LETO XV. ST. 23 (698) / TRST, GORICA ČETRTEK, 24. JUNIJA 2010 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCU E - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY WM NOVI GLAS IE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Igor Gregori V pričakovanju Božiča... Ali je res, da Demokratska stranka ne bo jedla "panettona"...? Odgovor na to dokaj italijansko - celo tržaško zveneče vprašanje, ki smo ga po potrebi pretvorili v slovensko različico, je ključnega pomena zato, da kot slovenska narodna skupnost razberemo politične dinamike, v katerih se bo odvijala naša usoda. Slovensko manjšinsko volilno telo je namreč za zdaj še monolitno privrženo levosredinski opciji ne glede na to, ali glasuje na krajevni ravni za Demokratsko stranko ali za Slovensko skupnost. Kadri stranke lipove vejice -kot je nekoč dejal njen deželni tajnik Damijan Terpin - so v času prepričali svoje volilce, da je delovanje stranke znotraj levosredinskih koalicij pozitivna varianta. Čeprav je bilo sodelovanje med SSk in DS mestoma nelahko, sobivanje v istih koalicijah pa včasih celo mukotrpno, se je v letih kristaliziralo prepričanje, da je leva stran postala naravno okolje, od katerega bo slovensko etnično telo v Italiji lahko največ pridobilo. DS pa je od svojega nastanka dalje plula brez konkretnega krmarja, žela je same volilne neuspehe, drugega za drugim: podporniki leve strani so se iz dneva v dan zaradi očitnih dejstev prepričali, da v Italiji ni več prave opozicije, kar morda navsezadnje ni dobro niti za večino... Kaj pa, ko bi DS ne bilo več? Na to dejstvo so opozorili nekateri predstavniki SSk na slavnostni seji, ko so počastili 35-letnico prvega deželnega kongresa stranke v Devinu. Vprašanje je ključnega pomena za celotno manjšino, morda pa še v najmanjši meri ravno za SSk, ki je kljub raznim zavezništvom v levih logih znala ohraniti določeno politično avtonomijo, venomer pa popolno ideološko svobodo. Kaže vendar, da bo potop že itak krhke ladje LD, na katerega nekateri že opozarjajo, načel obdobje drugačnega razmišljanja in sprejemanje takšnih logik, kakršnih manjšina doslej - razen nekaterih izjem - ni še vstavila v svoj izbor političnih izbir. In to zaradi objektivnih razlogov. Iskanje zavezništev izven levosredinskih krogov bi se nekoč zdelo celo bogokletno, danes pa si taka varianta polagoma utira pot bodisi v razmišljanju nekaterih manjšinskih predstavnikov, ki se ne prepoznavajo v ideoloških temeljih, iz katerih je zrasla SSk (in obenem SSO), bodisi pri kadru same lipove vejice. Podpiranje vladajoče garniture ne glede na to, kateri opciji pripada, je že zdavnaj načelo italijanske narodne skupnosti v Sloveniji, k temu prepričanju se nagiba tudi evropski poslanec SVP Herbert Dorfmann. Čas je torej, da se enkrat za vselej poglobimo v ključna vprašanja, kaj pomeni manjšina, kakšni so njeni interesi in kako jih udejanjiti. Odgovore bo treba dobiti čim prej in to ne glede na usodo DS, saj bo predvideno krčenje italijanskih prispevkov prihodnje leto popolnoma preobličilo podobo naše narodne skupnosti v Italiji: politično lobiranje v prid manjšini bo moralo zato odpraviti dosedanje toge vzorce ter v mejah političnega in hkrati narodnega dostojanstva iskati dialog tudi z drugimi opcijami, katerih smo se do sedaj za vsako ceno otepali. To zato, da bomo za Božič vsaj mi ugriznili v pošteno rezino "panettona". GORICA | Deset let Skupnosti družin Sončnica Da bi se vedno obračala k soncu! S krajšo, a prisrčno slovesnostjo in mašo v zahvalo za deset let pestrega delovanja, ki je obrodilo bogate sadove, so člani goriške Skupnosti družin Sončnica v soboto, 19. junija, obeležili prvo okroglo obletnico društva. "Spominjam se, da so pred desetimi leti v Kulturnem centru Lojze Bratuž cvetele lipe prav tako kot danes", je v Domu Franc Močnik uvodoma povedala predsednica Ani Saksida, ko je obudila začetke društva. Ko so tedaj izbirali njegovo ime, so imeli v mislih tudi Skupnost mladih družin; ker pa so z optimizmom gledali