275 Slovstvene stvari. Jovan Vesel Koseski i njegova dela. *) Kritično estetična razprava. Spisal Fr. Wiesthaler. Ako se ozremo na obnebje slovenskega^ slovstva, opazimo le redko na njem sejane zvezdice. Človek, ki ima nekoliko pameti i razsodka, tega se ve da ne bode narodu očital, ako prevdari, kako majhen je i kake i kolike zapreke so njegov razvitek, njegovo napredovanje v vsakem obziru dolgo časa ovirale, tem manj, ker vkljub temu pri njem ne bode celo pogrešal nenavadnih prikazni, katere se z najbolj občudovanimi drugih evropejskih narodov vsaj primerjati morejo. Zvezdam tako rekoč prve velikosti sme se tudi prištevati slavni naš pesnik Jovan Vesel, s pesniškim, od svoje rojstne vasi vzetim imenom zvan Koseški. *) Iz ,/Programm des k. k. Staatsgvmnasiuras in Marburg 1874." Namen sledečih vrstic ne more nikakor biti: bralcu podati obširen životopis še živečega pesnika, katerega nam previdnost božja obrani še mnogo mnogo let, ampak vzbuditi le hočem pozornost posebno slovenske mladine na tega jej premalo znanega i zaradi tega od nje tudi premalo cenjenega moža, kazaje na njegovo pesniško veljavo i vrednost, na njegove zasluge za slovenski narod v slovstvenem i političnem obziru, tem več, ker so se v novejših časih oglasili prenapeti protivniki, *) hoteČi njegovo slavo zaradi nekaterih jezikoslovnih pomanjkljivosti otemniti i mu zasluženi venec iznad glave strgati, venec, katerega so mu priznali enoglasno vsi vrstniki. Vsaj je znano, da je celo Prešeren osup-njen bil, ko je leta 1844 Koseškega: ,,Slovenija čaru Ferdinandu" prišla na svitlo, i da je navdušenje i občudovanje celega naroda očividno rastlo, ko so tej še druge pesmi sledile. Ako hočemo o kakem pesniku prav soditi, ozirati se imamo manj na njegovo zunanje kakor na notranje, duševno živenje, katero se nam v njegovih pesmih razkriva. Tega pravila se bomo mi držali, ter o zvunanjih pesnikovih razmerah omenili le toliko, kar se nam zdi neobhodno potrebno. Jovan Vesel, rojen 12. septembra leta 1798 v vasi Kozese blizu Ljubljane, stopil je dovrsivši Ljubljanske šole i Dunajsko vseučilišče v državljansko službo, v kateri je dospel do časti finančnega svetovalca. Za njegovo delovanje bilo mu je mesto Trst odločeno. Tukaj se je tudi za svoj narod marljivo trudil do leta 1852, v katerem je zapal v nevarno bolezen, katere ga je pri-morala, poslužiti se abbanskih toplic v Istriji. Vsled bolezni so opešale telesne i duševne njegove moči tako, da se cd te dobo do leta 1868 ni več začul mili glas njegovih pesmi. Leta 1868 i 1869 razveselil je slovenski narod še z nekaterimi umotvori, je sebral, pregledal i skoraj kronologično vredil vse svoje pesmi, ter jih „slovenski Matici" v Ljubljani izročil, katera jih je leta 1870 v miČni s pesnikovo podobo kinčani obliki izdala. Ozrimo se zdajci bolj na tanko na narodno njegovo delovanje! Casovi, v katerih se je Slovenec sramoval svojega maternega jezika, svoje domovine, v katerih se je, kakor pesnik Prešeren poje, zares reči zamoglo: „Le tujcem sreče svit se v Kranji žari, Ošabno nos'jo ti po konci glave11, so hvala bogu več ali manj minoli. Ali kakor vsaka prememba, vsak včinek moral je imeti tudi ta svoj vzrok. Ta vzrok so bili možje, kateri so z besedo (bodi si ustmeno, bodi si pismeno) i z djanjem narod dramili, vzbujali. Tukaj ni na mestu, vse te vrle rodoljube naštevati; omeniti hočem le M. Kastelica, ki je leta 1830 list „Kranjska čbeiica" izdavati začel, i dr. Jan. Biei-weisa, ustanovitelja i vrednika ,,Novic", katere so prvikrat leta 1843 na svitlo prišle, oba moža posebno zaradi tega znamenita , ker sta na tak način i sama veliko za naroden napredek i razvitek storila i tudi drugim priložnost ponudila, ž njima se k enaki delavnosti združiti, tako da se je novo živenje na takrat še zel6 malo obdelanem polju slovenske slovesnosti začelo; kajti kakor je bil najimenitnejši sodelavec „Kranjske Čbe-lice" slavni naš Prešeren, tako se tudi „Novice" smejo ponašati z izvrstnim svojim pesnikom Koseškim, kateri je v njih od leta 1844 neprenehoma do leta 1852 i potem zopet leta 1868 i 1869 zabavljal, klical i navdu-Seval slovenski narod. „Poeta non fit, sed nascitur", pravili so že stari Rimljani. Nihče, kdor je le nekoliko prebiral Koseškega dela, ne more trditi, da jim manjka pesniškega duha, da Koseški ni rojen pesnik. Prirojeni pesniški duh mu *) Glej »Glasnik'' L 1868, str. 130 i sledeče. 