ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 22. aprila 2004
Leto XIV, št. 8
PO
PREIZKUŠENI
POTI
HUMORJA STR. 3
BLAJŽENE ROKE STR. 4
V njen spomin
Kot skala mogočna teži mi srce Ta dan svečan v mesecu maju,
Grenke solze mi po licu teko,
Ko obstanem ob maternem grobu.
Duševna grenkoba, ta žalost brezmejna Za hip mi iz misli mučilnih izgine,
V	sanjah zmedenih obujam nekdanje, Burne mladosti najlepše spomine.
Daleč mi misli v preteklost lete,
Žarek tajinstven blešči mi v duši,
V	sijaju bledotne skrivnosti bleščeče Pojavi se strastno pogrešana mati.
Nasproti po mostu nebeškem prihaja,
Iz fantazije po milosti božji spredenem, Od onstran ljudem tvorjenih meja,
Da uteha srce kljujočo bolezen.
Daleč, oh daleč si ti zdaj od mene,
Tvoj dom je skrivnostno vesolje,
Na krilih spominov napotim se k tebi, Da obrišeš z obraza mi grenke solze.
Iztegnem k njej trepetave roke,
Obraz ji v svitu jutranjem blešči,
V boleči tišini svetlobe srebrne Njen davno pogrešani glas zadoni.
Nemirno stojim v tej lažni svetlobi, Njen glas onemel je pred dolgimi leti... Iz sanj buditi se mesto začne In glas njen zveneč naenkrat zamre.
Ko iluzijo stvarnost grenka premaga, Ko povrnem nazaj se v zemeljski raj, Umirjena duša življenja lepote uživa Na nedrih tišine slavnostnega dneva.
Materinski dan
Prvo nedeljo maja povežemo rože ljubezni v šopek ter jih z drhtečimi rokami, s hvaležnostjo v srcu izročimo tistemu človeku, kateremu se imamo zahvaliti za največje darilo, za življenje. Zahvalimo se materi, da nas ima rada, da vedno lahko računamo na njeno pomoč, da varuje naše sanje, zahvalimo se ji, da je med boleznijo bila ob naši postelji, nas skrbno, nesebično negovala in molila za nas, dokler nismo ozdraveli. Niti tega ne pričakuje od nas, da bi voščili na ta dan, toda neizmerno veselje se odraža na njenem utrujenem obrazu, če to kljub temu storimo. Od časa do časa naše misli zaidejo v nezaželjeno smer. Z veliko žalostjo v srcu ugotavljamo, da bomo enkrat morali obstati ob krsti matere, ker je pač takšen življenjski red, in premišljujemo o tem, ali bomo to lahko storili, ne da bi se duševno zlomili. Žal, verjetnost za to je majhna. Zakaj je življenje tako paradoksalno? Naša mati nam je dala življenje, stala je pri naši zibelki. Mi moramo enkrat obstati pri njeni krsti, mi jo bomo pokopali, če bog ne bo odločil drugače. Razumno sprejemamo to dejstvo, toda srce se upre, ne more sprejeti te neusmiljene stvarnosti. V teh svečanih trenutkih nam
šinejo v glave tudi stvari, ki nam posredno prikličejo mater v spomin. Ona je prva, ki jo otrok nagovori, mama je prva beseda, ki se jo otrok v življenju nauči izgovoriti, toda tudi ostale besede se dolgo časa uči le od nje. Z velikim potrpljenjem in ljubeznijo posreduje prve besede svojemu otroku, prva spoznanja o maternem jeziku in o svetu. Matrike se imenujejo tiste knjige, v katere o naših svojcih zapišejo vse življenjsko važne dogodke, sveta mati cerkev nam nudi tolažbo in upanje, ko nam življenje zapade v krizo.
Ni nam vsem dano, da na ta lep, žalosten dan lahko pozdravimo svoje matere. Dosti nas je takšnih, ki si želimo v bolečo tišino pokopališča, da za kratek čas s spoštovanjem obstanemo ob njenem grobu, da v vrtu miru poiščemo zavetje za dušo ali z grenkimi solzami zalijemo njeno orumenelo sliko ter se na krilih spominov pomudimo za kratek čas pri njej, obujamo spomine na njeno obledelo podobo. Morda matere niti ne umrejo, temveč živijo dalje v naših srcih, nas s svojimi duhovnimi rokami varujejo pred vsemi nevarnostmi, ki nas ogrožajo.
(se nadaljuje na 2. strani)
(nadaljevanje s 1. strani) Mati je najbolj popolna ženska med ženami, je tudi najlepša med njimi, pa tudi najmočnejša, kajti še na smrtni postelji, ko se bojuje s smrtjo, še takrat najde dovolj moči, da skrbi za nas, nam zaskrbljena daje popotnico ter nam tako pomaga hoditi po pravi poti, nam daje s tem držo za vse življenje. In potem mati odide. Odhajajo tiho, neopazno, kakor odhajajo po navadi matere, in pustijo odprte rane za sabo v naših zlomljenih srcih. Preden se odpravijo na brezkončno pot, z dolgim, zasanjanim pogledom skušajo ohraniti našo podobo za vekomaj v spominu, kakor tudi mi skušamo večkrat v mislih ohraniti podobo matere v eni ali drugi življenjski situaciji z namenom, naj se ta njena podoba pojavi pred nami, ko nje več ne bo in bomo hoteli obuditi spomin nanjo.
Na svetu ni ničesar, kar bi lahko nadomestilo materinsko ljubezen, drago materinsko srce. Kako velika je ta ljubezen v resnici, bomo lahko resnično doumeli le takrat, ko mater zgubimo.
Danes praznujejo materinski dan po celem svetu. Če bi, spoštovani bralec, lahko bil deležen tiste radosti, da na ta dan še lahko stopi pred svojo drago mater in se ji zahvali za vse njene dobrote, naj ne zamudi te priložnosti, kajti njen radosten obraz, lesketajoč se od solz radosti, bo lahko ohranil med svojimi najlepšimi spomini. Toda če tega z mano vred ne more več storiti, naj gre na pokopališče, naj položi rožo spominjanja na njen grob ter izrazi svojo zahvalo v molitvi k bogu. Če bo z iskrenim srcem močno veroval, bo njegova mati to sporočilo tudi uslišala.
Suzana Guoth
2
Aktualno v Sloveniji
Brez petih ministrov: za nekatere normalno, za druge vladna kriza
Ne zgodi se ravno pogosto, da bi moral predsednik vlade poiskati in nadomestiti naekrat kar pet ministrov. To se dogaja prav zdaj v Sloveniji, ko ima premier Anton Rop pred državnim zborom (parlamentom) kar pet imen za toliko ministrskih resorjev. Po oceni vladajoče koalicije to ni nič nenavadnega, po oceni opozicije, kjer prednjačita Slovenska demokratska stranka Janeza Janše in Nova Slovenija dr. Andreja Bajuka, pa gre za vladno krizo ali z drugimi besedami, sedanja vlada bi morala odstopiti, državni zbor pa razpisati predčasne parlamentarne volitve, najbolje in z najmanj stroški na dan (13. junij), ko bodo v Sloveniji glasovali za poslance v Evropski parlament.
