporabni kriteri'i za medi'sko politiko in (ali) regulacij. Poudariti je torej treba, da sta bili raziskavi, katerih delni izsledki so predstavljeni v nadaljevanju, zasnovani predvsem z namenom, da bi s podatki, zbranimi v obliki odgovorov na vprašanja in v analizi besedil, osvetlili - če ne tudi pojasnili - odnose med novinarji in političnimi akterji in s tem prispevali k razkrivanju osnovnih vzorcev političnega komuniciranja, nikakor pa ne poskušali ocenjevati kakovosti novinarstva ali prispevati k regulativ teh odnosov. Morda prav v tem tudi tiči vzrok, da obsežni in zahtevni raziskavi nista bili deležni institucionalnega financiranja; brez sodelovanja generaci dodiplomskih in podiplomskih študentov Q komunikologi'e na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani ju zato ne bi mogli izvesti. Opombi 1. Slovenija se po zelo nizkem zaznanem vplivu »rumenega tiska« na politiko bistveno razlikuje ^ od drugih držav, kjer tabloidi ne zaostajajo bistveno za kakovostnim tiskom; podobno nizko kot v Sloveniji je njihov vpliv ocenjen le na Švedskem. 2. Informacija o vzorcih in poteku zbiranja podatkov je predstavljena v nadaljevanju. Literatura (6 U S ■i 00 Brighouse, Harry. 1995. Political Equality and the Funding of Political Speech. Social Theory and Practice 21, 3, 473-500. McQuail, Denis. 1994. Mass Communication Theory. London: Sage. Marx, Karl. 1842/1974. Die Verhandlungen des 6. rheinischen Landtags: Debatten über Pressefreiheit und Publikation der Landständischen Verhandlungen. V: Marx-Engels Werke, 1, 28-77. Berlin: ^ Dietz Verlag. -i-h Mill, John S. 1859/1974. On Liberty. Harmondsworth: Penguin. CO Rosengren, Karl Erik, Mats Carlsson in Yael Tagerud. 1991. Quality in Programming: Views from the North. Studies of Broadcasting 27, 21-80. Splichal, Slavko. 2009. »New« Media, »Old« Theories: Does the (National) Public Melt into the Air of Global Governance? European Journal of Communication 24, 4, 391-405. van Cuilenburg, Jan. 2000. Media Diversity in a Competitive European Media Market. Referat na konferenci ESF Changing Media - Changing Europe, Il Ciocco, avgust 2000. Priloga: Vzorec analiziranih številk slovenskih dnevnikov 1990 Delo, Dnevnik, Večer 1995 Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice, Republika, Slovenec 2000 Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice 2005 Delo, Dnevnik, Večer, Slovenske novice, Primorske novice 1990 PON TOR SRE CET PET SOB JAN 8 23 FEB 7 22 MAR 9 24 APR 9 24 MAJ 9 24 JUN 8 23 JUL 9 24 AVG 8 23 SEP 7 22 OKT 8 23 NOV 7 22 DEC 7 22 1995 PON TOR SRE CET PET SOB JAN 9 24 FEB 8^ 9* 23 MAR 10 25 APR 10 25 MAJ 10 25 JUN 9 24 JUL 10 25 AVG 9 24 SEP 8 23 OKT 9 24 NOV 8 23 DEC 8 23 *Zaradi praznika spremenjeno. 2000 PON TOR SRE CET PET SOB JAN 10 25 FEB 9 24 MAR 10 25 APR 10 25 MAJ 10 25 JUN 9 24 JUL 10 25 AVG 9 24 SEP 8 23 OKT 9 24 NOV 8 23 DEC 8 23 2005 PON TOR SRE CET PET SOB JAN 10 25 FEB 9 24 MAR 11 26 APR 11 26 MAJ 11 26 JUN 10 25^27* JUL 11 26 AVG 10 25 SEP 9 24 OKT 10 25 NOV 9 24 DEC 9 24 *Zaradi praznika spremenjeno. NORMATIVNE VRSTE NOVINARSTVA IN POROČANJE O POLITIKI SKOZI OPTIKO SLOVENSKIH NOVINARJEV, POLITIKOV IN DRŽAVLJANOV igor vobič Povzetek Članek preučuje družbeno določenost normativnih predpostavk novinarstva skozi optiko novinarjev, politikov in državljanov, pri čemer se osredinja na sodobne politične, ekonomske in kulturne dinamike slovenskega novinarskega in medijskega okolja. Glede na storitve, ki jih novinarji nudijo svojim odjemalcem, in hkrati glede na različne primarne funkcije novinarjev v družbi s pregledom literature prepoznavamo pet normativnih vrst novinarstva: mediativ-no, odvetniško, razsvetljensko, razvedrilno in komunitaristično. Razpravo o tipih novinarstva uokvirjamo s ponovnim premišljevanjem občutnih transformacij v odnosu med državo, civilno družbo in mediji, ki so v Sloveniji nastopile z vpeljavo različice zahodnega tipa demokracije in tržne ekonomije pred dvema desetletjema ter s sočasnimi normativnimi spremembami novinarstva, odnosov med novinarji, politiki in državljani ter njihovimi funkcijami v političnem življenju in novinarstvu. Glavni raziskovalni cilji članka so identificirati, kako anketirani slovenski novinarji, politiki in državljani percepirajo funkcije novinarjev v poročanju o politiki, preučiti razlike med temi skupinami anketirancev v politično, ekonomsko in kulturno specifičnem kontekstu ter skozi prizmo normativnih vrst novinarstva ponuditi premislek o sodobnem statusu novinarstva in novinarjev v politiki. Igor Vobič je mladi raziskovalec v Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; e-pošta: igor.vobic@fdv.uni-lj.si. O cn rN cn si o o rN $ A 3 a 0 £ I * (R 0 C 1 fN LO Uvod Novinarstvo se kot dejavnost in poklic odziva na politični, ekonomski, kulturni in tehnološki kontekst, kar pomeni, da se družbeni nanašalnik pojma novinarstvo spreminja od enega zgodovinskega obdobja do drugega, razlikuje od ene države do druge ter ločuje glede na akterje in njihove vloge v političnem in množičnokomunikacijskem sistemu. Reartikuliranje novinarstva se odraža tudi v njegovih normativnih transformacijah, kar je občutno predvsem ob večjih družbenih spremembah. V ta okvir lahko uvrstimo prehod iz državnosocialističnega sistema v demokratično ureditev zahodnega tipa ter sočasno uvajanje tržnih mehanizmov, vpeljevanje novih oblik upravljanja in dotok tujega kapitala kot porokov ekonomskega prestrukturiranja in politične pluralizacije ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih let, kar je zaznamovalo razvoj novinarstva v državah Vzhodne in Srednje Evrope - tudi v Slovenci (Splichal 1992). »Novo« novinarstvo se je začelo zgledovati predvsem po anglosaški novinarski tradici i, ki je z zanemarjanjem kontekstualnih posebnosti postajala vodilo profesionalizacije »starih« novinarjev ter zgled »novi« novinarski kakovosti (Hallin in Mancini 2004). Preoblikovanje razmeri med družbeno elito, mediji in občinstvom je namreč močno povezano s spremembami v normativni samopercepciji novinarjev in s transformacijami novinarskih praks (Luthar 2004, 664). Novinarji v Slovenji sebe ne razumejo več kot družbenopolitične delavce in tako redefinirajo svoje obveznosti: odmik od sodelovanja pri razvoju socialistične samoupravne družbe in premik k uresničevanju pravice javnosti do komuniciranja (Poler Kovačič 2004a). Občutne normativne spremembe v odnosu med novinarji, politiki in državljani med drugim sovpadajo s preoblikovanjem njihovih vlog in funkci v novinarskem poročanju o politiki, kar ima lahko implikacije za številne procese v družbi. Zato se je pomembno vprašati, kako novinarji, politiki in državljani percepirajo poročanje o politiki in kako se v tem okviru razlikujejo med seboj, saj s prepoznavanjem interpretiranja funkcije novinarstva razkrivamo njegov status v političnih procesih. S pregledom norma-y tivnih vrst novinarstva, ki jih ločujemo glede na storitve, ki jih novinarji nudijo svojim odjemalcem, in s statistično analizo odgovorov med novinarji, politiki in državljani v članku poskušamo ugotoviti, katere funkcije novinarstva v očeh teh akterjev prevladujejo v poročanju o politiki v slovenskem novinarstvu. Vprašanje funkcije novinarstva poleg sodobnih razprav o javni sferi (Dahlgren in Sparks 1991; McNair 2000; Gans 2003; Hardt 2003; Pinter 2005) prepleta dve pomembni veji debat v komunikacijskih, medijskih in novinarskih študijah. Prva se ukvarja z mediatizacijo politike, ki nakazuje na neločljivost delovanja politike od medij skih reprezentacij ter logike novinarskega dela in sporočanja (Schud-^ son 2000; McNair 2000; Bennett 2003; Anderson in Ward 2007, Strömbäck 2008; Thussu 2009). Druga pomembna veja razprav izpostavlja krizo novinarstva kot 0 C > kulturne prakse, ki temelji na njegovi vpetosti v ekonomsko-politične spone in kulturni podrejenosti tehnološkemu razvoju ter prinaša vse težje ločevanje med novinarstvom in nenovinarstvom (Dahlgren 1993, 2009; Hardt 1996; McNair 2000; Poler Kovačič 2005). Prepletanje obeh vej razprav po eni strani nakazuje na instrumentalizacijo novinarstva, ki člane občinstva izključuje kot državljane in jih v sodobnem množičnokomunikacijskem sistemu vključuje pretežno kot pasivne potrošnike, kar zmanjšuje politično relevanco v pojmu novinarstva, ki je »dejansko bila najpomembnejša značilnost novinarstva vse do nedavnega« (Splichal 2000, 48). Po drugi strani sodobne informaci'ske in komunikaci'ske tehnologi'e, ki omogočajo fO (bolj) dejavno sodelovanje državljanov v vseh oblikah komuniciranja ter obujajo idejo revitalizaci'e novinarstva in javne sfere (Dahlgren 1996; Sparks 1996; Deuze 2004; Nip 2006), »ne morejo preobraziti kulturne, politične in ekonomske kontinuitete« (Splichal 1997, 369). V tem okviru se zdi novinarstvo »brez pooblastil« (Gans 2003, 44), »izpri'eno in nemočno« (Dahlgren 2009, 147) in z »nejasno prihodnostjo« (Tumber 2008, 14). V tem turbulentnem dogajanju je funkcijo novinarskega poročanja o politiki vredno gledati skozi optiko novinarjev, politikov in državljanov, ki imajo v novinarskem procesu prepoznane prevladujoče vloge, iz njih izhajajočo odgovornost in specifično stališče pri interpretiranju družbenega dogajanja. S problemom, ki ga v slovenskem znanstvenem prostoru povezujemo predvsem z novinarsko profesio-nalizaci'o, z etiko, identiteto, avtonomij in izobraževanjem (Splichal 1988, 1992; Košir 2003; Poler Kovačič 1996, 2004a, 2005; Luthar 2004), se v besedilu ukvarjamo v treh delih. V prvem delu s presekom znanstvene literature razdelamo normativne vrste novinarstva, ki se kažejo glede na vrsto novinarskih storitev, ponujenih odjemalcem - predstavimo njihove glavne ideje, razvoj in kritiko. V drugem delu se lotevamo politične, ekonomske in kulturne kontekstualizaci'e prepoznanih vrst novinarstva v slovenskem novinarskem prostoru, v katerem je v zadnjih dveh desetletjih prišlo do normativnih premikov v funkci'ah novinarstva in vlog novinarjev v družbi. Tretji del ponuja analizo odgovorov slovenskih političnih novinarjev, politikov in državljanov, ki smo jih zbrali v okviru evropskega raziskovalnega projekta Political Communications Cultures in Western Europe, s katero poskušamo prepoznati, katera vrsta novinarstva v očeh teh akterjev prevladuje v novinarskem poročanju o politiki in kje se pojavljajo razlike med anketiranci. Na podlagi tega si zastavljamo naslednja raziskovalna vprašanja: (1) Katere normativne vrste novinarstva prepoznavajo v komunikaci'skih, medi'skih in novinarskih študi'ah ter kako so se razvi'ale? (2) Kako se na podlagi dozdajšnjih raziskav in teoretskih premislekov kažejo v sodobnem slovenskem novinarstvu? (3) Katere vrste novinarstva se skozi prizmo anketiranih novinarjev, politikov in državljanov kažejo v poročanju o politiki v slovenskem novinarstvu? (4) Kako se vprašani novinarji, politiki in državljani razlikujejo v percepciji poročanja o politiki v slovenskem novinarstvu? Prepoznavanje normativnega razvoja novinarstva ter identificiranje razlik in podobnosti med naštetimi akterji so lahko okvir razumevanja njihovega delovanja in pričakovanj v novinarstvu in politiki. Lahko so izhodišče nadaljnjega teoretskega ukvarjanja z izzivi mediatizaci'e politike in krize novinarstva ter empiričnega raziskovanja teh in drugih vprašanj. Normativne vrste novinarstva Vrsta storitev, ki jo novinarji opravljajo za svoje odjemalce, se je z nastopom množičnih medi'ev v dvajsetem stoletju razširila. Presek znanstvenih del razkriva tekmujoče, a ne izključujoče »normativne vrste novinarstva« (Splichal 2000), »vloge novinarstva« (Hardt 1996), »pristope k novinarstvu« (Poler Kovačič 2005) oziroma »modele novinarstva« (Janowitz 1975/2008; Zelizer 2004; Strömbäck 2005; Anderson 2007), ki naj bi prispevali k demokratičnim procesom v družbi. Ti izhajajo iz normativnih funkci množičnih mediev (Splichal 2002) ter predpisujejo normativna vedenjska pravila novinarjev, pri čemer jih družita predpostavka o novinarski osvobojenosti od političnega omejevanja in tista o posedovanju kredibilnih dokazov za svoje delovanje. Hkrati normativne vrste novinarstva implicirajo različne vloge politikov in državljanov, za katere se zdi, da so v politiki vselej postavljeni v (so)odvisen položaj z novinarji. Glede na vrsto storitev, ki jih novinarji opravljajo za svoje odjemalce, kar je, tako Splichal (2000, 48), »pomemben element v definicijah profesij,« prepoznavamo pet prepletajočih normativnih vrst novinarstva: posredovanje objektivnih informacij je konstitutivno za mediativno novinarstvo; (re)produkcij a družbene moči in zagovarjanje interesov določenih skupin za odvetniško novinarstvo; vzgojno, izobraževalno in kritično sporočanje za razsvetljensko novinarstvo; zabavanje odjemalcev z novinarskimi vsebinami je značilno za razvedrilno novinarstvo; spodbujanje deliberacije z novinarskim delovanjem v skupnosti in med državljani ter identificiranje problemov in predlaganje rešitev za komunitaristično novinarstvo. Mediativno novinarstvo Mediativno novinarstvo predpostavlja iskanje objektivnosti ter uresničevanje ostre delitve med »dejstvi« in »mnenji« v novinarskem sporočanju (npr. Janowitz 1975/2008, 45, 46; McNair 1998, 68; Iggers 1999, 61-63; Splichal 1997, 358; 2000, 50, 51; Poler Kovačič 2005, 158-161). V okviru te normativne vrste novinarstva, ki jo imenujejo tudi odbirateljski model (angl. gatekeeping model), so novice opredeljene kot »nekaj zunanjega glede na novinarja in od njega neodvisnega« (Glasser 1992, 159), pri čemer novinar odbira iz množice informacij ter pošteno, celovito, nepristransko in uravnoteženo poroča o novicah ali jih s komentiranjem postavlja v določeno politično, ekonomsko in kulturno perspektivo. Novinarstvo v tem okviru predpostavlja veliko občinstvo in znotraj njega »prej reaktivne kot pro-aktivne državljane« (Anderson 2007, 47) ter svojo vlogo v javni sferi utemeljuje na sposobnosti odjemalcev, da ločeno presojajo o informac^'ah, ki jih razpršujejo novinarji, in na podlagi tega delujejo (Janowitz 1975/2008, 48). Anderson (2007) in y Strömbäck (2005) mediativno novinarstvo povezujeta z modelom kompetitivne demokracije, ki deluje podobno kot trg dobrin, na katerem politične alternative ponujajo storitve in produkte volivcem. Ti delujejo kot kupci in z glasovi kupujejo produkte, ki jim najbolj ugajajo (Strömbäck 2005, 334). Državljani, od katerih se normativno pričakuje le participaci'a na volitvah, in ne participaci'a v javni sferi, za to potrebujejo »objektivne« informac^'e, ki jih nud^o novinarji mediatorji (Anderson 2007, 47). Do tega modela, ki ga novinarji v različnih državah različno razumejo (Donsbach in Klett 1993), je skeptičen že Lippmann (1922/1999), ki je prepričan, da množični medij nikdar ne bodo mogli prevzeti informaci'ske vloge v odločanju, ker ne podajajo »resnic«, ampak prodajajo »novice«, ki temeljno na stereotipizacij in površinskosti ter standardizacij in racionalizacij novinarske produkci'e. 0 C > Mediativno novinarstvo se je uveljavilo na začetku dvajsetega stoletja predvsem z vzponom novinarske objektivnosti kot »strateškega rituala« (Tuchman 1972/2008) najprej v Združenih državah Amerike (H0yer in Pöttker 2005), nekoliko pozneje s posebnostmi v Zahodni Evropi (Donsbach in Klett 1993) in ob koncu stoletja v politično, ekonomsko in kulturno specifičnih družbenih kontekstih v postsocialističnih državah Srednje in Vzhodne Evrope - tudi v Slovenij (Splichal 1992). V zgodovini novinarstva ni enotne razlage, zakaj je novinarska objektivnost prodrla v novinarstvo ter z vstopom v nacionalne in mednarodne (samo)regula-cijske dokumente in novinarske šole postala pogon ideje profesionalizacije novi- LO narstva v demokracijah zahodnega tipa. Nekateri avtorji vzrok iščejo v uveljavitvi telegrafa v novinarskem sporočanjskem procesu, ker da je silil v kratka, po pomembnosti hierarhizirana besedila in posledično v objektivizacijo upovedovanja. Poleg tega, večkrat zavrnjenega tehnološkodeterminističnega pogleda (Schudson 2005) v sodobnih pristopih so nekateri prepričani, da je na konstrukcijo objektivnosti najbolj vplival komercialni imperativ. Tiskovne agencije naj bi namreč na začetku prejšnjega stoletja novice »prodajale« različnim medij skim hišam s kompleksno lastniško strukturo in z različnimi političnimi nagnjenji (Glasser 1992, 177; Bennett 2003, 196; H0yer 1996, 74), novinarji pa naj bi pisali za več časopisov in tako rabili skupni okvir (Schiller 1981, 76). Kot glavni vzrok nekateri omenjajo željo po legitimizaciji profesionalnega statusa novinarjev z zatonom »političnega« tiska ob koncu devetnajstega stoletja in z vzponom širšega kulturnega gibanja »znanstvenega naturalizma« (Ettema in Glasser 1998, 65; Splichal 2000, 50, 51). S tem naj bi poskušali zadovoljiti heterogen bralski krog in posledično povečati oglaševalske dohodke (H0yer 1996, 74; Splichal 1997, 358; Splichal 2000, 51). Predvsem medijski lastniki - in ne novinarji - so bili tisti, ki so spodbujali objektivizacijo novinarstva (Hardt in Brennen 1995). Kritiki mediativnega novinarstva in načela novinarske objektivnosti poudarjajo, da ta vrsta predvsem s favoriziranjem uradnih virov in z odvisnostjo od informacijskih subvenci reproducira razmerja politične, ekonomske in kulturne moči v družbi in tako prinaša paradoks novinarske objektivnosti - stremljenje k nepristranskosti pod masko novinarske objektivnosti gradi pristranskost (Merritt 1995; Rosen 1996; Glasser 1999; Iggers 1999). Z omejevanjem predstavljanja mnenj na »poročanje o dejstvih« pa omejuje dostop državljanov do medijev v dobro nosilcev družbene moči, poudarja Splichal (1997, 358). Avtor hkrati opozarja (prav tam), da zavezanost novinarski objektivnosti vodi do tega, da je umetno aranžiran dogodek, ki je namenjen izključno javnemu izražanju mnenja ali oblikovanju javne podobe (npr. novinarska konferenca, predvolilna kampanja, strankarska konvencija), »dejstvo« in poročanje o njem - novica, medtem ko je neposredna posameznikova (npr. novinarjeva) izjava - »mnenje«. Odvetniško novinarstvo Odvetniško novinarstvo predpostavlja informirane novinarje, katerih naloga je interpretirati družbeno dogajanje in ponujati smernice, kako v tem okolju delovati (Janowitz 1975/2008, 46-48; Splichal 2000, 48-51; Waisbord 2000, 8-10; Zelizer 2004, 154; Anderson 2007, 44). Heterogenost te normativne vrste novinarstva razkrivajo izrazite razlike med odvetniškim novinarstvom v različnih tradicijah novinarstva dvajsetega stoletja: na primer v Združenih državah Amerike je tradicionalno vezano na individualizirano novinarsko izražanje mnenj, utemeljeno na »razpršeni ideologiji« in »nastrojeno proti avtoritetam« (Janowitz 1975/2008, 48); v novinarski tradiciji Zahodne Evrope (v Italiji, Franciji, Veliki Britaniji) in skandinavskih državah (na Švedskem, Danskem, Norveškem) novinarska mnenja eksplicitno izražajo stališča organizirane politike - na primer političnih strank in njihovih struj (Zelizer 2004, 154); v marksistično-leninistični tradicij i nekdanjih socialističnih držav v Srednji in Vzhodni Evropi pa so novinarji propagandisti, agitatorji in organizatorji ljudskih množic neposredno odgovorni parti'skim voditeljem (Splichal 2000, 50). Kljub tej raznolikosti lahko govorimo o enotni normativni vrsti, v okviru katere se novinar v grobem zavzema za uresničevanje določenega cilja in kot odvetnik deluje za dobro določenih skupin državljanov. Če izvzamemo marksistično-leninistični pristop, se je odvetniško novinarstvo oblikovalo kot odziv na omejitve mediativnega novinarstva, ki s smernicami novinarske objektivnosti v svojem sporočanju zanemarja določene družbene perspektive. Spodbujanje odvetniškega novinarstva v različnih političnih, ekonomskih in kulturnih kontekstih lahko razumemo kot odmik od ideje profesionalizaci e novinarstva, utemeljene predvsem na »objektivnem poročanju o dejstvih«, in ga deloma lahko vidimo tudi kot »politično dejanje«, ugotavlja Janowitz (1975/2008, 48). Ta normativna vrsta novinarstva po ocenah nekaterih (Anderson 2007, 44) z delovanjem novinarjev odvetnikov predstavlja najboljši način, kako volivce (ponovno) vključiti v aktivno participaci'o v političnih procesih, kar bi po njihovo »okrepilo demokracij«. Novinar mora biti odvetnik predvsem tistim, ki v mediskih reprezentaciah nimajo svojega predstavnika, in izpostavljati posledice morebiti porušenega oblastnega ravnotežja, pravi Janowitz (1975/2008, 46). Ideje odvetniškega novinarskega sporočanja Strömbäck (2005) povezuje z modelom participativne demokrate, ki predvideva participacio državljanov v javnem življenju, delovanju v skupnosti in vzajemno reševanje skupnih problemov. Tovrstno javno delovanje pa naj bi bilo utemeljeno na idejah, ki jih ločeno od državljanov v njihovem imenu zagovarjajo novinarji odvetniki. Kritiki (Anderson 2007, 44) izpostavljajo, da tak prehod iz pasivne v aktivno participaci'o predpostavlja, da državljani na podlagi »objektivnih« sporočil niso sposobni oblikovati alternativnih pogledov na družbeno dogajanje, in odjemalcem novinarskih sporočil normativno jemlje sposobnost neodvisnega mišljenja in državljanske participacie. Razsvetljensko novinarstvo Storitev, ki jo razsvetljensko novinarstvo nudi odjemalcem, je »vzgojno, y izobraževalno in kritično sporočanje«, piše Splichal (2000, 48). Razsvetljensko novinarstvo v temelju obravnava novinarstvo kot poklicanost: poudarek je na izobraževanju in oblikovanju kritične zavesti, novinarji pa predstavljajo del »progresivnih družbenih sil« (Splichal 1992, 93). Ta normativna vrsta, ki ima v jedru vprašanje družbene moči, predvideva, da novinarstvo ni samo posredovalec informaci, ampak da prevzema vlogo varuha demokracie. Razsvetljensko novinarstvo, ki se je kot norma razvilo predvsem v demokraci'ah zahodnega tipa, namreč predpostavlja, da novinarji razkrivajo zlorabe politične in ekonomske moči na strani njenih nosilcev in soustvarjajo oblast. Najbolj znani različici tovrstnega kritičnega novinarstva v dvajsetem stoletju sta poročanje o diskriminiranih posameznikih na začetku stoletja (angl. muckraking journalism) in preiskovalno novinarstvo (angl. investigative reporting) ob koncu prejšnjega stoletja, ki se je z aktivnim novinarskim preiskovanjem lotevalo nepoštenih in podkupljivih elit (npr. Splichal 2000, 48-50; Kovach in Rosenstiel 2001, 112-118; Zelizer 2004, 147; Anderson 2007, 42-44). Ta model novinarstva kljub nekaterim zgodovinskim normativnim odmikom in transformaci'am (Waisbord 2000/2008) idejno izhaja iz konceptov četrtega stanu (angl. Fourth Estate), četrte veje oblasti (angl. Fourth Power) in t. i. psa čuvaja (angl. Watchdog), ki so se oblikovale ob koncu 18. stoletja in pozneje v 19. stoletju in so C > »prej krilatice kot pojmi razvitih teorij« (Splichal 2000, 49). Kljub temu izpostavljajo pomembna vprašanja, ali novinarji soustvarjajo oblast in ali v oblasti sodelujejo ter kako to počnejo. Čeprav četrti stan, četrta veja oblasti in pes čuvaj niso identični ^J pojmi, sta jim skupni dve pomembni značilnosti (Splichal 2002, 9-11): prvič, koncepti predvidevajo, da je meja med novinarji in preostalim prebivalstvom ostro postavljena, čeprav novinarjev ne definirajo nujno kot elite; drugič, ideje pripisujejo neodvisnost množičnih medijev od nadzora in jim dajejo moč nadzorovati druge - ne predvidevajo pa odgovora na vprašanje, kdo nadzira nadzornike. Ob tem Splichal (prav tam) in Hardt (1996, 23; 2003, 78) opozarjata, da četrti stan, četrta veja oblasti in pes čuvaj izločujejo koncept odgovornosti medijev, kar odpira vprašanja, v kakšnem odnosu so mediji do javnosti, drugih vej oblasti in med seboj ter čigavim interesom primarno služijo. Izhodišča razsvetljenskega novinarstva torej, kot piše Splichal (2002, 11), »moč medijev 'osvobaja' od odgovornosti ter občinstvo zvaja na pasivne potrošnike«, zato to normativno vrsto Anderson (2007) in Strömbäck (2005) povezujeta predvsem z modelom proceduralne demokracije, ki predvideva zelo majhno aktivnost državljanov v družbenem življenju in temelji predvsem na zahtevi, da oblast in državljani spoštujejo pravila in procedure v uveljavljenem tipu demokracije. Tovrstno kritično novinarstvo je utemeljeno na mitu četrte veje oblasti, četrtega stanu ali psa čuvaja, ugotavlja Hardt (1996, 23), vendar praks, ki jih predvideva, zaradi vpetosti v politične, ekonomske in kulturne spone le težko uresničuje. Gans (2003, 81) tako piše, da novinarji, ko opravljajo funkcijo psov čuvajev, željo predvsem »kaznovati podleže«, manj pa se ukvarjajo s sistemskimi, z neosebnimi pomanjkljivostmi. McNair (1998, 118), Kovach in Rosensteil (2001, 112) ter Hardt (2003, 78) tudi poudarjajo, da je podoba nadzorne funkcije novinarjev zlorabljena v namene delovanja na konkurenčnem medijskem trgu in za interese lastnikov v boju za občinstvo. V tem kontekstu Bennett (2003, 7) izpostavlja zadržanost lastnikov do preiskovalnega in kritičnega delovanja novinarstva, saj predstavlja veliko finančno breme in pritiske nosilcev moči - novinarji ga zato manj povezujejo s svojo funkcijo v družbi kot v preteklosti. Razvedrilno novinarstvo Razvedrilno novinarstvo zabavno funkci o novinarjev postavlja ob bok informiranju in interpretiranju družbenega dogajanja s ciljem doseganja čim širšega kroga občinstva (Splichal in Sparks 1994, 26-28; McNair 2000, 3, 4; Splichal 2000, 51, 52; Örnebring in Jönsson 2004, 283-295; Dahlgren 2009, 153-155; Gans 2009, 17-22; Thussu 2009, 1-10). Polarizacija med novinarstvom in razvedrilom je ena od temeljnih premis v raziskovanju novinarstva ter ena od glavnih ločnic med strogimi in liberalnimi znanstvenimi opredelitvami novinarstva, ki jih prepoznavata Splichal in Sparks (1994, 51, 52). Temeljni kamen sodobnega razvedrilnega novinarstva ter njegovih ameriških predhodnikov tiska za en peni (angl. penny press) in rumenega novinarstva (angl. yellow press) je popularizacija, ki je medijska oziroma novinarska strategi a za pridobivanje čim večjega občinstva in tako med drugim spodbuja poenostavljanje, dramatizaci o, emocionalnost in vizualno privlačnost (McNair 1998, 120-122; Örnebring in Jönsson 2004, 284; Thussu 2009, 7, 8). Razvedrilno funkci o so po drugi svetovni vojni začeli vključevati v običajne definicije novinarstva - predvsem z vzponom televizije so »novinarji postali ujet- niki razvoja novinarstva kot razvedrila za množice« (Splichal 2000, 51, 52). Razlike med ameriškim in evropskim razvedrilnim novinarstvom so v dvajsetem stoletju izhajale iz razlik v razumevanju (de)regulaci|'e, privatizaci|'e medij skega trga in idej javnega servisa, ki se v zadnjih desetletjih z globalizacijo in s komercializacijo medijskih sistemov zabrisujejo, kar po Thussu (2009, 8) prinaša zlivanje razvedrilne novinarske kulture in nastanek »globalne sfere infozabave«. Novinarsko ponujanje zabave odjemalcev potrjuje Bennettovo (2003, 11) razumevanje novinarstva kot spreminjajoče se entitete, ki jo oblikujejo komercialni imperativ, dovršena uporaba komunikacijskih tehnologi politikov in njihovih svetovalcev ter razvedrilne navade državljanov. Ob koncu dvajsetega stoletja je razvedrilno novinarstvo prevladalo »klasično« novinarstvo, ugotavlja Splichal (2000, 52) in poudarja, da se obe vrsti novinarstva v prihodnosti sicer lahko še naprej razvij'ata kot dela novinarstva, lahko pa tudi kot dve različni »professi«: »Na eni strani bo novinar 'tehnik' posredovanja razvedrilnih sporočil, na drugi strani pa strokovnjak na določenem področju, ki bo prej spominjal na raziskovalca.« V medij skih in novinarskih študij ah lahko prepoznavamo dva pristopa k vprašanju vstopanja zabavnih vsebin in načinov reprezentiranja v novinarstvo oziroma popularizacije novinarstva. Prvi pristop na popularizacijo gleda predvsem skozi prizmo tabloidizaci|'e, »ekstrema popularizaciji« (Dahlgren 2009, 155). Težko opredeljive pojave infozabave (angl. infotainment), tabloidnih časopisov in teletabloidov v tem okviru razumejo kot katalizatorje, ki s senzacionalizmom, trivializacijo, poenostavljanjem in z »morbidno radovednostjo« (Franklin 1997, 3) »poneumljajo« (McNair 2000, 3) ter, kot pišeta Örnebring in Jönssonova (2004, 283, 284), predstavljajo »grožnjo demokraciji, spodbujajo cinizem in zmanjšujejo interes za politiko, ker se izogibajo pravim političnim vprašanjem v prid površinskim političnim škandalom«. Njihove očitke, da razvedrilno novinarstvo per se odjemalce nagovarja predvsem kot potrošnike in jih zanemarja kot državljane (Thompson 1995, 74), nasprotniki zavračajo s tezami, da odpor proti oblikam razvedrilnega novinarstva zgodovinsko izhaja predvsem iz neskladja z okusi družbenih elit y in nosilcev oblasti (Örnebring in Jönsson 2004, 289-295). Nekateri z uveljavljanjem razvedrilnega novinarstva pišejo o »alternativni javni sferi« in o »drugem v novinarstvu« (prav tam), ki s popularizacijo učinkoviteje prikazuje neuspešnost družbenih institucij in izpostavljanje vprašanj, ki so vitalnega pomena za javnost. V tem kontekstu Dahlgren (2009, 155) piše o »pozitivni popularizaciji«, ki lahko z uporabo privlačnejšega reprezentiranja razširja javno sfero, ljudem daje občutek vključenosti v družbo in spodbuja javno razpravo. Čeprav vključevanje razvedrilne funkcije v novinarstvo lahko povzroči negativne posledice, Gans (2009, 26, 27) zaključuje, da moramo v popularizaciji novinarstva vendarle iskati pogonsko kolo državljanske participacije. Komunitaristično novinarstvo 0 C > Komunitaristično novinarstvo predpostavlja vlogo novinarstva kot katalizatorja javne razprave, ki spodbuja participacijo državljanov, vzajemno povezovanje družbenih sektorjev ter deliberativno identificiranje problemov skupnosti in njihovo reševanje. Pri tem mesto novinarja ni niti pri posamezniku niti pri skupnosti, temveč v razmerju njune vzajemnosti (Merritt 1995; Rosen 1996; Craig 1996; Glasser 1999; Poler Kovačič 2003a; Nip 2006). Znotraj komunitarističnega normativnega modela so se razvili različni pristopi, kot so javno novinarstvo (angl. public journalism), državljansko novinarstvo (angl. civic journalism), skupnostno novinarstvo (angl. C^ community journalism) in pogovorno novinarstvo (angl. conversational journalism), za katere so kljub različnim teoretskim izhodiščem značilni skupni miselni odmiki od »klasičnega« novinarstva: od omejene naloge »pripovedovanja novic« k širšemu poslanstvu prispevanja k javnemu življenju; od novinarjeve »vzvišenosti« k »pravičnemu« udeleževanju v javnem življenju; od opisovanja, kako »gre kaj narobe« h kako gre »lahko prav«; od obravnavanja članov občinstva kot potrošnikov k dejavnim akterjem v demokratičnih rešitvah javnih problemov (Merritt 1995, 113, 114). Gibanje, ki se je zavzemalo za povezovanje idej komunitarizma in novinarstva, se je v Združenih državah Amerike začelo sredi osemdesetih let, okrepilo v devetdesetih in se danes izraža predvsem s posamičnimi novinarskimi projekti za spodbujanje demokratičnih procesov v majhnih krajih - predvsem pred volitvami (Gans 2003, 36). Anderson (2007) in Strömbäck (2005) komunitaristično novinarstvo povezujeta z idejami deliberativne demokracie, ki temelji na spodbujanju racionalne, odkrite in enakopravne javne razprave in se »odmika od realnosti vsakodnevnega življenja, tako da jo lahko težko sprejmemo kot alternativo v praksi« (Anderson 2007, 47). V tem kontekstu Splichal (1997, 359) gibanje javnega novinarstva in sorodnih konceptov povezuje z Deweyjevimi razmišljanji o povezovanju znanosti, tiska in medosebnega komuniciranja pri oblikovanju »velike skupnosti« (Dewey 1927/1999, 110-130). Problemi so v jedru enaki, piše Splichal (1997, 359), saj ključno vprašanje ostaja, kako agregirati lokalna posvetovanja državljanov na nacionalni ali celo globalni ravni. Analiza novinarskih poskusov udejanjanja teh pragmatističnih idej kaže, piše Iggers (1999, 149-151), da je težko preseči ozke lokalne okvire in da deliberaci'a ni dovolj. Za učinkovito javno razpravo je po njegovo potreben odziven politični sistem. Spodbujanje javnosti, da sodeluje v javni razpravi v kontekstu, v katerem je malo možnosti, da bo prinesel konkretne spremembe, prinaša tveganje, da se povečata cinizem in nezadovoljstvo (Iggers 1999, 150, 151). Poleg tega Gans (2003, 37) opozarja, da so časopisne hiše v velikih mestih močno zadržane do idej komunitarističnega novinarstva, češ da ogrožajo novinarsko objektivnost in medijsko avtonomij ter prestopajo mejo med novinarstvom in politiko, medtem ko so nekateri ameriški lokalni časopisi zlorabili te ideje z namenom krepitve poslovnih vezi in dviganja naklade. Komunitaristično novinarstvo je z vzponom interneta prešlo v drugo fazo, piše Nip (2006), v kateri se deliberativna razprava spodbuja v kibernetskem prostoru. Z razširitvi'o blogov in drugih preprostih načinov (so)ustvarjanja sporočil na spletu se je skoval koncept novega državljanskega novinarstva (angl. citizen journalism), ki pod vprašaj postavlja tradicionalno novinarstvo množičnih medi'ev in središčno vlogo novinarja v novinarskem sporočanju. Splichal (2000, 48) tako ugotavlja, da so meje med novinarstvom in nenovinarstvom postale še bolj nejasne: v spletu namreč milioni obiskovalcev neprekinjeno ustvarjajo, poustvarjajo in posredujejo informaci'e. »Kibernetska javna sfera« (Dahlgren 2009, 153) sicer odpira možnosti politične participate državljanov in javnega razpravljanja, toda revitalizacijo javne sfere in udejanjanje idej novinarstva zavira »normalizaci'a kibernetskega prostora« (Resnick 1998), ki z vstopanjem političnih, ekonomskih in kulturnih oblastnih razmeri prinaša zamiranje dialoških prostorov ter zapiranje poti iz krize novinarstva. Družbena določenost normativnih predpostavk novinarstva Odločitev, ali delovati kot »nepristranski« opazovalec političnega življenja, kot odvetnik zagovarjati določene interese, kot pes čuvaj nadzirati politike in druge nosilce moči, kot zabavljač z informacijami zabavati člane občinstva ali kot katalizator delovati med državljanom in skupnostjo ter spodbujati deliberacijo, je ključna pri identificiranju vloge novinarstva, saj, kot ugotavlja Zelizerjeva (2004, 158), »vsaka od naštetih možnosti odločilno vpliva na ténor demokratičnega sveta, ki nas obdaja«. Toda odgovor ni tako preprost. S pregledom literature smo razkrili polimorfnost normativnih vrst novinarstva in njihovo transformativnost na podlagi spreminjajočega se političnega, ekonomskega, tehnološkega in kulturnega konteksta. Kljub temu lahko v prepoznanih normativnih okvirih glede na vrste novinarstva ločujemo različne prevladujoče vloge novinarjev, politikov in državljanov v novinarskem sporočanju in v družbi nasploh. Od specifičnega družbenega konteksta je odvisno, katere normativne predpostavke prevladujejo in kako se v novinarstvu udejanjajo. Več modelov novinarstva oziroma njihovih dimenzij se poleg tega lahko uveljavlja hkrati. Zato nekateri avtorji (Dahlgren 1993, 1996, 2009; McManus 1994; Poler Kovačič 2004b, 2005), izhajajoč iz predpostavke o ločevanju med mnenji in dejstvi, sliko poenostavljajo in prepoznavajo eno paradigmo, ki jo imenujejo normativno novinarstvo, visokomodernistična ali klasična paradigma novinarstva. Postavljajo jo na temelju tradicionalnih liberalnih idealov demokracije in državljanskih pravic ter povezujejo predvsem elemente mediativnega in razsvetljenskega novinarstva. Odvetniško funkcijo v novinarskem sporočanju omejujejo na normativno ločevanje med dejstvi in mnenji, medtem ko je komunitaristično novinarstvo predstavljeno zgolj kot vir idejne revitalizacije novinarstva, in ne kot resna alternativa uveljavljenim novinarskim praksam. Visokomodernistično novinarstvo ima namreč vlogo zagotavljanja poročil in analiz dogodkov in procesov heterogenemu občinstvu državljanov s »skupno kulturo javnosti« (Dahlgren 1996, 62), novinarji pa s točnim in z nepristranskim prikazovanjem družbene realnosti, ki naj bi obstajala neodvisno od pripovedovanja o njej in od novinarskih institucij. S tem služijo »javnemu dobremu« in »javnemu razsvetljevanju« (McManus 1994, 24, 184) ter predstavljajo »integrativno silo« in »temelj javne razprave« (Dahlgren 1996, 62). Hkrati ti avtorji pišejo o krizi in zamiranju te paradigme ter prevladi »tržnega novinarstva« (angl. market-driven journalism), ki je rezultat novinarske vpetosti v politično-ekonomske spone in podrejanja razvedrilne funkcije komer-Q cialnim imperativom v medijskem in novinarskem delovanju. £ £ 0 C > Vrste novinarstva in slovensko novinarstvo Medtem ko je bila normativna funkci a novinarstva v socializmu predvsem razsvetljenska (vzgojna, izobraževalna in kritična), dejansko pa odvetniška (re- produkcija družbene moči), postane normativna funkcija v novi slovenski državi predvsem mediativna: osrednja normativna naloga medijev je posredovanje »objektivnih« informaci (Luthar 2004, 665). Mediativno novinarstvo in z njim novinarska objektivnost je postala temeljni kamen identitete slovenskega novinarstva (Luthar 2004; Poler Kovačič 2004a). Čeprav je osrednja normativna funkcija novinarjev v tem kontekstu posredovanje »dejstev« in njihovo ločevanje od »mnenj« v dobro fv^ državljanov kot nosilcev komunikacij skih pravic, slovenska novinarska praksa, LO tako Poler Kovačičeva (2004a, 108), vzbuja dvome o identiteti, kot je normativno določena in kodificirana. Splichal (1992, 78, 85, 86) tudi izpostavlja, da na začetku devetdesetih let v postsocialističnih državah običajno bolj cenijo kolumniste, esejiste in uvodničarje kot poročevalce ter da je prevladujoča praksa še vedno odvetniško novinarstvo, ki podpira interese vladajočih elit. Hkrati se takrat pojavljajo očitne težnje k razvoju tako komercialnega kot kritičnega novinarstva. Medtem ko se prvo v celoti sklada s privatizacijskimi prizadevanji, ugotavlja Splichal (1992, 79), drugo učinkuje mnogo kontroverznejše, saj je praviloma povezano s »pristranskim« in (ali) z raziskovalnim novinarstvom, ki je kritično do vladajočih družbenih elit (Splichal 1992, 79). Normativnimi premiki v novinarski samopercepciji, spremembe v ustvarjanju politične legitimnosti, ki transformira odnos med politiko, novinarji in državljani, ter sočasna komercializaci a množičnega komuniciranja namreč prinašajo redukcijo medijske tematizacije strukturnih problemov na individualne motivacije, ki se kažejo v pojavih človeških zgodb (angl. human interest stories) in tematizaciji zasebnosti javnih osebnosti ter upovedovanju politike kot sosledja škandalov (Lu-thar 2004, 664). Z vpenjanjem novinarstva v tržno gospodarstvo, s preurejanjem politično-ekonomskih odnosov in povečanjem rutiniziranosti novinarskega dela se, pišejo nekateri avtorji (Košir 2003; Poler Kovačič 2004a; Poler Kovačič in Erjavec 2004; Luthar 2004), odgovornost do medijskih lastnikov in nosilcev družbene moči postavlja pred odgovornost do državljanov, kar močno zaznamuje novinarske procese. V ta okvir postavljamo ugotovitve, do katerih je prišla Poler Kovačičeva (2004a, 2005), ki poudarja, da je v slovenskem novinarstvu zasidran