276 je pa še bolj gojil mož, ki je tudi sam pesmi koval, namreč zgodovinski njegov učitelj Richter, tako, da je Koseški že leta 1818 zložil prvi slovenski sonet, kije natisnjen v „Laibacher Wochenblatt" štev. 4 istega leta i pozneje Še v Bleiweisovem ;,koledarua 1. 1856. Imenuje se „Potažba", kateri naslov je Koseški tej pesmi po nasvetu takrat še živečega Vodnika dal. *) Njegovi umotvori so ali izvirni ali prestavljeni. Govorili bomo najprej o izvirnih , kateri zopet razpadajo v lirične i epične; prvih je več nego drugih. Lirični pesmotvori: glavni njih značaj je: vzvišenost, veličastnost i resnost, način: retoričen, posebna njih prednost: edinstvo v predmetu, živahna domišljija, lepe misli, krepko ubrane, čvrste besede, katerih pridobivno miloglasje srce vsakega le nekoliko čutljivega človeka ganiti i povzdigniti mora. Pesnik nam v svojih liričnih pesmih ne kaže tako svojega notranjega živenja ali samega sebe, kakor na pr. Prešeren, ampak „premiče se bolj po občinstvu"; poglaviten namen mu je le ta, pri občinstvu vzbuditi, pospeševati i krepčati enake čuti, kakor ga samega navdušujejo. Prav lepo i resnično pravi tedaj Malavašič v „Novicah" leta 1847 list 8: „Ko3eski je enak bistrovidnemu orlu, kateremu je osoda krepke peruti podarila, da se v jasne višave vzdigne i bližnji sosed v&eoživljajočega solnea iz njegovih žarkov moč srka, katera ga uči modrost, da jo v krepkih glasovih spet uči in oznanuje. Ker so veličastne reči večidel predmeti njegovih pesem, bi smeli Koseškega pesnika resnosti i veličasnosti imenovati. " Že star slovenski pregovor pravi: „Cesar srce polno je, o tem usta govore." Poglejmo zdajci vendar, iz kakih čutov izvirajo Koseškega pesmi i kake čuti skuša pri občinstvu vzbujati! Ni treba dolgega preiskovanja. Ce le povrhoma pregledamo njegove lirične pesmi, razvideli bomo, da Koseški ni pesnik kake „zgubljene ljubezni" , ampak da ga veliko blažji Čuti navdušujejo, namreč prvič: čut ljubezni do domovine i drugič: čut ljubezni do Boga. Iz večine liričnih pesmi veje nam duh nasproti, ki je živa priča gorečega domoljubja; pesnik vse, kar le ima Slovenija lepega i hvale vrednega, slavi in navdušuje posebno mladino k vsemu, kar zamore naroden napredek pospeševati i domovini v čast i korist biti. Vsaj je vendar Koseški bil oni, ki je Slovence svojega rodu se sramujoče i domači jezik zanemarjajoče, z vnetimi iz dna srca prišlimi besedami, katere zaradi tega tudi pri nikomur, razun pri cel6 spačenih sinovih slovenske domovine svojega namena zgrešile niso, iz njihove nemarnosti dramil, klicaje jim: „Marno poglejte — na polje slovenskiga djanja, Mnogo lediue je še, mnogo je krizama rok. Ganite jih, otrebite mah domovini do jedra, Duhe zarotite v beg dvombe, nemarnosti, tmin , Dvignite srčno zaklad slovenskiga dlana in uma. Svetu pokažite lik domaČe navade in misli, Biti slovenske krvi, bodi Slovencu ponos. Spomnite se imenitnosti del pokojnih očetov, Cenite vrednosti scer roda sedanj iga tud ; Kdor zaničuje se sam, podlaga je tujčevi peti. *3 Vzeli smo iz gosp. dr. Bleiwei3ovega prvega ,,Koledarska" pričujoči sonet še posebno zato, ker ga je rajni Vodnik sam bral in mlademu takrat pesniku cel6 napis nasvetoval. Koseški sam nam to tako-le pripoveduje: ,,Ko sem o tem z Vodnikom govoril, je sedel stari častitljivi pesnik ravno za pisno mizo; na to vzame svoje slovarne spise v roke , mi pove* več besed za nemški ,,Trost" tudi „tolažba" je imenoval; poslednjič pa mi vendar „p3tažba" nasvetje; pri tem sem tudi ostal. Zame je tedaj to delce le za to važno, ker me je z Vodnikom, Čopom i posredno tudi s Prešernom — tedaj s tremi možmi, katere tako visoko spoštujem, v duševno dotlko pripeljalo. Vsi trije že v grobu počivajo, i vedo poslednje besede moje fclabe pesmice ceniti." (Costa: Vodnik Album 