Ob pet ministrov je Slovenija zaradi odhoda ministra za ev-
ropske zadeve v Bruselj, kjer je dr. Janez Potočnik postal komisar za širitev Evropske unije; ministrica za gospodarstvo, dr. Tea Petrin je dobila ugodno ponudbo v diplomaciji; zgodba treh ministrov iz vrst Slovenske ljudske stranke dr. Janeza Podobnika se je končala, ko so poslanci te stranke podprli interpelacijo dveh ministrov iz vladajoče koalicije, in sicer notranjega ministra dr. Rada Bohinca (ki se ni izkazal do Porabja in Goričkega, da bi zagotovil neprekinjeno odprte mejne prehode po 1. maju, opomba pisca) in ministra za zdravje, dr. Dušana Kebra. Premier Anton Rop (Liberalna demokracija Slovenije) je ocenil, da je Slovenska ljudska stranka s tem kršila koalicijsko pogodbo in jo izključil iz vlade, ministrom pa ponudil
v presojo, ali ostanejo ali odstopijo. Jakob Presečnik za promet, Franci But za kmetijstvo in Ivo Bizjak za pravosodje so se nasmejani pred televizijskimi kamerami odrekli svojim ministrskim foteljem in so zdaj ministri v odstopu. Novi ministri bodo (naj bi) postali: dr. Matej Lahovnik za gospodarstvo (če bo dobil dovolj glasov, bo z 32. leti eden najmlajših, če ne najmlajši slovenski minister, star približno toliko kot dr. Ernest Petrič, zdaj slovenski veleposlanik na Dunaju, ki je bil minister v vladi Staneta Kavčiča, ki so ga zaradi demokratičnih načel tedanje jugoslovanke oblasti zamenjale); Milan M. Cvikl pa za evropske zadeve, dr. Marko Pavliha za promet, dr. Milan Pogačnik za kmetijstvo in Zdenka Cerar za pravosodje. Opozicija
ne bi bila to, kar je in mora biti (?), če premierovih predlogov ne bi kritično ocenjevala, pri kandidatki za pravosodje se je opoziciji pridružil zunanji minister dr. Dimitrij Rupel (LDS), ki je poslancem državnega zbora poslal pismo, v katerem ocenjuje, da Zdenka Cerar po njegovem mnenju ni primerna kandidatka za pravosodno ministrico. Dimitrij Rupel meni, da je Cerarjeva, kot generalna državna tožilka, pogostoravnala v nasprotju z deklarirano neodvisnostjo pravosodja. Isti dan, ko so poslanci dobili Ruplovo pismo, je dr. Slavko Gaber, minister za šolstvo, ki je sodeloval v oddaji Televizije Slovenija Pod žarometom, v imenu Liberalne demokracije dejal, da je minister užaljen, ker je ministrica z njim ravnala kot
ravna sicer z državljani Slovenije in nekoliko cinično dodal, da tudi sicer zunanji minister rad piše pisma. Če drugega ne, je dr. Rupel, član najmočnješe LDS, vnesel nekaj živahnosti v čas, preden bo Slovenija imela celotno ministrsko ekipo. Ko boste brali članek, se to še ne bo zgodilo, bo pa slovenska vlada delovala normalno po lastnih zagotovilih in okrnjeno po mnenju opozicije, v resnici ne bo nič dramatičnega, ampak nekaj „že videnega.” Ali drugače: parlamentarne volitve bodo tedaj, kot to želi največja stranka, torej oktobra, ministre pa bodo (zagotovo) izvolili mnogo prej in brez (vladne) krize v Sloveniji.
eR
Pogovor z župani - Pot do hitrejšega razvoja
Slovenski generalni konzul v Monoštru Marko Sotlar je 1. aprila (kljub datumu, z zelo resnim namenom) organiziral pogovor med goričkimi in porabskimi župani ter s predsednikoma Državne slovenske samouprave in Zveze Slovencev. Na pogovor je prišlo pet goričkih in toliko porabskih županov. Namen generalnega konzula je preprost in nemara prav zato težje uresničljiv: sodelovanje ob meji dvigniti na višjo raven, zlasti pa izkoristiti danosti, ki jih daje prostor ob meji in ki bodo ob polnopravnem članstvu Slovenije in Madžarske v Evropski uniji. Porabje in Goričko ima vrsto stičnih točk, ki bi jih kazalo uporabiti za hitrejši razvoj ob meji, za dvig gospodarske in kulturne ravni manj razvitih območij. Preseči bi kazalo zaostajanje pri finančnih možnostih, ki so na voljo in še bodo v Evropski uniji. Na neuspešnost pri tem so opozarjali tako župani kot Martin Ropoš, ki ocenjuje, da so v
bližnjem Őrségu uspešnejši pri pridobivanju denarja kot v Porabju, ki ravno tako sodi v naravni in krajinski park Raab - Goričko - Őrség.
Kar vrsta področij je, kjer bi lahko storili več, denimo v
turizmu, kjer je v skupne namene neizkoriščen Števanovski hotei Apát; zaživela (še) ni turistična in kulturna pot med Prekmurjem in Porabjem in še in še. Tudi cesta, ki bo neposredno ob meji povezala Gornji Senik in Verico, bo prispevala k boljšemu obisku v Porabju in na Goričkem. Na sestanku so
bili kritični do nespoštovanja želja v Porabju in na Goričkem, da bi bila prehoda Gornji Senik-Martinje in Verica-Čepinci odprta neprekinjeno.
Župani so zelo ugodno oce-
nili pobudo generalnega konzula in pričakujejo, da ne bo ostalo niti pri prvem pogovoru niti zgolj pri besedah in dobrih željah, ampak pričakujejo tudi konkretne rezultate. Zato dogovor, da se bodo sestajali vsak mesec in se pogovarjali o konkretni in aktualni temi.
Porabje, 22. aprila 2004
3
Števanovci: premiera gledališke skupine Veseli pajdaši
Po preizkušeni poti humorja
Od leta 2001, natančno od 16. aprila, imam velikonočni ponedeljek rezerviran za ogled gledališke premiere v Števanovcih. Ko sem prvič prišel v Števanovce in potlej prihajal in prihajam četrto desetletje, se je v tej Porabski vasi marsikaj spreminjalo in spremenilo. Mislim seveda na kulturno in s
kulturo povezano dogajanje, spremljano z novinarskega zornega kota. Ali bolj neposredno, kar vrsto let je bilo v Števanovcih bogato kulturno življenje, ki je potlej zamrlo in se zopet narahlo zbudilo z začetkom prepevanja ljudskih pevk, nadaljevalo s prvo premiero gledališke skupine in tako naprej, do šolskih pevskih in’ folklorne skupine, ter vrste zanimivih, enkratnih prireditev Društva za lepšo ves.
Kot je mejnik začetek prepevanja ljudskih pevk pred enajstimi leti, predstavlja zelo važno novost prva premiera ljubiteljske gledališke skupine z igro porabske ljudske pisateljice Irene Barber Če je glava nora, telo dosta trpi - Ob neumni glavi trpi telo. Avtorica, do tedaj bolj znana po kratkih zgodbah, ki so bile objavljene v samostojni knjigi Trnova paut leta 1993 in v naslednji knjigi Življenje je kratko 1998, se je odločila pisati tudi za gledališče. Tako so, pravi, želeli in želijo v Števanovcih.
V spremni besedi za Trnovo pout je Jože Temar, tedaj urednik pri Pomurski založbi v Murski Soboti, napisal: ,,V zgodbah, ki nam jih pripoveduje, nastopajo preprosti „mali” ljudje iz njene rodne pokrajine, vse od krhkega, občutljivega otroštva, prek mladostnega odraščanja, zorenja in formiranja
osebnosti, do zrelih, ustvarjalnih in visokih starostnih let, ko se človek s trpko vdanostjo poslavlja od siromašnega življenja...”
