SVOBODNA SLOVENIJA
AÑO XXXIV (28) Štev. (No.) 13
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES
27. barca 1975
„Ne boj se! Vem nam/rec, da iščete Jezusa, križanega-Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je rekel.“
Camino, verdad y vida
Cada año el tiempo litúrgico de la cuaresma ofrece a nuestra contemplación la figura de Jesús en Su Pasión, Su Muerte y Su Resurrección, para que sea ejemplo, invitación y señal de todos los hombres de buena voluntad, y especialmente de todos los que, llamándose cristianos, llevan Su nombre.
Ejemplo de perseverancia, ejemplo de entrega a la voluntad del Padre. Así es Cristo rezando en el huerto de Getsemaní, así es durante el juicio en que es condenado a muerte, y Su ejemplo es válido especialmente llevando la cruz al Gólgota, donde por los pecados de toda la humanidad ofrendó Su vida.
Invitación a seguirlo. Seguirlo en nuestra aceptación de la voluntad de Dios. Invitación a llevar nuestra cruz, todas las pequeñas cotidianas cruces de1 nuestra vida. A la entrega de nuestro ser por los demás; a renunciar a nosotros mismos para entregarnos a los hermanos. Para que seamos, con nuestra vida testigos de Su Muerte y Su Resurrección.
Señal, para que no equivoquemos el camino. La cruz nos marca el sendero, el sepulcro vacío representa la meta. Todos estamos señalados' por Su redención, para compartir con El la vida en el Padre.
Estamos en el Año Santo. Tiempo elegido por la Iglesia para invitarnos a la Renovación y a la Reconciliación. Año Santo y Pascua, intersección de dos caminos hacia la salvación de nuestra alma, hacia nuestra entrega al servicio de nuestros hermanos por el Padre, hacia la redención de la humanidad. No desaprovechemos los llamados de la Iglesia. No desoigamos la voz de Cristo, paciente, muerto y resucitado, que desde la cruz y desde el sepulcro vacío nos dice: “Yo soy el Camino, la Verdad y la Vida”.
Mt. 28, 5-6
Ko obhajamo trideseto Veliko noč, odkar smo zapustili domovino, moramo z zadoščenjem gledati nazaj. Mnogi naši nasprotniki doma in v svetu so spregledali in priznajo, da je bil naš odpor proti komunizmu upravičen in utemeljen. V tridesetih letih smo tudi v svetit vztrajali ob slovenski zastavit v boju za svjj narodni obstanek, v ohranjevanju naših ruurodnih svetinj in v boju za svobodo našega naroda v domovini.
Če se v teh letih nismo ustavili pred nobeno oviro\ in premagovali vse težave, naj nas velikonočni prazniki v tej, čejrrav pretresljivi, vendar zmagoviti obletnici še trdneje združijo in povežejo. Z mislijo na tiste, ki so dali življenje za svobodo svojega nanvda, vztrajajmo še naprej. Vztrajajmo in dajmo poguma tudi tistim, ki morda omahujejo.
V globokem prepričanju, da. za naše velike cilje nobena žrtev ni prevelika, želi vsem nao-očnikom, bralcem in prijateljem in vsem Slovencem v svetu, zamejstvu in domovini blagoslovljene velikonočne praznike
SVOBODNA SLOVENIJA
Tine Debeljak
Moja velikonoessa misel
Trideseta velika nav izven doma
Urednik „Božjih stezic“ je dal gospodični Anici „za domačo nalogo“ popisati slovenskim otrokom križev pot, ki so ga njihovi starši in dedje morali pred tridesetimi leti pretrpeti, ko so zapuščali svojo zasužnjeno domovino. Skrbelo jo je, kako bi napisala, da bi otroci prav razumeli in doumeli tragedijo tistih dni. Lepo je napisala, preprosto in razumljivo, tako da bodo mali bravci dobili skromno sliko o tem, kar se je dogajalo.
Uredništvo našega lista pa je meni dalo za „domačo nalogo“ naj napišem za veliko noč kaj primernega, to se pravi, napisati nekaj, kar nam bo pomagalo, da se bomo te dni čutili bolj kristjane, da bomo obnovili zvestobo našega naroda z vsem, kar ta beseda pomeni in da bomo obnovili naše sklepe, da bomo kot delec naroda, ki živi v svobodi, storili napram narodu doma svojo dolžnost, to je, da svetu povemo, kdo smo, kaj naše brate v domovini zasužnjuje in kaj hočemo za našo boljšo bodočnost.
Nič novega se za-tako priliko ne da napisati, že dostikrat so bile napisane boljše stvari. Vendar je treba gotove stvari vedno na novo povdarjati, da v tujem vrvežu ne izginejo v pozabo ali pa da se ne izmaličijo naša čustva v brezpomembne spomine naše slikovite preteklosti, pozabili bi pa na bistvo tega, kar je slovensko in krščansko.
Velikonočni prazniki morajo biti za vsakogar izmed nas prilika, da izpovemo in utrdimo našo živo vero v vse to, kar so nas učile naše matere in kar smo neustrašeno pričevali. Slikovitost naše slovenske velike noči je prezanimiv okvir, ki obdaja velikonočne dogmatične skrivnosti tako lepo in prisrčno, kakor menda nikjer drugje po svetu: Naj omenimo le božje grobove po naših cerkvah, ki so tako živo predstavljali tragedijo na križu, naše vstajenjske procesije v soboto zvečer ali na veliko nedeljo zjutraj, blagoslov velikonočnega jagnjeta, pirhi in podobno. Malokje po svetu se vidi kaj takega... Tu v prekomorskih deželah je vse velikonočno slavje skrčeno le na stroge liturgične ceremonije, izven cerkve se pa praznik kar nič ne loči od drugih nedelj. Lepota naše slovenske velike noči nam polagoma izginja iz spomina. Le če nam kdo o njej govori, nam zopet postane toplo pri srcu. Ohranjajmo zvezo s preteklostjo že v našo korist, veliko bolj še v korist mlademu slovenskemu rodu, ki Slovenije ne pozna. Zveza s preteklostjo nam pomeni zvezo z domovino. S tisto domovino, ki sicer ni imela toliko varljivega udobja in tehničnega napredka, kot sedanja, bila pa je polna pristne lepote in žive vere v vse dobro, tako zasidrana v človeka, da se brezbožje in materializem že tri desetletja trudita da bi vse to uničila, pa jima še ni uspelo In upamo, da jima tudi ne bo.
Naši prazniki izven domovine preživeti, nam nudijo poleg opominov na pretekla leta tudi kopico vprašanj, kaj bo z nami v bodočnosti. Ne smemo si delati utvar: tuji svet nas posrkava. Taka je usoda vseh priseljencev. Živimo pa, hvala Bogu, v deželah, kjer je nacionalni fanatizem neznana nadloga, vsaj v tem smislu, da nas k asimilaciji nihče ne sili in nam živeti naše narodno življenje nihče ne hrani. Uporabljamo to ugodno priliko, da se narodnostno preko čim več rodov ohranimo. Naša narodna družina, ki živi v svobodi, ima pred zgodovino odgovornost, da ohranja narodu zaklade, ki jih rdeče nasilje doma načrtno uničuje. Molimo po domače, govorimo v družini, na prireditvah, v društvenem domu po naše, mislimo po naše!
Mi stari imamo na vesti odgovorno nalogo: Ohranjati svojo narodno zavest in vzgajati mladino k slovenskemu mišljenju. Ta mladina je lahko navdušena državljanka dežele, kjer se je rodila, za to pa ne sme pozabiti, čigava je njena kri in kakšne so njene dolžnosti do sonarodnjakov.
Vsakoletni slovenski dan, ki bo letos v Lanusu zbral množico Slovencev živečih že drugi rod izven domovine, pa v Svobodi, verski, narodniy politični, prostih vsakega pritiska, bo zopet dal
Moja letošnja velikonočna misel se spovrača nazaj v domovino in v čas pred tridesetimi leti. Bilo je v aprilu. Pomlad — Velika noč. Tedaj nekako se je začela domobranska ofenziva v Belo krajino. Vse dotlej je bila Bela Krajina ,,osvobojeno ozemlje“, kamor niso tvegale vdora nemške čete niti smele vdirati domobranske. Bila je „zibelka novega slovenstva“ v smislu partizanske oznake, ki naj bi pomenila, da je bil tam ves zarodek bodoče komunistične ureditve Slovenije, da je tam vse že pripravljeno za novo revolucionarno oblast, za vzpostavitev novega reda v smislu Marksa in Lenina in Stalina, le počakati je treba še malo, da dozoi’i čas, ki bo podrl Gorjance, jez Bele Krajine, in čezenj se bo razlila vsa partizanska vojska čez vso Slovenijo. In z njo vsa nova kultura in administracija, novo šolstvo, nov teater in nova umetnost, novo življenje v svitu „pre-
prillko, da mi združimo to naše velikonočno kramljanje s tem, kar bomo videli in slišali na tem osrednjem slovenskem shodu in poživimo razpokline, ki bi utegnile tu ali tam nastati in z vso odločnostjo preženemo iz naših misli vsak pesimizem, obup ali pa tisto nevarno obliko naše nebogljenosti, češ, saj ne moremo nič storiti, saj je naše delo brez uspešno. Tako so mislili Jezusovi apostoli na veliki petek! In je vendar prišla velika nedelja.
K.	K.
drugačenega slovenskega značaja“. Bela Krajina je bil prostor za „prevzgojo“ duše tega naroda, zato se je tam zbiralo vrhovno vodstvo OF, vrhovni štab vojske, vsa propaganda in vsa „ministrstva“, vsa bodoča uprava za komunistično zasedbo Slovenije. Zakaj se je domobranska uprava morala umakniti iz Bele krajine v letu 1944, ko je imela tam že svojo upravo, in zakaj se je nemško poveljstvo izmikalo domobranskim ofenzivam v ta kraj, bo pokazala šele zgodovina, ko se bodo odkrivali arhivi in morebiti našla dokazila, za kar je bil sum že tedaj, namreč: da je bil posredi kakšen sporazum, kot je bil odkrit in priznan na goriški strani za Tolminsko: medsebojni tihi dogovor tolerance med Nemci in partizani. Ne bi bilo nič čudnega. Naj bo kakorkoli: v Beli krajini so se partizani počutili kot v bunkerju, iz katerega bi ob dozoritvi časa, ki bo vsak čas že tu, iskočili na okop Gorjancev in se spustili z vojsko in z vso prtljago nove uprave kot po klancu proti središču naroda, Ljubljani in se tam ustoličili kot brezbožna oblast.
Prav za velikonoč se je začela ofenziva z vseh strani proti temu zadnjemu še nezavzetemu bunkerju slovenskega komunističnega partizanstva. Partizanska voiska se je razbežala, vrhovni štabi z njo, vsa pripravljena uprava se je podirala... od zahoda in severa je pritiskal obroč: domobranska vojska je iztisnila zadnjo organizirano partizan-
sko vojsko čez Kolpo... Rešila se je na hrvatsko stran, od tam sunek proti nji ni uspel. Videti je bilo, da je zmaga domobranstva odločena: na štajerskem m na Gorenjskem, tudi na Notranjskem in Dolenjskem in zdaj še v Beli krajini, kjer je bilo partizanstvo v umiku za mejo, le tolminski kot in blegaško predgorje je bilo še „tolerirano“, pa tudi to se je že rušilo pod domobranskimi udarnimi četami.
„Hosana!“ bi že rada bela Ljubljana vzkliknila zmagovitim četam. Zmagovito bi pričakovala zmagovite zahodne zaveznike in jim odprla vrata na široko: dokazali smo, da nočemo vzhodnjaške azijske tiranije, temveč se vključujemo v evropski zahodno-demokratski red.
„Hosana!“
Tedaj pa so prekomorske brigade z motorji in tanki pridrvela z juga, in politična kostelacija sveta je na tehtnico položila svojo usodno težo: Tito si je že zagotovil v pogodbi tistih dni z Rdečo armado vzajemno pomoč proti „kateremukoli, ki bi napadel jugoslovanske meje“, tudi proti zahodnim zaveznikom samim, če bi hoteli čez... Ti so se ustavili za mejami države in 1. 1941 hiteli v Trst, a ne čez mejo na to stran, četudi je podrejeni poljski korpus že računal z zasedbenim mandatom nad našo domovino.
Zavihrale so že zastave 4. maja zjutraj, kot da narod siplje na zmagovito pot svobodi Slovenije oljčne vejice miru. in palme zmage. . .
„Hosana!“
Toda pod težo usodnih ukan in nesporazumov in tajnih klavzul jaltske konference se je zmagovita domobranska vojska morala umakniti čez Karavanke, od koder je bila vrnjena nazaj v roke rabljem.
Iz „Hosane!“ v zasramovanje, bičanje in pljuvanje v obraz — iz cvetne nedelje v veliki teden križevega pota... v žalostni del rožnega venca...
Kakor je že pisal leto prej krščanski socialist Tone Fajfar: „Na dan obračuna bodo naša srca otrdela in nihče s prstom ne bo mignil, dokler ne bodo prav do zadnjega iztrebljeni vsi izdajalci!“ (Odločitev, stran 458.)
Pilat je dal Kristusa bičati in ga nato pokazal ljudstvu, da mu vzbudi usmiljenje: „Ecce homo! Glejte ga, ali je še človek!“
In Fajfar odgovarja kot „ljudstvo“ takrat: „Kje je še sila, ki bi nam mogla preprečiti najbolj krvavo maščevanje? V komu izmed nas je še mesto za milosrčnost, za usmiljenje? Naj se do zadnjih korenin izpolni čiščenje slovenskega naroda!“
Ni to odmev besed iz Pisma: „Hočemo Barabo! Izpusti nam morilca!“
Pavel Cvetko je pričal dne 11. S. 1945 pred komisijo juristov v Monigu:
„Bil sem v teharskem taborišču. Bil sem zaprt v bunkerju, kjer so bili zaprti oficirji. Bil je prostor kakih 5 m in širok kaka 2 m. V deske ob stenah so bile pritrjene rinke in za te rinke so bili priklenjeni z rokami in nogami.
Ista usoda je zadela tudi mene. Tu sem našel poleg drugih nadporočnika kurata Franceta Kunstlja, znanega slovenskega pisatelja, nadalje rovtarskega poveljnika nadporočnika Praperja in oficirja Mlakarja iz Ribnice; ostalih nisem poznal. O strahovitih grozotah, s katerimi so mučili partizani domobrance, so se pogovarjali med seboj vpričo naših žensk v kuhinji... Strahotno so mučili pisatelja Kunstlja. Neki partizan je pravil, da je blagoslavljal z rokami ostale žrtve, ki jim je ob mučeniškem umiranju delil poslednjo odvezo. Partizan se je hvalil, da mu je nato odsekal obe roki, toda Kunstelj je’ še blagoslavljal s „štulcem“, z roko brez zapestja. Končal je svoje bahaštvo: „Nato sem dal hudiču na glavo krono iz bodeče žice in mu jo s koli nabijal na glavo, na kar je vseeno crknil...“
Pilat: „Ecce komo: Glejte, človek !?“
OF: „Križaj ga!“
Bičanje. Križev pot. Smrt. In grob, zapečaten s kamni. Aprila in maja in junija 1945. V velikonočnem času pred tridesetimi leti.
Velika noč:
žene so iskale Jezusov grob, pa jim je rekel angel: „Vem, da iščete Jezusa, križanega. Ni ga tukaj, kajti vstal je, kakor je rekel-“ (Mt. 28, 5—6).