model tržnega novinarstva, v katerem namen sporočevalca ni zagotoviti javnosti, kar potrebuje, ampak ponuditi občinstvu, kar (domnevno) hoče. V slovenskih medijskih in novinarskih študijah avtorji prepoznavajo predvsem negativne posledice popularizacije in vstopanja razvedrilne funkcije v novinarstvo (Košir 2003; Luthar 1998; Poler Kovačič 2004a, 2004b, 2005), kar je bilo v novinarstvu prejšnjega sistema »nedvomno manj razširjeno« (Splichal 1992, 94). Popularizacija novinarstva na podlagi naštetih študij prinaša predvsem senzacionalizem, dramatizacijo, trivializacijo in poenostavljanje, ki so v službi »javne radovednosti« potrošnikov medijskih vsebin, in ne zadovoljevanja »javnega interesa« državljanov (Poler Kovačič 2004a, 96). V tem okviru prihaja v slovenskem novinarstvu do negativne popularizaci e, ki je osnova sprevračanja vloge novinarja mediatorja, novinarja odvetnika, novinarja razsvetljevalca in novinarja deliberatorja - od tistega, ki dela za dobro državljanov, k tistemu, ki dela za dobro potrošnikov. V analizi popularizacije slovenskih televizijskih novic Luthar (1998) prepoznava, da profesionalna ideologi a temelji na konceptu referencialnosti: »Novinarstvo naj bi zgolj nepristransko opisovalo dogajanje v realnosti, gledalci 'dnevnika' pa v novicah gledali zgolj posnetek minulega dne« (Luthar 1998, 10). Z interpretacijo televizijskega voditelja kot »nacionalne figure« in »zastopnika interesa navadnih ljudi« pa avtorica implicira na njegovo odvetniško funkci o v popularnem televizijskem novinarstvu. Podobno ugotavlja Poler Kovačičeva (2003b; 2005, 38, 39), ki v slovenskem novinarstvu s pojavom »kvazipreiskovalnega novinarstva« prepoznava negativno popularizacijo razsvetljenskega novinarstva ter sprevračanje njegovih nadzorne, vzgojne in izobraževalne funkcije v neutemeljeno obtoževanje. Košir (1994, 16) piše, da komercializacija množičnih medijev uveljavlja trend »preiskovalnega novinarstva za vsako ceno«, kar pomeni, da novinarsko upovedovanje škandalov in pojav afer nista primarno povezana z zahtevo po »resničnosti« kot s temeljno postavko, ampak je bistvena (po pričakovanjih čim dobičkonosnejša) medi'ska objava, ne glede na »resničnost« informaci (Poler Kovačič 2005, 40, 41). V okvir negativne popularizaci'e vrst novinarstva in sprevračanja njihovih funkci spada tudi pojav »kvazidržavljanskega novinarstva« (Poler Kovačič in Erjavec 2008). Gre za obliko tržnega novinarstva, ki v komercialne namene zlorablja komunitaristične ideje in interaktivne zmožnosti sodobnih tehnologi'. V zadnjih nekaj letih so se sicer v slovenskih medi'skih in komunikaci'skih študi'ah okrepile ideje komunitarističnega novinarstva (Poler Kovačič 2003a; Vobič 2007; Oblak Črnič 2007; Poler Kovačič in Erjavec 2008), ki ostajajo na ravni normativnih premislekov in kot smerokazi idejne revitalizaci'e novinarstva običajno ne prodirajo med slovenske urednike in novinarje. Na podlagi pregleda literature avtorjev slovenskih komunikaci'skih, medi'skih in novinarskih študi težko prepoznamo prevladujoče storitve, ki jih slovenski novinarji nudi|'o odjemalcem. V normativni samopercepci|'i slovenskih novinarjev prevladujejo ideje mediativnega in razsvetljenskega novinarstva oziroma klasične ali viskomodernistične paradigme, ki novinarje, politične akterje in državljane uokvirjajo kot člane skupin, ki bolj kot ne ločeno vstopajo v politične procese in imajo predpisane vloge v novinarskem sistemu. Raziskovanje novinarskega dela in sporočanja kaže, da si medi'ske hiše v reprezentaci'ah družbenega dogajanja in samoreprezentaci'ah novinarjev sposojajo dimenzi'e vseh petih prepoznanih vrst in sprevračajo funkci'e novinarjev v skladu s tržnimi cilji, ki so običajno postavljeni pred novinarske. Pogledi političnih novinarjev, politikov in državljanov na novinarstvo Novinarji, politiki in državljani imajo v sistemu množičnega komuniciranja različne funkcije, zato različno pristopajo k vprašanju, »kako lahko novinarstvo pomaga državljanom razumeti svet okoli njih, razpravljati o njem in sprejemati y odločitve, kako v njem delovati« (Dahlgren 1993, 1). Novinarje, politike in državljane ^ razumemo kot akterje, ki z različnih stojišč pristopajo k razumevanju novinarstva £ in njegove funkcije v družbi (Splichal in Sparks 1994, 17-19; Bennett 2003, 6-9; Zelizer 2004, 13-45). Poleg znanstvenih definicij s katerimi smo se ukvarjali prej, tako Splichal in Sparks (1994, 19-26) prepoznavata definicije novinarjev in tiste, ki jih postavljajo politični akterji. Samopercepci'a novinarjev temelji predvsem na opredelitvah, ki jih ponujajo novinarske organizaci'e, združenja oziroma društva ter določajo nacionalni in mednarodni samoregulaci'ski dokumenti, ter na ločevanju ^ od drugih dejavnosti v množičnem komuniciranju - predvsem od odnosov z javnostmi. Politični akterji, ugotavljata avtorja (prav tam), pa se ukvarjajo s poskusi določanja pravic in dolžnosti novinarjev, kar pomeni tudi poskus natančnega in sistematičnega opredeljevanja, kdo je dejanski nosilec teh pravic. Kako državljani razumejo novinarstvo oziroma njegovo funkcijo v družbi, uokvirjajo storitve, ki jih kot odjemalci sprejemajo od novinarjev, in določa zaupanje v informaci'e, na podlagi katerih participirajo v političnem življenju in javnem komuniciranju nasploh (Bennett 2003, 6-10; Gans 2003, 33-35). V času sodobne krize novinarstva kot kulturne prakse in prevladujočih procesov mediatizaci'e politike ter sočasno komercializaci'e f^ in poblagovljenja javnega komuniciranja (McNair 2000, 7) je zaupanje v medie in LO C > politiko nizko (Gans 2003, 33-35), kar pomembno vpliva na delovanje novinarjev, politikov in državljanov ter njihov odnos do med^ev in novinarstva. Pri tem mora- PO mo upoštevati, piše Carey (1999, 53), da se medij, politika in javnost v tem okviru vzajemno konstituirajo; ustvarjajo prostore in vloge v odnosih drug do drugega, in ko se simbioza z odpovedjo enega od členov konča, sistem razpade. Vzorec, metodologija in spremenljivke V statistični analizi podatkov, zbranih med slovenskimi političnimi novinarji, politiki in njihovimi predstavniki za odnose z javnostmi ter državljani, izhajamo iz predpostavke, da gre za akterje, ki imajo različne vloge in funkc^e v javnem komuniciranju in naj bi posledično različno interpretirali novinarsko poročanje o politiki. Podatki med novinarji in politiki so bili zbrani v okviru mednarodnega raziskovalnega projekta Political Communications Cultures in Western Europe (Splichal 2009). Zanimajo nas odgovori na vprašanja iz sklopa novinarskega poročanja o politiki, ki se jih lotevamo z vidika diskriminantne analize. Z njo nameravamo poiskati tako linearno kombinacij merjenih spremenljivk, da bodo vnaprej določene skupine - v našem primeru so to politični novinarji, politiki in državljani - med seboj čim različnejše, napaka pri razvrščanju enot v te skupine pa čim manjša. Z diskriminantno analizo bomo tako iskali tiste razsežnosti zbranih podatkov, ki kar najbolj pojasnjujejo razlike v percepcij novinarskega poročanja o politiki med temi tremi vzorci, ki jih bomo interpretirali skozi prizmo prej predstavljenih petih normativnih vrst novinarstva in družbenega konteksta sodobnega slovenskega novinarstva. Zelizerjeva (2004, 13) piše, da se rado zaplete pri identificiranju dokazov, zakaj je določen pojav tako interpretiran v določeni skupnosti, in izpostavlja, da cilj v razpravah o interpretativnih skupnostih ni reševati probleme, ampak na njih opozarjati. S tem ciljem v ospredju se lotevamo statistične analize in njene interpretaci'e v naslednjem razdelku. Novinarsko poročanje o politiki: občutne razlike med političnimi novinarji, politiki in državljani Aritmetične sredine pri posameznih spremenljivkah kažejo na razlike med anketiranimi novinarji, politiki in državljani (gl. tabelo 1). Predvsem izrazite razlike so med novinarji in politiki pri vprašanjih, ki se nanašajo na novinarsko nepristranskost, zagotavljanje informaci za oblikovanje sodb državljanov in uresničevanje nadzorne funkc^e v poročanju o politiki ter na mnenjskosti novinarjev v tovrstnem poročanju, medtem ko se akterji strinjajo, da so novinarji pri poročanju o politiki ažurni. Kar občutne razlike med vzorci - predvsem med anketiranimi novinarji in politiki - smo preverili tudi z diskriminantno analizo in prepoznali tiste razsežnosti zbranih podatkov, ki najbolj pojasnjujejo razlike med tremi skupinami akterjev. Analiza variance kaže, da se odgovori novinarjev, politikov in državljanov statistično značilno razlikujejo pri vseh spremenljivkah in da je spodnji diskrimi-nantni model dober, saj sta obe diskriminantni spremenljivki statistično značilni. Kljub temu moramo biti zadržani pri posploševanju na populacij, saj so vzorci nereprezentativni. Na prvo diskriminantno funkcij najbolj vplivajo spremenljivke, ki novinarsko poročanje o politiki opredeljujejo kot zagotavljanje informaci, ki jih državljani potrebujejo za pretehtano oblikovanje političnih sodb, kot omogočanje enakovredne zastopanosti vsem vpletenim stranem ter kot preverjanje izjav Tabela 1: Aritmetične sredine ocen novinarskega poročanja o politiki med novinarji, politiki in državljani (lestvica od 1 do 5),kjer 1 pomeni sploh se ne strinjam in 5 strinjam se v celoti) Kako novinarji poročajo o politiki? Novinarji Politiki Državljani Skupna aritmetična sredina S1: Ko poročajo o politiki, novinarji poskušajo vsem vpletenim stranem omogočiti, da so enakovredno zastopane. 4,57 2,55 3,46 3,52 S2: Novinarji poročajo o politiki, da bi državljanom zagotovili informacije, ki jih potrebujejo za pretehtano oblikovanje političnih sodb. 4,82 2,82 3,79 3,82 S3: Ko poročajo o politiki, novinarji objavljajo predvsem informacije, ki so zanimive za čim širše občinstvo. 4,07 3,84 4,09 4,03 S4: Novinarji poročajo o političnih temah, da bi izrazili svoje poglede na politično dogajanje. 2,60 3,20 3,36 3,14 S5: Ko poročajo o politiki, je za novinarje pomembno, da preverjajo izjave politikov in nadzirajo njihovo delovanje. 4,69 3,03 3,93 3,91 S6: Glavni cilj novinarjev pri poročanju o politiki je, da javnosti čim hitreje posredujejo informacije. 4,25 3,74 4,40 4,22 N = 150 150 355 U S i 0 £ * i * (R 0 C « m LO politikov in nadziranje njihovega delovanja (gl. tabelo 2). Torej gre za funkcije, ki združujejo normativne predpostavke, značilne predvsem za mediativno in razsvetljensko vrsto novinarstva, in ki določajo visokomodernistično ali klasično paradigmo novinarstva. Na drugo diskriminantno funkcijo najbolj vplivata dve spremenljivki: prva, ki kot glavni cilj novinarskega poročanja opredeljuje čim hitrejše posredovanje informaci javnosti, in druga, ki poročanje o politiki opredeljuje kot izražanje novinarskih pogledov na politično dogajanje, kar je prevladujoča funkcija v odvetniškem novinarstvu (gl. tabelo 2). Tabela 2: Strukturni kanonični koeficienti diskriminantnih funkcij v ocenah novinarskega poročanja o politiki med novinarji, politiki in državljani: F1 (funkcija klasične paradigme novinarstva) in F2 (funkcija ažurnega odvetniškega novinarstva) Kako novinarji poročajo o politiki? F1 F2 S2: Novinarji poročajo o politiki, da bi državljanom zagotovili informacije, ki jih potrebujejo za pretehtano oblikovanje političnih sodb. 0,791 0,206 S1: Ko poročajo o politiki, novinarji poskušajo vsem vpletenim stranem omogočiti, da so enakovredno zastopane. 0,706 0,078 S5: Ko poročajo o politiki, je za novinarje pomembno, da preverjajo izjave politikov in nadzirajo njihovo delovanje. 0,638 0,320 S6: Glavni cilj novinarjev pri poročanju o politiki je, da javnosti čim hitreje posredujejo informacije. 0,191 0,850 S4: Novinarji poročajo o političnih temah, da bi izrazili svoje poglede na politično dogajanje. -0,225 0,595 S3: Ko poročajo o politiki, novinarji objavljajo predvsem informacije, ki so zanimive za čim širše občinstvo. 0,086 0,278 Opomba: Označeni koeficienti prikazujejo največjo korelacijo posamezne spremenljivke z diskriminantno funkcijo. Povprečja diskriminantnih spremenljivk oziroma centroidi kažejo, da se politični novinarji, politiki in državljani jasno razlikujejo predvsem na prvi diskriminantni LO spremenljivki (gl. tabelo 3). Vprašani politični novinarji torej v novinarskem delu in poročanju v politiki prepoznavajo mediativne in razsvetljenske funkci'e novinarstva, ki jih povezujemo v klasično ali visokomodernistično paradigmo novinarstva in so sicer normativno določene v novinarskem samorazumevanju. Državljani se s tem nekoliko manj strinjajo, vprašani politiki pa jih v poročanju o politiki skorajda ne prepoznajo. Nekoliko manjše razlike med skupinami akterjev so na drugi diskriminatni spremenljivki, ki združuje dve novinarski funkcii pri poročanju o politiki: novinarsko ažurnost in mnenjskost novinarjev. S tem, da to velja za novinarsko poročanje o politiki, se najbolj strinjajo državljani, v primerjavi z njimi se politični novinarji in politiki nekoliko manj. Tabela 3: Povprečja diskriminantnih spremenljivk (centroidi) v ocenah novinarskega poročanja o politiki med novinarji, politiki in državljani: F1 (funkcija klasične paradigme novinarstva) in F2 (funkcija ažurnega odvetniškega novinarstva) F1 F2 Novinarji 1,308 -0,250 Politiki -1,144 -0,359 Državljani -0,099 0,251 Razlike med vprašanimi novinarji, politiki in državljani nakazujejo tudi rezultati razvrščanja v skupine v okviru diskriminantne analize. Na podlagi diskriminantnih funkci je pravilno v tri skupine razvrščenih 64,2 odstotka enot. Med političnimi novinarji je 88,7 odstotka pravilno razvrščenih v prvo skupino, med anketiranimi politiki je 70,3 odstotka pravilno razvrščenih v drugo skupino, med vprašanimi državljani pa je 51,9 odstotka pravilno razvrščenih v tretjo skupino. Na tej podlagi lahko zapišemo, da sta glede na ocene trditev o novinarskem poročanju o politiki kar skladne med anketiranimi novinarji na eni strani in vprašanimi politiki na drugi, nekoliko manj podobno so na ta vprašanja odgovarjali državljani v telefonski anketi. Glede na rezultate diskriminantne funkci'e med anketiranimi novinarji, politiki in državljani obstajajo občutne razlike v strinjanju, ali je v novinarskem poročanju v politiki v ospredju posredniška in nadzorna funkci'a ter z njima nepristranskost in točnost. Na eni strani so novinarji, ki se praviloma strinjajo, da je to prisotno v poročanju o politiki, na drugi pa politiki, ki se s tem praviloma ne strinjajo; med tema dvema skupinama se različno umeščajo državljani. Nekoliko manjše, a statistično značilne, razlike med novinarji, politiki in državljani so glede ažurnega odvetniškega novinarstva v poročanju o politiki. Sklep V članku smo normativne vrste novinarstva obravnavali z vidika idejnega razvoja in skozi prizmo odnosov med različnimi, a ne nujno nasprotujočimi si modeli novinarstva. S presekom znanstvene literature smo prepoznali in razdelali pet normativnih vrst novinarstva glede na vrsto storitev, ki jih novinarji ponujajo odjemalcem, ter jih predstavili iz zgodovinske perspektive, v okviru sodobnih kritik in glede na različne modele demokracie. Mediativno, odvetniško, razsvetljensko, razvedrilno in komunitaristično novinarstvo predvidevajo različne funkcie novinarjev v družbi in uokvirjajo definiranje novinarstva kot kulturne prakse, vendar ne gre za zaprte skupke z nasprotujočimi si vsebinami, temveč so spreminjajoče se polimorfne kategori e, ki se v specifičnih družbenih kontekstih spreminjajo - tudi povezujejo. Spoznanje o polimorfnosti normativnih funkci novinarstva in njihovem transformativnem potencialu je lahko v pomoč pri interpretiranju vlog novinarjev v kompleksnih procesih v javni sferi in odnosov med novinarji, politiki in državljani. Skozi to prizmo smo se na podlagi dozdajšnjih raziskav lotili premisleka o vrstah novinarstva v sodobnem slovenskem novinarstvu in množičnokomunikaciskem sistemu. S političnimi, z ekonomskimi in s kulturnimi spremembami ob koncu osemdesetih let in na začetku devetdesetih se je spremenilo samorazumevanje slovenskih novinarjev: odmik od marksistično-leninistične tradicie novinarstva in premik proti novinarstvu, utemeljenemu na tradicionalnih liberalnih idealih de-mokracie in državljanskih pravic. S temi spremembami se je začelo predpostavljati, da novinarji v skladu s klasično ali z visokomodernistično paradigmo opravljajo predvsem posredniško, kritično in nadzorno funkcio. Na podlagi raziskav sodobnega slovenskega novinarstva in medi'ev pa kot posledico podrejanja novinarstva komercialnim imperativom lahko prepoznavamo prevlado in zlorabo razvedrilne funkcie, ki sprevrača različne vrste novinarstva v skladu s tržnimi cilji ter občinstvo skorajda izključuje kot aktivne državljane. Sočasno s poblagovljenjem javnega komuniciranja in z mediatizaci'o politike to spoznanje zmanjšuje politično relevanco novinarstva v družbi. V tem kontekstu moramo brati rezultate statistične analize odgovorov anketiranih slovenskih političnih novinarjev, politikov in državljanov. Rezultati diskriminantne analize namreč nakazujejo, da med njimi obstajajo občutne razlike v prepoznavanju vrst novinarstva in pripadajočih funkci v poročanju o politiki. Najbolj se razlikujejo novinarji in politiki: prvi v poročanju o politiki prepoznavajo udejanjanje dimenzi mediativnega in razsvetljenskega novinarstva, medtem ko politiki v povprečju y meni'o, da to ne drži. Poudarjajo pa, da so novinarji v poročanju o politiki bližje odvetniški funkcij in da izražajo predvsem svoje poglede na politično dogajanje, s čimer se vprašani novinarji ne strinjajo. Vprašane državljane na podlagi statistične analize lahko uvrščamo med obe skupini akterjev, saj ti v poročanju o politiki prepoznavajo tako posredniško, nadzorno in odvetniško kot tudi razvedrilno funkcij. Vse tri skupine anketiranih akterjev se strinjajo glede ažurnosti in stremljenja k zanimivosti v poročanja o politiki v slovenskem novinarstvu. Ti rezultati nakazujejo, da vprašani novinarji, politiki in državljani na podlagi različnih vlog v javnem komuniciranju različno interpretirajo novinarsko poročanje o politiki. Vprašani novinarji ga vidip predvsem v luči funkci, ki prevladujejo v normativnem samorazumevanju slovenskih novinarjev, medtem ko politiki ne prepoznavajo novinarjev posredovalcev in nadzornikov ter v poročanju o politiki vidi'o predvsem novinarja kot odvetnika lastnih pogledov, ki stremi k ažurnosti in zanimivosti. Prevladujoče funkci'e novinarjev v poročanju o politiki v odgovorih državljanov ne moremo prepoznati - morda k rezultatom prispeva tudi dejstvo, da -.......................... .........-......-.......................- iz vzorca niso bili izključeni morebitni novinarji in politiki. Čeprav se zavedamo, da v tem primeru težko identificiramo dokaze za te razlike, jih lahko beremo skozi fv^ dve prizmi: na eni strani polimorfnosti normativnih dimenzij novinarstva, ki je LO plod vpenjanja novinarske dejavnosti v politične in ekonomske spone v različnih družbenih kontekstih, ter na drugi strani splošne krize novinarstva in mediatizacije politike, ki nakazuje na instrumentalizacijo novinarstva, vključevanje državljanov v novinarske in politične procese pretežno kot pasivne potrošnike, kar zmanjšuje družbeno pomembnost tako novinarstva kot tudi politike. Ta premislek je lahko izhodišče nadaljnjih razprav o razumevanju novinarstva in o njegovih funkcijah, v katerih bi veljalo posebno pozornost posvetiti vključevanju sodobnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij v novinarstvo, predvsem interneta, ki prinaša teoretske pretrese v javno komuniciranje in vloge novinarjev v njem ter transformira odnose med novinarji, politiki in državljani. Literatura Anderson, Peter J. 2007. Competing Models of Journalism and Democracy. V: P. J. Anderson, G. Ward (ur.), The Future of Journalism in the Advanced Democracies, 39-50. Hampshire, Burlington: Ashgate. Anderson, Peter J. in Geoff Ward. 2007. Introduction. V: P. J. Anderson in G. Ward (ur.), The Future of Journalism in the Advanced Democracies, 3-16. Hampshire, Burlington: Ashgate. Bennett, W. Lance. 2003. News: The Politics of Illusion (Fifth Edition). New York: Longman. Carey, James. 1999. In Defence of Public Journalism. V: T. Glasser (ur.), The Idea of Public Journalism, 49-66. New York: Guilford Press. Craig, David A. 1996. Communitarian Journalism(s): Clearing Conceptual Landscapes. Journal of Mass Media Ethics 11, 2, 107-118. Dahlgren, Peter. 1993. Introduction. V: P. Dahlgren, C. Sparks (ur.), Journalism and Popular Culture, 1-23. London: Sage. Dahlgren, Peter. 1996. Media Logic in Cyberspace: Repositioning of Journalism and Its Publics. Javnost—The Public 3, 3, 59-72. Dahlgren, Peter. 2009. The Troubling Evolution of Journalism. V: B. Zelizer (ur.), The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness, 146-161. London: Routledge. Dahlgren, Peter in Colin Sparks, ur. 1991. Communication and Citizenship: Journalism and the Public Sphere. London: Routledge. Deuze, Mark. 2004. What is Multimedia Journalism? Journalism Studies 5, 2, 139-152. Donsbach, Wolfgang in Bettina Klett. 1993. Subjective Objectivity. How Journalists in Four Countries Define a Key Term of their Profession. Gazette 51, 53-83. Dewey, John. 1927/1999. Javnost in njeni problemi. Ljubljana: Založba FDV. Erjavec, Karmen in Melita Poler Kovačič. 2004. Rutinizacija slovenskog novinarstva u razdoblju društvene tranzicije. Medijska istraživanja 10, 1, 5-21. Ettema, James in Theodore Glasser. 1998. Custodians of Conscience. New York: Columbia University Press. Franklin, Bob. 1997. Newszak and News Media. London: Arnold. Gans, Herbert J. 2003. Democracy and the News. New York: Oxford University Press. Glasser, Theodore L. 1992. Objectivity and News Bias. V: E. D. Cohen (ur.), Philosophical Issues in Journalism, 176-185. New York: Oxford University Press. Glasser, Theodore L., ur. 1999. The Idea of Public Journalism. New York: Guilford Press. Hallin, Daniel C. in Paolo Mancini. 2004. Comparing Media Systems: Three Models of Media and Politics. Cambridge: Cambridge Universtiy Press. Hardt, Hanno. 1996. End of Journalism: Media and Newswork in the United States. Javnost—The Public 3, 3, 21-41. Hardt, Hanno. 2003. Myths for the Masses. Oxford: Blackwell. Hardt, Hanno in Bonnie Brennen, ur. 1995. Newsworkers. Minnesota: University Minnesota Press. H0yer, Svennik. 1996. Can »Objectivity« Save the Autonomy of Journalism? Some Critical Remarks. Javnost—The Public 3, 3, 73-80. H0yer, Svennik in Horst Pöttker, ur. 2005. Diffusion of the News Paradigm 1850-2000. Götteborg: Nordicom. u S 5 O £ IR O C « 00 m LO Iggers, Jeremy. 1999. Good News, Bad News: Journalism Ethics and Public Interest. Boulder: Westview Press. Janowitz, Moriss. 1975/2008. Professional Models of Journalism: The Gatekeeper and the Advocat. V: H. Tumber (ur.), Journalism: Critical Concepts in Media and Cultural Studies (Volume II), 45-56. Oxon, New York: Routledge. Košir, Manca. 1994. Razkriti prikrito in napisati zgodbo. V: M. Šuen, Preiskovalno novinarstvo, 9-17. Ljubljana: Založba FDV. Košir, Manca. 2003. Surovi čas medijev. Ljubljana: Založba FDV. Kovach, Bill in Tom Rosenstiel. 2001. The Elements of Journalism: What Newspeople Should Know and the Public Should Expect. New York: Three Rivers Press. Lippmann, Walter. 1922/1999. Javno mnenje. Ljubljana: Založba FDV. Löffelholz, Martin. 2008. Heterogeneous - Multidimensional - Competing: Theoretical Approaches to Journalism - an Overview. V: M. Löffelholz, D. Weaver (ur.), Global Journalism Research: Theories, Methods, Findings, Future, 15-27. Malden: Blackwell. Luthar, Breda. 1998. Politika teletabloidov. Ljubljana: Open Society Institute. Luthar, Breda. 2004. Ljudstvo: uporaba anket javnega mnenja v novinarstvu. Teorija in praksa 41, 3/4, 663-677. McNair, Brian. 1998. The Sociology of Journalism. London: Arnold. McNair, Brian. 2000. Journalism and Democracy: An Evaluation of the Political Public Sphere. London: Routledge. McManus, John H. 1994. Market-Driven Journalism: Let the Citizen Beware?Thousand Oaks: Sage. Merritt, Davis. 1995. Public Journalism and Public Life: Why Telling the News is Not Enough. Hillsdale, Hove: Lawrence Erlbaum Associates, Publishers. Nip, Joyce. 2006. Exploring the Second Phase of Public Journalism. Journalism Studies 7, 2, 212-236. Oblak Črnič, Tanja. 2007. Spletno novinarstvo skozi optiko novinarjev. Družboslovne razprave 23, 54, 43-64. Örnebring, Henrik in Anna Maria Jönsson. 2004. Tabloid Journalism and the Public Sphere. A Historical Perspective on Tabloid Jouranlism. Journalism Studies 5, 3, 283-295. Pinter, Andrej. 2005. Sodobne teorije javne sfere. Ljubljana: Založba FDV. Poler Kovačič, Melita. 2003a. Komunitaristični pristopi k novinarstvu: naslovnik kot subjekt. Teorija in praksa 40, 2, 207-228. Poler Kovačič, Melita. 2003b. Preiskovalno novinarstvo, ustvarjanje škandalov in novinarska etika. Teorija in praksa 40, 2, 207-228. Poler Kovačič, Melita. 2004a. Podobe (slovenskega) novinarstva: o krizi novinarske identitete. V: M. Poler Kovačič in Monika Kalin Golob (ur.), Poti slovenskega novinarstva - danes in jutri, 85-112. Ljubljana: Založba FDV. Poler Kovačič, Melita. 2004b. Novinarska (iz)virnost: Novinarji in njihovi viri v sodobni slovenski družbi. Ljubljana: Založba FDV. Poler Kovačič, Melita. 2005. Kriza novinarske odgovornosti. Ljubljana: Založba FDV. Poler Kovačič, Melita in Karmen Erjavec. 2008. Mobi Journalism in Slovenia. Is This Really Citizen Journalism. Journalism Studies 9, 6, 874-890. Resnick, David. 1998. Politics on the Internet: the Normalization and the Public Sphere. V: C. Touluse in W. T. Luke (ur.): The Politics of Cyberspace, 48-68. London: Routledge. Rosen, Jay. 1996. Getting the Connections Right: Public Journalism and the Troubles in the Press. New York: Twentieth Century Fund Press. Schiller, Dan. 1981. Objectivity and the News: The Public and the Rise of Commercial Journalism. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Schudson, Michael. 2000. The Sociology of News Production Revisited (Again). V: J. Curran in M. Gurevitch (ur.), Mass Media and Society (Third Edition), 175-200. London: Arnold. Schudson, Michael. 2003. The Sociology of News. New York, London: W. W. Norton & Company. Schudson, Michael. 2005. The Emergence of the Objectivity Norm in American Journalism. V: S. H0yer in H. Pöttker (ur.): Diffusion of the News Paradigm 1850-2000, 19-36. Götteborg: Nordicom. Sparks, Colin. 1996. Newspapers, the Internet and Democracy. Javnost—The Public 3, 3, 43-58. Splichal, Slavko. 1988. Izobraževanje, etika in profesionalizacija novinarstva. Teorija in praksa 25, 5, ^ 619-624. CO Splichal, Slavko. 1992. Izgubljene utopije? Paradoksi množičnih medijev in civilne družbe v ^ postsocializmu. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju. Ljubljana: Založba FDV. Splichal, Slavko. 2000. Novinarji in novinarstvo. Javnost—The Public 7, suplement (Vregov zbornik), 47-56. Splichal, Slavko. 2002. The Principle of Publicity, Public Use of Reason and Social Control. Media, Culture & Society 24, 1, 5-26. Splichal, Slavko in Colin Sparks. 1994. Journalists for the 21st Century: Tendencies of Professionalization Among First-Year Students in 22 Countries. Norwoord: Ablex. Splichal, Slavko. 2009. Slovensko politično novinarstvo v evropski perspektivi. Javnost—The Public 16, suplement, S5-S21 Strömbäck, Jesper. 2005. In Search of a Standard: Four Models of Democracy and Their Normative Implications for Journalism. Journalism Studies 6, 5, 331-345. Tuchman, Gaye. 1999/2008. Objectivity as Strategic Ritual: An Examination of Newsmen's Notions of Objectivity. V: H. Tumber (ur.): News: A Reader, 297-307. Oxford: Oxford University Press. Tumber, Howard. 2008. Editor's Introduction: Journalism: Critical Concepts in Media and Cultural Studies. V: H. Tumber (ur.), Journalism: Critical Concepts in Media and Cultural Studies (Volume I), 1-17. Oxon: Routledge. Thussu, Daya Kishan. 2009. News as Entertainment: The Rise of Global Infotainment. London: Sage. Vobič, Igor. 2007. The Normalization of the Blog in Journalism: Online Newspapers of Slovene Traditional Media. Medijska istraživanja 13, 2, 59-83. Waisbord, Silvio. 2000/2008. Watchdog Journalism in Historical Perspective. V: H. Tumber (ur.), Journalism: Critical Concepts in Media and Cultural Studies (Volume IV), 162-188. Oxon: Routledge. Zelizer, Barbie. 2004. Taking Journalism Seriously: News and the Academy. Thousand Oaks: Sage. Zelizer, Barbie, ur. 2009. The Changing Faces of Journalism: Tabloidization, Technology and Truthiness. London: Routledge. • Home page: http://www.javnost-thepublic.org; http://www.euricom.si • Established in 1994 • 4 issues per volume: April, June, October, December; occasional supplements • Indexed and Abstracted in: Communication Abstracts, Current Contents/ Social & Behavioral Sciences, International Bibliography of Periodical Literature (IBZ), International Bibliography of the Social Sciences (IBSS), Linguistics and Language Behavior Abstracts (LLBA), Peace Research Abstracts, Research Alert, Sage Public Administration Abstracts, ScienceDirect, Scopus (Elsevier), Social Sciences Citation Index (SSCI), Social SciSearch, Sociological Abstracts Javnost - The Public U S i 0 £ * 1 * IR O C « o Journal of the European Institute for Communication and Culture Javnost - The Public, an interdisciplinary peer-reviewed social and cultural science journal published by the European Institute for Communication and Culture in association with the Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, addresses problems of the public sphere on international and interdisciplinary levels. It encourages the development of theory and research, and helps understand differences between cultures. Contributors confront problems of the public, public communication, public opinion, public discourse, publicness, publicity, and public life from a variety of disciplinary and theoretical perspectives. Editorial board Editor: Slavko Splichal, University of Ljubljana Associate Editors: Hanno Hardt, University of Ljubljana; Rudi Rizman, University of Ljubljana; Darko Štrajn, University of Ljubljana Editorial Advisory Board: Muhammad Ayish, University of Sharjah; Carlos Barrera, University of Navarra, Pamplona; Kees Brants, University of Amsterdam; Jean Claude Burgelman, Joint Research Centre, Seville; Andrew Calabrese, University of Colorado at Boulder; Peter Dahlgreen, University of Lund; Terry Flew, Queensland University of Technology, Brisbane; Tatsuro Hanada, University of Tokyo; Teresa M. Harrison, University at Albany; Nicholas Jankowski, University of Nijmegen; Olessia Koltsova, Higher School of Economics, St. Petersburg; Risto Kunelius, University of Tampere; Ed McLuskie, Boise State University; Breda Luthar, University of Ljubljana; Vincent Mosco, Queen's University, Kingston; Horst Poettker, University of Dortmund; Philippe Joseph Salazar, University of Cape Town; Trine Syvertsen, University of Oslo; Colin Sparks, Westminster University, London; Daya Thussu, Westminster University, London; Janet Wasko, University of Oregon at Eugene; Yuezhi Zhao, Simon Fraser University, Burnaby; Liesbet van Zoonen, University of Amsterdam. DEPOLITIZACIJA POLITIČNEGA PRIMER OBRAVNAVANJA POLITIČNIH TEM V jernej PIKALO SLOVENSKIH DNEVNIKIH ANDREJA TRDINA Povzetek Prispevek se ukvarja z depolitizacijo političnega skozi primer obravnavanja političnih tem v slovenskih dnevnikih. Depolitizacijo opredeli kot vzporedno potekajoča procesa neoliberalizma in globalizma, ki jima je skupna politika manjšanja vpliva demosa na demokratične odločitve političnih skupnosti. Z empirično vsebinsko analizo dnevnih časopisov v Sloveniji v letih 1990, 1995, 2000 in 2005 pokaže na depolitizacijske spremembe: povečevanje sklicevanja slovenskih virov na mednarodne akterje skozi leta, na vedno večjo depersonaliziranost mednarodnih akterjev, na katere se sklicujejo slovenski viri, na z leti vedno večjo sporazumnost slovenskih političnih virov pri sklicevanju na privatizirane gospodarske akterje, na vedno manj upovedenih nesoglasij ter vedno več personaliziranih ekonomskih akterjev. Jernej Pikalo je izredni profesor politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, e-pošta: jernej.pikalo@fdv.uni-lj.si. Andreja Trdina je mlada raziskovalka v Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, e-pošta: andreja.trdina@fdv.uni-lj.si. rN UD cn in si o o rN $ £ 3 a 0 £ I * (R o C K Sie wissen dass nicht, aber sie tun es. (Marx) Uvod Politična participacija se v sodobnih demokracijah niža. Kljub globalni razširjenosti demokracije ter globalni sprejemljivosti demokratičnih načel in procesov je vsako leto manj in manj državljanov pripravljeno sodelovati v političnih procesih in javnih razpravah. Politična participaci a (formalna in neformalna) vztrajno pada tako v razvitih kot novih demokracijah. Razlike med starimi in novimi demokracijami so v obsegu padanja participacije in različnimi deleži po starostnih skupinah državljanov. Razlike nastajajo tudi zaradi kulturnih in družbenih dejavnikov v posameznih političnih skupnostih (demokratičnih tradici , religioznih vzorcev, zakonske obveznosti/neobveznosti sodelovanja na volitvah itn.). Razlike so tudi v nižanju formalne in neformalne participacije, ko v nekaterih političnih skupnostih na račun padanja formalne participacije rastejo neformalne oblike. A vse te razlike ne spremenijo dejstva, da smo že skoraj dve desetletji soočeni z jasnim trendom upadanja politične participacije. Padanje je zaskrbljujoče, ker je participacija osnova delovanja demokratičnih skupnosti. Brez participacije državljanov ni demokratičnih političnih skupnosti. Za sodobno politiko se zdi, da državljanov ne zanima več. Sodobnega človeka, vpetega v celo vrsto mrež družbenih odnosov, politika in politično le stežka animirata, da bi sodeloval pri političnih procesih. Kot da je državljanom vedno manj mar za skupno dobro, kot da jih vedno manj zanimata sodelovanje pri zadevah skupnosti ter (so)ustvarjanje javnega mnenja. Kot da skupno dobro ne bi bilo nekaj, kar se tiče vseh, nekaj, kar ni dosegljivo vsakemu posamezniku, ampak samo skupnosti kot kolektivu. Kot da skupno dobro ni nekaj, kar naj bi skupnost in vsi posamezniki pozitivno vrednotili, nekaj, kar je normativno v smislu napotila delovanju skupnosti, da bi se ohranila in napredovala. Kontinuirana razprava o skupnem dobrem je primarna politična razprava vsake politične skupnosti, obenem y pa tudi njen nikoli dokončani, vedno fluidni končni rezultat. Politika je, inter alia, torej tista aktivnost, s katero državljani mediiramo različne partikularne interese v smeri oblikovanja skupnega interesa. Eden od ključnih namenov politike kot procesa je dogovarjanje o skupnem dobru in njegovem uresničevanju. Po teoriji racionalne izbire politiko potrebujemo takrat, kadar kolektivni interes ali cilj ne more biti zadovoljen zgolj z uresničevanjem posameznih lastnih interesov. Politika je način, kako z vnaprej določenimi postopki pridemo do kolektivnih odločitev, ki so dobre za čim večji del skupnosti. Nihče npr. ne more zgolj uresničiti lastne želje po čistem okolju, če je obenem ne uresničujejo tudi drugi. Skupno dobro varnosti v skupnosti je mogoče uresničiti zgolj kolektivno. Politika je način, da se na avtoritativni način določi regulativa, ki pomeni uresničevanje in zagotavljanje temeljnega skupnega dobra. Moderna politika naj bi bila upravljanje z usodo skupnosti. Od vestfalskega miru leta 1648 je politika teritorializirana, kar pomeni, da politične skupnosti, ki živio na določenem ozemlju, na različne načine (demokratično, semidemokratično, n- ■ > - j'' - —i ■--■*■ ■ * ■ ■( i ■ • ' ■ • ' -....... -- ......... -- \ - ■ -- ■ * ■ -...........■ - ................ avtoritarno, totalitarno itn.) upravljajo z lastno usodo. Predpostavka je, da so politične skupnosti v upravljanju z lastno usodo avtonomne (notranja suverenost) ^ in neodvisne od vmešavanja drugih političnih skupnosti (zunanja suverenost). S LO procesi globalizaci'e, ki smo jim poudarjeno priče v zadnjih štiridesetih letih, se je temeljna predpostavka upravljanja z lastno usodo pomembno spremenila. Procesi PO globalizaci'e so spremenili (ne nujno oslabili ali ojačali) odločanje v političnih skupnostih. Odločanje ni več zgolj odvisno od skupnosti same, ker so zaradi prepletenosti transnacionalnih procesov politične skupnosti postale podvržene procesom, katerih izvor je zunaj meja skupnosti. Prav tako zaradi globalizaci'ske medpovezanosti odločitve neke politične skupnosti ne vplivajo več samo na »njenem« ozemlju, temveč prek njega. Zaradi globalizatij skih procesov so sicer diskretni dogodki postali povezani, svet se je »skrčil« v smislu časa in prostora (Castells 1996; Harvey 1989). Zaradi teh (in še mnogih drugih) dejavnikov danes veje globok pesimizem, ali je nacionalna politika sploh še proces, s katerim politične skupnosti upravljajo z lastno usodo. Ali lahko politične skupnosti sploh še dosežejo primerne dogovore in ali je prava pot za to politični proces? Današnja vseprisotna negativna konotaci a političnega in vdanost v usodo skupnosti je zgolj površinski odraz veliko bolj problematičnega in globljega stanja odnosa do politike. Medtem ko je bila včasih politika način ustvarjanja javnega dobrega in medtem ko je bila politika način, s katerim je demokratična politična skupnost nadzorovala svoje oblastnike, je danes politika vse prej kot to. Politika v današnjih razvitih demokratičnih skupnostih je na eni ravni političnega diskurza postala zmerljivka, aktivnost nevredna resnega dela in intelektualnega napora. Na drugih ravneh pa se politično pospešeno utaplja v ekonomskem, naravnem in ponaravljenem dojemanju/oblikovanju družbenih in političnih odnosov, ki se hoče znebiti politike kot tiste dejavnosti, ki se samo vmešava v »naravne« procese najučinkovitejše alokatije blaga/ljudi. Politika je vedno bolj dojeta kot dejavnost maksimizaci'e lastnih interesov, način osebnega bogatenja, širjenja lastnega vpliva in reprodukci'e ideologie partikulariziranih političnih akterjev. Do konca šestnajstega ter začetka sedemnajstega stoletja je v zahodnem svetu prevladovala aristotelovska ideja, da je politika visoka umetnost ohranjanja republike. Res publica (javna stvar) je mesto in prostor skupnega dobra. V večini primerov je šlo za to, da so se posamični interesi podredili skupnemu interesu celotne skupnosti. Politika je bila način razreševanja konfliktov v skupnosti ter zagotavljanja skupnih dobrin (varnosti, družbene kohezi'e, dobrega v skupnosti na splošno) (Hay 2007, 8). Na začetku sedemnajstega stoletja se paradigma spremeni, nič več ni ključna dobrobit skupnosti, pač pa dobrobit in interes države (raison d'etat). Naloga politike je postalo ohranjanje države, ne več skupnosti. Na državo pa se od Machiavel-li'evega Vladarja naprej navezuje ideja, da gre za kristalizacijo politične moči in oblasti v rokah enega vladarja ali skupine skozi nadzor nad javnimi instituci'ami (ibid.). Raison d'etat je torej interes vladajoče skupine. Viroli (v Hay 2007, 9) je zelo nazorno pokazal, da je Machiavelli dosledno uporabljal izraz politico, kadar je šlo za vprašanje države, in republika, kadar je šlo za vprašanje aristotelovskega (kon-vencionalnega) pomena republike kot skupne stvari. S tem je še ohranjal distinkci'o med enim in drugim pomenom, ki pa se je sčasoma zlil. Država je postala sinonim za politično skupnost, s socialnimi revoluci'ami 18. stoletja in z nacionalnimi gibanji 19. stoletja pa je postala navezana na politizirano etnip, narod. Situaci'a v Sloveni^ je podobna kot v večini razvitih demokratičnih skupnosti. Politika je večinsko dojeta kot negativna dejavnost za promoci o ozkih ekonomskih ali političnih interesov posameznikov ali skupin. Zadnjih deset let je vsepri- sotna teza o vmešavanju politike v vse pore življenja, ki jo zvesto spremlja teza o potrebnosti omejevanja politike kot reakcija. Čeprav bi bilo mogoče pričakovati, da se bo po uveljavitvi večstrankarskega političnega sistema, začetnih problemih in spodrsljajih, na Slovenskem politika uveljavila kot način reševanja družbenih konfliktov in mediacije interesov, se to ni zgodilo. Slovenska politična skupnost je prevzela sistem pluralizma strankarskih interesov, se na ta način navidezno politizirala, dejansko pa je ohranila stare negativne vzorce razmišljanja o politiki in političnem oz. jih perpetuirala iz zakladnice lastne politične kulture. Prevzeta je bila forma demokratičnih političnih instituci in njihovega delovanja, kar pa je zgolj nujni, ne pa seveda tudi zadostni pogoj za polno uveljavitev demokracije. Politika ni dojeta kot način reševanja konfliktov v skupnosti. Razlogov za negativno dojemanje politike in njenih procesov na Slovenskem je več. Eden je v korporativni politični kulturi, ki v nasprotju z liberalno ne gradi na političnih, temveč na funkcionalnih interesih in z njimi povezanim predstavništvom (Lukšič 2006). Nacionalni interesi se ne oblikujejo v političnem procesu, temveč v zunajpolitičnih arenah (cf. Rus 1992, 28). Ključna dejavnost korporativne politične kulture je ohranjanje skupnostnega političnega telesa. Na Slovenskem je skrb za ohranjanje narodovega telesa (kot politizirane etnije) primarno prevzela kultura. Kultura (predvsem literatura) je bila privilegirana dejavnost »občevanja s samim slovenskim 'bistvom'« (Rupel v Lukšič 2006, 59). V letih med 1848 in 1948 naj bi po Ruplu (ibid.) bila literatura v neposredni bližini »komandnega stolpa«, pretirana literarizacija pa je velikokrat šla na škodo resnega razmisleka o socialnih in političnih vprašanjih. Kocbek (ibid.) je pretirano poudarjanje kulturne funkcije malega naroda in literariziranje označil kot napako narodove elite: »Ta samokulturna miselnost je izraz bodisi neživljenjskega idealizma bodisi zgolj izkustvenega defetizma: oba sta naperjena proti politični naravi malega naroda, to je proti osnovam našega lastnega boja.