1859. str. 250.) Jezik očistite peg, opilite gladko mu rujo , Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj. Kinčite ga iz lastne moči, iz lastnega vira, Jasno ko struna bo pel, zvonu enako donil, Pričal vašo modrost na desno, na levo narodam." I v času, v katerem se je posebno na Kranjskem vsakdo, ki se je drznil slovensko besedico spregovoriti, zaničevavno imenoval kratko le ,,bauer" v nasprotje z izobraženim, nemški jezik govorečim meščanom, takrat je nastala tako rekoč kot apologija ona krasna pe3em: ,,Kdo je mar", v kateri pesnik kaže, da se tega stami nihče nima sramovati, ker iz njega izvirajo mnogi možje, ki so si na tem ali onem polji človeškega delovanja ne-izginijivo slavo pridobili: „Ta pogumen — . — . — . — Ta bogati — — . — . — . — Taka glava — . — . — . — Ta pravičen — . — . — . — Ta pobožen — . korenine Je slovenski oratar." I ko se je narod nekoliko iz dolgega svojega spanja zdramil i začel svest si postajati svoje narodnosti, svojega poklica, ter se potezati za svoje pravo, takrat so kakor k svojemu cilju hitecemu popotniku strme skale tudi njemu zastavile pot mnoge mnoge ovire, nebrojni protivniki, ki so ga hoteli v prejšnjo tmino, v prejšnjo nevednost, v prejšnjo ničemnost zagnati. Zdaj je veljalo se boriti, vsaj brez borbe ni zmage. Ali bati se je bilo, da bode majhni narod onemogel proti večini sovražnikov, kajti marsikomu, ki je za dom orožje vzel v roke, je morda že vpalo srce, ker se je ustrašil velikih nevarnosti i neprijetnosti, marsikdo bi bil morda rad vse, kar je že začel, popustil i se v bojaprazno živenje podal — tu so zadeli mili glasovi pesnikovih strun na njegovo uho, resno ga k daljnemu delovanju spodbujajoči: ,,— — Slavenje opor živo naložimo vam! Vsiga opaž priporočimo seer, čuvanje marljivo, De se deležnika vsak zgodua napredka stori, In domovini se lik pomnoži do sončnega bleska. Gani se! komur je mar zahvale prihodnega vnuka , Gani se! kogar je sram zasmehovanja rodu, Ako boli vas ošabnih besed ostrupeno želo, Vam če slavenske krvi v srcu pretaka se žar, Z umam orožite se, ne bojte se znoja na čelu." Glasovi, ki so mu priznavali: „Res je začetek trud", pa ga tudi učili, truda se ne strašiti, dokazovaje mu, da je neogibno potreben, ako se hoče zaželjeni cilj doseči: „Bodi rečeno v spomin, osobam enako narodi Glas pridobijo si dik, trud je in djanje pogoj , Djauje i trud, velike moči, ne zapeljeta nikdar, Hrabro premagata vse, dvomba, pomude, z*vid, Vražnika srd in črt, soseda počasno pravico." Osrčevaje tako slovenske sinove kakor vojskovod svoje vojake, dosegel ali vsaj veliko pripomogel je pesnik, da so oni, ki so že omahovali, zopet krepko za orožje zgrabili, se bojevali i si mnogo prej zadržanih pravic priborili. Njegove besede tedaj niso na nerodovitno polje padle, ampak obrodile so tisočeren sad. (Dalje prihodnjič.) 283 Jovan Vesel Koseski i njegova dela. Kritično estetična razprava. Spisal Fr. "Wiesthaler. (Dalje.) Kakor pa Koseški živi, dela i se trudi le za slovensko domovino, njo edino kot svojo ljubico ljubi i se za drugo posvetno ljubezen ne zmeni, tako hudo črti vse, kar jej nasprotuje i napada sovražne te moči z ostrimi pušicami, ko vražnika nikdar ne zgrešijo. Poseben gnjus so mu vsi odpadniki, katere z zbadljivimi besedami na njihovo nieemnost i na prokletstvo celega naroda opominja: „0 tebi sramuje slovenski se doni, Sramuje se, votli nemšbutar!'* rSlovenja> ne bojte se, rešena je, Junaške namembe dosegla bo vse, Odpadnika kljub je ne moti; Le včasih oserčj^ ji serda kipi, Iz čiste de matere snet se redi, In tako sn^tivca zaroti: Ti tujcu nemarno si svoje predal, Pod mizo njegovo boš trohice bral, Podnožnica, votli nemškutar! Enako črti tudi druge nasprotnike, naj jih je rodila Germanija ali pa „Madjarsag". Posebno napoveduje Madjarom boj, ter vabi k njemu svoje rojake i njihove sosede: „Slavenski jug je božji meč — Groziven meč obnašanju barbarskim, Oskrunjenju slavenskih vad, Tiepet in strah zatiranju madja.skiin , Slobodi pak ntužugan grad. Naprej, tedaj, žareči meč osvete, Slavenski jug, junaška kri! Naprej, napiej, posrojne