Aleluja!
Psalmist poje (Ps 117, 22—24): „Kamen, ki so ga zavrgli, je postal vogelni kamen.“
Temelj novi slovenski bodočnosti v duhu in V£.-ri. V veri v vstajenje!
Poraz rodi zmago in smrt življenje.
Aleluja!
Velika noč: praznik zmaga in vere : ne poraza, žalosti in obupa:
„To je dan, ki ga je napravil Gospod: radujmo in veselimo se ga.“
Mirko Kunčič:
Spomin na Slovenijo
Tiho so dnevi tekli, toplo so srcu rekli:
— Tu je tako lepo, da je še umreti sladko!
Potok šumi, šumi v sladko tišino noči, kot na perutih plava, z valčki se poigrava duša do dna zavzeta, v božjo neskončnost razpeta.
Potok šumi, šumi, večnost nad njim bedi, daleč tja čez ocean vabi nazaj — zaman. . .
Komunizem podira postojanke svobode
VIETNAM, KAMBODŽA, PORTUGAL
Medtem, ko se podira mirovna zgradba, ki jo je bil ameriški zunanji minister Kissinger trudoma (in naivno) zgradil med Južnim in Severnim Vietnamom ter se stotiseče beguncev vali iz severnih predelov Južnega Vietnama proti ravninskim predelom okoli Saigona in Mekongške delte, se hitro podira tudi odpor, ki ga je doslej nudila napadajočim komunističnim gverilcem sosednja kamboška vojska ter kaže, da so dnevi nekomunistične kam-boške vlade šteti. Tako vietnamskim kakor kamboškim komunističnim oddelkom valita ogromne količine' vojnega materiala rdeča Kitajska in'ZSSR, medtem ko ostajata Južni Vietnam in Kambodža vedno bolj prepuščena na milost in nemilost težki usodi, brez zaveznikov in pomoči.
Podoben razvoj, se pravi v smeri komunističnega zavzetja oblasti, se nakazuje tudi na Portugalskem, ki se pred očmi vsega sveta spreminja v zahodnoevropsko Kubo. Z namestitvijo komunistične vlade v Lizboni se bo v komunističnih rokah znašlo tudi Azorsko o-točje sredi Atlantkia ter otočje Cabo Verde v smeri južnega Atlantika, tako da bo Moskva mogla kontrolirati ves Atlantik. Zgodilo se bo, da bo dobila Moskva pomorska oporišča na Atlantiku, s čemer bo obvladala tudi vse Sredozemsko morje in končno tudi vso Evropo in Afriko.
Položaj je za ZDA in za ves svobodni svet postal z razvojem v Portu-galu tako kritičen, da so se končno v ZDA začeli oglašati zaskrbljeni glasovi-Republikanska senatorja James Buck-ley -in Barry Goldwater ter demokratski senator Hubert Humphrey so sklicali skupno tiskovno konferenco, na kateri so objavili, da Moskva že sedaj
Kissingerjeva diplomacija postopnega miru na Bližnjem vzhodu je minuli teden doživela hud udarec, ko je moral po več kot štirinajstdnevnih pogajanjih med Izraelom in Egiptom ameriški zunanji minister objaviti, da mu načrt ni uspel ter so se razgovori med obema nasprotnikoma ustavili na mrtvi točki.
Izrael je zahteval od Egipta, da bi ta pristal na dejansko premirje in da bi se obvezal, da ne bo znova začel vojne, tudi če bi se pogajanja vlekla dolge tedne in mesece. Egipt takega zagotovila ni hotel dati, poleg tega pa tudi ne pristati na izraelske predloge o
mesečno zalaga portugalsko komunistično partijo z 10 milijoni dolarjev, „če se bodo komunisti polastili oblasti v Portugalu, si bo Moskva prilastila o-porišča v Portugalu, kar bo spremenilo položaj ameriške 6. flote v Sredozemlju v nevzdržen,“ je izjavil senator Buckley in nadaljeval: „Henry Kissinger naj raje zadeve Bližnjega vzhoda prepusti svojim strokovnjakom v zunanjem ministrstvu ter naj se takoj vrne v Washington na posvete in nujne odločitve. Kissingerjevo mesto je v tem trenutku Washington, ne pa Bližnji vzhod. Zaradi razvoja na Portugalskem se svet nahaja v naj večji krizi po koncu
2.	svetovne vojne.“
Medtem je portugalski levičarski vojaški Revolucionarni svet preložil datum volitev v ustavodajno skupščino od 12. aprila na 25. april „zaradi tehničnih razlogov,“ istočasno pa prepovedal delovanje portugalski demokrščanski stranki ter dvema marksističnima strankama.
Vzporedno s tem razvojem je portugalska levičarska vojska obdolžila Španijo, da ni preprečila „desničarski Portugalski osvobodilni vojski,“ ki da je delovala z oporišč v Španiji, pripraviti in začeti ponesrečeni upor, prav tako, da ni zaprla dveh tajnih radijskih postaj, preko katerih so „ti desničarji“ hoteli pošiljati v Portugal „lažna poročila o razmerah na Portugalskem.“ Španska vlada je obtožbe zavrnila.
Ubežni portugalski grab Spinola, ki ima nemajhne zasluge za današnje stanje na Portugalskem, pa je v Brazilu izjavil, da on ni bil vpleten v nedavni ponesrečeni upor proti sedanjemu vojaškemu režimu v Portugalu, „ker sem se nameraval izseliti iz države že'pred uporom.“
delnem umiku izraelskih čet iz sinajske puščave.
Po vrnitvi v Washington je Kissin ger časnikarjem izjavil: „To je žalosten trenutek za ZDA, ki je vložila veliko naporov in upov v mir, prav tako pa je tudi žalosten trenutek za Izrael, za ka terega vemo, da potrebuje in si želi miru.“
Egipčanski zunanji minister Falimi je izjavil, da je prekinitve pogajanj kriv Izrael, ker je zahteval „nemogoče obveznosti od nas. Egipt ne more prej pristati na premirje, dokler se ne bodo izraelski oddelki umaknili z vsega zasedenega ozemlja in dokler ne bo vzpo-
Mcdnarodni teden
WILSONOVA LABURISTIČNA VLADA je priporočila svojim volilcem glasovati za dokončno vključitev Anglije v Skupni evropski trg, ko bodo Angleži z glasovanjem odločali o vključitvi svoje države v to zahodnoevropsko gospodarsko skupnost. Wilson meni, da so pogoji, pod katerimi bo vstopila Anglija, zanjo zadovoljivi ter ščitijo njen posebni položaj z ozirom na njene gospodarske stike s kolonijami bivšega britanskega imperija. Britanski konservativci pod vodstvom Heatha tudi zagovarjajo vključitev Anglije v SET.
SEVERNOAMERIŠKA CIA je lansko poletje potegnila z dna Pacifika južno od Havajev ,,del“ potopljene sovjetske atomske podmornice, ki se je iz neznanih razlogov tam potopila leta 1968. Sovjeti podmornice niso mogli rešiti in je tudi niso mogli dvigniti iz vode. CIA je operacijo tajno izvršila ter prepeljala rešeni del podmornice v ZDA. Ameriški predsednik Ford o poročilu ni hotel dati izjave.
MEDTEM ko se je Brežnjev udeležil 13. kongresa partije v Budimpešti, na katerem je bil znova „izvoljen“ za šefa stranke Janoš Kadar, je na 14. kongres italijanske KP v Rimu poslal svojega delegata Andreja-Pavloviča, ki je italijanskega partijskega šefa Longa pred vsemi delegati poljubil „v imenu Brežnjeva.“
AMERIŠKI SENAT je sprejel zakon, po katerem podeljuje častno ameriško državljanstvo Aleksandru Solženi-
stavljena palestinska država.“ Fahmi je na vprašanje, če obstoja možnost novega spopada na Bližnjem vzhodu, odgovoril: „Ni izključena.“
Vodja palestinskih teroristov Khalaf je izjavil, da „sedaj ostaja samo ena pot: nov vojaški spopad z Izraelom,“ jordanski kralj Hussein pa ni hotel dati izjave.
Opazovalci ugotavljajo^ da se bodo Egipt, Sirija in Palestinci sedaj verjetno močno zbližali za skupen politični ali vojaški nastop proti Izraelu.
Daši Moskva ob Kissingerjevem neuspehu ni dala izjave, je kazno, da se je vrgla v priprave na sklicanje ženevske mirovne konference, kjer bo tudi ZSSR imela besedo pri ustvarjanju miru ali vojne na Bližnjem vzhodu, iz česar je bila doslej s Kissingerjevo diplomacijo postopnega miru izključena, Tudi ZDA so neuradno priznale, da sedaj preostaja le še konferenca v Ženevi, s sovjetsko prisotnostjo.
Bližnji Vzhod na mrtvi točki
’ KISSINGER NI USPEL
„Kdor je dober, donaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, in kdor je hudoben, donaša iz hudobnega hudo. Zakaj iz tega, česar je polno srce, govore usta.“
Evangelij sv. Luka 6, 45
Iz življenja in dogajanja v Argentini
Polemika, ki je nastala spričo objave dokumenta, v katerem so predstavniki MID-a (Gibanje za integracijo in razvoj, bolj poznani kot Frondizijevj desarrollisti) kritizirali dosedanje delo. vlade in zlasti sedanji sociogospodarski položaj, je stopila v ozadje zaradi dogodkov v industrijskem predelu provinc Buenos Aires in Santa Fe na obrežju reke Paraná, kjer je oster poseg varnostnih organov preprečil široko prevratno gibanje. Y južnem delu te province ter severnem delu province Buenos Aires je večji predel, na katerem se nahajajo številna industrijska podjetja, zlasti težje industrije. Tu se (v okolici Villa Constitución) nahajajo velejeklar-ne kot Acindar in Metcon. To področje, h kateremu spada tudi industrijski predel San Nicolás, ima to posebnost, da so kovinski sindikati tega področja (kakor tudi delno pristaniški) v rokah levičarjev (pretežno trockistov) in ne ortodoksnih peronistov. To področje je pred časom vodilo uspešno stavko, naperjeno proti delavskemu ministrstvu, v kateri so zahtevali volitve sindikalnih delegatov in vodij, kajti krajevni sindikati so bili od ministrstva interveniram. Y stavki je zgubilo ministrstvo, in na poznejših volitvah so zmagali trockisti.
Sedaj pa je v četrtek 20. t. m. notranje ministrstvo objavilo, da so varnostni organi odkrili razširjen komplot, ki naj bi vodil v obsežno prevratno gibanje. Gverilske in sindikalne akcije
činu. Zakon so senatorji sprejeli z javnim glasovanjem ter ga predložili poslanski zbornici v odobritev, nakar ga bo podpisal predsednik Ford.
WILLIAM COLBY, šef ameriške CIA-e, je izjavil, da odkrivanje delovanja CIA-e ter poročanje imen njenih članov, kakor je to storil bivši agent CIA-e Philip Agee, ki je v Londonu izdal zadevno knjigo, „močno škoduje agentom CIA-e in jih spravlja v življenjsko nevarnost. Mislim, da je to silno resen problem za našo državo. Lahko se zgodi, da bomo ob informacije, ki bi jih sicer lahko imeli za našo varnost,“
ABESINSKA LEVIČARSKA VOJAŠKA JUNTA je odpravila cesarstvo
naj bi popolnoma paralizirale vse obširno industrijsko področje in prevratniki bi prevzeli celotno vodstvo sindikatov. Tisti, ki bi se temu upirali, bi bi’i odstranjeni ali pobiti. Vse važnejše o-sebe, zlasti tehniki katerih prisotnost je bistvena za normalen razvoj dela, bi bili prisiljeni v stavko, kar bi potem sploh onemogočilo obratovanje na ce lotnem predelu med Rosario (drugo mesto v Argentini) in San Nicolasom. Kdor bi se upiral, tega bi enostavno likvidirali.
V zavesti tega načrta so varnostni organi v jutru 20. aretirali nad 150 sindikalnih in drugih vodij. Protigveril-ske akcije so sledile druga za drugo. Odgovor s sindikalne strani je' bila stavka v jeklarnah Acindar in Metcon, dokler bi aretirani vodje ne bili izpuščeni na svobodo. T‘a stavka, ki je bila proglašena za protiustavno s strani delavskega ministra, je zadnji adut v rokah prevratnikov.
Te akcije pa so sprožile vrsto terorističnih dejanj. V par dneh je bilo u-bitih desetine ljudi. Med njimi duhovnik podrektor profesorata Juan XXIII v Bahía Blanca Carlos Dvornak (salezijanec, Čeh), pozneje pa podšef policije v Villa Constitución (center Stavke) komisar inšpektor Telémaco Oje-da. Mnogo pobojev (npi*. rev. Dvorna-ka, katerega so gverilci ponoči potegnili iz postelje in ga pobili na vrtu) spominja na krvave komunistične poboje med vojno v Sloveniji.
v državi ter se pripravlja na proglasitev „socialistične republike“. S to odločitvijo je konec dinastije, ki je vladala Abes.-nji, kakor trdijo v Addis Abebi, od Me-nelika 1., sina kralja Salomona iz Jeruzalema in etiopske kraljice iz šebe, do danes.
SPORAZUM med Irakom in Perzijo, da bosta na miren način uredila svoje obmejne spore, ki sta ga 6. t. m. sklenila perzijski šah in iraški diktator, je pomenil konec boja kurdov za osvoboditev izpod iraške nadoblasti. Kurde je doslej podpirala proti Iraku Perzija. Kljub temu se je 9.000 Kurdov odločilo zateči se v gore in nadaljevati boj proti Iraku. Vodja upornih Kurdov Barzani je izginil neznano kam. Nekatera poročila pravijo, da bo zaprosil za azil v ZDA.
Dr Rudolf Hanželič
Aaše življenje
V založbi Slovenskega dušnega pastirstva v Argentini je izšla 334 strani obsegajoča Hanželičeva knjiga Naše življenje, dotiskana v Talleres gráficos Vilko S.R.L. v Buenos Airesu že koncem leta 1974.
Nje avtor je v Uvodu zapisal, da je namen knjige „želja, olepšati našim o-četom in materam ter naši mladini njih težave in stiske“ (5). V resnici bo vsakdo rad potrdil v polni meri doseženi pisateljev namen, ko bo knjigo prebral, razmislil globoko in življenjsko važno vsebino ter skušal po njej svoje poti in dejanja naravnavati. Zato bo knjiga najzvestejši prijatelj ne le staršem in mladini, ampak svetovalka in učiteljica tudi šolnikom, predavateljem, vsem, ki z mladino kakorkoli delajo, tudi duhovnikom, ki morajo pripravljati odgovore in rešitve vsak dan novim problemom.
Knjiga je klena žetev avtorjevih. sadov, študija, znanja, opazovanja in dolgoletnih vzgojnih izkušenj profesorja, vzgojitelja, duhovnika in predvsem prijatelja mladine. Zdaj je pred nami: s spoštljivostjo in ljubeznijo jo jemljimo v roke. Toliko nam ima povedati!
Skozi vseh 23 poglavij knjige se vleče osnovna misel: smisel življenja. Postavlja kot naj višji smisel življenja Boga, ki se „razodeva v naravi po svoji čudoviti zakonitosti, ki vlada v vsemir-ju in na zemlji“ (21). Vse lepote na žemlji in v vesolju je Bog ustvaril le za človeka, ker ga ljubi.