« Tudi v novejši literaturi je mogoče zaslediti celo vrsto negativnih konotaci politike: »Skozi vso zgodovino opazujemo isto. Človek postane zloben predvsem zaradi politične, se pravi strankarske pripadnosti« (Trstenjak v Lukšič y 2006, 74). Kardelj je na temelju takih in podobnih sentimentov o politiki razvil sistem samoupravne demokracije, katerega temeljni cilj je bil izražanje interesov resničnega človeka, ne pa kakega politiziranega abstraktnega individuuma. Kardeljevo videnje je mogoče brati globlje, na terenu politične ekonomije, v odnosu med uporabno in menjalno vrednostjo. Lukšič (1994, 17) piše, da je politični pluralizem v primerjavi s korporativizmom teren abstraktne menjave, kjer šteje edino menjalna vrednost. Tako politiko je mogoče opisati z metaforo trga, kjer se blago (politične ideje, interesi ...) izmenjujejo glede na menjalno vrednost. Po drugi strani pa je korporativizem teren uporabne vrednosti, ki je ne zanima menjalna vrednost blaga, pač pa njegova uporabna vrednost v funkciji ohranjanja korporativnega telesa pri življenju. Politično telo torej vzdržuje izražanje interesov resničnega človeka, ne pa politiziranega abstraktnega individuuma. Med razloge za slovensko negativno gledanje na politiko je mogoče šteti tudi neobstoj pravih profesionaliziranih političnih elit. Slovenja v zgodovini ni razvila oblastnih struktur po vzoru drugih držav v Evropi. Na Slovenskem nikoli nismo C > imeli lastne aristokracije, meščanstvo je bilo šibko, socialistične elite niso bile zgolj politične elite, temveč so v skladu s Kardeljevim funkcionalističnim gledanjem ^ na politiko predstavljale vse mogoče realne interese, ne zgolj političnih. Tudi v LO času po uvedbi strankarskega pluralizma in politične demokracij e je v Sloveni^ zelo malo profesionalnih politikov, ki bi bili zgolj to in katerih identiteta bi bila LO navezana zgolj na politiko. Ker politika ni hvalevredna dejavnost, redkokdo sploh hoče biti politik. Odziv članov politične skupnosti na tako vlogo politike zato ni presentljiv. Vedno manj verjamejo, da je politika iskanje skupnega dobra, urejanja odnosov v skupnosti ter upravljanja z usodo skupnosti, kar se kaže v nižanju politične parti-cipaci'e. Konvencionalna razlaga tega političnega fenomena bi bila, da državljani več ne verjamejo v politične procese kot načine reševanja odprtih vprašanj, zato politična participacija pada. A v tem prispevku se želimo odmakniti od take razlage oz. jo nadgraditi. Pokazali bomo, da je depolitizacij' a političnega (tudi) zavesten politični proces, ki želi predrugačiti dojemanje politike in posledično delovanje političnih skupnosti. Skozi empirično vsebinsko analizo dnevnih časopisov v Republiki Sloveniji v letih 1990, 1995, 2000 in 2005 bomo pokazali, kako se je politično depolitiziralo v časopisih. Pokazati želimo na konstruktivistično vlogo medi'ev pri vzpostavljanju védenja o politiki, političnem in politični skupnosti. Časopisov ne dojemamo zgolj kot odsev družbenih odnosov ali medi'ev za prenos informaci, temveč jih razumemo kot reprezentacijo in posledično vir družbene konstrukci'e pomena realnosti.1 Novinarstvo, ki se uresničuje v medi'ih, nam »kot posebna vrsta produkci'e in distribute védenja« (Splichal 2000, S47) osmišlja svet in lasten prostor v njem. V tej luči ustvarjanja smisla lahko novinarsko delo razumemo kot simbolno manipulacijo (Splichal 2000, S48). Hartley (2004, 182) trdi, da je osmišljevanje realnosti vaja v discipliniranju družbenega delovanja na podlagi diskurza. Novinarstvo je za Hartleyja (ibid.) »proizvodnja realnega skozi pogled«. Novinarstvo v medi ih proizvaja družbeni diskurz kot disciplinarajoči pogled, kot verjetnost diskurzivne vizi|'e. Medi|'i kot kulturni režim reprezentaci torej vzdržujejo družbo v času in podpirajo nek specifičen režim resnice v določenem družbenozgodovinskem kontekstu. Vprašanje, ki se zato poraja, je, ali politični in ekonomski akterji ter medi i sploh vedo, kaj počnejo. Ali vedo, da (re)producirajo diskurz depolitizaci|'e in tako pomembno vplivajo na delovanje in dojemanje politike, političnega ter politične skupnosti? Problem depolitizaci|'e je, med drugim, kako dojemamo politiko in kaj si mislimo o nalogah politike. Kaj je narava politike? Čemu je politika namenjena? Politike je pogosto slišati, da je depolitizaci|'a potrebna, da se npr. v Veliki Britani'i finančno ministrstvo ne bi vmešavalo v določanje obrestnih mer2 ali da ne bi Downing Street določal članstva v lordski zbornici, pač pa za to imenovana neodvisna komisi'a. Vse z namenom čim manjšega vmešavanja političnega. V strukturi takega razmišljanja gre za dojemanje politike kot slabe, kot malovolentne sile, ki ne opravlja svojega dela. Politiki so posvojili negativno videnje politike, pesimistično, ki terja vprašanje, ali mogoče politiki sami dvomip o svojih sposobnostih zagotavljanja tistega, za kar so bili izvoljeni. Ali tega ne vedo, kaj počnejo, ali pa vedo še predobro? Ali gre za ideologip depolitizaci|'e kot logični odgovor na neoliberalne pritiske? Politika depolitizacije Marx (1980, 37) v svoji znameniti frazi v prvem delu Kapitala poda verjetno najosnovnejšo definici|'o ideologie: Sie wissen das nicht, aber sie tun es.3 Tega ne vedo, a vendarle to tako počnejo. Marxov stavek je mogoče brati na dva načina: prvič, da je ključni problem tistih, ki ne vedo, na strani predstave, na strani iluzi'e védenja: Saj ne vedo, kaj v resnici delajo. Ideologia je v tem, da ljudje ne vedo, kaj v resnici delajo, ne vedo, da imajo napačno predstavo o družbeni realnosti, ki ji pripadajo (Žižek 1994, 314). Marxov stavek pa je mogoče brati tudi na način, ki sugerira, da ni problematična samo predstava o realnosti, pač pa tudi družbena realnost sama. Tisto, česar ljudje ne vedo, je, da tudi njihovo družbeno realnost vodi predstava, da je družbena realnost konstrukt te predstave. A Marxovo formulo je mogoče prebrati še drugače: Kaj pa če ljudje zelo dobro vedo, kako stvari v resnici stoji'o, a jih kljub temu še vedno opravljajo, kot da tega ne bi vedeli? Problem depolitizaci'e političnega, enega ključnih političnih procesov zadnjih tridesetih let, je treba brati točno skozi te tri interpretacie Marxove formule: ali akterji (politični, ekonomski, medi'ski) res ne vedo, kaj delajo, pa vendarle to tako počnejo, drugič, ali ne vidij, da problem ni samo predstava o realnosti, pač pa je problem v strukturni prisili, discipliniranju pogleda na realnost samo, in tretjič, kaj pa če zelo dobro vedo, kaj počnejo, kaj če je tako početje v njihovem interesu? Ali vsaj nekateri od tistih, ki so jih demokratične politične skupnosti izvolile za svoje predstavnike, zelo dobro vedo, kaj počnejo, a je depolitizaci'a politike in z njo nizka politična participaci'a v njihovem interesu? Pri procesih depolitizaci e političnega gre za dva vzporedno potekajoča procesa: širjenje neoliberalne ideologi e in njenega vpliva ter procese globalizma, specifičnega gledanja na procese globalizaci'e kot vse večje strukturne vpetosti ter odvisnosti političnih skupnosti in njihovih procesov od transnacionalnih procesov in dejavnikov. Procesa je pogojno mogoče opredeliti kot notranji (tj. neoliberalni) in zunanji (tj. globalistični) vir procesov depolitizacii e. Neoliberalni proces depolitizira, ker ne verjame v politične rešitve, ker odreka legitimnost vsakršnemu intervencionizmu politike, ker pravi, da je politično reševanje problemov po svoji naravi neučinkovito, ker gre za vmešavanje v najučinkovitejše alokacie resursov, t. i. naravne procese. Globalizem pa je strukturno determinističen pogled na procese globalizacije, ki obstoječe politične skupnosti postavlja pred rešitev »there is no y alternative«, ki poskuša pokazati na vedno manjše možnosti za iskanje političnih rešitev ter posledično na manjšo sposobnost politike in političnih akterjev. Depolitizacij razumeva na več načinov, med katerimi so: 1. Politična desekularizaci'a: področja in procesi, ki so prej bili v človeških rokah in se je o njih odločalo politično, se prenesejo na nekoga zunanjega, pogosto na področje naravnosti in nujnosti. 2. Transfer področij, ki so še do nedavnega bila pod političnim vplivom in nadzorom, kvazi'avnim akterjem brez političnega nadzora ali z netransparentnim političnim nadzorom. 3. Privatizaci'a: izločanje političnih zadev iz sfere političnega v sfero tržnega. 4. Iskanje vzrokov za politične procese zunaj politike in posledično zavračanje politične odgovornosti. 5. Prenos z nacionalne ravni (kjer efektivna odgovornost obstaja) na nadnacionalno raven, kjer politična odgovornost ni več tako transparentna. 6. Iskanje grešnega kozla (t. i. scapegoating): navidezno prenašanje odgovornosti C > za nacionalne odločitve na tuje oz. mednarodne akterje in strukture. 7. Politika »there is no alternative«: mnenjska nasprotja kot gibalo političnega ^ razpravljanja in politike vse bolj izginjajo. LO Zadeve so politizirane, ko postanejo stvar odločanja, premišljanja, v človeških rokah, kjer prej to niso bile. Najosnovnejša oblika politizaci'e je povezana s širjenjem r^ možnosti človeškega vpliva in odločanja o zadevah, ki so bile prej stvar usode ali ^ nujnosti (vprašanje religioznih tabujev, vedno boljše razlage narave skozi tehnološki in znanstveni napredek, sekularna država kot oblika politizaci'e vs. državi, ki je svojo avtoriteto v zgodovini iskala v božji avtoriteti). Druga oblika politizaci'e je prehod iz zasebne v javno sfero, ko zadeve, ki so prej bile zasebne, postanejo stvar javne debate in javnega odločanja (feminizem, nova družbena gibanja, tudi zasebna podjetja, ko postanejo javne delniške družbe, se s tem obvežejo, da bodo razkrila več informaci javnosti, itn.) (Hay 2007, 80). Hay (ibid., 82-87) depolitizacij opredeli kot proces, obraten od politizaci'e: 1. Predajanje področij ki so še do nedavnega bile zadeve formalnega političnega odločanja, vpliva in nadzora, kvazi'avnim oblastem ali trgu brez političnega nadzora (ibid., 82). Prednosti predaje v manj politizirane arene so za politike in politiko očitne: zadeve, okoli katerih bi lahko potekali javni politični spori, so predane javnim ali kvazi'avnim organizatijam in njihovim uradnikom, da bi sicer politično odločanje izpeljali depolitično oz. navidezno depolitično. Določij se »neodvisni« tehnični kriterij, po katerih poteka tehnicistično odločanje. Politične odločitve tako postanejo stvar uradniških tehniciziranih postopkov, za katere politiki javno niso odgovorni. V Republiki Slovenij je tak primer ustanavljanje javnih agencij Z javnimi agen-ci'ami država (in v njenem imenu Vlada Republike Sloveni'e) ustanavlja telesa za »opravljanje regulatornih, razvojnih ali strokovnih nalog v javnem interesu, če zanje z zakonom ni predvidena druga statusna oblika«. (Zakon o javnih agenci'ah, 2. čl.). Problem javnih agenci v Slovenij je, da so samo navidezno nepolitične oz. nepolitične za potrebe javne podobe, niso pa dejansko nepolitične. Zakon o javnih agenci ah v 19. členu namreč določa, da »direktorja javne agentij e imenuje in razrešuje ustanovitelj na predlog sveta javne agenci'e na podlagi javnega natečaja v skladu s pogoji in kriteriji, določenimi z zakonom in ustanovitvenim aktom«. Tudi člane sveta agenci imenuje vlada, torej so imenovani politično: »Člane sveta imenuje in razrešuje ... ustanovitelj za dobo petih let z možnostjo ponovnega imenovanja«. Politika se torej navidezno umakne iz procesa sprejemanja odločitev, politične odločitve postanejo (kvazi)javne, še naprej pa politika odločilno vpliva na ljudi, ki upravljajo z javnimi agenci ami. Politika tako zavestno depolitizira politične procese. Med to obliko depolitizacije lahko štejemo tudi prenos odgovornosti za določene zadeve na transnacionalno raven. Prehod na skupno valuto evro in prenos monetarne avtonomi'e na skupno Evropsko centralno banko sta primera tovrstne depolitizaci'e, pa tudi prenos pristojnosti na transnacionalne organizaci'e tipa NATO itn. Prenos pristojnosti pa še ni depolitizaci'a, še posebej, kadar gre za prenos med političnimi subjekti z jasnimi odnosi odgovornosti. A v večini primerov transnacionalna odgovornost ni tako jasna kot nacionalna, kanali, po katerih potekajo sistemi odgovornosti, so veliko daljši in manj razviti kot nacionalni, na transnacionalni ravni zaradi vestfalskega sistema suverenih enot ni jasnega sistema odgovornosti, ne obstaja svetovna vlada z jasnimi pooblastili in odgovornostmi, ne obstaja (razen v primeru najhujših kaznivih dejanj proti človeštvu, ki so tudi kršenja najtemeljnejših človekovih pravic) globalni sodni sistem itn. S prenosom zadev na transnacionalno raven se politika znebi potencialno problematičnih vprašanj, obenem pa se transnacionalnost uporablja za izgovor za nepopularne (v pravem pomenu besede) politične ukrepe v notranji politiki (cf. Banjac 2009). Preprostejša oblika depolitizacije je, ko se prej politična zadeva prepusti trgu in tržnim silam. Od poznih sedemdesetih naprej so politične elite v razvitih liberalnih demokracijah vedno več zadev dajale pod okrilje trga. Politično upravljanje je bilo domnevno neučinkovito, zato je vedno več zadev bilo prepuščenih domnevno učinkovitim tržnim mehanizmom. Rezultat tega je bil val privatizaci , ki se je v Veliki Britaniji zgodil konec sedemdesetih in na začetku osemdesetih let, ko je bila na oblasti Margaret Thatcher (Hay 2007, 83). Tudi novi laburizem je nadaljeval s privatizacijami, čeprav na nekoliko drugačen način. Način depolitizacije tega tipa je tudi izogibanje neposrednemu političnemu reguliranju. Namesto političnega reguliranja politični odločevalci odgovornost prenašajo v javno sfero. Odgovornost za okoljsko degradacijo npr. z apelom prenašajo na onesnaževalce v javni sferi (podjetja, posameznike), namesto da bi z neposrednim političnim ukrepanjem in s sprejemom zakonodaje rešili problem. 2. Področja, ki so bila prej v javni sferi, a ne nujno politizirana, se prenesejo na zasebno sfero. Primer take depolitizacije je prenos odgovornosti za okoljsko degradacijo ne samo na onesnaževalce, temveč tudi na končne potrošnike. 3. Depolitizacija kot prehod na področje nujnosti. Gre za fatalizem, tj. verjetje, da sodobnih političnih skupnosti ni več mogoče upravljati s političnimi procesi. Gre za vdajanje v usodo, politično pasivizacijo posameznikov s kontinuiranim vcepljanjem ideje, da ni mogoče politično ničesar spremeniti, da se je mogoče zgolj prilagoditi na videz »zunanjemu dejstvu (!)« in dalje reproducirati obstoječe odnose moči v družbi. Kajti »najglasnejše sporočilo neoliberalizma je, da ni alternative za status quo« (McChesney 2005, 24). V tem pa se kažejo, kot opozarjajo številni avtorji (Mc-Chensey 2005; Laclau in Mouffe 1987; Beck 2000), avtoritarne razsežnosti neolibe-ralnega depolitiziranega diskurza. Slednji namreč na ta način zapira javni politični prostor delovanja, proizvaja depolitizirano prebivalstvo (državljane spreminja v ^ potrošnike) in se s tem postavlja nasproti participatorni demokraciji. Globalizacija kot depolitizacija £ Globalizacija je v letih po koncu hladne vojne postala mantra sodobnega sveta. Podjetnike in politike, politologe in ekonomiste, novinarska peresa in internetne guruje so združile nove možnosti prej politično-ideološko deljenega sveta. Optimizem posthladne vojne je bil na višku, ideološki zmagovalec je visoko vil zastave ^ neoliberalnega kapitalizma. Ljudi različnih interesov, političnih nazorov, družbenih bogastev in geografskih širin je družila podobnost pogleda na procese globalizacije. ^ Verjeli so, da globalizacija obstaja, da je realnost in da s sabo prinaša različne posledice. Veljalo je, da človeštvo živi v obdobju, ko je večji del družbenega življenja določen z globalnimi procesi, v katerih nacionalne kulture, nacionalna gospodarstva in nacionalne meje izginjajo. Osrednja za tako dojemanje je bila ideja hitrega in nedavnega procesa ekonomske globalizacije (Hirst in Thompson 2000, 68). Nekaj primerov takega diskurza: Gospe in gospodje: prišel sem slavit prihodnost. Nikoli v zgodovini naše vrste ni bilo boljše priložnosti za gradnjo višjih življenjskih standardov in ^ varnejšega sveta za vse. Globalizacija je del te priložnosti (Moore 2000). LO IR 0 Globalizacija je dejstvo, s katerim živimo. Procesi globalizacije v svetu se odvijajo naprej in postavlja se vprašanje, kako se v takšnih procesih najbolje C^ znajde posameznik in pa, kar nas bo danes predvsem zanimalo, država, nacionalna država, predvsem manjša država, kot je Slovenja. Ne moremo biti globalni igralec, da bi sami lahko aktivno vplivali na te procese. V večji meri ti procesi vplivajo na nas oz. ustvarjajo okolje, v katerem poskušamo vzpostaviti čim boljšo eksistenco (Drnovšek 2002). Globalizacija je spremenila naša gospodarstva in način, na katerega delamo. ... Ne moremo odkloniti sodelovanja na svetovnih trgih, če želimo uspevati. ... Katerakoli vlada, ki misli, da lahko sama pelje zadeve, misli napačno. Če trgi nimajo radi tvojih politik, te bodo kaznovali (Blair 1999). Znotraj nacionalne države se zmanjšuje doseg politike in nacionalna država ni več sposobna v popolnosti predstavljati javnih interesov. Ne more več odgovarjati na transnacionalne fenomene, ki so rezultat procesa globalizacije (Socialist International 1999). Za globalistični4 diskurz globalizacije je, inter alia, značilen fatalistični pogled na globalizacijo. Globalizacija naj bi bila neizogibna. Predstavljena je kot strukturni okvir, ki prebivalcem planeta določa nove pogoje bivanja - zlata kletka,5 iz katere ni izhoda. Alternative, kot da niso na voljo: ali se bo gospodarstvo globaliziralo ali pa bo umrlo. Ali se bo država pridružila globalnim tokovom ali pa umrla v izolaciji. Država in možnosti političnega odločanja so usodno zaznamovane z zunanjim strukturnim okvirom, ki določa možnosti odločanja. Politično se je depolitiziralo, vzrok za to je zunanji. Depolitiziran globalistični diskurz ima nekaj skupnih značilnosti. Za zgodbe te vrste je značilno teleološko dojemanje procesa globalizacije. Tehnološke spremembe (npr. uvajanje novih in hitrejših komunikaci ) so predstavljene kot gonilna sila razvoja in s tem globalizacije (cf., izmed mnogih avtorjev, npr. Scholte 2000, 74-86; Crook 1997, 5; Mann 1997, 473; Langhorne 2001, xi; Cable 1995, 25, 26). Tehnologija je po teleološkem pojmovanju tista, ki bo pripeljala do boljšega jutri. Napredek v znanosti, tehnologi i in proizvodnji naj bi pomembno določal usodo delavcev, upravljavcev, države in njihovih medsebojnih odnosov. Uvajanje novih tehnologij naj bi povzročalo krizo družbenih in političnih institucij, ki si na vsak način željo ujeti tehnološki napredek in primerno prilagoditi proizvodne odnose. Pri tem je politična nacionalna država še zadnja ovira v globalni kapitalistični akumulaciji.6 Globalizacija je v neoliberalnih zgodbah prikazana kot esencialna (Amoore in drugi 1997, 183; Weldes 2001, 651; cf. Fairclough 1999; Hobson in Ramesh 2002, 7). Bila naj bi nujen okvir, ki ne omogoča alternativ. Prikazana je kot okvir, ki določa parametre političnega in gospodarskega delovanja znotraj modernega kapitalizma. Leon Brittan, podpredsednik Evropske komisije: »Povedano krajše, resne alternative globalizaciji ni. Vse drugo je slepa ulica« (Brittan 1999). Rupel (2002, 3): »Globalizacij a je neizbežna. Globalizacij i se - tudi če bi hoteli - ne moremo več uspešno upirati, saj je že dejstvo.« Esencialne razlage pozabljajo, da je ideja globalizacije rezultat zgodovinsko in družbeno specifičnih pogojev in razmerij, ki določajo, v katero smer bo šla družbena konstrukcija posameznih dogodkov in idej. Interpretiranje globalizacije na način njene neizogibnosti je osnova strukturnega determinizma, ki ne dopušča političnih alternativ. Globalizaci'a naj bi, kot to predstavljajo neoliberalci, težila h konvergenci. Njeni procesi naj bi prispevali k poenotenju oz. pritiskali v smeri poenotenja, ne glede na to, da imamo v procesih globalizaci'e opraviti z različnimi začetnimi temelji in institucionalnimi ureditvami družb, držav ali gospodarstev. Rezultat delovanja globalizaci'skih sil naj bi bila v primeru države konvergenca na ravni nacionalnih držav z odpravo meja za potrebe prehajanja finančnih tokov, proizvodov in storitev (cf. npr. Ohmae 1995; Reich 1993). Na različne države in družbe se gleda kot na objekte brez zgodovinsko in družbeno specifičnih značilnosti, kot da so vsi enaki in jih je treba obravnavati na enak način. Globalisti globalizacijo interpretirajo instrumentalno. Nagibajo se k posploševanju predstavljanja njenih procesov in posledic, da bi lažje predpisali orodja za njeno upravljanje. Brittan (1999): »Globalizaci'a je življenjsko dejstvo in to bo ostala ne glede na ukrepe vlade. Vprašanje ni, ali jo sprejeti ali zavrniti, ampak kako zagotoviti njen potek v pozitivni smeri. Pomembno je, da nacionalne in mednarodne institute sprejmejo vpliv globalizaci'e in primerno odgovorio.« Instrumentalna interpretacij a je eden od temeljev depolitizacije, saj so posplošeni recepti brez upoštevanja družbenih, zgodovinskih in političnih okoliščin vir razmišljanja o ujetosti v usodo. Globalizaci'a je predstavljena tudi kot benigni proces (Amoore in drugi 1997, 184) z blagimi in s pozitivnimi posledicami. Družbeni konflikti, kot posledica instrumentalnega in objektnega dojemanja globalizaci'e in receptov za razreševanja napetosti, naj bi se dogajali samo v fazi prilagajanja procesom globalizaci'e, v novi tranziciji k boljšemu jutri: »Najprej je pomembno poudariti, da je 'postati globalen' za podjetje predvsem proces, ne samo cilj. Je potovanje, pa tudi končna postaja. In za vsako potovanje so značilni težke transformaci'e in prehodi, preden prispemo na cilj« (Hrebiniak v Bargiela-Chiappini 2000, 21). Nove družbene strukture, ki povzročajo konflikte, naj bi bile samo začasen stranski izdelek prestrukturiranja, stvar, ki bo izginila, ko bodo danes uporniške generate odrasle in se akomodi-rale v novem, boljšem načinu življenja. Označevanje globalizaci skih procesov y kot benignih je potrebno za prikaz globalizaci'e kot pozitivnega okvira, ki vpliva na/depolitizira notranjo politiko. Fairclough (2000) je v analizi globalizacij skega diskurza na primeru poročila Svetovne banke o razvoju sveta za leto 1999/2000 (World Bank 2000) opozoril na pomembne vidike globalizaci'e kot vira depolitizaci'e:7 1. Dejavnik sprememb (človeški dejavnik) v govoru o globalizaci'i ni podan,8 v govoru o lokalizaciji pa je. Primeri za globalno raven so: »Mednarodni gospodarski red se razvi'a v visoko integriran in elektronsko povezan sistem.« »Globalizaci'a združuje države sveta.« In na lokalni ravni: »Vključevanje lokalnih skupin in nevladnih organizaci pri aplikaciji globalnih rešitev je pomembno.« Kontrast se kaže na eni strani v prilagajanju, na drugi pa v aktivnem sodelovanju. Globalizaci'a in globalno gospodarstvo sta predstavljena kot neizogibni in nespremenljivi zunanji dejstvi, ki se jima morajo ljudje, vlade in drugi družbeni dejavniki prilagoditi, brez upanja na spremembe, medtem ko je lokalizaci'a stvar lokalnih skupin in organizaci, ki lahko aktivno posegajo v politiko. C > V citiranih izjavah Blaira ali Drnovška so gospodarske spremembe, ki naj bi bile posledica globalizaci'e, predstavljene kot proces brez človeških oz. družbenih dejavnikov. Ne obstajajo družbeni dejavniki (npr. multinacionalna podjetja, menedžerske elite), ki bi razvi ali in promovirale nove ideje - te se zgolj »pojavijo« same od sebe. Ne obstajajo družbeni dejavniki, ki bi odpirali nove trge - ti se »odprejo« sami od sebe. Posledica tovrstnega razmišljanja o globalizaci i je predvsem depolitizaci a, ki se z vidika države dogaja navznoter in navzven. Globalizacija je predstavljena kot zunanje, nepreklicno dejstvo, ki ni politizirano, na katero ni mogoče politično vplivati, ki je skoraj ponaravljena, torej zunaj dosega človeškega vpliva. Za globa-lizacijo navzven to pomeni, da z njo nihče ne upravlja, da se dogaja sama od sebe, da ni mogoče identificirati interesov in z njimi akterjev, ki vplivajo na globaliza-cijske procese, kar posledično pomeni, da je zunaj dosega političnega upravljanja. Navznoter pa to pomeni, da globalizaci ski procesi s svojim okvirom pomeni o dejavnik strukturne prisile za notranjo politiko, da se čuti vedno bolj nemočna. Pomembna posledica za depolitizaci o je tudi videnje družbenih sprememb kot dogajanj brez akterjev, brez jasnih interesov itn. To je neposredna posledica politike depolitizacije. 2. V globalističnem diskurzu globalizacije gre za odsotnost želje. Nikoli se ne govori o željah in interesih multinacionalk po neomejenih trgih, prosti trgovini, demontaži države itd. V primeru nacionalne politike so interesi veliko jasneje izraženi in transparentni. Lahko gre za željo po samoodločanju ali celo zahtevo po samoodločanju. Neprikazovanje želje izhaja iz prikaza globalizacije kot procesa brez človeškega dejavnika, kot »naravne« zadeve. Pod terminom globalizacija glo-balisti razumevajo posledice, in ne iniciative ter dejanja. Globalizacija ni nekaj, kar najpodjetnejši oz. najambicioznejši željo storiti. Gre bolj za to, kaj se nam dogaja. Gre za anonimne sile s širokim dosegom delovanja, ki naj bi imele prevelik tako obseg kot doseg, da bi bilo mogoče govoriti o njihovem upravljanju (Bauman 1998, 60).9 3. Globalizaci a je predstavljena kot proces sedanjosti, ki ni niti povezana s preteklostjo niti ni rezultat preteklosti oz. zgodovine. Za opisovanje globalizacij-skih procesov se slovnično večinoma uporablja sedanjik, ki ne dopušča nanašanja na preteklost. Sedanjik, ki pomeni tudi brezčasnost, je primeren slovnični čas za opisovanje globalizacij skih procesov, ki niso od nekdaj, ampak so zdaj tu in so nastali ex nihilo. Sedanjost je raztegnjena od preteklosti do neskončne prihodnosti. Brezčasna globalizaci a je vir depolitizaci e, ker ni historično kontekstualizirana, zato se zanjo zdi, da je zunaj dosega človeškega dejavnika. 4. V globalizacijskem govoru je veliko predpisovanja, kaj je treba storiti, in manj tega, kaj se dogaja. Analiza ne govori toliko, kako nekaj je, ampak kako bi moralo biti. Na ta način vstopa globalizaci ski diskurz v polje normativnega določanja zadev, ki ima z analizo globalizacijskih procesov bolj malo skupnega. Politiziran govor se razlikuje od tistega o globalizaciji, saj govori bolj deskriptivno in manj normativno, kar je tudi sicer skladno s prisotnostjo in z analizo človeškega dejavnika in njegove želje kot sestavnega dela politiziranega diskurza. Globalistični pogled na globalizaci o je strukturno determinističen. Globali-zacijo prikazuje kot zunanji okvir, ki državi omogoča ali onemogoča dejanja, ki bi jih lahko storila. Neredko je pretveza nepopularnih ukrepov (t. i. scapegoating oz. iskanje grešnega kozla), ki jih vlade izvajajo z različnimi nameni, pogosto v dobro kapitala (gl. npr. Socialist International 1999). Vprašati se velja, od kod tako deterministično pojmovanje globalizacije? Najpreprostejši odgovor je, da stvari take pač so in da ne moremo ničesar ukreniti. Zunanji pogoji strukture so taki, da ne omogočajo drugačnih, alternativnih dejanj. Že nekoliko bolj analitičen pogled pa razkrije, da je zunanje v globalističnem diskurzu pojmovano kot nekaj objektno ločenega od notranjega. Zunanje ni rezultanta notranjega, zunanji okvir notranjega, odsev dogajanja znotraj države ali nacionalnega gospodarstva, temveč je pojmovano kot nespremenljiva, objektna realnost, kot determinirajoči okvir, ki določa, kaj se lahko stori in kaj ne. Videti je, da ima lastno eksistenco, navidezno nepovezano s čimerkoli. Uporaba globalizacij skega jezika je namenjena depolitizacij, saj predstavlja politiko kot procese, ki jim vsebino neposredno narekujejo dejstva, in se izogiba razmišljanju o izbiri vrednot in družbene, moralne ter politične odgovornosti za take izbire. Procesi depolitizacije v slovenskih dnevnikih po osamosvojitvi Depolitizaci o političnega v Sloveni i želimo preučiti skozi empirično vsebinsko analizo dnevnih časopisov v letih 1990, 1995, 2000 in 2005. Pokazati želimo, kako so se v času in med različnimi akterji dogajali procesi depolitizaci'e. Procese depolitizacije ne dojemamo kot naključne, naravne/ponaravljene politične procese, temveč kot zavestne procese, ki želi o predrugačiti dojemanje politike in posledično spremeniti delovanje političnih skupnosti. Dnevni časopisi imajo pri tem konstruktivistično vlogo medi'ev pri vzpostavljanju védenja o politiki, političnem in politični skupnosti. Ena od tez tega članka je, da je eden ključnih virov depolitizaci'e sklicevanje na mednarodne akterje, ki so večinoma predstavljeni kot depersonalizirani. Akterji se sklicujejo na depersonalizirane mednarodne vire, ker je take vire težko natančno določiti, prav tako je težko določiti njihove interese. Gre za procese »scapegoatinga« (oz. iskanje grešnega kozla) v mednarodnih akterjih, vlogo globalizaci|'e kot zunanjega strukturno determinirajočega vpliva, vlogo globalizaci|'e kot procesa brez akterjev in posledično interesov/želja. V raziskavi smo razlikovali med mednarodnimi y in tujimi akterji, kajti tuji akterji so po navadi personalizirani in natančno določeni. ^ Viri se v prej opisanih procesih depolitizaci'e, ko želi|'o opravičevati svoje poteze £ depolitizaci'e, redkeje sklicujejo na tuje, določljive vire, pa zato raje na mednarodne, nedoločljive vire (problem odgovornosti in transparentnosti). Podatki slovenskih virov kažejo statistično značilno povečevanje sklicevanja slovenskih virov na mednarodne akterje skozi leta (gl. tabelo 1), čeprav je ta povezanost razmeroma šibka. Med vsemi akterji, na katere so se slovenski viri sklicevali leta 1990, je bilo le 2,3 odstotka mednarodnih, leta 1995 se je njihov delež dvignil ^ na 2,9 odstotka, leta 2000 ostal na 2,8 odstotkih, leta 2005 pa je delež mednarodnih akterjev znašal že 4,3 odstotka. Sklicevanje slovenskih virov na slovenske akterje pa rahlo upade (delež slovenskih akterjev se zniža s skoraj 83 odstotkov leta 1990 na 80 odstotkov v letu 2005), medtem ko sklicevanje na tuje akterje ostaja skozi leta približno enako (delež teh vsa leta okoli 15-odstoten). Povečevanje sklicevanja na mednarodne akterje je mogoče interpretirati kot vir politike depolitizaci'e. Slovenski akterji se, med drugim, sklicujejo na mednarodne r...........................................»...........