DANTE  ALIGHIERI:   IZ  >VITE  NOVE<    : Prepesnil   Ciril   Zlobec
Mladostno Dantejevo delo »Vita nova« bo v prevodu Cirila Zlobca in z daljšo študijo Janka Kosa izšlo jeseni pri  Cankarjevi  založbi  v Ljubljani.
Ballata, k Amorju zdaj najdi pot in z njim do moje ljubljene pohiti, ¦da to, kar ti boš pela, ji razkriti bo on potem ee trudil, moj gospod.
Zdaj pojdi mi in bodi ljubezniva,
da tudi brez njega
bi mogla se pokazati pavsodi;
če pa si za na pot preveč plašljiva,
poišči Amorja,
ker bolje je morda, da on te vodi,
saj ona, ki naj tvoj prihod presodi,
prijazna, kot vse kaže, ni z menoj;
in če bi njega ne bilo s teboj,
bi, samo, še žalila te lahko.
Ko milost si pri njej boš priborila,
sporoči ji tedaj,
toplo, saj on bo s tabo, ji sporoči:
2>Ce vam je prav, gospa, bi vas prosila,
da smela bi vam kdaj
povedati, kar on mi je naročil.
Z lepoto vašo Amor ga je uročil;
kadar je hotel, mu pogled zastrl,
in če se kdaj po drugih je ozrl,
srce le vaše vedno je bilo.«
In reci ji: »Kar to srce čutilo
v ljubezni je, vselej
bilo, gospa, le vam je darovano:
bilo je vaše, drugih ni ljubilo.«
Ce dvomi, ji povej,
da tudi Amorju vse to je znano;
in slednjič, pesem, jo poprosi vdano,
229                                     "         "
naj odpusti, če ni bilo kaj prav: ukaže naj mi iti v smrt, in dal dokaz ji bora, da zmorem tudi to.
Ce pa ne uspeš, njemu, ki ve za dveri
najtrših src, povej —
da v moje dobro bo pri njej kaj storil:
»Ker pesmi sladki stih je ne uveri,
ostani ti pri njej,
v prid svojega služabnika ji dvori;
in če mu odpusti, jo pregovori,
naj pošlje mu bodreč pozdrav miru.«   -
Ballata draga, v pravi čas od tu
se dvigni in opravi pot s častjo.
230
Vse misli mi od Amorja žive, in vendar so različne si med sabo; ta  pravi, da je dobro, ta da slabo, če mu ua milost prepustim srce;
s sladkostjo upov tretja me poji, poji četrta čeeto me s solzami; kar druži jih, je usmiljenje, ki drami ga strah, ki večno živ v tem srcu spi.
Tako iie vem več, kaj mi je storiti; rad bi govoril, a ne vem kaj reči, zdaj ta zdaj ona misel me premaga.
Ce hočem med seboj jih pomiriti, k sovražniku pač moram se zateči, k inadonni Milosti, da mi  pomaga.
231
Ničesar več ne dojmem, kadar vas zagledam kje, podoba moje sreče! Ko sem vam blizu, Amor mi šepeče, svareč me: »Beži, dokler je še čas!«
Y bledosti lica govori srce, ki umirajoč še išče si opore, a utrujeno nikamor več ne more; še kamni, zdi se, smrti mu žele.
Grešil je, kdo me je tedaj poznal
in ni tolažbe duši dal potrti,
vsaj v tih dokaz, da mu je zame žal,
in iz usmiljenja, ki vaš posmeh ga ubija, a poraja se v očeh, ki same si najbolj želijo smrti.
232
Pogostoma se spomnim na stvari, ki mračne v dar mi Amor jih prinaša, in v usmiljenju, ki v meni se oglaša, sprašiijem se: »Se to še s kom godi?«
Nenadno loti Amor se srca,
da komaj še oklepam se življenja:
edino, kar utripati ne jenja,
je misel, ki o vas mi šepeta.
A rad bi se po robu mu postavil, zato prihajam k vam, da vaš pogled bi me, na pol že mrtvega, ozdravil;
a če do vas povzdignem kdaj oči, srce objame čuden mi drget, ki mi življenje v žilah zledeni.
233
(3ba sta eno: Amor in srce, tako kot vedel mislec je zapeti, in razdvojiti ju, je kot odvzeti razumu dušo, ki živi od nje.
Narava v dobri volji ju rodi: srce je doni, ki Amor vanj prihaja in v njem, gospod, počivajoč ostaja zdaj le za malo, zdaj za dolge dni.
Lepota ženske nas nato omami, začara nam pogled iu v dnu erca rodi nam željo: drago pridobiti.
In včasih dolgo v nas živi, duha ljubezni s svojo silo- v nas predrami. In isto zmore v ženski mož vzbuditi.
234
Prisluhnite zdaj vzdihom mojim — to, o srca blaga, usmiljenje veleva —; uepotešeni so, a vendar dneva ne bi prestal, če njih ne bi bilo;
saj te oči, četudi nehote, bi čestokrat na dolgu mi ostale; ne bi za drago se dovolj jokale in z jokoni potešile mi si*ce.
Pogosto culi boste jih klicati madonno mojo, ki odšla je v kraj, ki njena ga krepost je zaslužila;
v njih čez ta svet z besedo trpko kdaj
še ta trpeča duša bo tožila,
ker tu, brez nje, je morala ostati.
235
Kadar se spomnim —• o grenak spomin!  —
da ni več tu žene,
ki hodim zavolj nje potrt okoli,
srce vztrepeče mi od bolečin,
da cesto v svoji boli
si pravim: »Duša moja, čas je že,
da greš od tod; prekrute se mi zde
bridkosti, ki jih moraš še prestati
na svetu, ki ti mrzek je že zdaj.«
In Smrti si tedaj
želim; hotel bi mirno, sladko spati;
z ljubeznijo jo kličem: »Vzemi me!«
in nevoščljiv sem vsak^emu, ki umre.
In v vzdihih mojih plaho govori              >.
proseči glas srca,
ki Smrt roti, naj mi iz muk pomaga:
nje slednja mojih misli se drži
od dne, ko moja draga
je k svoji krutosti od tod odšla;
a radost nje lepote, ko s sveta,
ljudem izpred oči se je umaknila,
je v večnosti vzblestela: zdaj z močjo
ljubezni vse nebo
obžarja. Angeloan poslej delila
bo svoj bodreč pozdrav. Strme obstal
njih duh je, ko nje skromnost je spoznal.
236
Nesrečnež! Vzdihi mnogi, ki bude jih misli, v srcu tem gospodujoče, so etrli mi oči, ki — ugašujoče — pogleda tujega več ne vzdrže.
Bridkost kazale rade bi oči in rade bi bile solzam studenec; iii to so cesto, in trpljenja venec, spomin solza, okoli njih že rdi.
In misli vse in vzdihi vsi srce so s tako mi tesnobo že navdali, da brez moči je Amor, kajti strti
od krute boli, v dušo so vklesali madonne drage ljubljeno ime — in z njim besede težke o njeni smrti.
237