8        O vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.
O vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.
Piše dr. Ivan Žmavc.
človek, telesno in duševno bitje, ima fizične in psihične potrebe. Antropologija se ozira na celega človeka, v kolikor je človek individuum; obsega anatomijo, fiziologijo, zlasti pa psihologijo ali dušeslovje. Psihologija nas zopet vede k oni znanosti, ki se bavi s čini človeka in s smotrom njegovega bivanja. Zakaj človek živi? Kaj je njegov poslednji smoter? po katerem potu naj ta smoter doseza? Kako bodi hotenje in teženje človekovo, da neizogibno privede k najvišjemu smotru? — to so vprašanja, ki jim odgovarja etika ali morala.
Etika ali morala pa nima za predmet samo pojedinca; po-jedinec živi v obitelji, v občini, v družbi. Ko popisuje anatomija člene in ustroj človeškega telesa, fiziologija pa funkcije in opravke posameznih telesnih delov, onda popisuje analo-gično sociologija ustroj in opravilo členov družbe ter cele
o vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.        9
zamotane, in vender globljemu opazovalcu čudovito') sestavljene družbe. Ker pa človek v družbi nastopa kakor samozavestno delujoče bitje, mora v družbi etika imeti svoje mesto; i družba ima svoje etične smotre, ki naj harmonujejo z etičnimi smotri pojedincev: sociologija kaže nam tako na socijalno (družabno) etiko ali politiko, kakor jo je Aristotel razumeval in jo moderni politični ekonomi (Roscher^) i. dr.) razumevajo.
Ali že pri pojedincu nam anatomija in fiziologija kaže fizični proces: v fizikalnem oziru je življenje gibanje in menjava raznih snovij, da, življenje je sežiganje snovij, je ogenj, rečejo fiziologi. Jedoč, pijoč in dihajoč sprejema človek snovi va-se, ki se spreminjajo po mnogih procesih v različne sestavine in telo zopet zapuščajo; kakor neskončni vesmir (makrokosmus), tako je tudi mali in malenkostni svet (mikrokosmus) pojedinca večno gibanje in menjanje tvarine ter sile.
človek ima na tak način fizičnih potreb, da se mu vzdrži življenje; in vedno, že v primitivni obitelji — nekateri sociologi pravijo, v prvotni tolpi in čredi — bilo mu je skrbeti za uvete svojega fizičnega življenja, moral je gospodariti; in zgodaj se je razvil tradicijonalen nauk o praktičnem gospodarstvu ali o ekonomiji; stari Grki so pravila umnega gospodarstva, ki se tiče priproste in jednostavne obitelji, zlagali v praktično disciplino, ki sojo nazivali ekonomiko kakor nauk o hišnem (familijarnem) gospodarstvu, in pesniki (Ileziod) so takova pravila odevali s slaščico fantazije.
Ko se je pa družba razvila, ko so jedenkrat vzrasle cele skupine pojedinih obitelj, občin in dežel v jedno veliko celoto, morala je skrb za materijalne pogoje fizičnega centralizovanega življenja ove celote imeti v očeh celi ta veliki organizem; primitivna, priprosta ekonomika ni več zadostovala. Kakor je v duševnem oziru iz etike se rodila socijalna etika ali politika, tako se je razvila v fizičnem in gospodarskem oziru iz ekonomike ali familijarne ekonomije — na vso družbo, na vse ineščan-
') „So pa razločki darov, ali jeden je Duh. A vsakemu se daje razodetje Duha na korist. Sedaj so mnogi udje, a telo je jedno." 1. Kor. 12, 4 si. je geslo velikanskega (najbrž najboljšega nemškega) sociologičnega dela A. Schaffle: Bau und Leben des socialen Korpers.
^) V glavnem svojem delu: System der Volkswirtschaft.
10       o vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.
stvo, na vso državo (770>.i.T:iy.) ozirajoča se ekonomilca: politična ekonomija, kakor se tudi dandanes ta nauk jako primerno zove (Politična ekonomija, narodno gospodarstvo, v nemščini: Volkswirtschaftslehre, politische Okonomie, Nationalokonomie, pomenjajo jedno ter isto z malimi razlikami).