Zakaj navedek? Zato, ker so podobni junaki v gledaliških delih od omenjenega prvega do drugega (2002): Tou nej istina - To ni res, lanskega Nikdar več nej - Nikoli več in letošnjega Na biroviji - Na sodišču. Razlika vseskozi je, da je v dramskih besedilih več humorja in vedrine; na odru delujejo bolj sproščeno, sicer pa osebe in situacije (lahko) prepoznavamo iz vsakdanjega življenja.
Premiero komedije Na biroviji - Na sodišču (z dvema od treh dejanj se je skupina predstavila v Murski Soboti), si je ogledalo rekordno število obiskovalcev iz Porabja in Prekmurja. Pod režiserskim vodstvom Ladislava Kovača so nastopili ali točneje nastopile Berta Dončec, Marijana Fodor, Marija Kosar, Aniko Kovač, Elizabeta Nemet in Irena Svetec.
Tekst za komedijo Na biro-
viji - Na sodišču je razdeljen v tri dele; v prvem je zaplet povzročila krava, ki je ponudila nekaj šopov trave na sosedovem travniku; sosed se s tem noče sprijazniti, zato zaplet pripelje na sodišče; v drugem delu nastanejo težave zaradi neke vrste ozmerjanja, medtem ko v tretjem poizkušajo najti in določiti očeta komaj rojenemu otroku.
Za to, da bi ustvarila humoren učinek, avtorica v vsakdanje zgodbe postavi manj običajne priimke. Denimo: Ivan Kupica, Štefan Glaž, Mikloš Kokot, Duduka Preluknjana, Lujza Naklajena, Peter Pritepen, Iluška Rada, Lujzek Flajsen, Gusti Kukula in Albina Mula. Značilnost števanovskih gledaliških nastopov je tudi v tem, da ženske igrajo moške like. Razen Ladislava Kovača so nastopale samo ženske. Odgovor, zakaj tako, je, da to za komedije ni nič posebnega, del pojasnila pa nemara tiči tudi v dejstvu, da je moške nekoliko težje pritegniti k sodelovanju na odru, čeprav to ne bi bilo nemogoče tudi v Števanovcih.
Izkušnje govorijo, da je na premierah največ zadreg med igralci, ki ob tem, kako nastopajo na odru razmišljajo še, kako jih gleda in ocenjuje (domače) občinstvo. Po kriterijih, prilagojenih možnostim in okoliščinam, v katerih so pripravljali in postavili na oder najnovejše delo Števanovčani, bi rekel, da so že na premieri prestopili večino začetnih zadreg in dovolj sproščeno odigrali vloge, v primerjavi z lansko premiero, pri kateri je bilo več treme kot pri letošnji komediji.
Vsakdanje zgodbe, ki se pletejo na podeželju, pa naj bo to zaplet zaradi škode, ki to pravzprav ni; ozmerjanje, ki si ne zasluži sodišča ali nepriznavanje očetovstva, so bile pogosto tudi na odrih
slovenskih ljubteljskih gledaliških skupin. In zmeraj tudi lepo sprejete med obiskovalci. Enako velja za Števanovce, kjer govorijo na odru svoje narečje, vsebina pa je univerzalna, ne glede na jezik. Kdor si domišlja, da se na podeželju tudi zdaj ne dogaja nič zanimivega, literarno privlačnega, se krepko moti oziroma ne pozna razmer. Le med ljudi je treba, se z njimi družiti in jim biti enak. To je lastnost, ki jo ima porabska
ljudska pisateljica Irena Barber; jo dokazuje in potrjuje v svojem pisanju, bodisi za knjige ali za na oder. Zato tudi nima težav z jezikom, domačim narečjem, v katerem je mogoče opisati zgodbe iz vsakdanjega življenja.
Ker nisem pogledal v koledar za leto 2005, ne vem, katerega aprila bo velikonočni ponedeljek, imam pa rezerviran ta dan za obisk in ogled pete in prve jubilejne gledališke premiere v Števanovcih (Če? ampak to pustimo za „konec”). Kot smo slišali od vsestransko aktivnega Lacija Kovača, že načrtujejo peto igro, s sedanjo pa bodo do tedaj nastopali doma in v Prekmurju, konec prejšnjega tedna so sodelovali tudi na srečanju narodnostnih gledaliških skupin v Budimpešti.
Zelo dobronamerno bi avtorici Ireni Barber in režiserju Laciju Kovaču ponudil v pre-
mislek to, s čimer sem sklenil lansko reportažo o njihovi premieri v oddaji Sotočje Radia Slovenija, kjer sem povedal: „Prav za konec pa zelo dobrohoten namig: tako pri tekstu kot pri igri bi kazalo pri naslednjem delu poprositi za nasvet ustreznega strokovnjaka.” Enako mislim tudi po letošnji premieri. Že zaradi (upravičenih) pričakovanj ob peti premieri aprila 2005 se kaže posebej potruditi in prisluhniti priznanemu avto-
rju dramskih besedil in poklicnemu režiserju in ju poprositi za nasvet, tako glede dialoga (ne vsebine dela) kakor igre, nastopa na odru. Tudi na (slovenskih) poklicnih in ljubiteljskih odrih je nastanek gledališkega dela skupinsko zastavljeno delo, kjer sodeluje več strokovnjakov po načelu, da več ljudi več ve ali da ni nikoli tako dobro, da ne bi lahko bilo boljše. Z letošnje premiere v Števanovcih sem odšel prijetno sproščen, za jubilejno želim, da bo (še) boljša tudi zato, ker so sodelujoči doslej dokazali, da so sposobni za ustvarjanje dobre in sproščujoče gledališke igre, da so pripravljeni ure in ure vaditi samostojno in na odru, v zadovoljstvo obiskovalcev, ki jih ne manjka, pa naj nastopajo v Porabju ali gostujejo v Sloveniji, zlasti v Prekmurju.
eR
Porabje, 22. aprila 2004
4
Bo o meji odločala arbitraža?
Na prvem uradnem obisku v Sloveniji je bil hrvaški zunanji minister Miomir Žužul, ki so ga ob gostitelju Dimitriju Ruplu sprejeli vsi najvišji predstavniki države -predsednik državnega zbora Borut Pahor, premier Anton Rop in predsednik republike Janez Drnovšek. Zasebno se je sešel tudi z odhajajočim slovenskim metropolitom in ljubljanskim nadškofom Francem Rodetom, da bi mu izrazil svoje spoštovanje. Ministra Žužul in Rupel sta na skupni novinarski konferenci sporočila, da bosta državi reševanje odprtega vprašanja meje prepustila arbitraži, da se bo tristranskim pogovorom o jurisdikciji na Jadranu po 1. maju pridružila Evropska komisija, pa tudi, da bo nov hrvaški veleposlanik v Sloveniji profesionalni diplomat Mario Nobilo.
Palestinski zunanji minister obiskal Slovenijo
Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel je na prvem delovnem obisku v Sloveniji gostil palestinskega zunanjega ministra Nabila Šata. Ministra sta pogovore, na katerih sta govorila predvsem o možnostih za rešitev izraelsko-palestinske krize, ocenila kot dobre in produktivne. Kot je povedal Rupel, si Slovenija želi, da bi se ta kriza čimprej pozitivno iztekla, zato je potrebno izstopiti iz kroga nasilja in uresničiti določila bližnjevzhodnega časovnega načrta. Šat pa je poudaril, da morata obe sprti strani na poti do miru položiti orožje in doseči simultano premirje. Šat, ki se je srečal tudi s predsednikom republike Janezom Drnovškom, je Rupla in Drnovška povabil na obisk palestinskih ozemelj.