daleč, so se odločili za Sončnico, rastlino, ki ima posebno simbolno moč. Pri ustanovitvi so jim bile najdražje svetinje slovenstvo, druženje in ljubezen do družin. Vse to naj se ohrani tudi v prihodnje z upanjem, "da bo čez nadaljnjih deset let med nami tudi kakšen vnuk", je sklenila predsednica. Na uradnem slavju, ki se ga je udeležila tudi občinska svetnica Marilka Koršič, je nato imela priložnostni govor nekdanja predsednica Mirjam Bratina. Na prehojeno pot društva, ki je bilo ustanovljeno 13. junija 1999, "smo lahko ponosni". Družina namreč danes doživlja hudo krizo, razpad družine pa pomeni tudi razpad družbe. Kot je zapisal naš urednik Jurij Paljk, ki ga je govornica citirala, vsa ta dejstva "govorijo o počasni, a gotovi smrti družine in o tem, da je Evropa obsojena na smrt”. Kljub črnogledim napovedim pa Sončnica le verjame v moč in pomen družine. "Prepričani smo, da je za vsakega človeka najdragocenejše, kar ima, prav družina in družinsko življenje". Nastanek društva je 1.1994 spodbudi- e i lo mednarodno leto družine. Zakonska skupina, ki je že več let delovala v Gorici, je tedaj organizirala dvodnevno srečanje. Sledile so še druge pobude, ki so privedle do nastanka društva. "Vodili sta nas zagnanost in želja, da bi zgradili med seboj tesnejše prijateljske vezi, poglobili zakonske odnose in si pomagali pri vzgoji otrok". Poimensko je nato Mirjam Bratina omenila člane prvega in naslednjih odborov, ki so s požrtvovalnostjo in delavnostjo pripomogli k temu, da se je društvo lepo razvilo. Po toplem aplavzu je ugotovila, da se je skupnost družin uveljavila v našem prostoru in popestrila ponudbo na vzgojnem področju. Omenila je vzgojna predavanja, dneve družine, poletna središča, izlete po Sloveniji, najrazličnejše tečaje, debatne večere, duhovne obnove, sodelovanja z drugimi društvi, družabna srečanja itd. "Gotovo pa je bila največja pobuda in prvi sad dolgoletnih načrtov skupnosti Sončnica ust-novitev Mladinskega doma kot odgovor na vse bolj nerešene socialne potrebe slovenske manjšine". Njegovi pobudniki so sicer imeli širše načrte o ustanovitvi socialne zadruge, zaradi spremembe zakonodaje pa žal ni prišlo do tega širjenja. "Zaradi zasedenosti večine odbornikov, skrhanja ali ohladitve medosebnih odnosov" se je Sončnica v zadnjih letih soočila s krizo delovanja, pomanjkanjem novega elana in pasivnostjo nekaterih članov. /stran 14 Foto DPD Podporna naročnina! Uprava Zadruge Goriške Mohorjeve je na svoji zadnji seji sprejela sklep, da uvede tudi podporno naročnino za naš tednik, ki bo znašala sto evrov letno. Gre za še enega od ukrepov, s katerimi skušamo vsi pripomoči, da bi Zadruga dosegla ob koncu leta vsaj znosenprimanjklaj, če že ne željenega izenačenja stroškov s prilivi. V upanju, da nas boste razumeli in podprli, Vam iskreno sporočamo, da krčimo vse možne izdatke na vseh ravneh in pri tem pazimo, da kakovost našega tednika ne bi padla! Iskrena hvala za podporo in razumevanje! Pogovor Nekdanji predsednik SSO Sergij Pahor je spregovoril o politiki Slovensko kulturno gospodarske zveze Deželni finančni rebalans naj upošteva tudi potrebe slovenske manjšine Igor Gabrovec posegel v pristojni komisiji Premetenost italijanske diplomacije Načrtovani projekti v Tržaškem zalivu in Slovenija Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je na nedavnem zasedanju 6. stalne komisije deželne skupščine, ki je obravnavala osnutek finančnega rebalansa, poudaril potrebo, naj Dežela vsaj delno refinancira Sklad za slovensko manjšino in postavko v korist obeh krovnih organizacij. V svojem posegu je Gabrovec spomnil, da je bila v deželnem finančnem zakonu decembra lani popolnoma izničena edina finančna postavka, ki jo je naša Dežela iz lastnih skladov namenjala slovenski manjšini. V J Ostalo je le prekladanje denarja, ki prihaja iz Rima. Izničenje deželne finančne postavke je naše organizacije, društva in ustanove stalo 200.000 evrov. Prav tako sta v deželnem finančnem zakonu obe krovni organizaciji utrpeli