- 139 - O zadevi slovenskiga pravopisa tu-jih besed. ( V natis poslano. ) Kar je naš materinski jezik bolj izobražen, in se razne reči v njem pišejo, potrebuje, kakor vsak omikan jezik, mnogo tujih besed, posebno lastnih imen. Ker se pa naš slovenski pravopis od druzih večkrat zares bitstveno razloči, postane važno vprašanje: kako hočemo mi tuje besede pisati, da bode prav? Pravopis lastnih imen zasluži posebno vso pozornost slovenskih rodoljubov. Naš namen ni, se v obširno preiskovanje todne reči spustiti; mi hočemo samo napčnost pokazati, čerko „ja pisati, kjer je izvirni pravopis nima. Kteri le nekoliko izobražen Slovenec zamore hla-dnokervno brati na priliko besede: Diogen, Sion, Austria, čerem on i a i. t. d. takole pisane, Dijo-gen, Sijon, Avstrija, ceremonija. Da pa za-moremo to napako dostojno pokazati, da bo slehern prepričan, kteri resnico ljubi, in se da sploh kake reči prepričati: hočemo pretresti 1) iz reko in 2) djan-sko rabo imenovane čerke. 1. Kar zadene izreko, poterdimo, da nekteri Slovenci čerko j izrekujejo, kjer je drugi narodi ne pišejo: toda ta izreka ni na celem Slovenskem navadna, in ni lepa, toraj ne zasluži knjižne veljavnosti. Nekteri Slovenci, (posebno Gorenci) ne terpe od začetka besede čiste glasnice in v sredi dveh glasnic skupaj, temuč predstavijo ali vcepijo rju ali pa „#". Ce je pa ta izreka zares tako lepa, moramo pravopis mnogih besed spremeniti, in ne smemo več pisati, na priliko: imam, poišem, oče, nauk, Eva ... temveč po nelepi izreki nekterih krajev: jimam, pojišem, voče, na-vuk, Jefa ... kar gotovo noben Slovenec ne poterdi. V 3. sklonu (dativ) jo Slovenci že davno opušajo, čeravno izreka od druzih sklonov ni razločna, le prav po redko se bere: „Mariji, Avstriji" ... kar pa večina Slovencev že davno napakam prišteva. Toraj že ravnoslednost (consequenz) tirja, da se imenovani čerki saj v knjižnim jeziku upremo, namesto da bi jo hotli celimu narodu vriniti. Samo v 2. sklonu dvojo- in više-broja, kjer na konec besede pride, se ne da opustiti, če rečem, n. p. „zastran teh ceremonij." 2. Začetek te napake je bil brez dvoma, da so naši spredniki se preveč ravnali po napčni izreki nekterih krajev, in v imenu ;,Maria" začeli čerko j pisati. Dokler je bila slovenšina še neizobražena, se razun molitevnih knjig v njej ni skoraj nič pisalo, ni te napake nihče porajtal, zakaj samo v imenu nekterih svetnic je bila navadna. Kar je pa slovenšina bolj o-mikana, in se vsakoverstne reči v njej pišejo, imamo takih besed na jezere. Ali hočemo pri vsih čerko j vcepiti? — Slovenci si tega še niso upali storiti, veliko-več je v tej zadevi pri nas takošna zmešnjava, da bi je nihče ne verjel, ko bi ga lastne oči ne prepričale. Naj nam bov dopušeno, svoje besede z nekterimi izgledi vterditi. „Casnik" št. 31. piše. Grecia, geografia, hi-storia;" št. 37. pa „geografija, historija, Perzija" — št. 36. najdemo: ^Porusia. Anglia, Belgia" kmalo pa: ^Avstrija in Porusija." Časnik stanovitno piše: Dal-macia, Macedonia, Galicia; Benkov Tone v „Novicaha 1. 21. pa: Ilirija, Makedonija, Dalmacija (vendar pa Apo-lonia); „zg. Danica" pa v listu 23. demokracija, filozofija, Samarijan i. t. d. Sploh se besede: India, Si-cilia, Silezia, mision i. t. d. najdejo pisane s čerko j/*, in brez te cerke *). — Ker je pa temu tako, kdo je *) Naj terdovratnia vendar pa je v besedi: »Avstrija.