Blajžene roke
Skupščina Železne županije (Vas Megyei Közgyűlés) vsakšo leto 15. marciuša deli vö priznanje ,,Spominski plaket Avgusta Pavla” tašnim lidam, steri so na kulturnom področji dosta včinili za svoj narod, svojo manjšino. Letos je tau priznanje dobila pri Porabski Slovencaj Ana Unti s Traušča, rojena na Gorenjom Seniki, stero je Predlagala Slovenska zveza.
Sto pozna nji, leko vej, ka so si oni tau že davnik zaslöjžili. Dugi lejt spejvajo v več skupinaj. V Porabji nejga tašne domanje pesmi, stero bi oni nej vedli spejvati. Ne poznajo tröjda. Najbola so pa ijrašnji po tejm, ka v Porabji najlepše pa največfele papirnati rauž, püšlov vejo redti. Delo njivi rauk zvöjn Porabja, Szombathelya, Mosonmagyaróvára poznajo že v dosti mestaj v Sloveniji. Dosta turistov iz Slovenije ma njive rauže, püšle za Spomin iz Porabja. Na porabskom borovom gostüvanji so oni ravnali, vönajšli pa vodili delo vsej žensk, stere so pomagale mnaugo rauž, püšlov, lancov, kurin naprajti, naj ške bola ijrašnja postane ta šega.
• Ana Unti, vi ste se v srečrnoj vöri narodili ka takšen dober glas mate, ka se lidge narejdke leko hvalimo s takšnim.
„Ge sam na Gorenjom Seni-
ki gor rasla. Tisto rejč sam se navčila, kak na Gorenjom Seniki gučijo pa samo tak Znam gučati. Pa tam sam se navčila spejvati tö. Tak spejvam, kak so stare babice spejvale, gda so kukarco pa goščice lüpale. Ge sam vseposedik navzauči bila, sam spejvala vsikdar rada.”
•	Vi ste tau brž voponöjcali. ka dober glas mate. Glas ste nikdar nej šparali zase. Gda ste začnili
drügim spejvati? „Vej pa v šauli. Boros Ana nas je včila spejvati. Te so tam že name vöodabrali ka sam ge dober glas mejla. Cejli čas, ka sam v šaulo ojdla, sam spejvala v mlašečom zbori. No te, gda sam že velka gratala, sam se oženila, mlajša mejla, sam nej mogla spejvat ojdti. Gda so mlajši gorzrasli, te sam dugi-dugi lejt pri Korpiči spejvala.”
• Varaške ženske, stere so lanjsko leto svetile svojo desetletno delo, so z vašo pomočtjauv začnile spejvali. Prvi stopaj ste vi napravili z njimi.
,,Ja, gda sam ge v penzijo prišla, sam te vküper pobrala takšne ženske, ka so baugši glas mele, ka mo mi penzionisti tö kaj spejvali. Ojdli smo k Aranki Schwarcz pa smo se kaj včili. Ge sam pesmi znala, samo se nji nej znala navčiti. Doj sam njim napisala pesmi. One so spejvale na tenki, ge sam pa Sama po starom spejvala. Tau zato nej šlau. Zatok sam te pomauč prosila, naj nekak pomaga, ka s tej žensk bau nika.”
•	Od 1994. leta mau pa odite spejvat k števanovskim ženskam, stere vaš glas fejs nöjcajo. Tau so za vas nej mali tröjdi. Brodim, ka sami leko najbola vpamet vzemete, poznate, kak vas poštöjvajo, rade majo zatau števanoske ženske.
Ja, ge sam tau na pamet vzela. Če me nika ne boli, ge rada dem. Gda tisti cajt kauli pride, srejda, ka trbej titi, baug vari, naj bi mogla doma ostati. Mujs titi, mujs malo spejvati.”
• Prajli ste, ka ste se največ pesmi v svoji mlašeči lejtaj navčili. Kak tau, ka na vse pesmi vardjate? Tau nede vö s človekove glave?
„Tau, ka sam se v mali lejtaj navčila, tau ge ne morem pozabiti. Liki ka se Zdaj trbej navčiti, se navčim pa en-dva kedna znam, depa vö z glave odide. Vej pa kaj tau staro sam tö ta pozabila, depa ške gnesden kaj taše naprej pride, ka sam ške nej spejvale drügim. Zdaj tö mam dvej-tri taše pesmi, ka eške niške ne vej.”
• Zvöjn spejvanja ste vi ijrašnji po tejm, ka dostafele papirnati rauž, püšlov vejte redti. Vi na tau trno dosta date, ka naj lepau vögledajo, lejpo formo majo.
„Ge strašno rada redim rauže. Tau me veseli. Gdekoli, v
gračenki ali na sonžati vidim kašno raužo, ge tisto napravim. Leko je trnova rauža, margareta, narcis, tulipan, leko je kašnakoli. Vej pa raužo Vidim pa papire tak zrejžem vö. Papir se da popravlat, kak škem. S srca rada vsikšoma pokažem tö. Samo eno je baja, raužo brš naprajti ne more. Tü cajt trbej. Pau dneva je nika nej. Tü pickati trbej. Šumistji Iluš iz Števanovec je dostakart prišla, do paunauči sva redle. Müve sva se navčile. Velke rauže leko brž napravi, depa drauvne nej. Od toga lepšoga dela vejn ranč nega.”
Mi bi trno radi bili, če bi se bar par mlajšov, mladi leko navčilo rauže redit. Za tau lejpo mešterijo se mi odrasli
moramo brigati, naj nam ške dugo gora ostane. Pri tejm do nam pa najbola na pomauč Ana Unti. Želimo njim dobro zdravdje, dobro volo pa lejpo, dugo, mirno življenje.
Klara Fodor
Ana Unti s spominsko plaketo Avgusta Pavla.
Na 5. obletnici Slovenskoga doma v Monoštri.
PREDSTAVNIKI ROMSKE SKUPNOSTI PRI DRNOVŠKU
Predsednik države Janez Drnovšek je ob svetovnem dnevu Romov sprejel predstavnike Zveze Romov Slovenije. Pogovora se je poleg predsednika Zveze Romov Slovenije Jožka Horvata Muca, predsednika Svetniškega foruma pri Zvezi Romov Slovenije Slavka Cenerja ter članov zveze Ota Baranje, Fatmirja Bečirija in Toneta Hudorovaca udeležil še direktor vladnega urada za narodnosti Janez Obreza. Horvat je Drnovšku uvodoma predstavil problematiko reševanja osnovnih življenjskih in bivalnih razmer slovenskih Romov, sprejem pri predsedniku države pa je ocenil kot dokaz, da ima država visoko razumevanje do romske skupnosti in njenih težav.
Porabje, 22. aprila 2004
5
Osem desetletij Jožeta Vilda
Naj bo strani v knjigi več pa več
Skoron nega telko rauk na svejti s telko prstami, na stere bi leko prešteli, kelkokrat je biu Jože Vild že v Porabji, kelko nouvi prijatelstev pa znanstev je napravo v porabskij vasaj pa konec koncov napiso tüdi besedilo za pesem, v steroj popejvlejo, kak v Porabji živejo dobri lidge. Tüdi Zdaj, gda je biu star osemdeset lejt, leko napišemo, ka Porabje Ostaja njegova velka lübezen.
