List 34.
Politiški oddelek.
Razpor na Kranjskem.
Ob mestnih volitvah v Ljubljani se je bilo pokazalo, da se misli poravnati nekoliko naš domači prepir. Mi smo tedaj bili z veseljem pozdravili začetek sprave in naglašali, da se bi moral kompromis dosledno raztegniti tudi na deželnozborske volitve, ker so zanj isti povodi, kakor za mestne volitve. Res se je ob volitvah v Ljubljani nekaj kompromis krhal, a temu nismo pripisovali nobene važnosti, ker sta vodstvi obeh strank se vendar držali skleneneera dogovora. Tudi tedaj ni narodna stranka rovala proti nobenemu kandidatu katoliške stranke, kajti proti dr. Gregoriču so ruvali v prvi vrsti nekateri zavidljivi njegovi somišljeniki. Da je narodna stranka le količkaj storila, pa bi on ne sedel v mestnem zboru, ker v Ljubljani prebivalstvo tudi nima pravega zaupanja v njegove upravne zmožnosti.
Katoliška stranka je pa kazala jako malo dobre volje za spravo, ko je spravila le tri svojce v mestni za-stop. Že v mestnem zastopu je skušal dr. Gregorič delati zgago in ni prevzel nobenega mandata v kak odsek, ker ga večina ni hotela voliti ravno v tiste odseke, kakor je on želel. Govori se, da bi bil rad prišel v finančni odsek, a baš za ta odsek ima pa mestni zastop ljubljanski veliko sposobnejših mož, kakor je dr. Gregorič. Stvarni pomisliki so torej vodili večino, da njega v ta odsek ni volila. Prepričani smo pa, ko bi se bila začeta sprava obnesla in bi dr. Gregorič v mestnem zboru res bil pokazal posebne zmožnosti za finančne zadeve, da bi tudi narodna stranka v ta odsek mu ne bila zapirala vrat. Tudi niso vstopili trije odborniki katoliške stranke v klub narodnih poslancev in tako pokazali, da nimajo baš posebne želje skupno delovati z narodnimi mestnimi odborniki v povzdigo mesta, temveč le ruvati in gledati, če bi se dalo kako narediti pot njiju stranki do večine v mestnem zboru.
Tudi po deželi je katoliška stranka nadaljevala svoje delo proti narodni stranki. Sklicevala je shode, na katerih je navadno slikala narodno stranko kot liberalce v najslabšem pomenu besede, opisovala, kako liberalizem izpodjeda blagostanje kmetom, vse to le z namenom, da izpodkoplje tla narodni stranki. Seveda priprosto ljudstvo ne ve, da je to le slepenje, da so gospodje, ki po shodih proklinjajo liberalizem, ga baš tedaj na Dunaji najzvesteje podpirajo. Ko bi ljudje poznali razmere, bi pač se ne dali voditi za nos in posebno ne verjeli, da je narodna stranka kaj podobna nemškoliberalni stranki, ker njen .program je tak, da mu še katoliška stranka ni mjgla ničesa oporekati, ko ga je razkrila svetu po shodu zaupnih mož v Ljubljani. Katoliška stranka sama ni upala ničesa ugovarjati temu programu.
Posebno pa katoliška stranka skuša narod s tem pridobiti na svojo stran, da se dela za nasprotnico veli-cega kapitala. To pa povse se ne vjema z resnico. Ko se je bila sklenila koalicija na Dunaji, so se pristaši naše katoliške stranke pridružili bili tisti strani, kjer je zastopan veliki kapital, kjer so sedeli nemški liberalci in pa veleposestniki, to je možje, ki kaj imajo in ki s svojim kapitalom tudi bolj ali manj izžemajo prebivalstvo. Zato je pa tisto zabavljanje proti velikemu kapitalu pač le slepenje ljudij. Priznamo katoliški stranki radi, da je osnovala v blagor kmetu nekaj posojilnic, pa največ le v tacih krajih, kjer upa s tem doseči kak mandat za deželni zbor. Sicer je pa narodna stranka že posojilnice snovala, ko mnogi sedanji voditeji katoliške stranke na to niti mislili niso. Raiffeisnovih posojilnic pa osnovati ni bilo mogoče, dokler kranjska hranilnica za to ni dala denarja. Tudi naša katoliška stranka se v tem oziru ni poprej prav nič znala pomagati. Da je pa nemško vodstvo kranjske hranilnice baš katoliški stranki dalo kak kredit na razpolaganje, za to ima pač svoje povode; skrb za naš narod ga pa pri tem gotovo ni vodila. Sicer se pa o kakem narodnogospodarskem vspehu v tem oziru še ne more govoriti. Počakati je treba, če se ti zavodi ob-neso. Sicer pa kmetsko vprašanje s temi posojilnicami še
*
------    336    ------
daleč ni rešeno in gotovo naša katoliška stranka še manj ve kako pot do njega rešitve, kakor narodna. Po shodih se navadno tudi zabavlja čez slabo gospodarstvo pri deželi. Govori se, da sta se gledališče in deželna bolnica prepotratno zidali. Mi tukaj ne bodemo v tem oziru zagovarjali narodne stranke, ker nje v tem oziru krivda ne zadene. Naša katoliška stranka ima svoja zastopnika v deželnem odboru, ki bi pač lahko ondu .ugovarjala gospodarstvu, če je res slabo. Kolikor je nam znano, sta gospoda večinoma z vsem zadovoljna, posebno za lepo zgradbo gledališča sta bila jako naudušena. Lspo pa ni z vsem biti zadovoljen, ko se stvar razpravlja, potem pa po shodih kričati o slabem gospodarstvu. Dobro, če vam dr. Papež ne gospodari dobro, pa poiščite koga druzega. Če dež. glavar Detela ni dober gospodar, ga pa pri volitvah ne volite. Če proti njima nastopite, t^rodna stranka vam ne bode delala ovir.
Shod, ki ga je narodna stranka bila sklicala v Stari trg, ste razgnali, da poslanci niso mogli poročati svojim volilcem. Katoliška stranka se sicer4 izgovarja, da je formalno pravilno postopala. Mi tukaj tega ne bodeiho preiskovali, a postopala je po receptu, po katerem postopajo nekatere stranke na Dunaji. Na Dunaji kadar se kak tak poskus posreči, tista stranka, katera skliče shod, do besede ne pride, in navadno pride do pretepa. Blizu tako je bilo v Starem trgu. Namen je bil tisti, da govornikom narodne stranke ne puste do besede, ker so prireditelji demonstracije imeli povod se bati, da prebivalstvo ne sliši druzega zvonu, posebno da ne zve, s kom se bratijo na Dunaji pristaši tiste stranke, ki na Notranjskem liberalizmu napoveduje boj.
Vse to rovanje je imelo namen pripraviti pot za samostojno postopanje pri volitvah. Stedaj je volilni odbor katoliške stranke že napovedal boj pri deželnozborskih volitvah. Izgovarjajo se, da so prisiljeni začeti lastno akcijo, zaradi napadov narodne stranke. Vse je bilo že poprej dogovorjeno, že v decembru so se o tem posvetovali. Le lepi se hočejo nekateri gospodje delati. Če bi jim bilo za spravo, bi ne bili hujskali naroda proti narodni stranki po deželi. Mirovali bi bili, kakor je mirovala narodna stranka od ljubljanskega potresa. Od ljubljanskega potresa do starotrškega shoda je bilo dovolj časa, da bi se bili lahko že dogovorili o kakem skupnem postopanji, ako bi bili imeli resno voljo. Te resne volje pa naša katoliška stranka ni pokazala, ker hoče imeti razpor za vsako ceno.