—   391    —
Kratkočasna podučnica.
Pred 50 leti.
Troje tičkov brez perja, kakoršnih je dosto po mestih, se gre sprehajat po polji. Najdejo na travnika kmetica, ki je v mestu na sejmi konjiča kupil in ga doma pelje. Ker je pa mož enmalo preveč za likof dal, ga zmaga, sredi travnika se vleže, konja pri berzdi terdo derži in pod drevesam sladko zaspi. Tički tatvinskiga duha to viditi se tiho pomenijo, kmetica konja vzmati. Konji berzdo z glave snamejo , in eden si jo na glavo natakne, in se zraven kmetica vleže, — una dva na konja sedeta in oddirjata proč. Ko se kmetic zbudi, konja nikjer ni; vidi zraven sebe oberzdaniga človeka, se čudi in pravi, kaj je to? konja sim kupil zdaj pa človeka v berzdi imam. Slepar mu odgovori: Dober oče ! hvala velika, da ste me kupili in da ste me rešili; dve leti sim bil izdan, da sim mogel konj biti in veliko ter-peti, vi pa ste me rešili. Dobrovoljni kmetic pravi: prav je, kaj je meni za te goldinarje, berzdo mi daj in pojdi srečno, pa le varuj, da ne bos več izdan, da se v kako hujši zver ne spremeniš. Norčevaje zapusti prekanje-niga kmeta, ki je take vraže terdno verjel.
Dragi somenj gre nas kmetic spet konja kupovat, kar na somnji vgleda ravno tistiga konja, kteriga je bil unidan kupil, in pravi: Oho! kaj si pa že spet naredil, da si spet izdan. Naj te le kupi, kdor te hoče, jez te ne bom; spet bi se mi znal spremeniti! —
To je zgodba pred 50 leti. Mislim, da jo bo dan današnji vsak zasmehoval*                                     V—i.