S polno prepričevalnostjo, a kljub temu preprosto in vsakomur razumljivo govori o Bogu, Kristusu, naši Materi Mariji, Cerkvi, kot ohranjevalki in oznanjevali« Kristusovega nauka, o sveti spovedi in svetem obhajilu, preide na
pomen daritve svete maše, kjer zginejo vse zemske razlike med ljudmi, kajti tam smo navzoči vsi z istim skupnim namenom, da častimo1 Boga z molitvijo, pesmijo in zahvalo. V teh poglavjih so nanizane misli, ki naj bi jih povprečni človek poznal, a vse s praktičnim pogledom na vsakdanje življenje in njega težave, s katerimi se srečujemo. Dajejo nam odgovore na bistvena vprašanja življenja, kako se čim bolj Bogu približati, ostati tesno z njim povezan in potem biti v svojem okolju vreden apostol. Kako lepo poveže spoved z resnico in to prenese na mladino: „Že Kristus je tako močno poudarjal, da le spoznanje in priznanje resnice človeka rešuje. . . Zlasti je mlademu človeku resnica o njem samem tem bolj potrebna in zmota ali prevara zanj tem bolj usodna“ (161).
O pomenu družine govori v posebnem poglavju, h' kateremu pa so tesno pridružena tudi tista, ki govore o delu, o prostem času, o nedeljskem počitku, o pomenu veselja — kajti 'vse to v širšem obsega življenje družine. Tu so naravnost nakopičene najlepše misli Hanželiča — vzgojitelja. Razpravlja o zdravi, lepo urejeni družini, v kateri se postavljajo temelji in trdni pogoji za zdravo psihično, nravno, versko in tudi kulturno dejavnost mladine in po njej v bodoče celotne družbe. Družini in njeni urejenosti daje najvažnejšo vlogo v življenju naroda: ta začenja pri vzgoji otroka že od prvih let naprej pri materi in očetu, šele potem v šoli, ki' naj bi nadaljevala, naravnavala, izpopolnjevala in iniciativno dvigala mladega človeka. Kritično pretresa svobodo, ki je preveč in nekontrolirano nudijo mnogi starši otrokom: ima
upravičene pomisleke vzgoje v zavodin in pravi, da le individualna vzgoja daje prave sadove; dalje opozarja na mnoge močne vplive na mladega človeka, ki jih v prejšnjih dobah ni bilo toliko, a se jim danes ni mogoče izogniti: televizija, radio, kino, revije, okolje velikega mesta. Kvarnih vplivov in poti, ki vodijo v plitvost in razkrajanje dobrega je vedno več, čuječnost staršev in nas vseh pa je vedno šibkejša zaradi manjše odgovornosti in večje prilagodljivosti času in razmeram. Pisec pravilno pravi: „Zaradi komodnosti starši na splošno svoje otroke prepuščajo svobodi, za katero otroci niso bili vzgojeni in so zato zanjo nesposobni“ (99)-
Na drugem mestu pa ugotavlja: „Slovenske družine so bile doslej družine branja, razgovora in pesmi: prav zato tudi družine globoke vere in visoke kulture“ (114). To bi bilo gotovo izredno važno vprašanje, ki naj bi se postavilo kot tema razgovora v naših skupnih domovih: dejstvo je, da so naše družine razbite, čemur pomagamo tudi mi sami s podporo preobilici raznih srečanj in prireditev, ki naše družine razdružujejo, ne pa družijo. (Lani je bila sprožena s kratkim opozorilom g. Ranta v Svobodni Sloveniji iskra v to smer, a je ostalo, le pri tem, čeprav vsi čutimo, da nas prav tu najbolj žuli in boli. Če bi uspeli vsaj malo ohraniti enotnost, zdravje in ljubezen v družini, bomo dosegli tudi zboljšati kvaliteto družine, drugače pa gremo v še večjo razbitost in naplavine. ..)
Dve stvari, ki spremljata naše življenje vedno in povsod sta trpljenje in veselje. Trpljenje je neprijetnost, teža, bolečina... ki ga silno težko prenašamo, čeprav ga Bog pošilja za odkup večnostnih dobrin. Na drugi strani pa nas „trpljenje uči razumevati bližnjega in čutiti z njim“ (223). Tako nam
trpljenje pomaga ohraniti čut ljubezni do bližnjega, nesebičnost, dobrotljivost, prizanašanje, odpuščanje, kar so odlike dobrega človeka. Pesnik Goethe pravi: Po tem, koliko je kdo sposoben trpeti, sodim vrednost človeka (227). Veselje pa je tisto razpoloženje, ki nam pomaga prebroditi marsikatero težavo in na videz nemogočo okolnost. „Resnično veselega, srečnega se človek počuti takrat, ko njegov duh doseže, kar si je upravičeno želel“ (229). To je vsebina notranjega, globokega, iskrenega veselja. V tem poglavju govori tudi o vrednosti pesmi, ki „bi morala doneti povsod, kjer se zbirajo ljudje, zlasti mladina“ (234), o živi veri, optimizmu, ki zmore težave in sence življenja preliti s sončno lučjo in v temnih urah pričakovati zmago dobrega v sebi in bližnjem; dalje je tu še. beseda o prijateljstvu, ki je kakor topli sončni žarek na obisku pri človeku, mladem in starem, kjerkoli na zemlji, To so s pravo literarno močjo in sočnostjo pisane strani: tako močno te zagrabijo, da je težko govoriti o njih, kakor je tudi najtežje na svetu pomenkovati se o pravi umetnosti. Moraš, jo čutiti sam v svojem srcu in se ogreti ob njej. Tako tudi tu: treba je te strani -prebrati!
Zadnja poglavja govorijo o mladini, analizira razmerje fanta in dekleta, prehaja na odnos mladi in. stan, naniza nekaj bogatih misli za mladino, se ustavlja s pogumnimi mislimi' o našem starejšem rodu ter končuje knjigo z zaupanjem v slovensko skupnost. Tu je obilica vsebine prav vsakdanjih vprašanj, ki se dotikajo vsebine srca nas vseh. Skuša nam pomagati k rešitvam: z veliko vero in zaupanjem v našo delavnost, klenost in opirajoč se na trdne temelje, iz katerih rastemo in iz katerih klije vse. Medsebojno sodelovanje in razumevanje starih in mladih,
spoštovanje in zaupanje bo rodilo pravo ljubezen, ki je potrebna pri vseh velikih dejanjih in uspehih — ki naj bodo naš obstanek in naša rast navzgor.
V	knjigi je nakopičena prava bogatija vzgojnih analiz, naukov, smernic, napotkov za otroka in odraslega mladeniča in mladenko, še več pa za starše in vzgojitelje. Citati slavnih mož kulturne preteklosti dajejo prepričevalnost in potrdilo pisateljevim izvajanjem. Smatram, da knjiga ni za hitro branje, ampak bolj za študij, za premišljevanje, za temo razgovorov. Pisana je v čistem domačem jeziku, preprosto, mikavno, jasno, s slovenskim izrazoslovjem, kar bo predvsem mladini pravo odkritje bogatosti našega besednega zaklada. Več strani je napisanih z možnim literarnim peresom, kar nam delo približuje s prijetno toploto. Knjiga optimizma in vere.
Posebej moram omeniti vestnega korektorja knjige g. Smersuja: njegovo delo priča, da je mogoče poslati v svet knjigo brez neprijetnih tiskarskih napak. škoda le, da je ostala tista strešica v naslovu knjige na črki N namesto na S.
V	ostalem bi si pa jaz želel še to: na mestu in boljšemu razumevanju gotovih mest v knjigi bi bil kratek življenjepis pisatelja z morebitno sliko. Knjiga bo šla v svet neznanih ljudi in bo živela še desetletja tu med nami in Bog ve kje v kaki oddaljeni in nepoznani hiši v svetu, da bo služila svojemu namenu kakor, ji ga želi Hanželič sam: „Ta knjiga ti bo mogla postati prava premišljevalna knjiga o smislu, lepotah in nalogah življenja“ (312).
Hvala pisatelju za ta veliki dar: naj vsakemu izmed nas pomaga doseči namen življenja!
—jkc
Slepega Miha veliki teden
Njena aleluja
IZ ZADNJE BELIČIČEVE KNJIGE „NEKJE JE LUČ“
Zvonček iz cerkvice na Vimperku je svečano zazvonil k sobotnemu delopustu. Njegov glas pa se je kot zgubil v mogočnem pritrkovanju goroljskih zvonov ter od cerkve sv. Janeza in Pavla na Dobrovljah. Ko so se tem pridružili še zvonovi iz farnih in podružničnih cerkva so zapuščali ljudje delo na polju in pohiteli opravljat delo v hišah in okrog njih.
Bilo je na dan pred cvetno nedeljo. Strnadova Nežika in njena prijateljica Poldka sta se podali na pot v Podgoro, da bosta tam nabrali šibe in mačice za butaro. Z roko v roki sta korakali ob žuborečem potoku. Ob bregovih potoka so poganjale svetloplave potočnice, čisto vodo pa so kalile bele račke. Na desni strani ceste so se vrstile v lepem redu prijazne kmečke hiše z lončnicami na oknih, okrog domačij pa so brsteli cvetlični grmi in sadno drevje.
„Koliko tisoč vrst cvetja bo nasula pomlad za velikonočne praznike,“ se je veselila Poldka. „Kako čudovito mogočen in velik je Bog, ki je vse to ustvaril!“
„In na tisoče najrazličnejših živali v človekovo korist. Na tisoče ptičkov, da nam delajo veselje,“ je dodala Nežica.
Brv čez potok je bila pred zadnjo hišo v vasi. Blizu nje je rtal s palico v roki slepi Miha, poleg njega pa kakor vedno njegov zvesti pes Lazi. Pred tridesetimi leti je Mihu strel v zadnji vojni — komaj dvajsetletnemu — pretrgal očesne živce. Svoje gorje in svoj križev pot pa je skušal skrivati pod krinko šal in dobre volje. Zato so ga vaščani radi imeli.
„Dober dan, Miha!“ sta ga deklici prijazno pozdravili.
Slepi mož ju je takoj spoznal po po glasu in ju prijazno vprašal:
„Ali gresta nabirat šibe za butarico? če hočeta, vaju spremljam. Dolgčas mi je!“
„Samo če ne boste na brvi padli v vodo, ko je tako ozka?“ je za obe odgovorila Nežica. Deklici sta pa kar pre skočili potoček.
„Mladost je norost, čez jarek skače, kjer je most,“ se je jezil Miha, ko si je s palico iskal pot preko vode. Pes mu je zvesto sledil.
In že so bili na poti po klancu navzgor. Miha jo je že slepi pogosto prehodil, saj jo je poznal še iz časov, ko sta mu lučki na obrazu še svetili. . .
„Zdaj pa uganite, kaj vidiva okrog sebe?“ se je ponorčevala Poldka.
„Tudi jaz po svoje doživljam pomlad.“ je odgovoril Miha. „Ali hočeta, da vama povem pesem o sreči?“
„Povejte, povejte,“ sta bili navdušeni.
„Pa le dobro poslušajte,“ je rekel in se odkašljal.
„Čez zlato pogorje, čez rosno ravan, privriskal, prismejal se mladi je dan in rože prebujene so zadehtele in ptičke vse budne so pesem zapele. Čez polje je hušknil skrivnosten
trepet
in gaj se je zdramil v buren šepet in šel mn skoz sočno, kipeče telo njegova molitev kipi zdaj v nebo.
Od sonca ožarjen, ves mil in lahak, škrjanček se dvignil visoko je v zrak in strune je svoje zlate ubral in pesem o sreči sladko zažvrgljal.“
Kar bo tu zapisano, so spomini iz zorne mladosti. Doživljal sem jih v domači fari v Šentvidu na Dolenjskem. Župnija je bila v tistem času najobsežnejša na slovenski zemlji (štela je 21 podružnih cerkva), tudi po starosti je med prvimi, saj jo zgodovinski viri imenujejo prafaro. Vsi ti dejavniki kažejo na to, da so se v tej fari razvijali in ohranjali starodavni običaji iz roda v rod in so bili še za časa mojega otroštva v polni veljavi, kakor jih bom na kratko opisal. So to dragocene slike religiozne duševnosti podeželskega človeka, ki jih ne smemo kratkomalo potisniti v stran in nanje pozabiti, čeprav jih je na eni strani zelo okrnil zadnji vatikanski cerkveni zbor s spremembo bogoslužnih obredov, na drugi pa jih z vso sovražno doslednostjo preprečuje brezbožni režim v domovini.
Nobeni obredi v cerkvenem letu niso bili bolj učinkovito vplivni na človeka od onih v velikem tednu. Začeli so se s slovesno mašo na veliki četrtek zjutraj, končali pa z velikonočno procesijo. Mašno daritev v spomin zadnje večerje je opravil župnik ob asistenci vseh fa-
Med živahnim kramljanjem so dobre volje dospeli na vrh klanca, kjer so bili grmi z visokimi palicami. Miha je z žepnim nožem v kratkem času narezal zadosti šib, deklici pa sta se vsedli med rumene trobentice, potem pa skočili še nekaj korakov naprej, kjer so se belili zvončki.
„Ne uničujte zvončkov in trobentic,“ je posvaril Miha. „Naj bodo še drugim ljudem v veselje!“
„Kako pa veste, da so tukaj te cvetlice? ga je dražila Poldka.
Nista ga ubogali. Medtem ko je on nabiral s težavo mačice, sta jo deklici ubrali po gori navzgor.
„Še malo teloha bova nabrali,“ sta od daleč zaklicali.
Miha je najprej zagodrnjal, potem pa zakričal za njima, naj se vrneta. Pa nič ni pomagalo. Ostal je sam. V očesnih duplinah ga je skelelo, kakor pred vsakim dežjem. Žalost je v trenutku legla v njegovo srce. Zamislil se je drugam:
Človek, najpopolnejša božja stvaritev. Ima vse na razpolago, da bi bil srečen! Bog mu je dal pamet, srce, vest, svoj nauk, katerega pravilnost ¡e izpričal na križu. Ta človek drvi za krivimi preroki, sebičneži, ki so zaradi sebe pognali milijone ljudi v smrt, trpljenje in nedopovedljivo gorje, razbili so in razdvojili svet. Smatrajo se za rešitelje, osvoboditelje, prepričani so, da so lastniki pravice in resnice. Na upajo pa si biti niti trenutek sami s seboj; obdajajo se z luksuzom, strežejo svojemu telesu, kar se največ da, ampak od časa do časa pa le vidijo Kristusa, ko jim požuga s križa. In zato ga preganjajo. Ljudje pa, ki trpijo, ga čedalje bolj čutijo v svojem srcu in se z vso dušo zatekajo k Njemu.
Iz teh misli je slepega Miha zdramil močan veter. Nekje v bližini je votlo zagrmelo in že so začele padali prve debele kaplje, ki so se kmalu spremenile v točo. V oblakih je neprestano grmelo. Bal se je za deklici. Vedel je, da na tem kraju strela .pogosto udari.
V tem sta se Poldka in Nežica prestrašeni vrnili. Miha je hitro slekel svoj suknjič in jima ga ponudil.
„Steeita pod breg. Tam se pokrijta s suknjičem!“ je ukazal in se prekrižal, potem pa je dvignil svojo z železom okovano palico, da bi strelo privabil nase in s tem obvaroval deklici. Pes je poleg njega otožno cvilil, vendar je ostal zvesto ob njegovi strani; potem pa je zalajal. Po poti je namreč prihitel Poldkin oče z dežniki v roki. Začudeno je pogledal Miha, ki je bil do kože premočen. Od nekod sta se oglasili deklici.