znižanje prispevka za delovanje za skupnih 50.000 evrov. Deželni svetnik Gabrovec je navzočega odbornika Mo-linara spomnil, da je v teh mesecih že večkrat Foto lu nakazal možnost, da bi deželna uprava v tem letu vsaj delno popravila navedene krivice. Zato bo predstavnik Slovenske skupnosti s kolegom Kocijančičem uskladil nekaj konkretnih pobud v to smer. I. Gabrove« zastopnik Dežele na pomembnem obenem zboru Deželni svetnik SSk Igor Gabrovec je zastopal Deželo na občnem zboru Agencije za lokalno demokracijo iz Brtonigle (Hrvaška), ki je bil letos na Tržaškem. Furlanija Julijska krajina je že približno 10 let včlanjena v mednarodno nevladno Združenje za lokalne demokracije, ki je nastalo na pobudo Sveta Evrope. Gre za ustanovo, ki spodbuja razvoj mednarodnega sodelovanja, medetnični dialog, kulturo demokratičnega in aktivnega državljanstva, promovira enake možnosti in vključevanje mladih ter usklajen gospodarski razvoj. Srečanje Banovcev z vodstvi SS0 in SKGZ Pogovor je bil o regulacijskem načrtu V prejšnjih dneh se je delegacija Banovcev srečala z vodstvi krovnih organizacij in občinskimi svetniki. Na sestanku so bili prisotni za krajane Neva Husu, Walter Ban, Pavel Vidau, Guglielmo Husu, predsednik jusarskega odbora in Peter Malalan, predsednik Slovenskega kulturnega društva Grad, za krovni organizaciji Drago Štoka (SSO) in Ace Mer-molja (SKGZ), občinski svetniki Iztok Furlanič, Igor Švab in Stefan Ukmar ter predsednik rajonskega sveta Marko Milkovič. Na sestanku je bil prisoten tudi novoizvoljeni zastopnik slovenske manjšine v občinsko okoljsko-krajinsko komisijo Peter Sterni. Pogovor se je nanašal na novi občinski regulacijski načrt, ki med drugim predvideva novo naselje na območju od leta 1995 opuščene vojašnice. Krajani so ponovno izrazili nasprotovanje novim gradnjam, ki bi popolnoma spremenile območje. Nakazali so okolju bolj prijazno rešitev, saj bi poleg stavb, ki bi ostale kot spomeniško zaščitene, vse ostalo spremenili v park in v ta namen so zbrali 1.600 podpisov, ki so jih priložili skupno z ugovori proti novim gradnjam kot tudi s prizivi tako na predsednika republike kot na Deželno upravno Na dnu... SE PISE ISPIT ALI IZPIT? EZAME, INJORANTE! sodišče. Občinski svetniki so poudarili, da so v sami večini veliki pomisleki na celoten načrt, saj se ne ve, kdaj se bo začel postopek razprave v občinski urbanistični komisiji, ki bo morala pregledati več kot 1000 ugovorov in pripomb. Prav tako se ne ve, kako je Občina odgovorila na 18 obvezujočih pomislekov deželne uprave regulacijskemu načrtu, in to kljub temu, da se predvideva možnost dokončne odobritve do konca meseca julija, a se obravnava v občinski komisiji sploh še ni začela in se tudi ne ve, kdaj je predvidena prva razprava. Poudarjeni sta bili seveda podpora krajanom in obveza, da bodo svetniki sproti obveščali prebivalstvo o poteku celotnega postopka in o vseh morebitnih akcijah, ki bi jim sledile, kot tudi o prisotnosti samih krajanov na sejah občinske komisije. Predsednika krovnih organizacij, ki sta krajanom izrazila vso solidarnost in bližino, sta obenem izrazila upanje, da bi Občina sama uvidela nesmotrnost novih gradenj in bi tako preprečil vse že napovedane sodne prizive krajanov, saj so sodni postopki zelo dolgi in tudi rezultati večkrat nepredvidljivi. Tak načrt, ki predvideva črtanje zazidljivosti manjših površin in zazidljivost na tako imenovanih strateških območjih, kot je območje Banov in Padrič, ni nič drugega kot velika gradbena špekulacija na račun domačega prebivalstva in celotnega kraškega območja, ki je v preteklosti že plačalo visok davek zaradi gradenj raznih infrastruktur. Pozornost medijev in diplomatskega delovanja Italije in Slovenije v zvezi z načrtovanimi energetskimi projekti v Tržaškem zalivu se je v zadnjem obdobju v glavnem omejila na obalni uplinjevalnik v Žavljah in nekako obšla ostala dva objekta, in sicer plinski terminal na morju sredi zaliva v neposredni bližini slovenske meje na morju (omenja se razdalja