-.................. akterje, kadar želi|'o prikazati nujnost sprejetja nekega ukrepa v smislu strukturnega determinizma. Verjetno je nemogoče vse primere sklicevanja na mednarodne akterje označiti zgolj kot vir za depolitizacij političnega, še posebej, ker se je Slovenia z leti Tabela 1: Sklicevanje slovenskih virov na slovenske, tuje in mednarodne akterje po letih CO _ LO Leto Akter slovenski tuji mednarodni skupaj 1990 8938 1650 244 10.832 82,5 % 15,2 % 2,3 % 100 % 1995 13.725 2542 489 16.756 81,9 % 15,2 % 2,9 % 100 % 2000 7568 1445 260 9273 81,6 % 15,6 % 2,8 % 100 % 2005 12.605 2435 681 15.721 80,2 % 15,5 % 4,3 % 100 % skupaj 42.836 8072 1674 52.58210 81,5 % 15,4 % 3,2 % 100 % X2 = 108,558; sig. = 0; Cramerjev V = 0,032 vedno bolj vključevala v transnacionalne (EU) in mnoge mednarodne organizaci'e (npr. NATO), zato je jasno, da se vedno več akterjev tudi sklicuje na mednarodne akterje. Zanimivo pri tem je, da sklicevanje na personalizirane tuje akterje ostaja bolj ali manj na isti ravni, medtem ko se sklicevanje na večinoma depersonalizirane mednarodne akterje povečuje. Zaradi zadržkov pri interpretacij sklicevanja na mednarodne akterje kot vire depersonalizaci'e nas je zanimala struktura teh akterjev. Pogosto se namreč dogaja, da se politični akterji pri ustvarjanju politike depolitizacije sklicujejo na depersonalizirane mednarodne akterje, do katerih ne poteka jasna lini'a odgovornosti, določljivosti in sledljivosti. To je zelo pogosta praksa pri globalizacij kot viru depolitizaci'e, ko se globalizaci'a predstavlja kot neobvladljiva množina procesov, s katerimi ne upravlja nihče določljiv. Kot je prikazano v tabeli 2, obstaja statistično značilna povezanost med izvorom akterja in ravnjo združenosti akterja (%2 = 822,936; sig. = 0), a je tudi ta razmeroma šibka (Cramerjev V = 0,089). Ta priča o depersonalizacij mednarodnih akterjev, na katere se sklicujejo slovenski viri. Med vsemi mednarodnimi akterji je namreč samo 17 odstotkov posameznikov (med slovenskimi akterji jih je kar 31,6 odstotka, med tujimi celo 39,7), a kar 77,2 odstotka reguliranih skupin (med slovenskimi akterji jih je le 54 odstotkov in med tujimi 44,2 odstotka). Pregled strukture akterjev po letih sicer pokaže trend padanja deleža reguliranih skupin med vsemi mednarodnimi akterji, na katere se sklicujejo slovenski viri (83,1 odstotka v letu 1990, 82,2 v letu 1995, 71,2 v letu 2000 in 73,8 v letu 2005), na račun personalizaci'e teh, v splošnem pa je med mednarodnimi akterji (v primerjavi s tujimi in slovenskimi) višji delež reguliranih skupin in veliko nižji delež posameznikov. Za zgled navajamo primera take depersonalizaci'e iz analiziranih časopisov: Drnovšek je pojasnil potek pogajanj z Brusljem o evropskem sporazumu in začetek postopka za spremembo 68. člena ustave. Omenil je pričakovanje Unije glede uskladitve zakonodaje z evropsko, ki pomeni dokončanje postopka spreminjanja ustave do ratifikacije pridružitvenega sporazuma. ... Po Drnovškovih besedah so storjene poteze zadostne in primerne, čeprav je omenil, da so pričakovanja EU večja (Delo, 24. juni'a 1995). Tabela 2: Deleži različnih ravni združenosti akterjev glede na izvor akterjev Akter Raven združenosti akterja posameznik ohlapna skupina regulirana skupina drugo11 skupaj slovenski 13.453 31,6 % 4794 11,3 % 22.993 54 % 1354 3,2 % 42.594 100 % tuji 3176 39,7 % 1170 14,6 % 3540 44,2 % 116 1,4 % 8002 100 % mednarodni 284 17 % 44 2,6 % 1290 77,2 % 53 3,2 % 1671 100 % skupaj 16.913 32,4 % 6008 11,5 % 27.823 53,2 % 1523 2,9 % 52.267 100 % Janez Potočnik zaradi razlik med financiranjem in vsebino programov v Evropskem svetu in Evropskem parlamentu pričakuje precej razprav. Evropska komisija je po njegovih besedah jasno povedala, da je treba v nadaljevanju pogajanj o novi finančni perspektivi povečati zneske za raziskave, inovacije in izobraževanje, ki omogočajo gospodarsko rast in povečevanje števila delovnih mest (Delo, 24. septembra 2005). Med pomembne vire depolitizacije štejemo vpliv prevladujoče (neoliberalne) ekonomske doktrine na področje političnega. Ta je skrajno skeptična do možnosti politike za sodobno in učinkovito upravljanje javnih zadev, zato sodobne politične skupnosti pri svojem upravljanju pospešeno prevzemajo načela neoliberalne ekonomske doktrine. V skladu z neoliberalno ekonomsko doktrino je trg idealni alokator dobrin, tržna razmerja pa ureja nevidna roka. Politika vedno več človeških odnosov rekonceptualizira kot ekonomske odnose, politično pa vedno bolj skuša upravljati v skladu s spoznanji strateškega menedžmenta. Na institucionalni ravni je tovrstna depolitizacija predajanje področij, ki so bila še do nedavnega zadeve ^ formalnega političnega odločanja, vpliva in nadzora, kvazij avnim oblastem ali trgu brez političnega nadzora. Empirično smo ta proces operacionalizirali kot sklicevanje političnih virov na gospodarske akterje. Politični viri se sklicujejo na gospodarske akterje ter s tem kažejo vedno večji vpliv ekonomističnega jezika, prevladujoče (neoliberalne) ekonomske doktrine in njenih postulatov za delovanje področja političnega. Podatki o sklicevanju političnih virov kažejo na statistično značilno povezanost med letom in področjem delovanja akterja (%2 = 80,912; sig. = 0), na katerega se ti politični viri sklicujejo (gl. tabelo 3). Tudi ta povezanost je razmeroma šibka ^ (Cramerjev V = 0,047). Zanimivo je predvsem leto 2000, kjer sklicevanje političnih virov na politiko naraste na 68,1 odstotka, na gospodarstvo pa pade na 4,6 odstotka. Ena od razlag tega fenomena bi lahko bila, da so leta 2000 poleg leta 1990 (ko pa so prevladovale druge teme, npr. osamosvojitev, gospodarska kriza v Jugoslaviji itn.) edinokrat v analiziranih letih bile splošne volitve, okoli katerih pa po navadi potekajo predvsem politične razprave. Morda lahko najvišje sklicevanje na gospodarstvo v letih 1990 in 1995, upad v letu 2000 in ponovni porast leta 2005 delno pojasnimo tudi s spremembami v ^ postavitvi dnevnikov skozi čas. Te spremembe tematskih sklopov na analiziranih LO A X2 = 822,936; sig. = 0; Cramerjev V = 0,089 straneh opazimo predvsem v Delu in Dnevniku. V primerjavi z letom 1990 na analiziranih prvih treh in zadnji strani v Delu ni posebne sekci'e gospodarstva. LH Druga in tretja stran Dela sta namreč leta 1990 posebej namenjeni notranji politiki in gospodarstvu, druga leta pa dnevnim novicam na splošno, večinoma politiki (poseben sklop gospodarstva na nadaljnjih straneh časopisa, ki v analizo niso bile zajete). Podobno sta v Dnevniku leta 1990 prva in druga stran namenjeni dnevnim novicam, medtem ko leta 1995 in 2000 postane druga stran namenjena skoraj izključno mnenjskim žanrom (v kolumnah, pismih bralcev). Leta 2005, ko sklicevanje na gospodarske vire ponovno naraste, se prispevki mnenjskih žanrov v Dnevniku zmanjšajo na račun dnevnih novic, med katerimi je verjetno tudi nekaj več gospodarskih tem. Na osnovi rezultatov analize in opisanih zadržkov pri inter-pretacii torej ni mogoče popolnoma enoznačno trditi, da se sklicevanje političnih virov na ekonomske akterje z leti povečuje. Tabela 3: Sklicevanje političnih virov na akterje različnih področij delovanja po letih Leto Področje delovanja akterja politika12 gospodarstvo13 drugo14 skupaj 1990 3268 397 1284 4949 66 % 8 % 25,9 % 100 % 1995 4008 553 1879 6440 62,2% 8,6 % 29,2 % 100 % 2000 2039 139 816 2994 68,1 % 4,6 % 27,3 % 100 % 2005 2593 270 1235 4098 63,3 % 6,6 % 30,1 % 100 % skupaj 11.908 1359 5214 18.481 64,4 % 7,4 % 28,2 % 100 % X2 = 80,912; sig. = 0; Cramerjev V = 0,047 Vendar niso pomembni samo deleži različnih akterjev, na katere se politični viri v letih sklicujejo, zanimati nas mora tudi, kako se nanje sklicujejo, kako o njih govorio. Čeprav je leta 2000 občutno manj sklicevanja na gospodarske akterje, se politični viri sklicujejo nanje z več sporazumnosti15 kot druga leta. Leta 2000 politični viri med sklicevanjem na gospodarske akterje v kar 20,1 odstotka primerih jasno izrazio sodelovanje ali pripravljenost na sodelovanje, medtem ko je leta 1990 ta delež le 11,6-, leta 1995 pa 9,6-odstoten. Leta 2005 delež sporazumnosti pri sklicevanju političnih virov na gospodarske akterje ostaja precej visok, in sicer 13,7-odstoten. Skozi leta je tako opaziti vedno več sporazumnosti pri sklicevanju političnih virov na gospodarske akterje, čeprav sklicevanje nanje morda upada. Je pa zanimivo, da se delež sporazumnosti pri sklicevanju političnih virov na politične akterje z leti niti ne spreminja, skozi vsa leta ostaja dokaj visok (20,5 odstotkov v letu 1990, 21,5 v letu 1995, 21,8 v letu 2000 in 19,9 odstotkov leta 2005). Prej navedeni rezultati kažejo, da je stopnja sporazumnosti oz. obseg izraženih nasproti v dnevnem tisku v času manjši. Zmanjšuje se stopnja konfliktnosti med gospodarskimi in političnimi akterji. Na eni strani je to mogoče interpretirati kot normalizaci o akterjev skozi njihovo povečano pripravljenost na sodelovanje. Toda v skladu s tezo Mouffeove (2005) o antagonističnem modelu javne sfere in agonističnem pluralizmu, ki vidi antagonizem kot podlago vsake demokratične politike, se moramo vprašati, ali gre res samo za normalizacijo političnega. Demokratičnost razprave namreč zahteva prav priznavanje konfliktov, nasprotij, namesto da se jih poskuša preseči z apeli k racionalnosti, skupnosti ali sodelovanju. Mnenjska nasprotja so ključno gibalo političnega razpravljanja, a se danes z depolitiziranim neoliberalnim diskurzom s predpostavko »There Is No Alternative« vedno bolj izgubljajo. Razlike med pomeni različnih akterjev se zapirajo, vedno več je rutinskosti, rutinskega interesnega govora uradnih virov, razprava se zožuje. V takem »okolju« je tudi vedno manj priložnosti za državljane, da bi sodelovali v demokratičnih razpravah, gospodarske in politične elite s svojo sporazumnostjo zapirajo prostor razprave in ga s tem depolitizirajo. Kot prikazuje tabela 4, obstajajo med leti statistično značilne razlike v izraženi nesoglasnosti16 ( %2 = 291,584; sig. = 0; Cramerjev V = 0,084). Upovedovanje nesoglasij - od razlik v mnenjih, ki ne pomenijo nujno izključevanja, do ostrega nesoglasja oz. nasprotovanj in negacij - z leti upada. Med vsemi izjavami virov (med vire spada tudi novinar sam, če se ne sklicuje na zunanje vire oz. prisvojene glasove) jih je mnenjsko nesoglasje leta 1995 izražalo 20,2 odstotka, leta 2005 pa je ta delež samo še 12,7-odstoten. Tabela 4: Delež v dnevnikih predstavljene nesoglasnosti po letih U S i 0 £ * i * (R 0 C « UD LO LO Leto Nesoglasnost ni izrecnega nesoglasja izrecna različnost ali ostro nesoglasje skupaj 1990 7305 82,4 % 1558 17,6 % 8863 100 % 1995 10.288 79,8 % 2606 20,2 % 12.894 100 % 2000 6287 85,8 % 1037 14,2 % 7324 100 % 2005 10.283 87,3 % 1493 12,7 % 11.776 100 % skupaj 34.163 83,6 % 6694 16,4 % 40.857 100 % X2 = 291,584; sig. = 0; Cramerjev V = 0,084 Primat ekonomizma in gospodarskih akterjev pri razpravljanju o družbenih temah v dnevnih časopisih je mogoče opaziti tudi v njihovi vedno večji per-sonaliziranosti. Personaliziranost je mogoče povezati tudi s spremembami družbenoekonomskega sistema (prehod v kapitalistični družbeni sistem), ki so deloma bile vpeljane že v Jugoslaviji leta 1988, pomembno pa dopolnjene v Slovenji 1992. leta. Od takrat je Slovenja dobivala vedno jasnejšo osebno lastniško strukturo v gospodarstvu, vzporedno pa je pospešeno gradila tudi regulatorne mehanizme.17 Pri ekonomskih akterjih nas je zanimalo, kaj se dogaja z ravnjo njihove združenosti skozi leta. Podatki pričajo o personalizaci i ekonomskih akterjev v dnevnem tisku skozi leta (gl. tabelo 5). Povezanost med letom in ravnjo združenosti ekonomskih akterjev je statistično značilna (x2 = 445,459; sig. = 0) in srednje močna (Cramerjev V = 0,124). V vseh letih sicer prevladuje govor o ekonomskih akterjih kot reguliranih skupinah, a je opazen trend povečevanja sklicevanja na posameznike kot ekonomske akterje. Med vsemi ekonomskimi akterji je bilo leta 1990 le 8,1 ^ odstotka posameznikov, leta 2005 pa kar 23,1 odstotka. Tabela 5: Raven združenosti ekonomskih akterjev po letih Raven združenosti ekonomskih akterjev Leto posameznik ohlapna skupina regulirana skupina ostalo skupaj 1990 183 8,1 % 452 20 % 1464 64,7 % 163 7,2 % 2262 100 % 1995 351 10,8 % 524 16,1 % 2162 66,4 % 218 6,7 % 3255 100 % 2000 312 19,4 % 331 20,5 % 887 55,1 % 81 5 % 1611 100 % 2005 581 23,1 % 425 16,9 % 1498 59,6 % 8 0,3 % 2512 100 % skupaj 1427 14,8 % 1732 18 % 6011 62,4 % 470 4,9 % 9640 100 % X2 = 445,459; sig. = 0; Cramerjev V = 0,124 Za ilustracijo personalizacije ekonomskih akterjev skozi leta navajamo štiri primere pisanja dnevnikov v različnih analiziranih letih: Leto 1990: Kriza slovenskega gospodarstva, ki se je začela 1989. leta, je vse hujša. V prvih devetih mesecih letos so bile izgube že petkrat večje kot akumulacija. ... Ob ustreznem prestrukturiranju gospodarstva je treba poiskati nove trge za izdelke, in to zunaj jugoslovanskih meja (Delo, 22. novembra 1990). Podjetja morajo že zdaj pripraviti poslovne strategije v skladu s pravili, ki veljajo za družbe v razvitejših zahodnih državah (Delo, 8. junija 1990). Leto 2005: Zdaj ima Žito dvočlansko upravo, poleg Bricla je v njem še Sandi Svoljšak, odgovoren za proizvodnjo in tehnično področje. Tretji član, Marko Rems, ki je vodil finance, je družbo zapustil septembra, potem ko je že konec julija odstopil (Delo, 25. oktobra 2005). Jutri je seja nadzornega sveta Petrola in pričakovati je, da bo predsednik uprave Janez Lotrič odstopil. Uprava bo do imenovanja nove uprave (na skupščini družbe) še bolj okrnjena, saj je prejšnji mesec iz Petrola odšel član uprave za finance in energetiko Vladimir Jančič, Lotrič pa je dal odpoved izvršnemu direktorju Mitji Klavori (menda samo zato, da bi ta odšel iz družbe z odpravnino). V nadzornem svetu Petrola pa že razmišljajo o Lotričevem nasledniku (Večer, 25. oktobra 2005). Pisanje dnevnikov se z leti vedno bolj personalizira, kapital in gospodarski odnosi so v Slovenji (in v drugih posttranzicijskih državah) vedno bolj personalno določljivi. Glede na prejšnje rezultate te raziskave (predvsem jasen trend glede povečevanja stopnje sporazumnosti oz. zmanjševanja obsega izraženih nasprotij v dnevnem tisku) je upravičena domneva, da s privatizacijo lastniške strukture, personalizacijo akterjev in z vedno višjo stopnjo soglasnosti različnih virov prihaja tudi do depolitizacije političnih odnosov. Kjer je še do nedavnega bila živahna javna razprava o gospodarskih temah ali celo načinih vodenja določenih podjetij v družbeni lasti, je s privatizaci o lastniške strukture ta povsem zamrla. Nacionalni gospodarski rezultati so večinoma samo še agregati privatiziranih lastniških odločitev, v katerih ne morejo sodelovati nelastniki. Ključno vprašanje, ki se zastavlja, je, koliko je nova personalizirana lastniška struktura tudi vir politične moči ter kako vpliva na politiko in njeno potencialno depolitizacijo. Zaključek V članku smo želeli prikazati procese depolitizaci e političnega na teoretični in empirični ravni. Skozi empirično vsebinsko analizo dnevnih časopisov v letih 1990, 1995, 2000 in 2005 smo pokazali, kako se je politično depolitiziralo v časopisih. Ugotovili smo, da je prišlo do povečevanja sklicevanja slovenskih virov na mednarodne akterje skozi leta, da so mednarodni akterji, na katere se sklicujejo slovenski viri, depersonalizirani, da se slovenski politični viri z leti vedno bolj in z vedno več sporazumnosti sklicujejo na privatizirane gospodarske akterje, da upovedovanje nesoglasij (razlike v mnenjih, nesoglasja, nasprotovanja, negacije) z leti upada ter da je v dnevnem tisku vedno več personaliziranih ekonomskih akterjev. Izhajajoč iz konstruktivistične vloge medijev pri vzpostavljanju védenja o politiki, političnem in politični skupnosti, lahko zaključimo, da smo tudi na Slovenskem (bili) priče procesom depolitizacije političnega. V zahodnih demokracij ah so procesi politike depolitizacij e potekali vse od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja. Za Slovenijo (in druge (post)tranzicijske države) pa se je zdelo, da je šele z uvedbo strankarskega političnega pluralizma zares postala politizirana. Pogosta kritika nestrankarskega političnega pluralizma je bila, da to ni prava političnost, ker v njej ne prihaja do antagonizma strankarskih ^ in interesnih sil. S to raziskavo lahko dozdajšnjo tezo obrnemo: rezultati empirične raziskave namreč kažejo, da je politika v Slovenji po letu 1990 sicer postala politizirana v smislu strankarskega pluralizma, dejansko pa vedno bolj depolitizirana. Strankarski pluralizem je prinesel antagonizme političnih interesov na ravni spektakla, medtem ko so se najpomembnejše družbene odločitve sprejemale vedno bolj depolitizirano, vedno manj je (bilo) participacije demosa pri najpomembnejših Q zadevah. Vprašanje, ki ostaja, je le, ali politični, ekonomski, medijski akterji res ne vedo, kaj počnejo, pa to vedarle tako počnejo, ali pa zelo dobro vedo, kaj počnejo, in je tako početje celo v njihovem interesu. A (R C > Opombe 1. V izhodišču konstruktivističnega pristopa je, da je pomen stvari konstruiran z uporabo reprezentacijskih sistemov. Kot meni Hall (2004, 46), »konstruktivisti ne zanikajo obstoja materialnega sveta«, vendar ta svet dobi pomen šele v njegovi reprezentaciji. Taka perspektiva ruši predstavo o tem, da imajo stvari v svetu pomen per se ali same po sebi in da je ta pomen transhistoričen. Ker so pomeni razumljeni kot družbeno skonstruirani, in ne apriorni, vnaprej določeni, niso fiksni ter se lahko v času in prostoru spreminjajo. Koncept reprezentacije je vzpostavil nov okvir za razumevanje družbene realnosti. »Pozitivistično predpostavko, da mediji odražajo družbeni svet ..., je v družbeni teoriji popolnoma izpodrinilo stališče, ki pravi, da je svet (so)konstruiran glede na medijske reprezentacije« (Luthar 1998, 7). 2. Eden od prvih ukrepov vlade Tonyja Blaira po prevzemu oblasti 1997. leta. 3. Gre za besedno igro, ki spominja na biblični izrek O Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. 4. Beck (2000) opredeli globalizem kot neoliberalni ideološki pogled na procese globalizacije. Posebej opozori, da globalizem ni edini zveličavni pogled na globalizacijske procese, da obstajajo tudi drugi pogledi, res pa je, da je bil vse do finančne in gospodarske krize v obdobju 2008-2009 to prevladujoč pogled na globalizacijo. 5. Z besedami Friedmana (1999, pog. 5, 18) »zlati prisilni jopič«. 6. Wallerstein (1986) zagovarja nasprotno tezo, da so nacionalne države temelji svetovnega (globalnega) kapitalističnega sistema, ki funkcionira ravno zaradi razlik med njimi. 7. Do podobnih ugotovitev je prišel tudi Flowerdew (2002) pri analizi diskurza globalizacije na primeru Hongkonga. 8. Robertson (1992, 104) opaža v razpravah o globalizaciji tendenco k ignoriranju posameznika. 9. Razliko med univerzalizacijo in globalizacijo je mogoče videti tudi skozi optiko želje. Medtem ko se je na univerzalizacijo gledalo kot na hoten projekt poenotenja, je bila globalizacija vedno videna kot projekt brez skupnega temelja, za katerega nista značilna niti skupna osnova niti skupen cilj. 10. Statistične analize so bile opravljene na 40.857 enotah. Ker so bile te določene z zadnjim virom, ki se je lahko skliceval na vsaj enega in največ tri akterje, smo za analizo sklicevanja na akterje morali na mestih podvojiti ali potrojiti enote tako, da je enoto določal vsak omenjeni akter (vrednosti drugih spremenljivk smo ohranili in jih ustrezno pripisali vsaki novi enoti). Podobno smo storili tudi pri analizah v tabelah 2, 3 in 5. V predstavljenem primeru smo v zbirki podatkov vseh enot, določenih z akterjem, ohranili le enote s slovenskimi viri in primerjali sklicevanje na slovenske, tuje in mednarodne akterje skozi čas. 11. V kategoriji drugo so pri združevanju vrednosti spremenljivke raven združenosti drugi artefakti (v pomenu t. i. outputa delovanja, npr. filmi, knjige, zakoni, sporazumi itd.) in entitete sui generis (npr. javno mnenje) ali pojmi (npr. pluralizem, počastitev). Zabeleženi in kodirani so bili zgolj v primeru, da v enoti ni bilo mogoče identificirati jasno določenih akterjev (posameznike ali skupine). 12. Kategorija politike zajema tako konkretizirane politične institucije na državni in lokalni ravni (predsednika republike, tudi prvo damo, vlado z vladnimi službami in uradi, predsednika vlade, državni zbor s komisijami, predsednika DZ, državni svet, politične stranke, ministre, župane, mestne/ občinske svete, svete krajevnih skupnosti) kot tudi politični režim povsem abstraktno, ko akter ni nek delujoč posameznik ali skupina (na primer ustava, pravna država, strankarstvo, volilni sistem, lokalna samouprava, socialna država, institucija predsednika kot taka). 13. Pod gospodarstvo smo prišteli vse dejavnosti proizvodnje, trgovine in storitev, vključno z gospodarskimi pojmi (stečaj, inflacija, proračun). Sem pa ne spadajo dejavnosti socialne blaginje ali civilne družbe, čeprav so morda organizirane kot profitne. 14. V kategorijo drugo so pri združevanju vrednosti padli tako gospodinjstvo (zasebno okolje, družina, prosti čas) kot tudi socialna blaginja (od šolstva, zdravstva, športa do kulture in umetnosti), civilna družba, cerkev, uprava in vse vrste delovanj, katerih legalnost je problematizirana. 15. Sporazumnost definiramo kot pripravljenost na sodelovanje ali sodelovanje. 16. Nesoglasnost v definiciji zajema le izrecna, jasno upovedena in namenoma razkrita nasprotja v mnenjih (ne strinja se, nasprotuje, zavrača, spodbija ipd.). Tako opredeljena nesoglasnost ne vključuje vsakršnih latentnih razlik v mnenjih, ki morda obstajajo ali jih po svoji interpretaciji lahko pripišemo dvema mnenjema. 17. Višek privatizacije oz. zasebnega določljivega kapitala v Sloveniji je verjetno t. i. tajkunizacija, katere proizvod je bilo nekaj ljudi z izjemnim osebnim bogastvom, ki je slonelo na t. i. drugem koraku privatizacije, to je akumulaciji prej lastniško razpršenega kapitala. cn m m Literatura Amoore, Luise, Richard Dodgson, Barry K. Gills, Paul Langley, Don Marshall in Iain Watson. 1997. Overturning 'Globalisation': Resisting the Theological, Reclaiming the 'Political'. New Political Economy 2, 1, 179-95. Banjac, Marinko. 2009. (Ne)zaželeni sosed: grožnja in varnost v diskurzu evropske imigracijske politike. Časopis za kritiko znanosti 37, 235/236, 90-101. Bargiela-Chiappini, Francesca. 2000. The Discourses of Economic Globalization: A First Analysis. Nottingham: Nottingham Trent University. Neobjavljen rokopis. Bauman, Zygmunt. 1998. Globalization: The Human Consequences. Cambridge: Polity Press. Beck, Ulrich. 2000. What is Globalization? Cambridge: Polity Press. Blair, Tony. 1999. Doctrine of the International Community. Govor v The Economic Club of Chicago, Hilton Hotel, Chicago, 22. april. . Brittan, Leon. 1999. Globalisation: Responding to New Political and Moral Challenges. World Economic Forum, Davos, 30. januar. . Cable, Vincent. 1995. The Diminished Nation-State: A Study in the Loss of Economic Power. Daedalus 124, 2, 23-53. Castells, Manuel. 1996. The Rise of the Network Society: The Information Age, vol. 1. Oxford: Blackwell. Crook, Clive. 1997. The Future of the State. The Economist, 20. septembra, 5-7. Drnovšek, Janez. 2002. Uvod predsednika vlade na seji Strateškega sveta za varnostna vprašanja »Iskanje identitete globalizirani družbi«, 19. julija. . Fairclough, Norman. 2000. Representations of Change in Neo-liberal Discourse. . Fairclough, Norman, ur. 1999. Language in the New Capitalism. . Flowerdew, John. 2002. Globalization Discourse: A View from the East. Discourse & Society 13, 2, 209-225. Friedman, Thomas L. 1999. The Lexus and the Olive Tree. New York: Harper Collins. Hall, Stuart. 2004. Delo reprezentacije. V: B. Luthar, V. Zei in H. Hardt (ur.), Medijska kultura. Kako brati medijske tekste, 33-97. Ljubljana: Studentska založba. Hartley, John. 2004. Novinarstvo in vizualizacija resnice. V: B. Luthar, V. Zei in H. Hardt (ur.), Medijska kultura. Kako brati medijske tekste, 179-192. Ljubljana: Studentska založba. Harvey, David. 1989. The Condition of Postmodernity: An Enquiry into the Origins of Cultural Change. Oxford: Blackwell. Hay, Colin. 2007. Why We Hate Politics. Cambridge: Polity Press. Hirst, Paul in Grahame Thompson. 2000. Globalization - a Necessary Myth?. V: D. Held in A. McGrew (ur.), The Global Transformations Reader, 68-75. Cambridge: Polity Press. Hobson, John M. in M. Ramesh. 2002. Globalisation Makes of States What States Make of It: Between Agency and Structure in the State/Globalisation Debate. New Political Economy 7, 1, 5-22. Laclau, Ernesto in Chantal Mouffe. 1987. Hegemonija in socialistična strategija: k radikalni demokratični politiki. Ljubljana: Partizanska knjiga. Langhorne, Richard. 2001. The Coming of Globalization: Its Evolution and Contemporary Cosequences. Houndsmills, Basingstroke in New York: Palgrave. Lukšič, Igor. 1994. Liberalizem vs. korporativizem. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Lukšič, Igor. 2006. Politična kultura. Ljubljana: FDV. Luthar, Breda. 1998. Poetika in politika tabloidne kulture. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Mann, Michael. 1997. Has Globalization Ended the Rise of the Nation-state? Review of International Political Economy 4, 3, 472-496. 0 Marx, Karl. 1980. Kapital I; Prvo, drugo in tretje poglavje. Časopis za kritiko znanosti 8, 41, 42, 10-90. ^ McChesney, Robert W. 2005. Uvod. V: N. Chomsky, Profit pred ljudmi, 15-25. Ljubljana: Sanje. £ i 0 £ * i * (R 0 C (6 Moore, Mike. 2000. In Praise of the Future. Govor gospodarski zbornici v Canterburyju, Nova Zelandija, 14. avgusta. . _| Mouffe, Chantal. 2005. On the Political. London: Routledge. VO Ohmae, Kenichi. 1995. The End of the Nation-State: The Rise of Regional Economies. New York: ^ HarperCollins Publishers. Reich, Robert B. 1993. The Work of Nations. London: Simon & Schuster. Robertson, Roland. 1992. Globalization: Social Theory and Global Culture. London: Sage. Rupel, Dimitrij. 2002. Uveljavljanje slovenske identitete v procesih globalizacije. Prispevek na seji Strateškega sveta za varnostna vprašanja »Iskanje identitete v globalizirani družbi«, 19. julija. . Rus, Veljko. 1992. Medantikomunizmom inpostsocializmom. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Scholte, Jan Aart. 2000. Globalization: A Critical Introduction. Houndmills: Macmillan Press. Socialist International. 1999. Declaration of Paris - The Challenges of Globalisation. The XXIs Congress of the Socialist International, Paris, 8-9 november. http://www.socialistinternational.org/ 5congress/XXISICONGRESS/ DeclParis-e.html. Splichal, Slavko. 2000. Novinarji in novinarstvo. V: S. Splichal (ur.), Vregovzbornik, S47-S56. Ljubljana: Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo in Fakulteta za družbene vede. Wallerstein, Immanuel. 1986. The States in the Institutional Vortex of the Capitalist World-Economy. V: A. Kazancigil (ur.), The State in Global Perspective, 145-154. Aldershot: Gower. Weldes, Jutta. 2001. Globalisation is Science Fiction. Millennium: Journal of International Studies 30, 3, 647-667. World Bank. 2000. Entering the 21st Century: World Development Report for 1999/2000. Oxford: Oxford University Press. Zakon o javnih agencijah. 2002. 2ižek, Slavoj. 1994. How Did Marx Invent the Symptom? V: S. 2ižek (ur.), Mapping Ideology, 296-331. London: Verso. When talk is a science... linguistics & Language Behavior Abstracts u 2 I 0 £ * 1 * IR O C « fN LO Comprehensive, cost-effective, timely coverage of current ideas in linguistics and language research Abstracts of articles, books, and conference papers from more than 1,100 journals plus citations of relevant dissertations as well as books and other media. Available in print or electronically through CSA Illumina (www.csa.com). Contact sales@csa.com for trial Internet access or a sample issue. ILLUMINA www.csa.com DOSTOP DO MEDIJEV - v MAJA TURNŠEK KRITIČNO JAVNOST hančič Povzetek Osrednji normativni pojem, ki mu v pričujočem besedilu sledim, je pojem javnosti kot skupine ljudi, ki javno in kritično razpravlja o skupnih problemih. Na podlagi rezultatov raziskav Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi ter Raznovrstnost in politična usmerjenost slovenskega dnevnega tiska analiziram javno kot odprtost javne razprave vsem, ki jih problem razprave s svojimi (potencialnimi) posledicami zadeva in kritičnost kot osrednjo lastnost javnosti kot političnega akterja, torej akterja sprememb (Hay 2007, 79). Članek pokuša odgovoriti na tri raziskovalna vprašanja: (a) kakšna je raznolikost virov izjav v slovenskem dnevnem tisku in v pismih bralcev, (b) kakšna je raznolikost uporabe novih medijev in (c) v kolikšni meri so ti, ki aktivno sodelujejo v javnem izražanju, kritični do političnih oblasti ter delovanja množičnih medijev v Sloveniji? Maja Turnšek Hančič je mlada raziskovalka v Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; e-pošta: Maja.Turnsek@fdv.uni-lj.si. O 00 cn I ro UD cn si o o rN $ £ 3 a 0 £ I * (R 0 C 1 m vD LO Odprtost slovenskega dnevnega tiska Z razvojem medi ev se je slišnost izvila iz omejitev neposredovanega komuniciranja, priklenjenega na skupen čas in prostor komunicirajočih. Javno izražanje lahko dandanes zavzema različne, bolj ali manj uspešne, oblike glede na kriterij števila ljudi, ki jih doseže: od nastopov v televizijskih in radijskih oddajah, govorov na zborovanjih, objavljanja v spletu pa vse do lepljenja plakatov, pisanja grafitov in nošenja priponk. Z razvojem množičnih medijev je osnovno merilo slišnosti postalo število ljudi, kot ga dosegajo medijske hiše. Množični mediji so tako postali hkrati polje boja za slišnost in samosvoj akter, ki ima vlogo podeljevanja te možnosti. Prvi pogledi na tisk so gledali nanj kot močno orodje v rokah državljanov, ki javnemu izražanju omogoča preseganje časa in prostora. Med novinarji in državljani na začetku naj ne bi bilo razlik - novinarji so bili državljani, ki so o javnih zadevah objavljali svoja mnenja. Tisk je služil predvsem objavljanju in spodbujanju razprav med državljani, povezovanju različnih skupin razpravljanja in je bil osnovno gonilo prenosa političnih misli (Habermas 1962/1998, 57, 58; Carey 1995, 380). Slovenja ni bila izjema. Slovensko časopisje je imelo pomembno vlogo pri oblikovanju in širjenju narodnih programov, pri čemer so bili revije in časopisi neposredno povezani z različnimi krogi, v katere so se združevali državljani. Bleiweisove Kmetijske in rokodelske novice (1843-1902) so tako npr. bile povezane s kmetijskimi združbami, s »središčnimi organizacijskimi enotami javnega življenja na podeželju« (Amon 2008, 11). Pozneje so z ustanovitvijo različnih društev, od katerih so nekatere predhodnice današnjih političnih strank, ustanavljali tudi svoje, pogosto ideološko nasprotujoče si časnike in literarne revije (Amon 2008, 11-20). Sčasoma se je novinarstvo specializiralo in se v zahodni ideologiji začelo legitimizirati kot nevtralen prenašalec novic o javnih zadevah in neodvisen nadzornik nad oblastjo, saj naj bi bilo objektiven in natančen poročevalec o procesu sprejemanja odločitev političnih predstavnikov. V Slovenji je tak zahodni normativni pogled na novinarstvo začel prevladovati po osamosvojitvi, ko so se novinarji želeli otresti svoje vzgojno-izobraževalne in z njo odvetniške vloge, značilne za prejšnji režim (Splichal 2000; Luthar 2004) ter jo zamenjati z objektivnim mediativnim novinarstvom, ki naj bi bilo bolj v skladu z zahodno demokratično ureditvjo, v katero je £ vstopila Slovenja. Mediativno novinarstvo želi posredovati resnico, jo preslikati kot ogledalo in pri tem biti zgolj posredovalec informacij o svetu in dogodkih, ki obstajajo zunaj, neodvisno od novinarstva. Pri tem je resničnost zagotovljena z »ritu-aliziranim dokazovanju objektivnosti s citiranjem«, saj naj bi citiranje omogočalo preverljivost, preverljivost pa je ključni element objektivnosti (Luthar 2004, 666). Za ohranjanje tovrstne legitimizirajoče samopredstave se novinarstvo trudi prikazati predvsem, da predstavlja pluralen in nevtralen prostor razprave različnih pogledov ^ v skladu s svobodo izražanja, kot jo npr. opredeljuje 6. člen slovenskega Zakona o medijih iz leta 2005 (ZMed-UPB1): »Dejavnost medijev temelji na svobodi izražanja, nedotakljivosti in varstvu človekove osebnosti in dostojanstva, na svobodnem pretoku informacj in odprtosti medijev za različna mnenja, prepričanja in za raznolike vsebine ...« (pri čemer pa je, nasprotno, »politična nevtralnost« v 104. členu istega zakona zahtevana kot pogoj za pridobitev radijskih frekvenc). La Porte et al. (2007, 380) razlikujejo med notranjo in zunanjo pluralnostjo medijev; zunanja se nanaša na raznolikost obstoja različnih medijskih hiš, notranja pa na ^ raznovrstnost mnenj in medijskih reprezentacj znotraj enega medija. V pričujoči LO 0 £ C > analizi se ukvarjam z notranjo raznovrstnostjo virov slovenskega tiska in uporabe novih medi'ev kot alternativnega kanala komuniciranja. Van Cuilenburg (1999, 189, LO 190) razlikuje med dvema normativnima pogledoma na notranjo raznovrstnost ^^ medi'ev: odsev (angl. reflection) in odprtost. V prvem primeru medii proporcionalno odsevajo razlike med skupinami dane družbe, npr. glede na politično opredeljenost, geografsko porazdelitev, kulturne razlike, rasno pripadnost ipd. V drugem primeru medii omogočajo enak dostop do mediskih kanalov za vse posameznike in vse ideje v družbi. Glede na prvi pogled bi tako v medi'ih morali dobiti največjo možnost govora največje skupine v družbi. Glede na drugi bi morale vse skupine, ne glede na velikost, dobiti enako možnost govora. Problem razumevanja pluralnosti kot odseva družbenih skupin je, da je za določene skupine njihov obstoj v družbi neodvisen od medi'ev in ga je torej mogoče oceniti (npr. delež medij skega nastopanja predstavnikov različnih ras glede na njihov delež v družbi (Conners 2004, 209)), druge, za demokratično razpravo pomembnejše, skupine, pa se vzpostavij šele prek javnega govora in z njim vplivajo na lastno porazdelitev v družbi (npr. zagovorniki in nasprotniki vstopa Sloveni'e v Nato (Poler Kovačič 2004)). V skladu z normativno predstavo o racionalni javni razpravi bi ta morala biti odprta za vsa mnenja, ne glede na njihovo pogostost v družbi. Mill (1932/1977, 240), eden najvidnejših zagovornikov pravice svobode izražanja, je menil, da je (samo)cenzura mnenj nujno javna zadeva - z njo ni oropan samo tisti, ki mnenje izraža, temveč vso človeštvo. Če je zatirano mnenje pravilno, je človeštvo povrhu oropano še resnice. Če je zmotno, je oropano možnosti boljšega razumevanja, ki ga prinese soočenje argumentov. Pluralnost kot odsev družbenih skupin je torej primernejša, ko gre za analize mediskih reprezentaci družbenih skupin, ki obstajajo neodvisno od mnenja, manj pa, ko gre za medi'sko poročanje o javni razpravi glede določenega problema in prikazovanje različnosti mnenj. Odprtost, to je drugi normativni pogled na raznolikost virov, je bolj v skladu z normativno predstavo o javnosti in javnem izražanju. Javno izražanje1 kritične misli o javnih zadevah je osrednja definici'ska lastnost javnosti. V vsakdanji rabi se termin javnosti običajno nanaša na vse državljane neke države. Ožje normativno razumevanje javnosti se opredeljuje glede na javno izražanje: javnost kot tisti, ki sodelujejo v javni razpravi in pri tem upoštevajo določena pravila kakovosti javne razprave (npr. Blumer 1946/1953; Mills 1956; Park 1972/1995; Habermas 1962/1989). Blumer (1946/1953, 46) opredeli javnost kot skupino ljudi, ki so (a) soočeni s problemom, (b) imajo različne predstave o rešitvi problema in (c) razpravljajo o problemu. Blumerjevim trem točkam idealizirane predstave o javnem mnenju Splichal (1997, 4) doda še četrto: (d) s soglasjem izoblikovano mnenje vpliva na kolektivno odločitev, ki jo sprejme večina, ali pa na oceno moči javnega mnenja, ki jo v sprejemanju odločitve upoštevajo politični akterji. Osrednja predstava o javnosti je torej, da je javnost skupina ljudi z različnimi pogledi na reševanje skupnega problema, ki prek razprave najde najboljšo pot rešitve. Javnost je tako opredeljena s kritično razpravo, kjer so mnenja podvržena nasprotovanju in premisleku (je torej opredeljena z javno uporabo razuma). Če javno mnenje zreduciramo samo na to, kar oseba meni, ne da bi to javno izrazila, ali če ga zreduciramo na samo zasebni pogovor o sicer javnih problemih, potem ga, trdi Splichal (2009), oropamo njegove politične narave. Po Fraserjevi (1992) morajo imeti skupine, ki so marginalizirane v dominantni javni razpravi, svoje kanale komuniciranja oz. svoje specifične javne sfere, kjer bi lahko v nekakšnem zavetju pred javnostjo razpravljale o svojih potrebah, ciljih in strategijah. Vendar je normativna ideja javnosti, ravno nasprotno, preseganje tovrstnega deljenja na skupine, ki bi komunicirale le med seboj. Javna sfera mora biti po Sparksu (2001, 76, 77) nujno »singularna«, saj morajo biti družbena gibanja in skupine pripravljeni predstaviti svoje argumente tudi vsem drugim, ki jih problem zadeva. Podobno je po Schudsonu (1997, 299) samo javno izražanje duša demokraciji, saj je na tak način zagotovljeno preseganje ozkega kroga enako mislečih in je zagotovljena razprava ljudi z različnimi vrednotami, mnenji in ozadji2 (ibid., 300-302). Problem odprtosti za empirično analizo pa je vprašanje odnosa med možnostmi in dejanskim izražanjem - ali lahko glede na dejansko izražanje sklepamo o potencialni odprtosti za vse skupine? Neposredno verjetno ne, vendar je večja nevarnost obratnega sklepanja - analiza potencialne odprtosti brez dejanske raznolikosti (ki je tipično značilna za različne »tehnooptimistične« napovedi učinkov novih medi'ev), saj je ravno raznolikost mnenj ključni element demokratične razprave (in ne potencial raznolikosti). Sklepam torej, da če se potencialna odprtost ne izraža v čim večji dejanski raznolikosti, potem je demokratična razprava okrnjena in v najslabšem primeru ni več razprava. Na tem mestu bom tako analizirala, kolikšna je dejanska odprtost slovenskega dnevnega tiska za različne vire. Odprtost slovenskih dnevnikov Prvo raziskovalno vprašanje je, kdo ima dostop do slovenskih dnevnikov za izražanje mnenja. Odgovore na to vprašanje ponujajo rezultati raziskave Raznovrstnost in politična usmerjenost slovenskega dnevnega tiska, ki jo je izvedel Center za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede. V tabeli 1 so prikazani rezultati analize povzemanja izjav v slovenskih dnevnikih v štirih obdobjih. V primerjavi z drugimi tipi virov (kot so gospodinjstvo, pridobitne dejavnosti, socialna blaginja, civilna družba, cerkev in nezakonita dejavnost) so bile z izjemno veliko večino (običajno več kot petkrat pogosteje) v vseh štirih letih povzete ali objavljene izjave političnih predstavnikov. Po pogostosti sledio akterji iz javne uprave in akterji socialne blaginje. Sledjo jim akterji ekonom^e, ki se po y pogostosti skoraj enačbo z akterji civilne družbe. Med zadnjimi po pogostosti so državljani posamezniki, različne cerkve in predstavniki nezakonitih dejavnosti. Slovenski dnevni tisk je torej daleč od prostora enakovrednih možnosti govora za različne tipe akterjev. Zaradi predstave o mednih kot nadzornikih oblasti, hkratne želje po dokazovanju objektivnosti s citiranjem (Luthar 2004, 666) in rutinizaci'e iskanja informaci (Poler Kovačič 2004, 694) dobij o politični predstavniki v primerjavi z drugimi akterji neprimerljivo večjo pogostost povzemanja. Zahteva po pluralnosti pogledov se zadovolji predvsem s predstavljanjem ene politične pozive proti drugi, posledica pa je prevlada političnih akterjev med novinarskimi viri. Tako slovenski dnevni tisk ni prostor javne razprave različnih pogledov, temveč se omeji zgolj na vlogo posredovalca razprav institucionaliziranih političnih opci'. Te pa, kot ugotavlja že Bentham (1971/2007, 8), ne morejo zamenjati zunanjega nadzora javnosti, saj nimajo enake moči (niti nujno interesa) nadzora, kot ga ima eksterna javnost. Kot nekakšna protiutež profesionalnemu novinarskemu poročanju in kot glavni ..............................................................„r_____.......„....... način zagotavljanja kanalov za javno izražanje javnosti naj bi bila namenjena pisma bralcev. Habermas (1962/1989, 57, 58) npr. o rezonirajoči javnosti angleških kavarn ^ in njihovi povezavi z angleškim tiskom piše: »Kavarniška publika si časopisnih LO Tabela 1: Viri izjav, objavljenih v slovenskih dnevnih časopisih, 1990-2005 (v odstotkih; enota: izjava) Področje delovanja vira izjave Leto Skupaj 1990 1995 2000 2005 gospodinjstvo 2,7 3,8 5,9 5,4 4,5 pridobitne gospodarske deja- 8,1 7,2 8,8 8,8 8,2 socialna blaginja 7,2 10,8 11 15,4 11,8 civilna družba 7,6 6,8 6,7 9,8 8 cerkev 1 0,9 2,4 1,6 1,4 politika 61,2 52,5 47,6 41,6 49,6 javna uprava 11,4 16,9 16,7 16,5 15,7 nelegalna dejavnost 0,8 1 0,7 0,9 0,9 N = 3027 4760 2338 5615 15740 *Tabela ne vključuje enot, v katerih je bil vir izjave kar avtor/-ica prispevka (z drugimi besedami: ni nikogar povzemal/-a). Izmed 40.857 analiziranih enot je tako v vseh štirih letih v vseh dnevnikih 15.740 enot, v katerih so avtorji prispevka povzemali druge vire. člankov ni jemala le za predmet svojih diskusij, temveč jih je razumela kot njihov sestavni del; o tem priča tudi grmada dopisov, katerih izbor so izdajatelji vsak teden pripravili za objavo.