Oče je hvaležno pogladil Miha po rami.
„Ste pravi junak, Miha. Hoteli ste dati življenje za svojega bližnjega. Jaz sem pa kakor goroljski mežnar, ki vedno po toči zvoni!“
Na cvetno nedeljo, na veliki četrtek, veliki petek in tudi na praznik Gospodovega vstajenja sta Poldkin in Nežikin oče menjaje se, s svojim avtom vozila slepega Miha v cerkev. On je bil svoj čas dober cerkveni pevec. Na veliki četrtek zvečer je ganjen pel s svojim močnim basom:
.. . „Da se ljubite med seboj,
ranov (dva kaplana, bénéficiât in stari župnik v pokoju) in tisti dan nobene druge maše ni bilo. Župnik je slovesno zapel Glorio, pri kateri so se oglasili vsi farni zvonovi z onimi malimi vred v cerkvi, in zabučale so orgle v vsej svoji mogočnosti. Potem je pa vse utihnilo in se ni oglasilo do vstaj enjske maše na veliko soboto. Pričelo se je trpljenje Gospodovo, in popolna tišina je močno vplivala na verne ljudi. Samo človeški glas je bil vreden oznanjati muko in smrt Odrešenikove. Posebno ganljivo je bilo obhajanje duhovnikov pri obhajilu, ker niso smeli maševati.
Že prejšnje dni je bilo vse pripravljeno za postavitev božjega groba. Božji grob je bila zelo bistvena in neobho-dna sestavina velikega tedna. Lahko se reče, da bi brez božjega groba ne moglo ljudstvo doživeti pristnega razvoja velikonočnih dogodkov. Zunanjost in teatra-lika, ki jo očitajo moderni teologi, gori ali doli: brez takih ,kulis1 religioznega značaja bi narod ne mogel tako adekvatno čutiti veličino Gospodove smrti in njegovega pokopa. Zakaj pa moderni svet uporablja vse mogoče glasbene tri-
Veter, ki je nekaj dni in noči kot ujet bučal v hribovskih gozdovih na zahodu, se je končno sprostil: zavi-hral je nizdol čez rebri in trtja. Drevje po vrtovih je zaječalo v pišu in lomile so se trhle veje. Največ veselja pa je imel s slamnatimi strehami, ki jih je načel že jeseni, pa ga je potem zaustavil sneg.
Zdaj je bil tu zaveznik marec. In v njegovem imenu je preskušal preperelo slamo, ki je kazala doslužene prekljice, privzdigoval jo je, mršil, smukal, odnašal... in se ni utrudil.
Tomečka je z oteklimi nogami ležala v postelji in poslušala marčni veter: bližan j e, hrum, oddaljevanje — val za valom. Hiša je bila prepihana do zadnjega kotička, žvižgalo je okoli južnega vogla, na podstrešju je soplo, ob posebno silovitem sunku so zaječale škarnice.
Pribita na posteljo, otrpla od hlada, z brezmočnimi rokami ob sebi je po menjavanju svetlobe vedela, da se preko neba poganjajo krdela jugozahodnih oblakov. Vajena vse razumeti, kar se zgodi okoli nje, je natanko čutila, kdaj je veter izpulil nov šop slame. Vsakokrat jo je stisnilo pri srcu in ji je od straha zastal dih.
„Vse gre nekam proč od mene. O Jezus moj, ali je to konec?“
Stenska ura je nizko zveneče odbila štiri.
Tomečka se je usedla in se potipala pod koleni. Oteklina se je pod prsti vdajala, kot bi bila ilovnata. Že večkrat so ji noge zatekle, še vsakič pa si je spet opomogla, najprej prvič: ko ji je Apa prinesel tisti beli prašek, tisti čudoviti digitalis, in ga je popila v kupici vode. Zdaj pa je tu sedela vsa onemogla, izčrpana in zapuščena.
„Jaz ne morem več naprej. Dokler sem mogla, sem šla. Zda pa ne gre več.“ Ta svet je pretežek za moje srce. O ti moj Bog, usmili se me, vzemi me k sebi. . . “
Ko se je že mračilo, se je oglasila Grahkovka in se začudila.
„Ja kaj ste v postelji, Katka? Pa ni kaj hudega?!“
„Obležala sem, sirota, noge imam ko dva panja, ves dan se nisem omr-sila,“ je potožila Tomečka.
Grahkovka je nekaj časa gledala tisti drobni život v postelji, eno samo nemoč. Potem jo je zapeklo v očeh, odhitela je domov in se vrnila.
„Nate, Katka, popijte to in pojejte, da dobite kaj moči!“
Veter se je proti večeru unesel, a vse je še dišalo po njem: po apnu lesenih sten, po sajasti slami, po nekem davnem sadju.
To noč Tomečka ni pogrešala svetila ko tolikrat. („Kako dolgo je luč petrolejke le še spomin? Kdaj je do-
po tem vas bodo spoznali da ste hodili za menoj...“
Na veliko noč so si ljudje pred cerkvijo voščili vesele praznike. Najbolj prijazno so stiskali roke slepemu Mihu. On pa je ganjen šepetal:
„Mir! Mir! Mir Gospodov!“
Iz slepih oči pa ni mogla privreti nobena solza.
T. K.
ke pri filmih in ponujanju izdelkov po radiu in v televiziji, če bi te ,kulise' ne bile učinkovite in se splačale?
V popoldanskih urah velikega četrtka je mežnar s svojimi pomočniki postavil ogromni božji grob ob enem stranskih oltarjev. Stene groba so bile zunaj in znotraj poslikane s prizori iz Kristusovega trpljenja, notri je bil prirejen oltar z nastavkom za izpostavitev mon-štrance, pod oltarjem pa je ležalo v grobu lepo upodobljeno truplo Odreše-nikovo. Vsa notranjščina je bila v zelenju, ki ga je mežnar posebej: gojil za cerkvene potrebe. Cvetje pa so prinesli iz toplih cvetličnjakov stiškega samostana, oddaljenega uro hoda. Ob vhodu v grob sta stražila dva rimska vojaka, naslikana na leseno ozadje, z visokima čeladama in dolgima sulicama. Otroci so se jih kar malo bali. Ves ta zasilni oltar je bil poln svečnikov in sveč, ki bodo zažarele, ko pride monštranca v grob.
Po opravilu pred posvečenimi hostijami na veliki petek dopoldne, je ma-šnik namestil v bogato pozlačeno veliko monštranco sveto hostijo, nato pa mon-štranco prekril z prozornim, zelo finim snežno-belim pajčolanom, kar je pome-
gorela zadnja sveča?“) Na vzhodnem nebu se je takoj po stemnitvi užgal mesec, rastoč v prvo polovico. Tekle bodo nočne ure, mesec bo potoval po visočini in oblival svet s sanjsko belino.
Okrepčana od tistega, kar je prinesla Grahkovka, je Tomečka zatenjala-Ko se je čez čas zbudila in je videla steno v mesečini, je čakala, da se oglasi ura. V popolni tihoti pa je bilo čuti le tiktakanje.
Na okencu od postelji je zatipala rožni venec. Eazplela si ga je med prsti, poljubila križec kot edino in do konca zvesto oporo ter se prekrižala. „Verujem v enega samega Boga..."
Sredi molitve se je oglasila ura in dolgo bila, Tomečka pa se ni dala zmesti. Ko je odmolila še desetko „ki naj se usmili vernih duš v vicah" ter nekaj dodatnih očenašev, ji je pobitost prešla, napolnilo jo je milo olajšanje. Vse bi bilo dobro, samo ko ne bi bilo tistega svinca pod koleni. Kljub temu se je je usmilil spanec. Ni slišala, kako ure že spet rastejo.
Sosedje so se naslednje dneve pogosto oglašale. Bilo jim je jasno, da je za Tomečikovo vodenico tokrat en sam zdravnik, eno samo zdravilo. Tistega dogorevanja ni bilo več moč ustaviti-
Z Otovca je prišla sestra Meta z neizbrisnimi znamenji taborišča v vedenju in govorjenju: nič več vzravnana, samozavestna in ukazujoča.
„Kakšen dan je danes?" je dahnila Tomečka.
„Cvetna nedelja, pa še Marijino oznanjenje povrh, tako se je letos namerilo. Kar mirna bodi, Katka, nič ne skrbi, nič se ne boj, ti bom že jaz stregla... malo pa tudi kaka druga.“
„Kmalu me boste odnesli k svetemu Jerneju.. .“
Nova noč, težja od prejšnje, ko člo-, vek nima več moči misliti naprej, zato se mu pa tem živeje budijo spomini.
. . .Škripljejo lojtrniki, konji čilo stopajo, razlegajo se pesmi romari gori za hribi je Kranjska, vabijo in pozdravljajo zvonovi Vesele gore. Žalostne gore, Nove Štifte. Vrneš se prezračen, vsakdanje delo je lažje, prinašanje vode na glavi z brega pod vasjo nekaj časa ni tako ubijajoče, ker je srce še polno pesmi in zvonov in litanij in čudovitih tujih krajev.
. . .Janez in Barba sta odšla v Ameriko. Brat ko da bi utonil. Ona se je še kdaj oglasila, omožila se je in se podpisovala Barbara Borbos (kako so se smejali!) — potem pa je utihnila tudi ona. Doma sta ostali onedve. Svetlolasa Meta, mlajša in lepša, se je omožila. Ko je prvo že hodilo, a drugo bilo na poti, je mati rekla starejši: „Katka, oglej se no malo kam, drugače boš vse življenje dekla.“
...Ni bila lepa, črne lase je imela, in oče, ki je vsako leto od pomladi do jeseni krošnjaril po Gornjem Avstrijskem, po Češkem in Bavarskem, kar ni zmogel prijazne besede zanjo. Nekega dne so ji predočili priložnost: v Črnomlju je kmet in ključavničar, ki je ostal sam s petero otročiči. Ni je bilo treba dolgo nagovarjati. Samo zdoma! Tridesetletna si je naložila težki križ, nosila ga je v božjem imenu in ni omagala... niti vojna leta je niso strla.
...Po sedmih letih je ovdovela. Oni otroci so odrasli hkrati s pravicami,
sama pa se je s svojim fantičkom in s povrnjeno doto razvrednotenih tisoč dvesto kron vrnila k staršema, ki sta si kupila posestvece na Grbini. Tam se je vicala za vse tri, in ko ji je ostal samo sinek, je imela ob sebi luč in je videla svojo pot.
...Apa je rasel, ona pa ni smela omagati na svoji ravnici, šel je v šole in samo poletja preživljal doma, Ko sta po brežinah, po obrovih, po ozkih stezah med gorovjem na drogih nosila domov lovnice sena, je vsako leto večje nalagal in urneje stopal, ona pa je komaj kdaj potožila, da nima več dvajset let. Rajši je stisnila usta in zasopla, ko jo je z bremenom v nategnjenih rokah pehal navkreber. Nekoč pa se je spotaknila, spustila droge, se ujela za grm in ga poražena pogledala. Prvič je tedaj videla v njegovih očeh tisto čudežno svetlobo ki se rodi iz sočutja, ljubezni in zaskrbljenosti.
. . .Odkar se je zavedal svoje premoči, ni bil več tako osoren. Znanci so jo blagrovali: „Srečna ti, Katka, s takim sinom! Študira, sam si pomaga naprej, domač je in v cerkev hodi. Lepo bo tebi na stara leta!" Vselej se je vzradostila, kadar ji je omenil, da je bil v župnišču. Molila je in upala, da postane duhovnik. Pričela pa so na Grbino prihajati pisma z nežno pisavo, in on jih je sramežljivo skrival. Bila je nanja ljubosumna — a molila je, da ji ne bi bil odvzet in da ne bi zašel na slabo pot. . . zabredel v nesrečo ... se pogubil---------------— —
„Te noči po mojem ne bo preživela,“ je Grahkovka šepnila Meti.
„Nocoj bom jaz cula pri nji, ti se malo odpočini, Micka."
Tomečka je sempatja zadrgetala, zaječala, zavzdihnila, potem pa spet obmi-rovala. Skozi okenca je sijal ščip, da je bilo svetlo skoraj ko podnevi. Noč se je vlekla s svojo tišino. V dremežu je Meta, ko na pustem bregu puščena, pobito premišljala. „Kako se vse spreminja, mineva, odhaja, človeško trpljenje pa nima konca!" Zdramili so jo nemirni vzdihi in premiki umirajoče.
„Katka!" jo je poklicala čisto od blizu. „Ti je kaj odleglo? Me še poznaš, Katka?"
Sestra je komaj zganila roko, usta so hotela nekaj reči, povedati, prositi, naročiti, pa se obnemogla iskala zraka. Meta je prižgala svečo in jo oklenila s hladnimi sestrinimi prsti. Tisti hip je ko v slutnji prihitela Grahkovka — in ko je mesec tonil za hrib, nizko na vzhodu pa se že svetlikal novi dan, je Tomečka prestala, kar je vse žive še čakalo.
Konec nenehne bojazni pred trdim in varljivim svetom, konec pričakovanja sreče od njega. . . zmaga nad njim. Neštetokrat razpokane, ranjene, prepotene roke z žulji in z obrušenimi nohti so se, povezane z rožnim vencem iz podolgovatih bledovijoličastih jagod, za zmeraj sklenile pod prsmi.
Žolto nihalo ure je viselo negibno za steklom in ogledalo je bilo obrnjeno k steni.
Na veliki četrtek je pritisnil hud mraz. Župni upravitelj Žabkar, vajen toliko pretresljivejših smrti, je pogrebce pričakoval na pokopališču. Rekel je — in vsem je bilo prav — da bo obred kljub dolgim molitvam tega dneva opravil kar nahitro, češ pokojnica je tako trdno verovala v onstransko luč, da se gotovo že pri Bogu pripravlja na svojo prvo nebeško alelujo.
nilo, da je Jezus v tančice povit bil položen v grob. Nato so v tihi procesiji prenesli monštranco v božji grob, kjer jo je župnik postavil na pripravljeno mesto med cvetje in zelenje. Gorela je vsa množica sveč, njih plamenčki so se odbijali od kristalnih velikih krogel, ki so jih bili namestili po vsem širnem oltarju, da je vse migotalo v raznih barvah. Pogled na božji grob z monštranco v tenčico povito je bil očarljivo mogočen, pa vendar ljubek in prijeten.
In se je nato ves petek popoldne in vso veliko soboto zgrinjale množice ljudstva iz vseh delov obširne fare v farno cerkev; prišli so „Boga kušnit", posebno pa molit pred očarljivo lepoto božjega groba. Matere so vzele seboj tudi dora-ščajoče otroke, da bi videli Boga v grobu.
Na veliko soboto je bilo pri fari zelo živahno že ob jutranjem svitu. • Mežnar je pod vhodno lopo ob visokem zvoniku ukresal s kamnom ogenj in nanj naložil posušenih oljčnih vej za žerjavico-Okrog ognja se je motalo in prerivalo vse polno farne mladeži, pa tudi odrasli, ki so bili prišli po ogenj. Namreč — po blagoslovljen ogenj. Iz cerkve se je prikazal g. župnik v velikem violičastem
plašču, (pluvialu) z obema kaplanoma in začel z molitvami, naj bi ogenj povsod, kamor bo prišla ta žerjavica, služil človeku samo v dobro. Vmes je večkrat ogenj poškropil z blagoslovljeno vodo in ga pokadil z dišečim kadilom. Po obredu se je množica z gobami in ponvicami v rokah drenjala dolgo ob kupu žerjavice in končno pobrala vse do zadnjega ogorka. Kdor je prišel prepozno, si je moral svojo gobo, na železno žico pritrjeno prižgati pri drugem grobarju, ki je svojo gobo v velikem ognju vihtel, da bi se dovolj razgorela in ne ugasnila. Prinesti ogenj v oddaljene vasi je bila prava mojstrovina, kako ravnati z gobo, da ne bo prezgodaj zgorela. Nekateri so imeli še eno gobo v rezervi.
