Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. (Dalje.) Tu se očitno vidi, da ni vsaka žival xa glasbo ; le eno mikajo in očarjajo blagi glasi, do drugih mnogih niniajo tnoči. Vsaki dan se lahkočuje, kaku neki pes nemilo tuli, če se kaka žalostna zaigra, ali otožno laja, kedar zvoni, vsi drugi so pa tiho. Tudi se pripeti, da se tiči s svojim petjem vedrijo. Bolj čversto ko on poje, urneje dela ona gnjezdice. Slaviči se slavicaoi s petjem prikupujejo. Slavice se vselej naj jaznejšega in niičnpjšega pevca tovarša izvolijo. Saine sicer niso pevke, vendar se dobro umijo na pesmi, in so tanke sodice. Ta dar gre celd takiin pticam, pri kterih ni nobenega petja. Slaviti laški skladavec Ferd. Bertoni v Benetkah je imel golobico v svoji sobi, ktere uho se je v glasbi tako izurilo, da se je iz njenega obnašanja očivestno vidilo, kako močno zanimivo igra pesetn svojega gospodarja. Ko berž na glasoviru udari na strune, zleti na njegovo pokrivalo, in radostno kima. Oe pa kak glas nevbrano zadoni, ju očitno zaboli in razžalosti, in če jo s krivimi glasi navlašč draži, se hudo razčemeri, in pika igravca kaj ostro v roko ali nogo v dokaz, da je zares jezna. iVeki Bertonov znanec je pravil, da ga je sram pred tako ostro sodico igrati. Smejali so se mu; ali Bertoni poterdi, da njeni razsod zares nikomur ne prizanaša. Večkratjo mora v drugo sobo odpraviti, da mu učencev preveč v zadrege ne spravlja; in jim ne naganja rudečice. Tičja pevska žila je zares prečudna; ali mi smo jo tako navajeni, da se le nialo čudimo, ako se nam o tej zadevi tudi kaj posebnega pripoveduje. Če o narovoslovji beremo, da žvižga mravljejed vse glase osmične in različne premile napeve vse bolj jarno niično in nježno od slaviča, nas to bolj zanimiva ko zavzema. Taka je pri drozgu posnemavcu, kteri iraa sicer svoje lastae pesmi, pa tudi kaj lahko posnema napeve drugih tičev, in to tako preizverstno, da jih uiičneje prepeva, in se zategadel bolj od slaviča štinia. Ludovik XV. je iniel kanarčeka, kteri je 10 napevov iz neke vvodnice od konca do kraja na tanko žvižgal. — Vse to se nas ne navira preveč, ker ni po samem sebi, temuč le po svoji meri in izverstnosti kaj nenavadnega. Neradi pa verjemo, da bi vedili tiči vkup večglasno in popolnonia soglasno peti, kar se bere od sariamov (penelope). Scheitlein piše: ,,Xeki tiči so celo za kralke besede, da eden pervi, drugi pa drugi glas poje". Pa to še so saj tiči; nikakor pa se ne zdi verjetno, da bi celd krastača (krapavica) vgodno pela: »V Guinei piše Oken, ,,poje gerbasta krastača — (systoma)". Lihtaka, kar pravi Plinij: wVse konjištvo Sibarcev se je po glasbi plesaje premikalo". *) Bonnet pripoveduje, da je v Parizi vidil podgane po glasbi na vervi plesati z manjgico v tačicah; drugih osem, pa pleše ob enem ples glediščni in to tako na tanko po glasbi, ko naj bolj izurjeni plesavec!! Na tej poti pa srečamo marsiktero še ne razodeto skrivnost. Neki glasi in napevi n. p. ne mikajo nikakor neke živali, drugi pa jo očitno zavnimajo, taka je z nekimi orodi in doni. Lencev prijatel je imel kanarčeka, kteri ni porajtal njegove godbe, dokler ni na glasko c dur potegnil. Ko berž pa ta glas zadoni, je ves posluh, zleti godcu na ramo ali gosli, in poje ž njim na vse gerlo. Kaj podobnega sem doživel sam pri nekem psu. Le pri otožnih napevih glasovirnih je nemilo javkal, drugih ni porajtova!. Le tistokrat je vselej od sosedovega slemena neka golobica k oknu poslušat prilclela, kedar je izverstna glasovirka Larova igrala neki napev iz pevoigre wAdmet", in sicer nikoli. Po tera napevu je koj nazaj zletela. Izverstni glasovirec Benati, ko vidi pri svojem kodru, da ga kaj rad igrati posluša, si zmisli ga naučiti, da bi po osniici vse glase lajal. Na različnih glasbenih orodih mu osmico vglašuje (^vdonuje), pa vse zastonj. Poslednjič si omisli 7 vbranih zvončekov, v ktere zaporedoma bije, in v 9 dneh mu ve koder po osmici lajati — ali osmičkati. Umetni jezdici sihdob nam to poterjujejo: ravno ko vojaški verno po glasbi stopajoči.