Politiški oddelek.
Največji štrajk našega stoletja.
V domovini novodobnih socijalnih bojev začela se je ravnokar jedna tistih vojska, katere obujajo zanimanje tudi zunaj velikobritanskih mej, zlasti ondot, kjer prebivajo tekmeci angleškim industrijalcem, a tudi sicer povsod, kjer je kaj smisla za delavsko gibanje, saj je štrajk angleških delavcev, proizvajajočih stroje, tako glede nasprotujočih si interesov, kakor glede načina, kako se štrajk vodi, vreden resnega opazovanja in uvaževanja.
Zgodovina angleških štrajkov v XIX. veku pozna mnogo, po številu udeležnikov in po dobi trajanja impo-zantnih štrajkov. L. 1830. na pr. je v Ashtonu 18.000 tkalcev štrajkalo tri mesece. L. 1852. je v Manchestru ustavilo 3500 članov „društva strojnih delavcev" delo, na kar so prizadeti tovarnarji odpustili vseh 15.000, pri njih službujočih delavcev. Ta štrajk je trajal celih šest mesecev. V Prestonu je 1853. 1. štrajkalo 18.000 tkalcev celih 7 mesecev, v 1. 1859—62 je 24.000 zidarjev v Londonu štrajkalo 21 mesecev, 1. 1865. pa je kar 60.000 londonskih delavcev vseh strok stopilo v štrajk, kateri je trajal skoro pet mesecev.
Te dni pa se je začel štrajk, kateri je največji in najbolje organizovani, kar jih je bilo v našem stoletji, že začetkoma omenjeni štrajk delavcev-strojarjev angleških.
Stroje izdelujoči angleški delavci ustanovili so si pred mnogimi leti organizacijo „Amalgamated society of engineers", katera reprezentuje silno moč, kakršne nima nobena druga delavska organizacija ne v Evropi, ne v Ameriki. Ta organizacija je uprizorila sedanji štrajk.
Zahtevala je najprej, naj se v vseh tovarnah, koder delajo njeni člani, uvede osemurni delavnik, plača pa naj ostane nespremenjena. Tovarnarji so se takoj domenili na skupno postopanje in odbivši zahtevo delavcev so zagrozili, da izključijo iz svojih tovarn, vse organizaciji pripadajoče delavce, ako ti ne odnehajo od svojih zahtev.
Iz začetka je bil konflikt omejen na London in ker je bilo mnogo tovarnarjev, kateri bi bili delavskim zahtevam radi deloma ustregli, ako bi bili tudi delavci nekoliko odnehali, je bilo pričakovati, da se konflikt ne razvije do skrajnosti.
Toda to pričakovanje se ni izpolnilo. Organizovani delavci, ne samo, da od svojih zahtev niso nič odnehali, še pomnožili in povečali so jih. Organizacija je zahtevala, naj smejo tovarnarji samo praviloma izučene delavce vzeti v službo, dasi za delo pri strojih takih delavcev ni treba, in zahtevala je tudi, naj se popolnoma odpravi plačevanje od komada.
Konec vsem pogajanjem je bil ta, da so tovarnarji jeli organizaciji pripadajoče delavce odpuščati od dela, in ker so se jeli tudi zunaj Londona bivajoči, a organizaciji pripadajoči delavci pripravljati za štrajk, nastal je tudi tam konflikt in naposled je imenovana organizacija pozvala vse svoje člane, naj začno štrajk.
Ta velikanski štrajk se je začel te dni. Proti tovarnarjem se je dvignilo nad 100 000 delavcev jedne in iste stroke. Fond, iz katerega bo organizacija podpirala štrajkujoče delavce, znaša 350.000 funtov šterlingov, torej 4Va milijona gld. Pred 25 leti se je tej isti organizaciji posrečilo, priboriti svojim članom deveturni delavnik, zdaj je začela boj za osemurni delavnik.
Ne da se tajiti, da se po vseh tovarnah delavski čas čedalje bolj krajša. V angleških tovarnah je pred petdesetimi leti bil dvanajsturni delavnik splošno v navadi, danes ga nikjer več ne poznajo, danes se v vseh angleških tovarnah dela po 9 ur na dan, v Stratfordu, v Sunderlandu in v Plymouthu pa se v tovarnah že nekaj let dela samo po osem ur na dan.
Štrajkujoči delavci podpirajo svojo zahtevo tudi s tem, da je v državnih tovarnah angleških že povsod uveden osemurni delavnik, da rase najemščina za stanovanja od leta do leta, vsled česar morajo v Londonu več milj daleč od tovarne, na skrajni mestni periferiji prebivati, sklicujejo  se na to, da morajo v krčmah  obedo-
Tati, sploh pa da ne morejo dosti paziti na svoje rodbine, niti skrbeti za svojo lastno omiko.
Po angleški navadi zahtevajo delavci, da bodo namesto dosedanjih 54 ur na teden — v soboto popoldne in v nedeljo se namreč nikjer nič ne dela, — odslej delali na teden samo 48 ur. Kako se konča ta velikanska borba, tega danes še ni možno presoditi.
Najverjetnejše je, da štrajkujoči delavci to pot še ne dosežejo popolnega uspeha, vsaj merodajni angleški listi sodijo tako. To pa zategadelj, ker so tovarnarji že dolgo vedeli, kaj se pripravlja proti njim, in so se vsled tega tudi sami in še dobro pripravili za to veliko borbo, dasi so tudi delavci dobro pripravljeni.
Morda ni odveč, ako še omenimo, da prav ta velikanski štrajk ni prav v nobeni zvezi s socijalizmom oziroma s socijalno demokracijo. Štrajkujoča delavska vojska se drži strogo in dosledno v mejah obstoječega družabnega reda, ona ne misli na to, da ta red razbije in ga nadomesti z anarhijo ali z absolutizmom, nego le skuša izkoristiti vsa, po veljavnem pravu pristoječa jej sredstva, da si izboljša svoj položaj. Tega ni prezreti, da ta štrajk nima revolucionarnega značaja, kakor sploh angleški organizovani delavci se socijalnodemokratičnim halucinacijam le smejejo, pač pa je svetovnega pomena zategadelj, ker se pri njem za dolgo vrsto let in za vse industrijalne kraje na sveti odloči vprašanje o osemurnem delavniku. Zategadelj pa smo tudi mi izpregovorili o tem velepomembnem dogodku.
286