Ob slovesni maši vstajenja na veliko soboto dopoldne so se pri Gloriji spet oglasili zvonovi in so zapele orgle, a pri božjem grobu se ni še nič spremenilo. Treba je bilo počakati do velikonočne procesije. Takoj po maši sta se oba kaplana odpravila po ogromni fari na blagoslov žegna■ Vsak je zajahal svojega iskrega konja (peš bi bilo nemogoče vso faro obhoditi) in sta jahala, vsak v svojo smer, od vasi do vasi v natančno določenem redu in urniku. Povsod sta (nad. na 4: str.)
Slovenski veliki teden
Otvoritev
Redni letni občni zbor je bil v nedeljo 16. marca 1975 v dvorani Slovenske hiše. Začel ga je predsednik Božo Stariha, pozdravil je vse navzoče člane in članice in predlagal, naj občni zbor pošlje pozdravna pisma predsednici republike, kardinalu-nadškofu Buenos Airesa in Narodnemu odbora za Slovenijo, kar so prisotni z odobravanjem sprejeli- Z molitvijo so se navzoči spomnili umrlih članov v preteklem letu. Nato sta bila izvoljena za overovatelja zapisnika občnega zbora Slavimir Batagelj in Osojnik Maks.
Poročila o delu društva
Sledila so poročila odbornikov o izvršenem delu v pretekli poslovni dobi. Tajnik V. Cuderman je poročal o stanju članstva, ki nekoliko presega število 1500, od katerih večina redno plačuje svoje članske obveznosti, nekaj pa kljub opominom pozablja na svoje dolžnosti. Nizki članski prispevki ne zadostujejo za kritje stroškov vzdrževanja pisarne in je zato treba iskati druge denarne vire, kar ni lahka naloga. U-pravni odbor se je sestal šestkrat, izvršni odbor desetkrat, večkrat je odbor sklical tudi medorganizacijski svet. Dodatno zavarovanje pri zavarovalnici IAM, kjer je društvo prijavilo člane, ki so to želeli, povzroča neprijetnosti, ker nekaj zavarovancev ne plačuje svojih obveznosti. Odpoved zavarovanja od strani društva bi oškodovala tiste zavarovance, ki jih druga zavarovalnica zaradi starosti ni sprejela. V korist vseh prosi društvo člane in članice za redno plačevanje prispevkov. Blagajnik F. Pergar je podal poročilo o denarnem stanju društva, ki je sicer zadovoljivo, kar je zasluga oseb, ki z izrednimi prispevki omogočajo redno društveno delo. Kulturni referent arh. J. Vombergar je v poročilu povedal, da je društvo v letošnji poslovni dobi organiziralo predavanja o zadružništvu, ki jih je imel Rudolf Smersu v štirih Slovenskih domovih Velikega Buenos Airesa. Predavatelj je tudi napisal brošuro „Zadružništvo, temelj gospodarske osamosvojitve,“ ki jo je društvo izdalo s podporo kreditne zadruge SLOGA. Na razstavi slovenske podjetnosti v Našem domu San Justo “EXPOSLOV 74” je Zedinjena Slovenija opremila tako imenovani „slovenski kot“ s folklornimi motivi. Društvena knjižnica je v letošnjem letu izposodila rekordno število knjig in je bilo nakupljenih okrog 200 novih knjig. Poročilo o srednješolskih tečajih je poslal ravnatelj „Srednješolskega tečaja Marka Bajuka“ Pavle Rant. V šolskem letu 1974 so obstojali v Slovenski hiši, v Slovenski vasi, v Mendozi in v Bariločah. Število dijakov: Slovenska hiša 173; Slovenska vas 51; Mendoza 11; Bariloče 7; skupno 242 učencev. Predmeti: verouk, slovenščina, zgodovina, zemljepis, državljanska vzgoja, nazori in pogledi, literatura, petje. Poučevalo je v teh tečajih 25 oseb. 6. julija je bil študijski dan za dijake, na katerem so predavali dr. Milan Komar, Jože Košiček in Anica Kraljeva. Zavedajmo se, da je nadaljevanje tečajev odvisno predvsem od sodelovanja staršev.
Zaradi odsotnosti mladinskega referenta inž. Jerneja Dobovška je njegovo poročilo prebrala ga. Marjana Marno-
(Nad. s 3. str.)
našla v podružni cerkvi ali v kaki hiši polno jerbasov in košar, napolnjenih z velikonočnim žegnom. Ta je vseboval prekajeno gnjat s hrenom, nekaj lepo pisanih pirhov, pogačo in kolač, pa še kaj dragega. Jerbas je bil pokrit s pošti-kanim prtičem, dekle, ki ga je prinesla, je nosila navadno bel ošpetelj s prilegajočim se modrčkom in gosto nabranim krilom. Katera je prva prinesla žegen iz cerkve, se je baje tisto leto prva omožila.
Veliki teden je na naj slovesnejši način končala vstajenjska procesija izven cerkve. Ponekod so jo imeli že v soboto zvečer, drugod pa na veliko nedeljo zjutraj. Pri nas so se začeli cerkveni obredi skoraj uro pred sončnim izhodom s petimi jutranjicami. Antifone je pel organist in intoniral psalm, potem so pa peli vsi duhovniki v dveh skupinah. Med tem se je velika cerkev napolnila do zadnjega kotička, in nekaj pred šesto so prišli iz zakristije duhovniki v razkošnih, bogato z zlatom obšitimi oblačili in se napotili proti božjemu grobu. Tam je bil že zbran farni zbor. Župnik v težkem pluvialu je vzel z oltarja mon-štranco, s katere je kaplan odstranil
28. OBČNI ZBOR
va. Referent je imel redne stike z odboroma mladinskih organizacij. Bil le povabljen na mladinske seje pri izdelovanju načrtov za fazne prireditve. V okviru mladinskega referata in Medor-ganizacijskega sveta so v juniju na Koordinacijskem svetu razpravljali o sledečih točkah: 1) Naše delo za mladino do 15. leta starosti (Marjana Marn);	2) Pevsko-glasbeni festival
(Terezika Prijatelj); 3) ob 25-letnici SFZ-SDO (Franci Žnidar, predsednik SFZ). Po referatih so se sestavile skupine, ki so po izmenjavi misli in idej napravile zaključke, ki so bili odobreni. Za uspehe zahvala predsednici in predsedniku mladinskih organizacij za njih zanimanje in sodelovanje. V zvezi s tem poročilom je ga. Marjana Marn predočila sliko o sedanjem delu za organizacijo mladcev, mladenk, naraščajnikov in naraščajnic v vseh Slovenskih domovih Velikega Buenos Airesa. V letu 1974 so voditelji delali po izdelanem programu, ki je vključil sledeče: verska in narodna vzgoja, praktični nasveti, lepo vedenje, petje in družabne igre. Organiziran je bil izlet naraščajnic na Pristavi. Meseca decembra smo že pripravili delo za letošnje leto. Skupen. posvet voditeljev smo imeli 28. februarja t. 1. in pripravili program za dva meseca in sedaj pripravljamo še za ostale mesece. Naprosili smo vaditelje, da z vzgojnim delom povežejo telovadbo in pripravijo vaje za nastop na mladinskem dnevu.
Vodstvo vaditeljskih tečajev, ki ga vodi prof. Tine Vivod je tudi v preteklem letu uspešno deloval. V letu 1973 izdani „Priročnik za vaditelje telesne vzgoje“ ima namen navajati slovensko mladino na zdrav, vesel in lep način življenja. Delo vodstva vaditeljskih tečajev je bilo v preteklem poslovnem letu osredotočeno na 7. vaditeljski tečaj in kolonijo na kinti SLOGA. 7. vaditeljski tečaj je imel 35 udeležencev, večinoma srednješolcev, ki so sedem nedelj vztrajno sledili šesturnemu dnevnemu programu, ki je predvsem obsegal študij „Priročnika“ pod vodstvom profesorjev Tineta Vivoda in Francija Sušnika. Tridnevnega tečaja v zimskih počitnicah v Rožmanovem zavodu v Adrogue se je udeležilo 28 tečajnikov. Poleg strokovnega študija in kratkih duhovnih vaj so imeli nalogo organizirati samostojno življenje vse zavodske skupine. Izbrani predavatelji so govorili o „Pomenu Zedinjene Slovenije:-za organizirano življenje Slovencev v Argentini“; „Izbira — kam in kako?“; „Pogoji za lepo in umirjeno vedenje“; „Analiza organograma.“ Tečaju so sledili v teku leta pismeni in ustni izpiti, praktični pa v počitniški koloniji na kinti SLOGA. Tri vaditeljice in otroška vrtnarica so se januarja 1975 udeležile mednarodnega tečaja za profesorje telesne vzgoje, ki ga je pripravil Servicio Educativo Argentino.
Počitniške kolonije na Kinti Sloga se je januarja 1975 udeležilo 105 osnovno šolskih otrok. Program je obsegal duhovno in versko izobrazbo ter športno udejstvovanje in rekreacijo. Kot posebnost je bila v koloniji letos tudi zdravniška pomoč. Udeležence so pregledali zdravnika Helena Pleško in Miha Stariha in zobna zdravnica Snežna Osterc.
belo tančico, se obrnil proti ljudstvu in zapel: Aleluja. Zbor je ponovil štirigla-sno. Nato je župnik alelujo še dvakrat ponovil, vselej v višjem tonu, nakar je izza monstrance intoniral Riharjevo: Zveličar naš je vstal iz groba. Procesija se je med tem že formirala izven cerkve in v nji, in je zavila na obsežni trg farne vasi. Ženski svet je bil ves nališ-pan in moški so prišli v novih oblekah, kakor se za tako bogato sosesko spodobi. Ogromno farno bandero s podobo sv. Vida so nosili trije korenjaki, pa jih je še zmagovalo. Ljudstvo je molilo in pelo iz stolpa se je razlegalo najbolj umetno pritrkovanje, ki so ga bili zmožni samo šentviški zvonarji — tako vsaj so se postavljali —-, s farovškega hriba so pokali možnarji, pod baldahinom pa je župnik nosil vstalega Zveličarja v zlati monštranci.
Tik pred monštranco je hodil ugleden farni mož s kipom vstalega Gospoda ki je držal bandero zmage, rahlo se zibajoče v jutranjem vetriču. Kip so po procesiji v sredo glavnega oltarja postavili, nad tabernakelj, kjer je ostal kot simbol življenja nad smrtjo do konca velikonočne dobe.
L. P.
DRUŠTVA „ZEDINJENA SLOVENIJA“
Slovenske osnovne šole
O osnovni šoli je poročal šolski referent F. Vitrih. V letu 1974 je obstojalo 11 slovenskih šol v sledečih krajih: San Justo, Berazategui, Slovenska vas Lanús, Slovenska hiša v Buenos Airesu, Carapachay, Castelar, Ramos Me-jiía, San Martín, Mendoza, Bariloče, Miramar. Poučevalo je na teh šolah 71 učnih moči, učencev pa je bilo 610. Vsaka šola ima šolski odbor, šolski odsek je imel 11 sej na katerih je bil razgovor o programu in delu šol. 19. januarja 1975 je bilo srečanje učiteljev in učiteljic v Slovenski hiši. Navzoč ie bil tudi gost iz Združenih držav dr Pavel Krajnik. Na tem sestanku je govoril Pavle Rant, ravnatelj srednješolskega tečaja o temi: Kakšno znanje pričakuje slovenska gimnazija od učencev, ki so končali slovensko osnovno šolo. Predavanje je bila osnova našega nadaljnjega razgovora. Razpravljal smo o skupnem programu, o načinu poučevanja zlasti slovenščine, o problemih, ki se pojavijo pri poučevanju, o nujnosti sodelovanja staršev s šolo in o tečaju za mlade učne moči.
Dr. Pavel Krajnik je podal sliko slovenskih šol v Združenih državah. Videli smo, da je med našimi šolami in šolami v ZDA velika razlika. Naše šole uče, izpoplonjujejo materin jezik, medtem ko šole na severu uče materin jezik kot kakršenkoli tuj jezik. Naše skupne prireditve so bile ob začetku šolskega leta, potem Alojzijeva in Slomškova proslava. Vse te tri prireditve so začele s sv. mašo, kateri so sledile gledališke predstave v dvorani, ki so jih pripravile posamezne šole. V novembra je bil izlet vseh šol in so številni udeleženci preživeli lep dan v prosti naravi pod vodstvom učiteljev in učiteljic. Počitniška kolonija v Córdob-skih hribih pri dr. R. Hanželiču je letos štela rekordno število udeležencev — 93, katere je spremljalo 10 voditeljev in voditeljic. Precejšnje število prijavljenih smo morali odkloniti zaradi pomanjkanja prostora. Otroci so se lepo vživeli v počitniško življenje in govorili samo slovensko. Dobili so za posebno nalogo napisati spis „Odkritje zlatega rudnika pri dr. Hanželiču.“ Idejo za to je dal pisatelj Zorko Simčič in ie najboljše spise nagradil s kilogramom bariloške čokolade. Prvo nagrado je prejela Vera Breznikar, drugo Jožko Jan in tretjo Marija Snoj.
Slovenske šole sodelujejo pri prireditvah krajevnih domov z nastopi, ki so tudi znak življenja naših krajevnih skupnosti. Učenci slovenskih šol so se udeležili tekmovanja o znanju slovenskega jezika, zemljepisa in zgodovine, ki ga je razpisala kreditna zadruga SLOGA.
Šolski referat nadaljuje z zbiranjem igric in prizorčkov, ki jih naše šole rabijo za nastope in jih posredujemo slovenskim skupinam v dragih državah. Tik pred začetkom pouka je letos izšel „Slovenski svet,“ učbenik za 5. in 6. razred. Knjiga je sad večletnega dela učiteljev B. Pavšerja, Marjane Batagelj, Katice Kovač, Mije Markež in Pavleta Ranta. Hvala vsem, ki so s svojim delom in prispevki omogočili izid knjige, predvsem društvu „Zedinjena Slovenija“ in Janezu Brali iz Ramo» Mejia za organizacijo tombole v korist knjige.