Kak so prišli v Turopolje Lejtna kronika piše, ka se je Jože Vild naroudo na Spodnjom Marofi. Tisti, ka dosta odite v Slovenijo, že Znate, ka je tou med Mursko Soboto pa Bakovci. Tam je živo njegov stari oča, pri šterom je mali Jože preživo prelejpi pet let. Od tistoga časa so njemi ostala v misli najbole nasad malin pa prašnata cesta, štera je vodila v širni svejt. Gda je bila prva agrarna reforma po prvi svetovni bojni, so »bereši« dobili v last po dva hektara zemle za preživetje in zatou se je tüdi družina Vildovih leta 1029 preselila v soboško Turopolje, štero je bilo pravzaprav naselje mali kmetov, proletarcov in delavcev.
Njegove knjige Jože Vild eške gnesden fejst rad šte knjige. Že gda je bil mladi, je šparo pejneze, ka si je leko küpo literaturo pa poezijo. In to vse, dokeč je nej prišla druga svetovna bojna. Te je knjige skriu, püsto soboško gimnazijo pa se prepiso na kmetijsko šoulo v Rakičan. Tou je bilo glij, gda je iz Maribora prišo ta za ravnatela agronom Šiftar, šteri je meo soboške dijake fejst rad. Jože Vild si je biu z njim dober tüdi po konci šoule, tak ka je Šiftar celou pisau sledi tüdi prispevke za novine Ljudski glas, gde je biu Jože Vild urednik. Ljudski glas se gnesden zove Vestnik. Aprila 1945 So Jožeta Vilda pozvali k sodakom, gde je biu kak pripadnik Prekmurske brigade vse do naslednjega aprila.
Njegove novine Leta 1948 je prejk vzeo uredništvo časopisa v nastajanji. Iz toga je gratala 19. februara 1949 prva številka kednika Ljudski glas, o šteroj smo pisali že maloprle. Pa je pri Ljudskom glasi nej biu dugo.
Junija 1949 so ga premestili v
Maribor, gde je mogo delati družbenopolitično delo, konec istoga leta pa so njemi zavüpali vodenje radia Maribor.
Kljub njegovomi deli na Štajerskom je nikdar nej pozabo Prekmurja. Domou je prišo 1953. leta, se oženo z mladostno lübeznijo Marijo ter si ustvaro družino. V Soboti je biu urednik časopisa, šteri je doubo najprvle ime Obmurski tednik, te pa Pomurski vestnik, šteroga leko štete eške gnes. Njegov velki izziv je pomenila oživitev grafične dejavnosti v Prekmurji. Novo tiskarno so v Murski Soboti odprli leta 1954, dvej leti sledi pa sta gratala Založniško in grafično Podjetje Pomurski tisk in Pomurska založba, gde se je Jože Vild leta 1984 včako tüdi penzije.
Tüdi njegovo Porabje Založba pa knjige so bile ene od tistih, prejk šteri je biu vzpostavleni velki most med Slovenijo in Madžarsko, most v izmenjavi slovenske in madžarske književnosti. Jože Vild je bil 25 lejt predsednik mednarodnega odbora likovni razstav treh sosednjih dežel Panonnia, biu je prvi predsednik Atletskega kluba Pomurje, starešina taborni-
kov Pomurja, je nosilec številni državni odlikovanj, med njimi tudi Madžarske. Biu je tüdi predsednik soboški upokojencev in z njegovo pomočjo so bila organizejrana tudi številna srečanja s porabskimi upokojenci in
razstave ter druge prireditve v Porabji.
Osemdeset je eške nej stou
Zdaj, gda je star osemdeset lejt, eške skouz pravi: »V živlenji še skouz iščem lepoto kulture in kulturo lepote! Sam ne vem, gda mo razvozlo končno bistvo toga razmišljanja. Jesen živlenja podoživlam v spominaj na življenske korake. Vesele, uspešne, nerodne - tem se nišče ne ogne.«
Pod naslovom »Jesen v pomladi vnukov« in »Zgodbe moje ulice« pa so skrite vse plati njegovoga živlenja. In glede na tou, ka je osemdeset še nej sto, čakamo, ka de strani v tej knjigaj več pa več.
Dejan Fujs
Srečanje
Že se dugo pripravlam na tau pisanje, dapa cajt je taodleto pa moje pisanje tö. 1. novembra 2003 smo s sestrov Mickov pa šogorom Toninom domau odli na Gorenji Senik na cintor. Sestra pa njen mauž živeta v Sárvári, ge pa na Köcski. Poglednili smo na cintori
starišov grob, po tistim smo pa gorpoiskali sestro Trejzo pa njeno familijo. Sestra Trejza se je spaumnila, ka bi trbelo brati Djaužini telefonirati, naj un tö pride, pa te bi vsi vküp bili. Gda je on tö prišo, so nam vse skuze tekle, ka smo več kak 40 lejt nej vsi zamaj vküp bili na daumi, gde smo se narodili. Sestra Micka je dugo v Švajci živala, ge na Köcski, sestra Trejza pa brat Djauži pa na Gorenjom Seniki. Vsakši ma svojo familijo, cajta pa prilike je tö nej bilau, ka bi leko vsi vküp prišli. Sestra pa šogor sta nazaj prišla iz Švajca v Sárvár. Zdaj te venak Večkrat najdemo priliko, ka se srečamo. Vej smo si pa telko meli pripovejdati! Trejzin sin je pa brž fotoaparat vzeu pa je eti kejp naredo, na sterom smo tri sestre pa brat pa ešče Trejzina (h)či pa dva vnuka.
Rozalija Ropoš Rozsnyai
Prireditve ob vstopu v Evropsko unijo 30. aprila in 1. maja bo vrsta prireditev po vsej Madžarski, tako tudi v Porabju, ki meji na Slovenijo kot novo članico in tudi na Avstrijo.
Pod Srebrnim bregom 30. aprila prirejajo Zveza Slovencev na Madžarskem, vas Martinje in vas Gornji Senik na mejnem prehodu Gornji Senik -Martinje prireditev ob vstopu v EU. Prireditev se bo začela ob 22.00 uri z zbiranjem na prehodu, župana Gornjega Senika in Gornjih Petrovec ter predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem bodo pozdravili udeležence ob pol enajstih. V kulturnem programu bodo sodelovali ljudski pevci z Gornjega Senika, kvartet Martinje, KUD Srebrni breg. Pred polnočjo se bo zaigral skeč Brez meje ni meje v izvedbi Lacija Nemeša in Mikija Roša. Himnam in dvigu evropske zastave bo sledil kratek ognjemet, potem pa kresovanje in rajanje do jutra po Srebrnim bregom.
Na tromeji.
Osrednji program v Porabju bo 1. maja na tromeji v organizaciji občin Gornji Senik, Kuzma in Sveti Martin. Program pri obeležju na tromeji se bo začel dopoldne ob 11.00 uri z glasbenim pozdravom skupin iz Avstrije, Madžarske in Slovenije. Verskemu slavju treh narodov bo sledil prihod udeležencev štafete miru. Po slavnostnem programu, katerega se bodo udeležili tudi častni gostje iz treh držav, se bo začel zabavno kulturni program na tromeji.
Med Čepinci-Verico Prireditev v Čepincih se bo 30. aprila odvijala na bivši karavli, 1. maja pa se bodo prebivalci ob meji srečali na Verici, v Števanovcih in v Andovcih, kjer bodo vstop v Evropsko zvezo proslavili s postavitvijo mlajev in kulturnim programom.
V Monoštru
Monoštrski piknik ob vstopu v Evropsko unijo se bo odvijal 30. aprila od 17.00 ure pri Panonskih vratih, kjer čakajo udeležence z bogatim in raznolikim kulturnim programom. 1. maja zjutraj ob 7.00 uri bo na mejnem prehodu evropski zajtrk z zabavnim programom, od 16.00 ure naprej pa majski piknik na dvorišču kulturnega doma.