petsto metrov) ter podmorski plinovod med Žavljami in Gra-dežem oziroma izlivom Soče v morje, čeprav so vsi navedeni načrti tehnično in politično povezani. Zamisel taktike ločenega obravnavanja je domislek italijanske diplomacije, da bi tako laže izpeljala svoj globalni načrt glede na močne pomisleke sosednje Slovenije na vse tri omenjene načrte. V tem okviru je treba namreč razumeti izjave italijanske ministrice za okolje Prestigiaco-mo ob koncu nedavnega srečanja s slovensko stranjo v Trstu, da je postopek o okoljskih vplivih za žaveljski plinski terminal za Italijo končan. Le ministrstvo za infrastrukture in še nekatera druga ministrstva morajo še opraviti predvidene postopke za pridobitev gradbenega dovoljenja. To stališče je potrdil tudi italijanski predstavnik na srečanju skupine italijanskih in slovenskih tehničnih strokovnjakov prav tako v Trstu, na dnevni red katerega je bila vključena proučitev tudi slovenskega državnega pristaniškega načrta Luke Koper. Italijanska stran je s tem hotela povedati, da povezuje stališče italijanske strani do širitvenega načrta koprske luke z ustreznim stališčem Slovenije do italijanskih načrtov v Tržaškem zalivu. Glavni slovenski mediji, predvsem tiskani, so vlado dokaj kritično opozorili ne samo na skorajšnje pristajanje Slovenije na organsko povezavo pogajanj o celotni plinski bazi v Tržaškem zali- vu s širitvenim načrtom koprskega pristanišča za navadne pristaniške dejavnosti. Opozicijska demokratska stranka (SDS) je prikazovanje italijanske strani, da so pogovori s Slovenijo o plinskem terminalu v Žavljah za Italijo končani, opredelila za samovoljno, zato opozicija zahteva izredno sejo državnega zbora, na kateri naj vlada pojasni svoje stališče do omenjenega ravnanja italijan- ske diplomacije. Slovenska vlada je prek svojega predsednika Boruta Pahorja pojasnila, da bo Slovenija v primeru ugotovitve negativnih okoljevarstvenih vplivov, ki niso skladni z evropskimi pravili, vložila tožbo zoper Italijo in si zato jemlje potreben čas, da nekatere zadeve glede plinskih terminalov poglobi in na to opozori italijansko stran. Istočasno je pripravljena se pogovarjati še naprej z Italijo, da se odreče spornim projektom ali da jih ustrezno popravi in prilagodi evropskim direktivam. Po Pahorjevih besedah plinska terminala na obali v Žavljah in oni na morju (t. i. off-shore) absolutno nista sprejemljiva ob sedanjem stanju stvari. Značilno je tudi postopanje španske multinacionalke Gas Natural, ki stoji za načrtom plinskega terminala pri Žavljah. V zadnjem času je priredila v Trstu dve srečanji, namenjeni predstavnikom podjetnikov in drugih gospodarskih operaterjev, na kateri pa ni- Povejmo na glas so povabili predstavnikov tiska in drugih medijev. Po drugi strani pa je ista družba dala objaviti v tržaškem italijanskem dnevniku II Piccolo kar dve celotni strani o delovanju njenih uplinjevalnikov ob zmanjševanju pomembnosti zadevnih škodljivih vplivov na narodno okolje in ljudi. Iz navedenega se da sklepati, da se pripravlja še na druga soočanja s problematiko uplinjevalnikov s posebnim ozirom na onega, ki ga želi zgraditi v Tržaškem zalivu. Po zadnjih vesteh naj bi med Slovenijo in Italijo na vladni ravni potekala diplomatska dogovarjanja o celotnem sklopu vprašanj, povezanih s problematiko gradnje uplinjevalnikov v Tržaškem zalivu in plinovoda proti Gradežu ter slovenskega načrta o širitvi koprskega pristanišča, da bi se končno vsa zadevna vprašanja rešila globalno na osnovi obojestranskih koristi. O tem naj bi govorila oba premierja, Berlusconi in Pahor, na nedavnem diplomatskem srečanju v zvezi s poravnavo znanega spora med Libijo in Švico, na katerega so bili povabljeni predstavniki vseh držav evrskega območja. Sam predsednik slovenske vlade Pahor je sredi prejšnjega tedna po seji vlade povedal, da potekajo razgovori o omenjeni tematiki. Govori se, naj bi Slovenija pristala na gradnjo kopenskega uplinjevalnika v Žavljah, Italija pa naj bi odstopila od gradnje plinskega