S šolami v notranjosti države imamo pismene stike. Vsem učencem in učenkam, ki so letos končali šolo smo izročili posebno pismo, ki ga je napisal dr. Tine Debeljak, v katerem jih o-pominja, naj ne pozabijo, da so Slovenci in naj bodo ponosni tudi pred svetom, da so Slovenci. Da moremo o delu in uspehu slovenskih šol poročati gre v prvi vrsti zasluga tistim, ki so pred 26. leti postavili temelj slovenski šoli in katerih se vedno s hvaležnostjo spominjamo. Iskrena zahvala vsem, ki so nam pomagali ohranjati slovenske šole v Argentini. Zavedajmo se resničnosti gesla, ki ga je izrazil na enem izmed prvih občnih zborov ZS njen prvi predsednik: „Slovenske šole so zelena veja naše skupnosti, če ta veja odmre, umrjemo vsi!“
Predsednikovo poročilo
Predsednik Božo Stariha je nato V izčrpnem govora nanizal delo društva in med dragim dejal:
„Odbor društva podaja danes poročilo o svojem delu. Opozoriti želimo člane in članice in vso slovesko skupnost na opravljeno delo, pri katerem nas je
vodila samo zavest, da opravljamo službo skupnosti. Zato vse, kar je storjenega, je bila naša dolžnost in kar je bilo pomanjkljivega, je znak človeške slabosti. Slišali ste poročila, ki so vam podala sliko vestnega in požrtvovalnega dela. Lahko rečem, da je vsak po svojih močeh in z najboljšim namenom služil društvenim ciljem, dostikrat daleč preko svojih dolžnosti. To priznanje velja vsem sodelavcem, predvsem pa učiteljskemu in profesorskemu zboru. Kot društvo s pravno osebnostjo izpolnjujemo vse obveznosti napram Glavni pravosodni inšpekciji. Predsednik društva je bil dvakrat klican na notranje ministrstvo, oddelek za tujce. Društvo je poiskalo zvezo s senatorjem Sapagom in bo skušalo doseči sodelovanje provincialne vlade v Neuquenu za postavitev spominske plošče Slovencu Janezu Benigarju, ki je deloval med indijanci. Ob smrti predsednika republike Juana Dominga Perona, je društvo v imenu slovenske skupnosti poslalo novi predsednici sožalno brzojavko, v Slovenski cerkvi pa se je zanj opravila maša zadušnica.
Slovenski dan, ki je začel s „kroženjem po Slovenskih domovih“, je lani bil v Slomškovem domu v Ramos Mejia, združen s 25-letnico naselitve slovenskih rojakov v tem okraju. Prireditev je zelo lepo uspela in udeležba rojakov je bila rekordna. Kulturni program so pripravile ramoške organizacije. Slavna govornika sta bila predsednik Narodnega odbora za Slovenijo Miloš Stare in predsednik ZS, pozdravne besede pa so izrekli vsi predsedniki Slovenskih domov. Potek Slovenskega dneva je bil filman in ob tej priliki smo pripravili tudi razstavo vsega našega slovenskega tiska v Argentini.
Kot vsako leto smo se na prvo nedeljo v juniju poklonili spominu naših padlih. Karel Mauser je bil najavljen, kot slavnostni govornik na tej spominski proslavi. Zaradi nenadne bolezni pa pisatelj Karel Mauser ni mogel priti v Argentino. Zato smo naprosili za govornika Rudolfa Smersuja za kar smo mu zelo hvaležni, da se je naši prošnji odzval z vsem razumevanjem.
V letošnji poslovni dobi je društvo priredilo več predavanj o zadružništvu, za kar je bil naprošen R. Smersu. Predavatelj je spisal brošuro: Zadružništvo temelj gospodarske osamosvojitve, ki jo je izdalo društvo ZS z mecenskim darom kreditne zadruge SLOGA. Društvo je posvečalo posebno skrb mladinskim organizacijam in je pripravilo tri predavanja o marksizmu, ki so jih vodili Pavel Fajdiga, dr. Marko Kremžar in Milan Magister.
Društvo je imelo v pretekli poslovni dobi 10 sej izvršnega odbora, 6 upravnega sveta in 6 sestankov Medorgani-zacijskega sveta. Predstavniki društva so se udeležili vseh slovenskih prireditev. Predsednik je bil trikrat slavnostni govornik in imel 10 priložnostnih govorov na raznih prireditvah. Vse društveno delo je bilo usmerjeno afirmaciji Zedinjene Slovenije kot osrednjega društva slovenske skupnosti. V šestletnem obdobju je odbor pridobil 300 novih članov.
Društvena knjižnica, lahko s ponosom rečemo, osrednja knjižnica je v teku leta izposodila nad tri tisoč knjig. V letošnji dobi je bila odprta tudi vsako drugo soboto popoldne, tako da so naši srednješolci imeli priliko segati po slovenskih knjigah. Zahvala Nataši Kreči-čevi, ki je žrtvovala čas za izposojevanje knjig srednješolcem. Nabavljenih je bilo večje število novih slovenskih knjig.
Slovenska radijska ura stopa v peto leto obstoja. V pretekli poslovni dobi je bilo 53 oddaj. Objavljamo vse slovenske kulturne dogodke. Bilo je 10 slovenskih govorov. Z novim odlokom mora oddaja vključiti 50% narodne argentinske glasbe.
Iz bilance je razvidno, da je delo, ki ga vrši društvo, vezano na podpore. Članarina, kot edini redni dohodek ne krije društvenih stroškov. Računa se, da je primanjkljaj približno milijon starih pesov. Zato je bilo treba poskrbeti za izredne dohodke, ki poleg kritja primanjkljaja, nudijo primeren in zadovoljiv prebitek. Sedanjemu odboru se očita komercialna stran. Zato z zadovoljstvom ugotavljam, da ni bilo nobenih večjih težav za pridobivanje sredstev. Tako imenovana „komercialna stran“ je bilo sredstvo za normalno poslovanje pisarne, nabavo velikega števila novih knjig in izdajo šolske knjige.
Stik z mladinskima Organizacijama SFZ in SDO je bil že omenjen. Ena
izmed prvenstvenih skrbi društva je bil Medorganizacijski svet in mislim, da ne trdim preveč, da je’ to nekak parlament slovenske skupnosti, kjer smo obravnavali vse zadeve važne za nas vse. Naj navedem samo nekatere: organizacija naraščajnikov, sprejem mladih članov v organizacije, predavanja o marksizmu itd. Ta svet povezuje domove z društvom in skrbi za tesno sodelovanje med nami. Naj omenim še, da je društvo sodelovalo pri blagoslovitvi Slovenske cerkve Marije Pomagaj in skupno s predsedniki Slovenskih domov botrovalo pri tej slovesnosti. Tudi pri razstavi slovenske podjetnosti v San Justo — EXPOSLOV — je društvo uredilo slovenski kot. Izdaja slovenske šolske knjige „Slovenski svet“ je brez dvoma pomemben dogodek v ponos društvu in vsem, ki so pripravili knjigo. Sedanji odbor zaključuje delavno dobo in kot predsednik čutim dolžnost, da se zahvalim vsem, ki so sodelovali z društvom. Osebno imam veliko zadoščenje, da pri vseh težavah nikoli nisem naletel na gluha ušesa, nasprotno, bil sem deležen sodelovanja tudi tam, kjer ga skoraj nisem pričakoval. Zahvalim se vsem odbornikom za požrtvovalnost in sodelovanje. Prepričan sem, da je naša osrednja organizacija tista, ki največ stori za povezanost med nami. Skrb za njen obstoj in napredek je sveta dolžnost vsakega izmed nas. Postati član in odbornik društva je čast, kateri se noben član skupnosti ne bi smel odreči. V današnji zmaterializirani dobi nam ZS nudi možnost pokazati idealizem, pogum in resnično narodno zavest slovenske politične emigracije.“
Sledil je razgovor o poročilih, v katerega so posegli R. Smersu, F. Perni-šek, M. Osojnik, M. Magister, B. Petri -ček, msgr. Orehar, M. Markež, M. Stare, M. Loboda in L. Rezelj, ki je v glavnem potekel v nasvetih, kako vplivati na člane, da bi sodelovali z društvom in redno plačevali svoje obveznosti. V imenu nadzornega odbora je poročal Emil Cof in predlagal razrešnico odboru. Predlog je bil enoglasno sprejet.
Volitve novega odbora
Ker je predložena samo ena lista in sicer odborova, občni zbor odloči glasovanje z dviganjem rok. Tajnik je prebral listo novega odbora, ki si je po izvolitvi na prvi seji razdelila in takole konstituirala: predsednik Loboda Marjan; prvi podpredsednik Miklič Jože; dragi podpredsednik inž. Dobovšek Jernej; tajnik Selan Valentin; blagajnik Mehle Stanislav; Odborniki: Batagelj Marjana; Cuderman Vilko; Dimnik Janez; Dobovšek Jože; Glinšek Ignacij; Grohar Ignacij; Markež Jože; Oberžan Stanko; msgr. Orehar Anton; Pergar France; Pernišek France; Rezelj Alojzij; Stare Miloš; Stariha Božo; Sušnik Franci; Tine Vivod; Vitrih Franc; arh. Vombergar Jure; žužek Alojzij. Namestniki: Marn Marjana; Lobnik Franc; Majhen Ivo; Tičar Beno. Nadzorni odbor: Cof Emil, dr. Kremžar Marko, dr. Komar Milan. Predlagana lista je enoglasno sprejeta.
Pozdrav novega predsednika
. . .Novoizvoljenega predsednika Loboda Marjana je ob prevzemu vodstva občnega zbora članstvo prisrčno pozdravilo z dolgotrajnim ploskanjem. Novi predsednik se je zahvalil za izkazano zaupanje, se zahvali prejšnjemu predsedniku za opravljeno delo, katerega bo nadaljeval po svojih najboljših močeh in prosil za sodelovanje odbornikov in članov sploh. V kratkih a jedrnatih stavkih je tudi nakazal bodoče delo: „Stopamo v 30-letnico zgodovinskih dogodkov, ki jih bomo proslavili v Argentini in tudi drugod po svetu. Prepričani bodimo, da smo na pravilnem potu in skrbimo, da bo naša 30 letnica svečana potrditev naše borbe za pravilno idejo.“
Predlogi
Upravni svet društva je smatral potrebno predlagati občnemu zboru povišanje članarine na $ 5— mesečno, ki naj bi bila enotna za vse (Samske, zakonce in družine z otroki). Povišek naj bi veljal od 1. januarja 1975 naprej, posmrtninska podpora pa bi se zvišala na $ 750.—. V razgovoru, ki je sledil, je občni zbor pooblastil novi odbor naj sestavi nov pravilnik o posmrtninskih podporah. Predlog je bil z glasovanjem soglasno sprejet.
Po sprejetju predloga je bil dnevni red XXVIII. občnega zbora društva Zedinjena Slovenija izčrpan. Zato se je novoizvoljeni predsednik Marjan Loboda zahvalil udeležencem in ga zaključil-

CELJE — V Celju se pripravljajo na proslavo stoletnice slovenske osnovne šole. Toda za ta jubilej najstarejšega slovenskega učnega zavoda v Celju ne bodo mogli proslaviti tako, kot so prvotno nameravali. Prenoviti so hoteli notranjost in zunanjost poslopja, za kar bi potrebovali 2,6 milijonov dinarjev. Ker pa bodo zaradi finančne krize dobili manj kot polovico denarja, bodo morali od predvidenega načrta precej odstopiti. Tudi proslava se je zamajala v temeljih, in posebni odbor, ki se je sestal za proslavo, bo težko izpeljal svoje načrte. Verjetno bo še najlaže dobil sredstva, da bo za proslavo stoletnice slovenske šole mogel popeljati učence na „romanje“ v Titovo ,,svetišče“ v Kumrovec na Hrvaškem.
MARIBOR — Slovensko narodno gledališče v Mariboru je pričelo s študijem ene zadnjih premier letošnje sezone. Je to delo Bratka Krefta „Kranjski komedijanti“, ki so jih v Mariboru zadnjič igrali v sezoni 1963/64. Delo bo režiral Slavko Jan, ki se bo s to predstavo tudi poslovil od aktivnega gledališkega udejstvovanja.
MARIBOR —■ Mladinski pevski zbor že nekaj let uspešno nastopa z narodnimi in umetnimi pesmimi slovenskih in tujih skladateljev po Sloveniji pa tudi v tujini. Lani je zbor, ki ga vodi pevovodja Branko Rajštter, praznoval desetletnico obstoja. Ves ta čas pa še nikoli ni nastopil v Ljubljani. Končno so Ljubljančani mogli poslušati mariborske pevčke v veliki dvorani Slovenske filharmonije, 11. marca.
LJUBLJANA — Slovenski komorni orkester, ki ga vodi dirigent Anton Nanut, je na pobudo Slovenske filharmonije pripravil ciklus petih Bachovih Koncertov. Prvi koncert je bil 8. marca, zadnji pa bo 9. aprila.
LJUBLJANA — Ljubljanska izobraževalna skupnost — ustanova, ki deli denar šolam, je za leto 1975 zaradi „stabilizacije“ skrčila denarna sredstva za šole, med katerimi so najbolj prizadete glasbene šole. Prizadetim šolam je pa za premostitev finančnih težav dala ta ustanova napotek, naj iščejo rešitev v povečanih učnih prispevkih učencev oziroma staršev. Ker so glasbene šole že doslej dobile premalo denarnih sredstev, so morale težave „premagovati“ z učnino v višini 20 dinarjev. Po novem napotku pa morajo učnino zvišati kar za 417% — na 160 dinarjev. Glasbene šole se takemu povišku upirajo, ker bi zaradi splošnih podražitev bil to prevelik skok, ki bi ga večina staršev ne bi zmogla.
PIRAN — Slovenska ladijska družba Splošna plovba je na Japonskem naročila štiri linijske ladje, ki bodo imele po 18-000 ton. Ladje bo zgradila ladjedelnica Mitsui Shipbuilding v prihodnjih treh letih. Skupna investicija bo znašala 1172 milijonov dinarjev; kredite s sedemletnim odplačilnim rokom sta omogočili japonska izvozna banka in Ljubljanska banka v višini 70 %, preostalih 30 % pa bodo Pirančani zagotovili iz lastnih virov.
LJUBLJANA — Zaradi trimesečne suše in večjih okvar v termoelektrarnah so tudi letos v Sloveniji hude težave s preskrbo električne energije, ker se je stiska z energijo zelo zaostrila tudi v ostalih delih Jugoslavije in v sosednjih državah. Zato so zahtevali, naj bi porabniki toka prostovoljno omejili porabo vsaj za 10 odstotkov. Toda odziva je bilo bolj malo, saj so ugotovili, da se je v februarju poraba toka zmanjšala le za 4 odstotke.
TRBOVLJE — Zasavski rudniki premoga so v februarju nakopali 162.400 ton premoga, kar je p.o daljšem presledku rekorden izkop, večji, kot so ga načrtovali. Toda, da so to dosegli, so rudarji — kljub uradnemu 42-urnemu delavnemu tednu, delali tudi ob sobotah . . .
MARIBOR — Občinskemu sodišču v Mariboru manjka strojepisk. Samo v zadnjih dveh mesecih je podalo ostavko na službo pri tem sodišču kar šest uradnic. Kaj je temu vzrok? Uradno pravijo, da je v „v socialistični Jugoslaviji delo nagrajeno po učinku“, toda to ni res, ker so plače strojepisk v drugih izvensodnih poklicih višje od 600 do 1000 dinarjev. Strojepiske pa ne bežijo samo iz sodnih organov, ampak je veliko pomanjkanje teh moči tudi v občinski upravi, pa tudi iz vseh družbenih služb. Pri tem je treba pripomniti, da je povprečna plača v negospodarstvu večja kot v . gospodarstvu: To bi torej pomenilo, da imajo „vodilni“ v negospodarstvu zelo visoke plače, nevo-dilni pa zelo revne.
LJUBLJANA — Že dolgo razpravljajo v Sloveniji, da je treba najemnine za stanovanja bistveno zvišati, kar bi bilo predvsem v prid gradnji novih stanovanj. Toda ob tem vprašanju pa nastajajo veliki problemi, kako pomagati najemnikom z nizkimi plačami, ki bi težko zmogli povišanje stanarine. Kljub temu so se načelno zmenili, naj bi se s 1. aprilom stanarine „boljših“ stanovanj zvišale za 25 odstotkov. Sedaj bodo morali še preučiti pojem „boljše stanovanje“.