Kakor pa v človeku ni telesa brez duha, niti duha brez telesa, tako tudi v družbi ne more biti (izičnega brez duševnega,  niti duševnega  brez  lizičnega; dalje tudi ne fizičnih potreb brez duševnih, in ne duševnih potreb brez fizičnih; z drugimi besedami: ni ekonomike brez etike, kar se elementov človeške družbe tiče, in ni politične ekonomije ali narodnega gospodarstva brez socijalne etike ali politike glede na veliko družbo.   To je povdarjal posebno Aristotel, kateremu je politična ekonomija bila samo pomožna, nekako postranska veda politike, katero je  smatral za vrhunec vse filozofije in znanosti. Vendar ni nikoli zanemarjal fizičnega temelja in pogoja duševno in etično vsovršene družbe, ako-ravno bi se komu, čitajočemu njegovo prekrasno »politiko«,') zdelo, da  zaničuje  fizičnega delavca ali celo trgovca. Tudi srednjeveški  duševni orjak  Tomaž  A k vinski  nikakor ni preziral ekonomičnih uvetov velikega socijalnega življenja, kar se iz tega razvidi, da se je intenzivno bavil z gospodarskimi vprašanji v svojih komentarjih k Aristotelovi »etiki« in »politiki«, pa tudi v svojem največjem bogoslovnem delu, v »sumi teologični«; 2) krivo se sv. Tomažu očita — kakor to stori večina modernih političnih ekonomov — da nima za narodno gospodarstvo nobenega pravega smisla; ako se kedaj nekoliko rezervirano izrazi o vrednosti zlasti trgovskega stanu, ima k temu oni vzrok, ki ga je imel že njegov učitelj Aristotel: on vidi v gospodarskem  boju veliko strastij in  poželjivosti (concupiscentia), in te seveda biča; dalje ima pa na umu, oso-bito v »sumi teologični«, etično dovršenega kristjana (meniha), ki se ravna po treh evangeljskih nasvetih, in takemu je seveda '
') Aristotelova ,,politika" ima še zmirom svojo znanstveno in praktično veljavo; na Angležkem ni izobraženega politika, ki ne bi bil proučil tega prekrasnega in lahko umljivega dela; sploh spada „pohtika" k „sto-tini najboljših knjig" katere bi moral vsak naobraženec poznati.
^) Gl. drugi oddelek drugega dela (II. II. q. 77 in 78 o trgovini in o obrestih.)
o vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.       11
skrb za bogastvo in denar nel^aj poniževalnega. Kdor se hoče prepričati, kako trezno je Tomaž iz Akvina mislil v gospodarskem oziru, naj ne pozabi prečitati njegovega prekrasnega spisa »de regimine principum.« V kaki tesni zvezi je imetek ter morala, ekonomija in politika, se ne da lepše reči, kakor je napisal Tomaž v tem spisu II. c. 7: »Čednosti in delovanja . . . ne more biti brez denarja, kakor ni kovač brez svojega orodja.«
Kakor nista Aristotel in Tomaž prezirala materijalnih pogojev človeške družbe, tako narobe ne prezirajo vsi boljši politični ekonomi našega veka etičnih smotrov te družbe; Ro-scher, Schmoller, Adolf \Vagner, Schiiffle i. dr. naglašajo, da ne more biti politične ekonomije brez politike ali socijalne etike, da je in ostane človek etično bitje.
Tako se veliki misleci vedno strinjajo, akopram nekateri izhajajo iz jedne — Aristotel, Tomaž i. dr. od ideologične in filozofične — drugi od nasprotne — moderni od materijalne in gospodarske — strani človeškega in vesoljnega sostva (Sein). Kajti neskončni so problemi in neskončne so resnice; naposled se pa vendar rezultati končnega umovanja človeškega duha o velikih istinah koncentrujejo in kristalizujejo okoli malega kristala nam evidentnih in pristopnih resnic.
To veselo dejstvo najdemo tudi, ako primerjamo razglabljanja velikih mislecev v teku stoletij glede na osnovni pojem politične ekonomije, glede na vrednost in ceno imetka (Gut); da, do česar so prišli moderni teoretiki po velikih ovinkih, po težavnem lastnem razmišljevanju, najdemo že pri Aristotelu v čudoviti prikupni prostosti. Seveda, Aristotel vseh temeljev socijalnega gospodarstva ni analizova do dna, kakor to dandanes moramo; ni imel niti takove družbe pred seboj, kakor dandanes mi v njej živimo; vendar je pa bistvene pojme lepše in koreniteje tolmačil nego mnogi moderni ekonomični teoretiki, lepše tudi nego stavljeni in res veliki učenjak Marx v našem stoletju. V naslednjem se bomo radi tega ozirali v prvi vrsti na osnovni pojem politične ekonomije, kakor ga je ustalil Aristotel in po njem Tomaž; videli bomo, da novejši učenjaki niso mogli dosti dalje in globlje poseči, kar se teh prvih in glavnih principov tiče (o celoti politične ekonomije tu ne govorim). Če razumemo te
12       O vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.
Aristotelove principe, razumemo teoretični fundament i modernega narodnega gospodarstva.
* * *
Velikanska je v naših časih gospodarska organizacija po vsej zemlji. Sicer je v histeriji veljal vedno, pa vendar nikoli ne v takovi meri kot dandanes izrek: denar sveta vladar, ali, kakor je kardinal in diplomat Richelieu dejal: finance — Arhimedova točka; zato je pa finančna veda za nas važna še dosti bolj, nego je bila za naše praočete; Avstrija ne bi bila 1866 od Prusov pobita, ko ne bi trpela na kroničnem finančnem deficitu, pripominja Roscher v »Sjstem der Volksvvirtschaft« (I. str. 40.).
V gospodarskem razvoju tekmujejo narodi in države med seboj, vsa trezna moderna politika obstoja malone skoro v tem: kako produkcijo dvigati, odjemališča za blago si dobivati in kako prisvajati moč nad deželami?