terminala sredi Tržaškega zaliva. Na tej osnovi naj bi Slovenija ne vztrajala pri tožbi pri Evropski komisiji, Italija pa bi umaknila svoje pomisleke v zvezi s širitvijo Luke Koper. Alojz Tul Dan samostojnosti in senca arbitraže Morda se zdi pretirano, a letošnji Dan osamosvojitve Slovenije je hočeš nočeš tudi v znamenju referenduma o arbitražnem sporazumu. Vsa zgodba okrog referenduma in Dan proglasitve samostojnosti sta si namreč v posebnem kontrastu, ob katerem ne moremo biti preveč zadovoljni. Kot je znano, je skupščina Slovenije 25. junija 1991 proglasila samostojnost in neodvisnost svoje države in to na podlagi plebiscita, ki je bil izveden pol leta prej, točneje 23. decembra 1990. "Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država"?, so bili vprašani volilciin odgovor je bil dvakrat izjemen. Najprej zaradi volilne udeležbe, ki je dosegla 93,2% volilnih upravičencev, potem pa zaradi pritrdilnega odgovora skoraj 95% tistih, ki so prišli na volišče, kar je pomenilo 88,5% vseh volil-cev. Plebiscit in proglasitev samostojnosti je uresničila vlada Demosa, kar je zgodovinska zasluga, ob katero se ne velja spotikati. Dejstvo je, da je po osamosvojitvi zaživela demokracija in je Slovenija postajala vse uspešnejša ter bila slednjič sprejeta v polnopravno članstvo Evropske unije s pomembnim vstopom v območje evra, da ne govorimo o pomenljivem evropskem predsedovanju. Toda že prej ali istočasno so se pričeli kazati znaki tistega procesa, ki daje vse večji pečat tudi drugim državam razvitega sveta: vse močnejša vloga kapitala oziroma tistih lastnosti kapitalizma, ki brez zadržkov potiskajo v prvi plan zgolj enostranski ekonomski vidik in hladno računico trga. Globaliza- cija je omenjene lastnosti kapitalizma silovito podčrtala, kar ima med drugim za posledico vse večjo razdaljo med politiko in ljudmi, se pravi volilci. Posledica tovrstne razdalje je skrajno nezdrava omrtvelost javnega mnenja v odnosu do vsega, kar se dogaja. Kot bi ljudje začutili, da na bistvene dogodke ni mogoče več kot toliko vplivati, poleg tega pa prihajajoča kriza ne dopušča nekoristnega tratenja energij. In tako je udeležba na nedavnem izjemno pomembnem referendumu o arbitražnem sporazumu znašala le 42,3%, potem ko nikakor ni jasno, kako je Hrvaška vsilila možnost novega začrtovanja mej, ki so bile v nekdanji Jugoslaviji med republikami vendar določene. Celotna zadeva je Hrvaško strnila, Slovenijo pa politično in volilno razpolovila. Žal pa je problem mnogo globlji in ni v tem, kot se je sprva zdelo, da Slovenci niso mislili na mejo, pač pa na spopad med Pahorjem in Janšo. Problem je v tisti krepki polovici volilnih upravičencev, ki so ostali doma, kot bi hoteli reči: dajte nam že enkrat mir s to Hrvaško, napravite mejo, kjer hočete, samo dajte nam mir. Kako velikanska razlika med zavzetostjo pri proglasitvi samostojnosti pred skoraj dvajsetimi leti in referendumom o arbitražnem sporazumu! Upati je, da je takšno stanje v matični domovini le začasno in da Slovenija ne bo dopustila, da bi vrednote Dneva samostojnosti zbledele v tisti zgodovinski spomin, ki se ničesar ne spominja. Janez Povše mamili Sergij Pahor "Nesporno je, da doživljamo krizo" Seja izvršnega odbora SKGZ v aprilu (tako smo brali v Primorskem dnevniku 27. 4.) je bila v celoti posvečena slovenski narodni skupnosti v Trstu, odnosom SKGZ/SSO, financiranju manjšine, združevanju organizacij, enotnemu zastopstvu ipd. Vsa razprava se zdi naperjena proti stranki SSk in SSO-ju, ki da zavračata sodelovanje in združevanje, ki ga ponuja SKGZ. Vi ste bili dolga leta med vodilnimi in vidnimi člani SSk in SSO, ste tudi vidni predstavnik kulturnega, političnega in družbenega življenja v naši skupnosti. Dolgo let ste sodelovali v nekdanji Enotni delegaciji, bili ste na številnih pogajanjih in deset let ste bili predsednik Sveta slovenskih organizacij. Razmere torej poznate zelo dobro, zato bi vam postavili nekaj vprašanj v zvezi s problemi in očitki, ki jih na naše organizacije