Umrli sc( cd 28. 2. do 7. 3, 1975:
LJUBLJANA —- Alojzij Špolar, up. soboslikar: Justina Vratič r. Bonče’.]; Štefanija Dolinar r. Senčar; prof. France Zupan, ak. slikar; Fani Bonča r. Rupnik: Urška Wabra r. Zobavnik, 83; Ana Bergles, up.; Anči Počkar r. Lampe, 76; Marija Praprotnik; Ivan Kralj; Danilo Zakrajšek, up. dipl. veterinar; Terezija Hrovat r. Testen; Dušan Berce, dipl. inž. gradb.; Dubravka Vrezec r. Kirinič; Božo Globočnik; Marija Mesarič r. Strašek, up.; Janez Pipp, up ; Drago Šket; Tinka Koprivec-Žgajnar r. Dimic; Jože Veber dipl. inž. gradb ; Rudolf Kladnik, up. železn., 75; Jako-bina Radiča Dimnik; Angela Trček; Pepca Lapa j nar r. Verčič; Liudmila Dolenc; Milka Stržinar, up. prodajalka, Janez Jutraž; Tvanka Otorepec; Nada Legiša, vd. Goderer r. Pregelj (umrla v Salzburgu, Avstrija).
RAZNI KRAJI — Janez Trkov, Ju-rjev ata, Zavoglje: Franc Jordan, Postojna; Stanislav Porenta, Lavrica: Olga Dolenec, up., Ljubno; Ivanka Oblak, Klemenova mama, Bled; Katarina Fajfar r. Svetec, Žeie; Stane Bernik, ško-fia Loka: Jože Tajnšek, 89, Strass, Avstrija; Stana Kaluža r. Trobec, up. učiteljica, Postojna; Albin Obrež, cestar, Rimske Toplice; Franc Janežič, up. šofer, Celje; Anica Pajk r. Nič, Celja; Ivana Hribljan r. Zupanič, Kranj; Anton Planinšek, Slovenj Gradec; Terezija Juhart r. Močenik, Vransko; Helena Lebar, rentgenski tehnik, Bitnie; Antonija šifrer, čistilka, Krani; Janez Burja, 89, up., Kamnik; Jože Zakrajšek, up. mesar, 69, Trebnje; Marija Perušsk r. Benčina, Višnja gora; Marija Šorn, 90, Celje; Terezija Šturm, 69, Kovačeva •vas; Ivan Kranjčič, up. upravnik Slovenskega gledališča, Maribor; Franc Po-keržnik, inž. strojništva, Ravne na Koroškem; Ana Krančar r. Dežman, 84, Vitanje; Malka Ravnik, Bled; Alojzija Kragl roj. Horjak, 74, Sevnica Martin Merkun, 84, lig; Vt'n!k.o /Drolc, Maribor: Marija Oblak, - Minka Stro-jarjeva, 82, Žiri; Marija šraj, r. Kobal, 85, Maribor; Stane Pretnar, Kranj: Jože štafanič, Leskovec pri Krškem:
Frančiška Verbič r Grom, 85, Vrhnika; Justina Marušič r Rehberger, Nova Gorica; Marija Selan r. Prusnik, 81, Medvode; Mirao Ješe, Podnart; Joža Avsenik, Begunje; Ana Grm r. Koželj, Cesta; Ivan Vrečk i, up., Celje; Frančiška Martinc, Kamnik;
ZDA krcpáj» svojo vojsko v Evropi
Konec minulega tedna je severnoameriški Pentagon iznenada sklenil z letali prepeljati v Zahodno Evropo na svoje vojaške postojanke več tisoč najmodernejše izurjenih in opremljenih vojakov, da bi „pokazal Moskvi in njenim zaveznikom, da ZDA nimajo namena zmanjšati svoje vojaške pripravljenosti v Evropi, medtem ko razgovori, ki so se leta 1973 začeli na Dunaju o skrčenju vojaških enot v Evropi, le počasi napredujejo.“
Prvih 600 vojakov TTetje brigade Druge ameriške oklopne divizije je prišlo v Zahodno Nemčijo iz Fort Hooda v Teksasu. Ostalih 4.000 bo sledilo v prihodnjih tednih.
Prihodnje leto bo prišla v Zahodno
Evropo še četrta ameriška pehotna divizija, pred njo pa še topniški bataljon in več specialistov bojnih edinic.
Trenutno imajo ZDA v Zahodni Evropj 310.000 svojih vojakpv. Nova vojaške edinice bodo kljub majhnemu številu močno povečale bojno pripravljenost in zmogljivost ameriških oddelkov v Zahodni Evropi ter bo njihovo število tako na ravni iz leta 1966. Nove vojaške oddelke ne bodo spremljale njihove družine ter bodo v Zahodni Nemčiji ostali samo pol leta, na kar jih bodo nadomestili z novimi oddelki. Urni se bodo na področjih, na katerih se bodo morali boriti v slučaju spopada med komunističnim Vzhodom in svobodnim Zahodom.
SLOVENCI V
Osebne novice
Nova .slovenska diplomantka: Na
Profesorado „Padre A. Elizalde“ v Ciu-dadeli je diplomirala 20. marca za profesorico- geografije gdč. Neda Vesel-Naš® iskrene čestitke!
Krst: Krščena sta bila dvojčka Ivan Kristjan in Edvard Gabrijel Selan, sinova Ivana in ge. Majde roj. Levar. Botrovala sta ga. Pavla Smrekar in g. Tine Selan. Krstil pa ju je dr. Alojzij Starc. Čestitamo!
Družinska sreča: V družini Toneta Mizerita in ge. Marije Isabel roj- Retes so dobili hčerko prvorojenko, ki bo pri krstu dobila ima Marija Veronika. Srečnim staršem naše čestitke!
OBČNI ZBOR DRUŠTVA 'SLOVENSKA VAS
V nedeljo, 9. marca, je bil v Hladnikovem domu 22. redni letni občni zbor našega osrednjega društva Slovenska vas, na katerem so odborniki podali poročila iz posameznih- poelročij društvenega delovanja.
Podam,o. na kratko najvažnejše točke iz odbornikovih poročil, ki naj prikažejo opravljeno delo v pretekli poslovni dobi.
Naše društvo — tako tajnik — se je po svojih odbornikih-zastopnikih .odzvalo vabilom prijateljskih ustanov in se je udeležilo prireditev, ki s;o. jih te pripravile. Trenutno šteje društvo 194 članov. Dva ustanovna člana Janez Lu-žovec in Jože Virant sta lani umrla. Teh so se zborovalci v začetku občnega zbora spomnili z molitvijo.
Dalj časa se je občni zbor mudil pri blagajniškem poročilu. 'Na stavljena vprašanja so dobil j jašna pojasnila in obrazložitve, nakar je bilo sprejeto pomočilo o dohodkih in izdatkih. Gspodar je našteval razne nakupe pri domu in omenil izvršena gradbena dela. Društveni knjižničar je bil vedno na razpolago vsakemu, kdor se je zanimal za knjigo, čeprav je knjižnica odprta le vsako drugo nedeljo. Kulturni referent omenja v svojem poročilu razne igre in nastope, o katerih smo že pisali na tem mestu. Velik uspeh je 'bila igra „Krčmarica“ v režiji Cirila Jaha, gostovanje carapr,-chajiske igralske družine. Nismp pozabdi na naše tradiconalne letne kulturne prireditve. Predavanja so bila v okviru Zveze ž'3na in mater.
V	slovensko šolo je lani bodilo 66 otrok. Verouk ista poučevala g. Prebil A. in Petek J. Slovensko šolo vodi ga-Jan Zdenka, pri poučevanju so pomagale Mimi Bokalič, Zali Vire, Magdalena Koprivnikar, H. Hočevar in Anči Koprivnikar. V odsotnosti kakšne učiteljice je pomagala ga. Malka Vilfan. Slovenski šoli stoji ob strani spiski odbor, ki ga vedi Brulc Tone.
Športni referent, je sodeloval z mladinskima organizacijama pri pripravah za Mladinske športne dneve in zlasti z vadbo naraščaja.
Ga. Sušnik Marija, predsednica Zveze žena in mater, je med drugim povedala, da naiši bolniki in reveži niso pozabljeni. Vedno, se jih obišče in se jim skuša po-magati, zlasti onim v bolnišnici José Estevez v Temnerley. Poleg tega so žene vedno pomagale v društveni kuhinji pri raznih prireditvah.
V	imenu Vzajemnega sklada je poročal Jan I./vvro.
Po podanih poročili iso bile volitve, pri katerih smo volili le del n p zamenjavo cdbora. Funkcijska doba vsake polovice odbora traja dve leti. Izvoljeni so bili z veliko večino za delovno dobo dveh let, sledeči funkcijonairji in odb,oilik'': podnedsednik Cene Bokalič, tajnik Ignacij Glinšek, gospodar Stane Jemec, kulturni referent Franci Stanovnik ter dva odbornika: predsednik in predsednica^ mladinskih ,organizacij — Vinko Glinšek in Anči Koprivnikar. Nadzorni odbor pa sestavljajo: Jože Čampa, ga-Marija Gorše in Stane Guzelj.
Po _ volitvah m člani razpravljali o članarini in raznih najemninah. Spiv-j-li so tozadevne odborove predloge.
Predsednik Reven se je zahvalil vsem odbornikom in članom, ki so klub zasebnim delom žrtvovali svoj čas, da je društvo lahko tako lepo delalo naprej. Ist.ocalsno je vise ostale pozval, naj bi malo priskočili na pomoč k delu za skupnost.
RAMOS MEJIA
Izredno lepo uspela tombola Slomškovega dem a
Nad 1-000 rojakov je v nedeljo, 16. marca z živim zanimanjem občudovalo lepe narodne predmete. Mnogo lepih in bogatih tombol se je že vrstilo v tem domu, a zdi is,®, da je zadnja prekosila prav vse. Rojaki iz vseh krajev Velikega Buenos Airesa so pokazali velik interes: pokupili so vse kartice in zasedli vse prostore prijaznega vrta.
Na lepo pripravljenem odru z učinkovito dekoracijo Franca Vresnika, je blestelo geslo prireditve: Slovensko srce ■— Bog živi te! Tisoč src je razumelo velik pomen naše folklorne tradicije .in občudovalo lepo zbirko tipičnih predmetov: Lepo skrinjo, ki jo je izdelal in daroval Miha Peternel iz Lujana, poslikal pa Franci Holosan, prtiček pa Vida Bedenčičeva; dve lični zibelki je daroval Valentin Pintar, poslikala pa Marinka Pintar in Stanko Snoj. Krasna ženska bluza z narodnimi ornamenti je bila delo in dar _Vere šušteršičeve. Prave slovenske majohke je izdelalo slovensko Keramično podjetje Ivana Omahna. Večje število ličnih kapelic, napisov :n drugih predmetov je_ izdelal rezbar Jože Žirovnik, znamenja v miniaturi pá Avgust Jeločnik. Punčke in fantek v nar. nošah je skrbno izdelala Julka Lužovec iz Slovenske vasi. Posebno pozornost so vzbujali krožniki z grbi slovenskih mest, izdelki arh. Jureta Vom-bergarja. Lesene in lončene krožnike zi
ARGENTINI
narodno motiviko so poslikali naši sodelavci^: Andreja Brula-Cestnikova, Gustl Jeločnik, Andreja Dolinarjeva, Franci Holosan, Majda Kelc, Marinka Pintar, Mirjam Šeme, France Malovrh, Marija Snoj in drugi.
Glavne dobitke je 'sreča -razdelila takole: Skrinjo — Milka dr. Brumnova; zibelki — Ivanka Corn in Polda Janč c, slovensko bluzo — dirigent Drago Marjan šijanec; spalnico pa Frančiška Ja-vorškova.
Izredno lepa prireditev je bila izraz velike ljubezni, ki jo imajo naši rojaki do slovenske tradicije in narodnega bla-
ga. Vsa hvaležnost pa naj velja zlasti številnim dobrotnikom, ki so razumeli pomen gesla: Slovensko srce — Bog živi te!
+ HERMINA POGAČNIK
V San Frančišku v Kaliforniji je 28. februarja umrla gospa Hermina Pogačnik, vdova predvojnega jugoslovanskega diplomata dr. Frida Pogačnika, ki je ravnotam umrl v septembru 1972. Rak je obema prerano pretrgal nit življenja. Izpolnila se jima je velika želja, da sta pokopana drug poleg drugega, združena v večnem miru in pokoju. Dne
3.	marca, na predvečer pogreba so v slovenski cerkvi molili za pokojnico rožni venec.
NAŠ DOM - SAN JUSTO
želi vsem članom in prijateljem vesele velikonočne praznike
Srečne in vesele praznike Gospodovega vstajenja vošči vsem svojim članom in rojakom
■
■
■ -■
j KREDITNA ZADRUGA “SLOGA” z. z o. z.
■
■
■
■
■
■
■
Bartolomé Mitre 97	T. E. 658-6574	Ramos Mejía
■
Blagoslova polne praznike vstajenja Gospodovega žele vsem Slovencem
CACES s. r. 1.
Slovensko keramično podjetje
Pedro Molina 130-42 Guaymallén Villa Nueva Mendoza
SLOVENSKI DOM V SAN MARTINU	l
K
■
želi vsemu svojemu članstvu in vsem prijateljem doma vesele velikonočne praznike ter vse lepo vabi na
iv
H
Proslavo 14. Oblelnice
Blagoslovitve Doma
■
ki bo v nedeljo, dne 13. aprila, v prostorih doma	:
m
Spored: dopoldne ob 11.30 bo daroval sv. mašo msgr. A. Orehar
v dvorani doma ob 13 bo skupno kosilo popoldne točno ob 15.30 bo
akademiia
m
s sodelovanjem šole škofa dr. G. Rožmana, Slov. pevskega zbora v San Martinu, fantov in deklet Slavnostni govornik g. PAVEL FAJDIGA Po akademiji bo
■
velika družabna prireditev
Sodeljuje orkester PLANIKA \
Točilo se bo pristno mendoško vino (reserva). ki sto ga pre- \ skrbela domu gg. Bajda in Podržaj.	:
ARH. JURE VDMRERGAR
TASADOR DEL BANCO DE LA PROVINCIA DE BUENOS AIRES
Gaona 2776	T. E. 659-1413	Haedo
Sporočam, da je banka znova odprla hipotekarne kredite za zidanje
stanovanjskih hiiš:
za gradnjo nove hiše do 30.000-000.— m$n za povečave in dograditve do 15.000.000.— mifn
Srečni, veseli skoz božjo pomoč mi smo dočakali veliko, noč.
Ker je zdaj ta spomin, od mrtvih je vstal Bog Sin — aleluja, aleluja!
SLOMŠKOV DOM
želi vsem sl?venskim rojakom, članom praznike.
Zdaj bi pa radi poslušali vi, da bi vam pirhe potajlali mi. Pirhe potajlali, hočmo pokazati, danes je dan teh svetih pet ran Aleluja, aleluja!
in prijateljem blagoslovljene velikonočne
Slovenska velik» noč v Slomškovem domu:
NA VELIKONOČNO NEDELJO, 30. MARCA
ob 18: vprizoritev vel običaja sekanja pirhov; velikonočni štant.
ob 19: slovesna velikonočna maša s petjem najstarejših velikončnih pesmi.