« Javnost je spočetka pomenila državljane, združene v razpravo, kjer nastopajo kot posamezniki in tako predstavljajo svoje mnenje (niso v vlogi predstavnika). Znani Millsovi (1956, 303) kriteriji razlikovanja med javnostjo in razpršeno množico3 tako npr. temeljijo na predstavi o javni razpravi, v kateri nastopajo osebe, ki imajo vse enako pravico govora in med katerimi nihče ne monopolizira. Predstava o javnosti pa se napačno, kot ugotavlja Mills, enači z neorganiziranostjo in celo neopredeljenostjo. Javnost tako, trdi Mills (ibid., 305), prevzame vlogo nekakšne presežne kategorije, kamor spadajo vsi tisti, ki se jih ne da opredeliti v tako ali drugačno organizirano skupino in katerih interesi niso neposredno definirani, organizirani ali glasni. Podobno predstavo o javnosti imajo glede na raziskavo Wahl Jorgensenove tudi uredniki, ki določajo, katera pisma bralcev bodo objavljena. Wahl Jorgensenova (2001, 304) na primeru kalifornijskih urednikov ugotavlja, da imajo uredniki večinoma negativno predstavo o pismih bralcev zaradi domnevne slabe kakovosti javnega izražanja in nereprezentativnosti piscev glede na celotno populacij (Wahl Jorgensen 2002, 186). Med njimi prevladuje preferenca izbora pisem, ki jih objavljajo posamezniki, in ne aktivistične skupine, saj predpostavljajo, da imajo te skupine že tako dovolj resursov in da bi morala pisma bralcev biti namenjena navadnim državljanom. Podobno tudi v Sloveniji uredniki raje objavljajo pisma, podpisana z imenom in s priimkom, ne pa institucionalnih izjav. Raznovrstnost avtorjev pisem bralcev V opisano analizo dnevnega tiska je bilo naključno zajetih tudi 73 pisem bralcev (gl. tabelo 2). V skladu z ugotovitvami Wahl Jorgensonove (2001, 2002) so večino objavljenih pisem bralcev napisali navadni, uradno neorganizirani posamezniki (25). Sledij jim pisma bralcev, ki so opredeljeni kot člani političnih skupin ali njihovi predstavniki (19). Skupaj z javno upravo (9) bi lahko rekli, da se tudi med pismi bralcev ponavlja vzorec prevladovanja uradnih virov informaci'. Pisma bralcev, ki so jih napisali predstavniki organiziranih skupin civilne družbe, so bila v primerjavi z drugimi skupinami redka (7). Najredkejša pa so pisma bralcev, ki so jih napisali predstavniki oz. organizaci'e pridobitnih dejavnosti (6). Tabela 2: Raven združenosti in področje delovanja avtorjev pisem bralcev (enota: pismo) Področje delovanja Raven združenosti Skupaj posameznik kot državljan posameznik kot član skupine posameznik kot predstavnik regulirane skupine gospodinjstvo 25 25 pridobitne gospodarske dejavnosti 6 6 socialna blaginja 4 2 1 7 civilna družba 6 1 7 politika 5 10 4 19 javna uprava 1 6 2 9 N = 25 10 30 8 73 Prav tako so bili v analizo dnevnega tiska naključno zajeti tudi objavljeni odgovori oz. popravki (skupaj 64), ki so jih mediji po zakonu dolžni objaviti. Pri popravkih, katerih avtor ni medi sam4 (takih je bilo 36 od 64), se ponovno, podobno kot pri novinarskem povzemanju, izraža dominantnost političnih virov - največ odgovorov oz. popravkov so napisali predstavniki političnih skupin (16 odgovorov oz. popravkov proti največ šestim iz drugih skupin). U S i 0 £ * i * (R 0 C « 00 LO Tabela 3: Raven združenosti in področje delovanja avtorjev odgovorov oz. popravkov (enota: odgovor oz. popravek) Raven združenosti Področje delovanja posameznik kot državljan posameznik kot član skupine posameznik kot predstavnik regulirane skupine Skupaj gospodinjstvo 6 6 pridobitne gospodarske dejavnosti 1 1 socialna blaginja 1 3 4 civilna družba 2 1 3 politika 4 10 2 16 javna uprava 1 5 6 N = 6 7 20 3 36 Ti rezultati se deloma skladajo z nedavnimi zahtevami Sindikata novinarjev Sloveni'e v pozivu k spremembah na področju medi'ske politike (Bašić Hrvatin et al. 2008). Ta o zdajšnji ureditvi pravice do odgovora in popravka piše, da »neustrezno razširja to ustavno pravico do ekskluzivnega dostopa do medi'ev, ki ga uporabljajo in zlorabljajo zlasti službe za odnose z javnostmi v državnih organih in vplivnih gospodarskih družbah« (Bašić Hrvatin et al. 2008). To pravico res bolj izkoriščajo C^ politični akterji in javna uprava, vendar pa bi težko, vsaj glede na rezultate, enako rekli za gospodarske družbe. Odprtost novih medijev Ideja javnosti kot »skupine neznancev, ki se zberejo, da bi razpravljali o novicah« (Carey 1995, 381) je ena izmed osrednjih kritičnih osti, naperjenih proti množičnemu komuniciranju, v katerem je tistim, ki jih javni problem zadeva, pripisana zgolj vloga apatične publike oz. razpršene množice (npr. Park 1924/2007, 1972/1995; Blumer 1946/1953; Mills 1956; tudi zgodnji Habermas 1962/1989). Misel o neprimerni organizacij množičnih medjev, kjer je oseba obsojena zgolj na vlogo prejemnika, je vodila v bolj ali manj optimistične napovedi o možnih novih načinih komuniciranja javnosti po internetu. Z razvojem interaktivnih medij'ev naj bi prišlo do preobrata - možnost govora v javnih prostorih se z njimi širi (kar pa ne pomeni, da se z njo širi tudi možnost biti slišan/-a). V zadnjih letih je k razvoju novih komunikacijskih tehnologj v veliki meri prispevala predstava o t. i. spletu 2.0, ki naj bi odgovoril na domnevno željo posameznikov po vsebinah »naredi si sam« in demokratizaciji spletnega prostora, v kateri se tradicionalna triada produkci e vsebin, njihove diseminacije in prejemanja pretvarja v enoten sistem »produjemanja« (angl. pro-dusage) (npr. O'Reilly 2005; Jenkins 2006; Bruns 2008). Statičnim spletnim stranem (katerih vzpon in popularizacija konec devetdesetih sta napovedovala spremembo svetovnega spleta iz novičarskih skupin v enosmerne oblike komuniciranja) (npr. Margolis in Resnick 2000, 3, 4; Oblak 2003, 60) se ob bok postavio platforme, na katerih lahko uporabniki sami, brez posebnega poznavanja tehnologi in programskih jezikov objavljajo vsebine (Hilbrich 2007, 2). Vendar se te aplikacije niso vzpostavile kot nasprotje tradicionalnemu množičnemu komuniciranju, temveč v veliki meri z njihovo pomočjo, saj je se je nova faza svetovnega spleta izkazala kot dobra marketinška poteza (Scholz 2008). V Slovenji so, denimo, ravno medijske hiše prispevale k popularizaciji spletnih dnevnikov (blogov), saj so zgodaj v njihovi popularizaciji uporabnikom ponudile platforme za objavljanje. Spletni forumi, blogi, portali za druženje, aplikaci e za javno komentiranje spletnih novic ipd. so obudili vrsto razprav o oživitvi javne sfere in novih javnih prostorov (npr. Schneider 1997; Wilhelm 1999; Tsaliki 2002; Dahlberg 2001; Hagemann 2002; Bentivegna 2006; Meraz 2007; Graham 2008; Hyeon-Suk 2008). Spletno objavljanje naj bi ponujalo organizaci o komuniciranja, ki je v skladu z Millsovo (1956, 302) osnovno zahtevo javnosti: v spletu naj bi v idealnem primeru na vsako izraženo mnenje bilo mogoče hitro odgovoriti (učinkovitost pri tem ostaja še vedno odprto vprašanje). Internetne razprave so postale nov arhetip predstave o razpravljajoči javnosti. Pomembno vprašanje pa ostaja, koliko je uporaba spletnih orodij za objavljanje domena zasebnikov in ali se tudi v teh razpravah pojavlja enak vzorec dominiranja političnih predstavnikov. Decembra 2008 in spomladi 2009 smo v okviru mednarodne raziskave Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi izvedli anketo med štirimi tipi akterjev: (a) na reprezentativnem vzorcu državljanov/-k Slovenje, (b) med uporabniki spletnih medijev, (c) med novinarji člani Društva novinarjev Slovenje in (d) poslanci v Državnem zboru Republike Slovenje, člani vodstev političnih strank in župani ter podžupani slovenskih občin (Splichal 2009a). Pri tem smo državljanom postavili tudi kontrolni vprašanji o poklicnih izkušnjah z delom v politiki ali novinarstvu. Medtem ko je bil delež teh državljanov med anketiranci telefonskega anketiranja majhen, in sem jih izločila, je bil pri spletnem anketiranju tolikšen, da jih obravnavam kot posebni skupini (gl. tabelo 4). Najmanj uporabljajo spletna orodja državljani, ki so bili udeleženi v telefonskem anketiranju: 28,4 odstotka jih uporablja vsaj eno izmed naštetega. Najpogosteje uporabljana možnost spletnega objavljanja je bilo sodelovanje v spletnih forumih (14,6 odstotka), sledila jim je uporaba spletnih portalov za socialno mreženje (12,9 odstotka). Sledi delež teh, ki imajo svojo spletno stran (osem odstotkov) in komentirajo prispevke novinarjev (7,9 odstotka), najredkeje pa objavljajo v svojem blogu (tri odstotke). Deleži uporabe spletnih orodi za javno izražanje (razumljivo) poskočio pri anketirancih, ki so odgovarjali na spletno anketo (in nimajo izkušenj z delom v politiki ali novinarstvu). Najmanj v primerjavi z drugimi petimi skupinami (18,7 odstotka) jih je odgovorilo, da ne uporabljajo nobene spletne možnosti za izražanje mnenja. Najpogosteje sodelujejo v spletnih forumih (32 odstotkov), petina (21,8 odstotka) jih komentira prispevke novinarjev in skoraj sedem odstotkov jih ima svoj blog. Za navadnimi državljani so bili po uporabi novinarji (kar 60,7 odstotka jih ne uporablja ničesar od naštetega). Pričakovali bi, da bi bili novinarji zaradi vajenosti javnega izražanja in zaradi težnje po sodelovanju v javni razpravi med najpogostejšimi uporabniki spletnih orodij. Vendar gre verjetno prej za to, da so njim že na voljo kanali javnega komuniciranja, in ne čutijo potrebe po (neplačanem) objavljanju po dodatnih kanalih (za te kanale je povrhu priznana tudi manjša družbena moč). Pri tem je treba opozoriti na majhen delež anketiranih novinarjev (10,7 odstotka), ki odgovarjajo bralcem na komentarje svojih prispevkov. Večina novinarjev torej gleda na svojo vlogo predvsem kot enosmerno posredovanje informacij, in ne kot udeležbo v javni razpravi, kjer bi soočali argumente z drugimi državljani. Poleg tega jih samo 14,7 odstotka sodeluje v spletnih forumih in samo 2,7 odstotka jih ima y svoj blog, kar je manjše od deleža med telefonsko anketiranimi državljani. Deleži uporabe pa so kar nekajkrat višji pri spletno anketiranih državljanih, ki so že opravljali novinarski poklic: 28,7 odstotka jih komentira prispevke novinarjev, 32,4 odstotka jih sodeluje v spletnih forumih in 17,6 odstotka jih ima svoj blog. V nasprotju z novinarji tisti državljani, ki imajo izkušnje z novinarstvom, a jim niso na voljo kanali množičnih medi ev, bolj izkoriščajo spletne možnosti izražanja (vključno z odgovarjanjem na spletno anketo). Najpogostejša vsakdanja kritika novih medijev je, da kljub potencialni možnosti uporabe dejansko uporablja orodja za javno izražanje samo peščica najaktivnejših in politično najbolj opredeljenih državljanov, da so torej novi mediji samo običajna politika, kjer tisti z največ resursi tudi največ govorijo v spletu (npr. Margolis in Resnick 2000, 3-8). Izmed vseh šestih anketiranih skupin so med tremi oblikami spletnega izražanja, ki so običajno obravnavane kot prostori javne razprave (blogi, komentarji novic in forumi), najdejavnejši državljani, ki imajo poklicne izkušnje z delom v politični organizaciji: 16,5 odstotka jih ima svoj blog, 41,2 odstotka jih ko- C > mentira prispevke novinarjev in kar 50,6 odstotka jih sodeluje v spletnih forumih. Nasprotno imajo anketirani politični predstavniki najpogosteje (24,6 odstotka) p^ svojo spletno stran - orodje, ki se je vzpostavilo kot uradni način komuniciranja (in LO Tabela 4: Delež uporabnikov spletnih orodij med slovenskimi državljani, novinarji in politiki (v odstotkih) Uporaba spletnih orodij Državljani v telefonski anketi* Državljani v spletu* Državljani v spletu z izkušnjami v politiki** Državljani v spletu z izkušnjami v novinarstvu** Novinarji Politiki Imam svojo spletno stran. 8 10,7 11,8 13 4,7 24,6 Imam svoj blog. 3,3 6,9 16,5 17,6 2,7 9,3 Na spletnih straneh medijskih organizacij komentiram prispevke novinarjev. 7,9 21,8 41,2 28,7 10,7*** 12,3 Sodelujem v spletnih forumih. 14,6 32 50,6 32,4 14,7 21,5 Imam svoj profil na straneh, kot sta Facebook in Myspace. 12,9 30,3 42,4 41,7 20,7 33,8 Nič od tega 71,6 18,7 21,2 30,6 60,7 27,7 N = 356 363 85 108 150 130 * Izločeni posamezniki, ki so pritrdilno odgovorili na vprašanji Imate kake poklicne izkušnje z delom v kaki politični organizaciji? in Ali ste morda kdaj delali kot novinar/-ka? ** Pri telefonskem anketiranju je bilo zelo malo anketirancev z izkušnjami pri delu v politični organizaciji (n = 23) ali novinarstvu (n = 14), tako da za te ni posebej izračuna o uporabi spleta. *** Novinarji: Odgovarjam bralcem na komentarje mojih prispevkov. katerega imata v mislih Margolis in Resnick (2000), ko označujeta splet kot običajno politiko). Blog - različica komuniciranja, ki je sicer zelo podobna spletni strani, a od katere se pričakujejo večja ažuriranost, večja odzivnost avtorja na komentarje in bolj osebno, neformalno komuniciranje -, je med anketiranimi političnimi predstavniki redkejši (9,3 odstotka). Politični predstavniki najpogosteje sodelujejo v spletnih forumih (21,5 odstotka). V primerjavi s slovenskim tiskom bi glede na rezultate anketiranja za nove medie težko rekli, da v njih prevladujejo uradni glasovi političnih predstavnikov. V primerjavi s pismi bralcev, ki so jih večinoma napisali predstavniki političnih skupin ali politične skupine same, je v novih medijih nasprotno najpogostejše izražanje politično opredeljenih, ki sicer imajo izkušnje z delom v politiki, niso pa na najvišjih položajih političnih moči. Te podatke bi bilo treba sicer še primerjati z dejanskim objavljanjem, vendar lahko za zdaj zaključim, da potencialno odprtost novih medi'ev izkoriščajo predvsem politično angažirani državljani. Kot je že bilo napisano, ključno vprašanje ostaja vprašanje dejanske slišnosti uporabe novih mediev. Javnost je kritičen akter Bentham (1791/2007) je zahteval objavo odločitev, ki jih sprejemajo politični predstavniki, v okviru »sistema nezaupanja« (Splichal 2001, 41), kjer javnost bdi nad oblastjo. Bentham je v načelu publicitete videl mehanizem nadzora, ki zagotavlja odgovornost demokratično voljenih predstavnikov. S prikrivanjem informaci o delovanju oblasti je v demokratičnem sistemu javnosti odvzeta pravica mišljenja. To je isto, piše Bentham (1791/2007, 11), kot da bi dejali: »Izvoliti ali neizvoliti morate te in te svoje predstavnike, ne da bi vedeli, zakaj - pri tem ne smete uporabljati svojega razuma - pri izvrševanju vaše največje moči naj vas vodjo naključje in kaprice.« Pri razumevanju javnosti kot kritičnega akterja gre predvsem za tri dimenzje kritičnosti. Prva je avtonomnost, v Kantovem pomenu izhoda iz »nezmožnosti samostojno uporabljati svoj razum« (Kant 1783/2007, 22). Druga je racionalnost, v pomenu, da imajo sodelujoči v javni razpravi, v kateri se srečujejo posamezniki z različnimi mnenji, odgovornost podajanja argumentov za svoje mnenje (Park 1972/1995, 21). Tretja dimenzija kritičnosti javnosti, s katero se ukvarjam na tem mestu, se nanaša na njeno funkcijo nadzora nad oblastniki. Temeljnega pomena za konstituiranje javnosti je odnos med javnostjo in oblastjo. Javnost je razumljena kot nadzornik oblasti, od nje ločena in nujno neodvisna sfera, ki mora biti seznanjena z delovanjem oblasti in mora imeti možnost presojanja delovanja oblasti v javni razpravi. Kanali javnega komuniciranja morajo torej ponujati predvsem možnost akterjem javnosti, in ne političnim predstavnikom, izraziti svoja (kritična) presojanja in tako omogočiti javnosti, da bo akter družbene spremembe. Kritična javnost naj bi bila nadzornik oblasti, vendar se ta vloga dandanes prej pripisuje profesionalnemu novinarstvu kot pa prostovoljni angažiranosti, čeprav specializacija novinarstva kot kritičnega nadzornika oblasti ne sme biti nadomestek javne razprave državljanov, temveč njeno nujno dopolnilo. Posledica nadzora javnosti je večja verjetnost, da bo javno izražanje namenjeno kritiki, saj je cilj kritike sprememba, cilj pohvale pa je ohranjanje trenutnega hvalevrednega stanja. Javnost je skladu s Hayevo (2007, 79) opredelitvijo političnega kot družbenega področja sprememb, ki zadevajo skupnost, imanentno političen akter, kar pomeni, da teži k spremembam v družbi. Dokler je trenutno stanje v družbi zaznano kot pozitivno in vse dokler to hvalevredno pozitivno stanje ni v nevarnosti, običajno ni potrebe po hvali (če izvzamemo potrebo po samohvali). Ko pa se za trenutno pozitivno stanje oceni, da mu preti nevarnost, je pohvala zdajšnjega stanja druga plat kritike tega, kar sproža nevarnost - torej je spet verjetneje, da bo vsebina javnega izražanja negativno opredeljevanje do potencialnih nevarnosti. To sklepanje podpirajo tudi prej navedeni rezultati: državljani/-ke, ki so javno izražali svoje mnenje, so bili kritičnejši tako v pismih bralcev (v primerjavi z drugimi skupinami avtorjev pisem bralcev) kot tudi v spletni anketi (v primerjavi z naključno izbranimi telefonsko anketiranimi državljani/-kami). Analiza vrednotenja na ravni izjav v pismih bralcev (gl. tabelo 5) je pokazala, da je bilo negativno vrednotenje v pismih bralcev izrazito pogostejše od pozitivnega (113 negativno vrednotenih proti le 15 pozitivno vrednotenim izjavam). Državljani ^ posamezniki (vir izjave je gospodinjstvo) so bili najkritičnejši med vsemi viri,5 pri čemer so z izrazito večino kritizirali politične akterje (34 negativnih izjav proti štirim pozitivnim). Politične akterje so najpogosteje kritizirali tudi politični viri sami (16 negativnih proti dvema pozitivnima izjavama). Medtem pa podobno izrazito negativno vrednotenje političnih akterjev ni bilo opazno pri virih organizirane civilne družbe; ti so, nasprotno, največkrat kritizirali druge akterje civilne družbe (pet negativnih proti nobeni pozitivni izjavi) in akterje socialne blaginje (štiri negativne proti eni pozitivni izjavi). Medtem ko se neorganizirani državljani osredinjajo predvsem na nadzor političnih oblasti, pa so videti organizirani akterji civilne družbe p^ usmerjeni v samonadzor (nadzor nad drugimi akterji civilne družbe). LO 0 £ C > Tabela 5: Pogostost pozitivnih in negativnih vrednotenj akterjev v pismih bralcev (enota: izjava v pismu bralca/-ke, ki vsebuje vrednotenje) co Vir izjave Vrednoteni akter gospodinjstvo pridobitne gospodarske dejavnosti socialna blaginja civilna družba cerkev politika javna uprava mediji skupaj Vrednotenje + - + - + - + - + - + - + - + - + - gospodinjstvo 2 7 3 1 5 4 34 1 2 3 6 56 pridobitne gospodarske dejavnosti 1 1 3 1 1 5 socialna blaginja 2 2 4 1 2 2 1 5 3 16 civilna družba 1 4 5 1 2 1 1 13 politika 2 1 2 16 1 2 20 javna uprava 1 2 2 7 1 2 11 mediji 2 3 1 3 1 10 N = 1 7 3 24 1 11 1 6 6 59 3 13 11 15 131 + = pozitivno vrednotenje - = negativno vrednotenje Med državljani, ki so dogovarjali na telefonsko anketo, in državljani, ki so odgovarjali na spletno anketo, so bile podobno izrazite tudi razlike v negativnem vrednotenju medijev v Sloveniji. Anketiranci, ki so odgovarjali med spletnim anketiranjem, so anketo lahko našli na spletnih straneh Dela, Dnevnika in Pop TV, kar pomeni, da so uporabniki teh medijev in so vsaj do neke mere seznanjeni z njihovim delovanjem. Nujna opomba glede razlike med spletnim in telefonskim anketiranjem je stopnja angažiranosti, ki jo posameznik izkaže z odgovarjanjem. Odgovarjanje na spletno anketo je v primerjavi s telefonsko v precej večji meri posledica samoiniciativnosti. Pogosto jo različni akterji v spletu uporabljajo kot način javnega izražanja mnenja (vprašanja »vox populi« so postala že standardizirani element prvih strani večine spletnih mest slovenskih medijev). Zaradi njene pogoste uporabe je tako postala tudi bolj prepoznana kot eden izmed načinov javnega izražanja mnenja. V primerjavi s pogostimi kritikami spletnega anketiranja, da to namreč ni reprezentativno javno mnenje, bi lahko ugovarjali in celo rekli, da je to prej javno mnenje v smislu mnenja kritične aktivne javnosti kot pa mnenje, izmerjeno pri splošni nacionalni populaciji. Anketirance v obeh anketah smo povpraševali o njihovem odnosu do medi'ev v Sloveniji s sklopom 22 vprašanj, na katera je bilo mogoče odgovoriti na petstopenjski lestvici. Vprašanja so zajemala (a) stališčne ocene o vlogi mediiev v demokracij (možni odgovori so bili od 1 - Sploh se ne strinjam s trditvip do 5 - Popolnoma se strinjam) in dejstvene ocene delovanja množičnih medi'ev v Slovenij v razmerju do politične oblasti in ekonomskih akterjev (možni odgovori so bili 1 - Sploh ne drži oz. oblikovani specifično glede na vprašanje, npr. 1 - Vpliv komercialne usmerjenosti na medi'sko poročanje je zelo majhen). Faktorska analiza odnosa do medijev v Sloveniji (gl. tabelo 6) je pokazala pet dimenzij (faktorjev) tega odnosa: normativne zahteve o nalogah medijev, izpolnjevanje dolžnosti do javnosti, komercialno usmerjenost medijev, pristranskost medijev in splošno zaupanje medijem (dva indikatorja predstavljata šesto dimenzijo, vendar bi vsebinsko težko rekli, da predstavljata posebno dimenzijo). Razlike med spletnimi in telefonskimi anketiranci (gl. tabelo 6) sem preverila z diskriminatno analizo. Izkazalo se je, da med skupinama ni pomembnih razlik v normativnih zahtevah, ki jih morajo mediji upoštevati, se pa skupini razlikujeta glede dejstvenih vprašanj o tem, kako mediji te zahteve izpolnjujejo. Spletni anketiranci so občutno kritičnejši do delovanja medijev kot telefonski, še posebej glede izpolnjevanja dolžnosti do javnosti. Sklepam, da so anketiranci, ki so na spletno anketo odgovarjali samoiniciativno in so imeli dostop do nje na spletnih straneh slovenskih medijskih hiš, z odgovarjanjem v večji meri želeli izraziti svoj kritični odnos do delovanja medijev. Tabela 6: Razlike v odnosu do medijev* med državljani v spletu in telefonsko anketiranimi Povprečna ocena na petstopenjski lestvici koeficienti faktorske analize** Strukturni kanonični koeficienti diskrimi-nantne analize*** telefonska anketa spletna anketa Kako mediji izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo do javnosti faktor 1 Kako dobro po vašem mnenju mediji v Sloveniji informirajo državljane o političnih zadevah? 3,57 2,95 0,54 0,39 Ko poročajo o politiki, novinarji poskušajo vsem vpletenim stranem omogočiti, da so enakovredno zastopane. 3,2 2,53 0,70 0,39 Novinarji poročajo o politiki, da bi državljanom zagotovili informacije, ki jih potrebujejo za pretehtano oblikovanje političnih sodb. 3,59 2,75 0,75 0,46 Ko poročajo o politiki, novinarji objavljajo predvsem informacije, ki so zanimive za čim širše občinstvo. 4,03 3,7 0,51 0,23 Ko poročajo o politiki, je za novinarje pomembno, da preverjajo izjave politikov in nadzirajo njihovo delovanje. 3,81 3,04 0,66 0,36 Glavni cilj novinarjev pri poročanju o politiki je, da javnosti čim hitreje posredujejo informacije. 4,32 3,48 0,70 0,53 Normativne zahteve o nalogah medijev faktor 2 V demokraciji je naloga medijev, da dajejo besedo različnim družbenim skupinam sorazmerno z njihovo pomembnostjo. 3,69 3,58 0,63 0,16 V demokraciji morajo mediji jasno (transparent-no) predstavljati politične odločitve. 3,91 4,54 0,65 -0,30 V demokraciji morajo mediji omogočati državljanom, da se vključujejo v politiko. 4,1 3,99 0,74 -0,05 Komercialna usmerjenost medijev faktor 3 Kako velik je po vašem mnenju vpliv komercialne usmerjenosti medijev na medijsko poročanje v Sloveniji? 3,5 4,12 0,55 -0,36 (nadaljevanje tabele na naslednji strani) Novinarji se na splošno vse bolj izogibajo izčrpnemu poročanju o kompleksnih vprašanjih in razpravah. 3,18 3,89 0,61 -0,45 Medijsko poročanje o politiki se na splošno vedno bolj spreminja v zabavo in spektakel. 3,47 3,88 0,73 -0,26 Novinarji se na splošno vedno bolj osredinjajo na zasebno življenje politikov. 3,66 3,4 0,51 0,07 Novinarje na splošno bolj zanimajo taktični vidiki politike kot pa njena vsebina. 3,43 3,76 0,63 -0,19 Pristranskost medijev faktor 4 Nekateri ljudje trdijo, da novinarji prepogosto izražajo svoje mnenje o političnem dogajanju. V kolikšni meri se s tem strinjate ali ne strinjate? 3,26 3,39 -0,62 -0,14 Mediji politike na splošno prikazujejo v vedno slabši luči. 2,98 2,96 -0,65 0 Novinarji poročajo o političnih temah, da bi izrazili svoje poglede na politično dogajanje. 3,24 3,13 -0,73 0,05 Zaupanje faktor 5 Ali menite, da slovenski državljani medijem zaupajo? 2,96 3,31 0,68 -0,17 Ali menite, da trenutno medijsko poročanje v Sloveniji povečuje ali zmanjšuje zaupanje v politiko? 2,59 2,38 0,65 0,2 Ali ima poročanje slovenskih medijev na splošno bolj pozitiven ali bolj negativen vpliv na delovanje demokracije v Sloveniji? 3,12 2,85 0,56 0,17 Drugo faktor 6 Kako velik je po vašem mnenju vpliv političnih pritiskov na medijsko poročanje v Sloveniji? 3,74 3,86 0,47 -0,08 Mediji na splošno o politiki poročajo vedno manj. 2,31 2,27 -0,70 0,03 LO co * Petstopenjska lestvica odgovorov, kjer je 1 pomenilo najnižjo vrednost (možni odgovori glede na vprašanje: Sploh se ne strinjam, Sploh ne drži, Zelo majhen vpliv, Zelo slabo, Sploh ne zaupajo medijem, Zelo negativen vpliv, Zmanjšuje zaupanje v politiko) in 5 najvišjo (Popolnoma se strinjam, Povsem drži, Zelo velik vpliv, Zelo dobro, Popolnoma zaupajo medijem, Zelo pozitiven vpliv, Povečuje zaupanje v politiko). V vseh primerih sta bila na voljo tudi odgovora Ne vem in Brez odgovora - te vrednosti so bile izločene iz analize. ** Deleži pojasnjene variance: faktor 1: 18,70, faktor 2: 2,77, faktor 3: 7,56, faktor 4: 6,38, faktor 5: 5,54, faktor 6: 5,12. *** Skupni delež pravilno uvrščenih je 78,8 odstotka. Delež pravilno uvrščenih v skupino telefonsko anketiranih je 80,2 odstotka, v skupino iz spletne ankete pa 77,6 odstotka. Statistična značilnost modela: sig. =0, skupinski centroid za telefonsko anketirane je 0,89, za spletno anketirane pa 0,71. Sklepi S profesionalizacijo novinarstva se je vedno bolj poudarjala pravica vedeti o dejanjih oblasti, vedno manj pa o menjenju javnosti. Novinarstvo se je legitimiziralo kot predstavnik javnosti, množični mediji pa kot javni forum, kjer se srečujejo različni pogledi in poteka kritična racionalna razprava tako državljanov kot tudi novinarjev in politikov. Pri tem pa se pozablja, prvič, da so množični med^'i sami politični in (ali) ekonomski akter, ki uporabljajo tovrstno (samo)predstavo za legitimiranje svojega delovanja. In drugič, da je javnost po definiciji zbor različno opredeljenih ljudi - da javnost ni neka nevtralna skupina, ki bi se ji dalo služiti zgolj kot nevtralno, objektivno orodje, ki samo prepoznava objektivno resnico. Edini način prepoznavanja resnice je mogoč šele v javni razpravi, ki jo omogoča čim večja odprtost za vse ideje, tako organizirane kot tudi neorganizirane. Rezultati analize dnevnega tiska kažejo, da je tehtnica odprtosti slovenskega dnevnega tiska v veliki meri nagnjena k organiziranim političnim skupinam, kar se kaže v povzemanju virov izjav, odgovorih in popravkih ter do določene mere tudi v pismih bralcev. Neorganizirani posamezniki so sicer dobili najpogostejšo možnost govora v pismih bralcev in zelo pogosto izkoriščajo možnost izražanja v novih mediih. Neorganizirani državljani so tudi najkritičnejši v svojem objavljanju, tako v pismih bralcev kot tudi v novih mediih. V primerjavi s pismi bralcev, kjer med političnimi akterji prevladujejo organizirani predstavniki, so v novih medijih najdejavnejši ljudje, ki sicer imajo izkušnje z delom v političnih organizaci'ah, niso pa na višjih položajih teh organizaci . Ti so tudi bolj kot reprezentativen vzorec slovenskih državljanov kritični do delovanja slovenskih medi'ev. Na splošno so državljani, ki javno izražajo svoje mnenje, kritičnejši do političnih oblasti (v pismih bralcev) kot »molčeča javnost«, kar je v skladu s predstavo o javnosti kot nadzorniku oblasti. Prav tako sta anketiranje na reprezentativnem vzorcu državljanov/-k Sloveni e in spletno anketiranje med bralci spletnih izdaj slovenskih množičnih medi'ev pokazali, da so med njimi izrazite razlike v ocenjevanju delovanja slovenskih mediev. Spletni anketiranci so bili izrazito kritičnejši do slovenskih medi ev, kljub temu da so imeli podobne normativne zahteve do njihovega delovanja kot državljani, anketirani telefonsko. Na prvi pogled bi lahko kritičnost posameznikov, ki s svojim objavljanjem sodelujejo v javni razpravi (kamor bi lahko šteli tudi samoiniciativno sodelovanje pri spletnem anketiranju) lahko šteli kot rezultat splošnega nezadovoljstva s političnim in z medi skim sistemom v Sloveni i in torej kot slabo delovanje de-mokraci e. Vendar pa demokraci a nujno temelji ravno na javnem objavljanju in javni razpravi tovrstnih »nezadovoljnežev«. Po Hayu (2007, 79) je področje političnega področje zamišljanja spremembe sveta (v primerjavi s področjem nujnega, nespremenljivega). Kritičen, nezadovoljen odnos do zdajšnjega sistema je y prvi korak k zamišljanju njegove spremembe. Splošno zadovoljstvo s trenutnim sistemom, tudi če bi to zadovoljstvo temeljilo na konsenzu, pridobljenem med racionalno javno razpravo, nujno potrebuje svoje nasprotnike. Javno nasprotovanje trenutnemu reguliranju in delovanju na področju javnih zadev (kot tudi temu, kaj je in kaj ni javna zadeva) je nujen in elementaren del demokraci'e, saj je namenjen konstantnemu prevpraševanju že znanih resnic in iskanju boljših rešitev. Javno izražanje nezadovoljstva slovenskih državljanov je torej pozitivna lastnost slovenske demokraci'e, ki pa je zaradi omejene odprtosti slovenskih množičnih medi'ev in vprašljive slišanosti objavljanja v novih medi'ih ogrožena. V prihodnje si je torej treba prizadevati za povečanje odprtosti kanalov javnega objavljanja, ki so slovenskim državljanom, organiziranim in neorganiziranim, na voljo. Pri tem pa je treba opozoriti, da je samo spodbujanje odprtosti zgolj za kritične odzive državljanov lahko tudi škodljivo za demokraci o v Slovenii, če ga hkrati nujno ne spremlja spodbujanje argumentirane in avtonomne razprave. Kritičnost javnosti na tem mestu je bila analizirana zgolj kot vrednotenje dela C > oblasti in množičnih medi'ev. Ostaja pa še odprto vprašanje glede avtonomnosti in argumentiranosti javnega izražanja mnenj slovenskih državljanov in javnih ak-p^ terjev. Kritičnost mora temeljiti na argumentih in avtonomnem premisleku, saj je LO najustreznejša pot iskanja boljših sprememb sveta ravno soočanje argumentov in zmožnost njihovega avtonomnega presojanja v javni razpravi, odprti za vse, ki jih problem zadeva. Natančna ocena javnega objavljanja v Slovenji mora v prihodnje ^ poleg odprtosti kanalov komuniciranja in odnosa do javnih akterjev in zadev nujno zajemati tudi argumentiranost in avtonomnost tega objavljanja. Zahvala Za komentarje pri pisanju članka se zahvaljujem nosilcu raziskav prof. dr. Slavku Splichalu. Opombe 1. Javno izražanje je tu razumljeno kot načeloma dostopno vsem (namenjeno čim večjemu številu ljudi). 2. Kar pomeni, da je javno izražanje v primerjavi z medosebnim tudi neprijetno, saj pomeni soočanje z ljudmi, ki se ne strinjajo z nami (Schudson 1997, 299). Torej ne preseneča, da so ljudje pripravljeni izraziti svoje mnenje na javnih srečanjih šele, ko so v stanju močne jeze ali ogorčenja in so hkrati izjemno kritični. 3. V javnosti toliko ljudi izraža mnenje, kot ga sprejema. Komuniciranje javnosti je organizirano tako, da je mogoče hitro in učinkovito odgovoriti na vsako javno izraženo mnenje. Mnenje javnosti se je sposobno materializirati v aktivnost, celo proti oblasti, če je treba. Oblast s svojim nadzorom ne prodira v razpravo javnosti (Mills 1956, 303). 4. Pri teh popravkih gre običajno za kratke opombe o zmotah (npr. napačno črkovano ime ipd.), za katere se medijska hiša opravičuje. Tovrstni popravki ne dajo možnosti govora drugim akterjem, zato jih nisem vključila v nadaljnjo analizo. 5. Tim O'Reily je skoval izraz »Web 2.0« leta 2004 in kmalu je postal izjemno popularen v proučevanju novih medijev, najnovejša primera popularnosti tega termina sta posebna izdaja revije First Monday (marca 2008) in konferenca »Politics: Web 2.0« v Londonu aprila 2008 (http:// newpolcom.rhul.ac.uk/politics-web-20-paper-download/, 20. 4. 2008). 6. Izmed 79 izjav zasebnikov je bilo kar 56 takih z negativnim vrednotenjem, 14 brez vrednotenja, šest s pozitivnim vrednotenjem in tri izjave, ki so določenega akterja vrednotile hkrati pozitivno in negativno. Zaradi večje preglednosti so tu prikazani samo rezultati pozitivnega in negativnega vrednotenja (izpuščeni sta torej število izjav brez vrednotenja in število izjav, ki so hkrati vsebovale pozitivno in negativno vrednotenje). Literatura Amon, Smilja. 2008. Vloga slovenskega časopisja v združevanju in ločevanju slovenske javnosti od 1797 do 1945. Javnost - The Public 15, suplement 9-24. Bašić Hrvatin, Sandra, Iztok Jurančič, Brankica Petković, Grega Repovž, Jernej Rovšek, Spela Stare, Matej Surc in Blaž Zgaga. 2008. Za prenovo medijske politike: Izhodišča za spremembe strukturnih, zakonodajnih in nadzornih mehanizmov na področju medijske politike. Sindikat novinarjev Slovenije in Društvo novinarjev Slovenije. . Bentham, Jeremy. 1791/2007. O publiciteti. V: S. Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija3. Ljubljana: FDV. Bentivegna, Sara. 2006. Rethinking Politics in the World of ICTs. European Journal of Communication 21, 3, 331-343. Blumer, Herbert. 1946/1953. The Mass, the Public, and Public Opinion. V: B. Berelson in J. Morris (ur.), Reader in Public Opinion and Communication, 43-50. New York: The Free Press. Carey, James W. 1995. The Press, Public Opinion, and Public Discourse. V: T. L. Glasser, C. T. Salmon in E. Katz (ur.), Public Opinion and the Communication of Consent, 373-402. New York: Guilford. Conners, Joan L. 2004. Color TV? Diversity in Prime-Time TV. V: R. A. Lind (ur.), Race/Gender/Media; Considering Diversity Across Audiences, Content, and Producers, 206-212. Boston: Pearson Education. Dahlberg, Lincoln. 2001. The Internet and Democratic Discourse; Exploring the Prospects of Online Deliberative Forums Extending the Public Sphere. Information, Communication & Society 4, 4, 615-633. Dewey, John. 1954. The Public and its Problems. New York: Swalow Press. Fraser, Nancy. 1992. Rethinking the Public Sphere: A Contribution to the Critique of Actually Existing Democracy. V: C. Calhoun (ur.), Habermas and the Public Sphere, 109-142. Cambridge: The MIT Press. Graham, Todd. 2008. Needles in a Haystack: A New Approach for Identifying and Assessing Political Talk in Non-Discussion Forums. Javnost - The Public 15, 2, 17-36. Habermas, Jürgen. 1962/1989. Strukturne spremembe javnosti. Ljubljana: Studia humanitatis. Hagemann, Carlo. 2002. Participation in and Contents of Two Dutch Political Party Discussion Lists on the Internet. Javnost-The Public 9, 2, 61-76. Hay, Colin. 2007. Why We Hate Politics? Cambridge: Polity Press. Hilbrich, Robert. Web 2.0 Technology and Privacy Issues 2007 . Hyeon - Suk, Lyu. 2008. Participative Deliberation and Policy Proposals on Government Websites in Korea: Analysis from a Habermasian Public Deliberation Model. International Review of Public Administration 12, 2, 45-58. Kovačič Poler, Melita. 2004. Novinarska rutina in (pre)moč uradnih virov informacij. Teorija in praksa 41, 3-4, 690-702. La Porte, Teresa, Mercedes Medina in Teresa Sadaba. 2007. Globalisation and Pluralism; The Function of Public Television in the European Audiovisual Market. The International Communication Gazette 4, 69, 377-399. Luthar, Breda. 2004. Ljudstvo: navodila za uporabo (Uporaba anket javnega mnenja v novinarstvu) Teorija in praksa 41, 3-4, 663-677. Margolis, Michael in David Resnick. 2000. Politics as Usual: The Cyberspace Revolution.Thousand Oaks: SAGE Publications. Meraz, Sharon. 2007. Analyzing Political Conversation on the Howard Dean Candidate Blog. V: M. Tremayne (ur.), Blogging, Citizenship, and the Future of Media, 59-81. New York: Routledge. Mill, John Stuart. 1832. Of The Liberty Of Thought And Discussion. V: The Collected Works of John Stuart Mill, Volume XVIII - Essays on Politics and Society Part I, ur. J. M. Robson. Indianapolis: Liberty Fund. Mills, C. Wright. 1956. The Power Elite New York: Oxford University Press. Oblak, Tanja. 2003. Izzivie-demokracije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Park, Robert Ezra. 1924/2007. Družbeno nadzorovanje. V: S. Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 3, 103-114. Ljubljana: FDV. Park, Robert Ezra. 1972/1995. The General Will. V: S. M. Lyman(ur.), Social Movements; Critiques, Concepts, Case-Studies, 9-26. London: MacMillan. Schneider, Michael. 1997. Expanding the Public Sphere through Computer-mediated Communication: Political Discussion about Abortion in a Usenet Newsgroup. . Scholz, Trebor. 2008. Market Ideology and the Myths of Web 2.0. First Monday 13, 3, n. s. Schudson, Michael. 1997. Why Conversation Is Not the Soul of Democracy? Critical Studies in Mass Communication 14, 4, 297-309. Sparks, Colin. 2001. The Internet and the Global Public Sphere. V: W. L. Bennet in R. M. Entmann (ur.). Cambridge: Cambridge University Press. Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje. Teoretski razvoj in spori v20. stoletju. Ljubljana: FDV. Splichal, Slavko. 2000. Novinarji in novinarstvo. Javnost-The Public 7, suplement, 47-56. Splichal, Slavko. 2001. Štirje fragmenti o tisku in javnem mnenju. Javnost-The Public 8, suplement, 39-46. Splichal, Slavko. 2009. Democracy, Publicness and Global Governance : Central/Eastern Europe in a Global Context. Uvodni referat na konferenci »Beyond East and West: Two Decades of OQ Media Transformation After the Fall of Communism«, 25.-27. junij, Central European University, p^ Budapest. £ i 0 £ * i * (R Splichal, Slavko. 2009a. Slovensko politično novinarstvo v evropski perspektivi. Javnost-The Public 16, suplement, 5-20. ^ Tsaliki, Lisa. 2002. Online Forums and the Enlargement of Public Space: Research Findings from a European Project. Javnost-The Public 9, 2, 95-112. LH van Cuilenburg, Jan. 1999. On Competition, Access, and Diversity in Media, Old and New. New Media & Society 1, 1, 183-207. Wahl Jorgensen, Karin. 2001. Letters to the Editor as a Forum for Public Deliberation: Modes of Publicity and Democratic Debate. Critical Studies in Media Communication 18, 3, 303-320. Wahl Jorgensen, Karin. 2002. The Construction of the Public in Letters to the Editor: Deliberative Democracy and the Idiom of Insanity. Journalism 3, 2, 183-204. Wilhelm, Anthony G. 1999. Virtual Sounding Boards: How Deliberative is Online Political Discussion? V: W. Van de Donk, B. D. Loader, P. G. Nixon in D. Rucht (ur.), 154-178. Cyberprotest: New Media, Citizens, and Social Movements, London: Routledge. Zakon o medijih. 2005. Adda dimension to your sociology research... sociological abstracts u S 5 0 £ * i * (R 0 C « o 00 LO Comprehensive, cost-effective, timely coverage of current ideas in sociological research Abstracts of articles, books, and conference papers from nearly 2,000 journals published in 35 countries; citations of relevant dissertations as well as books and other media. Now featuring: • Cited references • Additional abstracts covering 1963-1972 Available in print or electronically through CSA Illumina (www.csa.com). Contact sales@csa.com for trial Internet access or a sample issue. ILLUMINA www.csa.com JAVNO V ZASEBNEM, ZASEBNO O JAVNEM MNENJSKE POIZVEDBE V POLITIČNEM PROCESU SLAVKO SPLICHAL Povzetek Članek obravnava spremembe, ki jih je v konceptu-alizacije javnega mnenja prinesel izum javnomnenjskih poizvedb, ter njihovo strukturno podobnost nekaterim institucionaliziranim političnim procesom, kot so npr. volitve in referendum. Avtor meni, da je javnomnenjske poizvedbe treba obravnavati kot del institucionaliziranega političnega sistema, ne pa kot »znanstveni instrument za raziskovanje javnega mnenja«. Politična institucionalizacija poizvedb zahteva postavitev natančnih pravil izvedbe poizvedb in poročanja o njih, s čimer je mogoče tudi zmanjšati verjetnost napačnih zaznav v mnenjskih procesih, ki so v članku ponazorjene s primeri učinka na tretjo osebo in zrcalne zaznave iz slovenskega dela evropske raziskave o kulturah političnega komuniciranja (2006-2010). Slavko Splichal je profesor na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti; e-pošta: slavko.splichal@fdv.uni-lj.si. 00 cn 00 cn si o o rN 3 £ 3 a 0 £ * 1 * (R 0 C K 00 LO Uvod Slovenja spada v manjšino sodobnih demokratično urejenih držav, ki (še vedno) vztrajajo pri prepovedi objavljanja rezultatov predvolilnih poizvedb oz. ocen volilnih preferenc v medijih določen čas pred volitvami (v Slovenji teden dni). V poltretjem letu od moje pobude, da »je tudi v Slovenji napočil čas, da bodo mediji ... sprožili ustavni spor, ker omejitve pri objavi rezultatov predvolilnih anket kršijo ustavno načelo svobode tiska« (Splichal 2007, 7), je ljubljanskemu Dnevniku v zvezi s spornim zakonskim določilom dejansko uspelo sprožiti ustavni spor. Potem ko je spletni portal Dnevnik.si dva dni pred prvim krogom predsedniških volitev jeseni leta 2007 kljub zakonski prepovedi zavestno objavil rezultate javnomnenjske poizvedbe o podpori predsedniškim kandidatom, da bi sprožil sankcijski postopek, je inšpektorat za notranje zadeve časopisni družbi Dnevnik za nazaj (!) začasno prepovedal vsakršno objavo rezultatov poizvedb o kandidatih, listah kandidatov, političnih strankah in o referendumskem vprašanju (Dnevnik, 30. 10. 