Porabje, 22. aprila 2004
6
»Stopi, stopi noga, jutri ne bo toga!«
Starejša folklorna skupina Destrnik (Osrednje Slovenske gorice) praznuje 20 let. Ustanovljena je bila leta 1984. Plesalke, plesalci, muzikantje in voditeljice so odhajali in prihajali, od vsega začetka pa vztrajata in plešeta dva plesalca.
Prireditev, ki je bila 21. marca 2004 ob 15. uri v Trnovski vasi, je bila nekaj posebnega. Težko je pripraviti obletnico, da bo ta nekaj drugačnega, boljšega, posebnega in nepozabnega. Pa vendar se je to zgodilo.
V goste smo namreč povabili, zdaj že lahko napišem (pred tem se nismo poznali), nam drage folklorne prijatelje iz FS Gornji Senik. Predstavili so se z dvema spletoma porabskih ljudskih plesov: Rezka, Mlinarov ples, Ajn, cvaj, draj, Štajeriš, Rozinka in Sotiš, Šivanka, Mrkevca, Mat' potice pečejo, Marko skače, Hitra polka. Dokaz, kako posebna in ne-
pozabna je bila prireditev, je bilo ploskanje domačega občinstva v kulturni dvora-
ni in dobrodošlica župana občine Trnovska vas. Že dlje časa razmišljam, da bi morali organizirati seminarje tudi za občinstvo, ki se velikokrat ne zna obnašati in ne ve, kaj pomeni ploskanje nastopajočemu (malo za šalo, malo za res). In ker je to že postalo navada, dostikrat sedim med občinstvom in »vodim« ploskanje.
Tokrat smo bili presenečeni vsi nastopajoči, ko se je občinstvo odzvalo na dogaja-
nje na odru in ni skoparilo s ploskanjem. Nasprotno, občinstvo je bilo enkratno in je ploskalo med nastopi. To nas kot prireditelje zelo veseli. Vedno znova se bojimo, da ne bo občinstva, da bo zdolgočaseno sedelo na stolih - saj veste, pred gosti se želiš pokazati z lepe strani (ne slabe). Pa bomo čisto pošteni: dvorana je bila pol-
na zaradi domačinov in ostalih obiskovalcev (ki vedo, kaj je to folklorna dejavnost in jo imajo radi) ter zaradi naših gostov s Slovenskega Porabja. Namreč, precej reklame je bilo narejene za prireditev in ljudje pridejo gledat ne samo nas, temveč in predvsem goste (naše delo že poznajo). Z veseljem napišem, da je občinstvo v dvorani ploskalo plesalkam in plesalcem Gornjega Senika in samo želimo si, da so dobrodošlico in prijateljstvo začutili tudi naši gostje. Zahvaljujemo se našim dragim gostom, posebej Klari, da so se odzvali povabilu ter obogatili in polepšali dan nam in občinstvu. Žal je bilo premalo časa za skupno druženje in izmenjavo izkušenj po prireditvi.
Naj končam z majhno anekdoto. Ko sem povedala našim plesalkam, plesalcem in muzikantoma, da pridejo gostje s Slovenskega Pora-
bja, jih je takoj zaskrbelo, kako se bomo sporazumevali. Meni narečje ni predstavljalo nobenih ovir v našem druženju. Pa ne zato, ker bi sama znala porabsko, ampak sem v mišljenju izhajala iz tega, da pač vsi! govorimo slovensko. Zgodilo pa se je ravno obratno -folkloristi so imeli težave sporazumevanjem, prihajali so k meni in tarnali, da ne razumejo svojih mladih vrstnikov. Zato bomo naslednjič poleg plesa in glasbe organizirali tudi tečaj porabskega in destrniškega narečja, pa bo.
Zadnje sem napisala za hec. Zares pa smo vsi skupaj dokazali, da znamo biti dobri poustvarjalci slovenskega ljudskega plesa, predvsem pa ljudje, ki se znamo družiti, tudi če se popolnoma ne razumemo.
Jelka Pšajd
FS Destrnik
Ranč od tauga zmišlavam, ka smo že na tistoj pauti, stera v Unijo pela, gda v Čöpanci po mejnom prehodi priletim na makadam. Tak trausi auto, kak če bi ga paut ranč stejla strausiti ali pa samo proba auto, ka lada, ne vejm. Leko, ka mi tö ranč tak zopojdimo, gda mo že člani Unije, kak auto, gda po lagvi pauti trzari. Ne vejm, kak baude, dapa Zdaj eške vsakši »autocesto« čaka. Ranč edno velko grabo kraužim, gda eden velki mašin zaglednam, s sterim paut popravlajo. Eden človek pred mašinom pa z rokauv kaže, gde ta naj dé. Gda skrajej pridem, te Vidim, ka je te možak meni spoznani. Oni so Jože f Nemeš iz Büdinec. Tam so gasilec, zato so meni tak spoznani bili.
• Baug daj, gospaud! Ka delate tü na cesti?
»Baug daj,« pravijo oni pa me malo špajsno gledajo. »Njegvoga vraga, skur sam te nej
spozno,« se smejejo pa mi včasin rokau dajo. »Zdaj mo začeli finoga tampona, pleneranje in valjanje, potem pa včasin pride asfalt gor. Problem je tau, ka samo en kilomejter, več nej.«
• Tadale gda baude napravlana cesta?
»Tisto pa jaz ne vejm.«
•	Kelko časa napravite te kilomejter?
»Deset dni pa gotovo. Sramota od države, ka nemre dva kilomejtra ceste naprajti do mednarodnega mejnega prehoda.«
•	Vido sam tü pri cesti edno
tablo, na steroj piše Krajinskipark Goričko. Oni vas ne
bešejktivajo tašoga reda, gda često delate?
»Do tega eške nej. Bola tisto kontrolirajo, če stoj v lejs dé sekat. Ovak se pa bola s kolesarskimi stezami ukvarjajo pa delajo, gde se z biciklinom leko vozi.«
•	Kak šurka de cesta?
»Nede tak šurka, kak je zdaj, zato ka na vsaki strani ta ostane sedemdesetpet centime-
trov bankine. Tam pa, gde je pri cesti globina, tam stau centimetrov ostane za volo ograje.«
•	Že lani so tü niši mašini delali. Ka so te delali?
»Lani so podlago (fundament) redli. Zato ka brezi podlage nemre asfalt potegniti.«
•	Kelko podlage ma ta
cesta?
»Tak štirideset centimetrov. Tam, gde smo za volo hiše nej
mogli zdigniti cesto, tam smo šestdeset centimetrov vöskopali pa tisto smo nasipali s podlagov. Na podlago pride deset centimetrov asfalta. Sedem centimetrov grauboga pa tri finoga. Če se tau napravi, te eden čas nede trbelo tau cesto popravlati.«
• Kak ste vi iz Büdinec es v
Čöpance prišli delat?
»Tak, ka sam jaz delovodja na filmi Pomgrad.«
• Zdaj vi sploj važno delo mate, zato ka unijske ceste delate, nej?
»A, vraga. Jaz v tejm dosta vüpamnja nejmam. Te de nam tö ranč tak trbelo delati kak Zdaj,« pravijo Jože.
»Pa ranč za tisto plačo kak zdaj,« pravi sodelavec, steri je ozark stau do tejga mau.