serda vnete, V oserčje zmot, čez reke tri!" Domoljubje je tedaj prva i najpoglavitnejša čut našega pesnika, čut, iz katere izvirajo sledeči pesmo-tvori: „Bravcam „Novie" h koncu J. 1845 v spomin"; „Novice" bravcam ob novim letu 1847"; ,,Vojaška"; „Kdo je mar?" „Naprej, slavenski jug!" „Nemškutar". ') ,,Prigovoru rabi Belim Kr. za ,,Einwendung < „Ausstellung", to je, Bemaoglung, Tadel (po Vuku je ,.prigovor" Srbinu : „der mittelbare Vonvurf"). Pis. 2J Samo ob sebi se ume, da mora znati tudi dobro po nemški, dalje da mu ne smejo biti neznana druga narečja slovanska s sta-roslovenščino, latinščina, laačina itd. — Kdor ne zna madžarski, naj ima pii roki tudi kak „madžarsko-nem»kiu slovar", zato ker se je vteplo na pr. v ,,ogerskou slovenščino veČ madžarskih ali pa staro-slovenskih pa pomadžarjcnih besed, ki so se vrnile v ogersko slovenščino z na pol tujo obliko. Pis. 284 — Na tak način postal je Koseški naš prvi i do najnovejših časov tudi edini politični pesnik, kateremu je slovenski narod mnogo zahvale dolžan. Akoravno ta čut, o kateri smo ravno govorili, na-polnuje skoraj celo srce našega pesnika, imamo vendar Še mnogo pesmi drugega obsega, izvirajočih iz one slovenskemu narodu sploh lastne čuti nabožnosti, ljubezni do Boga. To bitje slavi z vzvišenimi, umetno ubranimi besedami posebno v oni pesmi, kateri je dal naslov: ,,Visoka pesem", ka je prav za prav „oče naš" v vezani besedi. Ta iz vvoda i 10 delov obstoječi umotvor se pred drugimi izkazuje sosebno s krasoto svojih misli, i je visoke pesniške vrednosti. Kakor pa je Koseški sam navdihnjen božjega duha, tako vzbuja tudi svoje pozemeljske brate k enaki ljubezni do ,,bitja neizmernega", i jih z resnimi besedami opominja na „veseli dom očeta", na živenje onkraj groba. Takega zapopadka ste pesmi: „Zima" i „Potažba". Kar se tiče drugih liričnih umotvorov, so ali pri kaki posebni priložnosti nastali, kakor že omenjena pesem: ,,Slovenija čaru Ferdinandu" (ob veselim dohodu v Ljubljano 1844. leta) in „Viribus unitis" (ob prihodu presvitlega carja Franc Jožefa v Trst 1. 1850), ali pa so glose, katerih predmeti so zel6 mnogovrstni, mikavni i v lični obliki obdelani. Epični um o tvori, ki se imajo še više ceniti nego lirični, odlikujejo se z mirnim, gladkim jezikom, posebno živahnostjo v pripovedanju, z lepo ubrano rimo i mero (zlasti šesto- i petomeri so tako dovršeni, da v njih Koseškega do zdaj še noben slovenski pesnik ni dosegel). Med vsemi najkrasnejša pesem je: „Pohlep oslepi". Ne manjše pesniške vrednosti so: ,,Začarana puška", ,,Legenda" i raična šaljiva pripovest: „Raj zgubljen". Tu sem moremo tudi šteti zanimivo povest v nevezani besedi: ,;V jamo pade, kdor jo drugemu koplje". Zdaj nam ostane le še govoriti o Koseškega prevodih, katerih število izvirna dela daleč presega. Priobčil je namreč Slovencem mnogo najboljših umotvorov raznih evropejskih narodov, ter nekaterim (posebno Schil-lerjevim) tudi primerne prozaične uvode pridjal. Naj sledijo tukaj izvirniki s pridjanimi deli, katera je Koseški poslovenil, vredjeni po narodih, h kojim spadajo. Angleški: Byron: Mazepa Jovan, Hetman ukranjski dobe Petra Velikega. (Prevodu na čelo postavil je Koseški lep pesniški uvod.) Grški: Homer: Ilijade L, III., V., XII., XIV., XIX. spev, Italij anski: Manzoni: »Maja peti dan". Nemški: Biirger: „Pesem od vrliga moža", „Divji lovec". Chamisso: „Orjaška igrača", „Slaba kupčija", „Pravi brivic", „Šodba Semjakova", „Zvezdni vtrinki", „Stric Anzelmo", „Pesem o ženski zvestobi", „San Vito", „Ogovor vrliga Britanca", ,,Jozua", „Pravdni dan na Hvahinji", „Čezme", „Pristojni križ", „Bolje bo de ne", „Pravlica od Aleksandra", „Bison pred Stampalinam", ,,Oporočni pogoj", „Materna skala", „Dolina moritve", „Pre-gnani kralj", „Gleorgis", „Izdana ljubezen", „Kios", „Pregnanci", „Sikulski deželni zbor", „Kondulimo Sofija i njena otroka", »Kralj Severa", „Nevesta Leonova", „Berac in pes njegov", „Povračba", „Star pevec", „Hruška prerokovana", „Pogreznen grad", „Nevihta", „Prazna skusba", „Tako teče svet", „Poterpež", „Pojmo"'J, „ Troje sonc", „Pumlad in jesen". Goethe: „Jelsni škrat", „Pravlica od podkve", „Šolj-ski učitelj", „Ne velja ne ta, ne una". Komer: ,,Llicov divji gon". Schilier: „Grof Habsburški", »Hoja na plavž", „Vo-dotop", „Pe3em o zvonu", „Bor z drakonam", „Rokovica", ,,Vrednost žen", „Ibikovi žerjavi", i žaloigri: „l)ivica Orleanska", kateri je Koseški lep uvod v vezani besedi predstavil i ,?Mesinska nevesta". Uhland: ,,Zmage naznamba", ,,Pevca urot", „Kazen", „Zlatarjeva hči", ,,Zvesti tovarš", „Rožni venec", „Pomlad na pokopališču", ,,Vitez Pariš", „Ne-zgoda", „Perstan", ,,Dijak", „Rihard brez bo-jezni", „Suhi list", „Rolan skitonos", „Branivna srajca". Ruski: Deržavin: „Oda Bog". Lomonos: po njega „Oda po Hiobu" je Koseški cel6 prosto zložil težko razumljivo pesem: „Ne sodi". Puškin: ,,Ribič in zlata riba", ,,Kavkazki jetnik", „Mrtva carevna i sedmero vitezov", „Bakčisa-rajski vodomet", ,;Car Saltan i knez Gvidon". Vsakdo mora pritrditi, da so prevodi izvrstnih umotvorov tujih narodov v domači jezik iz dvojnih vzrokov koristna, neprecenljiva reč: prvič, ker se na tak način jezik izobražuje i njegov besedni zaklad bogati, drugič pa tudi, ker se narod seznani s slovstvoju tujih ljudstev, ž njihovo mišljavo, njihovo omiko. Ce je temu tako, prisiljeni smo Koseškemu, ki je slovenskemu narodu toliko prevodov podaril, priznati velike zasluge, posebno Če premislimo, kako težko stanje je moral pesnik imeti v času, v katerem je bil naš jezik, kar se tiče besed i izrazov, zelo reven, malo izobražen, v svojih posameznih oblikah še nedoločen, ker se je ja do onega časa na tem polju razun slabih prestav svetega pisma malo ali celo nič delalo. Zavoljo tega je pa tudi umevno, da se je celi slovenski svet, ko so Koseškega prevodi zaporedoma začeli izhajati, zavzel teh zaradi svoje umetnosti i nenavadne gibčnosti izvrstnih umotvorov, ki so naenkrat v celi svoji lepoti i dovršenosti, akoravno jim je bila do tje pot cel6 neuglajena, kakor Athena iz Zenove glave stopili v beli svet. Med vsemi največe občudovanje si je pridobila i je vživa po pravici še dandanašnji prestava Schillerjeve žaloigre: „Divica Orleanska". Kakor izvirne pesmi odlikujejo se tudi vsi prevodi z vzvišenim svojim načinom; v njih sosebno kaže pesnik, da ima jezik cel6 v svoji oblasti i da je slovenščina tekoča iz peresa umnega mojstra, vendar tudi pripravna za izraz vsake še tako vzvišene misli i čuti, akoravno so jej nasprotniki i jej še zmir odrekajo to lastnost. Kajti izrazi niso, če izvzamemo nekoliko stavkov (posebno v „Mazepi") nikdar posiljeni, ampak vedno duhu slovenskega jezika lastni i primerni, i vendar na tanko zadenejo vsakokrat misel izvirnikovo tako, da se more reči: pesnik ni nikdar za izvirnikom ostal, pač pa ga včasi celo prekosil. Tudi zvunanja oblika se sme vedno z ono v prvotvoru meriti. Omeniti le hočem tako imenovano onomatopejo ali enakozvučnost v posameznih stihih, v kateri je naš pesnik posebno srečen. Primerimo v ta namen le sledeče vrstice: MUnd dreht um die schnurrende Spindel den Faden: In prejo verti na vreteno berneče." Pesem o zvonu. „Von dem Dome „ Votlo v turnu Schwer und bang, Klenka bron, Tont die Glocke Smertno pesem Grabgesang." Poje zvon." Pesem o zvonu. 285 ,,Und helier und heller wie Sturmes Sausen Hort rnan's naher und immer naher brausen". ,,In bliža se bliža vihre vršenje, Iq hujši in hujši vrtinca šumenje." Vodotop. Posebno zahvalo pa smo Koseškemu dolžni zavoljo tega, ker je jezikovni zaklad zei6 obogatil. K temu so ga se ve da vzlasti njegovi prevodi silili. Kajti kako naj bi bil pesnik kaj takega v lepi pesniški obliki posnel, za kar revni takrat naš jezik celo občno veljavnih izrazov ni imel. Ti so se tedaj morali še le iskati i vstvariti. I to je storil Koseški, mnogo besed, katere so bile skrite i ohranjene le še v tem ali onem kotu slovenske dežele, vpeljavši zopet v občno rabo, ali pa jih vzemši i prestrojivši iz drugih, posebno jugoslovanskih narečij, kar so mu se v6 da mnogi, sosebno njegovi vrstniki, zelo očitali, ker je njegov jezik na tak način za marsikaterega prostega Slovenca težko, da morebiti celo nerazumljiv postal. *) Tega se