■•■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■E
VSEM ROJAKOM TER MLADINI V DOMOVINI IN PO SVETU ŽELITA VESELO VELIKO NOČ
S Sovenska
dekliška
organizacija
Slovenska
fantovske
zveza
SLOVENCA VABI U
Z
OBVESTILA
ČETRTEK, 27. marca 1975:
V	Slovenski cerkvi ob 19 slovesno opravilo velikega četrtka.
PETEK, 28. marca 1975:
V	Slovenski cerkvi ob 19 bogoslužje velikega petka.
SOBOTA, 29. marca 1975:
V	Slovenski cerkvi ob 22 Velikonočna vigilija.
NEDELJA, 30. marca 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
Bog živi ves slovenski svet, brate vse,. kar nas je
sinos sloveče matere!
>
O
France. Prešeren
SPORED:
11.30 Dviganje zastav ob zv.dkih slovenske in arg. himne pred Hladnikovim domom.
12.— Konceleforirana sv. maša v cerkvi Marije Kraljice sveta.
Po sv. maši Iskuipno kosili? v Hladnikovem domu.
16.— Lep in zanimiv kulturni program.
SLOVENSKI DAN
JE IN/AŠ ¡BAN! ZATO GA BOMO POVZDIGlNiILI S SVOJO NAVZOČNOSTJO IN ČE LE MOGOČE V NARODNI NOŠI. MI IN NAŠA MLADINA POTREBUJEMO MOGOČNE MANIFESTACIJE NAŠE ŽIVE PRISOTNOSTI OB TRI DESETLETNICI NAŠEGA BEGUNSTVA. PRIDIMO VSI, DA BO LEPO!
to v lepo Slovensko vas — Lanús na belo nedeljo G. aprila 1975
Gradimo slovensko prihodnost!
tr-<

LUKy
RUTA 205 FTE. ESTACION TEL. 295-1197
AVDA. 25 de MAYO 136
ALMAFUERTE 3230 a 1 cuadra Municipalidad
EZEIZA
C. SPEGAZZIN1 SAN JUSTO
AVDA. PAVON/H. YRIGOYEN 8854/62 LOMAS DE TEL. 243-2291/3058 (Entre Boedo y Sáenz) ZAMORA
VESELE IN BLAGOSLOVA POLNE VELIKONOČN I PRAZNIKE j ŽELI VSEM ROJAKOM IN ODJEMALCEM TER SE JIM PRIPOROČA [
bo po slovesni maši v sanmartinski stolnici velikonočni zajtrk.
V	Slomškovem domu ob 18 uri vpri-zoiitev velikonočnih običajev — sekanj', pirhpv in p maranč; velikonočni stani. Ob 19 uri sLvesna velikonočna maša s petjem starih vistajenskih pesmi.
Na Pristavi; po sv. maši razstava in sekanje pirhov. S DO—SKZ
NEDELJA, 6. aprila 1975:
Slovenski dan v Slovenski vasi Izpred Sl. mškovega doma ob 11 uri odhod z skupnimi in privatnimi vozili v Slovensko vas na Slovenski dan.
NEDELJA, 13. aprila 1975:
V	Slovenskem domu v San Martinu
14. obletnica blagoslovitve doma. SOBOTA, 26. aprila 1975:
Otvoritev razstave slik akad. slikarja Ivana Bukovca v Slovenski hiši ob 20.
DRUŠTVENI OGLASNIK
Slovenska radijska oddaja bo na veliko nedeljo, prazniku Vstajenja s pozdravnimi besedami msgr. Oreharja-
Na zadnjem občnem zboru je bilo sprejeto povišanje članarine Zedinjene Slovenije, in sicer za vse člane enako t. j. 5.— mesečno.
Letošnji Slav. dan bo na Belo nedeljo 6-4-75 v Slovenski vasi v Lanusu Dokažimo našo povezanost med seboj z množično udeležbo v narodnih nosan. Slovenec Slovenca vabi, kdo se ne bi odzval!
SD©
SFZ
Naš program za 1975
13. aprila — mladinska maša
4.	maja — mladinska maša
1.	junija — mladinska maša 28. junija — zimski večer
6.	julija — mladinska maša 3. avgusta — mladinska maša
23. avgusta — pevsko-glaisbeni festival
7.	septembra — mladinska maša
20 septembra — pomladanski večer
valčkov in p,olk
5.	oktobra — mladinska maša
2. novembra — mladinski dan 7. decembra — mladinska maša
praznik Brezmadežne 13- decembra — miklavževanje 21. decembra — občni bzor 28. decembra — skupni izlet
Delavce tudi opokojene sprejema tovarna v Olivosu. Interesenti naj se predstavijo na Jose Ingenieros 2250, Olivos od 9 do 12.
Vabljeni starši
JESENSKI PLES
DISKOTEKA
5-4-75
,ob 21. uri
SDO — SFZ PRISTAVA
ESL0VB9A UBRI
Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit
Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T. E. 69-9503 Argentina Uredniški odbor:
Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavim ir Batagelj in Tone Mizerit
Mi 'L S g g	FRANQUEO PAGADO Concesión N" S77R
	TARIFA REDUCID/ Concesión N* 38*--
Registro Nacional de la Propiedad Intelectual N9 1.233.341	
Naročnina Svobodne Slovenije za 1. 1975 za Argentino $ 240.— (24.000), pri pošiljanju po pošti ? 250.—	(25.000) ;
ZDA in Kanada pri pošiljanju z avion-sko pošto 18 USA dol.; za Evropo 21 USA dol. Evropa, ZDA in Kanada za pošiljanje z navadno pošto 15 USA doi. Talleres Gráficos Vilko S.R.L., Estados Unidos 4Í25, Buenos Aires. T. E. 33-7213.
JAVNI NOTAR
FRANCISCO RAUL
CASCANTE
jSBcrlbano Público Cangallo 1642 Buenos Air*» Pta. baja, one. z
T. E. 35-8827
! Prof. dr. JUAN JESUS »LASNIK
specialist za ortopedijo in travmatologijo
Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja
Capital Federal Tel. 41-1413
Ordinira v torek in petek od 17 do 20 Zahtevati določitev ure na privatni telefon 628-4188.
Vesele velikonočne praznike želi vsem rojakom
URARNA IN ZLATARNA
LIPUŠČEK
Almafuerte 3559 Sian Justo • •T, E. 651-3047
Ludvik Puš	(12)
NA DOLGO POT
Ena stvar je bila na dlani: peš se bo laže zmuzniti v predor ob ugodnem trenutku kot s težko naloženim Brodarjevim vozom. Odločila sva se zatorej, pripraviti se za tako možnost. Iz večjega kovčka na vozu sva nekaj najvažnejših potrebščin za prvo silo zložila deloma v ročni kovček, ki sem ga bil razen nahrbtnika vzel jaz seboj, deloma pa v lep, v narodnih barvah in motivih spleten cekar, ki so ga bili mama v stanovanju na hitro roko pograbili, vanj zložili nekaj jestvin ter ga prinesli Minki na kolodvor ob njenem nenadnem odhodu iz Ljubljane. Oboje je bilo lahko obesiti na balanco pri kolesu.
Ravno sem pripeljal kolo izza voza, ko začujemo na klancu pod cerkvijo ropot motornih koles. Oba se hitro premakneva na mesto, od koder je bilo videti na zadnjo veliko serpentino pod predorom ob cerkvi. Z znatno hitrostjo, kolikor jo je dovoljevala z vozovi in ljudmi napolnjena cesta, so se na motorjih bližali z brzostrelkami in bombami oboroženi vojaki, ki pp vsem videzu niso bili ne Nemci, ne domobranci. Ko so se toliko približali, da je bilo mogoče razločiti njihove čepice, sva s toplim občutjem ugotovila, da imajo na glavi pristne srbske šajkače. kakor jih nosijo četniki. Od kod so se pa ti vzeli? Kakor da bi hipoma zrasli iz tal, so se pojavili pred nemško stražo ob predoru.
Očividno so vprašali po komandantu, zakaj v nekaj trenutkih je bil ta pred njimi. Iznenaden je ogledoval pred seboj kosmate obraze z dolgimi lasmi, na katerih so čepele šajkače, in je vedel,
s kom ima opravka, četniki so veljali tudi pri nemškem vojaku za borce, s katerimi se ni šaliti. Kaj so sprva govorili, na daljavo ni bilo mogoče razločiti, dokler ni postalo jasno, kaj četniki hočejo, ko je četica bradatih mož na povelje snela brzostrelke in jih z napetimi petelini naperila proti Nemcu. Jasno je bilo, da so zahtevali prehod skozi tunel, ki jim ga je ta odklonil.
„Job tvoju švabsku majku!“ je bilo vsfe, kar je doseglo moje uho.
Ko so vojaki nemške posadke videli svojega poveljnika pred naperjenimi puškami, so mu prihiteli od vseh strani na pomoč, pa so jih četniki ustavili. Nastala je velika zmešnjava ne samo med begunci, ampak tudi med nemško vojaško edinico, ki je stražila vhod v predor. Stražniki z nasajenimi bajoneti so se zmedli ob drznem četniškem nastopu, in videč Srbe pripravljene na napad, so zapustili svoja stražniška mesta in tekli na kraj nevarnosti.
Niapočil je trenutek, ko je bila dana prilika izkoristiti zmedo. Hitro sem vrgel cekar na en ročaj balance, kovček na drugega, pograbil kolo, prijel ženo "a roko in se pomešal med množico pred vhodom v rov. čutiti je bilo, da so na enako priložnost, čakali tudi drugi, kajti val se je hitro začel gibati proti luknji, n preden se je bila mogla situacija s četniki rešiti tako ali drugače, sva že bila v temnem rovu. Ni bilo pri tisti urici mogoče videti in vedeti, kaj so bojevniki z juga dosegli.
Kako se je zadeva razpletala in končno razpletla, smo naslednji dan po-
drobno zvedeli od očividcev, četniki so z vikom in krikom najprej „Švabe“ po svoji šegi ozmerjali, nato pa brez ugovora zahtevali, da celotna nemška posadka odloži orožje, sicer bodo iz brzo-strelskih pušk odprli ogenj in celotno edinico brez usmiljenja postrelili. Nemci so iz govoric, ki so o četnikih krožile med njimi, spoznali, da bi bila obramba jalova. Zato so se odločili za kompromis. Predlagali so poraščenim šajkačarjem, da se bodo umaknili od vhoda v predor, če jim ti dovolijo nositi orožje, četniški poveljnik je na) to pristal pod pogojem, da se cela četa umakne čez vrh prelaza na Koroško. Med tem bodo uravnavanje prometa v predor prevzeli četniki sami, dokler bo to potrebno.
Tako so karavanški cestni predor slovenskim beguncem odprli in zavarovali srbski četniki, ki so tja prispeli pred domobranci če je vse res, kar so očividci o tem junaškem četniškem nastopu vedeli povedati.
Za naju se je začela trnjeva pot skozi dolgo luknjo. Kaj človeka v življenju vse ne doleti, sva s kancem resignacije tožila drug drugemu, ko sva se metala po luknjah in kotanjah nedodelanega predora. En nepreviden korak, pa ti noga spodleti in se scela zvrneš po tleh, samo mal trenutek nepazljivosti, pa se ti stopal pogrezne v mehko blato, do gležnja. Na vsakih nekaj korakov stopiš na spolzko ilovico in so noge v vedni nevarnosti, da to ali ono zviješ ali celo zlomiš, človek bi se za tako pot v svobodo res lepo zahvalil, če bi položaj ne bil tako vražje resen. Navsezadnje pa moraš biti še zadovoljen in vesel, da si sploh prišel v to kotanj asto brozgo!
Nemci so predor sami uporabljali. Zato so vse večje razpoke v sicer skalo-
vitem ostenju skrbno in temeljito zabetonirali, kjer bi bilo nevarno, da bi se skoznje usula prst in drobno kamenje in predor zamašilo. Vendar pronicanja vode s tem niso ustavili. Kapljala je in ponekod kar curljala v gostih curkih na tla, jih razmakala in polnila z vodo luknje in kotanje, da je bilo kakor po velikem nalivu. Na nekaterih mestih, kjer voda ni imela nobenega odtoka v zemljo, so se naredile cele luže. Katero med njimi je bilo mogoče obiti, katera pa je kratkomalo zalila celotno „cestiš-šče“ in ni bilo druge izbire kot pogumno stopiti v mlako in pri tem morda zajeti poln čevelj ilovnate vode.
K sreči sva oba imela primerne čevlje in tako hvala Bogu odnesla kolikor toliko suhe noge.
„Veš kaj“, sem predlagal, „preden nastopiva pot po klancih navzdol, bi se bilo dobro malo podpreti. Oče so me v mladih dneh učili, da Žakelj ne stoji pokonci, če je prazen. Poiščiva prostor, kjer bova sedla, odrezala od šunke in zalila s kupico vina, ki so ga mama eno steklenico potisnila v Ljubljani v cekar. Dovolj naju je že scukala hoja po tunelu in sva potrebna novih moči.“
Snela sva cekar s kolesa, odrezala od dišeče gnjati in od hleba kruha, in z veliko slastjo pospravila dobro popotnico. Ni bilo sicer prvič, da sva odrezala od šunke, a bilo je na najbolj kočljivem kraju in času.
„Kaj bi bilo z nama, če bi ne imela seboj te močne hrane?“ sem se ustrašil.
„Vidiš, šunko je porinila v kovček sestra prednica,“ je razložila. „Meni šunka še na misel ni prišla, ko sem gledala, kaj vse podjetna redovnica zlaga v kovček. A ona je odločila, da šunka mora z nami, ker gremo v hude dneve in kdo ve, kako bomo še lačni.“
Ko sva se na koroški strani predora nekaliko odpočila in okrepila, sva s>3 vključila v tok ljudi ter se začela spuščati po klancih v dolino. Noč je bila temna, da ni bilo videti predse več kot za dober korak, zatorej boja počasna. Cesta se zavija po pobočju Karavank v neštetih serpentinah in je zelo strma. Od zavoja do zavoja so narejene po skoraj navpičnem pobočju bližnjice, podobnim kozjim stezam. Zelo skrajšajo pot in so vabljice. Kadar sva z žepn,o lučjo katero odkrila, naju je pošteno imelo, da bi si prihranila mnogokateri korak. A ko sva pogledala navzdol, se je skoraj v glavi zavrtelo. Ni preosta-jalo drugega, kot vdano in resignirano meriti neskončno dolge cestne vijuge, se na njih obračati sem in tja pa se od gora nikamor premakniti, samo znajti se na istem melstu nekaj sto metrov niž.e Tako je moralo biti Sisifovo trpljenje iz grške mitologije. Hodiš in hodiš, pa nikamor ne prideš, samo vrtilš se sem in tja po gorskem pobočju. Kd bi bila cesta višaj manj nagnjena, bi bil korak prijeten in spešen. Po strmem klancu pa človeka pri vsakem koraku cukne v kolenih, da je že v naslednji serpentini truden do onemoglosti. Hribolazci vedo, da je sestop z goro mnogo utrudljivejši in napornejši od vzpona na vrb. Izkusil sem to resnico sam. ko sem na Triglav priplezal do Aljaževega stolpa brez težav in bolečin v kolenih. Ko smo pa doli greda prišli do. Sedmerih jezer, sem čutil v nogah take bolečine, da sem se kar zgrudil na prično v koči in čeie ure nepremično ležal. Seveda se užmi-kani turisti sčasoma utrdijo, a dvomim, da bi sleherni med njimi ne čutil trzanja mišic okrog kolen, preden prispe v podnožje.
(	bo š'3;