2007). Po dveh letih sistematične nepokorščine in izgubljenih pritožbah je Dnevnik lahko vložil zahtevo za ustavno presojo sporne prepovedi, o kateri naj bi slovensko ustavno sodišče letos tudi razsojalo. V tem članku osvetljujem spremembe, ki jih je v konceptualizacije javnega mnenja prinesel izum javnomnenjskih poizvedb (angl. public opinion polls), ter njihovo strukturno podobnost nekaterim institucionaliziranim političnim procesom, npr. volitvam in referendumu, zaradi česar je prepoved objave rezultatov mnenjskih poizvedb kadarkoli, torej tudi v predvolilnem obdobju, nedopusten omejevalni poseg v svobodo tiska in državljanske pravice, ki državljanom otežuje racionalno odločanje. Začetek 20. stoletja ni prinesel le najpomembnejših (neo)klasičnih teoretskih del o javnem mnenju, ampak tudi najpomembnejši znanstveni »izdelek« - javnomnenjske poizvedbe. To obdobje zaznamujejo najvidnejši predstavniki demokratičnih politično-filozofskih in socioloških teorij javnega mnenja: Gabriel Tarde, Ferdinand Tönnies, Robert Park in John Dewey. Ob njih ne gre prezreti najvidnejših znanilcev sprememb v prevladujočih pojmovanjih javnega mnenja - Walterja Lippmanna, Edwarda Rossa in Herberta Blumerja -, ki so iz sicer zelo različnih izhodišč kri-£ tizirali klasike. V istem obdobju so se v ZDA rodile (javno)mnenjske poizvedbe (angl. opinion polls), ki so bile v Evropi (Franciji, Nemčiji) sprva deležne posmeha, po drugi svetovni vojni pa so tudi na stari celini doživele izjemen razcvet in močno «prekrojile klasično razumevanje javnega mnenja. Mnenjske poizvedbe so radikalno zaznamovale pojmovanja javnosti in javnega mnenja. Nastanek mnenjskih poizvedb so spremljali tako teoretski spori, zlasti o njihovi ^ (ne)demokratični naravi, kot tudi metodološke polemike o njihovi (ne)veljavnosti. Med najočitnejšimi je bil spor med normativnim in psihološkim razumevanjem »mnenja«. Pojem javnega mnenja je dotlej v normativnih teorijah večidel temeljil na Kantovem razumevanju mnenja kot posebne vrste »imetja za resnično«, ki je določeno s subjektivno in z objektivno veljavnostjo sodbe in ima tri stopnje: menjenje (Meinen), verjetje (Glauben) in védenje (Wissen) (Kant 1781/1952, 241). Menjenje je za Kanta tako subjektivno kot objektivno nezadostno, verjetje je zadostno subjek- —......................................-..................-............... tivno, ne pa objektivno, medtem ko je le védenje tako subjektivno kot objektivno zadostno. Subjektivna zadostnost je prepričanost (zase sem prepričan, da ...), QQ objektivna zadostnost (za vsakogar velja, da ...) pa je gotovost (gotovo vsi ...). V LO nasprotju s Kantom, ki je štel mnenje za subjektivno in objektivno nezanesljivo, medtem ko je bilo zanj verjetje nezadostno samo objektivno in zato višja stopnja fO »imetja za resnično« kot mnenje, je Tönnies poudarjal neločljivo povezanost mnenja z razumom in védenjem. Meniti pomeni Tönniesu iz objektivnih, čeprav za razum še ne povsem zadostnih, razlogov nekaj šteti za resnično, medtem ko ima verjeti nasprotno vedno subjektivni temelj v trdnem čustvovanju in zaupanju, tako da verjeti pomeni biti prepričan. »Verjeti je stvar srca, meniti pa [stvar] glave« (Tönnies 1922, 13). Verjetje, ki ne temelji na razumu, izključuje dvom, značilen za racionalno oblikovanje mnenja. Nasproti razumevanju mnenja kot vrste imetja za resnično je psihologi'a mnenje trivializirala v konkretno ubeseditev ali »znak stališča« (angl. index of attitude) kot obliko vedenja, pri čemer naj bi celo »druge oblike vedenja razkrivala stališča zanesljiveje kot mnenje« (Albig 1939, 205). Za takó razumljeno mnenje je vprašanje stopnje zadostnosti na lestvici imetja za resnično, torej (objektivne) gotovosti in (subjektivne) prepričanosti, povsem brezpredmetno, saj so za »znak stališča« vsaj enako kot spoznavna pomembne druge (emotivna, volitivna) razsežnosti. Mnenje je bilo z mnenjskimi poizvedbami tako vnovič degradirano na najnižjo stopnjo imetja za resnično oz. je »resničnost mnenja« zvedena na obstoj mnenja (v tem smislu je vsako mnenje resnično preprosto zato, ker obstaja). Redukcionizmu v obravnavi »mnenja« v mnenjskih poizvedbah je kmalu sledila tudi redukci a kompleksnega pojma stališča kot trajne in relativno kompleksne človekove predispozici'e za vedenje v odnosu do določene vrste predmetov na zgolj enodimenzionalen odnos (npr. /ne/odobravanja, /ne/strinjanja, /ne/sprejemanja) do ozko določenega »stališčnega predmeta« (npr. do določene osebe). Medtem ko je Allport (1935, 810; poudarki v izvirniku) stališče obravnaval kot »z izkušnjami oblikovano duševno in živčno stanje pripravljenosti, ki ima usmerjevalen ali dinamičen vpliv na posameznikove reakcije na vse predmete in situacije, s katerimi je v odnosu«, se v sodobnosti stališče - podobno pa tudi mnenje - pogosto sinonimno obravnavata kot preprosto pozitiven ali negativen pogled na določeno osebo, stvar ali dogodek. Paradoksalno sta trivializacia pojmov mnenje in stališče ter zameglitev pomenske razlike oz. meje med njima prinesli zmagoslavje javnomnenjskim poizvedbam. Javnomnenjske poizvedbe naj ne bi prinesle le konsenza o definicij javnega mnenja (Converse 1987); javno mnenje naj bi celo obstajalo zgolj v empiričnih merskih postopkih, ki so bili izumljeni za odkrivanje javnega mnenja (Osborne in Rose 1999; Splichal 2008). Obravnava mnenja kot zgolj operacionalnega znaka pa ni sporna le s teoretsko-pojmovnega stališča; v ospredje je postavila tudi vprašanja (ne)zanesljivosti merjenja stališč na podlagi mnenj in (ne)zanesljivosti samih mnenj. Posameznikov besedni odziv na v anketnih vprašalnikih ubesedena stališča (npr. Ali se strinjate ali ne strinjate, da politiki zlorabljajo zaupanje ljudi?) je namreč vse prej kot samoumevno njegovo dejansko mnenje. Mnenjske poizvedbe: znanstveno izumljeno, umetno ustvarjeno ali politično institucionalizirano javno mnenje? Vpliv »izuma« mnenjskih poizvedb na konceptualizaci'e javnega mnenja je bil izjemen. Poizvedbe so (bile) pogosto obravnavane ne samo kot raziskovalna tehnika (znanstveni instrument) za »merjenje ljudske volje«, ampak tudi kot politični artefakt (nova institucia politične demokracie) ali celo kot utelešenje javnega mnenja. Do nastopa poizvedb so družbene vede precej neuspešno poskušale veljavno operacionalizirati normativno določene pojme javnega mnenja. Toda s poizvedbami se je zdelo, kot so bili njihovi glasniki in izvajalci prepričani, da so definite dosegle zadovoljivo raven empirične veljavnosti. Veljalo je prepričanje, da je uvedba naključnih vzorcev in kvantitativnih statističnih metod za »merjenje« mnenja v večjih populac^'ah rešila vse konceptualne težave, povezane z »javnim mnenjem«. Hyman (1957, 59) je na primer pojem javno mnenje zvedel na »poenotenost v mnenju« in potem presodil, »da smo se približali dobri teorij oblikovanja mnenja, in sicer samo zaradi bogastva in raznolikosti empiričnih raziskav«. Converse (1987, S13) pa je bil prepričan, da je »trdna uveljavitev industrii e javnomnenjskih poizvedb [...] homogenizirala opredelitev [javnega mnenja] in ga stabilizirala za dogledno prihodnost«. Uveljavitev industrije javnomnenjskih poizvedb je bila celo videti izjemen znanstveni dosežek. Zasledimo lahko idejo, da so fenomen javnega mnenja ustvarile družbene vede: »izraz 'javno mnenje' kot svoj nujni tehnični del prikliče ankete javnega mnenja« (Osborne in Rose 1999, 371). V svoji kritiki kritične teorie (npr. Habermasa in Bourdieuja) Osborne in Rose (ibid., 382) trdita, da se »javno mnenje ustvarja s postopki, razvitimi za to, da bi ga 'odkrivali'« (angl. public opinion is created by the procedures that are established to 'discover' it). Nasprotno so kritiki poizvedb opozarjali predvsem na dve vrsti problemov, ki naj bi postavljali pod vprašaj veljavnost poizvedb: (1) Zgodnje kritike javnomnenjskih poizvedb v obdobju 1930-1950 so zadevale predvsem epistemološki status poizvedb in metodološka vprašanja veljavnosti. Med najpomembnejšimi in trajnimi kritikami je bila tista, da poizvedbe obravnavajo javno mnenje kot agregiranje posameznih mnenj (npr. Blumer 1948). (2) Novejše kritike so se večinoma usmerjale na socialne in predvsem politične posledice poizvedb. Ginsberg (1989) je na primer javnomnenjske poizvedbe videl kot instrument 'pacifikaci'e' javnega mnenja, saj lahko informaci'e o stališčih ljudi naročniki (zlasti oblastne instituci'e) uporabljajo za omejevanje ali zatiranje drugih oblik izražanja mnenja. Adorno (1964/2005) je kritiziral zagovornike mnenjskih poizvedb zaradi njihovega nerazumevanja raziskovanja javnega mnenja kot posebnega družbenega pojava, utemeljenega v (načelu) javnosti, s čimer se dejansko spodkopavajo bistvene predpostavke, iz katerih bi moralo raziskovanje javnega mnenja izhajati. Adorno je sledil Blumerjevi kritiki, »da se lahko oblikovanje javnega mnenja pojavlja samo Q kot funkci'a družbe v delovanju, predvsem na podlagi interakcije skupin, ne pa posameznikov, kar pomeni, da mora proučevanje javnega mnenja izražati funkcionalno sestavo in organizacijo družbe« (Blumer 1948, 543). ^ Lahko bi trdili, da je izolacija generičnega predmeta [...] cilj, namesto da bi bila izhodišče, in da zato nezmožnost identifikacije javnega mnenja kot generičnega objekta ne gre na rovaš zdajšnjih javnomnenjskih poizvedb. [...] Vendar pa sem prevzet od očitne odsotnosti prizadevanja ali iskrenega zanimanja med izvajalci javnomnenjskih poizvedb, da bi se premaknili v smeri določitve predmeta, ki naj bi proučevali, beležili in merili. [...] Njihovo delo ß je v veliki meri le uporaba njihove tehnike (Blumer 1948, 542). Za Blumerja (ibid., 545) je bilo enačenje empiričnega beleženja mnenj z razis-QQ kovanjem javnega mnenja primer popolnoma neveljavnega zavračanja interakci'e LO ù IR 0 - neposrednega, recipročno usmerjenega družbenega delovanja - med skupinami in posamezniki z različno velikim vplivom, ki v svojih interakcijah oblikujejo in LO izražajo javno mnenje, ki ga je mogoče izraziti z različnimi 'mehanizmi', na primer s pismi, telegrami, peticijami, z resolucijami, lobiranjem in delegacijami, in ne le z anketiranjem. Medtem ko se je Blumer zavzemal za intenzivnejše intelektualno prizadevanje, da bi razumeli »funkcionalno sestavo in organizacijo družbe«, kar naj bi sčasoma zagotovilo »boljšo definicijo« javnega mnenja, je Adorno trdil, da je zaradi narave javnosti taka dokončna definicija pravzaprav nemogoča: Nedoločenost, s katero so obremenjene ideje »javnosti« in »javnega mnenja«, vsaj pri Locku, ni mogoče odpraviti z natančno besedno definicijo. Javnost ni jasno razmejena, je polemična: kar nekoč ni bilo javno, naj bi to postalo. Samo tako je mogoče razumeti, v smislu kritike absolutistične oblastne politike, kako invertirani aristokratski ukazi omogočajo - in sodobne teorije elit celo slavijo - tajnost (Adorno 1964/2005, 121). Adorno je nemškemu izrazu »mnenjsko raziskovanje« (Meinungsforschung) očital opustitev, in sicer »zavoljo kratkosti ključnega pridevnika, ki edini določa predmet zanimanja: raziskovanje javnega mnenja [in] se nanaša na idejo javnosti« (ibid., 120). S tehničnega vidika bi opustitev pridevnika javno in zamenjava izraza javno mnenje z zgolj mnenje lahko rešila vse težave, povezane z javnim, toda s tem bi se v celoti odpovedali teoretskemu horizontu javnega mnenja in javnosti. Seveda to ni bil Adornov predlog. Prav nasprotno, po Adornu javnomnenjske raziskave nikakor ni dopustno zvesti na mnenjske poizvedbe, saj »mnenjsko raziskovanje ne more biti gola tehnika, ampak je prav tako tudi predmet sociologije kot znanosti, ki raziskuje objektivne strukturne zakone družbe«. Ena ključnih nalog takega raziskovanja bi morala biti kritična predstavitev manipulacije z mnenji množic, »do kolikšne mere je javno mnenje refleks uzurpacije« (ibid., 122), na kar je pozneje opozoril zlasti Bourdieu s tezo, da javno mnenje (kot ga poskušajo izmeriti poizvedbe) ne obstaja. V razpravah o veljavnosti poizvedb so bili kritični predlogi, kot so jih oblikovali Blumer, Adorno, Bourdieu in drugi, komaj upoštevani, posledično pa se je javno mnenje pomensko vse bolj izenačevalo z izvedbo mnenjskih poizvedb oz. z objavo rezultatov poizvedb. Jedro razprav (zagovornikov poizvedb) so postala vprašanja zanesljivosti in delno veljavnosti metode, ne teorija javnosti in javnega mnenja. V skrajnem primeru je bilo po zgledu naravoslovnih znanosti tisto, kar je Blumer štel za glavno napako javnomnenjskih poizvedb - da poizvedbeni postopki ustvarjajo predmet raziskovanja, namesto da bi iz njega izhajali -, celo slavljeno kot največji znanstveni dosežek. Gordijski vozel operacionalizacije javnega mnenja, ki ga niso rešili Blumer in njegovi intelektualni dediči, je bil presekan z idejo, da javnomnen-jske poizvedbe dejansko niso operacionalna definicija javnega mnenja, ampak kar dejansko javno mnenje samo. »[J]avno mnenje se ustvarja s postopki, razvitimi za to, da bi ga 'odkrivali'. Pojav mnenja je proizvod tehničnih postopkov, izdelanih za to, da bi ga zapopadli. Določen je s tehničnimi vidiki [...] proizvodni vidik javnega mnenja ga približa modelu uspešnih naravoslovnih znanosti« (Osborne in Rose 1999, 382; poudarek v izvirniku). Osborne in Rose (ibid., 387) trdita, da »brez anketiranja in oblik merjenja gotovo sploh ne bi vedeli za javno mnenje; brez postopkov merjenja ne bi imeli nobenega znanja o tem, kaj je sploh treba meriti«. Ideja, da ne bi ničesar vedeli o javnem mnenju brez zbiranja podatkov v obliki odgovorov na vprašanja, pomeni, da je javno mnenje predstavitev zbranih podatkov (kar bi bila v najboljšem primeru ope-racionalna definicija javnega mnenja) in da javno mnenje ni bilo opazno (in torej v empiričnem smislu ni obstajalo) pred razvojem metod za zbiranje podatkov v obliki odgovorov na vprašanja (kar je očitna zgodovinska zabloda, saj so o delovanju javnosti in javnega mnenja razpravljali že od konca 18. stoletja naprej). Po eni strani naj bi torej javno mnenje ustvarili tehnični postopki zbiranja podatkov v obliki odgovorov na vprašanja, pa drugi strani pa naj bi - paradoksalno - obstoj vprašalnikov in anket spodbujal idejo, da je 'tam zunaj' javno mnenje, ki ga lahko imamo in izmerimo (ibid., 387); torej ti postopki kažejo, da javno mnenje obstaja 'tam zunaj' neodvisno od postopkov. Če je postopek namenjen obravnavi nekega pojava, pomeni, da ta pojav obstaja pred merjenjem in (relativno) neodvisno od njega. Toda Osborne in Rose (ibid.) hkrati menita, da »brez anketiranja ... sploh ne bi vedeli za javno mnenje ... javno mnenje ne obstaja, dokler ne obstajajo tehnologi e - in anketiranci, prilagojeni tehnologi am -, ki zagotovi o, da javno mnenje obstaja«. Z drugimi besedami, menita, da sploh ni bilo nobenih opaznih manifestaci javnega mnenja pred pojavom poizvedb ali jih vsaj nihče ni mogel razumeti. Vsaj dve čudni stoletji so se teoretiki javnega mnenja vedli, kot da bi javno mnenje obstajalo, pa čeprav v resnici ni obstajalo? Vsi »organi javnega mnenja«, o katerih je tekla razprava od Benthama naprej, so bili samo iluzije in prikazni? Vse razprave o javnem mnenju pred prihodom javnomnenjskih poizvedb o tem, (1) »V kakšni obliki naj politične institucije prepoznajo javno mnenje?« (2) »Kakšne lastnosti mora imeti javno mnenje?« in (3) »Kakšno politično moč mora dobiti?« (Althaus 2006, 98), so bile razprave o tem, česar empirično ni bilo? Althaus (ibid.) trdi, da se je »empirično raziskovanje od zgodnjega dvajsetega stoletja do danes vneto ukvarjalo z vprašanjem o lastnostih javnega mnenja, drugi dve vprašanji pa je prepuščalo filozofom«. A Osborne in Rose (1999) zanikata, da filozofi lahko karkoli povedo o prvem vprašanju, drugi dve vprašanji pa naj bi bili irelevantni, saj y je po njunem mnenju samo ena oblika, v kateri obstaja javno mnenje (poizvedbe), vprašanji o njegovih lastnostih in moči pa sta čisto empirični. Ideja, da je »pojem mnenja rezultat posebnega postopka, ki izvabi mnenje«, zanemarja dejstvo, da se mnenja - kot posebna oblika imetja za resnično, ki se razlikuje od verjetja in védenja - oblikujejo in obstajajo neodvisno od vsakršnega »izvabljanja«. Ljudje »vedo, kako ustvariti pojav, ki se mu reče mnenje«, in presojajo veljavnost svojih mnenj v komuniciranju, tudi če jih anketarji ne sprašujejo za mnenje. To znajo že tisočletja in s tem so dejansko - ljudje, in ne izvajalci poizvedb - »prispevali k vzpostavitvi objektivnega področja, imenovanega javno mnenje« (ibid., 387). Poizvedbe sicer lahko štejemo za velik (znanstveni) izum, vendar ne smemo zanemariti drugih tehnologij, ki so jih izumili prej v zgodovini, in obravnavati poizvedbe kot »svojsko disciplino, potrebno za obstoj javnega mnenja«, kot sta prepričana Osborne in Rose (ibid., 382). Poleg poizvedb so obstajale (in še vedno obstajajo) druge tehnologije, ki zagotavljajo obstoj javnega mnenja. Z drugimi besedami, ni merski instrument tisti, ki vzpostavlja objektivno področje, ki mu pravimo javno mnenje, C > ampak komunikacijski proces (vključno, a ne izključno s postavljanjem vprašanj in z odgovori nanje v poizvedbah), v katerih posamezniki izražajo in preverjajo svoje QQ mnenje. Trditi, da javno mnenje lahko obstaja le s tehnologijo poizvedb, pomeni LO tudi, da je javno mnenje zgolj vsota posameznih mnenj, zasebno izraženih v poizvedbah. V takem privatiziranem pojmovanju javnega mnenja postanejo objektivni politični odnosi, institucie in procesi demokratičnih sistemov irelevantni za javno mnenje; kar šteje, so samo mnenja posameznih državljanov o njih. Vzrok, da se je tako (zmotno) pojmovanje zelo široko uveljavilo, je v njegovi izraziti metodološki prikladnosti, saj naj bi z njim dokončno rešili problem definici'e javnega mnenja, ki je bil dotlej (videti) nerešljiv. Na nek način imata sicer Osborne in Rose s svojim prepričanjem o javnem mnenju kot znanstvenem izumu sicer celo prav. Mnenjske poizvedbe v resnici iz ljudi izvabljajo (tudi) mnenja, ki jih prej ni bilo. Vendar od anketirancev ne izvabljajo mnenj v strogem pomenu besede. Kar dejansko izzovejo ali ustvarjajo, so nemnenja ali nestališča, to je mnenja, ki so videti posameznikova mnenja zgolj zato, ker so jih zabeležili anketarji, ki so tako postali nekakšni avatarji javnega mnenja. Converse (1964, 241) je na primer empirično preverjal tezo o nestališčih kot »ekstremno labilnih v času« in ugotovil, da »velik del volivcev nima jasnega prepričanja celo o vprašanjih, ki so bila dalj časa podlaga za izrazite politične polemike med elitami« (ibid., 245). Samo ta (ne)mnenja so dejansko v precejšnji meri, če ne izključno, proizvod specifičnega postopka; brez poizvedb ne bi nikoli obstajala. Pojem nemnenja opozarja, da se lahko mnenje ljudi, kot je zabeleženo v poizvedbah - v nasprotju z njihovim resničnim mnenjem - naključno spreminja, saj je pogosto zelo ohlapno in v trenutku oblikovano, pa tudi kot posledica merskih napak, ki jih povzročajo nejasna formulama vprašanj, določeno zaporedje vprašanj, pristranskost anketarja, napake lestvic, kontekst posameznega vprašanja ipd. Eksperimenti s posvetovalnimi poizvedbami (angl. deliberative polling) Jamesa Fishkina in njegovih kolegov na Univerzi v Teksasu in pozneje na Stanfordu jasno kažejo, da ko so udeleženci izpostavljeni (dodatnim) informaci'am in vključeni v razpravo, verjetneje izoblikujejo jasno in trdnejše (trajnejše) mnenje, ki se lahko precej razlikuje od mnenja, izrečenega kot odgovor na vprašanje anketarja v poizvedbi. V morda heretični perspektivi lahko »tehnologij« poizvedb obravnavamo kot funkcionalno enakovredno (tako epistemološko kot ontološko) »tehnologiam« volitev in referendumov. Kot pravi Sanders (1999, 256), »sodelovanje v raziskavi - ali kot raziskovalec, anketar ali anketiranec - ni nič manj naravno kot glasovanje, članstvo v mestnem svetu, sodelovanje v sodni poroti ali katera koli druga politična praksa«. Tehnologi'e splošnih (pravzaprav vseh) političnih volitev in referendumov o pomembnih (spornih) družbenih vprašanjih se razlikujejo od udeležbe v poizvedbah o strankarskih preferencah in (ali) političnih stališčih samo v dveh pogledih: (1) poizvedba ne povzroči neposrednih političnih in pravnih (zakonskih) posledic, kot jih povzročij volitve, in (2) poizvedba v nasprotju s samoselekcij državljanov na volitvah temelji na naključnem vzorcu (pri spletnih poizvedbah tudi te razlike ni več, saj gre pogosto prav tako za samoselekcip). Volitve določajo sestavo parlamentov in drugih (političnih) instituci; rezultati zakonodajnih referendumov povzročio neposreden zakonodajni učinek (potrditev ali odpravo zakona). Poizvedbe se razlikujejo od volitev in referendumov v tem, da so njihove posledice posredne, posredujejo pa jih politične ali druge instituci e, ki sodelujejo pri vladovanju in interpretirajo rezultate poizvedb. Vendar tako poizvedbe kot volitve temeljio na isti ideji izražanja/predstavljanja ljudske volje: rezultati parlamentarnih volitev in rezultati poizvedb naj bi pošteno predstavljali splošno volilno telo. Podpora zamisli, da so javnomnenjske poizvedbe podobne nekaterim drugim institucionaliziranim političnim procesom, kot so volitve in referendumi, je zanemarljiva v akademski (in še manjša v strokovni) literaturi. Volitve in referendumi so nastali kot del institucionaliziranega političnega procesa in očitno ne kot neka vrsta raziskave, medtem ko so javnomnenjske poizvedbe obravnavane kot vrsta raziskovanja, in ne kot oblika politične institucionalizacije javnega mnenja. V poizvedbah se preference merijo na naključnem vzorcu volivcev (s popravki v zvezi z izraženo namero vprašanih, da bodo volili ali ne), kar naj bi dokazovalo njihovo znanstveno naravo. Na pravih volitvah se respondenti sami izbirajo oz. odločajo za odhod na volišče (s čimer je izbira manj veljavna ali sploh neveljavna v znanstvenem smislu), ta proces pa se obravnava kot politična participacija. Toda zakaj bi bilo treba to delitev jemati za samoumevno? Najočitnejši argument za tezo, da so poizvedbe del političnega procesa, sta primera predvolilnih poizvedb in vzporednih volitev, ki merita popolnoma isto kot volitve (glasove državljanov za politične stranke in posamezne kandidate za politične funkcije), z natančno istim instrumentom (s tajnim glasovanjem), vendar z nekoliko različnimi postopki in stopnjami zanesljivosti ter, kajpak, z različnimi posledicami. Lastna in usvojena mnenja v poizvedbah Tönnies je med prvimi opozarjal, da je oblikovanje bodisi individualnega bodisi javnega mnenja preveč zahtevno, da bi v tem procesu lahko vsi ljudje enakopravno sodelovali. Če nekdo ne more sodelovati pri oblikovanju (javnega) mnenja, to sicer ne pomeni, da lahko mnenje samo sprejema; lahko ga tudi izraža, čeprav si ga ni samostojno ustvaril (npr. z aklamacijo ali s sodelovanjem v javnih demonstracij ah, pa tudi s sodelovanjem v razpravah, npr. v političnih institucijah). Pri izražanju mnenja lahko posameznika vodijo različni motivi: neko mnenje lahko sprejme za svoje, ker zaupa v avtoriteto argumenta ali vira, in ga potem izraža kot svoje; mnenje lahko celo samo izraža, ne da bi ga dejansko sprejel za svoje, pač pa zaradi drugih razlogov, npr. konformnosti; lahko pa mnenje izraža izključno zaradi y nekega zunanjega smotra - skrajni primer je, da izražanje mnenja zanj postane ^ »predmet menjave, stvar, ki jo je mogoče prodati, ne glede na to, ali je to v resnici £ njegovo mnenje ali pa je njegovo mnenje celo prav nasprotno« (Tönnies 1922, 35). V različnih okoliščinah je torej posameznikovo (javno) izraženo mnenje lahko zelo različno, torej subjektivno nezanesljivo. Ta verjetnost je posebej velika, kadar si mnenja ni izoblikoval sam, ampak ga je prevzel od drugih. Problem nezanesljivosti izraženega mnenja - njegove naključne spremenljivosti v času in prostoru, lahko pa tudi odvisnosti od časa in prostora - bistveno ogroža zanesljivost, s tem pa tudi ^ veljavnost mnenjskih poizvedb. tj Agregatna stanja mnenj V primerih, ki jih obravnava Tönnies, gre za dejanska posameznikova mnenja, ki il W i A K/^H if i f n rvi i 11 Is- /—»t t <~\ I I rn /ni o I n i tv* \ m-nrv* ifln I 11 tt vo t«»»« t 71 ifi 11 W 1 a C > jih je bodisi sam izoblikoval z (racionalnim) premislekom ali v razpravi bodisi jih je našel na »mnenjskem trgu« (zlasti v medijih) in jih iz takega ali drugačnega razloga usvojil. Povsem nekaj drugega pa je, ko anketiranec odgovori na ponujeno stališčno trditev v anketi z določeno stopnjo strinjanja ali nestrinjanja, čeprav stališča o izbranem predmetu dotlej sploh ni imel. Z drugimi besedami, tudi kadar anketiranec o QQ stališčnem predmetu pred sodelovanjem v poizvedbi sploh ni razmišljal, uspešen LO anketar lahko od njega izsili določeno mero strinjanja ali nestrinjanja z zapisano oz. s prebrano trditvip oz. odgovor, ki se razlikuje od Ne vem. V takih primerih C^ govorimo o nestališčih ali nemnenjih, ki so napačno izmerjena kot dejanska mnenja. Da dejansko gre za nemnenja, lahko ugotovimo v preskusu zanesljivosti merjenja, kjer se izkaže, da je vzrok nekonsistentnosti odgovorov (stopnje /ne/strinjanja) v tem, da jih je anketiranec izbiral naključno. Po analogij s Tönniesovim razlikovanjem med plinastim, tekočim in trdnim javnim mnenjem (mnenjem javnosti) lahko rečemo, da so tudi individualna mnenja v različnih »agregatnih stanjih«, da so torej različno trdna. Trdnosti ne smemo zamenjevati z intenzivnostjo: z nekim izraženim mnenjem se lahko delno strinjam, delno ne strinjam, ali neki predmet vrednotim zmerno pozitivno in tega svojega odnosa do izrečenega mnenja (oz. usvojenega mnenja) tudi v daljšem času ne spremenim. Imam torej trdno, a ne intenzivno mnenje. Po drugi strani pa se z nekim mnenjem v nekem trenutku lahko povsem strinjam ali neki predmet vrednotim izjemno negativno, čez čas pa ga povsem spremenim: intenzivno mnenje torej še ne zagotavlja njegove trdnosti. Nemnenja Trdnost mnenj in stališč je tako kontinuum, katerega najmanjša vrednost je nem-nenje, ko v spominu stališčni predmet sploh ni v odnosu do katerega koli drugega kognitivnega elementa, pri največji vrednosti pa je stališčni predmet trdno povezan z mnogimi kognitivnimi elementi, tako da se mnenje tako rekoč samodejno aktivira ob vnovičnem »srečanju« s stališčnim predmetom (npr. ko je predmet omenjen v anketnem vprašalniku). Zgodnje epistemološke in metodološke kritike mnenjskih poizvedb so bile osredinjene na vprašanje, ali poizvedbe dejansko mer^'o, kar želij meriti oziroma kar razglašajo, da mer^o. Albig (1939; 1956, 174) je skladno s svojim razumevanjem odnosa med mnenjem in stališčem dokazoval, da noben izsledek o mnenjih ljudi ni ustrezen, če ne vodi k ustreznim sklepom o njihovih stališčih, iz katerih mnenja izhajajo oz. katerih znak so. Opozarjal je na dva osnovna problema, ki bi ju bilo treba rešiti v prizadevanjih, da bi merili javno mnenje: (1) razvoj takih postopkov za merjenje stališč, ki bi vključevali vsaj najznačilnejše vzorce stališč pri večini posameznikov (pri mili'onih posameznikov); (2) razvoj metod vzorčenja, ki bi bile ustrezne za proučevanje velikih javnosti na podlagi najmanjših možnih reprezentativnih vzorcev. Albigu se je zdela rešitev problema ustreznega vzorčenja precej preprosta v primerjavi s postavitvi^ splošnega modela merjenja stališč. Bil je sicer vnet zagovornik javnomnenjskih poizvedb, a je hkrati opozarjal na preveč množično, premalo kritično in zato pogosto neveljavno uporabo te metode. Kot razloga za možno razvrednotenje mnenjskih poizvedb je poudarjal zlasti (1) omejevanje zbiranja podatkov na podatke v obliki odgovorov na vprašanja in zanemarjanje drugih metod ter omejevanje raziskovanja na štetje odgovorov namesto na merjenje stališč ter (2) nerazumevanje interakci'e med raziskovalcem in anketirancem ter (ne)hotno manipulativno formulacij vprašanj. V iskanju odgovora na vprašanje, kaj je in kaj bi morala biti vloga mnenj, ki jih imajo člani večjih javnosti o javnih zadevah, je Albig menil, da se analitiki poizvedb prepogosto motij v ocenah kvalitete in kvantitete javnega mnenja. Pogosto namreč preveč poudarjajo pomembnost javnega mnenja o množici zadev, o katerih dejan- sko sploh ne obstaja kako pomembno mnenje. Zato je Albig dvomil o smiselnosti pogostega izvajanja mnenjskih poizvedb, ki da sploh niso v interesu javnosti. Po drugi strani pa je Albig menil, da lahko poročanje o rezultatih poizvedb vpliva na mnenja bralcev, še posebej pri temah, o katerih sami nimajo (trdnih) mnenj. Navajal je rezultate mnenjske poizvedbe v Mehiki leta 1945, v kateri je 81,2 odstotka vprašanih družboslovnih znanstvenikov in 72,5 odstotka novinarjev odgovorilo, da objava rezultatov mnenjskih poizvedb vpliva na njihova mnenja. Vloga objavljanja rezultatov poizvedb je gotovo lahko uvrščanje tem na dnevni red (angl. agenda setting) in lahko poveča podporo večinski pozici'i, torej povzroči zagonski moment. Vendar pa je le malo verjetno, da lahko objavljeni rezultati intenzivirajo razmišljanje o zadevah, ki jih poizvedbe obravnavajo, saj objavljeni rezultati poizvedb - nasprotno - zapletene zadeve močno poenostavljajo. Po Albigu sicer poizvedbe ne nosio nikakršne odgovornosti za poenostavljeno razmišljanje javnosti; poenostavitev ne povzročajo poizvedbe, saj je poenostavljanje značilno za način mišljenja večine tistih, ki so vključeni v poizvedbe. Napačne zaznave Pri empiričnem raziskovanju mnenj se srečujemo še s tretjo veliko skupino problemov - z napačnimi zaznavami in mnenji. Najsplošnejšo tematizaci'o sistematično napačnih zaznav značilnosti družbenega okolja zasledimo v Gerbnerjevi kulti-vaciski teori i, ki poskuša pojasniti vpliv televizi skih programov (zlasti tistih z nasilnimi vsebinami) na mnenje in vedenje ljudi. Osrednja teza kultivaci'ske teorie je namreč, da »televizia specifično in merljivo prispeva h gledalčevi koncepcii realnosti« (Gerbner, Gross, Morgan in Signorelli 1980, 10). Gerbner je s sodelavci v nizu raziskav ugotovil, da mnenja »težkih« televizi'skih gledalcev (ki so televizij gledali več kot štiri ure dnevno) o odnosih v družbi pogosto bolj ustrezajo mnenjem oz. podobam, ki jih prikazuje televizi'a, kot pa dejanskim razmeram v družbi (npr. mnenje o splošni razširjenosti kriminala v družbi je posledica pogostosti predvajanja nasilnih vsebin na televizii, ki jih »težki« gledalci ponotranjio do te mere, da ga y obravnavajo kot dejansko naraščanje nasilja v družbi). V teori'i spirale molka je poskušala Noelle-Neumannova (1974, 44) nasprotno dokazovati, da imajo ljudje nekakšen kvazistatistični organ, s katerim opazujejo družbeno okolje - predvsem ob podpori množičnih medi'ev - ter zanesljivo ocenjujejo porazdelitve mnenj v družbi in moč oz. možnost prevlade določenih mnenj v javnosti. Skratka, ljudje naj bi bili intuitivno sposobni zanesljivo ocenjevati »mnenj-sko klimo« v družbi, tako da bi lahko z njo primerjali in ji prilagajali svoja mnenja. Ideja je vabljiva in na abstraktnoteoretski ravni intuitivno videti veljavna, toda vrsta empiričnih študi razkriva, da posamezniki relativno zanesljivo ocenjujejo mnenja drugih in mnenjske razlike le znotraj svojih primarnih in sekundarnih družbenih skupin, v katerih so spletene tesne komunikaci'ske vezi. Nasprotno pa mnogo bolj selektivno, pristransko in napačno zaznavajo svoje bolj oddaljeno in posredovano (mediatizirano) družbeno okolje in tudi množične medie. Problem pristranskega ocenjevanja (mnenj) drugih dobro ilustrira pojav učinka na tretjo osebo (angl. third-person effect). Ljudje so pogosto prepričani, da svoja mnenja oblikujejo samostojno, neodvisno od vpliva množičnih medi'ev ali da je vpliv množičnih medi'ev (zanemarljivo) majhen. Hkrati pa dvomijo o sposobnosti ^ drugih ljudi, da bi se uprli vplivom množičnih medi'ev, mnenjskih voditeljev in LO C > drugih virov mnenj ter propagiranih oblik vedenja. Na druge (tretje osebe) naj bi torej mediji zelo vplivali.1 Učinek na tretjo osebo je dveh vrst: (1) pomeni, da je posameznik prepričan o svoji neodvisnosti od vpliva, npr. medijev, medtem ko temu vplivu tretja oseba podlega, ali (2) da se posameznik, ki je sicer prepričan o svoji avtonomiji, odziva zaradi pričakovanih učinkov na tretjo osebo (npr. posameznik je prepričan, da poizvedbe ne vplivajo na njegove volilne odločitve, a ker je hkrati prepričan, da vplivajo na odločitve tretje osebe, se zavzema za predvolilni embargo na objavo rezultatov poizvedb). Kot kažejo raziskave, je učinek na tretjo osebo zelo pogost v politični propagandi in oglaševanju (Johnson-Cartee 2005, 41). Tovrstne študije dokazujejo, da je ideja o posameznikih, ki naj bi imeli nekakšen kvazistatistični organ, s katerim bi lahko zanesljivo merili mnenjsko klimo, (pre)huda poenostavitev, če ne zmota. Kot kažejo modeli koorientacje, se situacije popolnega kognitivnega prekrivanja in natančnosti v interakciji ali v ocenjevanju drugih pojavljajo le izjemoma. Množinska nevednost, nesoglasje, namišljeni konsenz in druge vrste napačnih zaznav in (ali) nesporazumov se lahko pojavljajo enako pogosto kot pravo soglasje ali zanesljiva zaznava. Ljudje so pogosto nagnjeni k zmotnemu prepričanju, da imajo drugi enako mnenje kot oni sami (ne glede na to, kakšno je dejansko večinsko mnenje), ali pa so zmotno prepričani, da se mnenjsko ne ujemajo s svojim okoljem. Vrsta raziskav je potrdila veljavnost hipoteze o množinski nevednosti, po kateri ljudje napačno zaznavajo mnenja drugih. Tako se na primer pogosto ne zavedajo, da delijo svoje mnenje z drugimi člani iste skupnosti oziroma da pri njihovem zaznavanju mnenj drugih posameznikov prevladuje zrcalna zaznava ali učinek navideznega soglasja - tj. da posamezniki svoja mnenja zaznavajo kot skladna z mnenjem večine v svojem okolju, čeprav tako kognitivno prekrivanje sploh ne obstaja (gl. tabelo 1). Pojem množinska nevednost (angl. pluralistic ignorance) je uvedel Allport (1932, 218, 219) in z njim označil težnjo ljudi, da kot javno mnenje sprejemajo mnenje, ki ga imajo sami in za katero bi želeli, da bi bilo tudi mnenje drugih. Povezoval ga je tudi s situacijo, v kateri večina članov neke skupine (ali družbe) javno sprejema normo ali mnenje, ki ga (jo) zasebno zavrača - ker so prepričani, da ga sprejemajo tudi drugi. Pozneje se je pojem množinska nevednost pogosto uporabljal za situacijo, v kateri so pripadniki večine oz. večinskega mnenja prepričani, da so v manjšini, in nasprotno (Glynn, Ostman in McDonald 1995, 262). Tako bi na primer večina anketirancev v mnenjski poizvedbi lahko izrazila naklonjenost smrtni kazni iz zmotnega prepričanja, da smrtno kazen podpira večina ljudi, čeprav ji sami intimno nasprotujejo - kar kajpak pomeni, da ji dejansko nasprotuje večina ljudi, medtem ko bi poizvedba pokazala, da večina smrtno kazen podpira. V poizvedbah je razliko med pravim in nepravim soglasjem nemogoče ugotoviti. Množinska nevednost je povezana z »učinkom neme priče« (angl. bystander effect).2 Ljudje verjetneje ukrepajo v nepričakovani (nevarni) situaciji, kadar so sami, kot pa takrat, kadar so prisotni tudi drugi ljudje, »priče«. Ob prisotnosti drugih ljudi lahko posameznik iz njihove pasivnosti sklepa, da se jim ne zdi potrebno/primerno ukrepati. Nihče torej ne bi ukrepal, čeprav bi celo večina med njimi zasebno mislila, da bi bilo treba kaj storiti. To je primer množinske nevednosti. Drugi razlog pasivnosti je lahko pričakovanje prisotnih, da bo ukrepal nekdo drug, s čimer ljudje razpršijo svojo odgovornost in jo preložijo na druge. Na to opozarja dognanje, da ko se nekdo vendarle odloči za ukrepanje, je večja tudi verjetnost, da bodo sledili tudi drugi in mu pomagali. Pojem množinska nevednost v Allportovem pomenu, ko ljudje zmotno domnevajo, da večina deli njihovo mnenje, je sčasoma nadomestil pojem »učinek nepravega konsenza« - gre za zmotno zaznavo prevladujočega konsenza, ki dejansko ne obstaja. Če člani neke skupine dosežejo konsenz o določeni zadevi, pa ne komunicirajo s člani drugih skupin oz. z ljudmi, katerih mnenje je nasprotno, si zmotno ustvari'o predstavo, da večina misli enako kot oni. V primeru odnosa do smrtne kazni bi to pomenilo, da posameznik vidi svojo podporo smrtni kazni kot skladno z mnenjem večine, čeprav večina izraža nasprotovanje smrtni kazni. Ti primeri dokazujejo, da ljudje nimajo zanesljive statistične intuici'e, kakor je trdila Noelle-Neumannova. Njen odgovor na tovrstne kritike je bil, da v njenem modelu ne gre za to, ali so ljudje natančni v svojih ocenah glede manjšinskih/ večinskih mnenj, temveč za to, ali lahko zaznajo spremembe v smislu povečevanja ali zmanjševanja podpore svojim mnenjem (Noelle-Neumann 1984, 72). Toda razen pri volilnem vedenju in strankarskih preferencah, kjer so stvari zaradi rednih volilnih poizvedb in objav njihovih rezultatov nekoliko jasnejše, tudi za tako domnevo ni empirične osnove. Čeprav so spremembe v zaznavanju javnega mnenja in spremembe volilnih preferenc v korelaci'i, to še ne dokazuje, da zaznava večinskega mnenja vpliva na spremembe volilne namere oz. vedenja. Pojasnitve napačnih zaznav so le delne. Domneve o napačnih zaznavah družbenih dejstev, kot so javno mnenje, učinki množičnih medijev ali socialni indikatorji (npr. ocena tveganosti določenega načina vedenja), so bolj domneve o njihovem empiričnem obstoju kot teoretske (pojasnjevalne) domneve. Različne vrste napačnih zaznav, ki jih lahko empirično izmerimo (gl. tabelo 1), nastajajo v situaci'ah, za katere ni izčrpne pojasnitve, ki bi odgovorila na vprašanji, zakaj so zaznave javnega mnenja oz. mnenja drugih nezanesljive in napačne ter kakšne so družbene posledice napačnih ocen. Hipotetično lahko trdimo, da se zmotne zaznave precej verjetno pojavljajo v y pluralističnem, demokratičnem okolju, kjer je ena stranka, kandidat ali mnenje soočeno z množico alternativ in torej ni preprosto določiti, katera od alternativ ima večinsko podporo. V bolj avtoritarnem okolju pa je verjetneje, da (javno) mnenje ni o neki »sporni zadevi«, ampak le o neki »družbeni zadevi« - o »temi iz javne situacije« (Noelle-Neumann 1979, 180) ali »o kakšnem čustveno ali vrednostno določenem vprašanju« (Noelle-Neumann 1980/1993, 179), saj kako zares nasprotno mnenje dejansko sploh ne obstaja. V takih situaci]' ah je zelo verjetno, da posameznikov kvazistatistični instinkt zaznava poleg sprememb tudi dejansko večinsko/ manjšinsko mnenje. V statističnem smislu lahko pričakujemo, da bodo posamezniki natančno zaznali podporo za svoja stališča, če porazdelitev mnenj (na primer za ali proti) zelo odstopa od normalne (Key 1961/1967; Salmon in Kline 1985, 15).3 Toda taka situaci'a ni pogosta, ko gre za politične zadeve v demokratičnih družbah. Kljub temu pa je Noelle-Neumannova zgolj »presenečena nad poročilom« za ZDA, ki govori, da »66 odstotkov ni moglo oceniti, kako misli večina ljudi. V Nemči'i nismo nikoli odkrili tako visokega odstotka« (Noelle-Neumann 1984, 73). C > Poleg širše družbene pojasnitve, ki jo ponuja kultivaci'ska teorij a, lahko do določene mere različne vrste napačnih zaznav pojasnimo tudi s Festingerjevo ^ psihološko teori'o kognitivne disonance (Festinger 1957/1962). Po njegovem mnenju LO posameznikovo delovanje v smeri zmanjševanja kognitivne disonance vključuje vedenjske spremembe, spremembe v mišljenju ter previdno izpostavljanje novim in- CO formacijam in novim mnenjem. Le redko se zgodi, da z izpostavljenostjo množičnim medijem posameznik izčrpa vse informacijske možnosti, ki so mu na voljo, pa še tedaj izbira medijske vsebine skladno s svojimi interesi in z zaznavanjem interesov v svojih referenčnih skupinah. Festingerjeva teorija disonance napoveduje, da se posamezniki izogibajo komuniciranju in medi skim vsebinam, ki bi povzročale disonanco, s selektivnim