naslavlja SKGZ. SKGZ trdi, da bi bilo treba finančna sredstva in podpore, ki jih prejema naša skupnost iz javnih sredstev, deliti drugače. Trdi, da delitev, kot se je uveljavila po letu 1990, ni pravična. Kaj mislite o tem? SKGZ tudi trdi, da ima v svojih organizacijah več zaposlenih. Sedanji manjšinski trenutek gotovo ni tak, da opravičuje notranje polemike in razhajanja, ki smo jim priča v naših medijih. Da doživljamo krizo, je nesporno, probleme imamo vseh vrst, sicer pa vsaka manjšina ima probleme, je nekako vedno v krizi, dokler pač ostaja manjšina, zato je na primer vsaka naša hotena podobnost z Južnimi Tirolci povsem nerealna. Zakaj je tako, je odveč dokazovati, kakor je nerealno danes razmišljati o neki namišljeni enotnosti slovenske manjšine v Italiji. Ta manjšina ni bila nikoli enotna. Tudi "edinjaštvo" pod Avstrijo, ki bi hotelo biti za mnoge končni cilj, model in vzor, ni nikoli povezovalo vseh komponent slovenskega življa na tem kosu zemlje, kjer danes živi slovenska manjšina: Tržačani smo imeli svoj model (pri katerem skrajna levica ni bila zraven), Goričani dokaj drugačnega in Benečani spet zelo drugačnega, če ne drugega zato, ker so živeli ločeni od ostalih dveh komponent. In tako smo tudi danes, bodisi zaradi zgodovine bodisi zato, ker hočemo biti samostojni, ločeni po taborih, čeprav ideološko-politično ne več tako krvavo skregani med sabo, kot je to še bilo povsem na- ravno in za vse sprejemljivo v polpretekli dobi. Za nekatere je to bilo kar zelo prav, čeprav je bilo še tako škodljivo. Morda se komu toži po tistih časih, zato znova lebdijo nad nami te polemike, sicer neizpete, ker so v ospredju gmotna vprašanja. Sedanje naprezanje SKGZ-ja glede spremembe delitve javnih prispevkov za financiranje delovanja manjšinskih organizacij je bilo pravzaprav pričakovano in veliko vprašanje je, ali ni to le izraz težnje/želje po monopolu, ki ji je v preteklosti dal prednostni položaj. Nekateri znaki utemeljujejo ta sum, čeprav ne mislim, da bi bili za tem ideološki nameni. Danes je vse tako politično megleno, da se ozadje ne vidi prav dobro... vodilna vloga pa vleče, a taki monopoli danes zares niso več sprejemljivi. SKGZ govori o težavah, ki jih ima s kulturnimi domovi in z njihovim vzdrževanjem. Kaj pa druge nepremičnine? Kako je sploh z vprašanjem družbene imovine, ali še obstaja? O tem se je včasih govorilo na tako imenovanem drugem tiru - kaj je ta drugi tir? Ko smo z veliko dobre volje pristopili k reševanju Primorskega dnevnika (TKB je takrat bila že zavožena in je vlekla za sabo ves sistem Saftija), smo se vsi seveda spraševali, kaj seje od tistega silnega premoženja, ki se je vrtelo okoli SKGZ, sploh rešilo ali kaj bi se dalo rešiti. Takrat smo hoteli vedeti, biti informirani o tako imenovani družbeni lastnini. To ni bila lastnina zasebnikov (čeprav je bilo več slamnatih mož), če smo torej zahtevali informacije, smo to počeli popolnoma upravičeno (kakor so informacije upravičeno terjali tudi mnogi iz vrst SKGZ-ja, a do danes niso bili uslišani). Toda takrat je dnevnik terjal nagle odločitve in sklepe, zato smo pristali na to, da se o zadevi pogovarjamo ločeno: prvi tir je bil dnevnik, drugi pa vse ostalo. Na prvem tiru je vlak hitro zvozil, drugi pa je ostal... mrtev. (Takrat smo dajali tudi osebna jamstva na banki, spominjam se, da sem se prvi javil in na banki so me gledali kot redko žival...) Še nekajkrat smo se sestali za drugi tir, toda bilo je, kot bi govorili z gumijastim zidom, slamnatim možem pa ni bilo prav nič nerodno, ko niso znali odgovoriti. Govorili smo različne jezike. Še zdaj ne vemo, kaj se je za vsem tem skrivalo in kdo to preostalo družbeno lastnino danes upravlja brez takega ali drugačnega vtikavanja in nadzora, govorice sicer krožijo, o TKB se baje piše nova knjiga, ki naj bi vse razložila (kaj? se ne ve, ali da so bili krivi upravljalci ali pa morda demokratizacija Slovenije ali morda tajne službe?...). Danes se ustanavljajo nove finančne družbe in prodajajo