Naravno je torej, da se je razvila posebna znanost, katera se bavi z gospodarskimi vprašanji, do visokega vrhunca popolnosti; da, na naših avstrijskih pravoslovnih fakultetah je narodno gospodarstvo skoro jedino znanstveni predmet, ker se politična ekonomija res po znanstveni metodi bavi z vzroki raznih gospodarskih pojavov in izvaja iz nekaterih principov brezbrojne ekonomične prikazni.
Jeden takovih elementov je pojem vrednosti in cene, na
katerega se gradi cela politična ekonomija.
* * *
Naslednje vrstice mogel bo z zanimanjem zasledovati oni, ki ima že gotove nazore o politični ekonomiji; naši pravniki jih seveda imajo, osobito, ker imamo na avstrijskih fakultetah dokaj dobrih učnih sil (K. Menger, Bohm-Ba\verk, Philipovich, AVieser i. dr.). Ker se pa utegne — in potrebno je — tudi marsikateri nepravnik zanimati za velevažno našo vedo, navedem v orijentacijo nekaj literature.
Najbolj popularni so dandanes v širjih masah marxistični politični ekonomi; akopram so jednostranski, ipak dobro služijo. »Klasiki« so Marx, Engels, Lassalle; njih nauke dobro razlaga K. Kautsky v popularno pisanih knjižicah: »K. Marx' Oeko-nomische Lehren«, »Erfurter Programm«, »Der Parlamenta-
o vrednosti in ceni, temeljnem pojmu politične ekonomije.       13
rismus, Volksgesetzgebung und Socialdemokratie.a Kritično o marxismu piše avstrijski ex-minister A. Schaeffie v delcu, ki ga posebno priporočam: »Die Quintessenz des Sozialismus«, in Masaryk: »Otazka socialni« (Vprašanje socijalno, tudi v nemškem prevodu).
Z objektivnega stališča razmotriva na kratko glavne probleme ekonomične med drugimi Korner v delcu »Grundrisse der Volkswirtschaftslehre« (Dunaj 1898); velika dela o tej stroki so spisali nemški izborni učenjaki in profesorji: Ad. Wagner, Lehrbuch der politischen Oekonomie; Roscher, System der Volkswirtschaft; SchmoUer i. dr. Iz tako zvane avstrijske (dunajske) šole imenujem: K. Menger, Grundsatze der Volkswirt-schaftslehre; Philipovich, Grundriss der politischen Oekonomie.
Kot leksikalno delo je za vsakega veščaka in znanstvenega politika neobhodno potreben: Handworterbuch der Staats-wissenschaften (Conrad-Elster - Lexis-Loening), ki uprav v 2. iztisu izhaja; temu podobno, a manjše in cenejše delo je: W6rterbuch der Volkswirtschaft von Elster; dober je dalje v katoliškem smislu redigovani Staatslexikon (der Gorresgesell-schaft).
Iz slovanske literature bi se dalo veliko navesti; Rusi imajo neverjetno veliko v tem oziru; ali v Avstriji ruskih avtorjev dobiti ni, in jaz sam nisem čital razen nekaj referatov o velikih ruskih delih. Med Cehi pišejo Braf (profesor politične ekonomije), Kaizl (narodni hospodafstvi, iinančni veda), med Hrvati Lorkovič (Počela političke ekonomije 1889), med Srbi Vujič (Narodna ekonomija, ki jo jako hvalijo).
Kdor se hoče na čisto praktičen način z modernim svetovnim gospodarstvom seznaniti, naj si priskrbi »Maier-Roth-schild, Handbuch der gesammten Handelsvvissenschaften«, ki je v prvi vrsti namenjen za trgovce — in tudi pri nas Slovencih je treba, da bomo imeli ne samo kramarje, ampak svetovno izobražene trgovce — in »Maiers Handelslexikon.«
Kar se znanstvenih revij tiče, je nam najbližnja izvrstno urejevana »Zeitschrift fur Volkswirtschaft, Socialpolitik und Verwaltung« (Bohm-Bawerk, Plener, Inama-Sternegg).
Razumen politik, ki hoče zasledovati javne pojave, baviti se ima posebno z rezultati statistike; vsako ministerstvo izdava
14 Javnost pridobninskih registrov.
svojo statistiko; splošne rezultate zgrinja v celoto glede na Avstrijo »Oesterreichisches statistisches Handbuch, herausgo-geben von der statistischen Central-Commission«, kot knjiga pa glede na vso zemljo »Kolb, Statistik der Neuzeit«. O velikanskem birokratičnem in upravnem aparatu v moderni državi . se dobi nekak pojem, ako se pregleda n. pr. avstr.: »Hof- und Staats-IIandbuch.«
Hočejo li Slovenci aktivno udeleževati se politike, morajo merodavni politiki dobro poznati velikanski svetovni in speci-jalno državni gospodarski pristroj; le na tak način more parlament in njega slovenski oddelek biti važen in uvaževan faktor pri določevanju usode ljudstva. (Dalje prih.)