izpostavljanjem (z izbiranjem komunikacijskih dejanj, medijev in sporočil) in s selektivno pozornostjo (s pozornim spremljanjem le tistih delov sporočil, ki ne povzročajo disonance). Zaradi tega posameznikovo zaznavanje medijskih vsebin ne more biti neke vrste objektivna (statistična) vsebinska analiza, temveč je subjektivna, pristranska in delna interpretacija, ki jo spodbuja prizadevanje za doseganje soglasja z drugimi člani v referenčni skupini, kar je osnovni način zmanjševanja disonance in doseganja konsonance. S selektivnim izpostavljanjem in selektivno pozornostjo se lahko mnenja posameznika in njegove referenčne skupine utrdijo ne glede na to, ali so ta mnenja tudi večinska v širšem (npr. nacionalnem) obsegu ali ne. Tabela 1: Hipotetične pojasnitve nezanesljive oz. napačne zaznave mnenjske klime Vrsta napake: Posameznik izraža svoje mnenje kot: Posameznik zaznava mnenja drugih ali večinsko mnenje kot: Pojasnitev Množinska nevednost (angl. pluralistic ignorance) mnenje, za katero zmotno misli, da je večinsko manjšinsko mnenje ljudje zmotno menijo, da je njihovo dejansko mnenje manjšinsko, čeprav je večinsko Učinek nepravega konsenza (angl. false consensus effect) mnenje, za katero zmotno misli, da je večinsko skladno z usvojenim svojim mnenjem ljudje napačno mislijo, da večina meni enako kot oni, v resnici pa menijo drugače in to mnenje izražajo Zrcalna zaznava (angl. looking-glass perception) svoje dejansko mnenje svoje mnenje zrcaljenje svojih mnenj in podob o sebi na pomembne druge ali večino Zatajitvena projekcija (angl. disowning projection) večinsko mnenje svoje mnenje projiciranje svojih negativnih mnenj in podob o sebi na druge Zagonski moment (angl. bandwagon effect) večinsko mnenje večinsko mnenje posnemanje tistih, ki so že spremenili svoje mnenje Nerealni optimizem (angl. unrealistic optimism) omejevanje tveganega vedenja spodbujanje tveganega vedenja podcenjevanje tveganosti svojega vedenja in precenjevanje tveganosti vedenja drugih Učinek na tretjo osebo (angl. third-person effect) od medijev neodvisno mnenje (upiranje neželenemu vedenju) od medijev odvisno mnenje (podleganje neželenemu vedenju) precenjevanje svoje in podcenjevanje tuje odpornosti proti delovanju medijev Predvolilne poizvedbe in učinek na tretjo osebo v Sloveniji V nedavno opravljeni mednarodni primerjalni raziskavi o kulturah političnega komuniciranja v devetih evropskih državah (Avstri'i, na Danskem in Finskem, v Franci'i, Nemči'i in Špani'i, na Švedskem, v Švici in Sloveni'i) je 47,5 odstotka od 150 anketiranih slovenskih politikov menilo, »da je za demokracio dobro, da medii redno poročajo o javnomnenjskih anketah«, in samo 18,6 odstotka, da to ni dobro, medtem ko se jih 33,9 odstotka ni opredelilo. V naklonjenosti mnenjskim poizvedbam slovenski politiki celo prekašajo precej svojih kolegov v zahodni Evropi, med katerimi jih v povprečju 42,9 odstotka presoja poročanje o poizvedbah kot dobro za demokracij, medtem ko jih 24 odstotkov meni nasprotno (34,8 odstotka je neodločenih). V Evropi je prepričanje o koristnosti javnomnenjskih poizvedb za demokracio posebej razširjeno med finskimi in španskimi politiki in novinarji, kjer jih je o tem prepričanih skoraj dve tretjini, medtem ko je največ skeptikov na Danskem. Mnogo bolj kot politiki so o pomembnosti poročanja o rezultatih javnomnenjskih poizvedb prepričani slovenski državljani, saj jih je med 356 naključno izbranimi 78,9 odstotka prepričanih, da je to dobro za demokracijo. Enako meni tudi 73,9 odstotka vprašanih novinarjev in urednikov v Slovenii. V raziskavi Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi je le 26,8 odstotka anketiranih novinarjev in politikov prepričanih, da javnomnenjske poizvedbe ne zrcalio dejanskega javnega mnenja. Mnogo kritičnejši so le švedski politiki (42,3 odstotka) in novinarji (41,5 odstotka). Podobno prepričanje delio tudi slovenski novinarji (32 odstotkov), presenetljivo pa ne tudi politiki, saj jih le 12,9 odstotka - skoraj dvakrat manj kot njihovih kolegov po Evropi - ocenjuje, da so mnenjske poizvedbe neveljavne. To prepričanje si delio z avstri'skimi, s finskimi in z nemškimi politiki. Celo slovenski državljani so z 21,7 odstotka precej bolj zadržani do mnenjskih poizvedb. V raziskavi se je med slovenskimi anketiranci učinek na trejo osebo najizraziteje y pokazal pri odgovorih na vprašanji o vplivu mnenjskih poizvedb na anketirance in na druge (na tretjo osebo). Večina slovenskih politikov - 53,7 odstotka - je prepričanih, da objava rezultatov predvolilnih poizvedb vpliva na volilno vedenje ljudi. Slovenski politiki s takim prevladujočim prepričanjem močno odstopajo od svojih evropskih kolegov. V povprečju sedmih zahodnoevropskih držav 32 odstotkov politikov - in precej manj, 23,2 odstotka novinarjev - meni, da objave rezultatov predvolilnih poizvedb vplivajo na volilno vedenje državljanov. O tem so zlasti prepričani danski in finski politiki ter švedski (34,8 odstotka) in španski ^ novinarji in uredniki (35,5 odstotka), medtem ko politiki na Švedskem v očitnem nasprotju s svojimi novinarskimi sodržavljani volilnim poizvedbam ne prisojajo vpliva na državljane. Uredniki in novinarji v Sloveni'i so mnogo bolj skeptični od politikov: s 35,1-odstotno prepričanostjo o vplivu objav na volilne rezultate so podobni švedskim in španskim kolegom. .....r_______________„,..... V nasprotju s kritičnim mnenjem o vplivu objave rezultatov predvolilnih poizvedb na volilno vedenje državljanov so le štirje od 150 anketiranih slovenskih ^ politikov izjavili, da predvolilne poizvedbe vplivajo na njihovo izbiro na volit-LO vah. Tudi približno enako majhen delež novinarjev in urednikov (3,4 odstotka) je prepričanih, da rezultati predvolilnih poizvedb vplivajo na njihove odločitve, 5 vendar jih tudi precej manj (34,4 odstotka) od politikov verjame, da so takemu vplivu močno podvrženi državljani. Učinek na tretjo osebo se sicer manj izrazito, a še vedno zelo značilno, kaže tudi v odgovorih običajnih državljanov v Slovenci. Medtem ko jih 56,6 odstotka meni, da javnomnenjske ankete vplivajo na odločitve (drugih) ljudi na volitvah, jih tak vpliv na same sebe priznava samo 24,1 odstotka. Tabela 2: Kako vidijo slovenski novinarji, politiki in državljani vpliv predvolilnih poizvedb na volilne odločitve pri sebi in pri drugih državljanih (v odstotkih) Stopnja strinjanja Javnomnenjske poizvedbe vplivajo na odločitve na volitvah: na druge ljudi na mene osebno novinarji politiki državljani novinarji politiki državljani Zelo se strinjam. 10,3 12,9 18,2 0,7 0,7 9,5 Strinjam se. 24,8 40,8 38,4 2,7 2 14,6 Neodločen/-a sem. 37,9 28,6 24,4 6,8 8,8 10,5 Ne strinjam se. 20,7 13,6 11,9 24 23,8 19,3 Zelo se ne strinjam. 6,2 4,1 7,1 65,8 64,6 46,1 N = 150 150 355 150 150 355 Čisti učinek na tretjo osebo je tako daleč največji pri slovenskih politikih, saj jih je mnogo več kot polovica prepričanih, da se odvisnost od predvolilnih poizvedb (lahko) dogaja samo drugim državljanom, njim samim pa ne. Pri novinarjih in državljanih je čisti učinek približno enak in dvakrat manjši kot pri politikih: med enimi in drugimi je okrog tretjina anketirancev prepričanih, da ankete nanje ne vplivajo, vplivajo pa na (druge) državljane. Pod predpostavko, da je vpliv predvolilnih poizvedb na volilno vedenje ljudi ocenjevan (med politiki) kot negativen, lahko dejstvo, da so politiki doslej brezbrižno ali celo nenaklonjeno opazovali prizadevanja za odpravo embarga na objavo volilnih napovedi v mednih v zadnjem tednu pred volitvami, pojasnimo s paternalističnim odnosom politikov do svojih sodržavljanov. Kot kaže raziskava, so po eni strani (slovenski) politiki sicer precej močno (nadpovprečno v primerjavi s kolegi po Evropi) prepričani o veljavnosti mnenjskih poizvedb in njihovi koristnosti za demokracij, še mnogo bolj pa tudi, da objava njihovih rezultatov vpliva na volilne odločitve državljanov. Prepoved objave rezultatov v zadnjem predvolilnem obdobju v medlih naj bi domnevno zmanjšala vpliv poizvedb na volilno vedenje - vendar samo, če bi veljala še neka druga predpostavka, da namreč teh rezultatov ni v svetovnem spletu. Medtem ko je za drugo predpostavko povsem jasno, da ne velja, je veljavnost prve predpostavke vsaj sporna. Ni namreč jasno, zakaj bi informaci a o volilnih namerah sodržavljanov negativno, ne pa pozitivno vplivala na posameznikovo glasovanje, kar naj bi sicer veljalo za vse druge informaci e, npr. o programih političnih strank, o predvolilnih obljubah kandidatov, o preteklem delovanju enih in drugih itd. V nasprotju z dvostrankarskim sistemom je v večstrankarskem sistemu informacija o volilnih namerah drugih volivcev izjemno pomembna za racionalno odločitev, saj je izbira kompleksnejša. Irelevantna je sicer za vernike, ki vedno voljo isto stranko, za vse druge pa je dragocena, saj lahko s svojim glasom v večji meri krojijo izid volitev, kot če glasujejo slepo, saj razpolagajo z informacijo, kolikšna je verjetnost, da bo njihov glas dosegel želeni učinek (in zato npr. ne bodo glasovali za stranko, ki nima možnosti priti v parlament, oz. bodo premislili, kako glasovati, da bodo zagotovili zmago koaliciji strank, ne pa posamezni stranki). Skratka, odrekanje zanesljivih informacij o volilnih namerah državljanov, ki jih zagotavljajo predvolilne poizvedbe kot del institucionaliziranega političnega sistema, je odrekanje pravice do racionalne(jše)ga glasovanja na volitvah, ki ga enako kot cenzura predvolilnih poizvedb poskuša preprečiti tudi strankarska predvolilna propaganda. Tabela 3: V politiki se včasih govori o levici in desnici. Kam bi uvrstili svoje poglede in kam večino slovenskih državljanov na lestvici, na kateri je 1 levi politični pol, 7 desni politični pol, 4 pa politična neopredeljenost? (Deleži so navedeni v odstotkih.) Politična usmerjenost Novinarji Politiki Državljani osebno večina Slovencev osebno večina Slovencev osebno večina Slovencev 1 - levi politični pol 17 1,4 19,6 3 11,8 14,4 2 24,1 7,6 29,7 3,7 10 6,9 3 31,9 41 15,9 40,3 12,9 3,4 4 - neoopredeljeni 23,4 34 18,1 42,5 49,3 58,1 5 1,4 7,6 12,3 8,2 4,8 6,1 6 0,7 1,4 2,9 1,5 6,2 6 7 - desni politični pol 1,4 0,7 1,4 0,7 4,9 5,2 N = 150 150 150 150 355 355 y Objavljanje rezultatov predvolilnih poizvedb lahko močno zmanjša pojava množinske nevednosti in zrcalne zaznave kot specifičnih napačnih zaznav, ki lahko krojijo izide volitev. To lahko ponazorimo z odgovori anketirancev na vprašanje o njihovi politični usmerjenosti in oceni politične usmerjenosti večine Slovencev. Z odgovori na vprašanje, kam bi uvrstili svoje poglede na lestvici, na kateri je 1 levi politični pol, 7 desni politični pol, 4 pa politična neopredeljenost, se je absolutna večina novinarjev (73 odstotkov) in politikov (65,2 odstotka) ter relativna večina državljanov uvrstila na levi pol. Med državljani je bilo razmerje 24,7 : 17,3 za levo opcijo ob 58,1 odstotka neopredeljenih (gl. tabelo 3). ^ Primerjava z odgovori na vprašanje o politični opredeljenosti večine državljanov kaže, da pri novinarjih in politikih prihaja do izrazite zrcalne zaznave, saj levo us- 0 C > merjenost pripisujejo dvakrat večjemu deležu državljanov, kot se jih za levo opcijo dejansko izreka (24,7 odstotka): novinarji 50 in politiki 47 odstotkom. Pri državljanih lahko ob zrcalni zaznavi levega pola opazimo tudi elemente množinske nevednosti pri desnem polu, čeprav sta obe mnogo manj izraziti kot pri politikih in novinarjih. Državljani, ki se uvrščajo na desni pol (17,3), podcenjujejo delež desnih volivcev (15,9 odstotka), medtem ko oni na levem polu precenjujejo delež levice (24,7 : 34,7). Do teh pojavov, tako kot do vseh drugih napak v zaznavanju mnenja drugih oz. večine, sicer ne prihaja izključno zaradi pomanjkanja informacij, vedno tudi ne predvsem zaradi tega. Ne glede na to pa trdnejša institucionalizacija mnenjskih ^ poizvedb v politični sistem z jasneje določenimi (etičnimi) pravili izvajanja poizvedb in objavljanja rezultatov lahko samo zmanjša, ne pa poveča napačne zaznave. Opombe 1. Pojav »third-person effect« je prvi raziskoval in poimenoval Davidson (1983). 2. Ta učinek sta prvič dokazala Darley in Latané (1968) v laboratorijskih eksperimentih leta 1968. 3. Key (1961/1967, 28) je operacionaliziral konsenz s porazdelitvijo mnenj v obliki J-krivulje oziroma obrnjene J-krivulje: »Čeprav je temelj konsenza izrazita unimodalnost porazdelitve, in ne njena oblika črke J, je obliko J mogoče imeti za idealen tip porazdelitve mnenja pri konsenzu. Pri krivulji v obliki črke J se stališča velikega dela populacije koncentrirajo na stališčni lestvici, medtem ko so drugače misleči, ki jih je malo, razpršeni od modusa, tako da nastane krivulja v obliki črke J ali obrnjenega J.« Literatura Adorno, Theodor W. 1964/2005. Opinion Research and Publicness. Sociological Theory 23, 1, 120-123. Albig, William. 1939. Public Opinion. New York: McGraw Hill. Althaus, Scott L. 2006. False Starts, Dead Ends, and New Opportunities in Public Opinion Research. Critical Review 18, 1-3, 75-106. Allport, Gordon. 1935. Attitudes. V: A Handbook of Social Psychology, 798-844. Worchester, MA: Clark University Press. Allport, Floyd Henry, Milton Dickens in Richard L. Shanck. 1932. Psychology in Relation to Social and Political Problems. V: P. S. Achilles (ur.) Psychology at Work, 199-252. New York: Whittlesey House. Blumer, Herbert. 1948. Public Opinion and Public Opinion Polling. American Sociological Review 13, 542-554. Converse, Philip E. 1964. The Nature of Belief Systems in Mass Publics. V: D. E. Apter (ur.), Ideology and Discontent, 206-261. New York: The Free Press. Converse, Philip E. 1987. Changing Conceptions of Public Opinion in the Political Process. Public Opinion Quarterly 51, 4 - Part 2, S12-S24. Darley, John in Bibb Latané. 1968. Bystander Intervention in Emergencies: Diffusion of Responsibility. Journal of Personality and Social Psychology 8, 377-383. Davidson, Phillips W. 1983. The Third-Person Effect in Communication. Public Opinion Quarterly 47, 1, 1-15. Dnevnik. 2007. Dnevnik.si se je znašel pod lupo oblasti: Inšpektorat MNZ posegel v svobodo tiska. Dnevnik, 30. 10. 2007. Festinger, Leon. 1957/1962. A Theory of Cognitive Dissonance. Stanford, CA: Stanford University Press. Gerbner, George, Larry Gross, Michael Morgan in Nancy Signorielli. 1980. The "Mainstreaming" of America: Violence Profile no. 11. Journal of Communication 30, 10-29. Ginsberg, Benjamin. 1989. How Polling Transforms Public Opinion. V: M. Margolis in G. A. Mauser (ur.), Manipulating Public Opinion, 271-293. Pacific Grove, CA: Brooks/Cole. Glynn, Carroll J., Ronald E. Ostman in Daniel G. McDonald. 1995. Opinions, Perceptions, and Social Reality. V: T. L. Glasser in C. T. Salmon (ur.), Public Opinion and the Communication of Consent, 249-280. New York: Guilford Press. Hyman, Herbert H. 1957. Toward a Theory of Public Opinion. Public Opinion Quarterly 21, 1, 54-59. Johnson-Cartee, Karen S. 2005. News Narratives and News Framing. Constructing Political Reality. Lanham: Rowman & Littlefield. Kant, Immanuel. 1800. Logik: ein Handbuch zu Vorlesungen. Königsberg. . Key, V. O., Jr. 1961/1967. Public Opinion and American Democracy. New York: Alfred A. Knopf. Noelle-Neumann, Elisabeth. 1974. The Spiral of Silence: A Theory of Public Opinion. Journal of Communication 24, 2, 43-51. O'Gorman, Hubert J. 1986. The Discovery of Pluralistic Ignorance: An Ironic Lesson. Journal of the History of the Behavioral Sciences 22, 4, 333-347. Osborne, Thomas in Nikolas Rose. 1999. Do the Social Sciences Create Phenomena? The Example of Public Opinion Research. British Journal of Sociology 50, 3, 367-396. Rokeach, Milton. 1968. Beliefs, Attitudes, and Values: A Theory of Organization and Change. San Francisco, CA: Jossey-Bass. Salmon, Charles T. in Gerald D. Kline. 1985. The Spiral of Silence Ten Years Later: An Examination and Evaluation. V: K. R. Sanders, L. L. Kaid in D. Nimmo (ur.), Political Communication Yearbook, 3-29. Carbondale: Southern Illinois University Press. Sanders, Lynn M. 1999. Democratic Politics and Survey Research. Philosophy of the Social Sciences 29, 2, 248-280. Splichal, Slavko. 2007. Javno mnenje v bunkerju. Zakaj so politiki sovražno razpoloženi do empiričnega raziskovanja?. Dnevnikov objektiv, 21. 4. 2007, 7. Splichal, Slavko. 2008. Frän opinionsstyrd demokrati till globala styrelseformer utan opinion. V: O. Petersson (ur.), Medierna : folkets röst?, 29-50. Stockholm: SNS Förlag. Tönnies, Ferdinand. 1922. Kritik der öffentlichen Meinung. Berlin: Julius Springer. S i 0 £ * 1 * (R 0 C « 00 c^ LO JAVNO MNENJE IN JAVNOMNENJSKE POIZVEDBE POGLED SLOVENSKIH ALEKSANDER SAŠO NOVINARJEV IN POLITIKOV SLAČEK BRLEK Povzetek Članek analizira institucionalno umeščenost javno-mnenjskega poizvedovanja znotraj političnega sistema in sistema množičnih medijev ter implikacije, ki jih ima institucionalizacija javnega mnenja v obliki poizvedb za konceptualizacijo pojava. Poglobljeni intervjuji z novinarji in uredniki treh slovenskih dnevnikov (Dela, Dnevnika in Večera) ter anketa na vzorcu slovenskih politikov in novinarjev so uporabljeni za osvetlitev subjektivnih odzivov na institucionalno umeščenost poizvedovanja. Avtor trdi, da je enačenje rezultatov poizvedb z javnim mnenjem teoretsko nevzdržno in celo nedemokratično, da pa instrument poizvedb sam ni inherentno nedemokratičen. Analiza institucionalne umeščenosti poizvedovanja in subjektivnih odzivov nanjo nakazuje, da so možne drugačne, demokratičnejše, rabe poizvedovanja. Te bi se morale odpovedati enačaju med javnim mnenjem in rezultati poizvedb. Aleksander Sašo Slaček Brlek je mladi raziskovalec v Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani; e-pošta: saso.brlek-slacek@fdv.uni-lj.si. UD cn i cn si o o rN $ £ 3 a 0 £ I * (R 0 C 1 Cft Cft LO Kajti predmet se ne izčrpa v svojem cilju, temveč v svoji izvedbi. Prav tako rezultat ni resnična celota, temveč le skupaj s postajanjem; cilj sam po sebi ni živ, temveč splošen Hegel (1807/1988, 5). Uvod Merjenje mnenjske klime s poizvedbami je v prejšnjem stoletju postalo del vsakdanje realnosti državljanov, novinarjev in politikov, živečih v zahodnih demokracij ah. Noelle-Neumannova (1979/2007, 208) je ugotavljala, da so rezultati poizvedb postali »dnevni tok, ki politike navaja, da se v tem znanju gibajo varno in naravno, kot nekdo v temni sobi, ki ve, kje je vsak kos pohištva«. Leta 1980 je takratni washingtonski urednik časopisa New York Times Bill Kovach (1980, 567) pripomnil, da le stežka povzame spremembe, ki jih je v novinarsko delo prinesla uporaba poizvedb, ker »je orodje poizvedovanja postalo tako močno integrirano v naš proces odločanja, posebej pri političnem poročanju, da sem si le s težavo priklical v spomin, kako je potekalo delo, ko tega orodja še nismo imeli«. Javnomnenjske poizvedbe so v času zatona kritične javnosti nadomestile tisk kot prevladujočo institucionalizaci'o javnega mnenja, ugotavlja Splichal (1997, 280, 281). V Slovenci so medi'i intenzivnejši interes za objavljanje rezultatov javnomnenjskih poizvedb razvili na začetku devetdesetih let, ko je prehod iz enoparti'skega v večstrankarski sistem ustvaril potrebo po empiričnem popisovanju volilnih preferenc državljanov in merjenju podpore, ki jo politični akterji uživajo med državljani. Maja Turnšek (2006, S80) je na primer v analizi člankov o javnomnenjskih glasovanjih v slovenskem tisku ugotovila, da prevladujejo prav »podporna glasovanja,« tj. glasovanja, ki »merip podporo političnih predstavnikov v tekmovalni situacij bližajočih se volitev ali pa stopnjo zaupanja, ki jo dosegajo predstavniki aktualne oblasti« (ibid., S79). Plodna tla za razširitev poizvedovanja je nudila razmeroma uveljavljena praksa mnenjskega raziskovanja v Jugoslaviji, katerega prvi poskusi segajo že v leto Q 1950 (Splichal 1997, 300). Praksa poizvedovanja se je uveljavila v šestdesetih letih £ prejšnjega stoletja, v letu 1968 je v Sloveniji prišlo do trajne institucionalizaci'e, ko se je začel izvajati program Slovensko javno mnenje pod vodstvom Nika Toša (ibid., 301). Ukvarjanje s problemi empiričnega popisovanja mnenj, čeprav ga je spremljal kritični pogled na pozitivistično »buržoazno« komunikologi o, ni bilo apriorno odklonilno do javnomnenjskih poizvedb. Tudi izobraževanje novinarjev je bilo vseskozi umeščeno na družboslovno fakulteto (Visoko šolo za sociologip, politične vede in novinarstvo, poznejšo Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, današnjo Fakulteto za družbene vede), kar je pomenilo, da so bili seznanjeni s kvantitativnimi metodami in je bila vpeljava poizvedb v novinarsko delo olajšana. Danes se okoliščine delovanja javnomnenjskega poizvedovanja v Slovenci ne razlikujejo bistveno od tistih v drugih zahodnih demokraci'ah. Poizvedbe po naročilu medi'ev in političnih akterjev izvajajo številne komercialne organizaci'e. V okviru XXLVVlXj V V Al L V/1.1. U VI LH I WlVfcVl-JV V JL^-J V MjV U fcV V XXA LV X WXA LV A LV V/A ^VIA lAiJ M-VAJ V • » VA\ V AA Vi- Centra za raziskovanje javnega mnenja na Fakulteti za družbene vede se od leta 1995 dalje izvaja projekt Politbarometer, rezultate katerega objavljajo številni medi'i, med drugim Delo, Dnevnik in Večer ter obe največji slovenski televizi'ski hiši. il O Spremembe pojmovanja javnega mnenja pod vplivom javnomnenjskih poizvedb o Institucionalizaci'a javnega mnenja v obliki javnomnenjskih poizvedb je močno vplivala tudi na teoretsko razmišljanje o pojavu. Converse (1987, 13) meni, da je razcvet industri e javnomnenjskega poizvedovanja »homogeniziral definicij [javnega mnenja] in jo za zdaj stabiliziral.« V primerjavi s skorajda nepregledno množico definicij javnega mnenja, ki jih omenja na primer Childs (1965), naj bi praksa javnomnenjskega poizvedovanja prispevala k temu, da so se raziskovalci v veliki meri poenotili, da je javno mnenje identično rezultatom javnomnenjskih poizvedb, ko jim odštejemo naključne merske napake. Skladno z maksimo Kanovega psa (»Ko imaš hrano v gobcu, si za zdaj dobil odgovor na vsa vprašanja«) je praktična uporabnost poizvedb, predvsem pri napovedovanju izidov volitev, zadušila teoretska razmišljanja o naravi pojava. Conversovo ugotovitev težko razumemo kot pohvalo. Homogenizaci'a in sta-bilizaci'a definite javnega mnenja sami po sebi nista odliki. Odsotnost soglasja o teoretski definicij med drugim izhaja iz protislovnosti samega pojma. Splichal (1997, 43) omenja dva: notranje protislovje med pojmoma javno in mnenje ter zunanje med izražanjem in udejanjanjem javnega mnenja. K temu lahko dodamo še protislovje med idejo javnosti kot težnje po razrešitvi sile v mediju razuma: »Vladavina javnega mnenja je, njeni lastni ideji sledeč, red, v katerem se vladanje nasploh razkroji; veritas non auctoris facit legem« (Habermas 1962/1990, 153) in družbenim nadzorom, ki je po Neumannovi (1995) najpomembnejša funkcija javnega mnenja.1 Operacionalna definici a, ki se poskuša izogniti realnim težavam definiranja javnega mnenja, na mesto prizadevanja k objektivnosti postavlja subjektivno samovoljo. Namesto vprašanja, v kolikšni meri uspe konceptom prodreti v pod njimi zajete pojave, postane soglasnost raziskovalcev kriterij veljavnosti. Albig (1957) je v pregledu člankov, objavljenih v Public Opinion Quarterly med letoma 1936 in 1956, ugotovil, da je hitra rast mediske industrie povzročila porast kvantitativnih člankov, ki se ukvarjajo s specifičnimi problemi učinkov, na račun teoretskih generalizacij in postavljanja etičnih vprašanj o procesu množičnega komuniciranja. Ekvivalenten učinek je imela industria poizvedovanja na raziskovanje javnega mnenja: praktični problemi vzorčenja, zastavljanja vprašanj, zanesljivosti merjenja ipd. so izpodrinili teoretska in normativna razmišljanja. Te ugotovitve postavljajo pod vprašaj Berelsonovo (v Lazarsfeld 1957, 40) tezo o »sedmi fazi« raziskovanja javnega mnenja, ko naj bi to začelo sistematično integrirati teorij in empirično raziskovanje. Prevlada operacionalne definici'e, da je javno mnenje to, kar meri j javnomnenj-ske poizvedbe, ni potekala brez upora. Različni avtorji so opozarjali na problem veljavnosti merjenja, ki ga operacionalna definita prikriva. Rogers (1949/2007) je izpostavil, da poizvedbe ne morejo izmeriti trdnosti, kristalizacie in intenzivnosti mnenj ter da poizvedovalci samovoljno enačio eno dimenzio merjenega pojava (število posameznikov, ki se opredeli na določen način) s celoto pojava, ki je dejansko večdimenzionalen. Poizvedovanju je očital »psevdomerjenje«, saj si poizvedovalci ne prizadevajo določiti enote mnenja, kar bi omogočilo, da bi namesto odnosa med instrumentom in pojavom dejansko merili odnose med pojavi.2 Blumer (1948/2007) je kritiziral veljavnost javnomnenjskega poizvedovanja na osnovi popačenih predpostavk o družbi: poizvedbe implicitno predpostavljajo, da je družba agregat enakovrednih in atomiziranih posameznikov, medtem ko je po njegovem mnenju sestavljena iz funkcionalnih skupin in se posamezniki razlikujejo tako po položaju znotraj skupine kot po vplivnosti skupine kot celote. Bourdieu (1972/2007) je izpostavil, da javnomnenjsko poizvedovanje temelji na določenih predpostavkah, ki ne ustrezajo realnosti, namreč (1) da imajo vsi posamezniki mnenje o zadevi, glede katere poizvedbe zahtevajo, da se opredelijo, (2) da so vsa izmerjena mnenja enakovredna in (3) da obstaja konsenz glede tem, o katerih poizvedbe sprašujejo. Riesman in Glazer (1949, 635) sta prav tako poudarjala, da implicitna predpostavka poizvedovanja, da so posamezniki družbeni atomi, ne ustreza dejanski situacji, v kateri se mnenja oblikujejo in izražajo. Podobno kot Bourdieu sta avtorja (ibid.) menila, da je javnomnenjsko poizvedovanje prirejeno habitusu višjih razredov: tistih, ki imajo oblikovana mnenja o političnih problemih in vedo, da so njihova mnenja družbeno vplivna. Ko anketar pristopi do pripadnikov nižjih razredov, so ti postavljeni v situacij, ki ne ustreza njihovemu habitusu: od njih se zahteva, da se vedejo, kot da imajo mnenje in kot da je to mnenje lahko vplivno (ibid., 643). Na osnovi tega avtorja (ibid.) postavljata pod vprašanj eno ključnih predpostavk javnomnenjskega poizvedovanja: da se odgovori različnih respondentov razlikujejo zgolj kvantitativno. Poizvedovalcem ni uspelo argumentirano ovreči kritik veljavnosti poizvedovanja, so pa poizvedovanje zagovarjali na osnovi njegove domnevne praktične uporabnosti. Woodwardova (1948, 552) je v odzivu na Blumerjeve kritike, ki jim je očitala »znanstveni nihilizem,« trdila, da je nepošteno od poizvedovalcev zahtevati definicijo pojava, ki ga merijo, saj gre za aplikativno znanost. Podobno je Gallup (1966/2007) trdil, da bi se morali osrediniti na praktične učinke poizvedb, ki po njegovem mnenju omejujejo vpliv skupin pritiska, tako da njihove trditve o številčnosti podpornikov podvržejo empirični presoji, povečujejo kreativnost oblasti in prispevajo k temu, da so pogledi ljudi upoštevani v procesu vladanja. Tudi on je menil, da je definicija merjenega pojava v primerjavi s praktičnimi učinki poizvedb y postranska zadeva: »Pomembno vprašanje ni, kaj sestavlja javno mnenje, temveč, ali se javno mnenje - pri tem mislim večinsko mnenje, sešteva v kaj smiselnega« 2 (Gallup 1938/2007, 213). ^ Slikanica brez slik 0 Temeljni kamen spremembe pojmovanja javnega mnenja je redukci'a pojava na mnenja posameznikov. Allportov (1937) vehementen napad na to, kar je razumel kot prevladujoče pojmovanje javnega mnenja, se obrača proti animističnim prispodobam, ki javnemu mnenju kot pojavu sui generis pripisujejo lastno voljo. Mnenje, trdi Allport (ibid., 10), lahko obstaja zgolj na ravni posameznika, kjer bi se moralo tudi začeti vsakršno empirično raziskovanje javnega mnenja. Sklep, ki ga Allport izpelje, nikakor ni samoumeven. Park (1972/1995, 16) je poudarjal, da bi se pri empirično nni i ^ Ii Tn/^m ttvxIh"» vi i Wi-mAVìr-ìt^ìn li i ^ n r A v A t A f n t r i n t m C > II r\j uporabni konceptualizaci i obče volje, rudimentarna oblika katere je prav javno mnenje, morali osredinjati predvsem na obstoj trajnega odnosa med posamezniki - torej na družbeno strukturo - ne toliko na interakci'e med posamičnimi voljami. Sploh če javno mnenje pojmujemo kot »v osnovi primere vedenja« (Allport 1937, 13; poudarki v izvirniku), ni razumljivo, zakaj naj bi raziskovanje začeli prav pri posamičnih mnenjih, in ne strukturi interakci'e, ki prav tako kot notranje dispozici'e posameznikov določa njihovo vedenje. Kar je Adorno (1951/2003, 16) očital Heglu, namreč da si »posameznika kot takega v veliki meri naivno predstavlja kot ireduci- PO bilno danost«, ne velja nič manj za Allportovo pojmovanje javnega mnenja. 2 Poizvedovalci so se takim zagatam izognili tako, da so zanemarili vedenjsko (.0 dimenzijo in s tem še toliko močneje zapadli animizmu. Objavljeni rezultati ja-vnomnenjskih poizvedb so parodija Bilderverbota, ki ga je izrekel Allport. Ko skuša množico abstraktnih mnenj, izločenih iz konteksta mnenjskih procesov, spraviti na skupni imenovalec, se mora poizvedovanje opreti na abstrakcije, ki niso nič manj mitološke od špekulativnih idej, po katerih javno mnenje, obdarjeno z lastno dušo in voljo, želi, deluje in odloča. Ta paradoks je Adorno (1951/2003, 160) ponazoril na propadu razsvetljenskega mišljenja, ki je ob poskusu bega pred mitološkim slikanjem zapadlo racionalizirani obliki mitologije: »Vseprisotne podobe to sploh niso, ker predstavljajo splošno - povprečje, standardni model - kot posamično, posebno, ki ga hkrati zasmehujejo.« Poizvedovanje predstavlja statistično abstrak-cio - povprečje ali porazdelitev odgovorov respondentov - kot obstoječo, ob tem pa ni zmožno na samih mnenjskih procesih pokazati ustreznosti postopkov, ki so jo proizvedli. Allportov napad na špekulacijo je bil samouničujoč: z redukcijo javnomnenjskih procesov na odzive posameznikov in zanemarjanju strukturnih dejavnikov, ki določajo izmenjavo mnenj, postane generična ideja javnega mnenja, ki bi ustrezala dejanskim mnenjskim procesom, nemogoča. Javno mnenje v tem kontekstu postane nekaj, kar mora biti konstruirano a posteriori. Taka abstraktna konstrukcija je prav tako mistična kot prispodobe, do katerih je bil kritičen Allport. Javnomnenjsko poizvedovanje se je zaradi abstrahiranja od realnih mnenjskih procesov prisiljeno sklicevati na fikcij sko »idejo kolektivnega, nadorganskega bitja, ki se ne nanaša na sam proces oblikovanja mnenj, temveč na javnost, ki 'ima' mnenje« (Allport 1937, 8). Individualna mnenja, osvobojena normativnih zahtev kritične tradicije, lahko zaživio v popolnoma drugačnem kontekstu. Ta kontekst je osvetlil Luhmann (2002), pri katerem pojem javnega mnenja postane svojevrstno depolitiziran. Luhmann (ibid., 285) izpelje pojem javnosti iz nezmožnosti delnih sistemov družbe, da bi z medsistemsko komunikacijo pripisali določene iritacije sistemu družbe kot celote (družba kot sistem sistemov ne more funkcionirati kot adresat ali vir komunikacije). Delni sistemi so soočeni z iritacjami, izvora katerih ne morejo locirati in verificirati v drugem sistemu, tako da bi z njim komunicirali: »Točno to generalizirano drugo stran vseh znotrajdružbenih družbenih sistemov lahko imenujemo javnost« (Luhmann 2002, 285). Javno mnenje loči od psihičnih procesov (individualnih mnenj) in ga prenese na raven delovanja družbenih sistemov: razume ga kot medij samoopazovanja političnega sistema. Produkt delovanja javnega mnenja so po Luhmannu (2002, 298, 299) »sheme, na katere se mora opirati politično odločanje«. Določitev tem v mediju javnega mnenja omogoča, da politični sistem opazuje kvantitativno porazdeljevanje posamičnih mnenj, predvsem pa, »ali podpora narašča ali upada« (ibid., 303). Tako razumljeno javno mnenje primarno ustvarjajo množični mediji: »funkcija množičnih medijev ni toliko ustvarjanje določenih orientacij, temveč lansiranje in procesiranje tem« (ibid., 305). Tega ne počnejo avtonomno, saj so informacije, ki jih dobij o iz političnega sistema, vedno že »preparirane, izbrane glede na javno mnenje« (ibid., 310). Konsenz po Luhmannu ni funkcija delovanja javnomnenjskih procesov: »Dejansko temelji stabilnost (tj. zmožnost reproduciranja)3 družbe predvsem na ustvarjanju objektov, ki so lahko predpostavljeni v nadaljnji komunikaciji« (1995, 177, 178). Tako po Luhmannu (1995, 29) mediji objavljajo teme, za katere je po njihovi objavi znano, da so znane, kar omogoča nadaljnjo komunikacio, nikakor pa ne prejudicira opredelitve zasebnih mnenj in medijskih prispevkov glede teh tem. Integracija nekomenzurabilnih zasebnih mnenj ne poteka v javni razpravi, temveč znotraj političnega sistema, ki je sposoben uveljaviti kolektivno zavezujoče odločitve. Poizvedovanja Luhmann eksplicitno ne omenja, a je implicirano v njegovem razumevanju javnega mnenja. Praksa poizvedovanja temelji na predpostavki, da so teme, o katerih poizvedovalci merio porazdelitve notranjih preferenc, respon-dentom znane. Politični sistem se mora pri samoopazovanju zanašati na množične medie, prek katerih lahko politični akterji na podlagi »informaci'skih subvencij« ali kot uradni viri lansirajo določene teme ali dosežejo vidnost. Glede teh objektov (tem, osebnosti, organizaci) lahko posamezniki, ki tvorio populacij javnomnenjskega poizvedovanja, oblikujejo notranje dispozicije, ki jih zaznava javnomnenjsko poizvedovanje. Poizvedovanje je ključen element samoopazovanja političnega sistema. Po Luhmannovem pojmovanju javnomnenjski procesi ne potekajo avtonomno, temveč jih strukturira politični sistem. Nabor posamičnih mnenj je zanj amorfna gmota, ki jo je treba oblikovati, kar zmoreta politični sistem in sistem množičnih medijev. Redukcij a javnega mnenja na subjektivne dispozicije posameznikov je prav tem posameznikom odvzela njihovo vlogo pri oblikovanju javnega mnenja in jo prenesla na družbene institucije. Ideja javnega mnenja je bila že od nekdaj del političnih bojev in pomen koncepta se je zgodovinsko spreminjal tudi zaradi interesov, vezanih na različne kon-ceptualizacije: »Javnost ni nekaj jasno začrtanega, temveč je polemična« (Adorno 1964/2003, 533). Teoretske spremembe, ki jih je prinesla praksa javnomnenjskega poizvedovanja, so lahko indikator sprememb družbene funkcije javnega mnenja in njegove institucionalne umeščenosti. Če sledimo Habermasovi (1962/1990, y 343) konceptualizaciji čistih tipov kritične in manipulativne publicitete, lahko ugotovimo, da je teoretski korelat manipulativne publicitete »socialnopsihološka razrešitev pojma« (ibid.) javno mnenje. Tudi Mayhew (1997) meni, da je ideja javnega mnenja, kot jo predpostavljajo javnomnenjske poizvedbe, posledica zatona kritične publicitete. Spremenjena ideja javnosti, prenesena s področja trženjskega raziskovanja, ustreza praktikom »nove javnosti« (ibid., 138) pri njihovih prizadevanjih za omejevanje javne razprave. Poiz-vedovalce zanima zgolj trenutni posnetek mnenj, ob tem pa zanemarjajo proces javne razprave. Javnomnenjske poizvedbe, trdi Mayhew (ibid., 140), so nelegitimne reprezentacije javnega mnenja, saj ustvarjajo komunikativno situacijo, ki javnosti ne omogoča, da bi ugovarjala mnenju, ki ga kot njenega predstavljajo poizvedbe. Ključni princip delovanja nove javnosti je po Mayhewu (1997, 189) »racionalizacija prepričevanja«. Trženjsko raziskovanje je razvilo tehnike za ugotavljanje preferenc potrošnikov in za merjenje ter izboljševanje učinkovitosti oglaševanja, tehnike, ki so bile prenesene na področje javnomnenjskega poizvedovanja (ibid., 196-201). C > Predpostavke instrumentalnega prepričevalnega komuniciranja so se s tem prenesle na polje politike, te predpostavke pa, kot je opozarjal Rogers (1949/2007, 234), niso skladne z načeli demokratičnega komuniciranja. Tretji gradnik nove javnosti so bili il -šT odnosi z javnostmi, ki so se v Združenih državah Amerike razvili zaradi strahu pred tem, da bi vznemirjene javnosti izsilile podjetjem sovražno vladno regulacijo ^ (Mayhew 1997, 204). Na tej točki je vplivanje na procese oblikovanja javnega mnenja 2 postalo ključni interes nove javnosti. CO Habermas (1962/1990) opozarja, da »socialnopsihološka razrešitev pojma« javno mnenje, ki je teoretski korelat javnomnenjskega poizvedovanja, zanemari tako javnost kot mnenjskost. Predmet javnomnenjskega poizvedovanja so vse notranje dispozicije, ki so zmožne generirati izbiro standardiziranega odziva (na primer izbiro na petstopenjski Likertovi lestvici), medtem ko Habermas (ibid., 349) opozarja, da mora mnenje posameznik biti zmožen verbalizirati. Tudi atribut javnega si mnenje pridobi »zgolj zaradi povezave s skupinsko dinamiko« (ibid.). V praksi javnomnenjskega poizvedovanja se javnost mnenja še bolj razblini: ni več vezana niti na empirično obstoječe skupine, v katerih lahko vsaj hipotetično predpostavljamo mnenjsko izmenjavo med člani, temveč na agregat arbitrarno določene populacije ali na priložnostni vzorec publike oddaje ali obiskovalcev spletne strani. Zaradi take redukcije subjekt javnega mnenja ne obstaja drugače kot nepreverjena predpostavka, medtem ko javno mnenje postane artefakt metode. Zanemarjena je tudi javna situacija, v kateri se lahko edino oblikuje javno mnenje: Sanders (1999) meni, da javnomnenjsko poizvedovanje ne ustreza situaciji, v kateri se oblikuje javno mnenje, saj anketarji popisujejo popolnoma zasebna mnenja. Tudi pojem mnenja je dvoumen. Wiebe (1953) je opozarjal na nezadostno ločevanje med mnenji in stališči ter odsotnost konceptualizacije odnosa med njimi. Podobno je Rokeach (1968) opozarjal, da bi javnomnenjsko poizvedovanje moralo upoštevati vlogo vrednot pri oblikovanju mnenj, kar bi »javnosti« omogočilo, da »podrobneje prouči svoje vrednote in stališča, različne neskladnosti v svojem vrednotno-stališčnem sistemu in neskladnosti v vrednotno-stališčnem sistemu javnih figur« (Rokeach 1968, 559). Da se poizvedovalci tako vehementno izogibajo definiranju pojava, ki ga domnevno merijo, in konceptualizaciji odnosa s povezanimi pojavi, ni posledica malomarnosti: da lahko »javno mnenje«, kot ga merijo poizvedbe, opravlja svojo funkcijo za politični sistem, mora postati docela nedoločno: »Javnost postane koherentni agregatni subjekt, ki misli in želi brez protislovij. Iskanje monokromatskih večin na koncu zaduši njegovo pluralnost« (Lewis 1999, 213). Ta premik je jasno izražen že pri Allportu (1940, 252), ki je o posamičnih stališčih in mnenjih pisal kot o »energijah«, ki vplivajo zgolj na to, ali bodo voditelji zmožni uresničiti svoje cilje ali ne. Javnomnenjski proces s tem postane reificiran, javno mnenje se spremeni v surovino, ki postane objekt manipulacije odločevalskih instanc. S to redukcijo se izgubi, kar je v ideji javnega mnenja bistvenega: Ko poizvedovalske organizacije trdijo, da vedo, kaj javno mnenje je, pogosto pozabijo poudariti, da vladavina javnega mnenja svoje demokratične vrednosti ne črpa iz predpostavke suverenosti ljudstva, temveč iz načina, na katerega je ta uresničena. Njeno uresničevanje vključuje način, na katerega se oblikujejo politični problemi, svobodno in popolno razširjanje relevantnih informaci o teh problemih in nedoločljivo obdobje razprave, ki vodi v kristalizacijo tistega skupnega občutka skupnosti, v katerega verjamejo resnični demokrati (Leiserson 1949, 32). Na kratko lahko spremembe, ki jih je v razumevanje javnega mnenja prineslo poizvedovanje, povzamemo tako: Tabela 1: Spremembe pojmovanja javnega mnenja pod vplivom javnomnenjskih poizvedb Implicitno pojmovanje javnega mnenja, kot ga merijo poizvedbe Normativna kritična tradicija Smer delovanja politični sistem ^ civilna družba civilna družba ^ politični sistem Atribut javnosti relevantnost za oblast nastanek v specifičnih komunikacijskih okoliščinah Mnenje vsaka notranja dispozicija oblika komunikativnega delovanja Konsenz ustvarjen a posteriori, artefakt metode težnja razprave Avtonomija subvencionirano avtonomno Subjekt javnega mnenja arbitrarno določena populacija javnost Situacija, v kateri so mnenja izražena zasebna javna Javno mnenje statični prerez mnenj reprezentativnega vzorca državljanov v danem trenutku dinamični proces Temeljni namen raziskovanja napovedovanje razumevanje Institucionalna umeščenost javnomnenjskega poizvedovanja Kritike veljavnosti merjenja in odziv poizvedovalcev nas napeljujeta k temu, da poizvedb ne presojamo kot operacionalizacijo, temveč kot institucionalizacijo javnega mnenja. Plowman (1962, 333) je sklepal podobno: »Konvencionalne y javnomnenjske poizvedbe ne merijo javnega mnenja, če pa jih vzamemo zares, same postanejo del javnomnenjskega procesa.