nepremičnine in se v manjšinskih ustanovah še ponavljajo izgube, a v javnost ne pride nič. V tistem prelomnem času pa smo sodelovali tudi pri reševanju številnih problemov v drugih naših skupnih ustanovah, v katerih se je marsikaj zatikalo (tudi sindikate smo imeli proti), takrat smo zares racionalizirali in popravljali napake preteklih vodstev SKGZ. S takratnimi problemi se ne bi radi več ukvarjali. Kaj se vam zdi predlog o združitvi časopisov Dom in Novi Matajur, ki izhajata v Benečiji? Ali bi ju bilo res pametno združiti? Kaj bi lahko še združili? In skupne ustanove: ali niso te že v glavnem združene? Kakšne izkušnje imate o tem? Združevati Dom in Novi Matajur bi pomenilo hudo prizadeti pluralizem v Benečiji in v vsej naši skupnosti ter zanikati tisto, kar je SKGZ sama podpirala pod pritiskom Ljubljane, ko je nastal Dom. Nič podobnega se takrat ne pozneje ni zgodilo ne v Trstu ne v Gorici, toliko bolj bi bilo danes prisilno združevati kulturni in verski list Dom, ki ima svoj krog bralcev, ter neprikrito laici-stičen tednik, kot je Novi Matajur, ki ima spet svoje bralce. Glede združevanja pa bi pripomnil, da načelno nisem proti združevanju tam, kjer je to mogoče in koristno. Takih specifičnih področij je pravzaprav bolj malo, toda če bomo kdaj to dosegli, bo to mogoče izključno brez kakršnekoli prisile, z jamstvi in na podlagi popolnega soglasja. Tudi tovrstne sugestije iz matice so bolj izraz pobožnih želja kot pa dejanskega poznanja razmer pri nas. Mimo izhodišč nastanka obeh taborov zares ne moremo. V časih, ko je režim v matici gledal na nas sovražno in odklonilno, smo se za svojo samostojnost trudili in jo branili s prostovoljnim delom in žrtvovanjem, pa tudi z osebnim samofinanci-ranjem. Res je sicer, da to malokdo verjame, a je bilo in je še danes marsikdaj tako. Če bi ne ravnali tako “iracionalno", ne bi vz-držali in ne bi preživeli. Navsezadnje imamo potrditve vsak dan iz vse Evrope, kjer propada marsikatera pridobitev socialne države prav zato, ker izginja prostovoljno delo. Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij, ki je zasedal v sredo, 16. junija 2010, v Trstu, je kot prvo točko obravnaval stanje glede lokacije dvojezične šole v Špetru. Kljub temu da je vedno manj časa za določitev stavbe, kjer naj bi v naslednjem šolskem letu potekal pouk, je vprašanje še vedno odprto. Raznim pozivom in pritiskom, ki prihajajo na špetersko občinsko upravo, pa ne uspe pozitivno premakniti nastalega stanja, za katerega sicer obstajajo tehnične rešitve. O tematiki sta poročala deželni predsednik Drago Štoka, ki se je udeležil zasedanja enotnega predstavništva v Špetru, in pokrajinski predsednik SSO za videmsko pokrajino Giorgio Banchig. SSO ima za zelo žalostno dejstvo, da morajo starši javno manifestirati za to, kar je primarna pravica pri ohranjanju in pri razvoju slovenske narodne skupnosti v Benečiji. Zato Izvršni odbor izraža učnemu in neučnemu osebju špeterske šole, vsem staršem in njihovim otrokom najbolj občuteno solidarnost ter bližino. Obenem poziva župana in odbor občinske uprave v Špetru, da se čim prej odločita za enotno lokacijo šole. Vsakrš- Ali je Primorski dnevnik skupen projekt? Skupen bi bil, če bi Primorski dnevnik skupaj postavljali na noge, tako pa smo mi z veliko dobre volje ob izbruhu krize sredi 90. let sprejeli oziroma podedovali strukturo, ki je imela za sabo že večdesetletno opredeljeno preteklost, ustaljeno prakso in zapečateno ideologijo. Teni treba posebej definirati in označevati. Bila je pač v službi nekemu taboru, ki je hotel izvajati monopol nad manjšino, jo voditi in nadzorovati. Strukturo sicer lahko spremeniš, iz delniške družbe lahko narediš zadrugo, toda ljudje ostanejo, s svojimi pogledi, prepričanji, držo in s svojo bolj ali manj sprejemljivo pristranskostjo, predvsem pa s svojo samostojnostjo in svobodo. In prav je tako. Zato pa nismo vsi enaki, vsi ne mislimo enako. Zato je bilo težko pričakovati, da bi se Primorski dnevnik spremenil v idejno in politično