ve da i mi ne moremo i nočemo tajiti. Ali priznavši tudi, da je dolžnost vsakega pisatelja pisati umljivo, sodili bomo tukaj ne samo bolj milost-Ijivo, ampak opravičili bomo cel6 pesnika. Jezik naš je bil takrat še zelo okoren, neukreten, sploh malo sposoben za prevode umetnih pesmotvorov, kakor so: Schillerjevi, Gothejevi itd. A od vsakega jezika, ki je še na nizki stopinji izobraženosti, se je tirjalo i se po pravici še dandanes tirja, naj se lika, pili i bogati, da postane primeren za izraz vsakojakega mišljenja. Ali kako zadostiti takemu zahtevanju, če je na drugi strani prepovedano, kovati i stvariti novih pravilno izpeljanih besed, Če se to celo pesniku ne dopušča, kojemu se vendar ,,licentia poetica" priznava? Ne grajati, ampak le zahvaliti se imamo Koseškemu, kajti besede, ki jih je on vpeljal, so se zdaj manj ali več vdomačile, vsled njih nam ni jezik več nerazumljiv, ampak postal je le obilnejši v svojih izrazih, i le Če se tako napreduje (se ve da se tudi ne sme prezreti pregovor: „est modus in rebus"), stal bo nekdaj na enaki stopinji z najbolj izobraženimi. V tem obziru smemo Koseškega primerjati z nemškim Vossom, ki je prestavljaje tuje klasike nemškemu jeziku tudi bogastvo v besedah zelo povekšal, le da mu tega njegovi rojaki niso očitali, ampak ska-zovali so mu še veliko hvaležnost. Omenili smo do zdaj vsa razna dela Koseškega. Ker pa bi morda koga zanimalo poznati starost posameznih umotvorov, kolikor so jih časopisi razglasili, kakor tudi liste same, v katerih so bili najprej tiskani, naj sledi spodaj na tanko kazalo, iz katerega se bode oboje razvidelo. *) *3 Primerimo s tim na pr. le sledečo kritiko o ,,Divici Orleanski*4, katera se najde v časopisu: ,,Pravi Slovenec" 1. 1849 na strani 15: „Z nekakošno boječastjo smo poslovenjeno tragedijo v roko vzeli, in zakaj? Slišale so se mnoge sodbe čez to delo. Skorej vsi so rekli: Škoda, da je ne umemo, jezik ni slovensk, ampak po-iiirjen je. Imajo prav! Ne moremo tajiti, da bi bil Koseški slovenskemu narodu bolj vstregal, Če bi se bil bolj čisto slovenskega jezika posiužiti se prizadjal. Prešern je vsacimu umeven, ker se trdno drži slovenskega jezika, brez da bi si, ali šiloma ali nesiloma, iz druzih slovanskih narečij besede sposodoval. Pa pri vsem tem je Koseški gospodar jezika. V svoji oblasti ga ima, v njegovi oblasti je jezik tako gibčen, tako krepak, da se je nad lepoto našega jezika Čuditi. Kes je, da bi bil Koseški marsikateremu zoperniku nase narodnosti jezik zavezal, Če bi ne bil svojega dela bolj za i z-urjene Slovence prerajtal. Vsako učeno delo mora občina vsiga naroda, vseh vrst ljudi postati; dokler pa to ne postane, ne more vsaj za sedaj od vsacega hvale prejeti, katera mu grč. Pravi Sloveuec pa mu jo da vso, kakor mu jo bo ves narod še čez več let bolj dajal kakor sedaj. Narod mora čisto slovensk postati, to je, predramiti, omikati in svoje narodnosti se mora zavedati, potem bo tudi Koseški ves njegov, in kar mu sedaj svet očita, to mu bodo mlajši v zaslugo pripisovali." *) L. 1818. „Laibacher Wochenblatt": Potažba. Do sem smo govorili samo o prednostih našega pesnika. Naloga i dolžnost vsake kritike pa je, pečati se ne samo s temi, ampak tudi pretresati znabitne napake i pomanjkanja. I mi moramo to storiti, če se hočemo očitanja ogniti, da smo enostranski, da je cela razprava le „hymnus" na pesnika. Storili bomo to tim ložje, ker nikakor ne kratimo pesniku zaslužene i občno priznane slave, Če omenimo tu i tam kake slabosti, kojib, kakor znano, nobeno pozemeljsko bitje ni prosto i katere pri velikih možčh tim hitreje zapazimo i ostrejše grajamo, čim manj jih pri njih pričakujemo. Vsaj poje že v sedemnajstem stoletju slavni pesnik Gundulič v svojem „Osmanuu: ,,—¦ v visocieh gorah varhe Naprie ognjeni tries udari," Tudi Nemci prvim svojim pesnikom, kakor Gotheju i Schillerju, čestokrat kako pomanjkljivost očitajo, i vendar to slavi teh možev nikakor ni v kvar. Vsaj dalje tudi naš Koseški, svest si, da ni nič popolnega pod soincem, v svoji ponižnosti cel6 ne zahteva slave, tedaj tudi slave brez vsake graje ne, če poje v vvodu k „Mazepi" vrsta 94—98: ,,Tak nam je čas kaj malega rodil, Ne da bi za-se tu ali tam slovelo, Al' da od nas bi kdo so kaj nčil, Veljavo le pepela da b' imelo, Ki včasih njivi ploda mnogo da." (Konec prihodnjič.) 