« Ključ do razumevanja sprememb v konceptualizacji javnega mnenja moramo iskati predvsem v zunajznanstvenih dejavnikih: kot specifična institucionalizacija javnega mnenja so poizvedbe ujete v dinamiko interesov institucij, ki jih zaznavajo kot priložnost za povečevanje družbenega vpliva ali grožnjo njihovemu delovanju. Ključni instituci i z objektivnim interesom za izvajanje javnomnenjskega poizvedovanja sta politični sistem in množični mediji. Poizvedovanje je bilo že od začetka tesno povezano z množičnimi mediji: »Od samega začetka je četrta veja oblasti najdejavnejše podpirala poizvedovanje. Prvo zabeleženo poizvedbo je izvedel časopis: Harrisburg Pennsylvanian je leta 1824 v Willmingtonu, v Delawaru, izvedel priložnostno poizvedbo« (Cantril 1976, 46). Na začetku 20. stoletja so že mnogi časopisi v ZDA objavljali rezultate priložnostnih poizvedb (Crespi 1980, 462). Priložnostne poizvedbe, ki jih je v 19. in na začetku 20. stoletja objavljal tisk, so bile po mnenju Herbstove (1995, 97) namenjene za izboljševanje javne podobe kandidatov in niso bile predstavljene kot »objektivne« podobe mnenjske klime. V Q tisku, ki je bil v veliki meri glasilo posamičnih političnih strank, so bile »uporabljene C > kot retorično orožje v neizprosnem ideološkem spopadu besed, ki je izbruhnil pred večino volitev« (ibid.). Poizvedbe, ki so kazale številčnost podpore, v tem kontekstu niso bile predstavljene kot odsev javnega mnenja, temveč so bile uporabljene kot 2 eden izmed mnogih argumentov v retoričnem spopadu. {J} Sodobno predstavljanje rezultatov javnomnenjskih poizvedb je precej drugačno: množični mediji nagovarjajo široko in raznovrstno občinstvo, kar pomeni, da so rezultati poizvedb predstavljeni kot odsev javnega mnenja. Sistematično vzorčenje omogoča, da se lahko mediji sklicujejo na javno mnenje celotne populacije neke države. Povečala se je tudi pogostost objavljanja člankov na osnovi rezultatov javnomnenjskih poizvedb: že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je New York Times v povprečju vsak tretji dan objavil en tak članek (Paletz et al. 1980, 497). V osemdesetih letih je v ZDA poročanje rezultatov poizvedb začelo strmo naraščati: v letu 2000 je bilo v primerjavi z letom 1984 objavljenih devetkrat več poizvedb o podpori kandidatom na volitvah (Traugott 2005, 644). Brettschneider (1997, 252) je med letoma 1980 in 1994 v nemškem tisku opazil strm porast člankov, povezanih z rezultati javnomnenjskih poizvedb. Podobno Weimann (1990, 398) ugotavlja za izraelski tisk v osemdesetih. Strömbäck (2009, 62) ugotavlja, da na Švedskem takega trenda ni mogoče zaznati, leta 2006 pa je bilo približno deset odstotkov časopisnih člankov neposredno povezanih z rezultati poizvedb. Tudi če rezultati niso objavljeni, so lahko za urednike vodilo pri alokaciji resursov: ob poročanju o političnih kandidatih morajo sprejemati odločitve o tem, koliko in katere novinarje naj posvetio poročanju o določenem političnem kandidatu ter koliko prostora oz. časa naj posvetijo temu kandidatu v mediju. Medtem ko je pri uveljavljenih politikih njihova funkcija lahko delujoč indikator potrebnih resursov, so uredniki pri novih kandidatih lahko v dilemi, ki jo pomaga razrešiti javnomnenj-sko poizvedovanje. Roll (1982, 65) je ugotovil, da mediji več pozornosti in boljše kadre namenjajo političnim kandidatom, ki se v poizvedbah dobro odrežejo. Rezultati poizvedb so za novinarje tudi vodilo pri poročanju: razkrivajo premike v volilnih preferencah, percepciji državnih institucij in mnenjih državljanov o političnih problemih, ki so lahko uporabljeni kot izhodišče za novinarsko raziskovanje in komentiranje. Ismach (1984) ugotavlja, da so metode družboslovnega raziskovanja postale pomemben element preiskovalnega novinarstva. Naraščajoč pomen kvantitativnih družboslovnih metod je bil omogočen z uveljavitvijo medijev kot naročnikov, ne zgolj potrošnikov že opravljenih poizvedb (ibid., 108). Rezultati poizvedb pa so tudi primerne novice, saj so, kot ugotavljata Atkin in Gaudino (1984, 122), konkretni, objektivni, se ukvarjajo s politično relevantnimi temami, poleg tega pa so primerni za »ustvarjanje novic« (von Hoffman 1979) (poizvedbe lahko aktualizirajo kako brezčasno tematiko ali pa z merjenjem odzivov državljanov ohranjajo interes za kak dogodek, ki je sam po sebi že zastarel). Atkin in Gaudino ugotavljata (1984, 126), da so poizvedbe skladne tudi s samopercepcijo novinarjev kot »četrtega stanu«, saj rezultati poizvedb dodajajo težo njihovim trditvam, da zastopajo glas ljudstva. Rezultati poizvedb so lahko, tudi če niso objavljeni, za tisk informacija, ki mu omogoča, da se po nepotrebnem ne oddaljuje od mnenj bralcev. Verjeten učinek poizvedb na delo novinarjev je zato tudi zmanjševanje samovolje urednikov, ko se sklicujejo na javno mnenje, ki sta jo v Združenem kraljestvu kritizirala Marx (1861; 1862) in pozneje Harrisson (1940/2007). Drug pomemben impulz za razcvet javnomnenjskega poizvedovanja je prišel iz političnega sistema. Bela hiša se je že konec 19. stoletja zanašala na analizo časopisov in uporabljala priložnostne poizvedbe za ocenjevanje mnenj državljanov, poizvedovanje na reprezentativnem vzorcu državljanov pa je v Belo hišo pripeljal Franklin D. Roosevelt (Jacobs in Shapiro 1995, 164). Zanimanje za mnenja državljanov je bilo izrazito pragmatične narave: »Zanj so 'javnost' sestavljale tiste skupine zunaj vlade, katerih stališča bi lahko pomembno vplivala na njegove politične načrte. Skrb za stališča javnosti je bila tesno povezana s prizadevanji za povečevanje politične moči« (Steele 1974, 195). Leta 1940 je bil ustanovljen Office of Public Opinion Research pod vodstvom Hadleyja Cantrila, ki je po naročilu Bele hiše opravljal javnomnenjske poizvedbe (ibid., 208). Ustanovitev urada je bila prelomna točka, saj so rezultati javnomnenjskih poizvedb postali primarni vir informaci o mnenjih državljanov, kar pa ni spremenilo Rooseveltovega odnosa do javnega mnenja: »[Roosevelt] na stališča javnosti ni gledal kot na pobude, ki nastajajo zunaj Bele hiše, temveč kot na morebitne ovire na poti, za katero se je že bil odločil« (ibid., 215). Hadley Cantril (v Sudman 1982, 303) je glede Rooseveltovega odnosa do poizvedb pripomnil: »Kolikor vem, Roosevelt svojih ciljev nikoli ni spremenil zaradi tega, ker se je zdelo, da je javno mnenje proti njemu ali pa je neobveščeno. Take informacie je uporabil, da je javnost hitreje in učinkoviteje pridobil za odločitve, za katere je sam menil, da so najboljše za državo.« Vlogo javnomnenjskih poizvedb v političnem procesu lahko razumemo, če vpeljemo Bourdieujev (1981/2005) idealni tip političnega polja. Po njegovem mnenju so politiki v situacii, ko se morajo hkrati boriti za podporo skupin, za katere trdio, da jih reprezentirajo, in za »monopol nad legitimno rabo objektificiranih političnih resursov - zakona, vojske, policije, javnih financ itd.« (ibid., 181). Politične stranke, ki so glavni akterji tega boja, morajo »na eni strani razviti in razširiti reprezentacio družbenega sveta, ki jim omogoča pridobiti podporo največjega možnega števila državljanov, in na drugi strani pridobiti položaje (moči ali kake druge), ki jim omogočajo izvrševati moč nad tistimi, ki so jim jo podelili« (ibid.). Poizvedbe so po eni strani instrument, ki politikom omogoča oceniti podporo, ki jo uživajo, in jim pomaga pri povečevanju ali ohranjanju podpore. Bower (1948, y 108) je že zelo zgodaj opazil ta potencial poizvedb, ki lahko politikom omogočijo bolje definirati in dosegati skupine volivcev, ki so odločilne za rezultat volitev. King in Schnitzer (1968) sta v šestdesetih letih v ZDA opažala trend k vedno večji vlogi javnomnenjskega poizvedovanja v predvolilnih kampanjah. To je bil tudi čas, ko se je v Beli hiši vzpostavil trajen aparat za naročanje in analiziranje javnomnenjskih poizvedb4 (Jacobs in Shapiro 1995). Štirinajst let pozneje je Roll (1982, 64) ugotovil, da je postalo financiranje političnih kandidatov močno odvisno od rezultatov javnomnenjskih poizvedb. Mayhew (1997, 213, 214) je ugotovil, da je bilo poizvedovanje od leta 1952 ključno orodje za ocenjevanje učinkov predsedniških kampanj v ZDA in je kandidatom pomagalo zasnovati prepričljivejša sporočila. Objavljeni rezultati poizvedb so tudi reprezentaci'a reprezentacije: s tem ko reprezentirajo podporo, ki jo politiki uživajo pri tistih, ki naj bi jih predstavljali, lahko okrepi'o ali omajajo legitimnost izvoljenih predstavnikov. Ta dvojni pomen reprezentaci'e kot zastopanja volje državljanov in javnega predstavljanja statusa je dobro zajel reper Nas v besedni igri: »I'm out for presidents to represent me (say C > what?) / I'm out for dead presidents to represent me.« Ker so objavljeni rezultati poizvedb o podpori indikator legitimnosti, politike ne zanimajo zgolj kot kazalnik notranjih dispozici, ki lahko ovirajo ali prispevajo il 00 k izvrševanju političnih odločitev in vplivajo na medij sko pozornost, ki jo lahko pričakujejo. Politikom je v interesu, da jim objavljene poizvedbe prikazujejo čim večjo C^ podporo, kapital, ki ga lahko unovčijo tudi znotraj političnega polja. »Ko mi gre dobro 2 v poizvedbah, je blagajna polna,« je leta 1968 pripomnil Nixon (v Roll 1982, 63). CO Tako pojmovano javno mnenje ni uporabljeno, da bi državljanom omogočilo sodelovanje pri sprejemanju odločitev, temveč se v medijskem poročanju pojavlja »če je lahko uporabljeno v razpravi, ki poteka med političnimi elitami« (Brookes et al. 2004, 70). Lewis (1999, 206) ugotavlja, da ko rezultati poizvedb kažejo, da je večinsko mnenje v prid ukrepom, ki niso zastopani v političnem sistemu, ti rezultati ne pridobijo širokega obtoka v medijih. Namen poizvedb je osmišljati, ne spreminjati razmerja političnih sil. Nixon na primer v primerjavi z Rooseveltom rezultatov poizvedb ni uporabil, da bi državljane prepričal ali informiral, temveč je rezultate poskušal uporabljati v namene manipulativne publicitete. Bela hiša je poizvedovalcem pošiljala predloge vprašanj, poročila poizvedb dobivala na vpogled, še preden so bila objavljena, da je lahko pripravila ustrezno medi sko kampanjo, vplivala na to, kateri rezultati bodo objavljeni in kateri ne ter kako bodo sporočila za tisk oblikovana (Jacobs in Shapiro 1996, 524). Da taka praksa ni posebnost ameriškega prostora, dokazujejo poskusi diskreditacje rezultatov poizvedb na strani slovenskih politikov,5 ki jih te poizvedbe ne prikazujejo v najboljši luči, in poskusi manipulacije z rezultati, kot je bil razkrinkan primer programa, delujočega v računalniku stranke SDS, ki je med spletnim glasovanjem generiral glasove v prid Janezu Janši. Primerjava odnosa slovenskih novinarjev in politikov do javnomnenjskih poizvedb V nadaljevanju so predstavljeni intervjuji z odgovornima urednikoma Dela in Dnevnika ter novinarko, ki je pri Večeru odgovorna za oblikovanje vprašanj ter komentiranje rezultatov poizvedb,6 in podatki, zbrani v okviru raziskave Kulture političnega komuniciranja v zahodni Evropi. Analiza je opravljena na podvzorcu politikov in novinarjev.7 V intervjujih se je izkazalo, da so teoretska spoznanja o uporabi poizvedb v medijih, ki so nastala predvsem v kontekstu Združenih držav Amerike, uporabna tudi za Slovenijo. Intervjuvanci sicer niso menili, da Kovacheva trditev o temeljitih spremembah novinarskega dela pod vplivom poizvedb velja za njih, a se je med intervjujem pokazalo, da je vloga poizvedb podobna kot v državah, kjer ima poizvedovanje daljšo tradicijo. Razlike so v stopnji integracije poizvedb v novinarsko delo, ne toliko v kvalitativno drugačni integraciji. Rezultati poizvedb so novice, za katere uredniki menijo, da so že same po sebi zanimive za občinstvo. Kot se je izrazil odgovorni urednik Dnevnika: »Javnosti vračamo informacijo ... , kakšno je prevladujoče mnenje znotraj nje same.« Poleg tega so uredništvom dnevnikov na voljo longitudinalni podatki za določene spremenljivke (npr. podpora vladi, strankarske preference), katerih spremembe so lahko izhodišče za komentarje. Poizvedbe imajo pomembno vlogo tudi pri odločitvah o količini pozornosti, ki bo namenjena predstavitvi političnih kandidatov pred volitvami. Ladd (1980, 576) ugotavlja neskladnost med institucionalnimi logikami poizvedovanja in množičnih medi ev: medi i želi o informaci e objaviti čim hitreje, strokovno izvedena poizvedba in analiza rezultatov pa zahtevata čas. Prav tako ugotavlja (ibid., 577), da mediji težjo k »relativno jasnim in nedvoumnim sklepom«, medtem ko poizvedovanje razkriva »ambivalentnost, negotovost in neinformiranost ali nepoznavanje problemov v popularnem mišljenju«. Intervjuvanci so poročali, da je ta neskladnost večinoma razrešena v prid novinarjev in urednikov: ti določijo, katera vprašanja bodo zastavljena, in vplivajo tudi na statistično obdelavo podatkov. Intervjuvanci so poizvedbe zaznavali kot potencialno grožnjo uredniški avtonomiji in so poudarjali svojo neodvisnost. Urednik Dnevnika je vztrajal, da »uredniška politika ni vezana na anketne rezultate, anketni rezultati so za nas pomembna informacija, so neka zanimivost, uredniška politika gre pa svojo pot«. Tudi urednik Dela je trdil: »V devetdesetih ali pa petindevetdesetih odstotkih se zanašamo na lastna znanja, dejstva, vedenja, intuicijo in šele potem pride ta verifikacija [s poizvedbami]. Nikoli je ne postavljamo v prvi plan.« Novinarka Večera je menila, da poizvedbe premočno vplivajo na uredniško politiko. Problematizirala je predvsem, da rezultati volilnih napovedi vplivajo na pozornost, ki jo časopis posveča kandidatom. Zdi se, da je vpliv poizvedb na uredniško politiko največji pri Delu: če novinar zagovarja mnenje, za katero poizvedbe kažejo, da mu demografski segment bralcev Dela močno nasprotuje, ga odgovorni urednik opozori na to neskladje. Javnomnenjsko poizvedovanje opravlja različne funkcij e za politike in za novinarje. Politikom omogoča »samoopazovanje« v mediju javnega mnenja, kot se je izrazil Luhmann (1995); nediferencirano gmoto zasebnih mnenj lahko na podlagi poizvedovanja razumejo v terminih podpore ali nasprotovanja njihovim programom, projektom in javni podobi. Objavljeni rezultati javnomnenjskih poizvedb so v političnem sistemu, kjer številčnost glasov, dobljenih na volitvah, določa razmerje sil v parlamentu, indikator legitimnosti in želja politikov je, da se v javnomnenjskih poizvedbah, katerih rezultati so objavljeni, izkažejo čim bolje. Novinarji so za javnomnenjske poizvedbe zainteresirani zaradi njihove y novičarske vrednosti. Poizvedbe niso zgolj primerne novice, temveč so razmeroma neodvisne od dogajanja po svetu, o katerem novinarji poročajo: dogodek, ki je že zastaral, lahko ponovno zaživi v odzivu javnega mnenja, brezčasne tematike, ki imajo prav zaradi svoje brezčasnosti nizko novičarsko vrednost, dobijo značaj novice, če se pojavijo v obliki rezultatov javnomnenjskih poizvedb. Poizvedbe pa so za novinarje privlačne tudi, ker potrjujejo samopercepcijo novinarjev kot »psov čuvajev«, hkrati pa kot podatki, pridobljeni na podlagi znanstvene metodologije, niso podvrženi sumu subjektivnosti. Na podlagi različnega objektivnega odnosa do javnomnenjskih poizvedb lahko pričakujemo, da se bodo med novinarji in politiki pojavile tudi razlike v subjektivnih percepcijah. V naslednji tabeli so predstavljena povprečja odgovorov novinarjev in politikov na vprašanja o vplivnosti, veljavnosti in zaželenosti objavljanja rezultatov javnomnenjskih poizvedb. Politiki in novinarji se pri pojmovanju vplivnosti javnomnenjskih poizvedb med sabo bistveno ne razlikujejo. Razlike se pojavijo pri dveh trditvah, ki vsebujeta C > vrednotenje poizvedovanja: ali so poizvedbe veljavna operacionalizacija mnenj populacije in ali bi bilo za demokracijo dobro, da mediji redno objavljajo rezultate poizvedb. V obeh primerih so novinarji poizvedbam bolj naklonjeni kot politiki. To Tabela 2: Primerjava odnosa politikov in novinarjev do javnomnenjskih poizvedb (aritmetične sredine na lestvici od 1 do 5) ro 3 = Fro aP — o ro ^ S >w —«O-* 7* > TÌ^ I-iE "Ö "ÜJ2 "(5 o o , >u — o ^ (5 = o. ro o o -£ roN I ^ ro 0 0_c * «Š — m i« —. "U (U w £ O c -5= fo ,<® i? £ > ■= "iE -2. oo-Dc Q-^Oro u « "D U w o Herbst, Susan. 1995. On the Disappearance of Groups: 19th- and Early 20th-Century Conceptions of Public Opinion. V: T. L. Glasser in C. T. Salmon (ur.), Public Opinion and the Communication of Consent, 89-104. New York: Guilford Press. Ismach, Arnold H. 1984. Polling as a News-Gathering Tool. Annals of the American Academy of Political and Social Science 472, 106-118. Jacobs, Lawrence R. in Robert Y. Shapiro. 1995. The Rise of Presidential Polling: The Nixon White House in Historical Perspective. Public Opinion Quarterly 59, 2, 163-195. Jacobs, Lawrence R. in Robert Y. Shapiro. 1996. Presidential Manipulation of Polls and Public Opinion: The Nixon Administration and the Pollsters. Political Science Quarterly 110, 4, 519-538. King, Robert in Martin Schnitzer. 1968. Contemporary Use of Private Political Polling. Public Opinion Quarterly 32, 3, 431-436. Kovach, Bill. 1980. A User's View of the Polls. Public Opinion Quarterly 44, 4, 567-571. Ladd, Everett Carll. 1980. Polling and the Press: The Clash of Institutional Imperatives. Public Opinion Quarterly 44, 4, 574-584. Lang, Gladys Engel in Kurt Lang. 1980. Polling on Watergate: The Battle for Public Opinion. Public Opinion Quarterly 44, 530-547. Lang, Kurt in Gladys Engel Lang. 1984. The Impact of Polls on Public Opinion. Annals of the American Academy of Political and Social Science 472, 1, 129-142. Lazarsfeld, Paul F. 1957. Public Opinion and the Classical Tradition. Public Opinion Quarterly 21, 1, 39-53. Leiserson, Avery. 1949. Opinion Research and the Political Process: Farm Policy an Example. Public Opinion Quarterly 13, 1, 31-38. Lewis, Justin. 1999. The Opinion Poll as a Cultural Form. International Journal of Cultural Studies 2, 2, 199-221. Link, Henry C. in A. D. Freiberg. 1942. The Problem of Validity vs. Reliability in Public Opinion Polls. Public Opinion Quarterly 6, 1, 87-98. Luhmann, Niklas. 1995. Realität der Massenmedien. Wiesbaden: VS Verlag für Sozialwissenschaften. Luhmann, Niklas. 2002. Die Politik der Gesellschaft. Frankfurt am Main: Suhrkamp. Marcuse, Herbert. 1937/2004. Über den affirmativen Charakter der Kultur. V: H. Marcuse, Schriften, Band 3: Aufsätze aus der Zeitschrift für Sozialforschung 1934-1941, 186-226. Springe: zu Klampen. Marx, Karl. 1861. Die Meinung der Journale und die Meinung des Volkes. Die Presse, 31. december. Marx, Karl. 1862. English Public Opinion. New-York Daily Tribune, 1. februar. Mayhew, Leon H. 1997. The New Public. Cambridge: Cambridge University Press. Meyer, Philip. 2002. Precision Journalism: Reporter's Introduction to Social Science Methods. Lanham: Rowman & Littlefield. Miller, Peter V. 1995. The Industry of Public Opinion. V: T. L. Glasser in C. T. Salmon (ur.), Public Opinion and the Communication of Consent, 105-131. New York: Guilford Press. Noelle-Neumann, Elisabeth. 1979/2008. Javno mnenje in klasična tradicija: ponovno ovrednotenje. V: S. Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 3, 198-210. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Noelle-Neumann, Elisabeth. 1995. Public Opinion and Rationality. V: T. L. Glasser in C. T. Salmon (ur.), Public Opinion and the Communication of Consent, 33-54. New York: Guilford Press. Murray, Shoon Kathleen in Peter Howard. 2002. Variation in White House Polling Operation: Carter to Clinton. Public Opinion Quarterly 66, 4, 527-558. Paletz, David L., Jonathan Y. Short, Helen Baker, Barbara Cookman Campbell, Richard J. Cooper in Rochelle M. Oeslander. 1980. Polls in the Media: Content, Credibility, and Consequences. Public Opinion Quarterly 44, 4, 495-513. Park, Robert E. 1972/1995. The General Will. V: Lyman (ur.), Social Movements: Critiques, Concepts, Case-Studies, 9-26. Houndsmills: Macmillan. Plowman, D. E. G. 1962. Public Opinion and the Polls. British Journal of Sociology 13, 4, 331-349. Riesman, David in Nathan Glazer. 1949. The Meaning of Opinion. Public Opinion Quarterly 12, 4, 633-648. Rogers, Lindsay. 1949/2007. Poizvedovalci: Javno mnenje, politika in demokratično vodenje. V: S. Splichal (ur.), Komunikološka hrestomatija 3, 223-236. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Rokeach, Milton. 1968. The Role of Values in Public Opinion Research. The Public Opinion Quarterly 32, 4, 547-559. Roll, Charles. 1982. Private Opinion Polls. Proceedings of the Academy of Political Science 34, 4, 61-74. Sanders, Lynn M. 1999. Democratic Politics and Survey Research. Philosophy of the Social Sciences 29, 2, 248-280. Schuman, Howard in Stanley Presser. 1996. Questions & Answers in Attitude Surveys: Experiments on Question Form, Wording and Context.Thousand Oaks: Sage. Splichal, Slavko. 1997. Javno mnenje: Teoretski razvoj in spori v20. stoletju. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Splichal, Slavko. 2004. Vidnost in moč v javnem mnenju. Javnost—The Public 11, suplement, S13-S28. Splichal, Slavko. 2005. Kultura javnosti. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Splichal, Slavko. 2009. Javno v zasebnem, zasebno v javnem: Javnomnenjske poizvedbe v političnem procesu. Javnost—The Public 16, suplement, S5-S20. Steele, Richard W. 1974. The Pulse of the People: Franklin D. Roosevelt and the Gauging of American Public Opinion. Journal of Contemporary History 9, 4, 195-216. Strömbäck, Jesper. 2009. Vox Populi or Vox Media? Opinion Polls and the Swedish Media, 19982006. Javnost—The Public 16, 3, 55-70. Sudman, Seymour. 1982. The Presidents and the Polls. The Public Opinion Quarterly 46, 3, 301-310. Traugott, Michael W. 2005. The Accuracy of the National Preelection Polls in the 2004 Presidential Election. Public Opinion Quarterly 69, 5, 642-654. Turnšek, Maja. 2006. Poročila o javnomnenjskih glasovanjih kot poseben novinarski žanr. Javnost— The Public 13, suplement, S75-S91. von Hoffman, Nicholas. 1979. Public Opinion Polls: Newspapers Making Their Own News? Public Opinion Quarterly 44, 4, 572-573. Weaver, David H. in Maxwell E. McCombs. 1980. Journalism and Social Science: A New Relationship? Public Opinion Quarterly 44, 4, 477-494. Weimann, Gabriel. 1990. The Obsession to Forecast: Pre-election Polls in the Israeli Press. Public Opinion Quarterly 54, 396-408. Wiebe, G. D. 1953. Some Implications of Separating Opinions From Attitudes. Public Opinion Quarterly 17, 3, 328-352. Woodward, Julian L. 1948. Public Opinion and Public Opinion Polling: Discussion. American Sociological Review 13, 5, 552-554. Worcester, Robert M. 1980. Pollsters, the Press, and Political Polling in Britain. Public Opinion Quarterly 44, 4, 548-566. £ i 0 £ * i * (R 0 C (6 UD LO SLAVKO SPLICHAL SLOVENIAN POLITICAL JOURNALISM IN THE EUROPEAN PERSPECTIVE This article presents theoretical and methodological design of two research projects, whose results are discussed by several contributions in the 2009 supplement of Javnost-The Public. Political Communication Cultures in Western Europe (2006-2010) is an international project under the auspices of the European Science Foundation, whose objective to analyze the relationship between political elites and the media on the basis of survey data collected in nine western European countries: Austria, Denmark, Finland , France, Germany, Slovenia, Sweden, Switzerland, and Spain. The second project, Diversity and political orientation of the Slovenian daily newspapers 1990-2005, is aimed at identifying changes in content and design, and main characteristics in presentnig political affairs in the Slovenian daily press by using methods of content analysis. Though methodologically heterogeneous, the two projects are similar in their focus on the processes of modern mediatised political communication, professional roles and strategies of its participants - journalists and politicians - and interest in strengthening a democratic political culture. COBISS 1.01 IGOR VOBIC NORMATIVE TYPES OF JOURNALISM AND REPORTING ON POLICY THROUGH THE OPTICS OF SLOVENIAN JOURNALISTS, POLITICIANS AND CITIZENS The article examines social specificity of normative assumptions of journalism through the lenses of journalists, politicians and citizens with an emphasis on contemporary political, economic and cultural dynamics in Slovenian journalism and media environment. Literature review reveals five normative types of journalism, in terms of the kind of service journalists provide to the clients and primary functions of journalists in the society: meditative, advocacy, enlightenment, entertainment and communitarian journalism. The text frames the debate on types ofjournalism by (re)considering profound changes in the relationship between state, civil society and media in Slovenia after adoption of Western-type democracy and market economy two decades ago, which have transformed normative grounding of journalism, relationship ^^ between journalists, politicians and citizens and their functions in political life and journalism. ^ The main research objectives of the article are to identify perceptions of surveyed Slovenian j journalists, politicians and citizens on journalists' functions in reporting on politics, examine the differences between these groups of respondents in politically, economically and culturally specific context of media and journalism, and reflect on contemporary status of journalism and journalists in politics through the prism of normative types of journalism. ^^ COBISS 1.01 cn I- u m JERNEJ PIKALO ANDREJA TRDINA DEPOLITICISATION OF THE POLITICAL: DEALING WITH POLITICAL ISSUES IN SLOVENIAN DAILIES The article examines the process of depoliticisation of the political by looking at how political issues have been dealt with in the Slovenian dailies in the period between 1990 and 2005. Depoliticisation is defined by parallel processes of neo-liberalism and globalism that share politics of diminishing influence of demos on democratic decisions of political communities. Content analysis of Slovenian dailies in the years of 1990, 1995, 2000, and 2005, reveals the following changes towards depoliticisation: Slovenian actors increasingly quote international actors as a reference during that period; international actors quoted by Slovenian actors are increasingly presented as depersonalised; there is a growing consent among Slovenian political sources in quoting privatised economic actors; the decreasing level of expressed disagreements is accompanied by growing personalisation of economic actors. COBISS 1.01 A MAJA TURNSEK HANCIC ACCESS TO THE MEDIA - A PRECONDITION FOR CRITICAL PUBLIC The article builds upon the normative concept of the public as a group of people who publicly and critically deliberate upon matters of common concern. Such a public deliberation should be characterised, first, by openness to all who are potentially affected by the issue at hand, and second, by critical reflection and oversight upon public authorities with the primary aim of providing social changes. The author analyses results of two research projects, Political Com-Q munication Cultures in Western Europe and Diversity and Political Orientation of Slovenian Daily Press, 1990-2005, in order to answer three main research questions: (1) what is the diversity of sources of attitudes expressed in the Slovenian daily newspapers and in readers' letters to the editor, (2) what is the diversity of the users of new media, and (3) to what extent are citizens who are actively involved in public debate, critical of the political authorities and the operation of mass media in Slovenia? (R 0 C ì 00 COBISS 1.01 SLAVKO SPLICHAL THE PUBLIC IN THE PRIVATE, PRIVATELY ABOUT THE PUBLIC: OPINION POLLS IN THE POLITICAL PROCESS The article deals with changes to the conceptualization of public opinion polls brought about by the invention of public opinion polls, and their structural similarity to certain institutionalised political processes, such as elections and referendum. Author considers that the opinion polls should be addressed as part of an institutionalized political system, not as "scientific instrument for public opinion research."The political institutionalisation of polls requires the establishment of detailed rules of implementation of polling and report on its results in the media, which can also reduce the likelihood of misperceptions in the opinion processes, which are illustrated in the article with examples of the third-person effect and looking-glass perceptions from the Slovenian part of the European research project on political communication cultures (20062010). COBISS 1.01 ALEKSANDER SAŠO SLAČEK BRLEK PUBLIC OPINION AND PUBLIC OPINION POLLS: VIEWS OF SLOVENIAN JOURNALISTS AND POLITICIANS The article analyses the institutional embededdnes of public opinion polling in the political system and the system of mass media and the implications of the institutionalization of public opinion in the form of public opinion polls for the conceptualization of public opinion. In-depth Interviews with editors and journalists of three Slovenian dailies (Delo, Dnevnik and Večer) and a survey of Slovene politicians and journalists are used to illuminate subjective responses to the institutional logic of polling. It is argued that the equalisation of poll results with public opinion is theoretically untenable and even undemocratic, but that the instrument of polling is not inherently undemocratic. The analysis of the institutional embeddedness of polling and subjective responses to it suggest that other, more democratic, uses of polling are possible, which are contingent upon dissolving the equation mark between public opinion and poll results. COBISS 1.01 £ 3 a 0 £ fr 1 fr (R O C i o fN GOD® fr 0) 0 & > (D □c Javnost—The Public Subscription Individuals: one year €45.00 two years €80.00 three years €110.00 Institutions: one year €90.00 two years €170.00 three years €240.00 Send subscriptions to: EURICOM, Kardeljeva pl. 5, 1000 Ljubljana, Slovenija, fax: +386 1 5805 106, or use the subscription form at our web site http://www.euricom.si IjODCBQ ti g Javnost—The Public ORDER FORM Please enter our/my subscription for the following year: g 2010 2011 2012 £ Name/Institution_ Address City_ State Zip/Postcode Signature: NAVODILA ZA AVTORJE NOTES FOR AUTHORS Priprava rokopisov Rokopise pošljite na naslov uredništva po elektronski pošti v formatu Microsoft Word/Windows. Če uporabljate drugačen urejevalnik besedil, shranite dokument v formatu Word. Zaradi lažjega anonimnega recenziranja naj bodo imena in naslovi avtorjev v posebnem dokumentu. Maksimalna dolžina člankov je 50.000 znakov (8.000 besed). Besedilo pošljite z enojnim razmakom, uporabljajte črke Times Roman 12 in ne poravnavajte desnega roba. Vsak odstavek naj se začne z enojnim umikom. Med odstavki naj ne bo dodatnega razmika. Ne uporabljajte nobenih drugih urejevalnih orodij razen uporabe kurzive in mastnih črk. Naslovi naj bodo kratki, jasni in ne daljši od sto znakov. Lahko uporabljate večje in mastne črke za ločevanje med različnimi ravnmi naslovov, vendar jih ne številčite. Naslovi prvega in drugega reda naj bodo v svoji vrsti, naslovi tretjega reda pa na začetku odstavka pred prvim stavkom. Gradivo, citirano iz drugega vira, naj bo v dvojnih narekovajih; če je daljše od 300 znakov, naj bo v posebnem odstavku v kurzivi in z umikom od levega in desnega roba. Vsaka tabela ali slika naj bosta na posebnem listu za seznamom citiranih del. Imeti mora zaporedno številko in kratek naslov. V besedilu naj bo označeno, kam je treba uvrstiti tabelo ali sliko ("Vstavi Tabelo 1 / Sliko 1"). Uporabljajte orodje za oblikovanje tabel v programu Word. Reference, opombe in citati Reference v besedilu Osnovna oblika citiranja v besediluje (Novak 1994). Za navajanje strani uporabljajte (Novak 1994, 7-8). Če citirate delo z več kot tremi avtorji, zapišite "in drugi" (Novak in drugi 1994). Za navajanje več del istega avtorja uporabite podpičje; če so dela izšla istega leta, jih ločujte s črkami abecede (Kosec 1934a; 1934b; 1936). Uporabite "n.d", če letnica publikacije ni znana. Opombe Za bistvene opombe ali navajanje neobičajnih virov uporabite opombe na koncu članka in jih označite z zaporednimi številkami, ki so nadpisane na ustreznih mestih v besedilu. Informacija o avtorju in zahvale Avtor naj bo predstavljen s polnim imenom in priimkom, institucijo, v kateri je zaposlen, in e-naslovom. Zahvale naj bodo zapisane na koncu besedila pred opombami. Seznam citiranih del Vsa dela, citirana v besedilu, naj bodo razvrščena pa abecednem vrstnem redu za opombami. Članek v revijah: Novak, Janez. 2003. Naslov članka. Javnost-The Public 10 (volumen), 3 (številka), 57-76 (strani). Knjiga: Novak, Janez in Peter Kodre. 2007. Naslov knjige: Podnaslov. Kraj: Izdajatelj. Poglavje v knjigi: Novak, Janez. 2006. Naslov poglavja. V: P. Kodre (ur.), Naslov knjige, 123-145. Kraj: Izdajatelj. Navajanje internetnih virov: Novak, Janez. N.d. Global Revolution. Retrieved October 1, 2006. Recenziranje Uredništvo uporablja za vse članke obojestransko anonimni recenzentski postopek. Članke recenzirata dva recenzenta. Urednik lahko brez zunanjega recenzenta zavrne objavo neustreznega članka. Manuscript Preparation Manuscripts should be submitted electronically as e-mail attachments to the Editor in Microsoft Word for Windows format. If you are using another word-processing program, please save the file as Word for Windows documents. To facilitate blind review, names and affiliations of authors should be listed on a separate file. Maximum length of articles is 50,000 characters (8,000 words). Single space your text, use preferably 12-point Times Roman and a ragged (not justified) right margin. Indent the first line of each paragraph with a single tab and use only one hard return between paragraphs. Do not lay out (design) your manuscript. Do not format text beyond the use of italics or, where necessary, boldface. Do not use headers and footers. Headings in articles should be concise and descriptive and should not exceed one hundred characters. A few basic formatting features (larger font, bold) should be used to make clear what level each heading is. Major sub-heads should appear on a separate line; secondary sub-heads appear flush left preceding the first sentence of a paragraph. Do not number headings and subheadings. Material quoted directly from another source should be in double quotation mark or set in a separate paragraph in italics with increased indent when longer than 300 characters. Each table or figure must appear on a separate page after the Reference List. It should be numbered and carry a short title. Tables and figures are indicated in the manuscript in the order of their appearance ("Insert Table 1 / Figure 1 about here"). Use the table feature in Word to create tables. References, Notes, and Citations References within the Text The basic reference format is (Novak 1994). To cite a specific page or part: (Novak 1994, 7-8). Use "et al" when citing a work by more than three authors (Novak et al. 1994). The letters a, b, c, etc. should be used to distinguish different citations by the same author in the same year (Kosec 1934a; Kosec 1934b). Use "n.d" if the publication date is not available. Notes Essential notes, or citations of unusual sources, should be indicated by superscript numbers in the text and collected on a separate page at the end of the article. Author Notes and Acknowledgements Author notes identify authors by complete name, title, affiliation, and e-mail account. Acknowledgements may include information about financial support and other assistance in preparing the manuscript. Reference List All references cited in the text should be listed alphabetically and in full after the Notes. Journal Article: Novak, Janez. 2003. Title of Article. Javnost-The Public 10 (volume), 3 (number), 57-76 (pages). Book: Novak, Janez and Peter Kodre. 2007. Title of the Book: With Subtitle. Place: Publisher. Chapter in a Book: Novak, Janez. 2006. Title of the Chapter. In P. Kodre (ed.), Title of the Book, 123-145. Place: Publisher. Electronic Citations and References: Information that you get from the Internet should be documented, indicating the date of retrieval. Novak, Janez. N.d. Global Revolution. Retrieved October 1, 2006. Review Procedures All unsolicited articles undergo double-blind peer review. In most cases, manuscripts are reviewed by two referees. The editor reserves the right to reject any unsuitable manuscript without requesting an external review. the1! l &n > (6 Izdajatelj: Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani za Evropski inštitut za komuniciranje in kulturo Published by Faculty of Social Sciences, University of Ljubljana, for the European Institute for Communication and Culture Editor Slavko Splichal Glavni urednik Slavko Splichal Oblikovanje naslovnice Miran Klenovšek Medja Karlson Cover Design Miran Klenovšek Medja Karlson Typesetting Karmen Zahariaš Računalniški prelom Karmen Zahariaš Tisk LITTERA PICTA d.o.o. Rožna dolina c. IV/32-34 Ljubljana Printing LITTERA PICTA d.o.o. Rožna dolina c. IV/32-34 Ljubljana Ljubljana Slovenia 2009 Ljubljana 2009