pluralističen časnik. Toda dnevnik je za vsako skupnost pomembna stvar. Z njim se manjšina informira, zavzema stališča in se opredeljuje, pošilja signale, dnevnik pa objavlja naše novice, ki jih drugi zanemarjajo, posreduje, opozarja, kritizira in daje možnost kritike in protestov... in na ločitev špeterske šole bi bila krivična najprej do otrok in staršev, kot tudi do vseh naporov, ki so jih v vseh teh letih vložili učitelji in profesorji. V nadaljevanju je predsednik Štoka poročal o pomembnem dogodku, ki bo v Trstu 13. julija, ko bo koncert na Trgu zedinjenja Italije, kjer bodo prisotni trije predsedniki Slovenije, Hrvaške in Italije. SSO meni, da je to enkraten in simboličen trenutek, saj se ujema z 90. obletnico požiga Narodnega doma in s pričetkom fašističnega nasilja nad Slovenci in Hrvati. Izvršni odbor SSO je tudi pozitivno ocenil razplet volitev v sklopu Unije Italijanov, pri katerih je zmagala naveza Radin-Tremul. Volitve znotraj krovne organizacije italijanske narodne skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem predstavljajo pomemben trenutek notranje demokratičnosti kot tudi suveren izraz narodne samobitnosti. Pri tem je treba še dodati pomembno pridobitev, na podlagi katere bodo Italijani na Hrvaškem lahko imeli možnost dvojnih volitev, kot je to že v navadi v Sloveniji. Predsednik Štoka je sporočil, da je novemu vodstvu Unije Italijanov poslal čestitke, kjer še marsikaj drugega. Sedanje uredništvo Primorskega dnevnika deluje v težkih razmerah, saj je okleščeno do kosti in zasluži marsikatero opravičilo, če kaj ni v redu, vendar imam vtis, da je v življenju in delu časopisa še vedno prisoten političen filter, zaradi katerega je neka novica bolj rožnato pobarvana, je pri-zanesljiveje obravnavana, zasluži večjo pozornost in hitrejšo objavo od druge, skratka, je neprikrito gledana z večjo simpatijo. Ta vtis utemeljujejo tako domača kronika kot novice iz sveta, še zlasti pa iz matice, glede katere Primorski dnevnik nikakor ne skriva svojih simpatij in se opredeljuje ne samo do sedanjega dogajanja, ampak spodbuja nostalgijo po časih nekdanje, že dvajset let pokopane države in njenega propadlega režima ter njenega že 30 let pokopanega voditelja. Resnici na ljubo Primorski dnevnik je list slovenske manjšine v Italiji, ga beremo, vanj tudi oglašamo in pošiljamo obvestila (tudi članke, če hočemo, da kaj pride v širšo javnost), ni pa časopis vseh Slovencev v Italiji. Vprašanje je seveda, ali je časopis, ki bi vse zadovoljeval, sploh mogoč, toda s tem vprašanjem so se že mnogi brezplodno ukvarjali. je tudi izrazil željo po čimprejšnjem srečanju. Na predlog predsednika SSO Štoke je Izršni odbor obravnaval temo notranje reorganizacije. Več spodbud za to temo je prišlo na dan na nedavnem srečanju z goriškimi članicami SSO. Odborniki osrednjega organa SSO so ugotovili, da je velika dragocenost kapilarna prisotnost članic na teritoriju in da sta še zmeraj glavna odlika njihovega pestrega delovanja prostovoljno delo ter zaverovanost v vrednote, ki so vse do danes bile temelj za narodni obstoj in razvoj Slovencev v Italiji. To je potrebno poudariti in podčrtati, kajti brez take podlage sta reorganizacija in reforma vprašljivi. SSO meni, da gremo naproti časom, v katerih ni velike jasnosti, tako na lokalni kot širši državni in mednarodni ravni. V ta namen gre premisliti celotno delovanje, ki pa ne sme zanemariti temeljnih vrednot in poglavitnih namenov skupnega delovanja SSO in njenih članic. Te pa so neločljivo povezane z narodnostno izbiro, združeno z ideali demokracije in krščanske dediščine, ki so od povojnega časa vseskozi življenjsko vodilo organizirane civilne družbe v SSO-ju. Zato je komisija za programske smernice že pripravila nekaj izhodiščnih točk, na podlagi katerih bo sestavljen dokument za dolgoročni razvoj civilne organiziranosti slovenske narodne skupnosti v Italiji. Foto DPD V Trstu je zasedal Izvršni svet SSO V ospredju nerešene težave špetrske šole * £ □ N Z □ ž j > □ J Ul Sl