»Zaman staupimo v Unijo, če do plače gnake kak Zdaj. Nas tiste države, stere so že v Uniji, samo vöponücajo. Sto je srmak, tisti srmak ostane tö. Tau je eške velki problem, ka smo Zdaj na dva tala razpadli. Na srmake pa na bogate, tisti srednji del fali. Od tauga najbaukše ranč nej gučati,« pravijo Jože. »Čüde pa negajo, tau tö gvüšno.«
K. Holec
Porabje, 22. aprila 2004
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa
lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Lastovica
Gda na sprtolejt priletijo nazaj k nam lastovice, so mlajši iz Male vesi vsikši den duže pri Malom potoki. Tak je bilou pred lejtami in tak je gnesden tö. Mlajši vsigdar telko drugoga vidijo, pa majo glavou puno svoji brig, ka lastovice ranč vpamet ne vzemejo. Pa nej samo lastovice, kaj drugoga tö nej. Zatok pa majo stariše, steri majo brigo z njimi pa vidijo tisto, ka ostane mlašečim očam skrito. Dapa gnako je bilou s tejmi starišami, gda so uni tirali mlašeče guče pri malom potoki. In kak so njim gučali njihovi stariške, tak Zdaj uni tumačijo svojim mlajšom.
-	Rožika, gnes brž domou pridi, ka lastovice nisiko lejčejo, -je najmlajšoj deklički prajla njena mama, gda je šla k potoki.
-	Gnes pa lastovice nisiko lejčejo. Tou nede najboukše. Ne vejm, če je čedno, ka deš ta k potoki, - je med dverami stau Feriva oča in gledo gor v oblake.
-	Čistak na zemlou lejčejo gnes lastovice. Najboukše de, ka doma ostaneš, - sta v eden glas gučala stariša od Tonija.
Mlajši so se vseeno doubili pri Malom potoki, lastovice pa so tadale nisiko lejtale. Tak malo so se špilali, metali kamne v vodou, kcuj pa si brodili od lastovic, ka lejčejo pri zemlej. Prvi je od toga lampe gor oupro Tom.
-	Ge tou ne razmejm. Zakoj naj ne bi šou vö iz rama, če lastovice nisiko lejčejo? Vej pa vejn mama pa ata nemata stra, ka mi stera v glavou vdari, - je spitavo.
- Ali pa v rit, -je v smej počo Feri. -Ge tö ne vejm, ka je mojom ati, ka sije od nisiko leteči lastovic tou tak na glas brodo. Neka dun mora biti, če si je od toga nej brodo samo moj ata.
-	Moja mama tö nikši stra ma od tej lastovic. Ne vejm, ka jo tak mantrajo, - se je zglasila eške mala Rožika.
Tak so zdaj sedeli na potokovom brgej, gledali v vodou in si vsikši za sebe brodo, ka znamenüjejo nisko leteče lastovice. Gledali so v vodou in brodili, brodili, li samo brodili in so nika čednoga nej vözbrodili. Najdale je prišo Tom, ka si je tadale brodo, kak njemi leko lastovica nut vdari v glavou ali pa v rit. Dapa tou je nej mogouče, ka bi se takšo Zgodilo. Brodili so, gledali tadale v potok, nad šterim se je tü pa tam čistak nisiko spistila kakša lastovica, dokeč so se nej na vodej naredili prvi krougi. Pomalek je začo iti dež pa po tistom čidale bole, tak ka so se mlajši zagnali vsikši na svoj doum. Doma je bilou skur pri vsej gnako. Skur vsikši od starišov je pravo nikak tak:
-	Na, kak je vövidlo, tak je bilou tö. Gda lastovice nisiko lejčejo, gvüšno dež spadne. Tak je bilou že v moji mlašeči lejtaj
-	Ge sam vedo, ka de dež začo iti, - je povedala mala Rožika. -Meni za takšo nej trbej nikši lastovic. Ge vejm, ka de dež spadno v tistom časi tö, gda tej ftičov nega pri nas, - je tumačila tadale.
-	Kak pri vragoum tou leko vejš, - se je tak malo že začo čemeriti njeni ata.
Kak bi pa nej vejdla, - je sejdla na kolena svoje stare mame. -
Vej pa moja stara mama večer večkrat pravi, kak jo
čunte bolijo pa ka zran gvüšni dež spadne. Lejtati ne vej kak lastovica, za dež pa vsigdar zavadi.
Niške je nika nej kcuj djau, samo se je vsikši smejau.
Miki Roš
Kako doživljam pomlad?
Pomlad je najlepša letna doba. Začne se 21. marca. Narava se prebuja, travniki zelenijo, ptice pojejo, cvetijo zvončki, tulipani in narcise. Dnevi so daljši in toplejši. Več se lahko igramo na svežem zraku. Jaz rad kolesarim in igram nogomet. Z očetom sva delala zunaj, žagala sva drva in grabljah. Mati je sadila cvetlice. Kmalu se začne delo na vrtu.
Tu so tudi prazniki in pomladanske počitnice, ki sem jih težko čakal.
Deneš Pint
Gimnazija Monošter
Najlepši letni čas je pomlad. Takrat se prerodi narava. Sonce sije, cvetlice prijetno dišijo. Ptice selivke priletijo nazaj. Trava in gozd ozeleni. Vreme je sončno in toplo, dnevi so daljši. Ljudje začnejo delati na polju in na vrtu, sejejo semena, zelenjavo in cvetlice. V gozdu se tudi začne delo. Žagajo in podirajo drva za zimo. V tem času pridejo naprej tudi živali, srne, jeleni in zajci. Tiste ptice, ki živijo v gozdu, vsako leto spomladi naredijo novo gnezdo. Veselo pojejo in nosijo vejice, iz katerih si pletejo gnezdece. V gnezdicah znesejo jajca in tam izvalijo male ptice. Spomladi je okolica lepa in živa, zato so ljudje tudi bolj veseli.
Etika Dončec
Gimnazija Monošter
Podpore javnega sklada
8. aprila je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Na zasedanju so člani kuratorija sprejeli proračun sklada, se odločili o finansiranju manjšinskih časopisov oz. o podpori kulturnih in verskih programov v maternem jeziku.
Letošnji proračun sklada je 470 milijonov forintov (391 milijonov iz državnega proračuna, 79 milijovov iz lanskih prihrankov). Od tega je 179 milijonov za namenske natečaje, 210 milijonov za manjšinski tisk, 16 milijonov za državno srečanje manjšinskih gledališč, 12 milijonov za mladinske nagrade (za leto 2003), v lastni pristojnosti ima predsednik sklada 400 tisoč forintov. Namenski natečaji so razdeljeni na otroške in mladinske tabore, kolonije v materinščini (40 milijonov), na kulturne in verske programe (108 milijonov), na gledališko dejavnost v materinščini (16.280 tisoč forintov) ter na rezerve pri tej postavki (14.512.680 forintov).
Pod drugo točko dnevnega reda se je kuratorij odločil o podpori manjšinskim časopisom. Zaradi zmanjšanja skladovega proračuna se je vsota, namenjena za izdajanje 13 manjšinskih časopisov, znižala za 25 odstotkov. Časopis Slovencev na Madžarskem Porabje je prejel 13 milijonov forintov, kar je 3 milijone manj kot lani.
Kuratorij opozarja glavne urednike manjšinskih časopisov, da ima tudi Ministrstvo za nacionalno kulturno dediščino sredstva (22 milijonov), ki so namenjena manjšinskemu tisku.