« Mi vprašamo: kakšin razločit je zastran izreke v besedah: Austria, Italia od ene, in: Galicia, Dalmacia od druge strani, da bi jih mi v pravopisu ločili? Ni druziga treba, kakor samo primeriti europejski pravopis: »Austria« z našim spacenim »Avstrija,« in kteri zasluži spredek, že same oči razsodijo. Pis. *) Imenovano napako so nekteri Slovenci že davno spoznali, pa namesto nje drugo vpeljali. Pisali so in nekteri se pišejo: miljon, bataljon, Cecilja. V tacih besedah se morate cerki Ij razstavno (separat) izreči, kar je zoper naturo slovenskih jezikov. Cerki Ij ste en glas, pa se le v nekterih krajih (posebno na Gorenskem) dobro izrečete. Toraj moramo pisati: milion, batalion, Cecilia. — Nekteri pa mislijo, da jo moramo zato pisati, ker se drugači dolgost (quantitas) glasnice »i« ne more spoznati. Temu pa ni tako. Ce pišemo: ceremonija, akademija — noben bravec dolgosti ne bo spoznal iz samiga pravopisa, ce povdarka ne stavimo, ali če mu že ni od drugod znana. Pis. pa v stana razsoditi, kdaj da moramo čerko j vcepiti, kdaj pa opustiti? Naznanite nam saj pravilo, po kterem se ravnate! —- Iz vsega mi posnamemo, da nekteri še vsikdar tuje besede pišejo, kakor jim ravno izpod peresa pride. Slovenci! bodimo ravno s le dni; popustimo ta šlendrian (lepšega imena ta zmešnjava ne zasluži), in dajmo čerki ,J" povsod slovo, kjer je izvirni pravopis nima *), (Konec sledi.) - 144 - O zadevi slovenskega pravopisa tu-jih besed. ( V natis poslano. ) (Konec.) Da pa svoje dokaze ob kratkem povzamemo. Mi odsvetujemo tuje besede s čerko j kerpati: a) ker ni lepa, ni vredna knjižne rabe; b") ker tako sirovost in neizo-braženost našega jezika očitno kažemo; c) ker moramo v tej zadevi vendar enkrat k s ta no vit ost i in edinosti priti; d) ker bi nas to k nasledkom pripeljalo, kte-rih bi sami ne želeli, posebno ko se bo začelo o zgodovini in zemljopisu v našem jeziku kaj več pisati; e) ker se tako hipoma od ostalih Slavenov odcepimo *). Tudi čerke v namesto u v tujih besedah ne poter-dimo. To posebnost so Slovenci vpeljali, ker naš jezik nima dvojoglasnic (/liftongov). Pa take besede niso slo- v *) Cerka j prepogosto rabljena, stori jezik nepotrebno mehak, in pri nobenem slavenskem kolenu se tako pogosto ne piše, kakor pri nas. Iliri jo opušajo ne samo v tujih besedah, temne tudi v 2. stopnji priloga (comparativ) na priliko prijetni a reč. Prav bi bilo, da ji tudi mi Slovenci slovo damo pri vsih besedah, ktere v 3. sklonu na koncu »ii« dobivajo, in pišemo n. p. s o dni a, komisia, vradnia, škofia i. t. d. Ze smo zgoraj opomnili, da nikdar ne naznani, ali je glasnica »t« potegniti ali hitro izreči. Prav bi utegnilo tudi biti, da jo, tujcem naš jezik polajšati, po izgledu Ilirov za »r« povsod opušamo, in pišemo, na priliko, papira, cesara. gospodara. Pis. venske, toraj niso na naš pravopis vezane. Slovenci izrečemo tihnico v povsod mehko. Ta izreka pa ni slovanska. Ostali Slaveoi jo na koncu besed in v sredi pred tihnico zgovore ojstro, to je, skoraj kakor „/*,a ali kakor Nemci v besedah Nerv, naiv, zato v ruskih imenih Nemci naravnost ff pišejo, na priliko Ti-toff. Po tem takem tudi drugi Sla veni naših knjig ne morejo prav brati, če pišemo: Evropa, Avstrija ... ker sami pišejo in govore svigdar: Evropa, Awstria. Nas Slovence pa izvirni europejski pravopis nič ne moti, in slovanska uzajemnost ga nam tudi nasvetuje. Ce je kakimu narodu sloga potrebna, je gotovo mnogo razcepljenim Slavenom, posebno pa nam Slovencem. Nekteri nam obetajo zlate čase, kader bo naše slovstvo obogatelo, kakor druzih narodov, postavimo Nemcev. Mi pa pravimo: Velika nespamet in krivica bi bila, od Slovencev, to je, od poldruziga miliona o slovstvu totirjati, kar je storilo blizo 40 milionov Nemcev, več ko 30 mil. Francozov i. t. d. Nam ne ostane druziga, ako hočemo svojo narodnost ohraniti, kakor da se z Jugoslaveni zjedinimo, potlej nas je 10 milionov, to je, toliko kot Angležev, kteri imajo v se obsežno literaturo; potlej jo zamoremo tudi mi doseči. To zje-dinjenje se pa na en hip ne more zgoditi, temuč od stopnje do stopnje. Ena taka stopnja je tudi, da se o pravopisu tujih imen z Jugoslaveni zjedinimo. Potrebo smo zadosti skazali. Tako nam ostane še iskrena želja, da bi nas Slovence v tej zadevi obsegla mila sloga, in da bi nikdar ne pozabili važnih besed: ;,s!oga jači, nesloga tlači" ali „concordia res parvse crescunt, discordia maxima? dilabuntur."