292 Jovan Vesel Koseski i njegova dela. Kritično estetična razprava. Spisal Fr. Wiesthaler. (Konec.) Živi duši ne mora pasti v glavo, Koseškemu odrekati pesniškega daru, o katerem smo že dosti govorili. Pomanjkljivosti, katere se v njegovih delih nahajajo, se mu morejo le iz jezikoslovnega ali slovniškega stališča očitati. Tu sem pač ne bomo šteli tega, da se ravno kakor Prešeren tudi on kot rojen Kranjec drži stare iz Kranjskega izvirajoče i iz današnjih slovnic cel6 iztrebljene pisave, kakor na priliko: „z boga m" mesto ,z bogom", „prihodnigaa mesto „prihod-nega", „de" mesto „da" itd. Vsaj vemo, da v času, ko so njegovi umotvori začeli izhajati, še nobena slovnica ni pravilnosti te i nepravilnosti one pisave natanko dokazala. Manj se ve da se moremo s Koseškim strinjati v tem, da ni dovolil takih zastarelih oblik, cel6 pogreškov ne, popraviti, akoravno se mu je k temu „slovenska Matica", predno je dala njegova dela tiskati, ponudila. Nikakor opravičiti pa se ne da to, da žrtvuje večkrat kreposti jezika pravilnost posameznih oblik i besed, i da postane vsled svoje vzvišenosti tu i tam težko, včasi celo nerazumljiv. Sploh tahko tukaj tudi še to, se ve da brez vsake graje, opomnimo , da piše vedno bolj v učenem nego v popularnem jeziku, čemur se ne bomo čudili, če prevdarimo, da mu njegove službene okolnosti niso dopustile, gibati se v slovenskih krogih i občevati s prostim slovenskim ljudstvom. V sledečem bomo posebno zavoljo tega, da ve slovenska mladina, beroča njegova dela, ločiti pravilno od krivega, dobro od slabega, navedli nekoliko največih i pogosto se nahajajoČih napak, kojih pač pesniku, ker je v dobi njegovega največega i naj marlji vej šega delovanja še manjkalo primerne slovnice, na katero bi se bil mogel ozirati, ne smemo preveč v zlo vzeti. Najpoglavitnejše so: 1. Kriva raba deležnikov. Kajti če moramo tudi pritrditi, da je Koseški s pogosto rabo deležnikov jasno pokazal, kako zelo se prilegajo slovenskemu jeziku , kako ga kinčajo i krepijo, se vendar na drugi strani ne more tajiti, da je njih večina, kar se tiče ali oblike ali sintaktične rabe, napačna. Poglejmo si le nekoliko takih zgledov: „0 mam s i svest, razum slepivši Eriona pesem zadoni. Doni slušavcu kri popi vsi In Urnih glasov ne trpi." Ibikovi žerjavi. „Nasprotno ji sili nezvesti rojak, Za modro rumeno, za belo oblak, T rdi vsi, de to bo slovelo." Nemškutar. „De vredno časti, kar otelo ie vse, Človeka v pogubi ljubi vsi." Grof Habsburški. * „Zgrabši jo nagloma žre, akoravno grozijo mu lovci." Ilijade tretji spev, vrsta 25. ,,Zatorej mati, dalje mi ne brani, De idši tje preklimbo potolažim." Mesinska nevesta (v predzadnjem prizoru). Vsi ti deležniki (razun „zgrabši") so kar se tiče sintaktične rabe, celo krivi, ker more po postavah slovenskega jezika na njihovem mestu stati le deležnik sedanjega ne preteklega časa. V oblikah nepravilni pa so razun tega tudi še deležniki: „omamši" (omamivši), „idši" (sedši) in „zgrabši" (zgrabivši). 2. Pesnik veže večkrat predloge s krivimi skloni; posebno rad zamenjava mestnik z dajavnikom i narobe; „Po dnevniku nemškimu praša." Nemškutar. „In kadar na krasni mu konju tje v log Zelene dobrave prihaja.4' Grof Habsburški. ,,Bedaki! Na prestolu visi Božjimu Francoski grb kraljevi; prej iztrgate Nebeškim vozu zvezdo —. — . — .— Divica Orleanska: djanje II. 7. nastop. 3. Raba rodivnikov, posebno svojivnih, nasprotujoča slovenskemu pravilu: „0čitanje pohlepa dik nastran Pustijo vsi v tej noči tužni, ljuti." Mazepa. I. 3. kitica. „Ki S a veta bi vidil puško krasno Odrevenil bi Čudeža zavzet." Začarana puška. „ Visoko na stolih balkona." Rokovica. 4. Kriva raba določne i nedoločne oblike pridev-nikove: „Na lov je podal se žlahtni junak." Grof Habsburški. „Pri Bogu! on je vrli res." Pesem od vrliga moža. 5. Raba števnika „en" za nemški nedoločni članek „ein": ,,Opazi enga kmeta, ki pridno je oral." Orjaška igrača. „En knez pridirja naglo v speh." Pesem od vrliga moža. „En mašnik z resnim telesom je bil." Grof Habsburški. 