Pod tretjo točko dnevnega reda se je kuratorij odločil o podporah za kulturne in verske programe. Po prvem razpisu je prispelo 28 slovenskih natečajev, pozitivno je bilo ocenjenih 25. Dva natečaja (Društvo upokojencev in Društvo za lepšo vas Števanovci) so zavrnili, ker so prosili več sredstev, kot je bilo določeno v razpisu, dva (Zveza Slovencev na Madžarskem, Slovenska samouprava Andovci) so zavrnili zaradi pomanjkanja sredstev, en natečaj (OŠ Števanovci) se ni ujemal s cilji razpisa. Naslednje slovenske organizacije, društva in inštitucije so prejele podporo: Slovenska samouprava Dolnji Senik za dan kulture in športa 100 tisoč, za srečanje pevskih zborov 80 tisoč forintov; Slovenska samouprava Sakalovci za jubilejno svečanost 100 tisoč forintov; Vrtec in OŠ Števanovci za delavnice 80 tisoč forintov, za srečanje prijateljskih šol 110 tisoč forintov, za program »Pod svobodnim nebom Evrope« 80 tisoč forintov; Slovenska samouprava Budimpešta za gledališki večer 100 tisoč forintov; Slovenska samouprava Števanovci za romanje v Bogojino 100 tisoč, za vaški dan 110 tisoč forintov; Prostovoljno gasilsko društvo Števanovci 100 tisoč forintov; Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel Szombathely za srečanje pevskih zborov 50 tisoč, za srečanje z Andovčani 50 tisoč, za romanje v Tolmin 100 tisoč forintov: Zveza Slovencev na Madžarskem za Porabski dan 450 tisoč, za Pesem ne pozna meja 110 tisoč, za pevski tabor v Šentvidu 120 tisoč forintov; OŠ in vrtec Jožef Košič Gornji Senik za srečanje prijateljskih vrtcev 70 tisoč, za spoznavanje matične domovine 130 tisoč forintov; Slovensko društvo Budimpešta za predstavitev knjig in gledališko igro 100 tisoč forintov; Slovenska samouprava Monošter-Slovenska ves za vaški dan 130 tisoč forintov; Slovenska samouprava Andovci za postavitev mlaja 100 tisoč, za velikonočno kresovanje 100 tisoč forintov; Državna slovenska samouprava za velikonočno kresovanje 110 tisoč forintov.
Porabje, 22. aprila 2004
Razstava raznolikosti
8. aprila so v Monoštru v Slo-
venskem domu odprli razstavo Društva likovnikov Ljubljana. Člane društva in njihova dela je predstavil predsednik društva prim. dr. Vanja Vuga. Društvo likovnikov Ljubljana je bilo ustanovljeno leta 1970 in združuje približno 200 članov, slikarjev, kiparjev, grafikov, oblikovalcev in fotografov iz vse Slovenije in iz zamejstva.
Osnovna dejavnost društva je skrb za kontinuirano izobraževanje in izpopolnjevanje likovnega znanja članov. Enemu izmed osnovnih društvenih načel - ohranjanju naravne in kulturne dediščine Slovenije - je letno namenjeno kar nekaj likovnih projektov društva. Skozi oči slikarjev, ki-
parjev, fotografov skušajo ve-
dno znova prikazovati lepote Ljubljane in drugih slovenskih mest, pokrajine, ljudske arhitekture in zamirajočih domačih obrti, tehniške dediščine
in podobno. Njihova dela naj bi vzpodbujala ohranjati čisto okolje in spoštovati bogastvo narave, njenih vodnih virov, dragocenih sakralnih objektov in vseh ostalih arhitekturnih bogastev Slovenije, ki se jih mnogi vse premalo zavedajo in posvečajo premalo skrbi za njihovo ohranjanje, zato mnogi tonejo v pozabo. »Z iskrenim veseljem smo se
odzvali povabilu predsednika Zveze Slovencev na Madžarskem Jožeta Hirnöka in snidenju s Porabskimi Slovenci in Madžari v
Slovenskem kulturnem in informacijskem centru v Monoštru,« je povedal na otvoritvi razstave predsednik društva.
Kresovanje na velko soboto
V Porabji je stara navada, da se na velko soboto künjo ognji po bregaj. Tej ognji se leko vužgejo samo po procesiji, za vörne lidi simbolizirajo radost, stero čütimo po goristajenji Kristuša. Na drugi strani pa simbolizirajo konec zime, prihod sprtolejti. Zadnja lejta je iz te šege na dosti mestaj gratala prireditev, na stero se drüštva pa organizacije redno pripravlajo. Inda svejta so se pri tej ognjaj srečali znanci, prijateli, sausedje, se malo pogučavali, mogauče kaj spili pa zaspejvali. Zadnje cajte se pri ognjaj redno odava pijača pa jesti tö, namesto, ka bi lidgé sami kaj popejvali, se poslüšajo najbole kasete pa CD-plošče. Je pa ta prilika privlačna gratala za Madžare tö, tak se trno dosta lidi zbere pri tej ognjaj. Največ na Gorenjom Seniki, gde tau prireditev že par lejt organizira Državna slovenska samouprava.
Posnetka: Eva Lazar, Gabor Halmi
Lipa pri Slovenski hiši
Sombotelski Slovenci so 3. aprila pozvali veleposlanika Republike Slovenije na Madžarskom Andreja Gerenčerja in sombotelskoga žipana dr. Györgya Ipkovitsa, štera sta njim posadila lipo pred Slovensko ižo v Skanzeni. Pri lipi je Sombotelski pevski zbor spejvo našo pesem Stoji, stoji Lublanca... na srejdi lipca zaléna. V pesmi se nam je ohranila srednjeveška slovenska šega. Lipa je za Slovence bila sveto drejvo, štero je stalo na srejdi vsikše slovenske vesi.  Pod lipov je bilau trnajset veuki kamnov. Na te kamlaj je sejdo birauv (župan) in je sejdlo dvanajset moškov (dvanajstija), štere ji je ves vöodebrala. Trnajset lüdi je pelalo ves, pa če je potrejbno bilau, uni so bili birovija to. Lipa ji je opominala na tau, ka morejo biti pravični, ka je tau drejvo božje znamenje. Lüstvo pa na tau, ka morejo vküpdržati in v meri vküper živeti. Lipa je bila pred Slovensko hišo posajena kot simbol slovenske skupnosti v Szombathelyu in njenega mirnega sožitja z madžarskim prebivalstvom mesta.	-mk-
Sto naj začne
Alfonz sploj rad kradne, brez toga ne more biti. Etognauk je tü v vesi edno kokauš vkradno. Tau kokauš je tašča sküjala pa so si sedli k obedi. Alfonz etak pravi tašči: »Mati, vi si vzemite najoprvin.«
Tašča pa: »Dragi moj sin, kak bi si pa ge vzela najoprvin, vej pa pri rami ti slüžiš krü.«
Alfonz pa: »Tau se ne šte. Tau je tak, mati, ka od kec sam ge tau kokauš vkradno, šegau ma ženska prkonauti tolovaja. Steri de s tistoga djo, prej naj se kak najoprvin zadavi. Samo začnite vi, mati.«
Moška srajca
Irma je etognauk nauvo srajco küpila svojimi dragomi možej Rudini. Prišla je nedela pa se k meši pakivata pa te ma Irma vönaleče nauvo srajco. On pa v omar segne pa edno ponošeno nase vlače. Irma
pa: »Pa zakoj si si nej nauvo srajco oblejko?«
Rudi pa: »V tauj blati? V takšom cajti de stara tü dobra.«
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e- mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d.d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu  in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.