•j* Tov. Tončiču v slovo In vrata so se zopet zaprla, ostavljajoč pred seboj lijoče žarkovje, za seboj le težko temino in vprašujoči obraz večnosti. Odšel si, tovariš Vlado, zaprl si vrata za seboj in pridružila se nova uganka je tolikerim! Ko si še hodil — otrok naše svete zemlje — po trnjevem kršu iz vekov s trnjem ovenčane tužne Istre, kot mož — vojak po poljih Besarabije in stepah Rusije, gotovo nisi mislil, da boš s svojimi 40imi leti člen v verigi presnavljalca, ali čas in z njim ljudje časa pač ne vprašajo po potrebah tvojih, pač pa svojih. In tako so tudi ljudje časa izpili čašo, namenjeno tebi zato, da preko nje pridejo le bežno v sliko časa! Kar je enkrat odpuščeno, je stokrat oproščeno, zato smo tudi mi oprostili, kar smo le enkrat dopustili! in greh nosimo .sami! Od 16. oktobra 1897., ko si tov. Vlado v Velih Munah zagledal luč božjega stvarstva, pa do 25. septembra 1937. leta, ko si v muki zatisnil oči v bolnici v Karlovcu, in bežen in osamljen korak, je pa trnjeva in s krivicami posuta pot, ki kakor neštetim, ni prizanesla tudi tebi. Za tabo ne žaluje le žena in četvero nepreskrbljenih otrok, za tabo žalujejo polja Bele Krajine in tvoji tovariši, ki orjemo to njivo praproti in brez, tovariši, katerim si bil vedno le tovariš in svetovalec, zato ostajaš naš do poslednjih trenutkov! Spoznanje je težko in kri pijoče, in kadar pride, pride prekasno, zato je potrebni sklep storjen pravočasno v namenu, da lažja nam bo naša zemlja! M. Vilfan.