6. Raba besed v nenavadnem pomenu i nenavadni obliki: ,,0 blesku ogenj daljnih ruskih črt." Mazepa I. kitica 4. „Pusti kale, to so čudi." Zima. 7. Rabi pesnik proti svoji lastni opomeni: 293 ,,Jezik očistite peg, opiliti gladko mu rujo, Kar je najetiga v njem, dajte sosedu nazaj!" večkrat besede iz nemškega ali laškega jezika prevzete, česar mu ne moremo odobriti, če se tudi sam skuša v svojem uvodu k „Pesmi o zvonu" opravičevati. Take besede so postavim v sledečih vrsticah: „Če ognja rop je blago lih.*' Pesem o zvonu. ,,In vi ž a modro Domače oprave." Pesem o zvonu. „V trenutju sta previžana." Ibikovi žerjavi. ,,In upamo, de zelenilo Bo v lepši cvet iz praha trug." Pesem o zvonu. ,,Ibikove!u ime štimano Vsirn persam novo vseka rano." Ibikovi žerjavi. Dalo bi se še nekoliko manjših i bolj redkih pomanjkljivosti našteti, kar se nam pa nepotrebno zdi. Vse te napake tedaj so, kakor smo že gori rekli, i kakor se iz tu navedenih razvidi, le siovniške i nikakor ne podirajo včinka in vspeha celega umotvora, v katerem se najdejo. Pesniška umetnost, pesniški duh veje nam iz vseh pesmi nasproti, nekoliko manj se ve da iz zadnjega dela: prevoda Bvronove Mazepe, katere ne bomo tako ostro sodili, če premislimo, da so vsled skoraj dvajsetletne bolezni pesnikove telesne i gotovo tudi duševne njegove moči oslabele in opešale. Vendar moramo pri tem delu zopet to pritrditi, da so oblike v njem pravilnejše, da je manj slovniških pomot kakor v prejšnjih delih, da tedaj Koseški ni zaostal v napredku, katerega je slovenski jezik storil, akoravno se mnogo mnogo let ni s pisarijo pečal in akoravno se tega sam boji; vsaj poje v vvodu k Mazepi: ,,Tak je z menoj — pa ne v pregledu krasa — V obziru le na spanja dolgi tek, V obziru na premembe vad in glasa, Ki nakupiČi jih ta pusti vek, Ne meni le, občinsko vse okrogo, Kdo rajnih bi spoznal Slovenjo nek? — Ce kdo tedaj — ne bo jih, djal bi, mnogo — Te stike bral, al brati slišal bo, Naj gre nazaj, prijazno v srcu slogo, Teh d v ajset let; tam je koren za to. Takrat smo vsi enako se pisali, Je manj besed, ko misli mar bilo, Smo terna v prst, ne črke v trn se bali, Ce kaki grm ni ves po volji bil, Smo volke v njem, ne tičic preganjali." Pregledali smo v kratkem delovanje moža, ki se je od prve svoje mladosti do visoke starosti nepreneh-Ijivo za svojo domovino trudil, jo v viharnih časih kot zvest stražnik čuval *) i ji „z govorno svojo ,siio" tudi mnogo drugih srčnih braniteljev pridobil. Cut najvi-šega spoštovanja mora nas prevzeti, če čujemo, da se še zdaj ni k miru podal, kakor bi marsikdo pričakoval, ampak da še kot šestinsedemdesetletni starček neutru-jen dela svojemu narodu na čast i korist, prestavljajo Dantejev pesmotvor „Divina commedia", med tem ko se že zgotovljen prevod cele Ilijade kakor tudi igre ?,Sakuntala", v sanskritskem jeziku zložene od indi-škega pesnika Kalidasa, pridno tiska. *) Leta 1848 posebno, ko so se sploh evropejski narodi zaceli močno i močneje gibati, so se tudi Slovenci tega gibanja vdeleževali. Dolžnost možev, ki so narodu na čelu stali, je bila: skrbeti, da narod ne zaide na krive poti. Tudi Koseški je večkrat povzdignil svoj svareči i svetujoči glas, ne samo v pesniški, ampak tudi v nevezani besedi. Primeri njegova sestavka: „Moje misli", str. 83 i „Potrebne besede", .str. 88 v „Novicah" leta 1848. Konečno živo opominjam slovensko mladino, iz* vrstna dela tega našega pesnika marljivo prebirati; ona ga tolažijo v žalostnih, zabavljajo v veselih dneh, ona mu bistrijo pamet, krepijo duh i blažijo srce. — Pripoveduje se o Aleksandru Velikem, da je Homerja tako marljivo čital, da ga je vedno seboj nosil i cel6 ponoči imel pod svojo blazino. Enako bi bilo želeti, da bi tudi vsak slovenski dijak Koseškega imel v svoji knjigarnici, še bolj pa, da bi se ravnal po njegovih ukihr njegovih nasvetih; takih sinov bi se slovenska domovina ne imela sramovati, taki sinovi bi bili njen ponos, njena čast.