37°
Anton  Medved :
Pred gozdno  kapelo.
In glej, pošast jih mnogo zmoti, Da spejo gledat s prave poti; A  zver pograbi hitro plen, Od nje ne  vrne se noben.
Zamorcev  bednih divja lovca, Nemila sužnikov trgovca, Ženeta črncev  več  krdel Na trg iz  Kamovih dežel.
Ženeta dečke,  nežne deve, Može,  žene in  stare  reve.
V   verigah se solze ječeč,
V   domovje  drago  si želeč.
Pa kar zajoče   —   nežno, milo, Kot bi dveletno  dete bilo: „Oj  dober bo  za roba ta!" Ponj  lovca stečeta oba.
Pred gozdno
K apela gozdna. Tiho vse okrog. Na steni govori le slika: Ob smrtni postelji rednika Stojita žena in Zveličar,  Bog.
Kako bolniku lice je bledo, Uvela,  mokra  mu  desnica, Poljublja solzna jo  Devica, Nebeški Sin mu kaže na nebo.
Jaz,  svetu premolčeč, preresen gost Ta prostor Časih si izvolim, Da tiho pred podobo  molim, Skrbij  posvetnih,  del težavnih prost.
Kaj  da mi tudi svet, naj  da mi vse? Neznano  spremlja hrepenenje Človeka tukaj  vse življenje, Izvora mu ne ve in  konca ne.
Mogočni orel se nad zemlje vrt Ponosno  dvigne,  varno  plove Čez reke, grade in vrhove, Na skalo  sede truden  in potrt.
A bilo  ni to  jok otročji  — Pošast oba pograbi v  ločji. Pač robe kličeta v pomoč, A brž ju skrije žrela  noč . . .
Zamorci vriščejo  radosti,
Ko  so  sami in  ko  so  prosti;
Verige,  jarme  razdrobe
In   k  svojcem  spet domu  hite.
Se  ve  zamorec to  prigodbo In  tako-le izreka sodbo: Božanstvo slalo je pošast, Da  Belec  nas  ne  hodi  krast.
Hude sred naše  domovine In krvoločne  so  zverine; A krvoločnejše je ni, Kot kupčevalci so  z ljudmi.
Anton  Hribar.
kapelo.
Tako  časti vrhove preleti In preleti bogastva grade, Užitkov reke in naslade, Naposled truden človek obsedi.
In kdor na poti smrti se otme, Kaj  mu  ostane za  življenje? Neznano ono hrepenenje; Izvora mu ne ve in konca ne.
In vendar ist je  konec in  izvor:
Ob smrtni postelji rednika
Z  levico  Bog se ga dotika,
Z desnico  kaže isti Bog navzgor.
O pridi v to samoto vsak zemljan, Skrbij  posvetnih, del pozabi! Vsaj  hrepenenje te privabi, Da bode ti izvor in  konec znan!
O pridi hrepenečega srca,
In videl bodeš, da najraje
Pred sliko jokal bi smehljaje,
Ko  najdeš  konec in  izvor   —   Boga.
Anton Medved.